List 8.
Politični oddelek.
Zopet ne bo nič.
Negotovi položaj v naši poslanski zbornici se je začel jasniti, ali tako, da tega nikakor ne moremo biti veseli. Kar se godi v parlamentu, nam jemlje vge upanje, da bi se razmere obrnile na bolje. Nasprotno, to nas navdaja s strahom za bodočnost.
Kaže se, kakor da so se pod parlamentom podrli vsi stebri, na katerih sloni; da nihče več ne misli na to, kar je pri vsakem drugem zakonodajnem zastopu ob sebi razumljivo, da mora namreč sam varovati pogoje svoji eksistenci. Stranke postopajo namreč tako, kakor da je njih prvi namen, parlamentarizem ubiti, dasi jim vender samo parlament daje moč in veljavo in bi s propadom parlamenta prišle vse skupaj na nič.
Nhš parlament ubija samega sebe s tem, da zame-tava, kar spada v njegovo moč, da svojo lastne avtoriteto izpodkopava in pa s tem, da hočejo posamične stranke takorekoč z glavo sko7i Jd ter nečejo uvideti, da vse politično življenje ne obstoji prav za prav iz ničesar druzega, kakor iz samih kompromisov. To se je pokazalo v sredo.
Ta dan je prezident poslan ke zbornice izjavil, da si laBti pravico, cenzurirati vse poslane interpelacije in druge vloge prav tako, kakor ima pravico cenzurirati vse govore. Erezident si je s tem prilastil nekako državno-pravniško oblaat, kar absolutno ne more biti njegov pofclic. Če bi se prezidentu priznala taka oblast, potem je sploh nemogoče, da bi se pred parlament spravila katerakoli kočljiva zadeva, potem bi mogle pred parlament priti samo take reči, ki so slučajno predsedniku oziroma vladi všeč. Schonerer bi ne bil mogel nikdar razkriti škandala severne železnice. Steinwender bi ne bil nikdar mogel spraviti znane afere nadvojvode Otona Dred iavnost ali razkrinkati ministra Pinntfl.
V očigled temu, da je pogoj parlamentarizmu popolna svoboda, v parlamentu bi bilo pričakovati, da bodo vse stranke jednotno postopale v obrambo poslanskih pravic. Saj mora vender vsakdo uvidevati, da postane parlament toliko važnejši in vplivnejši, kolikor večja je njegova svoboda oziroma svoboda njegovih članov. A kaj se je zgodilo. Zbornica v prezidentovi izjavi, da si lasti pravico cenzuriranja še razpravljati ni hotela. Zbornica je kar brez razprave odobrila predsednikovo stališče in sama odobrila, da se obsežejo in utesnijo njena privilegija.
Ravno tako nerazumljivo kakor v tem slučaju, je zbornica tudi postopala glede sprejemanja nenemških vlog. Tudi največji šovinist ne more tajiti, da se morajo v državnem zboru zbrani poslanci med seboj vender po-razumeti, da se mora torej v obče rabiti tisti jezik, ki ga znajo vsi ali vsaj vsi poslanci. To je nemščina, vsaj sedaj še in bo tudi še dolgo ostala. Naravno bi torej bilo, da se puste razmere, kakoršne so dotlej. Poslanec, ki hoče res kaj doseči, ali ki želi, da bi ga drugi poslanci slišali, bo že rabil tisti jezik, o katerem ve, da ž njim kaj doseže.
Nasproti temu je gotovo samo postulat pravice, ako se dovoli vsem poslancem, da smejo rabiti svoj materni jezik, in ako se njih govori in interpelacije ravno tako pripuščajo, kakor nemški govori. A kako pri nas?
Doslej je smel vsakdo govoriti v svojem jeziku, toda nenemški govori se niso zapisovali v zapisnik. Takisto se je prej tudi postopalo z nenemškimi interpelacijami. Sprejemale se niso, niti čitale. Lani je dr. Fuchs v tem oziru izvršil ravnopravnost in odredil, da se tudi nenemške interpelacije sprejemajo in čitajo. Zdaj pa se je to odvrglo. Prav tisti Nemci, ki se najbolj razonemajo na sedanjo ustavo, ki najbolj zagovarjajo skupni parlament in najbolj deklamujejo, naj se opusti vse, kar bi utegnilo motiti parlamentovo delovanje, prav tisti Nemci so zdaj prisilili prezidenta, da je ovrgel to Fuchsovo prakso  in  izključil   slovanske  jezike,  kar  je  naravnost
udarec v obraz ravnopravnosti in izziva odpor. Ako bi se bilo Slovanom priznala ravnopravnost, bi itak ne bili tratili časa in dela s slovanskimi interpelacijami, ampak bi se kakor prej posluževali nemščine prav, ker to razumejo člani vlade in člani parlamenta.
Seja minole srede nam je pokazala, da je parlament na jedni strani izgubil že ves smisel za svoja privilegija, na drugi strani pa, da nekatere stranke iz same trmoglavosti nečejo ničesar vedeti in slišati o najprimernejših zahtevah ravnopravnosti, kako da je vsako delo nemogoče.
Po uspehu seje v sredo smo prepričani, da se parlament še pred 1. marcem raziđe, in da se začne zopet vladanje s § 14, absolutizem, kateremu, bo sile konec, kadar bodo zopet državne blagajne prazne.
Stran 72.