Tribuna
ljubl.jana 26 11 197o
NASI DOM0VINI za ROJSTNI DAN
Jiigoslavija, močna, vzravnana in skupna pojdi premagat lažnike, blokovske žandarje, ekonomske pritiske in nacionalizme, Po poti strpnosti v
klanec.
 ZA
Kakšne diplomante daje univerza, kakšne stro-kovnjake dobiva slovenska družba, kakšne vrste izobraženstva predstavljajo študentje - to je v ve-liki meri odvisno od tega, v kakšnih prilikah Študi-rajo in živijo študentje, kakšni so materialni pogoji življenja študentov. Važno je tudi, na kakšen način družba skrbi za študente. Važno je, kako se upo-rabijo sredstva. Važno je, koliko smo študentje sposobni uporabiti ta sredstva.
Nekajletna praksa nam kaže, da se študentje ne zavedamo natančno svojih nalog in svoje vloge v urejevanju materialnih pogojev življenja. Ne zave-damo se in se niti ne zanimamo za to. Del študen-tov, ki nimajo materialnih problemov, naj bi se udejstvoval na političnem in na kulturnem po-dročju študentskega življenja, drugi, materialno bolj prizadeti, pa bi se ukvarjali tudi z neposred-nimi vprašanji študentskega standarda.
Tisti, ki nimajo dosti denarja, individualno rešu-jejo svoj problem, honorarno se zaposlujejo. Oni se samo poslužujejo ,,blagrov" študentskega stan-darda: poceni menz in poceni stanovanj. Tisti, ki jih neposredno ne pritiskajo bremena pomanjkanja in bi se lahko aktivno udeleževali kultumo politič-nega dela študentskega življenja, so raje samo po-trošniki političnih in kulturnih dogodkov. Zakaj ne moremo dobiti študentskih predstavnikov v komisijo za materialna vprašanja študentov pri Univerzi?  Zakaj je delo socialno ekonomske komi-
sije pri 10 zamrlo? Ker ni študentov, ki bi naprej delali.
Tam, kjer ni študentskih predstavnikov, delajo brez njih predstavniki raznih organov in družbe. Studentske zahteve in želje ostanejo neartikuli-rane, člani raznih komisij lahko le ugibajo, kaj bi si študentje želeli, kaj je naiobe in kaj bi bilo po-trebno narediti.
To nam očitajo starejši, to nam očitajo naši profesorji in drugi odrasli. Ob tem pa pozabljajo na staro resnico - kakišni starši, takšni otroci. Po-glejmo torej še drugo plat medalje.
1.   Študentsko samoupravljanje je dosedaj do-živelo polom predvsem: pri političnih stališčih štu-dentov, pri denarnih zahtevah in pri nezaupanju odraslih. Starejši raje iščejo napake tudi pri kaki zelo uspešni akciji študentov. Ne gre jim vglavo, da lahko študentje mimo vseh ,,dobro" organizi-ranih in institucionaliziranih organov družbe nekaj sami uspešno ,,zrihtajo". Ko pa najdejo kakšno napako, četudi najmanjšo, se počutijo olajšane. Ob tem pa radi pozabljajo na lastne napake.
2.   Študentje ne morejo obvladovati svoj živ-ljenjski prostor in pogoje, v katerih živijo, zaradi daljnosežnih učinkov administrativnih, političnih in državniških posegov. Na primer: s tem, da so bile (deto.ma) sproščene dotacije menzam in domo-vom, so bili študentje rešeni prisile enostranske in slabe prehiane. To je boljše kot prej. Toda zdaj mora dati študent svoj denar drugim slabim men-zam in gostilnam. Sam si ne more kuhati, ker kuhi-
nje nikjer ni. Vemo pa, da je pripravljanje jedi in kuhanje bistveni del človeškega življenja.
Od zunaj ,,vsiljeno" skrbništvo se manj vpraša, kako olajšati življenje študentom, kako reševati ne-posredne praktične probleme življenja - vpraša se samo za ceno: za čim manj denarja čim vec. Tako imamo v Ljubljani Studentsko naselje - študentski geto, ki ga nam je sram kazati študentom iz tujine. Kakor je bilo nekoč v nekih glavah zamišljena družbena valilnica akademskih izobražencev, tako moramo mi danes živeti svoje akademsko življenje. Revščina se nam maščuje. V svojih luknjicah za bivanje sanjamo o limuzinah, o motornih čolnih, o vikend hišah, o Vili Podrožnik, ko pa nimamo niti ene skupne pralnice, da bi si v stroju oprali svoje umazane gate. Če nimaš primerne obleke, ne greš na ples, če nimaš v glavi, se ne gieš politike ali kulture.
Pasivnost študentov ob bistvenih problemih svojega življenja in družbe je odraz pasivnosti naših vzgojiteljev do bistvenih problemov svojega živ-ljenja in družbe. Delovni ljudjeSR Slovenije dajejo dvakrat več za pokojninsko in invalidsko zavaro-vanje kot za celotni izobraževalni sistem. Ali je to malo ali je veliko? Družbenopolitične organizacije v republiki potrebujejo toliko denarja, kakolikor porabi celotna Univerza v enem letu. Ali je to res ali ni; ali je prav ali ne. Človeka brez izostrenega političnega posluha lahko hitro zavedeš s števil-kami in z gesli - pa tudi pasiviraš. Smo pasivni učenci pasivnih učiteljev.
Page 2
TBIBUNA- NOVEMBER •   1970
KOMUNIST SE BRANI
13. novembra smo lahko v Komunistu brali kratko notico, v kateri uredništvo odgovarja na očitek, izrcčcn v deklaraciji (objavljena je bila v prejšnjj Tribuni) s študentskega zbora. Uredniki z žalostjo sporočajo, da so jih študentje celo grajali, česai pa Komunist nikakor ne zasluži. Za tem uvodnim delom notice pa nam tovariši uredniki postrežcjo s tako edinstvenimi argumenti, da mi srcc ne da. da jih ne bi citiral: ,,Glede naše izdaje .Konnmista' lahko napišcmo. da nam tendencioni-zem ni pri srcu. Tudi molk ne. O TEM PRIMERU NISMO NITI PISALI NITI REKLI, DA NE BOMO PISALI. (Podčrtal J. Z.) Zato kritike, take kot je, nc sprejcmamo. Scveda pa soglašamo, da smo malo prcpočasni glcde tcga. Tudi za to smo imeli objek-tivne razloge. Bila je prva seja konference ZKJ in tcmu dogodku smo posvetili prostor, čas in vse naše silc." ,.Primer Mijanovič" (kot ga imenujejo Tovaiiši - problcm je bil namreč zastavljen mnogo širše) namrcč polni stolpce tujih in celo naših časo-pisov že polna dva meseca. (Kai se tiče naših časo-pisov, obrniti se glede informacij na dr. Iliča, zna-nega specialista za študentska vprašanja in člana kartotckc Tribune, kiga gledc na sorodnost mišlje-nja priporočam za kooptiranje v uredništvo Komu-iiista.) Edina sporna točka ostane torej molk. Zani-rnivo je, da Tovariši tega izgovora niso uporabili že prej. Marsikaj bi lahko opravičili: Nismo še pisali, pa še bomo: o likvidaciji domobrancev v Kočevju, o Golem otoku, o ozadju afere Rankovič itd. Ve-dcti moramo namrcč, da sc slovenski Komunist predobro zavcda resnice, da smo komunisti avant-garda in da avantgarda stopa samo en korak pred delavskim razredom. Zato tudi Komunist vedno spoštljivo čaka, kaj bo prišlo z vrha, da ne bi bilo slučajno prcvcč napisancga. Kajti dva koraka naprcj - to bi bil že ckstremizem (če se milo izra-zim). Samo bojim se, da se pri vsem tem previdnim čakanju. oprezanju in pri svojevrstnih aforističnih komentarjih - skriva nova nevšečnost. Kaj če se tam dalcč, bogu za hrbtom, v Bcogradu, zakuha kakšna revolucija, Komunist pa bo prcvidno mol-čal in še naprej tapkal po starem? Sicer pa - brez strahu, to se najbrž ne bo zgodilo. Oportunizem je bil, je in bo vedno tisti, ki potegnc najdaljšo. In tega sc tovariši s Komunista prav dobro zavedajo.
JAŠA ZLOBEC
VPRAŠALNIK
STOJAN VODOPIVEC, študent prava, roj. 1946, iz Nove Gorice, predsednik"sindikata stano-valcev štud. domov (1969-70).
Pred mesecem dni ste sprejeli in podpisali druž-beni dogovor o kreditiranju in štipendiranju štu-dentov in dijakov. Zanima nas, kako poteka izvrše-vanje dogovora?
Da vas popravim, družbeni dogovor je bil pod-pisan do sedaj samo na republiški ravni.
Izvrševanje dogovora poteka v redu, brez večjih težav (v večini primerov), ker so zainteresirani spo-znali, da se uresničuje to, o čemer smo zadnja leta sprejemali deklaracije in resolucije - o potrebi obnavljanj kadrov in podobno. Kjer čutijo večjo potrcbo po kadrih, tam gre pač hitreje. Mislim, da je to eden od večjih uspehov reforme.
Težave pa so predvsem v manjših gospodarskih organizacijah, kjer prevladujejo zaprte strukture in tega je žal preveč v Sloveniji. Mislim, da pomeni družbcni dogovor splošni premik v diužbi. Kar se študentov tiče, so bili o tem dovolj obveščeni v časopisih, po radiu in televiziji, v Tribuni in tudi osebno, v pismih. Predvsem pa smo pričakovali večjo angažiranost pokiajinskih klubov, ki pa so, razen redkih izjem, odpovedali - očitno se ne za-vedajo vloge in pomena dogovora. Sami študentje so po stari navadi pasivni in nezaupljivi, ker se jirn pač zdi, da morajo za denar prosjačiti. Kar pa ni res - to je le zahteva po uresničevanju lastnih uza-konjenih pravic. Študentje očitno ne verjamejo v poštenost, zavzetost in učinkovitost institucij, tako da mora v njihovem imenu, v vlogi advokata, nastopati majhna skupina študentov pri IO-ju. Splošno vzeto, upam, da bodo vsi spoznali po-membnost tega dogovora in ga uiesničili, kot je bilo zamišljeno.
-bc-
politiCne in ekonomske koristi tujih kapitalistov od naše ekonomske emi-
GRACIJE
Poverjenik zahodnonemške firme, Slovenec, je te dni obiskal več ljubljanskih in mariborskih teh-niških gradbenih srednjih šol. Predvajal je kratke filme in kazal slike o delu projektantov pri tem podjetju. Potem je razdeljeval priloženo brošuio za novačenje naših strokovnjakov za Nemčijo.
Vprašanje naši vladi, skupščine in CK: Kdaj na-meravajo naši odgovorni funkcionarji javno pove-dati svoje idejnopolitično stališče o objektivni eko-nomski in politični vlogi ekonomske emigracije na doseženi stopnji razvoja kapitalizma in socializma v Evropi? Zanima nas, kaj menita o tem predsed-nik Republiškega sveta Zveze sindikatov, tov. Tone Kropušek, in republiški sekretar za delo, tov. Jože Božič?
Firma Holzmann se uvršča v sam vrh nemških gradbenih podjetij.
Na številnih gradbiščih v Nemčiji in inozemstvu opozarja značilni znak firme: tu gradi Holzmann.
120 etna tradicija obvezuje. Gradnje v več kot 40 deželah potrjujejo raznolikost idej Holzmannovih inženirjev in vzorno delo vseh sodelavcev.
V  35 filijalah in večih pripadajočih podjetjih se odvija delo pri tiačrtovanju in izvedbi projektov v vseh panogah gradbeništva v letni realizaciji preko 1 Miliarde DM.
Te storitve omogoča: prizadevnost 25000 nameščencev, najmodernejši načini gradnje, napredna tehnologija, in velika mehanizacija.
V  naši centrali v Frankfurtu je našlo prijetno delovno-mesto že mnogo Jugoslovanov.
Tudi za Vas je pri naši Firmi v Frankfurt ali okolici delovno mesto — v biroju oziroma na gradbišču.
Področja dejavnosti:
Visokogradnja, industrija, mostogradnja, temeljenje in vodne zgradbe, obrat za opaže, tovarne polizdelkov, prednapeti beton, elektronski računski center.
Začetna plača za absolvente tehnične šole znaša 900 DM (brutto). Nadurno delo je obračunano posebej z 25 % pribitkom. Po uspešni priučitvi na nemške predpise in izpopolnitvi znanja jezika je edino merilo za dvig Vaših dohodkov, prizadevnost in storilnost.
Delovni čas znaša 40 ur tedensko, vsak dan razen sobote od 7.45 h do 16.15 h, pri tem je všteto pol ure za kosilo. V naši menži je izdatno kosilo po ceni 1 DM dnevno.
Tudi za Vašo ženo, oziroma dekle je možnost zaposlitve pri nas. Brez vsakega posebnega zrianja se lahko priuči v elektronskom centru za delo pri predelavi podatkov. (začetna plača 750 DM).
Na gradbišču ali v Biroju?
Bivališče
ulica
govorite nemško?
Predviden začetek dela
kraj, datum
odtrgati inizročiti našemu inženirju
TRIBUNA* NOVEMBER . 1970
Page 3
NAMESTO ZADUŠNICE
Ob smrti francoskega državnika Charlesa de Gaulla se pojavlja mnogo vprašanj, ki segajo v samo bistvo osnovnih mednarodnih problemov, negoto-vosti ter morda že smernic njihovega razreševanja. De mortuis nil nisi bene. Pa vendar, mislim, bi morali ob tem dogodku razjasniti precej stvari. Zdi se mi, da opredelitev de Gaullove vloge v franco-skem in evropskem okviru, ki smo jo lahko slišali od naših in tujih državnikov, ni samo vprašanje pietete in spoštovanja do smrti. ,,De Gaulle, kot vojak in državnik, je vse svoje življenje posvetil boju za svobodo in neodvisnost svoje dežele. Nje-gova politika nacionalne neodvisnosti, zbliževanja med državami, preraščanja blokovske razceplje-nosti, predvsem v Evropi, za kai se je dosledno zavzemal, v sklopu piizadevanja, da bi Francija dobila ustrezno mesto v mednarodnih odnosih - si je pridobila spoštovanje jugoslovanskih naro-dov . . ." (Delo, 11. XI. Iz govora nekega našega državnika)
Vprašanje nam bo postalo precej bolj jasno, če si le v skopih obrisih ogledamo de Gaullovo poli-tično pot od njegovega nastopa leta 1940 pa do nečastnega umika ob referendumu.
-   Ob začetku vojne se de Gaulle uveljavi kot predstavnik vsega francoskega naroda in iz Lon-dona vodi odpor. To je Iahko storil iz dveh razlo-gov:
1.   ker je  v sebi združeval interese vladajoče francoske buržoazije, ki so v tem trenutku zasto-pali potrebe celcga naioda; in
2.   ker so predstavniki delavskega razreda (v sin-dikatih in v strankah) pristali na princip, da je na-cionalni interes važnejši od raziednega (kar se je kasneje pokazalo kot katastrofalna napaka).
-   Isto napako so naredili delavski voditelji tudi po vojni. Vsi se spominjamo velikega hrupa okoli ,,bitke  za  premog",  ,,bitke  za jeklo"  (Maurice Thorez)  in  predvsem piizadevanj za močno in enotno državo. ,,Ena policija, ena atmada" je dejal - spet - Maurice Thorez, medtem ko je razpuščal delavske milice.
-   Vsa   de  Gaullova  politika je bila nenehna obramba in boj za koristi kapitala, kjer je nasprotja starega sveta, ki jim ni bil kos, skušal reševati s tem. da je varal delavski razred (navidezno sodelo-vanje delavcev v vodenju proizvodnje).
-   Eno glavnih de Gaullovih gesel je bilo: zdru-žiti in utrditi kapital za razvoj francoskega naroda.
-   Mcd leti 1946 in 1958, ko ni bil neposredno na oblasti. je bil s svojo stranko RPF (Zbor fran-coskega naroda) eden glavnih povzročiteljev krize IV. republike.
-   V   situaciji   permanentne   krize   (nekajurne vlade itd.) je nenehno utrjeval idejo, da je veliki predstavnik Frandje (Francija sem jaz), nc pa kapi-tala, da je skratka nad interesi razredov.
-   V prvem obdobju svojega režima (1958-63) je z najrazličnejšimi političnimi manevri utrdil svoj položaj: francosko vlado je spremenil v tip pred-sedniške vlade: občutno je zmanjšal moč zbornic; polastil se je določenih odločujočih pravic, pred-vsem pravice do razpustitve Narodne skupščine.
-   V  istem obdobju je prisilil francosko bur-žoazijo, da se je podredila državnemu aparatu, in uredil problem armade.
-  V tem istem  času  so ga  predstavljali kot odločnega borca za dekolonizacijo. Pri tem pa ne smemo pozabiti dejstva, da je bil de Gaulle v tisti vladi, ki je 1945. leta uničila (fizično) Alžirski Svet zaradi njegovih zahtev po neodvisnosti. In navsezadnje je bil de Gaulle tisti, ki je zahteval ,,mir pogumnih" v trenutku, ki je odgovarjal se-vernoafriški in francoski buižoaziji. BU je torej člo-vek, ki je (ker je moral) opustil klasični način ko-tonizacije, v kar so ga prisilile zahteve delavcev in kmetov teh dežel.
-  V teh petih letih jc lahko zdiužil svoj razred (buržoazijo), da je lahko ustvaril ugodnc pogoje za izkoriščanje francoskega proletariata. In ko so na-stopile ugodne okoliščine, je jasno pokazal svoj pravi obraz.
-  Stavka rudarjev 1963. leta. S pomočjo ko-rumpiranih delavskih voditeljev je osamil stavko in znova zmanjšal pravice dclavskega razreda.
-   Nova stopnja v boju proti pravicam delav-skega razreda je bila Fouchetova šolska reforma, ki avtomatično onemogoča ogromnemu številu mla-dih nadaljnje šolanje.
-   Uvedel je novo reformo, ko je z odpravo do-ločenih demokratičnih institucij in z uvedbo novih direktno omejil pravico do stavke.
-   Uvedel je nepregledno število novih nedemo-kratičnih sprememb, vendar naštevanje najbrž tu ni več pomembno - morda bi samo še omenil Sta-tut šolskih direktorjev, s katerim so se praktično prepovedale stavke v šolstvu.
-  V tem času je francoska buržoazija priprav-ljala načrte (IV., V. in VI. načrt), s katerimi je vse bolj postavljala pod vprašaj za visoko ceno izboje-vane pravice delavskega razreda.
-  V dramatičnih majskih dogodkih oseminšest-desetega leta je de Gaulle odvrgel zadnjo krinko svoje navidezne demokratičnosti. 10,000.000 de-lavcev stavka, milijon pariških demonstrantov za-
hteva odstop de Gaulla. De Gaulle se poveže z biv-šim generalom OAS, Salanom, da bi zadušil fran-cosko revolucionarno vretje. Francoske čete v Nemčiji se premikajo proti meji. Stari general je pripravljen poseči po skrajnih sredstvih. Posledice so znane.
Iz naštetih drobcev je očitno, kakšno vlogo je igral de Gaulle na svetovni sceni. Bil je tipičen bonapartist, ki je z vsemi sredstvi dušil in zatiral francoski proletariat (socialni problemi franco-skega delavskega razreda so med najhujšimi v za-hodni Evropi). S tega stališča je treba tudi oprede-liti odnos Jugoslavije do takih in podobnih reži-mov. Če nam beseda svetovna oziroma evrop&ka revolucija še kaj pomeni, potem se moramo za-vedati, da je nek revolucionaren vzgib mogoč samo preko gibanja vsega evropskega proletaiiata. Treba je vzpostaviti aktivno zvezo in sodelovanje med delavskimi gibanji, ki sta jih vzhodna birokiacija in zahodni imperializem onemogočila (kontrarevolu-cionarno dejanje razdelitve najmočnejšega evrop-skega proletariata na dva dela). Bojim pa se, da je ta poziv (ki je trenutno v evropskem prostoru živ in prisoten) že vnaprej obsojen na neuspeh. Vse namreč kaže, da se je Jugoslavija že - vsaj pasivno - vključila v ta status quo, in kar je še huje, prav-zaprav usodno - tudi naša partija kot ideofoška ala se je v tem problemu poistovetila z državo, stopila je na pozicije, ki direktno onemogočajo vključitev v naraščajoče gibanje evropske sociali-stične revolucije.
jaSa zlobec
OHLAPNEŽl ZMAGUJEJO
Beograjski cinik, ki je dejal, da v Jugoslaviji ni najpomembnejši mož za predsednikom Titom predsednik zvezne vlade, ampak šef velikega beo-grajskega trgovskega združenja, se ni dosti motil. G. Mitja Ribičič, predsednik zvezne vlade, ima malo pooblastil, v rokah pa prazne vreče za denar in ogromen proračunski primanjkljaj. Kadar hoče sprejeti kako pomembno odločitev, mora dobiti privoljenje vseh šestih jugoslovanskih republik in obeh avtonomnih pokiajin. G. Vlada Visnjic, Generalexportov komercialni direktor čigai obra-za večina Jugoslovanov še nikoli ni videla, ima obi-lico denarja (od tega precej v dragocenih trdnih valutah) in ga lahko investira kakor mu drago. V času resne kreditne stiske v Jugoslaviji daje to dej-stvo njemu in nekaterim njemu podobnim ljudem (večinoma šefom velikih beograjskih bank in trgo-vinskih združenj) veliko gospodarsko moč in - kot pravijo njihovi kritiki     znaten politični vpliv.
Do prihodnje pomladi utegne imeti predsednik zvezne vlade in njegova vlada še manj moči, kot jo imata danes. Če bo do tedaj postavljeno kolek-tivno predsedstvo, ki ga je prvič v javnosti omenil predsednik Tito septembra, bo prevzelo večino funkcij zvezne vlade, druge pa preneslo na vlade osmih delov Jugoslavije.
Sprva je bil načrt predsednika Tita v Beogradu hladno sprejet. Ekonomska politika, vplivni beo-grajski tednik, za katerega pravijo, da je blizu novim tehnokratom, se je spraševal, če je Tito upo-števal posledice utrditve republik ,,z vsemi last-nostmi države". Ostali kritiki so se strinjali, da je bilo v Jugoslaviji decentralizacije preveč ter da je daleč od tega, da bi bila premalo decentralizirana; kot rezultat se je pojavilo dejstvo, da je vlada ohromljena prav tedaj, ko vedno slabša gospodar-ska situacija zahteva akcijo.
Kritiki federalizma so našli ,,zaveznike" v borbe-nih beograjskih študentih, ki so 21. oktobra začeli s stavko. Radikalni študentje so na beograjski uni-verzi izgubili vpliv, ki so ga imeli ob svojem višku junija 1968, ko so njihove demonstracije prejele določeno podporo javnostj in so celo uspele za-vleči uradne načrte za gospodarsko reformo. Toda prejšnji mesec so s protestiranjem prav pred nosom vlade zagrozili, da bodo šli v opozicijo pri vseh spornih problemih, tudi pri najpomembnejšem -pri shemi federacije.
Neposredni povod za študentski nemir je bila obsodba levičarskega študentskega voditelja g. Vla-da Mijanovica (na splošno imenovanega ,,Revo-lucija") na 20 mesecev zapora zaradi ,,proti-državnega delovanja". Mijanovic je bil junija eden izmed organizatorjev študentske stavke v soli-darnost s stavkajočimi rudarji v Bosni. Pred tem pa je močno užalil oblasti z objavo zgodbe v štu-dentskem magazinu; povest je bila komajda prikiit napad na potovanje predsednika Tita v Afriko. Po obsodbi so študentje za več dni zasedli univerzi-tetna poslopja in v sprevodih po Beogiadu nosili plakate: ,,Meščani, resnice ne poznate, ker berete časopise". (Beograjski tisk ni poročal o stavki.) Sam g. Mijanovic pa je začel z gladovno stavko.
Značilno za študentsko nedoslednost je bilo, da je njihov radikalni list Student v isti številki objavil napad na oblasti zaradi aietacije Mijanovica, raz-glas ,,republikanske diktature" in članek, ki zahte-va sodno preganjanje hrvaškega zvezdnika, ki mu
pripisujejo javne protisrbske izjave. Študentje se zavzemajo za večjo svobodo in to jim pridobiva simpatije beograjskih protistalinističnih inte-lektualcev. Prav tako pa hočejo več polnokrvnega socializma, česar večina Jugoslovanov noče. Pred-vsem pa v imenu jugoslovanskega nadnacionalizma zavračajo načrt, da bi Jugoslavijo spremenili v ohlapno federacijo republik.
Stavka je soočila oblasti z neprijetno dilemo. Lahko bi aretirali kolovodje in s tem tvegali na-dalnje incidente in verjetno vneto podpiranje štu-dentov s strani tistih Beograjčanov, ki so bili vze-nmirjeni že zaradi sedanjega porasta cen; lahko pa bi pustili vso stvar, naj se razvija sama, ob tveganju, da bi bile oblasti videti šibke in nemočne. Tako se je dejansko tudi zgodilo. Stavka je nato prenehala in ob koncu prejšnjega tedna je prva partijska kon-ferenca (v dveh letih) enoglasno odobrila zvezne predloge.
Komunistični partiji so sedaj zaupali nalogo, da Jugoslavijo razvije v vrsto rahlo povezane federa-cije (marsikdo bi jo imenoval konfederacija), v čemer mnogo Jugoslovanov vidi edino alternativo centralističnega beograjskega režima. Od leta 1966, ko je bil vržen tedanji šef policije g. Alexan-der Rankovic, se Jugoslavija oddaljuje od te vrste vladanja, ki se je izkazala kot neprimerna za mno-gonacionalni značaj dežele.
Ustavni pravniki in politiki sedaj izdelujejo točne funkcije kolektivnega predsedstva, ki bo vodilo novo federacijo. Prav tako morajo določiti njegovo mesto v že dosedaj zapletenem jugoslovan-skem ustavnem sistemu, kai ne bo lahka naloga in bi lahko vodilo k novim nesoglasjem. Pomemben vzrok prepira bo pravica vzeta na vse resnično po-membne odločitve, pri čemer bodo verjetno vztra-jale nekatere republike, še zlasti Hrvatska. Ver-jetno do ustavne krize ne bo prišlo, čeprav so jo nekateri plašljivci napovedovali za to jesen.
Paitijska konferenca je objavila tudi ukrepe za brzdanje inflacije: začasno zamrznenje cen naj-pomembnejših surovin, živil in uslug; zmanjšanje potrošniških kreditov; veliko denarno kritje za uvoz. S tem bodo oblasti pridobile čas za resnično trd protiinflacijski paket; o njem naj bi se po pri-čakovanju vlada posvetovala prihodnji teden, za-tcm pa ga objavila.
Pomembnega novega gospodarskega načrta za 1971-75 pa za sedaj vseeno ne pričakujejo pred majem. Za njim namreč tiči vprašanje prihodnje oblike gospodarskega sistema dežele in koliko se bo ta razlikoval od republike do republike. Na par-tijski konferenci najavljena namera, da bo vsaka republika sama odločala o maksimalni površini pri-vatne zemlje, ki bo dovoljena kmetom, kaže, da bo lahko prišlo do znatnih razlik.
Vsi bi radi ohranili enotnost tržišča, nihče pa ni prepričan, kako je to treba storiti.
Jugoslavia - The looseners win The Economist, 7. novembra 1970
PREVEDEL JANEZ STERGAR
V prejšnoi številki Tri-bune nam je na šesti strani Zasnov ponagajal tiskarski palček« Naslov članka v pr-vem stopcu je: Od "zunaj" vsiljena reforma. Avtorju in bralcem se opravičujemo
TOVARIŠEM S TELEVIZIJE NA SPOTIKO
Začnimo s politiko: Kaj je za vas politika? Pri-vilegij manipulacije? Veščina izjgravanja? Ne-lastno študentom? Zakaj se vam zdi nevarno, če se dotaknete študentske politike? Nevaino za koga? Vi, ki ste se razpočili od pomembnosti, ko imate denar, vi, ki si domišljate, da ustvarjate politiko, pa ste samo žrtev politike.
Kakšna slaba vest se vas drži?
Zakaj vam nihče noče nasoliti pameti?
Zakaj se naša TV izogiba obravnavanju študent-skih političnih gibanj ali študentskega gibanja pri nas? Ne želim govoriti o splošnem ali osebnem odnosu TV in tevejčkov do vsega, kar se dogaja na univerzi (če ne moreš biti pokioviteljski, se stvari raje odpovej), bolj zanimivo je tisto, kai se je zgo-dilo v zadnjem času. Izvedeli smo za sestankarsko dirko zaradi prispevka, ki ga je napravil njihov no-vinar ob teach-inu na Filozofski fakulteti, ko smo obravnavali sojenje Mijanoviču ter med drugim tudi problem informiranja. Nekaj dni kasneje se je novinai, ki je snemal Maratou, pievidno izognil predavalnici, kjer je potekalo nadaljevanje teach-ma. Približno teden dni pozneje niso objavili pri-spevka o študentski kulturi, ki je bil povezan z akademskim večerom v Filharmoniji, ker naj bi bila to samo preoblečena politika. Iz takega od-nosa do študentske kulture se da sklepati, da je politični interes študentov nekaj subverzivnega, belogardističnega, nekaj takega, kar ogroža poli-tični sistem. AU pa je naša TV samo to kar si želijo tisti, ki jim je tako prav. Ali pa so tevejčki vlogi delavca v sredstvu množičnega obveščanja - ne-dorasli.
„ V
 i    SVETLO3I " ...
1. SLIKANICA HAIR
Gledanje Haira se je dogajalo na način gledanja barvne slikanice. Obračaš uste z otroško radoved-nostjo. Ko zapreš slikanico, nisi več radoveden in greš spat.
Ples, show je zakrival resničnost nekega sveta, ki bi v hairu izbruhnila na dan.
Navkljub nekovencionalnemu gledališkemu pri-stopu je bila odsotnost identifikacije popolna. Meja je ostala - nepremostljiva in dokončna.
 Stibuua
2.   RDEČELASI
Cudoviti so ti lasje. Da jih razumeš, se jih moraš dotikati. Svetli so z malo rdečega preliva. Kot za-peljiva ženska so ali dobra popevka. Hitro gre v uho. Potem je samo še spomin.
3.   LASANJE
O odnosu med nastopajočimi in šest tisoč mla-dimi, ki so v mogočnem navalu osvojili dvorano Tivoli. Navdušeno ploskanje, ovacije in popolnoma nekritična identifikacije s tistimi na odru. Hair so tipičen produkt zahodne, točneje - ameriške, civi-lizacije. Mamila, seks, pacifizem, iz nekonformiz-ma rojen novi konformizem - že dolgo ne tako otročje in primitivne mešanice. Če pa vsemu temu botruje še tipičen balkanski pristop, je mera polna. In s tega stališča se zdi tako beograjski nastop kot ljubljanski odziv jasen dokaz (pa naj ta opljuvana fraza zveni še tako prazno in hipokritsko) duhovne revščine in praznine.
4.   NAJLEPŠI TRENUTEK ,,HAIR"
Rumeni balonček, lebdenje v kopreni toplote teles, plesoče dlani, igrivo popotovanje preko bla-zinic prstov; upanje v možnost novega sveta.
Izbruh grabežljivih rok - privid zlomljen v vsakdanjost prilaščanja. Ubožček. Balonček? -Človek!
5.   GLASBENI LASJE
Mislim, da je nesporazum, ali kakor ga že ime-nujemo, najbolj očiten v glasbenem delu ,,musi-cala" Hair.
Mlada, ,nova" generacija Amerike je najbolj zavezana ravno svoji glasbi. Glasbi, ki ni drugačna samo v obliki, temveč predvsem v vsebini. To je glasba Zappe, Hendrixa, Jefferson Atrplane . . . in ni popcvkarstvo tipa ,,bubble-gum". In (recimo jih hipiji) iz Hair so del mlade generacije Amerike, toda pojejo nam in plešejo z nenjihovo glasbo, glas-bo, ki je predvsem všečna in šele potem kaj dru-gega, če je, seveda, v kar pa dvomim. Poslušamo glasbo, ki je le opisovanje, brez večjih globin, le nekakšna opora tekstu in sceni. To, kar se izvor-nosti tiče. In še - orkester, ki je igral na beograjski predstavi, je bil milo rečeno zgrešen. Slišali smo glasbcno sprcmljavo treh predstav Las (ameriške, londonske in pariške) in vse so biJe kar se ,,obrtni-ške" plati tiče brezhibne. Ne vemo pa, komu je v Beogradu padlo na glavo, da je y orkester uvrstil trobento ali kar dve. In vse skupaj je zvenelo kot v kakšni boljši srbski kafani ali na tekmovanju za najboljšo trobento Dragačeva. Georgu Harrisonu bi vsi njegovi dolgi lasje in še brada povrhu vstali v zrak ko bi čul Hare - Kiišno ob spremljavi srbske
trobente!  Škoda, zakaj orglar in kitaiist sta bila nad povprečjem.
Pa nič zato, v kopici nesporazumov okoli pred-stave in v njej, eden več ali manj pač ni izjemno pomemben!
6.   HAIRINKAMELA
Hmm, Hair so citre, Pupilija pa kamela - dro-medar. Dromedar je kralj puščave, pupilični dro-medar rije po kapilarah, onečašča možgansko skor-jo, golta spermije in luknja drobovje.
Haii so pa citre, blagozveneče citrice, ki širijo žile in oko, lahkotno poskakujoče citrice, ki včasih izgubijo zavest in telebnejo v dobro oblazinjen na-slonjač malomeščanske kloake.
7.   VPRAŠANJE O KRIVDI
The American Tribal Love-Rock Musical? Nova kultura (plemenska, klanska, izobčenska, podzemska, astrološka, sferna), novo čutenje, ekstaza neke zračne, sončne svobode, iziažena (predstavljena, zaigrana) na star način (musical), s starimi sredstvi (oder, glasba, literarna fabuld)?
Zgodilo se je: karikirani, smešni ,,prejšnji" svet je na svoj, potrošniški način kupil predstavo in jo použil. Rože v zobeh prežvekujoče krave. Projek-cija k hipijem (bem jimboga!) je dovršena, kathar-sis je sladko, lahek je sen.
Čigava je krivda?
8.   KOSAJEBISE
Pocukrana opereta veselega življenja, nagci se vesele svojih ritk, med črnimi, rdečimi in roza lulčki ni več rasne diskriminacije, velikost organov je izgubila svojo socialno diferenciacijo. Rečem si hipi: danes sem že trikrat premišljeval about that, you know. Zdaj bom pa malo zapel. Obiiam si uši in jih zobljem. Tako jezim buržoazijo in živim od nje. Res ne vem, kaj bi počel, če bi mi umrla, svinjska zagata, takole pomisliti, šel bi na zahod, počistil deželo Indijancev in postavil Broodway. Rečem si hippy: odrski drekac si, ki te bodo po predstavi skopali in počesali, o sin Amerike, ki ti je ud razpoznavni znalc, otroke boš plodil v svetem zakonu in jim pripovedoval o Buffalo Billu. Kje je sonce. Sonce je zdaj tu. Potem ga bom načrtno pozabil. Kaj pa naj.
9.   KOSA - AVTENTICNOST IN IGRA
Beograjska Kosa je prijetno pripravljena pred-stava. To je le navidezno laskanje, predstava je namieč pripravljena. Na odru je nekaj profesional-cev, ki jim je zaradi spektakularnosti in avtentič-nosti dodano hipijevsko pleme. Predstava tako živi in se misli dualistično. Poleg tega je Kosa pred-stava. Zato ni ultimatski izlet, ni potovanje v res-ničnosti. Ko fantje in dekleta zapojejo ,,Let the sunshine In" in malo poplešejo s publiko, ki jo pridobijo tako, da jo zvlečejo na oder, se predstava iconča. Potem grejo v garderobo, se stuširajo in vržejo v dokaj meščanske obleke.
Okrog polnoči stojita na drugem peronu, od koder gre ob 0.15 vlak za Beograd, dve skupini: manjša skupina profesionalcev in večja - pleme.
Predstavljajo se vam mladi pesniki Reke, zbrani v »Književni grupi mladih", ki jo vodi književnik Nedeljko Fabrio. Skoraj vsi študirajo in pišejo na Reki (Josip Baduiina je pred kratkim tragično pre-minul). Svoje pesmi so objavili v mnogih leteramih revijah in študentskih časopisih. Kljub svoji mla-dosti so nekateri med njimi že izdali svoje pesniške zbirke.
Na žalost lahko zaradi pomanjkanja prostora objavimo samo drobce njihovega dela in bo zato slika ,,reškega pesniškega trenutka" zelo nepo-polna.
CVIJETIN MIHAJLOVlC - 1947 SESEN
Nije jesen samo opadanje lišča u jesen
bijeg laste.
Ujesen
sve pobjegne
nekud u krajeve daleke.
Ostanu samo jesenji dani prazni
sa svojim kišama
sa svojim pticama koje ni sebe da
razvesele.
Te ptice se samo u jesen primijete. To je za mene jesen te ptice koje se
samo u jesen primijete. To primječivanje tih ptica To je zapravo jesen.
MALA SLIKA NA ZIDU
sav zid sklonjen iza slika
u hodu provjeravam u hodu stečene
u hodu ispod male slike pa opet istrčim u svijet da u hodu usvajam u hodu provjerene
BORIS TERNAR - 1939
SUTON
čitam zadnja slova
oko prvih več šišmiš leti
NE TREBA MI JAKO SVJETLO duša svlači pjesmu
BOLESTAN SAN
plavo nebo
tri dana je krevet plovio
ARS
imam neke riječi
ali misli su nikakve
ANDJELA SLAVICEK - 1949
naivke
navike.
CUDNA SMO MI NEKA ARMIJA mašemo bijelim zastavama a
LOŠA PJESMA
pobjedjujemo.
Uvijek je nešto loše.
Loše vijesti i glas spikera kome svjetlo
' i nečge blato,
Ijubav i rat jednako bezlično zvuče. Loše je iči ulicom, a oko tebe samo
vješalice za kapute, za drugih šetnji obalom željeti se
porvati morem i izgubiti. Loše je buditi se sam u sobi, biti sam
u sebi, sam sa sobom i sam kiaj Stjepana i neke Maiije. Loše je stati i zamisliti se o lošem kad znaš da imaš pesnice koje se stežu
a ne udaraju.
JOŠ NE SRETOH DVA UDRUŽENA LUTANJA I NE CUH DUET PROSJAKA adokazano je da jednonogi slabo hode iako Saveza
bezudovaša i prije boga nije bilo, jer siti rodjeni i siti pokopani
ne bune se.
MOJ OTPOR JE NAJVIŠE STABLO,
suviše nisko da bi dotaklo nebo.
MARICA-MAJA KURELIČ - 1947
POKLINITE MI
jednu malu igračku
i produžite moje neznanje
IN   TO
VBT-BK     ZZ.
 OB   \H5°  ' •   *
0, JOGA.O, POEZIJA
(Allen Ginsberg: Pričevanje na Chicago Conspiracy
Trial)
(Chicago, 1969)
VPRAŠANJE: Lahko razložite poroti religioz-no značilnost te poezije?
GINSBERG: Ena od glavnihjog (-yoga means yoke-) je povezovanje zavesti s podzavestjo in je raziskava stanja sanj s poskusom raziskati stanje sanj ne glede na to, kako težavne so - čeprav vse-bujejo histerijo, sendviče čktveškega mesa z uma-zanimi zadnjicami, ker so to univerzalni simboli, v sanjah vsakega človeka.
Pristop v jogi je povečanje zavesti - biti zave-sten, da bo zavest vsakogar vsebovala vse, kar se bo zgodilo v telesu in duhu.
Del moje celotne poezije je bilo beleženje sanj - vedno sem se skušal spomniti vseh svojih sanj, ne da bi jih cenzuriral, tako da sem naslednji dan imel pregled nad njimi in sem lahko spoznaval sebe pod-zavestnega.
Del Zent in del joga - meditacije vsebuje objek-tiven neoseben pregled vzpona in padca in izginja-nja misli v duhu - vseh rrusli, kakršnekoli so: misli o spanju s svojo materjo, kar je splošno, misli o spanju s svojim očetom, kar je tudi splošna misel, misel o spreminjanju v angela, misel o plavanju, misel o obisku coctail-party, misel o neuspehu. Z drugimi besedami, poskus, spet spojiti zavest in podzavest, zapisati podnevi, kar se je dogajalo v najgloblji meditaciji noči in stanja sanj. Torej je del joge premostitev javnega in privatnega, subjektiv-nega: javnega, kar je zavest, kar lahko rečemo dru-gim, in privatnega, kar lahko zaupamo samo naj-boljšim prijateljem.
V.: Hvala lepa . ..
V.: Napisali ste tudi knjigo poezije Reality Sandwiches (Sendviči realnosti)?
GINSBERG: Da.
V.: V njej je pesem ,,Love Poem on Theme by Whitman"? !
GINSBERG: Da.
V.: Če se jo spomnite, jo lahko poveste? !
GINSBERG: (recitiia)
V.: Bi lahko razložili religiozno značilnost te pesmi?
GINSBERG: Kot del naše narave - kot del naše človeške narave - imamo veliko ljubezni. Mnoge so potlačene, mnoge zanikane, mnoge zani-kamo sami sebi. On pravi, da je viačanje teh lju-bezni in zavestnost teh ljubezni, edina pot, da se ta narod reši in postane demokiatična in spiritualna republika.
Rekel je, da dokler se ne bodo občutki, než-nost, neustrašenost, spiritualnost, naiavna spol-nost, naravni užitek v telesih drug drugega vlili v otrdelost, materialističnost, ciničnost, zanikanje življenja, popolno določenost, v strah, v bojazen, v uklenjena telesa, vse dotlej ne bo možnosti za spiri-tualno demokracijo v Ameriki - definiral je než-nost med državljani - z njegovimi besedami - kot )?Adhezijo" - naravno nežriost med vsemi držav-ljani, ne samo med moškimi in ženskami, ampak nežnost tudi med moškimi in moškimi, kot del naše demokratske dediščine, del ,,adhezije", ki bi demokraciji omogočila delovanje: da bo človek delal skupaj s človekom, ne kot tekmujoča zver ampak kot nežen ljubimec in družabnik.
Torej je projiciral iz lastnega poželenja in svoje lastne zavesti spolni nagon, ki ga je čutil kot nor-malnega za podzavest večine ljudi, čeprav prepove-danega večini.
Projiciral je orgijo, kot v eni od prejšnjih pesmi, City of Orgies, kakor je imenoval New York, proji-ciral je fizično čustvo celo do seksualnega - ali kot je njegova fraza: ,,fizično čustvo in vse kar je stalno (latentno) vsebovano" med državljanom in državljanom kot del ,,Adhezije", ki nam bi omogo-čifa delovati bolj kot skupnost, kakor narod -»among the fabled damned of nations", kai je bila fraza v njegovem eseju ,,Democratic Vistas' (De-mokratični razgledi).
Walt Whitman je eden mojih spiritualnih učite-Jjev in sledim ga v tej pesmi, nadgrajujem eno nje-govo vistico in projiciram svoje dejanske podza-vestne občutke, katerih se ne sramujem, gospod, in jih smatram v osnovi očarljive.
(Ginsberg konča pričevanje z recitacijo pesmi ,,H0WL").
Obstaja zelo globok sistem joge, v kateri je ver-nikov cilj vstopiti v stanje sanj po svoji volji in voditi poskuse znotraj, zavedajoč, da je v stanju sanj; vrne se v zavestno stanje s celotnim spomi-nom dogodka; zaveda se torej neresničnosti obeh stanj - oba sta iluzorna, osnovana popolnoma na pojavnosti (The Tibetan Book of the Dead).
PREVOD B. C. in T. S.
BUBE
V čigavi, oziroma v čigavih glavah so bube?
Monopolizacija kriterijev za določanje ,,normal-nosti", oziroma ,,nenormalnosti" v rokah uslužne in manipulativne znanosti, katere a priori garanti-rana strokovna nezmotljivost postane razsodnik v zadevah, ki presegajo njene dejanske kompetence, v konsekvenci neizbežno vodi v totalitarno nad-vlado ,,normalnosti", ki vnaprej izključuje vsa-kršno svobodo ali možnost akcije. Relativnost kri-terijev, oziroma monopolizacija njihove pri-lagodljivosti, tako postane orožje represije nad posameznikom, skupino posameznikov ali nad do-ločenim družbenim slojem. Praksa, ki vzpostavlja princip vladanja ,,normalnosti" (in ta je dejansko vselej večinska) v osnovi odpravlja vsako možnost negativitete, je negacija svobodne izbire možnosti, ki konstituira svobodo posameznika in s tem svo-bodo celotne družbe. Tako imenovana ,,socialna neprilagodljivost" spodbuja represivno prakso k nevtralizaciji in blokadi ,,okuženih " subjektov, kar uporabljeno na ožjem in konkretnem po-dročju politične prakse (primerov ne manjka) za tako ,,pacifiziranega" posameznika dejansko pomeni civilno smrt. Nonšnica postane torej po-membna postavka v boju za dosego političnih ali osebnih ciljev na eni strani, medtem ko na drugi strani sfanatizirane in povampirjene mase v imenu ,,normalnosti" izvajajo nad manjšino, proglašeno za ,,nenormalno", najbrutalnejši teror in represijo.
Mirno lahko opravičimo trditev, da tako čisto in konsekventno izpeljane ideje v nekem filmskem delu, kot je to storejeno pri Radivojeviču, že dolgo nismo videli. V filmu je problem skoz tragiko glav-nih junakov izredno subtilno in v dovršenem film-skem jeziku iztrgan iz ozkega okvirja konkretnih individualnih usod in njegova nevsiljiva, zato pa nič manj grozljiva univerzalnost daje njegovi sporo-čilnosti toliko večjo težo in vrednost. Film je po svoji pripovedni strukturi grajen na principu retro-spektive, ki pa ni izpeljana po tradicionaini šabloni, temveč pripoved teče dokaj svobodno, da gledalca ne preveč obzirno.
Mešata se sedanjost in preteklost in obratno, toda pripoved ostaja trdna in v sebi zaključena ce-lota, ki niti za trenutek ne deluje konfuzno ali nekonsekventno. Nekaterim sekvencam je sicer moč očitati, da so nekoliko predolge in, da je ka-mera preveč statična, kar filmu jemlje ritem, ven-dai pa se to zgodi le nekajkrat, tako da ne vpliva bistveno na celoto.
Film je brez fabule v tradicionalnem pomenu. Sestavljen je iz na videz neurejenih kadrov, ki pa se medsebojno utemeljujejo skozi svojevrstno in impresivno atmosfero nekakšne fatalne brezizhod-nosti in nemoči po eni strani in skozi siiovito željo po begu po drugi. Protiigro lirike in krutosti uspeš-no povezuje v celoto odlična glasbena spremljava ,,Korni grupe". Avtorjeva ideja brezizhodnosti in nemožnosti doseže svoj prvi vrhunec že na začetku s samomorom glavne junakinje in kasneje z absurd-no ponavljajočim se testiranjem Dragana, ki se, ustrezno zamisli filma in v njem prevladajoči atmo-sferi  konča z besedami: ..Rečenica je završena."
Toda za nas vprašanje, kdo ima dejansko bube v glavi, ostaja odprto.
Radivojevičev film, čeprav gre za debitanta na področju celovečernih filmov, nedvomno sodi med najboljše dosežke jugoslovanskega filma v zadnjih letih skupaj s filmi Petroviča, Pavloviča, Maka-vejeva, Djordjeviča, Mimice, Draškoviča in Žilnika in če je slišati, da ga imenujejo najbolj polemično delo letošnje Pule, verjetno ni pretežko uganiti, s katere strani so prišli glasovi za in s katere proti.
S. S.
Obveščamo vse študente, posebno pa tiste, ki so se letos prvič vpisali na univerzo. da se lahko včla-nijo v Študcntski servis in s tem pridobijo možnost začasnih zaposlitev čez vse leto. Na to možnost posebno opozarjamo vse tiste študcnte, ki nimajo dovolj lastnih sredstev za življenje in redni študij.
Član Študcntskega servisa lahko postane vsak redno vpisani študcnt in tisti, ki pavzira, vcndai v vsem času »tudija samo enkrat. Za včlanitev potie-bujete veljavni indeks, 2 sliki in osebno izkaznico.
Studentski servis posreduje študentom najrazlič-nejše vrste zaposlitcv, od enostavnih fizičnih del pa do del na odgovornejših delovnih mestih v gospo-darstvu, upravi in drugod.
Studenstski servis poslujc na Borštnikovem trgu 2, kjer lahko v feasu uradnih ur, to je od 9.30 do 13.30 v ponedeljek še od 14. do 15. ure, postanete član in dobitc vse informacije in zaposlitve.
NASLAGA LIJENOSTI
u meni
samo volja da čitam novine
naslaga prašine
na stolu pretrpanom knjigama
a mama ceka
kaže bole je svi zglobovi
&&&
ZAUSTAVLJENA U ZIDU ULICE
vidim grad protiče
i što li bih dala da sam zeleni gušter
koji pronalazi pukotinu
u kamenu
grad se s ljudima pomiče
prežednilo moje nepomično korjenje
i otvorenih očiju
prospavala grad
&&&
NOSILA SAM IH
bez kontura
bez imena
sklupčane na dlanovima
jer nisam slutila njihove želje
nosila sam zaspala pitanja
do prvih budjenja
a dalje su oni nosili
zarobljenu mene
u ludirn vozovima
do prvih stranica
UUBOMIR STEFANOVIC - 1950
&&&
Zeleno zaokružene oči (zvuk automobilskih sirena)
nešto snažno u dahu njenih nosnica
(šeču se mlade gospodjice fučkaju hitove seču se mladi fiajeri fučkaju hitove)
profil jakih crta
(pyu COCA COLU piju ljubavni napitak)
moja moja moja
draga
erotična
(mlade gospodjice
mladi fiajeri
fučkaju svoju ljubavnu pjesmu).
&&&
Nešto treba čuvati za svečane prilike
mnoštvo smiješaka
i ostalih blesavosti višeg stupnja
važno je šarmirati
a sve ostak) treba zaboraviti.
&&&
Zaustaviti misli i napisati pjesmu zaustavljenih misli.
tražimo tajnu koja je u svemu
CvTsti muški pogled u očima frajlice
tama je njen život tama je sebična &&L
Blago iionični smiješak u prazno
blago sarkastični pogled u prazno
blago prepotentno neshvačanje ljudskih gluposti
u ime oca i sina i svetoga seksa amen!!!
(JB
 §TLUILK)
DRAGICA TORIC - 1944
TO VIŠE NE SLlCl PLAČU
to što je prsten u grlu
prstenasta bol
to vjenčanje očiju i grla
taj smiješak ta sreča
to podrugivanje glatkih stijena
to je nešto što smo mi
ili nismo još
to je tijelo u kojem se traži Bog
to je pitanje mene i svijeta
to je samo pitanje
to je ljubav koja nas miri
i ta.ko prilazim kraju
i tko zna da li ču na kraju
stiči do kraja
ili je to samo ono
što je netko zamislio
i natjerao sve druge na razmišljanje.
AKO MISLIŠ DA SI POPIO SVU MOJU TUGU ne zaboravi da samo napola bivam
prebijena 1 tako polupokienuta očekujem
ftakturu osmijeha.
MARIJA TRINAJSTIC - 1944
DAME I GOSPODO
nudim
da sa mnom odzviždite
onu melodiju
koja podsječa na mladu krv
nudim vam
svoje nove cipele
iružičastu haljinu
a za uzvrat tražim
da skinetc one mačke
što vas škaklju oko vrata
da budete manje otmjeni
kad mi poklanjate zrak
a vi gospodinc
s crvcnim očima
što sc najglasnije smijete
mom svakom
pogrešno odsviranom akordu
podjite sa mnom
i naučit ču vas
kako da droljama za praznike
poklanjate bombonijere
i kolonjske vode
a oni če nam se smijati
jer zajedno ličimo
na prilično glupu pornografsku
fotografiju
ili
na dvije ugašene svječice
na ostacima neuspjele
rodjendanske torte
oni če se smijati na sve naše
prolivene konjake
iako znaju
sa smo još jučer bili u stanju
da umjesto nas konobar
pijan
padne pod stol
i bit četc sa mnom
sve dok ne dodje studeni
i ništa više
odna cu biti samo zalutali trenutak
u nekoj ludoj čaroliji
i jagnjit ču nove psovke
sa novembaiskim runom
a gledanje če mi curiti
iz očiju
kao raskalašena muzika
onda ču biti utopljenica
koja pljuje na sve bačene slamke
onda ču biti umokiena madona
sa slike u nečijoj privatnoj
galeriji
onda ču biti sagorjela
uspomena na korake
koji su trčali brzo
prebrzo
a kad su se zaustavili
više nismo znali
gdje smo
i šta vi na kraju
znate o tome
još se uvijek ne rasprodajem
kao prazničko raspoloženje
a odavno sam prestala biti
ona mala zlatna curica
unotana u škotski Šal
s francuskom kapom na glavi
dozvoljavam
da s mene skinete grijeh po grijeh
iostat ču tako gola
tako me nrtko neče sanjati
tako sam siromašna
tako sam od trulog maka
tako sam ostala
izlutalih
prsiju
i šaica
 V   PBTSK     4,   bEC.    OB
ŠTIPENDIRANJE ŠTUDENTOV NA TUJEM
Pretežni del znanstveno tehničnega sodelovanja z inozemskimi partnerji se opravlja s posredova-njem Zveznega zavoda za tehnično sodelovanje, en del pa samostojno organizirajo in opravljajo repu-bliški zavodi. Poleg tega obsežno tehnično sodelo-vanje opravljajo tudi jugoslovanske delovne organi-zacije v neposrednih stikih. To sodelovanje je del poslovnih dogovorov in zunanjetrgovinskih dejav-nosti podjetij. Vedno bolj pa se uveljavlja praksa, da V9e organizacije, med njimi tudi ljubljansKa Uni-verza, sklepajo pogodbe za sodelovanje in pošiljajo člane svojih organizaqj na študij ali delavno prakso v tujino s posredovanjem Republiškega zavoda za tehnično sodelovanje.
Ce hočemo odgovoriti na vprašanje o izkorišče-nosti možnosti, si moramo najprej ogledati nekaj statističnih podatkov. Ob tem pa nas vse gotovo najbolj zanima, v kakšni meri izkorišoa prav ljub-ljanska Univerza ponujeno priložnost. Za delovne organizacije smo že dejali, da lahko same sklepajo posebne pogodbe o sodelovanju in s posredova-njem zavoda izmenjujejo strokovnjake, jih pošiljajo na specializacijo itd. Kaj pa Univerza? Naš hram učenosti je vsekakor največja delovna organizacija v republiki. Zato ima prav tako kot vse druge de-tovne organizacije možnost, da sklepa pogodbe, da predlaga kandidate za študij v tujini in za višje stro-kovno izpopolnjevanje v gospodarsko razvitih deželah. Videli pa bomo ne le, da Univerza ne iz-korišča možnosti, ki jih imajo druge delovne orga-nizacije, marveč da mnogokrat ne izkorišča tudi tistega, kar ji zavod kot ,,tovarni strokovnjakov" nudi.
Tako na primer je ljubljanska Univerza poslala v študijskem letu 1965/1966 na kongrese, znan-stvene simpozije in na strokovno izpopolnjevanje naslednje število profesorjev, asistentov in študen-tov: Biotehnična fakulteta je skupaj poslala 49 profesorjev, asistentov in študentov, FAGG 11, Ekonomska fakulteta 13, Fakulteta za elektio-tehniko 7, Filozofska fakulteta 20, FNT 74, Medi-cinska fakulteta 48, Pravna fakulteta 14 ter Stroj-na fakulteta 9. Torej v študijskem letu 1965/1966 je ljubljanska Univerza poslala v tujino skupaj 255 profesorjev, asistentov in študentov.
Odstotek študentov, ki bi jih lahko našli v nave-denem številu, je tako majhen, da pomeni v mate-matičnem smislu le napako, ki jo lahko miine duše zanemaiimo.
Naj se še za trenutek pomudim ob navedenih podatkih! Gotovo je presenetljivo, da so prav ,,teh-nične fakultete", kot sta Fakulteta za elektroteh-niko in Strojna fakulteta, poslale izrazito majhno število svojih učiteljev, da o študentih niti ne govo-rimo. To stanje nas preseneča predvsem zato, ker smo ob sklepanju mednarodnih pogodb še posebej mislili prav na ta področja znanstvenega dela.
To so podatki za študijsko lcto 1965/1966, ven-dar pa do danes ni prišlo do bistvenih sprememb in zato podobno razmerje velja tudi za zadnje študij-sko leto.
Naši učitelji in predvsem tisti, ki se bodo čutili ob takem pisanju prizadeti, bodo prav gotovo govorili: ,,Saj za študente ni nobenih možnosti. Povsod med pogoji piše, da zahtevajo diplomo fakultete ali visoke šole." To je le delno res. Pri-trditi moram, da imajo tnladi strokovnjaki, takoj po diplomi, res velike možnosti za specializacijo in pridobivanje delovnih izkušenj v tujini. Žal pa teh možnosti ne izkoriščajo. Vendar v tem trenutku nas najbolj zanimajo možnosti rednih študentov. Kot primer vzemimo študente Ekonomske fakul-tete. V letu 1965 je potovalo v inozemstvo le 13 učiteljev iz te fakultete. (Studentov ni bilo.) Zakaj? Morda le malo naših kolegov ve, da je Ju-goslavija že dolga leta članica AISEC (Mednarod-nega združenja za izmenjavo študentov ekono-mije.) Ta organizacija podeljuje štipendije študen-tom ekonomskih fakultet in visokih ekonomsko-komercialnih šol za študij v deželah - članicah organizacije, med katerimi so tudi: Belgija, Dan-ska, Finska, Francija, Nlzozemska, Italija, Nor-veška, ZDA in še mnoge druge dežele Azije, Afrike in Latinske Amerike. Vsi slušatelji tretjega in četr-tega letnika ekonomskih ved, s poprečno oceno 7,5 lahko s priporočilom fakultet kandidirajo. Naj še povem, da je za Jugoslavijo organizacija name-nila 250 štipendij vsako leto. Že enostaven mate-matičen račun nam lahko pokaže, da na Ljubljan-sko Ekonomsko fakulteto odpade vsako leto naj-manj 30 štipendij. Veliko, kajne?
Omenil sem tudi, da ne izkoriščamo možnosti strokovnega izpopolnjevanja takoj po diplomi, ko mladi strokovnjak še ni bil nikjer na delu. V tem primeru govorimo o tako imenovani izmenjavi sta-žistov, za kar se vse države-podpisnice sporazumov o tehničnem sodelovanju z nami najbolj zavze-majo. Sporazume o izmenjavi stažistov smo sklenili z naslednjimi državami: z Nizozemsko, Italijo, Norveško, Francijo, z obema Nemčijama, z ZDA in še z mnogimi drugimi. Med temi drugimi je tudi Finska. Jugoslovanski dčplomanti, ki gredo na Fin-sko, imajo status štipendistov finske vlade. Čeprav gre pri tem za bilateralen sporazum na osnovi reci-pročne izmenjave, so dane možnosti izkoristili le mladi finski strokovnjaki, ki so bili na pridobivanju
izkušenj pri nas. Republiški zavod za tehnično so-delovanje si je, po izjavi tovarišice Kučanove, uslužbenke v tem zavodu, zelo prizadeval, da bi tudi naša Univerza poslala tja enako število kandi-datov, vendar se mu to ni posrečilo. Ker ni bilo zadostnega števila kandidatov med pravkar diplo-miranimi inženirji, si je zavod hotel pomagati tako, da je fakultetam sporočil, naj same priporočijo kandidate iz tretjih in četrtih letnikov. Priglasil se je le eden. Pri tem so dekanati fakultet na kratko odgovarjali, da študentje niso zainteresirani in da zato kandidatov žal ne morejo izbrati.
Je to edina resnica? Najbrž ne. Na moje vpra-šanje, ki sem ga postavil nekaterim študentom, ali veste za vse možnosti strokovnega izpopolnjevanja v času vašega študija in neposredno po diplomi v tujini, so mi skoraj enoglasno odgovaijali, da o tem vedo bore mak>ali pa sploh nič. Zato bi zelo težko trdili, da slušatelji fakultet ljubljanske Univerze niso zainteresirani za štipendije v tujini, ob dejstvu, da ne poznajo nikakršnih možnosti, ki jih ponuja naša družba. ,,Primer Finske ni osamljen. Saj na podobne razpise, ki jih pošiljamo dekanatom fa-kultet, dobivamo vedno enake odgovore, češ da ni kandidatov," je dejala tov. Kučanova. Zato lahko trdimo, da je glavni vzrok za pomanjkanje kandida-tov v nezadostni informiranosti študentske popu-lacije.
Edina možnost, da izkoristimo potenciale, je ta, da študentske organizacije na posameznih fakulte-tah same izbirajo primerne kandidate ob razpisih in da se v večji meri seznanijo z možnostmi, ki bi acer ostale neizkoriščene. Zato bi morale navezati stalne stike z Republiškim zavodom za tehnično sodelovanje.
Za konec pa še nekaj sklepnih misli!
Jugoslavija je dežela v razvoju, ki daje drugim, prav tako nerazvitim deželam, obilno podporo, pozablja pa v mnogih primerih na svoje potenciale,. k\ ostajajo neizkoriščeni. Zavedati se moramo, da znanost danes ni več bieme proizvodnje, maiveč je postala sama produktivna. Ob zanemarjanju tega dejstva, kar narn kaže eden od vidikov, ki smo si ga pravkar ogledali, pa izpuščamo iz rok možnosti za nitrejši gospodarski in družbeni razvoj.
MIRO KONCINA
STATUTI: ,,MALA" REFORMA UNIVERZE
(Iz razprave dr. A. Kornhauserjeve na zasedanju UK ZKS; stenogramski zapisi, avtorizirano)
Komisija za proučitev predlogov visokošolskih statutov pri Skupščini SR Slovenije ima tudi na-logo, da predloži potrditev učnih programov vseh študijskih smeri, ker iz teh izhaja obveznost skup-ščine, da zagotovi potrebna sredstva. Pri obravnavi študijskih smeri pa se pojavlja poleg predstavnikov visokošolskih zavodov kot intersent še sfera ,,po-trošnika" visoko izobraženih kadrov. Zato je komi-sija svoje delo razdelila na dva dela:
1.   splošne   določbe,   za katere  imate  stališča pred seboj, in
2.   vsebinski del statutov, to so dejansko štu-dijske smeri, študijski režim in sami učni načrti z vsemi predpisi.
V razpravah morajo biti prisotni trije partnerji, ki naj bi nastopali enakopravno, in sicer: visokošol-ski učitelji, študenti in predstavniki ,,potrošnikov" tega kadra, to je gospodarstvo in družbene službe. Čas bi že bil, da bi se ob statutih razrešili stalni očitki in spori, ki se, žal, pojavljajo v vseh razpra-vah. Študentje menijo, da so preobremenjeni, uči-telji večkrat dokazujejo, da je treba obremenitev študentov povečati vsaj v nekaterih primerih, pred-stavniki družbenih služb in gospodarstva pa me-nijo, da je ta ali ona smer premalo sodobno zasno-vana ali celo preživela, itd.
Statut bo takoj, ko ga Skupščina potrdi, pravna in finančna obveznost. Zato se sedaj dogovorimo, katero smer študija rabimo. Kar je potrebno, naj se statutarno določi in v redu financira, da se bodo prenehale razprave o predimenzioniranju dolo-čenih smeri študija oz. visokošolskega študija v ce-loti, ki so posebej priljubljene ob vsakoletni od-meri sredstev za izobraževanje. Vsaj za 5 let vna-prej je treba urediti, da bodo visokošolski zavodi vedeli, katere smeri naj napredujejo in se širijo in katere ne. Naj se uredi tudi to, da število učnih ur ne bo več sporno vprašanje. Ponavljam: univerza mora biti prva zainteresirana za ureditev teh pro-blemov.
Močno so prisotni očitki o zastarelosti predmet-nikov in učnih programov. Čas je, da se dogovo-rimo, kaj je zastarelo in kaj ni v redu. Naj povedo svoje mnenje učitelji in študentje ter predstavniki gospodarstva in družbenih služb - seveda s po-gojem, da so že bili na univerzi in poznajo njeno delo. Ko bomo to razrešili, naj se končajo taki očitki, ker so izredno škodljivi samemu razvoju vi-»kega šolstva.
Posebej omenjam vlogo študentov in asistentov. Res je, da je ta vloga v statutih bolje rešena kot dopuščajo zakonski predpisi. Komisija se je zave-dala, da je nesmiselno manjšati vlogo študentov glede na obstoječe, a včasih preživele pravne pred-pise in je zato predlagala spremembo tistih, ki ovi-rajo večjo smiselno vlogo študentov. Odklonila pa je tendence, naj bi študenti dobili samo večje pra-vice, če se skladno s tem ne povečajo tudi njihove dolžnosti. Isto velja za asistente. Neutemeljeno je, če v oddelčnih organih upravljanja niso enako-pravno zastopani vsi asistenti.
Opozarjam na problem podaljševanja študija. Glede tega je komisija predlagala, naj se sestanejo predstavniki visokošolskih zavodov gospodarstva, družbenih služb in izobraževalne skupnosti in skupno razrešijo dilemo potreb po podaljševanju študija ter skupščini predlagajo rešitev. Proučiti je treba, zakaj naj bi študij na posameznih zavodih trajal dlje, ali pa ugotoviti, da ni mogoče podaljše-
vati študija, ker ni vsebinskih razlogov za to. Ne-hati pa je treba s tem, da zavod deklaiiia eno leto podaljšanja študija brez soglasja študentov, skup-ščine in drugih. To ni rešitev. Če je podaljšanje potrebno, je to stvar širšega družbenega dogovora.
Načelno obstaja tendenca proti podaljševanju študija, ker s podaljševanjem ne moremo ujeti na-predka znanosti, saj bodo diplomanti zastareli že med študijem. Tendenca je: kratek, toda učinkovit študij.
Družbeni plani predvidevajo, da bi čez približno pet let zajemali v visokošolski študij dvakrat več mladih ljudi kot sedaj. Tako se postavlja problem dveh univerz v Sloveniji ali smotrnejšega razvoja sedanje univerze. Ce se odločimo za eno samo uni-verzo brez združevanja sorodnih smeri, bi to po-stala mamutska univerza z več kot 30.000 štu-denti, ki bi bila po izkušnjah razvitih dežel manj učinkovita. Ce pa predpostavimo dve univerzi v Sloveniji, pride do bojazni, da bo postalo dvojno vse tisto, za kar zadoščajo enkratne kapacitete, ki jih slovensko gospodarstvo že sedaj veckiat težko vzdrži. Zaradi tega vidim smotrno rešitev v tem, da imamo enotno slovensko univerzo, ki ima lahko svoje fakultete in oddelke ter katedre tudi v drugih kiajih Slovenije. S tem bi bil vendarle zagotovljen skladen razvoj visokošolskega sistema. To vpra-šanje se bo v prihodnjih dveh ali treh letih posta-vilo pred nas kot zelo ostra dilema in nanjo mo-ramo biti pripravljeni. Rešitev torej ni v formiranju dveh univerz, ampak v vlaganju naporov po združe-vanju sorodnih disciplin ne glede na lokacijo viso-košolskega zavoda. Statuti teh naporov ne bi smeli ovirati.
Problem kadrov, ki je bil omenjen v razpravi, ni neposredno statutarno vprašanje. Kadri za visoko šolstvo v Sloveniji niso več finančni problem. Iz-obraževalna skupnost je rezervirala sredstva za re-alizacijo sistemizacije delovnih mest pedagoških delavcev na visokošolskih zavodih. Problem je le še višina nagrajevanja, ki zaostaja in o kateri bo treba mnogo intenzivneje spregovoriti takoj, ko se prične razprava za odmero sredstev za izobraže-vanje v letu 1971.
Pii izdelavi predloga za petletni perspektivni raz-vojni program se je pokazalo naslednje: če hočemo kriti v Sloveniji potrebe univerze in njeno pet od-stotno letno rast ter 3 % letno za njeno obnav-Ijanje, bo pri sedanjih kapacitetah sama univerza z visokošolskimi zavodi potrebovala petino vseh diplomantov. Več kot 10 % diplomantov bo po-trebnih za pospešeno rast raziskovalnega dela. Ce se ne bo bistveno povečalo število diplomantov, potem bo treba kvalificirane kadie dobivati morda celo iz drugih jugoslovanskih republik. Analiza je pokazala, da je prav y Sloveniji glede števila diplo-mantov stanje najbolj kritično z ozirom na druge jugoslovanske republike. Razprave ob statutih bi lahko dale osnovo za zahteve po večji participaciji visokega šolstva v narodnem dohodku. Na ta način bi dosegli, da ne bomo več tista republika, ki bo imela vse več tujega kadra, ker ni sposobna lastnih intelektualnih potencialov vključiti v svoj visoko-šolski študij.
Dogovoriti bi se morali tudi, kje je potrebno zagotavljati večje združevanje po sorodnih discipli-nah, večje število študentov, večjo učinkovitost študija (pri tem mislim tudi na manjše grupe in individualno deto s študenti). Kje je treba zagoto-viti večja vlaganja v opremo, večjo in ostrejšo se-lekcijo v delu visokošolskega kadra itd. Stremeti moramo k izpolnitvi osnovne zakonodaje, ki naj bi pripomogla k razrešitvi teh temeljnih problemov univerze. Vanjo pa sodijo tudi statuti.
&&&
smiriti se
i biti filozofski miian
AHEL MLADEN BAYTAR - ?
PJESME POSTANKA fragmenti
I
u početku stvori bog
prijate^a
zemlja bi puna i
bogata
svjetlost se prostirala nad poljima
prijatelja
l duh božji lebdio je nad vodama
i reče bog . . .
... neka bude pjesma ...
i bi pjesma
i vidje bog da je pjesma dobra
i nastavi bog pjesmu od prijatelja
pjesmu prozva bog drug a
prijatelja prozva gospodin
tako bude večer
pajutro -
dan prvi ponedjeljak
VIII
u početku stvori bog
svemii
i vidje bog da je dobro
i reče bog
neka bude večer
pajutro -
dan osmi druga nedjelja
JOSIP BADURINA - 1943
&&&
učili su me putovati oprezno
i glavočuvajuče
ali nesvodiv na podaničko
ne mogoh nači sidrište u ustajalim vodan.a
i
eto krenuh
DA LI SMO DOBILI BITKU ako je pustoš u nama ostala
a glad narašla do krika
IZAGRATI
izgorjeti
dogorjeti bez dima
i ne ostaviti za sobom pepeo
POTUCANJA SU MOJA samo vračanje izvorištu od koga me odnose mutni tokovi vremena
KAKO KRENUTI I OPSTATI kadaneman uzaludnosti nadvlida
neispunjena
htijenja
 VlTSŠKl   2>V0lWNl    V
a izdaja snage je potpuna
.. . A JA TRAŽIM RAZLOC, SVOM ClNU
u plodnosti zemlje
i postojanosti kamena
U KALJUŽI JE VELlClNA NAŠIH PADOVA a u pridizanju njihov razlog
PJESMA
tvoja je punina dovoljna
ovom trajanju izmedju mraka i rmaka
MIMOHOD JE OVO NAS NEZNANIH PORED
NESPOZNATOG i protok vremena pored nas a odredjenost naša samo je privid
KAMEN U SVOJOJ DOSTOJANSTVENOJ
MlRNOCl
odoljeva dlijetu kamenoresca i ostaje kamen nepromijenjen nemočan u svom načinu trajanja nas nije zadesila nemoč kamena
.. . OPIJEMO SE PONEKAD NEKIM
BEZRAZLOŽNIM ZANOSOM i ne osječamo stješnjenost svojih dana koja nas pritiskuje snagom bezizlaza omedjenog našim svitanjima
i sumračjima sumračjima i svitanjima koji prate sve naše bjegove od sebe čiji putevi ma otkud polazili uvijek završavaju u nama heshvatljivi i nama samima i od nas samih nedokučeni dok prozebli ne prozremo pravila njihove pogubne
igre
INTERNATIONAL
Published vvith The New York Times and The Washington Post
Scdaj je vse dobro, ni mi več slabo, Vera se mi vrača. Bil sem že čisto na tleh, zdelo se mi je, da bom ostal na suhem, ko je svoje delovanje spet obudilo Estetsko-sanitarno društvo, o katerem sem vam že govoril v naši prvi številki. Na njegovo dra-goceno pobudo se je konstituiial odrešilni sosvet. Njegov edini namen - ljubljansko Dramo varno prikriti (piikimariti) v port (pristan). Jean Negro (francoski časopisi - posebej še repertoarji: teden-ski sporedi, informiranost), Bratko Kreft (Sen kresne noči), Josip Javoršek (Prazna miza) in Jože Vidmar (Gledališke kiitike) so brez dvoma imena, ki jamčijo. da šal ne bo tako kmalu konec.
Edino zanimanje vzbujajoče in naše opredelitve vredno vprašanje, ki se ne postavlja samo načelno in radovednosti v uteho, je: KDO BO KOGA RE-ŠEVAL? Bo mar Jean Negro informiral ostale tri, kdaj se v sredo prične predstava v TNP, kaj piše o kuloarjih v kuloarnem časopisju (paiiškem se-veda)? Bo Bratko Kreft prdaval o sodobnem na-cizmu v sodobnem teatru in o poštenem gledali-škem delu, kadar imaš zidarje v hiši?
Bo Josip Javoršek sploh zmogel opravljati za-upano nalogo, pa pri tem kulturno ravnati Velike Lašče (z okolico).
Bo Jože Vidmar zmogel šc naprej hecati igralce, da so fantastični, in uničevati komade, ki jiin s svojim glavnim pomagalom (intuicijo) ne more do živega?
Bodo vsi skupaj ohranjali svojo gledališkost? Jeana Negroja? Svojo vizijo gledališča? (Kakšna pa je? Kar tako na velika imena še vedno ne verja-memo!) O, saj bo vse dobro, saj bo vse uravnalo veliko slovensko srce in vdanost izročilu, ki pa ga nanj sklicujoči se zelo slabo (v napačni smeri) po-znajo. Pri vsem tem pa gre zelje uspešno v glave v mestu Ljubljani in Mariboru, saj se vedno lahko pohvalijo z gospodi iz Beograda in Šiške.
P. S. Če je Bernardi Rakovec ostalo še kaj slik in gradiva o Nailu, naj ga prosim preda ljubljanskemu Estetsko-sanitarnemu društvu, ki ji (B. R.) bo brez truda utrlo pot tudi v druge časopise. Če pa se ji omenjena ustanova zdi (po pravici) sumljiva, naj, prosim, svoje paberke prinese na Tribuno, kjer jih vržemo v koš, da bo konec te intelektualne morije.
Zunaj diši po snegu, pogledi postajajo polblazni, tiskarski stroji se vrtijo, v jutrih je po ljubljanskih ulicah vse več bruhanja.
Študentski list urejajo: Boris Cizej, Milan Dekleva, Kostja Gatnik, Jože Konc (glavni urednik), Andrej Medved, Marko Slodnjak, Andrej Ule, Aleksander Zorn (odgovorni urednik). Novinarstvo: Milan Je-sih, Maijan Pungartnik, Jaša Zlobec.
Tribuna - Izdaja 10 SS ljubljanskih visokošolskih zavodov. Uredništvo in uprava: Trg revolucije l/II. Telefon 21-280. Tekoči račun 501-8-78-1. Letna naročnina za študente je 15 din, za druge 20 din. Rokopisov in fotografij ne vračamo. Tiska Želez-niška tiskama, Ljubljana, Moše Pijade 39. Poštnina plačana v gotovini.
KARTOTEKA TRIBUNE
VESNA MARINClC JE VIDELA KOSMATO
Pozorno prebirajoč tihožitja Vesne Marinčič po uglednih slovenskih poobednih revijah moramo priznati: ljubezen in snujševalne kure je dvignila iz kosmate v kozmetično sfero. Humor, kiga pri tem uporablja, bi lahko definirali z vonjem: kivavice in česenj. S tem si je nedvomno zaslužila eno najvid-nejših mest v prihodnjih kozmetično seksualnih leksikonih, posebej z dimenzijo, ki jo je, kakor je splošno znano, prva uvedla v to zvrst pedagogike. To je falično nacionalni refleks ali falični naciona-lizem. Ta pa se seveda pričenja z zgodovino in je empirično dano dejstvo: najprej je bil falično slo-venski kmetovalec, ki je pod nemškim jarmom pisal osvobodilne sramne pesmi. S tem se je sto-letja uspešno upiral zavojevalcu, ki je skušal na vse načine zbijati njegovo potentnost in si tako pri naši raziskovalki prislužil ime NAŠ VRLI KRA-NJEC. Vendar to so bili dnevi otroštva narodo-vega, davno minuli časi, ko je Slovenka vzdihovala pod kozolcem: oha, oha, dajva še enkiat za Slove-nijo. Zdrava doba je šla, prekiila jo je potrošniška morala, ki nosi s seboj jasne znake afienacije tudi v najbolj zdiavem narodovem bistvu^ preizkušenem, kakor smo videli skozi stoletja. Clovek je postal zdaj sam in okužen od ledenega prostitutniškega srca sveta, izvorne misli so postale zabrisane, naro-dove moči mehke. Pravega Slovenca ni več ali pa je redek in naša avtorica nehote nostalgično premiš-ljuje o TISTI, KI GA ŽE IMA. Od časado časa jo iz nostalgije jprebudijo drzni Problemi, smrdečipo siru, dokoncno pa jo odrešuje Znanost, ki ji da nekaznovano soditi o golih fantih, klobasah in lite-raturi, posebej in zlasti pa še o filmu. Opozoriti pa je potrebno na dosleden radikalizem, ki se prikaže iz kozmetičnih tihožitij Vesne Marinčič. To je tisto, kar obrije vse kosmato, to je tisto, kar se imenuje združevanje dveh duš v eno samo lepo besedo: ljubezen. ROMANTIKA IZKLJUČUJE SEKS ugotavlja naša znanstvenica za orodno telo-vadbo spolnosti, ROMANTlCNO BI PA BILO, CE BI SEKSU LAHKO REKLI LJUBEZEN. Dolgo smo se zaman mučili nad to naporno definicijo. Zdaj menimo, da je razlaga te, kakor tudi vseh velikih misli dr. Vesna Marinčič, lahko dvoumna. Prvič: romantika (pozotivno) izključuje seks (ne-gativno) in romantično (pozotivno) bi bilo seksu (negativnemu) reči ljubezen (spet pozitivno). Pozi-tivno izključuje negativno in pozitivno bi bilo ne-gativnemu reči pozitivno. Nad takšno konstruktivi-stično miselnostjo se nam pocedijo sline iz ust. Ker imam rad karfijolo in ne maram Vesne Marinčič, bom od tedaj, ko bomo sprejeli to njeno načelo, imenoval Vesno Marinčič karfijola. Drugič pa je, če je seks pozitiven: romantika (pri avtorici je to aksiomatično pozitivno) izključuje seks (spet pozi-tivno) in romantično (pozitivno) bi bilo seksu (po-zitivnemu) reči ljubezen (pozitivno). Pozitivno iz-ključuje samo sebe zato bi bilo pozitivno reči pozi-tivnemu pozitivno. Odkrito sumimo: v tem vene-ričinem raju smo našli razpoko. Znanost naše avto-rice nas pripelje na rob prepada, radikalna in edina mogoča rešitev je to, da se damo skopiti. Nič dru-gega več ni. Otožna misel Vesne Marinčič nam še enkrat potrjuje, kako nevarno je potipati boga tam. Želimo ji mnogo počitka nekaj casa!
A. ZORN