Štev. 3.
V Ljubljani, dne 5. februvarja.
1887.
Lovorika na grob možu.
(.Franti Erjavcu v spomin.
Kje tak je še med nami. Kol mi, ki spi \ prezgodnji groba jami. Posuti v zimi / venci, s šopki rož:
l mrl je m O/.. I mrl je mož pravice in resnice. Te božje hčerke, rajske te device Po svetu tavajo plačoč, izgnane iz palač in koč. A njim, ki jih iztiral svet je, ( )dprl on toplo je zavetje, Sprejel je v svoje jih srcé, Goječ do zadnjega jih dné. Naprej, tožniki,
Naprej, vi bratovske rasti grobniki, Jezike zdaj nabrusite ostré: Komu le tróho storil je krivice: Resnici kdaj je ponarejal lice? Umičejo se vsi molče ! Da. v čednosti njegovih lovoriki, Ta dvojni list nikdar ne bo zvenel : Krivice storil ni in ne želel, Najraje v srci jezik je imèl, Ko zinil je, pa srce na jeziki.
Umrl je poštenjak ! . . .
Umrl je učenjak,
Podrl se domu steber je k r e p ;i k. Obràz in um pač bil mu je hladan, Λ v prsih nosil je srcé ognjeno ; Saj tudi zemlje lice λ1 zimi je ledeno, A v nje osrčji plam je silen vžgan. Kakó za drago gorel je družino ! Kakó plamtèl za tožno domovino ! Tej bil je sin iskrenovdan, Tej bil ljubitelj je strastan. Saj pač dovolj ognjena Ljubav do doma ni nobena,
ki strastna ni; Λ  ne i/ cenili besedi, Iz del se javljaj žar strasti. In delal on je neumorno Za domovino našo borno. Po vede rudniku bogatem Prekrasnih dragotin je bral. In brušene, v kovanji zlatem. Je v častni dar jih rodu dal. Tem dragim kamnom, zlati rudi
Zdaj dom se čudi. Umrl plamteč je narodnjak. Podrl se domu steber je krepak . . . Umrl je mož z η a č a j e 11. Načel jeklenih, neomajen. ( (tajal ni ga solnčni žar, .Noben ga zmajal 111 vihar. Pač padali so trdni hrasti. ( )n žalujoč jih zrl je pasti : A sam viharja ni se /.bal, Za dom, za rod je trdno stal. In skusil je notranje boli, Notranj je čutil mnog vihar. A tožil, plakal ni nikoli. Sprejel je moški slednji m lar. Ce tožil je kedaj, o svojih bolih ni, O krivdah tožil je, ki jih naš rod trpi! Stal vedno neupognen je junak, Le nji se vklonil je, ki mora se ji vsak; A i morilki tej s kosó mrtvaško V obraz je zrl junaško.
I 'mrl je m o ž ! Kje tak je še med nami, Kot on, ki spi v prezgodnji groba jami, Posuti v zimi z venci, s šopki rož?! iskal po svetu sem moža Po vzorih mojega srca.
Štev. 3.
Ko njega sem spoznal, — kako vesela
Zanj duša vsa se mi je vnela,
Njegà se oklenila je,
7. njegovo se stopila je !
In tega, oh, je smrt požela !
Kakó naj duše mi ne stresa bol,
Ko \ trgalo se srca mi je pol ? !
Pač rad bi vstavil solze v duši,
A šiloma dero na dan,
Kot tok, ki jez in bran razruši,
Z močjo se vlije na ravan.
A naj teko solze src4,
Naj le teko v spomin moža,
Saj vreden pač najblažjih je solza . . .
Umrl je mož ! — Ne, ni umrl,
Oči le časne je zaprl,
I >a se po trudu in po boji
Oddahne v blaženem pokoji.
Ne, ni umrl !
Še duh njegov živi med nami, Na delo nas budi in drami. Umrl on ni,
V nesmrtnih delih mož živi!
Živi in večno živel bode
Od Vil proslavljen in Modric.
Njegà, slavitelja prirode,
Opeva roj krilatih tic,
Slave ga prebivalci vode,
Kar zemlja hrani jih in zrak,
Njegov spomin obuja vsak —
Da, kamen slednji, slednja travca
Proslavlja nam ime — Erjavca!
Priroda vsa, ki vrl jej bil glasnik,
Mu velikansk je, večen spomenik!---
A mir Pomnik postavimo mu tak, Da slednji skuša biti mu endk !
S. Gregorčič.
Iz spominov mlade žene.
Spisal Anton Funtek
III.
Β* rihodnje jutro bilo je prav žalostno. Teta Ivana imela je objokan obraz, strmela je vedno pred se, meni pa jc bilo teško pri srcu. Ali sicer! Kakó je bilo drugače prijetno pri zajutrku, ko je Blagota pogrnila mizo in sem jaz z vedrim licem napolnila čašo teti Ivani! Danes pa takó ! In to zaradi pisem, takih starih pisem, ki 1 jih človek komaj čita ! Pač vredno !
Kakó sem bila jezna! S polno močjo klilo je sovraštvo do Ivana Bojana v moji duši. Kaj je proti njemu Peter Osat? Kaj je bilo treba hoditi k nam Ivanu Bojanu ? Tak tuj človek in tako žalost prinese v tujo hišo ! Če je že res moral izročiti pisma, pa naj bi bil koga drugega poslal, poslal kogar koli. Samo njemu ni bilo treba hoditi ! . . .
Obstala sem v svojih mislih. In če bi bil koga drugega poslal, prav nič bi ne bilo bolje. Jeza in žalost je morala priti v našo hišo ; takó je menda hotela usoda in zató je poslala Ivana Bojana v to pusto, dolgočasno mesto, kamor le malokedaj zajde tuj, popoten človek. Kaj ga je bilo treba?
Take misli so mi rojile po glavi, druga za drugo. Iznebiti se jih nisem mogla. Molče sicer sem sedela pri mizi, ali v meni je kar vrelo. Ne vem, če več od žalosti ali od jeze! —
»Gasilno društvo so osnovali,« pravila je Blagota, ko je prišla spravljat z mize, »in gospod Peter Osat mu je načelnik. Ta mesec pa bodo osnovali veliko veselico in mnogo ljudi bo povabljenih. Gospod Peter Osat bo sam vabil in ker je takó prijeten gospod in znä tako lepo govoriti, pride najbrž dosti ljudi na veselico.«
Jezno sem se nasmejala.
»Dà, dà, gospod Peter Osat vabil bo sam,«  oponašala sem Blagoto, »in ker je takó prijeten gospod in zna tako lepo govoriti, pride najbrž dosti ljudi na vese- 1 lico. — Beži, beži, Blagota, kakó le moreš takó govoriti ! «
»Se vé,« godrnja ona sè strupenim pogledom, »vi gospoda Petra Osata ne morete videti in jezi vas, da ga toliko časte po mestu.   To je.«
Nasmejala sem se še bolj srdito. »Časte! Ti moj ljubi Bog, časte Petra Osata! Blagota, kako le moreš tako govoriti ! «
»Da, časte ga,« reče ona trdovratno in dene prt z mize. »Peter Osat je pameten gospod in premišljen. On vé, kaj dela, in zato, ker vse dobro premisli, posreči se mu vse takó. Veselica pa bo lepa, to vam povem, Olga; porok temu je gospod Peter Osat.«
»Naj pa bo,« dejala sem udano in naslonila se v svojem stolu nazaj. »Želim največjega uspeha.« Ali to Blagoti zopet ni bilo po volji. »Se vé, to vas ne zanima,« rekla je pikro. »Olga, vi ste zares čudni. Vse mesto že govori o veselici in velike priprave se delajo. Gospod Vojteh Suša preskrbel bo cvetice in zelenje za dvorano; gospod Tilen Volk izdeluje napise; gospodična Vida Stolpova bo nekaj govorila; gospodična Stana Tresakova bo pela, ali duša vsemu je venderle gospod Peter Osat. Vi pa se za vse nič ne brigate.   Kakor bi na svetu ne bili; to je.«
»Saj sem že rekla, da želim najboljšega uspeha,c odgovorila sem jej razdražena, »in to je vender vse, kar morem želeti in reči.   Nikari me ne jezi, Blagota!«
»Se vé, takó pravite vselej, kadar mi nimate ničesar odgovoriti,« odvrne ona hudobno. »Nikari me ne jezi, Blagota! Kaj pa sem vam déla takega, da sem vas ujezila? Olga, vi ste zares posebno dete! Nikar, da bi se veselili, kakor se vesele vse druge mestne gospodične, ker se pripravlja taka slovesnost, še jezi vas, ako vam kdo kaj o njej omeni.«
»Danes že,« rekla sem naglo. »Prav ničesar nečem več slišati.«
Štev. 3.
SLOVAN.
35
»Nu, nu,« godrnja Blagota, »kakor hočete. Samó povedala sem vam, kakó bo vse lepó. Celò jaz, stara ženica, veselim se ti slovesnosti, vam pa, mlademu dekletu, ni nič mari. To je. Se vé, sedaj pač tudi vem, da se ne boste udeležili veselice ? Gospod Peter Osat me je ravno danes uprašal —«
»Le gospoda Petra Osata ne omenjaj,« odgovorila sem jezno. »In kaj te je uprašal, to me nič, čuješ, Blagota, čisto nič ne briga.«
Rekši ustanem, da odidem v svojo sobo. Ali ke-sala sem se, da sem bila takó trda z Blagoto, in pristavila sem nekoliko prijazneje:
»Ti si čudna, Blagota! Kjerkoli in kadarkoli moreš, dražiš me s tem Petrom Osatom. Nalašč me dražiš. Prav zares te prosim, pusti ga v miru, saj ni vredno, da bi govorila o njem.«
Godrnjaje odide Blagota. Teta Ivana je ves čas molčala, sedaj pa se obrne k meni in reče:
»Olga, ti si časih venderle pretrda z Blagoto. In to radi otročje trme ! Kar v glavo si si utepla misel, da ne moreš videti Petra Osata, in té misli držiš se z uztraj-nostjo, ki je naravnost svojeglava. Blagota ima slabost, da rada pripoveduje o njem; to slabost bi jej pač lahko oprostila.«
■» »Dà, dà, saj jej opraščam vse,« uskliknila sem, »ali jezi me venderle täko njeno govorjenje. Kakor da bi ne imela ničesar drugega govoriti! In čemu pripoveduje to o gasilnem društvu, ko vé, da ne zanima nI vas, nI mene ?«
»Tako? Ali veš, da me ne zanima?« dé teta Ivana počasi. »Morda me vender nekoliko. Da tebe ne, to vem ; pa odkritosrčno rečeno, té malomarnosti umeti tudi jaz ne morem popolnoma.«
»Vi tudi ne?« dejala sem malone prestrašena. »Vi tudi ne, teta Ivana? Moj Bog, celo vi ne!«
Od samega strmenja tlesknila sem z rokami. »Dà, celò jaz ne,« odvrne mi teta Ivana z majhnim nasmehom.   »Čuj, Olga,  povedala ti bom nekaj.   Tebi je že sedemnajst let, ali o svetu ne veš se ničesar —«
»Saj ste mi vender sami dejali časih,« sežem jej v besedo, »da je najbolje tako, če ničesar ne vem.«
»Ali sem rekla to?« dé teta Ivana počasi. »Da, časih, celo pred kratkim. Pa to ne more zmerom takó biti. Ukloniti se treba nekaterim zahtevam, in jaz ne morem dopuščati, da bi se vedno dolgočasila v svoji sobi in naposled zvenela v njej. Ti moraš med svet, Olga, zanimati se za to, kar se godi okrog tebe; svet, narava sama zahteva tako.«
Neverjetno sem jo zrla. Teta Ivana in take besede!
»Svet, svet, že zopet ta svet! Kaj imam jaz od njega, kaj on od mene? Moj Bog«, uzdihnila sem iz dna duše svoje, »saj ni treba, da bi se dolgočasila v svoji sobi, da bi v njej venela! Mari se dolgočasim, mari ve-nem ? To bi morala vender sama najbolje vedeti. Pa ne vem 1 Samó srečna sem, da sem pri vas, ljuba teta Ivana ! Kaj mi bo tä svet ? Kam naj grem, da se ne bom dolgočasila? In kóga poznam tu v mestu?«
Teta Ivana prikima zamišljeno.
»Da, to je; takó uprašala sem tudi jaz v tvojih letih. Ali ko sem venderle stopila med svet, kakor mora
stopiti vsakdo, kadar mu dojde doba, stopila brez izkušenj, brez poznanja ljudi, varala sem se ljuto. In nikogar ni bilo, da bi se bila zaupno obrnila do njega! In ko je naposled prišel — ali dovolj, dovolj ! Olga, Bog ti prihrani izkušnje, kakeršnih ni prihranil meni! . . . To pa, da te doslej nisem pošiljala med ljudi, bila je velika hiba. Gotovo! V samoti ustvarilo se ti je neko čudno nazi-ranje sveta; glava tvoja je polna samó nazorov in misli, ki te dolgočasijo. Slepa bi morala biti, da bi ne videla tegal Le povej po pravici, da se dolgočasiš! Bojim se bodočih očitanj, ako ti mladost zvene med štirimi stenami. Mladost, tak plemenit, dragocen cvet med štirimi stenami!« . . .
S kakim poudarkom in kakó slovesnim naglasom j govorila je té besede! Kar strmela sem vanjo in niti ': dihati se nisem upala. Ali je to pač teta Ivana, ona i tiha, pohlevna teta Ivana? Brez glasa poslušala sem jo ! do konca; vsaka beseda segla mi je globoko v dušo.
»Zato stopi med svet,« rekla je nadalje, »čas je že. Sedaj, dokler imaš mene na strani, opiraš se lahko na moje nasvete, ali potlej, ko umrem —«
Tega nisem mogla prenesti. Skočila sem k njej ter jej položila roko na usta.
»Moj Bog, teta Ivana, ne govorite tako!« uskliknila sem proseče, »to je prežalostno. Vi ne boste umrli, vi ne smete umreti!«
Lehno se mi je izvila in zmigala z ramami.
»Otročje besede, Olga,« dejala je resno, »sama ne veruješ na nje. Ali pusti, da izgovorim. Glej, če bi jaz umrla — pusti, Olga, — kaj bi počela ti na svetu? Na tem pokvarjenem svetu s čisto dušo svojo, z nedolžnim srcem svojim ? Ali bi te ne upognila prva sapa, prva nesreča ?«
»O,« dejala sem naglo, »jaz znam tudi močna biti.«
Čuden nasmeh zibal se je na njenih ustnih, zrla pa me je zamišljeno.
»Močna? Ti? Moj Bog, koliko močnejših src že je uklonil, uničil posvetni vihar! In koliko bitij že potopilo se je v morju življenja! In ti, da bi ti imela täko moč? Ne, ne, Olga, bojim se, da bi po moji smrti ne mogla prenašati usodnih udarcev, baš zategadelj ne, ker nisi pripravljena na nje, ker ne poznaš sveta in ljudi.«
»Usodnih udarcev! Kaj je to usoda, kaj usodni udarci?« uprašala sem hitro in, kakor se mi je zdelo, jako pametno. »Koga udarja usoda? Tistega, kdor se jej upira. Jaz pa se jej nečem in ne bom. Čemu? Rada bi vedela.«
»Ti ubogo dete, kakó samosvestno izgovarjaš to,« reče teta Ivana s pomilovalnim smehom. »In to modrovanje! Če bi bilo tudi opravičeno, zdravo ni. Za sedemnajstletno dekle ne ! Verjela bi ne bila, da se morejo roditi take misli v tvoji glavi!«
»Saj se tudi niso,« opomnila sem odkritosrčno. »To sem čitala.«
Zapazila sem z nova tisti pomilovalni smeh na njenih ustnih.
»A takó ! Zatorej ! In na te besede verjameš sedaj ? Nu, bodisi ! Pa dovolj o tem ! Ne glede na vse drugo : čas je že, da ostaviš svojo sobico, kjer živiš kakor ptičica v kletki, in da stopiš v družbo.«
S*
36
SLOVAN.
Štev. 3.
»Če pa nečem?c uprašam nejevoljno.
»Bodi pametna, Olga! Ponavljam ti, ne želim, da bi stopila pozno, prepozno v svet. In zato je moja želja, da se nekoliko bolj zanimaš za to, kar se godi okrog tebe.  Na veselico pojdem s teboj, ako naju povabijo.«
Malone plašno sem jo pogledala.
»Vi, teta Ivana, vi pojdete na veselico?«
»Čemu ne?« odvrne mi rezko. »Jaz vidim, da samota ni za me; samota uzbuja preveč tožnih misli in sedaj še celo,« pristavi tiho, kakor sama za se.
Ali je bila to res teta Ivana? Kar umeti nisem mogla te izpremembe. Bliskoma šinila mi je misel v glavo, da so ona pisma Bojanova prouzročila tak silen prevrat.   Drugo ni mogoče.
Teta Ivana pa je hipno pretrgala razgovor. Naslonila se je v naslanjač in zrla skozi okno. Ujela sem njen pogled in videla, da sc upira baš v nasprotno hišo. Ivana Bojana ni bilo doma.
Vsa osupla radi tetinih besed šla sem v svojo sobo. Séla sem h klavirju, ali igrati se mi ni ljubilo. Uzela sem knjigo, čitala, a kaj sem čitala, nisem vedela. Nejevoljna stopila sem k oknu, pa tudi tam mi ni bilo moči obstati.   Tetine besede zvenele so mi po ušesih.
V svet naj stopim, v druščino naj grem. Jaz, ki ne maram druščine. In čemu vse to ? Zato, da spoznam ljudi. Kakor bi bilo to treba meni! Oh, ta Ivan Bojan je moral prinesti tista pisma, da je sedaj teta Ivana vsa izpremenjena, vsa, vsa! Neskončno me je jezil in srdito sem pogledala na njegovo okno. Ali ni ga bilo doma. To mi je dalo druge misli. Najbrž je šel zopet v gore risat. In čez jeden, dva meseca ga ne bode. Ali to ni prav, da gre; raje naj bi ostal ...
Toda cenni ? uprašala sem zopet. Kaj me briga Ivan Bojan ? Saj sem takó srdita nanj, da ga ne morem videti. In če bo zvečer prišel domov ter s turško kapo in dolgo svojo pipo slonel na oknu, prav gotovo ga ne pogledam in nič ne bom igrala na klavir, nalašč ne, da me vsaj ne bo mogel hvaliti. Takó sem sklenila in boljše volje sem bila.   Zdaj bo vsaj nekdo čutil mojo jezo!
Če pa jo bo? dela sem tiho. Kaj njemu mari, če igram ali ne ? In če ne igram, mislil bo nemara, da se mi ne ljubi. Oh, da bi vsaj imela koga, na katerega bi izlila svojo jezo! . . .
Baš izgovorila sem te besede, ko se odpró vrata in privihrate k meni Stana Tresäkova in Vida Stolpova. V samostanu smo hodile skupaj v šolo in zato se poznamo. Ali Stane Tresäkove in Vide Stolpove pri meni še nikdar ni bilo in tudi jaz nisem bila pri njiju. Kaj pak, da sem bila jako osupla!
Stana Tresäkova prihitela je naravnost k meni ter me objela.
»Ali že veš, Olga?« dejala je vsa zasopla ter odložila plašč in klobuk, »ali že veš o veselici? Oh, to bo velikanski, vse mesto govori samo o njej. In medvé z Vido — že dovoliš, Olgica, da sedeve, neli? — medvé z Vido imavc toliko opravila, da ne veve, kjé začeti in kjé nehati. O to je grozno, ako človek obeča svojo pomoč, dasi v dobrodelen namen. Ti, Olga, ne moreš si še misliti, kakšne sitnosti, kakšna pota od ranega jutra do poznega večera ! Moj Bog, s kratka : ako ne bo skoro
vse v redu, povem ti, da zblaznim, moram zblazneti. Ti tudi, neli, Vida?«
Jaz sem stala kakor okamnela, ko se je ta ploha usula na me. Vida Stolpova pa je dejala s tistim neumnim smehom, kateri je imela že v samostanu in kateri jej ne izgine z obraza, četudi še kaj takó resnega pové: »Seveda, Stana, pravi revici sve.«
»Oh, da!« uzdihne Stana Tresäkova, »pravi re-vici! In žrtvujeve se v dobri namen.«
»To pa naju tolaži,« odvrne Vida Stolpova.
»In kakó! Vida, povem ti, to je vender lepo, ako človek zastavi vse svoje moči v blag namen. To je uzvišeno.«
»Da, prav praviš, Stana,« reče Vida Stolpova s tistim smehom, »in zato mi nič ne dene trud. Naju mora vsakdo le blagrovati.«
»Gospod Peter Osat bode nama hvaležen.«
»Ne samó gospod Peter Osat, vse mesto.«
»Že sedaj vsi govore samo o naju.«
»Pa sve tudi najpridnejši v vsem odboru.«
»In najina bo zasluga, če bo veselica sijajna.«
»In še bolj bodo govorili o naju.«
»Kolika čast!«
»Kolika čast!« ponovila je Vida Stolpova naudu-šeno. Jaz pa nisem vedela, kaj bi rekla. Ali sta se prišli k meni razgovarjat in druga drugo hvalit radi svojih zaslug ? In to danes, ko sem ji najmenj voljna poslušati ?
»Ali oprostite,« dejala sem naposled, pa dalje nisem mogla govoriti.
»Moj Bog!« uskliknila je Stana Tresäkova in kakor obupano tlesknila z rokami, »oprosti, Olga, ljuba, zlata Olgica, pa čisto sem te pozabila. Moj Bog, saj ni čuda o tolikih opravkih ! Saj sama ne vem, kako da se mi niso še možjani zmešali. Zdaj grem v to hišo, zdaj v ono, povsodi treba mnogo govoriti in zato naposled sama ne vem kaj početi.«
»Da, oprosti, Olga,« pristavi Vida Stolpova in se smeje.   »Prav vse je tako, kakor je rekla Stana.«
»O, Vida, Olga je pametno dekle, ona nama ne bode huda. Pa da govorim o stvari, katero sem hotela omeniti: veliko prošnjo imam do tebe.«
»Da, veliko prošnjo,« jekne Vida Stolpova. Da bi se vsaj ne smejala tako neumno! Stana Tresäkova pa je nadaljevala slovesno :
»Da, veliko prošnjo. To torej veš, da so osnovali gasilno društvo, kateremu načelnik je mnogozaslužni gospod Peter Osat in da bodo napravili novemu društvu na korist veliko veselico. In povem ti, Olga, ti si še misliti ne moreš, kako je vse uneto, kako se giblje. To vé le tisti, kdor sam ureja in pripravlja; jaz sem že vsa zmočena! Gospod Tilen Volk dela napise, gospod Voj-teh Suša pripravlja zelenje in cvetličje, — oh, kako krasno l Jaz bom pela, Vida bo govorila svečan prolog, kateri je gospod Vojteh Suša prekrasno zložil, tako da bo vse presenečeno. Ljuba moja zlata Olgica,« pristavila je hipno z navadnim glasom in me prijela za roko, »jeli, ljuba Olgica, da nam tudi ti ne odrečeš svoje pomoči? Jeli da ne, o, saj vem že naprej, da si še vedno tista ljuba--«
»Ali kakšno pomoč?« dejala sem v zadregi in s tem uprašanjem prestregla govor Stane Tresäkove, lca«
Štev. 3.
37
teri bi se bil utegnil razširiti na dolgo in široko. Ona pa je ustala in me pritisnila na se.
»Glej, ti tako lepo igraš na klavir, da te vsakdo z veseljem posluša. In ti uzbudila bi na veselici sè svojim igranjem pozornost, velikansko pozornost, povem ti odkritosrčno. Le nikari ne govori,« dela je hitro, videč, da že hočem odgovoriti, »saj vem, kaj hočeš reči. Dà, v tem spoznam svojo preljubo, vselej tako ponižno 01-gico. Jeli, sram te je, srčece, da te hvalim? Toda, ali te ne hvalim po pravici? Tä izborni ukus, to divno igranje, tä nenavadna spretnost, — kdo bi ne bil očaran ? Olga, ti nam moraš pomagati, ti nam ne smeš odreči svoje pomoči. Moj Bog, to bi gospoda Petra Osata jako bolelo, ko bi zvedel, da si nam odrekla! Seve, sedaj še nič ne vé o tem, da sem skusila pridobiti zakrito našo Olgico,« pristavila je skrivnostno, »ali pomisli, kako veselo bo presenečen. Dà, dà, Olgica, ti nam moraš obećati svojo pomoč!«
»Olga, moraš obečati« , rekla je tudi Vida Stolpova, ali ne čakaje mojega odgovora, nadaljevala je Stana Tresäkova :
»Vidiš, to je takó. Jaz nečem, da bi se vezala že danes sè svojim obetom, ali pa, da bi mi odrekla. Medvé sve le mimogrede stopili k tebi. Stvari, katero sem omenila, treba premisleka; jaz sem tudi premišljevala, ali bi stopila v veseličin odbor, ali ne. In omahovala sem precej časa. Tako je pač povsodi. Ali ko sem se odločila, stopila sem naudušeno v odbor in goreče delujem za blagi namen. Le premisli si, Olga ! Čast, slava te čaka ! In premisli še nekaj. Ako nam ne odrečeš, bode nemara gospod Tilen Volk toliko prijazen, da bo zapel pesem sè spremljevanjem klavirja. In on bo napravil utis sè svojim prekrasnim glasom in tega utiša bodeš tudi ti deležna.  Moj Bog, če vso stvar prav premislim, moram
ti malone zavidati, srčece moje, radi tolike časti in slave ; kje potem ostanemo mi, kar nas je v odboru, če nas ti kar v ozadje potisneš? Pa neli, Vida, nama to nič ne dene; medvé služive z vsemi svojimi močmi plemeniti, sveti stvari in ta čut, da sve storili vse, kar je možno, tä naju odškoduje tisočerno.  Jeli, Vida, da je tako?«
Hudobnost uzbudila se je v meni. Domislila sem si, kako sta Vida Stolpova in Stana Tresäkova s početka govorili jedino o časti in spoštovanju, s katerim ji bo obsipalo vse in kako da sta najpridnejši od vsega odbora ; tega torej sem si domislila in ji hotela s hudobnim smehom spomniti teh besed, ali zazdelo se mi je, da bi Stana Tresäkova sè svojo jezičnostjo vedela tisoč izgovorov in opravičevanj in jaz sem zares že komaj čakala, da bi bila sama. Sicer pa je baš tedaj odgovorila Vida Stolpova : »Da, Stana, tako je« in Stana Tresäkova obrnila se je zopet k meni.
»Za danes torej sve storili svojo dolžnost, Olga. Oprosti nama, ako že otideve. Vem, da ti bo dolgčas, ko boš zopet sama. To gotovo ne more biti prijetno, ako je človek vedno sam, kakor si ti. Pa zdaj ti pri najboljši volji ne utegnem pomagati. Moj Bog, saj veš, koliko imam posla! Le pojdi, Vida, čas je zares; Olga bo že oprostila.«
Hipno je ogrnila svoj plašč in me objela z veliko prijaznostjo. Potem pa sta zvihrali skozi vrata, da malone sama nisem vedela kedaj. Nemo sem zrla za njima, ali naposled mi je globok uzdihljaj olajšal dušo.
»Da le morejo taki ljudje biti na svetu!« uskliknila sem poluglasno, »taki čudni, jezični ljudje. Človeku niti ne dadé do besede, molčati mora. Tako jezična bi ne hotela biti. In ti, moj ljubi Bog, proti Stani Tresäkovi je, kar se dostaje jezičnosti, naša Blagota prava revical«
Ali ona zmore mnogo! . . . (Dalje prihodnjič.)
ozdravljam vas, uborne, male koče, Pozdravljam tožna, kraška te ravan ; A britko mi s pozdravom srce joče, Na čelo lega mi oblak teman.
Viharna burja brije čez pečine, — Čez moje tudi brila je srcé, Pod njo zorno življenje bedno gine, Poginilo mi v srcu kdaj je že!
Kraška roža.
In vender ne! — Glej, roža se razcvita Na tožnem vrtu mojega srcä ; Nebeškokrasna roža, ponosita Brstnó cvetè mi in sladko vonja.
A roža ta takó krasno je vsklila Iz skalnatih, neplodnih kraških täl, Tam róka moja jo je izpulila, In v prsih svojih dom sem jej odbräl.
Tu v srcu mojem veje sapa čista, Tu notri ne besni moreči mraz, Zató le cveti, roža mi stolista, Ti Krasu golemu poslednji kras !
Fr. Gestrin.
JK
aj če je trnje ostro Ti ranilo roké ! Zdravniki bolečine Lehkó ti začele,
Lek srcä.
A kädar srcu rano Pogled zadä ti mil, Tej boli pač ne najdeš Na svetu vsèm zdravil.
Srcä bolest u teši Le cvét z nebä višav, In čarobna ta cvetka, O dekle, — je ljubav.
T. Dokeov.
3«
Pogórsko življenje.
V
riprosta dogodba je, ali resnična!
Ko je Posavčev Jakob na ljubljanskem gradu na straži stal, mrgolelo je po mrzlem zraku vse polno sneženih zvezdic. In te so padale in padale na bregove in hribe na okrog ter jih zavile v belo odejo. Jakoba (— dasi se mu ni pretakalo črnilo po žilah, nego gorka, ru-deča kri, s katero se rede Janka Kersnika junaki —) je britko zeblo in prav milo se mu je storilo pri srcu, ko je pogled obrnil po mrgolečem zraku proti domačemu pogorju, kjer je danes brez dvojbe tudi snežilo in kamor niti z očesom ni mogel doseči, ker so snežene megle prepregale čez in čez temno obnebje.
»Zima je,« mislil si je Jakob, »in Bog vé, če bo kaj polomilo našo češnjo črnico. Da bi le o pravem času otresali!«
V hipu se je z vso živostjo spominjal češnje domače! Stala je visoko na zelenem holmu ter bila visoka kakor mali zvonik pri pogórski podružni cerkvi. Deblo ji je bilo razpokano, in pomladi se je lubje lupilo ž njega, da ga ni bilo skoraj celega mesta ! Ali vsako pomlad se je naša črnica pokrila s cvetjem in vsaka najmanjša vejica nosila je belo oblačilce, stkano iz golih cvetov ! Iz dalje se je gledala kakor s snegom pokrit vrh snež-nikov. Ko pa je prišel sveti Urban, tedaj pokrilo se je vse vejevje s črnim sadom, da je kar vse viselo in da so vrabiči, kosi, vrane in drugi taki krilati in zvoneči kruhoborci prišumeli od vseh strani ter okljuvali in obrali v družbi z brenčečimi sršeni in osami sladke črnice. Pa še mnogo jih je ostajalo, da so se jih obilokrat nazobali pod Posavčevo streho ter jih še nekaj naložili na leso, da so se nasušile za bolnike, ki radi pijo sladko češnjavo vodo.
Tega blagoslovljenega drevesa spominjal se je tistega večera Posavčev Jaka in pred očmi mu je v tre-notku stala češnja črnica in vse veje so bile v cvetju in v cvetju so se oglašali strnadi, pinoži in drobne senice in drugi taki krilati in zvoneči skledolizniki, komaj pričakujoč, da bi iz cvetja postali sočni, sladki sadovi. Tudi tisti dan, ko je bil Jaka poklican v cesarsko vojsko, cvela je češnja, in on sam je nosil na svojemu klobuku cvetočo njeno vejico. Ko je s tovariši korakal po beli ces t[ proti belemu mestu, točil je nekaj časa solze, nekaj časa pa ukal. Govoril je, da gre rad v vojsko (in tu je glasno zaukal), pri srcu si je pa mislil, da je krasneje umreti pod domačo cvetočo češnjo, kot pa na krvavem bojnem polju (— in tu se je zajokal skrivoma, da ga nihče videl ni!) Cvetočo češnjavo vejico pa mu je bila dala pri slovesu sosedova Marjanica, ki je bila »njegova«. In na to svoje dekle je še večkrat mislil kot na češnjo črnico. In prav je bilo tako: drevo cvelo je samo jedenkrat na leto, Marjanica pa je nosila dan in dan najkrasnejši cvet na svojem licu, ki se niti tedaj ni posušil, če je sneg zapadel zemljo in drevje! —
Tudi na to dekle je mislil Jaka tisti večer. Pod češnjo črnico sta stala in slovo sta jemala.
Spisuje dr. Ivan Tavčar.
I.
Posavževa češnja.
»Ali boš zmiraj moja ostala? Tudi potlej, ko bom v vojski?« uprašal jo je in voda mu je silila v oko?
»Prav zmiraj!« odgovorila je in odlomila bele cvetove, da jih je dejal za klobuk nji v spomin. Na vse to je mislil naš Jaka tisti večer! »Mraz je res! Pa to nič ne dé, prišla bo zopet pomlad.   Naša črnica bo belo cvela in jaz bom pri luni zahajal pod dekletovo okno!«
Prišel je sveti Urban! In Jakobu so rekli, da gre lahko iz službe cesarske. Domu ni pisal ne poročil. Prav kakor bi ga bila sapa prinesla čez gorovje, dospel je k domačem selišču, ko je ravno poludne zvonilo v tankem zvoniku, da je mogočno bucalo mej hribovjem. Spehan in utrujen je bil, a vender mu je srce od veselja utripalo, ko se je z zelenega holma za očetovo hišo oziral po globoki dolini, kjer je pod solncem pekočim mrgolela krajina. Po njivah in travnikih ni bilo videti delavca: vse je bilo odhitelo k jedi v hiše.
Tik njega se je dvigala stara mu znanka, češnja črnica, in v resnici je bila črna, kakor bi jo bil gospod nebeški oče polil s črnilom od vrha do tal. Sad pri sadu je čepel na vejicah in sršeni in drugi krilati skledolizniki so se tu gostili, da je kar vse zvonelo po zraku od samega brenčanja.
»Doma tako niso kuhali za mé! Črnice pa tudi niso slaba južina !« In Jakopé je ročno splezal na češnjo črnico. Pomagal si je do najvišjega vrha in pričel ondi zobati, kakor škorec, ki je stradal mesec dni. Ko je tako v zračnem vrhu sedel ter se mu je od vseh strani nasproti smijal črni sad, polastila se je Jakopéta pre-čudna zadovoljnost. Kamor je obračal pogled, povsod se je raztezalo zeleno hribovje in ondi proti jugu dvigal se je sivi Blegaš, prav kakor velikanskoorjaška cerkev. Tik njega šopiril se je mali Koprivnik s svojo vel-blodovi grbi podobno golicavo, in Mladi vrh in Stari vrh sta se naslanjala nanj z ostro zavitimi vrhovi. Na vse pa je razlivalo solnce rožnate svoje žarke in modro nebo se je okvirilo nad razgreto krajino. Najraje pa je počivalo našega znanca oko na beli sosedovi hiši, ki je ravno onstran čepela v bregu.
»Marjanica. ali si doma!« —Jakopé je v svoji sreči, ker druge družbe imel ni, pričel sam s sabo govoriti. »Kar vidim jo, kako v belih rokavcih leta okrog ognjišča in na mé misli!« Tu je zaukal od same radosti, da se je razlegalo po dolu.
»Oče mi mora sedaj vse izročiti in ženil se bom in žensko bom imel, da nima cesar lepše I Delal bom, da bo kar vse pokalo. Dekle bo dobra gospodinja in vsak krajcar bo pod palcem tiščala ! Najprej bom popravil streho. Tam nad hlevom se je preglodala in pišejo mi, da teče v seno. Tudi hišo bom pobelil in okrog oken mi mora napraviti Štemjak z rudečo barvo rudeče okvire. Nekaj dote bo imela, to je ena,  in nekaj dolga bova
Št
ev. 3.
SLOVAN.
39
plačala, to je druga! V logu na dolgo njivo bom sejal pšenico, in tisto krivorepko bom posekal, da ne bo delala sence. Vina ne bom pil in v pivnice ne zahajal. Pač pa bom vsako nedeljo sedel na vrtu in zraven mene bo sedela Marjanica in pestovala bo. Hoj, hoj! to bo življenje!«
Še dalje bi bil Jakopé moževal sam s sabo, da ga niso premotili godci, ki so spodaj v dolu prav živahno in prav okroglo piskali na svoje piščali.
»Ta jc lepa! ženijo se nekje ! Danes bom še plesal! Hola! hopsasa!«
In Jakopé je še z večjo slastjo zobal črnice.
»Hej, Posavec, pa si visoko zlezel! Zoblješ jih, he? so sladke, he?«
S temi besedami se je oglasil pod Jakopetom na potu Jurčkov Blaž. Iz mlina je sopel in težak meh je nosil na hrbtu. S tem se je sedaj oprl na plot pri stezi ter menil, da tiči v vrhu češnje njegov znanec, stari Posavec.
»Da bi te v trebuhu ne vilo, Posavec. Prestari smo za tako jed. Ali pečke požiraš ? Nikar jih, če naj se ti dobro svetuje ! Slišiš, kako jih drobé okrogle in polke ? Če bi tvoj Jakopé to vedel, da se mu danes Marjanica ženi, temu bi ne bilo prav. Ženska je hudičeva mati, naj je stara ali mlada! Jezus Marija!«
Jakopétu se je pri tem govoričenju storilo vse črno pred pogledom in dolina in hribovje sta zaplesala okrog njega. In bilo mu je, kakor -bi mu bili oster nož porinili v srcé, kjer jc še ravnokar gola sreča kraljevala. Zdrknil je z vrha, kjer je sedel, in potem se je lovil po vejevju ter grabil s prsti po listju, ki ga v padcu ni moglo uzdržati. Blaže je klical Jezusa in Marijo in vse svetnike
na pomoč. A ni ga bilo, ki naj je pomagal : oni je konečno treščil z vso težo na zemljo ter brez zavesti obležal na mestu. Prihiteli so domači ter ga odnesli v hišo in ga položili na ležišče tuge, britkosti in bolečin.
Tam v bregu pri sosedovih pa so piskali godci in svatje so se sukali in bili so dobre volje. Najboljše volje pa je bila nevesta, ki je v svilnati, rožnati rutici sedela za mizo in zaljubljeno gledala v ženina ter mu časih na uho zašepetala:
»Sedaj bom tvoja! samo tvoja!«
Jakob je ozdravel : polomil si je bil obé nogi in potem mu jih niso mogli več uravnati, da jc ostal hrom vse svoje dni. Češenj črnic ni pokusił nikdar več in tudi ženske ni pogledal več.
Drevo češnjo črnico pa je pustil rasti, kakor je to hotel ljubi Bog. Nikdar se ni ulegal pod njeno senco in nikdar se ni menil za sladki njen sad. A tudi nikdar ji ni gnojil v jeseni, nikdar ji ni otrebil listja, če so se gosenice ugnezdile v njem, in ne vejevja, če se je južnega snega nabralo po njem. Veje so se lomile in vrhovi se sušili. Konečno pa se je oglasil čez noč ta ali oni gostač, ki mu je v zimi nedostajalo kurjave, in odsekal je vejo ali vrh. Nekdaj v pomladanski noči pa je vihar podrl na zemljo staro deblo, in dandanes ni ostanka o njem. Da bi ne živel še Posavčev Jakopé ter s kruljavo svojo nogo ne gugal po bregovih, ne govoril bi nikdo o Po-savčevi češnji črnici. Jurčkov Blaž ga časi tolaži :
»Le pozabi, le pozabi! Ženska je hudičeva mati, naj je stara, naj je mlada!«
Ali Jakopé ne more pozabiti in dostikrat se mu stiska srce, če pogleda na sosedov vrt, kjer se pojajo rudečelični otroci ; pri njem pa je vse samotno in tiho ! —
Hrvaški spomini.
Spisal J. Trdina.
(Dalje.)
rtnar Janez grajal je po pravici hrvaško preklinjanje. Ali tega greha ne udeležujejo se vsi stanovi jednako. Najhuje privezujejo rokodelci in obrtniki. Za njimi tekmujejo uspešno premnogi omikani (!) gospodje. Najmanje kolnejo (ako ne štejemo duhovnikov) kajkavski kmetje. Tudi njim uide pogostoma kak : »bogme«, »pasja vera«, »vrag te dal i skelil« in druge take bolj iz lahkega kalibra. Če jih ni kaj silno ujezilo, pa sem čul prav malo kdaj iż njih ust kletev z ostudnim glagolom j—. Biskupski krčmar mi je rekel, da za druge reči ni udaril nikoli otroka svojega, ali kadar je bleknil to smrdljivo besedo, založil mu je krepko pljusko in ga tako kmalu odvadil. Tudi Hrvatica zabrusi rada, kadar je nejevoljna: vrag, vražji človek — kaka večja kletvina pa ji ni prišla, kolikor se spominjam, nikoli na jezik. Slovenci zmatrajo preklinjanje za smrten greh, in vender se ga marsikateri možakar nič ne boji. Ženske naše treba pohvaliti, da se ga skrbno varujejo. Gorenjke nisem čul nobene, da bi se bila rotila. Dolenjke so se pa že nekoliko razva-dile. Gizdave mladenke bahajo se pri vinu dostikrat z istimi grdimi psovkami in kletvimi, kakor njih presimi ljubčki, koji jih napajajo.
Hrvati vseh narečij razlikujejo se od Slovencev močno že po unanji podobi svoji. Gibki in strojni život stoji jim moški po koncu kakor sveča in hoja jim je jednakomerna, lahka, lepa in elastična. Nekak vojaški duh in ponos pozna jim se že od daleč. Slovenec drži se dostikrat nečedno in leseno v dve gubi in hodi okorno, teško, zdaj lazeče, zdaj zaletavasto in sploh brez elegancije. Pripogneno in poklapljeno njegovo truplo nam kaže tožno usodo vsega našega naroda, katerega davi in tišči k tlom preteški jarem sužnjosti že celih, dolgih j ed naj s t sto let. Visokih, krepkih in močnih mož nahaja se v Hrvatih za čudo mnogo, vsekako -dosti več nego med Dolenjci in vsaj toliko kakor med Gorenjci. Ta jakost dokazuje, da uživajo Hrvati jako tečno hrano, če prav je ne pripravljajo tako umetno, da bi se prilegla razne-ženemu gosposkemu želodcu. Vrtnar Janez je dobro sodil, ali nikakor mu se ne more pritrditi, da. bi bil kruh, ki ga jedó hrvaški kmetje, boljši od dolenjskega. Jaz sem ga dostikrat pokušal, ali le malokdaj mi je šel v slast O pravi moški lepoti kajkavskih Hrvatov ni moči dvojki. Žene in »curke« njihove se pa za to svojstvo res ne dajo primerjati k Dolenjkam, ali če se stvar prav
štev. 3.
SLOVAN.
39
plačala, to je druga! V logu na dolgo njivo bom sejal pšenico, in tisto krivorepko bom posekal, da ne bo delala sence. Vina ne bom pil in v pivnice ne zahajal. Pač pa bom vsako nedeljo sedel na vrtu in zraven mene bo sedela Marjanica in pest ovala bo. Hoj, hoj ! to bo življenje!«
Se dalje bi bil Jakopé moževal sam s sabo, da ga niso premotili godci, ki so spodaj v dolu prav živahno in prav okroglo piskali na svoje piščali.
»Ta je lepa! ženijo se nekje! Danes bom še plesal! Hola! hopsasa!«
In Jakopé je še z večjo slastjo zobal črnice.
»Hej, Posavec, pa si visoko zlezel! Zoblješ jih, he? so sladke, her«
S temi besedami se je oglasil pod Jakopetom na potu Jurčkov Blaž. Iz mlina je sopcl in težak meh je nosil na hrbtu. S tem se je sedaj oprl na plot pri stezi ter menil, da tiči v vrhu češnje njegov znanec, stari Posavec.
»Da bi te v trebuhu ne vilo, Posavec. Prestari smo za tako jed. Ali pečke požiraš ? Nikar jih, če naj se ti dobro svetuje ! Slišiš, kako jih drobé okrogle in polke ? Če bi tvoj Jakopé to vedel, da se mu danes Marjanica ženi, temu bi ne bilo prav. Ženska je hudičeva mati, naj je stara ali mlada! Jezus Marija!«
Jakopétu se je pri tem govoričenju storilo vse črno pred pogledom in dolina in hribovje sta zaplesala okrog njega. In bilo mu je, kakor -bi mu bili oster nož porinili v srcé, kjer je še ravnokar gola sreča kraljevala. Zdrknil je z vrha, kjer jc sedel, in potem se je lovil po vejevju ter grabil s prsti po listju, ki ga v padcu ni moglo uzdržati. Blaže jo klical Jezusa in Marijo in vse svetnike
na pomoč. A ni ga bilo, ki naj je pomagal : oni je konečno treščil z vso težo na zemljo ter brez zavesti obležal na mestu. Prihiteli so domači ter ga odnesli v hišo in ga položili na ležišče tuge, britkosti in bolečin.
Tam v bregu pri sosedovih pa so piskali godci in svatje so se sukali in bili so dobre volje. Najboljše volje pa je bila nevesta, ki je v svilnati, rožnati rutici sedela za mizo in zaljubljeno gledala v ženina ter mu časih na uho zašepetala:
»Sedaj bom tvoja! samo tvoja!«
Jakob je ozdravel : polomil si je bil obé nogi in potem mu jih niso mogli več uravnati, da je ostal hrom vse svoje dni. Češenj èrnie ni pokusił nikdar več in tudi ženske ni pogledal več.
Drevo češnjo črnico pa je pustil rasti, kakor je to hotel ljubi Bog. Nikdar se ni ulegal pod njeno senco in nikdar se ni menil za sladki njen sad. A tudi nikdar ji ni gnojil v jeseni, nikdar ji ni otrebil listja, če so se gosenice ugnezdile v njem, in ne vejevja, če se je južnega snega nabralo po njem. Veje so se lomile in vrhovi se sušili. Konečno pa se je oglasil čez noč ta ali oni gostač, ki mu je v zimi nedostajalo kurjave, in odsekal je vejo ali vrh. Nekdaj v pomladanski noči pa je vihar podrl na zemljo staro deblo, in dandanes ni ostanka o njem. Da bi ne živel še Posavčev Jakopé ter s kruljavo svojo nogo ne gugal po bregovih, ne govoril bi nikdo o Po-savčevi češnji črnici.  Jurčkov Blaž ga časi tolaži:
»Le pozabi, le pozabi ! Ženska je hudičeva mati, naj je stara, naj je mlada!«
Ali Jakopé ne more pozabiti in dostikrat se mu stiska srce, če pogleda na sosedov vrt. kjer se pojajo rudečelični otroci ; pri njem pa je vse samotno in tiho ! —
Hrvaški spomini.
Spisal J. Trdina.
(Dalje.)
rtnar Janez grajal je po pravici hrvaško preklinjanje. Ali tega greha ne udeležujejo se vsi stanovi jednako. Najhuje privezujejo rokodelci in obrtniki. Za njimi tekmujejo uspešno premnogi omikani (!) gospodje. Najmanje kolnejo (ako ne štejemo duhovnikov) kajkavski kmetje. Tudi njim uide pogostoma kak : »bogme«, »pasja vera«, »vrag te dal i skelil« in druge take bolj iz lahkega kalibra. Če jih ni kaj silno ujezilo, pa sem čul prav malo kdaj iz njih ust kletev z ostudnim glagolom j—. Biskupski krčmar mi je rekel, da za druge reči ni udaril nikoli otroka svojega, ali kadar je bleknil to smrdljivo besedo, založil mu je krepko pljusko in ga tako kmalu odvadil. Tudi Hrvatica zabrusi rada, kadar je nejevoljna: vrag, vražji človek — kaka večja kletvina pa ji ni prišla, kolikor se spominjam, nikoli na jezik. Slovenci zmatrajo preklinjanje za smrten greh, in vender se ga marsikateri možakar nič ne boji. Ženske naše treba pohvaliti, da se ga skrbno varujejo. Gorenjke nisem čul nobene, da bi se bila rotila. Dolenjke so se pa že nekoliko razva-dile. Gizdave mladenke bahajo se pri vinu dostikrat z istimi grdimi psovkami in kletvimi, kakor njih presimi ljubčki, koji jih napajajo.
Hrvati vseh narečij razlikujejo se od Slovencev močno že po unanji podobi svoji. Gibki in strojni život stoji jim moški po koncu kakor sveča in hoja jim je jednakomerna, lahka, lepa in elastična. Nekak vojaški duh in ponos pozna jim se že od daleč. Slovenec drži se dostikrat nečedno in leseno v dve gubi in hodi okorno, teško, zdaj lazeče, zdaj zaletavasto in sploh brez elegancije. Pripogneno in poklapljeno njegovo truplo nam kaže tožno usodo vsega našega naroda, katerega davi in tišči k tlom preteški jarem sužnjosti že celih, dolgih j ed naj s t sto let. Visokih, krepkih in močnih mož nahaja se v Hrvatih za čudo mnogo, vsekako^-dosti več nego med Dolenjci in vsaj toliko kakor med Gorenjci. Ta jakost dokazuje, da uživajo Hrvati jako tečno hrano, če prav je ne pripravljajo tako umetno, da bi se prilegla razne-ženemu gosposkemu želodcu. Vrtnar Janez je dobro sodil, ali nikakor mu se ne more pritrditi, da. bi bil kruh, ki ga jedó hrvaški kmetje, boljši od dolenjskega. Jaz sem ga dostikrat pokušal, ali le malokdaj mi je šel v slast. O pravi moški lepoti kajkavskih Hrvatov ni moči dvo-jiti. Žene in »curke« njihove se pa za to svojstvo res ne dajo primerjati k Dolenjkam, ali če se stvar prav
4"
premisli, mora se priznati, da jih ta hiba bolj časti nego sramoti. Do 14. ali 15. leta so deklice često jako brdke in milovidne. Težavno in dolgo delo pa jim pozneje nekatere črte in oblike v obrazu prekomerno skrči ali pa raztegne, da se izgubi sčasoma do malega vsa krasota. Pokaži jih torej prevelika marljivost in znoj na pekočem solncu. Radi vročega poletja tako ogoré, da se zde Gorenjcem »črne«, dolenjske naše rjavke pa slove na Hr-
2
su
-I
K < *—t
g
vaškem za belel Silni vsakdanji trud okrepča in utrdi život hrvaškim kmeticam, da so kos vsakemu dušnemu in telesnemu naporu in rajajo zdrave in čvrste otroke. Dolenjke si dajo dobro streči v otročji postelji. Nekatera obere po deset kokoši in vmes še kako račico ali golobica. Z vinom se zalivajo, da je groza. Mnoge Pod-gorke imajo lagviček zmirom pod vzglavjem, da ga pijó lahko, kadar ga zažele, tudi po noči. Jedno ali dve vedri
ga posuši vsaka porodnica. Tako se navadijo pijančevati tudi take, ki so ga prej le malokdaj uživale. Marsikatera se valja in pase v postelji po cel mesec in še dalje. Hrvatice množe človeški rod bolj pametno in po ceni. Mnoge leže dva tri. dni, potem pa hajdi zopet na delo! Za nekatere povedali so mi hrvaški znanci, da so do poroda delale, precej po porodu pa zopet ustale in šle na polje in da jim ni to nič škodilo ! Dece hrvaške matere ne mehkužijo z vsako' slad-čico in dobroto, ki jim pride na misel, in je ne silijo z vinom že pri prsih, kar se dogaja n. pr. v dolenjskih hišah, katere imajo svoje vino. Glej, zakaj jim rastejo tako hitro, zdravo in pravilno, da ne najdeš lahko ni bolnikov ni po-kvek med njimi. S sedemnajstim letom spodablja hrvaški dečak marsikdaj že na moža po kreposti in zastavnem vedenju svojem. Skoraj vsakemu, ki dopolni dvajset let, daš slobodno puško v roke ; ne boj se nič zanj, nosil jo bo brez sramote in težave. Na Dolenjskem videl sem med novinci vselej premnogo medlih mladičev, katerim bi se bila podala dosti bolj pastirska palica nego risanica. Kajkavski Leopoldovci pridobili so si povsod dober glas po porab-nosti, poštenosti in moškem svojem ponašanju. Ta polk spada poleg mnenja vseh zve-dencev med najlepše v avstrijski vojski. Cesar Fran Josip pohvalil ga je o neki priliki sam.
Zadruge začele so se rušiti kajkavskim Hrvatom že pred 1848. L, zlasti proti zapadni deželski meji,  kje
Št
ev. 3.
SLOVAN.
41
jih je pomikal in vabil vzgled slovenskih sosedov bolj na samostalno rodbinsko življenje. Razpad pospeševal jim je tudi ban Jelačić, ki se je bil nauzel na tujem evropskih nazorov, ne ujemajočih se z običaji in potrebami jugoslovanskimi. Močno mi se dozdeva, da so mi pravili Lupoglavci in njih okoličani, da so se v tem okraju zadruge že razdrle, ali da se bo razdor skoro dovršil. Itak tega ne morem trditi za gotovo, kajti sem mnoga poročila njihova pozabil.   Vsaj tisti, s katerimi sem se
seznanil bolj natanko, vem, da so stanovali v svojih kočah brez postranskih sorodnikov. Kake pol ure od Du-brovčaka pa sem spal v imoviti, kmetiški hiši, v kateri je živelo zajedno več oženjenih bratov. O zanimljivih zadrugah pomenkoval sem se dostikrat z gospodo in s seljaki. Večini duhovščine niso ugajale. Nekateri so mi dejali, da olajšujejo prešestovanje. Po kaki veliki pijači primerilo se je boje marsikdaj, da se je pregrešil brat s
SVastjO in Celo   tast   S   snaho SVOJO.        (Dalje prihodnjič.)
Stanko Vraz v Jezićniku" XXIV.
liudite sovršeni.   Mat. 5,48.
»rasno delo nam je g. J. M ar η podal zopet s svojim »Jezičnikom« XXIV. 1886. Z boccino marljivostjo nabira pisatelj gradivo za »Knjigo Slovensko«, v kateri nam je samo v imenovanem letniku prikazal nad 50 nadaljnjih slovenskih književnikov, naštevajoč njihove knjige in podajajoč nam vzglede iż njihovih spisov. Pri tolikem poslu se pač lahko pripeti, da se kaka stvar tu in tam izpreglcda ali pozabi. Ker več oči več vidi in več rok vec napiše, zato naj bodo naslednje vrstice nekoliko v dopolnitev in pojašnjenje sedaj le samo o jednem pesniku in pisatelju v istem »Jezičniku« omenjanem, o Stanku Vrazu, str. 45—48., baje »Prešernu Ilirskem«.
O njem čitamo, kar se tiče naše stvari, takole: »Slovencem poslavil se je Vraz po knjigi:
1. Narodne Pesni Ilirske, koje se pèvajti po Štajerskoj. Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske . . Razdèlak Γ. U Zagrebu 1839. 8. XXII. 204. ..
2. Po nekterih drugih pesnih slovenskih in po mnogih pisni i h raznim slovenskim rojakom ter po umotvorih svojih ilirskih ali jugoslovanskih, ki so pa vira ali duha slovenskega.«
Najprej o Vrazovih »narodnih pesnih ilirskih« itc!.. o katerih pisatelj »Jezičnika« še tole dostavlja : »Da II. Razdelka ni bilo na svetlo, uzrok je povedan v predgovoru (»Ahacel svoju svàrhu postigo« str. XVI), kajti Slovenci — čisti in resni — prezaljubljenih niso marali tedaj in jih v istini ne marajo sedaj . . . Matica Hrvatska . . . prepustivši nektere slovenske zbirke Matici Slovenski, katera je teh stvari nekaj že tudi pri-
občila (vid. Letopis 1875, 1877; Črtice, sest. dr. J. Pajek 1. 1884), nekoliko jih o priliki še bode, nekoliko jih pa ne bode, ker jih ne more — iz povedanega uzroka.« — Da »Narodnih pesni ilirskih«, oziroma slovenskih II. razdelka in III. in nasi., ni bilo na svetlo, uzrok temu je povedan pač v Vrazovem pismu v Dela V. 204 si. Čelakovskemu : »Slabo se takove stvari još kod nas podupiraju. Štajerski,
Ν. M a śić: Iz liške vasi.
42
SLOVAN.
Štev. 3.
Kranjski i Koruški izobraženi Slovencj ponajviše su. po-nèmceni, pa nimalo nemare zą narodnju, slavu ; a srednji i dolnji Iliri još su premladi za znati,takov trud pristojno ceniti..« Da »p r e za 1 j u b 1 j e η i h« pesnj Slovenci čisti in resni ne marajo, to je res, saj takih ne mara nijeden čist in resen človek; a čista in resna ljubezen je bila in taka še bo vedno in povsod na svetu. In tako je, tudi prav, da Matica slovenska nekoliko teh ;Stvari, t. j. »pre-zaljubljenih«, ne izda; kar je že itak glasno jasno povedal bil dr. Krek v Letopisu Mat. slov. 1871. 28, pa je tedanji odbor soglasno pritrdil, da Matica izda Vrazovo zbirko slov. narodnega blaga, urejeno po Krekovih načelih. (Sicer pa primerjaj »Vodnikove Pesni«, 1869 po isti Matici izdane, narodne, posebno str. 132—146!). V »Letopisu« 1875 je pet Vrazovih pisem do Preširna iz Preširnove zapuščine, a v »Letopisu« 1877 štiri pisma Jarnikova in pet listov Preširnovih, pisanih St. Vrazu, malone vse nemški. Ali je mar tó slovensko blago η ä r o d η o iz zapuščine Vrazove ? ! Ako pa naša Matica misli pravo, po Vrazu s toliko ljubavjo, velikim trudom in obilnimi stroški nabrano narodno blago slovensko izdavati na takšen način, kakor se isto nahaja v dr. Pajka »Črticah iz duševnega žitka štaj. Slovencev,« — no tedaj pa z Bogom! »Bes naj vas s pismami vred vzemc!« A ti, Stanko, ki si »postal za mater pisavnik,« da si ti tó doživel, peval bi še i 1886. 1., kakor si bil pel 1. 1838: »Oj, joje, jojc in prejoj ! Oh ni, Slovenska! čas še Tvoj!« No, ako pa Matica slovenska venderle ono narodno blago, »kar ga je natisa vredno,« priobči, kakor »bode primerno pieteti do Stanka Vraza« (gl. Ltps. 1871. 30), - slobodno bodi uprašanje: K cd a j neki li že bode ta »Hode« ? Ali smemo upati, da — ne črez kakih 35 let po Vrazovi smrti, nego črez toliko časa — po smrti slovenskega naroda ? — Ne ! Gospoda ! Zagrozili ste se nam bili s »Puklom« ; akoprav nas še obsodite v »Vice«, da nas le skoro »popeljete« v »Nebesa« ! Pa prej se bomo Slovenci morali menda še naučiti slovnice italijanske, nemara še tudi katere nemške!!.. »Kde si Ti nam zaostala jedina hči našega vročega za-vupanja?« (Jezic. 45). Ali je more biti drugič » ,Ahacel' svoju svàrhu postigo«?! . .
Nadalje k slovenskim pesnim Vrazovim. Ker se v »Knjigi Slovenski« aliter »Jezičniku« pri nekaterih pisateljih večkrat navajajo jako neznatni in splošno znani izdelki ceh) iz novejših časov, tò bi pač bilo vredno, da so se imenovale tudi Vrazove pesni slovenske iz dobe pred blizu polovico veka. Posebno bi se naj bila omenila njegova »Hvala, Nj. c. visosti nadvojvodi J o anu . . . zapeta . . ino posvečena . . kakti na spomin godovna nj. c. visosti z ponizne podanosti od Murskih ino Dravskih Slovencov; v Zagrebi 1839«, o kateri nam nekaj več poveda tudi Macun v Knjiž. zgodov. slov. Staj. 1883. 94 si. Vsa pesen, ki jc oda, obsega 64 kitic po štiri stihe v štiristopnih trohejih z mehko prestopno rimo; a vsebina ji jc tale: Svetlega godovnjaka med drugimi muzami pozdravlja tudi slovenska grlica, slaveča ga kot po-magalca siroščini, vrlega zmagalnega junaka, marljivega pospeševalca kmetijstva in splošnega unapreditelja znanosti" zlasti še v Gradcu po Joaneju. Sreča je cesariči-nega sina bila obdarila z vsem ; a posebno ga je še Bog
rešil iz strašne burje nekjer na Črnem morju, ko so se ys.e druge ladje njegovega spremstva bile razbile. Zato pevkinja prosi, naj slavni mogočnik pod svoje krilo uzame tudi Slovence, kakor si je bil priljubil že hrvaške Ilire. Macun, kateri to pesen imenuje »veličansko«, pravi o nji: »Posebno lep je v tej odi prekrasni opis morske vpžnje, viharja in kako se je zopet pomirilo morje, ter je vredna in jasna predhodnica veličanstveno naudušenih, ali teško razumljivih ód, s kojimi je 5 let poznej Koseški pozdravil cesarja Ferdinanda, in imel bi človek ovrči le rabo besed: mà, tvà m. moja, tvoja, kih m. kojih , koje si jc prikračevanje posodil od dobrovniških piscev, posebno od Gundulića, s kojim se je že takrat pečal veliko. V ostalem takih od nimajo Slovenci nič in le malo sploh Slovani.« — Tudi o Vrazovih umotvorih ilirskih ali jugoslovanskih se omenja jedino tó, da je Matica Hrvatska »izdala ,Déla Stanka Vraza' v V. zv. od 1. 1863—1877.« No, ker se v »Jezičnikovih« letnikih večkrat na dolgo in široko razpravlja o slovenskih pisateljev knjigah latinskih in nemških (n. pr. o Valvasorju, Popoviču, Linhartu, Primiču, Murku), bilo bi pač dosledno in gotovo dostojno, da nam se v »Knjigi Slovenski« vsaj po imenu navedejo jugoslovanska dela Vrazova, zlasti še zato, ker so res z večine »vira ali duha slovenskega.« Naj jih tu le kratko imenujemo.   So namreč:  I. »Djulabije« , lirske pesni,   1863;
II. »Glasi iz dubrave Zerovinske«, balade in romance, in »Gusle i tambura«, različne pesni epske in lirske, 1864;
III. »Razlike pjesme«, izvorne r866, soneti, satire idr.;
IV. »Razlike pjesme« 1868, prevodi iz slovenščine, če-ščine, ruščine in poljščine, pa iz angleščine in italijanščine ;
V. »Pjesme pabirci, proza i pisma«, 1877, prozaični sestavki pretiskani iz Danice ilirske 1841, Iskre 1844 in Kola I. III. IV. VII.., a pisma zasebna in raznovrstna, vseh 103, največ »ilirskih«, pa nekoliko slovenskih, posebno Muršecu, in tudi nekaj nemških Preširnu, Jarniku, Auerspergu.
Kar se tiče primerov o slovenski pojeziji in prozi Vrazovi, bile bi na razgled vsekakor boljše od romance »Slovenski pisavnik« glede poj e z i j e katere druge pesni, n. pr. sonet »Antoni Stranjšaki« (gl. Kres 1883. r.), zanimiv tudi po rimi v 12. in 14. verzu. Zlasti pa zopet kak ułomek iz »Hvale . . J o anu«, iz katere bodi tu kit. 16—19:
Zatim Njegova se mila Koka ztegne po deželi ; Glej ! nerodnost njo pustila, Rodovitost se priseli.
Roža zcvtSte na kupinji ; Jabóka na glogi zrase ; Grozd visi na škrobotinji ; Drač rodi pšenične klase.
in pa kit. 45—50.
Vdari strani od polnočne Z silnim mehom viher, ino Béle jedra, voža močne Tèrga kakti pavdčino.
Blizki križajo oblake, Grom po nebi se ralleva, Strašno kakti grobje, rake Pod ladjami morje zéva.
Potnik, ki gre sir krajine, Čudi se, sam sebe pita : »Kak to- Bile to ledine, Λ zdaj žolto morje žita.*
Pojdi ti zdaj zkoz deželo, Pitaj pridnega ratarja ; On bo rekel ti veselo : »To naš svetli Joan stvarja«
Ladja padne, ladja škriplje, Val njo zgrabi, se naduvlje ; Druga tresne, se razsiplje ; Tretjo zgrabi, na dno suvlje.
Šterta vgrezue ; peta poči ; Sesta ; sedma ; gorje, gorje ! Kde SÓ ladje? V večni noči, Samo blanje rivlje morje.
Štev. 3.
SLOVAN.
43
Vénda pred zloboj na sveti Krepost nikdar neopčha, ■— Tako bora se razleti, Se prikaže zračna streha.
Viher vbegne : morje zbito l.eže spet si sréd postelje, Le na ustah strahovito Še stoje mu péne béle.
Isto velja o prozi. Poleg sentimentalnega pisemca Muršecu bilo bi vsekakor umestno pismo Vrazovo Kästelet!, v. Déla V. 145, v katerem mu Vraz naznanja, kako sta on in Miklošič »nekaj ptujih samih plemenitih pesmi najimenitneših pevcov Europejanskih preslovenila« uprav za prvi zvezek namerjavanega »Metuljčka« kot tekmeca »Cbelici«. Nadalje poučno pismo Šafafiku, D. V. 148, s katerim Vraz češkemu »dragemu Slovenu« z radostjo na njegova uprašanja odgovarja: »Kaj po moji misli bi Vam po volji blo od naše sloveznosti (književnosti) zezvediti«, ter korenito ocenjuje tedanji književni stališ slovenski. Uprav primeren bi izvestno bil tudi odlomek iz 2. predgovora »Narodnim pesnim ilirskim« , kjer razlaga Vraz »dobrovoljnimu Slovencu« uzroke, zakaj je on, »rojen ino odrejen med Štajerskimi Slovenci, . , pisal v lépim ino bogatim narečji ilirskim.« — Tako bi pač marsikateri »Jezičnikov« čitatelj še tem
Josip Stritar (Boris Miran).
bolj Spoznal »Prešerna Ilirskega«. Da je »sicer Stanko (t. j. Stanislav) Vraz po slovenskih časopisih opisan dokaj bodisi kot pesnik in pisatelj slovenski — tudi po književni zapuščini, bodisi kot rodoljub itd.« — to nikakor ne zadošča, kakor pravi Marn, ako v »Jezičniku« »našteje le nektere vire v ta namen«. Saj so tudi nekateri drugi pisatelji naši raznovrstno opisani že po drugod, pa venderle nahajajo njihovi ponatiski tukaj zopet dokaj obširnega prostora, n. pr. Slomšek str. 1—20, Toman str. 82—90, ' Koseški str. 90—98. Takó je ravno. »Knjiga Slovenska« bodi nam uprav zbirka celotna!
Res, »lepo in radostno se čita, kar pišejo o njem (Vrazu) p. Fr. Marković, F. Petračić, dr. B. Šulek, ali kar poje August Šenoa.« A da nam je gosp. Marn tudi povedal , kje isti pišejo o Stanku, radostno bi venderle tudi mi dotično poiskali in čitali! Evo: Prvi v »Vicncu« 1880. br. 36, drugi v »Delih St. Vr.« V. dio, tretji tudi v »Viencu« 1880. 36 in četrti istotam! — Kar pa se naposled v »Jezičniku« omenja o Hrvatih in štokavštini z ozirom na Vraza »vskoka«, o tem pa ne govorim . . .
Andrej Fekonja.
P
il  e
(Dalje.;
Človeštvo ena bode naj družina, Rešitelj svetu bode naj Slovan !
J. Stritar.
Ą esmi »V solzni dolini« imajo namen, kakor pesnik pravi sam (Danici), »pokazati nam v posameznih podobah, koliko je bridkega trpljenja na svetu, in s tem nagibati človeka k sočutju, k bratovski ljubezni, k pravi kristi-janski ljubezni.« Namen je — zares lep, in pesnik ga skuša doseči v desetih drobnih pesmicah, v katerih poje o nesrečnem otroku, ki ga je oče zapustil ter mati žaluje in se tolaži, da ji bode sin »gospod«. Ali nezakonski sin ne more biti duhovnik, zapušča mater, ljubi dekle, in ko začne sumiti o njeni zvestobi, ide v boj »na meji« ter umrje smrtno ranjen, tako da ga nezvesta najde mrtvega »poleg kapelice bele na griči« in obupno zakliče :
»Jaz v boj te krvavi nezvesta sem gnala!«
Jezik je nežen, naroden, ali same pesmi niso naravne, in zato tudi ne morejo doseči — namena. Mislim, da pač nikjer ni naroda — a slovenski gotovo ni tak — da bi nezakonskega otroka tako prezirali in preganjali, kakor poje pesnik. Ravno Slovenci odhranjali smo in odhranjajo radi nezakonske tržaške otroke in svoje ko zakonske, da se može in žene ko zakonski. Narod sicer ne spoštuje nezakonske matere, ali otrok η e sovraži, če se hudo, hudo ne motimo. Neverjetno je tudi, da je nezvesta šla iskat starega dragega na bojno polje in še »ob uri pozni« in da bi jo bilo kesanje tako preuzelo, da je »odšla za njim — iz solzne doline!«
Veliko bolj srečen je Stritar drugodi, n. pr. v »Pismu«, »K i t i«, ali v »K 1 a s i čn i h po dobah«, ki so prav prijetne causeries z lahkim humorom v kritiki. Bolj resno podlago imajo »Pasji pogovori«, ki so polni ironije in ostre satire, izvirajoče iz človekoljubja in boreče se proti pokvarjenosti. »M e dej a« in »Regulovo slovo« pa sta dva odlomka, po obliki dovršena in klasično
mišljena. Kako lepo bi mogli mi nekaj premeniti Regu-love besede in reči :
Krepost, moštvo" Slovanu naj veljn, Pravica vòdi te, in — rob ne boš.
Nekako posebno pa se je izkazal Stritar v »Literarnih pogovorih.« Kako lepo poudarja, »da treba mladini kazati sčasoma svet, kak er š en je in pa zraven, kakeršen bi moral biti (str. 15)!« Kako jedrnato sodi Jenka in Levstika, ali pa govori o pomenu gledališča, poudarjaje posebno potrebo izvornosti, in da je pesništvo
— umetnost! »Pojezija je gospa, ki nikomur ne služi, niti najvišjemu gospodu ne (239).« Tu pač kritik ni tako mislil, kakor govori. Vemo sicer dobro, da so neki hipersubtilni estetiki trdili in morda še trde, da je pojezija sama sebi namen. Ali mi navadni ljudje ne bomo je prav nič menj spoštovali, ljubili pa jo bomo gotovo bolj, če vemo, da je ona v radosti in žalosti glas č 1 o-ve.škega srca in uma, zvesta spremljevalka človeštva na potu življenja, voditeljica in tolmačiteljica vsega, kar nam je drago, kar nas oplemenjuje, gotovo tudi — najvišjega. —
Lepo je bil zasnovan »Zvon«, prinašal je mnogo izbornega blaga, ali urednika in lastnika ozlovoljile so bile žalostne izkušnje tako, da je list koncem 1870. 1.
— ustavil. Ali peresa zato ni odložil v času, ko so se začeli množiti neveseli pojavi v mili nam slovenski domovini: izdal je n. pr. 1. 1872. »Dunajske sonete« (1873 drugi natis). V prelepem jeziku ostro šiba »pr-vačenje«, »samopriden in nesramen zarod«, ne ščedi ni očeta Bleiweisa, graja suhoparne literarne nauke, četudi poudarja, da pravi rodoljub
Crti prepire prazne in razpore,
ö*
44
SLOVA Ν.
Ste ν. 3.
pošten mora biti, in odbijati gnile kompromise, potem
V moža se radostno oko mi vpira.
Nad vse pa mu je ostuden licemerec in »nova bolezen ■— grdo oportunstvo.«   Zato kliče:
Mi nijsmo taki ! Sovražniki ideje nijsmo nòve ! Svobodomorci, hlapci in mračnjaki !
Vidi se pač, da jc pesnik liberalizem preveč čislal in zašel celo malo predaleč v — židovskoliberalnc fraze.
Ali Stritar je vender pravi pesnik: v naj nežnejšem šeptanju srca do ostre satire povsodi gospoduje pesniška moč. Radi se ji pokoravamo, saj uživamo in smo srečni v oni čarobni zemlji pojezije, v katero nas prenaša pesnik. Bujne radosti sicer ne čutimo, ali srce sc polni sè sladko nežnostjo, in vsi viri dobrohotnosti, ljubezni, naudušenja zopet teko v našem srcu: srce čuti se lahko, srečno, okrepčano, če so ga prej tudi izmučile skrbi vsakdanjega življenja in človeške zlobe. —
Ko je 1876. 1. Stritar obnovil »Zvon«, bil mu je zopet najplodovitejši in najmnogostranejši sodelavec. V vsem pa vidimo jasen napredek. Njegove »Dunajske elegije« so pravi biser slovenskega pesništva, dovršene po obliki in   - zrelosti misli:
Kakor z jablana črvivi sad, tako odpadajo domovini samopašni sinovi. Slovanska nezloga je kriva našemu hlapčevanju, in pesnik goreče prosi — odrešenika:
Naj to oblaki rose, naj zemlja rodi te nam, pridi!
O n naj Slovane prebudi na del o,
Vname ljubezen jim naj do luči, pravice, svobode! —
Vsak se uči, le pisatelj, pesnik se ne bi, da nam pove, da
(«ledalo ni oko, uhó ni čulo posvetno,
Kar jc gledal in čul pesnik, zamaknen v nebo. —
Dih pomladi mehko pihlja, vrsta veselih ljudi se vije po ulicah: doli na jugu pa Turek žge in mori, a Evropa gleda in gleda:
Evropa, Evropa ! Ti pobeljen si grob; vse je sleparstvo in laž!
Soparen je letni dan, pivka prosi dežja: oblači sc, blisk se zasveti, grom votlo doni — z neba se sujejo suhe — ledene kaplje.   Doli na jugu
Cilje orožja se glas, ostri se bliskajo meči. Dvignil je sužnji se rod!
Ali o m a g u j e rod - - bratske pomoči n i :
Koče požgane, polje — samotna, mrtvaška puščava.
Umrla je vest :
Najsamopašncjši pak, narod britanski, si ti!
Anglija vse prodaje:
Svetu vodnik si ti: kupec je svetu vodnik,
Zato jej v sveti jezi pošilja pesnik svojo — kletev.
Iz azijskih step prihrul je Mažar med mirne Slovane, podjarmil si Slovaka, zato ga prezira, a Srba sovraži, in ko se Slovan bori za svobodo proti divjemu Turku, Mažar upije in moli za Turka. Kako bi ga ljubil Slovan: itd.
Z gorečim slovanskim rodoljubjem je nadahnena »Raja«, venec prekrasnih pesmi, iz katerih nam odmeva strašna nesreča bratskega naroda, ki se je bil dvignil proti Turku in - bil premagan. Dà, tu se prelepo zrcali plemenita pesnikova duša, odmeva gorje, da nam
srca pretresa. Take politične pesmi Slovenci nismo imeli.   In ne samo mi!
V povesti »Gospod Mirodolski« vidimo v vsakem obziru velik napredek, če jo primerjamo z »Zorinom«. Sicer stoji Stritar še vedno na onem stališču, na katerem risanje življenja ni ravno lahko, ko pravi (str. 85.), da »pisatelj hoče pouzdigniti svoje osebe iz navadnega, vsakdanjega življenja, obdati jih z uzornim svitom.« Vender nas veseli, da moremo reči, da so osebe te lepe povesti v obče živi ljudje in da jih pisatelj ni ravno obdal s prevelikim »uzornim svitom«, ki bi jih odtegnil nam iz našega človeškega življenja do uzornih višin. Dobrodejna, mehka realnost je oni svit, v katerem se J svetijo glavni značaji. Miren, srečen je Mirodolski v svo-! jem mirnem dolu, iz katerega si je napravil mai raj. Vse I je tu lepo, cvetè in obilen sad rodi, drobne ptičice rade gnezdijo tu, kjer jih nikdo ne preganja, še celo lep maček je tako olikan, da le mežika na ptičice, ali jih nc lovi Najlepši rožici pa sta gospodarjevi hčeri, Zora in Breda, prva nevesta profesorja Radovana, katerega se je privadila, da bi ga tudi uzela, četudi ga ne ljubi — romantično. Blag prijatelj je Mirodolskemu njegov župnik : ujemata se popolnoma v tem, kar je človeku pač naj-važneje, n. pr. da sreča cvetè samo v blagem srcu, ali, da ni mogoče uspešno oznanjevati vere ljubezni sè s r-d o m v srcu, da se tako rode nasprotja, ki tudi plem e-nitejša srca odvračajo od onih, ki bi nam imeli biti uzori ljubezni, kakor so ji oznanjevalci — po stanu. Greši se potem na obeh straneh.
Kako globoko resničen je tu Stritar in kako bi si imeli pomniti zlati nauk mi vsi, potem bi ne gospodovale strasti — na eni in drugi strani, potem bi nas vezala edina prava vez : spoštovanje in ljubezen, prava, plemenita, nesebična ljubezen, brez katere je ne glede na čudovite iznajdbe in »napredek« dan na dan tesneje človeku na svetu in divja zver — besna borba za obstanek — kaže nam vedno grozneje svoje — krvave zobe.
Duhovita, svetska je gospa Jarinova, sosedna gra-ščakinja. Njena posebnost je, da brani, strastno brani »žensko osvobojo« ter upliva posebno na Zoro. Ra-! dovan ji nasprotuje. Tudi Mirodolski je njegovih misli, četudi — ne popolnoma, ker vidi, da Radovan stanje ženstva razumeva preveč »uzorno«, in zato veli, »da je treba razvijati dekletom duh, utrjati značaj tako, da jim bode moči, kakor razmere naneso, pošteno živeti, v zakonskem ali samskem stanu.« Bredi je govoril Radovan »pametno, čisto pametno,« in ona celo misli, ko bi vsi tako govorili, da bi ne bilo ženskega uprašanja (ki pa bode pač, dokler bodo živele — ženske.)
Mirno, zadovoljno žive naši prijatelji v mirnem dolu, naj si Radovan s celo družbo ribe lovi ali pa — krompir peče. Ali javlja se netjak gospe Jarinove, Edvin, mlad, duhovit človek, ki je že mnogo izkusil na svetu, hitro razpoznaje položaj in vidi, da romantična Zora Radovana ne ljubi. Zato začenja v idilskem miru — loviti svojo ribico — Zoro. Ni mu teško, saj Radovan je Zori preresen: njemu je mladost bila čas — dela, ne uživanja, četudi je svojo Zoro ljubil iskreno, nežno. Mirodolski ne sluti nevarnosti, ki mu grozi, in težavno socijalno uprašanje rešuje z željo, »da naj vsak dela
Štev. 3.
SLOVAN.
45
po svoji moči, vsak po svojem stanu, da se vedno bolj lajša in boljša — žalostno stanje človeštva.« Bil je Mirodolski nekako tak ko Stritar, ko je dejal: »O človek, bodi dober, blag in usmiljen, usmiljenje, usmiljenje te pouzdiguje nad vse stvari tega sveta.« Dobrega moža pa zadene nepričakovana, najhujša nesreča: njegova sreča in ponos — Zora beži z Edvinom. To je nesreča za vse, tudi za gospo Jarinovo. Zora beži, ali ko vidi, da Edvin ne misli pošteno, zapušča ga in potuje peš proti »Mirnemu dolu«, onemore in na potu jo najde — Zaboj, pelje jo k prijatelju ogljarju in potem k očetu. Ta Zaboj je edino, čisto nerealna oseba v povesti: omikan je človek, pa nesreča ga je vrgla s prave poti, da blodi po svetu in — pije žganje, t. j. pada jako globoko. Pisatelj ga sicer nekako »rešuje« veleči, da ni prosil, mari z delom
si služil, kar je potreboval, in da se vse lepo konča, ostaje Zaboj v »Mirnem dolu« pri srečnih ljudeh, kar ni ravno neverjetno — ali neverjeten je bil prej v celi povesti in gotovo tudi, ko je Mirodolskemu razlagal moderni — pesimizem in tajil človeku svobodno voljo 1! —
Ponavljamo pa, da je »Mirodolski« velik pisateljev napredek, da je v njem pravo življenje, njegove radosti in žalosti, vse v svitu naj plemenitejšega človekoljubja, z globokim »pravočutjem« in douzetnostjo za to, kar ima človeštvu omogočiti napredek na podlagi ljubezni in pravice, vse v lepi obliki, z objektivnostjo pravega pesnika in umetnika, in sicer — samostalnega umetnika.
Zato lahko umejemo, da je »G. Mirodolski« preveden na italijanski jezik in da ga prevajajo tudi Srbi.
(Hulje prihodnjič.)
Pogled po slovanskem svetu.
Slovens
V goriškem odboru, ustanovljenem za Erjavčev
spomenik, so naslednja gospoda: Ivan Berbu č, profesor, dr. A. Gregorčič, deželni poslanec in urednik »Soče«, Simon Gregorčič, vikar na Gradišču, Julij pl. Klein mayr, profesor in dr. Lisjak, zdravnik v Gorici. Rečeni odbor poziva slovenske rodoljube, naj mu pošiljajo radodarne doneske, ki se bodo vestno uporabljali za spomenik in ustanovo Erjavčevo. — Na banketu, ki ga jc priredilo dne 20. januvarja »Pisateljsko podporno društvo v Ljubljani«, nabralo se je za spomenik 100 goldinarjev ; nadalje je darovalo uredništvo Soče 50 gld. ; dr. A. Gregorčič 15 gld., Ivan Berbuč 15 gld., čitalnični ud na Krasu delnico za 10 gld. in v gotovini 10 gld.
»Glasbena Matica« in njeno delovanje. — Iz raz-kaza, kateri je sestavilo vodstvo šole »Glasbene Matice« za prvo četrtletje šolskega leta 1886/7, vidimo, da se je učilo v igri na klavirju 96 učencev in učenk, v igri na goslih 31, v solopetju 20, v zboru 75, v teoriji 125 in v splošnem petju 83 gojencev.
Poučevalo se je v teh treh mesecih :
1. v klavirskem oddelku...... 572 ur,
2. v oddelku za gosli....... 15 5 »
3. v teoriji........... 18 »
4. v splošnem petju....... 29 »
5. v zbornem petju........ 21 »
6. v solopetju.......... 47 »
7. v orkestru.......... 7 »
Te številke govore jasno in glasno, da je glasbena šola, osobito odkar ji je vodja g. profesor G erb i č, ne samo strogo urejena, nego da tudi izvrstno uspeva. G. profesor G erb i č je brez dvojbe izvrstna moč, katera nam bode društveno življenje jako pouzdignila. »Glasbeni Matici« se je tudi posrečilo, pridobiti izvrstnega učitelja za gosli v osebi g. E b e r h a r t a, kateri je osnoval poseben orkester za diletante. Dà, orkester ! Vsako manjše mestece ima svoj orkester, le Ljubljana, metropola vseh Slovencev, je brez njega! In kako lahko bi si ga osnovali. Moči imamo, samo malo podpore je treba, in zato apelujemo na dobrosrčnost mestnega zbora ljubljanskega, naj misli malce tudi o tej stvari in naj določi podporo dvema učiteljema, katerima bode naloga, sestaviti dober orkester. To podporo dajal bi mestni zbor ljubljanski »Glasb. Matici« samo dva tri leta, kajti takrat, ko bi ta orkester mogel delovati na naših besedah in veselicah, služil bi si sam plačo, a mi bi vsaj imeli v Ljubljani
ke dežele.
svojo godbo. In moramo jo imeti prej ali slej. Važnost tega orkestra spoznaje vsakdo, in zato — dosta o tem za danes.
»Glasbena Matica« zaslužuje zares vsestranske podpore; imovitejši narodnjaki naj bi jo bolj podpirali in naj k njej pristopajo kot ustanovniki, kajti le potem, ako bode imela dovolj gmotne podpore, zagotovljeno je za bodočnost delovanje njene glasbene šole.
Slovensko gledališče v Ljubljani. Kar se je vrnol
z Dunaja g. Borštnik in nam priredil nekoliko predstav, uverili smo se vsi, da je Dram. društvo izvrstno pogodilo, da ga je poslalo na Dunaj ; tako vsaj bode moglo napredovati slovensko gledališče. Zadnja predstava »Išče se odgojnik« (po francoski igri »On demande un gou-verneur«, poslovenil jo Valentin Mandelc) bila je v vsakem pogledu sijajna. G. Borštnik (Friderik de Marsan), gospica Zvonarjeva (Eduvard), g. Kocelj (Duresnel), gg. Sršen in Danilo, kakor tudi gospica G. N i g r i-n o v a, igrali so svoje uloge jako dobro. — Operete že dolgo ni bilo na našem odru. In zadnjič smo slišali »M ει sečnico« (komično opereto, uglasbil Iv. pl. Zajec). Da je nje uspeh bil sijajen, pripomogli sta največ gospa Milka Gerbičeva in nje sestra gospica D a n é š e v a. Obe sta šolani pevki, izvrstni pevki, in mi bi le želeli, da nam ostaneta zvesti našemu gledališču. Takisto nam je pohvalno omeniti gospice M. N igr i no ve in gospodov Slavka (sluga Dominik) in Braka (Peter). Gledališče ι je bilo čisto polno, tako da mnogo gospode ni dobilo ustopnic. V obče moramo reči, da vidimo povsod velik napredek. Naj še o ti priliki omenimo, da so naši deželni poslanci povišali podporo Dram. društvu na 2000 goldinarjev, poleg tega pa mu bode dovolil deželni odbor četiri predstave na mesec.
»Slovensko pisateljsko podporno društvo« v Ljubljani priredilo je dne 20. januvarja t. 1. banket na čast slovenskim poslancem deželnega zbora kranjskega.  Banketa so se udeležili malone vsi gospodje poslanci, ali kar ; je važno in radi česa to omenjamo, je to, da so gospoda i poslanci izrekli željo, naj se poslanci in pisatelji večkrat : shajajo in pogovarjajo o književnih potrebah in težnjah. J Vsem je namen, skrbeti med mnogim trudom tudi za j duševni prospeh našega naroda.   Med poslanci  in pisa-1 telji je treba uzajemnega občevanja, in da bi to dosegli, pristopili so vsi slovenski poslanci deželnega zbora kranjskega k »Pisateljskemu podpornemu društvu«.  Nadejamo
46 SLOVAN. Štev.
se in od srca želimo, da bi ta iskrena zaveza rodila obilo dobrega sadu!
Društvo sv. Cirila in Metoda v Ljubljani imelo
je dne 19. januvarja 1887. svojo VII. sejo. Odbor opozarja na to, da se ples in prehrupne zabave ne strinjajo z načeli te družbe. G. blagajnik naznanja, da .še nekaj podružnic ni poslalo novcev. O prošnji remšniške občine poroča g. Hribar, ki je društvo osebno zastopal pri odprtju tamkajšnje razširjene šole. (Rečena šola dobila je 1000 gld. podpore.) O nekaterih šolah sklene od bor, da bo ugodno rešil njih prošnje. Posebna deputacija bode se poklonila v imenu družbe milostljivemu ljubljanskemu knezoškofu Jakobu, da mu priporoči družbo. Katoliškemu podpornemu društvu v Celju dovoli se podpora 300 gld. — L. 1886. imelo je društvo dohodkov 65 1361, troškov pa 8g2'9i, tako da je ostalo v blagajnici koncem lanskega leta 562070. V tem računu pa ni dohodkov in troškov tržaške podružnice; prvi iznašajo okolo 1300 gld., drugi pa do blizo 1000 gld.
Gospod Jurij Šubič, ki je do zdaj bival v Ljubljani, zapustil je te dni naše mesto in odšel čez Mona-kovo v Pariz. Kdaj se zopet vrne v našo domovino, ne vemo; mi le želimo, da bi se to skoro zgodilo. Kratko bivanje in delovanje Šubičevo v Ljubljani uverilo je vsakega, kdor jc videl njegove slike v muzeju in v šent-jakopski cerkvi, da so to prave umetnine in najlepši kras, ki ga ima naša bela Ljubljana.
»Svetozor« prinesel je v g. številki t. 1. sliko in kratek životopis Erjavčev iz peresa g. J. L. Takisto je Erjavčevo življenje opisal v 6. štev. »Südsteir. Post« g. 13 o gomil Krek v nemškem jeziku.
Matica naj izda Erjavčeve spise ! - - Od mnogih matičarjev dobili smo te vrstice: »Slavnemu odboru Matice Slovenske v Ljubljani priporočamo najtopleje, postaviti odličnemu podporniku, pisatelju in mnogoletnemu odborniku, prerano umrlemu Franu Erjavcu, trajen spomenik z izdajo njegovih klasično pisanih del. Koj letos naj izda prvi zvezek zbranih povesti in potopisov, kajti uverjeni smo, da si s tem pridobode Matica mnogo udov in podpornikov.   Na delo torej!«
[g   K N J I Ž \i V NOS T.
»Zgodovina ad lesi čke fare na Belokranjske m. Spisal I v a n Sasel j, administrator. V Ljubljani. Natisnila Klein in Kovač. 1887.   .Mal. S', str. 43.« Cena 20 nov.   To je IV. zvezek »Zgodovine farà  ljubljanske škofije«, katero izdaje g. A. K ob lar.
Gospod Ivan Sašelj, ki nam je v III. zvezku opisal šempetersko faro pri Novem Mestu, seznanja nas v IV. s pridnim, dobrim ljudstvom belokranjskim na kranjsko-hrvaški meji, v adlešiški fari. Da je to ljudstvo res dobro, potrjuje g. pisatelj s tem, ila ono ne pozna prepira, sovraštva, tožbarenja, ne tatvine. Pokojni L. Gorenjec ni v vseh desetih letih, kar je bil tam župnik, cul o nobenem hudodelstvu.   Zares dobro, zlata vredno ljudstvo.
Mala knjižica Šašljeva ima VII. poglavij. I. poglavje : prirodoznanski in statistiški opis, II. : ob usta-novljenji fare, III.: cerkve v fari, IV.: duhovni pastirji, V.: dohodki adlešiških duhovnikov, VI. farovž in šola, VII.: odlična Adlešičana; konečno zanimljiv dodatek: adlešiški lokalizmi.
Knjižici je tako niska cena. da si jo lahko vsakdo omisli, zato ne bomo podajali nje vsebine, pač pa hočemo omeniti nekaterih reči, ki so zelo zanimljive za vse Slovence, in zato smo za nje g. pisatelju zelo zahvalni. — Ljudstvo v adlešiški fari govori pravilno slovenščino; jezik je tem zanimljivejši, ker je to mejno narečje. Dvojine adlešiški narod ne pozna; zna pa pridevnike: bratovljev, bablji, potem Fabeč, Jožeč, Pereč namesto:
Fäbetov, J ožeto v, Péretov, kateri pridevniki pa so jako redki in nas tem bolj zanimajo, ker jih nahajamo redko-kje. — Narodne pesmi na Belokranjskem so takisto zanimljive, prvič radi jezika, a drugič še radi tega, ker se je v njih ohranil živ spomin na vile. G. Ivan Sašelj pri-občuje te pesmi v našem listu. V vile sicer narod ne veruje, ali pripoveduje o njih. »Tako so stanovale svoje dni v okolici Podbreškega gradu. Bile so povse bele in imele lepe lase. Videli so jih večkrat ljudje, zlasti po noči, kako so se sprehajale po cesti od Podbrežja do Dolenjec. Ljudem nasproti bile so zelo prijazne, ali govorile so ž njimi le malo ali nič. Dajale so tudi tistim, ki so jih srečavali, večkrat kruha, lepega sadja in drugih reči. V Kävranici, pečini v Jalviku, stanovala je nekako pred dvajsetemi leti lepa vila. Prikazala se je često pastirjem, ki so pasli v okolici, pa tudi drvarjem, ki so sekali drva. Videli so jo večkrat, kako si je česala lase. A govorila ni nič z nikomur. S svojo nenavadno lepoto motila je sekače, da niso mogli delati. Nekega dne razjezi se jeden sekačev radi nje ter vrže proti njej sekiro. A ta jc ni zadela. Vila pa je izginila in od tedaj niso je več videli v tistem kraju.« Tako g. pisatelj, ki šc pristavlja: »Stanovale so vile najraje ob vodah, posebno studencih. Pri njih so jih tudi večkrat videli, ko so večerjale. Pred malo leti videli so, pripoveduje narod, mnogokrat pri adlešiškem studencu v Umolu lepo vilo. Prikazovale so se pa vile tudi žanjicam na polju, ko so žele.« Razven vil videli so ljudje »na oni strani Podbreškega gradu na Hrvaškem v pečinah pod Hlapnikom v noči svitle luči. To so »Vetrnice« (to, kar drugod »veše«). Sóblazen ali Sublazen pa je nekak strah, ki ljudi v noci večkrat straši.«
Ta kratki prepis iz knjižice je najboljša kritika o njej. G. pisatelj nam nadalje pripoveduje, da v adlešiški fari še danes žene vičejo svoje može. Žena pravi svojemu možu, kadar govori o njem, moj gospodar, in ne: moj mož ali soprog. Po vsem Slovenskem so znani nem-ćurji ali nemškutarji; na Belokranjskem poznajo pa razven nemčurjev še »nemškarje«; tako imenuje Belokranjec vsakega, ki po Nemškem trguje ali krošnjari ali ki je sicer v kaki službi med Nemci.
Pokojnemu Lavoslavu Gorenjcu postavil je pisatelj v ti knjižici lep spomenik s kratkim životopisom, v katerem čitamo, koliko dobrega je storil Gorenjec tudi za faro. Adlešiška fara dala je Slovencem dva odlična moža, Jurija Grabrijana in Josipa Hočevarja. Jurij Grabrijan sije porodil dne 27. avgusta 1825. Prvih šest latinskih šol je dovršil v Novem Mestu, a sedmo v Ljubljani, kjer je bil sošolec Preširnov. Preširen ga je uzpodbudil, da je zložil včasih kako pesem. Josip Hočevar pa je kanonik v Novem Mestu.
V dodatku podaje nam g. Sašelj adlešiške lokifizme. Uverjeni smo, da bo g. prof. M. Pleteršnik marsikatero besedo rad usadil v svoj slovar. Izvestitelj naj omeni nekatere izmed njih, ki se nahajajo tudi na Štajarskem, in to iz tega uzroka, ker se je že sani uveril, da je v tem pogledu med belokranjskim in štajarskim narečjem več sličnosti nego med ostalim kranjskim in štajarskim narečjem. Uzrok je jasen: ker sta obe narečji na meji hrvaške kajkavščine. N. pr. : beteg, bolezen (madž. beseda), čavclj (žebclj), dojiti (štaj. dojiti), fučkati (žvižgati!, gunj (die Kotzc), hiža (hiša), kalati, kip (znamenje ob potu), kokot, petelin (staj. kokót), krstitva (pojedina na dan sv. krsta), odlahniti, ogovarjati (obrekovatil, pasciti se (srb. paštiti sc, sich beeilen), pivnica (vinska klet), posvaditi entzweien, subst. svaja staj.) itd. Naše naravoslovce pa bodo zanimala imena iz naravoslovja.
Se nekaj naj omenimo. Vsak Slovenec mora priznati, da je podjetje Koblarjevo vse hvale vredno. Ravnokar izšli zvezek, zgodovina adlešiške fare, katero nam je izvrstno opisal g. Ivan Sašelj, je najlepši donesek k slovenski zgodovini; mnogo takih zgodovinskih doneskov
Štev. 3.
SLOVAN.
o vseh farah slovenskih, in mi dobodemo najlepšo skupno sliko naše zgodovine. Te sličice se tiskajo v malo izvodih, in niti ti še ne nahajajo kupcev ; a da lepo delo vender napreduje, da se zdaj pa zdaj kak zvezek tiska, imamo biti zahvalni le požrtvovalnosti gospodov pisateljev in založnika, ki mora imeti izgubo, ker ga ne podpiramo gmotno. Cena je niska, da si knjižico lahko vsak omisli, zatorej sezite po njej !
»Slovenska Talija. Zbirka dramatičnih del in iger. Na svetlo daje Dramatično društvo v Ljubljani. 53. zvezek. Narodna Tiskarna v Ljubljani 1886, 222 str. Cena 1 gld.« — Vsebina: »Veronika Deseniška«. Tragedija v 5 dejanjih, spisal Jos. Jurčič. Igra se leta 1422. do 1424 V pripomenku čitamo: »Solnčne ljubezni polne dogodbe in tragična smrt Veronike Deseniške so mnogo let zanimale pokojnega Jurčiča, ki je predmete povestim svojim rad zajemal iz domače zgodovine, in delj časa je premišljal, ali naj bi »Veroniki Deseniški« dal pripovedno ali dramatično obliko. Naposled se je odločil za zadnjo. Toda žal, lotil sc je tega dela, ko je bil že telesno bolan in dušno potrt obnemogel. Zadnje tedne pred smrtjo svojo dopolnjeval je »Rokovnjače« ter delal to tragedijo, katero je spisal, a ne umetniški z vršil tri dni pred smrtjo svojo. A dasi ima »Veronika Deseniška«, površno osnovana in naglo pisana ob času, ko je pesnik ležal že na smrtni postelji, na sebi mnogo tehniških napak, tako da se nikakor ne more imenovati dovršeno delo, vender jo tukaj izročamo Slovencem ter se nadejamo, da navzlic mnogoterim hibam prijazno in hvaležno vsprejmo poslednji dramatični proizvod neumrjočega pesnika.«
Dalje obsega 53. zvezek: »Prepozno«, igrokaz v dveh dejanjih, preložen iz nemščine; »Prijetno iznenađenje«*, burka v jcdnem dejanju, in »Nič otrok«, vesela igra v jednem dejanju.
»Osem Tantum ergo« za 4 glasove postavil in prečastitemu gospodu Franu dr. Sedeju, profesorju v osred. semenišču v Gorici udano poklonil Danilo Faj-gelj. Op. 25. V Ljubljani 1887. Tiskali in založili J. Blasnikovi nasledniki. Cena 30 kr. — Izborna zbirka bode jako dobro došla našim organistom.
»Gospodarski List«, glasilo c. kr. kmetijske družbe v Gorici, izhajal bo počenši s 1. februvarjem t. 1. dvakrat na mesec na pol poli kot priloga »Soči«. Urednik mu bode, kakor do zdaj, ravnatelj deželne kmetijske šole v Gorici, g. E mest Kramer. Udje kmetijske družbe in naročniki »Soče« bodo dobivali »Gosp. List« brezplačno ; sicer pa stoji 1 gld. 20 kr.
»Pesmi« fosipa Pagliaruzzija izidejo še to leto v treh snopičih. Kakor čitamo v »Soči«, tiskale se bodo v Hilarijanski tiskarni v Gorici. Rokopise pripravil je za tisek svak pokojnega pesnika, deželni šolski nadzornik Anton vitez Klodič.
Naš rojak g. dr. vitez Fran Miklošič izročil je dunajski cesarski akademiji znanosti jako zanimljivo razpravo o krvni osveti (maščevanju). Kakor vemo iz predavanj slavnega slavista, odobraval je Miklošič krvno osveto, zmatrajoč jo za jako potrebno, kajti naša uboga raja na Balkanu, tlačena in teptana brez milosti in krivično od Turka, kateri ji je onečaščeval hišo in rod, morala se je maščevati za storjeno nepravdo, ker pod milim nebom ni bilo nikogar, ki bi jo ščitil. Razprava Miklošičeva bode vsekakor jako zanimljiva.
— Vsem Slovencem priljubljene »Drobtinice« Slomškove bodo spet oživele. To veselo književno vest pozdravljamo z vso dušo in le želimo, da bi se jih oklenili slovenski pisatelji in nam oživili in podali izvrstne »Drobtinice«. G. dr. F r. L a m p e naznanja v »Slovencu« in v »Zgodnji Danici«, daje »Katoliška družba za Kranjsko«, ki je do zdaj izdajala »Glase«, sklenila opustiti izdajanje »Glasov«, katerih je izšlo 20 zvezkov, in izdajati namesto njih »Drobtinice«, katerih zadnji letnik je izšel 1869.
47
»Katoliška družba za Kranjsko« izročila je uredništvo »Drobtinic« g. dr. Fr. Lampetu, kateremu naj pošiljajo pisatelji prašanja in nasvete do konca aprila. »Naj bi duh pokojnega slovenskega vladike in učenika, duh Slomškov, obudil mnogo prijateljev tudi novim »Drobtinicam«, da bi mogle skoro razveseliti in poživiti milo našo domovino!«
Sloveča knjiga Krekova »Einleitung« prišla je na svetlo v drugem natisu z naslovom : »Einleitung in die slavische Literaturgeschichte. Akademische Vorlesungen, Studien und kritische Streifzüge von dr. Gregor Krek. Zweite völlig neu bearbeitete und erweiterte Auflage. Graz. 1887. Verlag von Leuschner und Lu-bensky.« Str. XII +887.
— Pisateljica g. Jos. J u ri k, zdaj v Slovenjem Gradcu, preložila je postavo o črni vojski na slovenski jezik. Knjižica ima 16 strani in stoji 12. nov. Nismo je dobili v oceno, da bi mogli kaj izvestiti o njej.
»Filip«, žaloigra v petih dejanjih. Spisal Vittorio Alfieri. Poslovenil Josip Krizman. Trst. Tiskarna V. Dolenca τ886. Cena?
»Lurška božja pot.« Po svojem dnevniku popisal romar dr. Ivan Križan ič. Ponatis iz »Slov. Gospodarja«. V Mariboru. Str. 64. »Zgodnja Danica« jo priporoča z besedami: »Prav prijazna in spodbudna knjižica, ki ima poleg popisa lurškega romanja na koncu pesem o Lurški Materi Božji.«
»Šesto poročilo o delovanju in stanju p odpiralne zaloge.vse u čiliščnikov v Gradcu. Založil in objavil tačasni opravilni odbor. V Gradcu, 1887. Natisnila Tiskarnica Družbe sv. Mohora v Celovcu«. Glavnica podpiralni zalogi narasla je od 5900 gld. na 6200 gld. Dohodkov je imela 881 gold. 16 novč., troškov pa 585 gld. 31 nov. Na čelu podpiralni zalogi je vseučiliščni profesor dr. Gregor Krek, kateri pospešuje z besedo in svojo veljavno osebo položaj podpiralne zaloge, katera zaslužuje, da jo podpira vsak narodnjak.
»Letno poročilo akad. društva »Slovenija« na Dunaju. Lokal: VIII. Wickenburggasse. Nro. 12. Za društveno leto 1885/6. XXIII, semester. Na Dunaju. Založila »Slovenija«. Natisnil A. Keiss. 1886.« — V tej knjižici predočuje nam »Slovenija« svoje delovanje. Naj-važneje je za njo, da se je združila s hrv. akad. društvom »Zvonimirom« ter si osnovala ž njim knjižnico in skupno čitalnico. Prav bratsko prijateljstvo veže »Slovenijo« s hrv. akad. društvom »Zvonimirom«. V vkupni čitalnici shajajo se Slovenci in Hrvati ter se upoznavajo drug s težnjami drugega. Prihodnje leto pridružili se bodo tej zvezi še Slovaki, zastopani v akad. društvu »Tatranu«. To je vsekakor velik napredek slovanske uzajemnosti. Ali »Slovenija« še ima jeden smoter: postati tudi podporno dr u š t v o slovenskim veliko šolcem.
Na razvoj »Slovenije« upliva jako književni odsek, ki sc je ustanovil pod predsednikom drom. M. Murko m, podpredsedn ikom stud. iuris J o s i p o m Z u p a n-čičem in tajnikom stud. iuris Franom Rosino 15. novembra 1885. Pristopilo mu je 16 članov. Imel je v zimskem tečaju 10 rednih sej. Čitalo se je po temle redu:
25. novembra: stud. iur. Fran Rosina : »Slovenščina pred sodišči od leta 1861.« Kritik: stud. iur. Josip Zupančič.
4. decembra: stud. iur. Josip Mantuani : »Ocena Ve-reščaginovih del«   Kritik: stud. med. Josip Pajnič.
12. decembra: stud. iur. Josip Mantuani: »Dodatek oceni Vereščaginovih del.«
12. decembra: stud. med. Josip Pajnič: »Spiritizem.«
18. decembra: stud. med. Fran Gosti: »Epidemična blaznost.« Kritik: stud. med. Josip Pajnič.
9. januvarja: stud. iur. Fran Preveč: »Harmonija barv.«   Kritik: stud. iur. Josip Mantuani.
23. januvarja: stud. iur. Konrad Janežič: »Srbija pred bitko na Kosovem.« Kritik: stud. iur. Fran Kuralt.
4s
SLOVAN.
Štev. 3.
30. januvarja: stud. iur. Fran Guzelj: »Stanje našega kmeta.« Kritik: stud. iur. Fran Rosina.
27. februvarja: cand. iur. Karol Triller: »Dvoboj.« Kritik: stud. iur. Fran Preveč.
20. marca: stud. iur. Josip Mantuani: »Posnemanje.« Kritik: stud. med. Fran Gosti.
27. marca: stud. iur. Fran Kuralt : »Zadruga.« Kritik: stud. iur. Konrad Janežič.
Razven teh beril v sejah književnega odseka čital je stud. iur. Josip Mantuani v VII. redni seji 3. aprila humoresko: »30 kilometrov,« katero je kritikoval stud. iur. Fran Preveč. V IV. redni seji 28. junija bral je stud. iur. Miha Murko: »Primož Trubar,« kritikoval stud. iur. Josip Kušar.
Ostali slovanski svet.
Za zgradbo novega gledališča v Zagrebu nabrali
so Hrvati do zdaj gld. 68.767 in 35 kr.
Žalostna petindvajsetletnica.   Dne 23. januvarja
t. 1. praznovali so Bolgari v Sredcu petindvajsetletnico smrti svojih pesnikov bratov Miladinovcev. Imeni obeh bratov kot mučenikov narodne stvari imenuje zgodovina bolgarske književnosti z največjim spoštovanjem. Oba sta nam nabrala najlepše bolgarske narodne pesmi (Bułgarski narodni pésni, sobrani od bratja Miladinovci, Dimitrija i Konstatina, Zagreb 1861, VIII + 538 str.). Starejši brat, Dimitrij (oba rojena v Strugi v Macedoniji), bil je jeden najbolj gorečih agitatorjev v Macedoniji; a mlajši, Konstantin, učil se je na vseučilišču v Moskvi. Poleti 1861 bil je Dimitrij, baš ko je bil doma v Strugi, na obrekovanje zaprt in v Carjigrad odveden. Konstantin se je takrat bavil v Zagrebu, kjer je izdal bolgarske narodne pesmi, ki sta jih nabrala oba brata, na troške vladike Strossmayerja. Konstantin, da reši svojega brata, pohiti v Carjigrad, obišče svojega brata v zaporu, a glej, tudi njega so zaprli in ga niso nikoli izpustili več. Strossmayer se je mnogo trudil o rešitvi obeh bratov, tudi ruska vlada je storila svojo dolžnost ; porta je ukazala, da se brata izpustita iz zapora, ali bilo je prepozno ; oba brata so našli ostrupljena v zaporu, v novembru 1861. — To žalostno petindvajsetletnico so tedaj praznovali Bolgari. V stolni cerkvi bila je služba božja ; po službi božji pa je predsednik bolgarskega književnega društva imel jako zanimljivo predavanje o delovanju bratov Miladinovcev. Ministri in ostali dostojanstveniki bili so navzočni. Zvečer je bil banket. Vlada je dovolila 3000 frankov za izdavanje pesmi bratov Miladinovcev.
Dvorak na Dunaju! Vender pripoznan ! Dvorak, čegar skladbam so se divili na Nemškem, Angleškem in v Severni Ameriki, našel je milosti tudi pred strogim kritikom dunajskim ! Na Dunaju, kjer se radi posmehujo vsemu, kar je slovanskega, in samo zato, ker je slovanski, priredilo je koncert dunajsko »Filharmonično društvo«, in na tem koncertu igrala se je Dvoräkova 2. simfonija v D-mollu z najsijajnejšim uspehom. Dr. Hanslick hvali Dvoraka kat izvoren talent »in unserer produetionsarmen zeit« — tu je mislil Nemce — in pravi, da je Dvorak samostojen umetnik. Dunajčanom so po-posebno jako ugajale slovaške in češke pesmi Dvofäkove (op. 73.). Pozno sicer se je oglasil Dunaj s svojo sodbo, ali oglasil se je vender, ko je že vsa Evropa slavila Dvoraka kot največjega umetnika zdanje dobe. In tako zmaguje slovanska umetnost.
František Ondfiček, čegar virtuoznosti na goslih se je nedavno divil Dunaj, koncertoval je 10. p. m. v Hamburgu s tako velikanskim uspehom, kakeršen do-sezajo le umetniki svetovnega imena.
Dné 27. januvarja bilo je ravno petdeset let, da je največji ruski pesnik Aleksander Puškin pal smrtno ranjen v dvoboju z baronom Dantesom, in dva dni potem, dne 29. januvarja, po velikih bolečinah umrl.
V Rusiji, zlasti v Petrogradu, praznovali so ta dan svečano. A tudi Slovenci spominjali so se tega žalostnega dne zbrani v »Pisateljskem podpornem društvu« dne 29. januvarja. (»Slovan« je priobčil obširen životopis iz peresa g. dr. Fr. Celestina v svojem prvem letniku.)
Ruska vlada kupila je, kakor se izvešča iz Kra-kovega, bogato umetniško zbirko kneza Golici n a ter jo je dala prepeljati v petrograjsko eremitažo.
V tej zbirki nahaja se poleg ostalih umetniških zakladov tudi več slik Rafaelovih in Rubensovih.
Grof Lev Tolstoj napisal je po poročilih petro-grajskih listov v prostonarodnem jeziku žaloigro, katera je polna jako lepih in ginljivih prizorov. Razven te ža-loigre spisal je še drug igrokaz za narod in pričakujejo, da ga bode v kratkem čital v književnem društvu.
Posnemanja vredno. — V Vilnu osnoval se je odbor, kateremu je naloga prirejati prostonarodna pre-dovanja iz ruske zgodovine. Mestni zastop, priznavajoč imenitnost te naloge, dovolil je odboru v ta namen večji denarni donesek. — Zgodovina je učiteljica življenja. Zato je ta misel zares jako znamenita. Prosti narod ima malo ali nič prilike seznavati zgodovinske dogodke. In vender bi se tudi on — in ravno on — mogel iž njih veliko naučiti. Predavanja o domači zgodovini imajo pa tudi še to dobro stran, da se ž njimi budi ljubezen do domovine in pouzdiguje državljanski ponos. Vilenski uzgled torej zares zaslužuje, da ga posnemajo prav obilno tudi drugod.
Popravki.
V »Hrv. spominih«, precej po prvem stavku na str. 22. treba dodati to le: »Med sabo razlikujejo se najbolj po tem, koliko moči je imel do njih napredujoči čas. Ali spoznanje teh učinkov zahteva mnogo truda in stro-kovnjaške spretnosti.« — Na str. 23. na desni v 16. vrsti namesto : ,da v s i vpričo mene in kar jaz vem itd.' mora biti: »da vsaj vpričo mene in kar jaz vem itd.«
Na strani 28. (v spisu : Josip Stritar) v zadnji vrsti na desni mora namesto ,trdo' stati »trde«.
Za Raičev spomenik
daroval je nadalje
G.Jak. Gomilšak, nemški govornik v Trstu gld. τ—nov. V i. štev. smo izkazali......     » 2890  »
Vsega vkupc
3EU
gld. 30*90 nov.
LISTNICA.
Gosp. Fr. F. v T. — Ukrenili smo, kakor ste želeli, in upamo, da bode zdaj vse v redu ; ako ne, oglasite se zopet.
Slavnemu akad. društvu sHrvatska* v Gradcu! Vaši želji ustregli smo drage volje. Živila uzajemnost !
»SLOVAN« izhaja 5. in 20. dan vsakega meseca.  Cena mu je za unanje naročnike za vse leto 5 gld., za polu leta 2 gld. 50 kr. in za četrt leta I gld. 25 kr. ; za ljubljanske: za vse leto 4 gld. 00 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta I gld. 15 kr. ; za dijake pa: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 25 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošiljajo upravništvu, dopisi pa uredništvn na Kongresnem trgu štev. 7.   Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo.
Tisek »Narodne Tiskarne«. — Izdajatelja in lastnika: Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: Anton Trstenjak.