Kavsov Tone
lCvavsov Tone je bil ubožec. Že zgodaj so mu po-^S rarli starši in ostal je sirota sam. Dobri ljudjc so ga vzeli k sebi in skoro vse življenje je bil pastir. Zadnji čas pa so vaške pašnike razdelili, zato se je tudi prenehala skupna paša. Pa tudi Tone je bil že precej cpešal, tako da skoro ni bil več sposoben za pastirja.
Hodil je od hiše do hiše, a da ni ravno prosjačil, je tupatam kaj malega pomagal pri delu. Če ni bilo drugače, je tudi varoval otroke, dasi nerad.
Tako je bilo čez leto. Zima ga je pa vsako leto hudo skrbela. Kajti vse je imelo zavetje pred ostro hurjo, le ubogi Tone je večkrat drgetal od mraza.
Poznega jesenskega dne je počasi prikorakal proti Klevišarjevi hiši, zavijaje se v svojo suknjo. Stopil je na hišni prag, s katerega se je videlo v kuhinjo.
5*
68
Mati Klevišarica je imela ravno neko opravilo pred ognjiščern. Kar se oglasi za njenim hrbtom: »Dober dan, mama!« Niti ozrla se ni. Poznala je Tonetov glas in ga vprašala: »No, Tone kako pa je, kod pa hodiš, da te nisem videla že toliko časa? Mislili srao, da te ni več med živimi.«
Tone ni drugega odgovoril na to gospodinji kakor;  »Slaba, slaba!«
Klevišarica, dobra ženica, rau veli v hišo, da se pogreje.
Prav rad je Tone ubogal mater in jo pomaknil hitro proti hišnim vratom. V hiši je sedel na nizkem stolčku gospodar in pletel koš, hlapec pa je ružil fižol pri peči.   Na peči je sedelo troje otrok.
Tone je sedel k peči in prislonil svoj premra-ženi hrbet k peči. Včasih je rad kaj povedal, a danes pa ni bilo spraviti besede iz njegovih ust.
Kmalu nato so zaškripala v veži vrata stare omare, ki je stala le še na treh nogah za hišnimi durmi. Mati stopi v sobo, v eni roki držeč velik hleb črnega kruha, v drugi pa dolg nož. Ko je napravila na spodnji strani hleba križ, je začela rezati kos za kosom za malo južino.
Razdelila je kose, pa tudi na Toneta ni poza-bila. Vcselo ga je vzel in pogledal hvaležno mater, češ, »zdaj si pa zadela pravo in uganila, da je moj želodec prazen«.
Ko se je dodobra ogrel, se je pomaknil k jer-basu, ki je bil na klopi pri peci, in začel ružiti fižol.
Klevišarici se je zasmilil, ko je videla ubožca, kako hitro in slastno je použil kruh. »Le pomagaj ružiti,« pravi mati, »ti bodem dala pa še večerjo.«
Teh besed je bil Tone prav vesel. Bilo je že proti večeru in jelo ga je skrbeti, kje bode nocoj pre-nocil. A sedaj je bil teh skrbi prost, kajti vedel je, da ga Klevišarjeva mati ne bodo po večerji odpravili izpod strehe.
Pra\ pridno je ružil. Medtem se je zmračilo. Hlapec je šel pokladat živini, oče pa je šel tudi vun po opravkih.  V sobi so ostali le trije otroci in Tone.
69
Polagoma se je tako zmračilo, da se tudi ružiti ni več videlo.   Tone je sedel na zapeček.
Tiho je postalo za časek v sobi. Kar se po-kGrajži Nejček, ki je že hodil v šolo, in poprosi To-neta, naj jim pove ono povest o Turkih.
Tone se nasloni na peč, podpre glavo in začne nekako takole. V starih, starih časih so pridrli več-krat v naše kraje divji Turki. Gorje človeku, ki jim je prišel v roke. Če ga nisc takoj obglavili ali sežgali ali mu posekali roke in noge, so ga pa privezali za voz, za katerim je moral teči, dokler se ni zgrudil.
Bilo je ravno na zahvaljeno nedeljo, večkrat so mi o tem pripovedovali moj stari oče, Bog jim daj v miru počivati! Ljudje so se vračali od popoldanske službe božje. Kar so se privlekli po cesti od Št. Jer-neja Turki. Bilo jih je kakor kobilic o hudi letini. Saj so pa bili tudi kakor kobilice. Kamor je pridiv-jala ia drhal, tam ni ostalo nič živega. Celo rastlo ni več, kamor je stopil ta štakor.
Ko so jih ljudje ugledali, je naenkrat nastalo strašno vpitje. V groznem strahu so se skrivali po kotih, kleteh, ali pa so bežali v hosto, da bi si obvaro-vali vsaj življenje.
Že so se nadejali, da se v naši vasi niti ustavili ne bodo, kar se pripodi majhno krdelce v vas. Možje so se postavili v bran, a zaman! Po kratkem boju so skoro vsi ležali v krvi na tleh s presekanimi gla-varni. Zagnali so se na svojih čilih konjih še za bega-jočo ranožico jokajočih otrok, žena in starčkov. Ta-koj so jih dohiteli in padali so reveži pod meči kot bilke pod koso.
Nato so Turki začeli pleniti. Preiskali so vse kote in pospravili v svoje malhe, kar je imelo količ-kaj vrednosti, poslopja so pa zažgali. Kmalu je bilo pol vasi v ognju.
Tam v Lazu je stala takrat mala lesena koča. V njej sta bivala že precej pri letih mož in žena. Rpdila sta kravico in dva prašička. Imela sta pa pre-cej lep kos vinograda. Vsako jesen, če ni bilo kake uime, sta dobila toliko za vino, da sta imela čez leto za male potrebe.
Krdelo zdivjanih Turkov se je zapodilo proti tej koči. Uboga starka videč, da sc že blizu koče, je be-žala iz hiše v kuhinjo, da bi se tam skrila, a bila je prepočasna.
Že jo zgrabi ljuti Turk in jo hoče pomašiti v zakurjeno peč. Na njeno vpitje prileti mož in milo prosi, naj jo puste pri življenju, dal jim bo vse, kar ima.
Turki so se dali preprositi. Spustili so starko, oba pa gnali v hišo in ju tam z verigami priklenili k mizni nogi.
Pretaknili so vse kote, še pod streho so nesli nos. V veži pa so pri odhodu opazili v tla narejena vrata. Odpro ta vrata in vidijo stcpnice vodeče v klet. Hitro drug za drugim še v klet. V kotu je bil še precejšen sod jesenskega pridelka. Naglo so si polnili posode in pili na vso moč. Omamilo jih je kmahr tako. da so pozabfli rta vse drugo.
Medtem pa se je možu v hiši pcsrečilo izmuzniti roke iz verig. Tiho je šel k vratom in poslušal, kje drži Turke.
Ko je mož čutil, da jim je vince že precej zlezlo v lase, je zaloputnil vrata in hitro zavalil nanje težek kamen, katerega je ponavadi prislonil zvečer na hišne duri, ki so imele samo lesen zapah.
Turki niti opazili niso, da so v klet zaprti. Ne-srcča pa je hotela, da sc je cd gorečih poslopij užgala ta koča.
Ko mož zapazi, da se je začela vnemati slam-natd streha, hitro skoči v hišo in poreže vrvi, s kate-rimi je bila žena privezana k mizni nogi v hišnem kotu. Nato hitita oba v hlev, da rešita kravico in prašiča. Komaj sta živinico spravila na varno, že se udere streha ter pokoplje pod seboj Turke, ki so bili zaprti v kleti.
Tone je prenehal. Otroci si ves čas še dihati niso upali, lako pazno so poslušali. Mala Anica je sedla čisto v kot in njeni očki sta zrli tako prestra-šeno, kakor bi se bala, da pridejo Turki tudi po njo.
V tem se odpro hišna vrata. Mati je prinesla svelilko in jc obesila nad mizo.   Kmalu je zadišala
«^^^                          71
na mizi miečna kaša; posedli so vsi okolo mize in začeli večerjati.
Po večerji so molili rožni venec in nato se spra-vili k sladkemu počitku. A Nejčku Turki tudi ponoči niso dali miru.  Celo noč je sanjal o grczovitih Turkih.
Drugi dan je vstal še precej zarana. Komaj je čakal, da pride s tovariši skupaj in jim pove, kaj mu je pravil vaški Tone o Turkih.                 L. Kože1j