List 94. Natoroznanske reči. Mravlja. *) Pomladansko solnce pripeka in pregreva mravljišče na kraji smerekovega gojzda, iz kterega je sneg večidel že zginil pred solnčnimi žarki: in vendar je mravljišče še mertvo, kot da bi bila kuga pomorila njegove prebivavce. Le ene mravlje ni viditi, vse še spe v gorkem stana, kjer se skerčene ena drage tise. Kot silna vojska kralja Ma-tiaža v votlem hribu, čakajo tadi one povelja od zgorej. Pa solnce pripeka bolj in bolj in eden zaspancov se prebodi. Vzdigne glavo iz černe trume in z zaspanim očesom krog sebe pogleduje — vse še spi. Ali se je zmotil? ali še ni čas se vzdigniti iz ležišča? Pa saj vendar čuti, kako gorkota od zgorej puhti. Stegne toraj nožice, si pomane oči in še na pol zaspan se napravi iti gledat, ali je že čas zapustiti gorko posteljo, v kteri je že štiri mesce tičal. Gre po veliki cesti, pa ne more dalje; terdne barikade ali zapahe, ktere je sam v jeseni napravljati pomagal, mu zdaj jezijo pot. En čas hodi okoli male terd-njave in išče kake majhne špranje, da bi se skoz njo splazil, pa ni je dobiti. Jezen zgrabi en brun in si prizadeva ga izdreti, vleče in vleče — pa nič ne opravi; popade druzega, tretjega, pa vse njegovo prizadevanje je zastonj. Vse je umno in terdno sozidano, kot da bi moralo do sodnega dneva terpeti. Nevoljen gre tedaj nazaj in zgrabi s čeljustmi pervega zaspanca, na kterega po sreči naleti, za vrat in ga strese. Zaspanec se prebudi in debelo gleda, kot da bi hotel reči: „Da bi te zlodej! kaj mi hočeš ?a Ta ga pa začne s tipavnicami tipati in božati — in zaspanec je predramljen in v trenutku ve, kaj mu je početi, *) Iz v današnjem listu pohvaljene ^slovenske Kolede." 374 Oba gresta druzih badit. Kmalo jih jo deset na nogah in vsi gredo oad barikade, ktere se združeni moči deseterih korenjakov več ustavljati ne morejo. Pridejo ven, solnce jih skonca biiši, pa se ga kmalo privadijo in želodec, kteri je čez in čez 2 debelimi pajčevinami preprežen, se tudi močno oglasa. Ga utolažit poiščejo kake sladkarije in zraven se veselja na glavo postavljajo, se eukajo in drage barke uganjajo. Potem gredo domu in tu je kmalo vse na nogah; kot hudournik vrejo ven pri vsih vratih in na mravljišču se vse giblje in mergoli, kot voda, ki v kotlu vre in kipi. Ko so ee vsi prepričali, da se je pomlad že vernila in ko so se na solncu popolnoma ogreli, jih gre nekolike na dno stanišča. Tu leži v dobro zavarovanem kraji kupčik drobnih belih zernic, drobneji od prosa. To so jajčka, ktere bo babice pretečeno jesen izlegle. Matere so kmalo pomerle, delavci so pa jajčka na varen kraj spravili in zdaj o gor-kem vremenu hite ž njimi na mravljišče, da jih toplo solnce ogreva in jih obudi k življenji. Ker smo zgorej nekaj od delavcov omenili, moramo prebivavce mravljišča bolj natanko pregledati. Poleti najdemo v vsakem mravljišču troje živalic. Perve bo možke mravlje, ki se od navadnih mravelj le po perutnicah ločijo, potem najdemo babice, ki so veče, kot možki in tudi krilate. Zadnjič so navadne mravlje, ki nikoli nimajo perutnic. Teh je naj več, te tudi navadno le mravlje imenujemo, ker možki in babice sploh ne hodijo iz mravljišča, ampak so le doma in navadne mravlje jim strežejo, jim donašajo jedi, zidajo tudi pohištva i. t. d. z eno besedo, one skerbe za vso naselbino. To so delavci, kteri nimajo nobenega spola. Navadno mesca velicega serpana zletijo možki in babice iz mravljišča in se dvignejo v zrak, kjer se semtertje švigaje ženijo. Ko so nekoliko časa veselja pijani okoli ferkali, popadajo na tla. Možki, ki niso zdaj za nobeno drugo rabo, kmalo poginejo; babic pa že delavci čakajo. Berž ko eno zagledajo, jo zgrabijo, ji polomijo perutnice in jo tirajo slovesno v stan. Eni delavci ostanejo za stražo vedno pri babicah, jih pridno pitajo in jim strežejo na vso moč, ker one so zdaj upanje cele naselbine, brez njih bi rod pomeri. Ko začno babice jajčka leči, so že delavci pripravljeni, ki jajčka v nalašč za to odmenjeni kraj nosijo in lepo uredujejo. Babica potem tudi kmalo umerje, le maloktera zime ali celo pomladi dočaka. Po ženitvi delavci vse babice, kolikor jih uloviti morejo, tirajo domu. Se ve, da se tudi marsiktera zgubi; ta si potem sama perutnice izterga, zleze pod kak kamen ali v kako luknjo in napravi ondi novo samosvojno naselbino. Pomladi je perva skerb delavcov, jajčka na solnce nositi; če je solnce prevroče, hite ž njimi v mravljišče v pervo nadstropje, potem v drugo i. t. d.; proti večeru pa, ko solnce že medli, jih nosijo spet kviško in nazadnje, ko se je solnce že skrilo, jih neso sopet v dno na odmenjeno mesto, zapahnejo sopet vse duri, postavijo k vsakim vratom stražo in trudna družina gre k pokoju. Noč je minula, zlato solnce je že izšlo. Tudi v mravljišču se je jelo gibati, straža odpahne duri in pokuka ven, pa gosta megla pokriva zemljo, vreme je neprijazno in kmalo deževati začne. Straža zapahne sopet duri, zadela vse špranje in gre v stan. S tipavnicami ošverka vsacega, kterega sreča, ta se precej oberne in oba gresta nazna-novat vreme. Tipavnice švigajo od kraja do kraja in kmalo vsa družina ve, da dežuje in da bo treba danes doma ostati. v Pa pridna mravlja nikoli rok križem ne derži. Čeravno dež zunanje dela overuje, je vendar doma eno ali drugo reč popraviti treba. Tu se je steber, ki je do zdaj strop podperal, poderl, treba ga je na novo postaviti. Pot, ki v drugem nadstropji do malih vrat pelje, se je pozimi tu in tam zasula; treba bi jo bilo otrebiti in v zgornjem nadstropji bi bilo tudi še ene nove potreba. Vse to mora biti še danes storjeno. Pridno se lotijo dela, postopača med njimi ni viditi; v tem kotu eden s čeljustnicami koplje in rahlja zemljo, drugi jo odnaša, tam spet tretji postavlja terden zid in včasih pride tudi polir pogledat, kako gre delo od rok. Če kaj ni dosti terdno, morajo podreti in iz novega začeti. Pa po terdnem delu je tudi dobro počivati, to vsak dobro ve in nobedeu mravlji ne bo zameril, če se od dela malo oddahne in svojemu želodcu kaj boljšega privoši. (Dalje sledi.) 378 Natoroznanske reči. Mravlja. (Dalje.) Vsako mravljišče ima nekaj ptujih majhnih živalic v svojem stana. Imenujemo jih zeljšine asi, ker so res ašem podobue, in vsaki jih je že po bezga ali po kaki verbi laziti vidil. Tem živalicam so mravlje posebno dobre, nosijo jih na solnce, jih gleštajo in jim strežejo, kakor le morejo, tudi hrane jim donašajo in raji same stradajo, da le njih živinica pomanjkanja ne terpi. Te asi so res domača živina celega mravljišča, od ktere sladek užitek dobiva. Te živalice imajo namreč na herbtu dvoje cevi, v kterih se nabira neka sladčica, po kteri mravlje posebna hrepene. Ko pride mravlja do asi, se ji začne prilizovati, jo boža in gladi s tipavnicami toliko časa, da spusti uš po vsaki cevi kapljico one sladčice, ktero mravlja željno poserka. Tako gre mravlja od ene asi do drage, da ima dosti. Uši so pa tudi rade pri mravljah, saj se jim nič hudega ne zgodi, mravlje lepo za nje skerbe, kot kmet za svojo molzno živino, in res kar je kmeta krava ali ovca, to so mravlji te asi. Naše mravljišče je imelo svoje dni na dveh lepih pristavah veliko te molzne živinice. Na dveh hrastih namreč, ki sta blizo mravljišča stala, je prebivalo veliko teh uši in mravlje so jih pogostoma obiskovale, dve terdo uglajene stezi ste peljale do hrastov in poleti v lepem vremena je romala nepretergana versta mravelj k hrastoma, — ali zdaj je to vse minulo. Lansko pomlad, bil je pervi lep pomladanski dan, ko so pervikrat mravlje prišle na solnce in so hotle iti gledat, kaj njih živinica dela, — ali kdo popiše njih osopnost in njih strah, ker jojmine prejoj — hrastov ni bilo več. Posestnik gojzda ju je pozimi posekal in ž njima so šli nar boljši in nar slajši dohodki mravljišča rakom žvižgat. Zdaj imajo pa le malo živinice več, kar jo je doma v hleva in še en češminjev germ jim je ostal — vse to le senca proti prejšnemu posestva. Topli pomladanski dnevi, ki se zdaj verstijo, so zbudili življenje v jajčkih, ki so do zdaj pri mira na mestu ležale, na ktere so jih delavci spravili. Začnejo se gibati in iz vsacega jajčka zleze červič ali gosenca. Pridnim in skerbnim mravljam da to posebno veliko opraviti, ker družina se je hudo pomnožila in novorojenci imajo vedno lačne trebuhe in le gledajo, kje bo kaj vgrizniti. Ker si sami še ne morejo potrebnega vsakdanjega kruha poiskati, jim ga donašajo mravlje pridno od jutra do hladnega večera. Doma je vedno sto in sto ust odpertib, ki željno pričakujejo svojih strežnic. Mravlja prinese hrano v čeljustih in červič odpre svoje usta na široko in zija kot žejni srakoper v gnejzdu. Mravlja ga pita po malem s prinesenim jedilom, ktero kot blisk zgine v požrešnem žrelu. Ko bi to dolgo terpelo, bi moralo biti vsih mravelj konec. To je še njih sreča, da terpi to pitanje le nekoliko dni, ker potem se leni trebušniki zapredejo v tenko kožico in iz gosenc postanejo bube, ravno kot oe zapredejo svilodi v kokone. Te bube ljudje navadno mravljine jajca imenujejo iu jih nabirajo za tiče, kterim ta hrana posebno tekne. Bube se morajo pa popred v soparu zadušiti, sicer bi nabiravca čez nekoliko dni kašo upihale. Mravljam je kaj zelo všeč, da so ti požeruhi upokojeni, ker zdaj se zamorejo oddahniti in tudi za se bolj po-skerbeti, posebno pogosto hodijo zdaj k ušem vas; vse je spet veselo in zadovoljno. Pa to prijetno življenje terpi le nekoliko dni, ker potem se začnejo bube spet premikati in iz tenke kožice pri-kobacajo mlade mravlje. Torej se zdaj mravlje sopet bolj doma derže in pazijo na bube. Ko mislijo, da je prišel čas, pretergajo s čelastmi lahno tenko kožico na onem koncu, kjer ima mlada mravlja glavo. S pomočjo strežnic se izmotajo mlade mravlje iz tesnih celic, pa so še slabe in neukretne. Po vsem životu se jih derži oska srajčica iz tenke bele mrenice in stareje mravlje jim slačijo to sraj-čico počasi in skerbljivo, da bi mehkih udov ne ranile. Ko so te zadnje vezi odpravljene, jim dajo precej kaj dobrega jesti in potem, ko so se pokrepčale, jih vodijo po mravljišču in jim skazujejo vse kote in poti, ker zdaj bojo morale same za se in tudi za druge skerbeti. Iz jajčk namreč so se izvalile razun navadnih mravelj tudi možke mravlje in babice, ktere nikoli iz mravljišča ne gredo, torej jim morajo delavci potrebnega jedila donašati. Novinci so kmalo spoznali svoje dolžnosti in se privadili službe in vsa dr ožina živi veselo 'm srečno v en dan. Ali komu se sreča vedno smehlja? Velikokrat pride nesreča, ko se je nobeden nadjal ni. Enega jutra, ko so mravlje komaj ustale in so še na pol zaspane po mravljišču lazile, prilomasti ena, ki je. že zgodaj ustala in že na ogleda bila, na mravljišče; veselje se ji bere na obrazu, hitro ošverka nekoliko sester in kmalo je vse na nogah. Več kot tretjina družine se poda urno proti kolovoza, kteri je skozi gojzdič peljal. Mravlja, ki je prijetno novico prinesla, jim kaže pot. Zdaj pridejo na pot in hitro obsujejo poljsko miš, ktera je mertva na sredi poti ležala. To je bil obed, kakoršnega še ne, kar so bele srajčice nedolžnosti slekle! Ali kjer je sreča, je tudi nesreča, in nesreča je prišla za mravlje zdaj v podobi kolesa na samotežnem vozičku, kterega je star mož s plevelom naloženega pred seboj peljal. Levo kolo gre ravno cez miš — in kjer je pred enim trenutkom še vse živo bilo, je zdaj ostudno mert-višče. Skoraj vse mravlje so poterte od kolesa, kterega je nemila osoda ravno zdaj memo pripeljala. Le malo njih je odneslo pete in te zdaj bežijo od nesrečnega kraja; v sredi peljejo tudi kakega ranjenca, kterega je kolo po sreči le za kako bedro zgrabilo in mu saj še celo glavo pustilo. To je bila velika zguba za našo družino! Kdo bo zdaj babicam stregel in možke redil, ker peščica srečnih, kteri so splošni uimi ušli, je premajhna, da bi mogla vse dela opravljati? Del in opravil je na kupe, delavcov pa malo. Preplašeni pribežijo v eni sapi ostali doraii iu naznanijo sestram strašno prigodbo. Velika žalost obide družice, s pobitim sercom obžalujejo svoje sestrice, ktere jim je nemila osoda tako zgodaj vzela. Pa mravlja tudi v žalosti poguma ne zgubi in si ve iz vsake stiske pomagati. Ko drugo jutro zarja nebo prepne, so naše mravlje že vse na nogah. Nekaj posebnega danes tuhtajo, ker tako 379 nemirno sem ter tje tekajo in se pogosto s tipavnicanii ližejo. Eria, ki je tudi nekoliko večja memo drugih, ima posebno veliko opraviti; vedno šviga od ene do drage in jih pregledajo, kot general svoje vojake, preden jih pelje v ogenj. Zdaj se vzdigne černa trama, straže odprejo vrata na široko in kot hudournik se vsuje četa po mravljišča. Le malo, kar jih je pri babicah za postrežbo in pri vratih za stražo neobhoduo potrebno, je ostalo doma, druge so se vse vzdignile. Zunaj zleze ona velika mravlja na eno bilko in od ondot pregleda še enkrat svojo armado, potem jo pelje navzdol v gojzdič. (Konec sledi.) List 96. Natoroznanske reči. Mravlja. (Konec) V tem gojzdiču ne daleč od našega mravljišča je stanovala druga manjša družina mravelj, ki so se od naših černih le po barvi ločile, bile so namreč mjave. Mirno je živel rod za rodom že mnoge leta, bile so ravno tako pridne in delavne kot černe, ravno tako so skerbele za svoje potomstvo. Ker so se pa v bolj senčnem kraji gojzda pod košato jelko naselile, jih je solnce manj ogrevalo; torej so se njih mladiči tudi navadno ene dni pozneje izlegli, kot pri naših černih mravljah. Solnce je že precej visoko stalo iu pregrevalo tudi skrito mravljišče. Skerbno nosijo rujave mravlje svoje bube iz dna proti verhu in se že naprej vesele časa, kadar se bode mladina izlegla. Ali — kdo ve, kaj jutri pride! 382 V Cerne mravlje, ki so zjutraj hitro šle od doma, so prišle zdaj blizo omenjenega mravljišča. Ene gredo bližej in bližej, pridejo Da mravljišče, ogledajo vse in potem se hitro vernejo k svoji armadi. Precej potem se zakadi vsa armada na mravljišče, obležejo vse vrata, pokoljejo vratarje in z združeno močjo planejo v stan. Rujave mravlje se precej ne zavedo in ne razumejo, kaj to pomeni; osupnjeue gledajo, kaj se bo z njimi zgodilo. Roparji pa, ker tako smemo černe mravlje imenovati, padejo na bube, vsak zgrabi eno in z njo pobegne. Ko domače mravlje vidijo, kaj se godi, da jim roparji njih mladino vzeti hočejo, se veržejo serdito nad sovražuike, al — sili se ustavljati ne morejo. Med tem, ko se z enimi rujejo, so že drugi bube odnesli in akoravno je skor več černih kot rujavih trupel pokrivalo podzemeljsko bojišče — kaj pomaga to maščevanje oropanim? — svojih mladičev veuder le nimajo. Cerni roparji pa hite s svojim plenom domu, kjer jih tovarši že željno pričakujejo. Ko pridejo premagovavci, jih obsujejo straže in doma ostali delavci jim uzamejo bube in jih spravijo v varen kraj. Kot da bi bila to domača zalega, jo gleštajo černe mravlje, in ko drugi dau začnejo iz bub lesti, jim pomagajo tudi belo srajčico sleči, ravno tako, kot bi bile njih rodu. liujave mravlje dobivajo precej jesti in se kmalo s černimi sprijaznijo. Reve ne vedo, da so sužnje. Roparjem v čast pa moramo reči, da s svojimi sužnjimi usmiljeno ravnajo in da si prizadevajo, njih osodo jim kolikor moč zlajšati. Delati morajo, kot druge, pa tudi pri jedi niso ločene, le ko gredo ven, kako delo opravljat, gre ena černih kot brič ž njimi in če se obotavljajo, jih k delu priganja, česar pa večidel ni treba. Dan preide za dnevom, sužnji so zadovoljni, ker boljšega prostega življenja ne poznajo in pridno opravljajo dela svoji gospodi. Enkrat prinese černa mravlja novico, da v gojzdu ne daleč od hiše ranjen keber pojema. En oddelek rujavih mravelj pod vodstvom treh černih bričev se napravi mastnega kebra v hišo pritirat. Ko pridejo na mesto, se briči prestrašijo, ker kerdelo rujavih mravelj je že kebra obleglo, hitro se mislijo umakniti — pa je že prepozno, že so jih rujave obsule. Strastno objemajo svoje rejence, ki so jim bili vzeti, ko še luči belega dneva zagledali niso. Sužnji tudi kmalo spoznajo svoje rojake in združeni se veržejo zdaj na černe trinoge; eden jim komaj uide, ostala dva pa na drobne kosce raztergajo, ker tudi mirna mravlja divja, kadar brani svoj rod ptujih napadov. V stanišču rujavih mravelj je vse zidane volje. Naglo napravijo veliko gostovanje, pri mestnih kebrovih kračah obhajajo rešitev svojih ljubih iz sužnosti. Veselje se bere na vsakem obrazu; zdaj jim ničesar ne manjka, le spomin na nesrečne sestrice, ki še pod ptujim jarmom stokajo, jim serce teži in jim greni slehern grizlej. Enoglasno sklenejo drugi dan še druge sužnje rešiti, naj velja kar hoče. Pri černih mravljah je pa vse drugače. Neka pobitost in klavernost se je vsih polastila, na sužnje še bolj pazijo in jih ne pustijo iz mravljišča. Med sabo se vedno posvetujejo, kaj bi bilo početi. To je gotovo, da oba roda zdaj ne moreta več sosedno skupaj živeti, preveč sta se že spoznala; eden je drugemu na poti, sovražtva in bojev bi nikoli konec ne bilo. Juterni dan bo razsodil, kteri rod bo obveljal. V obeh taboriščih se pripravljajo na boj. Cerni so tirali svoje rujave sužnje v nar globočeji stan in postavili straže, da jim nihče na uide. Potem se uzdignejo vsi delavci; vse kar se le gibati more, gre v vojsko, strahopezljivca med njimi ni. Na majhni trati v gojzdu se srečate kerdeli. Ko bi trenil se zakadite eno proti drugemu in boj se prične. Navadno se jih sprime več od obeh strank; grizejo in koljejo ne nekoliko časa in ko se potem klobčič zmota, jih leži nekoliko od obeh strank mertvih na tleh. Tudi po dve se sprijemate iu se skušate, ktera bo zmagala. S čeljustnicami skuša vsaka svojega sovražnika raniti in potem ko mu je rano usekala, spusti va-njo kapljico neke skeleče kisliae, ktera ranjenega sovražnika umori. Ono kislino si napravlja mravlja v posebni žlezi, imenujemo jo mravljino kislino. Ko je enega sovražuika zmagala, se verze nad druzega in tako naprej, toliko časa, da je ona zmagana ali pa da je sovražnik popolnoma vničen. Čeravno je že sama raujena, vendar ne odjenja, dokler je moč popolnoma ne zapusti in še potem, ko že predertih pers na tleh leži in se že več gibati ne more, zgrabi še sovražnika, kterega doseči more; celo, ko je že raertva. se ne odprejo čeljustnice, ktere je v smertnem borenji v sovražnika zasadila. V svoji gorečnosti napade celo kacega prijatelja, pa kmalo spozna svojo zmoto, ga poboža s ti-pavnicami, kot da bi ga hotla za odpuščanje prositi, in potem se toliko bolj serdito verze nad dušmane svoje. Tako so se borile naše mravlje. Kolikor bojevavcov, toliko junakov. Bojišče se je kadilo od strupene kisline. Tu ueseta dva vojaka ranjenega pajdaša v varen kraj, da si opočije; tu hitijo drugi še neutrudeni na bojišče — novi boj, nove junaštva, pa zmaga se ni še na nobeno stran nagnila, akoravno je bojišče že pokrito padlih junakov. Le majhna tropa se še bori, pa utrudena po dolgem boji oma-guje — kar priverši iz zatišja četa čverstih spočitih rujavih vojakov in spet se uuame »strašni boj, ne boj, mesarsko klanje." Kar jih je bilo černega rodu, vsi so padli pod čeljustmi neusmiljenih zmagovavcov. Ves junaški rod je poginil borivši se za domovje svoje. Ošabni in veselja pijani zmagovavci dero zdaj na dom zmaganih sovražnikov, kjer so bili še zaperti rujavi sužnji. Ko bi trenil, leže černe straže na tleh, oprosteni sužnji se zedinijo s svojim oprostiteijem, razdero poslopje in potem se vernejo v prosti dom. Večerna zarja orumeni gojzdue drevesa in obsiva razvaline mravljišča, v kterem je prebival hrabri rod v sreči in blagostanji. Pa kdo se bliža mravljišču? Čeravno mravlja, s kervavimi ranami pokrita, se plazi po stertib nogah do razdjanega doma. Rujavi razujzdani sovražniki so jo zgrešili, in akoravno že na pol mertva, se vendar še plazi do kraja, kjer je gospodoval njeni rod. Zadnja njenega rodu premišlja pretekle čase, solza se ji utrine iu moči domače tla, ktere so oskrunili ptujci. Ko bi znala peti, bi glasno zakrožila Jeremijado, tako si pa le misli: sic transit gloria mundi, ali po domače: »tudi nas je minulo lu Fr. Erjavec.