Se iz Slomšehovcga Zivljenja. Krstni kamen v Ponikvi, pri katerem je bil Slomšek krščen na ime Anton. zdravilišče in »Slomšekove Desno: Slomšekov rojstni dom na Slomu t župniji Ponikva ob južni želez- nici. — Če se peljemo z vlakom iz Maribora ali Pragerskega proti Ce- lju in Zidanemu mostu, ne smemo pozabiti takoj, ko odide vlak s postaje Ponikva, gledati skozi okno na levi strani. Tu bomo videli kmalu Slom in v njem Slomšekov rojstni dom. Prostrana kmečka hiša z večimi velikimi gospodar- skimi poslopji. Žalibog nam je od prvotnega Slomšekovega doma ostala le stanovanjska hiša koli- kor toliko tako ohranjena, kakor je bila v Slomšekovih časih, go- spodarska poslopja so nova. — Na pročelju hiše je vzidana marmor- nata plošča z napisom: »V tej hiši so se rodili Anton Martin Slomšek, knez in škof lavantinski, 26. novembra 1800, umrli v Mariboru 24. septembra 1862.« — Slomšekovi predniki so se najprej imenovali Novak in sp ime dobili šele okrog leta 1700. Slomšekov praded Štefan Novak je namreč okoli leta 1700. kupil vse posestvo na gričku Slomu in ker je bil posestnik Sloma, so mu po do- mače pravili Slomšek. To ime je potem v družini tudi ostalo. — Posestvo na Slomu je bilo precej obsežno in je raerilo okoli sto oralov ter je bilo cenjeno na takratnih 1600 goldinarjev. — Po smrti Slomšekovih staršev je prišel Slom kmalu v tujo oskrbo in lastnino. Slomšekov pranečak Anton je Slom prodal in velika nevarnost je bila, da ga dobi v roke zloglasno ponemčevalno druš.tvo »Siid- marka«, vendar je celjski odvetnik Karlovšek odvrnil tako sramoto od Slovencev in je leta 1905. kupil Slom za sebe, pozneje pa ga je prevzela celjska posojilnica, ki je še danes njegova lastnica. — Ali bi ne bilo mogoče, pa četudi z javnim denarjem, Slom kupiti in ga uporabiti za slovenske namene?! Levo: Hiša v Rogaški Slatini, v kateri je Slomšek stanoval, če je bil tam. Tako se je v tej hiši mudil nekaj dni pred svojo smrtjo, ko se je udeležil s svojimi duhovniki duhovnih vaj in je pri zaključku taistih molil očenaš »za tistega sobrata, ki bo prvi izmed nas umrl«. Božja Previdnost je hotela, da je bil prvi na vrsti baš on sam. — Rogaška Slatina je bila že v Slomšekovih časih znano in upoštevano Slomšek, ki je bil bolj šibkega zdravja, se je hodil tja zdravit. — Po posredovanju družinec v Mariboru je banska uprava v Ljubljani dovolila vzidati na tej hiši posebno spominsko ploščo, ki bo z večjo slovesnostjo še letos odkrita. Levo: Slomšekov spomenik v mariborski stolnici. Slovenski rodoljubi so se zavedali, kaj je za Slovence Slomšek pomenil. Že kmalu po njegovi smrti so se izražali o njem kot svetniku. Ali slutili so tudi, da je Slomšek eden največjih mož slovenskega naroda. — 2e leta 1865., to je tri leta po Slomšekovi smrti, st je sestavil poseben odbor, ki naj bi oskrbel velik spomenik Slomšeku na kakem javnem prostoru v Mariboru. Nemški svobodomiselni mestni odbor pa ni dovolil postaviti spomenika na javnem prostoru, zato so ga postavili v stolnici na listni strani velikega oltarja. Spomenik je iz marmorja ter predstavlja Slomšeka v naravni velikosti kot govornika. Poleg latinskega in nemškega napisa je ob spomeniku tudi slovenski napis: »Narodnemu buditelju, pisatelju in pesniku — hvaležni Slovenci.« Desno: Slika v Slomšekovi kapelici v Mariboru, ki predstavlja, kako Slovenci prosimo za svojega svetnika. — Sedemdeset in skoro štiri leta so že potekla, kar počiva Slomšekovo truplo v grobnici na starem mariborskem pokopališču. Kmalu ne bo nikogar več, ki bi mogel reči, da je Slomšeka videl in slišal, vendar v dušah vseh Slovencev bo njegova oseba vedno imela svetniški značaj. Slovenci vidimo v Slomšeku svojega svetnika. Slomšekova ura, ki mu je kazala čas, ko je leta in leta delal za Slovence, jim knjige pisal in za nje koristne nauke sestavljal.