—    346   —
*
Zivljenjopisje slavnih Slovanov.
v
Baron Čehovin.
Baron Če h o vin, sedanji c. k. nadkojoik ulanov, je rojen v Branici na Krasu, blizo štiri ure od Tersta. Pred 27 leti, ko je bil še učenec na goriškem gimnazii, so ga vzeli v vojake, kakor več družin njegovih tovaršev.
Čehovin se je vseskoz izverstno obnašal. O začetka znane vojske v letu 1343 na Laškem, namreč potem, ko so, posebno v Milanu in v Benetkah, auatrianski pod-ložniki začeli protiviti zoper svojo vlado, pridruživši se bližnjim Piemoutezom ali ssrdinskemu kralju Karlu Albertu, je bil Čehovin  nadtopničar  (Oberfeuerwerker),
in ravno ta čas draari poveljnik otopjeka (baterije) ko-njanistva Nr. 2. v brigadi kneza Lichtenštajna. Konec mesca maja tistega leta je bil dobil, česar je z velikim hrepenenjem želel, lepo priložnost, očividno »kazati svojo serčnost in hrabrost v vojski zoper sardinsko armado« Ko je bila namreč 29. maja prednja straža austrianske armade zagledala sovražnika v ugodnem položaji blizo Montanare, mu je nadtopničar Ceh o vin naproti šel 0 svojima dvema obicama in začel nad-nj na vso moč streljati, dasiravno ga je sovražnik neprenehoma osipal 0 kroglami tako, da je bil nekoliko ranjen od granatne treske. Neprestrašen je napredoval s svojim streljanjem tako, da so morali topovi sovražnika na zadnje po sili umolkniti. Tri druge protivne topove, ki so se mu bili poznej na levi strani ceste približali, je Cehovin precej pozdravil s tako močnim ognjem, da se začeti niso utegnili na-nj streljati, in je med sovražno četo nastala takošna zmešnjava, da so prišli v roke austrianskih vojakov vsi njeni topovi in vozovi obloženi s strelnim prahom, kakor tudi veliko njenih konj, orožja in vjetnikov. Poslavljenje, ktero je bilo pri ti priložnosti podeljeno pogumnemu nad-topničarju, je bila velika sreberna kolajna (medalja), odločena za tiste, ki se v vojski serčne ska-zujejo.
28. julija 1848 je bil Cehovin prišel tudi kot nadtopničar s polovico otopjeka blizo Somme Campagne. To se je pripetilo ravno takrat, ko je brigada, pri kteri je služi[, bila strašno nadlegovana po premoči sovražnika. Cehovin je prišel takrat tako blizo njega, da je bil v daljini, v kteri se po navadi strelja s kartačami. Akoravno je stal nasproti dvojnemu številu ognjenih žrel, in akoravno je bil v tistem času tudi zlo dražen od ognja tako imenovanega majhnega strelnega orožja, je on vendar tako močno in jako na protivne topove in trume streljal , da je armado sovražnika zapodil na beg, razun tistih, ki so mertvi po tleh obležali. V ti priložnosti je pa tudi poveljnik austrijaneke baterije Pauer častno smert storil. Namesti njega je tedaj nadtopničar Cehovin poveljstvo prevzel in vladal vojni ogenj celi čas; ker je pa več njegovih vojšakov bilo močno ranjenih, je bil priiiljen nekaj časa samotež pri topovju ostati in namesti topničarjev (kanonirjev) delati. Tukaj si je junak Cehovin drugo kolajno zaslužil, in sicer zlato.
V tem, ko se je na 26. julija brigada mestu Volte približevala, je stotnik (kapitan) glavnega stana ali ge-neralštaba, John, napredovanje velike trume sovražnikov oznanil. Takrat je nadtopničar Cehovin brez odloga naprej poslal dva topova s prednjo stražo, potem ko je bilo vse napravljeno, kar se je za to potrebno zdelo. Ta prednja straža je imela zasesti ustje ondotne ceste. Cehovin sam je pritisnil za njo s štirimi topovi, ktere je na levi strani ceste na nekem griču tako dobro in vešto postavil, da protivnik ni mogel temu ostopjeku blizo priti, dasiravno je imel trikrat več topov. Iz tega mesta je Cehovin streljal na sovražnika, ki je vdru-gič naprej silil, tako silovito in krepko, da je bil vsak-krat z grozDo zgubo nazaj porinjen. Ob mraku so se pa spet piemontežki bataljoni zbirali na podnožji griča in si prizadevali nazaj tiščati tanko razprostranjeno ver-sto vojakov, ki so spred puškarili in so protili otopju, dokler se ni umaknilo. — Kakošno osodo so pa Piemontezi imeli sledeči dan, to je, v boju 27. julija 1848, v kte-rem med druzimi austrijanskimi junaki se je bil tudi Cehovin slavnega skazal, je dobro znano celemu svetu. Tudi za to junaštvo niČehovinu uteklo dobro zasluženo poslavljenje, — povikšan je bil na stopnjo poročnika ali lajtnanta in poveljnika gori omenjenega otopja (baterije).
Priložnost, se še slavnejega skazati jeČehovinu prinesla druga vojska v Italii leta 1849.  Služeč v bri-
gadi kneza Kolovrata pri Mortari, je on s svojim otop-jem 21. mesca marca zamogel storiti, da pod njegovim modrim vodstvom so kmalu umolknili protivni topovi, in da so bili Piemontezi nazaj v omenjeno mesto zapodeni. V imenitni bitvi blizo Novare je Cehovin naprej šel s polovico svojega otopja na desni strani olengove ceste do 700 korakov daleč od trum Piemontezov, v tem ko 00 ti strašno in silovito streljali s svojimi topovi. Oq je pa na to tako krepko in neprestano z gromenjem svojih topov odgovarjal, da mu je s tem po sreči šlo dva tistih razdjati. V ti bitvi se je zgodilo, da se mu je z neko ploskačo (granato) en top razbil, da je zraven tega ob enega vojaka in ob dva konja prišel, in in da mu je pet mož silno sožganih obležalo. Ravno ta čas sta bila v naj veči nevarnosti hrabri polk Franc Kari, in 9. lovski bataljon. Bati se je bilo, da bi oba-dva sceloma ne bila pokončana. V tako nevarnem hipu je poročnik Cehovin z ostalima dvema topovama berž planil nad sovražnika prihrujočega, in čeravno mu jo večje število ognjenih žrel nasproti stalo, je vendar iz daljine začel tako morivno s kartačami grometi na bližajoče so Piemonteze, da so bili na to vižo zaderževani tako dolgo, dokler mu ni došla pomoč, akoravno mu je protivnik razderl en top, umoril več konj in ranil veliko strežnikov pri topovih. Za tu doveršeno velikovažno početje, ktero je posebno sijajno med toliko druzimi deli, je Cehovin dobil križ reda Marije Terezije, in j© bil povzdignjen v baronovski stan po ustanovitbah omenjenega častnega reda. Po tem je bil slavni naš rojak izvoljen za nadkojnika ali ritmajsterja v ulanskem regimentu,
Odlikoval ee je sicer Cehovin še v več druzih priložnostih, in posebno pa v Vičenci, Milani in v Livorni, in si je tako popolnoma zaslužil mesto v verati slavnih junakov izvertnega austrijanskega topništva.   Verdelski.
—    347    —