MViWKA IRiVOQA LJUBLJANSKI ZVON 3-4 Mile Klopčič: KRIŠTOFU KOLUMBU INDIJE KOMANDIJE Inocenc Reva j: SLANIKI Božo Vodušek: ZRAČNI NAPAD Jem Ledina: BLAZNI VERZI Juš Kozak: GLEDALIŠKA GARDEROBA Tone Šifrer: MLADOST NA VASI France Bezlaj: ŠEVČENKOVE PESMI France Bezlaj: TARAS ŠEVČENKO France Kidrič: DROBIŽ IZ DOBE RESTAVRACIJSKE CENZURE F. X. Salda - B. Borko: DOSTOJEVSKIJ Juš Kozak: V ATELJEJU F. Klemuc: STVARNI ČUT IN NACIONALIZEM Tone Sifrer: OB MIHELIČEVIH SLIKAH Bratko Kreft: MIROSLAV KRLEŽA Bertold Brecht - Boris Rihteršič: NEMŠKA PESEM Oton Berkopec: NAJNOVEJŠE ČEŠKE PESNIŠKE ZBIRKE Bratko Kreft: SLOVAŠKE PISANICE K. Dobida: IZ SLIKARSTVA IN KIPARSTVA Dagmar Gulič: OB RAZSTAVI »POL STOLETJA HRVATSKE UMETNOSTI« Jože Pahor: MARGINALIJE O KRITIKI Vladimir Pavšič: ODGOVOR MED KNJIGAMI IN DOGODKI: Novi prispevki k proučevanju socialnih problemov slovenske vasi (Sv. Ilešič) / A. V. Isačenko: Narečje vasi Sele na Rožu (Fr. Bezlaj) / France Kidrič: Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti (Anton Ocvirk) / Rudolf Kresal: Študent Štefan (VI. Pavšič) / Dela Otona Župančiča IV. (A. Budal) / Publikacije Cankarjeve družbe (VI. Pavšič) / Koledar Cankarjeve družbe za 1. 1939. (Juš Kozak) / Načrti sovjetskih pisateljev (V. J. - in.) / Ob Racinu (Vera Šermazanova). Revija izhaja dvanajstkrat na leto. — Celoletna naročnina 120 din, za dijake 90 din. Plačuje se lahko v mesečnih obrokih po 10 din. Za inozemstvo stane 150 din. Posamezen zvezek stane 15 din. — Reklamirane zvezke dobivajo naročniki brezplačno samo na reklamacije v prvem mesecu po izidu. Kdor do Novega leta ne odpove revije, potrjuje s tem naročništvo za prihodnje leto. — Upravni-štvo: Ljubljana, Dalmatinova ul. št. 10. — Urejuje in za uredništvo odgovarja Juš Kozak (Ljubljana, Poljanski nasip št. 14 VII/2). — Prispevki, recenzijski izvodi in listi v zameno naj se pošiljajo na urednikov naslov. — Nenaročeni rokopisi se ne vračajo. — Izdajatelj: Knjigarna Tiskovne zadruge, r. z. z o. z. v Ljubljani. — Tiska Narodna tiskarna d. d. v Ljubljani. Predstavnik Fran Jeran. KRIŠTOFU KOLUMBU INDIJE KOMANDIJE MILE KLOPČlC Ti si ustvaril nam bajno pokrajino, Komandijo Indijo si jo krstil; ko si predstavil jo z njeno sijajino, si za deveto goro nam jo skril. Mar si človeka imel za nevrednega, da si mu vzel, ko še nisi mu dal, mar bi ga videl rad venomer bednega, da bi za večno v tolmunu ostal? Mar naj o njej si le pesmi prepevamo v dnevih viharnih, sred groze v nočeh? Naj v hrepenenju po njej omedlevamo? Naglo, prenaglo živimo v teh dneh! Vse je preklicano, kar je napisano, danes še zvest, bo že jutri nezvest, včeraj napisano, danes izbrisano, včerajšnja vest se sprevrgla je v pest. Svet je kot morje v viharjih razpenjeno, breg prestopilo je, noče nazaj. Kje pristanišče nam je namenjeno? Ti boš krmaril, odgovor nam daj! Odgovor Res, kako naglo živimo v teh dneh! Včeraj še ste mi prepevali hvalof da hrepenenje sem zbudil v ljudeh, da bi moči in tolažbo dajalo, danes ne veste početi kaj ž njim, ko vam življenje je čas razviharil, psujete me, da sanjaški blaznim, da sem vas s pesmijo vse osleparil. Nič ni na svetu tem svetega bolj, kakor je pesem in kakor je sanja, sveta beseda iz pesmi in bol, bol hrepenenja in pričakovanja. Glejte, zato za deveto goro skril sem Komandijo Indijo vašo, skril sem jo vam za deveto vodö, tam jo odkrijemo bajno in našo. Bolj ko vihar bo besnel in divjal, prej bom pokazal obalo vam njeno, bolj se z valovi bo človek dajal, prej bo življenje ljudem dragoceno. Hvalnice torej viharjem prepevajte, jadro jih naše veselo lovi. Ne omedlevajte, morja preštevajte, ker za devetim deveta dežela ležil SLANIKI PRAVLJICA — INOCENC REVA) V plitki kotanji na morskem dnu se je veselilo zlate prostosti nekaj tisoč slaniških mladičev. Njihove matere in člani društva za vzgojo slaniške mladine kakor po navadi niso imeli časa, dolžnost jih je klicala drugam, zato so prepustili skrb za zarod veliki pestunji morju. Tako zaposlenemu bitju kakor je morje, se niti ne pozna ena dolžnost več ali manj, zato je tudi to breme prevzelo na svoja ramena. Mladiči so rasli in dorasli polagoma do določene mere, ki je potrebna slaniku za vstop v šolo. Seveda niso nikoli zvedeli za viharne seje, v katerih so jim izbirali učiteljico, niti ne, kako je skoro polovica njihovih mater izstopila iz vzgojnega društva, ker niso hotele, da bi »taka« učila njihove otroke» Toda nekega dne je priplavala med skale mlada elegantna slanička, o kateri so dejali, da bo njihova učiteljica. Vsa kotanja je zijala, nihče ni mogel verjeti. Neki porednež jo je ugriznil v rep in šele, ko ga je Švrknila z dolgo halugo po škrgah in rekla prežimo, kakor znajo samo učiteljice, »Smrkavci«, so začeli razumevati, da bo menda le res. Mlada dama ni izgubljala časa. Odprla je kovčeg in potegnila iz njega nekaj čudnega, še najbolj podobnega prepleteni morski travi, in vprašala z glasom, sladkim kot najslajši plankton. »Mila deca, ali veste, kaj je to?« Nihče se ni oglasil. Gnetli so se in prerivali, vsak je poizkušal biti zadnji. »Ljubi otroci, to je mreža. Ali kdo med vami ve, kaj je mreža?« Molk. V zadnjih vrstih se je nekdo nasmejal, učiteljica mu je požugala s halugo in razlagala dalje: »Vsak pošten slanik se mora nekoč ujeti v mrežo. Kakšen smisel bi sicer imelo življenje? Premajhni ste še, da bi to razumeli, raje poizkusimo, otroci.« Razpela je malo šolsko mrežo med skale in jih po dolgem trudu razporedila v vlak, ki se je sproti razpadal. Nihče ni čaka) njenega povelja, zakadili so se drug čez drugega, da se je voda kalila in da je slaba mrežica komaj vzdržala pritisk. Ko se je razbistrilo, so bili v mreži vsi, samo majhen slani-Ček je slonel ob skali in jokal. Učiteljica je stopila k njemu: »Kaj ti je mali, zakaj jočeš?« Zacepetal je z repkom in zajokal še huje: »Nočem v mrežo, nočem, nočem!« Dobil je s halugo nekaj bolečih čez Škrge in učiteljica je kričala do ohro-pelosti: »Jaz ti pokažem, falot!« Tako se je začel pouk, vedno enako iz dneva v dan. Vsi so že poznali svoje mesto, niso se več prerivali. V vzornih vrstah so zaplavali v mrežo in tudi trmasti slaniček se je moral vdati in plavati ž njimi. Učiteljica je pazila nanj. Moral je biti prvi v vrsti in pri razlagah ga- je posadila tik predse, da se ne bi izmuznil. Poslušali so predavanja o slaniški zgodovini, se učili na pamet pesmi o Velikem Slaniku, o slavnih vlakih pod vodstvom Sivorepca, ki so pripomogli, da je neka evropska vojna trajala dve leti dlje kakor bi sicer, ter še mnogo drugih slaniških modrosti. Toda naš slaniček je dvomil. Zakaj je neki treba te zoprne mreže? Tudi brez nje bi mogli biti slaniki slavni, morda še slavnejši, kakor so sedaj. Z nezaupanjem je poslušal učiteljico. Ko pa je izvedel, da so še drugačne, mnogo bolj učene slaniške Šole, kamor se bodo smeli iti učit vsi, ki bodo zelo pridni, se je potuhnil. Kmalu je postal zelo dober učenec in bil bi najboljši, če se ne bi učiteljici zdel sumljiv. Konca Šolskega leta ni bil nihče bolj vesel kot naš slaniček. Površno je preletel izpričevalo, še pomislil ni, da bi kritiziral rede in se pritoževal čez krivice, kakor večina drugih. Čemu? Konec je vaj z zoprno mrežo, odprta je pot do višje modrosti. Počitnice je preživel, da sam ni vedel kako. Ni mogel dočakati dneva, da bo mogel v višjo šolo. Se poslovil se ni od tovarišev, vtaknil je v žep pest planktona, da se ne bi mudil med potjo, in odplaval proti mestu, kjer je bil v onih časih najslavnejši zavod za vzgojo slaniške mladine. Nekaj dni je trajalo, preden se je znašel v novih razmerah. Naplaval se je. da so ga bolele plavuti vsak večer, ko je legel spat. Vpisati in priglasiti se je bilo treba najmanj stokrat, medlel je od napora in novih dojmov, se prerival v dolgih vrstah pred vrati najrazličnejših uradov, toda zdržal je in dočakal prvega predavanja, s katerim je slavna kapaciteta pozdravila nove učence. Velika dvorana je bila nabito polna. Ribicam so zastajale škrge od pričakovanja. Profesor je stopil na oder, se odkašljal in začel govoriti. Nazdravil je nadobudni mladini in govoril v navdušenih besedah o pomenu in slavi slaniškega rodu. Pripovedoval je o težavah, s katerimi se mora vedno znova boriti narod, če se hoče obdržati na tradicionalni višini. »Kajti če ne bo dovolj navdušenih idealnih mladih slanikov, se lahko zgodi. da se zruši vsa s tolikim trudom zgrajena stavba in slaniki se kmalu ne bodo v ničemer ločili od drugih topih in manjvrednih morskih prebivalcev, ki niso nikdar posegli v zgodovino. Seveda so danes drugačne razmere, kakor v Sivorepčevih časih. Kombinirane mreže in patentni sodi zelo olajšujejo lov. Toda baš zato nas mora biti sram, Sivorepec je znal pripeljati milijonske vlake v prav navadne mreže, dandanes pa slaniki izgubljajo svoj pomen kljub vsem modernim tehničnim pripomočkom, ki so zanje na razpolago. Treba je napeti vse sile, treba je idealov in vedno znova idealov, da se prepreči propadanje. Kaj bo, kaj bo z nami, če vi mladi ne izpolnite nad, ki jih stavi narod v vas. Kako sramotne so za slanike na pol prazne mreže in komaj pokrito dno v sodih.« Profesor je obmolknil. V dvorani je vladala grobna tišina. Naenkrat se je iz zadnjih klopi zaslišal plah, neodločen glasek: »Gospod profesor, ali ne bi mogli živeti slaniki brez mreže in soda?« »Kaj?« je zaklical profesor. Nato se je prijel za prsi in omahnil. »Vode...« je ječal, »vode... srce...!« Najbližji so planili k njemu, vsi drugi so iskali z očmi predrzneža. Prva se je zavedela slanička, ki se je ves čas med predavanjem koketno naslanjala ob njegov hrbet. »Ven ž njim,« je zacvilila in se mu zagrizla v plavut. »Ven ž njim,« je tulila vsa dvorana in preden se je slaniček zavedel, je bil že na cesti. S povešeno glavo je zavil okoli vogala, da se je skoro zaletel v gručo rib, ki so prezirale predavanja in raje debatirale za zidom. »Halo, bruc,« ga je poklical znanec med njimi, »kaj vam je stari natve-zel?« Vsi so se zasmejali. Znanec je bil vesel, da se je mogel uveljaviti, zato je nadaljeval: »Seveda, naš stari s svojimi kombiniranimi mrežami in patentnimi sodi! Zapomni si, mali, samo naša mreža je prava, ker se najbolj prilega čustvovanju vsakega slanika. Kajne, mali« — pokroviteljsko ga je potrepljal po rami — »mi, kar nas je fantov od fare, smo za našo mrežo!« Naš slaniček je zamrmral nekaj nedoločnega in odhitel dalje. Zakaj baš ona, mu je vrtalo po možganih, vsak drug lahko toda ona... Splazil se je domov in jokal vso noč. Sledilo je še mnogo ponižanj in težav. Tovariši so se ga izogibali, dekleta so se mu smejalla in celo profesorji so se norčevali iz njega. Vsi, brez izjeme, tudi oni, ki so sicer učencem zaupno pripovedovali, da je ona kapaciteta stari osel. Kadar je prišlo na vrsto kočljivejše vprašanje, ga je poklical ta ali oni: »Pa naj pove naš anarhist, ki vse bolj razume.« Spoznal je profesorje, ki so zagovarjali stare brezbarvne mreže in navadne lesene sode. Učenci so jih med seboj krstili za želve, ki lezejo daleč za časom. Spoznal je društva učencev, ki so bili pristaši raznih mrež, 'ki jih jim nastavljajo ribiči. Nekoč je po dolgem času srečal tovariša, ki ga je nagovoril prijazno: »Ljubček, ti spadaš tudi med neorganizirane? Tako je prav! Kaj bi z vsemi temi barvami, prezirajmo eno kot drugo. Pridi kdaj med nas, v naš krožek. Kaj se bomo opredeljevali po nepotrebnem. V ono mrežo se pustimo ujeti, kamor jih pojde največ. Vse drugo je od muh!« Med mreže vseh barv in sode vseh oblik se je mešala ona. Ugriz v plavut je še skelel, toda bolečina je bila vsak dan slajša. Videl jo je vsak dan, niti zmenila se ni zanj, toda zadostovalo mu je, da jo je videl. Pozno jeseni je bilo, ko jo je nekoč srečal v parfcu. Bila je sama in nekako žalostna. Plaho jo je pozdravil, odkimala mu je dobrohotno in prijazno: »Servus tovariš! Kaj počneš?« Plavala sta proti gozdu. Molče sta zavila med drevje; poizkusil se je s plavutjo dotakniti njenih bokov in ker se je delala, kakor da tega ni opazila, se je tesno privil obnjo. »Bliža se čas velikega pohoda,« je govorila zasanjano, »in treba je, da bi nas bilo čim več. Veliko nas mora biti, na milijone, da ne bo sramote.« Škrge so se ji burno odpirale in zapirale. Niti opazila nista, kdaj sta obstala. Naenkrat mu je ležala na prsih in se topila/ v solzah: »Zakaj si tak, zakaj si tak! Tako žalostno in samotno bo, če ne pojdeš z nami. Toda saj pojdeš, dragi, kajne da pojdeš,« ga je božala po licih in mu s poljubi zapirala usta. Mesec je minil v sami blaženosti. Shajala sta se vsak dan v gozdu za parkom. On je molčal in se izogibal pogovoru o pohodu, ona je vzdihovala in jokala. Med poljubi se je naenkrat zamislila in si s plavutmi zakrila oči. »Kako sem nesrečna! Kaj bo z menoj, če te izgubim.« Nato ga je poljubljala kakor brez uma in njene oči so zrle vanj strastno in vdano. Prišel je čas velikega pohoda. Vse mesto je bilo v zastavah, od vseh strani so se zgrinjali vlaki slanikov z dežele, pripravljenih na pot. Vodno redarstvo je napelo vse sile, da bi vzdržalo red. Samo v predmestjih je prišlo do spo- padov med pristaši raznih mrež, toda število mrtvih in ranjenih je bilo neznatno v primeri z ogromnimi zbranimi množicami. Poslednjo uro pred odhodom je vse vlake nagovorila slavna, že znana kapaciteta. S plavutjo na prsih in z glasom, ki je trepetal od ginjenosti, jim je sporočila zadnji pozdrav naroda. »Kako mi je žal, da ne morem z vami. Toda dolžnost me veže, prekleta dolžnost, ki brani človeku, da bi sledil svojim čustvom in se pridružil trumam, vrednim Sivorepčevega imena. Toda zadovoljstvo me obhaja, veliko notranje zadovoljstvo, ko vidim nepregledno množico, ki bo kakor v dobrih starih časih napolnila vse mreže od severnega do južnega rta in vse sode, ki so jih utegnili pripraviti za nas. Z utripajočim srcem in s solzami velikega upanja vam ves narod kliče na pot: Pozdravljeni!« Naš slaniček je povešal glavo in molčal. Ljubljena ves čas ni izpustila njegove plavuti iz svoje. Pobrala je rožo, ki je padla prednjo iz pozdravlja-jočega jih špalirja in si jo zataknila med luske. Vlak je odhajal. Mali je sledil vabljivemu zadku izvoljene in se trudil, da ne bi mislil na nič. Po dolgih dneh potovanja so prišli do prve mreže. Vodja je poslal izvidnike, ki so ugotovili nepravo mrežo. Postavili so močne straže, da se ne bi kesal kdo izmed izmučenih zamudnikov, in krenili dalje. Prihodnji dan so dosegli pričakovano mrežo. Že oddaleč se je blestela v krasni novd barvi. Izmučeni vlak je oživel, iz vseh grl so se izvili klici olajšanja in navdušenja; še preden je zamrl poslednji zvok, je bila mreža zadrgnjena in ribiči so začeli polniti sode. Med zadnjimi sta prišla na vrsto naša zaljubljenca. Najprej ona. Komaj je odprla usta, da bi zaklicala ura! že je bila brez črev in v prihodnjem trenutku je ležala lepo nasoljena v sodu. Slaniček se je ozrl. Nobenega izhoda ni bilo več. Spretne ribičeve roke so ga potegnile iz mreže. Srce mu je zamrlo v prsih. Sedaj! Toda mož se je obotavljal. Pomeril ga je in poduhal, nato je zmajal z glavo. »Kaj bi z njim,« je rekel tovarišu, »majhen je in niti ne diši po slaniku. Pokeeil bi ves sod!« »V morje ga vrzi, saj jih je dovolj,« je svetoval ribič poleg soda, ne da bi se ozrl. Hip se je ribič obotavljal, nato je prijel slanika za rep in ga zalučal daleč preko mreže v morje. Niti ozrl se ni. Potopil se je na dno, poiskal dva kamna tesno poleg sebe in vtaknil glavo v špranjo, da mu je stisnilo äkrge. V dveh minutah je bil konec. Kajti kaj naj počne s svobodo slanik, ki je izobčen iz mreže in iz soda? ZRAČNI NAPAD BOŽO VODUŠEK Naenkrat so zvonovi in sirene začeli biti, vpiti v divjem hrumu, in vmes je bilo slišati jeklene ogromne hrošče po brnečem šumu. Ljudje na vrat na nos so v smešnem diru se tekli skrit med heraklitne stene, ker že so hrošči v si pal i ognjene odpadke po prepadenem vsemiru. Na bližnjih gričih se je zapodilo sto majhnih gluhih ragelj proti nebu, nesoč nad mrtvim mestom oznanilo o nekem davnem križu in pogrebu. Med treskom so po ulicah lijaki zazevali, sladikasto rdečilo v marogah je zidove poškropilo, frčali so razkosani vojaki. Po celi panorami so se v beli vijugi dvignili lahkotni dimi, z zvonikov, streh so švignili veseli plameni kvišku v sončni, bledi zimi. Odprle so se v bolnicah garažet avtomobili s križi so zdrveli, z Magirusovo lestvo so hiteli gasilci tja, kjer se petelin kaže. Psoglavski potapljači so planili na cesto in brodili po lepljivi strupeni brozgi in po tleh trosili bel prah kot po slabo rodeči njivi. Jekleni hrošči so takrat se s pravo lagodnostjo obračali na sivi nebeški ploskvi in v nepozabljivi mogočnosti izginili v daljavo. BLAZNI VERZI JERN LEDINA Nocoj bom čul vso noč pri oknu. Rad bi poslušal daljno pesem fantov, te pesmi pa ni več — če je — je laž. Slab glas vendar nekje odmeva, na vasi poje, komaj razpoznaš. Kot jaz — nekdo boji se jutri dneva, zato se v krčmi vina je nalil — in domoljubne pesmi zdaj prepeva. Noč bom nocoj pri oknu preslonel. Mesec sije — ha, danes se sveti kot vrata mogočne blagajne. Jasno je vse! Čemu hrepeneti in še odkrivati bivanja tajne/ Vse, vse je naprodaj ob cesti, nad vsem si lahko gospodar, samo da pest imaš in v pesti — stiskaš sveti denar ... Stare zvezde so nocoj trhlene, nebo je redka pajčevina in vidim, da je mesec nos — nos gospodarnega duha, okoli njegß se vrte zemljine, sučejo se ljudstva zemeljska... Zalučaj, fantič, dinar v lajno vsemirja, en dinar, bolj gotovo bo dva, da nam večno šaljivo vsemirje — novo komedijo zaigra... Veje dreves so nocoj črne kače... Proti nebu so z glavami segle in vso luč so nam prestregle. Skozi veje mesec sveti... podoba je kakor da živo srce med vejami bije — in ne more nikamor, ker ga mrzle kače v objemu drže... Po vasi gre ciganka. Prišla je sem od potoka, otrok iz bisage ji gleda in časih obupno zajoka. Ciganka preklinja; prekolne vsako hišo in dver, nikjer ji niso. odprli, da bi obstala zvečer ... Jokaj, ciganček, ti si še mlad, iz jokaj črne oči. Ciganka ne joka več — tiho preklinja svet in ljudi. Za ciganko se opoteka belo ščene; zdaj zdaj za trenutek obstane ... tiho zacvili in se vleče naprej, ko si oblizšlo je rane. Potem pa v luno zalaja ... Mi vsi smo ubogo belo ščene: v nočeh si z besedami ližemo rane, ki nam jih vsak dan zadaja. Vem, da nekaj mi srce oklepa, kar ni bolečina ne posmeh, kar je težko kakor mrtva gmota, iz katere kleše trda roka noč in dan le žalostne podobe. Ali bom še našel, kar sem zgubil? Morda nikdar več — ker divji belec je divjal čez valujoče njive, divji belec pomandral je žito, poteptal je travo senožeti in izgubil je železno podkev ... Da, zdaj vem! Ta podkev me oklepa — čas nam v srca je železo vsadil — saj je divji belec šel čez njive, rast uničil — črno prst razkopal in izgubil je železno podkev ... Podkev — pravijo — prinaša srečo. GLEDALIŠKA GARDEROBA JUŠ KOZAK Stari Cmoh se komaj Še spominja, odkdaj je pri gledališču. Le v opoldanski siesti, ko si postavi stolec v solnčno liso pod oknom v garderobi — se mu zablešči, kako je še kot otrok pomagal očetu prišivati gumbe na kostumih. Za hip se prepusti spominom in zdrkne z nasmeškom v davne čase. O, kakšen dolgčas na trhlih klopeh med abecedo in krščanskim naukom, kako je napeto pričakoval zadnjega zvonca, da je lahko pobegnil v svoje kraljestvo, med kulise in kostume. Po očetovi smrti so ga prevzeli v gledališki inventar, za krojača in garderoberja. Kolikokrat so se že menjali direktorji. Spominja se še nekaterih, ki so prihajali s cilindrom v pisarno. Vrstili so se režiserji in prevračali garderobo. Umirali so igralci, za njiim so ostajali spomini in lo-vorovi venci, ki jih je potem Cmoh razobešal po garderobi. Nekaj jih je s pridom uporabil v kuhinji, z drugih odpadajo posušeni listi, in Cmoh ne ve več, za kom jih pometa ... Cmoh uživa pri gledališču posebno protekcijo. Čeprav se je postaral, ga še niso upokojili, in kakor upa, ga ne bodo do smrti. Šivati sicer več ne vidi, včasih pa zna iz nič kaj narediti, in takih mož potrebuje gledališče. Njegove dolgoletne izkušnje še vsi radi poslušajo. Na prste bi lahko preštel dneve, ko je zapustil te prostore, in vendar se ni nikoli pulil za plačo. Pritožbe so mu tuje, marsikomu mlajšemu pa je že pomagal iz obupa. Gledališče je strašna borba. Toda Cmoh še pomisliti ne sme, da bi ga neki dan zapustil, da ne bi videl več svoje garderobe, kostumov, ki mu vsi žive, čeprav vise na kljukah. V svetu tam zunaj bi se ne znašel, tam ni nobene fantazije, s katero je Cmoh tako zrasel, kakor da je preigral vse vloge, moške in ženske. Cmoh le tega ne razume, zakaj se nekateri direktorji upirajo zdaj temu zdaj drugemu načinu igranja, zakaj imajo posebne nazore, ki so veselju in delu na kvar. Cmoh je že osivel, a v srcu se ni postaral, za vsako novotarijo se vname in nikoli ne brani tradicije. Fantazija mu tudi v osivelih letih ne da pokoja. Z napetim pričakovanjem pomaga postavljati novo inscenacijo, ni se še toliko upehal, da bi pred predstavo legel in ne bi oprezoval izza kulis, kako bo odjeknil novi svet na odru. Solnce ošine kostume, kažejo se lise na oguljenem baržunu, šivi na triko-jih, razdejanja časa na oblekah kraljic. Zarjaveli so meči in rapirji, šlemi so preluknjani, na visokih škornjih bi nobena maža ne zabrisala spokane kože. Barve so obledele, razcefrane so halje, toda Cmohove oči ne vidijo resnice. Se nikoli je niso. Kraljevski, hermelinasti plašč, na katerem se že sveti koža izpod zajčje dlake, da bi ga pustna šema več ne oblekla, se mu zdi tudi od blizu tako bleščeč, kakor ga bodo gledali zvečer v svitu reflektorjev in pisanih luči. Stari Cmoh gleda z drugimi očmi, tudi od blizu vidi v ponošenih cunjah resnico namena. Zgodovino pozna le iz kostumov, drugega znanja si ni nabral v življenju. Tam v kotu vise luskinasti oklepi, ob njih judovske halje in bela oblačila za apostole, kadar igrajo »Križanje«. Rimske oklepe nadevajo tudi srednjeveškim vitezom, kadar jih drama postavlja na oder. Z dvema ali tremi šivi zna Cmoh pripraviti apostolsko oblačilo za Rimljane, ki objokujejo Cezarjevo truplo. Antonijev govor zna skoraj na pamet. Pogosto je bil Cmoh že inspicient, dobro pozna iztočnice, kako se mora zgodovina zasukati, da obleži Cezar zaklan pod Pompejevim kipom, in se zagladi spor med nekdanjima prijateljema. Cmoh se spozna, kako se v enem samem prizoru rušijo kraljestva, podirajo zemlje. Neštetokrat je že videl bežati pregnane kraljice, ponosne vladarje zasužnjene, svobodna ljudstva v prvem dejanju še vsa v veselju, a v drugem že ječati v okovih. Poseben nož visi v garderobi, namenjen tiranom in diktatorjem. Zgodovinske variacije pozna Cmoh v velikem stilu. V dolgih letih, ki jih je preživel v garderobi in med kulisami, so se vsi veki pretočili čez oder. Cmoh ve, da je nekoč živel nekje na Danskem Hamlet, ki se je naredil blaznega, da bi lahko ljudem povedal resnico. Cmoh se ne more spomniti vseh, ki so že tičali v tem trikoju, ki je doživel največ aplavza, in ga je zato obesil na Častno mesto. Se posebno je zvezan s to igro »vseh iger«, ker je v njej ustvarjal usodne šume in piše za odrom, in je že večkrat od-spodaj odgovarjal Hamletu, ko je iskal in poslušal krta pod zemljo. Po podobah v igri si je ustvaril predstavo kralja in prešuštne kraljice, navzel se je vede. kako se kraljuje s strupom, z bodalom in z zločini. Cmoh ne vrta v globino, preprosto je njegovo spoznanje sveta. Če bi ga vprašal, kaj je tragedija, bi ne pomišljal dolgo. Njegova pamet je uganila, da je tradegija vselej takrat, kadar je na dnu igre človeško trpljenje. Temne, zločinske sile predejo zanke okoli človeka, ki nosi sanjski pečat, ne mirujejo, dokler se svet ne zruši. Drug potegne drugega za sabo v brezdno, po veliki smrti spraši Cmoh in očisti kostume, pa jih razobesi v garderobi do nove predstave. Hamlet mu je tudi zato tako pri srcu, ker je že prišlo v navado, da igra Cmoh drugega grobarja, ki pije žganje med lobanjami. Čeprav so ga režiserji naučili, kako naj igra svojo vlogo, ga vselej stvar premaga, da kaj po svoje napravi. Zaradi dolgoletnih izkušenj si lasti to pravico, kadar nastopa, kakor si domišlja, v svetovni drami. Cmohu življenje ni povest, ampak usodni boj in napoved smrti že takrat, ko se pričenja. Na cveku visita Mefistova ogrinjač in rapir. Cmoh se čudi, kadar ogleduje čepico z dolgim peresom, zakaj Fausta tako poredko igrajo. Od nekdaj se že vnema zanj, ki se mu zdi poln skrivnosti. Mami ga Faustova pekoča žeja po vsevednosti, skomina ga njegova želja, da bi zaživel znova in ostal večno mlad. (Cmoh še ne ve, da je Fausta v domačem kraju nahujskani »der biedere Soldat Valentin« na odru med igro zaklal.) Povrhu ima v Faustu še posebno, nevidno vlogo. Za odrom straši, vprizarja piše, posnema šume pekla in neba, in stari je ponosen, da ga ni pri gledališču, ki bi znal znake pekla in neba, ki si jih izmišlja človeška fantazija, tako zadeti kakor on, da bi pretresel poslušalce. Tudi tri obešence na samotni skali ujčka med igro. Na posebni kljuki mu vise v garderobi tri vreče, v katere je zašil naftalina, ker so se mu molji in drugi mrčes dobesedno zaredili v obešencih. Spozna se med svojimi rekviziti, posebno v časti so mu zgodovinski, in prav nič si ne prizadeva, da bi jih moderniziral. Le včasih si nevede dovoli šalo in predela kostume, ki so jih prej nosili pobožnjaki, v razbojniška oblačila Čelade rimskih vojščakov je spretno prikrojil za prizore v svetovni vojni. V Wallensteinovi tragediji so nastopali igralci v kostumih, ki jih je sestavil iz vseh mogočih iger, Marije Stuart, Mäklove Zale, Shakespearovih komedij, celo levega in desnega razbojnika iz »Križanja« je uporabil. Nabral si je veliko poznanje o deželah in zemljah, ki jih razločuje po rekvizitih. V vrsti mu vise dolge ruske brade, rubaške, stoje visoki škornji za »Moč teme«, »Na dnu« in »Kvadraturo kroga«. Tudi za eksotične vrtove ni v zadregi, še manj za pokrajinske slike ravnin in gora. Le v tem se upira moderni tehniki, ker je preverjen, da je njegova metoda boljša od novejše, ki sproti ustvarja kulise. »Bog je že vse v začetku sveta ustvaril,« se brani, kajti o tehniki ima še vedno pomisleke. Umljivo je, da so mu historične igre bolj pri srcu; v modernih igrajo v »civilu«, ki nima zanj rekvizitov. V teh igrah se tudi ne bijejo med sabo zemlje, kakor se izraža Cmoh, ki si je prilastil vednost, da se razgibajo zemlje, kadar se vnamejo veliki problemi. Vse kostume lahko v Cmohovi garderobi zamenjujejo, le onih ne dovoli, v katerih so si igralci nabrali največ lovorovih vencev. Za vse na svetu ne bi pristal, da bi kdor si bodi oblekel Hamletov triko, ogrnil Faustov plašč, si nadel Don Kihotov oklep, se polastil Macbethovega kostuma, si ovesil Ojdipovo ali Learovo haljo, nataknil Don Juanovo perjanico, in še druge rekvizite, Konkordatov frak, Jacintine tančice, na katere pazi z ljubečim očesom in jih vsako leto vsaj enkrat spomladi izpraši in prezrači. Tako vise v Cmohovi garderobi kostumi vseh dob in časov, rekviziti za ustvarjanje iluzij o tujih in domačih zemljah, perjanice, šlemi, oklepi, trikoji za nosilce najvažnejših vlog vseh dram, v katerih se je destiliralo življenje. Stari Cmoh ne pozna pisane zgodovine in politične kronike, vse življenje je zanj poosebljeno v igrah iz minulih in tekočih dni, zaživi mu že ob pogledu na rekvizite in kostume, viseče na kljukah. Cmoh ni nikoli razmišljal o življenju, o gibanjih in prevratih v mišljenju in v umetnosti, vsaj dotlej ne, dokler ni zagledal refleksov na odru. In vendar je njegovo znanje o življenju obsežno in pestro, do dna pozna njegov repertoar: ljubezen, hrepenenje, boje in upore, zločine vseh vrst, podlosti in peklenske podvige, lakoto in stisnjene pesti, vse nianse misli in strasti, svetniška in razbojniška nagnjenja, skratka vsa človeška dejanja na ogromni lestvici od vladarjev do zadnjega grobarja. In še nekaj ve, da se da iztisniti iz življenja tudi smeh. Kolikokrat se je že čudil in se opajal nad duhovitostjo, s katero so umeli nekateri bistreži toliko smeha ožeti iz te »citrone«, našega življenja. In smeh mu je vselej komedija zmešnjav. Pogosto je že Cmoh v tišini opoldanske sieste premišljal, koliko boja in trpljenja je bilo deležno človeštvo, da so nastale take drame, kakor so Faust, Don Kihot in Hamlet. Do takih ugibanj je prišel po logiki svojega življenja v garderobi. Stari Cmoh ne razglablja o časih, ko se varijo sokovi za novo dramo in novo obliko, za novega Fausta ali Don Kihota, ko se pogreza človeštvo v trpljenje, eni z obupom, drugi z nadami, da bo svet preoran. Ne izprašuje se, zakaj se je sedanjost uprla preteklosti, njemu so kostumi in rekviziti vsebina in snov resničnega življenja. In če igralcem strižejo besede in stavke s škarjami, ima za vse le posmeh, ker ve, da se njemu kaj takega ne more primeriti. Prehuda bi bila komedija, če bi Hamletu izpodrezal triko ali Jermanu hlače odstrigel. Zanj so vse te podobe resničnejše od življenja samega. Kadar se režiserji prerekajo o smereh nove stvarnosti, tendenčne, dialektične in duhovne umetnosti, je Cmoh zase trdno uverjen, da so lovorove vence vedno prinašale le resnica, fantazija in poezija. Stari Cmoh prav tako ne občuti, kako je polovica zemlje mrknila, da že leta živimo v pomrčini in ne vidimo na ono drugo stran, na solnčno polovico, kjer se prebujajo snovi za velike drame človeštva. Vse ideje in lepote, v katerih se je destiliralo življenje so nam le še garderoba, ki jih mi igralci iz strahu pred smrtjo oblačimo, a niti ne vemo, kaj bi nataknili nase. Na tej poluti, ki je mrknila, ni noben zapah dovolj varen pred morilcem in zločincem, nikoli ne veš, v kateri čaši še ni strupa. Prijateljstvo je zastrupljeno bodalo in vse zaveze so le mrtvaški frak. Živeti v garderobi, na potemneli poluti, je usoda starega Cmoha. In vendar, dokler bo živ, bo v.sako pomlad izprašil in stepal kostume, v katerih mu vedno iznova oživlja destilirana vsebina našega življenja. S hladno mirnostjo jih bo zopet razobesil, ker mu je tudi grob le rekvizit v tragediji. MLADOST NA VASI TONE Š1FRER Peter je to igro užival zmerom le zase. Če je pripovedoval, kar je videl, sc se mu smejali in nič mu niso verjeli. Grahovarjev Lovre ni nikdar niti najmanjše stvari opazil, pa Če je še tako buljil vanj in si še toliko prizadeval. Od domače hiše je prišel nagel klic: »Peter, Peter!« Nato je zaklicalo počasi in premišljeno, v dveh tonih: »Peee-teel!« Kakor je bil tiho in pri miru, se je nenadoma še bolj sklonil in sedel nepremično. Pestunja, tista deklina, ga je klicala. Zraven se je oglašala mlajša sestra. Menda je bil čas, da bi pojedel svoj kruh in nekoliko kuhanih jabolk. Lačen bi že bil, toda kam bo prišel, če se bo za vsako malenkost vračal? Ko se je prepričal, da se je pestunja oddaljila, se je izmotal iz grma in se namenil proti sosedovemu travniku, kjer so že nekaj dni imeli vojaki poljske kovačnice. Tam je poznal majhnega vojaka, ki sta mu z Blažem vzdela ime »kovaček«. Petru je dovolil, da mu je časih pritiskal meh in zbijal s kladivom po nakovalu, da je bilo veselje slišati. Postal je. Kar v navado mu je prišlo, da se je najprej malo ustavil, preden je šel k znancu, kajti često je menjal prostor in konj, ki so jih kovali, se je bilo treba izogibati. Kovaček mu je pomigal, naj pride bliže. »Ali veš, kaj so cigarete,« ga je vprašal. »Menda vem,« je odvrnil počasi Peter. Malo vroče mu je bilo, ko se je spomnil, da bi ga mogel kovaček vprašati, če ni pred nekoliko dnevi za podom kadil. Pa nič tega ni bilo. »Čisto lahko mi greš ponje v trgovino, kajne?« Peter je samo prikimal. Da je šel v trgovino, ni bila nobena posebnost. Tam je stregla njegova sorodnica, ki je Petra vselej prijazno nagovorila, res da s PetrČkom, kar mu ni godilo, toda ženske ne razumejo, kdaj se človek ne drži več matere za krilo. Ko se je ves zasopel vrnil s cigaretami, je na tihem upal, da mu bo kovaček dal desetico. Pa spet ne. »Na, tole je tvoje, ravnokar sem naredil.« Peter je na njegovi črni dlani zagledal nekak prstan. Kovaček je zvil žebelj, s kakršnim se pribija podkev, in ga dobro sploščil na jeglici kmečkega voza, da je bil podoben pravemu prstanu. Peter ga je brez obotavljanja vzel in nataknil na sredinec... Vojak se je vrnil k svojemu delu, deček pa se je hotel ogniti častnikom, od katerih je dostikrat slišal besede, ki jih ni razumel in že se je pred samim glasom rajši umaknil. Odpravil se je čez cesto k vojaškim barakam. — Prstan je spravil njegove misli na nenavadna pota... Ali ne govore vse povesti in pričajo vse storije, da so samo malovredni prstani, preproste svetilke, zamazane čepice in podobne reči neznansko čarobne. Tudi dobrote, ki si jih želi človeško srce, so vselej samo v železnih skrinjah, pač zaradi skromnosti, ki jo pravljice tako poplačajo... Peter je ob cesti zagledal razbito steklenico, samo dno in nekaj oboda je imela. Bil je v letih, ko človek hoče, da bi bil pravljični svet kar na hitro resničen, zato je stekel k njej in jo previdno vzel v roko. »Za spremembo«, si je mislil, »bi moglo tudi iz steklenice, ki so jo morda nevede razbili in zavrgli, priti dvanajst junakov za sluge tistemu, kdor bi steklenico imel.« Nekajkrat jo je zavrtel na vse strani in pritajeno dihal, če bi morda za hrbtom zaslišal znano vprašanje: »Vaša gnada, kaj bi rada?« Nič se ni oglasilo. Dvomil je, da bi take stvari sploh bile na svetu, vendar je bil kar otožen in skoro razočaran, ko jih ni slišal. »Le kako morejo sosedova dekleta govoriti o vseh teh prstanih, svetilkah in drugih čarobah, Če ni nič zaresnega na vsem tem?« Zalučal je črepinjo v jesenov grm v meji: »Kak pobič bo pritekel in hlastnil nanjo, če je ne vržem kam!« Pobič je bil za Petra otrok, ki je komaj shodil in bil sploh najbolj nebogljena stvar na svetu ... Povešal je glavo in hodil v krogu okoli stare jablane ... Prstana na roki ni hotel na noben način obračati, kajti še misliti ni mogel, da bi bil kovaček kak dobri duh, saj je prav slabo zaudarjal, po cenenem tobaku in ožganih konjskih kopitih ... Vojaške barake so bile skoraj zapuščene. Že nekaj dni je trajal precejšen mir, ko ni bilo slišati izza hribov grmenja topov in se niso tresla stekla v oknih. Peter se ni natančno spominjal, kakšen je svet takrat, ko ni vojne. Nejasno je videl polje, travnike, ki jih je vrsta kozolcev ločila od njiv... Zdaj pa so stale povsod barake; nisi vedel, kje je njiva, kje ledina. Vlak je vozil prav do ceste in obstajal ob griču prsti, ki so ga utrjevali močni hlodi, da se ni podsipal. Barake so stale menda po vsem polju in med njimi nekje je morala biti bolnica. Grahovarjev Lovre je bil osem dni tam, ko so se mu za ušesi in po vratu naredile kužne garje. Peter ni vedel, kam bi krenil; obstal je na mestu in se prestopal z noge na nogo. Nekdo je zategnjeno zažvižgal. Peter je našobil ustnice in posrečilo se mu je, da je spravil iz sebe nizek žvižg, ki ga še ni mogel prav uravnati. Čakal je, kdo se bo prikazal izza skladovnice vreč, ki so bile kar sredi polja zložene, soncu in dežju na voljo, da je oves iz njih že krepko pognal. Bil je Grahovarjev Lovre, ta pogumni fant, ki mu ni bilo mar, če je kdaj zamudil večerjo, samo da je mogel dalj ostati pri vojaških barakah. Tam je baje videl stvari, o katerih se njegovi vrstniki niso dali na hitro prepričati. Odkar je prišel iz vojaške bolnice, ga je tudi čez dan vsaka pot vodila med barake, kakor bi imel poslej posebno pravico, da vtika nos vsepovsod. Nič koliko ostrih nabojev je znosil domov; vžigalnih kapic je imel zmeraj v žepu, da jih je zamenjaval v šoli za kakršnekoli vredne stvari. Nekje je staknil lečo pravega daljnogleda in potem kazal tovarišem mravljo veliko kot kleščman... Lovre je zdaj nosil v eni roki dve železni spojki, v drugi pa je držal majhno steklo, ki ga je snel iz okna kake nezastražene barake. Vse to so Grahovarjevi utegnili kdaj rabiti, kajti imeli so še leseno hišo in so nameravali zidati, če se bo vojna končala. Lovre je tako želel nove hiše, da je časih hotel staro leseno stavbo kar zažgati, dokler mu niso dopo-vedeli, da se hiša ne postavi kakor bi kvišku pogledal. Domači so se mu videli glede hiše premalo odločni, zato je sklenil, da bo sam vse pripravil. Povpraševal je ljudi, kaj vse je treba za novo hišo; in nanosil pod domačo slamnato streho precej spojk, stekla in podobnih reči. Celo na neka vrata je vrgel oči; ko jih je pa spravil s tečajev in jih na tleh ni mogel več premakniti, se jim je žalosten odpovedal. Ni mnogo pomislil, če se bo vsa ta šara novi zgradbi prilegala, glavno je, da človek dela... »Vidiš, kakšen prstan imam,« mu je rekel Peter. »Doma imam trideset spojk,« je odgovoril Lovre, »če hočeš, ti jih pokažem. Danes imamo bel kruh,« je pristavil ko j nato. Peter je malomarno snel svoj žebelj s prsta in ga pomeril na prijateljevo roko. »Kar obdrži ga,« je sklenil svoje pomerjanje. »Meni je prevelik.« Razdelila sta si spojke in jih pri Grahovarju, kamor sta v diru prihitela, spravila pod streho. Nikogar ni bilo doma. Šla sta v shrambo, kjer je na pisani skrinji ležal načet hleb belega kruha. Dečka nista videla nič razen hleba, ki se je v mraku tako vabljivo bleščal. Tiho sta se splazila k skrinji, po prstih, da ju prav nihče ni mogel slišati. Lovre je vzel nož s skrinje in začrtal v pološčeni pokrov nekoliko črt, da bi vedel položiti hleb na svoje mesto in zabrisal vsako sled, da je imel s kruhom opraviti. Nato je vzel hleb, ga oprl na trebuh in odrezal lep kos. »Ta bo tvoj,« je rekel Petru. Kakor si je Lovre prizadeval, da bi urezal sebi večji kos, se mu ni posrečilo, kajti hleb mu je spolzel na niže in vselej je z nožem zarezal v zrak. Za silo je uredil hleb in nož, nato sta stisnila kose pod suknjiče in planila iz shrambe pod streho, kakor bi ju kdo podil. Zlezla sta na hodnik, kakršnega imajo stare lesene hiše in kamor je bilo prepovedano zahajati, da bi se trhla deska ne prelomila. Da si bo potem nesrečnež na vsak način zlomil nogo, se je zdelo Lovretovi materi docela naravno. Tu sta se ugnezdila in použivala svoj kruh. Predstavljala sta si, da je to njun plen, ki sta ga zajela na fronti in se zdaj v zaledju odpočivata od nečloveških naporov. — Zanimivih stvari ni zmanjkalo... S hodnika sta se spustila po stari češplji na tla, kar tudi ni bilo med stvarmi, ki jih je Lovretova mati dovoljevala. Zato sta stekla... V diru sta se posvetovala, kam bi jima kazalo smukniti za nekaj časa. »Mislim,« je zasopel Peter, »da bi šla gledat k Dolnu žrebe.« Lovre je brez besede zavil proti Dolnovemu dvorišču, da bi pogledala žrebe, ki je bilo tako krotko, da se je časih kar z otroki podilo sem in tja. Pri drvarnici, ki je s hišo, hlevom in podi tvorila nekak četverokot, sta se nenadoma ustavila, kajti pes je divje lajal in natezal verigo, da sta bila pripravljena na trenutek, ko bo skočil proti njima. Počakati bi bilo treba, da bi prišel kdo domačih. Nikogar ni hotelo biti; pes je utihnil, čeprav sta se začela pomikati proti hlevskim vratom in mislila steči, kakor hitro bi pes začel s sovražnostmi. Oba sta se spomnila na pregovor o psu, ki ne laja. Lovre je rekel: »Saj veš, pes, ki ne laja...« Noge so jima silile v beg, pa sta vendar šla naprej, silno počasi, kakor bi od njunega uspeha zaviselo mnogo stvari, morda konec vojne. Pes se je umaknil nekaj korakov, veriga mu je ležala že na tleh; delal se je, kakor bi bil na moč miroljuben... Ko sta hitreje stopila, je spet zarenčal. Z repom ni začel mahati, a to bi kazalo, da ne bo nikogar ugriznil. Obstala sta... Napeto so se gledali. Odmaknila sta se za korak in pes se je pognal za njima. Spet sta obstala. Napetost je rasla in Lovre ni mogel drugače, kakor da je prislonil dlani na usta in zakričal: hov... Psu je takoj zagrmelo iz gobca, Peter pa je samo še videl, kako se je pes pognal, slišal, kako se je veriga s treskom nategnila... Z Lovretom sta stekla na vso moč; ne da bi se bila prej zmenila, sta udarila vsak na svojo stran. Petra je prevzela groza, kakršno je doživljal v sanjah, ko ni mogel ubežati neznanim zverem. Trenutek je menil, da mu pes trga meso z noge. Toliko se je zbral, da se je v teku vendar ozrl, kajti psa ni slišal za seboj. Videl je, da zasleduje Lovreta, da ga je že dohitel, se ga komaj dotaknil in obstal. Od Lovretovih hlač je zaprhutala velika krpa in Lovre je zarjul; pol joka je bilo v njegovem glasu in pol groze... Pes se je razveselil prostosti; z nosom pri tleh je oddirjal nazaj na dvorišče, kakor bi koga zasledoval; konec verige, ki jo je vlekel za seboj, je dvigal prah. Peter je mislil, da bo zdaj zdaj pritekel nadenj in tudi njega poplačal za predrznost. Zbežal je, da bi se čimprej skril na skedenj Dolno-vega soseda. Po lestvi je splezal na hlev, odtod je po lesenem križu zlezel prav na vrhnji oder, ki je bil do strehe zametan z otepi. Vedel je, da je med otepi in streho prostora za človeka, kajti mnogo nedelj so se otroci po tem poslopju igrali skrivalnice, dasi ni bilo pri hiši nobenega njihovega vrstnika. Zdaj je bil v resni nevarnosti in se je zatekel na slamo, da bi se karkoli zgodilo. Prah, ki ga je sam dvigal, ko je lezel po otepih, mu je šel v nos, da je kihnil; pri tem je zadel v pajčevino, ki je visela s trama, in prah, ki se je nabral na njej, se mu je vsul za vrat. To so bile same neprijetnosti. A kaj to! Spodaj ga čakajo vse druge nevarnosti. Morda opreza okoli skednja pes, da bi ga ugriznil, kakor hitro se bo prikazal. Tudi bi ne bilo dobro, če bi ga kmet zapazil in ga osumil, da stika za jajci. In Lovre! Peter se je komaj zavedel, da ga v nosu ščegeče vonj suhe slame, da sliši glas nevidnih petelinov, šum s ceste in neki pogovor, ki ga ni bilo mogoče razumeti. Vroče mu je bilo, ko je mislil na Lovreta. Ce je pes imel steklino, bo Lovre moral umreti, kriv bo pa on, ki je sprožil vso stvar. Kakorkoli je preudarjal, vselej je prišel do zaključka, da je poslej na vekomaj obsojen in se ne bo smel več prikazati v domačo hišo in vas. Zmerom mu bo pred očmi njegova krivica. Čemu le si je tako želel v tuji svet? Zdaj bo moral samoten hoditi po gozdovih; kaj bo mogel zato, če bo postal razbojnik. Zdaj naj bi se ga usmilili in ga ne podili od sebe... Globoko je vzdihnil in se vdal v svojo usodo. Moral je pogledati, kako je s psom. Najbolje bi bilo, če še njega ugrizne. Potem bosta z Lovretom skupaj umrla ... Gotovo bodo šli šolarji za pogrebom ... Prekobalil je nekoliko otepov in kmalu splezal po lestvi na tla. Psa ni bilo nikjer; nikogar ni bilo slišati. »Torej ljudje še ne vedo, kako je z Lovretom.« Potuhnjeno je šel proti Grahovarjevi hiši. Da, Lovretova mati je stala na pragu; v rokah je imela borov oklešček. Kakor hitro ga je zagledala, ga je poklicala: »Pojdi no sem, fant, da ti bom s temle polenom hlače pomerila! Presneta mrha, saj si bil tudi ti zraven!« Pri tem je zamahovala z okleščkom proti Petru. Preveč jasno je bilo, kaj bi napravila, če bi šel gledat, kako je z Lovretom. Ni je mislil poslušati; vedel je, da se borov oklešček, ki mu niso dobro odsekali vej, neprijetno globoko zadere v stegno. Vendar bi hotel, da takoj trpi za svoj greh, a nekaj ga je sililo, da je stekel proč in si za nekaj časa zamašil ušesa, da ni slišal vseh groženj, ki mu jih je napovedovala ženska na pragu. Peter je tekel... Tekel je čez travnik, preskočil je plitki potok, preril se je skozi živo mejo in spet tekel po poti, ki je držala za vasjo in na veliko cesto. Ni bilo drugače! V teku se je moral posloviti od vasi; domače hiše še pogledal ne bo več. Vse popoldne se je v krogu oddaljeval od nje in zdaj mu ne preostane drugo, kakor da gre križem sveta. Morda bo za kakšno kaščo umrl od gladu in v zadnji uri mašil v usta koprive, kot je pred mnogo leti umrl neki berač za Dolnovim skednjem. Presneto pekoča smrt! Preden je prišel na cesto, se je vendar ustavil. Zasopel se je in sumljivo bi bilo, če bi opozarjal ljudi nase. Nekoliko jih je že srečal, a nič mu niso rekli. Podoba je bila, da še niso vedeli. Kakor se je odmikal vasi, tembolj malodušen in pobit je bil. Čez gozdove je prihajala z veličastnim korakom noč, Peter pa ni vedel, kam bo glavo položil... Čisto zmedel se je. Ali naj ga pri vsem tem še zanimajo vojaki, ki so z godbo korakali po cesti. Saj se mora skrivati pred ljudmi, da ga ne bodo naznanili orožnikom! Za pešci je privozilo po daljšem presledku nekaj topov, nato jih je prišlo še več in nazadnje se skoro niso pretrgali. Petra so godba, šum in predvsem njegove bridkosti docela omamile. Nekam je moral iti, tu, v blatu ob cesti ni mogel čakati noči. Gledal je, kaiko bi mted dvema vozovoma smuknil na drugo stran, da bi šel naprej, daleč od doma, v gozd, kjer bo storili kako nesrečno smrt. V tem trenutku se je ni prav nič bal. Ko je prišel pravi presledek, se je pognal čez kup blata. Od desne so prihajali konji, z leve pa je neki častnik na konju kričal nad njim. Debelo ga je pogledal in naslednji trenutek je že ležal v blatu sredi ceste. Nikakor si ni mogel razjasniti, kako je padel in kaj dela velikansko kopito nad njim, kajti takoj ga je prevzela nezavest... Prvo, kar je Peter za tem zagledal, je bila njegova roka, do komolca zamotana v ovoje. Počasi jo je vzdignil do glave, kjer je otipal obvezo; pod njo ga je peklo. To raziskovanje ga je utrudilo, da je moral spet zapreti oči. Šele čez dolgo časa ga je zdražil vonj po zdravniških mažah, da se je ozrl po prostoru. Nemalo se je začudil in strah ga je stisnil za srce, ko je videl, da je doma. Menil je, da bo moralo priti še mnogo hudega, saj mati ne bo kar tako vnemar pustila vsega, kar se je zgodilo... Vrata so se počasi odmeknila. Blaž je pogledal v hišo in Peter ga je hitro poklical. »Ali je Lovro še živ in kaj je danes,« je vprašal. Blaž je rekel, da je Lovre še bolj živ kot navadno, ker ga še danes ta dan skeli razgovor z materjo, ki sta ga imela zaradi raztrganih hlač. Pes ga ni ugriznil. Zjutraj je obiskal Petra, kiajti po vasi se je takoj zvedelo, da ga je konj. udaril in da je sreča, ker ga ni ubil. Nekoliko šolarjev je videlo, kako je Peter hotel čez cesto k njim, a se je spotaknil in se zvrnil pod konja. Vozniki so toliko ustavili, da so Petra naložili na avto Rdečega križa in ga peljali v bolnico. Nato so poklicali učiteljico, ki je imela znanje z oficirji, in ta je povedala, čigav je Peter. Kmalu so ga z avtom pripeljali domov. »Ali je mati jokala in je huda?« »Huda ni več,« je odvrnil Blaž, »jokala pa je še zjutraj. Ko bo prišel oče domov in če se boš ti pozdravil, bomo šli na božjo pot. Kako je bilo, ko si se peljal v avtu?« Peter ni odgovoril. Pri tako imenitni stvari je bil navzoč, pa se ni zavedal in ne bo mogel nikomur povedati podobnih stvari, kakršne je vedel Lovre. Tistih nejasnih stvari, ki jih je doživel pred nesrečo, pa ne more nikomur razložiti. Glede potovanja, psa in čudežne kmetije s smešnim imenom, ki je skoro gotovo ni na svetu, bo najbolje molčati. Nikdar več se menda ne bo odpravil v svet, saj ga je zdaj tako čudno vrglo nazaj v domačo hišo. — Petrova mladost je hudo zbolela"... Dolgo bo treba živeti, preden se bo osrčil in premagal strah pred neznanim, sovražnim in nevarnim svetom.., sreCa Peter je bil že nekoliko tednov zdrav; vojaškega zdravnika, ki je stanoval v gornji sobi in Petra obvezoval, so že davno premaknili nekam proti Soči. Kovaček in njegov meh sta kar čez noč izginila, a kovaček bi tega pač ne smel, kajti Petru je bil dolžan desetico za mleko, ki ga mu je nekoč prinesel od soseda. Šolarji so spočetka mnogo govorili o Petrovi rani, toda zadnje dni so ponehali in Peter je moral tu in tam malce namigniti, kako prijetno se je bilo voziti v avtu Rdečega križa. Res se takrat ni zavedal, toda tovariši so ga toliko spraševali, da se mu je končno zazdelo, da je nekaj le videl in vedno več je znal povedati. Če mu niso hoteli vsega verjeti in so mu celo ugovarjali, se je odstranil iz gruče, ki je postajala pred šolo, in gledal kako rožo ali jablano, kakor bi bila najbolj zanimiva stvar na svetu. Tedaj je prišla med šolarje skrivna novica, neka nejasna vera, da more vsak človek, tudi šolar, na preprost način doseči srečo. Treba je le, da šteješ bele konje, ki jih vidiš, kajti vsak belec pomeni košček sreče. Ko si jih naštel sto — nekaj najdeš. Napotek ni natančno povedal, kaj najdeš in kdaj, toda že sama misel, da bo nekega dne zagledal pred seboj na tleh morda srebrn novec, nož z dvanajstimi rezili, kakor ga je imel loški poglavar čolna, povečevalno steklo ali kako uro, je Petra vznemirila in zamamila. Ko je slišal, da drugi šolarji že štejejo konje, se je ustrašil, kakor da je zamudil vso srečo. Vendar se Petru ni zdelo prav, da bi tako važno stvar na slepo verjel, kakor so delali drugi. »Blaž!« Peter je poklical brata in mu z roko migal, naj pride k njemu na hlev, da se bosta nekaj pogovorila. »Veš, jaz imam že pet konj,« je rekel Blaž, ko je prilezel po lestvi in sedel na tram zraven Petra, ki je takoj začel razlagati svoje misli »Ljudje pravijo, da ima Dolnov stric srečo, ker ni šel na vojno. Kaj meniš, kako jo je dosegel? Ali z belimi konji?« »Kaj jaz vem! Ampak stric ima mnogo knjig. Kaj, če bi tiam...?« »Saj res,« je zaklical Peter. »Nemara bo v oni knjigi, kjer so narisane in opisane živali vsega sveta, tudi o belem konju kaj. Vprašat ga bom šel!« »Za oba bo veljalo,« je zagotovil Peter Blaža in hitro sta zlezla na dvorišče ter skrbno zaklenila vratia na hlev, kajti čisto nobena stvar ni bila varna pred vojaki, ki so kradli seno še za vojaške konje, kakor bi bili njihova last. Peter se je premišljeno napotil proti stricu Dolnu. Davno je že bilo, kar je hotel iti po svetu; zdaj mu ni bilo več mnogo msar za srečno kmetijo s spakljivim imenom, ki je nihče izmed Petrovih znancev še ni videl. Kje pa sploh je Šentjerbas? Pod katero goro, v kateri dolini leži? Nihče tega ni vedel. Toda beli konji, to je čisto druga številka. Ti hodijo po cesti, marsikoga] je že videl, celo v vasi sta bila dva ali kar trije. Doslej se ni zmenil zanje, ker človek često zapira oči, ko hodi sreča mimo njega, a zanaprej bo drugače. Če bo stričeva knjiga potrdila, kar je učila glede sreče tista nedoločna, z ničimer podprta vera, potem bo Peter z vso vnemo začel šteti bele konje in prisilil srečo, dal bo prišla k njemu. Stričevo knjigo o živalih je sicer že večkrat pregledal, sam ali v družbi z Blažem in bratrancem Tinetom. Na bele konje se seveda niso ozirali, mnogo rajši so imeli tigre, leve, žirafe in druge živali, ki jih je nekoč kazal v svojem okencu mož z lajno. Toda v knjigi je bilo tudi napisano, kolikokrat je podoba pomanjšana. Stric je znal nemško in ko jim je razjasnil, kaj pomenijo številke in črke pod slikami, so dosti popoldnevov merili z metrom po tleh in ugotavljali dolžino in višino levov, slonov in nosorogov v Afriki... Na poti k Dolnu1 je Peter srečal Lovreta. Skrivnostno je prišel k Petru: »Greš z menoj?« Z roko je tehtno tolkel po hlačnem žepu. »K stricu grem. Imam važen opravek.« »Ali je oče pisal? Nekaj novegsa vem!« Lovre ni nehal zbijati po hlačah. Peter je sumil, da bo zvedel nekaj, česar ne sme zamuditi. Pokaj bi tudi hodil sredi dopoldneva k Dolnu, ko strica gotovo ne bo doma! Z Lovretom sta odšla za hišo, zlezla na stare deske, ki so poševno slonele na steno in sedla na panj, ki sta ga nekoč skupno privalila s tnale, da sta opremila Lovretovo pribežališče udobno kolikor sta mogla. Po tleh je bila razprostrta strešna lepenka, ki jo je Lovre prinesel iz barak; v leseni steni je tičalo nekoliko vojaških žebljev s širokimi glavicami, na katere stia za trenutek obesila klobuke in jih snela, ko sta začutila, da piha veter skozi špranje. Skrivališče je bilo zelo lepo, dasi je bilo za oba pretesno. »Veš, kako dosežeš srečo?« je vprašal Lovre. »Če misliš, da z belimi konji, potem vem.« »Vidiš!« Lovre je potegnil iz žepa svetlo dozo, pritisnil na pero in jo spretno odprl. V njej sta bili dve cigareti. »Šele devet in sedemdeset sem jih imel, pa sem jo že našel. To je sreča, kaj?« Petru je bilo veselo pri srcu, ker je najdba pričala, da je na pravi poti za srečo, in tudi precej neprijetno. Nekaj kakor rahla zavist se je za trenutek naselilo v njem. »Boš kadil?« se je oglasil Lovre, ko Peter ni nič odgovoril. Dolgo sta si prizadevala, da sta s slabimi vžigalicami prižgala cigareti. Spočetka sta krepko vlekla in pljuvala po cigansko, vsak v svoj kot, kajti skušnja ju je učila, da potem ne boli glava in tudi glede slabosti, ki človeka prevzemajo po kajenju, je bolj varno. Vendar jima je slina vedno obilneje pritekala v usta, da je nista mogla poganjati sfcozi stisnjene zobe; zato sta cigansko pljuvanje opustila. »Zdaj bom spet začel šteti od kraja,« je pojasnjeval Lovro. »Sreča menda noče, da bi jo kar na lepem prevaril«. Otresel je s prstom pepel cigarete kakor je videl oficirje, in si mel pekoče oči, kar je pa delal čisto na svotjo roko. »Pravijo, da bo nova soška ofenziva. Takrat bo konj na kupe in ni vrag, da bi ne imel nekaj sreče.« »Tudi jaz sem slišal nekaj... da!« Peter nikakor ni hotel na široko govoriti o vsem tem. Lovretu bi sploh ne prisodil, da takole govorico prvi popade in se okoristi z njo, ko je sam še premišljeval, kaj naj bi našel in kako. Neprijetno mu je bilo, a preblisnila ga je tolažljiva misel, da doza s cigaretami res predstavlja veliko dragocenost, toda sreča menda še ni. Kakšna pa naj bo sreča, po kateri je človeku tesno pri srcu in se mu v glavi vrti! »Kaj pa,« je čez nekaj časa potiho rekel Peter, »če bi bilo prav devet in sedemdeset konj potrebno, da kaj najdeš! Morda si prvi odkril to število in so ljudje živeli, ne da bi spoznali, kaj se skriva v njem.« Ob tej misli sta se mudila skoro pol ure in na vse strani sta preudarjala, kako bi ugotovila njegovo resničnost, kajti sreči bi se na ta način zelo približala. Končno sta pa le obstala pri stotici, o kateri je pravila skrivna govorica, da ima edina veljavo... Ko sta se razšla, se je Peter kljub vsemu nameril proti Dolnu. Dolnov oče sicer ni ničesar videl v Petrovem daljnogledu, čeprav mu je razložil, kako je treba gledati, toda glede konj je bil pravi mojster. Petrova mati ga je zmerom klicala, ko je bilo treba gnati staro Luco ali mlado Liso h kovaču, da ju prekuje. Mati je bila sestra Dolnovemu stricu in zato je nekaj noči pazil na živali tudi takrat, ko je dobila Luca žrebe in je bil oče že pri vojakih. Stric je bil doma in je Petru takoj dal iz omarice v zidu knjigo o živalstvu. Peter je iskal samo belo barvo, a belega konja v njej ni bilo. Nemara knjige prav nič ne vedo o tem!... Odložil jo (je in dolgo molče gledal strica, ki je bral »Ilustrovani glasnik«. Ta časnik je bil Petru posebno všeč, ker je bilo v njem naslikano, kako velike so krogle za topove. Za neki top je bila granata prav tolikšna kakor sedemletni deček. Ko so Petru vso stvar razložili, je čutil do tega topa posebno, skoro sorodniško naklonjenost, kajti star je bil nekaj več kot sedem let. »Poslušajte no,« je opozoril Peter strica, ko se je ozrl nanj. »Ali so beli konji posebna pasma?« »Zakaj te pa to zanima?« »Oh, nič! Ali kaj veste o belih konjih?« Malomarno je nadaljeval: »Pravijo, da imajo posebne lastnosti.« Ni hotel takoj izdati, da najbrž ve o njih več Ocakor stric, dasi je izkušen konjar. Stric se je nasmehnil. »Da, res jih imajo!« (Petru je rastlo zaupanje v bodočnost.) »Ce srečaš belega konja, ni nikdar tri dni od nedelje.« Zvito je mežikal in gledal Petra. Petru pa se je zdelo, kakor bi se bila tla pod nflim nenadoma zazibala. Presneto zamotana stvar, če na hitro pomisliš. »Če ga srečaš v sredo?« Peter je skušal strica ujeti. »Potem je bila nedelja pred dvema dnevoma, trije pa manjkajo do prihodnje.« Peter je pritrdil, vendar ga je jezilo, da ni takoj odkril te preproste zanke. Upal je, da bo zvedel še kaj drugega. Res je stric pristavil: »Pravijo, da sta bel konj in velika žienska dve nesreči za hišo. Bel "konj je vedno umazan, ženska pa je navadno neokretna. To da je refcel mož, ki je imel ženo kot lestvo.« Več pa stric ni vedel, zato mu je moral Peter pojasniti, kakšne lastnosti imiajo še beli konji. Stric sicer ni čisto verjel, celo dvomil je, vendar je pripomnil, da utegne biti v kakem; slučaju res: »2e samo to je sreča, da jih sto vidiš, če potlej kaj najdeš ali ne!« — Peter je bil trdno prepričan, da. je na pravi poti, saj pregovor govori samo o belcih in to celo dve stvari. Ce pa poznajo šolarji še tretjo lastnost belih 'konj, potem bo nemara docela resnična tista govorica, kajti v tretje gre nado. Ta izrek, ki mu je Peter pripisoval precejšno skrivnostno moč, je Petra potrjeval v njegovi veri. Peter se je še obotavljal, dasi je opravil, kar se je namenil; stric mu je odrezal kos kruha in Petrova dobra volja je neprestano rastla. »Ali bo kaj rekvizicije?« Peter je začel govoriti vsakdanje stvari, katere je stric vedno razlagal materi. Doln je bil občinski mož in je moral biti navzoč, ko so jemali kmetom žito, krompir in mast; tudi takrat ni smel manjkati, ko so delili vaščanom skromne zavitke sladkorja in kave. Peter je hotel materi povedati in pokazati, kako koristi domači hiši; nemalo ga je vznemirjala materina beseda, da so z otroki le skrbi. »Nekaj časa je menda ne bo! Ce bom kaj zvedel, bom materi pravi čas povedal in tudi pomagal ji bom. Oče ni nič pisal?« »Ne. Skrbi nas, če je še živ. V Tirolah je. 2e enajst mesecev je na fronti.« Stric je vedel, kako je s to stvarjo, Petru pa ni bilo jasno, kako naj si predstavlja čas in kraj, kjer je neskončno dolgo živel oče. »Torej grem,« se je oglasil. »Novega ni nič; kaj v vas pridite!« Zardel je nekoliko in se pognal skozi vrata. Prav v zadnjem trenutku se je spomnil, da jim je mati naročala, naj poizvedo važne novice, ko se bodo mudili po hišah; tudi naj ne pozabijo ljudi povabiti v vas, da ne bi kdo mislil, kako nevljudni otroci so. Peter je imel strica rad, ker se je vselej šalil z otroki, ko je prihajal v vas k svoji sestri, Petrovi materi. Neštetokrat jim je povedal zgodbico o cigan-čku, ki je s tremi žeblji pribil na desko kurje pero in potem tarnal, kako nespametni so ljudje, ki pravijo, da se na perju mehko spi... (Datje) ŠEVČENKOVE PESMI FRANCEBEZLAJ IZ .MISLI IN DOMISLICm Čez polje hiii. Ne kosi redi. Ne kosi redi — gore. Vzdihne zemlja in morje, Vzdihne, zaječi. Kosec neugnan Seče noč in dan. Nikdar se še ni upehal, Pred nikomer ni odnehal, Prosil bi zaman. Ne kriči, ne svari.. Kose ne ostri. Naj bo mesto, naj bo polje, Kakor z mečem starec kolje, Kar pred njim leži. Naj bo kmet, krčmar, Ali ubog kobzar, Starec brez izbire seka, Snopi padajo kot reka. Ne ubeži mu car. Tudi mene dohiti. Na tujem pokosi. Na katorgi me zadavi, Nihče mi križa ne postavi In v spominu obdrži. Mineva dan, za njim noči. Mineva leto. Celeste Usehli listi. — Ugašajo oči, Zaspale misli, čustva spe, Zaspalo vse je... Sam ne i Kaj životarim, kam naj grem, Kaj prav za prav na svetu hočem. Ko se ne smejem več, ne jočem. Kaj si mi namenil, Bože! Kakšno usodo izbral! Če že dobre sreče r\očeš, Vsaj slabo bi mi dal. Ne dopusti, da bi spalo, Živo srce spalo, Da bi kakor gnila klada v prsih mi ležalo. Daj živeti srcu, peti, Tvojo moč slaviti Ter tvoj čudoviti svet In ljudi ljubiti. Težko je trohneti v ječi ln v okovih mreti, A še huje spati, spati Brez sadu živeti, Dokler ne zaspiš za vedno, Brez sledu izgineš, Kot bi ne bilö vseeno, Če takoj pogineš. Kaj si mi namenil, Bože! Kakšno usodo izbral! Če že dobre sreče nočeš, Vsaj slabo bi mi dal. Kaj mi bojo črne obrvi, Temni lesk v očeh. Kaj mi bojo mlada leta In dekliški smeh. Sreča mojih mladih let Je zamrla v kali ln obrvi, črne obrvi Stepni veter pali. Srce vene na samoti Kakor ptiček v ječi, Kaj pomaga mi lepota V žalosti, nesreči. Težko, težko je siroti Med ljudmi živeti, Če med svojci kakor tuja, Sama je na sveti. Nihče je ne izprašuje, Kaj ponoči joče, Nihče ne poizveduje. Kaj srce ji hoče; Kaj srce kot golobica Noč in dan vzdihuje. Nihče ga nikdar ne vpraša. Nihče ga ne čuje. Tujci ne izprašuje jo. Kaj mladost greni. Naj izjoče se sirota, Naj se pogubi! Le izplakajte oči Kar srce žaluje. Še glasneje, žalostne je, Da vas veter čuje In odnese sporočilo Do sinjega morja, Črnemu nezvestemu. Naj se on kesa! MOLITEV Daj carju in vsem krvosesom Cekinov, tolarjev vozove In še verige in okove! Vsem tem zasužnjenim telesom Iz naših bednih praznih koč, Tem pošlji, Bože, svojo moč. A meni daj do konca dni Samo ljubezni, da vzdržim. Nič drugega si ne želim. TARAS ŠEVČENKO FR ANCE BEZLAJ Letos je dne 25. februarja minilo sto pet in dvajset let od Ševčenkovega rojstva. Ukrajinci so se spomnili jubileja z vrsto proslav, zveza sovjetskih pisateljev je izdala spominski zbornik, v katerega je prispevala vrsta naj-znanejših imen današnje Rusije. Četudi so slovanski klasiki pri nas že davno iz mode in samo redek ljubitelj iz starejše generacije ali mlad študent še odpre knjigo preprostih starih pesmi, ki bi jih komaj ločil od narodnih, vendar zasluži največji ukrajinski pesnik, da se oddolžimo spominu. Gogolj je bil v bistvu vendarle renegat in njegov realizem poetičen in zlagan, vsaj z ozirom na Ukrajino. Žalostna doba propadanja, ki so jo začeli Poljaki, in sebična politika hetmanov ni uničila samo družbenega reda v tej največji vojni Krajini v zgodovini, ampak tudi silo naroda. Reforme Petra Velikega in Katarine Druge so bile za Rusijo vendarle zgodovinsko nujne in so zaključile proces počasnega razvoja, toda na Ukrajini so imele katastrofalne posledice. Tlačansko pravo je prišlo skoro čez noč, domačega plemstva ni bilo, niti domače inteligence in številni upori so izzvali samo še hujši pritisk. Koristolovci vseh narodov in poklicev, ki so se greli v milosti ruskih cairjev in caric, so dobivali ogromna posestva v deželi, ki je izkrvavela že v borbi s poljskim fevdalizmom. V začetku devetnajstega stoletja ni ostalo ničesar več od stare Ukrajine, od časa do časa se je kakšen osamljen renegat povzpel više, toda v jedru je ostal samo narod tlačanov. Vojna Krajina v zmanjšanem ohsegu in z manjšimi svoboščinami je bila prenešena na vzhod, na Kavkaz in v Sibirijo, kjer so se hladile uporne kozaške glave v bojih z upornimi plemeni, ki so se kot nekoč Ukrajina branila ruske civilizacije. Poljski mesijanizem v dobi romantike je našel odziv tudi pri Ukrajincih. Romantične teorije o zibelki slovanstva, o Kazarih, kjer sta se baje slovanska blago-vestnika naučila slovanskega jezika, so se mešale s še romantičnejšim pojmovanjem naroda in zgodovine. Cirilo-Mietodijevci so sanjarili o stari kozaški slavi, sovražili Poljake, ki so jo uničili, in tudi Ruse, ker je niso obnovili. Ruska vlada jih je preganjala, ker so se ji zdeli nevarni prav ta»cicHi&iisem, temveč t^fdi taki neposredni pogledi na človeka in družbo kot je n. pr. pravi svetovni zjasor! 4. izsledek: Pravilnost takega dvojnega pojmovanja človeka m družbe potrjuje tudi znana- delitev znanosti na psrirodoslovne m -dilVäw vede. 5. izsledek: Prav posebno doksauje pravilnost takega dvojnega poj-snovanja človekov posebni stvarni čut, ki je tako mogočen, da se ?3ovek mimo lahko poslovi od svojega razuma in. ©e zanese popolnoma na ta svoj stvarni čut, kajti ta čut omogoči človeku, da neposredno zazre, začuti pravilnost kake trditve. Veber pravi: »Zakaj v tej moji knjigi niso in nočejo biti prvo sami »umski dokazi', temveč tu ja prvo samo življenjeinto življenje človeka.. Al» ns zraoreš takega neposrednega ^začuteaja* kar tudi v tebi j« in naj bo svojstveno človežkega, tedaj storiš najbolje, da .tejigo odložiS in je ne b««3 n&SKvj: ni. zate (o. c., str. M.) -5. izsledek: Med krščansko m n&cioas&io mislijo pa so seveda razlike. Važne »o posebno tri: a. krščanska misel izhaja is individualnega človeka, nacfcnalna iz kolektivnega; b. krSSanska misel ižhaja iz samega duhovnega človeka, nacionalna iz prirodnega; c. krščanska misel poudarja nadizkustveni, metafizični smisel človeškega življenja, nacionalna pa izkustvenega, empiričnega. 7. izsledek: Stanovsko delo človeka je v neposredni zvezi s sredstvenimi potrebami človeške narave, človek sam pa je v prvem redu izvenstanovsko bitje, kar posebno poudarjata krščanska in nacionalna misel. Razmerje med temi mislimi in stanovsko mislijo je po Vebru tako, da »krščanska misel omogoča ter osmisljuje nacionalno misel in nacionalna stanovsko.« (o. c., str. 230.) 8. izsledek: Svoboda naroda je dvojna: notranja, dušeslovna, in vnanja, politična. Prava notranja svoboda naroda pomenja stopnjo njegove notranje, duhovne sproščenosti. Prednost notranje svobode naroda je po Vebru nesporna. Glavni poudarek krščanske misli je na tej notranji svobodi. 9. izsledek: Krščanski misli gre med vsemi pokreti današnjega časa prvo mesto zaradi njenega »neizprosnega ter nenehanega poudarjanja vsega tega v človeku in družbi, kar edino ju dela resnično ter edinstveno stvarno izjemo v vsem stvarstvu. Je to krščansko neprirodno ter kar nadprirodno pojmovanje človeka in družbe.« (o. c., str. 231.) Glavno v Vebrovi psihologiji in filozofiji je torej, da je človek prirodno in duhovno bitje. Dr. Veber ve sam prav dobro, da to »odkritje« ni nobeno novo odkritje, vendar pa nikakor ne more iz ozkega začaranega kroga te preproste trditve. Vsa vprašanja se mu vrte okoli »prirode in duha«, ki sta v človeku in družbi, in vsako vprašanje je za dr. Vebra rešeno, čim ga je preskusil na tem preprostem preskusnem kamnu. K nekaterim posameznim Vebrovim izsledkom se bomo še vrnili, najprej pa moramo nekoliko pretresti zanimivo protislovje, v katerega se je zapletel dr. Veber pri raz-iskavanju razmerja med nacionalno in krščansko mislijo. NEPREMAGLJIVO NASPROTJE ALI NE? Za Vebrovo logiko je zelo značilno razglabljanje o tem, ali je med krščansko in nacionalno mislijo nepremagljivo nasprotje — kakor to trdijo nekateri — ali pa tega nepremagljivega nasprotja ni in se krščanstvo in nacionalizem kar lepo dopolnjujeta. Dr. Veber sicer ve, da so nacionalizmi, ki danes obstoje, po večini res v ostrem nasprotju s krščanstvom, vendar pa je trdno prepričan, da gre pri tem nasprotju samo za nebistvene ali — toakor se glasi eden novih izrazov, ki jih dr. Veber tako rad razsipa po svoji filozofiji in psihologiji — za obodne strani krščanske in nacionalne misli. Da, dr. Vebru se zdita nacionalizem in krščanstvo tako tesno spojena drug z drugim, da se mu prikazujeta »kakor hrib, ki ga ni brez doline, in kakor dolina, ki je ni brez hribovja.« (o. c., str. 3.) Tudi k temu vprašanju se bomo še vrnili, ko bomo poskusili odgovoriti na vprašanje, kdaj se je nacionalizem pojavil v zgodovini. Peto in šesto Vebrovo »kulturno pismo Slovencem« je posvečeno dokazu, da se krščanstvo in nacionalizem skladata v svojem pogledu na človeka. Tako krščanstvo kakor nacionalizem ugotavljata dejstvo dvojne stvarnosti, prirodne in duhovne, ki se veže »na točki človeka« (o. c., str 57) v posebno celoto enega bitja. In oba — nacionalizem in krščanstvo — opredeljujeta prirodno plat človeške narave še natančneje kot instinktivno-gonsko oziroma živalsko-prirodno, dočim je duhovna plat razumsko-hotna oziroma osebno-duhovna. Ob tej skladnosti obeh misli nastane seveda vprašanje, ali nista morda obe misli eno in isto. Vsi pa vemo, da nacionalizem in krščanstvo nista eno in isto, in zato mora tudi dr. Veber ugotoviti: »Sta to dve različni misli in kdor hoče doumeti pravo notranje razmerje med njima, se mora razen tega, kar imata obe ti misli skupnega, ostro zavedati vsega tega, kar ju na drugi strani loči...« (o. c., str. 87.) Prva razlika med krščanstvom in nacionalizmom je po dr. Vebru v tem, da je pri krščanstvu izhodni poudarek na duhovni strani človeka, pri nacionalizmu pa na prirodni strani. Druga razlika med njima naj bi bila v tem, da se krščanstvo bavi predvsem s človekom poedincem, dočim je nacionalistično stališče kolektivistično. Tretja razlika med krščanstvom in nacionalizmom pa je po Vebru v tem, da je krščanska misel vsa osredotočena na »kraljestvo, ki ni od tega sveta«, medtem ko misli nacionalna misel samo na »kraljestvo, ki je od tega sveta«. Kakor smo že omenili pri »6. izsledku«, izrazimo lahko to razliko tudi z besedami: krščanstvo poudarja metafizični smisel človeškega življenja, nacionalizem pa empirični. Kar se tiče razlike med individualističnim in kolektivističnim pogledom na človeka in družbo, lahko mirno pritrdimo dr. Vebru, da je to polarno nasprotje, pri katerem sta oba tečaja tako tesno povezana med seboj, da ne more biti prvega brez drugega in obratno: kakor ni bilo in ne more biti družbe brez poedincev, prav tako ni bilo in ne more biti poedincev brez družbe. 2e ob tej priliki lahko omenimo, da je popolnoma napačna Vebrova trditev, ki govori o tem, da se »individualizem« in »kolektivizem« izključujeta, ker sta baš to tista pogleda na človeka in družbo, ki se najbolj naravno in najlaže dopolnjujeta. Zato bi v tej točki res ne bilo nepremagljivega nasprotja med nacionalizmom in krščanstvom. Popolnoma drugačno pa je razmerje pri ostalih dveh razlikah. Nešteto je mest v Vebrovi knjigi, ki govore o globokem prepadu med prirodno in duhovno stvarnostjo človeške narave. Po dr. Vebru ni med njima nikakega mostu: duhovna stran je izvenprirodna, še več, nadprirodna. Znameniti Vebrov stvarni čut, ki odpravlja vso znanost in jo meče med staro šaro, uči, da je človek »tujec« v vsem stvarstvu in da zato njegova domovina ni na zemlji. Kjer pa so nasprotja tako globoka, tam ni mesta za pomirjevanje: taka nasprotja so nepremagljiva in ne pomaga nobeno še tako pogosto zatrjevanje, da so razlike med dvema pogledoma na človeka samo vnanje. Upamo, da bo dr. Veber razumel, da je mogoče samo eno: ali je duh sicer nekaj drugega kot sama snov, da pa ni nič izvenpri-rodnega in še manj nadprirodnega; ali pa je med duhom in snovjo globok, nepremostljiv prepad in je duh nekaj izvenprirodnega ali nadprirodnega, kakor trdi to dr. Veber. V prvem primeru bi ne bilo nepremagljivega nasprotja med dvema pogledoma na človeka in družbo, od katerih bi en pogled bolj poudarjal duhovno stran, drugi pa bolj snovno (po Vebrovo »prirodno«). V drugem primeru pa iz samih Vebrovih premis ne more slediti noben drug sklep kot ta, da ni med takima dvema pogledoma samo nepremagljivo nasprotje, temveč celo nepremagljivo protislovje. Še bolj očitno pa je to nepremagljivo protislovje med krščanstvom in nacionalizmom pri njuni tretji razliki. Pri razliki, ki smo jo pravkar obdelali, je dr. Veber lahko skril nepremagljivo nasprotje med tema dvema nazoroma za megleno besedo »poudarek«, ki je sedaj na duhovni, sedaj na prirodni strani človeške prirode. Pri tretji razliki pa so celo Vebrove besede popolnoma jasne, tako da ne more biti dvoma o nepremostljivem prepadu med krščanstvom in nacionalizmom. Dr. Veber piše: »Krščanska misel je vsa* osredotočena na tem .drugem' (t. j. onstranskem — Klemuc) kraljestvu, nacionalna pa samo* na prvem (t. j. tustranskem — Klemuc)... Krščanski vidik je neposredno zgrajen na edinstvenem razmerju človeka do vsega vesoljstva in je zato tu takoj v začetku merodajen odnos — med človekom in Bogom. Nacionalna misel pa iz človeka izhaja in pri človeku tudi o s t a j a* in to pri človeku, kakor dejanski na zemlji živi in se dejanski časovno razvija.« («>. c., str. 91.) * Podčrtal Klemuc. Misel, ki je vsa osredotočena na »onstranskem kraljestvu«, je prav gotovo popolno nasprotje misli, ki iz človeka izhaja in pri Človeku ostaja, in prav tako je to nasprotje prav gotovo nepremagljivo, ker teh dveh misli ni mogoče združiti v eno, ne da bi pri tem izginila prva ali druga: če zmaga krščanstvo, ki je vse osredotočeno na »onstranskem kraljestvu«, tedaj ni mesta za nacionalizem, če pa zmaga nacionalizem, ki je osredotočen samo na »tustranskem kraljestvu«, tedaj pa mora izginiti krščanstvo. Taka je logika preprostega razumnika, ki nima namena teoretično utemeljevati dein agoškega programa kake vladajoče politične stranke. SOVRAŽNIK ST. 1. Doslej smo se gibali popolnoma na Vebrovih tleh. Videli smo, da se Vebru s tistimi sredstvi, ki mu jih dajeta njegova psihologija in filozofija, ni posrečilo dokazati za njegove posebne namene zelo važne trditve, da med nacionalizmom in krščanstvom ni notranjega nasprotja in da se torej prav lepo med seboj dopolnjujeta. Zato se tudi prav nič ne bomo čudili, da Veber svoje razprave o nacionalizmu in krščanstvu ni pričel s pozitivnimi trditvami in nauki, temveč z napadom na sovražnika, ki je skupen krščanstvu in nacionalizmu, kakor trdi dr. Veber. To je prav nov način znanstvenega razpravljanja in bi bil dr. Veber z mnogo večjo pravico ponosen nanj kakor pa n. pr. na odkritje, da je tudi za obstoj »naroda-nacije« potrebna neka prirodna, snovna podlaga. Ta novi način znanstvenega razpravljanja bi lahko imenovali vojaški način in nam postane takoj razumljiv, če pomislimo, da sklepajo danes največji tekmeci vojaške zveze na ta način, da prepričujejo ves svet, kako grozi krščanski kulturi in civilizaciji grozna nevarnost, ker hočejo živeti nekateri narodi nacionalno svobodno življenje, življenje brez zatiranja in izkoriščanja. Vebrov vojaški način znanstvenega razpravljanja je prav gotovo podzavestni odsev te politične vsakdanjosti. 1. In kje je ta skupni sovražnik krščanstva in nacionalizma? Dr. Veber nam odgovarja na to vprašanje: »Ta sovražnik je v znanem zgolj prirodnem, snovnem ali materialističnem gledanju na svet in življenje. Materializem je enako zakleti sovražnik prave krščanske in resnične nacionalne z a v e s t i!« (o. c., str 6.) S tem pa smo prestopili na področje, na katerem se ne bo več mogoče boriti samo s sredstvi Vebrove psihologije in filozofije, temveč bo treba rabiti tudi sredstva, ki nam jih nudi napadenec sam. Znanstvena objektivnost in resnicoljubnost terja namreč od nas, da »delo, o katerem razpravljamo, ne samo pravilno umevamo«, ampak v prvi vrsti tudi poznamo. Zato bomo morali dajati včasih dr. Vebru nauke o najosnovnejših filozofskih stvareh, nadeti si bomo morali krinko učenega pedagoga, čeprav nam je to šp tako sitno. Pravkar omenjene Vebrove besede so važne posebno aato, ker je to eno tistih redkih mest, na katerih dr: Veber odkrito pove, da mu je izraz »pri-rodno«; ki ga največkrat rabi, isto kot izraz »snovno«. Ta ugotovitev je važna, ker le tako lahko razvozijamo uganko, za kak materia J izem gre prav za prav, kadar govori dr. Veber o materializmu. Nekoliko vrstic dalje za navedenim mestom trdi dr. Veber, da uči tisti materiaiizem, ki ga os pobija, tole: »Tudi človek je po vsem obsegu svojega bistva sestaven kos vsega pri-rodnega stvarstva.« (o. c., str. 5.) Vebrov sovražnik št. 1 uči torej, da je človek ves, kolikor ga je (t. j. po vsem obsegu svojega bistva), sama snov in nič več kot snov. Se bolj jasno je izrazil dr. Veber to misel v stavku: »Ako se tudi človeško življenje v bistvu ne razlikuje od živalskega, tedaj ima tudi v človeškem življenju svojo .naravno' vlado samo meč čuta in go na. ... Po materialističnem svetovnem nazoru je tudi Človeško življenje v bistvu samo čutno-gonsko osnovano...« (o. c., str 7/8.) Tudi to mesto dokazuje, da je Vebru materiaiizem tisti nauk, ki uči, da je vse samo snov in da n. pr. duha ni. Danes pa je že skoro vsakemu povprečnemu izobražencu znane, da je ta materiaiizem samo ena vrsta materia-lizma in da se imenuje mehanični m a t e r i a, I i z e m. Mehanični m&-teriaiizem pa ne prevladuje danes, temveč je vladal v IS. stoletju ter je pripravljal v ideologiji pot idejam francoske revolucije. Za par let je mehanični materiaiizem oživel sredi 19. stoletja v vulgarnem materializmu Büchnerja, Vogta in Moleschotta, toda napredni materialist!, .ki so izšli iz Heglove dialektične šole. so ta vulgarni materiaiizem najodločneje odklanjali. Današnji materiaiizem pa po veliki večini ni mehanični materiaiizem in zato bije dr. Veber po popolnoma napačnem sovražniku, ko udriha pc mehaničnem materializmu. Resnici na ljubo moramo ugotoviti» da dr. Veber v resnici ne razlikuje mehaničnega materializma od dialektičnega materia-lizma, ki ne zanika je duha, mišljenja, temveč postavlja samo vprašanje: »Kaj je prvotno: -duh ali materija, mišljenje ali bivanje?« ter odgovarja na to vprašanje; »Prvotno je bivanje, materija, mišljenje in duh- pa sta drago tna pojava.« 2 Prav tako mora vsak znanstvenik, ki pozna razvoj znanstvenih teorij, dvigniti sv o; glas proti takemu napačnemu navajanju znanstvenih naukov, kakor dela to dr. Veber, ko govori o historičnem materializmu' tole: »In to se pravi, da je oboj e, današnje izključno gospodarsko motrenje Človeškega življenja in temu Življenju namenjeni ter tako imenovani .histerični materiaiizem* v bistvu er.o ter isto...« (o. c., str 16—r.?.) Po Vebru gleda torej historični materiaiizem na človeško življenje izključno z gospodarskega stališča. V resnici pa uči historičri. materiaiizem samo to, da odloča v družbenem življenju (t. j. v življenju človeške družbe) v z a d a j i instanci gospodarska osnova, ne pa, da je iz. gospodarska osnova vse in da razen gospodarskih pojavov ni v človeški dražbi nobenih drugih pojavov. Znanstvenik, ki hoče govoriti o historičnem materializmu — čeprav je njegov nasprotnik in ta prav zato še prav posebno — mora poznati glavna dela tvorcev historičnega materializma — Äfiaixa in Engelsa in tak znanstvenik bo priznal, da je v njunih delih prav toliko beseda o politiki, kulturi, znanosti itd., kakor je beseda tudi o gospodarski osnovi raznih družbeno-gospodarskrli tvorb. Veber se je tu močno pregrešil proti svojemu lastnemu znanstvenemu načelu, da je treba »delo, o katerem razpravljamo, res tudi pravilno umevati.« 3. Tema dvema osnovnima zmotama o materializmu, ki ga hoče pobijati, t. j. prvi zmoti, da je mehanični materializem sploh edini materializem in da danes vlada mehanični materializem, ter drugi zmoti, da se historični materializem omejuje izključno na gospodarske pojave, pa se pri dr. Vebru pridružuje kot zanalašč še tretja osnovna zmota. Ta zmota se kaže v takihle stavkih: »Tudi posamezni človek se utegne na zunaj prikazovati tako, kakor da bi bil poln same hudobije in zlobe; in vendar slutimo, da je v bistvu nepokvarjen in dober. In tudi posamezni človek se utegne na zunaj prikazovati tako, kakor da bi bil poln same dobrote in prave ljubezni do bližnjega; in vendar slutimo, da mu v bistvu ne smemo zaupati.« (o. c., str. 10.) Ali še bolj jasno: »... po tem zakonu (t. j. osnovnem zakonu pravega osebnega življenja) se mora zdeti človek sam sebi nesrečen v obojem primeru, tedaj, ko v umu priznava nauk idealizma in živi kaj materialistično življenje, in tedaj, ko priznava nauk materializma in živi idealno življenje duhä...« (o. c., str.26.) Dr. Veber hoče s temi stavki dokazati, da je materialistična spoznavna teorija zato napačna, ker je praktično, moralno, etično življenje mnogih materialistov »idealno«, lepo, vzorno. Dr. Veber dela tu tisto napako, iz katere se je že Engels krvavo norčeval v svoji filozofski knjižici »L. Feuerbach«, ki je še danes vredna branja; Engels je pisal: »Filister razume pod materializmom žrtje, pitje, sladostrastje in gizdalin-stvo, pohlep po denarju, stiskaštvo, skopuštvo, dobičkarstvo in borzno prevarantstvo, skratka vse tiste pregrehe, ki se jim sam na tihem vdaja; in pod idealizmom razume vero v krepost, obče človekoljubje in sploh v »boljše življenje«, s čimer se postavlja pred drugimi, v kar pa veruje sam kvečjemu tako dolgo, dokler preživlja mačka ali bankrot, ki sta nujna posledica njegovih običajnih »materialističnih« ekscesov, pri čemer poje svojo najljubšo pesem: Kaj je človek — pol zver pol angel.« (F. Engels: L. Feuerbach. Wien 1932, str. 38.) Dr. Veber zamenjuje torej spoznavno-teoretični materialize^ Še z etičnim materializmom, kar je ena najbolj grobih logičnih napak, ki si jih moremo misliti. Kako se je mogel dr. Veber v svojem boju proti današnjemu materializmu zateči k takim neznanstvenim sredstvom? Ali je morda zamenjava spoznavno-teoretičnega materializma z etičnim samo slučajna napaka? Ta tretja Vebrova zmota o materializmu ni slučajna napaka. Ta zmota dokazuje le, da je Veber sam čutil, kako slabotni so njegovi ugovori proti materializmu in zato se je zatekel še k takim sredstvom po pomoč. V tej znanstveni slabosti je torej izvor tretje in najhujše Vebrove zmote. 4. Jasno je, da je pri takih pogojih boj proti današnjemu materializmu zelo težaven. Dr. Veber čuti to na vsakem koraku. Te težave se pri Vebru zelo značilno kažejo v njegovem dvomu, ali sploh prevladuje v današnji dobi materializem ali ne. Kljub tem svojim dvomom pa prav resno navaja razloge za »danes tako razširjeno poveličevanje materialističnega pojmovanja življenja, tudi človeškega.« (o. c., str. 15.) In komaj je dr. Veber v svojem drugem kulturnem pismu s štirimi razlogi utemeljil, zakaj se je materializem tako razširil po svetu, nam že v naslednjem pismu pravi tole: »Torej kaj vidimo? V prejšnjem pismu sem omenil kar Štiri posebne .razloge' za danes tako razširjeno .materialistično' gledanje na svet in življenje. Te razloge smo pravkar še ponovno podrobneje pretresli. In tudi bralec je utegnil ob tem ponovnem pretresu nemalo osupniti. Zakaj isti razlogi, ki naj bi nam današnji .materializem' še posebej dodobra pojasnili, isti razlogi so obenem taki, da se vprav ob njih vsak pravi materializem kar notranje, kar načelno razbije. Isti razlogi govore ,za' in ,proti' mate-rializmu kot edinemu pravemu in zveličavnemu svetovnemu nazoru.« (o. c., str. 30.) Neverjetna nelogičnost! Neverjetna zmešnjava! Tako velika zmešnjava, da celo dr. Veber sam vzklika na tem mestu: »Tu nekaj ni v redu!« Seveda išče dr. Veber resnični razlog za tako nesmiselno protislovje pri drugih, ne pa pri samem sebi. Nam pa je sedaj prav dobro umljivo, da je pravi razlog Vebrovim težavam pač to, da je dr. Veber skril pod isto besedo »materializem« celo kopo različnih stvari in se je zato moral zaplesti v mreže, ki se jih nikoli ne bo mogel rešiti. Brez dvoma je pravilna stara pedagoška resnica: Qui bene distinguit, bene docet. Čeprav bi nam po vsem tem ne bilo potreba raziskavati razloge, ki po samem Vebrovem priznanju niso nobeni razlogi za to, da bi se moral širiti v današnji dobi materializem, ampak preje razlogi za to, da bi se moral širiti idealizem, vendar se hočemo čisto na kratko dotakniti dveh Vebrovih čudovitih razlogov. Prvi Vebrov razlog za današnji materializem je že po svoji obliki čudovit. Ta razlog trdi namreč, da so današnji ljudje zato ma-terialisti, ker je današnji povprečni razumnik zaostal za znanostjo kakih sedemdeset let in je torej tam, kjer je bila znanost pred sedemdesetimi leti, t. j. pri materializmu. Če izluščimo preprosto misel iz zaničljivih izrazov »povprečni razumnik« itd., tedaj nam ostane takle »silen« dokaz: Ljudje so danes materialisti, ker so materialisti. V zvezi s tem »silogizmom« pa je trditev, ki je popolnoma napačna. Da bi namreč dokazal zaostalost današnjega povprečnega razumnika, pravi dr. Veber: »Najprej ugotavljam, da v sami znanosti, pravi znanosti, ki služi svojim namenom in ni le sredstvo politike in podobnih drugotnih ciljev življenja, o kakršnem koli preobratu te vrste (t. j. materialističnem — Klemuc) ni ne duha ne sluha... Tu mislim zlasti na vso novejšo in najnovejšo filozofijo... V vsej tej filozofiji ni več sence onega znanstvenega* materializma prejšnjega stoletja, razen v deželah, kjer je vsa znanost s filozofijo vred samo sredstvo .oblasti'.« (o. c., str. 13—14.) Prav gotovo bo vsakdo potrdil, da sta Francija in Anglija taki deželi, kjer znanost ni samo sredstvo oblasti. In če pogledamo prav ti deželi, moramo ugotoviti, da zagovarjajo v njih ugledni znanstveniki Vebrov tako zvani »znanstveni materializem«. V Franciji n. pr. se je zbrala cela družba znanstvenikov — Paul Laberenne, Henri Mineur, Jean Langevin, Marcel Prenant, Henri Wallon, Rene Maublanc, Marcel Cohen, Jean Baby itd. — in je izdala celo skupni zbornik »A la lumiere du marxisme«. Vsi ti znanstveniki so univerzitetni profesorji in jim torej najbrž ne gre Vebrov »častni« naslov povprečni razumnik. Prav tako tudi najbrž ne bo mogoče trditi, da bi njihova znanost ne služila čisto znanstvenim namenom. Zanimivo je dalje še to, da so med njimi filozofi. Za Francijo torej ne velja, da bi v najnovejši filozofiji ne bilo niti sence materializma. Prav tako je tudi z Anglijo. Iz cele kope materialističnih filozofov naj omenimo samo dve znani imeni: T. A. Jackson in John Strachey. V neki deželi pa, kjer je vsa znanost s filozofijo vred samo sredstvo oblasti, pa je prav obratno kakor trdi dr. Veber baš materializem prepovedan in kaznujejo tam materialista s smrtno kaznijo. Za idealiste je tedaj v tej deželi pravi raj, ker nimajo nikogar, ki bi jim ugovarjal. Stvarnost postavlja torej te Vebrove trditve v celoti na laž. 5. Kot četrti razlog za današnje nagibanje k materialističnemu svetovnemu nazoru navaja dr. Veber tudi dve vrlini tega nazora. Ti dve vrlini bi bili v tem, da se materializem bori proti vsakemu praznoverju in da priznava samo to, kar je strogo prirodoslovno dokazljivo in rešljivo. Dr. Veber se je s tem dotaknil dveh zelo resničnih razlogov za širjenje današnjega materializma. škoda le, da je v nadaljnjih razglabljanjih dr. Veber popolnoma pozabil posebno na drugo vrlino materializma, t. j. na njegovo strogo prirodoslovno dokazovanje. Kajti prav zares je izključeno, da bi materializem ne dobival novih pristašev, če se lahko postavi s takim uspehom, kakor ga je n. pr. žel Engels, ki je pisal 15. decembra 1887 v uvodu h knjigi S. Borkheima »Zur Erinnerung für die deutschen Mordspatrioten 1806—1807« tole: »... In končno ni za prusovsko Nemčijo nobena drugačna vojna možna kakor svetovna vojna, in sicer svetovna vojna, ki bo tako splošna in silna, da tega doslej niti slutiti ni bilo mogoče. Osem do deset milijonov vojakov se bo med seboj klalo in bo pri tem tako do golega obžrlo Evropo, kakor še nikdar kak trop kobilic. Pustošenja tridesetletne vojne, stisnjena v tri do štiri leta, pustošenja, ki se bodo razprostirala preko vsega kontinenta; lakota, kužne bolezni, splošna podivjanost tako armad kot ljudskih množic, ki jo bo povzročila akutna stiska; brezupna zmešnjava v našem umetnem kolesju trgovine, industrije in kredita, ki se bo končala v splošnem bankrotu; polom starih držav in njihove tradicionalne državniške modrosti, tako da se bodo krone v tucatih valjale po pločniku in ne bo nikogar, ki bi jih pobral; absolutna nemožnost, da bi človek napovedal, kako se bo vse to končalo in kdo bo prišel iz boja kot zmagovalec; samo en rezultat absolutno gotov: splošna izčrpanost in dozoritev pogojev za končno zmago delavskega razreda — taka bodočnost se obeta, če bo začel končno dajati svoje neizbežne plodove sistem medsebojnega tekmovanja v oboroževanju za vojno, sistem, ki so ga že pritirali do vrhunca. To je tisto, gospodje knezi in državniki, do koder ste v svoji modrosti pritirali staro Evropo. In če vam ne bo preostalo nič drugega, kakor da pričnete svoj zadnji veliki krvavi ples — je nam tudi prav. Vojna nas bo morda trenutno potisnila v ozadje, morda nam bo iztrgala marsikatero postojanko, ki smo si jo že priborili. Toda ko boste razplamteli vse sile, ki jih ne boste več mogli ukrotiti, tedaj naj gre, kakor hoče: ob koncu tragedije boste uničeni in proletariat bo ali že zmagal ali pa bo njegova zmaga vendarle neizbežna.« Kakor je znano, je svetovna vojna 1914—18 potekala in potekla točno tako, kakor je bil napovedal Engels 1. 1887. Še tako zagrizen nasprotnik materializma mora priznati, da je tak triumf znanosti v čast vsej znanosti in ne samo tisti znanstveni metodi, ki ga je omogočila. Iz vsega tega, kar smo do sedaj povedali, pa sledi, da je dr. Veber imel v svojem boju proti materializmu precejšno smolo. Vsak povprečni razumnik, ki prisega na materializem, mu bo sedaj vsaj to lahko očital, da baš Vebrova znanost ne stoji trdno na nogah, ker ji celo mnogo preprostih dejstev ni znanih. Poleg tega bo vsak povprečni razumnik z lahkoto zavrnil tudi Vebrov očitek, da je zaostal za znanstvenim razvojem za kakih sedemdeset let, kajti Veber sam je zaostal za znanstvenim razvojem za kakih dva tisoč let. Te naše trditve ne dokazuje samo poljudna krščanska teologija, ki jo je dr. Veber razvil v devetem kulturnem pismu, temveč tudi stavki kakor je tale: »Na osnovi izpovedi samih evangelistov smo dobili končno tako načelno krščansko sliko prirodnega človeka, kakor bi načelnejše in doslednejše ne mogli dobiti tudi ne v najmodernejši biološki razpravi.« (o. c., str. 120.) (Podčrtal Klemuc.) Ali ni, kakor da bi sedaj dr. Veber razglašal v znanosti geslo: »Nazaj k sv. pismu!«, prav kakor se je ob koncu prejšnjega stoletja razlegel v filozofiji klic: »Nazaj h Kantu!«? (Dalje) OB MIHELIČEVIH SLIKAH TONE Š IF RER Konec februarja je razstavil v Ptuju France Mihelič pet in dvajset slik in 'kakih šest risb. — Pri tej priliki bi lahko govoril o tem, kako doživlja provincialno mesto umetniške in sploh kulturne vrednote in sodba bi ne bila preveč neugodna. Razpravljati bi mogli, kako naj si Ljubljana ustvari svojo kulturno provinco, da bi marsikdo, ki živi v našem središču, kakor bi imel glavo v vreči malenkosti, prišel do nekoliko drugačnih razgledov po slovenskih kulturnih in političnih potrebah. Pripravno bi bilo govoriti, na kak način naj si ustvarimo drugo kulturno žarišče v Mariboru, da bo »panonski« element prinesel še nekatere nove poteze v duhovno podobo slovenskega človeka. Toda te stvari se bodo gotovo sčasoma nekako uredile, kakor bodo pač kazale potrebe. Lažje in bolj zanimivo je govoriti o Miheličevem delui samem in se dotakniti nekoliko vprašanj, ki so človeku ob taki priliki videti precej jasna. Leta 1935 je kritika ugotovila, da so Miheličeva dela, večinoma litogra-fije, »izrazito osebnostni izlivi, otožno iskrene izpovedi prezgodaj utrujenega umetnika, ki bridko doživlja svet kot nerealen, bolno fantastičen pojav, kjer za umetnika skoro ni več meje med resničnostjo in domišljijo (LZ 1935, 475).« Zdaj pa moremo trditi, da se je razvil docela v nasprotno stran. Reči smemo, da slikar doživlja svet kot realen pojav, predmeti bivajo zanj skoro v svoji polni objektivni vrednosti, on jih le grupira, komponira in izraža z njimi neko idejo ali občutje, ki je čisto stvarno, zdravo in močno. Njegova domišljija in umetniška moč daje predmetom baš s kompozicijo globljo vrednost, obenem pa z vsem načinom podajanja, z organizacijo, povezanostjo in ravnotežjem barv ustvarja neki enoten izraz, za katerega bi mogli reči, da je realističen, če bi ne bilo v njem toliko novih stvari, ki jih stari realizem ni poznal, saj so mu neizrečeno tuje. Mihelič je nemara primer, kako je umetnik v sebi preživel umetniška stremljenja zadnjih desetletij; izkoristil je ekstrem-no analitično obravnavanje barv in svetlobnih efektov pri impresionistih, ne da bi jim pritrdil v trenutku, ko jim gre v nekem smislu za razkroj in abstrakcijo oblike. Videl je, da je surrealizem, ki mu je bil nemara nekoč sam že precej blizu, pretirano poudarjal subjektivnost, ki ne pozna meje med resničnostjo in podzavest j o. Menim, da gre sodobni umetnosti za vprašanje, kako bi sintetično oživila in izrabila izrazne elemente, ki so jih prejšnja gesla bolj enostransko poudarjala in razvijala tako, da so bili nemalokrat že čisto neživljenjski. Prav pri Miheliču moremo opaziti, da je odgovoril na to vprašanje na samosvoj način. V dneh, ko tehnična sredstva našega mrzlega časa ustvarjajo kontakt vsakogar z vsemi, umetnik skoro ne more obstati na neki ravnini, ki bi bila le individualno dojemljiva. Umetnik se je vrnil k nekemu širšemu občestvu, a njegova vrnitev ne pomeni izključno upada ustvarjajočega duha, saj se ni vrnil zato, da bi ugodil okusu množice, vrnil se je, ker ga je k temu sililo novo življenjsko čustvo, ki zahteva od umetnika, da ne vidi samo barv in oblike, ritma in tona, razpoloženja in podzavesti, ampak tudi smisel in duha. Umetnik naj danes o vsem, kar človek dojema, spregovori globljo besedo, kakor pa jo izgovarja življenje vsak dan. In ta beseda mora biti razumljiva tistemu, ki išče v umetnosti dopolnilo svojega človeškega bistva. Umetnik se ne more odreči širokim občestvenim nalogam in gojiti samo eksperimentiranje z obliko, barvo, ritmom, razpoloženjem ali s čimer koli. Tisti viharji, ki pretresajo svet, ga vznemirjajo, ista slana, ki mori veselje in optimizem vsepovsod, je ožgala tudi njegovo dušo. Navzlic temu se pa umetnik tako loči od posplošenega občutja in mišljenja, ki ga množici vceplja film, časopis, radio in podobne ugodnosti našega življenja, kakor se je ločil v vseh časih. Danes, ko tako nemirno iščemo smisla vsega, se je umetnik, najsi bo 'upodabljajoči ali besedni, vrnil v neko določeno sredino. Obrnil se je k zemlji, iz katere teko tisti viri, ki hranijo vsako življenje in tudi naše. Osnova te usmerjenosti pa more biti tudi spoznanje, da je življenje možno kjerkoli, da za človekovo etično vrednost ni nujno, živeti v tem ali onem sloju ali kraju, dasi se seveda človek ne more popolnoma izključiti iz okolice. Mihelič je na ptujski razstavi prikazal skoro same pokrajine, ki jih je osebno globoko doživel. Mislim, da ne smemo ob tej priliki govoriti, da je nanj delovala samo šola in ideja zagrebške »Zemlje«. V prvih letih svojega dela se je namreč razvijal čisto v drugačno smer, kakor pa jo je zastopala ta šola s Hegedušičem in drugimi. Sedaj pa gleda na njene nauke popolnoma iz druge perspektive, kakor bi gledal, če svoje osebnosti pred leti ne bi bil potrdil na ta način, da se jim je zoperstavil. Ce je danes videti, kakor da je pritrdil geslom te šole, je to končno vendar čisto osebni in umetniški razvoj, čisto Miheličeva notranja nujnost, a rezultati so v nekakšnem skladu z načeli, ki jih je zastopala zagrebška šola. Mnogo Miheličevih slik predstavlja Haloze, obdravsko pokrajino in Slovenske gorice. Te pokrajine so v predpomladi čisto drugačne kakor poleti ali jeseni, ko zelenje zabriše ostre oblike. Tudi slikarjev način podajanja je docela različen. Predmet mu daje invencijo, kako naj ga stvarno upodobi in temu primerno si izbere način, ki je nekje bolj grafičen, drugod pa bolj in izrazito slikarski. Vendar pa ni izključno vezan na predmet, kakor ni vezan noben umetnik, ki mu ne gre za enostavno reprodukcijo predmeta, ampak za idejno označitev v okviru danih možnosti. Posledica tega poglobljenega realizma in izrabe kompozicijskih možnosti je, da so Miheličeve slike izredno pripovedne, če naj zapišem ta nekoliko literarni izraz, da označim vsebinsko polnost njegovih del. Gotovo pa moramo mnogim slikam priznati neko liričnost, a ta liričnost je tako trpka, da je človeku težko ob njej. Saj barve prepevajo, saj so resnične in žive po svoji organični povezanosti, toda na dnu vsega leži vendar neka težka žalost, dvom nad smislom človeških prizadevanj in dvom v človekovo usodo. Omenil sem že, da se je Mihelič in tudi marsikateri sodobni umetnik, na svojevrsten način približal občestvu». Razumljivo je, da je to za prenekate-rega umetnika vir mnogih razmotrivanj. Nastane namreč vprašanje, koliko je tak umetnik, ki je recimo, kolikor toliko realno doživel svet, še umetniška osebnost, in koliko je le izraz in glasnik določenega občestva. Gre končno za vprašanje, ali je umetniška potenca človeka, ki se je povzpel z enostransko rabo umetniških sredstev nad množico, višja, kakor pa vrednost poglobljenega realista«, ki je dojel predmet in življenje kot celoto in to izrazil na način, ki je razumljiv mnogim, ne pa samo do skrajnosti subtilnemu eksperimentatorju in strokovnjaku. Podobno vprašanje mora rešiti umetnost vselej, ko se je s poudarjanjem formalnih izraznih sredstev odtujila svoji pravi naravi. V takih prelomnih dobah ima lažje stališče eksperimentator, kajti nič težko ni verovati v lastno umetniško vrednost, če umetnik z neko posebno spretnostjo izrablja eno samo izrazno sredstvo in to v obliki, ki je širokemu občestvu bolj ali manj tuja. Etična zavest lastne osebnosti mu daje mnogo moči, a individualistično utelešenje umetnika ga utegne pripeljati do prepričanja, da se umetnik in občestvo nikakor ne moreta razumeti in si ostaneta za> vselej tuja. Individualistično pojmovanje umetnika je pri nas iz časov Cankarja in ekspresionizma tako ukoreninjeno, da se nam zde odmevi, ki jih doživi »realistično« usmerjeni umetnik, zmerom sumljivi. Prizadevamo si, da bi odkrili njegovo enodnevnost in nemara zelo dvomimo v njegovo samostojnost. Važno vodilo nam je še vedno, da je dobro znamenje, če je umetnik v svojem časi» nerazumljiv, šele potem da bo živel v bodočnosti. V tej miselnosti imajo svoje korenine mnogi resnično enodnevni poskusi, ki jih ne ceni ne sedanjost in ne bodočnost, ker sploh niso umetnine, ki bi živele v vsakem času in vedno na svoj način. Realistični umetnik pa more kljub temu, da je na prvi pogled videti njegovo delo kakor koncesija množici, posplošenje okusa, umetniških sredstev in moči, prav v poglobljenem realizmu doseči najvišje utelešenje svojega duha. Saj umetnik itak ni nikdar razumljiv do zadnjih, najbolj intimnih vlaken svoje duše. Razen tega pa prav umetnika, ki je našel razumevanje, to razumevanje sili, da izraža z umetninami globlji smisel in duha in s tem izpriča svojo individualnost. Delo poglobljenega realističnega umetnika je globlja celota, kakor je pa> bilo delo umetnikov od impresionizma do surrea-lizma. Osnova umetnosti je polno življenje. Razvoj kaže, da je obstal le tisti, kdor se mu je prav približal... ga niso točno državniško opredelili, kaj še da bi ga jezikovno, kulturno in politično v podrobnih vprašanjih razlikovali. Družila jih je misel, da je treba Skupno korakati k skupnemu cilju! Lahko je gledati z omalovaževanjem in ostro kritiko na ideološko neiz-grajenost večine teh mladih ljudi, toda da ni bilo idealizma v njih, tega jim ni mogoče očitati! Ta jugoslovansko nacionalni idealizem slovenskih Pre-porodovcev, hrvaške in srbske omladine v prečanskih krajih je kljub svoji idejni nedognanosti položil marsikatero žrtev---------- Koliko osebnih usod nadarjenih ljudi je izginilo pri gradbi tega »pante-ona«, koliko preživelih se je izgubilo in zadušilo v močvari našega povojnega javnega življenja, ki še žal vedno traja, kljub pojavljajočim se utrinkom in sporazum napovedujočim odrešilnim repaticam v času, ko spet rožlja nad Evropo in vsem svetom vojni bog Mars v najmodernejši bojni opremi. Miroslavu Krleži je usoda naložila grenko nalogo pesniškega glasnika hrvaškega dela te generacije, toda v nekaterih, zlasti v občečloveških svojih odtenkih pa je izraz in izpoved trpljenj in razočaranj tako slovenskega kot srbskega dela, v najglobljih osnovah pa se uvršča med izpovedi evropskih in svetovnih generacij Barbussea, Krausa, Remarqua, Johna dos Passosa, O' Flahertyja, Becherja, Adyja, Majakovskega, Jesenjina in številnih drugih. Tudi njegova mladost (* 1893) je do svetovne vojne izpolnjena s številnimi mladostnimi hotenji in dejanji očrtane generacije. Razlika je le v tem, da je doživel svoja prva osebna razočaranja že pred Prinčipovim atentatom. Ravno to zgodnje razočaranje je moralo silno pretresti dušo mladega jugoslovansko navdahnjenega hrvaškega revolucionarca, ki je bil v budim-peštanski vojni akademiji sredi madžarskega grofovsko-kasarniškega okolja docela prepuščen samemu sebi! V glavi osemnajstletnika, oblečenega v uniformo avstroogrskega gojenca vojne akademije so se premešavale ideje revolucije iz 1. 1848, gesla Košuta in Garibaldija in se opajale s predvojno-omladinsko meglo hrvaške narodne romantike z imeni Supilo, Meštrovič, Nazor, Piemont, kot simboli tega šturm in dranga. (»Moj obračun s njima«, str. 149.). Nadobudni mladenič, ki bi naj postal avstroogrski oficir po hrvaški tradiciji Jelačiča in Preradoviča, je na skrivaj prebiral Tolstoja in Ibsena, prevajal Petöfija, pisal pesmi, sanjal o kozmopolitizmu, hrvaškem in jugoslovanskem nacionalizmu ter »trgal poslednje niti, ki so ga vezale z Avstro-ogrsko in njenim portepejem.« »Moja opazovanja in misli so rasle v znaku vedno bolj močnega in motnega (meni še nejasnega) socialnega naklona in v maneži, na tistem cirkuškem žaganju, po peštanskih sobah in v razgovorih, je vedno bolj poganjala romantična, mogoče smešna, ali brezpogojno iskrena gribojedovščina: družbeni problemi, rešavani v okviru tridesetih let prejšnjega stoletja! (»Moj obračun s njima«, str. 150). Torej očividna idejna zapoznelost, ki pa se v takem, od najprogresivnejših tokov svoje dobe zaprtem okolju niti ni mogla tako hitro razvijati, da bi dohitela sodobnost. Sluteč nove dogodke je maja meseca 1912. 1. prvič odpotoval iz jugoslovanskega navdušenja v Beograd, kjer je iskal načina in poti, da bi kot prepričan jugoslovanski in hrvaški nacionalni revolucionar prestopil v srbsko vojsko. Taval je po hodnikih in pisarnah vojnega ministrstva, »Narodne odbrane« in nacionalističnih uredništvih in ponujal svoj mladostni na vse žrtve pripravljeni idealizem. Lahko si mislimo, koliko grenkobe je moralo kaniti v mlado navdušenje, ko je povsod srečaval nezaupanje, sumničenja ga niso točno državniško opredelili, kaj še da bi ga jezikovno, kulturno in politično v podrobnih vprašanjih razlikovali. Družila jih je misel, da je treba Skupno korakati k skupnemu cilju! Lahko je gledati z omalovaževanjem in ostro kritiko na ideološko neiz-grajenost večine teh mladih ljudi, toda da ni bilo idealizma v njih, tega jim ni mogoče očitati! Ta jugoslovansko nacionalni idealizem slovenskih Pre-porodovcev, hrvaške in srbske omladine v prečanskih krajih je kljub svoji idejni nedognanosti položil marsikatero žrtev---------- Koliko osebnih usod nadarjenih ljudi je izginilo pri gradbi tega »pante-ona«, koliko preživelih se je izgubilo in zadušilo v močvari našega povojnega javnega življenja, ki še žal vedno traja, kljub pojavljajočim se utrinkom in sporazum napovedujočim odrešilnim repaticam v času, ko spet rožlja nad Evropo in vsem svetom vojni bog Mars v najmodernejši bojni opremi. Miroslavu Krleži je usoda naložila grenko nalogo pesniškega glasnika hrvaškega dela te generacije, toda v nekaterih, zlasti v občečloveških svojih odtenkih pa je izraz in izpoved trpljenj in razočaranj tako slovenskega kot srbskega dela, v najglobljih osnovah pa se uvršča med izpovedi evropskih in svetovnih generacij Barbussea, Krausa, Remarqua, Johna dos Passosa, O' Flahertyja, Becherja, Adyja, Majakovskega, Jesenjina in številnih drugih. Tudi njegova mladost (* 1893) je do svetovne vojne izpolnjena s številnimi mladostnimi hotenji in dejanji očrtane generacije. Razlika je le v tem, da je doživel svoja prva osebna razočaranja že pred Prinčipovim atentatom. Ravno to zgodnje razočaranje je moralo silno pretresti dušo mladega jugoslovansko navdahnjenega hrvaškega revolucionarca, ki je bil v budim-peštanski vojni akademiji sredi madžarskega grofovsko-kasarniškega dkolja docela prepuščen samemu sebi! V glavi osemnajstletnika, oblečenega v uniformo avstroogrskega gojenca vojne akademije so se premešavale ideje revolucije iz 1. 1848, gesla Košuta in Garibaldija in se opajale s predvojno-omladinsko meglo hrvaške narodne romantike z imeni Supilo, Meštrovič, Nazor, Piemont, kot simboli tega šturm in dranga. (»Moj obračun s njima«, str. 149.). Nadobudni mladenič, ki bi naj postal avstroogrski oficir po hrvaški tradiciji Jelačiča in Preradoviča, je na skrivaj prebiral Tolstoja in Ibsena, prevajal Petöfija, pisal pesmi, sanjal o kozmopolitizmu, hrvaškem in jugoslovanskem nacionalizmu ter »trgal poslednje niti, ki so ga vezale z Avstro-ogrsko in njenim portepejem.« »Moja opazovanja in misli so rasle v znaku vedno bolj močnega in motnega (meni še nejasnega) socialnega naklona in v maneži, na tistem cirkuškem žaganju, po peštanskih sobah in v razgovorih, je vedno bolj poganjala romantična, mogoče smešna, ali brezpogojno iskrena gribojedovščina: družbeni problemi, rešavani v okviru tridesetih let prejšnjega stoletja! (»Moj obračun s njima«, str. 150). Torej očividna idejna zapoznelost, ki pa se v takem, od najprogresivnejših tokov svoje dobe zaprtem okolju niti ni mogla tako hitro razvijati, da bi dohitela sodobnost. Sluteč nove dogodke je maja meseca 1912. 1. prvič odpotoval iz jugoslovanskega navdušenja v Beograd, kjer je iskal načina in poti, da bi kot prepričan jugoslovanski in hrvaški nacionalni revolucionar prestopil v srbsko vojsko. Taval je po hodnikih in pisarnah vojnega ministrstva, »Narodne odbrane« in nacionalističnih uredništvih in ponujal svoj mladostni na vse žrtve pripravljeni idealizem. Lahko si mislimo, koliko grenkobe je moralo kaniti v mlado navdušenje, ko je povsod srečaval nezaupanje, sumničenja in nedostopnost. Rekli so mu, da je še premlad, ker ni polnoleten, da naj predloži listine o izstopu iz avstrijskega državljanstva itd., skratka biro-kratizem in zaprta vrata. Potrt se je vrnil v Luduviceum. V jeseni 1912. 1. se je začela balkanska vojna, ki ga je znova razgibala in vabila. Spomladi 1913. 1. je dezertiral in srečno prekoračil srbsko mejo z namenom, da vstopi v srbsko vojsko, kar je pomenilo zanj toliko, kakor svoje življenje postaviti na kocko, ker ni le pričakoval, temveč hotel, da pojde s prvo četo na fronto. Spet je moral vložiti prošnjo, h kateri je priložil vse svoje listine. Ponovili so se prizori iz preteklega leta! Neomajen v svoji veri in odločitvi je pokazal beograjskemu birOkratizmu hrbet in se odpeljal naravnost h glavnemu poveljstvu v Skoplje! Tu so ga kot sumljivega tujca brez dokumentov zaprli in ga osumili vohunstva. Ker je obolel na dizen-teriji, mu je grozilo, da ga vržejo v bolnico med bolnike, ki so oboleli za kolero! »Zandarji, aretacije, zapori, hotelske internacije, zasliševanja in zapisnik, begunec, osumljen vohunstva na vojnem ozemlju v področju glavnega poveljstva, brez listin, ki so se baje izgubile, brez identitete; popolnoma v temi, sem tedaj precej globoko pogledal smrti v oči.« (Moj obračun s njima, str. 151). Slučajno ga je rešil neki častnik, ki mu je veroval, da ni špijon. V spremstvu orožnikov ga je napotil nazaj v Beograd s priporočilnim pismom na mestno poveljstvo, ki naj ugotovi njegovo identiteto. Tako je prišel iz dežja pod kap, dokler mu ni uspelo pobegniti nazaj preko meje v Zemun, kjer je v obliki tiralice avstrijske policije že čakala njegova identiteta. * Tako žalostno, obenem pa usodno za njegovo mladostno gledanje na svet in ljudi, se je končalo Krleževo petöfijevsko jugoslovansko nacionalno revo-lucionarstvo. Brez meščanske časti, brez službe se je bivši odličnjak vojne akademije in velika nada malomeščanske družine znašel na cesti in se odločil, da postane pisatelj! Vojno je dočakal kot sotrudnik »Književnih Novosti« in »Narodnega Je-dinstva«, med vojno pa je pisal v »Obzoru«, »Slobodi«, »Pravdi«, »Novem društvu«, »Savremeniku«, »Hrvatski njivi« itd. Zaradi svojega dvakratnega pohoda v Srbijo močno zaznamovani politični osumljenec se je družil z ljudmi, ki so skušali spodkopati temelje Avstroogrske in kot aktivni vojak avstrijske vojske je objavljal med prvimi v svetovni literaturi protivojne, * Tudi A. G. Matoša, ki je živel v Beogradu v 1. 1894.—1898. in od 1904.—1908., kamor je pribežal kot avstrijski dezerter, so osumili vohunstva za Avstrijo. Razumljivo je, da ga je to zelo bolelo, saj je pribežal v Srbijo kot v svojo domovino, ki je bila po njegovih mladostnih idealnih pojmih — domovina svobode! Matoš je razočaranje premagoval s svojim humorjem. Tudi ni imel takih vojno-revolucionamih namenov kakor petöfijevsko razburkani Krleža. Zato je povzročilo razočaranje v njem veliko hujše posledice kot pri A. G. Matošu, čigar pogled na življenje je bil kljub sarkazmu vendarle optimističen, kar se o Krleži ne more reči! S te strani gledano sta to dva nasprotujoča si značaja. Za Matoševim sarkazmom vendarle živita humor in optimizem, medtem ko kipita v Krleži gnev in sovraštvo do vsega malega, lažnega, temnega, v takem fanatizmu, kakor ga je mogoče najti n. pr. pri kakšnem Savonaroli! V trenutkih razočaranja, obupa in dvomov se pripravlja v njem tiha, globoka resignacija, ki prihaja kakor oseka po plimi, dokler se ne vzpno valovi znova. pacif^i^o-revoludionarno navdahnjene literarne proizvode, ki so dosegli swj višek v »Hrvatski Rapsodiji«, tiskani v »Savremen&ir« septembra leta 1317. Kljub temu so ga skušali razni pisuni is zagrebške literarne čar$je večkrat oblatiti kot avstrijskega voj*iega hujskača, se je drznil napüs&ti v -»Obs&ru« (23. XV. 1915.) strokoven članek o sposobnostih in nesposobnosti awJrsjskega gener.ala barona Konrada v. Hötzendorta, dokler jim m zadal odločikiega, krhkega, a pravičnega udarca s svoja knjigo »Moj obračun s njima« (1932 L). 1913. 1. je skupaj z Avgustom Cesarcem začel izdajati polmesečnik »Plamen«, ki je prvi m najmogočnejši literarno-publicistični odmev oktobrske revolucije na Balkanu. Reakcija je puntarsko revijo zadušila Se pred zaključkom nov»e0a letni&a. Kljub te/rm pomeni ta revija ne samo v Krle£eveiyi literarnem in publicističnem delu, temveč v hrvaški, kakor tudi v jugoslovanski literaturi novo obdobja, ki je izpolnjeno s socialno-revoludonamimi idejami! Takrat je še vse kipelo in vrelo kot novo, neustaljeno in nepreizkušeno .vino! Zato srečamo v tej reviji različna imesna (celo Slovenca Frana Albrechta in Antona Podbevška), ki so se pozneje lo&Ja ali pa celo prišla v nasprotje z borbo, ki sta jo v »Plamenu« začel» Miroslav Krleža in Avgust Cessrec. Lahko se reče, da sta od vseh vzdržala le ta dva. Preudarneje, a nič manj bojevito, oborožena z dialektičnim materia-lizmom in nedogmatično pojmovanim marksizmom sta nadaljevala v »Knji-ževni republiki«, ki je izhajata od novembra 1923 do 1. 1927. Januarja 1934. je začel Miroslav Krleža skupaj s srbskim kritikom in publicistom Milanom Bogdanovičem Izdajati revijo »Danas«, ki je bila v smislu novih zahtev in potreb časa osnovana na širšem idejnem krogu sotrudnifcov in ki bi bila za kulturni, Mterarni in politični razvoj Hrvatov in Srbov prav tako pomembna iii važna, fcakor je bila »Književna reptfblika«, v kateri je sodeloval eden najpomembnejših srbskih pisateljev, Dragiža Vasič, če bt tako hitro ne prenehala. Hevija »lAanas« je bila v resnici prva in doeedaj najidealnejša oblika hrvaško-srbskega sporazuma;. Prav zaradi tega je bila bržkone osovražena pri beograjskih in zagrebških nazadnjakih, ki si niso prej oddahnili, dokler jo ni na njihov pritisk po ä=sti številki zadavila jugoslovanska oblast l>rav te dni je izšla 1—2. številka revije »Pečat«, ki je začela izhajati (v uredništvu Slavka Batušiča, Draga Iblera, Krsta Hegedušiča, Miroslava Krleže, Mije Mirkoviča in Marka Rističa) z namenom, da nadaljuje prekinjeno delo revije »Danas«, če ji bo bodočnost milejša in če je ne bo zadavil kakšen poseben hrvaško^srbeki s^jorasusn. l-\j«leg omenjenih revij, pri katerih ustanovitvah in uredništvih je M. Krleža sodeloval, srečavamo njegove prispevke v vseh važnejših demokra-tiMh hrvaških in srbekih revijah v zadnjih dvajsetih letih, podooši pri zagrebškem »Književniku« m »Hrvatski reviji«, »Srpdkem književnem giasni-ku« in drugih, dokler ni prišlo z njim do kakšnega idejnega ali zakulisnega nesoglasja, ki je v hrvaški literarni krčmi na dnevnem redu! Kajti proti Krleži. traja sistematična borba celih dvajset let, v kateri ce nasprotniki pe~ slu&ajejo n&jogabnejših sredstev, javno isa za, kulioamil Višek borbe je doseglo 1. 1833, ko je »Odbor zagreb&čkega Gradjanstva«, za katerim vo se skrivali najbolj nazadnjaški elementi glembajevakega Zagreba, predvsem pa razni kaptokki dr. Silberbr&ndii, z velikim letakom, nalepljenim po vseh zagrebških ulicah in kioskih,' pozival »sveutkupno gradjanstvo 1 gradjancko dru- štvo« na Krleževo predavanje o hrvaški književnosti. Ker je nameraval v tem predavanju povedati nekaj resnice in razkrinkati nekaj hrvaških laži, so hoteli planiti nanj in bi ga v svoji »gradjanski avgmenitaciji« — izraz, ki je zadnje čase postal popularen tudi pri nas — bržkone dejansko napadli, da ni oblast predavanja prepovedala! Krona njegove dosedanje lirike, »Balade Petrice Kerempuha« so morale »emigrirati« in iziti 1936. 1. v Ljubljani pri Akademski založbi, potem ko so preživele »tehnično« generalko v »Ljubljanskem Zvonu«. Na njegovo lastno in naše presenečenje so mu po dolgih letih organiziranega zamolčevanja v revijah in dnevnikih vendarle prinesle nekaj zasluženega priznanja, ki pa je bilo bolj mimohodnega značaja. Njegovi zbrani spisi, ki so začeli izhajati 1. 1932 pri Minervi, so namreč morali na razne pritiske, intervencije in zaplembe prenehati. Ponovno jih je začela izdajati 1. 1937. »Biblioteka nezavisnih pisaca«. Kljub težkočam jih izdaja še danes, oficialno časopisje doma in v vsej Jugoslaviji pa jih še vedno precej vztrajno in zakrknjeno zamolčuje, kljub temu da predstavlja njegovo literarno delo, zbrano v teh knjigah, ki po zbranem gradivu presegajo okvir Cankarjevih zbranih spisov, do sedaj največji umetniški in idejni vzpon hrvaške literature sploh. Ni literarne zvrsti, ki bi ne bila zastopana v njegovem književnem delu. Lirika z vsemogočimi motivi in oblikami, številne drame, saj ga je dramatika poleg lirike zanimala in privlačevala že od prvega dne njegovega literarnega udejstvovanja, novele in romani, številni literarni, znanstveni in politični eseji, feljtoni, pamfleti, nekaj kritik, potopis itd. Vse to objavljeno in še neobjavljeno gradivo tvori nemajhno knjižnico, ki obsega nad 25 knjig in presega tako po svoji mnogostranosti in raznovrstnosti, po koliikosti in kakovosti večino tega, kar je dal hrvaški pisatelj ali pesnik pred njim. Njegovo razmerje do hrvaške literarne preteklosti je precej drugačno kakor je Cankarjevo v slovenski literaturi, ker predhodni literarni viški kljub Kranjčeviču in Matošu ne dosegajo Prešernovih višin, čeprav imajo večje število nadpovprečnih pojavov kot mi, zlasti v dramatiki in romanopisju. V večnem nasprotju in borbi z okolico brani M. Krleža svojo literarno postojanko še dolgih 25 let, od 1. 1914 dalje, ko so se po objavi njegove dramatske »Legende«, v kateri je opisal Krista, ki se razgovarja s svojo lastno senco o problemih cerkve kakor da je bral Kranjčeviča, (»Moj obračun s njima«, str. 201.), pojavili prvi glasovi iz »temine zoper luč«, s katero je hotel posvetiti »v mračne prostore hrvaške sodobnosti«, da bi morali vsi ščurki in stenice prilesti na dan, do danes, ko je po kratkem presledku s podvojeno silo in mladostno svežostjo v romanu »Na robu pameti« in v »Banketu v Blitvi« z mogočno epsko širino, s psihološko bistrovidnostjo in prodornostjo, vredno umetniške palete kakšnega Dostojevskega, in s satirično brezobzirnostjo kakšnega Swifta ali Shawa, začel odgrinjati zastor nad dnom sodobnega meščanskega življenja, nihajočega med fašizmom in onemoglo zapadnoevropsko demokracijo. Krleža je eden tistih redkih jugoslovanskih pisateljev, ki si je v borbi z domačim okoljem ohranil potrebno nadevropsko idejno perspektivo, iz katere motri, prikazuje in biča oficialni estetiki navkljub v svojih literarnih delih laži in krivice, ki jih današnji družbeni sistem kopiči od dne do dne. Zato traja borba temnih elementov proti njemu še dalje. Pri takih razmerah je z vso pravico, kakor nekoč Ivan Cankar v »Beli krizantemi«, samozavestno izpovedal svojo umetniško in življenjsko izpoved, ko je zapisal: »Pri taki zaslepljeni zmešanosti pojmov stojim v naši književni krčmi popolnoma osamljen in nimam v roki druge svetlobe nego svoje lastne slutnje. To oljenico nosim na svojih dlaneh skozi mračne prostore že leta in tako se premikam, popolnoma sam, med plezanjem grdih in odvratnih senc že več let naprej, imajoč pred seboj nekaj Kranjčevičevih pesmi, Matoševih feuilletonov in Nazorovo liriko. Mogoče se bom zadušil kje v kakšni po-nikvi našega književnega podzemlja, toda da bo na kraju, kjer bom utonil, ostalo nekaj knjig kot skromno znamenje, da sem se tam jalovo potopil, to je gotovo... ... 2e davno, v času »Plamena«, sem nekoč zapisal, da ne vem, če sem volk, toda da nisem književni dvoživkar, mi je bilo že takrat jasno. Po tem, kako intenzivno raste lajež okoli mene, se mi zdi, da vohajo ti stvori volka. Zares! Petöfijeva pesem o volkovih je prva globoka vzpodbuda, da sem začel pisati. Tudi danes mislim, da je bolje krvaveti lačen in nastreljen, kakor Petöfijev volk, nego lajati na verigi...« (Dalje) NEMŠKA PESEM BERTOLD BRECHT — BORIS R IH TER Š1Č O časih velikih sem slišal besedo. (Marija ne jokaj!) Trgovec bo dal na kredo. O časti se spet govori. (Marija ne jokaj!) V omari potrebne so druge reči. O zmagah so spet govorili. (Marija ne jokaj!) Mene ne bodo dobili. Vojaki si iščejo slavo. (Marija ne jokaj!) Če vrnem se kdaj, se vrnem pod drugo zastavo. NAJNOVEJŠE ČEŠKE PESNIŠKE ZBIRKE (Odmevi preteklega leta v češki poeziji) OTON BERKOPEC Koliko člankov in razprav se je napisalo po vojni, koliko debat in govorov je inspirirala mlada češka poezija. Kritiki in nekritiki so trebili zrno od plevela, eni kazali in kričali na levo, drugi na desno, eni so klicali mlade poete pod rdeči prapor, drugi pod zastavo tradicije — vrenje, vrenje, vrenje vsepovsod, na konec pa se je vse pomirilo. Nasplošno je obveljalo kot dejstvo: češka poezija je s poetizmom in z nadrealizmom doseglia vrhunec, toda zabredla je v mednarodne sfere in zgubila sleherno zvezo z narodom. Hora in Nezval sta sicer največja mojstra pesniškega izraza, toda zašla sta nekam, kamor imajo pristop samo redki izbranci. Prišlo je leto 1938. Čitajte danes pesmi, ki so izšle od spomladi dalje v zbirkah, revijah in dnevnikih (v čeških dnevnikih namreč dnevno objavljajo pesmi tudi vodilni pesniki) in boste videli, kako so se vse struje in generacije začele zbliževati krog ene osi, ki se ji pravi domovina. Beseda, tako obrabljena in zlorabljena, razkričana in izprana, da se je je pošten človek že res bal izreči, je dobila nov, popolnoma drugačen zvok: čutiš, kako diha iz verzov vseh pesnikov kot prva ljubezen, ka'ko o njej govorijo kot o hostiji, ki so jo sprejeli pri obhajilu kot sveto dediščino stoletij, čutiš kako visi kot škapulir pod obleko bivših bojevnikov za svetovno revolucijo, prav tako kot tistih, ki so mislili, da je Muza Pythija. Od spomladi 1. 1938 je sleherni češki pesnik glasnik usode svoje domovine, Hora in Nezval, Halas in Seifert ter Holan prav tako kot ruralist Čarek in najmlajši Stehlik, Zahradniček, Renč, Hrubin, Bednär in dr. V velikonočni številki »Češkega Slova« je objavil Josef Hora mogočno »Piseft rocLnč zemi«. (Izšla je potem v bibliofilski izdaji in zbirki »Domov«.) Ko bi se to zgodilo pred nekaj leti, bi bilo bržkone veliko hrupa in komentarjev, v aprilu» 1938 so se češka kritika in z njo desettisoči čeških ljudi zavedeli, da je spregovoril narodni genij. In nikomur ni prišlo na misel, da bi razglabljal ali protestiral, zakaj je spregovoril v pesniku, ki je nekoč opeval proletarsko revolucijo in Lenina. Sleherno češko srce je občutilo, da je Hora izvoljenec in tolmač usode svojega naroda. Bilo mu je hvaležno. V ozračju smo čutili težo ur, ki prihajajo. Ali bo Golgota in odrešenje, ali ponovitev neprijazne zgodovine in ponižanje? Prišel je september in oktober je dovršil in odkril, kar je bilo zastrto vernim in dobrim. Zgodilo se je in danes govorimo najrajši o tem sami s seboj. V češki poeziji ni primera, da bi bili tako naglo utihnili vsi ponarejeni zvoki kot tokrat, da bi bil »leitmotiv« vsega Parnasa iskrena, otroška ljubezen do domovine, o kateri so vsevprek dvomili in zanikali njeno pričujočnost v literaturi. Izkazalo se je, da so jo le v mladostni objestnosti odrinili v zadnjo kamrico srca in jo sramežljivo prikrili. In vendar je bila v srcih čeških poetov vseh smeri in generacij velika in lepa, močna in dobra. Članek je bil napisan konec februarja. (Op. ur.) 158 Pred seboj imam zbirke: »Domov« Josefa Hore (1938. Praha, Borovy), »Žari 193 8« Vladimira Hoi ana (1938. Praha, Borovy), »Torso nadšje« F ran t i šk a H al asa (1938. Praha, Melantrich), »Zhasnčte svčtla« Jaroslava Seiferta (1938. Praha, Melantrich), »Milenka mod?« Kamila Bednäfa (1939, Praha, Melantrich) in revije ter iz dnevnikov izrezane pesmi starejših, mladih in najmlajših. Vse te zbirke so izpovedi velike ljubezni do rodne grude, skrbi za njo v težkih in odločnih dneh in slike dogodkov, kakor so jih posamezni pesniki doživljali. Horova zbirka je izšla še pred mobilizacijo, ostale proti koncu leta, le Bednärova pred nekaj dnevi. Hora, pesnik intimnih notranjih doživetij, na videz oddaljen od vsakdanjega hrupa ulice in sveta, je izpregovoril besedo v imenu narodnega kolektiva le redkokdaj, le takrat, ko je preživljal ves narod usodne spremembe. Vendar pa ni nikoli tako jasno in globoko izpovedal, kako je ves prežet od vdane dediščine prednikov, kot v zadnji zbirki, zlasti v osrednji skladbi, ki smo jo navedli. Vso preteklost je objel z enim samim pogledom, čisto pred oči si jo je priklical, da bi tem globlje občutil vso bolečino in trpljenje milijonov, ki so obdelovali češko grudo. Od preteklosti razbolen in vendar okrepčan čaka, da pridejo dnevi, ki jih že vidi in sliši. Prišli so in Hora jih je pričakal sredi ljudstva, dober in iskren kot v svojih najbolj subjektivnih pesmih. Devet Holanovih pesmi, ki tvorijo celoto, so nagli, nebrzdani izbruh prevarane, užaljene in ranjene duše. Smele prispodobe, ki jih pesnik nervozno kroti in včlenja v pas doživetij. Že iz naslovov posameznih pesniških členkov cikla izveš, da je nastal v septembru: »Popolnoma enostavno«, »Dvomi«, »Mobilizacija«, »Noč iz Ilijade«, »Pred naletom«, »Boj z ničimer«, »Užaljeni in ponižani«, »Okupacija«, »Povratek Mäche«. Holan je iskren do skrajnosti, neizbirčen in neugnan. Ima fantazijo, bogastvo pesniškega izraza in moč, kakor le redki sodobni pesnik. Verzi mu derö iz srca kot hudournik. Čutiš, da so nastali v hipu' in vendar jim bi težko kje očital neizdelanost, naglico. Halas in Seifert sta pesnika dokaj različna po izrazu in smeri, toda tokrat ju omenjam skupno zaradi zbirk, ki sta nastali iz nastrojenja in čustev enega vrelca. Halas se je kot aktivni vojak udeležil zadnjih dogodkov, tudi on je bil poklican na mejo, da bi branil domovino, in je neposredno doživljal vso tragiko umika in zavest brezmočnosti. 2e uvodna pesem »Panihida za F. X. Saldo« te prevzame z globino občutja velike izgube moža, v katerem je mladi pesniški rod gledal vodnika in sodnika. »Tu leži. Dovršeno je. Veliki condottier, ki nikomur žezla ni predal, z maršalsko palico v povznešeni pokori odhaja v temo.« In še naslednja pesem »Deset egiptskih nadlog« je strašna podoba razvrata Evrope, »rozete iz mozoljev, kače izdajalske«. Medtem ko je v pesmi »Pragi« še poln vere, je »Spev tesnobe« strašen krik izdanega. Osrednja pesem zbirke, »Mobilizacija«, je izpoved, kakršne je zmožen samo velik pesnik, čigar čustva so sproščena. Dramatičnost in monumentalnost teh verzov nima primere v Halasovi liriki. Zadnja pesem »Vernih duš dan 1938« je izšla v zadnji številki »Lj. Zvona« 1938 v Klopčičevem prevodu. Seifertova lirika je tišja, mirnejša. Socialna nota je tu na pogled stopila v ozadje, vendar jo občutiš v celoti. Vez, ki spaj-a Seiferta z domovino in njeno usodo, je izražena v intimnih, včasi samo naznačenih slikah. Seifert je bolj v sebi, njegov pogled je uprt bolj vase kot navzven. Bolijo ga udarci, ki so zadeli narod, boli gia izguba izvirov čeških rek, vendar ne govori glasno o svoji bolečini, le pritajeno dahne podobo, ki ti da slutiti o njej. Kamil Bednar je iz najmlajše generacije, ki stopa v češko pesniško družino po Hori, Halasu, Seifertu, toda ne z manifesti in proglasi protesta proti njim, temveč z vdanim priznanjem velike dediščine, ki jo je od njih sprejela in z voljo, ustvarjati z njihovo pomočjo. Bednäreva »Ljubica modrine« je zbirka mehke lirike, ki nima nič skupnega s hrupom in z ostjo delavnega dneva in vendar čutite iz nje govorico našega časa. Bednär prisluškuje pesmi prirode v maju in v jeseni in na njeno pesem navezuje razkošje svojih notranjih doživetij. Pesmi, v katerih je neposreden, so najboljše n. pr. uvodna »Bežeči maj«. Pesniško gledanje avtorja »Ljubice modrine« me često spominja Pasternaka, včasi tudi Brezine in Hore, vendar se ne bi drznil trditi, da nima mladi Bednäf čisto svoje osebne note. Ko sem prečital njegovo zbirko, so mi prišle na misel besede, ki jih je zapisal N. Asejev in ki jih citira A. Bern v knjigi Horovih prevodov Pasternakove lirike: »Ce ti je pesnik težak, a se vendar težko ločiš od njega, če te njegova težavnost utruja, ne pa odganja — imaš pred seboj svojega sodobnika, ki pesni namesto tebe.« Bednar je ponekod težje razumljiv, njegove prispodobe so včasi kar nedostopne, toda zanimive, in zato jih oblegaš znova in znova, dokler jih ne občutiš in ne vsrkaš. Je to nadarjen lirik, !kd se nam je predstavil že z dvema zbirkama in ki si počasi, toda z gotovostjo osvaja odlično mesto v vrstah najmlajših čeških lirikov. Sodobna češka lirika preseneča po svojem bogastvu. Zbirka za zbirko izhaja, mladina tekmuje s starejšimi. Življenje nudi neizčrpne možnosti, pesniški izraz dobiva vedno nove in nove oblike. Samo nekaj zbirk in imen sem navedel, lahko bi jih dvakrat, trikrat več. Sleherni teden prinese novo zbirko, včasi celo dve. Kdo bi si mislil: severni, mrzli narod in taka lirika! Mi pa smo o sebi še vedno prepričani, da smo narod lirikov. Kje je naša mlada lirika? Zlirizirani smo kar preveč, toda lirikov imamo tako malo. SLOVAŠKE PISANICE BR ATK O KREFT Oče slovaške države, monsignor dr. Tiso je ob njeni ustanovitvi govoril o božji previdnosti, ki je pripeljala slovaški narod izpod češkega »jarma« do zgodovinsko pomembne državne samostojnosti in neodvisnosti. Njegova previdnost ga je takoj po začasni internaciji v samostanu peljala v glavno mesto tuje države, ki katoliški cerkvi ni kdo ve kako naklonjena; tam je bil v svoje presenečenje in zadrego, vredno podeželskega župnika, ki se je nenadoma znašel v vrtincih mednarodne politike, sprejet kot suveren, ali kakor bi se lahko reklo: kot najvišji pastir svoje črede, ki je končno vendarle ušla požrešnemu volku. Na slikah, ki so kazale njegov prihod v Berlin, ko je odzdravljal pozdravu po- strojene Čete, je bil njegov preprosti obraz preplašen, oči so izražale neko presenečenje. Vsakdo bi rekel: videl je Čudo in je spregledal. Posebna, zgodovinsko pomembna značilnost takih osebnosti, kakor je dr. Tiso, o katerem soglasno trde, da je pošten in veren gospod, pa je, da pač ne spregledajo. Naslednji filmski posnetek ga je že kazal v družbi ministra Durčanskega, kako se smejeta in zabavata v dunajskem radiu. To je bilo približno ob istem Času, ko so že nemške čete korakale na Češko in Moravsko. Madžarsko-hunski obraz Durčanskega je s tistim smehom izražal podobo provincialnega Mefista, ki je dosegel svoj namen. Ko so proglasili svojo državno neodvisnost in vsuli točo očitkov na Čehe, kakor da bi hoteli prevpiti nemirni glas vesti, ki je bil prav gotovo božji previdnosti veliko bližji, kakor glas njihovega jezika, je izdal dr. Tiso proglas na narod. Po ulicah je patruljirala Hlinkova garda, preko donavskega mosta so nemoteno prihajale tuje oborožene formacije, ki so se družile z istonarodnimi tostran, barve različnih zastav, petje v različnih jezikih, najmanj v treh, pestre uniforme, vse to se je stkalo v novo, živo slovaško folkloro. To ni bila folklora janošikovskega kroja, v katerem so se pred več nego dvesto leti Janošikovi hajduki borili zoper fevdalno gospodo, jemali bogatim in revežem dajali, kakor pojo o tem narodne pesmi, temveč tlačanska in vazalna folklora, ki se v tisovsko-machovskem »pejsažu samostojnosti« združuje s prav täko bedo, pobožnostjo in upornostjo, z melanholično in razbojniško pesmijo kakor takrat. Nebo se je zoblačilo in ponekod so naletavale snežinke, ko je narod bral proglas svojega prvega suverena po knezu Pribini. (824—836 po Kr. r.) »... Zgodovina bo dokazala, da smo mi ravnali po najboljši vesti, Bog nam je priča, da smo hoteli dobro... Sovražnik našega narodnega življenja je močan, Bog in pravica pa sta še močnejša. V teh težkih dneh naše zgodovine nas vsemogočni ne bo zapustil... Vsemogočni je dal vsakemu narodu, da živi tako, kakor narekujejo lastni interesi, in mi smo postopali v svojem interesu... Tako nam Bog pomagaj!« Za temi besedami se skriva usodna in sumljiva človeška negotovost ter z versko vnemo prevpit glas vesti in prirodne pameti. Kajti kdor hoče odgovornost zvaliti na tuja ramena, v tem primeru na božja, prav gotovo ni popolnoma uverjen o pravilnosti svojih dejanj. Tiso je ravnal po tradiciji, ki jo je ustanovil slovaški knez Pribina že pred tisoč leti, ko je, Čeprav še pogan, sezidal poleg svojega gradu v Nitri krščansko cerkev in poklical salcburškega nadškofa, da mu jo je posvetil. Knez Pribina, ki je tako srečno pripeljal najprej svoje podanike, na koncu pa še sebe, pod varno okrilje salcburškega nadškofa, fevdalca sosedne frankovske države, je bil že veliki ideal Andreja Hlinke (1864— 1938), ki mu pravijo, da je oče slovaškega naroda. To je na zelo veličasten način dokazal 8. avgusta 1933. 1. ob priliki velikih, Pribinovemu pokristjanjenju posvečenih slavnosti. Sivi, skoraj sedemdeset let stari vodja je korakal s svojimi pristaši v ogromnem, od številnih in raznobarvnih krojev se bleščečem pisanem sprevodu, ki se je pomikal mimo vladne tribune, na kateri so bili zbrani zastopniki vlade in tistih Slovakov, ki niso videli v Pragi svojega smrtnega sovražnika. Pred očmi ministrskega predsednika ČSR je Hlinka svojevoljno sprevod ustavil. Iz množice so zadoneli kriki: »Hočemo Hlinko! Hlinka mora govoriti!« Nekaj njegovih zvestih pristašev je starčka dvignilo na ramena in ga skušalo preko visoke ograje postaviti na tribuno. Toda sivolasi starček bi bil padel, da ga nI minister Hodža (Slovak, protestant, agrarec) prestregel in podprl. V tej Hodževi pomoči bi bil lahko fevdalno pobožni Hlinka videl simbol in božji namig, saj je bila Hodževa pomoč pri sicer neogibnem padcu naravnost simbolična. Toda Hlinka se ni zmenil za to, videl je le svoj program. Čigar uresničenje je neizprosno terjal, ne oziraje se na vse posledice in na nevarne zunanje kakor notranje politične sile, ki jih je moral vzporedno sprožiti ne samo proti češkoslovaški republiki, temveč tudi proti sebi. Raz vladno tribuno in sredi versko-spominske slavnosti je prebral politično deklaracijo, v kateri je ponovno zahteval »avtonomijo«. Tako je versko slavnost sam spremenil v politični shod. Za njega to ni bilo nič novega in nič posebnega, saj so mu vse življenje bili vera, cerkev in politika nedeljiva enota, slovaški jezik pa sredstvo, s katerim jo je manifestiral. Ko je praški, sicer zelo reakcionarni agrarni »Venkov« ostro nastopil zoper Vatikan in proti političnemu izrabljanju vere, je Hlinka objavil v »Slovaku« pozdravno pismo praškemu nunciju, častitemu gospodu Ciriaciju, za kar je prejel naslednjo zahvalo: »Medtem ko so v Pragi žalili sv. očeta, ali naravnost ali pa v napadih na njegovega zastopnika, na tak način, ki prezira vse predpise mednarodne vljudnosti, ste vi Slovaki izpričali visoki avtoriteti sv. očeta tisto spoštovanje, ki mu pripada. Zato zaslužiš Ti, Hlinka, in Tvoji pohvalo. Zahvalim Tebe in tvoje tudi za tolažbo, ki ste jo izkazali papeškemu nunciju, ki mora iz poslušnosti do sv. očeta živeti v Pragi, v njegovi bridki skrbi. Tega vam ne bom pozabil nikoli. Plemeniti slovaški narod mi ostane vedno v spominu.« In sovraštvo do Prage je kljub češkemu svetniku sv. Vaclavu narastlo za dobršno mero. Naivni, a nevarni Hlinka je videl v Cehu le husita, nasprotnika vere slovaškega naroda, in nasilnega gospodarja, ki je na Slovaškem samo davke pobiral. Njegovo kraljestvo je bila preprosta, siromašna in verna slovaška vas z ličnimi hišicami, bujnimi in razkošnimi kroji, cerkvami in cerkvicami, čredami ovac in goveda, z otožnimi pesmimi, velikonočnimi pisanicami, s cigani, čardašem, cerkvi in bogu vdanim kmečkim ljudstvom, ki poslušno sledi božjim namestnikom na zemlji. Z razvojem industrije, kapitala in proletariata pa je prihajala nova civilizacija, ki je začela neusmiljeno prodirati v njegove vasi in jih versko, politično in gospodarsko pretresati. Njegovi socialni nazori so bili zelo sorodni z nazori, ki jih je nekdo izpovedal v »Slovencu« dne 15. junija 1878, ko je nasve-toval, naj se industrija preseli na Kras: »Na nerodovitne kraje, na Kras s tovarnami, tam so na svojem mestu, tam bodo obrodile, in ne bodo imele nasledkov, kakor jih imajo zdaj, tam ne bodo porodile socijalizma, ampak zadušile.« Razume se, da ni trpel krščanskih socialistov, ki so bili najnaprednejše krilo slovaškega katoliškega političnega pokreta. Bržkone so bili oni edini, ki so se v tem taboru zavedali pomena češkoslovaške republike za slovaški narod. To je pričal uvodnik poslanca Čavojskega, ki je izšel v »Slovenskem robotniku« 1. sept. 1938 in v katerem pravi med drugim: »Ce bi kljub vsemu — ne daj Bog — prišlo do vojne, bomo mi, Slovaki, hrabro izpolnili svojo dolžnost. Zelo dobro se zavedamo tega, da je Češkoslovaška republika naša država in da ni samo naša dolžnost, temveč življenjski interes slovaškega naroda, da to svojo državo branimo.« Takšno je bilo mišljenje krščansko-socialnega slovaškega delavstva! Kot verski poglavar slovaško govoreče družine je s svojim mišljenjem obtičal nekje v fevdalizmu, iz katerega se zaradi tisočletne madžarske fevdalne tradicije ni mogel izkopati. Ker je prihajal meščanski družbeni red s številnimi svojimi, za njegov nazor in za vaško-fevdalne razmere negativnimi posledicami šele v češkoslovaški republiki, je zasovražil vse novo, dvakrat pa je sovražil Cehe, ker je bil v svoji naivnosti in omejenosti prepričan, da uvajajo novo civilizacijo le Čehi z zlobnim namenom odtujiti mu in pokvariti njegovo verno ljudstvo. Zategadelj se ni mogel pobotati niti s češko katoliško stranko, ker je v njenem & meščanstvu« prav tako videl češki raznarodovalni in gospodarsko politični imperializem. Ko je z nekim novinarjem šel mimo sohe sv. Jana Nepomuka, je dejal, da je to edini Ceh, ki ga imajo na Slovaškem res radi. »Toliko let je že na Slovaškem in ne pobira ne dijet in ne slovaških davkov.« (»Zpravodaj«, štev. 34 (926) 1938, str. 23) Tako se je njegova preprostost, prikupnost in ljudskost, njegovo privlačno tribunstvo vezalo s srednjeveškim mišljenjem, ki ni videlo niti hotelo videti, še manj pa priznati nujnega družabnega razvoja, ki bo šel kljub Tisovemu proglasu vedno dalje in dalje, le da bo v novih okoliščinah še bolj nagrizel narodno zavest, ki je vsakemu malemu narodu v našem stoletju potrebna, če se hoče ohraniti. Veliki zagovornik in poznavalec Slovaške R. W. Seton-Watson je o njem zapisal: »Nesreča za njega samega in za Slovaško je, da so ga razmere pognale v politično areno. Njegove izredne in dragocene sposobnosti so bolj primerne za srednjeveškega moža cerkve, kakor pa za vodjo politične stranke v času svetovne krize in velikih prevratov.« (R. W. Seton-Watson: Ceskoskvensko a slovensky problem, str. 38, v monografiji Slovensko kedysi a teraz, ki je izšla v Pragi 1931. 1. Izdajo je priredil hlinkovec msgr. dr. A. Kolisek, sodelovali pa so z razpravami najznačilnejši slovaški politiki raznih smeri: Hlinka, Srobar, Hodža, Fajnor, Osusky itd.) Ker je bila hlinkovska politika osnovana na zastarelih temeljih in ker so jo vodili nesposobni pa tudi podkupljivi voditelji (dr. Tuka), je morala pripeljati do klavrnega in za slovaško ljudstvo usodnega konca. To je priznal celo propagandni minister Sandro Mach, ko je v govoru 1. aprila t. 1. izpovedal svoje razočaranje in ugotovil, da so preveč zaupali tujcem. »Velika je bila zabloda, ker smo verovali besedam in obljubam drugih. Zdaj jasno vidimo, v kakšnem položaju smo.« (Govor so med drugimi zabeležile tudi zagrebške »Naše novine«, letnik I., štev. 3.) Ni se, kakor Tiso, več skliceval na nadnaravne sile, brez vsake mistike in metafizike je ugotovil porazno dejstvo in pozval Slovake, da se morajo v bodočnosti zanašati le nase. To je govoril bratislavskim poslušalcem, nekaj redkih ga je utegnilo poslušati tudi izven glavnega mesta Tisove Slovaške, toda ljudstvo na kmetih ga ni moglo slišati, ker nima radijskih aparatov. Nič več ga ne kličejo na zborovanja in manifestacije, tudi pod orožje so ga nehalj zvati, saj je češkoslovaška republika propadla, tujci pa so dobili, kar so hoteli. Mogoče bodo jutri hoteli še več. Dobili bodo, ker narod je dober in pobožen, njegovi voditelji pa verujejo v svojo neprevidnost. Dr. Sidor, Hlinkov biograf, je kljub vsemu optimist. V velikonočni številki »Sloväka« je napisal članek, v katerem pravi, da morata Kristus in Hlinka ostati še nadalje vodnika slovaškega naroda na poti k lepši bodočnosti. Pesnik Janko Jesensky je bil vedno pošten Slovak, čeprav mu je pamet branila verovati v pravilnost politike Slovaške ljudske stranke. Med vojno se je kot češkoslovaški legionar boril za svobodo obeh narodov. V zadnjih mesecih Češkoslovaške republike je napisal dve značilni pesmi, »Zapel je petelin« in »Vazal«. Ta pokvarjenec in brezbožnež, protestant in demokrat, se je drznil spesniti pesem na evangelijskega petelina. »Resnično ti pravim, da to noč, preden bo petelin zapel, zatajil me boš trikrat!« Dva meseca prej je napisal pesem »Vazal«. Viem, čel'ad' moja celä ako ja pöjdeme, ked' chceš, vščtci d6 boja, hoc za teba nam srazia naše hlavy. Sklon k pobozkaniu cipik do zästavy. Viem, večne tvojou bude moja zbrati, zaplatim čestne vyrobenu daft, si jediny, čo siln£ je a mudry. Nuž, mečom svojim po pleči ma udri! (Slovenske pohiädy 1939. štev. 1. str. 22.). Ze ti dve kitici zgovorno pričata, kako lepo je prepesnil slovaški pesnik pozdravno brzojavko, ki jo je minister Durčanski 16. marca poslal v Berlin: »Slovaški narod poln veselja zaradi samostojnosti svoje države, pozdravlja velikega voditelja. Slovaški narod čuti globoko hvaležnost, da je voditelj v Monako-vem omogočil uresničenje narodnostnega načela. Samostojnost slovaške države bo pripomogla k okrepitvi miru med narodi v tem delu Evrope. Slovaški narod, ki bo na tej poti zgradil svojo neodvisno državo, trdno veruje, da bosta nemški narod in njegov veliki voditelj tudi v bodoče ščitila in jamčila za to načelo.« To se je tudi zgodilo. Skoda je, da ni Durčanski uporabil besedila Jesenskega. Jezik njegov je čist, brez čehizmov, in sploh je pesem čisto slovaška v smislu hlinkovske in tisovske samostojnosti in neodvisnosti, poleg tega pa ohranja tisočletno tradicijo, od Pribine do Tise. (Spominjam se besed, ki jih je »Tagesposta« naslovila na Cehe, ko je nemška vojska zasedla Prago. Nekdo je tam zapisal, da Nemci razumejo Češke občutke in da ne pričakujejo — skrivi jenih hrbtov...) V popolnem soglasju s temi načeli so prinesle prekmurske »Novine«, glasilo gospoda Klekla, uvodni članek z naslovom »Češka kaže na Boga.« Tudi po njegovem mnenju je pri poslednjih evropskih političnih dogodkih sodelovalo onstranstvo: »Božji bič je počil, zato je razpadla cvetoča slovanska država... Vodili so ta nesrečen narod brezverci in prostozidarji, ki so povsod, kjer so le mogli, škodovali Kristusovi veri...« Molk.--- Narodna zavest Slovakov se je začela dramiti šele v štiridesetih letih preteklega stoletja. Do takrat je vladala popolna madžarsko-fevdalna tema nad narodom, ki je dajal svojim tlačanskim gospodarjem dobre hlapce in dekle, zveste in hrabre vojake in renegate. Tako so Slovaki dali Madžarom največjega nacionalnega pesnika in revolucionarja iz 1. 1848. Aleksandra Petroviča Petöfija (1823—1849). Ce se je kdo socialno povzpel nad bedno rajo, se je pomadžaril in janičarsko bičal čredo v gospodarjev hlev. To tradicijo je do današnjih časov najbolje ohranil dr. Tuka, ki se je pri prvem ljudskem štetju v češkoslovaški republiki 1921. 1. še vpisal kot polnokrven Madžar. Slabe socialne razmere so silile Slovake, da so se izseljevali. Zaradi tega jih je v Ameriki okrog pol milijona. Ime Slovak utegnete najti tudi v kakšnem romanu Uptona Sinclaira. To nesrečno ljudstvo je do 1918. leta delilo usodo vseh malih narodov, ki so morali tako rekoč tlačaniti vsemu svetu, če so si hoteli prislužiti skorjico kruha. Na Slovake je bil pritisk dvakrat hujši kot drugod. Od razpada velikomoravske države po Svetopolkovi smrti (894), ko so prihrumela divja madžarska plemena, do štiridesetih let preteklega stoletja ni nihče veliko vedel za Slovake.-------------Malokdo se je v dolgih tisoč letih rešil iz tlačanskega škornja in še tisti je po navadi v svetu izginil ali pa s svojim delom služil drugim tujcem. Takšno usodo je doživel Jakub Bohdan (1660—1724), ki je bil v svojem času znan angleški dvorni slikar (hof-schilder wylen den Koning Willen de Deerde van Groot-Britannie. Prim. Jožef Cincčk: J. Bohdan, Slov. Pohiädy 1934). Narodno prebujenje je izšlo iz vrst protestantskih Slovakov, ki še danes predstavljajo najnaprednejši del slovaške inteligence. Hlinka je moral v svojo zadrego priznati, da je bilo 1918 1. od vseh narodno zavednih Slovakov 90rA protestantov. Svobodnost in nedogmatičnost protestantske veroizpovedi je kljub madžaronstvu vodilnih cerkvenih krogov vendarle vzgajala svobodnejše misleče ljudi kot katoliška cerkev. — — — — — — — — — — — O tem so se utegnili prepričati tudi slovenski romarji, ki so lani (1938) romali na evharistični kongres v Budimpešto. Tudi Ljudevit Stur O 1856). početnik slovaškega preporoda, ki je bil v stiku z zagrebškimi Ilirci in ki se je kot zastopnik Slovakov udeležil tudi Slovanskega kongresa 1848. 1. v Pragi, je bil protestant. Stur, Hodža. Hurban, general Stefanik, poslanik Osusky itd., številni politični in kulturni delavci, ki predstavljajo kulturno elito slovaškega naroda, so bili in so protestanti. Med obema cerkvama sicer ni bilo sovraštva, toda katoliško-politična stranka je vedno zelo ljubosumno gledala na protestante, čeprav jih ni veliko (okrog 25%). Nove zazmere v Slovaški pomenijo tudi zanje velik udarec. Protestantski del slovaških voditeljev je bil treznejši. preudarnejši in bolj realističen. S tem pa seveda ni rečeno, da so vsi slovaški protestanti naprednega mišljenja. Stefanik, prvi vojni minister novoustanovljene češkoslovaške republike, je kakor dr. Kramar, vodja češke buržoazije, sanjaril o kraljestvu in iskal med evropskimi princi pretendenta za češkoslovaški prestol. Tudi Ljudevit Stur, eden izmed vodij slovaškega revolucionarnega pokreta. ki se je tako tragične zadušil v habsburško-avstrijskem močvirju kakor Jelačičev pohod, je bil kljub svoji revolucionarnosti konservativen demokrat v današnjem smislu besede. Hegelijanec, edini slovaški poslanec v ogrskem parlamentu 1847-48, pa je vendarle osramotil danes tako poveličevanega Košuta, ki pred osem in štiridesetim letom ni hotel nič vedeti o končni odpravi tlačanstva. kar je zahteval Stur. Naprednejšemu Sturu je odgovoril: »Trpeti je usoda ljudstva!« Tudi to je utegnilo vplivati, da so se 1848. 1. z večjim zaupanjem obrnili na Dunaj in mu v borbi zoper madžarsko revolucijo ponudili svojo pomoč, če jim Dunaj prizna avtonomijo. Njihov položaj na Madžarskem je bil položaj tlačanskega ljudstva. Ko jih Dunaj ni več potreboval, jih je seveda pustil na cedilu. Avstrijsko-ogrska na-godba iz 1. 1867. je izročila Slovake na milost in nemilost madžarskim grofom in kapitalistom. V takem položaju so živeli do 1918. 1. Madžarski meščanski revolucionarji 1. 1848. niso imeli smisla za narodno vprašanje Slovakov in Hrvatov. Enakopravnost, ki so jo od Dunaja zahtevali zase, so odrekali Hrvatom in Slovakom. To je bila osnovna napaka madžarske revolucije osem in štiridesetega leta. obenem pa eden izmed političnih vzrokov, zakaj je propadla. Če bi madžarski meščanski revolucionarji priznali hrvaško in slovaško nacionalno borbo za enakovredno svoji, bi v obeh narodih utegnili dobiti zaveznika zoper avstrijski absolutizem in madžarski fevdalizem, ki je bil Dunaju vdan. Ker tega niso storili, temveč so celo omalovaževali in odklanjali narodnostne zahteve Slovakov in Hrvatov, so jih zato vrgli v objem Dunaju, ki si je v strahu pred madžarsko revolucijo nadel krinko prijateljstva in obljubil Hrvatom in Slovakom uresničenje njihovih narodnih teženj, kakor hitro bodo ukrotili Madžare. S pomočjo ruske carske armade so zatrli madžarsko revolucijo. Nato so se madžarski in avstrijski fevdalci znašli v objemu in zavladali nad madžarskim ljudstvom, hrvaškim in slovaškim narodom. Karl Marks je spregledal omenjene nedostatke madžarske revolucije, ko je precej ostro očital Hrvatom in Slovakom njihovo obnašanje. Prezrl je tudi problem takega malega naroda, kakor sta bila slovaški in hrvaški, ki tudi v meščanski revoluciji njemu ukazujočega naroda nista našla razumevanja za svoje narodne težnje in potrebe. Na tako zvani nacionalni problem malih, zatiranih narodov je začelo razmišljati Šele levo krilo ruske socialne demokracije. V. Iljin je dal prve teoretske in politične smernice, s katerim ni le Marksa spopolnil, temveč tudi popravil. Zaradi tega tudi ni zgolj krivda slovaških upornikov osem in štiridesetega leta, da so v borbi za svojo narodno avtonomijo padli madžarski meščanski revoluciji za hrbet. Madžarskemu meščanskemu revolucionarju je šlo za madžarsko socialno in nacionalno osvoboditev, niti najmanj pa ni razumel vprašanj malih narodov in njih nacionalnih teženj, ki so bili še veliko bolj povezani z njegovimi socialnimi težnjami, kakor pri Madžarih, ki so imeli veliko več pravic kakor Slovaki, ki niso imeli svojih fevdalcev kakor Madžari, temveč so bili dobesedno proletarski narod. Ce je torej hotela madžarska revolucija res biti tisto, kar bi morala biti, to se pravi, osvotooditeljica malih narodov, potem bi morala slovaškemu narodu osem in štiridesetega leta priznati narodno enakopravnost. Ce bi se to zgodilo, bi se zgodovina drugače zasukala. Kljub nesrečnemu koncu, ki ga je doživelo slovaško gibanje osem in štiridesetih let so Slovaki nadaljevali svojo borbo, ki je dosegla v junijskem memorandumu 1. 1861. svoj drugi višek. V tem memorandumu so zahtevali priznanje slovaške narodnosti, jezika itd. Končal se je z besedami: »Naše geslo je: svobodna, konstitucionalna domovina in v njej svoboda, enakost in bratstvo narodov.« 1863. leta so ustanovili Slovaško matico, ki so jo pa Madžari 1875. 1. spet prepovedali. Od osemdesetih let pa do 1918. 1. se je vršilo sistematično raznarodovanje. Niti v vseh vaških cerkvah ni bilo mogoče v slovaškem jeziku probujati teptanega ljudstva; znan je Hlinkov spor z madžarsko nadooblastjo 1907. 1., ko so njegovi verniki sezidali novo cerkev, ki bi naj bila slovaško versko-narodno zatočišče. Prišlo je do krvavega spopada (Cernovskä masakra) in Hlinka je moral v ječo. Srednje šole niso imeli nobene, ljudske so bile po večini v rokah madžaronov in Madžarov. Sam Hlinka je ob desetletnici češkoslovaške republike priznal: »O Slovakih je (do 1918. 1.) svet malo kaj vedel. Vedel je toliko, kolikor so svetu pcrvedali ameriški bratje ali Cehi. V Ogrski so preteklost Slovakov umetno zamolčevali in skrivali. Slovaki niso imeli niti ene srednje šole. Slovaška beseda je bila izključena iz vseh državnih ustanov.« (A. Hlinka: Vliv näbozenstva a katolicizmu na štaty a jednotlivcov v knjigi Slovensko kedesy a teraz, 1931. 1. str. 165.). Zato se ni čuditi, da je bilo ob prevratu 1918. 1. vseh narodnozavednih šolanih ljudi na Slovaškem le okrog 750—1000. Uradnikov je bilo zelo malo in še tisti so bili tako zvani »tihi Slovaki«, ki so prej zvesto služili kroni sv. Štefana. Zato pa je bilo v legijah okrog 5000 slovaških prostovoljcev, ki so se javili iz raznih ujet-niških taborišč. Upori slovanskih polkov so rahljali moč avstrijske armade. Juden-burgu, Radgoni, Murau itd. se je priključil še upor slovaških vojakov v Kragujevcu, kjer so upornike neusmiljeno zdesetkali. 1. maja 1918. 1. so se zbrali slovaški zastopniki v Liptavskem sv. Mikulašu in se izrekli za češkoslovaško enotnost. Vodila sta jih Hlinka in Srobar, ki je veljal za najsmelejša glasnika slovaškega nacionalizma. 30. maja sta Slovaška liga in Masaryk podpisala znani in tolikanj izrabljeni Pittsburški dogovor, v katerem so se dogovorili za slovaško avtonomijo. »Podpisal sem dogovor brez oklevanja, ker je bil to lokalni dogovor med ameriškimi Cehi in Slovaki... Dogovor je določal, da bodo legalni zastopniki slovaškega ljudstva sami odločali o podrobnostih slovaškega političnega problema. Podobno sem v lastni Deklaraciji neodvisnosti pribil, da je Deklaracija le poskus, karakterizirati bodočo ustavo, in da bodo o ustavi sami definitivno odločali legalni zastopniki ljudstva.« (Glej T. G. Masaryk: Svetovna revolucija, str. 214.). Niti Masaryk niti Slovaška liga nista bila pooblaščena za kakšno pogodbo, ki bi imela pravico definitiVno odločiti obliko države, ki še ni bila ustanovljena. Slovaki so imeli popolno pravico do avtonomije, toda 1918. 1. je njeni upravičeni politični zastopniki niso zahtevali, nasprotno, izrekli so se za češkoslovaško enotnost 1. maja 1918. v Liptovskem sv. Mikulaši in 30. oktobra v TurČanskem sv. Martinu, s katerim so se priključili novoustanovljeni češkoslovaški republiki. Deklaracija pravi: »Slovaški narod je del jezikovno in kulturno-historično enotnega češkoslovaškega naroda.« Dr. Tuka, ki se je pozneje skliceval na tajno določilo, ki bi naj dalo Slovakom po 10 letih pravico do nove odločitve, se je lagal, kajti niti eden podpisnikov te deklaracije ni vedel o tajni »klavzuli« ničesar (Primerjaj Watsonovo študijo v že omenjeni knjigi »Slovensko kedesy a teraz« in Harry Klepeta?: Seit 1918. str. 276—280.). Vse to je bil le manever, ki so ga organizirali nasprotniki češkoslovaške republike in Slovakov v zvezi z znano Rothermeerovo madžarsko revizionistično propagando. Zal, da so sprevideli to ljudje šele danes, ko sta oba naroda izgubila svojo samostojnost. Tuka s svojim veleizdajniškim početkom po vsej pravici zasluži ime idejnega in stvarnega ute-mejitelja slovaške nesvobodnosti, ki je nastala 15. marca 1939, čeprav je 1. 1937. v prošnji za pomilostitev napisal: »Skesano priznam svojo zmoto. Hotel sem ustavo nasilno spremeniti, ne da bi v svoji zaslepljenosti pazil na nevarnost, v katero bi mogel vreči svoj narod in državo!« (Klepeta?, ibd. str. 280) Izkazalo se je, da je bil to hlinjen, judeževski kes. Ves razvoj dogodkov je potrdil, da Hlinka res ni bil kos svoji nalogi narodnega voditelja. Podvržen je bil ves čas slabim vplivom (Jehlicska, Tuka, Sidor), ki so popularnost podeželskega župnika izrabljali v svoje svrhe in pripeljali Slovake tja, kjer jih vidimo danes. Hlinkova politična pot od 1918. 1. dalje je tavanje, ugibanje, predvsem pa zelo slepo politiziranje. V avgustu 1919, kmalu potem, ko so vojaki CSR komaj obranili Slovaško pred madžarsko vojsko, je pod vplivom Jehlicske zahteval od Prage, da morajo češki vojaki takoj zapustiti slovaško ozemlje! V »Slovaku« je protestiral zoper omejevanje zborovanj in časopisno cenzuro» ki jo je Češkoslovaška morala uvesti, ker so tuji elementi skušali demoralizirati slovaško javnost. V družbi z Madžaronom Jehlicsko, ki je svoje narodno prepričanje 1907. 1. prodal za profesorsko mesto na budimpeštanski (madžarski) teološki fakulteti, odpotuje v Varšavo. S ponarejenim poljskim potnim listom potuje kot »gospod Bergner« čez Budimpešto v Rim in nato v Pariz, kjer je hotel na mirovni konferenci izvojevati »avtonomijo«. Slovaški poslanski klub je takrat poslal Benešu v Pariz brzojavko, s katero se je izrekel zoper Hlinkovo akcijo. Med podpisniki sta bila tudi podpredsednik Slovaške ljudske stranke Kmet'ko in monsignor Juriga, stari Hlinkov prijatelj in sobojevnik. V še večjo zadrego pred javnostjo pa ga je spravil njegov »potovoditelj« Jehlicska, ki je izročil angleškemu poslaništvu v Parizu spomenico, v kateri je zahteval priključitev Slovaške k Ogrski. 3. avgusta 1922. so hlinkovci izdali znano Zilinsko spomenico v petih jezikih. O morali podpisanih pa priča neprijetno dejstvo, da je bila spomenica v vsakem jeziku drugače stilizirana. V času, ko je bilo na Slovaškem že okrog 2000 osnovnih in 35 srednjih šol, so govorili hlinkovci o narodu, ki je »v poslednji agoniji«. Ali je Hlinka pozabil, koliko šol so imeli pod Madžarsko? Kljub taki politiki priznava še 1. 1931., da so se Slovaki 1918. 1. svobodno, po lastnem preudarku priključili češkoslovaški republiki: »Vsak narod si je izbral državo, h kateri hoče pripadati, v kateri hoče razvijati svojo individualnost in uveljavljati svojo kulturo. Slovaki in Rusini so si izbrali Češkoslovaško državo.« (A. Hlinka: Vliv näbozenstva ibd. str. 165.). Politično neizobražen in nenadarjen se v novih razmerah nikakor ni mogel znajti. Ni mogel razumeti, da je najmanj polovico Slovakov — in bodočnost bo potrdila, da je to bil najnaprednejši del — mislilo drugače kot on. Da so se gospodarske, družbene, kulturne in politične razmere med Slovaki samimi začele močno diferencirati. Hlinka, ki je razumel preprcßto slovaško vas pred vojno pod madžarsko nadoblastjo, ni mogel razumeti razvoja slovaških razmer v novih okoliščinah. To je osnovna tragedija njegove osebnosti. Hlinkov boj se ni vršil le proti češkoslovaški republiki, temveč proti družbenemu razvoju sploh. Hotel ga je ustaviti. Ker pa je mislil, da ga je neposredno zakrivila republika in češki centralizem, je hotel slovaški narod z avtonomijo izolirati pred tem, po njegovem mnenju tako pogubnim procesom. Njegovo sovraštvo do civilizacije in kulture, ki je ni mogel več spraviti v svoj zastareli kalup, je bilo iskreno in zategadelj tudi tako fanatično. Čutil je, da se rušijo tla tistega, njemu tako k srcu priraslega vaškega sveta z romantičnimi cerkvami in cerkvicami, živobarvnimi narodnimi nošami, ovcami, ljudsko pobočnostjo in bogovdanostjo. Iz istih razlogov je besno dolžil husite in protestante, Cehe in Slovake, ki niso bili njegovi politični pristaši, za izdajalce pobožnega slovaškega ljudstva. Prepričan je bil, da je vse tisto, kar ni organizirano v njegovi ljudski stranki, nevarni komunizem, ki bo upropastil njegovo pobožno čredo in mu jo speljal v drug hlev. Zaradi tega se ni čuditi, če so njegovi pristaši videli v Benešu češkoslovaškega Stalina. V politični borbi Hlinkove ljudske stranke je treba videti ne le borbo za narodno avtonomijo, temveč predvsem borbo zoper družbeni razvoj in socialno diferenciacijo, ki se je začela takoj po ustanovitvi češkoslovaške republike. Odtod tudi borba za hegemonijo, kajti hlinkovci so se dobro zavedali, da morejo samo v totalitarno urejeni avtonomiji ohraniti svoje politične in razredne postojanke, kajti slovaški delavec, meščan in bogati kmečki posestnik sta v češkoslovaški republiki imela močne razredne zaveznike. Razlika obeh narodov je bila tudi razlika njunega različnega družbenega stanja: Cehi so bili v svojem družbenem razvoju precej daleč pred Slovaki, zato je bilo stremljenje Prage in nehlinkovskih Slovakov, da je treba z vsemi sredstvi družbeni razvoj na Slovaškem pospešiti. Hlinka bi temu bržkone niti toliko ne nasprotoval, če bi s tem družbenim materialnim razvojem ne rastla tudi nova kulturna nadstavba, ki je bila z njegovim svetovnim obzorjem in nazorom v prav takem nasprotju kakor večje posestvo slovaškega kmeta ali tovarna slovaškega industrijalca s srednjo in malo kmetijo njegovega pristaša. Pa še odtam so mu uhajali ljudje v tovarne, kjer so počasi spreminjali svoje nazore. Pri takih nazorih se ni čuditi, da je bil marsikateremu njegovemu sodelavcu bližji madžarski fevdalizem z grofi in knezi, kakor pa slovaški in češki meščan in agrarec, na drugi strani pa slovaški delavec, ki se je priključil češkoslovaški socialdemokratski ali komunistični stranki. Hlinka in njegovi so se s polfevdalnimi nazori borili zoper družbeni razvoj, mlajši kader pa se je šolal ob sodobnih fašističnih ideologijah, ki hočejo v svojih teorijah tudi premostiti in zadušiti razredna nasprotja. Zato korak iz Hlinkove polfevdalne ideologije do nacizma ni bil tako težak in nemogoč. Češki politični katolicizem se je evolucioniral vzporedno s splošnim družbenim in nacionalnim razvojem. V primeri s Hlinkovim političnim katolicizmom je bil bolj meščanski in ker je bil še vedno v prvi fazi, je bil tudi demokratičen. Kljub svojemu meščanskemu značaju ni izgubil na ljudskosti. Socialno in politično je bil daleč naprednejši od Hlinkovega in priznati mu je treba, da je dobro videl, odkod prihaja narodni sovražnik. Le tako je mogoče razumeti nasprotje med češkim političnim katolicizmom in Hlinkovim. Družbeno evolucijo s predhodnim razrednim razkrojem bo Hlinkova in Tisova stranka doživljala šele v bodočnosti, ker tega raz- voja ni mogoče preprečiti. Hlinka si je pred njim zapiral oči. Zato se ni čuditi, da so mnogi hlinkovci videli v vodilnem češkem katoliškem politiku, monsignoru in ministru dr. Sramku — boljševika, kakor je povsem razumljivo, da so bile simpatije čeških katolikov — podobno kakor baskovskih — na strani republikanske Španije, medtem ko so se hlinkovci navduševali za Francovo Španijo. Spričo takih slovaških razmer, ki dovolj jasno izkazujejo tolikšno družbeno mešanico in zato tudi nerazvitost in neizkristaliziranost tistih družbenih sil, ki bi bile edino sposobne rešiti nacionalni in socialni problem malega naroda, kakor so Slovaki, je politika Hlinke in Tise morala pripeljati do poloma. Tudi rešitev nacionalne avtonomije in državne samostojnosti so si napak predstavljali, kakor jim je pokazal zadnji razvoj dogodkov. Navidezno samostojnost morajo plačevati z veliko večjimi žrtvami svojega naroda, kakor pa če bi se v okviru prejšnje republike borili dalje za svoje narodne pravice. Politika narodne emancipacije in narodne samoohranitve malih narodov je bila marsikje napačno osnovana in napačno usmerjena. Nacionalizem malih narodov nikakor ne sme biti usmerjen zoper državno skupnost krvno in narodno-sorodnih malih narodov, najmanj pa v času, ko vsi mali narodi občutijo in spoznavajo na svojih lastnih plečih imperialistični pritisk velikih držav. Kapitalizem velikih narodov se državno in politično vedno bolj koncentrira na račun svojih lastnih delovnih množic in na račun malih narodov. Za vsakega razumnega človeka mora biti torej jasno, da se narodno vprašanje malih narodov ne da rešiti z ustanavljanjem malih državic, kajti trajnost narodne in državne samostojnosti nikakor ni zgolj odvisna od jezika ali kulture, temveč je tesno povezana s splošnim svetovnim gospodarskim in političnim razvojem Pravica do borbe za narodno avtonomijo ni nekaj absolutnega, ni in ne more biti dogma, najmanj pa v takih političnih okoliščinah, v katerih živimo danes. Razbijati zaradi zahtev po nacionalni in državni samostojnosti malega naroda državne formacije narodno, krvno in jezikovno sorodnih narodov je zločin, ki se maščuje sam po sebi. 2al, da je »maščevanje na samem sebi« moral doživeti ravno slovaški narod, še huje, da je politika Slovaške ljudske stranke pomagala potegniti v vrtinec tudi češki narod. Tirati borbo za narodno avtonomijo do take navidezne državne samostojnosti, kakor jo ima danes Slovaška (vsaka druga je v danih svetovnih razmerah nemogoča!), se mi zdi nekakšen zapozneli nacionalni proudhonizem. Proudhon si je predstavljal, da bo rešil socialno vprašanje z ustanovitvami malih obratov, ki bodo dobili od »ljudske banke« primerne kredite, njih delavci bodo takorekoč obenem lastniki in mojstri, svobodni, ki ne bodo samo kljubovali velikim kapitalističnim podjetjem, ampak jih bodo celo onemogočili in uničili. Ves nadaljnji družbeni gospodarski razvoj je pokazal zmotnost Proudhonove ideologije ter potrdil Marksovo kritiko, analizo in prognozo. Na vsak način je potrebno, da se narodno sorodni mali narodi državno čimbolj povežejo med seboj in da v tem okviru rešujejo svoje individualne nacionalne probleme, kakor se morajo v socialno enakih položajih se nahajajoče delovne množice družiti v borbi za svojo socialno svobodo. Obe borbi sta v današnji družbeni strukturi za vse male narode trajno nedeljivi in zato povezani med seboj, kajti borba malih narodov za narodno samostojnost je prav tako socialna borba. Končna rešitev obeh izhaja iz ene in iste stikalne točke. Zaradi tega je treba gledati na nacionalno vprašanje dialektično in ne idealistično dogmatično. Politična borba za »popolno« nacionalno in državno samostojnost malega naroda je v današnjih svetovnih razmerah zelo nevarna in nepremišljena. Hote ali nehote, brez podkupovanja ali s podkupovanjem voditeljev, mora postati orodje nazadnjaških sil sodobne družbe. Slovakia docet. IZ SLIKARSTVA IN KIPARSTVA [K. DOB ID A RAZSTAVA OSNUTKOV ZA ZGODOVINSKE SLIKE V zgodovini upodabljajočih umetnosti na Slovenskem je bilo doslej malo priložnosti za monumentalna dela. Domala vse, kar se je na naših tleh izvršilo in nam je ohranjeno, so cerkvena naročila. Vzrok pomanjkanju posvetnih umetniških umotvorov je deloma revščina, deloma pa pri odločujočih oblastnikih popolno pomanjkanje smisla za upodabljajočo umetnost sploh, hkrati pa neumevanje pomembnosti monumentalnih del za splošno narodovo kulturo, kar je sploh značilna poteza za pokrajine brez lastnega razgibanega umetniškega življenja. Dokler so bili naši gospodarji tujci, med Slovenci sploh ni moglo biti prilike za doslednejše izživljanje posvetne umetnosti v javnosti, ki pod vplivom tujstva sploh ni čutila potrebe po nji. Edino v cerkvi se je od gotske dobe preko baroka nadaljevalo izročilo monumentalne umetnosti, kiparske in posebe še slikarske. Zadnji potomci baročnih mojstrov so bili freskant Wolf in njegovi učenci, med njimi zlasti brata Subica. Tudi po osvoboditvi ni postalo vse kar čez noč boljše. Sicer so res kazale domača država in javne korporacije, deželne, občinske in druge, zmerom več smisla za podpiranje upodabljajoče umetnosti, tudi nakupi in naročila so se pričeli ponavljati, toda veliko monumentalno umetnost so tudi še nadalje gojili skoro izključno cerkveni slikarji in kiparji. Prav redki so primeri, kjer so bila po vojni naročena večja svetna slikarska dela pri nas. Nekoliko bolje je glede kiparstva, ki se je vsaj skromno moglo razvijati ob javnih profanih naroČilih. Zato ima razpis, ki ga je lansko jesen objavila naša banska uprava za okrasitev hodnika v svojem uradnem poslopju na Bleiweisovi cesti v Ljubljani, prav izreden pomen. Treba je bilo za steno dolgega hodnika naslikati sedem slik v različnem obsegu: dve podolgovati, dolgi po dobrih sedem metrov, dve pokončni, široki po en meter, vse štiri pa po dva metra visoke; razen tega še tri slike nad vrati (sopraporte). Predpisano je bilo, naj bodo to slike na platnu, ki se bo- pritrdilo v stenske okvire, izvršene pa v tehniki, ki bo najbolj podobna načinu slikanja na presno. Poglavitni pogoj je bil, da morajo slike — po prosti izberi — predstavljati razne določene prizore iz slovenske narodne zgodovine, vse skupaj pa tvoriti nekako miselno enoto. Razpisane so bile tri nagrade, po 4000, 3500 in 3000 din, razen tega pa so bili določeni še štirje nakupi po 2500 din. Naloga je bila zelo težavna, ker je zaradi dolžine obeh velikih slik in nesorazmerne višine istih zelo težko najti ustrezno rešitev. Skoraj nujno je, da je moral udeleženec predpisa upodobiti zelo razpotegnjen prizor, kamor je le s težavo mogel smiselno vstaviti navpične člene, da ne bi bil vtisk preveč monoton. Tudi je nalogo oteževala okoliščina, da na hodniku ni pravega mesta za opazovalca, ker je prostor preozek. Zahteva glede slikarske tehnike je prav tako močno omejevala tekmovalcem svobodo. Sicer pa tudi ni bila lahka naloga, izbrati primerne motive iz slovenske zgodovine, kjer je res zgodovinsko pomembnih, splošno znanih in točno ugotovljenih prizorov sploh malo. Zato ni čudno, da je večina izbrala iste motive, ki so se vsem kar sami ponujali: pokristjanjenje Slovencev s knezom Kocljem, ustoličenje na Gosposvetskem polju, boj za staro pravdo, turške boje; posamezniki so izbrali še prizore iz novejšega Časa, iz dobe okrog leta 1800, deloma celo znamenitejše trenutke iz zadnjega Časa. Začetek marca so bili ti osnutki razstavljeni v Jakopičevem paviljonu. Svoje načrte je pokazalo deset udeležencev razpisa. Prvo nagrado je dobil G o j m i r A. Kos, ki je poslal povsem dovršeno veliko skico in en sam osnutek za nadvratno podobo. Celotni osnutek je bil pa komaj nakazan. Poslani načrt za podobo ustoličenja je učinkoval predvsem zaradi močne barvne dekorativnosti in jasne preglednosti kompozicije. V štirih ločenih skupinah je zbral razmeroma majhno število figur, vse v eni ploskvi, togo postavljene, zelo mirno in čisto statično obdelane. Prizor kaže malo gibanja, večjo važnost je umetnik polagal na barvno skladnost, na pristnost noš in na dekorativno učinkovitost skupin. Ker je umel visoko dvigniti tla prizorišča, je dobila slika prav nizko obzorje, kar je olajšalo izdelavo. Skica za podobo nad vrati kaže pa hudo preprosto, zgolj dekorativno tihožitje s poljskimi pridelki, in je brez prave miselne zveze z ostalimi deli celote. G. A. Kosu je bila naročena izvedba slik. Pravo nasprotje temu osnutku je načrt, ki ga je poslal drugi nagrajenec, Maksim Sede j. Medtem ko je Kosova kompozicija nekam hladno in akademsko neosebno zamišljena, kakor da gre slikarju samo za kar najbolj nepristransko poročilo o nekem zgodovinskem dogodku, ki se ga ne čustveno, ne umsko ne dotika, je Sedejevo delo izraz čutečega umetnika, ki ga je upodobljena vsebina močno zgrabila in navdihnila. Tudi on je pokazal ustoličenje, toda ne samo pravilne historične podobe le-tega, kolikor si jo seveda moremo pravilno sploh rekonstruirati. Sedejeva rešitev je v bistvu le svečana alegorija, prav za prav samo z obliko vidno podana globoka pomembnost tega, v slovenski zgodovini edinstvenega državnopravnega dogajanja. Tam naturalistično podajanje, tu topla osebna izpoved, ki hoče dati podobi pomembnost in veljavnost. Pri Sedeju se je sodobno, iz ekspresionizma izvirajoče svojsko pojmovanje povezalo s hoteno arhaično obliko v preprosto — slovesno odličnost, ki nosi pa vse znake slovenske liričncsti, a je pri tem vendarle zdrava in močna. Tudi njegov prizor iz po-kristjanjenja kaže iste odlike, v enotnosti pojmovanja in bolj naturalistični kompoziciji pa prvo še prekaša. Tudi koloristično je enotneje zasnovan. Osnutki za slike nad vrati kažejo sprejem trubadurja Ulrika Lichtensteinskega ter prizora iz bojev s Turki in iz kmečkih uporov. Kot stranski pokončni podobi je naslikal portreta Trubarja in Prešerna. Tretjo nagrado je prejel Fran Tratnik. Poslal je osnutka za veliki sliki, enega celo v dveh izvršitvah, oba prav velika. Razen tega še koloriran detajl enega osnutka in dve risani študiji aktov. Pokazal pa ni načrtov za nadvratne podobe, niti celotne razporeditve. Tratnikova osnutka zgodovinsko nista določno označena. Motiva beguncev in upornikov sta popolnoma splošnega značaja. Pri prvem, kjer pokaže umetnik vrsto bežečih oseb, zlasti žensk z otroki in rešenim ubornim premoženjem, je opazovalcu komaj mogoče spoznati, da gre za prizor iz časov turških napadov. Pri prizoru iz kmetskih uporov, ki predstavlja gručo preprosto oboroženih kmetov, hitečih proti gradu v ozadju, pa se je zdel celo avtorju samemu zaradi jasnosti na zastavi, ki jo nosijo puntarji, potreben napis »Za staro pravdo«. Obe kompoziciji sta kot risbi prav dobro rešen grafični problem, samo dvomim, da bi mogli v tolikšnih dimenzijah (7.3 X 2 metra!) enako dobro učinkovati, ker nudita iz bližine opazovalcu premalo risarskih detajlov. Kako si je pa umetnik zamislil slikarsko izvršitev osnutkov, izvršenih zgolj v dveh tonih, je kazal odlomek iz prve kompozicije, Begunka. Zasnovi bi utegnili krep-keje učinkovati v kaki posebni tehniki, na primer kot sgrafita ali kot freski. Osnutka sta čustveno dobro poudarjena, pogrešata pa monumentalnosti in zlasti — oziraje se na pogoje razpisa — konkretne zgodovinske označenosti. Od ostalih načrtov gre gotovo prvo mesto po pogumnosti zasnove in zanimivosti v podrobnem M a r i j u Preglju. Zbral si je prav tako motiv ustoličenja in pokristjanjenja Slovencev. Boljši je prvi, Škoda le, da sta oba načrta v kompoziciji ohlapna, ker neorganizirano ponavljanje navpičnih elementov moti. — Tone Kralj je uporabil ista motiva, vendar pa čisto po svoje. Razpostavil je nekam bizantinsko svečane, negibne postave okrog osrednje točke kompozicije in bi utegnil doseči mogočen učinek, če ne bi nujno bilo gledalčevo opazovališče preblizu. Vez med glavnima kompozicijama so tvorili prizori iz narodnih pesmi o kralju Matjažu, ki jih je namenil za slike iznad vrat. — Kaj dokončnega je težko reči o osnutkih, ki jih je izdelal Rajko Slapernik. Od obeh velikih kompozicij je boljši prizor iz kmečkih uporov, vendar pa tod in na sliki iz pokristjanjenja preobilica 06eb ustvarja vtisk nemirnosti in nejasnosti. V tem pogledu so znatno boljše alegorične ženske skupine, namenjene za sopraporte. — Albert Sirk je čisto izvirno izbral dva motiva: prihod Slovencev na morje, in prisego pri meču. Kompozicija je zlasti pri prvem kar dobra, čeprav ni povsem izvirna, barva je pa na obeh mestih le bolj nakazana. — Hinko Smrekar je poslal prav dobro risane osnutke, kjer je zbral razen prizorov, ki so jih uporabljali po večini tudi vsi drugi, še prihod Napoleona in kralja Aleksandra v Ljubljano. — Saša Santel je poleg prizora iz pokristjanjenja pokazal še alegorično skupino slovenskih duhovnih velikanov od Cojza do Koseskega. — Tine G o r j u p se je pa udeležil razpisa z močno preprosto podanima prizoroma iz kmetskih in turških bojev. Z uspehom tega prvega natečaja za slovenske zgodovinske slike smo lahko kar zadovoljni. Pomisliti moramo, koliko truda in študija je treba že za vsak tak osnutek, ko je pri nas historično slikarstvo še prava ledina. Ni čuda, da pri Slovencih doslej nismo prišli do lastnega zgodovinskega slikarstva: ni bilo prave potrebe po njem. Vprašanje je tudi, ali je naš čas sploh naklonjen ali vsaj primeren za zgodovinsko slikanje. Zdi se, da je vsaj za podobe, kakršne poznamo kot dela slovečih zgodovinskih slikarjev iz druge polovice minulega leta, naša doba precej neobčutljiva. Pri nas Slovencih je pa z zgodovinskim slikarstvom še prav posebno hudo. Saj je prav za to panogo slikarstva treba nenavadno mnogo priprav, preučevanja in dela in nič manj stroškov, če naj bo uspeh zadovoljiv. Zato se takega dela ne bo nihče lotil, če nima dovolj lastnih sredstev ali utemeljenega upanja, da bo našel kupca. Iz razstavljenih načrtov je bilo videti mnogo resnega prizadevanja in tudi ljubezni do stvari. Vzgojni pomen tega prvega javnega razpisa za slovensko zgodovinsko sliko je izreden. Hkrati je pa dokaz, da naše javne ustanove upravičeno morejo in morajo upoštevati kvaliteto domačih umetnikov, kadar bo šlo za rešitev podobnih nalog. UGO CARA IN AVGUST ČERNIGOJ Sredi februarja sta priredila v Ljubljani razstavo dva Tržačana, slikar Slovenec in italijanski kipar. Za današnje zmedene razmere bi že samo ta kar nenavadna okolnost, da sta se v Jakopičevem paviljonu tovariško znašla pripadnika dveh narodnosti, zadostovala, da prireditev vzbudi pozornost. V teh groznih časih, ko se val sovraštva razliva po vsem svetu, nam je vzajemno sodelovanje narodov vsaj na umetnostnem področju res v uteho. Ker sta pa oba razstavljalca po umetnostni kakovosti prav značilna zastopnika današnjega ustvarjanja v naši neposredni soseščini, je bila razstava še bolj pomembna in privlačna. Ugo Čara je star trideset let in doma iz Milj pri Trstu. V Italiji slovi kot imeniten portretist in eden najboljših kiparjev mladega rodu. Dasi je pokazal domala same portretne glave, je bil vtisk globok in izčrpen, saj je t njimi podal dokaz močno nadpovprečne kiparske kulture. Iz teh bronastih, kamnitih in lesenih soh veje dih žlahtne odličnosti, ki spominja na najboljše primere stare klasične plastike, grške in še bolj renesančne. Ob njegovih delih jasno občutiš povezanost z izročilom minulosti, vendar tako, da se ustvarjalčeva osebnost zaradi tega ne izgubi, temveč da ostane delo popolnoma sodobno in tudi izvirno. Kolikor je bilo iz razstavljenega mogoče slediti kiparjevemu razvoju, je od prvotne, dejal bi impresionistične slikovitosti vidna pot k stvarnejšemu gledanju in vse bolj izključno kiparskemu oblikovanju, ki postaja zmerom manj odvisno od trenotnega videza in zmerom bolj samo izraz oblike. Končno stopnjo bi mogel označiti za realistično podobo narave, ki jo pa čustvenost poduhovlja in poglablja. V delih zadnjega časa ni več ne nemirnosti, ne ostrin, ploskve se prelivajo in stapljajo brez določnih obrisov. Ideal čiste oblike, res okroglo plastično podanega predmeta dela Caräjeve portrete tako prirodne, navzlic nekemu tesnemu kalupu, ki časih ustvarja skoro vtisk šablone. Vendar se ta dela po svoji okrog-losti, ki je pravi izraz hotenja, varovati strnjeno obliko bloka, ugodno ločijo od mnogih domačih kiparskih del, kjer prevladuje ploskovna slikovitost ali pa težnja po dekorativni slogovitosti. Čara ne išče lepe, temveč resnično, izrazito obliko, zato tako dobro označi portretiranca, da se zde portreti kar dematerializirani. Njegovo delo je plod starega umetniškega izročila, ki je pa ostalo živo in plodno. — V današnji umetnosti se vse očitneje kažejo znaki, da so posledice ekspresionizma že skoro povsod izginile v stremljenju, ki gre novemu, dejal bi klasicističnemu idealu naproti. Ponekod se to hotenje kaže močneje, drugod manj vidno. Ta nova stvarnost, ta neoklasicizem je zlasti opazen v današnji arhitekturi in v kiparstvu, pa tudi s slikarstvom ni drugače, le da je tod treba v tem prizadevanju gledati predvsem vrnitev k spoštovanju avtoritete, ki jo tako živo izžarevajo dela, kjer je bila voditeljica in merilo — narava. Tudi nekdanji konstruktivist in umetnostni prekucuh Avgust Cernigoj (tržaški rojak, ki je razstavljal v Ljubljani 1. 1925 in 1937) se od ekspresionističnega individualizma dosledno razvija k realističnemu upodabljanju sveta, zlasti tudi v barvi. Toda ker to njegovo izvijanje iz starih spon še ni končano in se je ta razvoj komaj pričel, kažejo Cernigojeva nova dela izrazito eklektično podobo, bodisi po pojmovanju bodisi po tehniki: od ekspresionizma ga je vodila pot preko novega, a zato svežega pokrajinskega impresionizma do surrealističnih kompozicij in tihožitij. Vsa ta pisana lestvica odtenkov je bila vidna na njegovi razstavi. Zato je težko z eno samo besedo označiti njegovo delo. Vendar je povsod še videti prevladujoči vpliv umskega konstruktivizma, ki le poredkoma da čutnemu doživljanju možnost izraza. Mnogo neosebnega in hladno formalističnega je v Cernigojevih slikah, kakor da je bil umetniku predmet mnogokrat nekam tuj in oddaljen. Viden je tudi resen napor, celo zanos — le da se zdi marsikatero platno premalo dognano. Velik pomen je pa odkazan dekorativnosti. Tako se zde zlasti tihožitja le osnutki za dekorativne kompozicije, kar postane še bolj razumljivo, Če vemo, da je Cernigoj mnogo in prav uspešno delal za slikarsko okrasitev stavb (freske; sgrafiti tudi v Ljubljani) in ladij. PAV EL FR A N C ALISKI Konec marca, takoj za tržaškima umetnikoma, se je že drugič predstavil ljubljanskemu občinstvu bolgarski slikar Pavel Francaliski, ki je s svojo lansko razstavo akvarelnih pokrajin zbudil zanimanje ne le med našimi planinci, temveč tudi z umetniško kakovostjo. Francaliski je izključno pokra- jinar, predvsem slikar gorä, in izključno akvarelist. S tem so meje njegove možnosti že podane in tudi omejene. Vendar je treba reči, da je v tem okviru pokazal izredno mnogo, namreč prisrčen čustven odnos do svoje domače zemlje in nadpovprečno tehnično obvladanje težavnega materiala. Razstavil je dobrih šestdeset akvarelov, vse iz Bolgarije, in večinoma celo iz neposredne okolice svojega bivališča, Samokova. Po večini so to planinski motivi, razen teh še posamezni vtiski iz bolgarskih vasi; med vsemi prevladujejo pokrajine v snegu. Zlasti te so tako izredno lahkotno in jasno naslikane, da nujno vzbujajo vtisk dovršenosti in skrajno vestnega opazovanja. Odlikuje jih perspek-tivična jasnost, velika globina in moč barve, da skoro ne verjameš, da so slikane z vodnimi barvami. Snežne pokrajine so tako prozorne, da kar začutiš hlad. Ospredje njegovih pokrajin je večinoma prazno, posamezni detajli (grmovje, skale) so pa obdelani z veliko pazljivostjo in še večjo ljubeznijo. Najboljši so akvareli, ki kažejo lirično nastrojenje večernega mraku ali meglenih juter. V umetnosti Pavla Francaliskega ni nič patetike, nič izumetničenosti. To je delo zdravega ljubitelja narave, hkrati dobrega domoljuba, ki opravlja veliko in v naših, sovraštva prepolnih časih še posebno pomembno poslanstvo: seznanjati med seboj Južne Slovane po načelu, da je samo nepoznavanje vzrok nesporazumov med ljudmi, narodi in državami. OB RAZSTAVI „POL STOLETJA HRVATSKE UMETNOSTI" DA G M A R G UL IČ Minili so časi, ko je Ljubljana pošiljala Zagrebu svoje najboljše slikarje, kiparje in rezbarje. Od baročnih najboljših, pa vse tja do portretistov prve polovice 19. stol., so naši umetniki bogatili s svojimi deli Zagreb, ki je ležal takrat na skrajni meji evropskega zapada. Razmerje se je v zadnjih sto letih v marsičem spremenilo. Ne prihajajo sicer iz Zagreba, ki je postal medtem politični, gospodarski in kulturni center evropskega formata, hrvatski umetniki k nam — naše potrebe niso večje od naših moči — vendar se v delih slovenskih likovnih umetnikov vedno močneje odražajo vplivi hrvatskih umetniških osebnosti in smeri, kar je v glavnem razumljiva posledica naše navezanosti na zagrebško umetniško akademijo. Čutimo potrebo, da poznamo umetniške napore in uspehe svojih najbližjih sosedov, današnje že radi odsevov, ki jih mečejo na naša lastna prizadevanja, starejše kot podlago, na kateri je posredno ali neposredno zrasla novejša umetnost. Poizkušala bom orisati glavna razdobja v razvoju, ki ga je hotela pokazati razstava »Pol stoletja hrv. umetnosti«, v kolikor je to pač brez reprodukcij in v okviru članka o tej razstavi mogoče. Prikazati sliko neke celotne dobe in podati obračun zanjo — v tem je pomen retrospektivne in reprezentativne razstave. Gradivo za razstavo bi moralo biti razvrščeno tako, da bi že samo po sebi pojasnjevalo posamezna razdobja. Izbrati bi bilo treba res najboljše stvari in jih približati obiskovalcem, da bi občutili in se zavedeli, kako je domača umetnost med kulturnimi dobrinami važna — če ne z nekih širokih, zgolj umetniških vidikov, pa prav gotovo glede na narodno celoto, saj je ta umetnost vendar njena last, več, del nje same. Vedno večja postaja odgovornost tistih, ki so po svojem znanju in izobrazbi poklicani, da približajo kulturne vrednote širokim plastem. Umetniške razstave so že ali pa še bodo prenehale biti zadeva snobov in resničnih poznavalcev. Kjer dosega število obiskovalcev desettisoče, tam postajajo take prireditve res last širokih množic. Katerokoli umetniško delo je lahko mrtvo in malo pomembno, če se njegove vrednosti narod ne zaveda in če ga ne smatra za svojo najdragocenejšo lastnino. Kljub temu, da se umetnostna zgodovina pri Hrvatih ni razvijala vzporedno z drugimi znanstvenimi strokami, bi bila razstava lahko boljše pripravljena, če ne bi bila nesrečna trenja kriva, da so stali ob strani prav najbolj poklicani. Tako je postala ta prireditev, kjer bi se morale združiti prav vse sile, zadeva ene strani. Osebni nagibi so bili na obeh straneh močnejši kot zavest skupnih dolžnosti. Prav isto velja za same umetnike, ki niso razstavljali v znak protesta do odbora »Hrvatskega Društva Umetnosti«, prireditelja razstave, in do njenega voditelja Meštroviča. Neuspeh razstave bo ostal dobra šola — pa tudi opomin. Razstava že radi same abstinence umetnikov ni mogla doseči svojega namena. Slikarstvo brez Babiča, K. Hegedušiča, Mišeja, Motike, Djordjičeve, Ehrlichove in kmetov slikarjev pač ne daje prave podobe slikarskih naporov in napredka zadnjih dvajsetih let. S K. Hegedušičem, Svečnjakom in Tomaševičem so manjkali najvažnejši reprezentantje mlajše grafike. Močno je bila okrnjena skulptura (razstavljali niso Frangeš, Rosandič, Augustinčič, Radauš), in prav posebno arhitektura z odsotnostjo Bauerja, Hribarja, Iblerja, Kliske, Kiverova, Korke, Kre-kiča, Strižiča, Weissmanna i. dr. Na slikarski oddelek se je prikradlo med vredne umetnine vse preveč diletantskih slik in navadnega kiča. Delo še živih umetnikov ni bilo podano retrospektivno. Prireditelji so povabili namreč prav vse, ki resno ali neresno, uspešno ali neuspešno umetniško ustvarjajo. Izbiro del so prepustili kar samim umetnikom, ki so se odločili za najnovejša in za tista, ki so jih upali prodati. Oddelek za arhitekturo se je zdel pripravljen v naglici. Z uspelimi fotografijami, toda brez tlorisov in načrtov, brez velikih konkurznih projektov (javne zgradbe, regulacije mest i. dr.), ki so propadli ali bili nagrajeni, pa ne bili realizirani, in glavno seveda brez sodelovanja najpomembnejših arhitektov, ta oddelek še celo ni mogel pokazati, na kaki stopnji stoji danes hrvatska arhitektura. Število obiskovalcev (nad 40.000) in za več kot pol milijona dinarjev prodanih slik dokazuje, da je razstava kljub vsem svojim pomanjkljivostim zainteresirala javnost za hrvatsko umetnost. Prvi, bolj strnjeni začetki hrvatskega slikarstva padajo v čas pred sedemdesetimi leti. V teh letih nastopa prva domača generacija, tako imenovana bolj radi delovanja umetnikov v istem času, kakor zaradi skupnih nazorov in hotenj. Sestavljajo jo slikarji Waldinger, Quiquerez, Mašič, Kršnjavi in kipar Rendič (1849.—1923.). Ta si je pridobil v italijanski šoli veliko tehnično znanje, ki mu je pomagalo, da je izoblikoval s svojo prirojeno sposobnostjo za opazovanje nekatera uspela portretna oprsja (n. pr. glava na Kačičevem spomeniku). Talentirani Waldinger (1843.—1904.) se je znal z izredno predanostjo vživeti v naravo. Z navadnim svinčnikom je dal nekaj zelo dobrih realističnih pokrajin (gozd, drevesa). V pejsažih iz Črne gore, Like in Dalmacije je pokazal talent in slikarski čut tudi Quiquerez (1845.—1893.). Njegove velike zgodovinske kompozicije, radi katerih je bil priznan, daleč zaostajajo za temi malimi skladnimi realističnimi olji. Najpopularnejši in najbolj cenjen je bil v tem krogu Nikola Mašič (1852.— 1902.), ker je s svojimi sladkobnimi folklorno pobarvanimi genri hotel in znal ugoditi okusu občinstva. Organizatorna vloga Izidorja Kršnjavega (1845.—1927.) je za razvoj hrvatske umetnosti mnogo važnejša kot so njegova kvalitetna mladostna dela (posebno razstavljena dekletova glava). Skozi trideset let je ta vsestransko izobraženi, močni, očetovsko dobri in obenem despotski človek vodil, vzpodbujal in po svoje usmerjal vse hrvatsko likovno življenje. Umetnostnemu zgodovinarju in estetu so bili renesančni ideali edino zveličavni, odločilna münchenski in dunajski krog, francosko umetnost je smatral za modo. V svojih temperamentnih, prvih hrvatskih strokovno pisanih kritikah je ostro napadal vse, kar je bilo po njegovem mnenju preveč »moderno«, obenem je pa z izredno širokogrudnostjo podprl vsak nov umetniški talent. Kakor si je s podpiranjem »boletovščine«* nakopal neodpustljiv greh, si je na drugi strani pridobil neprecenljivih zaslug za razvoj hrvatske umetnosti s tem, da je naročal s svojega predstojniškega mesta na prosvetnem oddelku javna dela, delil štipendije in bil glavni iniciator in organizator Hrvatskega društva umetnosti (1878.), obrtne šole in muzeja (1882.) in prvih umetniških ateljejev (1895.). On je zgradil materialne temelje za razvoj hrvatske umetnosti in vzbudil zanimanje za njo, umetniško podlago pa ji je dal v 90 tih letih Vlaho Bukovac (1855.—1922.). Nemirni Dal-matinec iz Cavtata se je po mladostnih pustolovščinah po širokem svetu ustavil v Parizu. S svojim talentom in zato, ker se je lahko šolal tri leta na izvoru resnične in žive umetnosti, bi bil mogel postati važen mejnik v hrvatskem slikarstvu, če se ne bi bil opredelil po »časovitoj ličnoj koristi«, kar je bila kot pravi Lj. Babič (»Razvitak umetnosti kod Hrvata u 19. vj.«) značilna poteza v vsem njegovem življenju. To je pomenilo v Parizu priključitev tistim, ki so hodili po uglajeni in priznani poti akademizma (učitelj oficijalni Cabanel), izbiranje snovi za slike med temami, priljubljenimi občinstvu (od »la grande Isa« dalje) in pozneje doma v portretih laskanje naročiteljem. Tako je postal spreten portrc-tist (napravil je okrog 400 portretov) in slikar velikih kompozicij (gledališki zastor v Zagrebu), slavljen doma in v tujini, učitelj in vzor slikarjem svojega kroga, ki je v primeri s prejšnjo generacijo pomenil sicer napredek, toda napredek v smeri, ki je odmirala. Sodobniki so ga smatrali za revolucionarja, toda kljub temu, da je dal v najboljših slikah plain-air v polni sončni svetlobi, je vendar ostal v glavnem vedno na liniji akademizma. Impresionizem se ga je bil dotaknil samo zunanje, nebistveno. Bukovčev vpliv na zagrebški krog je bil velik, njegov izredno živi kolorit so prevzeli skoro vsi takratni slikarji, tako da so to prvo hrvatsko likovno grupa-cijo, ko se je predstavila v inozemstvu, imenovali »pisana šola iz Zagreba«. Samo deloma se je tega vpliva ubranil sovrstnik Medovič (1857.—1919.), redovnik, najboljši v religioznih, včasih globoko občutenih slikah. V koloritu se je Bukovcu najbolj približal mlajši Ivekovič (roj. 1869.), slikar skoro samih zgodovinskih motivov, ki so jih ob koncu stoletja uporabljali vsaj mimogrede prav vsi hrvatski slikarji. V času, ko je Pešta brezobzirno pritiskala, je bila zgodovina »jedno od glavnih sredstava politične borbe« (Babič). V pompozno idealizirani zgodovini so videli Hrvatje najbolj pravo vsebino za slikarsko delo že v tisti dobi, ko so oddajali svoja umetniška naročila še tujcem. Istočasno, ko so oficialni krogi glavnih umetniških centrov precenjevali historično slikarstvo, so to panogo slikarstva Hrvatje v skladu s svojim narodnim značajem in takratno politično • Bolle je bil nemški arhitekt, ki je v 80 letih radi »čistote« stila uničil skoro vse važnejše stare arhitektonske spomenike po HrvaŠkem in Zagrebu. borbo toliko bolj povzdigovali. V teh letih, ko so se smatrale slike brez sižeja za drugovrstne, moramo tem bolj poudariti nastop prvih dveh čistih krajinarjev. Prvi, Crnčič (1865.—1930.) priljubljen zaradi manj važnih podob morja v olju, zavzema v hrvatskem slikarstvu važno mesto radi svojega grafičnega dela. V tehniki bakrorisa, ki je njegovemu čutu za ton najbolj odgovarjala, je dal dela evropskih kvalitet. Skupaj s Csikošem je ustanovil privatno slikarsko šolo, temelj bodoče umetniške akademije, na kateri je kot profesor in dober pedagog vplival odločujoče na mlajše slikarje. Drugi, čisti krajinar Kovačič (1870.—1927.), manj dekorativen in bolj preprost, je občutil naravo intimneje. Prefinjeni so akvareli talentirane gluhoneme Slave Raškajeve (1877.—1906.), ki je snovala umetniško le kratek čas med šolanjem in umobolnico. Med kiparji zagrebškega kroga je zavzemal pred Valdecem (1872.—1929.), »kiparskim Bukovcem«, prvo mesto še živi Frangeš (roj. 1872.). Intelektualnemu vodji Moderne, Beli Csikos-Sessii (1864.—1931.), nagibajočemu se k poetiziranju in misticizmu je bil akademsko olepšani realizem zagrebške šole tuj. On je sliko, kot pravi dobro Babic, mislil, jo gradil z razumom, pri čemer si je podredil tudi barvo. V kvaliteti zelo različen, je zapadel včasih v ne-okusnost. V Csikoševih slikah je viden deloma vpliv dunajskega secesionizma, ki je okrog leta 1900. že močno zajel zagrebške arhitekte. V svojem antirealizmu in dekorativnosti pomeni CsikoŠ neko vmesno stopnjo do generacije, ki se je zaradi svoje mladosti, posebno pa zaradi druge ideologije zoperstavila starejši, politično indiferentni. Organizirala se je 1. 1910. v Splitu v društvu Medulič, prvi ideološki likovni grupaciji. Meduličevci so se trudili, da bi ustvarili na temelju junaških narodnih pesmi nacionalno umetnost, ki bi dokazovala jugoslovansko narodno edinstvo. Z nastopi v inozemstvu so propagirali zahtevo po osvobojenju. Tako so n. pr. 1. 1911. na mednarodni razstavi v Rimu sodelovali v paviljonu kraljevine Srbije. Meštrovič, duša tega pokreta, je še pred leti napisal, da je »svima pa i meni samome bila tada preča naša nacijonalna stvar nego sama umjetnost«. Potem, ko se je romantika Meduličevcev razbila ob stvarnosti povojnih let in zato ker pri svojem poudarjanju političnih ciljev niso dali likovno nič novega (naslanjali so se na dunajsko secesijo) ni ostalo od vsega njihovega dela skoro ničesar umetniško vrednega. Izvzet je seveda Meštrovič, ki je ustvaril v tem času umetniška dela takih kvalitet (vidovdanski fragmenti), da bodo umetniško vredna tudi še takrat, ko bo ideološki soj popolnoma odpadel. To pa zato, ker so zrasla iz odkrite umetniške volje in ustvarjalne moči. Meštroviču ideološki diktat ni mogel preprečiti spontanega ustvarjanja, ne samo, ker je, kot pravi sam v uvodu svoje monografije (1935.), verjel v tisto, kar je ustvarjal, ampak zato, ker ga je vodil velik talent in resnična umetniška sila. Kakor iz zgodnjih, se čuti umetniška moč tudi iz poznejših del, kljub temu da se je v iskanju individualnega umetniškega izraza prebijala skozi različne stile iz preteklosti. Meštrovič pomeni za domače kiparstvo začetek nove poti, njegov talent in velika umetniška osebnost je nesporna. Vendar bo mesto, ki ga v domačem in celotnem razvoju zavzema, ocenjeno pravilno Šele iz večje časovne razdalje. Danes so sodbe o MeŠtrovičevem pomenu preveč pod sugestijo njegovih oboževalcev, z druge strani mu pa očitajo, da je v njegovem delu vse preveč eklekti-cizma in patetičnosti in mu zato odrekajo mesto, ki mu je oficialno priznano. Pri Meduličevcih so izjemoma vodili kiparji (Meštrovič, Rosandič) in vplivali prav močno na slikarje. Le-ti niso dali v tistem času programske meduličevske umetnosti nobenega pomembnejšega dela, šele pozneje so si pridobili nekateri priznanje v specialnih tehnikah (Krizman v grafičnih, Kljakovič v freski), drugi so pa s svojim individualnim razvojem zavzeli najvažnejša mesta v hrvatskem slikarstvu (Babič, Tartaglia). V času, ko so zapeljali Meduličevci s svojo likovno smerjo hrvatsko umetnost v zagato, so se usmerili Račič, Kraljevič in Becič, pionirji današnjega hrvatskega slikarstva, že mimo gospodujoče umetnosti Meduličevcev in Moderne in mimo drugorazrednih umetniških centrov. Prvi stiki z napredno zapadno umetnostjo se začenjajo pri Hrvatih v letih, ko so si naši impresionisti po uspelih razstavah v tujini začenjali pridobivati veljavo tudi doma. Račič (1885.—1908.), mladi revni litografski vajenec, se je preril brez jasnega cilja do Münchena, kjer se je znašel lepega dne na pragu Ažbetove šole. Naš Ažbe je po prvih poizkusih spoznal mladeničev izredni talent, mu dovolil brezplačen pouk v svoji slikarski šoli in s pohvalo: »Das ist nämlich ein Kerl, aus dem wird etwas«, vzpodbudil talentiranega začetnika, da se je z vso vnemo lotil dela. Račič je bil kmalu sprejet v Akademijo, kjer je hitro napredoval in vplival s svojim posebnim načinom slikanja že na šolski krog. Samostojen kot je bil, se je uprl svojemu učitelju von Habermannu, takratni avtoriteti z besedami: »So hat Manet nicht gemalt«, in s tem pokazal svoj široki razgled in izpovedal svoj credo: naslonitev na Maneta in na »cijeli kompleks svih onih slikarskih realizacija iz kojih je Manet, osobito onaj ranije faze, vukao svoj korjen (Hals, Velasquez, Goya)« (Babič). Po triletnem študiju na mlinchenski akademiji se je odpravil v Pariz. Ko ga je doživljal komaj štiri mesece, mrzlično kopiral v Louvru in ustvaril svoj impresionistično občuteni Pont-Neuf izrednih kvalitet, se je v svojem 23. letu, iz do danes neznanega vzroka, nenadoma ustrelil. S te kratke, komaj začete umetniške poti, ni ostalo mnogo del. Toda iz njih veje Račičev izredni talent, njegov pošteni odnos do slikarstva in predvsem globoko občutena življenjska resničnost (Avtoportret, Mati in dete.) (Daljef MARGINALIJE O KRITIKI JO\ŽE PAHOR Jutro slovenske narodne zavesti, jutro na slovstvenem polju. Skromna in siromašna je setev in duši jo mraz reakcije. Verska knjiga še uspeva, tu in tam tudi poučna proza, ki se z njo druži narodno slovstvo, toda posvetna knjiga je, po javnem mnenju, prazna in odveč. Prva, velika zarja je bila prišla prezgodaj, da bi jo kdo videl. Koseski, lakajski glasnik hlapčevske duše redkih slovenskih razumnikov v Metternichovi dobi, je zasenčil Prešerna in njegovega velikega mentorja Copa, Nova pisanja je samo klic v puščavi. V ta čas stopi Levstik. Mož neumorne delavnosti, nenavadnega znanja, široškega obzorja, slovenski Lessing. Antiteza. Evropa vre, fevdalni red se maje, nove sile prihajajo, na zgodovinski oder se gnete meščanstvo in z njim se gnetcjo doslej nepoznani sloji, svet dobiva drugo» podobo. Levstik je sin nove dobe. Prerašča mnogokaj in več ko drugi, tudi Bleiweisa ter njegovega malomeščana in bogatega kmeta, ki se dramita počasi in neopredeljeno. Doživlja novo dobo kot močna osebnost in sprejema nove tokove že po svojem položaju nepotvorjene, kot sin iz ljudstva, za ljudstvo v pravem pomenu besede, in ne za družbeno plast, ki hoče le potrgati plodove velikega preobrata. V tem je Levstikov sekularni pomen. Ce bi se bil prepustil kalnemu, lenemu toku razvoja, bi ne bil položil temelja slovenskemu slovstvu. Martin Krpan ni zgolj estetsko prvi vzorec naše izvirne lepe proze, ampak je tudi idejno izraz one pretežne večine naroda, ki je bila dotlej brezpravna, bedno prepuščena svoji gospodarski in kulturni zaostalosti, a je dejansko vendarle predstavljala ogromno silo. Te sile se ni zavedala, je ni znala uporabljati v svojo korist, živela je vtesnjeno, izročena posmehu in ponižanju. Iz ljudstva za ljudstvo, to je vsebina Levstikovega dela v njegovih najplodnejših dneh in njegovi boji in osebne posledice so bile le tragično potrdilo njegovega nepodkupljivega prepričanja. Kakor nihče pred njim in ne za njim nam je Levstik tudi knjižni jezik uravnal za dolgo dobo. Mnogo osnovnih resnic, ki jih je ugotovil, velja še danes, ko dozoreva tretji rod po njegovem delu. Odkod epohalni pomen izrednega človeka? Iz moči njegove nepodkupne osebnosti in iz ogromnega znanja. Ali se ne bi mogel iz te osebnosti učiti tudi naš današnji slovstveni kritik? Mladoslovenci: rod, ki je sprejel ideje zmagovitega meščanstva. Ni jih izpovedoval z neizprosno doslednostjo, ker se ni nikdar popolnoma poglobil vanje, ker jih ni nikdar kritično pretehtal do dna. Zapuščal je izhojene poti preteklosti, vendar ni nikdar povsem šel v smeri, ki so jih nakazovale nove misli. Prešernov genij je nove ideje zajel načelneje in pogumneje kot rod Mladoslovencev, ki je morda le narodno politične težnje objel z vsem srcem. Res, ideje meščanstva so se razvijale šele z novim življenjem; bile so zaradi tega kalnejše kot ob rojstvu in v marsičem še niso dozorele do zadnjih posledic. Vendar je bil individualistični nauk tukaj in knjižno delo mladoslovenskega rodu je nosilo njegov pečat. Stritar, ki se je najbolj odtrgal od slovenske zemlje in ki je najbolj podlegel tujim vplivom, je postal najhvaležnejša tarča tistim, ki niso mogli sprejeti dejstva, da se je tudi slovenska družba začela pod silo razmer usodno preoblikovati, da se je pod udarci potreb tujega kapitala začelo rušiti enostavno, preprosto življenje slovenskega ljudstva. Stare vrednote so padale, v njih obrambo je za Jeranom vstal Mahnič s svojo trdo roko. Proti Stritarjevemu zlaganemu senti-mentalizmu in omlednemu esteticizmu je naperil kritiko, ki je filozofsko skušala izpodbiti prizadevanje tedanjega vodilnega slovstvenega učitelja in organizatorja in ki je imela namen, pokazati nevarnost in pogubnost početja mladoslovenskih kulturnih delavcev. Bila je to sapa, ki je čistila ozračje, toda nič več, zakaj idejni tokovi niso bili primarni vzroki, da se je rušil, pri nas in drugod, starodavni način ljudskega življenja. Prej ali slej bi zablode — kolikor so res bile zablode — novih glasnikov, ki se niso upali odkrito pogledati resnici v obraz in so šli za meglenimi prividi z negotovimi koraki, odpihal razvoj sam. Mahnič, brezobzirni sodnik, ni imel vzlic svoji modroslovni naobrazbi družboslovnega spoznanja in estetskega kriterija. Njegovo doktrinarstvo in politična nestrpnost sta mogla ločevati duhove v političnem življenju, v kulturnem razvoju nista odločevala. Ne idejno ne oblikovno ni Mahničevo kritično delo oplodilo slovenskega slovstva, ker je bilo le reakcija, katere viri so segali daleč nazaj v dobo pred Levstikom. Levstik se je boril za dvig slovenskega ljudstva v tej dobi, zato da bi omikano in samozavestne j še samo odločalo o svoji usodi, Mahnič si je lastil nad njim varuštvo v imenu metafizične trojice, o pravem, lepem in dobrem, ki si jo je prikrojil po svoje. Lampe ni več šel za njim. Mahničevi napori niso potisnili umetnosti tja, kamor je kritik hotel. Mahnič ni prepričal kulturnih duhov, čeprav sega njegova senca še v današnje dni. Kdor hoče umetnost zatreti ali vsaj podrediti svoji volji, bi moral začeti drugje; tam, kjer umetnost zajema: zadušiti ali spremeniti bi moral življenje, kakršno je. To pa je dokaj večja naloga. Beseda sama, pa naj se še tako ponavlja, o samoniklosti našega slovenskega življenja, ki da je bilo in da bo drugačno od življenja drugod, ne more spremeniti dejstva o široki enotnosti kulturnih razdobij in ozemelj. Razvojni proces gre svojo pot mimo nas, naša volja ni činitelj, ki bi ga mogel ustaviti. Umetnost pa je kritika življenja, kritika dobe in rodu. In kot ni mogoče ubiti resnice, ni mogoče ubiti umetnosti. Dokaz temu je Cankar. Življenjskih razmer slovenskega ljudstva se pisateljski rod pred njim ni upal kritično dotakniti. Ni imel dovolj poguma za to, in če jih je opazoval, ni hotel tvegati svojega udobnega življenja, da bi položil prst v odprto rano. A da se je našel nekdo, ki je to storil, ni moglo preprečiti vse Mahničevo delo. Cankar, prolet v meščanski suknji, je razgalil dolino šentflorjansko, pokazal je vse težke razmere in načel probleme, ki jih Stritar ni hotel videti in pred katerimi je MahniČ skril glavo v pesek. Zapisal je sam: »Kažem narodu, kako je majhen, kako je malo-dušen, kako tava brez volje in cilja; kažem mu glorijo breznačelnosti, češčenje hinavščine; zato da se predrami, da spozna, kdo in kje da je, ter da pogleda v prihodnost.« Razvoj se ni ustavil: namesto namišljenih svetožalnih bolečin je prišla težka obtožba. Kakšna je bila kritika ob Cankarjevih razkritjih? V »Beli krizantemi« jo je opredelil: »Kljub vsem naukom, opominom, očitkom, kljub zasmehu, zmerjanju in natolcevanju je vse moje življenje in nehanje služilo najvišji ideji: resnici! Kaisern videl z očmi, s srcem in razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica pa je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.« Tudi ob Cankarjevem času ni pokazala kritika »moža z bistro glavo, ki bi prižgal luč«, a ni zmogla niti doktrinarnega filozofa, ki bi vsaj z videzom znanja Skušal ustaviti pot, ki jo je ubirala naša lepa knjiga. Zato pa je kritika izobčevala potepuškega sina, da ne bo zastrupljal naroda, ker mu je kazal, kaj je v njem bolnega in gnilega. Po njeni sodbi je bilo nevarno odkrivati v narodu glorijo breznačelnosti, češčenje hinavščine, slavo laži... zato da se predrami. Pol stoletja po Levstikovi zahtevi, naj bo med nami vsakemu prosto, da pošteno pove, kar in kakor hoče o poštenih rečeh, je Cankar na sebi občutil, da stoji umetnost izven organizacije, izven družbe, da je — svobodna in zaradi te svobode brezpravna. Čeprav mu je včasi kritika priznala izredne sposobnosti, je vendar stremela za tem, da ga kot pohujšljivca naroda onemogoči in moralno ubije. Ni bila le Cankarjeva politična izpoved vzrok takemu postopanju, v kritiko so se zlivale kalne struje, a Cankar je hodil, kakor sta mu neusmiljeno ukazovala srce in vest. Po njegovi smrti smo doživeli, kako so pobirali iz blata ubogo pohojeno krlzantemo in si lastili delo genija, ko je ves zasijal. Ali je bilo to iskreno? Ali je bilo to tista zarja, o kateri je Cankar zapisal, da je vse njegovo delo nje slutnja, vsaka njegova beseda in vse njegovo življenje? Doba Cankarjevega ustvarjanja priča, da kritika, ki ga je spremljala, ni bila resna, ni poznala ali ni hotela poznati prvin, idejnih in oblikovnih, da bi nepristransko in s pomočjo estetskih zakonov kolikor mogoče stvarno preiskala pomen in vrednost njegovega umetnostnega dela, da pa si je prisvajala neizpodbitno pravico najvišje in zadnje sodbe. Ta kritika se ni povzpela na višino, ki jo je bila dosegla v prejšnjem redu. Zato ni škode, če je šla slovenska književnost svojo pot, ne da bi jo ovirali recenzenti, ki ji niso znali prižgati luči... Vzlic Prijatelju in njegovemu delu ni videti, da bi kritika v zadnjih Časih v splošnem pridobila na stvarni nepristranosti in načelnosti. Nasprotno. Kriteriji, ki ziiso bili nikdar px*av trdni, so postali krhkejši, nevzdr£nej& ter so oö podrejali razrvanostim javnega življf-sija in celo osebmm težnjam. Namesto da bi kritika stremela navzgor, k objektivni resnici, namesto da bi gradila in postala za umetnostno ustvarjanje »summ auctorftas«, biti le najvišja instanca, ki proti njej ni več ugovora. čim manj je- bila upravičena po woji znanstveni pripravi, po preučevanju miselnega In oblikovnega bistva leposlovnega dela, da codi o njesn, ten a nesnosnejfe je bila. Brepo®:ostc je poooenjala samo že golo zanikanje, čim neisreceneje je kdo leposlovno delo raztrgal, tem boljši kričife je bil. Pri tem poletju ni bilo treba zdaj nJü modnoelovnih osnov niti estetskih zakonov, zadoščali so dokazi, ki so imaU nefco verjetnost, četudi le sof&tično. Odgovorni niso bili kritiki nikomur in nihčo jih ni vprašal, od kdaj in kako imajo pravico zadnje sodb» o stvareh, ki so prihajale — če bi tudi n« b.v.e težje — vsaj iz čistejših virov kai »kritika« sama. Ali nismo še vedno v ftempeteiskem predmestju, mi, ki so baje v vsem drvsgsssro na rav»«R velikih narodov, ali nteo stvari iz čaoov »Krpanove kobile« še vedno mogoče piS naß? Prav tafoo je ms& majhnih raatner, da ne more pri nas pisatelj pošteno živeti od svojega dela, če bi bil še tako plodovit. F.laj še le kritik! Sato poklicnega kritika tudi imet; ne morasto; nič ga ne vabi v to delo, 3d ostaja večinoma polovičarsko. nas se predajajo &rlt££na — dognanja javnosti, jirsdemi »o dooorela, bres avtofoföke m brstz čuta odgovornceli, ki ga moramo zahtevati od vsakega znanstvenega delavca in od slovstvenega kritika, če ga vedi le resnica in nič drjg*sga. TSk pred bežačera ssm se na lepem srečal s Vladimir} em )Pavšičera. Moral bi se bil zrzfe/ii prav za prav že prej. Tako se je, s malo zamudo, razvil med nama tale pogovor: Favšič: Vaši »ViniSaqji« to posk'js resae socialne kmečke drazne. Socialno nasprotje, ki vlada med iposedujočimi krosi in kmečkim pnoletarijatcan v fJ3o-venakih gorioBh., »vtaižarzki problemi«, vam je dalo snov aa viničarsko dramo — Jaz: da prekinem. Razumen raož mi je bil že očital, da v drami nisem reUl vindčarsfcega v^raÄanja. Nišam mu nrjqgel zamesdii, ksr se je tsam ukvarjal r. teca vpmSanjaco. Toda vi ct» kritik! Vi bi morali že nekoliko vestne je pogledati, kaj sem kotel. Paväifc: Študija n>ecmiŠka ne. Menda jo je srečati že tam pri Jurčiču. PavSič: Laži je Kantor v novem miljeju, kakor Kantor se ne boji zločina, moralno je ubU svojo ženo, 3 krvavo obzirnostjo^ s kulaäkim pohlepom je nagrabil posest, s patološko sebi^ostjo uničuje življenja okoli sebe» v imenu svojega pohlepa po oblasti Vendar, če je Cankar položil v svojega Kralja na Betajnovi « 7M idejo, če je Kantor v resnici kljub svoji negativnosti veličasten tip, je Lah samo podel, do kraja egoističen karakter in nič več. Kadar skuša zagovarjati pred svojim devetnajstletnim sinom, upornikom in revolucionarjem, svoja dejanja, se nerodno poslužuje Kantorjeve frazeologije. Jaz: Naj se opravičim! Pravijo, da je treba tudi v slovstvu risati mogoče ljudi iz resničnega sveta. To sem poskušal, ker sem Lahe sam srečal v življenju. Tudi Meško jih je najbrže. Kakor pravite, je Lah njegovemu Hrastu zelo podoben. Morda mi boste verjeli, kar mimogrede povem, da Meškovega Hrasta ne poznam. Ne morem vas pa razumeti, če ste v svoji študiji zapisali, da je Meško posegel v milje, ki ga je naše slovstvo sploh še vse premalo preštudiralo in oblikovalo, namreč milje naših podeželskih »kulakov«, tistih slojev, ki so se z denarjem, nasiljem, skopuštvom in bog vedi s čim prikopali do oblasti in družabnega ugleda. Tako pravite skoro dobesedno, meni pa »kulaka« očitate. Glejte, takih »kulakov« pozna slovenska socialna zgodovina od prvih dni Janeza Evangelista Kreka. Nič niso novega. Toda Kantor je en sam. Pavšič: Ce je Lah slab imitator Kantorja — Jaz: Potrpite. Rekli ste, da je Kantor veličasten tip. Ne čutite, kako zaudarja to po frazi? Fraza pa je slab argument. Zakaj je vam Kantor veličasten tip? Mari zato, ker je Cankar vtelesil v njem Nietzschejev nauk o silaku, ki se upa vreči preko meje med dobrim in zlim? Mari zatx>, ker je Kantor zrasel iz Zara-thustre? Problem ni nov, tudi Dostojevski se je mučil z njim v Raskolnikovu. Ce stvar dobro pogledate, boste našli, da je Ubermensch — pa ni treba, da je prav Nietzschejev — v zadnje konsekvence pognana individualistična doktrina. Kult tega silnega človeka, ki je nravno upravičen iti preko vsega, je danes bolj živ kot kdaj prej. Toda če je vse v tem človeku, veličasti ni v njem, ako se sami ne vržete pred njim na zemljo. Cankar je s Kantorjem na svoj način odklonil Nietzschejev zamislek, te stvari je pri nas kritika vendar le dognala in čas bi bil, da se stvarno in brez fraz govori o njih. Moj kulaik je le v vašem rodovniku s Kantorjem v rodu. Pavšič: Ce je Lah slab imitator Kantorja, je njegov sin še slabši in še bolj ponesrečen diletant, ki se postavlja v maksovske, jermanske, pa spet v leonovske poze. Svoje ideje, ki Jih dajete na usta temu nezrelemu, dasi poštenemu zelencu, te ideje se izgubljajo v prazno in docela zgreše svoj cilj. Jaz: Vaša kritika o maksovskih, jermanskih pa spet leonovskih pozah je hudo literarna, to se pravi papirnata. Pri nas je taka kritika običaj in nevede sta zabredli vanjo tudi vi. Navadno dokazuje le zgledno učenost kritikov, vzlic temu pa ne more ovreči dejstev. V Lahovem sinu in v njegovem razmerju do očeta je namreč osrednji problem »Viničarjev«, z drugo besedo bistvo drame. Presek socialnih razmer je temu prav za prav le okvir, tu je človeško jedro, tu so nasprotja, ki jih zaman išče, kdor gre slep in gluh mimo dela. V Lahovem sinu ni niti maksovskih niti drugih poz, v njem je mlad človek, ki je zrasel v nezdravih razmerah, v rodbini, ki se razkraja, in ki je v onih letih, ki pt»> nikavih pogledov v našo sedanjost in bodočnost, zakaj oblikuje naš pisatelj tako poredkoma svojo dobo in družbo, zakaj se skoro bojazljivo izogiba, perečih •vprašanj, ki nam gredo v živo, in se rajši trudi na vse kriplje, kako 'oi z večjo ali manjšo spretnostjo piehko zabaval skromnega čitatelja?« (Str. 72). Lek za to bolezen: »Prepričan pa sem v dušo, da je pisatelj ono križišče v narodu, skozi katero naj bi se najbujneje pretakale vse pozitivne pridobitve, 3d jih nojeva naša duševnost; v njem naj bi se zbirale, pretvarjale in Čistile ter prehajale iz materije v idejnost« (str. 73). — »Narodnost in historizem* daje prednost prvi, ker ni preobtežena. s preteklostjo: »S tega vidika smo v Jugoslaviji Slovenci najnaprednejši in najmodernejši element« (76). — »Ivanu Cankarju« in »Slovo cb rakvi« sta dva pretresljiva klica zadnjemu vernemu dragu iz mladosti: »Razumi nas vse, ki te nismo mogli razumeti* (78). — Obe ^Besedi o Prešernu«, ljubljanska in mariborska, nista dolgi, a spadata k najglobljim mislim te knjige, mislim -našega največjega sodobnika o največjem predniku. — Brž nato pribije o Levstiku: »France Levstik ni za našo prozo nič več in nič manj nego Prešeren za vezano besedo: temelj in vogelnik« {94). Naše slovstvo, tako mlado in kratkotrajno, pozna več hudih črkarskih pravd, ki so razvnemale rodove in cepile duhove. Taka pravda s Črkogrizi je zajela tudi Zupančiča; kakor je nekoč Prešeren pomel z Metelkove!, tako je v naših dneh Župančič z njih mlajšimi »elovci«. Branje te Zupančičeve »Nove pisanje«, k> ji je ime »Slovenski jezik in gledališče«, drami v človeku nepopisno, že kar tvarao jezikovno slast. Dopolnjuje jo »Pismo o slovenščini na odni«: »V slovenščini shranjena vsa skrb in gorečnost naših reformatorjev, ves up in strah Prešernov, vsa Šegavost mladega Levstika in grčavost njegovih poznejših let, eleganca Stritarjeva, otožnost Gregorčičeva, borbenost in tišina Cankarjeva, jecljanje Aleksandrova, melodioznost Kettejeva« (146). Kakšna vrzel, ker ni Zupančiča v tem stavku: Pa je m iahko zadelati, ker bi bilo treba za točno označbo njegovega jezika upleniti našim slovarjem najvišje pojme, a bi označba bila še preborna. Do takih jezikovnih pretresov je privede! Zupančiča njegov tesni stik z našim gledališčem, id mu je navdahnilo še več dragih sestavkov: dva o Cankarjevi »Lepi Vidi«, tej »slovesni veliki maši slovenske besede« (114), članek »Za narodov blagor« in »Pogovor o bodočnosti klasične drame pri nas«, ki »ni puščoba, temveč bujna lepota« (120), če ima igralec dar avtoplastike. Po svoje važen je »Kozarec vode«. Iz deia ob Shakespeara, so pognali: »Shakespearov oder«, »Komedija zmešnjav« in »Petrachio, ob premijeri ,Ukročene trmoglavke'*, ki skušajo velikega Angleža približat: našemu občinstvu. V »Charlesu Dickensu« občuduje Zupančič vseldu-bezen .in ga vzporeja z Dostojevski m. Zadnjo četrtino knjige polnijo drobni dragulji, kakor »Nagel pogled v preteklo«t«, ki je obenem dragocen, a prenagel spogied v tisto tvomico šari h prvih vtiskov, Kakršni so zgradili duševne temelje največjemu Slovencu naših dni. »Iz beležnice Pavla Kuzme« spoznavamo nadaljnjo rast te bogate duše, ki vse objema, kar je našega, in zna vse prekaliti v višjo vrednoto. Enako ceno imajo »Buddha in polži«, ljubka »Slovanska lipa na VacLavskem trgu v Pragi«, troje stvari »Namestu predgovora* in modri ded Bistrogied, ki govori »Na božič 1915«, ali W 1*7 »Tisti...«. Zupančič vidi precej »Tistega, ki poblagoslovi vse naše stvari« v »Drju Janezu Evangelistu Kreku«, pa ga bo treba, zlasti glede naših najvišjih dobrin, prav toliko, če ne več, iskati v Zupančiču samem. Najdaljši je poslednji sestavek »Adamič in slovenstvo« in je obenem tisti, ki je dvignil največ hrupa. Adamiču, »fanatiku samovidstva«, je bilo dovolj devetnajst let, da se je čisto poamerikanil in prijel za tuje pero, ker za naše ne more več, da uspešno in sijajno osvetljuje ameriške prilike in neprilike. Zupančiču ugaja na njem »pogum, stopati pred stvari s prvim očesom« (181). »Ves je prijet, a ne zajet. Kadar je doživel, je tudi preživel; ne sentimentali v preteklosti« (183). Zupančiču lahko vse priznamo in odobrimo, kar je vedrega in prijaznega zapisal o našem, doslej morda največjem, Amerikaneu Adamiču, vendar nam vse to ne more zabraniti izpovedi, da nam je neštetokrat ljubši slovenski Zupančič v vsem svojem titanskem, njega in nas bolečem otepanju na danem »tesnem in raskavem materialnem prostoru, na oglišču in terišču treh, štirih raznih kultur« (188), kakor še toliko poamerikanjenih in poangleženih Adamičev. Pripisek ovaja, da je ostala radi hrupa cela vrsta sestavkov pisatelju v glavi in po beležnicah. Zupančiču bi res ne bilo treba biti tako rahlemu, da bi nas radi hrupa ukanil za celo vrsto dragocenih strani. Ce govorimo o nevezani besedi Zupančičevi, naj znova poudarimo važnost njegovih prevodov. Klasiki naše proze obdelujejo vsak svoj omejeni izrezek iz naših utesnjenih razmer, vsak po svojem daru, značaju in moči, in se nujno gibljejo več ali manj v ponavljajočih se krogih svojega okolja. Zupančičeva prevodna proza pa je po narodih, snoveh, svetovih in osebah tako mnogostranska, da nosi najširši svetovni pečat. Štirje zvezki Otona Zupančiča — štiri najslovesnejše velike maše slovenske besede. Našim jezikoslovcem in slovničarjem bi bilo priporočati, da jemljejo zglede za svoje razprave in knjige zlasti iz teh najžlahtnejših posod našega jezika, da zaneso z Zupančičevo miselnostjo tudi njegove izraze, rečenice in besedne zveze med mladino in narod. Četrti zvezek je v svoji celoti najsodobnejša in najbolj slovenska »Ars poetica«, najvišji zakonik o pesništvu, ki ima za sodobnike popolno veljavo in bo naslednikom razgledni stolp po slovenskih kulturnih poljanah našega stoletja. Andrej Budat PUBLIKACIJE CANKARJEVE DRUŽBE. V času, ko se je večina slovenske književne produkcije organizirala tako, da je dostopna predvsem premožnejšim slojem in da je zaradi visokih cen nakup »elitno« izdane knjige že precejšnja žrtev, je treba tembolj pozdraviti delo naših knjižnih založb, ki so namenjene predvsem širokim ljudskim množicam Nihče se ne upira, da so slovenske knjige okusno, včasih kar bogato opremljene, da jih marsikateri kulturni snob kupuje za okras svojih knjižnic, nasprotno, umetniška oprema dokazuje visok nivo naše splošne kulture; vendar se človek zamisli, ko se zave, da ogromna večina teh krasno opremljenih in tudi zato dokaj dragih knjig ne prodre zlepa trnjeve ograje, ki loči našo oficielno kulturo od naših kmečkih in delavskih mas, torej od tistih plasti, kjer bi morala temeljiti in kjer bi morala srkati življenjskih sil vsa naša duhovna prizadevnost. Ugovor, da se mora založnik ozirati predvsem na okus in potrebe čitajoče publike in da je te največ med malomeščansko inteligenco, pa bi težko vzdržal pred rezultati, ki bi jih dala dobra statistika o obiskovalcih naših javnih knjižnic. Videti je, da bi demokratizacija naše založniške politike ne obrodila samo kulturno, marveč tudi ekonomsko; spričo takih razmer je človek resnično vesel, če dobi v roko kvaKtetao knjigo an se ^?.veda, da je tej knjigi omogočeoa in usojena pot tudi tcčA preprosto ljudstvo, če ve, da bo. ta knjiga er.a izmed. rod«ldh, ki bodo prodrle omenjeno tnvjevo ograjo. In letošnje publikacija Cankarjeve družbe» ki z Mohortfevo in Vodnikovo pcekuša držati most med slovensko kulturo in slo-venskimi Ijudsikiaii množicami, bree dvoma, v potni men usfcreeajo nalogam in smotrom, ki jih naša stvarnost nalaga podobnim institucijam. Morda bo marsikdo prigovarjal, Češ, med vsemi tremi knjigami ni nobene domače, originalne, da so vse prevodi iz tujih literatur. Gotovo je težko amanjSevati pomen, takega prigovora, vendar: kadar je izbira med slabim domačim in kvalitetnim tujim dalom, ne smemo biti preveč skrupulomi. Glavni smoter je vendarie, da. gre med ljudstvo dobra knjiga, ki naj bo živ odgovor na vprašanja, ki žive v zavesti in podzavesti sodobnih čitatfočih množic. Kakor rečeno, je imelo vodstvo Cankarjeve družbe pri izberi dokaj srečno roko; ro«d tremi knjigami, ki obsegajo skupno o«!crog 300 etracrvi, sta dve iz področja publicistike, tretja iz beletrije. Izredno zanimiva je knjiga Arturja Koeettsrja »Stvan-ski testament«, ki živo in stvarno opisuje razmere* republikanske in nacionalistične Španije v prvih raadobjih državljanske večne. Primitivno formiranje republikanske armade, »vojaki«, ki gredo s prastarinu dvocevkami nad nacionalistične tanke, general, ki v najVečji vročini v MaJagi v šinjelu «ksercii» s svojimi republikanci, ker razen šinjela nima druge vojaške uniforme, zavzetje Malage, Koestlerjevo bivanje v smrtni celici v sevilskem zaporu, kjer publicista po dolgem čakanju izpuste earadi intervencije angleške vlade. Knjiga, ki ni dragocena. samo kot dokument, marveč tudi kot izredno inteligentna človeška izpoved, včasih kar preseneča s svojo iskrenostjo. Knjiga, ki razodeva veliko Jkultumost in objektivnost pisatelja, vredna, da jo prefcere sleherni, ki si ubija glavo s problemi človeškega v teh tako človeških dneh. Knjiga dr. Živka Topaloviča »Pomlad človeštva«, ki na zelo preprost in razumljiv način sporoča dognanja modeme biologije, etnologije in sociologije o prvih prazgodovdxiskih razdobjih človeka in čkfveške družbo, je izpolnila zoatno vrzel v naši poljudno znanstveni literatur!.. Zelo erečna misel je bila prevesti v, slovenščino kratko, a ^elo živo in prodorno študi>a frary:o»kega podeželja, »La viaLUe France« ( v prevodu »Taki so ljihije«), katero avtor je znani pisatelj velikega romana iz življenja predvojnih mednarodnih revolucionarjev »Les Tihauts«, Roger Martin du Gard. Knjiga, ki s svojim dobroihqtaim humorjem in .nič zagrenjeno ironijo, skicira nekoliko groteskne figure francoskega trškega življjenja in njih majhne slabosti in kreposti, predstavlja prav za prav izredno fino izdelan koncept za obširen roman francoskega podeželja. V nekem smislu p«a Ž3 prestopa ožji ofičvir svojega francoskega miljeja in postaja tipična podoba človeških odnosov na podeželju sploh in zato bo maS preprosti bralec odkril v njej tudi kodček svojega življenja in ne majhno količino svojih slabosti. SeJeti je samo, da bi tudi naslednja leta CD nadaljevala in izpopolnjevala svoj program, tako da postane resnična, kvalitetna ljudska založba: založba, ki 3i je bržkccie najbolj žele vrste naših delavskih in kmečkih bralcev same. Pričakovati pa je, da se med njenimi publikacijami kmalu pojavijo tudi res dobre izvirne slovenske knjige. Vladimir Pers&č KOLEDAR CANKARJEVE DRUŽBE ZA LETO 1939. Me, znane besede iz »Bele krizanteme«, kjer govori Cankar o razmerju občinstva in recenzenta do umetnika, Še niso dokaz, d& bi se sam upiral takimi člankom kakor so Kraigherjeva analiza »Ivana Cankarja zdravje, bolezen in smrt« in Kocmurjevi spomini »Cankar in delavske matere«. Neokusno poseganje v intimnosti umetnikovega življenja, samo- voljno poniževanje njegovega dela zavoljo človeških slabosti in napak bi pač zaslužilo upravičeno obsodbo malomeščanske čenčarije, kadar pa gre za resno besedo o človeku-umetniku, je besedičenje o indiskretnosti le ozkosrčna priderija. Pravi pisatelj umetnik še ni ušel nujnim zakonom, da ne bi gledal in ustvarjal sveta skozi prizmo svoje lastne duševnosti in telesnosti. Vse je v njem tako vzročno povezano, da se ne more kot človek ne v kretnjah, ne v črkah, ne v metaforah, stilu in besedi zatajiti. Vsakdo nosi svojo naravo v sebi in čim globlje in neposredne je se izživlja, tem zgovorne j ši dokument vseh notranjih in zunanjih vplivov so njegova dela. Tudi razum, ki se marsičesa zaveda, kar bi rad prikril, ne more v urah spočetja in potem, kadar delo privre, zabrisati bioloških osnov. V času, ko se umetnikovo delo presoja povečini zgolj po družbenih teorijah, stopata indi-viduum in narava po krivici v ozadje. Sedaj, ko leži teža na človeku, zemeljskem bitju, ko se »razodetje in milost« že umikata, ni pogled v človeka samega, v strukturo njegovega čustvovanja in mišljenja nič manj zanimiv, kakor so odnosi med osebnostjo in kolektivom. Umetnik se je z božanskega trona približal človeku in človek umetniku. V svetovni literatur! »o & nap^anc ?5v5?gS o QHWff^SRQS! skega, Verlaina, Strindberga, Nietzscheja, Poea, da ne omenjam drugih, in vendar niso njihova dela, ne vrednost, ne pomembnost, prav nič prizadeta. Nasprotno, medicina in psihologija sta s tem študijem odkrili marsikatera nova spoznanja o človeku. Ne gre zato, ali je »Heine klatil češplje med Jeno in Weimarjem«, ali si je »Kette sam snažil čevlje«, gre za »človeka, ki ga ne poznate in ga ne boste nikoli spoznali.« Kraigher je z izredno toplino in globoko resnostjo posvetil v človeka-umetnika, povedal je res nekaj novega, važnega o Cankarju. Njegov članek spada med najbolj zanimiva pričevanja o Cankarju in je tudi prva tovrstna študija v naši literaturi. Odgrnil nam je motive Cankarjeve erotike, ki se je do dna izčrpavala lahko samo v svoji umetnosti. Kakor je nihal med zdravjem, ljubeznijo in obupom, tako pogosto se oglaša pri njem problem volje in moči. »Ko se je Kristus razjokal na Oljski gori, ni bil Bog...« — Posebno zanimiva je Kraigherjeva analiza temne »Nine«, ki je deležna še danes enakega neumevanja in previdnega ogibanja kakor ob izidu. V take globine in mrakove psihološkega doživljanja se pred njim in tudi doslej še ni spustil naš pisatelj. Študij tega Cankarja ni in še dolgo ne bo zaključen. Veliko so že o Cankarju pisali in pravzaprav malo novega povedali. Uvodi v Zbrane spise so prvi poskus celotne podobe Cankarjevega opusa; urednik se je previdno in najbrže namenoma omejil le na razvojno linijo. 2e ob njih spoznavamo, kako je neka teza zabrisala pomanjkanje globljega in finejšega čuta za umetniško ustvarjanje in psihologijo. Ivan Cankar se nam v teh uvodih kljub videzu čustvenega in miselnega razvoja prikazuje precej poenostavljen in nazorski sploščen. Globlja problematika njegovega umetniškega ustvarjanja v uvodih ni našla odmeva. Karakteristika vsega početja okoli Cankarja v zadnjih desetih letih je borba za njegov svetovni nazor, ki so jo povzročili kajpada uvodi in so tudi vsej kasnejši polemiki vsilili smer. Tudi Voduškova knjiga ni uspela za enkrat te borbe prekiniti. In vendar hrani Cankarjevo kakor vsako tako iskreno, globoko umetniško delo in življenje globlja in mnogovrstnejša spoznanja, kakor se dado iz časa oblizniti in doumeti. Prav zato ni verjetno, da bi se utegnilo v doglednem času poglobiti spoznanje Cankarjeve umetnosti, ki ni ustvarjala zgolj simbolov razredne in narodne usode duhovnega hrepenenja in malomeščanske tesnobe, temveč obsega tudi veliko dramo človeškega življenja do najintimnejših utripov srca. Stavki, ki leže danes v delih prezrti, bodo zanamcem odpirali poglede v njih lastno življenje. Kdor bere in tudi kdor ne bere Cankarja, ponavlja danes kar avtomatično Cankarjev testament: »Mati, Domovina, Bog!« Kraigher je z drzno roko zapisal nedvomno resnioo, da je na pisatelja v zadnjih letih močno vplival prijateljski kon-fesionalni, dasi v dogmatizmu precej liberalni krog, kateremu je bila Cankarjeva umetnost opora v lastnih ciljih in jo je prav zategadelj poskušal obrniti v svojo smer. Prepričan sem, da ima Kraigher v tem prav in da so uvodi v Zbrane spise predvsem bolj politično izvedena religiozno-nacionalna teza, kakor estetsko poglabljanje umetnikovega dela. Danes se mi vsiljuje tudi vprašanje, kako je bilo z znanimi besedami, s katerimi je Ivan Cankar karakteriziral svoje katoličanstvo? Površnost te izjave mi vzbuja močno sumnjo, da jo je pisatelj v dobrih prijateljskih odnosih bolj navrgel kakor pa z njo izrazil resnično prepričanje. Nekoč sem izrekel podobno mnenje, kakor sedaj Kraigher, o »Podobah iz sanj«, ki ga v celoti danes ne bi več ponovil. Kljub temu ne smatram te Cankarjeve knjige za njegovo največjo umetnino in se mi zdi Kraigherjevo opozorilo na »Hudodelca Janeza« utemeljeno in važno, tudi za spoznavanje Cankarjevega dela. »Hudodelec Janez« se uvršča med najboljša njegova dela in preseneča posebno v prvih dveh tretjinah po svoji zgoščenosti, umirjenosti in globini. Jezik te povesti je v svoji dovršenosti in svežini najbolj prepričevalen dokaz velike umetniške sile, ki je tako vehementno vzplamtela pred koncem. »Hudodelec Janez« bi postal simbol kakor »Hlapec Jernej«, če bi bil dovršen, simbol upornika v globljem smislu, ne le proti obstoječim oblikam družabnega reda, temveč proti vsej uredbi sveta, v kateri človeška mizerija in poniglavost ne preneseta reakcije poštenosti in pravičnosti, proti kateri se družba vedno zaščiti z uredbami in paragrafi. Kdor bere to Cankarjevo predsmrtno delo z vso pozornostjo, mu ne uide, kako je povest naenkrat presekana in pretrgana. V osmem poglavju osupne bralec pred stavkom: »Ravnal nisem prav, kakor sem ravnal, in greh ostane greh.« Te besede ne zvene po Cankarjevo, padejo pred Človeka kakor z neba in zapuščajo ugibanja, ali je Cankar resnično opešal, ali...? Porajajo se pomisleki, zakaj je urednik Zbranih spisov »Hudodelca Janeza«, »povest človeka, kakršne je pesnik od nekdaj ljubil«, »njegova zadnja povest in filozofija te povesti zadnja forma njegovega življenjskega nazora,« uvrstil v devetnajsti zvezek in še z lakoničnim dostavkom v opombah, da se je rokopis zadnjih šestih poglavij izgubil. (Izhajal v DS 1918.) Zakaj je urednik tu prevrgel kronološko ureditev? Ni nameraval že s tem dejanjem nekaj drugega posebno poudariti? Ni bil komu »Hudodelec Janez« kot zadnje delo všeč in dovolj pripraven za ustvarjeno Cankarjevo podobo? Se je zgodil le lapsus v presoji umetniške vrednosti? Vsekakor upravičeni pomisleki in vprašanja, ki jih je Kraigher poleg drugih s svojo študijo pogumno sprožil. Kocmurjev članek nam kljub nepotrebni patetiki prikazuje zelo intimne izpovedi in prizore iz Cankarjevega življenja. Posebno živo in neprisiljeno popisani dogodek v kavarni, Cankarjevo svidenje s sestro in njegovo vedenje, odpira skrivne predale Cankarjevih psiholoških odnosov do matere, in potrjuje, da je bil Cankarju problem matere pred vsem moralni problem. Ob jubilejni uprizoritvi »Hlapcev« sem se tega dogodka živo domislil. Ko poizveduje Jerman, ali bi bil materi prihranil vsaj urico, minuto življenja, sem posebno živo občutil vso moralno vzročnost tega vprašanja. Obe študiji, posebno Kraigherjeva, sta nam zopet približali umetnika-človeka, nakazali toliko in toliko novih problemov, in Cankarjeva družba je s priobčitvijo obeh študij poudarila kulturni nivö, ki pritiče našemu delovnemu ljudstvu. Prav za prav ne spada v ta okvir, toda nekatere opombe v Kraigherjevi študiji o Cankarjevih slutnjah so mi oživile prepričljiv dogcdek. V oni oktobrski noči, ki jo omenja Kraigher, sem bil v Cankarjevi družbi pri »Štruklju«. Ne vem več natanko, smo sedeli skupaj ali smo se obiskavali iz sobe v sobo? Cankar ni pil preveč, toda bil je tisti večer posebno čuden. Ko smo odhajali, je prosil nekoga iz družbe, da bi ga spremil domov. Naprošeni mu je rad obljubil, da ga bo spremljal. Tedaj pa je Cankar šele pojasnil svojo željo: »Ne do hiše, do stanovanjskih vrat me moraš spremiti,« je zahteval. Ker ni nihče njegove prošnje tako resno upošteval, kakor jo je izrekel, je pričel Cankar skoraj prositi: »Ne do hiše, nesti me moraš po stopnicah. Ali me boš nesel?« Silil je v človeka kakor otrok in spominjam se še danes, kako so se mu oči melanholično svetile in je svojo prošnjo podpiral z gestami. Njegova želja se ni izpolnila, ker smo vsi mislili, da se zopet šali, čeprav tudi na cesti še ni odnehal. Spremili so ga do vrat in za zaprtimi vrati je tisto noč padel po stopnicah. JuS Kozak NAČETI SOVJETSKIH PISATELJEV. Konec januarja je sprejelo 172 sovjetskih pisateljev odlikovanje za svoje dele-, in sicer 21 najvišji »Oreden Lenina«. 49 »Orden trudovogo krasnogo znameni« in 102 red »Znak početa«. Med prvimi odlikovanci srečujemo poleg Nik. N. Asejeva, Fred. V. Gladkova, Val. P. Katajeva, J. Kupale, Al. Ä. Fadjejeva tudi Mihaila A. Solohova, o katerem smo zadnje čase čitali v evropskem tisku, da je padel v nemilost in da je zaprt. Med imeni druge skupine najdemo od znanih Mih. M. Zoščenka, Ks. V. Ivanova, Borisa A. Lavrenje-va, Leon. M. Leonova, Al. S. Novikova-Priboja, Fed. Iv. Panferova, Lidijo N. Seifulino, Jurja N. Tynjanova, Konst. A. Fedina, Vik. B. Sklovskega in dr. V zadnji skupini so m. dr. Vsev. V. Višnjevskij, Al. S. Serafimovič in Aleksej N. Tolstoj, ki so že prej dobili za svoje delo najvišje odlikovanje, prevajalec slovenskih pesnikov Al. A. Surkov ter znani dramatik Vas. V. Škvarkin. Seznam odlikovanih je prinesla »Literaturnaja gazeta« od 5. februarja. V isti Številki čitamo, da je A Bezimenskij (tudi prevajalec slovenskih pesnikov) v odboru za proslavo Sevčenkovega jubileja. Tudi o njem so zadnje leto krožile vesti, da je zaprt ali celo ustreljen. Pri tej priliki je uredništvo »Literaturne gazete« priobčilo pogovore z nekaterimi najpomembnejšimi odlikovanci o njihovih literarnih načrtih. Prinašamo odgovore nekaterih, ki so vsekakor zanimivi, ker kažejo, da sovjetski pisatelji vedno bolj iščejo snov za svoje delo v ruski zgodovini. F. Gladkov: Lotil sem se dela na avtobiografični povesti, ki obsega dobo petdesetih let. Pokazal bom v njej pot mladega človeka — kmeta, ki je prišel v mesto in se udeležil revolucionarne borbe. B. Lavrenjev: Pišem knjigo »Povesti komisarja Kaškina« iz časa državljanske vojne v SSSR. I. N o v i k o v : Od čitatelju doslej še neznanih stvari sem opravil prevod znanega »Kraljedvorskega rokopisa« iz stare češčine (?!), prevedel sem znamenito komedijo Lessagea »Tjurkare« in napisal scenarij »Isajkine gosli«. Sedaj pa pišem dramo o Lermontovu in nadaljujem novi roman o Puškinu. Razen tega sem zaposlen z ureditvijo zbirke svojih pesmi. Al. Surkov: Srečen sem. Hočem, da bi bilo vse, kar bom odslej pisal, vredno tega visokega zaupanja, ki mi ga je izkazala domovina. Sedaj pišem svojo prvo poemo »Prva mladost junaka«. Dovršil sem prevode Sevčenkovih del in pesmi, posvečene temu velikemu pesniku. Pišem pesmi. J. Tynjanov: Delam na tretjem delu romana »Puškin«, ki obsega leta 1816 —1820. To so zadnja leta liceja, srečanje s Caadajevim, doba licejskega svobodnega mišljenja. V tem delu romana se kaže Puškin že kot ljudski tribun, prikazana je borba reakcije s Puškinom. Lotil sem se pisanja drame o Küchel-beckerju. Pišem tudi literarno zgodovinsko delo o (komediji Gribojedova) »Gorje od razuma«. K. T r e n j e v : Sedaj končujem dramo za MHAT »Vera Lučinina« 01 sovjetski ženi. Končal jo bom v februarju. Nanovo predelavam svoje delo »Pugačevščina« na osnovi novih zgodovinskih dokumentov. Pišem scenarij za film o Suvorovu. K. F e d i n : Pišem scenarij za film o Sergeju Mironoviču Kirovu. Potem bom končal povest o Davosu in nadaljeval svoj novi roman. V. S i š k o v : Sedaj dopolnjujem prvo knjigo romana »Emeljan Pugačev« z epizodami iz sedemletne vojne (ruska vojska zavzame Berlin, Kunnersdorfski boj). Začenjam pisati drugo knjigo tega romana, v kateri se pripravlja punt Puga-čeva in so podane že slike upora. V. Sklovskij: Pišem roman »Rusi XVII. stoletja«. 2e celo leto študiram obsežno zgodovinsko gradivo. V tem romanu bodo podrobno razviti značaji in usode ljudi, junakov scenarija »Minin in Požarskij«. Za »Gledališke satire« pišem komedijo tudi iz XVII. stoletja. Njen sujet je osnovan na noveli-zgodovini o Froli Skobljevu. Pišem tudi teoretično delo o ruski povesti prve polovice XIX. stoletja. O teoriji in vrstah povesti Gogolja, Lermontova, mladega Dostojevskega in Turgenjeva. V. J.-in OB RACINU. Letos slavijo Francozi tristoletnico rojstva velikega pesnika in tragika, Jeana Racina. 2e iz obsega priprav in debat o načinu proslavitve lahko spoznamo pomen, ki ga imajo v Franciji ta in podobne obletnice. Kmalu po novem letu so se pojavili v tisku različni predlogi in načrti. Francozi so narod, ki nima niti smisla niti zmožnosti za pomp, in vse debate o načinu proslavitve nosijo pečat tc osnovne želje, spomniti se Racinovega rojstva tako, da bi njegova umetnost postala živ del narodne kulture. Res opazimo prav malo želj po bleščečih slav-nostih, ki so navadno polne nesmiselnega pompa. Odgovori francoskih kulturnih delavcev na ankete glede Racinove obletnice nam kažejo pravilno razumevanje take proslave, ki naj bi imela edini namen, popularizirati pesnika, seznaniti domačine in tujce z lepoto njegovih tragedij. Središče debat je anketa, ki so jo razpisali »Les Nouvelles Littčraires«, znan literarni tednik. Te ankete se je udeležilo mnogo pomembnih zastopnikov francoskega kulturnega življenja: pisatelji, znanstveniki, igralci in likovni umetniki, poleg tega pa tudi navadni bralci, celo srednješolci. Ti odgovori so prav zanimivi in raznoliki. Poleg ideoloških izjav srečamo mnogo konkretnih, detaljnih načrtov, poleg splošnih želja, kako naj narod proslavi to obletnico, so nekateri posamezniki objavili, kako se nameravajo oddolžiti spominu tvorca francoske tragedije, tako n. pr. znani plesalec Sergej Lifar, ki pripravlja balet »Hippolyte« po Racinovi tragediji »Phedre«. Največkrat se javlja zahteva po predstavah Racinovih del, bodisi v velikih pariških gledališčih, bodisi v Versaillesu v slogu onih predstav, ki so se predstavljale za časa Racinovega življenja. Tudi ljudske uprizoritve imajo mnogo pristašev. Zanimiv je načrt igralke Segond-Weber, naj vsa šolska mladina v Franciji, od učencev ljudskih šol pa do slušateljev univerz, naštudira eno in isto dejanje neke Racinove tragedije. To dejanje naj potem oni dijaki, ki imajo za igro največje zmožnosti, predvajajo pred svojimi tovariši na dan pesnikovega rojstva. Nekateri predlogi so bolj propagandnega značaja: n. pr. znamke z Racinovo sliko ali pa medalja, ki bi jo podeljevali najboljšim dijakom. Prav številni glasovi se oglašajo za različne izdaje, za film Racinovega življenja in njegovih del (večkrat zlasti za snemanje stiliziranih uprizoritev). Značilno je, da prav malo odgovorov zahteva spomenik, češ, da terja spomenik pretirane izdatke. Zelo pomembno izjavo je dal znani pisatelj Luc Durtain, ki se je odločno izrazil proti vsaki pompomi proslavi. Take prirejene manifestacije se mu zde neumne, nekaj, ka: je zmeraj prisiljeno in kar ne odgovarja pravemu namenu — razširjanju kulture. Edini način, dostojno proslaviti Racina, je brati njegove tekste, ki naj izidejo v taki obliki, da bodo dostopni prav vsem. Kajti ljudstvo mora imeti delež na kulturnih dobrinah, mora jih spoznati in oceniti. Anketa v »Les Nouvelles Littčraires« je vzbudila mnogo zanimanja v francoskem tisku. Tako n. pr. razpravlja Yves Gandon v »Marianne« o načinu obravnavanja klasikov v šoli in ugotavlja, da napravi pretirano komentiranje in seciranje vsako literarno delo dolgočasno. Tako postane čitanje klasikov za mladino prava muka. Ta vtis s šolskih klopi ponese človek s seboj v življenje, zato se pozneje niti ne spomni, da bi bral klasična dela. Učitelj naj torej pusti govoriti pesnika samega in naj ga ne potvarja z lastnimi pripombami. Zelo originalen je članek Guy de la Fouchardičra v »Marianne«. Avtor, ki odkrito priznava, da ga Racine dolgočasi, predlaga, potem ko na zelo duhovit način odkloni vse konvencionalne načine proslave, zelo svojevrstno oddolžitev pesnikovemu spominu. Predlaga namreč, naj priredi Comčdie Frangaise turnejo po Nemčiji in naj uprizori (»pod egido Friderika Velikega«, ki je bil Racinov občudovalec) biblično tragedijo »Eßther«, ki obravnava znano svetopisemsko legendo. Značilen članek je objavil Jean Cassou v »Europe« od 15. februarja z naslovom »Comment cčlčbrer Racine?« Avtor pravi med drugim: Ta čas, ko debatirajo, kako bi proslavili enega izmed francoskih kulturnih velikanov, je obstoj kulture same v nevarnosti. Ali je res prišla doba surove sile, doba, v kateri so pesniki le staromodni sanjači, njih dela pa brezpomembna, malone smešna? Taki pesimistični sklepi se vsiljujejo zdaj marsikomu. In vendar je boj za kulturno resničnost, celi narodi se že leta in leta borijo za svojo kulturo, za pravico obstoja. Kulturne vrednote morajo biti živ faktor v življenju naroda, kajti, pravi Cassou, »ako ne mislimo, da je civilizacija nekaj, kar se nadaljuje, neka volja za bodočnost, živa realnost v skladu z nekim narodom in jezikom, tedaj je bolje, da pustimo Racina pri miru«. Vsi ti odgovori kažejo marsikaj zanimivega. 2e sam način široke debate in pritegnitve najrazličnejših kulturnih delavcev je zelo značilen. Še zanimivejši so odgovori, ki kakor smo že videli, zahtevajo resnično spoznanje pesnika, spoznanje, ki bi ga približalo vsem, tudi mladini in preprostemu ljudstvu. Pri nas, kjer je kultura večinoma last le nekaterih in ne prodre globoko, bi bilo tako spoznanje zelo potrebno (zlasti načrt cenenih izdaj, ki jih pri nas tako pogrešamo). V er it šermazimova NOVE KNJIGE (Knjige označene z * so tiskane v cirilici.) DR. JAROMIR DOLE2AL: T. G. MASARYK: Orbis — Praha 1938. * MILICA KOSTIC-SELEM: SAMA POD SUNCEM. Beograd 1939. EDICIJE JUGOSLAVENSKE AKADEMIJE V ZAGREBU: Ljetopis. I Grada za povjest književnosti Hrvatske (Dr. Franjo Pancev). / Zbornik za narodni život i običaje (Dr. D. Boranič). Rad. Jug. akad., knjiga 260. 264. knjiga 252 umetničkoga razreda 1. CHARLES DICKENS — OTON ZUPANČIČ: DAVID COOPERFIELD, III. DEL Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1938. HAUFFOVE PRAVLJICE, PREVEDEL JOSIP OSANA, ilustriral Slavko Pengov, Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani, 1938. STANE MIKU2: LITOGRAFIJE MIHE MALEŠA, Bibliofilska založba, Ljubljana 1939. POEZIJE Dr. FRANCETA PREŠERNA (mala izdaja) — AUGUST PIRJEVEC. ilustriral MIROSLAV ORA2EM, Akademska založba, Ljubljana, 1939. PRIJATELJ IVAN: KULTURNA IN POLITIČNA ZGODOVINA SLOVENCEV, III. Uredil ANTON OCVIRK, Akademska založba, Ljubljana, 1938. SLOVENSKA MATICA (publikacije za 1. 1939.) IGO GRUDEN: DVANAJSTA URA — ANTON INGOLIČ: SOSESKA — F. PETRE: POIZKUS ILIRIZMA PRI SLOVENCIH (1835—1849) — ALMA SODNIK: DESCARTES. IVAN VAZOV - FR. BEVK: POD JARMOM, I. del, Jugoslovanska knjigarna. Ljubljana, 1938.