Panika v cerkvi. Dne 2. februarja letos se je zgodila v cerkvi v Lerchenfeldu na Dunaju grozna nesreča. Popoldan ob 4. uri je bila tam pridiga za otroke. Duhovniki so razdali tiskana vabila in kateheti ter nune so privedli veliko množico otrok. Pridiga je bila taka, da je silno delovala na živce poslušalcev. Mnogo otrok si je želelo, da bi kmalu prišli iz mračne cerkve na svobodo. Ravno ko so ljudje poklekovali za blagoslov, se je zgrudilo devetnajstletno dekle, ki je klečalo blizu oltarja, na tla in začel jo je Iomiti krč. Ljudstvo se je ustrašilo. Nastala je silna razburjenost. Pomirjevalne besede niso nič izdale. Slišati je bilo vse mogoče klice: »Stekel pesl — Ogenjl — Pomoč!« Nekateri so bili kakor v religiozni blaznosti, pa so kričali: »Hudičl Satanl Gospod, usmili se! Ven! Ven!« Vse je začelo tiščati ven. Odprta so bila samo ena vrata, dasiravno ima cerkev pet izhodov. Nastala je grozna panika, boj za pot, mnogo ljudi je padlo na tla, drugi so jih pohodili. Morali so poklicati reševalno družbo, in kmalu se je zvedelo, da je bil en otrok mrtev, štirje otroci so bili na smrt poškodovani, 36 otrok pa je dobilo težke poškodbe. Tako grozno se je končala ta pridiga za otroke. Tedaj se je ves civilizirani svet zgražal nad malomarnostjo cerkvenih faktorjev, ki so provzročili tu opisano nesrečo s tem, da niso dovolj poskrbeli zavarnost skupaj nagnane šolske mladine. Naravnost nedopustno je nadalje od dunajskega mestnega magistrata, ker ni prisilil dotičnih cerkvenik faktorjev, da bi preskrbeli za zadostno varnost one mladine, ki jo je le-ta takorekoč nagnal v cerkev. L. kr. okr. šol. svet dunajski je namreč izdal na neko prošnjo »Društva katoliških učiteljic in odgojiteljic v Avstriji« sledeči odlok: Bezirksschulrat der k. k. Reichshaupt- u. Residenzstadt Wien. Z. 1506 ex 1905. Fastenpredigten fttr schul- pflichtige Kinder. Wien am 21. Marz 1905. An samtliche Schulleitungen. Der Bezirksschulrat der Stadt Wien hat das vom f. e. Ordinariate empfohlene Ansuchen des Vereines »Katholischer Lehrerinnen und Erzieherinnen in Osterreich«, dahingehend Schulkinder, welche sich hiezu freiwillig melden, die hiezu allerdings angeregt werden kOnnen, auf die jedoch in dieser Richtung ein Zwang nicht ausgetlbt vverden darf, zur AnhOrung von eigenen Kinder - Fastenpredigten von solchen Lehrpersonen ftlhren zu lassen, die sich zur Begleitung und Uberwachung dieser Kinder freiwillig erbieten, genehmigend zur Kenntnis genommen. — Hievon wird die Schulleitung behufs Verstandigung der Lehrpersonen in Kenntnis gesetzt. Vom Bezirksschulrate der Stadf Wien. Der Vorsitzende-Stellvertreter: Gugler. Naj se nam ne ugovarja, da ta odlok ni nikakor bil izdan za to, da primora posamezne otroke k obisku takih pridig. Kdor pozna nasilnost in brezsrčnost naših katehetov, kadar gre za njih namene, ta pač ve, s kakimi sredstvi delujejo le-ti namestniki božji, da prisilijo šolarje k posameznim duhovnim vajam. Gorje onemu šolarju ali oni Šolarici, ki ne gre v cerkev, kadar se zljubi gosp. katehetu. Palica, zapor in obligatna „5" v izpričevalu — to je še najmanjša kazen, ki zadene renitentne otroke. — O tem bi ravno slovensko učiteljstvo lahko napisalo cele folijante. In kako razvpijejo one učitelje, ki se protivijo ustreči raznim prenapetim fanatikom ravno glede neplodne parade šolske mladine pri raznih cerkvenih opravilih! Za zgled nam bodi ravnokar končana časniška polemika zaradi verskih vaj med tržaško »Edinostjo« in ljubljanskim »Slovencem«. »Edinost« je — kolikor veleva časniška dolžnost — priobčila le na kratko ono, kar so navedli tržaški učitelji proti skupnim pohodom nedeljskih maš, češ, kaki nevarnosti so izročeni otroci ravno pri takih skupnih pohodih cerkvenih opravil. »Slovenec« se je razkoračil na široko in psoval »Edinost« prav po svoje.*) V podkrepilo svojega prava je objavil nekak poziv, ki ga je podpisalo (!?!) menda 146 hišnih gospodarjev. Te podpise so pa dobili ravnotako, kakor nabirajo sedaj podpise zoper novo strašilo, zoper — civilni *) To čaka sedaj nas. Uredn. zakon. — To so namreč podpisi štirinajstletnih deklic in dečkov. Dotični klasični »protest« se glasi: Slavno c. kr. namestništvo v Trstu. Podpisani starši, davkoplačevalci itd. v Sv. Križu pri Trstu so z veliko žalostjo doznali, da so gg. učitelji tržaškega mesta na svojem shodu napadali vero in krščansko naše prepričanje in celo zasramovali najsvetejše naše verske svetinje. Podpisani starši s tetn javno izjavijo, da protestirajo proti takemu postopanju učiteljstva in si usojajo povedati, da so otroci naši in da je proti naši vesti, ako pošiljamo otroke v šolo k brezverskemu učitelju. Po državnem zakonu mora se mladina vzgojiti »v nravnoverskem duhu«. Učitelj pa, kateri je proti Bogu, sv. veri, cerkvi, ne bo in ne more nikoli naših otrok podučevati »nravnoverski«. Nam staršetn ne zadostuje, ako učitelji učijo naše otroke pisati, brati in računati, ampak mi zahtevamo, da se naše otroke vzgoji za poštene kristjane in državljane. Ker dobro vemo, da človek brez vere postane žival, protestiramo, da bi od nas jjlačani učitelji govorili ali delali proti veri. Ker moramo mi s svojimi težko zasluženimi denarji plačevati učitelje, imamo pravico zabtevati, da se nam da poštene krščanske učitelje. Takih, ki nimajo vere in celo žalijo naŠo vero, ne maramo. Mi podpisani smo kristjani, kristjani so bili naši očetje in mi hočemo imeti, da bodo kristjani tudi naši otroci. — K učitelju, kateri naše versko prepričanje zasramuje, nismo dolžni pošiljati svojih otrok v šolo. Radi vsega tega podpisani odločno zahtevajo: 1. Da učitelji vzgoje naše otroke v »nravnoverskem duhu«. 2. Da učitelji pustijo vero in cerkev pri miru. 3. Da se učitelji udeleže šolskih svetih maš in nadzorujejo otroke. 4. Da se gg. učiteljem od kompetentne oblasti da vedeti, da je oče gospodar svojega otroka, ne pa brezverski učitelj. Sv. Križ, na Božič 1905. Priobčili smo ga v trajen spomin klerikalne nadutosti, ošabnosti in ignorance. Pobožni ljudje se iz one grozne nesreče na Dunaju lahko pouče, da je hotel sam Bog pokazati svojim »vernim služabnikom«, da naj nikdar ne zlorabljajo njegovega imena. Prst božji! Katehet ima dovolj časa in prilike, da poučuje mladino in jo pomaga učitelju vzgajati versko nravno, kakor to hoče § 1. drž. šol. zakona. A katehet mora izpolnovati svojo dolžnost in ne sme zanemarjati ali celo opuščati veronauka, kakor se to večkrat in zlasti ob volitvah prevečkrat zgodi. Slovenskim staršem pa toplo polagamo na srce, da naj puščajo svoje otroke le tedaj v cerkev k skupnim duhovnim vajatti, ako jim poklicani faktorji garantujejo, da je preskrbljeno v vsakem oziru za telesno varnost njih ljubljencev. To je najmanje, kar smejo in tudi morajo zahtevati starši, da je poskrbljeno z vso vestnostjo in natančnostjo za telesno varnost njih otrok povsod, koder se zbirajo, pa bodi to potem v šoli ali v cerkvi ali kjerkoli. Taka zahteva je toliko bolj opravičena, ako se otroci silijo in tirajo k takim shodom, ki imajo ves drug namen, kakor da ga zapazi slepo oko. Tiste pa, ki provzročajo take in enake nesreče, bi bilo treba eksemplarično kaznovati, da bi jih enkrat za vselej minilo veselje, tirati nedolžno mladino v gotovo pogubo!