BOGOMIL FATUR
SONETI
PLESALCEV GIB
Ob kretnji vijočih se rok mi duša z vso grozo sluti: niti v najvišji minuti ne bomo v sebi kot krog.
Kot ničev, slepeč slavolok se utegnemo zdaj zdaj sesuti, pustiti na zemlji prekruti kri svojih zlomljenih nog.
Nikoli ne bomo kot kip
dokončen, postavljen za večnost,
naša blodna gorečnost
bo vedno slavila le hip.
Ah, vse v nas je temna čuječnost,
je truden plesalcev gib.
SONET SMRTI
omrt, ne ure ne dneva ne vem za tvoj obisk, bič božjega gneva me bo zadel kot blisk,
— padel bom brez odmeva — zadnji obup in vrisk mi pokončal in speva zadnji stih bo tvoj stisk.
Vendar mi bodi strpljiva,
naj dogradim svoj lik,
da mi rast ne bo vsa kriva
in ne umrem kot raztrgan krik,
naj mi duša v tebi počiva
kot v zakladnici čist srebrnik.
SONET HREPENENJA
Zemlja, žemljica, mati, brez usmiljenja me je Gospod ločil od tebe, na pot poslal za neštetimi brati,
zdaj ležim kot odpadel plod pred vsemi premnogimi vrati, ne morem ne čuti ne spati sredi teh srčnih samot.
Rodnica, v svojo globino
vzemi me zopet nazaj,
mi v sveto telo materino
duri odpri na stežaj,
če nisem ne kruh bil ne vino,
naj zanju prst bom vsaj.
SONETA O ŽENI
I
Žena, ki te ljubim z bolečino, vem, da strup je tvojih usten sad, vendar me neutesljivi glad vedno znova meče v njih bližino,
božam redko lepo rožo vrat, vonjam las omamno težko vino, se izgubljam v gladkih rok globino, kakor v neresničen sanjski grad.
Žena, ti si moja masna halja, vate se kot v dobro smrt zavijam, kadar noč te pred menoj razgalja, te prežarko zarjo vase upi jam, žena-zeml ja, kot povezan snop padam vate, v svoj najslajši grob.
II
o teboj se rujem kakor ptič z viharjem, kot čoln z razbeljeno na reki strujo, in padam s strašno, neizbežno nujo, se sle, ki me vrtinci, ne obvarujem.
S teboj se mučim kot z neznano tujo prvinsko pramočjo, se ji podarjam, se spajam z njo, topim, se preustvarjam, in nosim vrh slasti bolest še hujo.
Nad mano si kot pest neba v nevihti,
bijo me v dušo in čez lice črne
kite dežja, da ves dušim se v ihti.
Nad mano si kot kij, vložen med trne,
in se mi bližaš v smrtonosni vihti.
Pal bom kot zver, ki se brez krika zvrne.
SONET LOČITVE
Tvoj temni jok na mojo dušo pada kot dež v jeseni, dolgo, nerazrešno. Ne morem najti več ljubezni resno besedo, ki bi naju iznenada
sprostila kot nekdaj, ko sva še mlada in močna trepetala pod pregrešno omamo sle. Zdaj vse je brezutešno, srce še zadnjega nasmeha strada.
Sol tvojih solz na mojih rokah vzkliti ne more več in ne več raztaliti ledu, ki naju vse močneje oklepa. Zaman se iščeva, ker zdaj sva slepa, zdaj nama dano je le mimo iti in še samote bridko vino piti.