ŠE O MIŠLJENJU IN MNENJU
Janez Gradišnik je v 5. št. lanskega letnika Jezika in slovstva obravnaval rabo besed mišljenje in mnenje, potem ko so to delali pred njim že J. Glonar, M. Rupel, S. Bunc, J. Zupančič in drugi, in takole opozoril na različnost njunih pomenov: mišljenje je naša umska dejavnost spoznavanja in presojanja ..., mnenje pa je nasledek, rezultat mišljenja, ki ni nujno resničen, ostaja vedno nekaj dvoma. Ta osnovni razloček med navedenima besedama dandanes zares obstaja, vendar je Gradišnikova zahteva po strogem pomenskem ločevanju teh besed pretirana, ker nima opore ne v sočasni normi ne v zgodovini teh besed. Gradišnik pri svojem uzakonjanju ni upošteval dejstva, da je vsak pojem poimenovan vsaj z dvema sopomenkama (sinonim + parafraza ali sinonim + sinonim), da v splošnem, nestrokovnem jeziku skorajda ni čistih enopomenskih besed in da jezikovnih analogij in metaforike oz. metonimike ni mogoče zaustaviti. Da to drži, priča Gradišnikovo pisanje samo, saj je moral poved takšno je moje mnenje razložiti s tako mislim o tem; mogoče pa bi bilo zapisati tudi tako menim/sodim o tem, tako pravim/rečem o tem, takšna je moja misel/sodba o tem in še takšno je moje mišljenje o tem ipd. Če hočemo razumeti in prav oceniti sedanje razmerje med mišljenje in mnenje, se moramo najprej seznaniti z njunim pomenskim razvojem.
Izvorna glagola obravnavanih besed sta misliti in meniti Glagol misliti s starinskim pomenom 'spominjati se' srečamo že v brižinskih spomenikih, v jeziku 16. stoletja pa sta obilno izpričana oba. Mis/ifj je poleg osnovnega pomena (prim, ne more misliti, govoriti inu sturiti) izražal še povednost (prim, je mislil, de ...) in namenskost (prim, on je njega mislil vmoriti). Meniti, ki je nastopal tudi v oslabljenih
23
stopnjah maneti in mneti, pa je izražal zlasti modalnost (prim, so menili, de ..so menili, ta Barka se bo rezbila; mejnio kejkaj zasslužiti), vendar je pokrival delno še druge pomene glagola misliti (prim. S. Peter je susseb Daniela mejnil). Zanimiv je tudi njegov kasnejši prehod v členek (menim, da > menda > menda/menda). V nekaterih vlogah sta bila glagola popolnoma zamenljiva (prim, hlapec je mislil: lesi hočem ... in je mejnil taku: lest hočem ...). Razlika med njima je bila zlasti v tem, da je bil misliti splošno znan in rabljen, meniti pa ne. To potrjujeta tako Dalmatinov Register z navajanjem njegovih pokrajinskih sopomenk štemati in mneti kot Vodnikovo zadovoljstvo, kadar je nevernemu Tomažu, ki mu je naštel v slovenščino baje neprevedljive nemške izraze, lahko na prvem mestu imenoval glagol meniti. Nakazana vzporednost modalnega izražanja pri obeh glagolih se je obdržala kljub prizadevanju nekaterih starejših slovarnikov, da bi misliti omejili na 'cogitare' in meniti na 'opi-nari'. Tudi Prešeren je uporabljal oba glagola. V Poezijah npr. ima 12 misliti (od teh 8 z modalno funkcijo) in 3 meniti; od teh dva zaradi rime, tretjega pa kot popravek zaradi pomenskega odtenka 'reči, povedati', ki ga glagol misliti nima (prim. Jermenov misli, de ima premalo > meni). V proznih besedilih rabi samo glagol misliti. In tako se je zgodilo, kar se je (zaradi logicizma in bolne nestrpnosti do nesvojih jezikovnih sredstev pri posameznih jezikoslovcih) moralo zgoditi: Levstik je v izdaji Prešernovih pesmi 1866 živo Prešernovo besedo zamenjal z lokalno (prim. Življenje misli vzet' si v slepi veri > meni vzet' si) in za njim so tako delali še drugi. Zaradi prevladovanja takih pogledov na slovenski jezik je razumljivo, zakaj je glagol meniti tako razširjen v delih naših klasikov in kot prevladujoč izraz prikazan pri Pleteršniku. V dvajsetem stoletju se je njegova pogostnost zmanjšala; kot vsakdanje jezikovno sredstvo se je ohranil le v nekaterih narečjih, sicer pa je postal knjižna beseda s pomeni, kot jih ima tudi splošnoslovenski glagol misliti. Tako stanje izkazuje SSKJ. (Opomba: v prvem pomenu glagola meniti je nadrejena sopomenka misliti po pomoti dodana šele pri podpomenu namesto takoj za prvo razlago.)
Podobno kot glagola misliti in meniti sta se oblikovali besedi mišljenje in mnenje, čeprav sta po nastanku (nekoliko) mlajši.
Beseda mnenje (po gradivu Inštituta za slovenski jezik) sega v 16. stoletje. V Dalmatinovi Bibliji je za 'opinio' največkrat rabljena misel (prim, biti ene misli; moje serce je druge misli), nato manunga oz. maninga (prim, mojo manungo od tiga povem; jest sim pak te manunge, de ...) in le štirikrat mei-nenje oz. menenie s precej nedoločnim pomenom (prim, takovu meinenje je nyh obnorilu). Beseda v tej obliki se je potem pojavila v Megiserjevih slovarjih in vzdrževala kot knjižno nadomestilo za izposojenko manunga (Hipolit: Opinio, Meinung, wohn, mäninga, menenie). Jarnik je vpeljal še izraz mena, Cigale pa menjenje, menitev in presoja. Obliko mnenje si je kot koprivniško jezikovno posebnost prvi zapisal Vodnik. Prešeren te besede ni uporabil; pomen 'opinio' je izražal z besedo misel (prim. Obhaja taka misel nas Slovence; sim druge misli ratal). Isti izraz je priporočal Murko, prepričan, da so besede kakor meninga, menjenje in meniti neslovenskega izvora. Proti koncu 19. stoletja se je beseda mnenje pisno utrdila in pomensko oddaljila od glagolniške funkcije. Zdaj izraža teoretsko vednost o čem (v nasprotju z absolutno vednostjo oz. znanjem) in je v nasprotju z glagolom meniti stilno nevtralna (prim.: mnenje komisije; javno mnenje; osebno, privatno, subjektivno mnenje; ločeno, posebno mnenje; deljena mnenja; mnenja se krešejo, križajo, razhajajo; ekspr. po mojem skromnem mnenju). Tako je predstavljeno mnenje v Pleteršniku, zlasti pa v SSKJ; ta pojasnjuje prvi pomen s prikaz lastnosti, stanja česa glede na lastno vedenje, poznavanje. Pravi glagolnik menjenje pa je zelo redek in omejen na strokovno rabo (prim, na osnovi zaznave se zgradi akt menjenja).
Beseda mišljenje je (po gradivu Inštituta za slovenski jezik) prvič zapisana v Kastelčevem slovarju ok. 1690 (fluctuatio 'neodločnost', sem ter tiä mislenie), potem pri Hipolitu (Cogitation, mislejne) in pri Vodniku (Meditation, premišlovanje, mišlenje). V tem pomenu in v oblikah, ki dokazujejo, da beseda ni izposojenka, se je uporabljala do Cigaleta 1860. Potem je doživela hiter vzpon in razvoj; morda pod delnim vplivom srbohrvaščine, vsekakor pa zaradi odmiranja besede misel v modalnih vlogah. V pomenu 'mnenje' ji lahko nepretrgano sledimo od 1866 dalje v časopisju in leposlovju (Jurčič, Levstik, Stritar, Trdina, Tavčar). Celo Cankarjev župnik pravi Jermanu: Prepričanje, naziranje, mišljenje, vera in kolikor je še teh besed - ne vprašam vas zanje. V pomenu 'miselnost' srečamo besedo npr. pri Levcu 1879 (prim, njegovo slovansko mišljenje). Tako stanje nakazujeta Pleteršnik in Glonar. V dvajsetem stoletju se je beseda manj uporabljala v leposlovju, več v publicistiki, po vojni pa zlasti v aktivističnem jeziku. Zdaj ima beseda mišljenje štiri pomene: izhodiščnega 'cogitatio', ki je nevtralen, in tri nenevtralne 'opinio' in 'Ingenium'; le-ti imajo seveda nevtralne odnosnice. Tako je obdelana beseda tudi v SSKJ. Prvi pomen ima golo razlago (najvišja umska dejavnost kot izraz človekove zavesti) in zglede, druga dva imata za razlago in razlagalnim podpičjem nadrejeno, tj. v knjižnem jeziku ust-
24
reznejšo sopomenko (mnenje), zadnji pa ima zgolj nadrejeno sopomenko (miselnost), s čimer je povedano, da zajema ta pomen mišljenja vse pomene besede miselnost, nakazane s poševnimi črticami. S tem je slovar po eni strani prikazal njeno dejansko rabo, po drugi pa jo je ovrednotil za vse, ki želijo govoriti in pisati kar najbolj v duhu izbranega knjižnega jezika. (Kot zanimivost dodajmo, da stari prekmurski pisatelji niso poznali niti besede meniti niti mnenje, temveč samo misliti in mišljenje v vseh pomenih. Že pri Temlinu 1715 beremo: vopove svoje mišleinje. In pri F, Novaku v Slovarju bel-tinskega narečja 1985: mišlejnje = mnenje.)
Pravzaprav pa to ni tisto, zaradi česar je bilo treba odgovoriti na Gradišnikovo pisanje o pomenskem odnosu med mišljenje in mnenje, zakaj naša stališča o tem se vsaj v glavnem skladajo. Spor ima korenine drugje. Gradišnik je namreč v drugem delu članka s čustvenim poudarkom razkril doslej neznano dejstvo, da »žal naši besednjaki tega razločevanja [med mišljenje in mnenje] ne poznajo« in da so »v SSKJ vsi zgledi. .. pri geslu mišljenje ... brezupno pomešani«. In poročevalec v Književnih listih 13. marca 1986 je za njim nekritično ponovil, da članek »opozarja na razliko med izrazoma mišljenje in mnenje, kiju niti naši besednjaki ne razločujejo pravilno«. Iz podatkov, ki so bili prej navedeni, je jasno, da je ta trditev iz trte izvita. SSKJ je natanko razločil pomene obeh besed, spravil zglede v ustrezne pomenske skupine in vsakemu pomenu oz. samostojni besedni zvezi določil stilno vrednost: ni pa (v skladu s svojimi načeli) določene rabe besed prepovedal s križci ali ničlami. Sapienti sat. V SP /962 gre pri zgledu »imeti dobro mišljenje o kom« pač za spodrsljaj (devetih urednikov), hkrati pa je to še en dokaz, da popolne razmejitve med mnenje in mišljenje, kot jo hoče Gradišnik, ni mogoče doseči.
SSKJ ni treba hvaliti, če hvale ne zasluži. Toda, če se že kdo sklicuje na SSKJ, mora navajati to, kar v njem je oz. kakor je treba po.črki in duhu uvoda navedek razumeti. Gradišnik je ravnal drugače, bodisi da je iz nepazljivosti spregledal nadrejene sopomenke pri 2., 3. in 4. pomenu besede mišljenje bodisi da se mu ni zdelo vredno prebrati uvoda v slovar, zlasti § 48. Namesto da bi kot upoštevan praktični jezikoslovec seznanjal bralce z načini črpanja najrazličnejših podatkov iz SSKJ in z njegovimi vrednostnimi napotki ter s tem ob posameznih primerih širil tudi splošno jezikovno kulturo, s svojim načelno odklonilnim stališčem do SSKJ žaga vejo, ki na nji tudi sam sedi.
Stane Suhadolnik Ljubljana