216
Nekaj o tvorbi glagolov šeste vrste.
liko pločo in sicer zato, da se izpostavi le polovica ploče. Tako dobimo obe podobi drugo poleg- druge na eno pločo. Drugače je treba zaznamovati pločo, katero smo izpostavili pri m2l t. j. na desni, in ono, ki je bila izpostavljena pri m j, na levi strani.
Ako bi se ponesrečilo prvo delo in bi bilo treba izpostaviti vnovič, ni treba drugega, nego da kamero zopet primaknemo do čeljusti pri m21 in drugič od tam do mt. Čeljusti že določujeta pravi položaj za kamero. Ako bi pa bile namesto špranje same luknje pri m1, m in m3, oviralo bi to premikanje, ker bi morali vijak vselej popolnoma odviti, predejati v drugo luknjo in priviti.
Važno je, kar smo povedali dosedaj, a zlasti je še važno, kako se prirezujejo in prilepljajo podobice na trd papir —-karton. Paziti je na to-le: Ako je stere-oskop, za katerega se narejajo podobe, prizmatičen, prirežemo podobe širje nego višje; pri lečastih stereoskopih je pa narobe. Ker lečasti stereoskopi ne zavlečejo podob, zato zahtevajo ožjih pa nižjih. Navadno delajo podobice široke lh mm. Prirežeta se podobici tako, da je glavna točka na sredi podobice, in prilepita se v ravni črti druga tik druge tako, da sta glavni točki obeh narazen za 75 mm. Slika 6. to pojasnjuje. Podobico, ki smo jo dobili izpostavljajoči pri mx prilepimo na levo, drugo podobico pa na desno stran.
Ako je predmetova glavna točka, katero moramo vselej natančno in ostro dobiti na vizirno šipo, relativno blizu, takrat smeri optičnih osij objektivovih nista več vsporedni, ampak se druga drugi nekoliko približujeta.
Denimo po tem navodu narejeno podvojeno sliko v stereoskop ter j^oglejmo predmet! V kateri velikosti se nam kaže? Ker sta mesti m1 in m2, kjer je stala kamera pri izpostavljanju, za 80mm vsaksebi, ne pa — kakor so oči človeške — okoli 65 mm, ne kaže se nam predmet v prirodni velikosti, ampak le 65/80 — 13/lfi prirodne velikosti; kar je čisto prav, da je vtis telesnosti pred-metove tem večji, — saj tega ravno želimo. Sicer je pa rado prav narobe, zlasti pri bolj oddaljenih predmetih, ker se kažejo preveč ploščnati.
Vendar stereoskop ni dosegel pri občinstvu velike veljave, dasi deluje tako čudovito. Zakaj ? Pač zaradi podobic, ki niso vselej v soglasju. Vsaka podobica ni namreč za vsak stereoskop; pa to se bode s časom popravilo. Ze kot učilo pri nauku o geometriji in kristalografiji itd. dobro služi stereoskop ; ako pa opažaš stereoskopne slike, posebno okolice, kipe in stavbe, nimaš le prijetne zabave, ampak najboljši pouk. Zatorej bi bilo vse hvale vredno, da bi tudi amaterji-fotografi izdelovali stereoskopne podobe ter tako pripomogli, da se ta važna priprava razširi.
"¦%#
Nekaj o tvorbi glagolov šeste vrste.
{Spisal G. P.)
%M& poslednjem času je splavalo na
^ površje vprašanje, kako se pra * vilno glase nekateri glagoli šeste vrste. Kakor se vsa stvar vidi malenkostna, vendar ni odveč, ako tu rešimo to vprašanje, kolikor se da rešiti. Ker se je »Dom in Svet« že dotikal tega vprašanja, naj prepusti še nekaj vrstic tej razpravici.
Glagoli šeste vrste so deloma iz-imenski, deloma izglagolski, to je, izvajajo se ali iz imen, ali iz glagolov nižjih vrst. Vprašanje, kdaj se izvajajo iz imenskih in kdaj iz glagolskih oblik, nam bode pomagalo najti pravilne oblike glagolov šeste vrste. Ne bodem pa prerešetoval vseh glagolov šeste vrste, ampak le tiste, ki
„DOM IN SVETJ' 1890, štev. 7.
217
imajo sorodne oblike v četrti vrsti, zakaj samo ti nam delajo nekoliko težave.
Vodi naj nas pri raziskavanju induktivna pot.
Prvo opazovanje: o izglagolskih glagolih. (Pri dokazovanju rabim seveda le take glagole, o katerih pravilnosti nikdo ne dvomi.) Ako pregledujem tiste glagole šeste vrste, o katerih mi pričata uho in preteklost jezikova, da se izvajajo iz glagolov četrte vrste, opazujem pri vseh glagolih brez izjeme, da so v četrti vrsti morali biti dovršili. Ne morem torej v šesto vrsto premikati prostih nedovršnih glagolov: braniti — branje vati, deliti — deljevati, svetiti — svečevati itd., pač pa lahko sestavljenke: zabraniti — zabranjevati, razdeliti — razdeljevati, posvetiti — posvečevati itd. Ni pa goli slučaj, da se nedovršniki ne smejo premikati v šesto vrsto, ampak trdno pravilo, utemeljeno v svojstvu našega jezika ; jezik si namreč ustvarja oblike le tedaj, kadar jih potrebuje; če pa shaja s pro-stejšimi oblikami, rabi prostejše; ne delamo si torej oblik: branjevati, deljevati, svečevati, ker nam zadostujejo oblike: braniti, svetiti, deliti — uho in jezikova zavest nam to pravita.
O tem naj se prepriča vsakdo sam, preiskuje naj jezik in dobre knjige, prepričal se bode, da ni ne ene izjeme pri vseh mnogoštevilnih glagolih. Beseda ,vojevatil ne prihaja iz glagola ,voditic, ampak nekdanjega samo-stavnika ,voj'. Ni izjeme niti ene. Ker so pa glagoli četrte vrste z malimi izjemami vsi nedovršni, jasno je, da se smejo le tedaj pomikati vvišo vrsto, kadar so zloženi s predlogi.
Našel sem nekaj glagolov v četrti vrsti, ki so že brez predlogov do vršni; navajam jih vse: pičiti, trčiti, počiti, telebiti, butiti, lotiti se, udariti, skočiti, streliti, pustiti, krstiti, rešiti, meniti (wechseln), platiti. vratiti in kupiti. Med temi se v šesto vrsto premikajo samo: krščevati, reševati, menjevati, plačevati, vračevati; samo v sestavah se stopnjujejo: preskočevati, razstre-Ijevati, prepuščevati. Glagol kupiti je bil nekdaj nedovršen v pomenu: na kup spravljati; v hrvaščini je glagol kupiti še sedaj nedovršen, in sicer v obojnem pomenu, kaufen in sammeln; zato se ne  premika   v šesto vrsto: kupljevati.
O glagolih: kazniti, dariti, škoditi, kateri bi se tudi lahko prištevali dovršnikom, nekoliko več pozneje.
Drugo opazovanje: o izimenskih glagolih. Pri teh ni vzroka, da bi se morali sestavljati s predlogi; imena, bodisi samostavna ali pridevna, ali tudi celi izrazi, se upogibljejo v jarem g-lagolskih oblik, zato, da so laže, prostejše in lepše misli izrazujejo. N. pr. kralj sem — kraljujem, na kup spravljam — kupujem, veliko besed govorim — besedujem itd. Izimonski glagoli se torej poznajo po tem, da se lahko rabijo tudi brez predlogov.
Razume se. da ni vsak glagol izglagolski, če je zložen s predlogom; zakaj velikokrat se izirnenski glagoli sestavljajo s predlogi, da se dobiva drug pomen: kraljevati — dokraljevati itd.; mnogokrat pa je že ime samo zloženo s predlogom    zasmeh — zasmehovati idr.
Predno na podlagi dosedanjega opazovanja, (pri katerem sem moral zaradi pičlega prostora bralcu prepustiti, da se sam prepriča z lastnim preiskava-njem glagolov), preidem do porabnih (praktičnih) jasnih pravil, naj prav ob kratkem podprem svojo teorijo z dokazi iz sorodnih narečij; videli bodemo, da so tudi v drugih slovanskih jezikih izgla-golske oblike zložene s predlogi, iz-imenske pa rabljive tudi brez predlogov.
Staroslovenščina.
Staroslovenščina nima izglagolskih oblik šeste vrste, ampak namestu teh sploh le glagole pete vrste. Zato iz nje prav za prav ne morem dokazov navajati. Vendar pa poudarjam tukaj stališče staroslovenščine, katera ni imela še izglagolskih oblik šeste vrste, ker se včasih misli, da so te oblike starejše nego izimenske oblike. To nikakor ni res, ampak le polagoma so glagoli šeste vrste začeli izpodrivati glagole pete vrste. Tako n. pr. je imela stara slovenščina samo: noca^iiTH — nocajK^aTH, irpiMuc-.MiTH — npiMBiuLiiaTii; slovenščina pa ima poleg: posaditi — posajati, premisliti — premišljati tudi oblike posajevati, premišljevati. Staroslovenski glagoli pete vrste so po pomenu sicer enaki glagolom šeste vrste, vendar se ne vjemajo natanko ž njimi; zakaj rabijo se (če prav silno silno redki) tudi brez predlogov.    Našel   sem:   po^hth   —   pa3K,a,aTH,
IvkcilTJI   ----   BilliaTII.
Lahko pa navajam iz staroslovenščine vzgledov, da se ne premikajo vsi glagoli četrte vrste v višo (peto) vrsto, ampak da jezik včasih raje tvori izimenske glagole, kateri se poznajo po tem, da se rabijo lahko brez predlogov. Torej:
(Vli^T.   ----   CVli^HTIl ---- C-T^OBaTIT;   BicTt   —  Bic-
THTH —   BicTOBaTIl:   B^iaCTB   —   BaaCTHTH ---- B^ia-
218
Črtice o rokovnjačih.
CTHBOBaTH;   r-iacB   —    raaciiTH   —   iviacoBaTH;
BOH   ----   BO^HTH   —   BOieBRTH;   ui.«:,    ----    Bi^TBlBaTIl
(irkiiisa*,); če je ime že sestavljeno s predlogom, mora biti seveda tudi glagol: npiMHKa — iipHJiimiiTH  — nppi.iHKOBaTH idr.
Poglejmo si hrvaščino!
Ta jezik loči, kakor naš. izglagolske in iz-imenske glagole šeste vrste. Izglagolske oblike se sicer glase na ivati in ne na evati; vendar vsi ti glagoli popolnem odgovarjajo slovenskim : soglasnike pred končnico omehčujejo in vsi so zloženi s predlogi. (Samo ta razlika je med slovenščino in hrvaščino, da imamo mi mnogo več oblik šeste vrste nego Hrvatje, ker se ti zadovoljujejo z glagoli pete vrste; na primer: pomisliti — pomišljati. Nekaj vzgledov: sud — presuditi — presudjivati; plod — zaplo-diti — zaplodjivati; pun — podpuniti — pod-punjivati: sviet — posvetiti — posvečivati itd., nikdar pa se ne rabijo proste oblike: sudj ivati, plodjivati, punjivati, svečivati.
Izimenski glagoli se glase v hrvaščini na ovati in ivati; (na evati sta le' dve izjemi; vojevati, kraljevati) glagoli na ivati se od iz-glagolskih oblik ločijo v tem, da ne mehčajo sprednjih soglasnikov. Izimenski glagoli se lahko rabijo brez predloga, razven če ima že ime samo predlog: kum — kumiti — kumovati; žal — žaliti — žalovati; gost — gostiti — gostovati; naglas — naglasiti — naglasivati — (naglasujem); obraz — obraziti — obrazivati idr. idr.
Ruščina.
V ruščini so glagoli, izvajani iz četrte vrste, vsi v peti vrsti, kakor v staroslovenščini Vendar popolnem   odgovarjajo   našim   glagolom   šeste.
vrste; glase se namreč na HBaTB — podobno hrvaščini — in samo spregajo se po peti vrsti. Naše dokazovanje podpirajo s tem, da so vsi zloženi s predlogi: viLiaTiiTt — vnviaHHBaTi;
VCa^HTB   —  VCaHCCTBHTB ;   IIOKpaCIITB   -'   IIOKpaiUH-
BaTB ; ocia^HTt — ocviaJKiiBaTB; nopo^HTH— no-pojKHBaTB idr.; nikdar pa ne samo: nviaHHBaTt; caiKHBaTB, KpamiiBaTB, c-iaJKiiBaTB, pojKHBaTt.
Ako se glagoli izvajajo iz imen, rabijo se seveda   tudi v ruščini  brez  predlogov:   bjuictb
—  BJiaCTHTB  — B^iaCTBOBaTB ;      Cli/^B   —   CliflHTB
cii^oBaTB; Tpe6a — Tpe6oBaTi,; ii,apcTBO — u,ap-CTBOBaTB; če je že ime zloženo, seveda tudi glagol: #oca#a (Aerger) — /i,oca#oBaTB.
Češčina.
Celo češčina, ki je tako oddaljena od našega jezika, potrjuje naše pravilo. Glase se na ovati oblike izglagolske in izimenske, a ločijo se le lahko; ker izglagolske oblike soglasnike pred končnico ovati mehčajo, izimenske oblike pa ne. Izglagolske oblike morajo imeti predlog: zplo-diti — zplozovati; odsouditi — odsouzovati; ohlasiti — ohlašovati; pohroziti — pohrožovati; osvititi — osvecovati idr.; nikoli pa ne: plozo-vati, souzovati, hlašovati,  hrožovati,   svecovati.
Izimenski glagoli predlogov nimajo: bida — bedovati; pan — panovati; peče — pečovati; dika — dekovati idr.
Kratki ta pregled nam kaže, da je pravilo, zgoraj označeno — bistvenost slovanskih jezikov. Mogoče sicer, da je tu ali tam katera izjema; prepričal pa sem še pri preiskovanju, da takih izjem ne more biti, ki bi se naravnost in brez vzroka upirale temu pravilu.     (Konec.)
Črtice o rokovnjačih.
(Spisal Josip Benkovič.)
(Dalje.;)
?Mfi            VI.
r fec-yp>lada se je hitro zadovoljila tudi "j^ s skromnimi uspehi, da le ni bilo tako pogostoma slišati o novih tatvinah. Vsa gorečnost za rokovnjaške love se je kmalu ohladila, zlasti ko so dobili v pest Črnega Jurija. Rokov-njači so lezli vedno bolj iz svojih brlogov in kazali svetu z novimi zločini, da njih   slava  še   ni  odevetla.   Razven
onih, v hudodelstvih zastarelih roparjev je prirastlo tej četi jako mnogo vojaških begunov, ki so v strahu pred laško vojsko pobegnili v gore. Tako n. pr. je bilo samo v Kranju koncem leta 1850 pri novačenju iz prvih razredov 90 begunov odsotnih. Odtekli so čez Ljubelj, skozi Kokro in na Tolminsko.1) Predno pa je rokovnjaštvo zaspalo za vselej, J) »Novice« IX. 1851, str. i.