Ob problemu ocenjevanja učltelja Damašnji način uradnega ocenjevanja učiteljstva ja še iz dobe, ki zahaja, ko je imela ocena svojo resnično, iz življenja tedanje družbe potekajočo vrcdnost. Zaradi večje homogeno-sti te dobe so bile tudi naloge učitelja skladnejše, enostavnejše in jasnejše v svoji vsebini in obsegu. Radi urejenejših gospodarskih razmer in z njimi povezanih idejnih stremljenj učitelj tedaj ni bil izpostavljen takim kulturno razgibanim in bodočnost iskajočim tokovom kot danes. Učiteljevo delo je bilo tedaj dokaj urejen drobec vsega narodovega življenja in se je kot tako tudi povsem lahko .ugotavljalo in vredno<tilo v ocenah. Učitelj je to oceno notranje sprejemal in priznaval, saj jc ta kot oblika moralnega priznanja v isvojih normah zahtevala od učitelja predvsem, da v poklicnem delu ustvarja za dane in dokaj ustaljcne življenjskc razmere. Leta po svetovni vojni značijo v mnogočem razvrednotenje tradicionalnih oblik kulturnega kot gospodarskega življenja. Spremenjeni gospodarski odnosi in z njimi povezani novi kulturnoidejni programi so v sebi nosili težnjo po uveljavljanju in zmagi pod visakimi pogoji in okolnostmi in so se zaradi tega posluževali metod, ki so v moralnih ozirih negativne. Odločalo ni več notranje doživetje in po njem ustvarjeno prepričanje o človeku, ampak gospodarske dobrine, ki so bile v svojem dosezanju vezane na določeno idejno usmeritev. Tako je slovenski učitelj doživljal mesto opore in razumevanja javnosti v delu za dvig mladine in ljudstva dobro pripravljene manevre na urejenost svoje osebnosti. V svojcm idealizmu, ki je imel po večini še poteze minevajoče urejene dobe, je bil prenaiven, da bi takoj dojel vso težo in negativnost tokov vladajočih skupin. Ker je viadala nicd voditelji javnega življenja taka moralna razvrednotenost, je bilo nemogoče pričakovati ali zahtcvati, da bi slovenski učitelj, ki mu ravno ti kroje predpisc za delo in tudi življcnje, mogel ostati v vseh ozirih neokrnjena osebnost. Tudi ni vsakemu učitelju dano, da bi izgradil svoje nazore sam, ampak jih marsikateri v mladosti več ali manj doživeto prevzame od okolice. Nasilne posege v ta njegov najintimnejši notranji svet pa gotovo vsak čuti kot bolestne, nekulturne iin rušeče vero v sebe in v človeško družbo. Če dojamemo, da je bil mnog učitelj postavljen pred izbiro gmotnega propada ali »sprejetja« nazorov in z njimi povezanega dela za vladajoč sloj, nam bo jasno, da se jc prav v uičitelju stopnjeval do viška notranji spor med zvestobo sebi in ljudstvu ter vdinjanjem nasilni kliki. Mnogi učitelji pa iso vkljub žrtvam ostali na poti zvestobe sebi in neposredno ljudstvu. Kjer je bilo s tcm konfliktom v zvezi vprašanje obstoja družine, kruha učiteljskih otrok in zdravja, je bil moralno opravičen kompromis z uslugo tja, od koder pada sicer rušeča kritika. Zrtve, ki jih je ravno v teh ozirih doprineslo učiteljstvo, so v njem zbudile potrebo', da seže globlje v svojc bistvo in naloge, da se ob tem notranje trdneje poveže in tako ustvari močnejšo obrambo proti vsem rušilcem njegovih osebnih in s tem tudi ljudskih etičnovzgojnih vrednot. Umljivo je, da ocenjevanje učiteljstva v orisanem ozračju ni ustvarjalo v učiteljstvu notranjega zadovoljstva. Niti javnost niti oblast nista imeli osnovnega, stalnejšega, obče priznanega in sprejetega kriterija za izrekanje ocen učiteljstvu. Kakor vse kulturno dogajanje, tako je bilo tudi ocenjevanje in vrednotenje učiteljevega dela pod negativnimi vplivi in vtisi naših lokalnopolitičnih borb. Mnenje, nazori in kriteriji za priznanja ali zavračanja vrednosti kakega učiteljevega dela so se spreminjali s političnim kurzom. Ocena javnosti kot v dokajšnji meri tudi ocena nadzornika, ki v dogmatični oblikj določuje učiteljevo vrednost, je s tem izgubila svojo notranjo etično vrednost. Potekala ni iz skladnosti vzgojnega delovanja v danosti dobe ute- meljenih oblikovalnih činiteljev in smeri. ampak iz prevladujočih, trenutnih javnih vplivov m nazorov ter političnih egoističnih mnenj o učiteljevih nalogah. Dokler se bo naše javno kulturno življenje spraščalo samo okoli idejnih borb za pristaše, jc gotovo nckvalificirano za izražanje objektivnih occn o učiteljevem delovanju. Slovenski učitelj se zaveda, da ideja in njcno zafovarjanje šc ne značita dela, ampak prej dobro maskirano opravičilo za opuščanjc konkretnih življenjskih naiog v problematiki našega narodnega obstoja in bodočnosti. Učitelj na terenu doživlja, da je za vršenje dela potrebno več nego samo spoznanje. Potrebno mu je doživetje notranje nuje po vršenju določenega dela. K temu dušcvncmu dogajanju pa ga ne vodijo krilatice dncva, ki se ob prvih sunkih razblinijo v nič, arapak njegovo poglobljeno motrenje in dojemanje narodovega stanja. Ocene, ki uradno dele učiteljc v odlične, prav dobre, dobrc in slabe, so ostanek neživIjenjskega, birokratskega šolskega sistema. Danes vemo, da bi marsikateri učitelj, ki je ocenjen dobro ali prav dobro, zaslužil morda tudi cdlično. Kdo pa more izmeriti vse njegove notranje napore de!a, težave in ovire, ki jih je v sebi in izven sebe moral obvladati? Kdo spozna mnogokrat jako neugodnc in neurejenc učiteljcve življenjske razmere in nepriiike, ki so njegovo izhodišče dela in uspeha postavile dalcč za druge srečnejše tovariše? Kdo seza tern spoznanjem do poslednjih, bitnih vzrokov? Ocena naj bo vedno vzpodbudna ugotovitev učiteljevih naporov volje in hotenja, ki morajo vsaj po življenjsko razgledanem nadzorniku dobiti priznanje, četudi tem naporom v delu niso takoj sledili vidni uspehi. Pot do uspešnega dela je zlasti v današnjih dneh težavna, zato naj vsaj nadzornikovo ocenjevanje učitelja v tem podpira. Mesfo, da bi bil učitelj deiežen za vse napore dela vsaj razumcvanja, mu nezadovoljujoča, z ozirom na njegovo lastno zavest dela, nekrkična ocena ruši še tisto vero v družbo in uspeh, ki je še ohranjala njegov poklicni idcalizem. Ocena mora služiti pozitivnemu razvoju šolstva. Z uvedbo le dveh kratkih uradnih ccen: zadovoljuje — ne zadovcljuje ob po globljenem pojmovanju nadzorniških nalog, bi učiteljstvo vsaj moralno dvigali in pripomogli do zopetnega oživetja vcre v pravico, poštenje in razumcvanje. Šiv.