Opomin k miru, Ameriška demokracija je bila že odj nekdaj ter je tudi sedaj velika giasnica miru, Saj je mir nujen predpogoj za demokracijo (za vlado ljudstva). Kjer govorijo kanoni, onemi glas naroda. Spregovorijo pa kanoni, ne da bi ljudstvo dalo za to dovoljenje, saj se ga navadno niti ne vpraša za mnenje. Ne samo v dobi, dokler traja vojna, se glas Ijadstva ne sliši, marveč tudi v povojnih razmerah se ljudstvo s svojo pravico ne more povse uveljaviti. Demokracija je torej tesno spojena z mirom. Ta zveza je tako prirodna, da demokracije tudi tam ni, kjer pri vlastodržcih ne prevladuje miroIjubno mišljenje in teženje. Dokaz za to so povojne diktature, bodisi marksistične, bodisi nacionalistične, ki izhajajo iz revolucijske borbe. Ko so Zedinjene države Severne Amerike v (aprilu 1917 posegle v svetovno vojno, jih je vodila težnja, da se svetovnemu klanju čimprej napravi konec ter se vpostavi mir. V to svrho se mora Btreti to, kar je bila največja in stalna nevarnost za evropski mir: pruski militarizem. Vodrov Wilson, takratni predsednik Zedinjenih držav, je proti temu militarizmu, ki je ogražal mirno sožitje med narodi, proglasil kot cilj ameriškega poseganja v svetovno vojno: vpostavitev miru, ki mu bodi neporušna podlaga deraokracija narodov, kojih vsak odločuje sara o svoji usodi. Da bi ta mir po zaključku vojne ostal trajen, to bodi naloga Zveze narodov, ki je zveza samostojnih držav za pospeševanje vzajemnega dela med narodi ter za jamstvo miru in mednarodne varnosti. Ko so ideje velikega idealista VVilsona v povojni dobi v Evropi obledele, da so še komaj zaznatne, je njegov četrti naslednik (prvi iz demokratske stranke, ki ji je pripadal Wilson) Roosevelt poslal Evropi sporočilo, ki je poteklo iz istih idej. S vseameriške konference, ki je bila početkom decembra v Buenos-Airesu (glavnem mestu Argentine v Južni Ameriki) in ki se je je udeležil tudi predsednik Roosevelt, je predsednik Zedinjenih držav naslovil na Evropo najresnejši opomin, naj ne pozabi, da pomeni vojna razdejanje cvetočih mest in dežel, siromaštvo posameznikov in skupnosti, propad kulturne družbe. »Prepričan sem«, je poudaril Roosevelt, »da hočejo tudi danes vsi narodi omikanega sveta živeti v miru in da stremijo po vojni le vodje hekaterih vlad. Na oni strani oceanov (v Evropi in Azi- ji) so se zgostili oblaki, za katerimi se skrivajo stara sovraštva in ideje novih fanatikov, ki trdijo, da je mogoče najti nova tržišča samo z novimi osvojitvami. Zato tudi padajo načela o svetosti pogodb med narodi, zato se Evropa mrzlično oborožuje, zato narodi, ki so postali odgovorni za tako tekmovanje v oboroževanju, neizbežno pospešujejo sredstva in čas, ko naj bi nastalo novo razdejanje.