DEMOKRACIJA
Uredništvo: Trst. ul. Machiavelli 22-11. - tel. 3-62-75 Uprava: Trst, ulica S. Anastasio 1-c - tel. 2-30-3» Goriško uredništvo: Gorica, Riva Piazzutta št. 18. CENA: posamezna številka L 25. — Naročnina: mesečno L 100, letno L 1.200. — Ea inozemstvo: mesečno L 170, letno L 2.000. — Poštni čekovni računi: Trst štev. 11-7223, Gorica štev. 9-18127
teto Vili. - Štev. 46
Trst - Gorica 12. novembra 1954
izhaja vsak petek
Da se ne ponovijo stare izkušnje...
Žvižgi na tisti del Scelbovega govora, ko je v. Trstu z balkona občinske palače izjavil, da bo Italija kot svobodoljubna in demokratična država ne samo izpolnila, temveč celo dopolnila svoje obveze do tržaških Slovencev, so jasno pokazali, da je končna oblika ureditve našega položaja nujno odvisna od vprašanja, kdo bo prevladal pri u-rejevanju in praksi italijanske politike v teh krajih: krajevni čini-tel j' ali osrednja Vlada.
Da obstoja med obema, oziroma vsaj med nacionalističnimi skrajneži, ki tvorijo večino v desničarskih strankah, a jih zasledimo tudi pri podružnicah sredinskih italijar. s kih strank v Trstu in med uradno italijansko politiko precejšnja razlika, ni prišlo do izraza samo pri omenjenem incidentu. To se vidi tudi na sestankih posameznih političnih skupin in v časopisju. Posebno nevarno je pri tem, da imr Trst samo dva res razširjena italijanska lista, en jutranjik in en večernih (»Piccolo« in »Ultime Noti-zie«), in da sta oba v enih rokah. Njuni uredništvi, oziroma uredništvo vidno poosebljajo nadaljevanje tistega duha in zadržanja., kakršnega smo tržaški Slovenci biii predmet med obema vojnama. Ce, beremo uvodnike teh dveh listov, vidimo, kako pozivajo politike iv funkcionarje, naj manjšinski statut za božjo voljo ne tolmačijo široko-grutTno, temveč naj ga stisnejo kjer le morejo in naj ga uresničujejo le z. veliko previdnostjo iv postopoma, potem ne more biti nobenega dvojna o končnem 'cilju njunih stremljenj. To pa je res najmanj kar jima lahko očitamo
V	ostalem niso ti monopolistični glasniki tržaškega javnega mnenja namreč prav nič prikrivali, da niso ■ zadovoljni s pravicami, obljubljenimi Slovencem, in da jih smatrajo za veliko napako in nevarno darilo.
Vpliva teh Slovencev neprijaznih krogov, ki ne vidijo preko svojega ■piot#>tcr šv ved*ta	imftrffnr
iz katerega je vzklil fašizem, ne smemo podcenjevati. Doslej namreč še nismo pozabili, da je približno eno leto po okfupaciji teh krajev po prvi svetovni vojni tudi.
' takratni italijanski zunanji minister Tittoni podal v italijanskem parlamentu izjavo, da bo Italija zvesta svojemu svobodoljubnemu načelu, postopala v tem duhu tud z narodnimi manjšinami, ki so prišle pod njeno oblast. Dejal je, d je Italiji tuja misel raznarodovanja in da bodo jezik in kulturne ustanove teh manjšin spoštovali Isto je obljubil italijanski kralj. Podobno zagotovilo je bilo dano tudi po debati o Rapalski pogodbi leta 1920, ko je italijanski parlament z 253 glasovi proti samo 14 nacionalistom sprejel posebno izjavo, ki je izražala podobne želje. To se je zgodilo na zahtevo takratnih italijanskih socialističnih poslancev Lazzarija in Salveminijt ki sta celo obžalovala, da niso t’ rapalsko pogodbo postavili jamstev za slovansko manjšino v Italiji.
Kakšen je bil kasnejši razvoi. smo videli. Rezultat zaslepljenosti ki je zmagala nad uvidevnostjo, je bil da Italija ni imela v teh krajih v Slovencih lojalne in zadovoljne, temveč nezadovoljne državljane. Politika nasilnega raznarodovanja je ustvarila prav nasprotne rezultate od tistih, ki so si jih njeni avtorji obetali. Saj pravi cel o Slataper, ki je bil gotovo navdušen Italijan ter je poznal tukajšnje razmere, da »hotena asimilacija ne more uspeti, niti če to hoče vlada, ki razpolaga z bestialnimi in ne samo površnimi sredstvi«
. Ne moremo si predstavljati, da bi bile neiskrene vse obljube in izjave, katere so sami od sebe v prvih letih po prvi svetovni uojni dajali razni italijanski državniki. Toda stvari so se razvijale laka, da jih pač niso mogli uresničiti Bili so brez moči za njihovo izvajanje in spoštovanje v teh krajih celo v času, ko so v Rimu še sedeli na položajih.
Vemo, da je današnja Italija drugačna, da je bogatejša za težke izkušnje. Toda prav zaradi tega, krr Smo enkrat že doživeli, zaradi znanih glasov, ki se zopet oglašajo, nestrpno pričakujemo, da bi zdaj podana jamstva in obljube bile čimprej uresničene. Odgovorni italijanski politiki, katerim ne zastirajo pogleda krajevne strasti, morajo to razumeti. Hiter postopek in prehod k dejanju ni v tem primeru samo v našem, temveč tud’ daljnovidnejiem italijanskem interesu.	*	*	*
Skupno zastopstvo Slovencev
na Tržažkem ozemlju uresničeno
V	odločilnih zgodovinskih trenutkih. ko gre za usodo narodov, so potrebna njih enotna vodstva. Tržaški Slovenci, Hrvati in Srbi se še živo zavedajo, kako je naš narod na Tržaškem korakal pred prvo svetovno vojno od uspeha do uspeha prav zato, ker ga je vodila ena sama na narodnostnem načelu zgrajena stranka. Danes nimamo Slovenci r.a tem ozemlju enotne politične organizacije, razbiti smo v stranke in strančice, od katerih stoji edino Slovenski demokratska zveza prvenstveno na narodnostnem načelu, medtem ko zasleduje-o druge stranke v prvi vrsti interese in koristi strankarsko-ideo-loškega značaja.
Slovenci smo postali na podlagi londonskega sporazuma manjšina neznatna manjšina. Naš narod ?e tega zaveda. In zato ves naš narod na Tržaškem želi in hoče, brez razlike politične pripadnosti, da v teh zgodovinskih dneh, ko gre za izvedbo manjšinskega statuta predstavlja in zastopa jugoslovansko narodno skupnost v vseh narodnostnih vprašanjih — en sam skupen organ.
Ze na sestanku občinskih svetovalcev SDZ v Zgoniku dne 31. oktobra je bila sprožena misel, da bi morali prevzeti skupno zastopstvo naroda v teh dneh od ljudstva izvoljeni slovenski občinski svetovalci in župani. Zadnja »Demokracija« je to misel zastopala v članku »Kdo naj nas predstavlja?«. In na 'zborovanju	slovenskih občinskih
'svetovalcev in županov v Trstu dne 7. novembra je bilo to vprašanje obravnavano s strani mnogih občinskih svetovalcev, ki so pripadali vsem strankam in skupinam, .kar jih Slovenci imamo na' Tržaškem. Vsi govorniki,, izvzemši govornike ene same stranke — Osvobodilne fronte — so se izrekli za to, da se izvoli iz srede občinskih žup^oK..j34tar.jr.a , ;n.aj zastopa jugoslovansko narodno skupnost — 'kakor nas manjšinski statut imenuje — v vseh skupnih vprašanjih narodnostnega značaja, ki so v zvezi ,z izvedbo manjšinskega statuta in z obrambo iz tega statuta izvirajočih naših pravic, vštevši uporabo kulturnih domov.
Ako je ikdo poklican, so v to poklicani prav gotovo občinsiki svetovalci. ki so bili od ljudstva in iz ljudstva izvoljeni. Danes ni predstavništva. ni organizacije, ki bi mogla - večjo avtoriteto zastopati skupne narodne koristi kakor ravno občinska svetovalci z izvolitvijo skupnega odbora iz svoje srede, v katerem so zastopane vse stranke in skupine in kjer večina ne more
preglasovati manjšine, ampak je ■za vse sklepe potrebna soglasnost.
Vsi govorniki te zamisli so odločno odklonili poskus Osvobodilne fronte, da bi se potom tako zva-ne nove Zveze gospodarskih :n kulturnih, društev, v katero vabi vse druge slovenske gospodarske, kulturne in. športne organizacije, polastila vodstva slovenske oziroma jugoslovanske skupnosti na Tržaškem. Govorniki so se pač izrekli za skupno zastopstvo Slovencev in Hrvatov potom izvoljenega odbora iz srede občinskih svetovalcev. Obenem so pribili, da nima nobena stranka pravice, da si po ovinskih — potom neke zveze kulturnih in drugih nepolitičnih organizacij — ustvari monopol za vodstvo slovenske skupnosti na tem ozemlju. Tržaški Slovenci, Hrvati in Srbi nočejo pod titovski klobuk! To je z vso jasnostjo in odločnostjo pokazal nedeljski sestanek vseh slovenskih občinskih svetovalcev in županov iz Trsta, Milj, Doline, Re-pentabra, Zgonika in Nabrežine.
Oni hočejo s kupno nadstrankarsko zastopstvo slovenskih koristi. ne pa novega vpreganja v politični voz titovske Osvobodilne fronte, pa bilo to tudi posredno potom
novih Zvez s starimi ljudmi n? čelu.
Zato je zaman loviti novih pristašev; naši ljudje so izpregledali.
'Na nedeljskem sestanku, kakor rečeno, so bili edino govorniki O-svobodilne fronte proti izvolitvi stalnega odbora, ki naj bi zastopal skupne naše interese, češ, ker niso imeli za ta novi predlog še navodil svojega političnega vodstva. So pa izjavili, da pristanejo na izvolitev začasne delegacije, ki naj bi izdelala spomenico z ozirom na manjšinski statut in jo predložila generalnemu komisarju. Bil je nato sprejet posredovalni predlog, da naj se izvoli zaenkrat taka delegacija, katera pa se 'takoj spremeni brez novih volitev v stalni odbor, čim občinski svetovalci Osvobodilne fronte sporoče, da je njih vod stvo pristalo, da zastopa slovensko narodno skupnost enoten iz srede občinskih svetovalcev izvoljen stalen odbor.
Bilo je nato soglasno izvoljenih 14 občinskih svetovalcev, med njimi tudi štiri župani, ki so predesti-nirani, da predstavljajo in. zastopajo našo narodno skupnost v vseh zadevah, ki se tičejo londonskih dogovorov.
PONAVLJA St STARA TAKTIKA
Sovjetske uspavanke
V	svetu je zapihljal nekak nov veter upanja v ohranitev miru. V nedeljo, na obletnico oktobrske revolucije, so priredili v Kremlju velik sprejem, na katerem so se predstavniki zahodnih sil dolgo in prijateljsko razgovarjali z najvišjimi sovjetskimi osebnostmi. Razgovor ameriškega veleposlanika Bohlena z Malenkovom je trajal n. pr. kar 40 minut. Pri zdravicah so se sicer nekaj zapletli, ker je britanski veleposlanik nazdravil Moskvi, Molotov pa je dejal, da bi rad nazdravil Parizu, a ‘mu ne more. ker mu ne ugajajo nedavni pariški sporazumi (na katerih je bila sklenjena ponovna oborožitev Nemčije in. njena Vključitev v zahodno obrambo). 'Končno pa je na Malenkov predlog Pari.z le dobil svojo napitnico. Pr-
vi	sekretar KP, Hruščev, je dolgo razgovarjal s francoskim veleposlanikom. Dopovedoval mu je, kak') bi Francija in .Sovjetska zveza lahko sodelovali .ter odvrnili nemško nevarnost. Zapažen je bil tudi dolg razgovor jugoslovanskega veleposlanika Vidiča s Hruščevom in Malenkovom. Tudi ti so razpravljali o jugoslovansko-sovjetskih od nosih, v katerih bi Sovjetska zveza rada čimprej dosegla popolno
Zaledje se zanima za Trst
Podtajnik Bruno Kreisky je v imenu .Avstrije že zavzel stališče
Posamezne države, ki spadajo v tržaško zaledje, ena za drugo zavzemajo svoje stališče do bodoče vloge naše luke. Jugoslavija je takoj po podpisu londonskih sporazumov izjavila, da ne namerava razviti pristanišča v Kopru v veliko pomorsko središče. Jz tega sledi, da bi Jugoslavija rada tudi v
J»doče__usmerjala. dgj, _svgjega pje- d^;u.*cftejiw.oku: skli«tla. posebna
Vrvm^rclrnao	iuiaih	i___±_____  9	i	:	j.	.i	v
komorskega izvoza in uvoza preko Trsta. Posebej je bilo poudarjeno, da bi delež Trsta na jugoslovanskem prekomorskem prometu, <ib ugodnih pogojih, lahko tudi znatn-' narastel.
Toda Jugoslavija, ki ima poleg Trsta tudi mnoga lastna okna na morje, da omenimo samo bližnjo Reko, ni glavna država, od katere zavisi pomorski značaj in vloga našega mesta. Glede tega je najvažnejša Avstrija, ki vključuje v sebi nekakšen preostali osrednji del tistega zaledja, kateremu se mora naše mesto zahvaliti za dvig iz majhnega ribiškega središča v drugo najvažnejše sredozemsko pr:-■stanišče (seveda pred prvo svetov-
no vojno). Zato je tembolj pomembno. da je po podpisu londonskih sporazumov zajel Avstrijo pravi val zanimanja za Trst.
Zadnje tedne v Avstriji skoro i.i širšega gospodarskega sestanka, na katerem se ne bi dotaknili vprašanja tržaške luke. V Londonu se je namreč Italija obvezala, da bo v
konferenco zalednih držav, na kateri bodo razpravljali o 'ureditvi premeta skozi Trst, pravicah ten držav v tržaški luki in v njeni u-pravi. Avstrijski gospodarstvenlM in odgovorni činitelji, ki so vsa to leta zaradi težkega političnega položaja (Avstrija je še vedno okupirana!) morali o Trstu molčati, se zdaj živo zanimajo, da bi njihova vlada na napovedani konferenci pravilno zastopala njihovo stališče Zato iznašajo predloge in zahteve, katere bo .moral upoštevati vsakdo, kateremu je za to. da Trst- pritegne avstrijski promet.
Tako ie bilo 1 novembra v Gradcu pod predsedstvom deželnega glavarja posebno posvetovanje o
UPOR V ..RDEČEM RAIU“
To, kar se danes dogaja na Madžarskem in v Romuniji, ni prišlo nenadoma in tudi ne nepričakovano. Pazljivi opazovalci so bili prepričani1, da se bodo lažnivi gradovi prej asi slej porušili; gradovi, ki jih je tudi naš tukajšnji komunistični tisk zvesto podpiral, čeprav največkrat ' trhlim in črvivim tramovjem. Skrbno sfrizirane in olepšane številke odstotnega računa, ki so jih dobavljali statistični uradi, so se 'Uveljavljale vse do Stalinove smrti in nihče ni tvegal, da bi resnici odprl vrata. Štiri mesece po 'smrti »rdečega carja« pa so morali nujno spremeniti smer ljudsko-demokratični barki. Kmetom so so morali ukloniti. Popevke o kulakih so nenadoma utihnile. Oglašati so se pričeli lačni želodci in lajež a-ktivistov ni pognal niti ene pšenične bilke v klasje.
Na Madžarskem in v Romuniji so uradno izjavili, da je bila pretirana industrializacija velik pogrešek. Prva posledica tega zapoznelega spoznanja je bila odstranitev Matije Rakosija na Madžarskem. Njegov naslednik, Imre Nagy, se je pojavil z novim programom. O-gromne zneske, ki o jih namenili za industrijske -naložbe, naj 'bi. jih ■.uporabili za. poživljenje kmetij-slva. Kmetom so obljubljali razne olajšave, zagotavljali so jim boli5o 'in izdatnejšo opremo s poljedelskim orodjem, traktorji in predvsem so iim zagotavljali višjo živ ljenjsko raven.
Napovedovali so zvišanje proizvodnje pogrošnega blaga, delavcem pa so obljubljali boljšo in izdatnejšo prehrano.
Tri mesece kasneje kot na Madžarskem je ministrski predsednik
v	Romuniji, Gheorgie Dej, prav !■ ste obljube ponovil romunskim delavcem in kmetom. Tako na Madžarskem kakor v Romuniji pa .-■> Stalinovi gorečneži v partijskem vodstvu preprečili izvedbo teh načrtov. Partijska birokracija je poskrbela. da »nova smer« ni dosegla svojega cilja. Težka industrija prejema sicer manj kapitala, mani surovin, vendar vse to ne prinesi kmetijstvu nobenih koristi. Poljedelstvo zaman čaka na traktorje, pluge, kmečko orodje. Navodila' za obdelovanje polja in za pobiranj'-letine so prišla prekasno. Tudi tovarne so prejemale načrte in gradivo prepozno in pomanjkljivo, i i proizvodnja je obstala. Ker kmetijstvo ne prideluje dovolj prehrane, je tudi delavec ostal le pri obljubah. Življenjska raven se ni dvignila, pač pa drčala z meseca
v	mesec navzdol.
Po šestnajstih mesecih, je rhonl madžarski ministrski predsednik, kljub bučnim slavospevom tržaških komunističnih romarjev po Mad žarskem ugotoviti, da je »nova smer« popolnoma odpovedala. Vsako nadaljnje zamolčevanje ali celo okraševanje je postalo nemogoče. Imre Nagy se je lotil novega rešilnega načrta. Hotel je vpreči v svoj: delovni proces tudi tiste ljudske mriožice. ki jih je komunistična oblastnost polnih sedem let blatila in klevetala, da na ta način vsaj navidezno zavre naraščajoči liudski odpor. Zatekel se je k pri-liublienem mazilu veseljnih komunističnih zadreg, k ustanovitvi »Pa-triottčne ljudske f.romte«. Prav isti mazilo je tudi pri naših titovcih v veliki časti. V tej »Fronti« naj bi Poleg neizogibne KP sodelovali vsi
meščanski krogi. Istočasno je ministrski predsednik pod krinko »racionalizacije« izvedel temeljito čistko. Nad četrt milijona delavcev in nameščencev je kot »neproduktivne« pognal na cesto. V glavnem so to bili nekdanji Rakosijevi klečeplazci, ki se nišo znali dovolj hitro obrniti po novem vetru. Zletela je cela vrsta partijskih lenuhov, revolucionarnih dobičkarjev in poklicnih kričačev.
V .začetku oktobra so sklicali konferenco centralnega komiteja partije, na kateri so ostro kritizirali vlado. Prvega tajnika strank" in bivšega predsednika vlade. R s-kosija, so obdolžili, da je on kriv poloma »nove smeri«. Svoječasne-mu gospodarskemu diktatorju, Ge-roju, ki je nekak madžarski Kidrič, so očitali blaznost samovelič-ja, češ da je hotel iz Madžarske u-stvariti državo jekla in železa. Posledica teh obdolževanj je bila odstranitev ministra za težko industrijo. Temu je sledil glavni svetovalec za gospodarska vprašanja.
Predzadnjo nedeljo so končno u-stanovili »Patriotično ljudsko fronto«. Rakosi je poslal brzojavko -iz Krinia. kjer ie »na dopustu«.
V komunistični partiji vlada strahovita zmešnjava. Nihče ne ve. kdo bo v tem oblastniškem prerivanju ostal zmagovalec. 30. oktobra bi s? moral sestati v. Bukarešti II. partijski kongres. Do sedaj so ga >■» petkrat odložili. Ministrski predsednik Gheorgie Dej je sedaj napovedal, da ga bodo sklicali, ko bo rešena sedanja gospodarska kriza. Kongresa torej še dolgo ne bo.
To so madžarske in romunske čestitke oktobrski revoluciji. »Delo« jih ne omenja.
avstrijskih koristih v Trstu. Posvetovanje je sklical odbor za • T.rst pri Trgovinski zbornici Štajerske. Sklenjeno je bilo, da izdela odbor poseben načrt, katerega bo predložil Zvezni trgovinski zbornici. Se močneje pa so odjeknile v javnosti izjave, katere je v nedeljo podal na nekem zborovanju v celovški Delavski zbornici, dr^-.ni podjai-nik v avstrijskem zunanjem ministrstvu, gospod Bruno Kreisky.
Visoki funkcionar avstrijske vlade je z veseljem poudaril, da je na izvršeno rešitev tržaškega vprašanja pristala tudi Sovjetska zveza, ki je do zdaj dostikrat zagovarjala svoje nasprotovanje sklenitvi avstrijske mirovne pogodbe s tem. da se pač ne more umakniti vse dokler Anglb - Američani tako grobo kršijo sprejete obveznosti v Trstu. Takoj pa je poudaril, da ima Avstrija tudi velike gospodarske interese, saj je n. pr. leta 1953 šlo sk< -zi Trst 68 odstotkov vsega njenega pomorskega izvoza ;n uvoza.. Nato pa je pripomnil: »Vkljub veliki naklonjenosti. ki jo Avstrijci Iz, razumljivih razlogov gojijo do Trsta, pa lahko rečemo, da bi avstrijsko gospodarstvo lahko živelo brez Trsta, dvomljivo pa je. ali bi Trsi lahko živel brez Avstrije.« Zato > izrazil mnenje, da bi moral Trs' 'tudi gledati, da ohrani svoj vodilni položaj v avstrijskem prekomorskem prometu. Med najnujnejšimi ukrepi je naštel znažanje železniških vozarin čez italijansko ozemlje, povečanje števila ladijskih odhodov v razne dele sveta (danes beleži Trst 90 rednih mesečnih odhodov, Hamburg pa 570), modernizacijo pristaniških naprav, ki po-dražujejo prekladanje v Trstu in uvedbo hitrejših pomorskih zve'. Poenostaviiene bi morale biti tudi carinske formalnosti. Avstrija bi morala dobiti v Trstu posebne pravice, ki bi ji omogočile, da se aktivno vključi v tržaško gospodarstvo. da dobi vpliv pri luški upra-
vi	itd. Vse to ob polnem spoštova-niu italijanske vrhovnosti. Sploh nai bi se v Trstu razvilo polno sodelovanje vsega tržaškesa zaledja, v katerega sradaio, poleg Avstrije, ■tudi Češkoslovaška in Madžarska. Ce Trst tem zahtevam ne bo usodil, potem bo pač niegov pomorski promet močno zmanjšan.
Tako je Avstrija že precej jasno očrtala, kakšen bo program, za katerega se bo zavzemala na napovedani konferenci za ureditev prometa skozi tržaško luko. Tako manikata doslej samo še glasova Češkoslovaške in Madžarske. Pri vsem pa stoua ponovno v ospredje, da bo Trst lahko živel in se razvijal samo kot srednjeevropsko pristanišče. To kaže enostaven pogled na zemlievid. in Tržačani pričaku-ieio. da bodo odgovorni rimski kropi Trstu tudi omoeočili, da to svoje poslanstvo uspešno opravlja..
V	»Demokraciji« smo že pred časom objavili pismo v. Dunaja, v katerem naš dopisnik izraža po dobne misli o vlogi tržaške luke. Teh sugestij ne bi smeli prezir?*,;.
normalizacijo. V splošnem pa so bili vsi govori in vse izjave polhe miroljubnosti; vsi so pozivali pa sporazumevanje, med šampanjcem in vodko se je prelivala sama ljubezen. Tudi vojaška parada je bila skromna in je trajala komaj 20 minut.
Zahodni diplomati so z vsem. teni •zelo zadovoljni in pravijo, {la je vojna nevarnost odstranjena. Do- -dajmo k temu še, da Sovjetska Zvera postopoma likvidira mešane delniške družbe, s katerimi se je vgntzdila v gospodarstva pripre-':-niških držav (seveda so posamean-države deleže Sovjetske zveze pošteno plačale!), da je Madžarska n. pr. sklenila, da. bo število svojih čet znižala za 30.000 (kar je malenkost!). Vse same propagandi) poteze, ki skušajo . vplivati na. ‘jpo-mirjenje v Evropi. Velika Britanija, ki se boji, da bi ji orožja Zastarela. je že sklenila, da bo zaradi novega položaja zmanjšala svoje izdatke za oborožitev. Ves videz .je. da si hoče Sovjetska zveza V Evropi ustvariti pas nevtralcev, ki bi ji omogočil, da se la'hko a/ večjo pozornostjo posveti Aziji. Ta tak tika zelo spominja na Hitlerja, ki je obljubljal vse mogoče, prisegai večna prijateljstva in zvestobo, s'a mo da bi svoje nasprotnike in sosede v danem trenutku postopoma in brez težav pohrustal. " :s '
Istočasno ko diha ha Zahodu takšen mil veter, pa še na Daljnem vzhodu vedno bolj grozeče zbiraj'.) oblaki. Stanje, ustvarjeno s premirjem v Indokini, je še bol*j. začasno kakor tisto, kakršno je n;>. Koreji. Združene držiive prisftVšrVa-jo težavnost položaja in delajo vse. kar je v njihovi moči, da še ne t: zapletle v kakšno novo vojno dogodivščino na tem tako (ežavnefii in nikakor odločilnem področju. Tako je Eisenhower s svojim osebnim posegom preprečil, da niso u-.rasničili načrta pojac^nem Ca*>g-' kajšekovem bombardiranju' "komunistične Kitajske. 7. novembia 'so komunisti v bližini otoka Hokkai-do,- nad japonskimi teritorialnim' vodami, zbili ameriško veletrdiija-vo B-2B. Združene države so sicer vložile zahtevo po ' odškodnini, toda nihče incidenta ne dramatizira.
Pač pa Združene države iri Veliko Britanijo vedno bolj skrbi, kaj’-se bo zgodilo v Jugovzhodni Aaiji Vietminhovci, ki so postali gospodarji Severne Indokine, niso po premirju svoje vojske prav nie zmanjšali, temveč jo celo podvojil:. Tako ima danes ta državica, ki Šteje komaj 14 milijonov prebivalcev, pod orožjem več vojakov kot thdi-ja ali pa 70-milijonski Paki&tan. Za tem dejstvom se gotovo skrivajo nevarni načrti. Južna Indokini. ki ni v komunističnih rokah, je v popolni dezorganizaciji, Laos Jfn Kambodža sta močno infiltrirana s komunističnimi elementi. TVudi v Siamu položaj ni gotov. Isto velja za Burmo. Komunisti imajo tor.‘r-na tem področju kaj ugodne pžgo-je za razkomoičenje. Zato se - ne smemo čuditi, da so si Malenkov in njegovi sodelavci izbrali' prav Daljni v.zhod za pozorišče, na' katerem preizkušajo moč in potrpežljivost Združenih držav.
Merodajni opazovalci trdijo, <ia se sovjetska imperialistična politika v zadnjem času ni prav nič iz-premenila. Malenkov je morda le še spretnejši od Stalina in zna po-trpežljivejše čakati in se boljše pretvarjati. Važno pa je, da se Zahod pri tem ne pusti izigrati in da se zaveda, da bo lahko ohranil svojo svobodo in zaščitil svoje koristi samo, če bo ostal v uveljavljanju in obrambi svojih načel c-noten. Vsaka država, ki bi skuša!.f reševati samo sebe bi bila namreč neizogibno izgubljena. To velja posebno za Evropo, kjer je marsikateri zavojevalec in nasilnik znal spretno izkoristiti sebične strasti posameznih držav, jih razdelil in si jih podvrgel.
Prijateljstvo Mosbua-Beogrsd
Maršal Tito je v intervjuju 'dopisniku lista »La Depeche du Midi« izjavil, da je prišlo do norrtia-lizacije odnosov med Sovjetsko' ■zvezo in Jugoslavijo na pobud-> moskovske vlade. »Ta predlog srno sprejeli brez obveze, da bi kakor koli spremenili smeri naše zunanje politike in tudi brez bojazni, da t>i kakor koli z njim og ra žali našo neodvisnost.«
V	nadaljnjem razgovoru je maršal Tito .zatrjeval, da prav Balkanska zveza dokazuje, da je sožitj’ in sodelovanje med narodi mogoče.
VESTI z GORIŠKEGA
Deželna auionomija gotoua sluar!
Ponedeljek i »Gazzettino« priobčuje intervju, ki iga je skupina videmskih avtonomistov imela z videmskim senatorjem dr. Te&sitori-jem v zadevi posebne deželne avtonomije.
Na točna vprašanje, ali ini kdaj se .bo posebna deželna avtonomija pri .nas uveljavila, je senator dr. Tessitori odgovoril jasno, da je iz vedba posebne deželne avtonomije 4<»to v a stvar. Cas 'izvedbe pa ni še znan, ker se morajo proučiti in rešiti še nekatere zadeve važnega 'značaja.
Senator dr. Tessitori je povedal tudi', da je v osnutku tega deželnega statuta predviden podkomisar za goriško pokrajino, in pristavil še sledeče: »Sem že rekel, komur je brila dolžnost, da bi se izvedba deželne avtonomije na vzhodni meji Italije sodila kot dejanje politične modrosti, he samo nacionalnega ohsega.rt
Iz senatorjevih besed smemo sklepati, da gre hkrati z izvedbo deželne avtonomije tudi ,za zaščito •slovenske jezikovne manjšine! Z zaščito, ki jo vlada po izvedbi posebnih avtonomij v Dolini Aosti, in na Tridentinskem - Visokem A-dižjui ter posebnega statuta Slovencem v Trstu, res ne more dolgo več odlašati.
Sklepati pa smemo tudi, da se senator dr. Tessitori, kljub nekaterim njegovim nam neugodnim izjavam,’ podanim leta 1950, pošteno »zavzema za to, da se pravice Slovencev spoštujejo, saj je prav on vneto to zahtevo že leta 1947 v u-stavni irimski skupščini zagovarjal in dejal, da »četudi je Slovencev v Italiji res samo osem tisoč, jim vendar zaščita pritiče, politična •modkost pa kaže, da se spoštovanje pravic teh Slovencev dejanski tudi izvaja.«
Zaupamo torej v politično modrost rimske vlade in v zmago demokratičnega .načela vladanja manj šinam, ki ga je ministrski predsednik IScelba 4. novembra v Trstu Jako lepo obrazložil in napovedal.
Viladi pa svetujemo, da se ne o-«i*» na ostanke nazadnjaških in hujskaških sil, ampak da . nastopa po demokratičnih in človečanskih načelih italijanske ustave!
ManjSinshi statut jih bol)
Vsak pameten, in trezen človek, ■Slovenec ali Italijan, se je že sprijaznil z .napovedano politiko pomiritve med Italijo in Jugoslavijo, za katero predstavlja predpogoj manjšinski statut za cono A in cono B ter njegovo pošteno in širokogrudno izvajanje.
Slovenci smo vsi, brez razlike, kljub težki prisiljeni in krivični odpravi Svobodnega tržaškega o-zemlja pozdravili napovedano novo politiko in novo postopanje in ravnanje v pogledu jezikovnih manjšin, kot je 4. t. m. točno poudaril .tudi ministrski predsednik Sceltoa v Trstu.
So pa zle sile, ki se s tako poli-
tiko in s takim ravnanjem z manjšinami ne strinjajo. Vse kaže, da jih zaščita Slovencev močno boli. Zvijajo se ko kača in iščejo razloge za rovarjenje in sejanje mrž-nje, nezaupljivosti in sovraštva.
Zahtevajo pravice za Italijane v Jugoslaviji in zanikajo pravice Slovencev v Italiji!
Eden takih primerov je tudi članek, ki ga je odvetnik Carme!-> Blessi objavil v »Piccolu« od 10. t. m., v katerem po svoje .trdi, da so Slovenci na Goriškem že .zaščiteni. Kako in kje seveda modrijan ne .pove in ne dokaže, ker je njegova trditev iz trte izvita.
Tudi zadevo spomenikov padlim Slovencem v Pevmi in v Steverja-nu pogrevajo, da je kaj. Odvetnik Pedroni in istrski izseljenec zdravnik Poduie sta. vložila na župana zahtevo, da se .spomenik v Pevmi odstrani, češ da je postavljen na javnem zemljišču brez dovoljenja.
Ko si Italijani poželijo slovenske zemlje, jo takoj razlastijo, ne da bi prosili za dovoljenje lastnikov! Tako so ravnali na primer s Slovenskim Aloizijeviščem in tako na
Oslavju, kamor so postavili kostnico svojim vojakom.
Tudi ponovni izgoni slovenskih otrok iz slovenskih šol smemo trditi, da so v zvezi z nasprotovanjem pomiritve in spoštovanja človečanskih pravic v pogledu jezikovnih manjšin.
Želimo, da se oblasti na krakanje krokarjev .ne bi ozirale, saj je pomiritev in spoštovanje človečan-. .skihj pravic mnogo dragocenejša zadeva, kot so izpadi sejalcev razdora in mržnje.
Desetnik ni ndgovnril?
»Desetnik« se je v sobotni »S,-či« sicer .zopet oglasil, ni pa odgovoril na točke odgovora, ki ga je prinesla »Demokracija« od 29. o-ktobra!
Po svoje skuša napadati g. župnika iz Sovodenj, pa se s praznim otročjim besedičenjem samo smeši!
Vemo, da je z odgovorom v »Demokraciji« v štabu frontašev precej hudo završalo. Krivdo naj pripišejo »desetniku« samemu!
Upravne volitve odložene na spomlad 1956
Pokrajinske in občinske volitve, ki bi se morale vršiti prihodnje leto 1955. je ministrski svet sklenil odložiti na spomlad 1956. To pomeni. da bodo občinski in pokrajinski sveti, izvoljeni junija 195!, poslovali do spomladi 1956.
Vlada je že sklenila, da se bodo prihodnje državnozborske volitve vršile ne več po večinskem, ampak po proporcionalnem sistemu.
Tudi pokrajinske volitve in one za občine, ki presegajo dvajset tisoč prebivalcev, se bodo vršile po proporcionalnem sistemu. Tako zahtevajo stranke, ki v vladi sodeluje jp. -demokristjani.
Vprašanje „So£i“
Sobotna »Soča« poroča, da je g. Ivo Marinčič nesrečo v Salernu pripisal krivdi vlade, ki ni poskrbela za obnovitvena dela, ki naj bi katastrofo preprečila.
Ali pa je za poplave v Celju in .za snežne plazove v Sloveniji tudi vlada kriva, seveda Titova?
RazSiriteo manjšinskega statuta
15. novembra bodo v Beogradu ■začeli jugoslovansko-italijanski razgovori za ustanovitev mešane komisije, ki naj bi nadzorovala izvajanje manjšinskega statuta na področju Svobodnega tržaškega ozemlja. Ob jamstvih, ki so jih dobili tržaški Slovenci, smo na tem mestu že poudarili, da bi bilo edino pravično in pošteno, da bi jih raztegnili tudi na Slovence, ki prebivamo na Goriškem in v Beneški Sloveniji. Seveda ti morala posamezna določila 'biti tu nekoliko prilagojena, ,n. pr. tisto, ki govori o slovenskih šolah, katerih v Beneški Sloveniji sploh ni. Na drugi strani meje, v predelih, katere Je dobila Jugoslavija in v katerih živi italijanska manjšina, bi morale biti tudi njej priznane podobne pravice.
Ko se je po objavi londonskih sporazumov prvič pojavila ta misel, je komentator v nekem uglednem italijanskem dnevniku pripomnil, da v Londonu tega niso sklenili, ker ni bilo v jugoslovanskem interesu, da bi se Italija smela vmešavati v življenje številne italijanske manjšine v Istri. Zanimivo bi bilo vedeti, ali je res z jugoslovanske strani padla kakšna izjava, ki bi utemeljevala to tolmačenje. V tem primeru .bi namreč Goričani in beneški Slovenc! morali nositi njene posledice. To pa nas ne bi moglo pustiti ravnodušne.
Vendar, če trezno ocenimo duh pisanja jugoslovanskega tiska in jugoslovanskih izjav, bi le težko v njem .našli potrdilo za domnevo, katero je izrekel italijanski časnikar in ki nekako vlada v italijanskem javnem mnenju. Tudi če vza-
DROBNE VESTI
Pozor Šteserjanci!
V občinski hiši je izstavljen i-menik občinskih davkoplačevalcev ■.m prihodnje leto 1955, ki si ga do 14. t. m. lahko vsakdo ogleda. Imenik vsebuje spremembe na podlagi prijav in uradnih ugotovitev. Zato je pametno, da si ga davkoplačevalci pravočasno ogledajo!
Bo preteku tega oglednega roka pa imajo davkoplačevalci pravico da v roku dvajsetih dni vložijo proti vpisu odnosno proti spremembam utok na občinsko komisijo prve stopnje, in sicer na kolkov® nem papirju za 100 lir.
Hiralnico bodo premestili
Na zadnji seji goriškega občinskega sveta so odobrili sklep odbora za nakup zemljišča v Ločniku, kjer bodo zgradili novo hiralnico, ki jo bodo premestili iz mesta. Zakaj tako daleč iz mesta? Ali ni •pravično, da si starčki vsaj par-kra.t na teden 'lahko ogledajo mesto, vsaj ,za razvedrilo! Iz Ločnika ■do mesta je pot zanje predolga!
Prievolitev pevskega društva
Na .zadnjem občnem zboru svojega pevskega društva v Gorici so troRtaši trdili, tako je njihov tisk .poročal, da obstoja že petdeset let!
V 'kolikor .nam je znano, frontar •seur pred petdesetimi leti sploh v Gorici niti bilo ni!...
Gre za goriško slovensko pevsko
društvo, ki so ga bili ustanovili narodno napredni ljudje in ne komunisti!
Sedanji predsednik frontaškega pevskega društva pa je bil vse do zadnje vojne- klerikalnih vrstan!
Kako drzno si frontaši prisvajajo tuje zasluge!
Zgradili bodo nebotičnih
V Gorici v ulici Roma bodo zg . a dili desetnadstropni nebotičnik. Sliko načrta je objavil nedeljski »Pie-colo«.
Natečaj za ...............
Goriški župan sporoča, da je rok za pristop k natečaju za imenovanje občinskega glavnega podinže-nirja podaljšan do 30. t. m. opoldne.
Smrt v Steverjanu
V soboto 6. t. m. smo pokopali domačina Ivana Gravnarja, ki je umrl v starosti 90 let. Bil je skozi" vse življenje delaven in pošten, zato ga bomo ohranili v lepem spominu.
Smrtna kosa
V torek ob 9. uri zvečer je nenadoma umrl mons. Evgenij Oivi-dor, član goriškega stolnega kapitlja.
merno v poštev določila londonskih sporazumov, moramo reči, da je v njih — razen predvidene mešane komisije — le malo takega, kar ne bi Italijani, ki so v Istri prišli pod jugoslovansko oblast, že •uživali. Imajo svoje šole, vzgoja se ne vrši v duhu podpihovanja narodnostne mržnje, imajo svoja kulturna društva, italijanski jezik je povsod priznan, v tem jeziku je govoril celo njihov poslanec ,v beograjskem parlamentu, da se o občinskih odborih sploh ne govori. Italijanski tisk je prej številen kot skromen. Jugoslavija, ki kot komunistična država ne polaga velike važnosti na narodnostno vprašanje, bi torej s priznanjem posebnega statuta za italijansko manjšino, ki živi na njenem ozemlju, ne dala veliko novega. Zato se rtam zdi le malo verjetno, da bi Jugoslavija preprečevala sporazumno ureditev položaja narodnostnih manjšin o-beh držav na približno takšni o-snovi, kakršna je predvidena za Svobodno tržaško ozemlje.
Ovire so torej kvečjemu ha italijanski strani, kajti goriški in beneški Slovenci bi v tem primeru res dobli takšne pravice, kakršnih sedaj nimajo. Vzemimo za primer samo javne slovenske napise, možnost občevanja z uradi v slovenskem jeziku, pravico do pošiljanj? otrok v lastne šole, ne glede na to, če si optiral ali ne, itd.
Pri tem pa seveda nismo upoštevali posebnih demokratičnih političnih pravic. Londonski sporazumi so jasno zgrajeni na načelu, da bo vsaka stran nudila pripadnikom manjšine takšne pravice, kakršne »uživajo ostali državljani glede političnih in državljanskih pravic kakor tudi ostalih človeških in osnovnih svoboščin«. S tem je jakno poudarjeno, da bo za .te pravice narodnostnih manjšin v obeh državah merodajna notranja ureditev pristojne države. Tudi če natančno pretehtamo podrobno naštete svoboščine, vidimo, da se povsod govori o, »enakosti ravnanja«, torej c relativnem, ne pa absolutnem merilu. Nobena narodnostna manjšina ne more danes na Svobodnem tržaškem ozemlj.u zahtevati več kot Italija ali Jugoslavija priznavata lastnim državljanom. In tu leži problem razlike, katere nihče ue more zabrisati: današnja Jugoslavija ima komunistično, totalitaristično ureditev, Italija pa je demokratična država. Prva ne bo Italijanom dovolila, da bi ,na njenem področju osnovali samostojne stranke in imeli svoboden tisk medtem ko imajo Slovenci na področju A, katero upravlja Italija, nedvomno pravico do teh svoboščin, katere Italija svojim državljanom priznava.
Toda londonske dogovore so sklenili politiki, ki so vendar vedeli kaj je politična realnost. Zato ta razlika v postopanju z narodnimi manjšinami ne bi smela biti razlog za negativno oceno doseženega sporazuma, ki je pač moral računati .z obstoječo stvarnostjo. Tako bo pač ostalo, vse dokler Jugoslavija ne izpremeni svoje notranjepolitične ureditve, kar si jugoslovanski narodi sami žele in se njihovi svobodni predstavniki za to tudi prizadevajo.
Čeprav so nekoliko nerodne Gregoričeve izjave v Rimu dvignile v italijanskem javnem mnenju precej prahu prav v zvezi s pravkar obravnavanim vprašanjem ne vidimo, da bi kjer koli obstojal kak-
šen opravičljiv in tehten razlog, k! bi preprečeval, da bi se jamstva, dana tržaškim Slovencem, ne raztegnila tudi na Goriško in Beneško Slovenijo. Upoštevati je treba, da manjšinski problem med Jugoslavijo in Italijo ni rešen s tem, da se upošteva samo prebivalce •Svobodnega tržaškega ozemlja. Poleg njih smo na tej strani tud: drugi Slovenci, v Jugoslaviji pa tudi drugi Italijani. Ce se danes v Trstu dela nekakšen poskus sporazumnega urejevanja in -ureditve manjšinskega vprašanja, potem ga •morata Jugoslavija in Italija delati z jasno zavestjo, da gre pri tem za nekaj, kar ne sme ostati omejeno samo na Svobodno tržaško ozemlje. Na svojih bližnjih razgovorih v Beogradu bi morali zastopniki obeh-držav to posebej poudariti, To bi bistveno prispevalo k poglobitvi in razširitvi pomirjenja. _
Socializem in komunizem
Vodstvo goriških frontašev, alias Titovih komunistov, se zadnje čase precej širokcusti s svojim prikrojevanjem s socializmom. Vse to napovedujejo seveda jpo navodilih komunistične partije iz Slovenije. Tito namreč, in za njim vsi »tovariši« do Viljema Nanuta, trdijo, da so socialisti, toda vedno komunisti!
Ideološko naj bi torej bili socia-listi-marksisti, praktično pa komunisti. Računajo na preprostega človeka, ki svoj .razum obrača po 1-menu, ki si ga nekdo od časa do časa najema!
Vemo. da predstavlja komunizem skrajno levico socializma, v koiikrr f-cit-itzem razvojnega programa, komun.zem pu, integralnega in kolektivističnega.
Zato opozarjamo našo javnost na varanje, ki ga frontaši s svojim napovedovanjem socializma uganjajo. Pravi socializem, kot je v ve-
POZ1V USMILJENIM SRCEM
Uredništvi »Katoliškega glasa« in »Demokracije« pozivata vse Slovence usmiljenega srca1, naj priskočijo na pomoč jpo-trebnim učencem osnovnih šol s slovenskim učnim jezikom.
Sprejemajo se darovi v denarju in blagu. Izročite jih lahko na Placuti št. 18 (uredn. »Kat. gl.«) ter v Trstu, ulica S. Anastasio 1-C.
Gorica, 1. nov. 1954.
Uredništvo »Katol. glasa:< Uredništvo »Demokracijea
Ijavi v Angliji in sploh v deželah izven sovjetskega okvira in Titovega odcepa, ne dopušča nobenega nasilja 'in strogo spoštuje uživanje vseh človečanskih pravic. V prvi vrsti se socializem poteguje za odpravo vsakega policijskega pritiska nad državljani in z vso vnemo se bori proti vladanju s pomočjo policijskega nasilja.
Na te pogoje Tito ne more pristati, zato ni socialist!
V gospodarskem oziru je pravi socializem tudi za razvojno uvajanje socializma. Socialna > zakonodaja nastopa prva, nato podržavljanje velikih industrijskih in rudni-
IZ SLOVENIJE
MLEKARSKI OBRAT V KOBARIDU
V Kobaridu na Tolminskem že dve leti gradijo velik mlekarski o-brat, kjer bodo lahko dnevno predelovali 25 tisoč litrov mleka. Gradbena dela bodo kmalu končana. Treba bo pa še preskrbeti potrebno opremo, ki bo stala preko 109 milijonov din.
V tej veliki mlekarni, nameravajo predelovati mleko iz kobariškega in hreginjskega kota. Baje bodo iz okoliških planin speljali žičnice za vsakodnevni dovoz mleka v poletnih mesecih, ko je večina goveje živine na planinah.
PRESKRBA Z MLEKOM
V mestih in industrijskih središčih postaja preskrba z mlekom vedno težavnejša. Temu je kriva predvsem vladna politika do .kmeta sploh, ki mu ni nudila nobene stimulacije za večjo proizvodnjo, nasprotno s smešno nizkimi cenami kmečkih pridelkov je indirektno vplivala na propadanje kmetijstva. Delno je kriva tudi prehitra industrializacija pristno kmečkih predelov in prevelik dotok delavcev v mesta.
Vse to je povzročilo, da je proizvodnja mleka padla od predvojnih 190 kg na osebo na današnjih 140 kg. Poleg nižje količine tudi kakovost mleka ni na pravem mestu.
PRIMERNO DARILO
Etiopski cesar Haile Selassie je daroval jugoslovanskim narodom 35 ton kave. Visoki dar je pripeljala na Reko prekooceanska ladja »Romanija« 19. oktobra.
PLAČILNA BILANCA AKTIVNA
V septembru letos je bila jugoslovanska zunanja trgovina prvič po tej zadnji vojni aktivna. To je res pomemben dogodek zlasti še če pomislimo, da se večina evropskih držav bori neprestano z težkimi problemi zunanje trgovine, kjer prevladuje uvoz nad izvozom.
To še ne pomeni, da je Jugoslavija s tem rešila dokončno svoj položaj. Morala bo še pridno delati, če bo hotela dokončno izenačiti svojo trgovino. Morala bo predvsem zavzeli drugačno stališče do svobodnih kmetov, ki so končno kljub vsej industrializaciji še ved-
no glavni vir narodnega dohodka. Za dvig kmečke proizvodnje ne bo zadosti olajšanje kreditov tudi posameznim svobodnim kmetom jo kmetom, ki so razočarani zapustili zadruge. Treba bo podžgati v kmetu željo po čimvečji proizvodnji s primernimi ugodnostmi, ki naj jih kmet uživa pri večji proizvodnji. Na žalost pa opažamo prav nasprotno. N. pr. kmetu, ki je pod tujim gospodarjem nekje na Primorskem prejemal skoro vsako leto razne nagrade v denarju in častne diplome zaradi svoje marljivosti in skrbnega obdelovanja svojega vinograda. je domača ljudska oblast naložila večji davek, češ da vež pridela kot sosed, ki ima isto površino vinograda. Ugovori in pritožbe, da je večja proizvodnja zasluga njegovega prizadevanja, niso nič pomagale. Zato ni pridnemu kmetu ostalo drugega kot posnemati v nemarnosti soseda in zanemarjati vinograd....
Podobnih primerov je vse polno, in -ti .zgovorno pričajo, zakaj mora današnja Jugoslavija uvažati kmečke pridelke.
LEPOTE GORNJEGA POSOČJA Podjetje -Triglav-film je v drugi polovici oktobra snemalo dokumentarni film o lepotah v Gornjem Posočju. Največ posnetkov na barvni film so napravili v okolici Mosta na Soči (Sv. Lucija ob Soči), Bovca in Mangarta.
■ških obratov splošne javne koristi.
Tito pa je kratko in malo pobral vse in se je še najprej vrgel na u-bogega kmeta ter ga upropastil. To zmoto hudo plačuje z uvažanjem pšenice iz inozemstva, kajti »suša« pritiska zaporedoma vsako leto, tudi ko je vreme še tako deževno!... Kmet je namreč odpovedal 'vsako sode.iovanje z lastnim izkoriščevalcem. to je s .komunizmom.
T;to in goriški frontaši so torej bili in ostanejo le komunisti!
GOSPODARSTVO
SPRAVLJANJE REPE, KORENJA IN PESE
Vse te pridelke spravljamo navadno, ko njih listi porumenijo. Repo pa pustimo na njivi do sv. Martina in tudi bolj pozno, če je vreme ugodno.
Debelejšo repo lahko poberemo tudi pred sv. Martinom in stavimo ,kisati. Kisla repa . je„ dobra hrana 'in ima dobro ceno na trgu.
Vse gori navedene tri vrste pridelkov rabimo tudi za krmljenje živine. Spravimo jih v kleti, kjer ni vina, in jih dohro očistimo zemlje. Obrezati jih ne smemo preveč globoko, ker radi gnijejo.
Vse obrezane liste lahko posušimo in pozimi kuhamo prašičem.
Da nam repa, ki se kisa, ne bo gnila, moramo paziti, da je posoda čista. Posodo moramo oprati z vrelo vodo, kateri smo primešali nekoliko sode. Posoda ne sme niti puščati in repo ne smemo premetavati, da se ne rani že predno jo stavimo v sod, ker prav to povzroča gnilobo. Predno jo stavimo v sod, jo moramo oprati ali odrgniti, da je dovolj čista.
Ko stavimo repo v sod, vlagamo tudi nekaj tropin, ki pomagajo kisati in dajo repi prijeten okus. Nato sod napolnimo z vodo in repo obtežimo. Tedaj, nastane mlečno kislo kipenje.
NA TRAVNIKU IN V SEN02ETI
V tem času izrujemo vse n& travniku in V senožeti zraslo grmičevje in ods-tranimo vse kamenje. Kdor misli travnik in senožet v jeseni gnojiti, naj rabi sledeča u-metna gnojila na vsakih 1000 kvadratnih metrov površine: 40 do 60 kg Tomaževe žlindre, 15 do 20 kg kalijeve soli (ki je posebno priporočljiva za peščene in puste kraje!) in še 15 do 20 kg apnenega dušika. Vsa ta tri gnojila zmešamo skupaj in jih takoj potrosimo, ia se na kupu ne strdijo.
Travnike in senožeti moramo tudi temeljito očistiti kamenja n nesnage. Izravnati je krtine, z grabljami odstraniti mah, ki ga v gotovih primerih tudi pobranamo z ma-hovno brano. Živinoreja je važna gospodarska panoga, zato moramo skrbeti za krmo.
Z AH V AL A Mlado dekle, ki je bilo v zaporu, iz katerega je izpuščeno, se prav prisrčno zahvaljuje vsem, ki so mu na poziv »Demokracije« bili, priskočili na pomoč. Bog povrni tisočero!
Mlado dekle
l________
M I Z B P ] I I Deske smreko-hrnetoualcl y ve, macesnove
podjetniki « <» trdih ie«o«,
trame in par-kete muli najugodneje
TEL. CALEfl 90441 T
R S T
Vlala Sonnlno, a 4
DROGERIJA
AKTOM PODGORNIK
GORICA - Trg. De Amicis, 12 na Kornu - Tel. 3009
Vsakovrstno pohištvo: SPALNICE - JEDILNICE • KUHINJE ITD. — PO NAROČILU IZVRŠI VSAKO DELO — POROŠTVO ZA DOBER NAKUP — TOVARNIŠKE CENE — DELO SOLIDNO — DOMAČA TVRDKA
Tovarna pohištva
Tel. 32
Cormona - prov. Gorizia
Dr. JOSIP
s e d e m d e
AGNELETTO
sefI et n i k
Številni prijatelji in znanci in tudi nasprotniki so se nemalo začudili: občinski svetovalec S N L v tržaškem mestnem svetu in predsednik Slovenske demokratske zveze, dr. Josip Agneletto, je v ponedeljek 8. t. m. praznoval 70-letnico svojega rojstva. Ta tipična, visoka, široko-plečata postava, ki hiti po ulicah in cestah s fantovskim korakom, ki neutrudljivo pritiska na kljuke vrat uradov z nenehnimi intervencijami, protesti, pritožbami in zahtevami;
;x>stava, ki v mestnem svetu, na sestankih, zborovanjih, shodih in sodnih dvoranah brani pravico naroda in posameznika; ta tršata postava z nepremakljivo hrbtenico, je res živ dokaz po-mlajevalnosti današnjega civiliziranega človeštba."
Proizvod tistega pokolenja, ki je bilo spočeto v romantični dobi ra z-•ciritanja in zorenja slovenske narodne zavesti; pokolenja, ki je s polnimi prgišči zajemalo sokove ■slovenskih taborov, čitalniškega domoljubja in se poživljalo ob rasti slovenskih književnih prvencev; proizvod pokolenja, ki se je oplajajo nad zamislijo Združene Slovenije, nad komaj porojenimi težnjami po združitvi vseh južnih Slovanov- i m sanjalo o pokroviteljstvu matere Slavije; tak proizvod je o-sebnost dr. Josipa Agneletta. Gimnazijski študij v slovenski prestolnici in triglavanska akademska le-ta na Dunaju so mladega jurista postavila — kakor skoro ves takratni slovenski akademski naraščaj — v službo naroda. Slovenska Istra, ki ga je rodila, ga je v večni borbi na ogroženih mejah ojeklenila in mu vtisnila v srce in -dušo tisto odločnost, značajnost t n načelnost, ki je nista mogli premakniti niti sila, niti priliznjenost ali podkupovanje. Redki značaj med tolfkimi današnjimi vetrnjaki!
Prvo svetovno vojno je dr. Agne-.tetto preživljal kot vojaški npditor v takrat -okupirani Srbiji in rešil življenje številnim srbskim bratom., rodoljubom. Pogum, povezan z odločno vero v jugoslovansko bodočnost, je zmagal vse težave zoprnega poklica.
Samo taki možje so prestali in končno tudi pokopali nasilje. Fašisti so ga preganjali, zapirali in klevetali. Vztrajal je kot eden vodilnih slovenskih tržaških gospodarstvenikov do zadnjega na o-brambnih okopih slovenskega denarništva in gospodarstva. Umaknil se je sili, pred njo pxi ni zbežal, kakor mnogi današnji njegovi obrekovalci. Ob vstopu Italije v, vojno so ga zaprli in internirali v notranjosti Italije. V koncentracijskih taboriščih ni miroval. Telovadil je, se pridno učil tujih jezikov in zbiral gradivo za osvobodilne čase, v katere je verjel ob vseh, tudi najtežjih dneh druge svetovne vojne.
Po prihodu iz Egipta je razočarano pregledoval sadove »revolucijskih pridobitev«. Ni okleval. Prvi je dvignil jasno čelo proti novemu nasilju, in to v časih, ko se je pretežni del slovneskega razumništva pehal za novimi vzori vetrnju-štva in odpadništva in se zatekal v pogubni oportunizem. Stopil -je; na čelo slovenskemu demokratičnemu gibanju in s tem ostro zavrnil takrat tako krivično mnenje zahod-
iwuiii!iiiii!Uinniu!iiuiiiu«rj]r.ni!HHiiMUiiuinHiUHiniMiiHuiiiaiinitwiinfflHMHiumHiniiwini
nega sveta in tukajšnjih narodnih nasprotnikov, da so vsi. Slovenci komimrsti. Zrasla in zorela je SDZ, ki je danes najpomembnejša politična organizacija Slovencev na tej zemlji. Po njegovi p>obudi se je po rodila »Demokracija«, ki oznanja že osmo leto svobodno besedo svobodnim Slovencem.
Se težje naloge in še večje odgovornosti prinaša našemu predsedniku nova doba in spremenjene razmere. Prepričani smo, da bo tu di tem nalogam kos, saj so mu težnje in skrbi Slovencev prav v teh časih še bolj prirastle k srcu. S podvojenimi močmi in pogumom mu bomo vsi slovenski demokrati stali zvesto ob rami!
Ta zavest in to zatrdilo naj hr našemu jubilantu naše prisrčno vo ščilo! Se na mnoga, mnoga leta n t čelu SDZ, to je naša spremna želja' « • •
Ožji prijatelji slavljenca so v ponedeljek priredili intimno proslavo na Opčinah, ki je ponovno dokazala vso veliko privrženost in ljubezen somišljenikov SDZ do svojega prvaka.
S trnkom na morske pse
V bližini malega pristaniškega mesteca Looe v Cornivallu na Angleškem je dvanajstletni šolarček ujel na trnek 45 kg težkega in 2,10 m dolgega morskega psa. Mali šolarček, ki se piše Robert Fisher, je zverino sam potegnil v motorni čoln Borba je trajala 18 minut. S tem je Robert postal član kluba Trnkarjev morskih tisov.
Mestece Looe. ki šteje komaj nekaj nad 4000 prebivalcev, je od lanskega leta dalje postalo središče britanskih trnkarjev na morske pse. Ribiči so tega novega športa zelo veseli, kajti morski psi so že od nekdaj njihovi. največji sovražniki. Pokončujejo ribe in, kar je še hujše, tržejo jim dragocene mreže.
Motorni čolni odhajajo iz pristanišča Looe. V vsakem Čolnu so po štirje možje posadke. Dva sta trnkarja, dva pa upravljata čoln. Na krovu čolna je pritrjen težak stol. Oba trnkarja izmenoma sedita na stolu. Trnkarja na st-cjl trdno privežejo, da ga razjarjena zverina ne potegne s seboj v morje. Nekaj milj južno od pristanišča vrže .po-, sadka v morje vabo. Vaba strahovito smrdi in jo pripravljajo iz mešanice ribjega olja, odpadkov rib in mesa samega morskega psa. V vabi tiči izredno močan trnek.
Morski pes zavoha smrdljivo vabo že na dva kilometra daleč in se divje zapodi za njo. Ko je pes zagrabil za vabo, pričenja borba na življenje in smrt. Razjarjena žival se poganja nad morsko površino in se nato zopet spušča v morske globočine. Pri tem vleče pes tudi čoln s seboj. Trnkar mora z vsem’ silami držati vrvico in jo popuščati ali vleči, kakor pač to zapovedujejo smrtni sunki nesrečne živali Borba je izredno naporna ih dolgotrajna. Normalno traja boj poldrugo uro. Počasi trnkar krajša vrvico in privlači mrcino proti čolnu. Okrog čolna se čedalje bolj širijo rdeči kolobarji in že se pokažejo na površini trioglate plavuti morskega psa.
Posadka, opremljena s trizobi, hitro dokonča življenje -morskega roparja. Z veliko spretnostjo pritrdijo poginuli živali močan jermen okrog života in jo potegnejo na krov čolna.
Na pomolu malega pristaniškega mesteca lahko opazuje radovedni popotnik vsak večer razstavo čez dan uplenjenih morskih psov. Včasih jih je po trideset, štirideset in ■tudi po petdeset. Ob vsakem truplu je s kredo napisana teža in dolžina kakor tudi pripadnost trn kar ja določenemu klubu. Na podlagi teh ugotovitev razdeljuje klub potem nagrade:	srebrne pokale,
zlate, srebrne in bronaste medalje, saj bi klub drugače ne zaslužil svojega imena, če ne bi podeljeval nagrad.
Tudi mravlje se spijejo
Znano je, da živijo v mravljiščih z mravljami tudi različne vrste mrčesa. P.r.i rodoslovci jim pravijo mravljiščni gostje.
'Najbolj zanimiv gost med mravljami je hrošč lomechpisa strumosa. Mravlje so temu zanimivemu gostu prave sužnje. Hrošč se izogiblje vsakega dela in svojo gostoljubnost izkazuje mravljam s tem, da se hrani z mravljinčjimi jajčeci in bubami. Kljub temu pa izkazu-
jejo mravlje temu nehvaležnemu podnajemniku neverjetne nežnosti. Zakaj?
Tudi mravlja se rada od časa do čas opijani. Zanimivi hrošč izloča iz svojih žlez eterično olje, ki povzroča tako privlačnost, da se ji mravlje ne morejo upirati. Ko se mravlje enkrat opijanijo, se drugače tako vestne in skrbne Živah prav nič ne brigajo za usodo svojega potomstva. To pregrešno življenje bi mravlje že zdavno izbrisalo, če ne bi narava sama postavljala potrebnih pregrad. Opite mravlje same pokončajo velik del potomstva hrošča, ki jim dobavlja mamila. Tega pa ne delajo morda iz strasti za pokončevanje, pač pa so mravlje zelo skrbne dojilje. Ob sončnih »urah nosijo bube in jajčeca na površino mravljišča in kasneje spravljajo bodoči rod zopet v notranjost. Pri tem ne delajo nobenih razlik med lastnimi, bubami itn med bubami svojih gostov. Ta velika skrb pa je za nežne hrošče-ve bube usodepolna. Prenašanje bub sem in tja pomeni njihovo smrt. Prav zato so mravlje tudi še vedno piri življenju.
Kai ie
4. novembra je alzaški zdravnik in filozof dr. Albert Schweitzer v slavnostni dvorani vseučilišča v O-slu prejel Nobelovo nagrado za leto 1952. Njegov veliki govor: »Vprašanje miru« iso poslušali z veliko napetostjo.
Pri neki tiskovni konferenci je »doktor džungle« izjavil, da se je •z emancipacijo prejšnjih kolonialnih narodov po končani vojni pričel popolnoma svojstven razvoj. Nihče ne bi mogel danes napovedati kdaj in kje bo ta razvoj končal. Gotovo je pa, da imajo Evropejci še ‘ vedno dovolj možnosti, dn bi .tem narodom še kaj nudili predvsem kulturo.
iSchweitzer se ie s posebnim poudarkom uprl demagoškim trditvam, da belci samo izkoriščajo črnce. Misijonarji, zdravniki in kolonialni uradniki so, po njegovem, V mnogih predelih storili vse, da
ročervec je bil ženska
Župnik Donald Clerck v Brom-ley je vzel pod pazduho svojo matično knjigo, se usedel v vlak, se odpeljal v London- ,in -naravnost na notranje ministrstvo. Tam je zaprosil za razgovor z načelnikom za zakonske zveze in temu tudi zaupal, da je zvedel, da je pred mesecem poročil žensko z žensko.
Notranje ministrstvo je zaukazalo .policiji, naj čimprej uvede preiskavo. Komaj dobri dve uri potem, ko je župnik prijavil ta čudni ■dogodek, sta Mr. Mi-ss Jones stala pred policijskim nadzornikom svojega pristojnega okrožja. »On« je izjavil, da je že 18 mesecev resnični mož. Ona je v zadregi in z rdečico na licih pritrdila. Medtem pa je policija dognala, da med d-oku menti ne obstoja -ime: »Vincent E-ric Kenneth Jones«, pač pa z enakimi rojstnimi podatki im od istih staršev neka Violet Ellen Kat-heri-ne Jones.
Kaj se je zgodilo? Pred dobrim letom sta bili zaposleni dve mladi deklici v telefonski centrali poštne uprave v Bromley. Bili sta to gospodični Violet Jones in Joann^ Lee. Ostale ženske nameščenke so opazile, da se obe dekleti dobro razumeta, ker nista samo skupaj sedeli med delovnimi urami, ,pač pa tudi v času obedov v kantini.
Zvečer sta redno skupno zapuščali poštno poslopje in pogostokrat sta tudi skupno obiskovali kinematografe. Nekega dne se je Violet predstavila svojemu predstojniku s prošnjo, da je v zdravniški negi in da hi zato morala dvakrat tedensko kasneje prihajati v službo.
Tudi v Angliji ni nič posebnega, da nosijo mlada .dekleta hlače. Zato se ni tudi nikomur zdelo nič čudnega, da je Violet pričela no-, siti prirezane lase in moške hlače.
Cez nekaj tednov je Violet spet obiskala svojega predstojnika in mu zaupala, da je spremenila spol in -ima zato pravico na plačo, ki jo prejemajo moški poštni -uslužbenci. Zahtevi poštne -uprave-, da svojo trditev podkrepi -z zdravniškim spričevalom, pa se ni odzvala, in zato so t-ud-i nj-eno prošnjo odložili. Ker ji niso hoteli povišati plače je službo -zapustila in nobena izmed njenih nekdanjih tovarišic je ni več videla.
Nadaljnje policijske poizvedbe so ugotovile, da je Violet obiskala krajevnega župnika in mu zaupala, da je z, operacijo spremenila spol i,n si nadela ime »Vincent Jones«, pa tudi to, da bi se rada poročila s prijateljico Joanne, Lee. Tako je prišlo do poroke. Po kon čanih cerkvenih obredih- so novo-
poročenca na stopnišču cerkve fotografirali, kakor je to povsod navada. Fotograf je bil nad svojimi posnetki tako navdušen, da je napravil nekaj povečav in jih razstavil v izložbi. Tudi v Angliji mlada dekleta z veliko radovednostjo rada občudujejo slike novo-poročencev in tako so poštarice spoznale čuden par. Od tega trenutka dalje pa do policijske prijave seveda ni trajalo dolgo.
26-le-tni Vincent, ki zdaj stanuje s svojo mlado ženo v opremljeni sobi v mestu Cathford v Kentu, zavrača z ogorčenjem vsako misel o nameravani prevari. »On« ie mož in kot mož ima polno pravico, da se poroči. Na vprašanje, zakaj ni oblastem prijavil spremembe svojega imena in spola, pa ne ve odgovoriti.
Umrl je pohonMec jetike
Znameniti raziskovalec tuberkuloznih obolenj, prof. dr. Avgust Rollier, je v hegsinu v Švici umrl v starosti 80 let• Rollier je ustanovitelj helioterapnje proti tuberkuloznim obolenjem. Odkril je zdravilno moč višinskega sončnega obsevanja, ki je zdravilno za vse vrste tuberkuloznih obolenj, razen pljučne sušice.
bi postali vzgojitelji in zaščitniki domačinskega prebivalca. »Vendar je zelo težko iz napol nomadov prevzgojiti kmečki elen\ent’«
Na vprašanje, kaj misli o političnem položaju Evrope, je učenjak odgovoril: »Ne sprašujte starih zdravnikov o politiki. To ni naše področje. Vsakdo naj prisluh-, ne tistemu, kar mu je predpisala usoda.« — »Kaj pa je -usoda, gospod doktor«, ga je vprašal angleški časnikar. — »Ce na to vprašanje najdete odgovor, vas prav lep, prosim, da mi ga nemudoma sporočite«, je Soh-vvei-tzer odgovoril. »S tem odgovorom bi namreč odkrili najglobljo skrivnost vsemirja.«
Nekemu drugemu časnikarju je učenjak povedal, da je na svojem predavanju delal nad dva meseca. Dejal mu je: »0-e bi se enkrat potegovali za Nobelovo, nagrado, potem vam nujno svetujem, da si izberete kako drugo ‘temo. Ta mi je namreč povzročila izredno velike skrbi.«
Velika jezera izumirajo
Švicarski znanstvenik, prof. Oto Jaag, je u-gotovil, da so skoro vsa velika svetovna jezera »obolela« in da bodo prej ali slej »izumrla«.
Prof, Jaag, ki vodi zavod za hi-drobiologijo v Zuerdchu, in njegov -sodelavec dr. Forel sta po dolgoletnih opazovanjih ugotovila, d-a zdrava jezera »dihajo«. To dihanje obstoji v stalnih navpičnih premikih vode, pri čemer se zgornje vodne plasti, prepojene s kisikom, premikajo navzdol, kjer praviloma vlada veliko pomanjkanje kisika. Na ta -način dovaja »dihanje« rastlinam in živalim na dnu jezera potrebni kisik. Nasprotno se na ta način izločki vodnih bitij odvajajo navzgor.
Ce na-stajajo motnje v -tem zel-) občutljivem organizmu jezerskega gospodinjstva, jezero »oboli«. Pn opazovanjih obeh -učenjakov prihajajo iz mest in industrijskih središč nefiltrirane odvodne množine vode v jezera, kjer povzročajo -težka »obolenja« jezer, k-i morajo končno privesti do »smrti«. Izginotje življenjskih bitij v jezerih povzroča »zadušitev« in končno izsušitev jezera.
Za številna jezera sta učenjaka že izračunala, da bo »smrt« nastopila čez kakih 45 tisoč let.
OD TU IN'TAM
Odkar je pred kratkim maršal Tito v svojem znanem govoru ugotovil, da jugoslovanski narodi i-primerjavi z drugimi narodi vse preveč pojedo kruha, se jugoslovanski tisk obširno ukvarja s tem vprašanjem. Jugoslavija, tako je dejal Tito, poje na leto po 200 kg kijuha, Nizozemska n. pr. samo 09 kg. Zato pta Jugoslovani pojedo mnogo manj zelenjave, mesa, testenin, rib itd. Poraba koruze se je po teh ugotovitvah zelo znižala na račun pšenične moke. Pri tem jugoslovanski komunistični tisk previdno molči o predvojni proizvodnji pšenice v primerjavi s Titovo proizvodnjo. Zato so »strokovnjaki« v Jugoslaviji prišli do zaključka, da bo morala Jugoslavija tudi ob najboljših letinah uvažati pšenico za prehrano prebivdlstva.
* * *
Britanski vojaški novinec Alex Williams, ki služi v tem času na Koreji, je bil pred kratkim obsojen na deset dni odtegljaja na plači, kar znaša okrog 3800 Ur. Wil-liams igra n enajsterici svojega polka stalno vlogo »Levega krilca«. Povelju svojega nadrejenega, da bi igral »desnega krilca*, se je Williams uprl in prav zato je bil tudi kaznovan. V demokratičnih državah pa vojakom ne nudijo samo primerne plače, pač p® je tudi samovoljno ukazovanje nedopustno. V britanski spKtdnji zbornici je neki poslanec interpelimb, vojnega ministra zaradi — po njegovem --neupravičene kazni, o.
• • • " - < -
V sovjetskih rezervatih'- 'žit opazovanje ptičjega leta sb':Šklenili, da bodo odpravili obročkanje ptic. Se pred par dnevi so,,f.,nekem italijanskem mestu ustrelili., goloba, ki so ga obročkali v Moskvi. Od sedaj dalje selivk na, bodo,, več o-bročkali, pač pa jim bodo .pobarvali pero ti z rumeno bar po. Ptičja optazcvalnica v Ribinsku ■ je, to jesen številne jate lastovic, rumeno
prebarvala.	,	j, •. ,|,
* • •
V Ameriki so us tanovili * posebno izmenjalno borzo za porbčna darila,, Tako na primer v mestu Min-neapoolis mladi zakonski pan, ki so ob poroki prejeli pg deset jedilnih servisov, številne sadne ,podstavke in cvetlične vaze, lahko odvečne predmete v tej borzi zavotujajo za stvari, ki manjkajo, a* njihotiem gospodinjstvu. Lastnik novega P>odje-tja je v enem samem mesecu na tu način osrečil p>et sto mladih zakonskih pdrov. Pri tem lastnik he zahteva drugega kot pet Od 'sto provizije.
' * ■* »
V domovih gasilcev na fifhoslo-vaškem je komunistična vlada zaukazala pritrditi naslednje, napise: »Najnevarnejši ogenj ni tisti, ki uničuje hiše, gospodarska poslopju in poljske pridelke, ptač 'ija tisti, ki tli v glavah reakcionarjev,«
* * »•'i*;.	-'-i
Kevin Sheehan, irski bolničar, ki živi na Angleškem, je, sklenil, da bo postavil nov svetovni rekord n —• govorjenju. V ta namen je zaprosil za enotedenski dopust. Zarekel se je, da bo klepetal nič več in nič manj kot 127 up Sedanji svetovni rekord, ki ga menda vzdržuje neki Italijan, znaša komaj 32 ur. Za prizorišče svojega maratonskega jezičenja si je izbral plesno dvorano »Oldham« v Lancashire-u. Na vprašanje nekega časnikarja, zakaj misli, da bi moral postati junak vseh svetovnih klepetulj, saj bi ta rekord vsekakor moral pripadati ženskemu spolu, je ogorčeno odvrnil: »To, kar nameravam, ni prav nič slabše od vzpona na Mount Everest ali pdavanja čez Rokovski preliv in tudi ni prav nič lažje.« Prisotni radovednež pa, je dostavil: »127 ur klepetanja ni nič v primeri z mojo ženo, ki mi že dvajset let ne pusti, da bi prišel do besede.«
POD ČRTO
Kdo so domačini na tržaSkem področju?
Doba, v kate-ri sta pisala Kan-dler in Fachinetti, je bila doba slovanskega romanticizma, ko so ljudje kot Saiarik na široko postavljali meje razširjenosti Slovanov, -zaradi česar so jih posebno Nemci zasmehovali. Toda današnje stanje slavistike se zopet nagiba k širšim osnovam in zato je zanimivo pogledati do kakih zaključkov prihajajo ljudje resnega in trdno utemeljenega znanstvenega značaja, kot je nedvomno Lubor Niederle.
V jeseni 1953 so objavili obširna poročila o odkritju predzgodovinskih grobov na ozemlju današnje Češke. O teh grobovih sodijo, da so iz časov bronaste kulture, torej nekako 1500 let pred Kristusom. V grobovih so našli ostanke stare kulture-ter so se .ljudje začeli spraševati, kateremu narodu naj bi ta kultura pripadala. Najprej so mislili na Kelte, o katerih zanesljivo vedo, da -so v predzgodovinskih časih bivali severno od Karpatov. Kelti so pravzaprav živeli povsem ločeni od Baltiškega ali Severnega
I! «HIIU1IIUII!nilHllllllWUItilllliIIUtllUliltUllillll!IUiUllU!llilll!ltllUUtlltUilIlltil!HUl!lin;iltlU!Uit!ltlUttltHHta
morja, i-n smer njihovega naseljevanja proti -zahodu je v -razmeroma kasnejši dobi vodila prav preko Češke in južne Nemčije. V te j smeri nam zelo dosledne podatke proži monumentalno delo Henrija Huberta o Keltih. Toda že dokaj stara -dela pripovedujejo, da so bi1 i vsi severni predeli okoli Baltika naseljeni po Venetih ali Vendih. Cim globlje pa prodirajo v -bistvo teh Venetov, tem večja posta-ja verjetnost, da. gre tu za prednike današnjih Slovanov. Arheološka od kritja zadnjih let potrjujejo to v vse večji meri. Te zaključke pod-krepljajo še filološka raziskavanjo porekla krajevnih imen.
Pravi sedež stare venetske kulture je bila, kakor sodi Niederle današnja Slezija. Drugo pozorišče stare venetske kulture je bila pa Ložica, ki leži severovzhodno od Draždanov okoli Budišina (Ba-u--tzen). T. Sulimirski in J. Czeka-nowsfci sta prepričana, da je bilo področje venetske kulture v XV. stoletju pred Kristusom mnogo obširnejše kot pa je označeno z današnjimi meiami Poljske in Češkoslovaške. Nemci še v najzgodnejšem srednjem veku govorč o Vene-
tih, Vendih, Winden in pod tem: pojmujejo Slovane. Vendar Ime Winden ne označuje v IX. stoletju samo polabskih in baltiških Slova nov, pač pa ga uporabljajo tudi z;. Slovence na našem ozemlju. Slovenji Gradec je n. pr. v nemških virih iz XII. stoletja označen kot Windisehgraetz. Ko pa današnji nemški zemljepisci govorč o Luži-ških Srbih, govorč pravzaprav o Vendih.
Ti baltiški Slovani so pa že v XV. stoletju pred Kristusom imeli svojo državno ureditev in svojo dokaj razvito kulturo. Eden od njihovih glavnih poklicev je -bila karavanska trgovina med kraji na: o-balah Baltika in kraji na obali Jadrana-. Nekatere od -teh predzgodovinskih prometnih žil imenujejo arheologi' jantarske ceste. To ime so dobile -zaradi tega, ker so p-' teh cestah prevažali jantar z baltiške obale, k-i so ga potem od-premljali preko morja v kraje prednje Azije in vse do Babilona in Indiije. Šporedno s trgovino z jantarjem je na tem širnem področju uspevala živahna obrtniška dejavnost. Danes namreč ni -nobenega dvoma več o tem, da so mno-
gi izdelki za vsakdanjo uporabo ter razne umetnine, ki so jih našli v grobovih egipčanskih kraljev, starogrških vladarjev ali anaktov ter med izkopaninami etruščanskih in feniča-nskih mest v Afriki in Španiji po svojem izvoru iz področij, -ki so jih upravljali stari Ven-di. Ta ra-zprOstranost nabavnega področja- vendskih proizvodov Je povezana z globoko zasnovano organizacijo prometnih žil. Ta organizacija pa je mogla delovati, le pod pogojem tesnega sodelovanja vseh narodov, ki so živeli na prostoru od Severnega in Baltiškega morja- z ene strani in Jadranskega-ter Cme-ga morja na drugi- strani. Pogoj za to prometno organizacijo so bi-li dolgotrajni sporazumi, ki so jih sklepali Veneti z ene in Kelti ter Ilirci z druge strani.
Toda zaradi va-rnosti -teh dragocenih -suhozemn-ih zvez so VeneM marali- organizirati čvrsta oporišča v krajih, v katere so prihajale njihove karavane vse do odprtega morja-. Od-tod izvirai dejstvo, da- je ime Vendov najti zabeleženo v današnji Bretanij-i, kjer se nekdanja prisotnost Vendov očit-uje v imenih Vendee in Vannes. Današnji Du-
naj so v rimskih časih imenovali Vindobona, kar pom-enja -trdnjave ki je pripadala Vendom ali Vene-dom. Na severno - jadranski obali je bila Venecija, to je bilo ozemlje, ki je- služilo za izhodišče vendskih karavan in 'ki je zaradi tega ‘bilo verje,tno pod- politično upravo Venedov.
(Zanimivo je, da so vse d-ržavne organizacije, ki. so, bile daleč od matične dežele, imele svoj zelo strogi ustroj. Julij Cezar piše, da sc imel-i Ve-nedi v današnji Breta-niji svojo močno vojno organizacijo, ki po mnogih svojih potezah spominja na vojno organizacijo severnih Slovanov, ki so se zbirali okoli svojega svetišča v Befri. P.rav taka- organizacija je pa po svoja-h bistvenih .potezah dala obeležje pruskemu militarizmu. Toda bretanski Venedi te svoje organi-. zacijel niso ustvarili -brez bistvenih gospodarskih razlogov, kajti iz Bretami je -so odhajali ladijski prevozi če-z morje v današnjo Veliko Britanijo, od koder so dobivali kositer, sužnje in pse. Cezar piše, da so se mu -britanski Venedi leta 56 pred Kristusom uprli. Ce je uspel zdrobiti nj-ihov -upor, je temu
vzrok, ker so nekateri drugi narodi .njihovi sosedi, na skfiva-j stopili v -zvezo z Rimljani. Tako so bilii, Rimljani v stanju, da so zavzeli vene-dske -trdnjave, ki so ji-h ti postavljali -sredi močvirij in ki so imela isto obliko kot utrjena mesta slovanskih vladarjev v krajih okoli Blatskega jezera. Nekatera imena teh venedskih naselij v Bre-taniji:, kakor tudi imena samih Venedov so zabeležena v muzeju keltske arheologije v Vannesu.
Rimski pisci, ki so poznali Vene-de v B-retan-iji in na severnem Jadranu, dajejo i-sti naziv tudi Vene-dom, ki so prebivali na Baltiku. Naj citiramo samo Plinija mlajšega, posebno pa Tacita, ki je osebno poznal kraje današnje Breta,ni-je in Angleške.
Germani so pričeli prodirati proti Renu in Podonavju šele okoli 1. 300 pr. Kr. Keltska seljtgv, ki je šla preko Grške pa vse do Male A-zije, kasnejše Ga-lafije, je p^stopiD kot posledica -germanskega prodiranja. Zanimivo je, da so se Kelti in Venedi v planinskih ,predelih u-spešno ohranili germanskih zavn-jeva-lnosti.	..
(Konec prihodnjič)
VESTI s TRŽAŠKEGA
Pobratenje dneoa z nočjo?
Goriški razumnik nam piše:
V teh dneh, ko tržaški titovci ponovno krpajo mreže, s katerimi bi si radi pod Izgovorom skupnosti zopst popravili močno razreše ta.ne kosti, ne bo morda odveč, če kot človek, ki se ne ukvarja z aktivno politiko, povem nekaj svojih doživljajev in misli. Beseda »skupnost« je v Trstu še neprimerno močnejše množično geslo kakor kjer koli drugje, kjer živijo še svobodni Slovenci.
Ce pomislimo samo na čase izpred prve svetovne vojne, na delovanje političnega društva »Edinost«, lk: je na Tržaškem, vezalo vse narodne sile z vsemi strankarskimi ■in svetovnonazorskimi odtenki v mogočno in, učinkovito narodnoobrambno celoto, potem se v resnici moramo ukloniti pred mogočno veličino moči in uspehov slovenske zgodovine u teh časov. Površnost pa je pogubna na vseh poprl-ščjh človeškega udejstvovanja, in le preprosto presojanje vodi neovrgljivo v napačne sklepe.
Pred nekaj dnevi me je obiskal znanec iz Ljubljane. Razumnik, po
poklicu zgodovinar, učenjak. Veselo in skoro bi dejal prisrčno sva se pozdravila. V njegovih očeh je sicer zamrla nekdanja bistrina, skozi katero sem mu gledal naravnost v srce. Neka nevidna in zato nepredirna stena se je upirala mojemu pogledu že ob samem pritisku dveh desnic. Na vprašanje, kako da so ga spustili skozi zaveso, mi jo prostodušno odgovoril, da je to danes za vsakogar skoro tako en<> stavna zadeva kot nekdaj. »Tudi ti«, je dejal, »bi lahko danes nemoteno prišel v Ljubljano...« Odgovoril sem mu: »Jaz, prijatelj, bi lahko s pokončnim čelom hodil po vsem svetu, če bi del sveta ne zavojevala nestrpna in histerične diktatura, dekretirana krivica in maščevalnost.«
V nadaljnjem razgovoru sem o-pazil, da se- pridno poslužuje kratic in novotvorb, kakor jih je v svojem ne povsem utopističnein domfinu »1984« napovedal Orwe!l. »Novogovor« je Orvvell imenoval Ip jezik. Izmislila si ga je stranka zato, da z njim postane nemogoče 'izražanje misli, ki so v nasprotju s partijsko linijo. Ze sam ta neokusni jezik ustvarja pri sogovorniku nezaupanje. Takoj se mi je do-zdelo, da ta gospod, imenujmo go Skrobar, prihaja semkaj s posebnim poslanstvom. Ce že ni mogoč ■ nasprotnike diktature fizično odstraniti ali s podkupovanji pridobiti. jih je .treba vsaj »nevtralizirati«. Tega seveda ne zmore kak robati učitelj-preikrščenec, niti kak falirani študent ali zajedljiva Marička. ki ji je od vseh ženskih lastnosti preostala samo še histerija, pač pa to lahko stori samo »spreobrnjeni razumniški reakcionar...«
'»Ali govori resnico?« sem ‘e spraševal, ko je pripovedoval, da »Pri Slonu« lahko prebiraš vse švicarske in mnoge druge časnike. Pritrdil mi je, da celo »Demokracijo« lahko nosiš v žepu in jo tudi čitaš v vlaku ali avtobusu, le dalje je ne smeš oddati. Ce bi jo oddajal dalje, bi pač lahko veljal za »vohuna« ali »provokmerja«. V tej zvezi je poudaril, da nekomunistični slovenski tisk na Tržaškem in Goriškem pogostokrat objavlja izmišljene vesti iz Jugoslavije. Seveda — je dejal — matični tisk tako vesti registrira z zajedljivostjo. Spomnil sem ga na Kraigherjev’ grožnje in sploh n? trobilo koprskega Radia o “DZ in njenih voditeljih. Priznal je, da ti izpadi re3 niso v čast in ugled državnim organom. Opozoril sem ga, da je ; tem udaril s kladivom na pravi žebelj.
Prav tako malo je vedel o njs, kakor jaz o njegovem življenju in razmerah, v katerih živi. Da matični tisk premnogokrat laže in kleveta, tega ni hotel priznati. O kleval je tudi pri vprašanju resničnega javnega mnenje, ki ga komunistični tisk potvarja. Obmolknil je, ko sem ga opozoril na idive javnega mnenja o Tržaškem vprašanju pred enim letom in »jevnim mnenjem« danes.
Razumljivo je, da je v teku razgovora medsebojno nezaupanje neprestano naraščalo. Pogovor je nanesel tudi na vprašanje »skupnosti« na Koroškem, na Goriškem in končno z istimi potegavščinami na Tržaškem. Težko in a. očitnim trudom je prebavljal odkrivanja brezglave fratelančne politike v zamejstvu, politike, ki požira ogromne milijone narodnega premoženja pri vsej revščini in pomanjkanju doma in vodi v popolno likvidacijo zamejskega slovenstva. Pri tem pa se finansirajo tuji politični pustolovci, ki v demokratičnih državah taio In tako ne ritorejo računati na
kak, četudi le prividni uspeh.
»Skupnost«. Ali se sploh izplača poizkus, ko vendar vemo, da ne bomo našli pri skupni mizi — pa četudi gre za kulturna ali športna vprašanja — rdečega sogovornika z lastnim svobodnim mnenjem, pač pa> le več ali manj izšolanega dia lektikarja? In če bi tudi razgovor*’ pričeli, ali ne bo tak pomenek propadel že ob samem začetku in ali se ne bodo pojmi samo še bolj zamotali? Kaj razume dialektika pod pojmom: demokracija: kaj pod besedo: svoboda, svobodne volitve; kaj pomeni beseda: mir? Kakšno tolmačenje imajo za komuniste izrazi: poklic, družina, vzgoja otrok, šola, cerkev, osebna lastnina, družba', gospodarski in socialni red. zakonodaja, izvršna oblast in neodvisnost sodišč? Ali ni vsak izmed teh pojmov našel pod komunističnim dežnikom neko drugo prepleskano pomembnost?
Ali ie ob taki popolni babilonski zmešnjavi sploh mogoče sestavljati dogovore, sjjorazume, pogodbe, katerih dolajjila bi otte strani eiiako razumeli in izvajali? Ali je pri materialistični dialektiki, še sploh mogoče govoriti o poštenosti, o poštenosti in dostojnosti v našem smislu besede. Oba pojma 'imata med nami še polno vel!avo. na oni strani pa sta tesno privezana na vladavino, o kateri imamo mi čislo drueačno predstavo, kakor pa je o-nim za železno zaveso prav ,'n všeč. Ali se sploh še izplača razgovor," dokler še v'-idak> Kraigher. Marinko, Ribičič in podobni, da <
njihovih tukajšnjih priganjačih niti ne govorimo.
Verjetno se ^ ne izplača, nit ob mizi, ki nima navidez nobenega političnega niameni Tako veličastno. daleč so komunisti v Titovi Jugoslaviji s svojim »napredkom« dospeli, da se dva Slovenca, od tu >n tam ne moreta več pomenkovali — ne da bi med njima ne vstajah nezaupanje. Ob vsaki misli, ob vsakem stavku se današnji nepreobra-ženi človek sprašuje, ali je to res obiskovalčevo mnenje ali zgolj prepričanje vsemogočnega Centralnega komiteja? Ali ta človek še ra-'Zume našo besedo? To je v resnici strahotna mišeU
Morda bi vseeno poizkusili, al! morda prav zaradi tega, da bi še enkrat dokazali, da dan in noč nista zaveznika.
dečerni jezikovni tečaji
SDZ prireja v svojih prostorih v ul. Machiavelli 22-11 v Trstu večerne tečaje: -za spo-polnitev v slovenščini, tečaj franrt>ščirie in inemšline. Pri-' jave sprejema tajništvo v istih prostorih vsak delovnik, razer. ponedeljka, od 9. do 11. ure.
Na tečaje posebno opozarjamo absolvente srednjih šol. Znanje lastnega in tujih jezikov je prvi korak k zaposle-nju. Vse podrobnosti dobijo interesenti med uradnimi urami v tajništvu SDZ.
Odložitev izpraznitve stanouanj
Vladni generalni komisar dr Pa-lamara je izdal 9. t. m. sledeči odlok št. 7, datiran z 8. nov. 1954:
Clen 1. Izvršba sodnih odločb, ki odrejajo posebno izpraznitev stanovanjskih prostorov v •'Deni Trst in ki so bile izdane po 31. decembru 1952, se odloži do 30. junija 1955.
Clen 2. Izvršba sodnih odločb, ki odrejajo prisilno izpraznitev stanovanjskih prostorov v občini Trst in ki so bile izdane pred 1. januarjem 1953, se odloži do 31. marc3 1955.
Clen 3. Odložitev izvršbe v smislu člena 1. in 2. ne velja:
a) zaradi zamude v plačilu najemnine:
b) zaradi nenravnosti ali drugih težkih kršitev najemne pogodbe, ki so stranki sodno dokazani;
c) če je bil izvršilni naslov izdan v postopku zaradi motenja posesti:
d) če gre za izpraznitve opremljenih sob, ki so bile dane v najem na podlagi policijske licence;
e) če se zavezani .stranki ponudi stanovanje, ki ga ima za primern i sodnik ki odreja pris. izpraznitve.
Gestithe iz Sv. Križa
Člani in somišljeniki SDZ v Sv. Križu čutimo dolžnost, da ob priliki 70-letnice rojstva predsednika in soustanovitelja SDZ v Trstu, gospoda dr. Josipa Agneletta. izrekamo topla voščila in želimo, naj ga Bog ohrani še obilo let čilega in zdravega v prid svoje družine in v blagor tržaških in zamejskih Slovencev.
Osnutek novega volilnega reda
Podobno, kakor s o to napravile
že nekatere napredne demokratične države, je sedaj tudi sedanja italijanska vlada predložil., parlamentu osnutek zakonskih predp,-sov, ki naj bi disciplinirali volilno propagando it* preprečili razmetavanje milijonov za papirnato borbo. Ti predpisi naj bi bili odobreni istočasno, ko bo sprejet nov volilni zakon.
Zakonski osnutek ima nekakšno estetično osnovo, ker hoče preprečiti, da bi v dneh volilne borbe pomazali vse .zidove in stavbe. Zato prepoveduje pisanje po stenah in lepljenje lepakov po vseh drugih ploskvah, razen tistih, ki jih bodo v ta namen v vsaki občini posebej določili. V osnutku je tudi navedeno kako velike morajo biii omenjene površine v, občinah z več in v občinah 7- manj kot 5 tisoč prebivalci. Vsaka takšna ploskev bo razdeljena v toliko okenc, kolikor bo v tisti občini volilnih lis*. Tako bo vsaka stranka ali skupina, ki se bo v volilni borbi potegovala za glasove, imela za svojo zidno propagando na razpolago prav toliko prostora kot vsaka druga. S tem bodo stranke vsaj na tem področju izenačene in. bo zmanjšan vpliv povodnji papirja, kakršno so si lahko privoščile samo večje politične organizacije.
Odločitev volivca bo svobodnejša To je/ vsekakor važen demokratični element predlaganih predpisov.
V	predpisih je tudi določen vrstni red, v katerem bodo posameznim listam dodeljevana okenca. Prvo okence v levem gornjem kotu dobi na vsakem prostoru za lepake stranka, ki prva prijavi svojo listo volilnemu uradu, drugega, od leve proti desni, dobi tista, katere lista je bila druga, itd.; vse po vrstnem redu prijave. Predvidene so kazni za prekrivanje lepakov druge stranke, .za tistega, ki bi lepake svoje stranke lepil v okence pridržano drugi stranki ali pa bi lepake druge stranke- celo trgal itd. Vse skupine ali organizacije, ki niso vložile lastnih list, pa bodo svoje morebitne pozive lahko lepile le na prostorih, ki so v vsaki občini predvideni za lepljenje običajnih reklamnih lepakov. Pisanje po zidovih naj bi bilo za vse in povsod prepovedano in kaznivo.
Posebno manjše politične skupi-
ne sodijo, da so novi predpisi u-
mestni. tako iz. gospodarskih, kakor estetskih in tudi političnih razlogov.
»Lotta politica«, glasilo osirotelih Mussolinijevih dedičev, ki izhaja v Rimu, prinaša v svo.ji številki 44 z dne 3. novembra pod glavnim naslovom »Smascheriamo 1’apparato jugoslavo a Trieste Nomi. strutture e incarichi del',a
quinta colonna nemica — I quadri delle bande titine« vrsto imen, 1-; dokazujejo, s kakšnimi abecedar-skimi težavami se borijo večni štu dentki tržaške misinske podružnice. V, listu, ki je verna slika fašističnega pogubljenja, je nanizanih toliko laži, obrekovanj in klevet, da se nam zdi potrebno opozorili slovensko javnost na te izpade ter tudi oblasti, ki so dolžne v smislu londonskega statuta preprečiti raz-širjevanje takih laži, ki lahko pripeljejo neodgovorne v zločin.
Lojalnost in morala
Na napad v »Primorskem dnevniku« od 11. t. m. pod »Lojalnost« ne bi niti odgovarjali, ako ne b; bil imel zloben in krivičen napad na dr. Agneletta očiten namen, da ga v prvi vrsti očrni pred slovensko javnostjo in slovenskimi občinskimi svetovalci. Zato naj slovenska javnost ve:
1) da sta dr.' Agneletto in dr. Simčič zaprosila za sprejem pri dr. Palamari že dosti prej, kot pa se je vršil sestanek občinskih svetovalcev od 7. novembra;
2) da sta bila dr. Agneletto in dr. Simčič sprejeta kot predstavnika političnih strank »Slovenske demokratske 7.veze« odnosno »Slovenske katoliške skupnosti«, ne pa kot občinska svetovalca, niti kot predstavnika slovenske skupnosti;
3) na sestanku občinskih svetovalcev ni bilo prepovedano političnim strankam, da ne bi stopale v stik z vladnim predstavnikom;
4) da ima vsaka politična stranka neoporečno pravico stopati vedno v stik z najvišjim državnim predstavnikom na Tržaškem ozemlju v vseh vprašanjih, ki se tičejo njenih zadev, in to nekvarno nedeljskemu sklepu občinskih svetovalcev, da bodo oni zastopali slovensko skupnost pri obrambi skupnih slovenskih narodnih pravic 'n pri izvajanju narodnostnega statuta;
5) da je samo ob sebi razumljivo, da sta se dr. Agneletto in dr. Simčič pri prvem sprejemu pri generalnem komisarju, ko sta govorila o vprašanjih, ii so se tikala njunih strank, tudi zanimala, kako
vladni predstavnik tolmači nekatere nejasne točke narodnostnega statuta.
Ali je s tem dr. Agneletto zagrešil, kakor zlobno trdi »Primorski dnevnik«, »grobo in skrajno nelojalno dejanje«, naj sodi slovenski javnost. Ali pri tem se nam vsiljuje vprašanje: Ali nima ta napad »Primorskega dnevnika« 'še dru:' zahrbten namen, razbijati vnapr., i enotno predstavništvo slovenske skupnosti potom slovenskih občinskih svetovalcev?
        + 11
ZAHVALA
Dno 8. t. m. nas je za vedno zapustila naša draga
Marija Daneu
stara 51 let.
Zahvaljujemo se tem potom vsem, ki so kakorkoli počastili njen spomin. Posebna zahvala č. g. duhovniku za žalni obred in darovalcem cvetja.
Žalujoča mama,
sestre Erminija, Ivanka, Valerija brata Danilo in Josip Opčine, 9. nov. 1954.	ter	ostalo	sorodstvo.
Resnica * Pr a o da
Resnica, moji dragi spoštovani tovariši, se v našem jeziku imenuje pravda. In ker se naš veliki časnik, kakor vsi veste, imenuje tudi »Pravda«, je resnica v naš: deželi nek^j takega, kar si lahk i kupi vsakdo za nekaj kopejk. Tako napredni smo namreč pri nas. Da. Ampak, kaj pravim jaz osliček: da si lahko kupi? Ne, to ni res! Pravilno bi se moralo glasiti: si mora kupiti vsakdo; kajti naša vlada polaga veliko važnost na to, da pri nas v :ak državljan in vsak tovariš spozna resnico pri nas — da tako rekoč z ;i;o zjutraj vstaja jn hodi z njo zvečer spat.
Tako si kupuje tudi naš dede': Igor Petj-ovič Jenusin, ki pri nas stanuje v tretji četrti sobe, vsak dan ,za svoje dobre kopejke paket resnic, On to opravlja tako zvesto in redno, da ga časnikarski aktivist Vanja postavlja povsod za ble-stečeg? vzornika. Vsi naši meščani in tovariši namreč niso za resnico tako vneti kot naš dedek.
Zadnjič bi moral Igor Petrovič prejeti celo posebno medaljo ko’ najzvestejši časopisni bralec našega rejona. Cital sem to v »Pravdi« in ves ginjen, sem mu iz srca čestital.
»Glej vendar, kako slavna osebnost si postal, dedek« sem mu dejal. »Celo v časniku te že imajoli' Igor Petrovič je spreminjal barvo kot vsi zgrajeni komunisti, kadar ne vedo, komu izmed vršacev, se bo sreča nasmehnila. »Za Kristusovo voljo, kaj sem storil?« je boječe spraševal. »Kaj me bodo ie spet zaprli?«
-»Ne, ne, kaj pa misli?, dedek«, sem dejal. »Medaljo ti bodo pripe-!li. ker si naizvestejši čitatelj naše-f?a re:ona. Kaj nisi tega bral v Pravdi?«
»Ne«, je odgovoril dedek in sr: :še močneiše stresal, »saj vendar ne znam citati, bratec!«
»Kaj?« sem začudeno spraševal. »Ti ne znaš citati? Kaj pa uganjaš ■s temi kupi papirja, s tako množino dragocenih resnic, za katere izdajaš dobre kopejke?«
»Da, veš, dragi moj«, mi je odgo-oril dedek v zadregi, »dognal sem. da mi mahorka tobak najbolje diši prav v tem papirju zavit.«
»Dedek, za božjo voljo, kaj je to res?« sem ga navdušeno spraševal.
»Da, da, sinko moj,, prav res j? tako. Tu imaš, vzemi in poskusi tudi ti eno zviti!«
Sedaj sem tudi sam zvesti in navdušen kupovalec resnice, in če bom s tem nadaljeval, bom — če Bog da — gotovo nekega dne prejel medaljo.	Vanja	Viršenko
Uhinjen urad za epiiracijo
Tiskovni urad vladnega generalnega komisarja sporoča, da se z odlokom vladnega generalnega komisarja dr. Palamara ukinja Urad za epurac.ijo, ustanovljen z ukazom št. 50 z dne 10. decembra 1947.
Spisi v arhivu omenjenega urada se izročijo v varstvo apelacijske-mu sodišču, ki bo na zahtevo izstavljalo potrdila in prepise v epu-racijskih postopkih izdanih ukrepov.
Predavanje SPM
Slovenska prosvetna matica v; Trstu začne 18. t, m. z nizom sv ojih letošnjih predavanj.
Prvo predavanje bo 18. t. m. ob 20. uri v društvenih prostorih v u lici Machiavelli 22-11., in sicer bo predaval g. prof. Vinko Beličič c* temi »Simon Gregorčič kot pesnik in človek«.
Vabimo, člane in prijatelje, posebno pa še našo učečo se mladino. da se v častnem števila udeleže .predavanja ob 110. pbletnioi rojstva Goriškega Slavčka.
SLOVENEC 46. let želi spoziialnjo z dekletom primernih let v svrho ženitve'. Pismene ponudbe poslati na upravo lista, ki jih bo poslala interesentu
Odgovorni urednik:
Dr. Prof. ANTON DABINOVIC Tiska: tisk. Adria, d. d., v Trstu
Darilne pakete
za Jugoslavijo in druge države razpošilja tvrdka
ALASKA
Š. H A V E R I C
TRST - ulica S. Lazzaro 13-1 Tel. 35-658
Zajamčeno prvovrstno blago po naju go d n e j š ih c e njih
Potne liste in vizume
ter uradne listine, prevode v In iz tujih jezikov, ovenovljenje uradnih aktov, izpolnjevanje prošenj za potovanje v FLRJ in izročanje Delegaciji v rešitev. — Izposluje v teku dneva anegraf-ske listine, kot krstni in državljanski list ipd. Vse za majhen honorar
ABEHCIJA CELEBITAS
TRST - Ul. Machiavelli 13 - Tel. 31-404
Teleuiziia o usaho družino!
Aparati TV 17-21 palcev
PHoama na obroke
Neobvezni predujem (najmanj) 5000 lir in po 5000 lir na mesec
Izredne ugodnosti omejene na en mesec časa TEHNIČNA POMOČ
Velika izbira televizijskih aparatov
najboljših italijanskih in inozemskih znamk
RUGGERO ROSSONI
C O R S O GARIBALDI 8
ZA JAVNE LOKALE POSEBNI POPUST’