DIPL. ING. LOJZE ŽUMER ČEŠNJICA OB ZADRUŽNEM GIBANJU NA PODROČJU GOZDNEGA IN LESNEGA GOSPODARSTVA Do doživetih loških razgledov sem se povzpel že kot osemletni šolar, ki se je moral posloviti od dvorazredne ljudske šole v Železnikih, da bi mogel nadaljevati v tretjem razredu mestne šole v Loki. Svet, ki mu je Lubnik stražni stolp, dve dolini v zavetju Blegoša, Porezna in Ratitovca, ena bolj, druga manj sončna, dvakrat po skoraj enako število prebivalstva, dve sestri Sori kakor dve kleščnici enih klešč, ki jim je na mestu čeljusti zrasla loška metropola; pokrajina, ki ni nikoli podjarmljala tujega —• večjo zgodovino ji je vedno prerekal močnejši Kranj in pa razmeroma nizki prehodi proti zahodu v Posočje. Gozdni plašč, ki je po ugotovitvah sodobne statistike 1. 1900 prekrival 50o/o površine sedanje občine Škofja Loka, zavzema zdaj 64°/c njenega sveta, medtem ko je sedanji delež gozdov v poprečju Slovenije 48 °/c. Njegova barva je v severni polovici s prevladujočimi iglavci temnejše zelena kakor v južni. Delež gozdnega in lesnega gospodarstva je v ekonomski stiukturi Selške do line večji kakor Poljanske, pa še kar narašča, ker se prej v laze, senožeti, rovte in pašnike izkrčeni svet deloma vrača nazaj v gozd. Velik je bil omenjeni delež že v srednjem veku, ko ta gospodarska panoga v epohi tedanjega žele zarstva in steklarstva še niti svojega imena ni imela, saj v tedanjem podjet ništvu ni bila več kakor docela podrejena dobaviteljica pomožne surovine. Ako že govorimo, da je ob Selški Sori cvetelo železarstvo, je treba pove dati tudi, da je po tedanjih normativih proizvodnja ene tone železnih izdelkov zahtevala v 17. stoletju ok. 85 ton lesa (za kuhanje oglja), v 18. stoletju ok. 55 ton in v 19. stoletju, po zadnjih tehničnih izboljšavah plavžev in fužin še vedno ok. 25 ton. Izvajanju monopolne pravice rudnikov in železarn za izko riščanje lesa so domačini v teh krajih delali velike težave, večje kakor dru god. Zgodaj so se že zavedali, da jo splošna raba lesa za pridobivanje oglja ali pepelike najnižja tehnološka raven njegovega izkoriščanja. Smotrno je nabi rati za oglje le tak les, ki za tedaj pojmovano tehnično rabo ni bil sposoben. To so vedeli tudi železarji, še bolje pa so vedeli, da je gospodarski uspeh pri dobivanja železa iz ne posebno bogate rude v največji meri odvisen od obil nih virov in od čim nižje nabavne cene kovaškega oglja. Zato je ukinitev monopolnih pravic za izkoriščanje lesa pomenila tudi pri nas začetek konca manufakturne proizvodnje železarstva in steklarstva. Na kakšne boljše možnosti za vrednotenje lesa so se pa naši predniki opirali, ko so si upali kršiti veljavne postave? Stisnjeni del Selške doline je bil gosto naseljen, saj je bilo v železarstvu z oglarstvom in tovorništvom zaposle nih okoli 2000 ljudi (Krajevni leksikon Slovenije, 1968, knjiga I, str. 387). Ze 140 krajevna poraba stavbnega lesa za naselja, boljšega lesa za orodje in manj vrednega za drva je morala biti kaj pomembna. Vodna moč obeh Sor je na ravnost vabila k namestitvi koles za pogon vigenjcev, mlinov, žag, stop, va- ljavk in rec potrjuje zgodovinska listina, da je bila najstarejša žaga na sloven skem ozemlju prav tu, in sicer Časova vodna žaga v Železnikih (pod Škovi- nami) že sredi 14. stoletja (1. 1358). Profesor za primarno obdelavo lesa na dunajski gozdarski fakulteti dr. J. H. Flatscher je v svoji knjigi Handbuch des Sagebetriebes (Berlin 1929) od ločno pobijal verodostojnost ustnega izročila, po katerem so pripisovali Bene čanom zaslugo za graditev prvih vodnih žag ob vodah, ki tečejo z Dolomitov proti jugu. Po njegovi razlagi je zaradi velike aktivnosti Benečanov v ladje- delstvu in zaradi njihovih obsežnih trgovinskih zvez prišlo do pomotnega naziranja, da so bili Benečani tudi prvi graditelji vodnih žag. Dalje pravi, da ?e moremo zanesti samo na zgodovinsko dokumentacijo razvoja, ki pa potr juje, da so prve žage nastale v nemških deželah, in sicer 1. 1337 v Augsburgu, 1. 1427 v Breslau, 1490 v Erfurtu in 1. 1575 blizu Regensburga že žage s po več v jarem vpetih listov. Za vodne žage v območju Benetk trdi izrecno, da so nastale šele v 16. stoletju kakor v Avstriji in na Norveškem. Avtor tega pri spevka je nekaj let pozneje obvestil dunajskega profesorja o dokumentarnem gradivu, ki ga je o obstoju prve žage na našem ozemlju objavil škofjeloški rojak dr. P. Blaznik. V strokovni literaturi poskušajo s precej fantazije ponazoriti lik prvih vodnih žag, prave predstave o najstarejšem pogonskem in delovnem meha nizmu pa še vedno nimamo. Zanesljivo vemo, da so vodno moč mnogo prej, mogoče celo tisočletje prej, znali vpreči za pogon mlinov in da so šele v 14. stoletju prenesli izkušnje s pogonom mlinov na žage, odtod tudi ime žaga-mlin. angleško sa.wmill in nemško Sagemuhle. Zamenjava človeških mišic z vodnim pogonom je pomenila mnogokratno povečanje lesne proizvodnje in njen ka kovostni napredek. Vsepovsod je veljalo in velja še sedaj, da je žagarstvo za četek in uvod v predelavo lesa višjih stopenj, da je bilo žagarstvo pionir ma- nufakturne in pozneje industrijske predelave lesa. Utemeljeno torej sklepamo, da se je v škofjeloškem območju spretnost, znanje in smisel za predelavo lesa zelo zgodaj razvila. Iskanje zadružne oblike v lesnem gospodarstvu Preskočiti moramo več stoletij do časa, ko so se utrjevali idejni temelji za nastanek lesnoproduktivnih zadrug. Več ali manj je znano, da smo Slo venci v srednji Evropi zelo učinkovito razbili fevdalizem v gozdarstvu, saj je tu po odvezi služnostnih pravic nad 80°/o gozdnega areala prešlo v indivi dualno ali skupno kmečko posest. Praktično je vsaka kmetija dobila svoj de lež gozda; ker so pa na slovenskem ozemlju graščine, občine, država, cerkev ozir. vsa javna posest slabše odrezali kakor ob enako gosti naseljenosti v dru gih deželah, je pri nas pač delež gozda v zemljiški sestavi kmetije sorazmerno večji. Pomanjkanje njiv se je na slovenskem ozemlju vedno izravnavalo z obi ljem gozdov — pasivno bilanco prehrane je narod kril iz uvoza, v izvoznem blagu je bil pa les vedno na prvem mestu. Seveda je tako ravnotežje med ob delovalno zemljo in gozdom moglo postati trajno le po zaslugi posebnega zemljepisnega položaja naših gozdov v odnosu do velikih trgov v Sredozemlju v eni in v celinski Evropi v drugi smeri. 141 V škofjeloškem območju se ni ohranilo niti eno gozdno veleposestvo fev dalnega izvora. Pač pa so železarji v Železnikih (Globočniki, pozneje Novaki — Eger) kot nasledniki lastništva rudniškega rezervata ohranili dva večja objekta gozdov »Mosti« na Jelovici in »Plenšak« pod Prtovčem, ki sta po prvi svetovni vojni skupno merila 775 ha. Vsa nekmečka gozdna posestva skupaj so v tem območju zavzemala manj kot 10 °/o gozdne površine; razvoj gozdnega in lesnega gospodarstva je v obeh dolinah slonel skoraj izključno na gozdičih in gozdovih, strnjenih z malo, srednjo ali veliko kmetijo. O zgodnjih začetkih žagarske proizvodnje pa tudi o gospodarski vlogi, ki jo je imela predelava lesa v obdobju manufakturne proizvodnje, je bilo že veliko napisanega. Raziskovalci gospodarske zgodovine podčrtujejo velik smi sel in nagnjenost k zadružni organizacijski obliki proizvajalcev pa tudi disci pliniranost članstva v produktivnih zadrugah. Manj je obdelan razvoj indu strializacije na bazi lesa, čeprav je časovno bližji kakor razvoj manufakture. Gospodarstvenikom, ki se ne poglabljajo v specifične probleme lesnega go spodarstva, je težko razumeti, zakaj industrializacija na bazi lesa pri nas raz meroma počasi napreduje. Čudijo se, kako je mogoče, da ima industrija na področju surovine listavcev še vedno na voljo znatne rezerve, medtem ko je les iglavcev vsepovsod že do zadnjega čveka angažiran za industrijo. Ta ne skladnost med surovinsko bazo in industrijo je še vedno zavora razvoja; zdi se komaj verjetno, pa je res, da smo npr. še v 1. 1967 posekali več lesa iglav cev, listavcev pa manj, kakor pred 30 leti. Kje torej tičijo zavore razvoja? Organizaciia lesne industrije ne more pre hitevati organizacije gozdnega gospodarstva. Dokler je z gozdovi gospodarilo v Sloveniji nad 200.000 gospodarjev, dokler je bila lesno surovinska baza tako atomizirana, je bila po svoji razdrobljenosti lesnoindustrijska proizvodnja sko- rai zrcalna slika gozdne proizvodnje, prevladovale so najmanjše kapacitete obratov. Nekaj številk navajamo za obdobje zadnjih sto let po avstrijski sta tistiki. Število obdavčenih žag-venecqiank Sodni okraj h im , m5 Škofia Loka 16 31 Kranj 5 25 Tržič 6 2 Skupno polit. okr. Kranj ... 27 78 Politični okraj Kranj skupno: Leto 1885 1890 1895 1900 1905 1910 Parne žage — — — — — •1 Vodne žage 101 102 104 107 109 173 Poln"-jarmeniki — — 1 — 1 ;•; Beneški jarm. 108 109 113 112 109 179 Cirkularne žage 4 3 6 4 8 76 Za 1. 1910 so poimensko navedene prve parne žage v tem okraju, in sicer ena v Pristavi (Tržič), na Trati, v Selcih in v Puštalu. Med drugimi lesnimi obrati opazimo: dva za izdelovanje furnirja (Binkelj in Sv. Ana), enega za parket (Petrovo brdo), enega za čevljarske cveke (Retnje), brusilnico lesa (Sv. Katarina), večje število stop za lubje, stalna kopišča itd. 142 Za razvoj lesne industrije na naših tleh je značilno, da se bančni kapital za mehanično predelavo lesa sploh ni zanimal, mnogo bolj aktiven pa je bil pri ustanavljanju kapacitet za proizvodnjo lesovine, celuloze, papirja in le penke. Organizatorji zlasti žagarske proizvodnje so bili predvsem trgovci s svo jim kapitalom ali pa z denarjem, ki so ga od inozemskih kupcev prejeli v obliki naplačila za dobave žaganega lesa. Kmečki gozdni gospodarji so bili dolgo prepričani, da jih čim večje število žag najbolje varuje pred ev. izkoriščanjem ob prodaji lesa. Godil jim je videz avkcijske prodaje; šele svetovna gospodar ska kriza jih je pozneje zdramila k spoznanju, da so neorganizirani brez moči na potek razvoja lesnega gospodarstva. Tudi poskus z ustanavljanjem špano- vijskih žag ni pomagal do večje koncentracije žagarske proizvodnje. Prvi poskus zadružne organizacije žagarske proizvodnje je bil brezuspešen Po zlomu avstro-ogrske monarhije se je zadružno gibanje v prvi Jugosla viji nedvomno zelo razmahnilo. Po knjigi dr. Toussaint Hočevar: The Structure of the Slovenian Economv 1848—1963, Studia Slovenica, New York 1965, po vzemamo stanje števila naših zadrug v tem obdobju. Število zadrug v Sloveniji po vrstah dejavnosti (podatki za bivšo Dravsko banovino) Vrsta zadrug L. 1918 L. 1930 L. 1937 a) Kreditne in nabavne Posojilnice 416 507 539 Nabavne in prodajne .... 58 144 203 Kreditne in nabavne sk. . . . 474 651 742 b) Produktivne Mlekarske 45 72 90 Živinorejske 95 84 104 Pašniške in gozdne 2 15 203* Strojne 29 43 61 Vinogradniške 7 16 28 Lesne 7 9* Kmetijske splošne — 27 22 Kmetijske specializirane ... 5 13 27 Elektrogospodarske 5 56 58 Vodogradbene 1 19 40 Gradbene splošne 18 84 103 Obrtniške 6 15 16 Domača obrt 8 31 56 Tisk., časopisne in založbene . . 8 24 26 Razne (prej nezajete) .... 19 42 80 Osrednje zadruge 6 10 12 Produktivne skupaj 256 558 935 Vse zadruge 730 1211!) 1677 * Do velikega skoka v številu pašniških in gozdnih zadrug je prišlo v zvezi z izvajanjem zakona o agrarni reformi; ob delitvi zemljišč so upoštevali samo zadruge, ne pa individualnih interesentov. Nove lesnoproduktivne zadruge se pojavLjajo šele z 1. 1937. 143 Zaradi posledic prve svetovne vojne in zaradi bistveno spremenjenega trga za slovenski les v novi državi se je hitro po koncu vojne sprožila taka konjunktura za les, kakršne niso pomnili niti najstarejši ljudje. Tudi žagan les iz hlodov, ki so preležali v gozdu celo vojno, je bilo mogoče vnovčiti po ugodni ceni. Nadvse zadovoljni EO bili lesni trgovci, celo kmetu se je zdelo, da je njegova participacija na konjunkturi kar primerna. Nobenega razloga ni bilo za vznemirjanje, saj se je na področju lesa in izdelkov moglo prodati vse ob stalno naraščajočih cenah. Leta 1920'21 so v vodstvu tedanje najmočnejše politične stranke (Sloven ske ljudske stranke) izdelali velik načrt za pospeševanje zadružništva na vseh gospodarskih področjih. Po politični motivaciji sprožena akcija naj bi poma gala tudi do čvrstejše gospodarske povezanosti strankinega članstva. Za pod ročje lesnega gospodarstva je načrt priporočal ustanovitev celega omrežja zadružnih parnih žag (pozitivna je bila višja stopnja koncentracije žagarske industrije), ki naj bi gczdne posestnike zavarovala pred razvpito špekulacijo lesnih trgovcev. Načrt za ustanavljanje zadružnih parnih žag je z vrha navzdol izvajala Zadružna zveza v Ljubljani (osrednja organizacija vseh zadrug) in njeno nabavno-prodajno podjetje Gospodarska zveza. Prvih pet let se je ta akcija zelo razmahnila, zgradili ali pa v najem so vzeli okoli 10 parnih žag, zlasti na Notranjskem in na Štajerskem. Lastniki gozdov so se veselili nove konkurence ter so radi dovažali les k zadružnim žagam, dokler so dobili zanj več kakor pri trgovcih. Toda že prvi, niti posebno izraziti gospodarski zastoj na trgu z lesom v 1. 1926 je to zadružništvo tako hudo prizadel, da so bili ustanovitelji v naslednjih letih primorani vse nove žage likvidirati, poslovna izguba lesnega odseka Gospodarske zveze je pa znašala nad 20 milijonov din (valuta 1926). V tem primeru še ni šlo za pristne zadruge, nastale od spodaj navzgor po pobudi članov, temveč le za podjetja zadružne centrale, ki so do bila ime po svoji ustanoviteljici. Zato se je načrtovano omrežje pretrgalo že ob prvi recesiji, kak podoben načrt se pa pozneje ni več pojavil. Gozdni posest niki niso imeli v tem primeru nobene moči, pa tudi ne pravega interesa, da bi sodelovali v vodstvu »zadružnih« podjetij, saj si je vse važne odločitve pri držala centrala v Ljubljani. Mreža lesnoproduktivnih zadrug Bližamo se časovnemu obdobju, ko je razdrobljenost žagarske industrije na našem ozemlju dosegla svoj zgodovinski vrh ob številu okoli 2800 proiz vodnih enot. Surovinska baza enega žagarskega obrata je v poprečju znašala le še nekih 350 ha gozda, medtem ko je v sosednjih deželah srednje Evrope, ki problema razdrobljenosti žagarske proizvodnje še vedno niso obvladale, ob segala povsod nad 500 ha. Ta rekord, ki smo ga pri nas dosegli s hipertrofijo in razdrobljenostjo žagarske proizvodnje, je treba vedno obravnavati v nepo sredni odvisnosti in v zvezi s podobno razkosanim gospodarjenjem z gozdovi. Prava katastrofa za lesno gospodarstvo je nastala po letu 1930 kot posle dica svetovne gospodarske krize. Cez noč so se proizvajalci lesa in izdelkov znašli pred gluhimi ušesi odjemalcev; ponudbe so pet do desetkrat presegale novo raven povpraševanja. Cena jelove hlodovine je padla z okvira 300 do 350 din/m3 franko žaga na 100 din in še nižje, v mnogih okoliših je pa prodaja že izdelanih gozdnih sortimentov postala sploh nemogoča. Poprečne cene za 144 1 m3 mehkega žaganega lesa franko vagon nakladalna postaja so se gibale v letih 1924 do 1939 na spodaj navedeni višini: din 1924 480 1925 459 1926 423 1927 446 1928 475 1929 1 1930 539 1931 407 din 1932 333 1933 270 1934 286 1935 301 1936 358 1937 390 1938 435 1939 467 Konkurzi in polomi v lesnem gospodarstvu pa niso nastali samo pod vpli vom gospodarske krize; divja konjunktura v letih 1920;30 je namreč v takem obsegu cvetela tudi zaradi odsotnosti ruskih ponudb lesa po revoluciji. Med tem ko so se druge gospodarske panoge hitreje izkopale iz krize, je bilo lesno gospodarstvo Evrope v naslednjem desetletju 1930/40 ves čas prizadeto z ru skimi dobavami lesa po znatno nižjih cenah; zato se tudi pri nas prodajne cene niso nikoli več dvignile na raven prvega povojnega desetletja. Največja slabost slovenskega gozdnega in lesnega gospodarstva je pa ti čala v lastni hiši, kakor je bralec iz spredaj povedanega mogel že sam sklepati. Vse izgube je tako ali drugače moral poravnavati in tudi dejansko plačal gozd. Nič čudnega, če so kmečka gospodarstva končno le spoznala, koliko nesposob nosti in zajedalstva se redi na račun gozda, in če so se v letih krize zdramila k akciji, ki je povzročila velik prepih na tem gospodarskem področju. Lesno produktivne zadruge so nastale iz nagibov samoobrambe kmečkega gozda, sprožile so pa prvo pomembno selekcijo lesnih obratov. Na tako široki fronti ni nikoli prej prodrlo spoznanje, da se cena lesne surovine določa na trgu iz delkov in da so zato gozdna gospodarstva najprej poklicana spodbujati indu strijo k naprednejšemu razvoju. Idejno je to gibanje pomenilo prodor integra cije gozdnega in lesnega gospodarstva. V očeh kmečkih gozdnih posestnikov se je lesna trgovina kot nezmožna organizatorica proizvodnje zelo diskreditirala, dvomili so celo v produktivni značaj njene dejavnosti. Iz odpora proti izkoriščevalskemu in nesposobnemu podjetništvu, pa tudi iz prizadevanj za boljšo kakovost proizvodnje so se po rajale nove lesnoproduktivne zadruge. Te so povezovale svoje člane, gozdne posestnike določenega okoliša, v zadružno skupnost z namenom, da bi po eni strani organizirale gozdno proizvodnjo, po drugi strani pa pospeševale obde lavo in predelavo lesa in iz temeljev reorganizirale trgovinsko službo. Žagar sko proizvodnjo so slej ko prej smatrali za neposredno nadaljevanje gozdne proizvodnje. Vsak član zadruge je imel samo po en glas, ne glede na število deležev. Poslovni deleži so pri večini zadrug znašali po sto din na en hektar gozdne posesti, pri nekaterih pa so odmerili poslovni delež enotno na vplačilo zneska 1isoč din. Žagarsko proizvodnjo so zadruge nadaljevale v svoji režiji na obsto ječih obratih s prizadevanjem za koncentracijo v perspektivnejših lokacijah. Ponekod so zadružna vodstva prevzela žage v najem ali pa žagarsko obdelavo uredila z lastniki pogodbeno, drugod so pa zadruge racionalizirale prevzete obrate ali pa tudi zgradile nove. Razveseljivo je bilo opazovati, kako se je z zadružno organizacijo proizvodnje zaostril pojem kakovosti na eni strani pri 10 Loški razgledi 145 izdelavi gozdnih sortimentov, na drugi pa pri izdelavi in manipulaciji žaga nega lesa. Ime »lesnoproduktivna zadruga« pravzaprav ni popolnoma ustrezalo zna čaju in obsegu dejavnosti novega tipa zadrug, saj je združevanje v prvi vrsti zajemalo obvezno oddajo vse hlodovine članov na predelavo zadrugi. Prej ali slej bi zadruge razširile svojo dejavnost tudi na gojenje gozdov, gradnjo cest itd. Prvotno ime gozdno-lesne produktivne zadruge so zagovorniki krajšega naslova spremenili zaradi večjega poudarka na naprednejši razvoj lesnega gospodarstva. Največja pridobitev obravnavanega zadružnega gibanja je bila skupna ustanovitev osrednje zadruge za izvoz lesa MARAD s sedežem v Ljubljani in s prodajnim birojem ter lastnim velikim skladiščem na Sušaku. Poleg zadrug so bile članice zadruge MARAD tudi druge stalne produkcije, ako so se pod redile pogojem za pridobitev članstva. S pravili je bil po čl. 3 namen osrednje zadruge takole opredeljen: Zadruga ima namen pospeševati izvoz in prodajo lesa ter lesnih izdelkov svojih članov v inozemstvo in pri tem krepiti in varovati njihove koristi. Za druga v ta namen: 1. prevzema inozemska naročila za les oziroma lesne izdelke in jih razde ljuje med svoje člane; 2. daje svojim članom strokovna navodila za izdelavo in obdelavo lesa v smislu zahtev inozemskih trgov; 3. skuša dosegati za vse vrste lesa in lesnih izdelkov svojih članov čim ugodnejše izvozne cene in prodajne pogoje; 4. usmerja za izvoz in prodajo namenjene količine lesa oz. lesnih izdelkov iz posameznih skladišč članov ali iz skupnega skladišča na določeno železniško odpremišče ali ladijsko pristanišče; 5. najema in daje kredite, potrebne za financiranje izvoza lesa in lesnih izdelkov svojih članov. Zadruga nima namena od svojega poslovanja dosegati dobiček itd. Po čl. 4 navajamo pogoje za pridobitev članstva v osrednji zadrugi. Zadružnik more postati vsaka fizična ali juridična oseba, ki: 1. se trajno bavi z lesno produkcijo, to je s pripravo in izdelavo lesa in lesnih izdelkov; 2. se obveže, da bo v lesni stroki vso svojo trgovino in poslovanje z ino zemstvom opravljala izključno po zadrugi, razen kolikor ne bi dobila od za druge za vsak posamezni primer posebnega soglasja. Ostale določbe so sploš nega značaja. Poslovni delež znaša 5000 din, vsak zadružnik jamči z vpisanimi poslovnimi deleži in s petkratnim zneskom vpisanih deležev. Pri posredovanju izvoza lesa in izdelkov posluje MARAD kot komisionar svojih članov. Zato se opravlja prevoz blaga in inkaso na nevarnost prizade tih članov. Pri tem jamči zadruga svojim članom samo za krivdo svojih orga nov in uslužbencev. Za kritje režijskih stroškov zadružnega poslovanja in mo rebitnih izgub iz delkredere jamstva odtegne zadruga svojim članom od vsake fakturne vsote, ki jo je posredovala, sorazmeren znesek, ki ga za eno poslovno leto vnaprej določi vsakoletna redna skupščina kot režijski prispevek zadruž nikov (ta dejansko ni nikoli presegel 2,5 °/o od fakturne vsote). Zadružno gibanje na področju gozdnega in lesnega gospodarstva se je ne verjetno hitro razširilo po vsej Sloveniji; že 1. 1938 se je moglo govoriti o omrežju gozdno-lesnih produktivnih zadrug. 146 Zadruge po stanju sredi leta 1947 Neposredno pred drugo svetovno vojno je poslovalo 29 lesnoproduktivnih zadrug, ki tedaj še niso bile vse registrirane. Po službeni statistiki ministr stva za gozdarstvo LRS je bilo sredi leta 1947 aktivnih 46 zadrug, ki jih na vajamo po krajevnih imenih njihovega sedeža: Gorenjsko: Belca, Bled, Boh. Bistrica, Cešnjica/Zel., Gorenja vas/Sk. L., Jezersko, Kamnik, Kranj, Lancovo, Lom/Tržič, Poljane, Žiri (skupno 12). Ljubljana okol.: Borovnica, Domžale, Ig/Podpeč, Polhov Gradec, Preserje, St. Jošt, Verd (skupno 7). Notranjsko: Begunje, Cerknica, črni vrh, Logatec, Loški potok, Rakek, Sp. Idrija, Stari trg (skupno 8). Celje: Gornji grad, Konjice, Ljubno/Savinja, Loče, Oplotnica, Šoštanj, Vransko, Zreče (skupno 8). Maribor: Dravograd, Kapla, Podvelka, Prevalje, Remšnik, Ruše, Slovenj Gradec, St. Lovrenc/Poh., SmartnoPoh., Vuhred, Vuzenica (skupno 11). V gornji statistiki še niso zajete zadruge na Primorskem, ki tedaj še ni bilo priključeno. Po istem viru povzemamo, da je skupna površina v prednje lesnoproduktivne zadruge povezanih kmečkih gozdov znašala okoli 275.000 ha, kar pomeni 39 °/o vse gozdne površine v bivši Dravski banovini ozir. nad 50 %> vse kmečke gozdne posesti. Posebej omenjamo, da je prevaljsko zadrugo nekaj let kot predsednik vodil pisatelj Prežihov Voranc, ki je bil na to zaupanje svojih ožjih rojakov izredno ponosen, pa tudi zelo prizadeven za pospeševanje finalne predelave lesa v obratih te zadruge. Zadružno gibanje v lesnem gospodarstvu je postalo v desetletju 1930/40 najvažnejše dogajanje na tem strokovnem področju. Dominacijo trgovskih hiš v organizaciji lesne proizvodnje je svetovna gospodarska kriza zadela kot hud potres. Medtem ko je bila trgovina prej vneta posredovalka med proizvodnjo in njenimi najbližjimi trgi, zlasti v Italiji, pa tudi glavna pobudnica za usta navljanje vedno novih kapacitet, je bila sedaj brez moči. Ugled je izgubila že zato, ker ni mogla spraviti v promet ogromnih zalog žaganega in tesanega lesa, pragov, zabojev in sodov, ladijskega poda, parketa itd., ki so se ob pre lomu nakopičile v proizvodnji. Premalo bi povedali, če bi trdili, da so se pro izvajalci slepo uprli vladajočemu režimu nesposobne trgovine, ki je bila V prvih etapah industrializacije na bazi lesa hkrati glavni pobudnik organiza cije lesne proizvodnje. Razvojni koncept proizvajalcev je bil stihijskemu raz voju, ki ga je spodbujala trgovina, popolnoma nasproten. Zadruge so z idejo integracije premagovale tradicionalno nasprotje med gozdno in industrijsko pro izvodnjo, uskladitev kapacitet surovinske baze z industrijskimi kapacitetami po količinah in po tehnološki strukturi so pa imele za glavni pogoj ozdravitve krize, ki je najbolj prizadela gozdne gospodarje. Pojav lesnoproduktivnih zadrug je sprožil cel kompleks razvojnih vpra šanj na področju našega gozdnega in lesnega gospodarstva. Za pospeševanje industrializacije na bazi lesa je bilo spoznanje, da le razvitejša lesna industrija more bolje plačati surovino, nekaj novega, kajti prej so bili prepričani, da mo ra vsaka vas imeti vsaj dve žagi. Novo je bilo dalje to, da je hlodovina vsaj na interesnem območju zadrug prenehala biti prodajno blago in da so zadruge oddajale na trg izključno ža gani ali pa drugače obdelani les. Dvakratni dobiček, prvič iz trgovine z neob delanim lesom in drugič iz trgovine z žaganim lesom in polizdelki, so si po- 10« 147 slej mogle pridobiti zadruge, ako so se vključile tudi v trgovinsko službo osred nje zadruge MARAD. Na ravni zadrug so torej prodrli proizvajalci s pobudo za reorganizacijo proizvodnje in trgovine. Glede na presežne kapacitete žagarske industrije je pa treba zadrugam priznati glavno zaslugo za prvo etapo konsolidacije. Medtem ko so v desetletju 1920/30 še vedno brezumno ustanavljali nove žagarske obrate, je število teh v obdobju zadrug prvič nazadovalo za dobrih 10 %, in sicer predvsem na surovin skih bazah produktivnih zadrug, ki so proizvodnjo koncentrirale v gravitacij skih središčih in v tehnično popolnejših obratih. Vzporedno s koncentracijo pro izvodnje je potekala prva selekcija obratov, nikoli prej ni kakovost proizvod nje vezala toliko pozornosti proizvajalcev. Obdobje zadrug je torej bistveno pospešilo prehod z manufakturne na industrijsko proizvodnjo na področju lesnega gospodarstva. Pomen Češnjice v zadružnem gibanju Loški razgledi XIV, 1967, so na str. 114—133 objavili razpravo sedanjega direktorja Janeza Štera: Nastanek in razvoj lesne industrije v Selški dolini (ob ?0-letnici LIP Češnjica). Zaradi nekaterih napačnih podatkov in pa zaradi na pačne uporabe podatkov o nastanku in o prvi etapi razvoja lesnoproduktivne zadruge na Češnjici kot predhodnice sedanjega podjetja, je lani objavljeno razpravo treba dopolniti z novim prispevkom za gospodarsko zgodovino. Bral ci so iz prednje vsebine že mogli povzeti, da se je zadružno gibanje na pod ročju lesnega gospodarstva širilo po vsej Sloveniji in da Češnjica ni bila neki osamljen primer. Vir, na katerega se je avtor lanske razprave opiral, očitno ni bil o širini zadružnega gibanja poučen, upoštevati je pa tudi treba, da do tega prispevka še nihče ni pripravil neke monografije o obravnavanem pro duktivnem zadružništvu. Gradivo je treba iskati v arhivalijah republiškega ministrstva za gozdarstvo, ki je za svoj referat Zadružništvo prevzelo tudi predvojni arhiv osrednje zadruge MARAD. Zadruga na Češnjici, ustanovljena od 46 članov dne 2. I. 1937 in v zadružni register vpisana 24. I. 1937, ni bila najstarejša; pred njeno ustanovitvijo so že poslovale zadruge v Zrečah, Št. Lovrencu, Lomu, Verdu, Prevaljah, Oplotnici in mogoče še katere, ni pa natančno znan datum njihove registracije. Dalje se more reči, da zadruga na Češnjici ni bila največja, julija 1945 je imela 118 članov, medtem ko je zadruga na Verdu imela 350 članov, največje pa prek 500 članov (Dravska dolina). Pa vendar gre Češnjici v okviru zadružnega giba nja posebno mesto iz naslednjih razlogov: — polnopravni člani zadruge so bili tu stalni delavci in gozdni proizva jalci. Pred vojno je taka pravila imela manjšina tedaj ustanovljenih zadrug, večina je pa v članstvu združevala izključno gozdne posestnike. Prednji, pred 30 leti že uresničeni vzor samouprave proizvajalcev, ni sedaj nič manj aktualen; — zadruga na Češnjici je bila zelo prizadevna soustanovnica osrednje za druge za izvoz lesa in je že pred formalno ustanovitvijo vključila ves promet ?. lesom v to poslovno zvezo; — zadružna vzgoja in disciplina ter plodna tla lesarske in zadružne tra dicije so tej zadrugi dale največ poleta za pospeševanje sekundarne in finalne predelave lesa. Na mali surovinski bazi je mogoče obstati, ako se avtohtona surovina do najvišje možne stopnje oplemeniti z delom; 148 — ob rajoniranju gozdnega in lesnega gospodarstva Slovenije v velika ob močja, se je zadružno podjetje na Cešnjici rešilo na istih idejnih osnovah in tegracije, ki so deset let prej vodile do ustanovitve prvotne zadruge. Velike enote morejo utopiti manjše le, ako so same sorazmerno bolj razvite. Ta razprava obravnava le samonikle in pristne zadruge na gozdno-lesnem strokovnem področju, v katerih so člani poskušali samoupravno dosegati go spodarske cilje v okviru veljavne zadružne zakonodaje. Odkupne, kmetijske- prodajne, pa tudi proizvodne organizacije, ki jih je priklicala v življenje po treba za izvajanje letnih ali petletnih planov na privatnem sektorju in ki jim je zadružno ime dala planska birokracija, nam ne morejo z ničemer pomagati pri obvladovanju sedanjih problemov samouprave na gozdno-lesnem področju. Vemo pa, da je eksistenca in življenjski standard ene četrtine našega naroda neposredno odvisen od produktivnosti obravnavane gospodarske panoge. Zusammenfassung CESNJICA UND DIE GENOSSENSCHAFTLICHE BEWEGUNG IN DER FORST- UND HOLZWIRTSCHAFT Das Gebiet von Škofja Loka lat stark bevvaldet; sein Raichtum an Holz und Eisenerzen bedingte im Mitteialter die Entvvicklung des Eisenhuttenwesens. Histo- rischen Quellen zufolge bestand hier schon im Jahre 1358 eine Wassersage, die erste in Slowenien iiberhaupt. Im Waldbesitz ubenviegen die bauerlichen Walder. Da die genossenschaftliche Tradition hier seit jeher stark war, konnten sich in neuerer Zerit auch produktive Holzgenossenschaften entwickeln. E>er Autor gibt eine Ubersicht iiber die Kredit- und ProduktionsgenossenschaTten fiir die Jahre 1918, 1930 und 1937, und zwar den Arten ihrer Tatigkeit nach, und daran anschkefiend eine Ubersicht iiber die produktiven Holzgenossenschaften in Slc- vvenien nach dem Stand im Jahre 1947. Diese Art von Genossenschaften ist eine Besonderheit der Bauernwaldwrrtschaft in Slowenien; weder Osterreich noch die Schweiz kennen etwas derartiges. Im Sektor der Holzverarbeitung hat sich die Ge- nossenschaft in Cešnjica im Tale der Selška Sora am starksten entwickelt Die produktiven Holzgenossenschaften Sloweniens begannen als erste die Indu- striekapazitaten mit dem Potential der Rohstoffbasis in Einklang zu bringen. Ab- schliefiend stellt der Autor fest, dafi die Existenz und der Lebensstandaird ednes Viertels des slowenischen Volkes unmittelbar von der Produktdvitat der Forst- und Holzwirtschaft abhanging ist. 149