Veno Taufer
Lahko pisatelji
kaj dopovemo politiki?
Sprašujem se, ali lahko pisatelji kaj povemo ali celo dopovemo politiki, politikom. Bojim se, da komaj kdaj in komaj kaj - razen v izjemnih primerih, v časih hude krize, ki nastopijo pred zlomom kakega totalitarizma, v zvezi s čimer imamo intelektualci srednje in vzhodne Evrope nekaj izkušenj. Toda to so bili do zdaj le izjemni trenutki, sicer pa se politiki ne obremenjujejo s tem, kaj govoričijo ali peropra-skajo pisatelji. A prepričan sem, da prihaja čas, ko bo politika literaturi morala prisluhniti, ali bolj natančno: politika bo morala resnično prizadevno in z vsemi sredstvi, ki so ji na voljo, pomagati literaturi, da nagovarja čim širše občinstvo, da posreduje svoje umetniško artikulirane informacije drugim. Drugim skupnostim, jezikovnim in tradicijskim, kulturnim in civilizacijskim "drugim", drugačnim. Literatura se namreč že od nekdaj zaveda nesamozadostnosti svojega jezikovnega, tradicijskega, nacionalnega kroga. Zaprt krog samozadostnosti je mrtev, predvsem pa zelo pogosto nagnjen k agresivnosti. Literatura, umetnost, ga že stoletja prebija, se odpira, se oplaja, dialogizira itd.
Ne, čas novega zavedanja, osveščenosti o lastni nesamozadostnosti ni šele na poti. Je že tu! Predstavil se je surovo in kruto - in politično. Enajstega septembra lani je teroristično nasilje apokaliptično opozorilo evropsko-ameriško civilizacijo, da ni sama sebi zadostna, še več, daje ranljivo nesamozadostna; da ne sme biti sama sebi zadostna, če hoče preživeti. In da mora to nesamozadostnost živeti, se je zavedati, jo upoštevati, jo sprejeti tudi pri drugih, če hoče ohraniti vse tisto, kar ima za svoje dragocene civilizacijske in kulturne vrednote.
Pisatelji sami, pa tudi bralci, kritiki in literarni zgodovinarji, so si zlasti od renesanse naprej tešili radovednost pri drugih in drugačnih literaturah. Tako so nastajali krogi
Sodobnost 2002 | 289
literarnih "šol", stilov, celih tematsko-motivnih obdobij, ki so prehajala iz enega nacionalnega oziroma jezikovnega področja v drugega. Bistveno pri tem pa je bilo (in je še zmeraj), da so ta prehajanja "informacij" doživljala tudi modifikacije. Na primer predromantika seje iz Anglije širila v Nemčijo, Francijo in potem po vsej Evropi; pa vplivi ruskega romana 19. stoletja na evropski moderni roman 20. stoletja. Stilne, tematske in druge "informacije" so doživljale dopolnitve s specifičnimi "lokalnimi" izkušnjami. Radovednost ni bila praviloma nikoli zgolj informacijsko potešena, marveč obogatena, dopolnjena z novo in drugačno eksistencialno izkušnjo, modificirana s svojo lastno umetniško artikulacijo izkušnje.
Povedano ni za pisce in bralce nič novega. Dejstvo pa je, da take izkušnje politike, ki ima v rokah platno in škarje in kljuke vrat, niso zanimale ali pa le v povezavi z ozko prakti-cističnimi ali reprezentančnimi koristmi. Prej omenjene oblike dialoga literatur so bile prepuščene naključjem. Kot kaže, je naklonjenost politike znanstvenemu literarnemu raziskovanju, literarnemu prevajanju in sodelovanju literatur - kar se tiče financ - še zmeraj zelo skopa, minimalna. To ni le slovenska kulturno politična posebnost, je splošno evropska, bo pa za Slovenijo še posebej odločujoča.
Zgovorno je dejstvo, da so se bralci zatekali ah se zatekajo - zlasti v kritičnih in negotovih časih - po temeljne in najizčrpnejše informacije prav k literaturi; kaj niso naši starši med drugo svetovno vojno segali po Vojni in miru Leva Tolstoja? Ali mi sami med zadnjimi balkanskimi vojnami po Mostu na Drini in Travniški kroniki Iva Andrica ali Dervišu in smrti Meše Selimoviča? Ali ni bil med iransko revolucijo (zdaj pa še posebej) tudi med francoskimi in angleškimi bralci aktualen roman Vladimirja Bartola Alamut? Seveda je jasno in za moj pledoaje politiki bistveno, da ne zagovarjam navadne radovednosti, ki jo lahko v teh časih površno potešijo mediji. Gre za bistveno odpiranje bivanjske radovednosti, vznemirljivosti, občutljivosti duha. Če prebiram Don Kihota, se ne le krohotam ah sočustvujem ob tragikomiki, grotesknosti zgodbe, ki mi o duši španskega človeka pove več kot še tako izčrpna študija španske zgodovine, pač pa me zgodba tudi napolnjuje z močno senzibilnostjo za eksistencialnost prav moje lastne sodobnosti.
Pa smo pri bistvu. Literatura odpira univerzum drugega, različnega, v katerem pa se spoznavamo tudi sami. Gre za srečanje subjektivitet z njihovimi lastnimi tradicijami, kulturami, institucijami, tudi - politikom tako ljuba beseda -
Sodobnost 2002 I 290
interesi. Predvsem pa duhovnimi plastmi, ki so v samih temeljih življenja. Stopamo v čas, ko se vse, kar imenujemo kulturno, politično, informacijsko, virtualno - pri tem pa nič manj individualno, subjektivno - nenadoma in včasih osupljivo prekriva. Umetnost ni pri tem prekrivanju nobena izjema.
Priznati moramo, da umetnost postaja kapital - tako kot zrak, voda, zemlja, gozdovi in jezik ... In kaj pomeni kapital v svetu, ki se prekriva z interesi, strahovi, ogroženostmi? V jeziku kapitala in politike: prerazporeditev dobrin. In kakšne dobrine prinaša literatura? Nemir, vznemirljivost, razpiranje v radovednosti, občutljivost in spraševanje o bivanju, spoznavanje lastne nesamozadostnosti in zavedanje o drugem, o drugačnosti. Ta hip, v času tesnob, neuravnoteženosti, nestabilnosti, pomanjkanja vrednot, nihilizma oblasti in moči, nejasnosti, a nujnosti prevrednotenja vrednot, nastaja - nasproti medijski prenasičenosti in utrujajočemu otopevanju -visoka stopnja senzibilnosti. Za to je ključna umetnost. Senzi-bilnost lahko sama zase ali pa prav s pomočjo umetnosti, zlasti literature, razvije avtentičen posluh za drugačno. To je prostor in čas prehajanja smislov, vzpostavljanja dialogov. Pa ne samo posredovanja, informiranja, marveč odpiranja smiselnosti informacije.
Beseda "kulturna identiteta" se že močno obrablja v jeziku politike EU, ki ga politiki EU dobro razumejo, naši "tranzi-cijski" politiki pa se ga naglo učijo: prost pretok kapitala, ljudi, blaga, idej ... Ani jezik kapital literature? Izmenjava pisateljev, knjig, vplivov motivov, tematik, žanrov, projektov pisateljskih združenj in društev, svobodni pretok ljudi, dobrin, idej itd.?
Kaj lahko torej pisatelji povemo politiki? Da je dolžna z vsemi sredstvi (in še dosti večjimi, kot se ji zdi zadovoljivo!) pripomoči k temu "prerazporejanju" kapitala. Neizogibno bo in je že, da podpira mednarodna srečanja in izmenjave, medsebojne obiske avtorjev (to dokazano najplodnejšo obliko sodelovanja); da omogoča in pomaga intenzivirati izmenjavo izkušenj, oblik delovanja, zamisli promocijskih projektov med pisateljskimi organizacijami; da podpre pisateljska društva in zveze pri ustvarjanju bank prevodov in stimulira založbe k objavljanju teh prevodov; da omogoča izhajanje mednarodno koncipiranih literarnih zbornikov in revij; da spodbuja mednarodne literarne natečaje; da z denarjem davkoplačevalcev, med katerimi literati nismo zanemarljiv del, podpira gledališke, pisateljske in drugače profilirane izmenjave, gostovanja; da podpira marketing pisateljskih akcij; da stimulira,
Sodobnost 2002 I 291
vzpodbuja medije k popularizaciji pisateljskih akcij, objav knjig, nastopov; da tudi pisatelje vključuje v svoje državne, gospodarske in druge promocije (po mnogih obiskih v Sloveniji so nas lani lepo presenetili Danci, ki so v najvišji državniški obisk vključili tudi vodilnega danskega pesnika!); konec koncev pa tudi, da ima soustvarjalen posluh, ne pa birokratski odnos do najrazličnejših ad hoc pisateljskih akcij (saj je ustvarjalnost vendar že po definiciji predvsem ad hoc dejavnost). Politika po svetu - in upam, da tudi pri nas - ta hip torej zelo zaskrbljeno in boleče spoznava svojo nesamozadostnost. Spoznava jo tudi doslej najbolj v lastno samozadostnost prepričana svetovna sila, čeprav si tega noče priznati. S to rano, razprtostjo in krhko ranljivostjo sveta, pa smo si pisatelji že dolgo domači.
Sodobnost 2002 I 292