Dvoje gospodarskih zapovedi.
Deset zapovedi za kmetijstvo sploh.
Sloveči italijanski pisatelj kmetijskih knjig prof. Kantoni je razglasil nedavno „deset gospodarskih zapoved", ki so vredne, da jih tudi naši kmetje bero in večkrat bero, ter si jih dobro zapomnijo in po njih ravnajo.   Tako le se glase:
1.    Ne kupuj nikdar nobenega zemljišča s tujim (posojenim) denarjem; zadovoljen bodi raji z majhnim posestvom, da je le tvoje.
2.     Ne veseli se nizkim cenam pridelkov, če tudi se naravnost ne tičejo gospodarstva, tem manj pa nizki ceni svojih lastnih pridelkov.
3.    Z m alo d enarj e m ne podavaj se na veliko gospodarstvo; če nimaš premoženja, bodi raji zakupnik ali najemnik (štantrnao), kakor pa vćliki posestnik.
4.     Dokler le moreš, obdeluj si polje s svojimi lastnimi močmi.
5.     Ne postopi se zidati ničesa razen onega, kar ti je neobhodno potrebno.
6.     Ljubi marljivo roko ljudstva; kjer in kedar moreš, daj delati s strojem (mašino), kajti to delo je hitreje iov ceneje.
7.     Ce kupuješ senožeti, izbiraj si take, kamor moreš spuščati vodoL
8.    Imej samo tako živino, katera je pripravna za tvoje posestvo; najbolje se izplača malo živine, a ta naj ima dovolj krme.
9.    Ne spuščaj se v veliko mnogovrstnih gospodarskih podvzetij, le onega se drži, kar se ti izplača; kdor grabi po preveč, ničesa prav ne stisne.
10.    P op a če vanj a svojih gospodarskih pridelkov varuj se kakor hudega vraga, kajti e n dobiček z go-ljufnim blagom poplačal bodeš s stoterno škodo, ki ti bo nastala iz nezaupanja pri ljudeh. Trgovca kakor kmetiškega gospodarja najbolj priporoča dobra, nepokvarjena roba.
*   *
Deset zapovedi za posestnike gozdov.
Časnik Stajarskega društva za povzdigo konjereje, „Pferdezuchter" imenovan, je tudi ?)deset zapovedi" razglasil, ki naj bi si jih na prid zanemarjenim in zlorabljenim gozdom dobro v glavo vtisnili gospodarji, ki so posestniki večih ali manjih gozdov. Tako-le se glase:
1.     Veruj, da vsako drevo, vsak grič, vsak gozd je posredovalec med zemljo in zrakom, brez njih sodelovanja bi rodovitna dežela postala — mrtva pustinja.
2.      Ne imenuj nikoli po nemarnem imena „gozd", ampak skrbi, da iz revnega grmovja na občinskih zemljiščih postane košat gozd.
3.     Ne žabi, da od gozda dobivaš najpotrebnejše za vsakdanje življenje; da je narava tvoje življenje od zibelke do groba na gozd privezala, in da je tvoj blagostan, če tudi se braniš, odvisen od rodovitnosti gozda.
4.     Spoštuj gozd in drevje; sadi in izrejaj gozd za svoje sinove, da se bode tebi in tvojim potomcem dobro godilo na svetu.
5.     Ne ubijaj ptiča ali kake druge živali, katera živi od gozdnih mrčesov, ampak uči svoje otroke, poškodovalce gozdov, pa njih naravne sovražnike spoznavati: u ne pokončavati, tem pa prizanašati.
6.     Ne sej a j v gozdno zemljo nesposobnih dreves) ampak uči svoje sinove, da bodo pogozdovanje in vzrejo gozdov vedno po postavah narave delali.
7.     Ne kradi dreves, ne gozdne stelje, ne sm6[e ne mladih vej, skorje in druzegža, kar je življenju gozd! nega drevesa potrebno.
8.     Ne pričaj po krivemi na škodo gozdov; Qe zakrivaj gozdne tatvine, ampak naznani vsa gozdna n0. škodovanja dotičnim gozdnim gosposkam, da vsak hu. dodelnik dobi svojo zasluženo kazen.
9.    Ne žeii in ne prisvojuj si svojega bližnjega gozdnih pridelkov; tudi ne prigsvojuj si pridelka občia. skih gozdov in ne polni tako s^voj lastni žep.
10.     Ne daj se od zvitih goljufov do nedostojne^ sekanja dreves zapeljati; ne poslušaj takih s ki hočejo gozdu steljo jemati ali pa občimski gozd nepostavn) deliti, ampak imej vedno v mislih, da ti je Bog za to pamet dal, da z gozdom tako previdno ravnaš, kakor a svojim lastnim zdravjem.
224