Januš Golec: 36 Po pripovedovanju strica z Dravskega polja iz psetekle in sedanje dobe Zadnje presenečenje in obsodba En del orožnikov je stražil skrbno oboja hišna vrata v Gornjem Radvanju. Njihovi tovariši'so pretaknili vse sobe ter kote. Zadeli so tudi na kamro, katera je služila za ponarejevalnico. Kako so se začudili, ko je bilo vse po skritem prostoru premetano, kadil se je dim iz peči po sobi, križev ni bilo na oknu, s toliko skrbjo izbrano gnezdo je bilo prazno ... Ponarejevalca sta se srečno ter pravočasno potegnila skozi okno ter zbežala bogznaj kam. Zaradi nenadnega izgina Rupnika in pomagača sta bili orožniški patrulji tako presenečeni, da sta iskali begunca povsod, le pred nosom, kjer sta resnično tičala, ne! Skupno sta bežala, kar so ju nesle noge, naravnost v bližnji gozd, v katerem sta se skrila neopaženo od zasledovalcev. V kritju hoste sta počakala, da se je stemnilo in sta lahko tvegala offled položaja na vse strani. Vsakdo bi pričakoval, da jo bosta ubrala z vso naglico kam dalje proč iz ogrožene mariborske okolice in zatonila kje na Hrvaškem, kakor so sklepali z gotovostjo orožniki. Zgpdilo se je baš nasprotno! Namesto daleč proč od Maribora sta krenila z vso drznostjo iz gozda naravnost v Studence pri Mariboru, kjer je orožniška postaja, koje orožniki so bili s polno paro na delu, da ju izsledijo ter zagrabijo za vsako ceno. Iz Studencev sta šla po brvi preko Drave v mesto. Tam sta se ločila na Koroški cesti vpričo policijskega stražnika. Mojster se ie motal nekaj časa po razsvetljenem mariborskem Glavnem trgu ter mahnil po dravskem mostu na Pobrežje. Srečno je pristaJ pod streho prijatelja iz let, katere sta prebila skupno v kaznilnici. Še isto noč po posrečenem pobegu je osnoval Rupnik novo ponarejevalno družbo, katera je delala še velike skrbi ter preglavice oblasti. Časopisje se je razpisalo na dolgo in široko o občo pozornost vzbujajočem razkritju ponarejevalnice v Gornjem Radvanju ter o izginu glavnega krivca Rupnika, ki je že tičal v pasti, a je izpuhtel liki kafra brez sledu skozi zadnjo luknjo in se je tako dobro skril, da ga nista ujeli dve orožniški patrulji, dasi jima je pobegnil pred nosom. Dnevniki so namigavali koj po pobegu, da bo mojster tokrat previdnejši in bo iskal kritje kje dalje proti jugu, kjer oko postave ni tako pazljivo in imajo tudi Ijudje več smisla za zlatega dobrotnika, kakor je bil Franc Rupnik s svojim čarodejnim fotografskim aparatom in z izredno ter od vseh očividcev občudovano in priznano ponarejevalsko spretnostjo.. Orožniki so iskali noč in dan, časopisi so ugibali smer pobega; Rupnik je pa mirno prespal noč od 9. na 10. december 1936 pri svojem prijatelju na Pobrežju, kateri ga je že bil spravil v zvezo z novim pomagačem. Drugo jutro po dobro prespani noči se je podal Rupnik v spremstvu novega pobreškega zaupnika na mariborski Glavni trg. Od tam sta se odpeljala z mestnim avtobusom v Slovensko Bistrico. Iz Bistrice eta zavila v Spodnjo Novo vas na kmete k sorodstvu Pobrežana. Rupnik je bil sprejet v službo za hlapca pri posestniku, katerega je pretental prebrisani novi mojBtrov zaveznik s Pobrežja z domovnico. Rupnikov lažidokument se .ie glasil na ime: Anto-n Sušnik, klepar Iz Kranja. Stari lisjak je opravljal nekaj časa prav pridno kmečka dela pri novem zavetniku. Prosto se je gibal po vasi in drzno obiskoval Slov. Bistrico, kjer so tudi hranili od sodišča za njim izdano tiralico. Rupnikov pobreški zaveznik je obiskoval večkrat svoje novovaške sorodnike, katerim je razodel počasi, kdo je prav za prav njihov hlapec, kaj da zna in bo osrečil vse, če se bodo oklenili njegovega zlatega teleta. Kdo bi zameril denarja željnim in potrebnim kmečkim ljudem, če so prisluhnili obetom žlahtnika s Pobrežja in privolili, da začne veliki mojster s ponarejevakiico pod njihovo streho. Omenili smo že, kako je čuval Rupnik svoj fotografski aparat liki punčico v svojem očesu in ga je rešil pred orožniško roko v Gornjem Radvanju. Aparat je spravil pri neki krčmarici na Pobrežju. Od tam mu ga je prinesel novi zaupnik v Spodnjo Novo vas, kakor hitro je dobil dovoljenje hišnega goepodarja, da se svobodno posveti svojemu pravemu in z največjo strastjo vdanemu poklicu. <Konee »ledi)