fvsmna
Uaccina vodtcutm
4»
\
Kk
Olepša Pas L
ELI DA
<S>
ELI DA
S A V O N S - CREMES • SHAMPOO
NAROČNINA 4 LETNO 12 ŠTEVILK 100 DIN 4 POLLETNO 6 ŠTEVILK 55 DIN 4 POSAMEZNE ŠTEVILKE PO 10 DIN INOZEMSTVO LETNO 120 DIN 4 AMERIKA 3 DOL. 4 LJUBLJANA, KOPITARJEVA 6 4 TELEF. 25+9 4 ČEK. RAČ. 12.587
VSEBINA:
Srce pomladi..................................................217
Na morju......................................................219
Najbogatejši med bogatimi.....................................220
Mašenjki. (Bogomir Magajna)...................................221
Kadar vam bo najbolj vroče —..................................222
Solnce daje —.................................................223
Stara zemlja — nova lepota (Iz Južne Srbije) .... 224
Pozdrav »Ilustraciji«:!.......................................226
Labodi na Bledu...............................................227
Tenis-tekma za državno prvenstvo..............................227
Nogomet.......................................................228
Naši popularni nogometni igralci..............................228
Sveti plamen..................................................230
Lohengrin.....................................................231
Gdč. M. Slavčeva in njenih 99 hišen...........................231
Zvočni film (Ferdo Delak).....................................232
Tehnično o zvočnem filmu......................................232
Naši otroci...................................................234
Naši krvosesi pod povečalom............................ 235,	236
Grafološki kotiček..........................................237
Fotoamater (Preprosti motivi, J. Petelin)...................238
Letošnja poletna moda.......................................239
Oktavo višje...! (Ilustr. Olaf Globočnik)...................240
100 let francoskega Alžira..................................242
Pot v vesoljstvo	 243,	244
Matija Bravničar (Slavko Osterc)............................245
Iz vsega sveta....................................... 246.	247
Borenje s hladnim orožjem...................................248
Z razstave sodobne grafike..................................249
Nova dela akad. slikarja Hinka Smrekarja....................250
Naš Hinko Smrekar (Smreko Hinkar)...........................251
Iz dela Hinka Smrekarja (R. L.).............................251
Dve, tri ugankarjem na pot (Janez Ložar)....................252
Nove knjige.................................................252
Naslovna slika na ovitku:
P. Kocijančič: Ob Jadranu (akvarel).
KOLINSKA
tvornica cikorije LJUBLJANA
PRAVA KOLINSKA CIKORIJA
Srce pomladi
W. B. Yeats	Ilustriral	Miha	Maleš
Iz zbirke irskih ljudskih pripovesti, ki jih je W. B. Yeats po svoje povedal in dal v zbirki: tSkrionosina roža . (Pisatelj je prejel tudi Noblovo nagrado.)
Prastar mož, čigar obraz je bil koščen, skoraj brez mesa, kot kremplji ptice, je sedel zatopljen v misli na skalnem obrežju ploščatega, z leskami poraslega otoka, ki leži v najširšem delu Gillskega jezera. Zraven njega je sedel sedemnajstleten deček rjavordečega obraza in gledal, kako so lastovice nad tiho vodo lovile mušice. Stari mož je bil oblečen v ogoljen moder žamet, deček pa je nosil frigijski suknjič in krog vratu je imel rožni venec iz pisanih kamnov. Za njima, napol skrit za drevesi, je stal majhen samostan. Pred davnim časom so ga požgali zločinski privrženci kraljičine stranke. Ali deček ga je s trsjem in ločjem nanovo prekril, da bi imel starček na svoje stare dni streho. V vrtu pa, ki ga je obdajal zid, ni prijel za lopato, in lilije in vrtnice so se razrastle po njem, dokler ni pričel dušiti njihove slepe bujnosti vse bolj se zožujoči krog plevela in praproti. Praprot je bila tako visoka, da bi se bil v njej lahko skril na prstih stoječ otrok. Za praprotjo pa je rastlo vse polno leskovih grmov in mladih hrastov.
»Mojster,« je dejal deček, »to dolgo postenje in prizadevanje, kadar nastopi noč, z jesenovo palico zaklinjati bitja, ki prebivajo v vodi in med leskami in hrasti, presega vaše moči. Za kratek .čas se od vsega tega odpočijte, zakaj, zdi se mi, da je danes zjutraj ležala vaša roka bolj težko na moji rami in hoja ni več tako lahka kot poprej. Ljudje govore, da ste bolj stari kot orli in vendar se nočete podati k počitku, ki pristoji starosti.« Govoril je živo in razburjeno, ko da bi se njegovo srce nahajalo pri besedah in mislih trenutka. In stari mož je odgovoril počasi
in premišljeno, kot bi njegovo srce bilo v davnih dneh in davnem nastajanju.
»Povedati ti hočem, zakaj si ne smem privoščiti ni-kakega miru,c je odgovoril. »Prav je, da zveš, kajti zvesto si mi služil teli pet let in več, in bil si dober in si s tem usodo samote malo omilil, ki modrega vedno zadene. A zdaj, ko se bliža konec mojih naporov in zmagoslavje mojih nad, ti je tembolj potrebno, da veš.«
»Mojster, ne mislite, da sem vas hotel izprašati. Moja skrb je, da čujem nad ognjem in pazim, da streha ne prepušča dežja in da je močna, da je ne odnese veter v krone dreves; da jemljem težke knjige s polic in iz kota težki, poslikani zavojek, na katerem stoje imena Sidhe, in da si vselej ohranim čisto in bogaboječe srce. Zakaj dobro vem, da je ustvaril Bog v svojem izobilju za vsako bitje posebno modrost. In one stvari opraviti, je moja modrost.«
»Ti se bojiš,« je dejal starec in njegove oči so zažarele v silni nejevolji.
»Časih, ponoči,« je povzel besedo deček, »ko sedite sklonjeni nad svojimi knjigami, z jesenovo palico v roki, zrem skozi vrata, iu vidim potem sivega moža, ki žene med leskovim grmičevjem svinje pred seboj, in potem majhno ljudstvo v rdečih čepicah, ki prihaja iz jezera in pase majhne bele kravice. Teh majhnih bitij se ne bojim tako kot sivega moža, zakaj, če pridejo blizu hiše, molzejo krave in pijejo šumeče mleko in začno plesati. A jaz dobro vem, da ni v mojem srcu nobene zle misli, ki bi ljubila ples. Pa vseeno me je strah. In strah me je tudi velikih žen z debelimi ramami, ki pridejo iz zraka in se počasi nagibajo zdaj sem zdaj tja iu se krase z vrtnicami ali lilijami. Zraven stresajo svoje lase, ki imajo svoje lastno življenje in se, kot sem slišal pripovedovati majhno ljudstvo, gibljejo po občutju njihovih misli, se zdaj razprostro in se potem ovijejo zopet tesno krog njihovih glav. Imajo nežne, čudovito lepe obraze, ampak jaz se bojim vseh teh skrivnostnih bitij, bojim se Sidhe, in bojim se umetnosti, ki nam jih prinaša blizu.«
»Zakaj,« je vprašal stari mož, »te je strah starih bogov, ki so krepili sulice očetov tvojih očetov v bitkah, in malih prijateljev, ki v nočnem času prihajajo iz globin jezera iu pojo s cvrčkom ob ognjišču dedov? V naših zlili dnevih stražijo še vedno nad ljubkostjo zemlje. Ali jaz ti moram povedati, zakaj sem se postil in se mučil še tedaj, ko se drugi že predado spanju starosti. Ali ne da bi mi še enkrat pomagal, bi vse moje poštenje in ves moj trud ne privedla k dobremu koncu. Ko mi to zadnje storiš, moraš oditi in si postaviti kočo in obdelati polje; vzemi za ženo dekle in pozabi stare bogove; kajti tam v izbi zapustim dovolj denarja, da bo temeljni tram tvoje hiše trden dovolj, in da bosta shramba in klet zmerom polna. Vse svoje življenje sem stremel za tem, da bi razkril skrivnost življenja. V svoji mladosti nisem bil srečen, zakaj vedel sem, da se izgubi; in v svoji moški starosti nisem bil srečen, zakaj vedel sem, da se bliža čas starca; in tako sem se vdal kot mladenič, mož in starec popolnoma iskanju velike skrivnosti. Hrepenel sem po življenju, čigar izobilje bi moglo preživeti stoletja. Življenje od nekaj borih dvanajstin let sem zaničeval. Hotel sem, ne, jaz bom — kot stari bogovi dežele. V svoji mladosti sem bral v nekem hebrejskem rokopisu, ki sem ga bil našel v starem samostanu na Španskem, da je v času, ko solnce zapusti ovna in še ne stopi v leva, trenutek, ki v pesmi nesmrtnih sil vztrepeče, in da postane tisti, ki ta trenutek najde in pesmi prisluhne, sam nesmrtnim silam enak. Prišel sem nazaj na Irsko in sem vprašal zaklinjevalce duhov in živinozdravnike, če vedo za ta trenutek. Ampak čeprav so vsi slišali o njem, nisem našel nikogar, ki bi ga mogel napovedati po prahu ure. Tako sem se predal magiji in preživel svoje življenje v postu in trudu, da bi mi stali bogovi in škratje ob strani. In zdaj, zdaj mi je povedal eden od škratov, da je ta trenutek blizu. Nekdo, ki nosi rdečo čepico in čigar ustnice so bele od pene šumečega mleka, mi je zašepetal na uho: Jutri, malo poprej, preden se izteče prva ura v začetku dneva, najdem ta trenutek. In potem hočem odpotovati v kako južno deželo in si zgraditi palačo iz belega marmora sredi pomarančnih dreves, zbrati krog sebe vse lepe in pogumne in vstopiti v večno kraljestvo svoje mladosti. Da pa slišim vso pesem, tako mi je dejalo malo bitje s peno šumečega mleka na ustnicah, mi moraš prinesti množico zelenih vejic in z njimi nastlati tla pred vrati in okni moje sobe; s svežim zelenim ločjem moraš potresti sobna tla in mizo pokriti z vrtnicami in lilijami menihov. To moraš še nocoj storiti, in jutri, h koncu prve ure po solnčnem vzhodu pridi in me pokliči.«
»Ali boste potem čisto mladi?« je vprašal deček.
»Potem bom tako mlad, kakor si ti, ali zdaj sem še star in utrujen in moraš mi pomagati k mojemu sedežu in k mojim knjigam.«
Deček je starčka odvedel v hišo in je potem, ko je prižgal svetiljko, ki je po bog ve kaki starčkovi iznajdbi širila sladek vonj tujih cvetic, šel v gozd in začel z leskovih grmov rezati zelene vejice in vezati velike butare ločja z zapadnega brega otoka, kjer so majhne skale branile pesek na lahno padajočih ilovnatih tleh. Bila je noč, preden je dovolj narezal, in polnoč skoraj, ko je zadnjo butarico nesel k hiši in se vrnil po vrtnice iu lilije. Bila je ena onih toplih, krasnih noči, v katerih se človeku zdi, ko da je vse izrezano iz dragocenega kamna. Daleč na jugu je bilo videti Slenthski gozd, kakor da bi bil iz zelenega berila, in vode, v katerih zrcalni površini se je odbijal, so sijale kot bled opal. Vrtnice, ki jih je zbiral deček, so nalikovale žarečim rubinom in lilije so imele motni biserni soj. Vsaka stvar je imela nekaj večnostnega, le kresnica, katere slabotni plamenček je neprestano zagoreval v sencah in medlel med njimi, ki se je počasi premikala zdaj tu zdaj tam, je bila edina stvar, ki se je zdela živa, edina, ki se je zdela minljiva kakor človeški up. Deček je nabral polno naročje vrtnic in lilij, med rdeče in bele je dal kresnico in jih	nesel v izbo,	kjer je stari mož	sedel	kot v polsnu.
Šopek	za šopkom je	potresal po tleh in	mizi,	potem je tiho
zaprl vrata in legel na svoje ležišče iz ločja, da bi sanjal o mirni moški starosti z ljubljeno	ženo	in	smejočimi	se
otroki. Pri prvem dnevnem svitu je vstal, vzel s seboj peščeno uro in šel na breg jezera. V čoln je položil kos kruha in vrč vina, da bi mojster v začetku svojega potovanja	ne trpel gladu. Ptica za ptico	je začela peti, in
ko so	padla zadnja	peščena zrnca, je	bilo	nenadoma vse
kot preplavljeno od njihove godbe.	Bil	je	najlepši, naj-
krasnejši življenja poln trenutek leta. Človek je mogel čuti v njem utripanje pomladnega srca. Deček se je dvignil in šel klicat mojstra. Zelene veje so mu zapirale vrata, in moral si je do njih šele napraviti pot. Ko je stopil v izbo, je padala solnčna luč v trepetajočih kolobarjih na tla, na stene in mizo, in vse je bilo polno nežnih, zelenih senc. Starček pa je sedel pri mizi iu držal v svojem naročju vse polno vrtnic in lilij, in glava mu je bila sklonjena na prsi. Na mizi je ležala usnjena mošnja, polna zlatnikov in srebrnikov, kakor da je bil pripravljen	za	potovanje,	na
levici pa je bila naslonjena dolga	popotna	palica.
Deček se je doteknil starčka, ali slednji se ni zgenil. Dvignil mu je roki, in te so bile mrzle, težko so omahnile.
»Za njega bi bilo bolje,« je mrmral deček, »če bi bil izmolil svoje molitve in poljubil svoj rožni venec!« Strmel je v ogoljeni modri žamet, ki ga je čez in čez pokrival zlatorumen prah, in ta čas, ko je strmel, se je spustil raz vejo pri oknu ščinkavec nizdol in pričel peti.
Naj bogatejši med bogatimi
Parada milijard modernih K rezov
med milijonarji	Pp.
Kako stanujejo bogataši. Znamenita Biltmore-palača n Ashvillu bogataša Vanderbilta o Ameriki. Knjižnica s 25.000 knjigami (z redkostmi). Zadnjih 55 let je videla grad le družina in pri jat el ji. Zda j bo ogled dovol jen vsem
Multimilijonar na vzhodu, Japonec H. Mitsuri, brodolastnik, premoženje mu šteje težkih sto inlsto milijonov dolarjev
Baron H. Rotschild, Krez starega sveta. Njegovo premoženje presega 600 milijonov funtov šterlingov, fantastična vsota o našem denarju . . .
IIenry Ford, lastnik premoženja 15 milijard dolarjev, ozemlja dveh milijonov hektarjev, zasajenega z gumi j. drevesi, ki jih potrebuje za gradnjo avtomobilov
Eksotični multimilijonar maharadža iz Haidarabada, najbogatejši Indijec. Njegovo bogastvo je mrtev kapital iz samih dragih kamnov v bogatih skrinjah
Najbogatejši Nemec je bivši nemški cesar Viljem II. Slika ga kaže v družbi z angleškim kraljem Jurijem V.
Ekscesar Viljem II., ki je še danes najbogatejši Nemec in eden največjih delničarjev raznih industr. družb o Nemčiji, v Berlinu posestnik mnogih stan. kasarn
Mašenjki
Magajna Bogomir
»Tukaj bi torej rada govorila o tej stvari s teboj,« je rekla. Sedel je poleg nje na klop v velikem parku. Smejal se je neprestano s tistim svojim dobrim smehom, ki mu je bežal čez obraz neprestano, kadar je bil ob njej. Danes pa se je izražal v tem smehu še prizvok nečesa drugega, kar si še sam ni zual razlagati. Mara je bila v tistem pomladnem poldnevu posebno lepa in nekako veličastna, kot da hoče nekaj hudo važnega povedati.
»Lepo ti odseva rdeča barva pomladnega klobuka na obraz. Barva je živa in ti se mi zdiš kot Primorka v solncu ob kaki rdeči hiši. Krasna si danes, Mara! A kaj imaš zavitega v ta papir?«
»Prav radi te knjige sem hotela govoriti s teboj. V zadregi sem nekoliko in ne vem, kako bi naredila. On je kra-sotec, da ti rečem in mu skoraj nisem mogla odkloniti daru. Vendar sem mu rekla, da jo vzamem samo zato, da jo pre-čitam in jo vrnem potem. Zelo zelo me je prosil, naj jo obdržim. Stodvajset dinarjev je dal zanjo, veš Just. Ko sem jo odprla, pa sem videla, da je že napisal v njo s črnilom moje ime. Hudo bi ga užalila, če mu vrnem. Knjigo je spisal Kuprin. Boris hoče na vsak način, da jo čitam.c
»Kdo je vendar on?«
»Saj ti bom povedala. Sedal je vsak dan v menzi k meni. Je že tako naredil, da je lahko prisedel. Seveda mu nisem mogla reči, da mi je to neljubo. Potem pa se je predstavil in mi začel polagoma odkrivati ljubezen. Boris mu je ime. Je Rus in solastnik neke večje trgovine. Misli na ljubezen sem mu zavrnila takoj. Tudi sem mu povedala, da sem zaročena s teboj. Razgovora pa le nisem mogla odkloniti, kajti preveč mučen položaj bi nastal, saj jih sedi še mnogo drugih pri isti mizi. Skoraj zasnubil me je in ker sem odklonila, pušča sedaj kosilo nedotaknjeno in govori mi le o svoji nesreči. Ima pa tako dobre oči, da se mi zelo smili, dasi ga ne morem ljubiti. Kako pa bi naj ga ljubila, ko si vendar samo ti moj dragi. Sedaj mi pa kar naenkrat pošlje to knjigo. Kaj, da nisi hud zaradi tega?« Naslonila mu je glavo na ramo.
»Pokaži mi knjigo,« je odvrnil Just.
Dala mu jo je z rahlim usmevom, kakor bi hotela reči: »Kaj je vendar meni ta knjiga.« On je zastrmel na prvo stran.
»Pa saj to ni vendar tebi posvečeno,« je rekel. »Tu vendar piše: »Moji lepi Mašenjki«. Saj vendar tebi ni ime Ma-šenjka.«
»A veš, Just, Mašenjka je Mara po rusko.«
»Kaj pa misliš narediti s knjigo?«
»Hotela bi, da bi mi ti svetoval, ali naj jo vrnem, ali ne. Veš, rada ga nimam prav nič, žaliti ga pa tudi nočem.«
»Saj imaš ti Mara vendar sama svojo voljo. Stori kot sama hočeš.«
»Jaz bi jo hotela obdržati.«
»Pa jo obdrži, če hočeš,« je odgovoril z nasmeškom. Vendar se je sedaj nekaj zganilo v njegovem srcu. Večletna ljubezen se mu je zazdela nekako skaljena in v smeh se je nehote zarisala neka trpkost.«
»Zakaj se smeješ tako,« je vprašala začudeno. »Na nenavaden način se smeješ.«
»To se tebi samo zdi. Seveda, le obdrži knjigo. Da, da, saj je Kuprin dober pisatelj. Nisem še čital, a pravijo, da je prav dober. Seveda, le obdrži knjigo.«
* * *
Zvečer se je Just napotil v sprehajališča nad mesto. Hodil je sem in hodil je tja, da bi se naužil svežega zraka in se otresel morečega duha, ki se ga je napojil v lekarni čez dan.
»Tako, nekoliko se osvežim, potem pa pojdem k njej. Ni, da bi človek lekarniški vonj nosil s seboj. Sicer je tudi ona farmacevtka in ko doštudira, se bo že morala priučiti na take stvari. Da, saj res, še eno leto, pa bo Mara delala zadnji izpit. Potem pa je najbolje, da si najameva skupno stanova-
Dokler Vi spite, dela DARMOLI
Zvečer pred spanjem vzemite DARMOL, pa se boste jutri zjutraj prebudili svež in zdrav. Morate torej znati, da Vaše slabo spanje, nervoznosti, glavobol in bolečina v križu, kakor tudi izpuščaji po koži Vaših otrok, je samo posledica zaprte stolice. Zato je Vam in Vašim otrokom potreben DAR-MOL, čokolada proti trdi stolici, ki deluje blago in sigurno. Zahtevajte posebno DARMOL, ker edino DARMOL da Vam in Vaši družini željno olajšanje.
1 škatla zadostuje za 20- do 30 kratno uporabo.
nje. Kje tam v Gornjem gradu bi bilo prav prijetno. Seveda v službo ona ne bo hodila, saj zaslužim precej. Samo ljubezni, lepoti in materinstvu bo živela lahko. Najbolje, da ji danes razodenem načrt o skupnem stanovanju.«
Razkošno je Just razprostrl roki in jih zopet sunil proti širokim preoni, kot da hoče telovaditi. Široka prša so se polnila z večernim zrakom. Just je bil zadovoljen. Same po sebi so se mu noge premikale po strmini po ovinku. Hipoma pa je Just obstal. Pred seboj v daljavi dvajsetih korakov je zagledal dva človeka, moškega in žensko, par ljubezenski. Tesno sta sedela eden ob drugem. On je imel visoko čelo in plave lase, ona lep rdeč pomladanski klobuk, tisti, ki naredi dekle, da izgleda kot Primorka.
»Kuprin.«
Kar naenkrat mu je zaplavala ta beseda v misel in mu jo je raztrgala, to lepo misel njegovo, na dvoje. »Mara pa le ni,« je rekel po kratki borbi v sebi. »To je nemogoče in popolnoma izključeno. Malo bližje bom pa le stopil. Pa vendar — vohunil vendar ne bom. Vohuniti je grdo in neplemenito. Vohunijo pijanci za svojimi ženami.«
Vendar mu vohuniti ni bilo treba. Ženska pred njim, ki ji ni' videl obraza, se je zasmejala z zvonkim smehom, ki ga je dobro poznal in njen kavalir je vzkliknil vzradoščeno: »Mašenjka, Mašenjka.«
»Ne, motil ju ne bom. Nista me videla,« je zašepetal Just in se obrnil tiho nazaj navzdol v mesto.
*	*	*
V naslednjem večeru se je zopet napotil na grič, a po drugi poti, da bi ju ne srečal. Ta dan je bil brez kosila in večerje on, a ne da bi se mučil zaradi tega, le tako v raz-inišljenosti je pozabil, saj če stopi po dolgi dobi večletne ljubezni človek samemu sebi z okovanim čevljem na srce, zaboli vendar le nekoliko. Na izprehod pa ni pozabil. Zahtevalo ga je zdravje telesa in upor proti lastni duši. Kot grčavo drevo se je rinil med bedo in borbo skozi goščavje svojih dni, da bi dosegel solnce. Ko pa je preraste! druge, je videl, da so solnce zakrile oblačne sence, a zamahnil je z roko in dejal: Uspeval in rastel bom tudi v njih. V tejn drugem večeru pa je zopet srečal v drugič Rusa z drugo žensko na drugi klopi. Rus je pil poljube iz nje in ni niti dvignil glave, ko je Just korakal mirno. Nič drugega ni rekel Just kakor: »Uboga Mašenjka.«
*	*	*
Mnogo let pozneje so jo nastavili v isto lekarno kot njega. Oba sta zakrila zadrego in se naredila, kot da ni bilo nikdar nič med njima. Razkazoval ji je police, kjer so samevala zdravila in kemikalije vseh vrst. »Tu, gospodična, je ocetna kislina.« »Ocetna kislina,« je ponovila ona. »Tu je alsol.« »Alsol.« Tu je cannabis indica.« »Cannabis indica, jo imate še vedno v tej farmaciji?«
»Imamo jo,« je odgovoril.
»V prejšnji, kjer sem bila dosedaj, smo jo že vzeli iz prometa,« je pristavila.
Tako in podobno sta se pogovarjala odslej vsak dan. šele nekaj let pozneje, je rekel on tisti dan na svoj god, ko se ga je nekoliko napil in je prišel, kar ne bi smel, vinjen v lekarno: »Kolegica, meni je v prostih urah zelo dolgčas. Rad bi čital kaj. Ali nimate vi menda nekakega Kuprina?«
Magajna Bogomir
!
Poleti bi se stajal sam od sebe . . .
Foto »Ilustracija«
Kadar Vam bo najbolj vroče —
se spomnite, da Vam je bilo pozimi zelo mraz. In da ne prenašate vročine nič laže ko mraz
Desno: To ni Miklavž z belo brado, ampak do a Eskima iz dežele večnega snega. Prijetno jima je: v dobi največ je vročine o naših krajih jima ni treba sleči toplih kožuhov. Ob ledeni sapi govorita o radio, ki ga moderni Eskimi tudi že poinajo	Pp.
Spodaj: '/Antska tišina in ena nama sled v
tivolskem parku Foto »Ilustracija«
» >:
' - V H	: --
• amr	««	..	•	*y. ■	'
f	-v v ^ - • y.
T ■	‘V	■+ j -
. Vv\ \H V ' V%s ■ & v '
&
■■■ "
Otroško knp.ilišče na *Iliriji*
»Najnovejša« moda za kopanje. Nekoliko ekscentrična, pa vendar jo nosijo — v Ameriki Pp.
Solnce daje —
telesu zdravje in moč, voda: svežost in mirno kri
Levo: Na *Iliriji« Foto »Ilustracija' Foto P.
Na Savi	Kocijančič
Kopalni kostim s kepom Feldsclmrek
V Retečah
Foto »Ilustracija«
Sv. Naum	Ulica	v	Ohridu	Kanev	(ribiške	koče)	ob	Ohrid,	jezeru
Stara zemlja - nova lepota,
bodoča letovišča za poletni odmor
Utrujenega popotnika, ki se je vozil z avtomobilom ali pa s poljsko železnico od Skoplja do Ohrida, preseneti in osveži grandijozen pogled na Ohridsko jezero in starodavno mesto na severni jezerski obali. Visoke, nekako kraške gore tvorijo okvir temnomodremu jezeru, ki je po svoji velikosti (36 km dolžine) in obliki podobno morskemu zalivu. Jugo-zapadni del jezera pripada Albaniji, ki zavija svoje hribe v kopreno poletne soparice; ob njeni meji stoji staroslavni samostan sv. Nauma, odkoder se je v 9. stoletju pričelo širiti krščanstvo med ohridske Slovane. Največja naselbina
ob jezeru je mesto Ohrid, eno najstarejših na jugu. Omenja se že v 5. stol. pred Kristusom kot grški Lychnidos, v zgodnji krščanski dobi kot sedež prvega škofa Erazma in mnogokrat pozneje, ko je preživljalo svojo izredno pestro zgodovino. Pod čarom Samuelom je postalo sedež patrijarha, pa je zopet propadlo; prišli so Normani, Bolgari, Bizantinci in za njimi Srbi, ko je car Dušan zavzel 1. 1334. to važno trgovsko in ribarsko središče. Takrat se je tudi na Ohridu ponovno pričelo živahno umetnostno delovanje, kakor po vseli ostalih srbskih krajih v onem času. Žal, ta razcvet, ki je spremljal trgovsko povzdigo mesta, ni dolgo trajal, kajti že 1. 1394. so zavzeli mesto Turki. Tedaj se je lice mesta spremenilo, posebno po vpadu Skender-bega sredi 15. stol. Nekdanje slovansko versko središče je ječalo pod hudim jarmom. Trgovina se je počasi zopet dvignila, posebno v 18. stol. Danes, ko je mesto osvo-
Iz Južne Srbije
Zgoraj
levo:
Ohrid
Desno:
So. Jooan Bogoslao ob
Ohridskem
jezeru
Spodaj
levo:
Ohrid. Pogled s starega Sara ja na jezero
Desno:
Pogled na Ohrid
Negativi last Mazeja Južne Srbije v Skoplju
Vrt pri So. Naumu
bojeno, je zgubilo svoj nekdanji trgovski pomen. Trgovina se razvija v drugih smereh in z drugačnimi sredstvi, mesto s svojimi spomeniki pa je ostalo kot nekak mračen starec, ki ždi ob hribu in premišlja dneve svoje slavne preteklosti.
Mesto je še danes prepreženo z ostanki starih trdnjav, ki segajo celo v predriinsko dobo. Ohranjeni so stolpi in vrata, takozvane >porte«. Vmes je mravljišče ozkih in starih ulic s slikovitimi hišami, ki so vse zlepljene z raznih nadstropij in balkonov ter dosegajo znatno višino. V terasah se dvigajo te zgradbe do vrha hriba, kjer stoji stara cerkev sv. Bogorodice (danes sv. Kliment). Blizu jezera stoji velika katedrala iz začetka 11. stol.,	sv.	Sofija; njene freske	so
Turki prebelili. Vrste se razne	večje in	manjše cerkvice	iz
srednjega veka, nekatere so že v razvalinah; njih število gre čez dvajset. Najlepšo lego	ima	sv.	Jovan Bogoslav	na
periferiji mesta, zgrajen na skali	nad	jezerom. Odtod	je
razgled na jezero in ribiške koče v Kanevu veličasten. Gori na hribu kraljuje srednjeveška trdnjava, v kateri je imel albanski uzurpator Džaledin-beg svoje razkošne dvorce. Turki so mu jih porušili 1. 1830. Malo nižje je v vrtu lična hišica, ki vsebuje razne zanimivosti — bila je nekdaj Džaledinov harem.
Ob jezeru ribiške idile, v gornjih ulicah mračna pobožnost starih ženic, pestrost noš in staroverske maske belo-bradih popov, krive in neverjetno ozke ulice z duhom po ribah, skozi veže krasni pogledi na jezero, na obali pa smejoče solnce in valovi z belimi kodri, to je danes Ohrid, srednji vek v modernem času. Govori se o modernem letovišču, a povsod se oko ustavlja nad patriarhalnostjo stvari in navad. Ribiški čolni na jezeru so taki, kot jih popisuje Homer in vsepovsod je polno antičnih ostankov ter izkopin. Ko pa bo odkrita že vsa lepota srednjeveških stavb in fresk, bo Ohrid pravi muzej antikvitet. Muzej z lego, kakor jo je težko najti kje drugje: gleda na jezero in se solnči čez dan, ponoči pa sanjari v mehki mesečini, ki nikjer ni tako srebrna, kot nad Ohridskim jezerom.
In tedaj se ču-je tudi ubrana pesem oohrid-ski Biljani, ki s svojo preprosto melodi-joznostjo tako lepo ilustrira vso romantiko Ohrida.
Ti lepi kraji juga naše države, polni romantike prošle zgodovine, utegnejo še postati privlačna točka izletnikov in letoviščarjev, morda še konkurenca letoviščem na za-padu države.
Oton Postružnik: Motio (Z razstave sodobne grafike v Ljubljani) Glej članek na str. 249!
Milostljiva
bodite previdni pri izberi Vašega pudra:
Z uporabo neprimernega pudra, ki ni za Vašo polt, kvarite Vašo polt vprav sistematično.
**Poudre Mon Parfum«
je mešanica najžlahtnejših sestavin in je primeren vsaki polti.
BOURJOIS
PARFUMEUR
F3 ^ FR. IS
Prekrasna lestvica v 11 modernih niansah se dobiva v vsaki boljši strokovni prodajalnici.
Brezplačno: Če želite dobiti od nas vzorec pudra »Mon Parfum«, izpolnite ta kupon in nam ga pošljite obenem z enoinpoldinarsko (1 '50) znamko za poštnino.
	Št. 2.
	
Mr. Ph. B. Vary	
Zagreb, Smičiklasova 23.	
Brezplačni kupon za	
1 »Poudre Mon Parfum« v 		niansi.
Ime : 		
Naslov : 		
	
Samozastopstvo:	
Mr. Ph. Bela Vary	
Zagreb, Smičiklasova ulica 23.	
Telefon 49-99.	
Foio Kramar Skok čez mizo (še ne kategoriziran)
Iz Benetk od Eme Oružem
Na desni: V senci
Foto Oto
Na levi:
V zračnih višavah Foto Ar Ko
Na desni v ovalu: Med
oddihom
Foto Kramar
Z majniškega izleta
i
Prvih pet mladičev labodov na blejskem jezeru, ki so zagledali beli dan 27. maja t. 1. Foto Ang.
*
'■	i-
* \
Laboda na blejskem jezeru s svojimi mladiči
Labodi na Bledu
Foto Ang. čeme
Na desni: Laboda na blejskem jezeru sta prvič povedla svoje mladiče na »krušno hrano«
Levo: G. Milada Trifon, rumunska jahalka, na dirki na Cvenu pri Ljutomeru, dne 29. maja 1930.
Foto Presl
Tenis tekma za drž. prvenstvo
Atena—Celje G. Dacar, fore-hand
Atena—Ilirija. Ksenija Ravnihar, naia prvakinja, back-hand
Atena—Ilirija Miron Bleimeis, half volley
Boj napadalca z branilcem za žogo	Gol!!	|	0|U	1.	Kosec	Tipičen	skok-	napadalcu, ki hoče doseči
pred golom	žogo	z	glavo in zabili gol
Nogomet
Naši popularni igralci
Soetic, desni branilec Primor ja, najzaneslji-vejša opora soojega moštva
Od vseh šport-	Šiška, desna
liili panog je gotovo 9	zveza Ilirije,
nogomet tisti, ki iniu *	jft	zaenkrat ne
največ pristašev med -	more nasto-
gledulci. Ilekdokdaj	>«30F	pati radi težje
je že kaka druga ^	poškodbe, bil
športna	prireditev	.	pa je še boljši
privabila desettisoče ”	strelec kot
gledalcev. Vsaj pri	>Dolfe* od
nas v Evropi ne. In	konkurence
ravno radi tega lali-ko imenujemo nogomet najpopularnejšo športno panogo.
Domovina nogometa je Anglija oziroma škotska. Od tu so prišli k nam prvi nogometni učitelji, ki so pokazali, da j'e nogomet zelo duhovita igra. Pa kakor druge športne panoge, tako tudi nogomet še vedno velika večina nepoučenih obsoja. Kdor se ne poglobi oziroma še ni imel prilike videti res lepe nogometne igre, ta nogomet kratko in malo klasificira »z medsebojnim obrca-vanjem«. Nekoliko resnice je tudi v tem. Tisto obrca-vanje je pa le pri nogometaših, ki se sumo tako nazivajo, prave nogometne igre pa sploh ne poznajo. Kajti kakor smo že rekli, je nogomet zelo duhovita, z matematično natančnostjo preračunana igra. Ta igra, če jo le igrajo dobri igralci s svojimi lepimi potezami, raznimi triki, obvladanjem telesa, nudi gledalcem res lep užitek.
Da je to res, pričajo celo posebni vlaki iz kakega kraja v kraj, kjer se bo vršila večja pomembnejša prireditev. Finalne tekme za angleški pokal razburijo stotisoče sicer mirnih in preračunljivih Angležev.
Doberlet, znani napadalni igralec Ilirije
Oman, najstarejši igralec Slovenije, igral je za svoj klub 286 tekem, od teh 60 mednarodnih in II reprezentančnih
Župančič Lado zaOmanomnaj stare jši igralec v Sloveniji
Slavni»Dolfe« Erman, ki je najboljši strelec Ljubljane. Svojemu klubu je pripomogel do dvakratnega prvenstva Sloveni je
Jančigaj, vratar Primorja, ki je sedaj najboljši vratar Sloveni je
Svetic,
Hermesov
srednji
napadalec
Še nekaj drugega je v nogometni igri. Igralci res igro igrajo, toda v igro se vžive tudi vse tiste mase gledalcev. Kdo od posetnikov naših športnih igrišč ue pozna tistih izrazitih nogometnih tipov, ki igrajo veliko bolj temperamentno, kakor pa igralci. Slavni »ma-lar« ne sme imeti na »kvadratni kilo-
Bergle z
Verovšek
popularni branilski pitr Ilirije
meter« nobenega soseda, drugače so vsi obrcani. To je samo eden, če se pa malo bližje opazuje, vidite, da polovica gledalcev igra nogomet. Svoje vrste zadivljenje očitujejo vzdihi nežnega spola:	»Jej, jej! jej!
gol!!...« So še druge posebnosti pri nogometu, ki so na vsakem igrišču iste, prepuščamo pa či-talcem, da jih sami uganejo.
Kakor skoro vse športne panoge, tako se deli tudi nogomet v amaterje in profesijonale. Važnost profesionalnega nogometa je prva spoznala Anglija, ki ima tisoče amaterskih športnih klubov. Dolžnost pro-fesijonalnih igralcev je predvsem, da z lepo igro pridobijo prijatelje. Ti se potem združujejo v manjših klubih, kjer skušajo doseči to. kar so pokazali pro-fesijonali. S tem je glavna naloga profesijonalov dosežena. Kajti ti neštevilni majhni klubi vzgajajo državi brezplačno zdrav rod.
Pred kratkim je praznovala naša najvišja športna organizacija, ljubljanska nogometna podzveza, skromen jubilej. In k temu jubileju naše čestitke in iskrene želje za čim večje uspehe!
Košenina, marljivi krilec Šišk ar jev
Zalokar, šišenski profesor nogometa
Rogaška Slatina so naši domači Karlovi vari. Nje sloviti zdravilni vrelci
TEMPEL, STYRIA in DONAT
so svetovno priznani in cenjeni od vseh, ki so se kdaj k njim zatekli.
Sezona: maj-september Vzlic vsemu konfortu izredno nizke cene. Pred in po plavili sezoni, to je do 30. junija in od 15. avgusta dalje znatni popusti in največje udobnosti. — Zdravljenje, odnosno obisk zdravilišča v tem času se posebno priporoča: — Zahtevajte prospekte
ROGAŠKO
SLATINO!
^ I ki bolehate na želodcu, črevesih, mehurju, srcu, ledvi-O I- cah ali jetrih, ali ki trpite na žolčnih kamnih, v
KAJ SO PEGE...?
Nelepi rjavi pigmentni madeži, ki se pojavljajo pod vplivom solnca o številnih in velikih skupinah zlasti na nežni koži in kvarijo nje ljubki izgled. Po dolgoletnih praktičnih poskusih je uspelo napraviti preparat, ki že po kratki uporabi odstranjuje brez sledu pege, kožne madeže in ostale nečistoče kože. — Napravile en poskus s tem preparatom, imenovanim
»Creme ORIZOL«
(Beurre de riz — riževa mast), in Vaša polt bo zopet postala naravno čista, nežna in voljna. — »Creme Orizoh se je uporabljala doslej povsod s popolnim uspehom. Če bi Vas prvi poskus iz kateregakoli vzroka docela ne zadovoljil, smo pripravljeni vrniti Vam polni znesek, ki ste nam ga plačali. — Cena »Creme Orizol«: mastna ali suha, lončič Din 30'—, Orizol-milo Din 14'—. Dobiva se v lekarnah, drogerijah in parfumerijah.
ZALOGA:
COSMOCHEMIA
ZAGREB SMIČ1KLASOVA UL. 23
CREME
f /orizol
beurre
v PROD
OR
PARI S - V«»0*».
PRAVI
: FRANCK:
vedno
odlična kakovost!
	 			
IZBRANO PARFUMERIJO SVETOVN. ZNAMK SE DOBI V DROGERIJI »SANITAS« CELJE - LJUBLJANA, DUNAJSKA CESTA 5
r
Major Liconda — Cesar
Colin Tabret Levar
Sestra W ayland -Gabrijelčičeva
Sestra Wayland -Mira Danilova
Svafi ni amen Igra v treh dejanjih. Spisal W.
ril Debevec. Režiser Milan Skrbinšek. — Zadnja premiera sezone 1929 30 o dramskem gledališču kr. Narodnega gledališča v Ljubljani	Foto >Ilu»tr<icija«
Levo: Maurice 1 abret — Kralj in Stella, njegova žena — Šaričeva. — Desno: Zdravnik dr. Harvester — Jerman
■i
*Jaz sem mu življenje dala — jaz sem mu življenje vzela< — mati Tabret — ga. Marija Vera. Scena iz zadnjega dejanja
Henrik T(čar, nemški kralj — Betetto
Levo: Lohengrin — Marčec
Desno: Ortruda — Thiernj-Kavčni-kooa
Lohengrin
Romantična opera o treh dejanjih od R.Wagnerja. Dirigent: M. Polič. Režiser:	^
B. Krioecki. Premiera v operi kr. Narodn. gledališča d Ljubljani Foto »ilustracija.	''	,w	°-
šolarček — Velika ABC
Hilna -	Hilna	-	Pu»(o-	HiJna	-	Zajček	-	Dekla	-
Za ljubezen »o zdravila lovec pred vrati Pegica mojega srca Janezek Nosaniek	Utopljenca
Hišna — Sveti plamen
JM. Jk \K.
Gdč. Maša Slavčeva
in njenih 99 hišen (najrazličnejše vloge dveh sezon)	Foto	»Iltutracij«
Film
Zvočili film
Ferdo Delak
Sedaj, ko smo tudi v Ljubljani videli par zvočnih filmov, se mi zdi potrebno, da z ozirom na razna mnenja, zlasti na ona, ki pravijo, da bo zvočni film uničil teater, pojasnim vprašanje zvočnega filma.
Že nemi film kot tak ni bil nikdar gledališki konkurent. Bil je pač posebna panoga umetnosti, ki je imel z gledališčem le eno skupnost: igravca. Drugega nič. Nasprotno. Imel je hibo.
Veliko hibo. Na odru prevladuje živa beseda, ki je nobena maši-na ne more nadomestiti. Niti nemi film, ki je mašina. A dobili smo zvočni film. To je, nemi film, katerega spremljata govorica ljudi, pesmi in tehnični efekti.
Ko sem pred letom prisostvoval prvemu poizkusil nemškega zvočnega filma, kratkemu filmskemu traku, ki je predstavljal Harry Liedkeja, pojoče- Al Jolson in »Sonni/ boy« ga »Poljubljam vam roko, ma-	(Duoey Lee)
dame«, sem imel	vtis, da prisostvujem nememu	filmu, katerega spremlja	gramofon.	Gledal sem pozneje	par drugih zvočnih filmov,	naj	omenim
le one, ki so bili	v Ljubljani predvajani.
Predvsem »Pojočega norca«, »Atlantic« in »Ne verujem več nobeni ženski«. Za Ljubljano je bil »Pojoči norec« velika senzacija. Al Jolson. Da, imeniten igravec. On. Al Jolson. A drugo ...
In tu je takoj prva velika hiba zvočnega filma. Nemi film je bil internacionalen. Filmske posredovalnice so za različne države prevedle vmesno besedilo in film je bil razumljiv vsem. Semintja smo videli tudi film brez besedila, kot na pr. »Sinfonija velemesta«, ki je bil po mojem mnenju sploh najbolj dovršeno filmsko delo.
Pri zvočnem filmu besedilo odpade, saj igravci govore. Da, oni govore. Danes nemško, jutri francosko, pojutrišnjem angleško. To je vse lepo in prav.
A nekaj je treba pomisliti. Koliko je med prejšnjimi kino-obiskovalci ljudi, ki obvladajo vse te jezike? In kdor jih ne obvlada, ta se dolgočasi.
Zakaj? Dočim so bili pri nemem filmu dialogi strnjeni in kratki in ti je vmesno besedilo s par stavki označilo posamezne situacije na platnu, so dialogi pri zvočnem filmu dolgi in za človeka, ki jezika, katerega igravec govori, ne razume, dolgočasni.
Dočim je bil nemi film sintetičen, je govoreči film le slaba kopija teatra. To bi bila prva hiba zvočnega filma.
Je pa še druga hibo.
Gledališče je štiridimenzional-110. Gledališče je prostorninsko.
Filmsko platno je ploskev. — Ploskev, na kateri se menjavajo bežeče slike, spremi janeodgld-sov in šumov. Tu je torej najbolj vidna diferenca med gledališčem in kinematografom.
V »Atlantiku« najdemo par momentov, ki vsaj učinkujejo. To so šumi in ropot mo-Al Jolson in njegova žena Ruby Keeler torjevin naravnih
sil. To bi bilo v zvočnem filmu sprejemljivo. »Ne verujem več nobeni ženski« je bil pač snimljen radi Tauberja in njegove popularnosti. To je stoodstotni nemški zvočni film, zanimiv le radi Tauberja in pesmi, katere poje, medtem ko je dejanje samo, kot nemi film •— slabo.
Našel bi se kdo, ki bo rekel, da bo opera našla v zvočnem filmu svojo novo obliko. A tu naj poudarim le to, da so današnje stare opere za film neuporabijive, ker je bila dosedanja operna muzika pisana za oder in bi se morala za film predelati. Predelati. Filmana operna predstava bi bila na platnu dolgočasna. Treba bi bilo predelati librete, predelati bi bilo pa treba tudi muziko.
Možna je torej le nova, absolutno nova opera, pisana in komponirana za film. A tudi tukaj naletimo na novo, vsaj začasno oviro.
Filmski trak se pri mnogokratnem ponavljanju trga. Treba je torej pokvarjene koščke izrezati. S tem izrežemo tudi koščke muzike. Kako bodo torej izgledala ta nova „ skrpucala, si lahko mislimo.
I V novi film, v novo filmsko obliko, v zvočni film verujemo torej lahko le tedaj, ko bo filmski trak tako popoln, da bo vsaka poškodba nemogoča in — to je najvažnejše — ko bodo gospodje, ki na zvočnem filmu delajo, iznašli filmu novo obliko — štiridimenzionalnost. Ko bomo vse to videli in doživeli, tedaj šele bomo lahko govorili o onem — ali bo lahko film uničil teater.
Do tedaj pa, gospoda, to sem že v začetku povedal: teater je živa beseda, film je le stroj, ki besedo more registrirati.
Tehnično o zvočnem filmu
Vsi poizkusi z zvočnim filmoan, kar jih je bilo v zadnjih letih, so bili malo razveseljivi. Prvi zvočni film, ki ga je producirala Nemčija, je bil Ruttmannov film Triergon-družbe »Deutscher Rundfunk«, ki je doživel svojo premiero v Berlinu jeseni 1928. Ta film je bil zanimiv v toliko, ker je takorekoč vzporejal različne posnetke šuma enega poleg drugega. Na ta način je omogočil sodbo, kje je proizvajanje zvoka že dobro, oziroma, kje ga je treba še zboljšati. Sodba je bila taka: reprodukcija navadnih šumov (lokomotive ali tekoče vode) je bila dobra, godbe srednje dobra in končno človeškega glasu nezadovoljiva. Ista sodba je doletela tudi dva ali tri naslednje zvočne filme, ki so jih predvajali pozimi v Berlinu.
Ker pa je v zvočnem filmu pač najvažnejša človeška govorica in v tistem času niti Evropa niti Amerika ni poznala načina, ki bi garantiral absolutno naravno reprodukcijo človeškega glasu z vsemi njegovimi najfinejšimi niansami, že ni bilo mogoče upati na pravi govoreči film. Zato so prvi zvočni filmi bili k o m binirani filmi (t. j. filmi s pevskimi in govorilnimi vložki) in nemi zvočni filmi (t. j. nemi filmi z avtomatično spremljavo godbe).
Takih filmov je producirala Amerika mnogo. Naj omenimo le kombinirane filme filmskega pevca Al Jolsona, ki jc čez noč postal večkratni milijonar. Seveda so bili ti filmi kompromis in tudi trditve kakor ona, da sc je Charlie Chaplin zaklel, da ne bo nikoli igral v čistem zvočnem filmu, niso mogle zastreti dejstva, da so mrzlično iskali prave poti k popolnemu sistemu zvočnega filma, da bi dosegli čim boljši posnetek in reprodukcijo človeškega glasu.
Morda se bo lajiku zdelo čudno, kako da povzroča baš govorica vsem tehničnim poizkusom take neprilike. Vsa težkoča pa ni toliko v navadnem posnetku govorice kot v raznih okoliščinah, ki jili moramo upoštevati pri sniinanju zvočnega filma. Dozdaj si filmska režija v zadevi kuliserije ni dovoljevala nobenih omejitev, ker je velikost in veličastnost scene garantirala poleg efekta tudi največ naravnosti. Zdaj pa je treba za zvočni posnetek čim manjšo celico, i/. katere se ne sme izgubljati zvok (kakor v radio-studiih). Principe, ki prostorno niso enaki, je treba kombinirati. Še bolj opasno je to pri sniinanju na prostem, pomisliti je treba le na veter in drugje razne šume, ki motijo poslušalce radia. Igralci, katerih besede je treba ujeti, seveda ne stojijo na miru, ampak so po značaju sodobne filmske produkcije zelo mnogo krečejo in ne morejo vedno paziti na mikrofon, kakor kak sedeči orkester nli kak predavatelj.
Vsekakor bi te težkoče končno mogli preiti, če bi bilo mogoče neposredno po sniinanju preizkusiti efekt zvoka, da bi korigirali napake, oziroma sceno še tolikokrat po-
znova snimiti. Po teni sistemu se namešča več zvočnikov za ekranom in zvok oddaja oni zvočnik, v katerega bližini na platnu naj bi prihajal glas. S tem je omogočena večja naturnost projeciranega dejanja.
Stillejeo aparat za povečano oddajo telefonskih objav, ki se nekako akustično »kompri-mirajo« in oddajajo naprej. Petkrat oeč objav, kakor doslej, se more oddati na la način
Aparat za snirnanje zvočnega filma po Stillejevem sistemu. (Glej članek!)
navili, da se, kar	se	zvoka	tiče,	doseže zaželjeni	ton.
Kontrolirati je bilo	možno šele po	24 urali.
Dejstvo, da je	bil	vsak	popravek izključen, je	bilo
slabo. Ni mogoče razviti niti filma v par minutah (po enostavnem sistemu zvočnega filma »fotografirajo« sliko tn zvok na istem celuloidnein traku), niti ni zvočna plošča (ameriški sistem temelji na zvočnih ploščah istočasnosti s filmskim trakom) uporabljiva takoj. Treba je bilo najti nov sistem z materialom, ki bi se sam razvijal.
Stillejev nemški sistem je tak: kombinacija filmskega traku ne po ameriškem načinu z zvočno ploščo, ampak z istočasno tekočim jeklenim trakom, ki sprejema zvok po magnetskih vplivih	in	more	brez	vsakih kemičnih	pro-
cesov takoj reproducirati sprejeti šum. Po končanem sni-manju režiser le zavrti jekleni trak nazaj, da teče skozi preprosto aparaturo, in že sliši glasove, in te more po svojem preudarku pri ponovnem snimanju izboljšati. Tudi je mogoče pri velikih scenah, ki jih ni mogoče vseh ponavljati, posamezna mesta na jeklenem traku zbrisati in
Ufa in zvočni film
Pred kratkim je izjavil gen. ravnatelj največje nemške filmske produkcijske tvrdke »Ufa« g. Corell, da bo ta družba od zdaj naprej proizvajala samo zvočne filme, ker se je pokazalo, da nemi film pri široki masi nima nobene privlačne sile več. To je zelo zanimiva ugotovitev, ki pa zaenkrat dopušča samo tihe nade, da utegne baš zbog takorekoč monopolske proizvodnje zvočnega filma izraz v takih filmih doseči pravo fonno, katero danes še iščejo vsi režiserji zvočnih filmov. Zanimivo bi bilo vedeti, kdo bo sploh še snimal neme filme in kakšnim režiserskim rokam bo prepuščena ta panoga filma (danes naenkrat prezirana), ko je vendar še toliko provincialnih kinematografov, ki jim iz finančnih vzrokov zaenkrat ni mogoče nabaviti si drago zvočno aparaturo?
Program Ufine produkcije za I. 1930-31 obeta najrazličnejše filme z različnimi igralci (Harvey, Čehove. Ja-nuings, Fritsch, Gerda Maurus, Gebiihr itd.), precej filmov bo filmskih operet, kjer je zvočni film zaenkrat še najbolj doma. Najbolj nas zanima prvi zvočni in govoreči k n 1 -t n r n i film »Na robu Sahare« že zbog tega. ker je snov tega filma precej različna od običajnih dozdanjih zvočnih filmov in bo morda razodel nove možnosti izraza in sninika. O tem filmu je »Ilustracija« že prejela mnogo slik, ki jih bomo objavili v eni prihodnjih številk.
VSE NAROČNIKE ki,šenisorrav'
nali naročnine,
najvljudneje prosimo, da se poslužijo priloženih položnic!
Specialna trgovina modnih in športnih pletenin, nogavic, triko-perila lastnega izdelka
LANA
družba z o. z.
LJUBLJANA
Telefon 30-74
Linhartova ulica 55 en gros
Selenburgova ul. 4 en detail
Naši
otroci
		
i		
y> i		® i
Veselo življenje
HHI
Mlad učenjak
Pri mizi
Dob
IČil
Med rožicami
Dobro
Prijatelju foa
Nič se ne bojim
A
Glava stenice
Naši krvosesi pod povečalom
Poznamo medvede, volkove in njih sorodnike, dodobra smo poučeni o življenju zveri, ki strašijo po afriških, azijskih in ameriških pragozdovih, stepah in pustinjah, živali pa, ki jih vidiš povsod, mogoče še celo na sebi, in ki so predrznejše in krvoželjnejše od še tako groznih zastopnikov zveri, poznaš prav malo ali sploh ne. Čudno je, a je le resnično: o slonu, žirafi, kenguruju smo čuli že v ljudski šoli ter jih morali znati opisati od nog do glave, aasi jih nismo videli niti na sliki, ako pa hočeš kaj natančnejšega zvedeti, recimo, o bolhi, uši, o stenici in tem sličnih stvarcah, moraš biti vsaj že vseučiliški slušatelj.
' 'Mm wŠ
'sfer-* • -	•	&	s ‘ j!
\k\:' ;	^_....
5" - y aA 'S-/ '-
.	■	v ' A f]A	* - ••• w
Glava bolhe
Muha je vendar že več kot domača žival, pa moreš trditi, da poznaš to sicer kaj neprijetno, a vendar vele-zanimivo bitje?! Oglej si z drobnogledom njene divne mrežaste oči, koketnim kodrčkom podobne tipalnice, liki svedrčku izoblikovani rilček, opazuj njene vitke členaste nožiče, njeni najfinejši tkanini podobni krili ali, če te je volja, njen umetniško izoblikovani zadek, pa boš gotovo, vzhičen nad lepoto, ki se ti odkriva, vzkliknil: »Dražestno bitje!«
Ej, če bi bile naše oči boljše kot so, to se pravi, tako dobre, da bi ž njimi mogli prodreti tudi v stvari, ki jih moremo sicer videti le oboroženi z mikroskopom, stavim, da ne bi opletali okrog sebe in mogoče še celo kleli, kakor to navadno storimo, kadar nam bolha skoči na trebuh ali kam drugam, zasadi sesalo v kožo in nam odvzame iz telesa kapljico dragocene krvi. Ne, ne bi je odganjali od
Tipalnice komarja	Del	komarjeve glave
Komar je majhna Hvalica, pod mikroskopom pa se vidi grozen kot vampir
Taka je površina očesa muhe
Podstavki komar jenih tipalnic
sebe ali celo ogrožali njeno življenje, ne, pustili bi jo na miru in ji prav iz srca privoščili malo krvnega rdečila kot protiuslugo za to, da nam je bila tako naklonjena in priskakljala prav na nas, nudeč nam priliko, opazovati lepoto njenega krepko razvitega organizma. Pravim, da je ne bi odganjali od sebe, ampak ji rade volje postregli z rdečim telesnim sokom. Saj ni res! Tako močno bi se ustrašili gorostasne pošasti, da se še dihati ne bi upali, kadar bi se spustila na nas ter nam pričela puščati kri.
Gorje nam, ako bi naenkrat zagledali mikrokozmos v dimenzijah makrokozmosa! Navadni komar bi ne bil več ona -majhna, nežna mušica, ki manifestira svoj obstoj z več ali manj prijetnimi vbodljaji v gole dele telesa uboge žrtve, izgledal bi kot ogromen bojni aeroplan, opremljen z iiajučinkovitejšim molilnim orožjem. Tn pa uš, živalica, ki se je. že pri njeni naravni velikosti tako zelo bojimo! Ne bi izgledala, povečana v merilu, v kakršnem povečava količkaj dober mikroskop, velika kot afriški ali indijski slon?! Ubogi ušivci s takimi orjaki, živečimi v neprodirnem pragozdu njih lasišča! Še groznejša kajpada bi bila sto-dvesto-, tisočkrat povečana stenica, ki je že itak impozantna prikazen za vsakogar, prav posebno pa za onega, na katerem se pojavi.
Neverjetno, koliko in kakšne zanimivosti ti odkrije mikroskop na živali, na kateri ne opaziš s prostim očesom prav nič posebnega. Pod mikroskopom se ti sleherna, še tako neznatna in malo pomembna stvarca razodeva kot umotvor, ki ga je užitek opazovati. Naj navedem samo nekaj primerov, ki jih pojasnjujejo priobčene slike!
Muha, se razume, tudi ona muha, o kateri tako lepo poje znana pesem, gleda s tako zvanimi mrežastimi očmi, izmed katerih je vsako sestavljeno iz približno 4000 (reci in piši: štiri tisoč) manjših očesc, imenovanih omatidiji. Sleherno očesce je na zunanji strani pokrito z vzboklo lečico iz prozornega kitina. Lečice vseh tisočev očesc se na površini stikajo v obliki šesterokotnikov, tvoreč mrežico. Kaj vse bi se dalo napisati o optiki inušjega očesa ter o načinu, kako muha gleda krasote tega sveta, zlasti one, ki so ji najbolj pri srcu, oziroma pri želodcu, namreč gnoj, pljunek, smeti in tem podobne slaščice.
Pravijo, da je že toliko iznajdb, da se kaj novega sploh ne da več iznajti. Kaj še! Ena iznajdba rodi drugo, ta tretjo, tretju zopet četrto in tako dalje v neskončnost. Odtrgaj muhi krilo — v imenu društva za varstvo živali te rotim, da muho prej usmrtiš, preden izvršiš na njej priporočeno operacijo — ter ga natančneje opazuj /. drobnogledom! Iznajdi kaj takega, kot je krilo navadne muhe in postal boš slaven mož na polju letalstva. Aeroplani bodo frčali po zraku z zdaleka manjšo potrato bencina kot danes in vožnja ž njimi bo varnejša, kot je hoja po trdih
tleh, saj bodo opremljeni s krili znamke: Musca domestica — Domača muha. V m uš j e krilo vstopajo vzdušnice, živci in kri, aeroplansko krilo tvojega izuma pa bo prepleteno s cevmi, napolnjenimi z vodikom ali helijem, in v njem bodo aparati, ki bodo avtomatično nagibali krilo v pravo suner.
V slovenski literaturi zavzemajo pravljice, zlasti pravljice	za otroke,	kaj	častno	mesto, in neinala je njih zasluga,
da so	nas	seznanile	z	zmaji,	s kačami in z nešteto drugimi
živalmi, ki sploh več ne žive ali pa sploh nikdar niso živele. Vsem pravljičarjem in pravljičaricam bi priporočal, naj obogate svoje literarne proizvode z bitji, ki so zdaleka strašnejša od najstrašnejših prikazni v izmišljenem živalskem svetu, a imajo pred terni to prednost, da resnično strašijo po naši zemlji. Komar pod mikroskopom je tako fantastična, dasi realna prikazen, da se ti ob pogledu nanjo razvije fantazija, ki ti je potrebna, kadar moraš
opisovati in pripovedovati o strahovih, ki se jih boji staro in mlado, o katerih pa posluša vsakdo z najVečjim zanimanjem.
Ako hočeš sebi ali drugim predočiti boj Odiseja s Ciklopom, ti ne morem boljšega svetovati kot to, da ujameš bolho, jo s kanadskim balzamom prilepiš na stekleno ploščico ter tako pripravljeno projeciraš skozi mikroskop na platno. Zapiči ji v oko konico iglice in na platnu boš videl debel kol, ki neusmiljeno prodira v Ciklo-povo oko.
;•vc;;r:5:	v	v^ipj
Povečan prerez skozi letalno krilo domače mulie
Kako ubijemo uš, ti je brezdvomno znano iz lastne skušnje. Ubij jo, to je, pritisni jo z nohtom na ploščico pod mikroskopom ter pozorno opazuj vse laze tega krvavega dejanja. Samemu sebi se boš zdel podoben junaku pračloveku, ki z lastno silo ubija orjaško prazver.
Pozabimo na to. kako se jezimo na te vztrajne krvosese, poglejmo te glave \ čudu moderne optične tehnike! I’u šele vidimo mesto majčkene, smešne stvari pravi portret junaške živali s fantastičnim obrazom. Glava posejana /. linijami in krogi, prozorna in jasna, kakor jo moremo videti kvečjemu v sanjah: čudno resnična in čudno neresnična obenem. Ali zgornja stran glave stenice, kosmata, velika, razvlečena in lena. Ali ne gledajo iz mešanice njene risbe oči. usta in nos ironično trdno, očetovsko in modro? Tako prihajajo vsi iz drugega sveta: praživali iz prasveta, ki nima z ljudmi nič skupnega, ki jih človek blizu ni videl in nima nič reči o njih, če ne s. pomočjo takih slik.
Bolha — hm — kako se pokaže v fotogramu, zvita kakor otrok, ki še ni rojen, želo pred seboj kakor sulico, uožico, pripravljeno za skok, stisnjeno k telesu, grozljivo neprijetno in divje! Lepše pa kot vse človeške stavbe: simetrija očesa muhe. Tu pa znanstvo in doktrina nimata več besede, tu se morete le čuditi in stvari, ki so tako žive in resnične, kot mi sami, spoštljivo opazovati.
Grafološki kotiček
Sedaj prihaja čas, ko boste pohiteli v naravo; ne godite brez dobre kamere - in oglejte si zato bogato zalogo
foto-aparatov in potrebščin
v drogeriji „730231/7?" Mr^Pp. S1Borčič Cjubljana
Marija Jasna. Mehkočuteča uatura, finih in senzitivnih živcev. Ima veliko razumevanja in zanimanja za svojo okolico, na vsakem predmetu in na vsaki osebi najde vedno kaj zanimivega Izvrstno se zna prilagoditi poljubnim razmeram, dolgega časa ne pozna, ker je njen temperament močno razgiban, poln bujne, sočne fantazije in poln originelnih za-mislekov. Velikopotezna pa oseba ni, manjka ji vsake večje impulzivnosti in inicijative, vsakega večjega duševnega obzorja; najbolje se počuti v meščanskih razmerah in v kon-vencijonelnih formah. Ima pa nasprotno obilo smisla za domačnost in gospodinjstvo, v tem oziru je zelo natančna in sovraži vsako površnost in nerednost. Akoprav njena volja ni ravno posebno močno razvita, je opaziti v njenem delovanju vendarle veliko enakomernost in stanovitnost; njeno ustvarjanje poteka mirno in pregledno. Oseba zna življenje uživati. ne zanemarja užitkov, ki jih nudijo svet in narava, sprejemljiva je zelo za zunanje vtise. Ne uživa pa v pretiranih dozah, temveč pametno in premišljeno, čutna stran je pri njej močno razvita. V svojih kretnjah je naravna in se nikoli ne kaže drugačne.
Boris. Prejeli smo vaše pismo, pa brez nagrade.
Kdor hoče analizo svoje pisave naj pošlje na uredništvo »Ilustracijo vsaj 20 pisanih vrstic in priloži 20 Din za trud grafologa in 2 Din v znamkah za poštnino, če navede svoj naslov, prejme odgovor po pošti, sicer se objavi v tej rubriki.
EDO letni proizvodi francoskega benediktinskega reda!
Francoska Benedictin-pasta za zobe
napravi zobe snežnobele in odstranjuje zobni kamen
Francoska Benedictin Eliksir-voda za usta
je najboljše desinfekcijsko sredstvo za usta, zajam-čuje dober okus v ustih in svež dih
Francosko Benedictin-milo za zobe
je najidealnejše mehanično sredstvo za čiščenje zob
Dobi se v vsaki lekarni, drogeriji in parfumeriji Generalno zastopstvo:
JOVAN VLAJČIČ I SINOVI, LESKOVAC
Šelenburgova ulica
Ne zamudite ugodne prilike!
Ceniki na razpolago j
Ob Ljubljanici
Solnčne proge
Desno: Na stopnicah
FOTOAMATER
Preprosti motivi — učinkoviti posnetki
Ivan Petelin.
Vsak fotoamater želi, da bi posnetki čim bolje uspeli.Mnogi pa tožijo, da ne moreio najti primernih motivov, ker žive v premalo slikovitih in lepih krajih. Izkušen amater pa najde povsod, ob vsakem času in vremenu dovolj motivov.
Ako je pokrajina monotona, neprijazna in pusta, jo na sliki lahko oživimo s primernim ospredjem in sencami. Za ospredje lahko porabimo posamezna drevesa, znamenja, kapelice, odgovarjajočo stafažo, vodo, poti in drugo, kar vodi v notranjost slike. Na nebu so v tem času običajno lepi, izraziti oblaki, ki se s primerno rumenico lahko posnamejo in sliko zelo poživijo. Vsak motiv pa je treba pred posnetkom dobro opazovati in to pri lepem, oblačnem in deževnem vremenu ob raznih dnevnih urah in eventu-elno tudi ob različnih letnih časih. Z ozirom na dnevni čas imajo namreč razni predmeti različne sence, ki so ob gotovem času najbolj karakteristične za izbrani motiv. Preveč belega neba na fotografiji, ki napravi sliko dolgočasno, lahko poživimo z lepimi oblaki. Tudi ob različnih letnih časih
Foto I. P.
more biti isti motiv popolnoma drugačen. Čim preprostejši je motiv, tem lepši je lahko posnetek. Treba je le, da spravimo na ploščo gotove predmete, ki dajejo zaokroženo celoto.
Marsikdo je mnogokrat šel mimo stopnic, ki vodijo k hotelu »Tivoli«. V naravi niso nič posebnega, posnetek pa je lep. Učinkovito vpliva tudi posamezno, visoko v nebo štrleče drevo. Treba pa ni, da pride vedno vrh drevesa na sliko, pač pa se mora isto posneti od zemlje (korenin) pa vsaj do prvih vej. Tudi skupina iglastega drevja se da lepo posneti, posebno, če prodira skozi solnce in tvori svetlejše proge. Priznano lepi so posnetki ob vodi, ki so navadno lepši, če se zrcalijo v vodi ob bregu stoječi predmeti. Učinkoviti so posnetki proti svetlobi, ki dajo silhuetno sliko pokrajine, zaradi česar pa so oblaki na nebu lahko zelo izraziti.
Posamezna slika običajno zelo veliko pridobi na učinkovitosti, pravilnem izrezu in globinski ostrosti s tem, da stoji glavni predmet motiva v levi tretjini slike. Na tem predmetu se oko najprej ustavi in potem, kot pri čitanju, samo od sebe prodre v notranjost posnetka proti desni. Mnogi amaterji pa velikokrat posnamejo glavni predmet motiva v desni tretjini slike. Na tem predmetu se oko ustavi, v globino slike proti levi pa ne prodre, ker takega čitanja ni navajeno ter zato ostane levi del slike več ali manj brezpomemben. Križi n. pr. pa morajo po možnosti segati v nebo, da na ta način simboliziramo, da križ veže zemljo z nebesi. Imejmo torej oči odprte, opazujmo motive in se zadovoljimo z manj, toda res uspelimi posnetki.
Bor Desno: Večer na barju
Letošnje
poletje
Desno: Obleka iz črnega mousselina D'Ora, Pariš
Transparentni klobuk iz črnega tagala
Desno: Majhen črn slamnik s kopreno
D’Ora, Pariš
Belo s črnim in črno z belim	Rumeni	crepe	de	chine	in	volneno blago Promenadna obleka iz črnega tafta
D Ora, Pariš	\z modnega Balona Pavline Rozman
/-v o »-»/-vrl	!	Oprostite, uredništvo se je oa-
vJOSJJUll clVlUl • rai0 D veri v yašo točnost. Če drugič ne bo rokopisa ob pravem času, bomo napisali nadaljevanje sami ali pa pozovemo čitalelje, naj pomagajo. — Ne izrabljajte svoje anonimnosti!	Uredništvo
Oktavo višje ...!
(Dalje.)
Ilustriral Olaf Globočnik
XI.
Solnee je vrglo svoje mleko na vse zgodaj v jutru skozi okno v sobo. Val svetlobe se je odbil od sten in planil na posteljo.
Gospodična Ny-na se je zganila, z roko je segla preko temnega čela, kakor da bi hotela pregnati zle misli, porojene v mračnem snu, polnem neizrekljive groze in bolne omotice.
Planila je s postelje, popravila lase in odprla okno. Soln-ce se ji je smejalo kakor mlademu otroku. Kje je že bila nevihta in hrup viharja! Zdaj se je točno spomnila naliva, omamna svetloba kakor bengalična luč ji je zalila spomin. Solnee, ki ji je grelo obraz, in blisk, ki ji je snoči omamil spomin in trepetajoče pričakovanje.
Vse se ji je zmedlo, kakor se ji je moralo blesti ponoči v ‘sanjah. Trikrat se je sklonil neznan obraz k njenemu obrazu. Nemirna roka je prisluškovala še bolj nemirnemu utripu njene žile na zapestju.
Še enkrat je segla z roko preko čela. Zdaj bi hotela pregnati vse s sebe in iz sebe. .Srce ji je zatrepetalo.
Kaj je bilo življenje za njo in kaj ji še bo? Divja borba dveh mož za njo se je stopnjevala v tako strašno razdraženost, da ji je zmedlo misli, možgane in trezni čut za pravo delo.
Zdaj ji ni več mogoče sanjati o življenju, ki naj bi ga živela v mirnem dognanju življenjskih stvari in pravljični fantaziji svojega lepega otroškega srca. Volja dveh mož je prodrla v njeno duševnost, jo spojila in surovo pretrgala mrežo njenega hotenja.
Pred mrzlim obrazom je trepetala, ne iz strahu, vse več iz prirojene mržnje do divjih ljudi. Ni mu klonila dozdaj, srce ji je branilo. Toda občudovala je njegovo silo, ki uresničuje to, kar sama nikdar ne bi mogla hoteti.
Drugi obraz ji je bil mil kakor sen iz mladosti. Ljubila je njegovo otroško srce, ljubek razgovor, njegovo ne-voljo in njegovo odkrito srce. Toda plašila jo je njegova neodločnost, sanjska zanešenost, stremljenje za pokojem v miru, ki je zdaj premagalo njegovo neodločnost. Zdaj se je moral prebuditi v njem prastvor pračloveka v borbi za obstoj. Nalik zveri iz prašume se mu je moral spačiti obraz, ki ga je ljubila v sanjah in v življenju.
Zdaj, zdaj se bo pretrgalo v njej in stala bo ob prepadu, ki ga ne bo mogoče ne preskočiti in ne preleteti. Zlomljena v vsej sili spoznanja tava zdaj kakor v brezzračnem prostoru brez krmila in brez motorja. Tal ni. neba ni, groza sama objema preteklost- in bodočnost.
Misli so se ji pletle v negotovosti časa in prostora. Dva moža in ona žena.
Zdaj se ji je prikazala vizija dveh borečih se mož. Prostor je tonil v vesoljstvo, strop je lezel k tlom in tam v sredi nekje dva moža v divjem objemu, kakor v borbi
dveh svetov, dveh misli in ene želje. Tu se je dvignila roka in tam je spodrsnila noga. Stol je zropotal brez šuma v stran. In zdaj sta na tleh, še vedno v ostrem prijemu, z rokami, ki ne izpuste, z nogami, ki ne morejo spodrseti, z zobmi belimi, kakor zobje zveri v prašumi.
Val čuvstev, ki je planil vanjo, jo je grozil zadušiti. Okno pred njo se je zazibalo v tihem vetru, vroč objem solnca ji je kljuval na čelo.
Še enkrat je segla z roko preko čela.
Za hip so se ji zbistrile misli.
Pa je onemogla glava zopet klonila na prsi.
Razločno je čula hrup pod seboj in razločila divje mrmranje. Zdaj se je zrušil stol, zatrepetal strop...
XII.
Ko se je ozrl Vladimir ob pol petih zjutraj na izmito nebo, na svetlo solnee, mu je poskočilo veselje.
Poleg njega so ležali ostanki vozila, ki je dirjalo sinoči v noč in vihar. Zdaj ni ostalo več od njega kakor štiri zvita kolesa, razbita karoserija in odtrgana hupa.
Avto se še ni bil vrnil. Bog ve kaj išče ali počiva v mladem jutru.
Oni ni počival, prehodil ceste, da so švigali konfini ob očeh, kakor brzojavni drogovi ob hitrem teku voza.
Vila, ki se je belila na desni za par streljajev od njega, ga je vabila, kakor da je truden popotnik. Toda v sebi je čutil sveži hlad pred vzhodom solnca, drzno misel in trden, neutrujen korak zmagovalca.
Preštel bi minute, ko bo stopil k vili in potrkal na vrata. Preštel bi korake, ki jih ima še napraviti. Pokazal bi prijeme rok, ki si jih je bil priučil.
Grm pred njim se je plaho priklonil v tihem vetru, ko je stopil korak naprej, se je zakotalil kamen v cestni jarek. Pokoja jutra niso mogli motiti njegovi tihi koraki. Sloko telo se je talilo gibalo, kakor da hoče prikriti nemirne udarce razburjenega srca.
Zdaj se je odločil, da gre. Hotel je, volja sama ga je priganjala, opoj jasne zavesti ga je silil k odločnim dejanjem. Ni bilo nevidne roke in plahih slutenj.
Na dvorišču vile je zdaj razločil majhno poslopje. Dvoje vrat in dve majhni okni. Na tej strani vile so bila vsa okna zaprta, le eno ni bilo zagrnjeno. Ko je odprl ograjna vratca, so tečaji rahlo zaškripali.
Obstal je in pustil vratca odprta. Nič se ni ganilo. Pošastni ostanki na cesti so počivali črni in svetli, kakor jih je spral naliv in vihar. Prav daleč na desni je ropotal voz. če bi poslušal malo natančneje, bi moral razločiti pok biča, tak je bil mir jutra v solncu in modrem nebu.
Šel je naprej na dvorišče.
Pogled mu je padel na negovan vrtič, na lepe vrtnice, ki so zadehtele prav do njega.
Zdaj je bil na stopnicah.
Vrata zaklenjena. V prvem nadstropju okno odprto. Vzpel se je po stebru, z desno je že dosegel rob okna. toda ni se mogel pognati nanj. Pomagal si je z nogami, oprl se je s koleni ob zid in z glavo je že bil do okna.
Zda j so mu zatrepetale mišice na nogah.
Čutil je, da ne bo ?držal v tem stanju, če se ne more pognati takoj na okno. Preveč je bil razkoračen in steber nad stopnicami mu ni nudil zadosti opore.
Tiho je zdrknil na stopnice, premeril razdaljo še enkrat z očmi in se pognal iznova.
Mišice so mu trepetale, srce mu je kljuvalo, toda zdaj je dosegel okno s komolcem. Drgnil je s čevlji ob zid, prah je padal neslišno na stopnice. Ko se je oprl še z drugim komolcem na rob okna, so -zatrepetale oknice.
S koleni je butil ob zid in že je molel glavo v sobo.
Tu je na divanu spal človek. Spal dozdaj. Zdajci se je prebudil in Vladimir je hip nato zagledal strašen obraz, ki so mu trepetale oči.
Pognal se je v sobo tisti hip, ko je mož skočil z divana.
»Eden proti drugemu,< je vzkliknil Vladimir, »vrzi nož. proč!«
V liipu je švignil v	obraz pred njim spačen izraz	in
odločna gesta. Vrgel je	nož na divan. Zakotalil se	je	na
tla z zvonkim nemirom.
»Uživam gostoljubnost te hiše,« je zarezal glas v tišino jutra, ki se je modrilo	med okvirom okna.
»1 udi jaz — — —«,	je dahnil Vladimir.
»Pojdiva ven, je moje mnenje.«
Vladimir se je sklonil k steni.
»Dobro. Toda ti pred menoj.«
Tisti liip se je mrzli obraz sklonil in skušal zgrabiti nož, ki se je svetil ob divanu.
Že so moža objele železne roke, da je spodrsnil in se zakotalil po tleh. V hipu je bil zopet na nogah in planil na nepovabljenega gosta.
Kakor klešče so se sprijele štiri roke v trepetanju vseli mišic. Držala sta eden drugega in se vsesala eden v drugega kakor pijavki. Ne eden ne drugi ni mogel popustiti. Že so se zasvetile na čelih kaplje potu.
Nemirno so drsele noge na gladkih tleh. Kolena so iskala nasprotnih kolen. Konice čevljev so se vile navzgor. Ena roka se je sprostila in švignila na vrat. Druga roka jo je ulovila in se je oklenila s prsti kakor z zobmi. Kosti so pokale v sklepih. S čel so se pocedili curki znoja.
Kakor da sta se domenila, so se osvobodile vse štiri roke, se spoprijele v zraku in se zopet zagrizle ena v drugo. Prsti so se vili kakor kače. Borba se je vršila tiho, kakor letijo slike na platnu. Strop se je znižal, stene so stopile bližje, tla so se zamajala in pokala. Obe telesi pa sta sloneli kakor nerazdružljivi eno na drugem. Zdaj sta se dve nogi prestopili, koleno je klecnilo, roke so izginile, tla so zabobnela in telesi sta se vili na tleh.
Roke so bile proste in so iskale vrat in se branile drugih rok, ki so iskale prijemov. Telesi sta se tresli. Ob čelih so zdrsavale roke kakor drsalke na ledu. Ušesa so se pordečila, kakor da je šele zdaj švignila kri vanje.
Vladimir je čutil, da omaguje. Strašna teža telesa ga je držala pri tleh. Roki sta mu komaj še branili divje prijeme močnih rok, ki so neutrudno iskale vratu. Zdaj se je neprijatelju posrečilo, da je pokleknil nanj z enim kolenom. Sapa mu je pohajala. Stroj) je skočil z vrha nanj. Noga mu je sunila v stol, ki se je sesedel z ropotom. Drugih glasov ni bilo čuti. Zdaj se je oglasilo hropenje, kakor da se vdaja svet pod pritiskom ostrega kolena, ki se je zarilo nekam v netrdo telo...
Hiša se je prebudila. Zaropotala so okna. Nejasna in pretrgana govorica je zadonela v pritličju. Po cesti so zaropotala kolesa voza, kopita so trkala na kamenje.
Na hodniku so zadišali koraki, boječa roka je pritisnila na kljuko, v sobo je stopila Nyna.
\anjo je planil Vladimirjev obraz z izbuljenimi očmi. Zdaj se mu je posrečilo, da je nagnil telo in da se je oprostil železnega pritiska kolena.
Roke so zopet zaplesale po zraku, hropenje je prestalo, zobje so škripali v tej tihi borbi, ki je ni moglo biti konca.
Odrevenela	je stala Nyna ob	odprtih vratih in	ni
spravila iz sebe niti besede. Na tleh pred njo sta se' valjali dve telesi zaradi nje. Mišice so drhtele, da je bilo čutiti trepetanje obleke, zardele roke so še vedno iskale primernejšega in ugodnejšega prijema. Kolena so se majala ob nogah, ki niso mogle iz čevljev in so krčevito drgnile z njimi ob tla.
Zdaj se je	zdrznila Nyna, zgrabila nekod	nekaj	v
roke in začela	tolči, tolči. Udarci	so padali na	levo	in
desno, po telesih in po tleh, po glavah in po nogah, neusmiljeno, obtožujoče, težko, neodpustljivo.
Roke so izpustile divje prijeme, noge so nehale drgetati. Prsa so zahropla. V hipu sta bila oba na nogah, roke so iskale zmršene lase.
Nyna je bila še vedno, kakor	je priletelo.	Moža	se
nista umikala, sprejemala sta udarce, kakor da si jih delita sama.
Nyna se je sesedla na divan, solze so ji lile iz oči. Vzdihnila je in zdrknila z glavo ob robu.
Niti besedice ni bilo iz ust obeh moških. Niti kretnja, niti pogled nista izdala obeh mož. ki sta se pravkar borila za življenje in smrt. Vladimir se je sklonil k Nyni in ji poljubljal roke. Mrzli obraz je stal mrk in osoren ob divanu in stiskal z levo roko desno koleno.
Vladimir je vstal, zlil vodo na brisačo in jo položil na bledo Nynino čelo. Oni drugi se je prestopil, oblekel jopič in si prižgal cigareto.
Med vrati se je pojavil prestrašen obraz gostiteljice. Da ni tisti hip na cesti zatrobil avto, bi obstali vsi brez besede in brez pogleda v sobi s prevrnjenim stolom, s kapljicami krvi na zdrsanih tleh... (Dalje prihodnjič.)
Sdm&rdsopf-Sth&umpon
s praškom sza sijaj (as
Glavno skladišče za Jugoslavijo: Ravc d. d., Zagreb.
Se mehkejši, še bujnejši, še sijajnejši, a valove se prekrasno.1'
„To je vsled tega, ker jih redno, vsak teden enkrat, umivam z Extra šamponom s črno glavo.
Posebni, naravni sijaj dobe z naknadnim izpiranjem s praškom za pridobivanje sijaja las."
Zelena originalna vrečica „Extra šampona s črno glavo" in gratis priloženim praškom za sijaj las (Haarglanzpulver) stane na drobno Din 5.— in se dobiva v vseh boljših trgovinah. Ako si umivate lase pri brivcu, zahtevajte, da Vam jih naknadno izpere tudi s Schwarzkopf Haarglanzpulver.
Ako se Vam mudi, ako nimate mnogo časa za umivanje svojih las, rabite
Suhi šampon s črno glavo,
ki v treh minutah polepša lase.
jlhši (asje	so zo
Cesta o Alžiru. O vseh dogodkih dneva se pogovore na cesti	Straža	domačih	vojakov
ih-— rfiiTTmnwi
Pogled na mesto Aliir iz luke
Začetkom maja se je vršila v Alžiru proslava 100 letnice francoske zasedbe Alžira. - Kakor znano, vrši Francija v svojih kolonijah veliko civilizatorično nalogo. Značilno je, da so domačini v franc, kolonijah zadovoljni z njihovim gospostvom
Ruševine starega rimskega svetišča v Timgadu ob puščavi Sahari
100 let francoskega Alžira
Levo: Alžir posečajo turisti. Celo odličen šejk se žrtvuje za propagando in sprejema obiske angleških dam
Šejk, ki mu je daroval neki Američan te vrste puško
Palača v Alžiru
Evropka pije kavo po alžirski šegi
Raketa brez ljudi na poti okoli meseca. Raketa naj nosi fotoelektrične celice in naj prinese na zemljo film, ki se bo na poti snimal avtomatično
Polet v vesoljstvo
Že dolgo se bavi človeštvo z mislijo, da bi moglo odpotovati z zemlje in obiskati kak planet v vesolju. Zdaj proučujejo ta fantastični problem že rnožje-znanstveniki. Veda, ki se bavi s poletom v vesoljstvo, je dobila ime astronautika in jo gojijo že dokaj resno.
Kako bi mogli poleteti na tuj planet, posebno na luno, to vprašanje je že staro stoletja.
Danes razmišljajo že o ra-aj bi c
1 je na tuj planet, rred kratkim se
ketni ladji, ki naj bi odšla z zem-
je celo vršila anketa za najboljšo idejo, ki bi uresničila drzni polet. Zanimive zaključke te ankete podajamo v naslednjem.
Že kot ognjeno telo doseže raketa veliko hitrost in višino. Njen pogon zavisi od odbojne sile izpuhtevajočih plinov. Recimo, da imamo cev, ki je zaprta od vseh strani in vsebuje plin.
Prof. Goddard s svojim modelom rakete
Raketna ladja po načrtu prof. Obertha na poti na luno
Tlačne sile so usmerjene na vse strani in se izenačujejo. Če pa na eni strani odmašimo cev, da more plin ven, pritiska na tej strani ni več in tudi pritisk na nasprotni strani ni več izenačen. Razlika pritiska se spremeni v delo in pokreče cev.
Odbojna sila (ki je n. pr. izrabljena tudi pri topovih, kjer cevi po strelu sunejo nazaj in se vrnejo na svoje mesto, pri pištolah itd.) more delovati tudi v brezračnem prostoru. Zato morejo gnati tudi plini raketo v vesoljstvu. Čim večja je hitrost teh plinov, tein manjša količina je potrebna in zato bi se moglo dati raketi tem manj pogonske snovi. Po teoretičnih računih bi morala imeti raketa, da bi prišla v vesoljstvo, če je hitrost izpuhtevajočih plinov 2000 m v sekundi, toliko tvarine, da pride na vsako tono tovora 15001 mrtve teže. Če bi se hitrost plinov povišala na 4000 m na sekundo, bi mogla vzeti raketa na 24 ton lastne teže 1 tono tovora in pri hitrosti 10.000 m v sekundi celo 3 tone.
S kakšno hitrostjo moremo danes računati?
Raketa je nameščena o 18 m visokem stolpu. Te rakete, ki bi letele z velikim hruščem in grmenjem v nedosežne višine, naj bi nas obvestile, kakšna je atmosfera o najvišjih sferah
Raketa po načrtu prof. Goddarda z no- Model rakete, ki jo je o Berlinu Notranjščina rakete, ki naj bi sama šla traj. Dolžina J m	razstavil	prof.	Oberth	na	luno	in	se	vrnila	na	zemljo
Hitrost plinov v strelivu zadošča. Večjo hitrost bi mogli doseči s snovjo, ki jo je uporabil prof. Goddard za svojo raketo, patentirano tik pred veliko vojno. Ta snov je zmes vodika in kisika.
Ta zmes pokalnega plina doseže hitrost 2400 m v sekundi. Prof. Oberth je na omenjeni anketi predlagal, da se v tej zmesi poveča vodik, nakar bi dosegli hitrost plinov 4000 m v sekundi. Potemtakem naj bi imela raketa pri »samo« 24 tonah lastne teže 1 tono tovora, da bi mogla priti iz dosega privlačne sile zemlje. Konstrukcija take rakete bi bila možna z današnjo tehniko. Predlog prof. Obertha je bil nagrajen s prvo nagrado. Raketo bi torej mogli teoretično že danes zgraditi. Premisliti pa je treba še
Zemlja in luna oZprimerjavi
ostale stvari, ki bi bile združene s poletom takega prometnega sredstva v vesoljstvo. Predvsem: pri taki hitrosti bi se izredno močno razgrela zunanja stran rakete zbog trenja z zrakom.
Velike skrbi bi povzročala tudi ^bolezen v vesoljstvu« pasažirjev, ki bo bržkone opasnejša, kakor morska bolezen. Te bolezni izvirajo iz motnje občutka ravnotežja,
I	11
I. Shema rakete za polet v vesoljstvo. Za vdet služi pogonska snoo — vinski cvet (H). Primerjajte neugodno razmerje med kabino (2) in mrtoo težo: (4) vodik, (5 in 10) kisik, (9) prostor za izgorevanje. Ostalo: (1) padalo, (3) periskopi, (6) črpalke, (?) krmilo. —
II. Zgoraj: Po predlogu inž. Deischa naj se zamenja težnost s sredobežnostjo. Med letom naj se raketa predeli in naj se vrti okoli skupnega vrtišča (3). (1 in 4) pomožna šoba, (2) zvezni kabel.
Spodaj: Princip leta rakete (glej članek!).
(1) cev miruje, (2) v
pogonu
Desno:	Fantastična
pokrajina, kakor si jo je komaj zamislil Ju-les Verne, ali moderni JVells s soojo povestjo »Prvi zemljani na mesecu«, ali filmski režiser Lang v svojem fantastičnem filmu ■>Žena na mesecu«. Kaj so to, žrela ugaslih vulkanov, tajna stvarstva in nas ljudi? Ali nam bo kdaj dano, da
razkrijemo skrivnosti	Pokrajina	na	luni,	osvetljena
vesoljstva ?	od zemlje
Langmuirju, nova oblika vodika, tako zvani atom-vodik. Potovanje s to snovjo bi trajalo na luno in nazaj samo >et dni, torej manj, kakor vozi hitra »Evropa« v New York. 'a ta način bi slednjič mogli obiskati tudi Venero ali Marsa.
E
Znameniti kanali na Marsu, po katerih sklepamo, da so na Marsu — ljudje
1	11	III
I.	Hladilnik rakete. Na obod rakete curlja voda (2), para (1) zmanjšuje vročino, ki nastaja ob trenju z zrakom in obdaja raketo z varujočo meglo: — II. Shema Goddardove rakete. Iz tekočega kisika (2) in vodika (3) se dela vodna para, ki uhaja iz šobe (4) in daje pomembno hitrost raketi. (1) črpalke. — III. (1) prerez poti rakete in atmosfere. (2) Pot ob prihodu. (3) Pot pri zaviranju. Za pristanek po vrnitvi predlaga inž. Hohmann, da se uniči energija rakete na dolgi poti, ki vodi večkrat okoli zemlje. Zavora so višje zračne plasti
ki jo bo posebno občutiti v vesoljstvu, kjer ni nobenega »zgoraj« in nobenega »spodaj«. Tudi dejstvo, da ne bo težnosti, utegne imeti kljub senzacionalnemu učinku nerodne posledice.
Ta problem je »rešil« tretji nagrajenec inž. Deiscli s tem, da bi zamenjal težnost s sredobežnostjo.
Vseh težkoč, ki bi ogrožale letenje v vesoljstvu, niti ne slutimo, ker vemo še prav malo o vesoljstvu in o razmerah tam. Preden bi torej resno začeli misliti na polet, bi bilo treba preiskati prostor v bližini zemlje. Za to naj bi vzletela raketa brez moštva.
Ta raketa naj bi imela seboj fotografski aparat, ki naj bi avtomatično fotografiral luno iz neposredne bližine. Na ta način upa astronautika zbrati dovolj podatkov, da bi vendar bil nekoč uresničen tisočletni sen človeštva, polet na luno. Mnogo obeta v tem pogledu novi izum profesorja
Matija Bravničar siavi™ Osterc
Matija Bravničar zavzema odlično mesto med mlajšimi slovenskimi komponisti. Rojen 1. 1897. v Tolminu, študiral v Gorici učiteljišče ter napravil maturo, se je pozneje posvetil izključno glasbi.
Udejstvuje se kot violinist in kot komponist. Violino je študiral pri Karlu Sancinu in Rihardu Ziki, kompozicijske predmete pa deloma pri raznih učiteljih, deloma pa se je izpopolnjeval sam. Od 1. 1919. je član orkestra kr. opere v Ljubljani. Najvažnejše njegove skladbe bi bile:	nekaj
klavirskih del, nekaj samospevov s spremljevanjem klavirja, violinska sonata in suita ter operna farsa »Pohujšanje v dolini šentflorjanski«, katero je uprizorila naša opera. V javnost je prodrl Bravničar leta 1925., ko sta skupno s Kor gojem priredila v filharmonični dvorani kompozicijski večer. V »klubu mladih« pa so pred avditorijem že prej izvajali njegove skladbe, zlasti klavirske in solospeve.
Brezplačen popis Vašega življenja.
»Vseh skrbi se morete oprostiti«, pravi sloveči astrolog.
Oris ali popis življenja je za trezno mislečega človeka tako važen, kakor zemljevid za pomorščaka. Zakaj bi hodili slepo naokoli, če dobite lahko potem običajnega pisma točne informacije, ki naj Vam pomorejo <’
Prej posvarjen, prej obvarjen.
Profesor Roxroy Vam bo razložil, ua kakšen način morete doseči uspeh, v katerih dneh Vam bo sreča naklonjena in kdaj ne, priporočil Vam bo, kda j se lotite tega ali onega, ali nastopite potovanje, kdaj in koga poročite, kdaj si poizkusite izboljšati svoj položaj, kdaj smete investirati in ali so umestne spekulacije. To vse in mnogo drugega je mogoče doznati iz Vašega življenjskega popisa.
Mme. E. Servagnet, Villa Petit Paradis, Alger, piše:
»Horoskop, ki sem ga prejela, me popolnoma zadovoljuje, kajti mojo preteklost in sedanjost prikazuje nadvse točno, nadalje podaja verno sliko mojega značaja in moje zdravstveno stanje, razkriva pa diskretno tudi mojo prihodnost ter mi daje tozadevno dragocen nasvet. Delo profesorja Roxroy-a je res nekaj izrednega.«
Če želite dobiti brezplačno popis Vašega življenja, na-značite samo dan, mesec, leto in kraj Vašega rojstva, napišite razločno in brezpogojno svojeročno Vaše ime in naslov in pošljite te podatke takoj profesorju Roxroy-u. če hočete, priložite lahko 10 Din v bankovcih (kovanega denarja ne prilagati) za poštnino, pisnino itd. — Naslov: ROXROY. Dept. 8395 Č, Emmastraat 42, Haag (Holland). Pisemska pristojbina za Holandsko: 3 Din.
N. B. Profesor Roxroy ne zna slovensko, ter mu je zelo žal, da more spričo tega odgovoriti le v nemščini (na željo tudi v francoščini ali angleščini).
Matija Bravničar Foto Pogačnik
V brezmejnem vesoljstDu se vrti krogla. Brez živega bitja? Brez zraka? Kdo se upa na njo?
r
To m žit' i/ pi :/.go'-//, . ampak 20 n< dol- Krokodil, ki so ga n Bi i timi zgradili za ra/stavo krokodilov
M
m
§
Najnooejši šport o Ameriki. Skoči iz pode, skozi obroč in zopet o vodo!
Demon zraka. Naša slika kaže groteskni posnetek člana ameriškega zrakoploonega oddelka pred poletom v zrak
Iz vsega sveta
pP.
Maročani o boju s kobilicami	Kobilice	se	dvigajo
Borba proti kobilicam. Po svetu in tudi pri nas so se pojavile kobilice v taki množini, da utegnejo uničiti žetev. V Maroku vstanejo prebivalci zelo zgodaj zjutraj in pobijajo kobilice, ki se v jutranjem mrazu ne morejo geniti
Levo: Nov soetovni rekord hitrosti motornih čolnov je dosegel Garmood o Floridi s hitrost jo 92,25 angleških milj na uro, t. j. okrog /54 km
Iliša o oblakih jc tu mlin na veter o Thorpeness (Anglija), ki v njem stanuje angleška pisateljica pravljic. Pravi, da tiči z glavo v oblakih, z nogami pa na zemlji
Desno: Zvečer na morski obali o kopališču Bordi pri Sydneyu v Avstraliji
Angleška kraljica, na obisku v otroški bolnici o Londonu, Grški kapetan Gongopoleus je v tem čolničku prebrodil se igra z otroki	ocean	od	Grške	v	Ameriko
Kvart porda o odbrano napadov, ki končajo s sunkom znotraj. Med borcema o ozadju o sivkasti jopici vodja mečevanja polpukovnik v p. g. Rudolf Cvetko Foto inž. Fr. Honzak
Borenje s hladnim orožjem
Stremljenje, da se popravijo zle posledice svetovne vojne v telesni in duševni vzgoji doraščajoče generacije, je dovedlo v povojnem času do ogromnega razmaha športa. Tudi borenje s hladnim orožjem, ki se je v centralni Evropi tik pred vojno začelo šele prav razvijati in kateremu so mnogi prorokovali, da mu po odpravi dvoboja in kot preostanku fevdalne dobe ni več mesta v današnjem demokratičnem času, prikazuje s številom prirejenih turnirjev in po veliki udeležbi tekmovalcev posebno na zadnji olimpijadi velik napredek in dokaz, da pronica viteški šport borenja v vedno širše sloje.
Borenje nazivamo boj dveh, z enakim orožjem oboroženih ljudi, od katerih skuša drug drugega zadeti, ne da bi bil pri tem sam zadet. Današnje moderno borenje brez vežbanja ne zadostuje, potrebno je še mnogo vrlin in duševnih sposobnosti. Borenje dobiva svoj naziv po orožju. Razločujemo: sabljanje, floretovanje in mečevanje.
Metodo, po kateri si skušamo pridobiti čim večjo umetniško dovršenost v rokovanju z orožjem, nazivamo borilno šolo. V današnjem modernem borenju obstojata v glavnem samo dve šoli: italijanska in francoska; vse ostale, tako zvana nemška, dunajska, praška, študentovska itd., so že izumrle, deloma še izumirajo. Po uspehih večjih turnirjev in olimpijad zadnjih dveh desetletij se zdi, da italijanska šola prednjači v sabljanju, dočim boj v floretu in posebno še v meču ni še odločen. Nadmoč. italij. borilne šole obstoji v preciznem vodstvu ostrine in konice, v energičnih, vehementnih napadih iz večje razdalje in radi uporabe konice, pojačenih v obrambi.
Iz zgodovine starih kulturnih narodov, zlasti pa iz časov srednjeveškega viteštva vidimo, da je bilo borenje, ne glede na to, da je bilo priprava za resni boj, tudi eno najvažnejših sredstev telesne in posebno še vzgoje viteškega obnašanja in plemenitega mišljenja. Dandanes, ko so dvoboj nadomestile današnjemu stanju kulture vrednejše institucije, je borenje samo še šport.
Kot šport je borenje, posebno v sedanji dobi materijalizma, eminentno važen vzgojni faktor zlasti v nravnem pogledu. Medsebojna skladnost telesne, duševne in srčne vzgoje in korelacija med njimi v ostalih športnih disciplinah ni tako očividna kakor ravno v borenju. Borenje goji in pospešuje v izredni meri razvoj plemenitih, duševnih in srčnih lastnosti. Hrabrost, hladnokrvnost, prisotnost duha, hitra presoja situacije, takojšnja odločitev in izvršitev, vztrajnost, zatajevanje in brzdanje samega sebe, vljudnost in obzirnost v obnašanju, poštenost in čistost v mišljenju so za pravega borilca poleg telesne prožnosti in utrjenosti neobhodno potrebne lastnosti. V nobenem športu se dobre strani kakor tudi hibe značaja ne odražajo tako očividno, kot v borenju. Učitelj-vzgojitelj nima skoro toliko prilike, da z najenostavnejšimi sredstvi podpira razvoj dobrih, trebi že v korenini slabe lastnosti in navaja in vzgaja učenca k plemenitemu mišljenju in fair obnašanju. Borenje kuje značaje in kleše iz mladeničev može.
Viteško borenje je neprestani vir novih doživetij in zadovoljstva. —-V pogledu športnega užitka je borenje neizčrpno. Svoje pripadnike veže nase z neodoljivo silo. V večini panog mora športnik premagati mrtvi odpor orodja ali svojih mišic. Napredek je najčešče samo stopnjevanje uspeha z napenjanjem mišic in volje. Pri borenju je odpor živ, vedno se menjajoč protivnik. Vsak nasprotnik je drugačen in tudi pri istem partnerju, ki je misleč človek, nastaja vsak trenutek druga situacija. Pri borenju se prične >ravi razvoj šele po obvladanju tehnike. Borenje ni samo boj telesne izvež->nnosti, temveč v glavnem boj duha proti duhu.
Nadaljnja prednost borenja je, da omogoča svojim pristašem športno udejstvovanje tudi v poznejši dobi življenja. Rutina, bistrost očesa, premišljenost in ustaljenost značaja nadomeste in izenačijo do gotove meje mladeniško prožnost in čilost ter omogočuiejo tekmovanje tudi z dorašča-jočim naraščajem. To in blagodejni vpliv borilnega športa na telo in dušo je povod, da ostane večina borilcev zvestih izvoljenemu športu tudi v jeseni svojega življenja.
Pred vojno je bilo borenje v vseh treh panogah v centralni Evropi že na razmeroma visoki umetniški stopnji. Uvidevajoč izredno važnost borenja kot vzgojni faktor so nekatere države uvedle borenje s hladnim orožjem kot učni predmet v srednje šole. Izbruh svetovne vojne je prekinil nadaljnji razmah. Po končani vojni se je začeto delo nadaljevalo. Največji porast pokazuje Nemčija, katera ima danes čez 12.000 borilcev, od teh 20% dam. Tudi v naši državi zavzema borenje vedno širše kroge. Predvojni pokrajinski centri, kot Zagreb, Split, Subotica, Novi Sad, Beč-kerek	i.	dr. so z novimi silami in	podvojenimi močmi na delu. V	Beogradu	je	bil 1. 1928. ustanovljen Jugoslovenski Mačevački Savez.
Tudi naša bela Ljubljana ne zaostaja v viteškem športu, športni klub Ilirija, za razvoj športa v naših krajih gotovo najzaslužnejši in brez-dvomno tudi največji ali round športni klub Jugoslavije, je spričo obstoječih stremljenj ustanovil spomladi 1. 1929. sabljaško kot svojo deveto športno sekcijo. Delovanje sekcije je bilo omejeno dosedaj samo na^ sabljanje. Z novo sezono v jeseni 1. 1930. pa bo poleg obstoječega tečaja za sabljanje otvorjen še nov tečaj za floretovanje za dame in gospode. Sekcijo vodi učitelj-amateur potpukovnik v p. Rudolf Cvetko, učenec svetovnega mojstra Miče Neraliča, z odliko diplomirani absolvent in poznejši učitelj	sabljanja na voj. zavodu za	izobrazbo borilnih in telovadnih učiteljev	v	Wiener-Neustadtu. Vkljub	kratki dobi obstoja sekcije so	njeni
člani pri svojem prvem nastopu v javnosti ob priliki poklonitvenih športnih manifestacij v Beogradu častno in z uspehom zastopali našo Ljubljano. Po dosedanjih uspehih sodeč smemo upravičeno pričakovati, da bodo v doglednem času častno zastopali belo-zelene barve naše Ilirije ne samo na domačih, temveč tudi na mednarodnih turnirjih.
Zgoraj:
Vežbanje
Levo: Vežbanje kretanja in nožne gimnastike
Desno : Vežbanje zamahov kot predvaja za udarce in parade
Spodaj:
Suni . . .!
Levo: Pomožna parad v seksti po odbitem batutta napadu proti hrbtni ostrini
Desno: Floret, '/adržni sunek zgoraj v nasprotnikov fintni napad
Foto »Ilustracija«
Z razstave sodobne grafike
(Ljubljana, maj)
V maju se je Jakopičev paviljon odprl prvi letošnji umetn. razstavi, ki jo je aranžiral Miha Maleš. Razstava je obsegala samo grafična dela in so se je poleg slov. umetnikov udeležili tudi mlajši hrvatski in srbski. Izmed Slovencev so razstavili štirje člani »Četrte generacije«: Maleš, Pregljeva, Pirnat, Globočnik, kot gosta Tone in Fr.Kralj. Brate izza Kolpe so zastopali čla-ni zagrebškega društva »Zemlja«: Oton Postružnik, Ivan Tabakovič, Krsto Hegedušič in trije gostje: BuroTiljak, Mica Todorovič in Marjan Detoni. Dela gostov nasplošno niso pokazala visoke kvalitete iu so se preveč sukala v programski vodeni socialnosti in kolektivnosti ter tudi v banalni grotesknosti. Ugaja Hegedušič s solidnostjo risbe in socialno-poetično snovjo, dalje par listov Otona Postružnika, čigar ciklus v razstavi Je bil pa za zapadno oko zelo manirističen in afektiran, ter Duro Tiljak z eno risbo. Ostali niso pokazali nič kvalitetnega.
Izmed Slovencev je vzbujala največjo pozornost grafika Mire Pregljeve, nekaj listov v tušu (Cvetje, ki ga prinašamo v reprodukciji, Dve sceni iz biblije in Portret), v katerih se je Pregljeva predstavila zelo ugodno; vidi se, da se šola ob najklasičnejših primerih stare umetnosti, ker ji pod roko uide ta ali ona reminiscenca, vendar ne na škodo njenega osebnosamostojnega izraza. Miha Maleš ni razstavil dosti novega, ugajal je pa z novim akvarelnim portretom in ko-loriranimi risbami zlasti glede barvnega pojmovanja. Pirnat in Globočnik sta razstavila le malo stvari, prvi nekaj skic iz Idrije, zelo impresivno-stvarno podanih, od drugega bi bilo omeniti Pogovor. Tone. Kralj je pokazal osnutke za cerkveno slikarijo v Cattinari, katere razstavlja sedaj tudi na izložbi cerkvene umetnosti v Anversu, France Kralj pa vrsto keramičnih statuet.
Mira Pregelj: Coetje (tuš)
Miha Maleš: Portret Juličke B. (akvarel) Foto Brata šmuc
Slovence je na razstavi, ki je bila seveda zelo pomanjkljiva, karakterizirala zlasti osebnostna nota v formi, ki nam priča, da se umetnost to in onstran Kolpe loči še po čem drugem, nego samo po programu.
Krsto Hegedušič: Pariško predmestji'
Beli zobje: Chlorodont
prijetno osvežujoča zobna krema s poprovo meto Chlorodont napravi zobe bleščeče bele in varuje dragoceni zobni emajl, daje zobem sijaj slonove kosti, jih naravno očisti in odstranjuje neprijeten duh ust. Prepričajte se najprej z nakupom ene tube po Din. 8.—, velika tuba Din. 13.—; Chlorodont-ustna voda steklenica Din 17.50. Zahtevajte vedno samo pristni Chlorodont ter zavračajte vsak nadomestek! Pošljite nam ta oglas kot tiskovino (omot ne zalepiti) dobili bodete brezplačno eno poskusno tubo za večkratno uporabo. Tvornice Zlatorog, oddelek
Chlorodont, Maribor.	11S
Nova dela akad. slikarja Hinka Smrekarja
Desno: Ecce homo! (akvarel)
Diploma dr. J. Tičarju (kolorirana perorisba)
Spodaj levo: Portret dame (risba Spodaj desno: Diploma Mariji Pušar (kolor. perorisba)
lAttNI*tLANI£l
VPRI>UN;tZA>LtM'
• DR£rtTVO’ZA • Z^RADBO^OKO ^KEAADOMAv^
-£yv\ -t^C
A ~1T «^1^’
-«*v /iv^(X/t'6^lv>	.^yV/
-ftKOiTo^
/vvovc^ >5/ ss&rn7'^ •v>ie^v \r%,5jxsir'
-f^ostox, 'f)^'	d:.y'	1<5^!)
'-o-L$oKSx~'	^\lh
\ RCKw*4^QČ
tt.1 mala.
H. Smrekar: Aotokarikatura
Naš Hinko Smrekar
um. slikar in risar za vse. (Ljubljana, Alešovčeva ccsta 38, telef. št. 2658.)
7 pisem. Zbral in uredil Smreko Hinkar.
Jurij Bučman, hišni posestnik, ljubljanski častni meščan itd.:
Poznal sera njegovega očeta, postrežčka Janeza. Bil je »neroden« človek. Jabolko ne pade daleč od drevesa. Sin Henrik je v šolali do mature vzbujal upe, da bo nekaj prida iz njega. Kdor matere ne uboga, ga tepe nadloga. Kmalu se je izgubil in zašel med lakotnike, potepuhe in pijance. Gotovo se mu je zmešalo. Mesto da opravlja kakšno koristno delo. Bogu čas krade z neumnim čečkanjem in mazanjem in z izprehodi pri belem dnevu. Po leti nosi kratke hlačice in se izgovarja na vročino. Včasih vriska in vleče harmoniko, ko pošteni ljudje še spe. Včasih se na sredi ceste ustavi, zabodeno zija kamor že, tudi kar v zrak in pravi, da študira.	Ni oženjen,	ne pije ne	vina ne žganja, iz	česar vsega se
vidi. da je	čisto zmešan	čudak. Za	njegove zmazke se	ne brigam.	Ja-
bolka, hruške in druge cepe, cepi v mladosti za stare zobe! (Dolžan mi je še osem kovačev.)
Polikarp Pofoškar, tajni policijski agent:
Oseba	H. Smrekar,	ura. slikar	v Ljubljani, Alešovčeva ul. 38,	posestnik vile	»Kurnik«, je	zapisana v	policijskih poročilih	iz 1. 1905/6.	kot
notoričen alkoholik in razgrajač, iz česar sledi, da je vseh pregreškov in zločinov zmožna in sumljiva, zaradi česar je bila 1. 1915. internirana. V svojem spisku »Črnovojnik« je svojo prefrigano, rafinirano zločinsko nrav priznala. Imenovana oseba se je sicer že od 1. 1906. dalje odrekla tipičnemu alkoholizmu in je baje pristaš »Svete vojske«, vendar je prav ta navidezni preokret zelo sumljiv. Najbrž ne obiskuje gostiln le zato, da se ne bi kdaj zarekla. O njegovem delu ne vem ničesar.
Gdč. Pipica Bigec:
Lep ni, še dolgo ne, in še »luštkan« ne, ampak zanimiv, zabaven in ljubezniv, kadar ni grob. Spominske knjige prijateljic so polne njegovih risb. Tudi meni je obljubil. Nerazrešljiva uganka pa mi je, da nešteto deklet pozna, pa z malokatero kdaj gre in baje nobene ne mara?? Pravijo, da ga imajo nekatere rade. Jaz tudi — a škoda, da je zame že prestar. Baje je bil enkrat v življenju zelo hudo zaljubljen, pa ga je še danes tako sram, da se noče nič več zaljubiti. Včasih milo-sanjavo gleda, včasih pa tako grdo izpod čela, da je strah. Več o njem ne vem.
Dr. Rigoslav Brbek. umetn. zgodovinar:
Vprašal sem R. Jakopiča (kot vselej) za njegovo mnenje o H. S.-ju. Pravi, da ga je javno štel vedno med najboljše slovenske umetnike, vendar se mu zasebno ne ljubi govoriti o njem. H. S. je zelo talentiran, genijalen mazač, nadpovprečno inteligenten ignorant, duhovit tepec, izborno zarisan risar, vešč slikar brez kolorita. v splošnem mnogo nadarjena neznalica. Po značaju milosrčna surovina, energična šleva brez kompromisov. Po temperamentu melanholičen veseljak, kot jagnje pohleven kolerik. O njegovem življenjskem delu poročam več, kadar mi R. Jakopič dovoli.
Pufobor Paletnik, akad. slikar:
Resnično, — v zadrego me spravljate! Dolgoletna prijatelja sva z naši m Hinkom. Ne maram se mu zameriti, zatč se svojim izjavam v listih odpovem. Kdor hoče več izvedeti, mu obširno razložim v kavarni »Union« pri umetniški mizi, vsak dan od 10 do 22.
Zlatko Branjar:
Napravil mi je dokaj lepih slik. portretov v akvarelu in olju, mnogo lepih in učinkovitih reklamnih osnutkov. A ker je delal tudi za mojega konkurenta, sva mu oba naročila ustavila, dasi ga odkrito pogrešava.
Dr. Samo Strupnik, psihijater-primarij:
H. S. boleha že od rojstva na hipertrofiji srca in intelekta. Stanje sveta ustvarja neprestane konflikte med obema. Odtod eksudati satire. Pacijent sanja že od otroških nog dalje o neki Arkadiji, deželi presrečnih. ki je ni in nikdar ne bo. Nadaljnje komplikacije povzroča kronična hipotrofija nervi rerum. To stanje se od leta do leta poslabšuje zaradi abulije založnikov in radi brutalne apatije gmotno zelo sposobnih mecenov, ki imajo le redkokdaj intervalla lucida. Na spomlad ga vznemirja navadno zmerna, neopasna dementia erotica, vendar se to stanje stalno zboljšava. Trpi zbog kronične obstipacije čreves in možgan. Vse te komplikacije v zvezi s še drugimi interkurentnimi pojavi ustvarjajo slabše in jačje depresije, kar je itak delež in usoda vseh pomembnejših humoristov vsega sveta in vseh časov. Njegovo stanje je zelo resno. Edina rešitev zanj bi bile krepke injekcije »auri sive argenti in cassam«.
H. Smrekar:
Rojen sem bil pravilno. (Priče pa so že vse pomrle.) Prvi silnejši umetniški vtis je napravila name v 2. letu starosti notranjščina frančiškanske cerkve, šolanje je vzbujalo splošno pozornost in nade, da postanem ugleden, koristen, bogat član človeške družbe. Sicer sem od 4. leta dalje venomer čečkal razne fantastične »pajace«. Od 16. leta dalje sem se pet let boril proti tej prirojeni slabi navadi. Končno pa me je zmagalo, zavrgel sem pravne študije in s tem zapustil ravno pot sijajne bodočnosti. Uboga majka! Ne le sebi, tudi Tebi sem moral zagreniti življenje.
Modri rojaki so zmajevali z glavo nad »izgubljenoj ekzistencoj'. (Tedanji častni naziv za vse slov. umetnike ne izvzemši I. Cankarja.) Dobri tovariši pa so me v odsotnosti častili s »faliranim juristom«.
Človeka sem že na vse zgodaj dodobra spoznal kot žalostno karikaturo v nasprotju idealnih teorij in zvečine ogabne prakse, ki postaja, čim dalje živim, tem ogabnejša. Ni torej čuda. da sem postal v toliki meri karikaturist in skoro absoluten cinik, kot vsi obupani, neverni idealisti.
25 let sem se pretepal s topogledim, topoumnim, brezsrčnim, hinavskim, zlaganim, kramarskim rodoljubarstvom — za prospeh svojega dela. za pičle honorarje. Boril sem se s prijatelji, s kritiki in kritikastri.
25 let dela leži za menoj, najrazličnejšega, v katerem zavzema karikatura le najmanjši del. A godi se mi kot rajnkemu Verovšku. Nastopil je v najresnejši, najpoetičnejši vlogi, pa se je do stropa vse zakrohotalo, čim se je prikazal na odru. Želel bi v boljših, lepših razmerah živeti vsaj še 25 let. da bi me poštenejši rojaki spoznali malo točneje.
Ljubim svoje delo, — delo samo na sebi bolj nego njega efekt, t. j. umotvore in honorarje. Ljubim našo prelepo zemljo (ljudi — po zaslugah precej manj!). Ljubim solnce (a radi živcev sem rajši v senci!). Ljubim lepe knjige, oh, ljubice moje! Ljubim še to in ono.
yskar nas je »takih izgubljencev«, se čutimo v prelepi domovini, kot bi bili izgnanci v Sibiriji. Ljubi rojaki nas prosijo: »Pojdite v božjem imenu! Narod je revež, kruha ni!« In kdor more, stori dobro sebi in rojakom.
Ni kruha!« Skoro pol milijarde dinarjev se potroši v Sloveniji letno za alkohol! Kje so še milijoni za muhaste ljubice, kje kapital za luksus! In kje radi tega izgubljene milijarde pametne inicijative? Vsaj malo v prid onim. ki dajejo s svojim kulturnim delom narodu pravico, da se sme tako imenovati! Bežite, krute resničnosti ne doseza nobena umetna satira, še Cankarjeva je bila mnogo premila in mehka! Preko nadlog in srda — do Sv. Križa! O Sveti Križ, ti svetla lučka našega — »penziona«!
Iz dela Hinka Smrekarja
R. L.
Hinko Smrekar se nam hoče danes predstaviti kot risar portreta in diplome, 011 polaga važnost in poudarek na to, da ga ne prikazujemo kot karikaturista, kar je v ljudskih očeh, nego kot risarja solidnih nalog, serijoznih naročil. Tej njegovi želji bodi rade volje ustreženo, dasi se s takim pojmovanjem še ne strinjamo popolnoma; Hinko Smrekar gotovo zasluži pozornost tudi s te strani. Je že skrajni čas, da se kdo izmed generacije, ki danes že odstopa iz ospredja našega kulturnega življenja, spomni ogromnega dela kronista Smrekarja, brez katerega si vendar ne moremo misliti naše predvojne kulturne zgodovine. Ta kuinpan in ilustrator Cankarja, hišni risar vseh naših humorističnih listov, prati-kar, karikaturist, poet itd., je ob svojem času menda vendar bil taka aktualnost, da bi spričo nje kak njegov sodobnik mogel zabeležiti in načrtati vsaj slaboten referat o tem rišočein ogledalu časa. Če se danes Smrekar čuti osamljenega med nami, to pač ni krivda mlade generacije, nego njegove, ki ga je zapustila in izdala. Smrekar je ostal svoji smeri do danes zvest. To samo na sebi sicer še ni greh niti ni slabo, a postane lahko pri takšnem opravilu, kot ga je imel 011,' nadvse usodno. Smrekarjeva risba ni utemeljena v sebi, nego v aktualnosti, v dnevniku, v literarnem, je do neke meje diplomska. Ali z drugimi besedami: naturalizem fantazije, pravljice, satire, diplome, portreta, karikature je tu v ornamentalno zavitem okviru. To ga je tako pogosto vedlo v narodni okrasek ali folkloro (Pogodba z vragom itd.) in v različne teatralične snovi galantnih vragov v trikoju (Kristus in skušnjavec) in podobnega, o katerih je reči, da so apartna literarno-grafična ornamentika, danes malo razumljiva. Nad Smrekarjevo risbo leži nekak duh odra in kulise iz predvojne dobe, grafike v onein zmislu, v katerem bi si jo človek želel, pa pri njem ne najdeš. Danes, ko se čas odmika od Smrekarja in Smrekar od časa, nekako poudarja važnost onih nalog, ki so med relativnimi manj relativne — diplom in pa seveda portreta. Objekt človek je vendar vselej aktualen in njegova podoba, napravljena v objektivnem stilu, enako. Portret dame, ki ga prinašamo, po našem je taka objektivna podoba in Smrekar je po pravici nanjo ponosen.
Dve, tri ugankarjem na pot
Janez Ložar
Pa je bilo ugankarjem še premalo skrito, če so samo tako premetali črke: skrili so še črke same. Nastala je nova silno obširna skupina ugank, ki jo bomo imenovali s skupnim imenom črkovna skrivalica. Delili jo bomo na tri glavne skupine: i. da izražamo črke z različnimi znamenji iz matematike, glasbe, kemije i. dr.; 2. da izražamo črke z drugimi črkami; 3. da izražamo črke s številkami.
Pri vseh teli skupinah si moramo najprej ogledati nekatere prav lepe posebnosti abecede. Naša abeceda ima — kot je splošno znano — 25 črk. Zato jo lahko: 1. spravimo v kvadrat 5X5; 2. tudi 5X5 notnih črt nam da 25: vsaka črta pomeni eno črko; 3. spravimo jo v 5 skupin po 5 črk. To je nekaj glavnih pravil, sicer je pa vsaka teh ugank več ali manj posebne vrste in ima navadno vsaka svoj poseben ključ.
1. Gotovo je eden najstarejšili načinov izražanja z znaki signaliziranje. S kresovi na gorah so naznanjali nekdaj prihod Turkov, poznali pa so to že tudi stari Grki, ki so celo sporočali tako besede. Njihovo abecedo 24 črk so razdelili na 4 skupine po pet, zadnja pa je imela le 4 črke. Čuvaj na gori je po tein ključu »brzojavljal«. Najprej je prižgal toliko bakel, v katero skupino je spadala črka, nato pa je z drugo baklo zamahnil tolikokrat, na katerem mestu v skupini je stala črka. Seveda je šel ta brzojav precej počasi in je porabil nekoč čuvaj za kratko vest, da je dezertiralo 100 Krečanov, 21 minut.
Drug slučaj je, da rabimo za črke znake za vreme iz pratike, geometrične like, ločila itd. Seveda je treba za rešitev posebnega ključa, ki je navadno dan v kakih številih, ali pa vzamemo iz besede, katero pomenja znak, tisto črko, na katerem mestu znak isto ji.
II. Namesto znakov rabimo zopet po gotovem ključu druge črke (ali tudi črkovne skupine). Ker za te vrste, razen onih abecednih, ni enotnih in splošnih pravil, bomo posebnosti najbolje videli na zgledih:
t. Skrit napis.
Pruvec valeki, prevoci mehi.
Rešitev: V 1. vrsti zvišamo vsak samoglasnik za 1 vrednost (a = e, e = i, i = o...), v 2. vrsti pa znižamo za ravno toliko (u = o, o = i, i = e...):
Pravic veliko, pravice malo. — (Ml. 1929.)
2. Madžarski napi s.
NOMSO NAD.
YBOTY RTUJY Rešitev: Napis beremo od zadaj: Danes meni, jutri tebi. (.Ml. 1929.)
Nove knjige
Zbrani spisi Ivana Cankarja: X. zvezek
V samoti. Smrt in pogreb Jakoba Nesreče. Aleš iz Razora. Marta, črtice 1905—1906.
Uvod in opombe napisal Izidor Cankar. Založila Nova založba v Ljubljani, 1930.
Po daljšem, več kot enoletnem zastanku je Nova založba zopet izdala nadaljnji zvezek Cankarjevih del, ki bodo sedaj, kakor čujemo, izhajala brez premora, tako da je pričakovati XI. zvezka že letos za božič. Pričujoči zvezek zaključuje eno važno razdobje Cankarjevega dunajskega dela in stoji tik pred njegovim odhodom v domovino, kjer se je pesnik vrgel v zmede tedanjih političnih in volilnih bojev. Povesti X. zvezka kažejo, kakor tudi urednik v uvodu obširno tolmači, nadaljnjo stopnjo miselnega razvoja Cankarjevega, zlasti njegove teorije: »Obsojenstva«. »V samoti« počiva še vedno nad družino strašna roka neizprosne usode, ki ji nihče ne more ubežati, razen če se reši v smrt. V »Smrti in pogrebu Jakoba Nesreče« pa Cankar že sam obsodi svoj nauk o obsojencih, ki ga je tolikokrat oznanjal, in splete z »Alešem iz Razora« povest, v kateri pravica in vrlina brezpogojno zmagujeta nad krivico in sebičnostjo. Najznamenitejše delo tega zvezka pa je »Marta«, fragment romana, ki doslej še ni bil objavljen. Teh šest klasično pisanih, široko zasnovanih poglavij je visoka pesem poguma, dela, radostne žrtve in dokazuje, da bi ta roman bil postal najbolj optimistično Cankarjevo delo, ko bi bilo pesniku usojeno, da ga konča. Tako se nam tudi v tem zvezku kaže Ivan Cankar v novi in, reči smemo, pravilnejši perspektivi. Cena broširanemu izvodu je 68 Din, v polplatno vez. 80 Din, v celo platno vez. 86 Din, v polusnju vez. 110 Din v vseh knjigarnah.
Salda-konte, štrace, journale, šolske zvezke, mape, knjižice za odjemalce, risalne bloke itd.
nudi po izredno ugodnih cenah
S
KNJIGOVEZNICA JUGOSLOVANSKE TISKARNE
v Ljubljani, Kopitarjeva ul. 6, II. nadstr
3. Šifrirana brzojavka.
cabofubife difečo bibe cabočibifofe cibo cobadibebu Rešitev: Vsak zlog pomeni eno črko po ključu:
b c č d
5. Uganka v sekiricah. mf
S
S
Božji mir je boljši ko pamet.
(Ml. 1928.)
4. Prepletena nit. — Rešitev: V oba pravokotnika napišemo vozna-čenih smereh abecedo in jemljemo črke po niti: Ni vsak jedel mesa, kdor si zobe trebi.
Rešitev: 10 črt pomeni prvih 10 črk abecede. V poštev pridejo samo sekirice na črtah: Aida.
izhaja vsakejra 25. v mesecu. Naročnina letno 100 Din (inozemstvo 120 Din, Amerika 3 dolarje), polletno 55 Din (inozemstvo 65 Din). Številka 10 Din. Izdaja konzorcij Ilustracije (K. Ceč & cons.). Urednik Narte Velikonja. Uredništvoin uprava: Kopitarjeva 6/II. Grafično delo Jugoslov. tiskarne v Ljubljani (K. Čeč)
Dagmar-svila izdeluje v naši državi
■it.m