Ob 150-letnici rojstva Josipa Stritarja
Katarina Bogataj-Gradišnik UDK 886.3.09-31
Filozofska fakulteta v Ljubljani
STRITARJEV GOSPOD MIRODOLSKI: MLADOSLOVENSKI ROMAN NA OZADJU EVROPSKEGA IZROČILA (1)
I.
Polemika o izvirnosti Stritarjevega Gospoda Mimdolskega, ki se je razvnela kmalu potem, ko je hkrati s sklepnimi poglavji tega romana v Zvonu izšel Jesenkov prevod Župnika Wakefieldskega, je v slovenski literarni publicistiki in zgodovini utrdila sodbo, da je Stritarjevo besedilo posnetek Goldsmithovega romana. Različni pogledi na vprašanje, kolikšna naj bi bila stopnja Stritarjeve odvisnosti od Goldsmitha, bi se dali razvrstiti med dve mejni stališči, ki ju zastopata tudi avtorja dveh študij o recepciji Goldsmitha pri Slovencih oziroma pri Jugoslovanih.' Avtorica prve, T. Kopitar, šteje Gospoda Mimdolskega v celoti za »zelo očiten posnetek«,^ medtem ko J. Pogačnik pripisuje Stritarjevim besedilom samostojnost in izvirnost kljub nekaterim snovnim vzporednicam z romani Rousseauja, Goetheja in Goldsmitha.' Ob dognanjih o snovni oprtosti na tuje zglede še vedno ostaja odprto vprašanje, kako je Stritar prevzete prvine prilagodu značaju slovenskega romana, ki je bil ob izidu Gospoda Miiodolskega (1976) star ravno deset let Preostaja pa tudi še vprašanje morebitnih drugih zgledov in pobud za to sporno besedilo."
Gospod Mirodolski se med zgodnjimi slovenskimi pripovednimi besedili edini povezuje s tistim znamenitim tujim zgledom, ki ga je bil leta 1858 Levstik priporočil prihodnjim slovenskim romanopiscem v Popotovanju iz Litije do Čateža.^ The Vicar of Wakefield (1766) je bil kot model za sodobni roman v tistem času drugod pač že zdavnaj presežen - leto dni pred Popotovanjem je npr. izšla Madame Bovary - res pa je bil še zmerom priljubljen
Navedbe v tlanku se nanašajo na izdajo: Josip Stritar, Zbrano delo I-X (ur. France Koblar), Ljubljana 1953-1957.
' Tatjana Kopitar: Olivera Goldsmitha The Vicar oi Wakefield pri Slovencih do leta /876, »Slavistična revija« XII, 1959/60, str. 194-223. Za razčlenitev polemike ob izidu prevoda in za pregled stališč v slovenski literarni zgodovini prim, zlasti str. 207-211.- Jože Pogačnik: Model Goldsmithovega romana Wakelieldski župnik v genezi jugoslovanske pripovedne proze, »Jezik in slovstvo« XXIV, 1978/79, str. 67-79.
' Tatjana Kopitar: Olivera Goldsmitha The Vicar oi Wakefield..., str. 207. - Avtorico polemično zavrača Stefan Barbaric [Ob novi študiji o Stritarju, »Sodobnost« Xn, 1964, str. 568), vendar ni podrobneje utemeljil svojega stališča ' Prim, tudi: Jože Pogačnik: Stritarjev literarni nazor, Ljubljana 1963, zlasti str. 54-55.
' Več sugestij za verjetne zglede prinaša razprava Janka Kosa: Evropski izviri slover\skega romana v 19. stoletju, »Slavistična revija« XXXIII, 1985, SÜ-. 39.
' Tatjana Kopitar (v navedeni študiji, str. 215) omenja v tej zvezi Detelov roman Trojka, vendar z opozorilom, da je motiv očeta in dveh hčera že preoblikovan po Stritarjevem vzorcu. - Jože Pogačnik (v: Model Goldsmithovega romana ..., str. 75) pripisuje motivu pobega od doma pri Jurčiču neposredno zvezo z Goldsmithom; iskanje genetične zveze je tu pač preveč daljnosežno, saj je bil ta motiv silno razširjen tako v pikaresknem kakor v sentimentalnem romanu že pred Goldsmithom (npr. pri Richardsonu in Fieldingu), nato pa ga je prevzel roman 19. stoletja, med drugim tako popularen pisatelj, kakor je bil Dickens
181
med beročim občinstvom, zlasti v nemško govorečih deželah. Ne zdi se verjetno, da bi bil ; Stritar segel po Župniku Wakefieldskem zavoljo Levstikovega priporočila. Čisto osebno \ nagnjenje do tega dela, »neka posebna, individualna simpatija« izvira še iz pisateljevega mladostnega navdušenja za Goldsmithovo knjigo in je postala pozneje ena izmed sestavin v Stritarjevem razmerju do sentimentalnega romana nasploh.' Slednjega Stritar pojmuje kot pripoved, ki ob skromnem zunanjem dogajanju razkriva skrivnosti človekovega srca, torej kot »psihologičen« roman. Župnik Wakefieldski ga je tedaj spodbudil k zamisli, da ; bi napisal sodoben psihološki roman za omikano občinstvo, tj. za bralce obnovljenega Zvona; za izobraževalno-vzgojni značaj tega lista se mu je moral zdeti roman z družinsko tematiko primeren.
Stritarjevo razumevanje Goldsmithovega besedila se torej izrazito ločuje od razsvetljen-sko-pragmatičnega gledanja pri Levstiku. Ta je namreč videl v Župniku Wakefieldskem model povesti, primerne za kmečko ljudstvo, ki po Levstikovi presoji potrebuje pripovedno prozo »kratkočasnega in podučnega zapopadka« (Levstikovo ZD VI, 37). Tako ni naključje, da se je Župnik Wakefieldski v Levstikovem programatičnem spisu znašel v družbi s Ciglerjevo nabožno-poučno povestjo Sreča v nesreči (1836). Kljub razliki v literarni kvaliteti in dovršenosti sta si te dve besedili v idejni podlagi in notranji strukturi sorodni: v obeh primerih gre za eksemplarično zgodbo o hudo preskušani, a naposled nagrajeni i čednosti, obakrat je nagrada prikazana kot družbeni vzpon. Zgodba Ciglerjevih dvojčkov \ kakor tudi zgodba Goldsmithovega župnika sestoji iz zapovrstja - ali bolje kopičenja - j neznanskih nevarnosti in nesreč, ki se naposled po naključju sprevržejo v srečen razplet ' Kolo Fortune žene dogajanje zdaj kvišku zdaj spet na dno kakor v starodavni pripovedni ; strukturi, kakršna je v Nemčiji ponovno oživela v rahločutno-razsvetljenski različici t i. \ »romana preskušnje« (Prüfungsroman) v zadnjih dveh desetletjih 18. stoletja.' Ta struk- j tura temelji na razsvetljenski veri v razumno ureditev sveta in v modro Previdnost, ki po- | plačuje dobroto in kaznuje hudobijo; na Slovenskem se je v 19. stoletju tudi udomačila, i vendar ne v romanu, temveč v t. i. krištofmidovski povesti.* ;
Slovenski roman je že ob svojem nastanku razvil povsem drugačno strukturo, kakor jo ; kažeta pravkar opisana, od Levstika priporočena zgleda »Novelska« struktura' naših pr- i vih dveh romanov. Desetega brata (1866/67) in Zorina (1870), po svojih glavnih potezah \ ustreza Stritarjevi predstavi o psihološkem romanu, kakor si jo je izobhkoval ob Rous- ; seaujevi Novi Heloizi in romanih George Sandove: nezapletena, v sebi sklenjena zgodba j z malo osebami in s težiščem na njihovi zasebni, notranji izkušnji. Tak je tudi notranji ust- ' roj Gospoda Mirodolskega: ljubezenski zaplet med četverico mladih ljudi, katerega težišče i je v njihovem čustvenMn svetu. Od razgibanega zunanjega dogajanja, kakršnega je v ; Goldsmithovem romanu obilo, so ostah pri Stritarju le fragmenti (npr. Zorin pobeg od ; doma).
i
Tudi po pripovedni tehniki pripada Gospod Mirodolski drugemu tipu romana kakor Župnik Wakefieldski. Goldsmith je sicer mojstrsko obvladal pisemsko tehniko, ki je bila tedaj modema-o tem priča njegova epistolarna satira The Citizen of the World (1762)-vendar je v romanu ni uporabil. Za Župnika Wakefieldskega je priredil starejši način, junakovo prvoosebno pripoved; ta je bila v 18. stoletju zelo razširjena tako v fiktivnih avtobiogra-
' Stritarjev članek Župnik Wakefieldski, objavljen v »Zvonu« 1. decembra 1876 ob izidu Jesenkovega prevoda, vsebuje poleg pričevanja o genezi zamisli za Gospoda Mirodolskega tudi zanimiv prikaz Stritarjevega razmerja do Goldsmithovega besedila, do dela George Sandove in Rousseauja kakor tudi njegove poglede na roman kot tak (ZD VII, str. 235-241).
' Prim. Eva D. Becker: Der deutsche Roman um 1780, Stuttgart 1964.
' Prim. Janko Kos: Začetki slovenske pripovedne proze in evropska tradicija, »Slavistična revija« XXIX, 1981, str. 233-258.
' Prim. Janko Kos: Cankar in problem slovenskega romcma (v: I. Cankar, Hiša Marije Pomočnice, Ljubljana 1976, str. 41-44).
182
fijah kakor v pikaresknem romanu, npr. v Defoejevem ali SmoUettovem. Goldsmith jo je \ moderniziral z razdelitvijo na poglavja, domiselno pa jo je kombiniral tudi s prvinami dru- | gih literarnih zvrsti: z balado, esejem in gledališkim (komedijskim) dialogom. j
Stritar je Zorina še napisal v epistolarni tehniki »klasičnega« sentimentalnega romana, z ! Gospodom Mirodolskim pa se je preusmeril k načinu pripovedi, ki je bil v evropskem ro- i manu 19. stoletju običajen, v slovenskem ustaljen že z Desetim biatom. k avktorialni pri- i povedi, razčlenjeni na poglavja. Pripovednikov ton je v Gospodu Mirodolskem skoraj i identičen s tonom naslovnega junaka, močno oseben in čustven, poudarjen z nagovori ; bralcu in prevlečen z refleksijo. Preostanek iz epistolamega romana so tri pisma, vstavljena v pripoved na čustvenih vrhuncih dogajanja. Taka uporaba pisma ni Stritarjeva posebnost; v slovenskem meščanskem romanu je dovolj pogostna, začenši z Desetim bratom. ] Pač pa je značilnost pisem v Gospodu Mirodolskem - vsa tri so poslovilna - še oprijemljiva \ zveza s sentimentalno pisemsko tradicijo. Ta je opazna ne le v razčustvovani dikciji, tem- ' več tudi v težnji, da bi zbujala vtis kar največje pristnosti; Edvinovo pismo se npr. pretrga i sredi stavka, ko mu smrt dobesedno iztrga pero iz roke.
Goldsmith je ključna mesta v svojem romanu zaznamoval drugače, namreč s tremi ljudskimi pesmimi, kakršne so prav tedaj prišle v modo z izidom Th. Percyjevih Reliques of Ancient Englisfi Poetry (1765). V skladu z okusom svoje dobe je Goldsmith vpletel v do- ' gajanje razpravljanja o estetskih, moralnih in političnih vprašanjih; ta so razmeroma krat- | ka, zaokrožena in kažejo avtorja kot uglajenega esejista, medtem ko se v dialogu in na- ] stopih oseb in skupin razkriva kot odličen komediograf. - Tudi Stritar je uporabU svoj ro- I man za premišljanja o življenjskih vprašanjih, o umetnosti in celo za pretres aktualnih ¦ dogodkov v slovenskem strankarskem sporu; vendar v primeri z zgoščenimi, poantira- \ nimi vstavki v Župniku Wakefieldskem učinkujejo tovrstne pasaže dolgovezno in razvle- ; čeno. Dialog pa je morda sploh ena najšibkejših strani Gospoda Mirodolskega-, daleč je od I Goldsmithove lahkotne konverzacije in spretnega argumentiranja, namesto izmenjave ; misli je to dostikrat le gostobeseden samogovor te ali one osebe, medtem ko sogovornik ¦ ostaja poslušalec.
Gospod Mirodolski je tedaj po notranjem ustroju in po pripovedni tehniki sledil normi, ka- j kršna se je v teni času izoblikovala v slovenskem zgodnjemeščanskem romanu; v teh I dveh aspektih z Župnikom Wakefieldskim nima nič skupnega. Pač pa bi se dala najti med \ tema dvema romanoma nekatera idejna stičišča; pri teh gre večidel za zelo splošne mi- ' seine sestavine, ki so bile lastne celotni kulturi rahločutne dobe, ne le Goldsmithu. Stritar ' je poleg Župnika Wakefieldskega poznal iz prve roke vsaj še dve osrednji besediU sen- i timentalizma: Novo Heloizo in Wertherja, pa tudi literarna dela 19. stoletja, v katerih so : se z motivnimi ohranile tudi miselne prvine tega toka (tako npr. v Dumasovi Dami s ka- ! melijami).^° Po svoji temeljni bivanjski naravnanosti je Stritarjevo besedilo dosti bližje ta- \ kim stvaritvam iz poznejše faze sentimentaUzma kakor razsvetljeno optimističnemu Žup- ; niku Wakefieldskemu. V Stritarjevem pesniškem svetu je bistvena miselna prvina prav j nasprotna, namreč svetobolje (Weltschmerz), ki vsebuje več odtenkov: od zapoznelega \ wertherjanstva do Schopenhauerjevega pesimizma." Slednji je zajel večji del nemško-avstrijske literature, zlasti še po propadu marčne revolucije; tega kulturnega ozadja pri Stritarjevih svetožalnih pripovednih besedilih od Svetinove Metke (1868) prek Zorina do Gospoda Mirodolskega ni mogoče odmisliti. Temnejša stran življenja se mestoma kaže tudi v Župniku Wakefieldskem, vendar tu ne izvira iz bivanjskega pesimizma; tudi prav nič ne vpliva na srečni iztek zgodbe in ne na spodbudni nauk, ki iz nje sledi: da sta namreč
Prim. Janko Kos: Evropski izviri slovenskega romana..., str. 38-39. '' Za analizo Stritarjevega razmerja do Schopenhauerjeve filozofije prim, monografijo J. Pogačnika: Stritarjev literarni nazor...
183
čednost in pošteno delo poplačana že na tem svetu. Župnikov položaj se sicer tik pred koncem romana zazdi brezupen in tedaj njegova pridiga sotrpinom v ječi prav izrecno za-nikuje možnost zemeljske sreče in pravičnosti. Vendar župnikova zazrtost v posmrtno blaženost, privzdignjena nad tegobe tega sveta, zato še ni izraz pisateljevega svetožalja ali pesimizma, in tudi ni njegova edina beseda o bivanju na tem svetu. V njej se le razodeva župnikova pieustična pobožnost, način religioznega čustvovanja, ki ni v tej dobi nobena redkost celo v takih zgodbah, ki se iztečejo v optimističen konec s trezno, utilitarno moralo. Tudi če je Goldsmithov roman zelo kritičen do nekaterih pojavov v tedanji angleški družbi, zemlja zato še nikakor ni solzna dolina. V celoti vzeto, je svet v Župniku Wakefieldskem, če že ne najboljši izmed mogočih, še vedno razumen in dovolj veder. V njem se sicer godijo nesreče, vendar nobena ni usodna, posledice niso nepopravljive, hudobneži niso nepoboljšljivi. Naposled se vse uravna na splošno zadovoljstvo.
Od takega gledanja na človeka in svet se Stritarjev roman izrazito razločuje. Pisateljev pesimizem tokrat ni upodobljen v junakovi usodi, kakor je bilo to pri Zorinui tudi za večino drugih oseb se roman konča dovolj dobro, za en mlad par celo srečno. Svetobolje je v Gospodu Mirodolskem pomaknjeno iz zgodbe na deklarativno raven, zato pa je tam močno poudarjeno. Njegov glasnik je gospod Mirodolski sam, in - bistveno drugače kakor pri Goldsmithu - otožna meditacija, ki prepreda dogajanje, je hkrati nedvonmo tudi pisateljeva izpoved. Na več mestih v romanu je izrečeno spoznanje, da je na svetu »vse prazno, vse ničevo«, da je zemlja »solzna dolina«, polna trpljenja in gorja (111, 161-162, 264). Reminiscence na Zorina se zbujajo zlasti tam, kjer se gospod Mirodolski spominja sv: jih studen tovskih let »Imel sem trenutja, kosem se čutil nesrečnega, neskončno nesrečnega! Obšlo me je tako rekoč trpljenje in gorje vsega sveta. Zamislil sem se časi v čudežno misel: zakaj sem na svetu! O ko bi ne bilo ne mene ne zemlje ne sonca in zvezd, ko bi ne bilo sveta! Slednjič se mi je srce olajšalo v solzah, ki so se mi curkoma ulile po licih.« (Ill, 173)
Gospod Mirodolski se je pozneje ob delovanju za narodno in občo blaginjo, ob samo-premagovanju, brzdanju strasti in pretiranih želja umiril v stoično sprejemanje usode in končno v skladnost s seboj in s svetom. Tema etične harmonije, pojmovane v duhu wei-marske klasike in humanizma, je v Gospodu Mirodolskem nadomestila Zorinovo »tragično vizijo življenja.«'^ V skladu s težnjo po harmoničnem bivanju, po premagovanju protislovij sveta s stoicizmom je v Gospodu Mirodolskem ublažena tudi zgodba, če jo primerjamo z žalostno usodo Svetinove Metke ali z Zorinovim tragičnim koncem. V preteklosti gospoda Mirodolskega je edini udarec usode smrt njegove »zveste družice«, vendar je tudi to del naravnega reda. V teku dogajanja v romanu je zares razdiralen in ne ravno običajen dogodek Zorin pobeg od doma, vendar se harmonija v družini Mirodolskih obnovi s sočutnostjo in z odpuščanjem. Celo taki motivi v Gospodu Mirodolskem, v katerih so dane možnosti za resnično tragiko (kakor je npr. Edvinova smrt v dvoboju), se zagladijo v vsesplošno ganjenost in spravljivost
S svetoboljem je v Gospodu Mirodolskem neločljivo povezana ideja sočutja, in sicer ne le do vsega človeštva, temveč do vsakega živega bitja. Usmiljenje do živali ima v tem romanu posebno mesto; obsežno je npr. prikazana ljubezen gospoda Mirodolskega do ptic ah ganljiva navezanost ljudomrznika Zaboja na njegovega pasjega spremljevalca. F. Koblar pripisuje to značilnost Gospoda Mirodolskega Schopenhauerjevemu vplivu," resda utemeljeno, vendar je prav v Stritarjevih besediUh spričo pisateljeve neposredne povezanosti s sentimentalnim izročilom težko razmejiti Schopenhauerjevo misel o vesoljnem sočutju od rahločutnega kulta srca in spontane dobrotljivosti. Človekoljubje in dobrodelnost, utemeljeni na premisah angleške razsvetljenske filozofije, sta pri Goldsmithu razviti že v maniri poznega sentimentahzma kot iztanjšapa, nežna čustvenost Ganjenost ob tujem
Prim. Jože Pogačnik: Zorin ali tragična vizija življenja (v: J. Stritar, Zorin, Ljubljana 1985, str. 145-195). " Prim. France Koblar: Uvod (v: Stritarjevi pripovedni spisi, Celje 1946, zlasti str. 48-53).
184
trpljenju in hkrati opajanje ob svoji lastni dobrotljivosti je do vrhunca prignal zlasti Sterne s svojimi epigoni; pri njem je usmiljenost do vsega živega zajela tudi živali (notorična je npr. epizoda iz Sentimentalnega popotovanja, v kateri Yorick preliva solze nad mrtvim oslom).'"
Kakor glede na svetožalje se tudi glede na sočutje Stritarjeva stališča ujemajo s stališči njegovega junaka. Gospod Mirodolski se sam ponaša s svojo milosrčnostjo kot z etično odliko: » ... v meni je bilo tako mehko, premehko srce. Trpeti nisem mogel videti človeka ne živali, bolela me je vsaka bolečina, v srce se mi je smilila vsaka trpeča stvar« (III, 172)
Čuteče srce kot vrednota in kot razsodnik v moralnih vprašanjih - ta postavka sentimentalne kulture je ena izmed vodilnih misli tudi v Gospodu Mirodolskem. Ilustrira jo npr. bla-žilno učinkovanje, ki ga ima na Zabojev značaj karitativnost Mirodolskih. Še posebej je poudarjena misel, da usmiljenost plemeniti tistega, ki jo izkazuje: Zaboj sam se namreč moralno prerodi tedaj, ko pomaga Zori iz stiske.
V idejni plasti Gospoda Mirodolskega so še zaznavni šibki odmevi ene izmed bistvenih idejnih sestavin sentimentalizma: narave, ki je bila v 18. stoletju geslo naprednega meščanstva, »družbenorevolucionama metafora«" kot polemika zoper izprijeno aristokratsko kulturo. Ta hterarna šablona je kljub spreminjajoči se funkciji narave v književnosti živela še v 19. stoletju in se povezovala z napredno liberalno miselnostjo; v slovenskem zgodnjemeščanskem romanu je ta zveza izrazita prav pri Stritarju in Tavčarju.
V Župniku Wakeiieldskem je nasprotje med nedolžnim in srečnim življenjem na vasi ter popačeno mestno civilizacijo prav »klasična« upodobitev takega obrazca, čeprav brez Rousseaujeve bojevite doktrinarnosti. V ospredju je bukolična vaška idila, mesto posega vanjo iz ozadja. Župnikov starejši sin na svoji koži občuti korupcijo, ko si skuša naju zaposlitev v Londonu; prav tja, v gnezdo pregrehe, skušata po zapeljivčevem naročilu dve kokoti zvabiti tudi čednostni župnikov! hčeri z lažnim pripovedovanjem o sijaju velikega mesta. V Gospodu Mirodolskem se medsebojno razmerje teh dveii prizorišč in njuna vloga v usodi junakov ujema z Goldsmithovim (je torej ravno obrnjeno v primeri z Zorinom, ki se godi večidel v Parizu, na deželo se junak vrača le v nostalgičnem spominjanju). Stilizirana dolenjska krajina daje okvir družinski idili Mirodolskih. Hvalnica preprostemu zadovoljstvu na deželi tudi pri Stritarju ne povzdiguje pravega kmečkega življenja, temveč zmerno blaginjo meščana, ki se je preselil na kmete. Mirodolski gospodični ustrezata idealu »naravnega«, neizumetni-čenega dekleta, v živem nasprotju s površnim gosposkim ženstvom, kakršno je Radovan spoznal »v velikem, sijajnem mestu«. Vpliv mestne civilizacije pogubno poseže v podeželsko okolje po dveh predstavnikih, gospe Jarinovi in njenem nečaku Edvinu. Ta dva sta tuj element v harmonični idiU; najprej zaneseta vanjo nemir z novodobnimi, moralno kvarnimi idejami o uživanju svobode in ljubezni, nato Edvin zvabi starejšo hčer Mirodolskega v veliki svet in s tem v razočaranje in nesrečo.
V Župniku Wakeiieldskem poteka razmejitev med nepokvarjeno naravo in izprijeno civilizacijo zelo razločno tudi na družbeni ravni. Meščanski srednji stan (»the middle order of mankind«) je tisti, ki se odlikuje z vsemi družbenimi vrlinami. Težišče Goldsmithovega romana je sicer na povzdigovanju človečnosti in dobrotljivosti, vendar pisateljeve kritike tudi tam, kjer je implicitna, ni mogoče preslišali. V početju graščaka Thornhilla obsoja zlorabo oblasti in samovoljo zemljiške gospode; poglavja v dolžniškem zaporu so nedvoumno naperjena zoper kazenski zakonik, ki pretirano strogo ščiti lastnino in koristi bogatašev. Prav na teh mestih v romanu, ko se župnik srečuje z dnom človeške revščine (tudi moralne), je še posebej razvidna pisateljeva misel: človek je po naravi dotier, revež ali hudodelec postane šele zavoljo izkrivljenega družbenega reda, ta pa je nasledek civilizacije in odtujitve naravi.
Stritar je stanovsko razliko med ljubimci sprejemal hkrati s sentimentalnimi pripovednimi vzorci, v katerih je taka razdehtev bistvena idejna in fabulativna sestavina Razločuje pa se tako od sentimentalnega romana kakor tudi od večine tedanjega slovenskega pripovedništva po neznatni vlogi, ki jo ima višji ali nižji rod enega od zaljubljencev v njegovih besedilih. V Gospodu Mirodolskem so stanov-
'* Preseneča, da v Stritarjevem delu ni mogoče zaslediti nobene omembe tega »klasilca« sentimentalizma " Horst Albert Glaser (ur.): Deutsche UtercUui. Eine Sozialgeschichte VI, Reinbek bei Hamburg 1980, sU. 200.
185
ske razlike skoraj izravnane ali vsaj zabrisane. Gospa Jarinova in Edvin res že po rojstvu sodita med gospodo, namreč med bogato vriinjo plast meščanstva, in premoženje sta podedovala, medtem ko je gospod Mirodolski kmečkega rodu in se je do izobrazbe, s tem tudi do zmerne blaginje, dokopal s svojim trudom. Klišejem, ki so se udomačili za prikazovanje gospode v meščanskem romanu, še najbolj ustreza Edvin. Bogastvo, ki si ga ni sam prislužil, mu namreč omogoča, da svoje duševne zmožnosti zapravlja na zabavah in v brezdelju. Kljub takim odtenkom, ki pa so bolj premoženjski kakor stanovski, sodijo Mirodolski v isti kulturni krog kakor Jarinova in njen sorodnik, družijo jih sorodna zanimanja in okus; to je razvidno že iz družabnosti in konverzacije, ki ju sosednji rezidenci gojita med seboj.
Medtem ko je v slovenskem romanu 70. in 80. let stanovska razhka praviloma najhujša ovira za združitev zaljubljenega para, so v Stritarjevih delih vzroki za ljubezensko nesrečo drugje. Že v Zorinu je junakova prijateljica iz otroških let ob ponovnem srečanju že zaročena z drugim, resda stanovsko ustreznejšim ženinom. Tudi Zora je že tik pred poroko z Radovanom, ko nepričakovano stopi v njeno življenje Edvin. Obakrat je torej položaj v bistvu wertherjanski, poglavitna pregrada za zvezo zaljubljencev je etični imperativ, naj je že to dana beseda, obzirnost do očeta in družine itn. Kakor že v povesti o Sve-tinovi Metki tudi Zorino razočaranje povzroči mladeničeva neodgovornost, površnost njegovih čustev, nekakšna zunanja prisila. Stritar je torej motivacijo za usodo svojih junakov prenesel v njihovo duševnost in značaj, jo skušal utemeljiti psihološko; pri tem je stanovska razlika izgubila družbeno ostrino in pomen, ki ga je imela v sentimentalnem romanu.
Pregled sorodnih idejnih prvin v Goldsmithovem in Stritarjevem besedilu vsekakor kaže na skupno izhodišče v sentimentalizmu, ne pa nujno na Župnika Wakefieldskega kot neposredni ali celo edini izvir teh prvin. Navedene sestavine namreč niso specifične prav za Goldsmithov roman ali samo zanj, temveč so skupne psihološkemu romanu rahločutne dobe. V idejni plasti Gospoda Mirodolskega je tudi izrazit element poznejšega sentimentahzma, ki ga Goldsmithov tekst še ne vsebuje, namreč svetobolja; zato pa manjkajo pri Stritarju predvsem tiste prvine Župnika Wakefieldskega, katerih izvir je še razpoznavno razsvetljenski. Stritar je idejnost sentimentahzma vsekakor poznal iz prve roke, tj. iz nekaterih osrednjih besedil te literarne smeri, vendar je bila v njegovem času že spojena s poznejšimi miselnimi tokovi in kot taka del splošnega kulturnega ozračja v Nemčiji in zlasti v Avstriji. Tako daje tudi idejna plast prav malo opore za iskanje neposredne genetske zveze med Gospodom Mirodolskim in Župnikom Wakefieldskim. Očitkom plagia-torstva je tedaj treba iskati vzrok v vzporednicah med osebami teh dveh romanov in v sorodnosti njunega pripovednega vzorca.
II.
Stritar je za posamezne osebe v Gospodu Mirodolskem nedvomno našel ustrezne modele v Goldsmithovem romanu." Iskanje vzporednih figur je šlo sicer pri F. Koblarju nekoliko predaleč, zlasti v prizadevanju, da bi odkril pri Goldsmithu prototipe tudi za stranske osebe; T. Kopitar je nato Koblarjevo vzporejanje prevzela brez revizije. Kljub pridržkom pa je utemeljeno njuno dokazovanje, da se ujema četverica osrednjih figur v teh dveh romanih: župnik dr. Primrose, njegovi hčeri in graščak Ned Thornhill so razpoznavne predloge za gospoda Mirodolskega, za sestri Zoro in Bredo ter za gospođica Edvina. Preostaja še vprašanje, kako je Stritar preobhkoval njihove značaje v skladu s svojo zasnovo zgodbe; in nadalje, katere od glavnih Goldsmithovih oseb je opustil, katere pa je dodal na novo.
" Uvod Franceta Koblarja k že navedeni izdaji Slrilarjevih pripovednih spisov navaja celo vrsto vzporednic med osebami (prim. str. 58-59); v Opombah k Stritarjevemu Zbranemu delu III so tovrstne analogije formulirane previdneje, vendar kaže, da se je T. Kopitar oprla na starejšo izdajo.
186
v kompoziciji Goldsmithovega romana nosita idejno ravnotežje dve antitetični, dopolnjujoči se figuri: dr. Primrose in Mr. Burchell, alias Sir Wilham Thornhill. Ta dva vsak na svoj način utelešata duhovne vrednote rahločutne in razsvetljene dobe: župnik naj bi bil srce, baron razum v idejni stavbi romana." Naivna in nespametna župnikova dejanja, porojena iz mehkega srca, so sproti korigirana z baronovo trezno pametjo, z njegovo svetovljansko izkušenostjo; ob tem je razvidno, da pisatelj Shaftesburyjeve teze o vrojeni dobroti človekove narave le ni sprejemal povsem nekritično. Res da je svojim bralcem postavljal za zgled župnikovo čednost in spontano dobroto, pri tem pa je sproti opozarjal, da te dve še ne zadostujeta za preživetje na svetu, četudi se ta zdi najboljši izmed mogočih svetov.
Dr. Primrose sodi po značaju med števihie sočasne različice donkihotskega junaka v angleškem pripovedništvu. Že pred Goldsmithom sta Fielding z župnikom Adamsom {Joseph Andrews, 1742) in Sterne s stricem Tobijem (Tristram Shandy, 1759/67) ovekovečila ljubeznivo, čeprav rahlo komično hguro srčno dobrega, nebogljenega človeka, ki ne loči videza od resnice, ne pravih prijateljev od lažnih, ki vedno znova naseda malopridnežem, pri tem pa neomajno še naprej veruje v človekovo dobroto. Z očetom Shandyjem v Ster-novem romanu druži dr. Primrosa-tudi ekscentrično učenjaštvo in pedanterija; sicer skromni župnik pokaže prav osupljivo trmo in nečimrnost, kadar gre za njegovega »znanstvenega« konjička, za razpravo, v kateri grmi zoper ponovno poroko ovdovelih duhovnikov. Ta konjiček ni tako nedolžen, kakor se zdi, saj začne čisto resno ogrožati sinovo zaroko, ko se dr. Primrose z njim zameri nevestinemu očetu, svojemu stanovskemu kolegu in trikratnemu vdovcu. Župnikova stanovitnost, ki se v tem primeru pokaže kot trma, se v resni nevarnosti zablešči kot izjemna morahia integriteta, in to tem bolj, čim globlje se z družino vred pogreza v revščino in nesrečo. Njegova človeška veličina se najlepše izkaže v dolžniški ječi, ko skuša spodbujati in tolažiti sojetnike in pri tem pozablja na svoje lastno gorje.
Medtem ko je župnik zgled krščanske potrpežljivosti in vseodpuščajočega usmiljenja, je Sir Thornhill sekularno utelešenje tistega razsvetljenskega ideala, ki ga je angleška meščanska kultura izobUkovala v moraličnih tednikih in vzgojnih priročnikih, Richardson pa ga je še ozaljšal z rahločutnostjo in uglajenimi manirami pri naslovnem junaku svojega romana Sir Charles Grandison (1753). Ta ideal združuje družbene vrline s človečnostjo, odlikuje pa ga tudi ena temeljnih razsvetljenskih čednosti: umirjenost in obvladovanje čustvenih ekscesov. Sir Thornhill je v mladosti prebolel »nezdravo občutljivost« (sickly sensibility), spoznal je, da nevredneži izrabljajo njegovo nerazsodno velikodušnost Izkušnja ga je izmodrila, ostal je sicer plemenit in radodaren, toda pri tem je tudi pravičen in po potrebi strog. Sicer pa tudi razumni Sir Thornhill ceni pristno čustvo; po deželi potuje preoblečen v obubožanega gentlemana in išče dekle, ki bi ga vzljubila zavoljo njega samega, ne zavoljo njegovega bogastva in visokega rodu. Njegova naklonjenost otrokom in preprostim vaščanom, veselje do rustikalnosti sodi med tiste lastnosti, ki se pozneje močno razvijejo pri junakih rahločutnega romana, tudi pri Wertherju in Zorinu.
Uravnoteženost razuma in srca razločuje idealnega junaka, kakršen je Sir Thornhill in že pred njim Grandison, od poznejšega romanesknega hka, ki je po notorično zasolzenem protagonistu H. Mackenziejevega romana The Man of Feeling (1771) znan kot »rahločut-než«. K temu tipu melanhohčnega, nedejavnega mladeniča z iztanjšano senzibilnostjo in s prekipevajočimi čustvi sodi dolga vrsta romanesknih junakov od Rousseaujevega St Preuxa, Goethejevega Wertherja do Stritarjevega Zorina. Pred rahločutnežem, ki je povsem prevladal v sentimentalnem romanu vsaj od Nove Heloize (1761) naprej, se je gran-,
¦'Prim.W.F.Gallaway: The Sentimentalism olGoldsmith, »PMLA« XLVIII, 1933, str. 1167-1181.-Michael E. Adel-stein: Duality ol Theme in »The Vicar ol Wakelield«, »College English« XXU, 1961, str. 315-321.
187
disonski junak umaknil v t. i. roman nravi (novel of manners), ki so ga razvile predvsem i ženske avtorice od Fanny Burney do Jane Austen, in v družinski roman, katerega kla- \ sična mojstrovina je prav Župnik Wakelieldski.
V Gospodu Mirodolskem junaka tega upa ni, v Burchella preoblečeni baronet nima v Stri- ! tarjevem romanu nobenega ekvivalenta.'* Ena najpomembnejših figur iz Župnika Wakefieldskega je torej opuščena, vsa miselna in moralna teža se je prenesla na gospoda Mirodolskega. Ta je v mladosti prebolel svetožalje, deloval svojemu narodu v prid kot profesor in ob vzgajanju mladine tudi sam dozorel v modrega, blagega človeka. »Kakor prerok je bil med mladino; nebeški mir je kraljeval na njegovem obličju; iz vsake besede njegove, j iz vsakega pogleda je govorila plemenitost, dobrota njegovega srca. Najsurovejši človek se { bode težko nespodobno vedel pred vzvišeno, sveto podobo; tako je že sam pogled njegov kro- i til in blažil vsakega, kdor se mu je bližal.« (III, 264-265) Stritarjeva nezmerna idealizacija i naslovnega junaka je tako daleč od Goldsmithove trezne upodobitve osrednjih dveh po- ! zitivnih oseb, dr. Primrosa in Sira Thornhilla, da so za ta odklon od »predloge« skušali ] najti kako razlago tudi kritiki, ki sicer vidijo v Stritarju Goldsmithovega posnemovalca. ] T. Kopitar utemeljeno pripisuje preobrazbo junakove osebnosti dejstvu, da je Stritar spre- ] jel interpretacijo župnikovega lika od Goetheja, ki mu je pomenil najvišjo estetsko avtoriteto. Goethe je namreč prezrl župnikove komične lastnosti, poudaril pa je dostojanstvo njegovega svečeniškega pokHca, njegovo avtoriteto v družini in v občestvu. Goethejev pogled na dr. Primrosa je bil tedaj odločilen za upodobitev gospoda Mirodolskega."
Ne le za Goetheja in nemško klasiko, tudi sicer je bilo za evropsko recepcijo angleških avtorjev značilno, da je odlične humoriste, kakršna sta bila Goldsmith in Sterne, cenila predvsem kot mojstre iztanjšane senzibilnosti in nežnih, plemenitih čustev. Nedvomno je to posredništvo prispevalo svoj delež k Stritajevemu razumevanju Goldsmithovega romana. Vendar ne kaže zanemariti avtobiografskega nagiba pri ustvaritvi gospoda Mirodolskega, saj utegne biti v tem primeru celo odločilnejši od literarnega. Stritar sam je namreč izjavil, da si je svojega junaka zamishl kot avtoportret; idealni gospod Mirodolski tedaj kaže, kakšno podobo je imel pisatelj v tem času sam o sebi: »'Zorin'sem jaz sam, ali sem bil jaz v prvi dobi svojega razvoja, tako kakor gospod Mirodolski ni nihče drugi, nego jaz v poznejši dobi.« (Pismo Pavlini Pajkovi z dne 5. 12. 1897. X, 170.)
Avtobiografska zasnova ločuje Stritarjevega junaka od Goldsmithovega, in sicer ne le po j idealizaciji naslovne figure pri Stritarju, temveč tudi glede na zorni kot teh dveh pisate-1 Ijev. Medtem ko se Stritar z Mirodolskim identihcira, gleda Goldsmith na svojega župnika iz precejšnje razdalje; sicer z veliko simpatijo, a tudi s pridržki, predvsem pa s humorjem in z blago ironijo. Stritarjev ton je zresnjen, brez Angleževe lahkotnosti; župnikove drobne, prikupne slabosti so se porazgubile - razen nedolžne nečimrnosti, ki jo kaže gospod Mirodolski kot amaterski vinogradnik. i
Gospod Mirodolski je vdovec in kot tak laže ohranja svoje dostojanstvo kakor dr. Primrose, ki včasih le s težavo uveljavi avtoriteto ob svoji boljši polovici. Medtem ko Mirodolski opisuje svojo umrlo dru- ; žico kot pravega angela v človeški podobi, je gospa Primrose čisto komedijska figura Kot pravzorec ; nespametne matere, ki skuša svojima hčerama s prozornimi zvijačami ujeti kakega imenitnega že- : nina, je predhodnica tovrstnih figur v romanu nravi, tako tudi sloveče gospe Gennettove v romanu ¦ Prevzelnoslin pristranost (1813) Jane Austenove. Mirodolskemu je prihranjena marsikakšna blamaža,'
F. Koblarjeva shema vzporednic med osebami [Uvod k Stiitarjevim pripovednim spisom ..., str 59), po kateri naj bi Burchellu ustrezal Zaboj, ni dovolj prepričljiva. Edina skupna lastnost teh dveh romanesknih figur je njuno po-potništvo, a medtem ko je Zaboj v resnici potepuh in pijanec, izvira Burchell iz stare tradicije imenitnika, ki preoblečen in anonimen inšpicira svoja posestva.
" Prim. Tatjana Kopitar; Olivera Goldsmitl^a The Vicar oi Wakelield..., str 211-215. Avtorica opozarja na mesta v Gospodu MifodoMem, ki se v formulacijah »gospodar«, »oče«, »svečenik« (ZD lil, str. 318) ujemajo z Goethejevo interpretacijo župnikovega lika.
188
kakršne doživlja župnik ob svoji ženi, ki se skuša postavljati pred vaško srenjo kot imenitna gospa (ironija je še toliko večja, ker o njej rad govori kot o »razsodni« ženski).
Ne le, da je gospod Mirodolski vdovec, tudi sicer je njegova družina v primeri z župnikovo občutno skrčena: namesto šesterice Primrosovih otrok sta tu le dve hčeri, dekleti različnega značaja in temperamenta. Take dvojice sodijo med značilne klišeje sentimentalnega romana; v njih je utelešen kult rahločutnega prijateljstva, ki je bil cenjen prav tako zelo kakor ljubezensko čustvo. Poleg tega so tudi tehnična iznajdba epistolarnega romana; junakinja namreč potrebuje zaupnico, na katero naslavlja svoja pisma Junakinja prvega »večglasnega« pisemskega romana Richardsonova Clarissa (1748), nežna, tankočutna mlada dama, si dopisuje z bistro, odrezavo in dosu manj čustveno prijateljico. Podobna zaupna korespondenca poteka pozneje v Novi Heloizi med Julijo in njeno sestrično, le da sta sorodni duši tu manj diferencirani. Dekliške dvojice so se nato uveljavile v romanu tudi mimo pisemske tehnike, kakor kaže sestrski par v Župr\iku Wakefieldskem. Različnost med Primrosovima hčerama je močno poudarjena: starejša, OUvia, je priznana lepotica, živahne narave, spogledljiva in lahkoverna, medtem ko je mlajša sestra Sophia manj opozorljiva, subtilnejša, modrejša in trdnejšega značaja.
Motiv kontrastnega dekliškega para se je v slovenskem pripovedništvu nakazoval že poprej, vendar ga je Stritar prvi izdelal nadrobneje, deloma že v Zorinu, a še z opazno naslonitvijo na damsko dvojico v Novi Heloizi. Tudi mirodolski gospodični se ne po zunanjosti ne po značaju ne ujemata s Primrosovima temveč s klišejem junakinje in njene prijateljice, ki se je v sentimentalnem romanu utrdil s Clarissa. Kakor v klasičnem pisemskem romanu je Zora, starejša hči, bolj krhka, subulnejša, nervoz-nejša neobvladanih čustev in domišljije, pri tem eterična, »gosposka« lepota. Mlajša sestra Breda, podobna čvrstim podeželskim dekletom, je vedrejše narave, preprostejše pameti in - po pisateljevi presoji - bolj zdravih pogledov na življenje. Odlikuje jo tudi ena od vrlin, ki so v naslednjih dveh desetletjih postale značilnost našega ženskega romana, namreč samaritanstvo." Breda si tako rekoč prisluži Radovanovo ljubezen, ko mu požrtvovalno streže v bolezni.
V Župniku Wakefieldskem razmerje med sestrama ni posebej poudarjeno ali sploh kakor koli nadrobneje izdelano. Stritar se tudi v tem pogledu vrača k čustveni navezanosti in zaupništvu med lepimi dušami, kakršno je znano iz Clarisse, Nove Heloize in drugih rahločutnih romanov visokega stila. Prav tu se spet kaže šibkost Gospoda Mirodolskega: ob prizadevanju, da bi bil roman »psihologičen«, se razmerje med sestrama razgrinja v dolgoveznih in navidezno zaupljivih pogovorih. Ti vselej obtičijo v razpravljanju o vprašanjih, ki naj bi po pisateljevem mnenju vznemirjala dekhške duše: o ljubezni, zakonu, družini itn., ne da bi se kdaj dotaknili najbolj občutljive točke, namreč dejstva, da sta si ljubeči se sestri hkrati tudi tekmici. Zora Sredinega nagnjenja do Radovana sploh ne zapazi, kakor Breda ne spozna Zorinega pomanjkanja ljubezni do tega idealnega mladeniča.
Četrta figura z ustrezno predlogo pri Goldsmithu je zapeljivec, junak sentimentalnega romana že prav od njegovega začetka. Goldsmithova različica se močno loči od razdvojene, demonične osebnosti, kakršen je bil Lovelace, Clarissin zapeljivec, in tudi od ciničnega intelekta pri poznejšem Laclosovem osvajalcu Valmontu (Nevarna razmerja, 1782). V udomačenem svetu Župnika Wakefieldskega je tudi zlo bolj vsakdanje, banalnejše. Ned Thornhill, baronov nečak in zemljiški gospod v kraju, kjer službuje dr. Primrose, poleg čedne zunanjosti in družabnih spretnosti nima niti ene same dobre lastnosti. Ne samo da je razuzdanec, je tudi strahopeten (izogiba se dvoboju z OUvijinim bratom), pogolten (polastiti se hoče nevestine dote tudi še potem, ko se je zaroka razdrla) in skrajnje brezsrčen in maščevalen (župnika spravi v zapor). Stritarjev Edvin je po značaju daleč od Thom-hillove nizkotnosti, a tudi od demonije vehkih osvajalcev, kakršna sta bila Lovelace in Valmont, čeprav ravno tako tragično kakor ta dva pade v dvoboju. Zapeljivec te vrste, kakršen je Edvin, se je v sentimentalni prozi prikazal razmeroma pozno; izrazit primerek tega romanesknega junaka je Erast v Karamzinovi povesti Uboga Liza (1792): v bistvu dobrosrčen, vendar od mestne civilizacije pomehkužen in šibak značaj. Tudi Edvin je ve-Ukodušen in nadarjen mladenič, ki ima poleg privlačnega videza in uglajenosti nekaj res-
»Prim. Miran Hladnik: Slovenski ženski roman v 19. stoletju, »SlavisUčna revija« XXIX, 1981, str. 276-277.
189
ničnih odhk, le da te ne odtehtajo njegovih zmotnih pogledov na svobodo; ta je po njegovem enaka neodgovornemu uživanju. Prav kakor Erast je tudi Edvin zmožen iskrenega kesanja šele tedaj, ko je že prepozno.
Med stranskimi osebami Gospoda Mirodolskega bi se v Goldsmithovem romanu našla predloga za potepuškega Zaboja v Ephraimu Jenkinsu. Značajsko sicer nimata nič skupnega; medtem ko je Zaboj (že prileten mož) poštenjak in se preživlja s priložnostnim delom, je Jenkins (še mlad človek) poklicen slepar in graščakov faktotum v prav nelepih poslih. Vzporejati bi se dala le njuna usoda in vloga, ki jo imata v osrednji zgodbi. Oba sta namreč šolana človeka, ki so ju okoliščine pognale na stranska pota; oba outsiderja naposled spreobrne srečanje s pravo človečnostjo, utelešeno v dr. Primrosu oziroma gospodu Mirodolskem; na koncu se spet včlenita v družbeno skupnost. Eden kakor drugi sta vpletena v zadevo pobegle hčere kot nekakšna rešitelja. Seveda pa je njun izvir različen, Jenkins prihaja iz angleške pikareskne tradicije, medtem ko je Zaboj avtohtona ftgura sočasnega slovenskega pripovedništva, ne brez folklorne obarvanosti; uvršča se ob Zlatorepca v Levstikovem fragmentu Deseti brat (1863) ter ob Martinka Spaka in strica Dolefa v Jurčičevem romanu. Zaboj pa ima skupne poteze še z enim likom sočasnega slovenskega pripovedništva, namreč z ljudomrznikom, ki je to postal iz razočaranja v ljubezni ali pa iz razočaranja nad človeško hudobijo nasploh (tak je npr. doktor Zober v Jurčičevem istoimenskem romanu).
Število oseb v Gospodu Mirodolskem je v primeri z Župnikom Wakelieldskim opazno zmanjšano; pač pa vpeljuje Stritar dve novi figuri, Radovana in gospo Jarinovo. Radovan je tipični junak mladoslo-venskega romana, kot ga je ustvaril že Jurčič z Lovretom Kvasom; tega je Levstik neprijazno Icrstil za »sentimentalnega mehkuža« in s tem nehote pokazal na njegov rodovnik, ki sega daleč nazaj v rahločutno izročilo, vse do Rousseaujevega SL Preuxa. Stritarjev »učeni bledin« (tako imenuje Radovana v šali mlajša mirodolska gospodična) ima vse lastnosti slovenskega rahločutneža. Izvira iz revne kmečke hiše, doštudiral je z lastno prizadevnostjo; je hvaležen sin ovdoveli materi, spoštljiv učenec gospoda Mirodolskega, zvest zaročenec njegovi hčeri. Svojih čustev ne izraža na glas, ne v ljuh>ezni ne v domoljubju. Odlikuje se z zvestobo narodu; brez te tudi ni pravega romanesknega junaka v tedanji slovenski prozi. (V tem pogledu je tudi Edvin značilni tekmec: kakor je površen v erotičnih čustvih, tako je mlačen v narodnostnih.) Radovanova etična brezgrajnost se druži s tipično pasivnostjo, z vehko zmožnostjo za trpljenje, majhno za delovanje. Na Zorin pobeg reagira prav značilno s tem, da na smrt zboli. Z Zorinom je bil Stritar ustvaril svetovljansko različico takega romanesknega junaka; Radovan je Zorinov okornejši, kljub izobraženosti manj uglajeni naslednik.
Gospa Jarinova, gospodarica sosednje graščine, je nova figura v dvojnem pomenu fjesede: najprej zato, ker Goldsmithovo delo takega ženskega lika ne pozna,^' predvsem pa zato, ker izvira iz poznejše kulture. Ideji »ženske osvoboje« sta resda utirala pot že razsvetljenstvo in senümentalizem, skromna težnja k izobrazbi in samostojnosti je opazna že pri rahločutni gospodični StemheimskL Prava emancipiranka se pojavi šele pri Mme de Stael, Stritar pa se je s tem romanesknim likom lahko seznanil v delih George Sand, ki je bila v tedanjem nemško-avstrijskem kulturnem prostoru silno popularna." Stritarjeva bojevnica za ženske pravice je inteligentna dama razkošne, že nekohko prezrele lepote, gospodovalna in ujedljiva. Pisatelj nakazuje, da bi utegnil njen odpor do moške oblasti izvirati iz nesrečnega zakona. Gospa Jarinova je sicer neoporečnega, tudi če ne vselej prijetnega značaja; vendar nehote prinaša v družino Mirodolskih nesrečo. Najprej že s tem, da z novodobnimi idejami o »ženski osvoboji« podžiga Zorina nerealna pričakovanja; v njeni hiši nato Zora sreča njenega mladega sorodnika Ed vin a, ki jo spelje na kriva pota. V obsežnih razpravljanjih o vlogi žene v družini in družbi je poglavitni nasprotnik gospe Jarinove Radovan, ki vneto brani svoje - in pri tem očitno tudi pisateljevo - pojmovanje žene kot matere in čuvarice domačega ognjišča; pretirano izobraže-
" France Koblar (v Uvodu k Stritarjevim pripovednim spisom ..., str 58-59) postavlja analogijo: »dve mestni gospodični - gospa Jarinova«, a jo pozneje v Opombah k ZD III opušča. Podlaga za tako vzporejanje ni prav razvidna, razen morda v ideji, da po mestnem ženstvu prodira na deželo kvaren vpliv. Našemljena in spakljiva dvojica v Župniku Wakefieldskem sla ženski iz demimonda, najeti od graščaka Thornhilla, in ne pravi dami, kakršna je gospa Jarinova. Goldsmithovi kokoti sta komična verzija dveh elegantnih prostitutk iz CIarisse, kjer služita zapeljivcu v enake namene.
" V Stritarjevem Zbranem delu se omenjata Mme de Stael in George Sand; zlasU slednja je morala biti v tem času pri nas zelo znana, na to kažejo podatki v avtorski kartoteki Inštituta za slovensko Uteraturo in literarne vede ZRC SAZU. Recepcija George Sandove na Slovenskem v celoti še ni raziskana, pač pa jo je v zvezi z Jurčičem obravnaval Jože Pogačnik (v: Parametri in paralele, Ljubljana 1978, str. 117-119).
190
vanje ženske mladine bi pri tem utegnilo kvečjemu škoditi. Liberalni Stritar kaže tu do moderne žene - ali vsaj do ideje, ki jo ta zastopa - prav tako konservativen in odklonilen odnos kakor pozneje ka-toUški Detela v Trojki (1897).
V splošnem se da ugotoviti, da je Stritar »ansambel« oseb iz Župnika Wakefieldskega opazno zmanjšal, a ga tudi dopolnil z romanesknimi figurami iz drugih virov. Tam, kjer se je zgledoval pri »predlogi«, velja to predvsem za tipe romanesknih junakov in za njihovo razdelitev vlog v pripovednem vzorcu, ne pa za njihove značaje. Pri oblikovanju teh je očiten zlasti premik v višjo lego, osebe so zresnjene, slovesnejše, zlasti naslovni junak je bolj dostojanstven; Goldsmithov humor bi bil v osnovnem tonu Stritarjevega romana kvečjemu disonančen, kadar gre za poglavitne osebe, prihranjen je za kmečko sfero, kakor je bilo v slovenskem romanu že običajno.
(Se bo nadaljevalo)