337
Kratkočasno berilo*
Bil je mož beseda.
„Na noge, gnjilobnež, na noge!" je zagromel v pon-deljek, precej pred solnčnim izhodom, veliki hlapec nekega kmeta v selu Monzi blizo mesta Nizze na Šardinskem, skozi pol odperte vrata v stanico, v kteri je spal Andrej na revni cehti z zavezano glavo. Bil je namreč nedeljski večer v pivnici dobro omahan.
Andrej je bil sirota; majhen, medel, rumenkast mla-deneč, pripraven za vsako delo — ako se mu je prileglo, kar se je pač malokadaj zgodilo.
Zdravniku sela Monzi je bil tako znan, da je imel po
338
vsaki nedelji in po vsakem prazniku že obvezila za-nj pripravljene; plačila ni nikolj terjal zdravnik od njega, ker mu je Andrej večidel vsaki pondeljek ali vsaki dan po prazniku najmenj po šest ali osem druzih šverkovcov priporočil, kterim je sam bolj ali menj z razbitimi čepinjami k njemu pot pokazal. Andrej je bil pa tudi zabavljač, da je bilo malo tacih; ako so ga desetkrat iz pivnice vergli, seje vernil desetkrat va-njo, in je otepaval z zlomljenimi stolmi, dokler je mogel z roko gibati.
Sodnik ga je bil že tako sit, da je sam rekel, da za-nj ni nikakoršnega mazila, in da bi bilo skoraj najbolje, da bi se enkrat komu tako za štibale uscal, — kakor pravimo Slovenci — da bi se več ne zmaknil.
Mermraje izleže paglovec iz svojega gnjezda po nedeljsko oblečen, kakor se je bil ulegel, verze svojo lopato čez ramo in gre skozi vežo. Tu sreča Andrej Marico, zalo hčerko svojega gospodarja; njo viditi, jo objeti in šiloma svoje usta na njene pritisniti, je bilo en trenutek.
Marica je bila že obljubljena velikemu hlapcu Janezu; ko je iz celega gerla na pomoč klicala, skoči njeni ženin Janez in začne po prederznežu mlatiti. Temu se je ta priložnost kaj prilegla. Dolgo je imel že piko do velikega hlapca in zdaj mu je prišla ura, se nad njim znositi. Že je poderi svojega sovražnika na tla, ki je bil veliko večji iu močneji od njega, kar pokliče Marica v svojem strahu se več hlapcov, kteri zgrabijo Andreja od zadej. Viditi, da je premagan, potegne nož iz nedrija in ga verze v hlapca; ker je bil pa ta uren, ga je zadel nož malo v roko, sicer bi mu bil sel ravno v serce.
„Zvežite tolovaja" — zaupije Janez, ves goreč od bolečine in togote — ,,da se ne bo mogel ganiti, in verzite ga v prazni svinjak; jutri ga peljem v Nizzo k višji sod-niji, da se bo pokoril vse svoje žive dni za svojo hudobijo".
Tako so storili. Al Marica je bila premehkega serca, da bi bila mogla bridko očitanje svojega serca prestati, da je mlademu razgrajaču tako strašno nesrečo naklonila. Po polnoči se splazi Marica v hlev in reče: „Andrej! veš, kaj te čaka; spustila te bom, ako mi pri svetih peterih ranah Kristusovih obljubiš, ta kraj za vselej zapustiti in se ne nad Janezom ne nad kom drugim maševati. Tudi mi moraš obljubiti, da se boš poboljšal; silno težko bi mi djalo, ako bi pred ali pozneje svojemu časnemu in večnemu pogubljenju nasproti hitel".
Prerezala je vervi, s kterimi je bil povezan. Andreja je tako velika dobrotljivost blage device tako omečila, da se je bridko zjokal; padel je na kolena pred njo in jo prosil za zamero rekoč:
,jLjubil sern te, Marica, brez upanja, da me boš ti ljubila; to me je razkačilo, da sem bil ves divjak. Zdaj se grem v vojake zapisati; znam brati, pisati, rajtati; znabiti, da bom kadaj še kaj več kot prost vojak in takrat bom srečen. Za to bom tebi hvaležen, ker ti si moja resnica, ktero mi je sam Bog poslal. Toda ne terjaj od mene obljube ali prisege; neprisiljen, iz lastne volje se bom poboljšal. V mojem sercu se ne kuha nikakoršno maševanje, priča tega naj so ti moje solze".
Tudi Marici se je tergalo serce, ko je zvedila skrivnost njegove nesrečne ljubezni.
?)Potolaži se, Andrej" — mu reče in solze so ji skoraj besede zaverle. — „Božja volja je, da je tako in ne drugače, in kar Bog stori, je vse dobro storjeno. Ne brani se tega, kar sem si od svojih ust odtergala. Na teh dvajset tolarjev. Silno težko je brez cvenka po svetu hoditi. Dobro vem, da ne vzameš nikakoršnega darila od mene; misli si le, da ti te denarje posodim. Pride morda čas, da mi jih verneš".
Andrej je prejel ves hvaležen denarje in obljubil, jih gotovo verniti; prosil je pa tudi Marico, ga iz lastne volje za slovo poljubiti, v znamenje, da je z njim spravljena. Uslišala je njegovo prošnjo, zdaj pa steče z berzimi nogami
Andrej v noči in rosi proti Turinu,   kjer se je zapisal leta 1776 ko prost vojak v sardinske strelce.
V selu Monzi se ni nikomur čudno zdelo, da je pre-derzni mladeneč zginil. Dve leti pretečete, pa še ni bilo ne duha ne sluha od njega; svet je že govoril, da kje dobro spravljen sedi.                                        (Konec si.)
354
Kratkočasno berilo.
Bil je  ni o ž  beseda.
(Konec.)
Enega dne pride berhko napravljen sardinsk strelec v Marieno hišo. Marica se je nadjala v malo dneh drugo detce dobiti. Njeni mož Janez, kteremu se je seržant (feld-vebel), kar je bil strelec, že velik gospod zdel, je sprejel prav spodobno mladenča, kteri je bil zdaj dobro olikan in omikan človek. Bil je Andrej. Tega, kar se je nekdaj zgodilo, ni nobeden več omenil.
Zlo zlo se je sirilo serce Janezu, ko pride drugi dan Andreja ga časti prosit, lepemu otroku boter biti — povila mu je uamreč žena njegova beihkega fantka. Ko je pa detetu se celo dva rimska cekina podaril — 20 tolarjev je ženi koj po svojem prihodu podaril — je zadonela hvala po celem selu.
Andrej je ostal osem dni v hiši, plačeval za Maric-nega očeta jed in pijačo in dajal denarjev otrokom , ki so ga srečevali. „Kadar se mi bo še bolje godilo, ljuba Marica" — ji reče — „se ti bom gotovo hvaležnega skazal. Zagotovim ti, da bom ostal  mož  beseda".
Bil je dobro izurjen vojak in učivši druge v vojaščini si je prislužil dokaj denarjev. Vse mladenče imenitnih stanov, kteri so hotli oficirji biti, je podučeval on; dobro dobro so mu plačevali. Ko je slovo vzel, so ga spremili vsi seljani pol ure delječ; mogel se je namreč o določenem času v svoje mesto  verniti.
Bilo je leta 1805, ko so se Francozi s cesarskimi na Laškem vojskovali. Enega večera so peljali iz francozkega tabora ogleduha (špijona), da bi ga ustrelili. Mladi mož se je delal stanovitnega; tolažil je svojo mater, ktera je jo-kaje poleg njega tekla; vojaki so namreč obsojenca jaderno tirali na morišče. Neprenehoma je upila: ^Moj ubogi sin je nedolžen, tako gotovo, kakor gotovo je Bog v nebesih! Hotel se je le podati v tabor, da bi zvedel, ali ni ondi seržant Andrej, njegov boter, ker je slišal, da je prestopil k Francozom. Nedolžen je, nedolžen je! Vi ste ubijavci, pa ne vojaki; to vam rečem kot mati; namest sere imate le kamnje v persih, vi ubijavci! Ali ni več Boga v nebesih, ki bi mojega sina otel! Saj toliko počakajte, da padem pred generalom na kolena in ga prosim milosti svojemu sinu!"
Ne maraje za vse to plakanje in hudovanje prežalostne matere so hiteli vojaki proti mestu, kjer bi bil imel mla-deneč ustreljen biti. Bili so komaj še sto korakov od mo-rišča, kar izterga mati v svojem obupu nekemu vojaka puško iz rok in se postavi z nastavljenim bajonetom proti vojakom. „Za Božjo voljo, nikarite mati!" jo prosi sin, in ravno jo hoče vojak, kteremu je puško vzela, z golo sabljo predreti, kar ga  prime nekdo z gromečim „Stoj!"  za roko.
Bil je general sarn, kteri je šel ravno od svojih opravil v tabor nazaj.
,?Kaj imate tu? Kdo je ta človek? Kaj hoče ta baba?*
Materi je bilo privoljeno govoriti. Govorila je: „Jez sem Maria iz sela Monzi poleg Niče; to je moj ediui sin Andrej. Francozi so nam kočo požgali in hlev oropali; mojega moža je bridkost umorila, hčer mi je še pred žalost pokopala; hudobni sosedje so mi v pravdah moje njive po-žerli, zdaj sem uboga, uboga reva. Napravil se je z mano moj Andrej na pot v francozki tabor, ker je od druzih Francozov slišal, da je njegov boter, seržant Andrej, gotovo tudi pri Francozih. Tega je hotel poiskati in prašati, ali bi ne mogel tudi vojak biti; z denarji, ktere bi na roko dobil, me je hotel v oskerbnišče v Niči spraviti. Naj ne gledam nikolj Božjega obličja, ako ni vse resnica, kar govorim lu
;?PeIjite mi oba v moj šotor!"
j,Ali me poznaš, žena?"
„Ne poznam vas, milostivi gospod!"
XJez sem Andrej, kterega si otela z galeje; jez sem seržant Andrej, boter tvojega sina; jez sem Andrej M a s e n a #), francozki maršal!"
Omedlevši je padla Marija v roke svojega sina, kteri je mater terdno objemši padel na kolena pred  maršalom.
Ko se je zopet zavedla, ji solze veselja in hvaležnosti oblijejo lice; Mas ena pa jo je poljubnil na celo, ji daruje 20,000 tolarjev za zidanje novega pohištva, in ukaže, jo s sinom vred v njegovi kočii peljati domii.
(Po francozkem C. Bonafonta).