Piše:   Bogo  Pogačnik
Danes sem si kupil novo uro in upam, da se bodo se-daj stvari obrnile na bolje. Dosedaj sem namreč večkrat zamujal in noben izgovor mi ni več pomagal.
»Oprostite, če sem zamudil, avtobus je imel zamudo,« sem se opravičeval, vendar brezuspešno.
»Veste kaj, Jože Centran, sedaj mi je pa tega vašega zamu.ian.ja dovolj. Če vaš avtobus zamu.ja, pa vstanite bolj zgodaj!« me je odslovil šef.
Tisti dan sem poizkušal nadokuaditi zamnjcni čas in nisem odšel niti na malico. Kljub lemu i;isem uspel po-storiti vsega, pa čeprav sem ostal v službi še dve uri po-tem, ko so že vsi odšli. Zaradi tega sem zamudil na se-stanek.
»Kje pa si hodil?«
»Oprostite, v službi sem bil, imel sem veliko dela, pa še četrt ure sem zamudil v službo in sem tako moral ostati nekaj dlje.«
»No, ta je pa dobra, zamudil si petnajst minut, kar je tako in tako nepomembno, potem pa visiš notri še dve uri, da bi se opral!« mi je tovariško opravičil mojo zamu-do predsedujoči. »Ne gre za petnajst minut, za delo gre, ki ga je treba opraviti. Pri nas že vee kot pol Ieta nista zasedeni dvc delovni mesti, pa moramo opraviti delo tudi za njih!« sem se branil. »Nikar se ne opravičuj, saj vemo,
Ta lepi čas
da si dober delavec. Med tem časom, ko te nl bilo, smo razpravljali o delu našega odbora in ugotovili, da je bilo zelo plodno. Sklenili smo, da sestavimo letno poročilo in ti boš pripravil osnutek. Na prihodnji seji se bomo na-tančno pomenili in sestavili dokončno obliko.« je zaključi) predsednik odbora.
Bil sem počaščen in zaskrbljen obenem. Počaščen, ker so mi zaupali tako pomembno nalogo, ki drugače pripada predsedniku ali podpredsedniku, zaskrbl.jen pa zaradi tega, ker bom imel premalo časa, saj sem tnoral dokončati še dve drugi poročili.
Naslednjega dne sem ubogal šefov nasvet in odšel od doma že eno uro prej kot običajno. Ko sem prišel v služ-bo, sem se poln želje po delu vrgel v spise in akte in pri-čakoval ostale. Ko so se vsi zbrali, nas je genevalni šef po-vabil na sestanek, ter nam slovesno sporočil imena delav-cev, Id jih bomo predlagali za novoletno nagrado. Neka-tere pomisleke, da bi nagrado dobil tovariš Konstantin, je generalni šef takoj odbil kot neutemel.jene, kajti tovariš Konstantin je s svojo preciznostjo izdelave zadanih nalog daleč presegel očitano pomanjkljivost, da jih odda šele po-tem, ko njegove naloge že nihče več ne potrebuje. O osta-lih predlogih nismo več razpravljali, saj smo hili trdno prepričani, o tem. da ,je generalni šef za vsakesra natanko vedel. zakaj ga je predlagal
»In kaj predlagate za Novo leto?« nas je generalni vprašal za drugo točko dnevnega reda. S sodelavci smo se skrivaj začudeno pogledali. saj nam je raPunovori.ja že pred dvcma tednoma sporočil, da letos ne bo nobene no-voletne zabave, niti dedka Mraza. ker je finančni položaj pač tak, da bomo morali vse proslave prestavtti na drugo leto.
»Kako to mislite?« je vprašal najbolj pogumni.
»Tako, kot vsako leto,« ,je odvrnil ^eneralni in nada-ljeval, »saj veste, da veliko dam na dobro počutje v kolek-tivu. Delavcem priredimo dobro zakusko po koncu rielov-nega časa in jim kupimo nekaj vina, za ostale pa se do-govorimo v hotelu za večerjo.«
»Kaj pa, če bi Ietos imeli proslavo vsih skupa.j kar v v službi? To bi bilo verjetno ceneje,« sem plaho vprašal, obenem pa sem vedel, da je taka pripomba v dnhu spre-jetih načel ter že vnaprej pričakoval pohvalo.
»Tovariš Centran, če najdete dovolj velik lokal, da bo lahko celoten kolektiv skupno praznoval, potem sem tudi za tako rešitev, če pa tega ne morete, pa neha.jte kvasiti neumnosti.« mi je hladno odgovoril generalni.
»Mislil sem le, da bi vsi skupaj proslavili novo Ieto tukaj, v kolektivu, z majhno zaktisko.« sem se poizkiišal branit.
»Dajte no, Jože. Seveda bomo vsi tudi na kolektivni zabavi. Zvečer pa ne bo nikakršne zabave, temveč poslovna večerja. ki se je bodo udeležili naši partnerji. Nikar ne meša.Jte teh dveb stvari skupaj,« mi jp pojasnil komer-cialni.
»Oprostite, res sem napačno mislil.«
Na Silvestrov večer seni malo pred dvanajsto pričel premišljevati o tem, kako ,je minilo preteklo leto, od 6asa do časa pa scm pngledal na novo uro, na kateri so se kazalci medlo svetlikali v poltcmi. čeprav jc manjlcalo še deset minut do Novega leta, so mi vsi že zaželrli srečno novo leto, poleg tee;a pa sem dobil še nekaj vročih polju-bov. Mislim, da je bilo zelo lepo.
Točno opolnoči po moji uri sem stopil v sosednjo sobo, kjer so bili vsi zbrani, ter jim z veseljem objavil prihod novega leta. Potem, ko sem se z vsemi poljubil, mi je prijatelj prišepnil, da sem malo zamudii, skoraj za pol ure.
»Kako, saj je na vnoji uri šele sedaj polnoč?«
Seveda se zgodi, da ti tudi nova ura zaostane. če je ne naviješ, vendar je včasih kar pri.ietno, če zamudiš. Tako sem letos kar dvakrat praznoval Novo leto, enkrat zares, dmgič pa, ker sem zamudil.
Vidite, da se stvari obračajo na bolje!