Knjiga i
ŽIVliJEJME Ifl SVET
štev- 13_Ljubljana, dne 29. marca 1929	Leto Ш,
Ignotus
Pirugffiofc veseOe ^omoOadli
ЈУ,1\ка noč,vzbuja leto za letom dve tiven človek ni mogel doumeti, se je st r'l kl l 1П P°m adn°-	vračala solnčna gorkota vsako eto ob
t	o brezXzr°ka določila> da istem času in dramila zemljo k nove.
ie «LISI" fnS,"SOV^a vsta" ™ življenju. Prvotna ljudstva so ve, J en j a spomladi, ko v sredozemnem rovala v zmago svetlobe nad temo, to-
v
'i-
svetu — zibeljki prvega krščanstva — vst a j a priroda. Predvsem je pra; znovanje velike noči nadaljevanje dav; nih paganskih praznikov, ki so bili v zvezi s solnčnim vplivom na zemljo: Stalno, po nekem zakonu, ki ga primi
plote nad mrazom; zmagujočemu Soin» eu so služili verske obrede in polje> delci so prosili domače bogove, da jim blagoslovijo polja. Primerjajoče verstvo nas uči, da je tudi krščanstvo sprejelo nekaj prastare vere; v njego*
->3<
, f
Hh velikonočnih obredih čuiimo rahle, komaj znatne, bledo zabrisane sledove davnih paganskih verstev.
Čim hujša in trša je zima, tem večje je veselje s pomladjo. Zato je velika noč v severnejših deželah znatnoi in* timnejša in prisrčnejša nego v južnih. Vzrok očividno ni večja ali manjša vera v krščanski čudež vstajenja, mar* več večje ali manjše hrepenenje po pomladi. Krščanski praznik je danes že precej izgubil svojo srednjeveško mistiko; duh in tok današnjega ž/v» Ijenja sta drugačna nego v časih, ko ni bilo ne znanosti ne tehničnega dela, prometa in stalnega premikanja ljudi, ko so samo vojni pohodi nudili prilU ko, da prebivalstvo te dežele malo bližje spozna prebivalstvo one dežele. Kaj čuda, če je bil odnos srednjeve* škega človeka do velike noči čisto dru* gačen od našega. V njem ni bilo očitanega hrepenenja po pomladi, kajti po* vprečen človek tistih časov je zrl na prirodo z drugimi očmi nego mi: videl je v nji sovražne sile. nižji, prehodni svet. ki šele vzgaja človeka za rravo življenje v večnosti. Le kdor se lahko ponolnnma vživi v ta nazor, bo razumel, kakšne so bile niegox posle» d:ce. Spoznal bo. zakai je moral ta strogi, brezrogojni vernik nekdanjih časov zatajiti naturno hrepenenje po pondedi no rasti, po cvp+hi. ali ga O o* jiti v h'adri idea'ni obliki: kot veliki post. čas pritrkavanja in žalosti, ki mu sledi dan veselja in vstajenje
Vzlic temu se podlaga velik 2 noči — solnčni kult — ni izpremenila. iz* premenil pa se je predmet kulta Na* mestu Solnca je stopil Zveliča r, name* stu tega sveta je človeka nekdanjih časov mikal' oni svet. A nič ni trajne* ga. Že zgodaj, za časa italijanskega preporoda, je prvotni, paganski či t že močno nadvladal drugotnega krščanskega. Toda še ni bil čas: nebo se je znova zamračilo in severnjaški val reformacije. ki mu je s Jedila oiačena protireformacija. je na Sredozemju 70* pet povzdignil mističen značaj velike noči nasproti naravnemu, pomladne* mu. Krščanstvo asisiškega ubožca Frančiška, opevajočega sr.'nce in ve» sele ptiče pod sinj;m nebom, kršran» stvo blaženega hrata Angelika. ki je tako veselo stika' versko živi jen ie. se je umaknilo strogemu duhu lonacija iz Loinlp in nemških protestantov.
Mi vidimo v veliki n"či simboličen praznik pomladi, praznik prirodnih sil
in se veselimo tako vstajenja glogove» ga cveta kakor vstajenja naših lastnih sil, ki začutijo s pomladjo nov vzgon in nov razmah.
Mi ljubimo veliko noč. Vsemu na» šemu čustvovanju nasprotuje misel nekaterih prenapetežev, da bi se ta praznik — prav kakor božič — od* pravil. (To idejo so sprožili v 18. sto» let ju francoski enciklopedisti in jo zdaj vneto pregrevajo ruski boljševiki.) Kaj hočete dati namestu teh praznikov, ki tako lepo označujejo ritem letnih ča» sov in ki so zlasti za poljedelsko de» želo v globoki zvezi s celotnim ljudi skim življenjem? Baš to, da sega pra*= znovanje velike noči v mnoga tisoč» letja pred Kristusom, ii daje še več'o posvetitev. Mi ne čutimo b'age so1 U darnosti samo z davnimi kristjani, ki so se klaniali vstajenju Kristusovemu, ampak tudi z davnimi nagani. ki so se klanjali vstajenju listia in cvetia in drevja, cvetlic na travnikih, m'ade l ju» bežni v gozdu, ki so po7dravljali čas, ko štora io sejalci na njive in se po» žene živina na pašo.
Danes vemo. da so tudi prvotni ljudi je slutili veličino skrivnosti ploditve, rasti in cvetja, misterij prirode. ki iz= enačuje vse živo na zemlji k skupne' mu delu za neznane življenske smo» tre. Slutili so jo, kakor so jo od tega sveta obrnjeni srednjeveški kristjani tajili. A tudi njihovo zanikavanje ni mnelo uničiti dejanskega občutja in je prešlo v lepe velikonočne obrede, v mit in simbole.
Tako jc vendar le zmagal v praznoi vanje velike noči kult Solnca in se strnil z najvišjimi Vzori človeštva.
Seme, ki pada v grudo, zel, ki poi ganja iz zrna. ki je srečno prezimilo, brstje na drevju, pop je na grmovju, solnce, zvezde v vsemiru — vse to prav tako simbolizira pravega duha pomladnega praznika, kakor butare in pisanice in kresovi, kakor gibanja lju> di. procesije, zvonovi: vse je večen no» klon Taini življenja, ki je rekla: Bodi! Zato združujemo versko in naturno občvtie v eno samo in zaznavamo na* še Aleluio tako v zvone» >u vehkonoč* nih zvonov kakor v rahlem dihu po» mladi, ki prihaja čez trate: verujemo v veliko enotnost živlienja in vidimo mostove te vere iz sive davnine nre= ko nas v neskončna stoletja pred na' mi. In iz hrama človeške Misli čuje> mo vseli velikonočni klic:
— Vstani z duhom in telesom! Bodi!
Dr. J. Klein
Stroji naj rohotajo mesto človeka!
Naša 'doba je doba strojev. Zdi se, kakor da ni nikjer meja človeške iznajdljivosti v ustvarjanju novih strojev, ki delajo mesto nas. Lepo je to. Ali nastane vprašanje, kaj čaka tiste ženske in moške delavce, ki si z delom svojih rok služijo vsakdanji kruh. če jih bo stroj pripravil ob zaslužek? Kaj bo iz njih, kam naj se obrnejo? Ali naj se še ti uvrste v milijonske armade brezposelnih? Ali vsemogočni stroj po vsem tem pomeni ogražanje eksistence in nevarnost, ki se je delavni sloji po pravici boje, ali pa nemara vseeno obeta koristi? Morda bo pa stroj dal ljudem vendarle več dela, kakor jim ga bo vzel?
Vse, ki žive neposredno ali posredno od trgovine in industrije, mora delavsko vprašanje močno zanimati, zlasti še v očigiled zmagovitega prodiranja strojev.
Števila in velikosti modernih strojev so ogromna, niih delazmožnost pa občudovanja vredna. Stroji imajo našo dobo tako trdno v oblasti, da navdajajo človeka s spoštovanjem ali pa z oboževanjem: s kakršnega stališča jih pač motri človek.
Ko sem zadnjič prelistaval neki strokovni industrijski časopis, sem se poglobil v članek z nadpisom: »Stroj, ki izpolnjuje celo tvorniško poslopje.« Citai sem, da ta stroj izdeluje ogrodja za avtomobile, in sicer popolnoma avtomatično. Na eni strani vleče stroj vase železo in jeklo, ga preizkusi, nato pa iz njega v pičlih dveh urah izdela avtomobilski okvir, ki pride zlit in zbit na drugem koncu iz njega. Izvzemši nekatere malenkosti, se stroj v vseli odtenkih kontrolira sam. Vsak okvir se po transportnih trakovih pomika skozi celo poslopje in med začetkom in koncem napravi stroi na njem nič mani kot 552 različnih delavnih operacij. Tako izdela na dan 7000 avtomobilskih okvirjev, za katere je potrebnih 4 milijone delavnih operacij, ki jih mora dan na lan opravljati ta ogromni jekleni mehatrzem. Streže mu pa v celem samo 200 ljudi!
Statistike ameriških uradov dela dokazujejo, da je mehanizacija avtomobilske industrije v enajstih letih tako napredovala. da napravi sedaj vsak delavec povprečno za 172 odstotkov več, kakor poprej. Pa so še druge številke,
ki zaslužijo občudovanje: En sam delavec danes lahko naredi 32000 brivskih rezil v času. v katerem jih je 1. 1913. izdelal samo 500. Z mehanizacijo dela se je doseglo, da se je v pičlem desetletju produktivnost posameznega delavca zvečala v tvornicah kavčuga za 211. v petrolejskih rafinerijah za 83, v cementni industriji za 61 in v mlevski industriji za 40 odstotkov.
Bliskoviti napredek strojev je zapustii v človeštvu globok vtisk. Mnogi so prerokovali klavrno bodočnost, ko bo stroj izpodkopal obstoj in strmoglavil v gmotno in duševno siromaštvo milijone ljudi, ki so ga pomagali ustvarjati s cvetom svojega duha, s svojo geniialnostjo. Kdor pa je mirno premislil ta prerokovanja. je prišel do obratnih zaključkov. Spoznal je v stroju osvoboditelja, sredstvo. ki nam pomore k blagostanju in bogastvu, k udobnosti in komfortu, ki nas bo — kar je največ vredno — osvobodil suženjskega robotauja, ki ni vredno človeka.
»Toda,« so ugovarjali, »človek, ki se je doslej preživljal z delom svojih rok, ne bo mogel od danes na jutri drseči brzine in popolnosti strojnega dela. Kaj bo ž njim? Seveda se bo veselil, če mu bo stroj delo samo olajšal, a težko se bo uklonil, kadar mu bo stroj prevzel deto in zaslužek. Ne pozabimo, da so k rešitvi tega težkega problema mnogo pripomogle popolnoma prevmjenj gospodarske prilike, ki so nastale no vojni. S tem, da dela stroj več in bolje, se je povečal tudi zaslužek delavca. Ki mu streže. Obenem se je povečila de'a\če-va kupna moč. da danes porabi več kot poprej in tako ima tudi industrija vedno več dela in lahko vzlic temu aposluje večje število de'p vre v Wkor nekdaj. Nečesa ne more nihče zanikati: da sf že s prvimi početki >*^rujne dobe« živ-ljenski položaj posam^nika v veliki meri izboljšal. Mnogi ostri opazovailei in kritiki sodobnih razmer so morali priznati očiten socialni napredek, ki ga je povzroči stroj: V delavskih slojih se je vzbudila zavest in potreba po višjem načinu življenja, ki ga jim bo stroi tudi omogoči. ko dvigne splošno blagostanje.
(Ajialo Aimericaa M. S., Copyright)
Kako govore živali
O vprašanju živalskega govora je možno razpravljati samo, ako predpostavljamo, da živali vobče govore. Brez pomislekov lahko rečemo, da je vsem živalim lastna neka govorica, ki je tako po Obliki, bogastvu (številu glasov) različna pri vsaki pasmi in plemenu in karakteristična zanj. Jezik, ki ga govore živali, je pa mrtev. Ne more oblikovati besed, je brez tradicij in brez duševnosti. V tem je veliki razloček med njihovim in našim ustvarjajočim jezikom.
Govorica ima namen sporočati in pojasnjevati, vseeno: ali z glasovi, ali pa s kretnjami. ki med gluhonemimi omogočajo nedvoumno sporazumevanje. Najizraziteje je v naši govorici vtisnjena težnja po sporočanju. bodisi da gre za pripovedovanje vsakdanjosti, bodisi za izražanje zgoščenih miselnih kombinacij v znanstvenem, politič-

'Aparat za spre jemanje živaU skih glasov. — Levo: Preden je mačka na filmu
nem, umetniškem ali verskem udej-stvovanju.
Naši glasovi pa niso vselej zavestni, marveč mnogokrat tudi instinktivni. Človeku, ki pade v vodo ali se mu pripeti kaka druga nezgoda, bo prvi trenutek nehote ušel nearti-kuliran kriik in šele potem bo jel zavestno klicati na pomoč.
Ж'
Pri živalih, ki so vobče zmožne glasov, so hotena izražanja zelo redka. Vse se vrši več ali manj instinktivno. Vzemimo le par najbolj značilnih primerov iz življenja živali, ki so človeku najbližje:
Kdo še ni slišal svarilnih klicev kokoši, kadar nenadoma zapazijo ptico roparico, psa ali kakega drugega svojega sovražnika. ki se ga boje. Tudi pticam, sesalcem in celo žabam so lastni taki varnostni kriki. Od teh instinktivnih glasov pa moramo ločiti vabeče kokanje domačega petelina. ki ga kokoši ne samo razumejo, marveč ga petelin tudi toliko časa' ponavlja, dokler se okrog njega ne zbere družina. Ti glasovi so hotimični in žival z njimi ne preneha poprej, dokler ne doseže svojega namena.
Prof. dr. Schmid se je doslej največ ukvarjal z živalskimi glasovi in zaradi tega so njegovi izsledki v teh stvareh zelo zanimivi. V prvi vrsti mu je šlo zato. da dožene bogastvo živalskega jezika, zlasti naših domačih živali. Dalje mu je šlo za dognanje: ali so v živalski govorici tudi vokali in konsonanti, kakor jih razumemo ljudje in če so v njihovih glasovih nemara tudi celi zlogi. ali še kaj več. Da bi ne prišel do varljivih zaključkov, se je moral v prvi vrsti otresti vseh v
nas ukoreninjenih naziranj, ki pripisujejo živalim mnoge človeške lastnosti m sposobnosti, pa tudi nezanesljivosti našega ušesa, ki se v marsičem lahko zmoti. Uspelo mu je popolnoma izločiti presojanja na posluh, mesto tega je glasove registriral optično: napravil jih je vidne.
Znano je, da so ljudje v vseh časih živali počtovečali in zlasti v živalski govorici so šli s pretiravanjem pobito daleč. Stara ustna izročila in knjige, so po svoje tako priredile živalske glasove, da nam v čim preprostejši obliki zvene v ušesih. In v tej obliki jih ponavlja rod za rodom. Osel riga »I-a«, petelin poje »kikiriki« in Dodoimo. Ali so njihovi glasovi res takšni? Kdor ima količkaj posluha, ne bo mogel pritrditi. Poleg tega so jih pa tudi različni pri-rodoslovci in pisatelji zapisali povsem različno. Tudi vsak narod jih piše in izgovarja po svoje in celo v dialektih je najti velike razlike.
škimi, vrhu tega pa še z umetnimi zvoki. V ta namen, je uporabljal precizne električne aparate, ki registrirajo zvoke kot valovito črto, ki v svojih valovili točno posnema tresljaje glasil: bodisi živalskih, bodisi človeških ali pa umetnih. Pustil je, da se je žival oglasila v mikrofon in njen glas se je pri tem, kakor rečeno vtisnil kot valovita črta na papirnatem traku Tak trak je nato primerjal z drugim trakom, ki ga je dobil, ko je sam govoril v mikrofon primerne glasove ali pa posnemal glasove poprej preizkušene živali.
Spočetka je Schmid preizkušal samo preproste živalske glasove. Najprvo tulenje svojega psa, ki je imel navado, da je vrgel glavo daleč nazaj in pri povsem mirujočem jeziku dajal od sebe zategnjen in vedno enako visok glas, ki se je Scbmidu slišal najbolj podoben »u-ju«. Ta vokal je potem ponovil še Schmid sam v mikrofonu. Rezultat je bil presenetljiv. Tulenje psa
Pri nas poje petelin »kikiriki«, ponekod pa »kikeriki«. Prav tako ga menda slišijo peti tudi Nemci in Španci, pa ne vsi. Marsikje se »r« že spremeni v »I«. V Italiji poje petelin »kikiriki« pa tudi »kukuruku«. V Litvi ga posnemaio *kakaryku«, pri Francozih se sliši nekje »kokeriko«, drugje pa »kokoriko«, dočim poje na Ruskem »kukeriku«. Tako različnih izgovarjav bi lahko navedli še celo vrsto.
Vsi narodi slišijo tedaj enako samo »k« dočim so vokali močno različni. Značilen je tudi ritem, ki je v vseh jezikih enak in sestoji iz štirih zlogov. Človek se nehote vpraša: ali slišijo posamezni narodi te glasove različno, ali pa nemara vse petelinske pasme ne pojo enako. Schmidu je uspelo dati na ta vprašanja toč^n odgovor s tem da je primerjal živalske glasove s člove-
»Vidni glasovi« veverice
in Schmidov »glas« sta vtisnila na trakovih registrirnega aparata skoro točno enake črte. Poskus so nalašč še ponovili, a rezultat je ostal neizpre-menjen.
Drugič je Schmid analiziral pasji la-jež. Pes laja včasi jezno, včasi pa veselo. Kadar so psa posebno hudo razdražili, tedaj je aparat zabeležil, da je njegov lajež v glavnem sestavljen, iz vokala »a« in iz dvoglasa »au«, ki je sem pa tja pomešan s konzonan-tom »v«. Pozneje pa se je izkazalo, da se lajež tega psa zelo loči od Iaježa kakega čistokrvnega pastirskega psa, čigar jezno lajanje vsebuje največ glasov »o« in »u«. Neki terrier in jazbečar sta glede na glas tudi pokazala veliko razliko, tako med seboj, kakor tudi v primeri z drugimi psi. Iz tega je moči sklepati, da se posamezne uasje
rase tudi po glasu močno razlikujejo med seboj.
Pozneje je Schmid preizkušal tudi še druge živali: veverice, morske prašičke, mačke, jagnjeta, kokoši (petelina, kuro. kokljo in piščeta) ter gosi. Pred mikrofon so morale živali vsake starosti od 8 dni do 3 let; posebej samci in posebej samice. Tudi race in golobi, žabe in srake ter mnoge redke ptice so morale na preizkušnjo. Kmalu se je pokazalo, da črk nemške abecede nj dovolj, da bi bilo z njimi moči izraziti vse odtenke živalskih glasov. Zlasti pri preizkušanju rac in gosi se je moral Schmid zateči k uazalniim glasovom francoščine. Pa niti to še vselej ne zadošča, zakaj v živalskih glasovih je polno zvokov, ki jih ne objame nobena abeceda človeške govorice.
Po teh preizkušnjah se je Schmid iz-nova lotil petelina in dognal, da se po-
samezne pasme te živali res izrazito ločijo po kikirikanju in da to ni nemara samo utvara, kakor je bil mislil spočetka. Tudi vabilni in svarilni glasovi ter oni, ki jih dajejo živali v strahu, so pri posameznih vrstah povsem različni.
V glavnem je bilo moči spoznati, da v glasovih močnejših živalskih pasem prevladujejo nizki vokali in nasprotno. Dalje: da so živalski glasovi oolni di-sonanc, čemur je krivo neenakomerno delovanje ooeh polovic glasila. Drugače pa so živalski glasovi v prvi v£jti sestavljeni iz vokalov a, i, o, u in iz dvoglasa »au«, dočim je »e« razmeroma redek. Pogosti so tudi nosniki in komonanti v. s. f. r itd Glas »f«. se razločno sliši v pihanju mačk in gosi, in sicer y dokaj čisti obliki Poshusi teko še naprej in Sclimld upa. da bo odkril še marsikaj interesantnega o živalski govorici.
Dr. Božo Škerlj
Kaj nam pravi kost?
Antropološka črtica.
Mislim, da nestrokovnjaku kaka druga kost nego človeška lobanja ne vzbudi mnogo zanimanja. Vendar lobanja ni edina kostna tvorba, ki nam kaj pové o svojem bivšem nositcljU, kajti tudi iz najmanjše koščice lahko spoznamo to in ono. Ena najzanimivejših kostnih tvorb pa je brez dvoma lobanja. Toda. ker nočemo pisati anatomske, temveč antropološko črtico, nima za nas pomena naštevati posameznih kosti lobanje, temveč spoznati moramo predvsem njen celotni zunanji videz.
Ali ne bi čitatelja zanimalo, kako spoznamo, imamo li opravka z lobanjo moškega ali ženske? Ali lahko spoznamo razliko? Da! Le poglejmo kako lobanjo od strani Opazimo n. pr., da je čelo lepo zaokroženo v teme, da je obraz v razmerju z možgansko lobanjo jako velik, spodnja čeljust velika in težka: grebeni in odebeline, ki služijo mišicam za oprijemališča, s.o lepo razviti. Dobro izoblikovani so nadočni oboki: od spredaj spoznamo, da so oč-nice same podolgovate in dokaj ostro obrobljene. Ves obraz je precej dolg In naredi vtisk, da priroda tu ni šte-dila s prostorom. Nosna odprtina je
precej velika in visoka. Taka je moška lobanja.
Kakšna pa je ženska? Razlike v profilu vidimo že na sliki i.: Možganska lobanja je v razmerju z obrazom večja
SI. 1.
a)	Lobanja moškegt
b)	Lobanja ženske
in čelo je zavito v ostrejšem loku proti temenu. Ker ima ženska vobče slabejše mišice nego moški, ne potrebuje tako močnih kostnih oprijemališč (grebenov itd.); to pravilo velja za vse kosti. Izraziti nadočni oboki manjkajo, očnice so okroglejše. spodnja čeljust majhna in razmeroma drobna. Srednja dva zgornja sekalca sta lepo in na široko razvita, nosna odprtina je razmeroma
nižja: to so glavni znaki ženske lobanje (si. 2).
S kakšno gotovostjo lahko razlikujemo moško lobanjo od ženske, o tem
SI. 2.
a)	Lobanja moškega
b)	Lobanja ženske
so mnenja različna, toda smatramo to gotovost za nad 90-odstotno. Res, včasi določimo posamezni lobanji le tru-dotna spol, toda če jih imamo več, tako da so razlike jasne, pa skoraj ne moremo zgrešiti pravilne sodbe. Ako bi imeli na razpolago zelo veliko število (denimo kakih 2000) lobanj, bi opazili še novo razliko: v pogledu od zgoraj so ženske lobanje povprečno bolj okrogle. V številčnih izrazih, ki jim pra\ imo indeksi, vidimo sploh, da je okoli dve tretjine vseh oblik na ženski looanji okrogiejših. Večja oùicst oo-like se izraža pri ženski torej tudi že na kostnih tvorbah.
Druga izredno zanimiva kostna skupina je kolčnica (sestoječa iz treh kosti). Cela medenica obsega s križnico 7 kosti ter tudi na njej dokaj lahko določimo, kakšnega spola je bil ta človek. Ženska medenica je širi a in nižja — to je g'avna karakteristika — in, doibro oblikovana, odseva na zunaj v širokih ženskih bokih. (SI. 3. nam pred-oôuje razlike). Na medenici merimo razne Premere in razdalje med izve-stnimi točkami. Tudi kos dimeljnične
a	b
SI. 3.
a)	Medenica moškega
b)	Medenica ženske
zrasti je dokaj važen: pri moškem govorimo o kotu (angulus pubis, cca, 75°), pri ženski o loku tarcus pubis, cca 95"). Iz mer, ki jih navajamo v naslednjem, je razvidna večja prostornost ženske medenice:
MoSM: 2 en sika:
Odistoj kolčniic......26.0 cm 29.0 cm
» velikih obrtcev . . 31.5 » 31.5 » podolžni premer medenice . . 18.0 » 20.0 » vihod v medenico:
premer ipo doJg. . , . , . 10,5 » 1,1.0 • vihod v medenico:
ipremer počez ..... 123 » 13.5 » izhod iz medenice:
premer po dolg. .... . 7.S » 9 • iz.hod iz medenice: premer počez.....s , ц »
Kot (lok) dimeljnične zrasti smo številčno že izrazili. Ženska medenica kaže v celoti prilagoditev na svojo glavno funkcijo: na nošnjo ploda in na porod. Glede mišičnih grebenov vidimo tudi tu prav jasne spolne razlike.
Nadaljnja kost, ki kaže še dokaj lepo spolne razlike, je stegnenica. Saj je zadostno znano, da vidimo pri ženah v pogledu od spredaj nogi pogosto v obliki črke X, kar je povsem naravno: ker je medenica pri ženski širša, morata stegnenici, ki se v kolenu približata središčnici, imeti med vratom in cevjo manjši kot (skoro nravi!) nego pri moškem. Stegnenica ženske kaže v marsikaterih podrobnostih razlike od moške, n. pr. je lažja, krajša bolj gladka, ako jo postavimo pokonci, je ostri kot s horicontalo manjši, itd.
Toda stegnenica nam pove še več. Kakor vse dolge kosti (nadlehtnica, ko-želnica. podlehtnica, stegnenica, gole-nica. mečnica), nam lahko rabi za približno določitev celotne velikosti. Za določanje je izdal znani francoski učenjak Manouvner posebne taoele. Ker tu ni mogoča celotna reprodukcija teh zanimivih razpredelnic, naj navedem približen postopek določitve celotne velikosti: Denimo, da smo našli stegnenico. dolgo 44 cm. Pogledamo v Par-sonove tabele za srec'nje dolžine moških in ženskih velikih cevnih (dolgih) kosti in najdemo dognano mero v rubriki za trojke, malo pod srednjo vrednostjo (44.6 cm). Ko smo se prepričali. da je najdena kost tudi po drugih znakih najbrže moška, pogledamo v Manouvrierovo tabelo za moške in najdemo, da ustreza dolžini 44 cm za stegnenico celotna višina 165.4 cm. To velia za ležečega stegnjenega človeka. Ako odštejemo 2 cm, dobimo višino
stoječega: 163.4 cm. Za ženske kosti velja isti postopek: ko smo po prej navedenih znakih (površina kosti, teža, mišični grebeni itd-) dognali, da pripada najdena kost po vsej priliki ženski, se prepričamo še v Parsonovi tabeli in potem določimo višino po Manouvrie-ru. Tako bi stegnenici dolgi 40.8 cm ustrezala 152.3 om visoka žena (ako bi bila stegnenica po vseh ostalih znakih moška, potem bi ustrezala višini 157.0 cm) Ud. Tako moremo iz vsake navedenih dolgih kosti določiti celotno višino živega človeka, kateremu ie pripadala.
Menda ni treha na dolgo razlagati, da določamo na podoben, način tudi približno starost bivšega nositelja kosti; kajti po spolu različno rastejo tudi popolnoma regularno in dajejo možnost za določitev starosti. Posebno važno je to lahko za prakso v sodni medicini, kakor nam dokazujejo v to svrho sestavljene Toldtove tabele.
Toda za določitev starosti imamo še drugo pomoč: lobanjo. Po zobeh in po zarastlosti raznih lobanjskih šivov moremo določiti starost dotičnega indi-vidua v času smrti skoro rta leto točno. Po zobeh: mlečno in stalno zobovje nam tekom dobe svoje rasti in izmenjave tja do 20. leta (včasi tudi še dalje) natančno pove starost; lahko tudi povemo, ali je kak zob izpadel še pred smrtjo, ali pozneje. Kakor rečeno, i šivi nam lahko izdajo starost: z večjo starostjo šivi zaraščajo, t. j. izginjajo meje med posameznimi kostmi; tako lahko doženemo starost zopet od okoli 40. leta naprej; najmanj gotovo pa
med približno 20. in 35. letom. *
Razume se, da je vse to predvsem važno za najdbe pračloveka, kajti na podlagi par kosti si lahko naredimo celotno sliko tega davnega predhodnika povsem zanesljivo. Samo ena dobro ohranjena kost zadostuje, da mu določimo celotno višino, ne samo to: skoro z gotovostjo moremo določiti i spol. Ako imamo k temu še medenico, čeprav v večjih odlomkih, in le dele lobanje, si moremo rekonstruirati celoten videz pračloveka. Na ta način so znanstveniki postopali pri rekonstrukcijah našega predhodnika.
Ako primerjamo lobanjo pračloveka z lobanjo sedaj živečega (si. 4.), spoznamo precej važnih razlik že na pod-stavi naštetih kriterijev. Možganska
lobanja pračloveka je nižja in daljša. nadočni oboki so jako izraziti, nos je nizek in širok, zobovje masivno in ve-
Sl. 4.
a)	Lobanja pračloveka.
b)	Lobanja sedaj živečega človeka
liko. prav tako spodnja čeljust, kateri manjka brada. Obrazni del leži še pod lobanjo naprej pomaknjen, je velik — predvsem zaradi zobovja, ki potrebuje prostorne čeljusti. V nasprotju s tem leži pri lobanji modernega človeka obrazni del skoro popolnoma pod možganskim, ni več, če se smemo tako izraziti, podoben gobcu. Vsa lobanja je bolj okrogla, obraz je znatno manjši, nos izrazitejši, zobovje manjše in slabejše, prav tako spodnja čeljust, ki se je razvila v za človeka značilno brado.
Lobanja pračloveka stoji bližje opičji nego lobanja sedanjega. Z omembo tega dejstva, ki je znanstveno pač ne« ovržljivo, nočemo tu nikakor načeti že tolikokrat razpravljano vprašanje o izvoru in razvoju človeka. Zobovje pra-človekove lobanje nam izdaja, da je njegov nositelj živel večinoma še od surove hrane. Spodnja čeljust (še brez brade) pričuje, da pračlovek še ni veliko govoril. Medtem pa vidimo v sla-bejšem in tekom civilizacije zmeraj bolj pokvarjenem zobovju modernega človeka učinke njegove prehrane: ni mu treba več s tako silo žvečiti, ker si zna svojo hrano peči in kuhati. Zobovje in čeljusti so se zaradi zanemarjanja (Lamarck) stalno manjšale in se tako pomikale pod možgansko lobanjo, ki se je v svojem čelnem delu, kjer so glavni miselni centri, precej povišala. Pri pračloveku so bili mali možgani v primeri z velikimi loputami nedvomno večji nego so danes, kar nam pričuje, da moderni človek zgolj vegetativne male možgane razmeroma manj rabi. Ako bi hoteli iti v podrobnosti, bi mogli našteti še veliko zanimivih izpovedi o razlikah (o poteku žil v loba-
nji, o možganskih vijugah itd.), izpovedi lobanj, kostnih tvorb, na videz tako mrtvih, ki pa vendar oživljajo naše predstave in predvsem podpirajo naše znanje o daljnem predhodniku.
Podobno je z ostalimi kostmi: vemo. da so bile drobne in majhne, vemo, da je imel pračlovek v razmerju s svojim dokaj majhnim telesom veliko glavo; iz kostnih grebenov si lahko
predstavljamo potek mišic itd. V ugodnih okoliščinah lahko na kosteh spoznamo, ali in na katerih udih je nosil davni naš predhodnik bronast nakit, (obroče, sponke, prstane itd.) — kosti so na dotičnih mestih vsled oksidacije v vlažni zemlji pozelenele. S čim večjim zanimanjem spoznavamo najdeno kost, tem več izvemo o nje zgodovini, ne le izza časa življenja njenega nosi-telja, marveč tudi še po smrti.
Jernej Jereo.
Moj članek o vstajenju
(Spomin)
Slarci pišejo spomine. To je njihovo edino opravilo in dolžnost. Včasi pa prav zaradi mladosti radi pozabljamo na doživljaje. Škoda zanje. Neredko pove en spomin več nego knjiga naukov.
To bodi za opravičilo.
Pet let je od tega, malo več ali manj, to ne pomeni mnogo. Tedaj je bil moj poklic tak, da sem moral na veliki teden napisati članek za veliko noč. Na veliki petek članek o vstajenju. Tako delo je bridko. Kdor ga je že kdaj po= izkusil, ta ve.
Vselej pišem naglo. Takrat sem se mučil pol pomladnega dne in čez, da sem napisal tri strani. Pisati nad gro= bom o življenju, o katerem še sanjati ne smeš, ker tebi ni namenjeno, je bridko-težko. Plesati po vrvi med ob= činstvom in cenzuro je obupno. Plesal nem. Ko sem doplesal, sem si otrl pot s čela.
Članek je ležal napisan pred menoj. Prebral sem gaje enkrat, dvakrat in izločil iz njega 'vse, nad čemur bi se lahko spotaknilo zlovešče oko. Po= stal je tak, da sem ga komaj sam še razumel; vsaka jasna beseda, slednja čista misel je bila zabrisana.
Srce je bilo težko. Sramoval sem se, ko sem članek izročil stavcem. Pol th s tega, kar bi bil rad povedal ljudem, je ostalo v meni. Polovico pa sem pozneje prečrtal. Ostale so žalostne razvaline. Ljudje bodo hoteli nekaj razu-
meti. Morda bodo razumeli vsaj to, da sem hotel povedati, kar nisem smel povedati.
S pekočo vestjo sem stopil v tiskar» no, da sestavim list. Pred me je stopil lastnik tiskarne, zajeten mož, ki je imel najplašnejše oči, kar sem jih kdaj videl, in se je bal brenčeče muhe. Izja* vil je:
—	Uvodnika ne morem tiskati.
Mož je videl senco moje misli, ki je
nisem povedal in se je zbal te sence.
—	Zakaj ne?
Odgovoril je:	Џ
—	Ženo imam in otroke.
Poizkusil sem govoriti logično:
—	Jaz sem urednik, za članek je od* govoren list, vi ste tiskar.
Mož je izgubil pamet. Odgovarjal je le eno:
—	Ženo imam in otroke.
—	I'so odgovornost prevzamem jaz.
—	Ženo imam in otroke.
17sak hip plašne je je gledal, skoraj sovražno, na vsak ugovor je ponavljal:
—	Zeno imam in otroke.
Zadeva je bila smešna, hkrati žalosti na. Prišla je pred sejo. Bradati go= spod je, suhi gospodje, so sedeli okrog mize. Članek, ki sem se ga sam pred seboj sramoval, so brali pazno, poča* si, črko za črko. Občutil sem mršča* vico po telesu. Pri slednji besedi se mi je zdelo, kakor da je razkrit po en moj tajen greh zoper vse ljudi; zdaj
me bodo sodili. Članek je bil prebran do konca, muka prestana.
Bradati gospod se je ozrl name in dejal z nasmeškom na ustnicah, neko= (iko obotavljaje, a jasno:
—	Pa naj članek odpade.
Mislil sem, da govore iz bojazni. Uprl sem se.
—	Ali naj bo tiskar naš cenzor?
Bradati gospod je pomolčal in se
ozrl po ostalih, prejšnji nasmešek je znova preletel njegove ustnice. Debeli gospod, ki ni poznal obzirov, je rekel:
—	Saj članek itak ne pove ničesar.
Prav je imel. Tedaj mi je bilo neiz*
rečeno žal, da članek ničesar ni pove* dal. Nič tako krepkega, tako posebne> ga, da bi bil tiskar upravičen trepetati za svojo ženo in otroke. V tistem trenutku sem želel, da bi bil članek tak, da bi se bili bradati in okrogli gos spod je ozirali v okna, ko bi ga brali in bi jih mrščavica spreletavala po tele* su. Bilo bi jim na zunaj žal, da ne more priti v list, v srcu pa bi bili veseli,
da ne bo natisnjen. In meni bi bila prihranjena sramota.
Tako pa sem povesil glavo in se vprašal:
—	Kateri izmed bratov je slabši, iz» dajalec ali bojazljivec?
In odgovoril sem si sam:
—	Stokrat slabši je bojazljivec.
Članek, ki je nato izšel, je bil tak,
kakor da ga ie pisal pijanec na pustni torek za velikonočno nedeljo, in se je v svoji vinjenosti norčeval iz vsega sveta.
Zadavljena beseda ne more biti dru> gačna»
Obisk pri armenskem papežu
Drči avtomobil po razriti cesti, od-skakuje nad kamenjem; dež lije doke dneve in noči kakor v svetopisemski legendi o vesoljnem potopu in skozi deževne curke se neprestano beli večno bela, čista in tajinstvena glava velikega gorovja.
— Araratl
Tu bi se Slovenec, ki rad čita sv. pismo in roma po božjih poteh, sipoimrnil tiste Noetove barke, ki je obti *aila na vrhu gore Ararat, potem ko je bila izpolnjena kazen božja in je smel pravičnik stopiti na suho zemljo.
Nekje pod Araratom je mesto Etčrnia-dsin, armenski Rim. kjer obso a že od šestega stoletja po Kristusu Vatikan armenskega papeža. Redkokomur je znano, da vlada nad krščanskimi dušami razen rimskega še kak papež. Drugega papeža imajo Armenci, ki naseljujejo daljne zakavkaške pokrajne, k er so si nekoč deMi oblast turški sultan, roški car in perzijski šah. Armenska cerkev je najstarejša izmed krščanskih cerkva. Evzebij iz Cezareje pravi, da so bili armenski škofje že v prvi polovici tretjega stoletja po Kristusu v pisrn :nih stikih z aleksandrijskim škofom D onizi-jem. Cerkev je organiziral na koncu
tretjega in začetiku četrtega stoletja Gregorij Ilhiminator, ki o njem • pripoveduje legenda, da je videl na mestu, kjer stoji danes papsški dvor, prihajati Sinu božjega. S to prikaznijo utemeljujejo Armenci svoje papeštvo in vidijo ^ njem duhovno in nacionalno moč. Papež se imenuje »katholikos«, zato se štejejo Armenci med katoliške krisi ane. čeprav je njih cerkev urejena na drugih organizatoričnih načelih.
Armenskega papeža voli ves narod: ruski, turški, perzijski in v sami Armeniji bivajoči armenski verniki. Duhov-nike izvolijo člani cerkvene občine, škofe volijo eparhije in škofije, »katho» likosa« pa zastopniki vseh armenskih vernikov iz Turčije. Evrope in Amerike.
Sedanji papež se imenuje Jurij V Egon E. Kisch g'a opisuje tako-le: Krepak starček je; kakih 80 'et ima na hrbtu. Dolga brada še kaže rjave niti. Nosi okroglo čepico, ki mu tiči po strani. Ne govori rcbene^a evropskega lezika in je za to'mača njeeov tajnik — nadškof, ki je dovršil študije na nem* škem vseučilišču.
Pap?ž Jurii V. pripoveduje o nezaslišanem trpljenju, ki je zadelo Armence med svetovno vojno in po vojni na
ozemlju Turčije. Turki so uprizarjali po-k>lje, kakor jih beiežijo najbolj črne strani človeške zgodovine. Ker biva največji del Armencev izven Turčije in ker so turški Armenci zahtevali, da se jim priznajo narodne in kulturne pravice, so iih turki progiaSiiii za državne sovraž-шке in izdajalce, i ekom nekaj let so jih tako lztred.k, da danes m več v Turčiji armenskih naselbin.
— Zbrale so se velike kairavane naših ljudi, mož, žena in dece. da bi se iz-sevi-n v Mezopotamijo. Siiotisoči in sto-tisoči so šli na pot. Naleteli so na strahovite težkoče. Kakor muhe so cepali od gladu m bolezni. in Kar jiii x O-s.a.-u f>e so Turki pomandrali ali zašili žive v vreče in jih pometal v morje.
Tako je pripovedoval nadškof im dodal: Pred vojno je šteia armenska cerkev štiri mkii.one duš, sedaj šteje zgolj tri; en milijon ijudi so pomorili .
Taka je usoda neznanega armenskega na, oua. K.] je t»j пјлос i ^ала. »az,ju nosilec krščanske kult v v-od razvalin svojih nekdanjih cerkva in od starodavne .иегачш., tw LJ<u v apostolske čase. Položaj armenske cerkve pod bo.jševiki ni slab. Duhovščina se je umela prilagoditi razmeram in je do skrajnih meja ustregla boljše vikom.
Nad vsemi razvalinami in davnimi napravami pa se bkšče večni ledeniki Araràta. tajnostne gore, kjer se je ustavila barka pravičnika Noeta ...
Artnenc so se pojavili prvič v zapisani zgodovini 1. 521. pred Kristusom, ko so vstali zoper perzi skega Kralja Darija in prodrli vse do Niniv. V. tem i):'i po vse »eretnosti avto-1 •••;4ni Perzi; n so se udeleževala njenih bojnih pohodov, zlasti zo-■ l .a i\...-L sovin časov so imeli no dr'avp; že v V. stoletju po Kr. so upeljaTi v Armeniji albecedo- in prevedli na domači jezik sveto pismo.
■ men<4" država rropadla nekateri deli so prišli pod grški vpliv. 1	'a . aii.i sk ■ piiiv Potem *o
vdr a v Armenijo mongolsko-turška plemena in so zasedla mes a .. r odo »it ne kraje. Vse domače narodno-politične na i y e >o bik- uničene. Armenske fevdalne plemiče so nadomestili turški s n a h i i e (veleposestnik ). Domorodno prebivalstvo se je izenačilo: vsi so postali sužn i. uboga brezlična masa.
Turki niso mog i uničiti armenske narodne zavesti dvigniti pa je niso hoteli Tako sla živela oba naroda dru? noie drugega; nista se niti zbližala niti odda-
ljila do preloma. Razlika med njima je bila zeio močna: Na eni strani domorodno prebivalstvo, ki je bilo z vezmi očetovskili izročil in političnih tradicij priklenjeno na svojo grudo, na drugi surovi, necivilizirani zmagovalci; tu kristjani, tam mustomani; na ar nunski strani narod, ki si je prisvojil tekom časa grško omiko, na turški strani pie-tnena, ki so živela povsem baroarsko življene; tu narod z razvitimi oblikami družabnega živujen.a. tam plemena, ki so poznala zgolj gospodarja in sužnje.
Kljub dolgotrajnemu trpljenju in zatiranju je ostal armenski narod zvest svoji veri. jeziku, kulturi in narodnim segam in navadam. Tekom časa se je pokazalo tudi v tem primeru, da prej ali slej bo j omikan človek zmaga nad manj omikanim. Armenci so se začasno odpovedal politiki im so se lotili gospodarstva. Postali so najboljši trgovci, kar jih je zmogla turška država.
Ko je začei v Turčiji in Peirziji pokati prenapeti državni centralizem, so tudi Armenci zadihali nekoliko prosteje in so se pripravljali za politično svobodo. Že za časa ruskega carja Petra Velikega }e stopilo na dan armensko vprašanje, ki se je posihmal z neugnano močjo vpletalo v odnose med Rusijo, Turčijo in Perzijo. Rusija si je polagoma osvojila dobršen del armenskega ozemlja, perzijska oblast nad Armenci je domala izginula; ostala je turška in ves boj je v glavnem veljal nji. Armensko vprašanje je postalo vprašanje evropske politike, ki ga je reševal berlinski kongres.
V	evropskih velemestih so živeli mnogi armenski izobraženci, ki so vplivali nâ javno mnenje in na politične kroge, da se reši to vprašanje ,n Armencem zasi-gura narodni obstoj in r^ipredek. Turki
' so bili sicer na berlinskem kongresu obljubili, da bodo dali Armencem političnih svoboščin, ali besede niso držali.
V	mesecu avgustu 1. 1894. se je izvršil ogromen pokoli- mirnega armenskega prebivalstva. V njegova selišča so vdrli divji Kuirdi, uničili 40.000 hiš. oropali S000 trgovin in ubili okrog 30.000 Armencev. Bilo je dognano, da so Kurde nahujskali službeni turški krogi.
V zadn ih dveh desetletjih ' turškega režima se .ie položaj nekoliko popravil; \rmenci so dozoreli za revolucijo. V ru-kem d eu Armemje je bil položai ves eas znaten boljši, vendar Da je ruski :airski režim tudi tu pritiskal in dušil irmenske narodne sile. Armenci so bili sicer lojalni, niso pa prikrivali nezado-
voljstva z ukazi iz Petrograda,. ki so jim vzeli najprej šolo, nato cerkveno imetje in slednjič politične svoboščine.
Ruska revolucija 1. 1917. je sprožila vse brzdane življe m Zakavkazje, ta pisani svet, ki mu težko najdeš primere, je postalo prizorišče krvavih in izredno dramatičnih dogodkov. Stoletje zadrževane sile so si dale duška in vsi težki problemi napol omikane in omikane, ev-ropsko-mednarodne in azijsko narodne prosvetljene družbe so se razmotali in silili k rešitvi.
Zavladal je nepopisen kaos: poizkus, da se ustvari enotna država z Oruzini, Armenci inTatari, nekaka kavkaška Švica, je bil preveč fantastičen, da bi bil uspel. Sovjetska revolucija je razdelila kavkaške narode v posebne državne edinice, na videz samostojne, na znotraj pa odvisne od Moskve. Nastale so Gruzija. Armenija, Azerbeidžan. Gruzija
se je osamosvojila, a se ni mogla držati. Danes odločujejo na vsem zakavka-škem ozemlju eksponenti ruske socialistične unije. Za civilizacijo teh pokrajin in same Armenije je to nedvomno velikega pomena.
Kako so izginili Armenci v Turčiji, nam je povedal armenski papež. Turki so jih pobili...
Pred vojno so Slovenci redko zašli na Kavkaz. Med temi redkimi sta bila pesnik A. Aškerc in L. Stiasny. ki sta nam opisala Armence z zrelišča turista, ki ga zanima vse, kar mu je novo in tuje. Ce se prav spominjamo, se je nekje v teh daljnih pokrajinah naselila slovenska kolonija. Te ljudi so viharni dogodki, ki so vršeli v zadnjem desetletju na kavkaškem ozemlju, najbrže pometlu da je za njimi jedva ostala kaka sled.
•âb
__
Cvetna nedelja (Risba kiparja N. Pirnata)
Prof. A. M. Low
Občila in promet bodočnosti
Nenavadno veliko zanimanje, ki so ga vzbudili načrti železniškega predora pod Rokavskitn prelivom kaže. da je javnost začela pravilno pojmovati pomen prometa za bodočnost. Ako hočemo zares napredovati, tedaj moramo predvsem spoznati, da je vse v življenju podvrženo izpremernbam.
Pred nekaj stoletji so se posmehoval! vojvodi buokinghamskemu, ker je raz-metal ogromno denarja, da bi našel »ka-
in gremo mimo njih po vsakdanjih poslih.
V zadnjih 50 letih se je človek naučil prištevati čudeže med bajke, ker je razum napravil iz njega neverjetnega Tomaža. Največje odkritje moderne znanosti je pač spoznanje, da na svetu ni nobenih neizpodbitnih dejstev!
Zgodovina je pokazala, da ima osamljena dežela majhne možnosti, da se v
Prvotna cestna železnica
meni modrijanov«. Danes pa vemo, da ni nobene zapreke pri izdelovanju umetnega zlata. Prav tako so se nekdaj smejali zdravnikom, ki so se trudili, da bi človeku podaljšali življenje. No, danes pa pozorno in verno preoitamo poročila o najnovejših uspehih prof. Voronova, ne da bi pri tem misli na kakšne čarovnije in mnogokrat jih že spregledamo
in najmodernejši avtobus''
mednarodnem tekmovanju povzpne na prvo mesto in da je najbogatejša dežela ona, ki živi' s svojimi sosedi v prijateljskih odnošajih. Z drugimi besedami, treba je, da postanemo nekakšen »narod mednarodnih trgovcev«, čeprav s tem še ni rečeno, da se bo naš gospodarski in prometni problem s tem rešil kar sam po sebi.
Vsako leto terja od prometa novega napredka. Naši očetje so bili že neizmerno veseli, če so se lahko udobno vozili z volovsiko vprego. Vnuki pa se že pritožujemo, če nam v jedilnem vozu transkontinentalnega ekspresa servirajo preveč hladno juho. ali če se vlak na nekaj sto milj dolgi poti zakasni za nekoliko minut. Naši potomci bodo zahtevali še več: v prvi vrsti še večjo brzino. A nekoč, morda v daljmji bodočnosti šele, bo prišlo do tega. da nam bodo radio, televizija in govoreči film prihranili vobče vsako potovanje, ker bomo vsega, kar nam more nuditi svet in kar potrebujemo od njega, lahko deležni doma.
Med vsemi prometnimi sredstvi bodo v bodočih 50 letih brez dvoma najbolj napredovala letala. Skoro gotovo oa je, da se ljudje avijonov ne bodo posluževali za kratka potovanja. Izguba časa pri vzletanju ;m pristajanju se ne more nadomestiti s pretirano brzino leta samega. Danes tudi še ne poznamo zadosti popolnih navigacijskih instrumentov, da bi mogli varno letati tudi v megli ailti pa pristajati n. pr. na trgih sredi velemest. Čedalje vištje cene zemljišč pa tudi ne dopuščajo, da bi bilo moči zgraditi dovolj obsežna letalšča v bližini velikih nasebin. Dokler se ne bodo v večji meri začela graditi poslopja z ravnimi strehami — tako dolgo se potovanje v letalih na kratke proge ne bo izplačalo.
Iz gornjih besed bo vsak lahko razbral, da hočem zagovarjati kanalski predor, ki se mi glede na promet z Evropo vidi najbolj primeren. Pomisleki vojnega ministrstva, da bi sovražnik po predoru lahiko vdrl na Angleško, so neutemeljeni. Ali si je moči misliti kakšno učinkovitejšo obrambo, kakor če pustimo sovražnika v predor, ki ga nato z ljudmi vred poženemo v zrak? Nekateri strokovnjaki trdijo, da.bi bila zgradba mostu preko doverske morske ožine bolj primerna. Toda pomisliti je treba da bi bilo z mostom več sitnosti, da bi bili vzdrževalni stroški neprimerno večji in da hi poleg tlga tak-most ovira! ladje-plovbo. Predor bi pomenil za nas velik gospodarski napredek, poleg tega oa bi mnogo pripomoge' k medsebojnemu spoznavanju in prijateljstvu med narodi. * Odkar se je potovanje na Škotsko skrčilo na nekaj ur, smo Angleži opustili večne prepire s svojimi severnimi sosedi. Najbrže bi se kaj podobnega opazilo tudi v primeru,1 da se zgradi ' kanalski
predor. Kakor hitro bomo »inozemce« spoznali vsaj tako dobro, kakor poznamo svoje najbližje sosede, bomo smatrali vojno za bedastočo, ali še za kaj hujšega, kar ni vredno civiliziranega naroda. Šele v daljni bodočnosti, kadar nam bo uspelo doseči zvezo s planeti, nas bo najbrže spet popadlo, da bomo morda nanovo začeli z vojnami.
Neka druga dobrina, ki bi jo nam prinesel predor, bi bila možnost neomejenega eksporta. Laglie kot kdaj poprej bi mogli tekmovati z drugimi državami. Naša dežela je bogata na premogu iz katerega bi lahko izdelovali ogromne množine bencola. Treba bi bilo v predoru namestiti dolg cevovod, pa bi lahko na na.cenejši način eksportirali to ve-levažno gorivo v Evropo.
Tudi avtomobilistom bi bil kanalski predor dobrodošel. Potnike, k. radi v avtomobilih potujejo po svetu, bi prepeljati čez Kanal po železnici v udobnih salonskih vozovih. Avtomobile pa bi obenem naložili na tovorne vagone da bi onstran Kanala laluko takoj nadaljevali vožnjo. Najvažnejše je vprašanje kom-forta. Mnogi ljudje samo zarad tega malo potujejo, ker se boje neprijetnosti, ki jim je na potovanju človek nenehoma izpostavljen. Kakor hitro pa se bo iz Londona v Pariz potovalo prav tako naglo in udobno, kakor se pelje po londonski podzemski železnici iz enega okraja do drugega, se bodo tudi meh-kužnejši spravili na noge, da vidijo nekaj sveta. Doba. ko bodo vsi fljudje mnogo potovali, ni več tako daleč in gotovo bodo prišli časi. ko si bo človek za nedeljski oddih nabavil obratni vozni listek iz Londona v KaJkuto. Tedaj se bo nemara včasi tudi pripetilo, da se bo kakšna starejša dama. ki bo pozabila pravočasno izstopiti, nenadoma znašla v Newyorku mesto v Londonu. Pa nič zato. saj takrat človek od nikoder ne bo imel daleč domov.
Vsakega, ki se mu zdi to fantastično, bi rad opomnil na predlog, ki ga je nekdo pred 100 leti stavil v angleškem parlamentu in o katerem so prav resno razpravljali. Neki poslanec je namreč predlagal, naj bi se vse železniške proge ogradile z visokimi lesenimi plotovi, da bi se delavci na polju ne plašili, kadar bi mimo njih z »divjo brzino« vozil vlak. Danes se že grade letala ki brze s 6 miljami na minuto in vendar še ni preteklo mnogo let, odkar so nekateri zdravniki trdili, da je človeku vobče ne-
mogoče doseči večjo brzino, kakor 60 mil, na uro, zakaj dejali so — .n gotovo so bili o tem tudi uverjeni — da bi moralo pri večji brzini človeku počiti srce. Letala bodočnosti pa bodo brez dvoma napravila celo po 500. 600 ali pa celo 1000 milj na uro, da bo tu d najdaljše potovanje tra alo'kveč emu nekaj dni.
Kakor hitro se bo radio še nekoliko izpopolnil, bodo tudi njega pritegnili v promet kjer bo brez dvoma igral zelo važno vlogo. S pomoč'o brezžičnih valov se bo vsak človek med potjo lahko pogovarjal s svojci, ki so ostali doma. Človek bo Izgubil tiste tipične poteze malomeš:anstva. ker bo neprestano v zvezi z vsemi kraji in z vsemi mogočimi ljudmi. Njegovo življenje se ne bo več sukalo samo v ozkem krogu njegovega družabnega razreda.
Tudi poslovno življenje bo deležno dobrin prometa bodočnosti. Ljudem ne bo več treba potovati po trgovskih ali upravnih Dosfh nekai sto milj daleč z ladjo, letalom ali železn co. S pomočjo brezžičnega brzoiava. ki bo takrat že dovršena kombinacija govoren a in gledanja na daljavo, se bo lahko trgovec pomenil s svojim tovar.šem preko Oceana in po potrebi mu bo podp.sai tudi ček. ki ga bo s pomočjo telefoto-grafije po brezžčnlh valovih poslal čez veliko lužo, kjer ga bo oni brez ugovora lahko vnovčil.
Mesto da bi izdajali denar za avto-takse. da se z njimi, kakor seda popeljemo po umazanih cestah v gledališče, bomo uživali predstave kar doma Naši živci bodo takrat seveda še bolj zrah-
ljani kakor so danes in zaradi tega se bodo gradile še hiše s stenami, nepropustnimi za zvoke, dočim bodo vse ceste že poikrite s steklenimi strehami in ponoči razsvetljene s svetiljkami. ki iz-žarjajo ultravijolične žarke, da bo po ulicah svetlo kakor podnevi. Nazadnje se bo moralo seveda celo naše telo, kakor tudi posamezni organ;, prilagoditi novim prilikam, kar bo moči doseči s prenašanjem različnih žlez in z raznovrstnim1. svetlobnimi terapijami, da nam bo moči vzdržati v tej tehnični dobi, ki ji bo baš svetovni promet vtisnili karakteristični pečat.
Modernemu poslovnemu človeku gotovo ne bo prijalo. zapravljati dragoceni čas na dolg.li potovanjih. Ne bo mu treba. Saj se bo poleg drugih občil zelo izpopolnil tudi avto, ki bo čisto drugačen. kakor je danes. Avtomobilov ne bodo več gnali bencinski motorji marveč električna energija, ki jo bodo s pomočjo elektronih valov jemali iz posebnih kablov, položenih po vseh cestah in priklopi enih na ogromne eîektricne centrale, ki bodo dobavljale potrebni tok.
Vsa ta godba bodočnosti, ki pa vsebuje mnogo realnih tonov, bo vzrastla šele — kakor rečeno — na izboljšanem prometu in gotovo bo prišel čas. ko bodo naši potomci gledali na kanalski predor s prav takimi očmi kakor gledamo mi na lesen pridvižni most čez Temzo, ki se nam vidi samo interesan-ten preostanek iz prilično barbarske dobe.
(An®k) American N. S., Copyright)
STEKEL PETELIN
Strokovnjaka Remlirger in Bailly sta pri« občila dvoje opazovanj petelinje stekline. Podatke jima je poslal Haim Naim, vodja zavoda proti steklosti v Carigradu. Iz nju« n.h poskusov sledi, da je petelinova sfek« lina, sicer jako jako redka, vendar v znan« stvenem oziru zanimiva Petelin utegne zboleti, ako ga na priliko na grebenu oko« lje stekel pes, in sicer v besni obliki ali v paralitični. V prvem primeru lahko okuže= nec napade svoje vrstnike, druge živali in celo človeka in prenese bolezen.
PRVI RADIJSKI SVETILNIK bo pričel delovati na angleški obali v Or> fordnessu letošnjo spomlad Ta »radio light house« z vrtilnim ognjem. rabeč valovno doižino 1049 m. bo segal 20 milj daleč, to je 324 km, po takem noter v Amsterdam in Cherbourg.
MAJHEN VZROK, VELIK UČINEK
Zima 1. 1829. je bila, če vei amemo- kro» niki, jako ostra, celo tragična. Od števil« nih dogodbic iz tega poglavja naj vam dam naslednjo, ki omenja postanek ko» ristnega orodja — »dc-stavnika« ali mnogo« sedežnega voza. »V tistem času je nante« ški obrtnik, g. Baudry, osnova-) družbo za prevažanje in krstil svoje vozove z ime» nom nekega špecerista v Nantesu, nazva« nega Omnčs. ki je bil naslikal na vrata ?voje Ixgov'ne tole besedno igro: Omnés Omnibus. Omnibus ie bil na svetu Ko je ustanovil v Bordeauxu drugo podjetje z omn'busi, ie raztegnil svoi obrt celo v Pa« -iz. kier je imel velikanski uspeh. Pritis« nila pa je zima 1829. k- je ne samo onemo« gcčila sleherno prevažanje, marveč tudi neznansko podTažila krmo. fn iz strahu pred grozečim gospodarskim polomom je g. Baudry od žalosti umrl.«
Pierre Magard
Za sloni
Dva dni nato1) mi je Makoto sporočil, da je vse pripravljeno in da se lahko odpravimo na zasledovanje slonov, katerih sledove smo bili nekaj dni prej odkrili.
Drugo jutro sem torej ukazal podreti taborišče in sem odrinil v spremstvu šest črncev in Makota. Kakih deset kilometrov srno hodili ob obali, potem pa, ko srno spet odkrili sledove trope slonov, smo se obrnili na vzhod.
Tropa se je bila med tem razdelila; sodeč po sledovih je bilo pred nami le še pet živali, med njimi posebno velik samec. Debelokožci so jo ubirali
o sledjo
bilo moje upanje, da bom ime! vsaj v spanju mir pred njimi, jalovo.
Tako sem na vse rano, ko se je jedva danilo, vstal, zbudil svoje ljudi in po zajtrku smo si znova začeli utirati pot skozi goščavo. Ponekod je bila goščava tako zelo neprehodna, da smo si morali z nožem krčiti pot; to je bilo tam, kjer so si bili sloni izbrali pot čez večje močvirje, kjer jim seveda nismo mogli slediti. Ta del poti je bil na moč nepriličen, zlasti ker je kar mrgolelo strupenih kač vseli vrst; ponekod so nam pot zastavili velikanski pitoni, dolgi devet do deset metrov.
Alriški sloni, ki jih rabijo
Vzdolž vrste tnlakuž, ki so jih obdajale lepe in visoke, vitko rasle palme.
Morje ostrolistnatili rastlin nas je na potovanju oviralo, tako da smo prvi dan premerili jedva petnajst kilometrov; ob solnčnem zatonu smo se zato «stavili, zakaj v temi je bilo nemogoče najti sledove.
Izbrali smo si torej za prenočišče majhno vzpetino. Upali smo, da nas bodo tam moskiti, katerih brenčanje nam je z močvirja zlovešče polnilo ušesa, manj nadlegovali. Že podnevi mi niso prizanašali, a na nesrečo je
') Glej članka Pierre Magard »V afriškem pragozdu« in »Neprilikč afriškega raziskovalca*. priobčena v 11. in 12. številki »Življenja in. sveta - (S. knjiga).:
rnci za iztrebljenje pragozda
Zvečer je enega mojih ljudi,- ki je sekal lijane, da nam napravi pot, pičila • črnožolta kača, ena izmed najbolj strupenih, kar jih pozna Afrika. Vbrizgal sem mu protistrup in ga rešil gotove smrti; vzlic temu je bil štiri in dvajset ur zelo bolan in nam je le komaj sledil.
Sloni so bili med tem krenili z nezdravih močvirnih tal v pragozd, kjer je bilo zalezovanje dosti manj naporno. Plast humusa (prsti) je bila v gozdu tako debela, da smo hodili po njej kakor po 'bombažu. Tod smo bili vsaj v senci, varni pred solnčno pripeko; toda občutno se je jelo javljati nedosta-janje zraka in zlasti prvi dan te hoje je bil zame nemalo naporen. Vzlic vsemu sem vztrajal in moja vztrajnost
Je bila tudi kmalu poplačana: ujel sem dve vrlo zanimivi živalici.
Prvo sera odkril nekako v višini dveh metrov od ta! v gnezdecu. nič večjem,
sta skoro bolj podobni človeškim rokam kakor živalskim okončinam. Njen smrček pa je bil precej podolgovat in je spominjal na lisičjega, samo da je
Prehod čez reko v nosilnici
bil seveda mnogo manjši. Njena čin-čiiasta koža in košati rep sta jo delali zelo ljubko. Vendar je lepota in fitib-
Zene plemena Pauinov tolčejo lečo
Kaka živalica je bila to? Sodim, da kost nista prav nič ovirali; da me ne je spadala v vrsto opic. ki jim je na- bi prav krepko ugriznila; njeni štirje likovala po svojih prednjih nogah; bili podočnjaki, dolgi kake štiri milimetre.
kakor si ga pri nas gradi kraljiček. Izdale so mi jo njene velike leskečoče se oči.
so mi izvabili štiri precejšnje kaplje krvi. Najnenavadnejše na živalici pa so bile njene oči, ki so uprav neverjetno fosforescirale celo o belem dnevu. Ta čudna živalica. ki je v Evropi skoro ne poznamo — naše podnebie ji ne prija —, v ostalem ni tako redka, kakor bi si kdo utegnil misliti; le težko jo je dobiti, ker se čez dan skriva in pride na plan šele ponoči, vrhu tega pa živi v vrhovih dreves. Prišteva se v družino polopic, ki jih živi na raznih krajih zemlje le šest vrst. Ona. ki sem jo ujel, se imenuje mo-holski galago. Ponekod gnezdi v drevesnih duplinah.
Na žalost mi je živalica poginila in je nisem mogel vzeti s seboj v domovino. Lani, ko sem prepotoval Barintske gore, se mi je posrečilo ujeti štiri njene sorodnike, tako imenovane senegalske galage, ki so nekoliko večje od mo-holskih in tehtajo kakih dve sto gramov. Enega izmed njih sem prinesel s seboj v Francijo in ga dal v Jardin des Plantes; vzlic skrbni negi pa je že čez nekaj dni poginil.
Druga žival, ki sem jo bil ujel ta dan, je spominjala na prašička, zajca in podgano. Domačini jo imenujejo ci-bici. Sodim, da spada v družino glodalcev; pobliže proučiti je nisem utegnil, ker so mi jo črnci skrivaj vzeli in spekli na ražnju. Odškodova-1 sem se s tem, da sem si privoščil kos pečenke, ki je bila izborna.
Tisto jutro smo opazili svežejše sledove naše trope in čisto sveže slonov-sko govno. Na drugi plati je veliko število polomljenih in od velikih čeka-nov razmesarjenih palm svedočilo. da tropa slonov ni več daleč; kakor so kazali odtisi nog, jih je bila še zmerom petorica.
Pripravili smo si torej vsak svoje orožje. Jaz in Makoto sva imela puško, ostala šestorica pa je bila oborožena z dolgimi, v ognju ožganimi kopji.
Poslej smo morali paziti, da se neslišno plazimo naprej. Makoto nas je vodil; s svojimi dolgimi rokami ram je krčil pot skozi bodikavo rastlinje. Tu pa tam smo naleteli na visoke palme.
Kmalu smo prišli do zelenega nizkega grmičevja in sklenili smo se nekoliko odpočiti. Toda iz počitka ni bilo nič; vsepovsod je mrgolelo mravelj in drugega strupenega mrčesa.
Tedajci nam je udarilo na uho zamolklo bobnenje; slom sp bili v bližini.
Pozval sem enega izmed svojih ljudi, naj spleza na visoko drevo, da poskusi doznati, kje so sloni.
Ko je bil spet na tleh, ga je Makoto vprašal in uni je potem prevel, da je opazil pet slonov kakih šest sto metrov daleč. Po njegovem pripovedovanju so bile kaj mogočne živali in črnci so se že naprej veselili pojedine, ki se jim je obetala.
Da jih še bolj vzpodbodem, sem jim obljubil, da jim prepustim vse meso; če bi se mi posrečilo pogoditi enega ali več debelokožcev z lepimi čekani, pa bi dobili še posebno nagrado in tobaka.
Ko jim je Makoto prevel moje besede, se črnci od veselja niso več megli premagati Jeli so poskakovati in kričati in so se umirili šele, ko sem jim dopovedal, da bi njihovo vpitje lahko slone splašilo.
Od tistega trenijtka je naša hoja na-likovala plazenju rdečekožcev. kadar so na vojni stezi.
Treba namreč vedeti: slon ima silno razvit sluh. Takisto je neverjetno občutljiv njegov vonj in že na vthke razdalje zavoha sovražnika: včasi pobegne pred njim, še večkrat pa ga napade. In ker je napad največje živali, kar jih hodi po zemlji, za lovca na zveri silno opasen, mu je potrebna največja opreznost, če noče pasti kot žrtev ogromnih debelokožčevih čekanov in njegovih pošastnih nog!
Tisti mah smo začuli strašno lomastenje. Odreveneli smo obstali. Vprašuje sem pogledal Makoto, ki mi je šepnil na uho, da je slon izruval drevo. Vprašal sem se nejeverno, odkod velikanu toliko moči. Zvedel sem pozneje.
Hrum, ki so ga delali sloni, je bil sedaj tako glasen in jasen, da sem sam stopil na čelo svoje čete in pripravil karabinko. od katere je bilo nemara odvisno življenje nas vseh. Kri mi je burno zaplala v žilah. Imel sem občutek, da se lotevam napada na stvo-renje. ki je mogočnejše od vsake živali. To, kar mi je razganjalo kri, je bila prej vročična nestrpnost vojnika kakor veselo pričakovanje Nimroda.
Koliko korakov nas je ločilo ud orjakov, ki so jim bile namenjene naše krogle? Ne vem. Brez dvojbe malo, zakaj natančno sem že razločil n.ogoč-
no sopenje trobcev, ki so brizgali v zrak umazano močvirno vodo.
Nič več nismo smeli hoditi pokoncu; počenih smo torej in se s pridržano sapo počasi plazili naprej. Prispeli smo bili na jaso in zakrivale so nas le redke trstike s trioglatimi listi. Bil sem še zmerom na čelu in sem se neslišno plazil naprej, ko me je zdajci neka roka zgrabila za nogo iti me potegnila nazaj. Obrnil sem se: Makoto mi je z znamenji dopovedoval, naj se okrenein na levo.
Vzpel sem se in pogledal v nazna-čeno smer. Streslo me je: videl sem velikega slona jedva petdeset korakov od nas, ki je butal v drevo, visoko več ko šestdeset čevijev, skušaje ga podreti. Prilika je bila nad vse ugodna; pokleknil sem in nameril puško na žival med lopatico in hrbtenico. To je bila v poziciji, v kateri sem bil, edina dosegljiva ranljiva točka.
Nisem dolgo pomišljal. Prislonil sem k licu in sprožil. Ni še gozd vrnil vseh odmevov strela iz karabinke, ko so se razlegli zategli glasovi, ki so trgali zrak, tla pa je pretresel zamolkel to-pot. Zgrešil, sem zavpil. Ne, je odvrnil Makoto. sion zelo ranjen, mi nega kmalu najti. In zvesti vodnik mi je pokazal sledove, po katerih moramo iti. Toda kmalu so se pomešali s sledovi desetorice drugih slonov.
Pospešili smo korak, zakaj sledovi trope so se jasno odražali iz tal, da sem jih razločil celo jaz, ki takrat za take stvari še nisem imel izurjenih oči. Sloni so bili na begu vse pomandrali, kar jim je prišlo na pot. Lijane so bile zmlete, rastlinje zmandrano kakor po valjarju, mogočne veje so ležale od-lomljene na tleh, kjer so jih debelo-kožčeve noige zdrobile na kosce. Vmes pa, od časa do časa, velike mlake krvi, ki so mi svedočile, da je imel vodnik prav.
Prispeli smo bili v gosto zaraslo šu-mo. kjer so solnčni žarki koimaj našli pot skozi listje, ko se je iznenada nekaj korakov od nas pojavil mogočen slon in se obrnil proti nam. Moje črnce je prevzel paničen strah. Še preden sem se zavel, ni bilo nikogar več okoli mene, ostal sem sam z Makotom.
Ne vedoč prav. kaj na storim, sem presodil, da ie najbolje, če preideni v napad. Stopil sem torej za drevo in prislonil nanj puško ter pomeril slona v glavo, ki je besno otepal s trobcem,
hoteč si utreti pot med nadležnimi vejami.
Čutil sem, da se Makotove oči upirajo vame: od mojega ravnanja tisto minuto je utegnila zaviseti vsa bodočnost mgje ekspedicije. Zato sem z vsem naporom volje obvaroval hladno kri in mirno gledal na muho, ki je počivala na korenu trobca Tako sem čakal, da mi je žival prišla ча deset korakov. potem pa sem pVitisnil na petelina in poslal v slona tridesetgramskj oklopni naboj.
Pod silo udarca se je slon ustavil in v duhu sem ga že videl ležečega na tleh. Pa ne! Razumna žival je vedela, da je zadeta na smrt; toda čuteč, da je že preslaba, da bi se zagnala name, se je naslonila na deblo debelega drevesa. Za trenutek me je prešinila misel, da bi jo takrat fotografiral; ali premalo sem bil še tedaj poučen o teh živalih, da bi se bil upal. Pomeril se-m torej še enkrat in poslal še eno kroglo v velikana, ki se je takoj zgrudil na tla, pri čemer se je eden njegovih Če-kanov zapičil v zemljo in se prelomil.
Planil sem na ubiti plen: na tleh ležeči slon mi je segal do ramen! Splezal sem mu na hrbet in nehote me je pretreslo, ko sem začutil, koliki nevarnosti sem bil srečno ubežal. Najprej sem moral poslušati vzhičene čestitke svojih črncev, ki so se bili med tem vsi vrnili in se pojavili na pozo-rišču. Od tistega trenutka sem bil v Makotovih očeh največji lovec, kar jih premore svet.
Toda lov še ni bil končan. Vodnik mi je bil namreč pov.edal, da so moji ljudje odkrili sledove prvega slona, ki sem ga bil obstrelil. Ostavil sem pri mrtvaku dva črnca, z ostalimi pa sem odšel za vodnikom.
Odtisi slonovih no« so bili nenavadno veliki. Žival je morala biti izredno moigočeij eksemiplar, zato sem kljub pozni uri sklenil nadaljevati zasledovanje. Hodili smo v pravcatem labirintu lijan. ki so se nam zapletale med noge in otežkočale napredovanje. Med tem se je bilo znočilo, da smo jedva še mogli slediti odtisom. In tedaj smo se iznenada, da sami nismo vedeli, kdaj, znašli na obali majhne reke.
Z vseh strani se je o-glašalo rjovenje zveri, ki jih je naša navzočnost motila pri lovu. Veliki netopirji, nič manjši od mlade kure, so nam frfotali mimo obrazov. Pokraj mene je
zasigal velik piton in se vijoč se spustil po bregu nizdol.
Makoto je stopil k meni. Povedal mi je, da bo treba prenočiti, ker ljudje ne marajo hoditi v temi, boječ se, da jih ne^bi napadle zveri.
Čeprav nerad, sem moral privoliti in kaj kmallu je naše malo taborišče osvetli velik ogenj, ki smo ob njem použili večerjo: nekaj mesa, posušenih rib in koreninic.
Noč je mirno minila, drugo jutro pa smo se zarana odpravili na zasledovanje ranjenega slona.
Nekaj kilometrov je bil slon hodil ob bregu, potem pa je šel v vodo. Kakor
vsak blizu petdeset kil. V smrtnem' boju je bil orjak pomandral vse na okoli, dokler se ni mrtev zrušil na tla.
Ta slon je bil moj najlepši plen; pozneje sem sicer ustrelil še več slonov, a nobeden ga ni dosegel ne po velikosti ne po dragocenosti čekanov.
čeprav v pragozdu ne poznamo telefona, se je vendar okrog nas nabralo več stotin polnagih divjakov, še preden sta minili dve uri. Po Večini so bili oboroženi z dolgimi sulicami, ki so jih divje vihteli, drugi pa so imeli velikanske loke, na hrbtu pa so jim viseli dolgi tuij iz živalskih kož, natrpani z otro-vanimi puščicami.
Afriški črtici si pripravljajo kosilo
daleč nam je seglo oko, nikjer sledov, kj bi vodili iz struge. Kam se je bila žival obrnila?
Kaj smo hoteli? Šli smo ob reki naprej, a. nismo še storili pet sto korakov, ko smo zagledali na tleh mlado izruvano drevesce in okrog njega široke rjave mlake: strjena kri. Ob tem pogledu so moji črnci zagnali velik, krik, ki mi ga je Makoto prevel: On ne biti daleč, slon mrtev. ,
In res, jedva sto korakov dalje se nam je odprl toi i zaželjeni pogled: na tleh je ležal ogromen debelokožec, čigar trup je meril najmanj štiri metre. Njegovi velikanski čekani so tehtali
Vsi so jeli plesati in skakati okrog ubitega velikana in iz vseh oči je žarelo veselje. Da jih še bolj osrečim, sem jim povedal, da sem bil nedaleč odtod ustrelil še enega slona in da jim je njegovo meso na razpolago.
A za čudo jih moje besede niso razveselile. Samo eden izmed njih, ki je bil oborožen do zob, je pokazal nekoliko zanimanja in je začel dolg pogovor z Makotom. Le-ta mi je potem prevel njegove besede: Tu zbrani voj-niki nimajo pravice iti po meso onega slon4 zakaj tam je prav toliko vojni-kov, samo drugega plemena.
Nu, marali so se pač zadovoljiti z enim slonom. In ogromna gmota mesa se je jela kai naglo krčiti in kmalu ne bo od nje ostalo skoro nič, vse bo izginilo pod ostrimi zobmi štiriJi stotin lakotnikov, zbrušenimi pri ljudožrskih pojedinah. Gostija je trajala polnih pet dni.
Dal Sem zdrobiti oba velika čekana; za prenos slonovine pa sem si moral najeti novih nosačev, ki sem jih zelo lahko dobil, samo obljubiti sem jim moral, da jih počakam vse dotlej, doklej ne bo pospravljeno vse meso.
Že prvo noč sem dobil v posete več manjših zveri. Tudi rjovenje mi je zelo blizu prihajalo na uho, toda leopardi, ki sem stregel po njih, so se pojavili šele drugi dan.
Bila je prekrasna dvojica, ki mi je prišla pred puško, in ko sem zagledal ti zleknjeni lepi telesi, ki sta se oprezno se plazeč približevali, me je obšlo neugnano veselje.
Videlo se mi je, kakor da bi oklevala; brez dvoma ju je motil trušč divjakov, ki so bili zbrani okrog ubitega slona. Boječ se, da mi ne pobegneta, sem pomeril na enega od njiju
in sprožil. Zadeta žival je planila kvišku, kakor bi jo bil stresel električni tok. Drugi leopard mi ni dal več prilike, da bi ga vzel na muho: v enem skoku mi je izginil izpred oči v goščavo.
Divjaki so bili slišali moj strel; nekaj minut kasneje se je pojavil Makoto s petnajstorico črncev, ki so kar odreveneli, ko so me zagledali sedečega na ubiti zveri. Začeli so nekaj govoriti z mojim vodnikom, ki pa jih je naglo pomiril, češ. da to ni prva zver, ki sem jo ustrelil.
Zdaj je bilo treba le še poskrbeti za to, da meso obeh kolosov pospravimo, bodisi da ga pojemo aH posušimo; sporočil sem torej svojim ljudem, naj vse pripravijo za jutrišnji odhod.
Drugo jutro sem stopil na čelo svoje četice in odpravili smo se proti taborišču v tiadi, da je tam vse v redu.
Drugi dan proti večeru sem prispel v taborišče, kjer je bilo vse v redu. Moji ljudje so bili izborilo razpoloženi in tako sem se smel nadejati, da bom pot nadaljeval pod ugodnimi okol-nostmi.
J. Luka Caragiale
Velikonočna sveča
o
Pred uro. ko se prižiga luč, v trenutku, ko se neha sabat, je bila krčma zaklenjena. Že trikrat so gostje potrkali na duri, da bi se jim odprlo. Vsakokrat je Lefba strepeta! kot od groze in mrmral: »Ne gani se; ne maram, da bi vstopil kak goj k nam!« Potem je šel v pri-dvor in pričel brusiti drevnico ob ka-meniti stopnici. Grozmca se mu veča, vendar neče iti v posteljo. Žena ga v skrbeh izprašuje. Osorno jo zavrne, jo pošlje v sobo in veli, naj ugasi vse luči. Ona se brani, ker pa jo Zibal nahruli.
odide v svojo čumnato, upihne svetili-ko ter zaspi poleg svojega deteta.
Sedaj je trda tema. Na vežnem pragù Zibal prisluškuje. Zdi se mu, da zaznava nejasen šum iz daljine: konjski peket, ali razdražen, pritajen pomenek. V nočni samoti, ko je oko razoroženo, se sluh čudovito poostri.
Zibal se ne vara. Na stezi med gostilno in cesto se zdaj prav dobro razločijo konjske stopinje. Zibal v naglici preniotri zapah pri glavnih vratih: težak prečnik, zasajen na obeh koncih v
dve zaseki v zidu, jih čvrsto drži. Ker mu je korak na pesku nev sečno zaškripal. se Leiba sezuje in pristop, tiho v nogav.cah. vlekoč na uho. In ko gredo jezdeci korakoma mimo, razbere nekaj besed iz šepetajočega pomenka.
»Zgodaj je legel.«
»A če je odpotoval...«
»Pride pa drugič na red, ampak rad bi bil...«
Ostalega ni mogel razumeti.
O kom se je govorilo? Kdo je tisti, ki prde na red? Kaj sta kanila ta dva moža? Česa iskala na tej noti, koder ne hodi nihče razen onih. ki imajo posla v gostilnici? Je li Jurii prišel?
Leiba čuti, kako mu pojemajo moči. Topoglavo stopi v sobano, podrgne vžigalico in prižge svet ljčico na benzin / Svetloba je slabotna in stanj tako nizek, da je plam°nč"ik skrit v bakreni toki, vendar ta lučka še zadošča da vrže tu pa tam boren, komaj zaznaven odsev in da moreš videti znane kote v dvorani.
Ura tiktaka ob zidu. Ta enolični ropot ga draži, z roko seže k nihalu ter ustavi nepokoj.
Usta so mu suha, žeja ga. V čebru ob točilnici oplakne čašo in jo hoče napolniti z dobrim žganjem. Ali vrat pri steklenic; se zadene ob rob kozarca in povzroči cvenk. ki mu vzbuja grozo. Ob drugem poskusu se mu ne posreči nič bolje, čeprav želi premagati svojo slabost. Zato se odreče kupici, jo spusti na dno vode in srebne nekaj požir-kov kar iz zelenice, potici jo postavi ma preišnie mesto. Ko se dotakne police, steklenica na novo zažvenketa. Zibal se spet preplaši. Neka i časa ostane pri miru, kot ostolbenel. zatem vzame leščerbo. jo dene z največjo pazko in pozornostjo na robnik okna, ki gleda na hodnik. Na durih, po tlaku in zidu se s težavo razloči nekoliko svetlih pramenov.
Zibal je ponovno sedel in pazljivo vleče na uho. Tamkaj na griču vatoi'o cerkveni zvonovi na vstajenje ter oznanjajo, da je polnoč m'nila. Še malo ur, pa bo dan. Da bi le tud, druga polovica noč: tako potekla kakor prva!
Pesek zaškriplje Leiba kar zatrepeta. Pa saj se ni ganil z nogo Drug. jačji škrgot zasliši. Ni dvoma gotovo je nekdo zunaj, tik njega. Zbal vstane si z dlanmi pritiska na prsi in se skuša 1'znebiti zanke, ki ga ho:e zadaviti v grlu. Precej moških ie zunaj z Jur-
jem... Zatrdno je to on, ura vstajenja
je odbiia.
Tin pogovor se sliši.
»Pač. rečem ti. da spi. Videl sem, ko je luč ugasnil.«
»Tem bolje, bomo pa vse gnezdo pobrali. Jaz vem. kako se dado vrata odpreti. Napravili! bomo razo, presno bruno drži tukajle.«
Možak tam zunaj otipava les in meri razdaljo. Njegova roka pozna dver, enako tud sveder, ki vrla stare Hrastove deske. Zibal se mora opreti, z desnico se1 nasloni na duri, z levico si zakrije oči.
Tedai pa mu po nerazložljivi muhavosti njegovih dušnih sposobnosti zazveni v ušesih jako ja.^en in glasen notranji klic: »Leiba poštni voz gre!«. Tako je kakor Surin glas. k: mu za trenutek vrača nado Se mu zopet sanja? Saj ne, konec vrtala prodirajočeea v vrata, ga je pravkar zbode' v destr-co. Leiba jo jadrno odtegne. Kakšna brezumnost. mrsliti še na rešitev! V njegovih razgretih možganih, v preraz-burjeni domišljiji zavzema sveder nepojmljive razsežnosti obrtalo raste v brezmejnost in preotl'na postaja tolikšna. tolikšna da bi s» skoz; n'-rn^'o prevrtino mogla pomoliti cela pošast.
Delo se od zunaj nada'jn:e po načrtu in brez prestanka. V četrtič je Leiba videl, kako so jeklene konice prodrle na niegovo stran in «e n^zai potegnile.
»Da; nr p'lo « veh' J uri,i
Jeziček žage se pokaže v skožnii in jame z nagilim in prav'ilnim giban em glodati-les. Naklep je; izlahka uganiti: štiri luknje na štirih oglih četv< rokota. med njimi vleče pila premico, v s-edi pa tiči zapičen vrtalni,k Kadar bo kos odločen od ostalih vrat. ga z enim sunkom izdero in po tej odprtini se vtihotapi močna pest oogra^ osečnrk. ga izpuli in... goji se vrinejo v Lei-bovo hišo.
V nekoliko minutah postane t? s"e-der muč lo za Z bala in vse svojce.
Dva krvnika ga bosta držala križano žrtev na tleh in Jurii mu bo stoo'1 z nogami na život in zasadil sveder možaku v grudi, polahko кчко-- v pod-nico in "Pdno p-iobUe. rln crca n v ni -ga zadmem blaznem utripu ga pribije ia mestu ...!
M-tvaški znoj obliva Ziba'a r«.- vsem elesti noge se mu šibe in oo'agoma poldekne naliV živali ki se krivi da bi dobila smrtni udarec.
»Na mestu ga bodo prikovali,« si misli ves iz sebe; »da, na mestu ga bodo prikovali!«
Tako ždi nekaj časa, strmé v lučko na oknu in kakor pogieznien v drugi svet, nato pa mahoma ponovi z usme-vom: »Da, prikovali ga bomo na mestu.«
Tedaj prešine čudna pojava vse njegovo bitje: treslica prestane; popar.e-nost izg.ne; obličje, prepadlo od tolikšne krize, se neobično razvedri. Dvigne se s tal s svestjo čilega, čvrstega moža, ki mogočno stopa proti lahko dosegljivemu smotru.
Zareza od pile med gorenjima točkama četverokota je domala končana. Leiba se radoznaio približa in lovi orodje z očesom. Njegov nasmešek se krepkeje začrtava. Z glavo kima. kot bi hotel reči: »Nič se še ne mudi.« Pila žre poslednja lika in vlakna, ki spajajo obe prevrtim. ter načne spodnji del. »Še tri ima,« si misli Leiba in stopi oprezno nalik najlokavejšemu lovcu v trgovino, pobrska podpudîljnom izvleče neko stvar in gre takisto ven, skri-vaje z eno roko predmet, kakor bi se bal. da imajo stene oči. Nato se po prstih napoti proti vratom.
Nekaj i-zredn°ga se eodi. Posel od zunaj je prekinjen, ničesar več ni slišati. So mar odšli? »Da, odšli so-« si misli mož znotra\ Ob tej misl se vgrizne v ustnice, kakor da ga je obšel neverjeten obup. Ali to je zgolj prevara: opravilo se zopet pričenja in Leliba ga sl°di z utripa4>č'm srcem in s perečo radovednostjo. Šedaj se našemu možancu neznansko žuri, da bi bilo že končano.
»Hitreje!« misli nestrpno, »hitreje, nagleje!« Zvonovi ki so bïi uth-nili, so zopet zaneli. Delavci jače po-primejo: še hetvico napora, pa bodo vse št;ri točke združene. Naposled je opravljeno...!
Sveder na tebrto izvleče hrastov če-tverokotnik. Velikanska korenias'-a roka se potisne v odprtino. Ali pred°n je dosegla tram. ki ga išče. se raalegne dvorno M'enje medt°m ko Z;ba1 tračno in rO'xno nriveznje pest za prečni tram, oričvrščen v d'iri od kleti.
Past ie bila premeteno zamišljena. Do'ga vrv omotana na enem koncu za trš. je segala do četverokota v vratih, tvorec pred njim zanko, ki jo je Leiba
z levico držal otvorjeno, dočim je z desnico tiščal konec vrvi. V pripravnem trenutku vrže Zibal zanko, zgrabi oberoč prosti konec in povleče vso roko noter.
Ko bi trenil, je bil posel izvršen. Spremilo ga je dvojno rjovenje, eno od obupa, drugo od zmagoslavja. Roka je zvezela na mestu.
Slišati je stopinje, ki se žurijo vstran. Jurjevi tovariši prepuščajo Zibalu plen, ujet tako spretno, zid odhiti vnovič v prodajalno in neustrašno privije dušo v svetilmci. Pridušeni zubelj radostno vzpiapola in vrne življenje meglenim obrisom bližnjih predmetov. Zibal vstopi s svetiljko v hodnik. Razbojnik bolestno vzdihuje in po napetosti roke se vidi, da je opustila brezplodni napor. Dlan je nabrekla, prsti zakrivljeni, kakor da hočejo zagrabiti. Zid približa ieščerbo. Mrzlična zona ga spreleti. Leščerbo primakne še bliže in se drgeta.o dotakne roparjeve roke s perečim steklom. Grozno krčenje nastane, za njim pa votlo stokanje. Ob tem pogledu se Zibal zakrohoče, da krohot odmeva od oboka v hodišču. Nato se vrne v prodajalno.
★
Dan se je zaznaval.
V tem trenutku se je Sura zdramila: strašno vitje in vpitje jo je zmotilo v spanju. Leibe ni opazila v stanici. Vse stvari prejšnjega večera so ji prišle na um. Nekaj izrednega se je godilo.
Skočila je iz postelje in prižgala luč. Leibova postelja ni bila niti odgrnjena, še legel ni.
Ozrla se je skozi okno. Po nasprotnem griču so gomazale žive lučke, ki so skakale, se skrivale in se znova pojavljale druga za drugo. Ljudje so šli od vstajenske maše. Napol je odprla okno.
Vsa trda od groze je pohitela iz zgornjice.
Na pragu jo je presunil strahoten prizor. S komolci na kolenih in z brado v dlaneh je Zibal sedel na lesenem stolu. Nalik učeniaku. ki bi v mešanici nekih prvin skušal zasačiti katero podrobnih skrivnosti prtrode. katere se mu že dolgo izmikajo in ga mikajo, je Ziba' bolščal v neko tvezeeo. črno. brezl'ctio reč, pod katero je v prikladni višini gorela sveča, postavljena na drugo stolico.
Leiba Zibal postane g o j, ker je spalil nocoj svečo Jezusu Kristu.«
Dodatek
Jon L. Caragiale, r. 1854. iz siromašne družine, je bil šepetalec narodnega gledališča v Bukareštu, novinar, profesor, 1888. pa ravnatelj omenjene pozornice. Odlični mojster romunskega slovstva je pisal novele, načrtke, igrokaze in . številne članke po knjižnih obzornikih. Skoraj pa se je preselil v Berlin, pišoč še vedno, a ne meneč se za literarni pokret v svoji domovini. Njegove povesti so v prvi vrsti satirične. Osebe se odlikujejo po zmernosti svoje gradnje. Facla de P a s t e (Velikonočna sveča) sodi med najbolj uspele umotvore romunskega leposlovja, je poročala Prager Presse 16. oktobra 1927., omenjaje zbirko gospe Huškove Flajšhansove »Rumunšti prozaikové«. Enak biser globoke psihološke analize je Pïcat (Oreh) — kakor je sploh vsa romunska pripovedna proizvodnja do danes najbolje uspevala v kratkih osnutkih, ne izvzemši Panaita Istrati.ia, ki ga šteje evropska kritika med največje sodobne pripovednike. Še jače se je uveljavil Caragiale v dramatiki. Naj omenim štiri vesele igre: O noapte iurtunoasa (Viharna noč), Državljan Leonida proti nazadnjaštvu. O scriso-are perduta (Zgubljeno pismo), Pustni prizori, ter dramo- NSpasfS (Nezgoda). To je Sabin Dragoiu. 33-letni skladatelj, porabil za trodejansko opero ki se ji obeta svetovni sloves. Gl. Prager Presse 19. junija 1928. Caragialova komična mojstrovina Je vsekakor O scrisoare perdu t У, tako po zapleteni intrigi kakor po dobro analiziranih značajih. — A. Gros.
Zibal niti trenil ni, opazujoč razkrajanje te dlani, ki mu za trdno ne bi bila prizanesla. Nesrečnikovega večanja ni slišal. Kar je videl, ga je bolj zajemalo nego to. kar bj bil mogel čuti. Pohlepno je motril vse zvijanje, vse zviranje prstov, potem pa negibnost, ki se jih je počasi zapored polaščala. Človek bi bil dejal žužkove nožice, ki se grbančijo. se raztezajo, udelavajo z izrednim, neobičnim naponom, od kraja močno, potlej polahko; naposled pa otrpnejo.
Sura je viknila: »Leiba!«
Pomignil ji je, naj ga ne moti. Za-gaten duh po prismojenem mesu se je širil proti vhodu.
»Leiba, kaj je?« je moledovala žena.
Zdanilo se je. Sura je planila, da potegne prečno bruno, in vrata so se odprla ter povlekla s seboj Jurijevo telo, Obešeno za desnico.
Obilica kmetov s prižganimi velikonočnimi svečami v rokah je navrela v krčmo.
Kaj se je pripetilo? Kaj je?
Takoj so razumeli dramo.
Zibal, ki se dotlej ni ganil, je resno vstal in mirno potiskaje ljudi na stran, si napravi! pot.
»Kako se je zgodilo, Zid?« je vprašal nekdo.
»Leiba Zibal,« je odvrnil s široko kretnjo in resnim glasom, »odpotuje v Jassj in pove rabinu, da ni več Jud.
Žid je objokujejo padec Jeruzalema
Mešanci v
Potomec tigra in levinje
t esc rez! v današnja številki so delo slikarja grafita E. Jiusîina
živalstvu
O tem zelo zanimivem pojavu, namreč o križanju dveh različnih vrst in dveh pasem iste vxste, o tako zvanih bastardih ali hibridih, po naše »mesan-cih«. razpravlja v zadnji »KoraMe«, dr. O. Heinroth. Iz njegovega članka so posnete naslednje vrstice.
Ni še dolgo tega. kar je veljalo za dognano, da so mešanci dveh »dobrih vrst« neplodni; Linné je ta pojem celo tako definiral: dobre vrste so tiste, čilih mešanci ne rode nikakih potomcev. Na drugi plati pa je pri neveščakih splošno razširjena sodba, da nastanejo v prosti pri rodi nove živalske vrste s križanjem. Videli pa bomo, da niti ta niti Linnéjev nazor v splošnem ne velia.
Da takoj s početka prilbijemo: čim manj sta si obe vrsti roditeljev v sorodu, tem manjša je verjetnost, da bo njun zarod plodovit. s čimer pa ne nameravamo trditi, da bi ne bilo nj'kakih izjem. Danes nagibamo k temu, da presojamo po plodnosti ali neplodnosti ba-stardov bližjo ali bolj oddaljeno sorodnost roditeljev. Ni pa"izključeno, da pri tem zaidemo na krivo pot in izvedemo napačen sklep. Mešanci med domačimi živalmi iste vrste, a različne pasme, so seveda neomejeno plodni; potomstvo kodra in lovske psice, težke kobile in dirkača lahko redimo neomejeno, kar dovoljno dokazuje pojem »polkrvnost«
Bastard severnega in rjavega medvedi
v konjesTovju. S temi mešanci pa se tu ne nameravamo ukvarjati.
Najbolj znano križanje, ki ga človek ustvarja vsak dan znova, je križanje konja in osla; mešanca imenujemo mulo ali mezeg. Če izvira mešanec od žre-beta in oslice, mu pravimo mezeg; rede ga le malokje. Mezgi in mule so domala zmerom neplodni. Zgodilo pa se je, čeprav redko, da je mula povrgla. V starem veku, pa tudi še dandanes, je to veljalo in velja pri lahkovernih' ljudstvih za nesrečno znamenje. Sparili pa so že ne samo konja in osla, ampak skoro vse zastopnike skupine kopitarjev
Gorska zebra z mladičem (zebroidom), mešancem med njo in somalskim div; jim oslom.
med seboj, zlasti žrebe in zebro in še češče kobilo in žrebe zebre. Uspeh tega mešanja so zebroidi. ki so kaj različno progasti. Včasi so živali progaste malone po vsem telesu, včasi samo po nogah. Kot žilave, vztrajne živali jih po nekod porabljajo tudi za vprežno živino.
Seveda lahko križamo tudi zebro z oslom in obratno; produkt tega križanja so precej dolgouhi mešanci, čijih progavost pa tudi ni zmerom ista. Včasi je na životu docela nedostaja. včasi pa ni skoro nič manj razvita kakor pri zebri. Nekatere vrste zebre ima:o majhna ušesa, noge deloma progaste in med ožjimi, temnimi progami so navadno vrinjene tako zvane senčne proge. Vsi ti mešanci so se doslej izkazali ne-plodoviti.
V Aziji živi razen pravega divjega konja (equus przewalski) še neka vrsta
divjih rumenih kopitarjev, h kateri spadata kulan in kiang, ki so ju nekoč imenovali azijski ali rumeni ose:, ker so brez mnogega prem šljevan.a pnšli do zakijučka, da sta v rodu s sivim oslom, (od katerega izvira tudi naš domači si-vec), čigar prvotna domovina je Afrika. Križanja med temi az.jci in airičani pa so vselej rodila jalov naraščaj, m kdor je kdaj slišal glas rumenega osla. ve, da se razlikuje od oslovskega tiganja prav tako kakor od glasov konja ali zebre.
Tudi govedo so že sparili med seboj in izkazalo se je, da krava in vodni bivol ne rodita potomcev. Pokojni Friderik v. Falz-Fein je v svojem živalskem vrtu v južnoruski stepi uspešno križal bizona in tura s tamošnjo sivo stepno kravo. Potomci bizona in tura so plodoviti in kolikor vem, tudi naraščaj med turom in domačo kravo.
Kpr se dado mnoge velike zveri v zooloških vrtih udomačiti, pride včasi med njimi do križanja, zlasti takrat, če so živali od mladega navajene druga na drugo. Tako so že dobili bastarde med levom in tigrom, mogočne živali, ki so vselej ostale neplodne. V berlinskem zoološkem vrtu so dolgo imeli telesno in duševno precej zaostalo ž. val r— plod nagnjenja med leopardom in pumo. VStuttgartu pa so vzredili plodne meiance severnega in rjavega medveda.
Nasproti razmeroma ma'osteviilnim mešancem med sesalci je število ptičjih bastardov zelo vel iko. Nič tézkega ni spariti liščka in čižka, da, celo konop-nico s kanarčkovko, toda potomci so le redko plodni. Če se oženita strnad in kanarka, je zakon neploden.
Med divjimi kokošmi se škarjevec irt divja kura precej pogosto sparita, toda njun zarod ostane neploden. Pa tudi mešance med škarjevcem in snežno jerebico so že ustrelili. V ujetništvu se dado pariti nekatere vrste fazanov. Če spadata rod telja v isto skupino, so potomci neomejeno olodni. Če sta si v bolj odda'jenem sorodstvu, so pctomci le redko plodni, kakor n. pr. bastard med kraljevskim" in lovskim fazanom. Če vzamemo še bolj neslična si roditelja, otroc' sploh ne dosežejo spolne zrelosti. To veb'a n. pr. za potomce pava ii' domače kokniši in pava ter pega tke Tudi fazan (peteln) rodi z domačo kokošjo sama neplodna piščeta-
Seveda so vsi ti našteti primeri le majhna .zbira križanj, ki jih poznamo v živalstvu. Najdemo jih tudi pri ribali in močeradih ter pri žuželkan, zlasti pri metuljih. Pogled na slike, ki jih priobču-jemo. bo pač marsikoga razočaral, toda razočaranje bi bilo še večje, če bi živali videl v prirodi. Večina ljudi se namreč vdaja predsodku, da mora biti bastard vsota lastnosti rodi'eljev, v resnici pa kaže po navadi le njuno razliko. Tako nima n. pr. sin tigra in ievin e niti poštene grive niti pravih tigrovih tna-rog. To nedostajanje izrazitosti opažamo zlasti pri onih mešancih, čijih roditelja sta si zelo daleč v rodu. ki si v barvi in obliki zelo malo nalikujeta in ki imata vsak.svoje izrazite posebnosti.
Po vsem tem se vidi da je n. pr. za ustvarjenje prekrasnega pavjega perja nujno potrebno podedovanje lastnosti dveh pavov; zakaj pavovka dâ svoji deci tudi očetove In bratove lastnosti. Isto velja seveda za domačo kokoš in pegatko. čeprav sta tu oba spola enake barve. Če vse te različne vrste med seboj sparimo, nima nobeden izmed roditeljev v sebi moči. da bi prodrl z vzorcem in barvo perja, in potomstvo tako ne dobi ničesar primernega. Nemara so taki bastardi s svojo nepomembno obleko nekaka slika prednikov zdaj živečih raznih kokoši-ih. vrst.
Profesor Pol] je natančno preskal spolne žleze basta-dov, da bi dognal vzrok neplodnosti. Dognal je. da se pri potomcih roditeljev, ki so si zelo daleč v rodu. moške ali ženske spolne žleze jedva razv\ie'o Otroci ':š'ka in kanarke ali med kra'ievskim in lovsk m fazanom dosežejo sicer sno'no zrelost, toda docela razvije se iim le malo spo'nili celic, tako da se iaičeca le redko oploda.
V splošnem smemo reči, da so ustvarjanju bastardov postavljene dokaj esne meje. Tako na primer, kakor vse kaže, še ni ustanovljeno, da bi se dala uspešno spariti ovca i.n koze1 (ali obratno), lisica in pes. zajec in kunec, čeprav nekateri zagotavljab. da poznajo tak ■ bastarde. Vzrok temu bo bržčas v pre e' ki neso-rodnosti roditeljev V prejšn ih časih je ljudstvo verjelo v možnost najbolj čudnih mešanj: saj so celo nekatere šolske Kn'ige vedele povedat', da imajo bojeviti petelini v «ebi jastrebovo kri.
Mnogi menijo, da je go enje rnešan-cev nepotrebno in nepomembno igrač-kanje. Čitatelj pa je iz gornj h vrstic lahko spoznal, da se je moči na bastar-
dih mnogo naučiti. Kakšno je govedo ali pišče v mladosti in ko dora^ča, je pač vsakomur znano. Zelo malo pa vemo o barvi in obliki, o načinu življenja in plodnosti njenih križancev. Dragoceni bi bili n. pr. temeljiti poskusi z zajcem in kuncem. Stvar pa ni tako enostavna, kakor bi si kdo utegnil misliti. Zakaj bojeviti kunec opravi z zajcem cesto kar na kratko in neredko plača zajec svoje približanje s smrtjo.
LASTAVIČJA GNEZDA
Kdo še ni čul, da so lastavičja gnezda iz» redna poslastica za Kitajce? Anam je pa edini kraj na svetu, ki dobavlja bogatim »kitarjem« to dragoceno hrano. Glavna do» bavilišča so na otokih, ki leže nasproti obrežjem? Quang » Nam, Quang»Ngai in Binh « D inh, osobito pa otočje Ku«Lao« Šam ob izlivu reke Faifoo. Dnevnik Le Courrier Snifonnais poroča, da se je hra» nilnost gnezd odkrila pod vlado cesarja Gia»Louoa, torej proti začetku XIX. sto» letja. Ta vladar je s proglasom obljubil veliko nagrado podložniku, ki bi našel v mejah svojih dežela redilno snov ali pijačo^ da bi s tein dal novega razmaha in procvita domači trgovini,
GREENWICH URNO SREDIŠČE
Zakaj ima to mesto prvo besedo, kadar gre za uro? Ker se je od nekdaj ročneje ter od» ločneje bavilo z vprašanji glede časovnika nego drugi kraji. Mnogo so pripomogli tudi slavni urarji kot Tompion, Graham. Harri-son, Mudge itd. Vrhu tega so velike pomorske koristi anglpške države povzročile, da se vsi zemljevidi sveta ravnajo po Green-wichu. Poudariti je še, da je admiralstvo ponudilo velike oagrade za izpopolnitev čas»-mera.
Ivan Podr/aj
Mati in hči
Odlomek poglavja iz povesti »Martin Brbek«, ki io ie pravkar izdala
založba Luč v Ljubljani
Razburjena in jezna je zagrabila Meta svetiljko, zaloputnila kuhinjska vrata in hitela po veži.
—	Le počakaj, malopridniea! Jaz ti pokažeml je zapretila pred hčerino izbo.
Zaprla in zaklenila je duri, da se je stresla hiša in že je stala pred dekle* tovo izbo. Udarila je s pestjo po vra= tih in zaklicala:
—	Odpri!
Tiščala je za kljuko in se upirala s kolenom v vrata.
—	Odpri, pravim!
V	ključavnici se je obrnil ključ in Meta je planila v izbo.
—	Take reči mi delaš, nesramnica! Da te le sram ni! Vsa vas bo govorila in cela fara se bo zgledovala! se je vsulo iz Metinih ust.
Dekle, ki se je plašno splazilo v po= steljo, je molčalo, toda iz njenih oči, ki jih je obsevala luč nezasenčene sve= tiljke, je odsevalo ono zadovoljstvo, ki je tako slično radosti po izpolnjeni želj L	,
Mati je stopila k postelji in nadalje, vala s ploho očitkov, ki so padali na hčer. jo pokrili in zagrnili tako, da se je dekletu stisnilo grlo in je zavpilo:
—	Mati!
V	tem glasu, ki je prevpil materino Kričanje, je bila izražena vsa dekletom va duša: njena užaljenost, njen odpor, samozavest in doživetje krivice, ponos in kes obenem.
_ Meta je umolknila, kajti čutila je, da bi se bila morala premagati. Toda v nie j je vrelo in kakor nalašč se ie dekle obrnilo v zid in se zasmejalo. In iz Mete je bruhnilo znova Besede ki jih ni slišalo dekle še nikoli od mas tere, so letele iz njenih ust kakor stre* le in vsaka ie zadela hčer v dušo. In dekle je zaihtelo. Njen jok je ustavil matmn jezik. . — Aha, te peče vest? Prei hi bila mislila, saj si dovolj stara! Zdaj ne pomaga nič. Če greš po nagih kolenih na sv. Višarje. je vse zastoni, se je počasi umirila Meta, ko je dekle pre= nehalo ihteti.
—	Kaj sem pa storila? Ali sem jaz kriva? Saj ga nisem klicala! je govo«
rilo dekle pod odejo.
—	Ta je pa lepa! Mar misliš, da sem tako neumna?
—	No pa recite, če ni res!
—	Franca! Povej, kdaj sem ti bra» nila pošteno poznanstvo s fanti? Kdaj? Ti rni pa delaš tako sramoto! Kaj si bo mislil župnik?
—	Saj ste me vi poslali spat!
—	Dekle, ne pozabi, da sem tvoja mati!
—	Jaz sem pa vaša hči!
—	In zato mi delaš tako sramoto, kaj?
—	Kakšno sramoto? Nehaj vendar!
—	O križani Jezus! če to ni sramo» ta?
—	Ali sem jaz kriva? Kdo ga je pa klical?
—	Kdo pa je bil, to mi povej! Zme» nila sta se, kako naj bi sicer prišel v hišo? In ponoči?
—	Saj tudi župnika ni nihče klical, pa je prišel!
—	Dekle, ali si ob pamet?
—	Zakaj pa sprašujete? Tudi jaz nisem neumna.
—	To mi povej, kdo je bil in kaj je hotel?
—	Kaj je hotel? Jaz ga nisem vpra» šala.
—	Kdo pa je bil?
—	Kdo? Kdo?... Sai veste kdo.
—	Kako naj vem? Pošten fant go» tovo ne!
—	Mati?
—	No, pa povej!
—	Sami ste mu rekli, da lahko pri» dc, kadar hoče...
-Vinko? Peklajev? ... Franca?.., Dekle je molčalo.
—	Otrok, kai pa misliš!
—	Kai ni pošten?
—	Kdaj pa je prišel? Saj niso po» citnice.
—	Nocoj.
—	In kaj je hotel od tebe?
—	Od mene nič. Prišel je povedat, da ostane doma.
—	Doma? Kaj pa misli?
—	Za profesoria bo šel.
—	Sveta Mati božja, to je rekel?
—	Tako je rekel.
—	In doma? Ali že vedo? Kako pa je bil oblečen?
—	Čisto novo obleko je imel.
—	Kako je prišel k tebi?
—	Rekel je, da je hotel govoriti tudi z vami pa je videl v kuhinji župnika in se je premislil. Rad vas ima, vi ste pa taki z menoj I
—	Kakšna? In zakaj spravljaš sebe k njemu?
—	Zakaj? Ne bodite vendar čudni! Saj veste, da ima tudi mene rad.
—	To so otročarije.
—	Če bi ne mislil zares, ne bi ušel, veste mati?
—	Še kaj takega si vtepi v glavo, oeumnica!
—	Saj je sam rekel!
—	Kaj pa je delal pri tebi?
—	Nič. Stal je pri vratih in me gle» dal.
—	Drugega nič?
—	Nič! Saj sem bila že v postelji. Kaj naj bi delal? Govorila sva...
—	Zakaj pa so bila vrata zaklenjen na?
—	Saj niso bila.
—	Kako, ali jih nisi odklenila, ko sem prišla?
—	Potem že, prej pa ne.
—	Kdaj potem?
—	Ko je šel...
—	Kdaj?
—	Preden je šel župnik.
—	Kako je pa vedel, kdaj bo šel /upnik?
Še nekaj o soji
V članku »Kako bomo lačne nasitili?«, prtobčenem v 11. štev. »Življenja in sveta«, je opisana kot hrana bodočnosti soja, dTa» gocena stročnica, ki jo že mnoga stoletja goje Japonci in Kitajci, Njeno zrnje, ki je podobno drobnemu fižolčku, največ črno ali rumenkasto, ima res izvTStno hranil» no vrednost, ker vsebuje prav mnogo belja» kovine (čez 30 odst.) in tolšče (okrog 10 od» etotkov) Japonec uživa sojo pripravljeno na najrazličnejše načine, ki mu ohranijo silast za riževo pojedino, n. pr. v juhi ali kot omako, v kateri je pokipela soja od nekih posebnih glivic, in celo razne sire iz» delujejo iz nje. Pripravi se lahko za jed tudi tako kakor fižol, a skuha se nerada in počasi. Priporočil bi pa vsakomur, da po» skusi sojo v kavi. Soja je izvrsten surogat (nadomestek) za bobovo kavo ter je zato dobila ime »japonska kava«; praži se ka» kor prava kava in dobimo od nje okusno, svojevrstno dehtivo za zdravo pijačo, ki se bo morda priljubila že marsikateri uaài ko» fetaricL
—	Saj pravim, tamle pri vratih je stal in poslušal, in na dvorišče je šel, pa je vse slišal.
—	Kaj je slišal?
—	Vse mi je povedal.
—	Kaj vse?
—	Pustite me mati! Bom jutri po» vedala.
Meta se je zamislila in molčala.
—	Zaspana sem, mati, je spregovo« rilo dekle in se pokrilo čez glavo.
Meta je še vedno molčala in mislila.
—	Lahko noč, mati!
Meta je vzela svetiljko in rekla:
—	Saj grem. Samo to ti povem, da se paziš pred Peklajevim. Bodi lepo doma in šivaj! Nočem nobenih razpr» tij! To si zapomni!
In Meta je odšla. Ko je zaprla za seboj vrata, se je v ključavnici zasu» kal ključ in po vsej hiši je zavladal nočni mir.
Toda predvsem naj opozorim na tole: N« sojo se je tudi pri nas že večkrat kdo spom« nil. V poslednjih letih smo jo spet posku» šali saditi po naših krajih, kjer se je pa zaradi pozne zoriife in pičlega pridelka iz* večine slabo obnesla. Tako sem tudii jaz leta 1925. posadil na Grmu 9 ameriških sort soje, same najzgodnejše, ki pa tak isto ni« so zadovoljivo uspele. Se najbolj zaneslji» vo je dozorela neka rjavozrnata sorta, ki smo jo dobili s Hrvatskega. Soja počasi ra« ste, potrebuje mnogo toplote in mraz jo takoj opari Zlasti Nemci se sedaj mnogo trudijo, da bi z odbiranjem in vzgojo iz» boljšali pri soji odpornost proti mrazu in povečali rodovitnost (sedanje rane sorte razvijajo namreč v enem stroku jedva po 3 zrna). Vsekakor bi pa bilo le želeti, da n.aše kmetijske šole in semenogojska po» staja v Beltincih še nadalje preizkusijo zla» sti novejše, bolj utrjene srednjeevropske ti« pe. Glede pridelovanja soje na njivah bi še omenil, da je kaj všeč ta rastlina tudi na» šim zajcem.	'	'ni. C. J.
o o o
Mira, kadilo
»Modri iz Jutrove dežele so se prišli poklonit novorojenemu judovskemu kralju in so mu prinesli v dar mire, kadila in zlata.« Tako približno poroča sveto pismo o posetu Treh kraljev o priliki Kristovega rojstva-
Iz navedenega je razvidno, kako visoko ceno sta imela v starem veku mira in kadilo, ker sta stavljena v isto vrsto z zlatom in sta služila kot najdragocenejše darilo, ki se je poklanjalo kraljem.
Kadilo pozna vsak iz cerkve, o raznih balzamih pa čitamo lahko v vsakem časopisu, kot o neprekosljivem sredstvu za rane in vobče za vse zunanje bolezni; mira je manj znana in še to večinoma le po imenu.
Vse tri drože, da jih imenujemo z lekarniškim imenom, so smole precej sorodnih dreves, oziroma grmov. Stari pisatelji govorijo o njih kot o nerazdruž-Ijivi troperesni deteljici, ki je predoče-viala vso trgovino starega veka z dro-žami. Vsem narodom starega veka so bile prvotno te drože svete in so jih rabili v glavnem le v počeščenje bogov. Cena teh drož je bila neverjetno visoka, saj je stal funt kadila 6 zlatnikov.
Mira, kadilo in balzam so bili tisti činitelji. ki so po vsem. takrat znanem svetu, razširili glas o bajnem bogastvu jugozapadne Arabije, današnjega Jeme-na. Ta pokrajina je bila v starem veku znana pod imenom »kraljevina Saba«, Rimljani so jo pa nazivali »Félix (srečna) Arabia«. Pisatelja Diodor in Strabo govorita o ogromnem bogastvu te dežele, kjer je vse pohištvo iz čistega zlata. Vse bogastvo Sabe je baje izviralo v glavnem od trgovine z omenjenimi drožaini. Sveto pismo starega veka poroča o kraljici iz Sabe. ki je prišla poklonit se modremu judovskemu kralju Salomonu in mu prinesla ogromne množine zlata, dragih kamnov, mire. kadila in tako dalje.
Zanimiv dogodek je doživela kraljica iz Sabe na jeruzalemskem kraljevskem dvoru. Salomon je bil, kakor znano, velik prijatelj in oboževatelj nežnega spola. Zagledal se je tudi v lepo arabsko kraljico. Dolgo jo je brezuspešno nadlegoval s svojo ljubeznijo. Slednjič mu je obljubila, da postane njegova, če ga poprosi za kako reč na njegovem dvoru. Nekoč se je spozabila in ga prosila vode. Takoj jo je Salomon spomnil nje-
in balzam
ne obljube. Vdala se mu je. Sin iz te zveze je bil baje ustanovite'j še sedaj obstoječe abesinske dinastije Negoš.
Visoko ceno teh drož v strarem veku dokazuje tudi poročilo, da so delavcem, ki so delali v skladiščih teh drož, zapečatili obleko in jih vsak večer do nagega slekli in preiskali.
Prebivalci Sabe &> imeli trgovski monopol s temi drožami. Ni sicer popolnoma gotovo, ali so vse te rastline gojili v svoji lastni deželi, ali pa so jih dobivali iz Indije in od drugod. Znano pa je, da je mirino drevo uspevalo v Sabi in Etiopiji, kadilov grm sploh v Arabiji in v Perziji, balzamovo drevo so pa gojili posebno v Siriji in v Palestini.
O nabiranju kadila in drugih drož so širili Sabejci nalašč in namenoma ta-jinstvene pripovedke, da bi vsaj deloma opravičili njihove visoke cene.
Vse tri rastline nastopajo kot grmi ali pa nizka drevesa in spadajo v vrsto terpentin-dreves (terepintkaceae). Njihovi pridelki so navadna drevesna smola. in sicer mešanica smole, eteričnih olj, aromatičnih kislin, gumija, raznih soli in eštrov. Smola se nabira navadno dvakrat na leto; deloma priteka sama, kakor pri miri in pri kadilovem grmu, deloma pa priteče šele po zarezah v lubje.
Najimenitnejši med temi drožami je balzam. Rimljani so ga natančne:e spoznali šele za časa Vespazijana. Poznali so sicer balzam kot drože, ne pa drevesa. Raste! je najbrž tudi v Arabiji in v Egiptu, gojili so ga pa posebno v Siriji in v Palestini- Zgodovina nam poroča o krvavem boju. ki se je vnel v judovski vo'ni za časa Vespazijana in Tita za balzamove nasade v Palestini. Judje so hoteli vsaj preprečiti, da bi dobili Rimljani v svoje roke kako nepo-sekano deblo. Zmagali so Rimljani in preprečili pppolno uničenje ba'lzamovih nasadov, ki so jih Judje posekavali. Skrbno so gojili Rimljani to, kar se je ohranilo in kmalu je padla cena balzama za polovico prejšnje cene. Prej so zahtevali Judje za enojno težo balzama dvojno težo srebra.
Balzam se je pridobival takole: Na-lahko so ranili lubje s stek'enim ali kamnitim nožkom. Drobne kapljice balzama, ki so prilezle na dan, so otrinjaii z volno in jih nabiraili v školjke. V za-
četku je balzam brezbarvna, prijetno dišeča oljnata tekočina, ki se polagoma strdi in dobi rdečo barvo. Slabejši balzam se je pridobival iz odrezanih vejic potom prekuhavanja.
V	poznejši dobi so bili Turki znani kot skoraj edini gojitelji balzamovih dreves. Imeli so te nasade v Katri. Mek-ki in v Palestini. Ves pridelek balzama se je odpoš Ijal na sultanov dvor. Privatnik ga vobče ni mogei dobit: za noben denar, le evropske suverene je včasi sultan osrečil z originalno svinčeno stekieničico balzama. Vonj tega turškega balzama ie zavzemal nekako sredino med citrono. rožmarinom in zdravilno kaduijo (žajbelj). V glavnem so rabili balzam za podkajevanje, pa tudi kot zdravila in pri balzamiranju trupel.
Dandanes razumemo pod balzamom razne naravne mešanice smol, eteričnih olj, aromatičnih kislin itd. ki pritekajo iz debel in vej nekaterih iglastih dreves. Posebno znan ie balzam kanadske smreke in libanonski ali karpaiski balzam. ki se dobiva od timbre (Z rbelkie-fer) neke vrste bora. ki raste bolj po-fedkoma v Alpah in Karpatih. Dobiva se pa tudi od raznih drugih dreves. Balzame so nadalje imenovali in imenujejo še dandanes razne maže in mazilce. ki niso niti približno v sorodu s pravim orijentalskim balzamom, a navadno niti ne z nazadnje omen enima. Seveda je tudi njihova zdravilna moč zelo razi č-na in včasi naravnost dvomljiva. Prava orijentalska balzamova rastlina je grm ali nizko drevo iz podvrste Balsamo-dendron.
Mira (myrrha) je dišeča smola drevesa, ki spada tudi k vrsti Balsamoden-dron. Drevo je precej podobno balza-movemu grmu, toda je trnjevo. Raste v Ind ji. Jemenu in v Vzhodni Afriki. Nie-gova smola je prvotno tekoča, se polagoma strdi in postane rdeča ali temno-rujava. Rabi se dandanes v drožeriji kot dodatek k zobnim praškom in milom, nadalje kot mazilo proti gnilobi v ustih in kot kadilo M ra bol'še vrste prihaja na trg v obliki drobnih, temnorujavih prosomih kapljic. Slabejša indi'ska je debelejša, neprosojna in skorai črna. Mnogo mire se ponare'a iz arabskega gumija, znanega izbornega lepila.
V	starem veku so loč li 3 vrste mire, namreč etijopsko (Etiopija je pokrajina južno od Egipta), arabsko in indijsko.
"I Rabila se je največ kot kadilo. Znana je bila tudi pijača iz mire, ki je zmairse-vala bolečine. Tako mirino tekočino so
primešali tudi pijači, ki so rjo dali piti Kristu na križu. Egipčani so se posluževali mire pri balzam.ranju trupel. Vonj mire puhti še dandanes iz egiptskih mumij.
Cena mire je bila ravno tako visoka ko cena kadila.
V visokih čislih je bila mira tudi pri Grkih, kar nam dokazuje mična pripovedka o postanku mirinega drevesa. Boginja ljubezni in lepote, Afrodita je sovražila vsako lepo žensko, tako tudi Myrrho, lepo hčer asirskega kralja Theia. Vzbudila je v njej iz maščevalnosti nenaravno ljubezen do lastnega očeta. Ko je ta zaradi tega razsrjen preganjal svojo hčer z golim mečem, so jo bogovi spremenili v mirino drevo^ Myrrha, spremenjeno v drevo, obžaluje svojo zmoto ter pretaka grenke solze, ki tečejo iz drevesa v obliki solz kot drevesna smola. Pa tudi Afrodita je bila za svojo zlobo kaznovana. Iz Myrrhi-nega drevesa se je rodil lepi Adonis, v katerega se je smrtno zaljubila Afrodita. toda Adonis ie zavračal njeno ljubezen. Ko ga je na lovu raztrgal merjasec se ni mogla Afrodita potolažiti.
Kadilni grm je tudi lahko nizko drevo. Soroden je balzamovemu drevesu in spada k podvrsti Boswellia. Raste v Arabiji, v Abesiniji in v Indiji. Svoje dn! so najbolj cenili arabsko kadilo, a dandanes ga pošilja k nam večinoma Indija. Na trg prihaja v okroglih zrnih, v velikosti od graha do oreha, ali pa nečist tudi v večjih kosih. Sestavliajo ga skoraj iste snovi kot miro in balzam.
Kakor svoje dni rabi se tudi dandanes kot kadilo skoraj pri vseh kultih, nadalje kot pridatek k mazilom in lakom. Od visoke slave in cene, ki jo je imelo nekoč kadilo, mu je ostala edino še slava, da se rabi še vedno pri cerkvenih obredih vseh različnih veroizpo-v-edanj. Ista množina kadila, ki je stala nekoč 6 zlatnikov, se dobi danes približno za dvakrat toliko dinarjev. Tudi pri navedenih drožah se je uresničil stari pregovor: »Vse je minljivo, tudi sdava.«
(Po raznih virih sestavil D. V.)
Velikonočni jezdec sv. Jurja na Bavarskem.
........M.............................................................«.......................................o
Današnja umetniška priloga
Današnji številki je priložena večbarvna reprodukcija (v bakroiisku) originalne slike akad. slikarja Vavpotiča, ki predstavlja naš lepi Maribor.
VSEBINA ŠTEV. 13: Ignotus: Praznik vesele pomladi. — Dok» tor I. Klein: Stroji naj robota jo mesto čl o» veka. — Kako govore živali. — Dr. Božo Skerlj: Kaj nam pravi kost? — Jernej Je» reb: Moj članek o vstajenju. — Obisk pri
armenskem papežu. — Prof. A. Low: Ob» čila in promet bodočnosti. — Pierre Ma» gard: Za slonovo sledjo. — I. Luka Čara» giale: Velikonočna stfeča. — Mešanci v ž i» valstvu. — Iv. Podržaj: Mati in hči. — M> ra, kadilo in balzam.
«ŽIVLJENJE IN SVET» stane celoletno 80 Din, polletno 40 Din, četrtletno 20 Din. mesečno 8 Din — Posamezne številke stanejo v podrobni prodaji samo 2 Din. — Naroča se pri upravi. Ljubljana. Knafljeva ul. 5. • Naročnina za inozemstvo: ITALIJA četrtletno 8 lir. polletno 16 lir, celoletno 30 lir. FRANCIJA mesečno 4 franke ČEŠKOSLOVAŠKA mesečno 6 kron. AVSTRIJA mesečno 1 šiling. AMERIKA in ostalo inozemstvo 1 in pol dolarja.
na leto.
Urejuje Božidar Borko. — Izdaja za konzorcij Adoli Ribnikar. — Za »Narodno tiskarno d. d« kot tiskarnarja Fran Jezeršek. — Vsi v Ljubljani