349
Medikohistorična rubrika
PETDESET LET MEDICINE
Govor dr. Avgusta Levičnika na
slavnostnem zborovanju
ob 50-letnici Društva zdravnikov
na Kranjskem, 23. maja 1912.
ob 11. uri, v dvorani Deželne vlade
v Ljubljani
Mario Kocijančič
Izvleček
Petdeseto obletnico Društva zdravnikov na Kranjskem
(ust. 1862) je spremljal niz društvenih in strokovnih
prireditev. Med temi dogodki je za oceno poklicne in
nacionalne strukture članstva ter dejavnosti društva
posebej pomemben slavnostni govor ljubljanskega
zdravnika dr. Avgusta Levičnika Petdeset let medici-
ne, objavljen tudi v slavnostni slovenski številki Liječ-
nićkog vijesnika v Zagrebu 5/1912. Prispevek je zgod-
ba o razvoju in napredku medicine kot stroke in zdrav-
stva kot javne službe v obdobju prvih petdesetih let
Društva zdravnikov na Kranjskem (1862–1912).
Danes, skoraj po stotih letih, občudujemo sistemati-
čen strokovni in medikohistorični prispevek Avgusta
Levičnika Petdeset let medicine kot visoko strokovni
nagovor ciljni skupini slovenskih izobražencev-zdrav-
nikov, zbranih v deželnem Društvu zdravnikov na
Kranjskem.
Uvod
V letu 1912 je Društvo zdravnikov na Kranjskem obha-
jalo 50-letnico svojega obstoja, kar je v društvu in v jav-
nosti zaznamovalo nekaj izjemnih dogodkov. Slavnost-
na obeležba teh dogodkov se je zdela tedanjem vod-
stvu društva ne le pomembna, temveč celo prestižna:
– V tem letu je Društvo zdravnikov na Kranjskem šte-
lo 7 častnih in 92 rednih članov, od teh 35 v Ljublja-
ni.
– K društvu so v tem letu pristopili dr. Anton Brecelj
iz Gorice, dr. Andrej Jenko iz Loža, dr. Anton Kla-
sinc iz Pragerskega in dr. Bela Stuhec s Ptuja. Tako
se Društvo zdravnikov na Kranjskem bliža izpol-
nitvi želje, da bi bili v društvu združeni vsi sloven-
ski zdravniki.
– Več kolegov je odšlo na Balkan v pomoč ranjen-
cem; predsednik društva dr. Demeter Bleiweis pl.
Trsteniški je bil poklican v odbor »Rdečega križa
balkanskih držav«.
– Za častne člane Društva zdravnikov na Kranjskem
so bili v tem jubilejnem letu imenovani: dr. Voji-
slav Subotić iz Beograda, dr. Miroslav pl. Čačković
in dr. Ivan Kosirnik, oba primarija iz Zagreba.
– Mnogo dela je imel odbor s pripravami obeležja
50-letnice Društva zdravnikov na Kranjskem. Za
urednika slovenske slavnostne številke Liječniške-
ga vijesnika je bil izbran dr. Avgust Levičnik.
– V 34. letniku (1912) zagrebškega Liječniškega vije-
snika je bila slavnostna majska številka posvečena
izključno 50. obletnici Društva zdravnikov na Kranj-
skem (osn. 1862). V tej številki bralca prevzame vse:
od slavnostno oblikovane naslovne strani in uvo-
da do skrbne izbire avtorjev in vsebine prispevkov.
– Slavnostna številka Liječniškega vijesnika 5/1912 je
»našla priznanje in dvignila ugled slovenskega zdrav-
ništva v svetu. Laskavo so jo ocenili češki in poljski
zdravniški listi. Wiener medizinische Wochenschrift
je objavil dolgo oceno docenta dr. Jagiča, ki poudarja
uspešno delovanje slovenskih zdravnikov«.
Slavnostno zborovanje 23. maja 1912
Na slavnostnem zborovanju Društva zdravnikov na
Kranjskem 23. maja 1912 ob 11. uri v dvorani Deželne
vlade sta bili na mizi poleg mesta predsednika dve di-
plomi. Na eni strani je bila diploma s podpisi članov in
ustanoviteljev društva iz leta 1861, na drugi strani je
bila nova, umetniško izdelana diploma, ki jo je za pro-
slavo 50-letnice izdelal akademski slikar Ivan Vavpo-
tič, sin društvenega člana okrajnega zdravnika dr. Iva-
na Vavpotiča iz Novega mesta. Diplomo je
podpisalo 64 prisotnih zdravnikov. Strokovni prispe-
vek »Petdeset let medicine« ljubljanskega zdravnika
dr. Avgusta Levičnika2 je bil tudi njegov govor na slav-
nostnem zborovanju in uvodni prispevek v slavnostni
slovenski številki zagrebškega Liječničkog vijesnika.
Članek v Liječničkem vijesniku, maj 1912
Petdeset let medicine3 je obširen pregledni jubilejni
članek ljubljanskega zdravnika dr. Avgusta Levičnika,
v katerem avtor povezuje zelo veliko in široko paleto
napredka medicine v svetu in v deželi s petdesetletno
zgodovino poklicnega strokovnega druženja in dela
Društva zdravnikov na Kranjskem, tj. Slovenskega
zdravniškega društva.
Ljubezen do poklica in smisel za napredek
»Zgodovina petdeset let Društva zdravnikov na Kranj-
skem je zgodovina petdeset let poštenega zdravniške-
ga dela, dela, ki se, z večine prikrito, često tako malo
ovažuje in žal tako naglo pozablja. Zgodopisec pa, ki
bo kedaj listal v naših analah, našim prednikom-ustav-
nikom in njih naraščaju brez dvojbe prisodi, da so ime-
li zadosti ljubezni do poklica, veliko dobre volje in
pred vsem dokaj smisla za napredek. Da, smisla za
napredek!«
»Zgodovina medicine zadnjih petdeset let je povest ne-
prenehnega srečnega razvoja, nenavadnih odkritij, ne-
pričakovanih vzpehov. In vsega tega napredka se je
tudi udeleževalo zdravništvo na jugu. Ne kakor bi bili
temu gibanju sami dajali močnih impulzov – klinik in
laboratorijev nimamo, nimamo zdravniških stolic, a za-
nimali smo se za vspehe srečnejših tovarišev, uporab-
ljali jih, bogatili neopaževano z novimi izkušnjami v
praksi, društvo je vodilo in bodrilo. In tako je postala
zgodovina našega društva tudi zgodovina napredka v
medicini, recimo zgodovina vsestransko uporabljene-
ga, uvaževanega napredka. Petdeset let medicine! Te-
ško je podati pravo sliko, pravo zgodovino, prebujen
je razvoj, premnogolične so raziskave, skoro preveč
gre to življenje v globino in na širino!«
Zdrav Vestn 2007; 76: 349–54
350 Zdrav Vestn 2007; 76
Napredek v medicini je povezan z imeni
»Napredovala je anatomija, pred vsem patologična
anatomija. Kak razloček med ,humani corporis fabri-
ca’ (Vesalius 1548) in moderno učno knjigo (Hyrtl,
Toldt)! Leto 1858 je prineslo stanično patologijo (Cel-
lularpathologie) Virchowa. Rokitansky je tedaj že za-
snoval podstav, Virchow pa je zgradil na njem stavbo
o življenju bolne stanice. Uvedli so metodično in do-
sledno poiskuse na živalih in pričeli vseskozi uporab-
ljati bakteriologijo (Pasteur). Koch je določil na to, ke-
daj da se mikroorganizem sme smatrati za povzroči-
telja bolezni, in potem je sledilo odkritje za odkrit-
jem. V petdesetih letih so odkrili sledeče povzročite-
lje boleznij: Streptococcus pyogenes in Staphylococ-
cus pyogenes (Ogston, Becker, Rosenbach), gonococ-
cus (Neisser, Bumm 1879), bacillus typhi (Eberth 1880,
Gaffky 1884), bacillus leprae (Hansen 1880, Neisser
1881), bacillus oedematis maligni (Koch 1884), bacil-
lus rhinoscleromatis (Frisch 1882, Paltauf, Eiselsberg
1886), bacillus tuberculosis (Koch 1882, Baumgarten),
bacillus mallei (Schütz 1882, Loffler), vibrio cholerae
asiaticae (Koch 1884), bacillus diphteriae (Klebs 1884,
Loffler), bacterium coli commune (Escherich 1885),
diplococcus pneumoniae (Fraenkel 1886, Weichsel-
baum), bacillus tetani (Rosenbach, Kitasato 1889), ba-
cillus influenzae Pfeiffer 1892), bacillus pestis bubo-
nicae (Kitasato, Yersin 1894), bacterium dysenteriae
(Shiga, Kruse 1898), bacterium dysenteriae (Flexner,
Kruse 1900), meningococcus intracellularis (Weich-
selbaum 1899).
Nova so v patologični anatomiji tudi poglavja o vnet-
ju, o oteklinah, novotvorbah, patvorbah, o parasitih
(Anchylostoma duodenale, plasmodium malarie La-
veran, Marchiafava, Celli, Golgi), oxyuris vermicula-
ris, trichina spiralis (Zenker 1860), amoeba dysenteri-
ae, tripanosoma gambiense (Dutton 1902), spirocha-
ete pallida (Schauadinn 1905) itd.
Fiziologiji so začrtali v tej dobi nova pota: Johannes
Muller, Ludwig, Claude Bernard, Brücke, Pettenko-
fer, Voit, Du Boise, Reymond, Pflüger, Engelmann,
Rollet, Hering, Broca, Fritsch, Hitzig, Golz, Pawlov in
drugi«.
Najbolj opazen napredek je bil v klinični
medicini
»Do višine, ki se navidezno ne da preleteti, se je dvi-
gnila moderna kirurgija. Lister je prvi uvedel asepso
in antisepso (1869). Za narkozo so jeli rabiti eter in
kloroform. Lokalna anestezija in pa uspavanje hrbt-
nega mozga se je splošno razširilo. In ko je tako kirur-
gija preprečila ali vsaj omejila nevarnost operacije in
ji vzela želo bolečin, pa je ob enem raztegnila svoj
delokrog in našla novih metod. V to poglavje spada
prerez in anastomotična spojitev živcev, trepanacija,
punkcija osrčnika, šiv srca, Forlanini-Brauerjev umet-
ni pneumotoraks, odstranitev pljučnih krp, terapija
zoženega požiralnika, golče, operacije na prebavilih
in v trebušni votlini, kirurgija ledvic, operacija hipofi-
ze, različne transplantacije in implantacije, galvano-
kaustika, termokaustika, bronhoskopija, uporaba sol-
ne raztopine in želatine, Esmarchova metoda (1873)
proti krvavenju.
Ginekologija s porodništvom je dobila veliko impul-
zov od kirurgije, interne in istotako od bakteriologije.
Listrov prednik na tem polju je bil Semmelweiss (Du-
naj, 1818–1865).
Velik napredek v okulistiki označujejo: Arlt, Graefe,
Credé (Ophtalmoblenorrhoea neonatorum, 1881) itd.
Znamenit je bil v dermatologiji Hebra v Avstriji (dia-
gnostika kožnih bolezni), Ricord na Francozkem, Han-
sen na Norveškem (lepra). Veliko priznanje si je pri-
dobila terapija Finsena pri zdravljenju lupusa. Znana
sta tudi Ehrlich in Hata v boju zoper sifilo. Tudi notra-
nja medicina ni zaostala – dejstvo, ki se često prema-
lo vpošteva!
Velik je napredek v diagnostiki. Okoli 1850 vlada še
lokalna diagnostika (Škoda) in v posameznih sluča-
jih le preveč odločajo načela tradicionalnega znača-
ja. Odslej pa nastopajo nove metode z novimi pripo-
močki na širši podlagi. Izpopolni, da specializira se
diagnostika pljučnih boleznij (Charcot, Leyden, Cursc-
hmann), diagnostika srčnih boleznij (endokarditida,
srčna nevroza, tireotoksično srce-tonometer, sfigmo-
graf, elektrokardiogram), diagnostika boleznij želod-
ca in prebavil (preiskava želodečnine in želodčne
vsebine, preiskava izločkov, Leube, Jaworski, Schmidt,
gastroskopija), diagnostika krvnih boleznij (hemofi-
lija, leukemija itd.), diagnostika jeternih boleznij (Na-
unyn) in obolenja trebušne slinavke in slepiča, dia-
gnostika boleznij ledvic (kateterizacija ureterov, funk-
cionalna diagnostika ledvic, endoskopija po Nitsche-
ju itd.). Vedno bolj uporablja moderna diagnostika
tudi drobnogled in Röntgenove žarke.«
Simptomatska terapija preide v etiološko
zdravljenje
»Terapija, še okoli 1850 simptomatična, se spreminja v
etiologično, smer ji daje vzrok bolezni in ne toliko simp-
tomi. Zdravila se imajo preizkusiti na živih predmetih
(Traube, Frerichs), izdelujejo naj se kolikor možno či-
sta (moderna farmakologija), star zaklad preizkušenih
zdravil se obogati z novimi (organoterapija, razni se-
rum-preparati, ,therapia sterilisans magna’), Bolj kot
kedaj se pri zdravljenju vpošteva in uporablja zrak in
podnebje (klimatologija, gorska zdravilišča), voda in
kopeli (balneologija – Priesnitz, Kneipp, Winternitz),
solnce in svitloba (solnčne kopeli, višnjeva luč), izbor
hrane (dietetična terapija). Uvede se elektroterapija,
masaža, gimnastika, diatermija. Za gotove bolezni se
grade posebne bolnice in zdravilišča (zavodi za bolne
na pljučih, za bolne na srcu, za diabetike itd.)«.
Nove veje medicine
»Preobširno naraste polje interni in od debla se odlo-
čijo v tem času krepke rastike: pediatrija in laringolo-
gija, vsaka s svojo metodo in lepimi vspehi (intubaci-
ja po O’Dwyerju 1885, operacije v jabolku, inhalacij-
ska terapija itd.).
Osamosvojila se je tudi nevropatologija in moderna
psihiatrija in tako prišla do novih odkritij (Heine-Me-
dinova bolezen, infekcijska bolezen, akutna Landry-
jeva paraliza, etiologija sušice hrbtnega mozga, trav-
matična nevroza, histerija, neorastenija, vnetje živčev-
ja, topična diagnostika možganskih bolezni.
351
Tudi higiena se je poglobila, dobila velik vpliv na jav-
nost in na zakonodajo. Eden njenih največjih vspe-
hov njen pogumen sijajen boj proti epidemičnim bo-
leznim.
Sodna medicina se je posebno v Avstriji visoko vspe-
la (Hofmann in njegova šola).«
Znanstveno raziskovalno delo
»Mnogo je tudi pripomogla organizacija vednostne-
ga dela, medsebojno, prijateljsko delovanje stezosled-
cev v medicini. Tako sta vzajemno delovala anatom
Rokitansky in internist Škoda. Internist je skušal po-
tom fizikalnih znakov pogoditi anatomične spremem-
be v telesu, anatom pa na patologičnih izpremembah
organov sestaviti klinično sliko bolezni.
Sreča je tudi hotela, da so se medicini v tej dobi po-
svetili uprav veliki duhovi. Kdor čita življenjepise ne-
katerih voditeljev (Buchholtz: Ernst v. Bergmann, Ley-
den: Lebenserinnerungen, A. Kussmaul: Jugenderin-
nerungen eines alten Arztes itd.), dobi vtisek, da mo-
goče še višje kot strokovnjaki stoje kot plemeniti ljud-
je, polni poleta, življenja in humorja.
Mnoge je vodila pri raziskavah največja požrtvoval-
nost. Dr. Muller postane žrtev bacilov kuge, Pirogov
in Bergmann izpolnjujeta kirurgijo sredi na bojnem
polju, Pettenkofer preizkuša na sebi delovanje baci-
lov kolere. Znano je, kako se rentgenologi prvo veli-
ko vnemo plačevali z hudimi ranami in opeklinami…
Mednarodno sodelovanje
»In končno – vsi narodi so se skušali v tej veliki tekmi
za blaginjo človeštva brez nevoščljivosti, in velikodu-
šno so si izmenjavali velike pridobitve. Skoro vsak na-
rod je položil svoj kamen v zgradbo moderne medici-
ne. Angleži imajo svojega Listra in Mackenzieja, Av-
strija svojega Škodo, Rokitanskega, Purkinjeja, Hebro,
Billrotha, Nemčija svojega Virchowa, Leydnea, Kus-
smaula, Bergmanna, Italija svojega Mosso, Španija svo-
jega Ramony-Cajala, Rusi svojega Sacharjina, Mečni-
kova, Pirogowa, Japonska svojega Kitasato. Z eno be-
sedo: v skrbi za zdravje človeštva so vsi stezosledci in
praktiki združeni v eni sami veliki družini, ki bi se po
pravici smela imenovati ,academia salutis publicae
procurandae’… Pomogla je tudi družba, države, deže-
le, občine, publika. Sistematično so začeli graditi po-
vsod v tej dobi klinike in laboratorije, zalagali ustano-
ve za proučevanje posebnih boleznij, graditi v to svr-
ho posebne institute (Institut für Krebsforschung v
Berolinu, Institut fur Schiffs- und Tropenkrankheiten
v Hamburgu, Institut für radium forschung na Duna-
ju). Velikodušno so pomogli v tem oziru tudi bogati
zasebniki. Za globljo naobrazbo so zdravniki začeli
gojiti sestanke, ki so se zopet specializirali (kongresi
za raziskavo tuberkuloze, kongresi za notranjo medi-
cino, kirurgijo itd.) in za nadaljno izobrazbo prakti-
kov prirejati poučne tečaje.«
Naloge in poti za prihodnost
»In naloga, ki še čaka zdravništva? Še vedno se kažejo
vrzeli, ki jih bo treba izpopolniti, dan za dnevom vsta-
jajo novi problemi. Še niso odkriti povzročitelji vseh
bolezni (škrlatinka, ošpice, osepnice, steklina, tra-
hom), še nimamo specifičnih lekov pri karcinomu in
tuberkulozi, še ne obvladamo popolnoma tetana. Bolj
in bolj stopa v ospredje tudi vpliv psihe na zdravje
(Cf. A. Jarotzky: Der Idealismus als lebenerhaltendes
Prinzip). Raziskavanja Freuda in njegove šole na Du-
naju pomenijo mogoče v marsičem korak naprej v
tem oziru. Ali ostane vprašanje o terapiji mnogih du-
ševnih bolezni – svet trdi, da drvimo v blaznost – vpra-
šanje za vedno, ki se ne da rešiti? Socialna higiena, ki
se zopet cepi v razne panoge, je še velika, deloma ne-
preorana ledina. Biokemija znabiti poda podlago še
sigurnejši diagnostiki in vspešnejši terapiji. Novi vidi-
ki se odpirajo tako, rastejo nove naloge in mogoče ni
čas daleč, ko se medicina še bliže dotakne vseh strani
človeškega življenja. Kdor je videl zadnjo velikansko
higienično razstavo v Draždanih (1911), ki je bila raz-
stava človeškega življenja vseh časov, se ni mogel ubra-
niti te misli. Pri vsem razvoju špecializiranja in v dobi
špecialistov vstaja želja po stalni zvezi zdravnika z dru-
žinami in mogoče kmalu pride čas, ko najde zdravnik
kot prijatelj, svetovalec vseh važnejših trenutjih živ-
ljenja urejenih družin. (Cf. Der Arzt als Erzieher. Mün-
chen.)
In še posebna naloga našega zdravništva?
Velikokrat se povdarja, da je naše ljudstvo tako zdra-
vo in krepko, čes toliko vojakov daje domovini in na-
ši mladi junaki tako naglo okrevajo v raznih boleznih,
najhitreje od vseh narodov v Avstriji. Hvala Bogu! A
če bi dalje vprašali, ali pa smo ohranili ves stari fond
narodnega zdravja v dobi preseljevanja in mizerije de-
lavskih stanovanj, ne vem, ali bi mogli odgovoriti z
,da’. Hude so številke o razširjenju tuberkuloze, ne-
primerno veliko imamo umobolnih, osobito na Kranj-
skem. Sifila ni nepoznata preprostemu ljudstvu in al-
koholizem nas prepravlja dan za dnevom z novimi
žrtvami«.
Zaključek: domači vzorniki so nam že začrtali
pot
»V tem oziru ostaja še velika naloga. Treba bo sestaviti
natančno bilanco o ljudskem zdravju, dvigniti s pri-
mernim podukom zanimanje za zdravje (profilaksa)
in vzgojiti skrb za bolnike (domača oskrba bolnikov).
V tem oziru imamo lepo tradicijo. Nekako 200 let je
prošlo, kar je izdal znani ljubljanski zdravnik Gerbec
celo vrsto tozadevnih spisov, med drugim 4 zvezke
zanimive kazuistike iz prakse (Constitutiones anni La-
bacensis 1697. De anno 1698. De anno 1699. De an-
no 1700) in znano razpravico o ljubljanskem podneb-
ju (Vindiciae medico-physicae aurae Labacensis. L. a
1710).
V tem smislu je začrtana pot. A po pravici smejo pro-
siti zdravniki samo eno: da jih občinstvo, javnost druž-
ba umeva, vpošteva in jim pred vsem zaupa. To je vir
moči, iz katerega hočejo piti poguma za nadaljne de-
lo nastopajočih petdeset let.«
Viri
1. Dr. August Levičnik, praktični zdravnik, Sodna ulica 13, Ljubljana,
DKK 1912, 215.
2. Levičnik A. Petdeset let medicine. Lij Vij 1912; 34: 183–7.
Medikohistorična rubrika