kulturno - politično glasilo • svetovnih in domačih dogodkov 10. leto/številka 9__________________________V Celovcu, dne 27. februarja 1958 Cena 1.50 šilinga V arabskem svetu vre Za občinske interese Ta nedelja odločuje o občinah in njihovih zastopstvih, gre za gospodarske in socialne ter kullturne zadeve naših vasi! in občin. Zato je ibilb prav, da se je volilno pred-dejo istotako izvedlo na občinski ravni. Vr-šili so se v glavnem krajevni volilni sestanki ali pa se je govorilo o volitvah v povsem nevezanem razgovoru. Tik pred volitvami pa je prav, da zberemo vtise krajevne politike in si položaj okoli volitev predočimo spet v nekaki celoti. V dveh občinah se je pojavil nadvse zanimiv predlog: postavimo eno samo listo, ki naj obsega vse politične stranke! Dotičnik — bil je prav razumen in idealen gospodar —je razlagal, da bi bilo najbolje, če bi se zbrali vsi vplivni možje občine in se pametno pomenili o bodočem občinskem zastopstvu. „Gre vendar za naše skupne interese in ne nazadnje tudi za naš denar,” je na koncu menil. Zanimivo je bilo opazovati odmev. Prvi se je oglasili socialist in odkrito dejal: Moja stranka noče nikakih kompromisnih list, naša frakcija nastopi za vsako ceno samostojno! To je bilo jasno in enoumno povedano. V nizu nadal jnega razgovora je prišlo do prerekanj s komunističnim odbornikom, ki je zagovarja; nekako ■ljudsko fronto, se razume pod njegovi m vodstvom. To je bila torej1 prva šola! Gotovim ljudem ni za obče in splošne interese in za občinsko dobrobit. Prednost pred občino ima pri njih stranka in njeni, interesi! Razgovor se je plfetel naprej. Drug gospodar je takole razvijal svoj pogled na občinske volitve: V občini in občinskem odboru se v veliki meri odločuje bodočnost naših kmetij in delavnic. Občinske doklade zadenejo v prvi vrsti posestnike, za njimi so največji davkoplačevalci obrtniki in trgovci. Razumljivo je, da socialist in komunist nimata interesa za skupni nastop s ciljem splošne dobrobiti vseh stanov. Njuna so strankini interesi pred občimi koristmi. Zato pa vsaj mi ostali ustvarimo skupno volilno listo in imejmo na njej može, katerim bomo dala svoje zaupanje z glasovnico. Sicer se zna dogajati naprej, tla 'bosta socialistični stranki vodili svoj demagoški razredni boj na račun kmetov in obrtnikov. Ustvarimo skupno listo vseh kmetov in obrtnikov. Pa tudi trezno misleči delavci bodo zlahka uvideli, da je njih mesto prav tako na tej ilisti, kajti blagor skupnosti je tudi njihov blagor. Nadvse zanimivo je biilb opazovati na-daijni razvoji. Večina je zagovarjala misel skupnega nastopa. Le redki so skeptično molčali. V nevezanem govoru so se omenjali kandidati skupne liste. Med drugim pade ime nekega bivšega nacista-posestni-ka. Mahoma je bilo minenje navzočih deljeno. Sedaj torej gre za narodne interese, je čuti vsakdo izmed navzočih. In res se oglasili nek nemško-nacionalno usmerjen obrtnik ter govoril' o tem, da je treba slovenski jezik odpraviti iz šol in naj, se Člen sedem državne pogodbe zoži na ..ekstremne” Slovence. Beseda je dala besedo in končno je padel tudi zasnutek skupnega nastopa kmetov in obrtnikov v vodo. Naš gospodar je ostal torej sam s svojo zamislijo skupnega nastopa. Preostalo mu je le še, da je sledil' svojim 'bolj skeptičnim somišljenikom in on in njegovi nastopajo pri občinskih volitvah na samostojni listi in pozivajo vse trezne in razsodne volilce, naj jiim pri nedeljskih volitvah poverijo zaupnico. Kaj bom storil jaz? Meni ne gre za papirnate strankarske programe. Slišal sem komuniste, ki so zagovarjali nemško-nacionai-ne interese bolj radikalno kot bivši nacisti V velikem Toku se med Sredozemskim morjem in Perzijskim zalivom razprostira zaporedje arabskih držav. Je to svojevrsten svet, ki ga je oblikovala zgodovina, zemlja in vroče sonce. Po veri je mohamedanski in po rasi pripada veliki skupini Semitov. To sla pa poleg arabskega jezika tudi edini skupni oznaki te pestre množice, ki šteje 70 milijonov ljudi in ima na svojem puščavskem podzemlju polovico zalog surovega petroleja na svetu. Pisani svet držav in ljudstev Po drugi svetovni vojni je ta svet zašel v velik nemir. Zajel ga je vrtinec nacionalnih strasti in spričo zmanjšanja moči evropskih kolonialnih sil1, ki sta jih izčrpale dve svetovni vojni, so novo porojeni nacionalizmi počasi skoraj povsod na en ali drugi način pripravili svoje evropske gospodarje na več ali manj prisiljen način k odhodu. Meje sedanjih arabskih držav so umetne. Skuhale so jih v teku enega stoletja svojega vladanja državne pisarne v Londonu po svojih interesih in potrebah. Pri tem so seveda spretno izkoriščale medsebojne pokrajinske napetosti ter stare dinastične spore puščavskih plemenskih poglavarjev. Ko so evropske države (Anglija, Francija, Italija in Španija) odšle, je za njimi! nastala velika politična praznina. Nove neodvisne države pa tudi niso imele nobene oprijemljive politične tradicije ter ostro izoblikovanih nacionalnih posebnosti. Zato se je v njih pojavilo močno panarabsko gibanje, ki stremi za združitvijo vseh teh državic v enotno državno telo. Poglejmo jih po vrsti: Ugrabljen je bil slavni dirkač E. Juan Fangio, svetovni prvak avtomobilističnega športa. Sredi mesta Havana so ga zakrinkani možje ustavili in odvedli v svoje skrivališče. Na ta način je vodja kubanskih upornikov Fidel Castro hotel ponagajati vladi in dokazati svetu kako je močan. Fangio je iz svojega skrivališča mogel po telefonu govoriti s svojimi prijatelji ter jim je zagotovil, da mu uporniki niso skrivili lasu, pač pa da se ne more ganiti, ker je močno zastrašen. Fidel! Castro je ugrabljenega m bi bilo treba zanje samega Hruščova, da bi jih poučil o pametnejšem zadrtanju v narodnih in kulturnih zadevah Koroške. Poznam socialiste-nedomačine, ki se smejejo v pest, ker dirigirajo pretelno kmečke občine v izrazito socialistično-strankarskern in nikakor x> splošno-občinskem smislu. Poznam nemalo pristašev 6VP v občinah, kateri si lelijo le eno: zopetni povratek Hitlerja in nacizma. Moj sklep je jasen: Ne bom tratil časa z branjem papirnatih programov in letakoi>. '/.a svoje zastopnike v občini bom izbral tiste može, ki preudarno vodijo svoje druii-ne, ki krščansko vzgajajo svoje otroke, ki imajo napredno urejene svoje gospodarstvo, ki niso sebični, ki jim ne gre le za lastno dobrobit in so z dejanji dokazali svoje poštenje. In ne nazadnje bo odločilo: Občinski odbornik, katerega bom volil, mora imeti jasen in korekten odnos do Boga in Cerkve, biti mora katoličan. Kajti samo ta, ki ljubi svojega Boga, bo znal ljubiti svojega bližnjega tudi v občini. dro. Marok: površina 172.000 kvadratnih milj, 8,6 milijonov prebivalcev, absolutna monarhija poti kralj. Mohamedom V. Usmerjena na Zapati. Tunizija: površina 48.300 kv. milj. Prebivalstvo 3,7 milijonov duš, republika pod predsedstvom Habina Bourguibe. Usmerjena Zapati. Libija: površina 679.358 kv. milj, prebivalstvo 1,3 milijonov, ustavna monarhija pod kraljem Idrisom. Živi s pomočjo angTo-ameriške finančne podpore. Tam so glavna ameriška vojaška oporišča v Sredozemlju. Egipt: površina 386.000 kv. km., prebivalstvo 23,4 milijonov duš, republika pod vlado diktatorja polkovnika Nasserja. Povezana je v zunanjepolitičnem pogiedu z Moskvo, čeprav je v državi komunistična stranka prepovedana. Vrši ostro pretizapad-no propagando in je glavna sila panarab-skega gibanja. Saudijska Arabija: površina 870.000 kv. milj, prebivalstvo 5,6 milijonov, absolutna monarhija pod kraljem Ibn Saudom. Usmerjena na Zapad in lastnica najobilnej-ših petrolejskih vrelcev, ki jih izkoriščajo Amerikanci. Jemen: površina 75.000 kv. milj, prebivalstvo 4.5 milijonov, absolutna monarhija pod v ado Imana Ahmeda. Zelo zaostala in revna. Irak: površina 171.000 kv. milj, prebivalstvo 4,8 milijonov, ustavna monarhija pod kraljem Faisalom, ki je edini arabski član zapadne obrambne zve/e Bagdadskega pakta. Ima tudi bogate petrolejske vreite, ki jih izkoriščajo Angleži. Jordanija: površina 37.500 kv. milj, pre- dirkača minuli petek spustil' na svobodo. Pa takrat je bilo že prepozno, kajti dirka, zaradi katere je Fangio prišel v Havano, je že končala. Vsi dosedanji poskusi vladne policije, da bi odkrili storitve so bili brez uspeha. Sovjefski poskus z vodikovo bombo Ameriška atomska komisija je minuli ponedeljek objavila vest, da je po njenih podatkih Sovjetska zveza pred dnevi izvedla novo eksplozijo vodikove bombe velike učinkovitosti. Poskus je bit. izvršen nekje v Sibiriji. Eksplozija j,e bila tako silovita, da je izzvala potresne sunke na severnem delu japonskega otočja. Zadnje dni so sovjetski propagandisti nehali govoriti o tem, da bi bilo treba ..prepovedati vse atomske poskuse”. Avstrijsko-jugoslovanska pogajanja Na Dunaj je prispela jugoslovanska diplomatska misija, h kateri pa je priključenih tudi več gospodarskih strokovnjakov, da prične razgovore z. zastopniki avstrijske vlade o glavnih še neurejenih vprašanjih med obema državama. Med temi je tudi zahteva avstrijske vlade po odškodnini za avstrijsko premoženje, ki je po državni pogodbi pripadlo Jugoslaviji, šef delegacije, bivšii veleposlanik v Bonnu, Dušan Kveder, je ob odhodu iz Beograda dal1 dopisniku avstrijske tiskovne agencije izjavo, v kateri izraža upanje, da bodo vsa vprašanja, ki so sedaj še sporna, urejena v obojestransko zadovoljstvo. Delegacijo je spremljal na Dunaj tudi avstrijski poslanik v Beogradu dr. Wodak. bivalstvo 1,5 milijona. Ustavna monarhija pod vlado kralja Huseina. Nastala je po volji Angležev, ki so s tem poplačali zvestobo šejka Abdulaha, očeta sedanjega kralja, v prvi svetovni vojni. Ima najboljšo vojsko na Bližnjem vzhodu: Arabsko 'legijo, ki jo je izvežbal angleški general Glubb. Libanon: površina 4.000 kv. 'km., prebivalstvo 1,4 milijona, republika pod predsednikom Chamounom. Zapadno usmerjena. Ima znatno število kristjanov. Sirija: površina 171.000 kv. milj, prebiva1 stvo 3,8 milijona, republika pod predsednikom Kirvvatljetm. Nasserjev adut - petrolejske cevi Prejšnji teden je bil izvršen plebiscit, ki je s skoraj 100-odstotno večino potrdil' združitev Egipta in Sirije. Preko Sirije gredo glavni cevovodi' za petrolej k sredozemskim pristaniščem. To je glavni Nasserjev adut. Jemen se bo kmalu pridružil. Na drugi strani pa sta se združila Irak in Jordanija. Pač pa vse druži sovraštvo proti' Izraelu, ki je tudi nastal po tej vojni v Palestini na ozemlju, ki je bilo doslej stoletja arabsko. V to sliko pa spada še AUžir, ki je za sedaj še vedno kolonija Francije. V njej pa divja že več Tet silovit upor proti Francozom, ki ga nobena vojaška akcija ne more zadušiti. Napetosti v arabskem svetu pa izrablja Moskva za razširitev svojega vpliva na Srednji vzhod, ki je bij doslej' izključen revir z.apadnih sil. Gre se za petrolej. -KRATKE VESTI - NEDOLŽEN JE SEDEL V ZAPORU 2 IN POL LETA neki VVilhelm Gratzl, ki je bil leta 1956 zaradi obtožbe umora posestnika Friderika. HochmiUTerja iz. Ha-bricka obsojen na 15 let težke ječe, čeprav je obtoženec do zadnjega trdi.!, da kaznivega dejanja ni zagrešil šele kasneje je prišlo na dan, da je bil Gratzl po krivici obsojen zaradi površnega postopanja strokovnjaka za strelno orožje, ki ga je sodišče v tej zvezi zaslišalo. — Z ozirom na ta primer je sedaj pravosodni minister dr. Tschadek napovedal' popravek ali novelo kazenskega sodnega reda. Po novih predpisih bo moral sodnik pred obsodbo zaslišati dva strokovna izvedenca in ne samo enega. MED VLADAMI ZDRUŽENIH DRŽAV IN VELIKE BRITANIJE je bila sklenjena pogodba, ki predvideva ureditev štirih raketnih oporišč na angleških tleh. OKOLI 100 TISOČ DELAVCEV tekstilne stroke je stopilo v stavko na VVestfal-skem. Zahtevajo zvišanje plač. ČASTNI NASLOV .JUNAŠKE MATERE” je bil liani! podeljen 4000 ženam v Sovjetski zvezi. AMERIŠKA UMETNA LUNA „EX-PLORER” je minuli ponedeljek 300. obkrožila našo Zemljo. CERKEV SE JE ZRUŠILA V MESTU PALERMO na italijanskem otoku Siciliji. Billa je to več stoletij stara cerkev sv. Križa. Nesrečo je povzročilo podiranje bližnje bolnice, katere zidovi so se držali ene stene cerkve. Ko je bil zid bolnice odstranjen, šibka cerkvena stena ni več vzdržala teže stropa in se je zato vdrla, človeških žrtev ni bilo, ker je bila cerkev ob času nezgotle prarzna. Vsem volilnim zaupnikom Prosimo vse volilne zaupnike po občinah, da nam takoj javijo izid občinskih volitev in sicer po telefonu na številko 43-58 ali pa pismeno. S tem nam boste omogočili objavo volilnih rezultatov v prihodnji številki našega lista. Politična ugrabitev avtomobilskega dirkača | v nedeljo bo vsak opravil svojo dolžnost. - Naše glasove možem našega zaupanja! Politični teden Po svetu ... Razgovori »na vrhu« o katerih v zadnjih tednih toliko slišimo, so prazaprav že v teku, in sicer med predsednikom Eisenhowerjem ter sovjetskim ministrskim predsednikom Bulganinom — po pošti. Oba si kar naprej pridno pišeta dolga pisma in še daljše odgovore, kjer eden vedno zavrača pred.oge drugega, vendar ne vse in ne vedno enako odločno. V nekaj mesecih dopisovanja sta tako oba državnika ugotovila nekaj, namreč v čem se ne strinjata. Kljub temu pa so ta pisma na koncu koncev po „poti izključevanja” jasno pokazala nekatere zadeve, o katerih bi obe prvi svetovni sili le mog i s pridom pogajati. To je potrdil' minulo soboto celo ameriški zunanji minister Foster Dudes, ki je veljal za najbolj odločnega nasprotnika sleherne vrhunske konference. Novinarjem je izjavili', da bi končno vendarle bilo pametno, da bi se glavni državniki sveta sestali, tudi brez predhodnega posveta zunanjih ministrov, pač pa da bi bilo treba ta sestavek na drug način temeljito pripraviti, recimo po redni diplomatskih poti, to je preko poslanikov. Odstranitev nezaupanja z medsebojnimi obiski V svojem zadnjem odgovoru pa predsednik Eisenhower pred aga, da bi medsebojno zaupanje odstranili s pomočjo obiskov merodajnih politikov in visokih državnih uradnikov z obeh strani. Prepričan je, da bi sovjetski oblastniki ob priliki daljšega bivanja v Združenih državah prišli do zaključka, da je ameriško ljudstvo miroljubno in da njegova vlada nikakor nima bo-jaželjnih namenov. Pa tudi ameriški politiki in uradnikom bi koristil neposreden stik z življenjem v Sovjetski zvezi. Na obeh straneh imajo ljudje zelo izkrivljene predstave. Kot prvi korak na 'tej poti navaja Eisenhower pogodbo o kulturni izmenjavi med Združenimi državami in Sovjetsko zvezo, ki bo omogočila študij 40 ameriških študentov v Rusiji ter istemu številu Rusov v Ameriki. To je le prvi, skromni korak, kateremu morajo slediti drugi. Tako gremo vendarle počasi k novemu velikemu mednarodnemu srečanju. Izgleda, da so Amerikanci zopet^dobili nekoliko več samozavesti po neprijetnem presenečenju obeh sputnikov. V Moskvi so menda tudi uvideli, da se ameriška Vlada kljub prvotnemu omahovanju ni dala preplašiti. Zato ubirajo sedaj Bulganin in tovariši zmernejše strune. Če ni dopisovanje med Eisenhowerjem in Bulganinom doslej doseglo drugega kot preprečitev nove zaostritve hladne vojne, potem lahko rečemo, da so bila ta pisma vredna znamk za poštnino (šila so itak brez poštnine z diplomatskimi kurirji.) Poljaki nimajo pokoja V tem razpoloženju pomirjenja je poljska Vlada podvzela nov poskus, da pripomore svojemu načrtu o „brezatomski coni” v Srednji Evropi do mednarodne debate. Preko švedske vlade se je obrnila na Bonn ter ponudila zapadnonemški vladi direktne pogovore o tem načrtu. Dopušča celo možnosti spremembe oz. razširitve na druge države in morebitne nove garancije v smi-slu bonnskih želja. Nakazala je tudi način kako obiti razne kapreke, n. pr. da med Za-padno Nemčijo in Folijsko ni diplomatskih stikov ter omogočitev pristopa Vzhodne Nemčije, čeprav je prej bonnska vlada načrt poljskega zunanjega ministra Rapacke-ga odklonila, sedaj spričo javnega mnenja v državi ni mogla storiti. Izmazala se je s tem, da je poljske predloge dostavila stalnemu svetu Atlantskega pakta v razpravo. Tudi v Washingtonu je predstavnik zunanjega ministra nekoliko omilil prvotno odklonilno stališče vlade Združenih držav o tem načrtu ter izjavil le, da Amerika ne bo nikdar pristala na to, da bi pod kakršno koli pretvezo bila izrinjena iz Evrope in tako potisnjena več tisoč kilometrov na ono stran Atlantskega oceana, dočim bi se Sovjetska zveza umaknila le nekoliko nazaj in takorekoč ostala z eno nogo na pragu Evrope. Poljski predlog pa je zbudil' precej zanimanja pri raznih evropskih državah, ki jih prav nič ne veseli, da bi postale oporišča za ameriške raketne izstrelke in s tem prvi in neposredni.cilj za sovjetske atomske rakete. Od tod ameriška popustljivost. Zviti Kitajec je nastavil zanko V to pomirjevalno kampanjo se je jako spretno vključila tudi' komunistična Kitajska. Prejšnji teden je predlagala Ameriki, da obe umakneta svoje čete z Koreje, to je Kitajska iz severnega dela, Združene države pa z južnega dela. Predlog lepo zveni, toda ima v resnici povsem drugačno vsebino. V zadnjih dveh letih je v resnici Amerika svoje čete povečini že umaknila, dočim je preostale oddelke opremila z atomskim orožjem. Kitajci pa seveda morajo državi v severnem delil stotisoče vojakov z navadnim orožjem, ki pač niso enakovredni samo dvema ameriškima atomskima divizijama. Kajti zavezništvo med Kitajsko in Sovjetsko zvezo Te ne gre tako daleč, da bi Moskva opremila svoje žo te „tovariše” z atomskim orožjem. Amerika pa ima z umikom svojih čet z Koreje slabe izkušnje. Vprav umik ameriških čet leta 1949 je nekaj, let pozneje omogočil komunistični napad. Zato se sedaj Washington ne bo pustil speljati na ta led. Zunanje ministrstvo je reklo, da je pripravljeno govoriti o še nadaljnjem zmanjšanju čet, a nikdar Združene države ne bodo umaknile oddelkov, ki so neobhodno potrebni za mir in ohranitev sedanjega stanja na Koreji. Povrh tega zahteva svobodne volitve v Severni Koreji. Kot v Evropi bi tudi na Koreji pri umiku čet bili' na boljšem komunisti. Amerika bi morala svoje čete prepeljati preko morja, a Kitajci samo preko reke Valu. — Zopet potrditev starega pravila: Ako dva napravita isto stvar — ni učinek vedno isti. Tako se bodo smelii vodilni državniki sveta o marsičem zanimivem razgovarjati. ... in uri nas v Avstriji Zunanji minister pridno potuje naokrog V minulem tednu ni bilo kakih posebno razburljivih dogodkov v splošno državnem pogiOdu. To zatišje na domači fronti je iz-rabi-!, naš zunanji minister in začel pridno potovati ter obiskovati bližnje im daljne prijatelje. Najprej se je podali — se razume samo po sebi — v sosednjo Zapadno Nemčijo, kjer se je v pristaniškem mestu Bremen, hočeš — nočeš — moraš, prav gotovo bolj, kot do sitega najedel. Udeležil se je namreč slavnostne tradicionalne „Schaffer-mahlzeit”, ki traja menda deset ur. Komaj se je odpočil od svojih zapadnonemških jedilnih in političnih naporov, pa se pripravlja na še daljšo in nevarnejšo pot. V začetku pomladi bo najprej obiskal Srednji Vzhod - sodček smodnika v mednarodni politiki naših dni — kjer bo ime! razgovore z državniki v Perziji, Afganistanu in Jorda-nijii. Glavni cilij njegovega potovanja bo pa Indija, kjer se bo sestal s predsednikom Pandiit Nehrujem. Da se pa ne zameri nikjer , se bo takoj nato poda] v sosednji Pakistan, ki je v hudem sporu z Indijo zaradi pravljično lepe pokrajine Kašmirja. Figlo-vo potovanje po mohamedanskih državah Srednjega in Daljnjega vzhoda bo imelo namen poglobiti naše trgovinske stike s te- Drugega marca bomo šli zopet na volišče. Z glasovnico v roki bomo odločali, kdo bo v prihodnjih šestih letih imel v občinskem odboru odločilno besedo pri reševanju vprašanj, ki zadevajo našo občinsko skupnost. Zato bomo dobro premislili, kdo bo zastopal naše interese v občini. Dali bomo svoj glas samo možem, o katerih vemo, da ne bodo zadolžili naše občine, ampak bodo varčno ravnali z javnim denarjem. Gotovo samo možem, ki bodo zahtevali v občinskem svetu podporo tudi za popravo farne cerkve in njenih podružnic, gotovo samo možem, ki so jim vsi sloji enako pri srcu: kmetje, delavci, obrtniki, podjetniki in izobraženci. Naše zaupanje velja možem, ki se bodo zavzemali za snažnost in urejenost naših vasi, da se bo tako mogel tudi pri nas ugodno razvijati tujski promet. Z glasovnico se bomo odločili za odbornike, ki bodo dobrohotno podprli vsako kulturno delo, ki sloni na katoliških načelih. mi deželami. V prostem času bo pa lovi! velikanske tigre in slone. Kaj vse mora znati dandanes zunanji minister! Preobilje mleka in masla je povzročilo hude gospodarske motnje v državi. ]e že križ, če je premalo blaga, so lij udje lačni in godrnjajo, če ga je pa preveč, pa spet ni prav. V zadnjih letih se je proizvodnja mleka prit nas ze.o dvignila in presegla naše domače potrebe. Masla pa ne moremo izvažati, ker naše cene niso konkurenčne danskim in nizozemskim mlečnim proizvodom. Tako so sedaj, sk enili, da bodo namesto prodaje pod ceno v inozemstvo raje prodajali! maslo ceneje doma. Tako bo tisti, k! kupi eno kilta masla po sedanji ceni, lahko dokupi! še en kilogram po nižji ceni. Nadalje nameravajo tudi zvišati odstotek maščobe v mleku od sedanjih 3,2% na 3,6 odstotka. Mleko bo zaradi tega seveda dražje. Tudi glede prašičereje se pojavljajo skrbi zaradi prevelikega porastka pitancev. V minulem letu se je proizvodnja svinjine zvišald za 17 odstotkov in strokovnjaki menijo, da kljub povečanemu tujskemu prometu vse te svinjine ne bomo mog!! porabiti v državi. Z izvozom so pa prav tako težave zaradi, previsokih cen, ki, niso konkurenčne v inozemstvu. Pri nas na Koroškem pa se z naglimi koraki bližajo občinske volitve. Časopisje obeh strank na vsa usta kriči, kako je ta ali ona stranka pomagala občinam in jim hoče še pomagati. Kar je za en časopis belo (oz. rdeče), je za drugi črno (ali pa rjavo), pravcati narobe svet. človek res ne ve, komu bi verjel Ako pa pogledaš malo po deželi, ki jo do go in dobro poznamo, pa prideš kmalu do zaključka, da nobenemu. Vse ostaja pri starem, podjunske železnice ni od nikoder, program za pomoč južnemu delu dežele je zaspal v ministrskih predalih. Izgleda, da si večina naših 'ljudi ob vsem propagandnem hrupu miš i svoje, kajti, na podeželju je čudno mirno. Besedičenje propagandistov obeh, sedaj skreganih strank, ki, pa sicer složno v koaliciji vladata deželta in državo, nikomur ne sežejo do srca. Zadnjič je dejal nek naš kmet: Najbolje bo pač, ako si še naprej sami pomagamo, kot doslej. Volimo pa tiste naše može, ki so izšli iz naših vrst, ki so že z dejanji pokazali, da delajo \za narod ter da koalicijskim strankam v občinskih odborih vsaj na prste gledajo ter preprečujejo naj-hujše samovoljnosti. Celovec ima uravnovešen proračun Novoizvoljeni mestni očetje v deželnem glavnem mestu so se po obljub polni volilni kampanji spravili na vsakdanje delo. Na zadnji seji je bil sprejet letni proračun, ki je prvič v povojni dob! izenačen. To se pravi, v letu 1958 celovška mestna občina ne bo trošila več kot ima dohodkov in delala dolgov. Obe stranki hvalita ta novi proračun in ga predstavljata kot uspeh smotrne politike. Toda ako ga pob'lže pogledaš, vidiš, da pravzaprav ni tako težko napraviti uravnovešenega računa. Letos namreč ni na programu več nobenih večjih javnih del, ki so v minulem desetletju preobrazili naše mesto. Iz postavk proračuna so izginile skoraj do zadnjega 'šilinga vse podpore za zidavo prepotrebnih stanovanjskih hiš. Volitve so v Celovcu pač mimo in obljube spadajo — v preteklost, ki jo je treba pozabiti. Naš glas možem, ki se bodo odločno zavzemali za enakopravnost vseh prebivalcev v občini! Da bi mogli naše gledanje v občinskem odboru laže uveljavljati, smo se odločili za kandidaturo naših mandatarjev na listi, katera združuje vse protimarksistične sile v občini Bistrica v Rožu. Naša kandidata na listi Delovne skupnosti (Arbeits-gemeinschaft der Gemeinde Feistritz im Rosental) sta: Anton Fcinig, kmet, pd. Ucar in Jožef Kodrič, pd. Mežnarjev v Svečah. Njima velja naše zaupanje1 Samo njima bomo oddali svoj glas. V nedeljo 2. marca vsi na volišče! Naš glas Delovni skupnosti! Volilci, ne pozabite, da so ravno socialisti na Bistrici odklonili soglasno dvojezične napise. Kdo je kriv tega, da plačujemo v občini tako visoke davke? Socialisti! Zato nobenega glasu socialistični stranki v katerikoli o-bliki. Bistrica v Rožu voli Delovno skupnost SLOVENCI doma in pn metu Smrt kosi med rojaki V Studencih pri Mariboru je umrl v starosti 67 let upokojeni železniški uradnik g. Franc Šušteršič. Pokojnik zapušča dva sina v Ameriki, g. Franceta, ki je bil svojčas stavec v tiskarni Mohorjeve družbe v Celovcu ter dr. Staneta, ki je bil istotam uslužben v pisarni. Oba sta si v času svojega bivanja na Koroškem pridobila mnogo znancev in prijateljev. — V Mariboru je umrla tudi gospa Frančiška Kurbus, mati g. Armina Kurbusa, nekdanjega priljubljenega učitelja v Sv. Lenartu pri sedmih studencih ter kasneje v Bilčovsu. Tudi g. Kurbus se je izselil ▼ Ameriko. Vsem po smrti dragih svojcev prizadetimi naše iskreno sožalje! Zbrano delo Slavka Gruma Te dni je izšlo v 450 strani obsegajoči knjigi izbrano delo slovenskega dramatika Slavka Gruma. Mariborska založba »Obzorja”, ki je to delo izdala, je s tem storila veliko uslugo slovenski književnosti. Osrednji del knjige tvori drama »Dogodek v mestu Gogi”, ki je bila spisana pred 30 leti in je že takrat zbudila pozornost književnih krogov ter bila uprizorjena v Ljubljani in v Beogradu, kjer je dobila 2. nagrado na literarno glasbenem natečaju prosvetnega ministrstva. Lani jo je sprejelo znova na program gledališče v Sarajevu, ki je z njim želo velik uspeh v Zagrebu ter bo z. njo gostovalo tudi v Ljul>-Ijani. Pred dvema letoma jo je vprizorilo tudi celovško gledališče poti vodstvom ljubljanskega režiserja prof. Cirila Debevca, vendar delo zaradi svoje modernosti ni našlo pravega odmeva pri našem občinstvu, ki ima več razumevanja za lahkotne ša!o-igre. Ob oceni Grumovega zbranega dela je nek ljubljanski kritik zapisal, da se je Grum vredno vključil v splošni evropski gledališki razvoj ter velja za vrh eks-presionistične drame pri Slovencih v dobi med obema vojnama. Slovenska razstava v Clevelandu V okviru »Večera prijateljstva”, ki ga je pripravilo »Društvo bivših vojnih ujetnikov nekdanje jugoslovanske vojske”, so Slovenci v prostorih hotela »Cleveland” v središču tega velemesta uredili lepo razstavo slovenskih narodnih posebnosti, ki so obsegale knjige, časopise ter slovensko umetnost. Med drugim je bila razstavljena kompletna zbirka slovenskih časopisov iz Amerike, iz Koroške in iz Primorske. Med umetniškimi deli pa so bile razstavljeni originali slik naših velikih umetnikov Vavpotiča, Peruška, J. Šubica in M. Langusa. Posebno pozornost je zbudila razstava knjig, v kateri so bile tudi vse povesti Karla Mauscrja in pesniške zbirke pokojnega Ivana Zormana. Na častnem mestu pa sta bila rokopis ene Prešernove pesmi ter fotokopija starodavnih brižinskih spomenikov, 1000 let stare slovenske besede. Slovenska dekleta in žene so pa pripravile okusno zbirko ročnih del z narodnimi motivi. Ameriškim obiskovalcem, ki slovenščine niso vešči, so podarili po en izvod Jurčičeve povesti »Jurij Kozjak” v angleškem prevodu. Razstavo sta obiskala tudi dva ameriška vojaka, ki se na posebni vojaški šoli učita slovenščine. Ameriška vojska namreč izvaja poseben jezikovni program, v okviru katerega se morajo zato izbrani vojaki učiti po enega izmed važnejših jezikov na svetu. Med temi je tudi slovenščina. Razstavo je okusno opremil in pripravil akademski kipar France Gorše, ki je razstavil tudi nekaj svoj kipov. Na akademiji, ki se je vršila isti večer, so na slovenskem delu sporeda nastopili clevelandski slovenski pevski zbori, a člani mladinskega društva »Kress” so izvajali koroški narodni ples v nošah. Največje odobravanje pa je žela pevka gdč. Junc Priče, ki je nastopila v slovenski narodni noši ter zelo občuteno zapela med drugim »Gor čez izaro”. Oba nastopa‘sta tako ugajala, da je v do zadnjega kotička napolnjeni dvorani nastalo veliko navdušenje. Poslušalci, med katerimi je bila velika večina Amerikanccv, so hoteli s cepetanjem in žvižganjem — kar velja pri Amcrikancih za znak posebnega odobravanja! — izsiliti ponovitev. Nova kanonika v Mariboru in Ljubljani Za kanonika stolnega kapitlja lavantinske škofije je bil na mesto obolelega msgr. Mihaela Umeka imenovan nekdanji ravnatelj Cirilove Tiskarne v Mariboru č; g. Franc Hrastelj, ki je vsa vojna leta Za kanonika ljubljanskega stolnega kapitlja pa je bil imenovan dr. Jakob Solar, znani slovenski znanstvenik na jezikoslovnem področju. Slovenci v kanadakih časopisih Na božični večer je največji časopis v Torontu objavil razgovor svojega dopisnika Mr. Leona Kos-sarja s predstavniki raznih narodnosti, ki živijo ' največjem kanadskem mestu. Med drugim mu je Slovenec g. Ivan Cerar opisuj običaje slovenske polnočnice z baklami. — Dne 31. decembra pa je isti list med svoja novoletna voščila vključil tudi slovenski pozdrav: »Veselo novo leto”. vai n 11 \,n wai 'i n i !n TrAŽ.'/” " ■ k ■HH •AN|^i I To so bili možje — korenine! * Posnefek spominske plošče v občinski hiši na Blafu 60 let - slovenski župani na Blatu v Podjuni (Lep primer zdrave narodne tradicije) Minuli torek so v občinskem domu na Blatu, v Podjuni odkrili spominsko ploščo, ki vsebuje lepo dobo naše domače zgodovine. G. župan Kumer, pd. črčej, na Blatu, je dal napraviti spominsko tablo v obeh jezikih onim županom, ki so načelo-valii občini Blato v zadnjih 60 letih. Ta tabla bo po svojem odkritju dobila častno mesto v občinski pisarni. Te vrstice pa naj bodo kot kratek pogled nazaj v zgodovino posvečene vsem onim, ki so kdaj načelovali občini Blato in njihovim potomcem za vzor in v opomin. šestdeset let — razmeroma kratek čas — saj obsega pravzaprav samo eno življenjsko dobo. Vendar se je v teh šestdesetih letih toliko zgodilo, kar so mnogi v našem hitro živečem času že pozabili. Da rešimo pozabe vsaj nekaj najuglednejših mož naše občine, katere je ljudstvo svoj Čas poklicalo na častno mesto župana, smo zbrali naslednje podatke. Dalje nazaj v zgodovino naše občine žal ustno izročilo ne sega več. G a š p a r Kumer, p. d. Rožičev oče v Repljah, je bili župan pred več kot 60 leti. Rožičeva hiša je bila tedaj še trdno slovenska in iz nje se je širila narodna zavest v sosednje hiše in vasi. Sinova Andrej in Šiman sta organizirala slovensko petje, cerkveno za Vogrče in prosvetno za rinkblške fante. Rožičev oče je bil doma v Vogrčah pri Kirmu, v šolo pa je hodil v Pliberk, ker je takrat v Vogrčah še ni bilo. Tam se je naučil pisanja in branja in tako postal „šriften” in Ite kot tak je mogel postati župan. V dobi njegovega županovanja je izšel leta 1869. zakon o obveznih ljudskih šolah. Občina je morala pripraviti dvoje poslo-pjfj za šole. Pri Božjem grobu je kupila staro in prazno župnišče in tam uredila enorazrednico. Ni pa bilo primerne stavbe za vasi Repi je, Blato, Rute, Rinkole, Vogrče In Dobrovo. G. župan Kumer je predlagal, šo'o v sredini, torej v Repljah. Stati bi morala na bregu med Komanom in Rožičem. Temu so se Vogrčani upirali; ker je tam farna cerkev, so hoteli imeti tudi šolo v bližini. Dali so brezplačno prostor na razpolago in ko je komisija stavbni prostor v Repljah kot premajhen zavrgla, je nastala šola v Vogrčah. Tako morajo otroci iz Rinko!1 še danes hoditi! v šolo po strmini čez goro, iz Blata in Rut pa v oddaljeni Šmihel. Občinski odbornik so Gašper Kumer o-stali še do leta 1919. Kot župan pa so jih nasledili: Valentin K a c , p. d. Bošankov oče v Dobu. Županovali so do leta 1906. Občinski pisar jim je bil neki Glinik, p. d. Krevc v činkovčah. Ve se, da so bili trden in značajen Slovenec in so tako vzgojili tudi svoje otroke. Posebnih dogodkov iz njihove županske dobe ne pomnijo več. Njih naslednik je bil: Pavel' Miklavič iz Vogrč — mlajši človek sicer, a narodnjak skoz in skoz. Upeljal' je dvojezično uradovanje ter najdemo na listinah njegove dobe slovenske pečate. Pustil je med drugim sezidati mrtvašnico v Vogrčah. Povsod se je kazal narodnjaka in o njegovi aretaciji na celovškem kolodvoru, kjer je bil zahteval vozni istek v slovenščini, je Tednik šele pred kratkim prinesel pesem Neže Strojnikove. Umrl je nepozabni Pavel Miklavič še, mlad leta 1910 na pljučnici, katero si je bil nakopal na službenem potovanju za občino v Celovec. Jurij L e i t g e b , p. d. Likeb v Dobu so županovali le dve leti. Likebova hiša v Dobu je bila takrat steber slovenstva. Svoje otroke je rajni, vzgojil v istem duhu in ti so tudi ostali, kar jih je bi'[ oče naučil. Matevž Plešivčnrk, pd. štavda-har v Nonči, vesi, je nastopil leta 1912. Bil je znan kot premožen in ugleden kmet in mlinar, bil' pa je tudi pošten krščanski človek. županov a 1 je v težkih letih prve svetovne vojne. Zaradi oddaje žita in drugih nevšečnosti se je marsikomu zameril in ni našel povsod razumevanja. Peter S u m n i č, pd. Trampuš iz Doba, je vodili občino v letih 1919 do 19120. Kot zaveden Slovenec je bil seveda po 10. oktobru 1920 odstavljen. Leta 1921 je ljudstvo spet volilo. Slovenska stranka je dobila od 12 odbornikov kar 10. Slovenski odborniki so izvolili za župana Franca Tominca, pd. Komana v Repljah. Bil je inteligenten kmet, sin trgovca Rebernika v Šmihelu. Ljudje so ga radi imeli zaradi njegove vljudnosti. Leta 1926. pa ga je moral nadomestiti Franc Dobrovnik, pd. Krevc v Vidri vesi. On je zrasel že ob knjigah Slovenskega prosvetnega društva v Pliberku. Bi! je miren in preudaren človek in je v splošno zadovoljstvo občanov županovali 10 let, dot ej, da ni leta 1936. odstopil1. Lovrenc K u š e j, pd. Srienc na Blatu, je bii njegov naslednik. Vodil' je občino do 13. 3. 1938, ko so ga hklerjanci odstavili. Bil je zaveden in trden kot hrast, še pri odstavitvi je rekel! takratnemu učitelju VVejtzerju: „Spet bo prišel čas, da bomo mogij; voliti ih spet bomo Slovenci vodili občino.” Žal volitev leta 1950. ni več doživel. Umri je na posledicah napada fanatičnih fantalinov, ko se je vračali z neke igre v Pliberku leta 1948. Med vojno je bila občina Blato priključena mestni občini Pliberk, šele leta 1946. so stranke imenovale občinske odbornike na podlagi deželhozborskih volitev iz 1945. leta. Ker se Slovenci takrat volitev nismo bili ude ežilil, torej tudi nismo dobil;1 odbornikov. Odborniki nemških strank so določili za župana Valentina Pauli tsch a iz Nonče vesi. V težkih povojnih časih je vse režalo na občino in ni ime! lahkega stališča. Proti volji občanov je prenesel občinsko pisarno iz Pliberka v svoj dom v Nončo ves, kar so mu mnogi silno zamerili. Ker je imel tudi še težave pri oddaji; živil itd, ga je nasledil Franc M a t s c h e k , pd. Komar pri Sv. Luciji. Županoval je do leta 1950. Občinsko pisarno je prenesel nazaj v Pliberk. Po prvih povojnih občinskih volitvah leta 1950. je bil izvoljen za župana F rane T om i n c , pd. Pek v Repljah. Bil. je sin rajnega slovenskega župana Tominca, a izvoljen od OeVP. Skozi štiri leta je modro vodil občino ter kupil v tem času iz plebiscitnega fonda občini lastno hišo v Pliberku. Ko bi bil moral biti ponovno izvoljen, pa ga je časopis njegove lastne stranke obdolžil izdaje in ga grdo oblatil. Leta 1954 je bil izvoljen zopet Slovenec, Mirko Kumer, pd. črčej na Blatu, vnuk onega Gašperja Kumerja, s katerim smo to kroniko začeli. V njegovi dobi se je v občin! mnogo gradilo in na novo uredilo. Vestno je nadaljeval tradicijo slovenskih županov občine Blato. Podrobnosti o njegovem delu poročamo na drugem mestu. Želimo, da bo še dolgo županoval in še mnogo dobrega storil1 za našo občino. Velika slovesnost v Lurdu 60.000 romarjev se je zbralo dne 11. februarja v Lurdu, ko so slovesno obhajali 100-lctnico Marijinih prikazovanj deklici Bernardki Soubirous. Pred votlino prikazovanj je lur.ški škof. msgr. Teas prebral poslanico, ki jo je za to priložnost naslovil na romarje papež Pij XII. V njej poziva vse, da v smislu Marijinih naročil v Lurdu molijo za mir na svetu ter za preganjano Cerkev. Procesijo, s katero so bile slovesnosti stoletnice otvorjene, je vodil kardinal Gerlier. Opoldne je francoski radio, ki je o prireditvi obširno poročal, prenašal iz Kima angelsko češčenje, ki ga je v svoji zasebni kapeli molil naprej sam sv. oče. FRAN ERJAVEC, Pariz: • m koroški Slovenci n. DEL Toda vlada je z. dvornim dekretom z dne 7. VIII. sama predpisala i/čne načrte tudi za nove škofijske seminarje, tako da sta ostala jožefinistični in racionalistični duh pri vzgoji duhovščine še nadalje v veljavi. Ker se na c e -lovškem ‘licej u tedaj ni predavalo bogoslovja in radi pomanjkanja sredstev nekaj let še ni moglo priti do obnovitve bogoslovnega semenišča v Celovcu, zato so se krški in lavantinski bogoslovci šolali začasno Se nadalje v graškem škofijskem semenišču. To je seveda samo povečalo že itak pereče pomanjkanje duhovniškega naraščaja na slovenskem Koroškem, prav posebno ,pa še v lavantinski škofiji, kar je moralo imeti seveda tudi neugoden vpliv na kulturni napredek našega podeželja. L. 1794. je prišlo že tako daleč, da je potreboval, n. pr. kr-5ki škof za svojo razširjeno škofijo po 15 novih duhovnikov letno, a je imel, vseh bogoslovcev vseh letnikov komaj 12 in ni mogel dati več kateheta niti za celovško nor-malko. Moral je pa poslati tedaj dva svoja duhovnika na ljubljanski licej, da hi poučevala tam bogoslovje, a „se-daj že vse leto vacinirata, ker nimata nobenih slušateljev”. Ob ukinitvi graškega generalnega semenišča je bil z njega premeščen na obnovljeno ljubljansko bogoslovje tudi profesor za v/hodlne jezike, M. K o b e n , koroški Slo- venec, doma iz Zakamna pri Vetrinju, ki se je začel potem v Ljubljani zanimati za mladi slovenski preporod. Poglavitna smer jožefinske cerkvene politike, namreč popolna podreditev Cerkve državni oblasti, je ostala v veljavi tudi za Leopolda in potem še dolgo za njim. Za nove škofe so bili skoro dosledna imenovani sami prejšnji državni uradniki, ki zato niso stali toliko v službi Cerkve kot samostojne duhovne ustanove, temveč predvsem v službi države. Enako se je vedno bolj birokratizirala tudi ostala duhovščina. Te in še druge okoliščine so vodile v pravo versko krizo, ki jo je bilo na prelomu stoletja že jasno čutiti. Ljudstva se je polaščalla očitna verska brezbrižnost, a po mestih so je razpasla nenravnost. Do kakšnega stanja je vodil jožefinizem, nam najzgovornejše priča poročilo tinjskega župnika M. Klančnika, ki ga je pisal' približno v istem času (26. XII. 1797) svojemu (lavantinskemu) ordinariatu: „Preziranje in zaničevanje duhovščine je doseglo svoj višek, duhovnik se smatra za nekaj nepotrebnega v državi, vse ga psuje s farjem (Pfaff), dohodki so pa beraški”. Tudi gmotni položaj, zlasti še na novih jožefinskih župnijah, ki so bile navadno brez zemljišč in fondov, je bil namreč jako skromen, kajti župnikova redna plača je znašala poleg majhne štolnine, le 400 g Id letno, kaplanska 300 gld in ekspozitova celo samo 2f)0 g d. Koroška je bila pa ena izmed redkih dežela, ki je imela svoj štolninski red. Toda vlada stanja, ki ga je bila zakrivila sama, ni hotela videti ali ga je pa skušala zdraviti s — policijo, kar ve potem seveda le še bolj škodilo verskemu duhu. Nad- zorstvo nad cerkvenimi imetji je bilo še poostreno, samostani so se razpuščali še naprej po prejšnjem jožefin-skem programu in dvorni dekret z dne 17. 1. 1792. je odklonil vsa prizadevanja za obnovitev nekaterih samostanov. Bil pa je Leopold toliko uvideven, da je ukinil nekatere nesmiselne jožefinske trdote, ki so samo dražile ljudstvo (dovoilil je n. pr. nekatere pobožnosti in stare običaje, ukinil' nekatere smešne določbe jožefinskega bogoslužnega reda, vladnih odlokov ni bilo treba več brati s prižnice, temveč so jih oznanjali pred cerkvijo itd.). Dne 15. IX. 1790. je izdal tudi dovoljenje za zopetno otvoritev cerkve na Sv. Višarjah, kjer so potem cerhev prenovili in prenesli nazaj tudi Marijino podobo iz Žabnic. Kakor smo slišali že zgoraj, je bodlo reakcionarne deželne stanove posebno ostro v oči novo šolstvo, zato so zahtevali kratko in malo ukinitev šolske obveznosti in sploh vaških tr i v i a 1 k , češ da so naložile srenjam, patronom, cerkvam in gosposkam le nepotrebne stroške, vzbudile pri 'ljudstvu mrž.njo do šole, kmečko mladino pa naučile ravno toliko, da je postala nezadovoljna s svojim stanom in nepokorna gosposkam. Res je, da je Jožef II. vklenil tudi vse šolstvo tako tesno v jarem centralističnega absolutizma, da je že skoro čisto zadušil njegov napredek in so prihajali zato tudi škofje s pritožbami proti njemu, bila pa je vendarle velika Leopoldova zasluga ta, da se ni uklonil nasprotnikom šolstva, temveč je neomajno vztrajal na prosvetljenski politiki, pač je pa hitro uvidel potrebo številnih sprememb. (Dalje prihodnjič) Našim naročnikom! V predzadnji številki smo vsem naročnikom v Avstriji priložili poštne položnice, da bi po položnicah vplačali letno ali vsaj polletno naročnino. Precejšnje število naročnikov se je že odzvalo naši prošnji. Hvaležni smo jim, ker še vedno velja: »Kdor hitro da, dvakrat da.« Vse ostale naročnike, ki še niso plačali, pa ponovno prosimo, da to sedaj store. Kdor je morda položnico založil, naj zahteva na poštnem uradu prazno položnico (Erlagschein) in naj na to napiše številko našega računa: 69.798 in pripiše »Zeitung Naš tednik, Klagenfurt« in vplača znesek za naročnino. Za celo leto stane v Avstriji 60.— šil., za pol leta 30.— šilingov. Če ste morda medtem že plačali naročnino za tekoče leto, vas pa prosimo, da se ob priliki morda v prijetni družbi, spomnite tiskovnega sklada in kaj darujete za tiskovni sklad našega lista. Za vsako vplačano naročnino in za vsak dar se uprava lepo zahvaljuje! Uredništvo in uprava lista: »Naš tednik - Kronika« BLATO PRI PLIBERKU Občinske volitve so tik pred nami. Prihodnjo nedeljo si bomo Korošci volili občinske odbore, kateri bodo prihodnjih šest tet upravljali: občine in vodili občinsko gospodarstvo. Čeprav je občina najmanjša u-pravna enota v državi, je vendar njen pomen zelo velik. Edino z občino imajo volilo pozneje tudi oseben stik in preko občine se odvija največ, za navadnega človeka ]x>trebnega uradnega prometa. Zato nam ne more biti vseeno, kdo je v občinskem odboru in kdo tu odloča o dostikrat življenj-sko-važnih vprašanjih občine. Potrebno je, da so v občini zastopani možje, ki so vse svoje življenje preživeli med nami in temeljito poznajo skrbi: in potrebe vsakega posameznega občana in občine kot celote, možje, ki so pa tudi pripravljeni in zmožni vsakemu pomagati:, brez ozira na njegovo narodnost in strankarsko pripadnost. Važno je tudi, da so v občinskem odboru samo možje, ki se čutijo odgovorne edino le svojim volfficem in kateri zastopajo brezkompromisno interese občine in teh niso prir pravi jeni žrtvovati željam posameznih strankarskih vodstev, katera so danes ljudstvu dostikrat bolj, oddaljena kot kdaj poprej,. Najvažnejša osebnost v občinskem odboru je slej ko prej župan. On uraduje v občinski pisarni', on ima stalno stik z vsemi Občani, skozi njegove roke gre tudi danes še nešteto vlog in prošenj na oblasti, on v glavnem zastopa interese občine napram Hopcodat Zelo ugodno in poceni so naprodaj nasledjni dobroohranjeni inštrumenti REITERPOSAUNE (Manjša B-trompeta) BAS-FLUGELKORN F-BAS Več izveste na upravi našega lista ali pri: Franz Konrad ŠTEBEN V PODJUNI oblastem in od njega odvisi v veliki meri procvit občine. Zmožen in delaven župan lahko za občino mnogo doseže, nezmožen in neagilen župan pa pravtako lahko za občino mnogo zamudi in ji tako indirektno škoduje. To, kar občini pristoja po zakonih, dobi tudi brez vsakega prizadevanja; kjer pa je treba izrednih dohodkov za izredne projekte in izredne izdatke, tam se je treba postaviti, truditi in pogajati, drugače ni uspeha. Če pregledamo občinsko gospodarstvo občine Blato v preteklih štirih letih, ko so bili v odboru štirje zastopniki slovenske stranke in ko je bili župan Slovenec Mirko Kumer, pd. črčej na Blatu, potem lahko s ponosom ugotovimo, da se je v tej dobi v občini, mnogo storilo in uredilo. Kadar je lastnih sredstev primanjkovalo, je znal; župan vedno znova odkriti druge finančne vire, ker brez denarja se tudi ne da nič narediti. V zadnjih štirih letih sta se nabavili: s pomočjo občine dve novi motorni brizgalni za gašenje; hkrati so se sezidali ob sodelovanju vaščanov štirje vodni bazeni. Ob sodelovanju občinskih odbornikov in vaščanov so se občinske poti zboljšale tako, da lahko vozijo avtomobili v vse vasi. Občina je podprla tudi gradnjo treh betonskih mostov čez reko Bistrico; za četrtega v Nonči vesi pa so traverze že kupljene in gradbeni material je pripravljen. V občinski hiši v Pliberku, ki je bila kupljena 1951. leta, pa se je uredila nova in prijetna občinska pisarna. Primerno stanovanje za gosp. občinskega tajnika pa se trenutno urejuje. Na Kumlju je g. župan Kumer sprejel iz rok g. ministra Grafa ključe nove šole. Pri gradnji sicer občima finančno ni mogla sodelovati, vendar so se vsi redni uradni posli tudi v tej zadevi vršili preko občinskega urada in je občina sprejela poslopje v lastno oskrbo in ga bo tudi vzdrževala. Zastarelo im neprimerno šolsko poslopje pri Božjem grobu je delalo preglavice vsem županom in šolskim upraviteljem zadnjih desetletij!. Popravila so požirala znatne svo-te denarja in nikoli bi jih ne bilo konca. Stanovanj za učiteljstvo, razen upravitelja, pa bi sploh ne bilo mogoče urediti v starem poslopju. Ob sodelovanju z vsemi pristojnimi in ob podpori g. poslanca Wit-a je uspelo doseči potrebna sredstva za gradnjo nove šolle in stanovanjske hiše za učitelje. Surova stavba šolškega poslopja je že pod streho. Sredstva za dogotovitev obeh poslopij' v doglednem času pa so zagotovljena. Staro šolsko poslopje, ki bi bilo občino samo obremenjevalo, pa se je na nasvet nadzornih oblasti in ob njihovem sodelovanju prodalo. Gradnja nove šole občine sploh ne obremenjuje, ker je denar bil; dosežen iz takozva-nega občinskega izravnalnega fonda („Ge-meindeausgleichsfond”). V teku lanskega leta je občina postavila lasten dom „Maschinenhof”, ki s svojim delom razbremenjuje predvsem naše male kmete. Da g. župan Kumer v teku svojega žu- iz ^Podjune Ko, sem bil pred kratkim spet po daljšem času v Celovcu, sem bral' v nekem nemškem listu pritožbo, da se spodnji Koroški še vedno godijo velike krivice, ker je gospodarsko zapostavljena, to se pravi, da uživa drugi del Koroške mnogo več podpor iz državne kaše za razne gospodarske namene, in je bilo tako prav jasno zapisano! Kakor pa vem, nisem to prvič bral v enem in istem časopisu, ki prihaja tudi v naše slovenske kraje! „Glej ga šmenta", sem si mislil, ta je pa dobra! To je tudi 'list ene Vladne stranke, ki ima svoje ministre na Dunaju, zakaj pa se ne pobrigajo tudi za nas, ko vemo, da se ostala Koroška tako pri cestah, pri elektriki, celo pri poštnih in železniških zvezah itd. mnogo bolj ogreva iz velike državne kaše! Zakaj pa za nas samo besede, včasih tudi lepe besede, posebno pred volitvami — in kar se mi zjasni v moji sivi glavi, da so ravno sedaj volitve pred durmi! Mogoče pa bodo sedaj naši kmetje rekli: „Samo beseda, ta Se za en poiirek mleka, kateremu jemljejo maSčobo, da iz njega dostikrat še skute ne moreš napraviti, — ne zaleže; o vseh drugih podporah pa smemo mi v dvojezičnem ozemlju samo sanjati. Zato je skrajni: čas, da bo tudi, naš kmet uvidel, da še vedno velja stari rek: ,pomagaj si sam, tudi pri volitvah, in Bog ti bo pomagal. Slučajno sem imel tokrat, na prošnjo nekega soseda, opraviti v velikem hotelu, kjer ima tudi „Bauernbuhd” svoje zbirališče. Kar pri vstopu sem zagledal neko sliko, ki sem si jo malo bolj natančno ogledal. Neki moški, ki ga pokriva klobuk z velikanskim krivim peresom, kakor je tudi med nemškimi planinci prav redko, kliče že od daleč „na korajžo”! V rokah drži koroški grb, zgoraj pa je napis: „Časti samega sebe in brani se!” — Na drugem kraju je upodobljen vojvodski prestol blizu Gospe Svete, kjer so državni mogotci, takrat ko so v srednjem veku že podjarmili Bavarce in Slovence in prevzeli vso slovensko zemljo v svojo posest in last, to zemljo naših prednikov razdeljevale drugim nižjim mogotcem in plemenitašem. Zginili so, ni jih več! Mi pa ne smemo pozabiti, da so nam naši predniki, več sto tet kot tlačani v na j.slabši h in težkih razmerah vendar še rešili lep kos naše zemlje! Mi že zastopimo, da se po tej 'lepi zemlji tudi drugim sline cedijo. Mi pa pravimo: „Tu-jega nočemo, svojega ne damo, v naših rokah je tudi boljša bodočnost! panovanja ni pozabil svojih narodnih dolžnosti, nam pričajo dvojezični napisi na občinski pisarni in dvojezični: kažipoti v vse vasi blaške Občine; zadnji so pa postali v teh dneh nekaterim prenapetežem v na-potje in jih skušajo poškodovati — samim sebi v sramoto in v dokaz lastne nekulturnosti’. Uradovanje g. Kumerja je bilo seveda vsa leta dvojezično in se je v pisarni in drugod vsak lahko pomenil z njim tudi v slovenščini. Spričo naštetih vidnih uspehov smo se Slovenci v občini Blato odločili, da tudi za te volitve postavimo lastno in samostojno kandidatno listo. Nosilec naše ,,Skupne liste kmetov in delavcev” je na splošno željo ostal g. Mirko Kumer. Na prvih mestih so ostali vsi naši občinski odborniki pravkar potekle periode. Saj so z županom vred vsi pošteno, nepristransko in požrtvovalno delovali v dostikrat težkih razmerah za dobrobit občine. Zato nam ni bilo treba dale-kosežnih osebnih sprememb, kot jih ugotavljamo pri listah ostalih dveh strank. Našim požrtvovalnim odbornikom pa naj bo ta njihova ponovna postavitev na kandidatno listo dokaz priznanja in hvatežnosti za njihovo dosedanje delo. Vsi, so si bili nabrali v preteklih letih bogatih izkušenj na področju občinske uprave in občinskega gospodarstva in tem lažje bodo sedaj delali naprej,. Zato bomo dali „Skupni listi kmetov in delavcev” v nedeljo svoj glas vsi tisti, ki jim je pri srcu pošteno in nepristransko občinsko gospodarstvo in nadaljni napredek občine v prihodnjih šestih letih. Naši kandidati so nam poroki za to, da bo v občini vladali tudi v bodoče duh spoštovanja obeh narodov v deželi in medsebojnega razumevanja z le enim ciljem: da bi, se že pričeti procvit občine Blato nadaljeval tudi prihodnjih šest let. Zato v nedeljo 2. marca vsi na volišče in oddajmo svoj glas „Listi kmetov in delavcev.” BAJTIŠE 90-tetnico rojstva in 60-letnico službovanja bi bil' ietos koncem marca obhajal Franc Primik, rentnik in cerkovnik bajti- Trikrat so prihrumeli krvoločni Turki skozi Rož. Bilo je leta 1476, 1478 in 1483. Iz vasi Podgrad so se ljudje zatekli na 200 m visok hrib, k cerkvi sv. Jakoba, in se branili zoper napadajoče Turke. Ko so jim obljubili prost odhod, so sc vdali, a so jih deloma pobili, deloma odpeljali v ujetništvo. Mi-klova Zala nam ohranja vekovit spomin na hudoto tistih let. Cerkev in vas Podgrad, sedaj št. Jakob, so Turki požgali in odšli. Opustošeno cerkev so farani zopet pozidali in na zapad podaljšali. Leta 1489, oziroma 1498 je bila slovesno konsekrirana po pomožnem škofu Valarezu, oz. Grimano. Pozneje je bila nadzidana zakristija in prizidana Iona ob vhodu na zapadli! strani. Osojski opat Hirschberger (1642— 1656) je postavil v cerkev tri oltarje. Le stranski na evangeljski strani se je ohranil, na njem pa grb omenjenega opata: tri ribe in ptica med jelenovimi rogovi. Glavni oltar so leta 1880 nadomestili z manj vrednim iz umetnega kamna. Postavil ga je Franc Ozbič. Stranski oltar so odstranili leta 1908 in ga nadomestili z novim. Naredil ga je znani A. Progar. Oba sta v moderni gotiki, kakor tudi prižnica. Leta 1953 smo obnovili streho na stolpu, 1. 1954 preuredili orgle, L 1956 elektrificirali naše težke zvonove. Znašli smo sc pred problemom, ali se lotimo še obnove notranjščine cerkve ali pa se zagrizemo v gradnjo nove cerkve na vasi. Možje, zastopniki vseh vasi, smo se posvetovali in tehtali razloge za in proti novi cerkvi. Odločili smo se za restavracijo sedanje cerkve. Poznejši rodovi bodo razsojali, če je bila ta odločitev pravilna. Dejstvo je, da je naša farna cerkev že dolgih 500 let le 24 m dolga in 8 m široka; dejstvo je, da raste število faranov iz leta v leto in cerkev ne odgovarja številu faranov, tudi ne zahtevnosti ljudi, ki smo se v precejšni meri nalezli udobnosti naših dni: hočemo vsi sedeti, in še udobno sedeti, če mogoče, v topli cerkvi sedeti, ker nas hoja na hrib zagreje in se bojimo prehlaje-nja med mrzlimi zidovi. Kaj nuli se umikamo težavni hoji na hrib in se stiskamo v še tesnejšo žup-niško kapelo, ali pa ostajamo doma_________ In delo se je pričelo. Najprej zbiranje denarnih sredstev, težkih tisočakov. Iz svoje sredine smo jih morali zbrati. Kdo naj nam bi pomagal? In šli smo ške cerkve. V nedeljo 9. februarja je še opravljal svojo službo v cerkvi, naslednjo nedeljo 16. februarja pa se je zadnjikrat udeležil božje službe — že mrtev v rakvi. Podlegel je hudi, pljučnici, in mirno umrl po previdenju dne 13. februarja zvečer. S Primikom je legel v grob starosta Baj-tišarjev. 56 let je bil. zaposlen, prva teta še v nekdanjih bajtiških fužinah; ko so pa te prenehate z obratom, pa dolga teta kot paznik na vodnih napravah elektrarn, 22 'let pa je užival zasluženo pokoj ni,no. Jeseni 1947 je obhajal s sedaj že pokojno ženo Marijo zlato poroko. Leta 1898 ga je boroveljska železarna kot lastnica bajtiške cerkve nastavila za cerkovnika. Devet dušnih pastirjev je v njegovem času oskrbovalo bajtiško faro, Primik pa je celih 60 tet ostal na svojtem mestu. Kljub starosti je bil še gibčen, vedrega duha in dobrega spomina. Zelo mnogo je bral naše liste in knjige in se vedno zavedal svojega slovenskega rodu. GONOVECE Franc Štern in Marija Jamnik sta se poročila v nedeljo dne 16. II. v župni cerkvi v Šmihelu pri Pliberku. Poročne obrede so opravili domači gospod župnik. Za priči sta bila inšpektor g. J. Hrastnik in strokovni učitelj Melhior na glavni šoli v Velikovcu. Obilo sreče in blagoslova! Na mnoga leta! V Wo!lfsbergu v bolnici je umrlia gospa Neža Hafner, pd. Hobnarjeva, ki' se je nahajala pr;, svoji sestri gospej Jamnik v Go-novecah. Šla je iskat pomoči v bolnico, bilo je prepozno, smrt jo je zadela hitro in nepričakovano. Pogreb rajne blagopokojnice je bil v torek popoldne Ob 4. uri v Šmihelu. Pogrebne obrede so vodili mili prošt Trabesinger ob asistenci, g. župnika Piceja. Pevci so se poslovili od rajne z žalostinkami. Rajna naj počiva v miru. Družini Jamnik in sorodnikom naše iskreno sožalje! ŽIIIPOLJE Na Svečnico smo spremili ob veliki ude-težbj; k zadnjemu počitku Rezkovega očeta Lamberta Oblak iz Št. Urha v starosti 72 let. Bil je doma iz Radiš. Že dalj časa je bil bolan in je bili tudi previden s sv. zakramenti. V nedeljo, dne 9. februarja je bila v naši cerkvi ob 11. uri poročna sv. maša. Tokrat sta stopila pred oltar naš cerkveni pevec Jožef Ogris, pd. Ravšev v Dolči vesi in nevesta Marija Supanc — edina hčerka Krum-pelnove hiše v Žrelcu. Tudi ona je cerkvena pevka. Da bi bila srečna in tudi za naprej rada prepevala v naši cerkvi! po vaseh, od hiše do hiše, po dva in dva. Z veseljem je moral gledati sv. Jakoba na svoje varovance po številnih vaseh prostrane fare. Videl je, da z malimi izjemami žrtvujejo vsi za lepoto njemu posvečenega svetišča. Zainteresirali smo razna podjetja za obnovitveno delo na naši cerkvi. Prišla sta oba restavratorja in nam v glavnem nasvetovala isti način preureditve v cerkvi. Razpisali smo izdelavo novih cerkvenih klopi, povabili domače mizarje, poklicali zidarje, tesarje, steklarje, kleparje... Avgusta 1957 smo se umaknili delavcem z božjo službo, z Najsvetejšim ' podružno cerkev v št. Petni, ki je farni cerkvi najbližja in od vseh podružnic najprostornejša. Nismo mislili, da bomo tako dolgo navezani na gostoljubnost šentpetrčanov! Ob priliki jim povrnemo ... Začelo se je opustošenje na svetem kraju: pometali smo preperele cerkvene klopi ven, odstranili smo nastavek glavnega oltarja, kjer je kraljeval kip sv. Jakoba, ob njem pa sv. Peter in Pavel. Restavrator L. Arnold je odpeljal stranska oltarja, številne kipe sedanjih in prejšnjih oltarjev, prižnico in podobe križevega pota v svojo delavnico. Delalo se je tudi v domačih delavnicah: pri Močniku, Ameitzu, Wasscrmanu in Urschitzu, še kovača Mikla smo potrebovali. Mizarjem smo oskrbeli material |>otoni darovanja lesa, ki so ga nam žagali domačini na žagi princa Liechtenstein-a v Podrožčici za vbogajme, odkoder nam je deske zvozil zastonj (Worenz ir Podgrada). Dello se je vleklo in vleklo, in st: je zavleklo v zimske tedne. Dokaj ugodno vreme nam je omogočilo, da smo v glavnem dokončali to obnovitveno delo in v nedeljo 15. decembra I. 1. slovesno blagoslovili farno cerkev in s tem prenesli božjo službo iz. Št. Petra zopet na hrib. Prcvz.višeni so poslali mil. g. kanonika A. Zech-nerja, naj nam povedo njih toplo zahvalo za našo vnemo in požrtvovalnost za lepoto farne cerkve. Pa so nam govorili o sreči, da imamo cerkev v sred* svojih domov: tu se opravlja sv. daritev, tu se delijo sv. zakramenti, od tu se razliva milost in božja pomoč. v družine, da IkhIo veren odsev hiše božje na hribu; v njeni senci bomo nekoč počivali iu se spo-(Nadaljevanje na zadnji strani) Št. Jakob v Rožu ima obnovljeno farno cerkev Iz zgodovine kmetijstva (17) Kmetijstvo pomeni načrtno skrb za pridelovanje rastlin in rejo živali. Ker ima o-praviti z organizmi, se imenuje 'tudi organsko gospodarstvo. Do sedanjih oblik se je razvijalo desettisočletja. Oglejmo si v kratkem njegovo zgodovino. V pradobi Prvi ljudje so lovci in zbiralfcii sadežev. Sami niso proizvajali; ničesar, marveč jemali darove narave, kakršne jam je dajala. Začetek živinoreje je bil', ko je začel človek zapirati žive divje živali, jih krmiti, da jih pozneje zakolje. Mladiči te zaprte divjačine so prva udomačena živina. Prve kmečke vasi so nastale v porečju Evfrata in Tigri-de, koder so našli prve okorne srpe iz 5. tisočletja pred Kristusom. Ta kmet že pozna preprost dom, izmed žitnih vrst začne najprej; gojiti ječmen in pšenico, proso, grah in lečo, bob in konopljo. Izmed sadja mu je poznana prvotno jabolka. Rž dob; šele v bronasti dobi z vzhoda. Izmed živali ima udomačene pse, govedo, svinje, ovce in koze. Konja si udomači istotako šele v pozni; bronasti dobi. Nekako 1800 pred Kristusom uvedejo bron in z njim se prične prva kmetijska tehnika. Kamnito orodje kmet zamenja za bronasto, seka gozdove z bronastimi sekirami in žanje z bronastimi srpi. Tedaj se začenjat odpirati tudi alpski svet. Prej v močno korenino vpreženo živinče vpregajo v lesene pluge in uporabljajo tudi že prve vozove. Bron pozneje nadomesti železo. V starem in srednjem veku Prihod Rimljanov v alpske predele ne spremeni gospodarskega načina 'ljudi. Z juga uvedejo mule in osle, mačke, golobe in fazane. Večjega pomena je rimska doba za sadjarstvo in vinarstvo. Verjetno so bili Rimljani tudi prvi, ki so pri nas gradili domove namesto iz lesa iz kamenja. Tudi se tedanje prebivalstvo po Rimljanih prvič seznani z važnostjo tržišč in prometnih zvez. Slovenci zasedejo v 6. stol. delno že ob- delane pokrajine Podonavja, Obdravja in Jadrana. Mnogokje pa pričajo lepa slovenska krajevna imena, da so ondi bili Slovenci prvo stalno prebivalstvo. Po poklicu so kmetje in živinorejci. Že iz pradomovine in se v nasprotju z germanskimi plemeni, ki imajo raje posamič stoječe domove, naseljujejo v vaseh ali soseskah. Karl' Veliki že izda podrobna navodila za obdelovanje državnih posestev in prepreže tudi naše kraje z omrežjem zemljiške gospode. Kmetijska posest postane vezana, ni je mogoče več prosto prodajati ali obremenjevati. Kmečko ljudstvo preide v večjo ali manjšo odvisnost od gradov in samostanov. Zemljiška gosposka je zanj upravna in finančna, sodnijska in vojaška oblast. Njej plačuje večo (desetino) in dela redno robote (tlako). Kmečki upori zaključujejo to dobo. Novi vek Z 18. in 19. stoletjem se pričenja kmetova osebna in nato gospodarska svoboda. Leta 1848 se na predlog poslanca Janeza Kud-licha ta svoboda uzakoni. Kmetijsko gospodarstvo pa ostaja v bistvu nespremenjeno v zadnje stoletje. Iz Amerike uvedejo krompir, v poljedelstvu se udomačuje preprosti plodored. Večino pridelkov pa še vedno porabi podeželsko 1848 1867 1870 1883 1897 ljudstvo samo v svojih gospodanjstvih. Kritje potreb družine je glavno gospodarsko načelo. Doma se kolje, peče, tke, šiva, kuje, gradi, teše. Dom je svoj lastni trg. Nekaj letnic o razvoju kmetijstva 1781 Osebna svoboda pod Jožefom II. Na Kudlichov predlog postane zemlja prosta last, realne .dajatve se spremenijo v denarne. Svoboda prodaje in nakupa zemljišč. Upeljava mlatilnega stroja. Prva kmetijska šola v Celovcu. Uvedba zemljiške knjige. 1919 Uvedba zemljiško-prometnih komisij,. 1922 Ustanovitev Kmetijske zbornice. V moderno kmetijsko gospodarstvo Z vsesplošnim gospodarskim, tehničnim in prometnim napredkom se razvija danes tudi kmetijstvo v pridobitno gospodarstvo, ki se zavestno poslužuje vseh odkritij in iznajdb modernega znanstva, da z njim obogati svoje delo in zasigura njegov donos. Organizacija, tehnika-, racionalizacija, gnojenje, moderna živinoreja, vse to so sodobni problemi. Treba jih je premagati; z isto spretnostjo in vestnostjo, kot so obvladovali nič manjše težave davni predniki pred nami. Temeljita poklicna izobrazba', jasna misel! im zavestno deilo bodo zagotovili lepo bodočnost kmetijskemu gospodarstvu. Našim gospodinjam 2a UuUadcc Kadar boste v zadregi kaj skuhati, enkrat poskusite cmok v prtiču. Dodatki: 8 žemelj, 3/16 1 mleka (12 velikih žilic), 2 jajci, sol, 20 g moke, 60 g surovega masla, drobtinice in peteršilj. Jajca, mleko in so!l žvrkljamo. Na maslu prepražimo drobno zrezanega peteršilja in vlijemo to na žemlje, ki smo jih zrezale v kocke. Tudi žvrkljano mleko z jajcem polijemo po žemljah., Ko je vsa tekočina popita in so žemlje dobro namočene, vmeša- ZDRAVNIK SVETUJE KAJENJE — rak-rana narodnega zdravja (Nadaljevanje in konec) Ti ljudje segajo kaj radi po nikotinu in kadijo naprej, čeprav vedo in občutijo, da jim kajenje ne prija. Stroga prepoved kajenja najjj velja za doječe matere, ker nikotin prehaja z materinim mlekom v dojenčka in llahko povzroči zastrupljenje otroka. Športniki, kii hočejo doseči rekordne uspehe, sploh ne kadijo. Kajenju se naj odpove, kdor boleha za pljučno tuberkulozo, za Sladkorno boleznijo. Da preprečimo težljle zdravstvene okvare, bi morali kadiiti ljudje samo tobačne vrste, ki vsebujejo manj kot nič celih eno desetinko odstotka nikotina. S posebnimi poskusi so dokazali, da tobak s tako majhno količino nikotina nima nobenih strupenih učinkov ali pa vsaj samo v jako omiljeni obliki. Tak tobak priporočamo tudi osebam, kii se posebno težko vzdržijo kajenja, ter umetnikom in učenjakom, ki ne morejo pogrešati tobaka kot pobudnika pri ustvarjanju umetniških in znanstvenih deli Tem ljudem svetujemo, naj se poslužujejo tobaka, ki vsebuje manj kot nič celih eno desetinko odstotka nikotina. Pri tem pa naj| tobačni dim nikakor ne inhali-rajo, ker z inhaliranjem vsrkajo mnogo več nikotina kakor z navadnim ustnim kajenjem. Zadnjo tretjino cigarete aliii cigare naj vržejo v stran in zadušijo, ker se je v teli koncih nakopičilo med kajenjem najr več strupenega nikotina. Na čistočo pipe in razil ličnih ustnikov je treba zelo paziti in nujno je potrebno, opremiti' jih z impregnirano vato, ki prestreže nikotin in katranske tvarine. Pred ameriško družbo za proučevanje raka je izjavili letos v mesecu februarju Ernest L. Wynder, da je v osemdesetih odstotkih vseh slučajev rakastega obolenja na pljučih s smrtnim izidom krivo kajenje cigaret. Tobak in ne cigaretni papir je vzrok rakastih tvorb. V 18 poskusnih vrstah, katerih so se udeležili mnogi znanstveniki, je bilo dognano, da je kajenje tobaka vzrok raka na sapniku, v dušnikih in v pljučih. Različni raziskovalini laboratoriji se trudijo izslediti v tobačnem katranu tvarine, ki so odgovorne za nastajanje rakastih obolenj. Prizadevajo si, odstraniti iiz tobačnega dima zdravju škodljive tvarine, ali pa jih spremeniti'. Po mnenju znanstveni- kov se bo mogoče že v bližnji prihodnosti' posrečilo, rešiti problem pljučnega raka. Iz današnjega razmotrivanja potemtakem razvidimo, da kajenje tobaka nikdar ni v prid, ampak je vedno dodatna obremenitev našega Hjubega zdravja. V 19. stoletju so se pojjlavila v Evropi in v Ameriki gibanja, ki so bila naperjena proti tobaku. Prve zveze nasprotnikov tobaka so bile ustanovljene v Angliji 1853, v Franciji 1868, ma švedskem 1886 in v Nemčiji 1912. Leta 1914 so ustanovili! v Dresdenu na Saškem na prvem mednarodnem kongresu nasprotnikov tobaka mednarodno antitobačno ligo, ki naj bi, ustvarila življenje brez tobaka in zaščitila nekadilce s strogim izvajanjem ukrepov prepovedi kaje-njja; dosegla naj bi splošno prepoved kajenja za mladino. Nadalje si je stavila ta liga za cilj, opozarjati mladostne osebe na škodljive posledice kajenja s poljudnimi predavanji in z nazornimi slikami na okvare posameznih organov in končno., ustanoviti posvetovalnice za bolnike-kadilce, da se odvadijo te strasti... želeti bi bilo, da ustanavljajo s,pet društva pod' imenom „Sveži zrak”, ki so obstoljjala že svojčas v Nemčiji in v Avstriji, člani tega društva bi moraillii zahtevati1, da so nekadilcem v gostilnah in kavarnah na razpolago posebni prostori, kakor so že v železniških vozovih. Taka ugodnost bi silno blagodejno vplivala na zdravje gostov posebno v zimskih časih, ko je ventilacija zaradi zadrževanja toplote v prostorih jako pomanjkljiva. Dr. G. Šivalni stroji znamke Gritzncr, Rast & Gasser, Jax in Anket za gospodinjstvo, obrt in industrijo, kupite najbolje v strokovni trgovini I0HAN L0NŠEK Šivalne stroje, kolesa, podeželske stroje, motorna kolesa, radio-aparate in električne potrebščine št. Lipš, Tihoja, p. Dobrla ves Brezplačno predvajanje! Kupljeni... mo nekoliko moke. Nato vzamemo prtič (servieto), jo namažemo dobro z mastjo in nanjo nadevamo žemeljno maso v obliki velikega cmoka. Kuhamo nad soparo tako, da visi cmok nad osoljeno vodo — ali leži na mrežici; % ure. Kuhan cmok razrežemo na kose in ga zabelimo z drobtinicami. Zraven serviramo lahko solato ali kompot. Krompirjev štrukelj z drobtinami. Dodatki: 1 kg kmorpirja, 1 do 2 jajci, 14 do I/2 kg moke, 14 1' drobtin, kislo smetano, surovo maslo ali mast. Na desko pretlači kuhan krompir, pri-denii jajci, dve žlici smetane, nekoliko soli in moko. Vgneti rahlo testo, ga razvaljaj, pol prsta debelo, potrosi; z drobtinami in drobno zrezano čebulo, ko si oboje prepražila na presnem maslu. Nato testo zvij v štrukelj, ga zavij v namočen in ožel. prtič, poveži z nitjo in kuhaj v osoljeni vodi pol nre. Kuhanega odvij, zreži na kose, naloži na krožnik in zabelil z maslom ali mastjo. Lahko dodaš tudi drobtin. Na mizo ga lahko daš s kako prikuho ali solato. Krompirjev štrukelj z ocvirki. Isto krompirjevo testo kot. v prejšnjem receptu llahko natlevaš s segretimi ocvirki. V slanem kropu kuhamo ta štrukelj pol ure. Kuhanega in zabeljenega damo na mizo s kislim zeljem ali solato. HatzticM t/zsie nažei/ V zadnjem času je naprodaj mnogo novih kuhinjskih pripomočkov. Seveda se trudijo iznajditelji in podjetniki za to, da bi gospodinje čim več kupovale, toda po drugi strani ti pripomočki gospodinji olajšujejo delo. Če jih uporablja, isto delo hitreje in lažje opravi. To se pravi štedi; z močjo in časom. Poglejmo danes nože. Noži so zelo različnih razlik. L Ovalni nož za mazanje masla (Butter-rnesser). Ta nož je top, nima konice (špice) in zato seže v vsak kot. 2. Ozek, nakržljan nožek za lupljenje oranž in limon je nenabrušen in nekoliko upognjen. 3. Univerzalni nož je velik, koničast, držaj je upognjen (varčuje z našo močjo), rezilo je valbvrto nabrušeno, treba ga ni nikoli brusiti. 4. Nožek za rezanje zelenjave ima ostro rezilo in za prst kazalec posebno oporo. LASTNA KRI JE REŠILA Josipa Feren-bauerja na Reki v Jugoslaviji. Imenovani jte nekako poli ure prej bili v osrednji bolnici, kjer je kot darovalec krvii odstopil nekaj decilitrov te dragocene tekočine krvni banki. Je to ustanova, ki zbira posebno konzervirano kri za ponesrečence ali bolnike pri operacijah. Mnogokrat prav transfuzija krvi iz teh zalog reši življenje oslabelim bolnikom. Na poti domov je Feren-bauerja obšla nenadna slabost. Zdravniki so ugotovili, da je možu počila neka žilica v notranjosti in da mu radi izkrvavitve grozi smrt. Potrebna je bila nujna operacija in „Vera in dom“ - 2. številka Februarska številka družinskega mesečnika „Vcra in dom” nas popelje najprej k najmlajši božji poti, ki se uveljavlja na Koroškem, k Marijinem svetišču na Scdlcah pod mogočnimi vrhovi Karavank v idilično lepem selskem kotu. Uvodnik je posvečen družini, —' veliki skrivnosti našega življenja. Posebno v današnjem zmatcrializi-ranem življenju je družina zatočišče duhovnih vrednot. — Valentin Polanšek nadaljuje zgodbo svojega Obirjana izpod sivega očaka podjunskih planin. Povest gre svojemu dramatičnemu višku nasproti. Ljubka otroška slika je kramljanje o „Tinču in Tonču”, ki je pravi sončni žarek neskaljene mladostne vedrosti. Herman Grm je prispeval prisrčno reminiscenco o „Stari znanki”, pokromani po bencinu smrdeči „mašini”, ki je na svojih dveh kolesih prevažala njegovo kot vijolica nežno dišečo mladostno ljubezen. Iz črtice diha pristen občutek in H. Grm zna prijetno pripovedovati, če hoče. Prelat dr. Rudolf lihimi je prispeval članek o svetovni molitveni osmini. Ta ustanova, ki združuje vse kristjane brez razlike na pripadnost k različnim cerkvenim organizacijam praznuje letos že 50-let-nico obstoja. Podaja njeno zgodovino ter njen pomen za dosego edinosti vseh kristjanov. — Dr. Pavle Zablatnik nadaljuje svoj prikaz koroških narodnih običajev „Od zibelke do groba”. V tej številki sc je ustavil pri običajih ob otroški zibelki. Podobo izredne osebnosti našega časa nam podaja slika „Baronica”, ki je posvečena Mariji Avgusti Trapp, zgledni materi in močni ženi, ki je s svojim otroškim pevskim zborom postala svetovno znana. Vprašanja mladeniške duše obravnava sestavek „Ti in on”, ki se nadaljuje iz številke v številko. O dijaškem domu v Celovcu pa zvemo, kako je urejen dekliški nižji oddelek. Lepa številka, ki jo popestri še nekaj pesmi (med temi ena Antona Kuch-linga ter Ljubke šorlijeve). Le glede ilustracij, ki jih ni malo, pa bi bilo želeti skrbnejšo izbiro, ki bi morala stremeti za bolj umetniškimi motivi. Za zaključek je treba omeniti kotiček za ženo ter stran za ugankarje, ki jo požrtvovalno urejuje dr. Janko Polanc. Porasf kreditnega prometa Zadnje mesečno poročilo avstrijske Narodne banke ugotavlja, da se je obseg kreditnih transakcij v trgovske namene pri denarnih zavodih povečal v mesecu decembru 1957 za 216 milijonov šil. ter dosegel skupno vsoto 28,6 milijard šil1. Posebno je narasel promet v zadnjem četrtletju preteklega leta, in sicer skupno za 604 milijone šil. Največ denarja so posodile kredita vrednim prosilcem posojilnice, nato kmetijske kreditne zadruge, hipotekarne banke ter posamezni bankirji. Pač pa so bančna podjetja, ki so organizirana v obliki delniških družb, omejila svoja posojila. Znatno so se tudi povečala posojila iz obnovitvenih kreditnih fondov. Istočasno so se pa povečale denarne vloge na hraniihe knjižice ter čekovne račune. Povečanje v decembru 1957 je znašalo 534 milijonov šil. Na koncu 'leta je bilo v avstrijskih denarnih zavodih skupno naloženega 33 milijard šil., skoraj toliko kot znaša naš celotni državni proračun. Znamenje, da smo v Avstriji zelo Sledljivi ljudje. Avstrija je pridna plačnica so izračunali minuli teden na Dunaju. Od 10 milijonov dolarjev, ki jih mora izplačati po državni pogodbi Sovjet, zvezi za podržav-žavljena podjetja, je doslej odštela že celih šest milijonov. Te dajatve so obenem z dobavami pretroleja, ki jih tudi določa državna pogodba, veliko breme za naše gospodarstvo. Sovjetska zveza je namignila, da je pripravljena se pogajati; o morebitnem znižanju teh obveznosti. V odboru socialistične stranke so že govorili o tem, kako uporabiti denar, ki bo pri znižanju dajatev Sovjetski zvezi postal prost. Socialisti, menijo, da bi ga bilo treba uporabiti za investicije v podržavljenih podjetjih, pri Ljudski stranki pa menijo, da bi bilo bolje uporabiti za okrepitev zasebno gospodarskega sektorja. Toda šele poleti bosta zvezni kancler ing. Raab in zunanji minister potovala v Moskvo in se pogajala o znižanju dajatev iz naslova državne pogodbe. Torej se sedaj prepirajo za kožo medveda, ki je še globoko v gozdu. transfuzija krvi. Telefonirali so v »krvno banko” v osrednji bolnici, od koder je kma-llu prispela steklenica z zaželeno krvjo, kajti Ferenbauer je pripadal k neki redki krvni skupini. Bila je njegova lastna kri, ki jo je bi; malo prej. oddal1. Sv. fflatifa Ud ca nočeh svojega življenja na zemlji. Vedel je, da brez molitve ne bo ničesar dosegel. In tedaj se ga je dotaknil Duh božji. Prislonil je sekiro ob cerkvena vrata ter stopif v cerkev. Prijel je za vrv, ki je visela od zvona in potegnil je zanjo. V zvoniku je zazvonilo tako lepo, da so ljudje po vasi prisluhnili. In kakor v odmev je tedaj zazvonilo po vseh cerkvah naokoli, v hribih in ravnini je zvonilo, pri farah in podružnicah. Z glasom zvonov pa je šla božja milost v ljudi ter jim vsekala rane v dušo. Tedaj so se člox)eški otroci prekrižali in molili jutranje češčenje... Sveti Matija pa je spet zadel sekiro na ramo ter se napotil proti goram, proti oblakom. Led je bil prebit. SLOVENSKE ODDAJE V RADIU PONEDELJEK, 3. 3.: 14.00 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Za ženo in družino. 18.40 Vsaka vas ima svoj glas: Št. Vid v Podjuni. — TOREK. 4. 3.: 14.00 Poročila, objave. — Michelangelovi soneti. — SREDA, 5. 3.: 14.00 Poročila, objave. - Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 6. 3.: 14.00 Poročila, objave. — Na zapečku: Pri Isopovih v Gorinčičah. — PETEK, 7. 3.: 14.00 Poročila, objave. — Okno v svet. — Zabavna glasba. — Gospodarska šola za vsakogar. (5.) — SOBOTA, 8. 3.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 9. 3.: 7.30 Duhovni nagovor. 7.35 S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. Šentruperška dekleta na odru „Na pustno nedeljo vsi v Št. Rupert!” in „Nič ne izprašujte, kaj neki bo v Št. Rupertu ..Tako se je glasilo vabilo tt. šolskih sester. In zares nič nismo izpraševali, kajti obči sloves in ug'ed šentruperške Gospodinjske šole nam je že od nekdaj sam po s'ebi; najboljše priporočilo. Pol stoletja stare izkušnje nas učijo, da iz naših gospodinjskih šol1 v Št. Rupertu in Št. Jakobu ne prihajajo samo izvrstne gospodinje z najboljšim strokovnim znanjem, s katerim lahko podpirajo tri vogle pri hiši, marveč predvsem gospodinje z visoko duhovno in globoko srčno kulturo, polne neminljivega notranjega bogastva, ki z njim lahko neprestano bogatijo in osrečujejo domače družine in še sosede. Vse to ve in čuti naše ljudstvo. Zato je v tako ogromnem številu navalilo v nedeljo na pustno prireditev šentruper-ških deklet, da je bila velika telovadna dvorana nabito polha in ni mogla sprejeti vseh, ki so prihiteli od blizu in daleč, da bi se navžili kulturne hrane, ob njej pa se še — pustu primerno — prav od srca nasmejali. Odlična kulturna hrana so nam biile lepe narodne pesmi, s svojim mehkim napevom. Vsebinsko je zajemala vse od razposajene in otožne pesmi o hrepenenju po veselju, lju- bezni in domu do ujedljive zabavljice, od prešerne poskočnice do resne pesmi o ‘bridkostih življenja. Ta pesem mora spet vstati iz zatišja naših vasi ter se z mehkim napevom v novem slavnem poletu dvigniti čez hrib in doli naše dežele, pomagati mora raztopiti razne ločilne stene, ki še zapirajo ponekod pot do žive vaške in narodne skupnosti. Simbolično rajanje deklet v narodnih nošah nas je spomnilo na dolžnost gojitve naših ljudskih plesov in na dolžnost ohranitve naše krasne ziljske, rožanske in podjunske narodne noše. To dolžnost nam narekuje zvestoba in spoštovanje do starih izročil, ki smo jih podedovali od naših prednikov kot dragoceno kulturno dediščino, kot svetinjo, da jo naj zvesto čuvamo in ohranimo. Opozarjam n. pr. na stare lepe obredne plese na ženitovanjih („hojsetih” ali „ovse-tih”), pri katerih naše ljudstvo žalibog danes samo še ponekod s pesmijo in plesno kretnjo na svečan način izraža svoje misli in svoja čustva. Škoda bi bilo, če bi ti lepi ljudski obredni plesi izumrli! Zares ,.smeha zvrhan koš” pa so nam posredovala vrla dekleta s svojim igralskim talentom. ..Napredna služkinja”, gospodična Rezi, je bila živ opomin našim dekletom, ki morajo itii v mesto „s trebuhom za kruhom”, naj ostanejo tudi v tujini zveste domačim izročilom in se ne smešijo s tujo — mestno navlako v obleki in vedenju. Nagajiva „Spelca” je mojstrsko prišla s svojo počasnostjo na svoj račun, medtem ko je njena gospodinja izgubljala žirvce. Čevljarski vajenec, ki „se je zastrupil”, pa je dokazal', kako si Človek lahko pomaga in olajša usodo s samo navihanostjo. „Pustna večerja”, ki jo je pripravljali poslušni zakonski mož v odsotnosti, svoje soproge — po kuharskih bukvah, pa je bila več kot perfektna, zlasti ko je bila še posebej tako imenitno zabeljena s ..pliberškim mosvom”. Burno ploskanje občinstva je bilo najočitnejši znak priznanja, k; gre vrtim pevkam, rajavkam in igra lkam kakor seveda tudi, vodstvu prireditve č. s. Gonzagi in č. g. Miheliču. Z vesekjem smo vzeli še na znanje sporočilo, da bodo v nedeljo, dne 9. marca, gostovali v Št. Rupertu Globašani z igro „Ro-zamunda”, in vabilo na razstavo in zaključno prireditev ob začetku maja. Seveda bomo prišli, da bo 'le še prostora za nas v dvorani! .....Naše prireditve VABILO Katoliško prosvetno društvo v Globasnici bo gostovalo v nedeljo, dne 9. marca 1958 Ob pol 3. uri popoldne v GOSPODINJSKI ŠOL/ V ŠT. RUPERTU z lepo zgodovinsko igro „ R O Z A SVETA” Št, Rupert in vso okolico prav iskreno vabimo na to izvanredno lepo kulturno prireditev. rpumo iz Dtiuiade Dolgo spet nisem prijel za pero, a ne smete si misliti, da pri nas ni kaj novega ali da sem pozabil na koroške Slovence. Dne 22. januarja sem se pripeljal1 spet v neko drugo taborišče. Tu obratuje samo en velik stroj za vrtanje (Diesel) in vlako kamenja, ki mu tu pravimo cor. Vrtamo pa do 1000 metrov globoko v zemljo. Tudi to taborišče je ob jezeru. V njem nas je zdaj 18 mož: štirje vrtamo v zemljo, dva kuhata, eden je inženir, enajst pa jih je v posebni službi geofizike (zemeljskega raziskovanja). Vreme imamo to zimo lepo. Ni premrzlo in tudi burje nas do sedaj niso nadlegovale, čeprav pravijo tukajšnji: domačini, da sta december in januar normalno neprimerno nemirnejša in bolj hladna, se pravi, da je povprečje 30 stopinj pod ničlo. Letos lahko rečemo, da je bilo povprečje 15 stopinj pod ničlo. Toliko o okolju, ki me obdaja in v katerem živim in delam. Zdaj bi pa vam, ki; boste moje vrstice brali, še rad povedal kaj. o svojem notranjem življenju. Veste, dragi rojaki moji, dragi Slovenci in znanci, po letih nisem med najmlajšhni, izviram pa iz takih razmer, kakor so bile pogojene v moji otroški dobi v delavski družini: iz duhovne razklanosti in telesne revščine take družine. Upam, da sem s tem svojim priznanjem dal vsem, ki so kakorkolii vrednotili moje nazore, razložene v zadnjih člankih ,,Našega tednika — Kronike” in „Vere in doma”, nekaj več jasnosti, še enkrat si dovoljujem opozo- Velikan, pastir in kozel (Belokranjska pripovedka) V Gorjancih je živel velikan. Nič ni delal, a vseeno je dobro živel: pastirjem je kradel ovce, govedo in teleta, si jih pekel na ražnju in se redil. In ni ga bilo dneva, da bi si z ukradenim živinčetom ne omastil brade. Nekoč je mlad pastirček pasel na pašin-cih ovce in 'koze. Naj večji in naj lepši v vsej čredi je bil stari kozel, ki je na klic pastirjeve svireli zganjal ovce in koze v čredo. Toda kozel je kozel! Nekega dne se je sam preveč oddaljil od črede in zašel pred skalnato votlino, kjer je domoval gorjanski velikan. Ko je velikan zagledal kozla, ga je pograbil in skril v luknjo, da bi ga naslednji dan nataknil na raženj in si ga spekel za obed. Pastir je iskal' izgubljenega kozla. Komaj je zapiskal' na svirel, že je kozel zameketal* v velikanovem skrivališču. „Vrni mi kozla!” je zaklical pastirček pred votlino. „Če mi ga ne vrneš, te bom premlatil, pa četudi si velikan!” se je ojunačil. „Na mojem pašniku se je pase!', zato bo riti na to, da obžalovanje kake storjene krivice take krivice še ne (lajša niti ne odpravit. Krivico, ki smo jo komu storili, je treba v vsakem primeru poravnati, kajti bolj ko je človek osamljen, vržen v neizprosno življenjsko borbo, posebno še v tujini, bolj občuti, da taka neporavnana storjena krivica človeka tlači, da se ne čuti povsem mirnega in zadovoljnega. Tudi najmanjše krivice se spomni, tako sem vam jaz opisal takrat dejanje otroškega mišljenja in nagona, kako sem izmaknili teti volno. V slovenskem verskem listu ,,Veri in domu” pa sem tudi lansko leto napisal, kako važna je molitev za vsakega od nas, posebno pa še za nas, ki smo Slovenci in izhajamo z istega vzhoda, kjer še danes živijo naši bratje. Zakaj je molitev važna? Ker je najboljša priprava za ohranjevanje miru, najpravii-nejša pot z Bogom proti ponovni vojni. Vsakdo mora vedeti, da je danes svet razdeljen v dva nasprotna si tabora: zapad z geslom „Bog z nami”, vzhod pa „za pravico delavstva z materialistično brezbožno armado”. Bog nam daj še mnogo let miru, a ta mir bomo uživali, če bomo zanj molili v vseh družinah. Boga je treba prositi za mir. Čeprav je danes kruha več, kot ga je bilo včasih, ne smemo obviseti z našimi pogledi samo na stvareh tega sveta. Zakaj vam pišem o tem iz tujine, vam bo bolj jasno potem, ko bom opisat svoje dosedanje doživljanje, če me Bog ohrani: zdravega. moj!” se je zadrl velikan iz votline. „Vrni mi kozla! Če ne, te premlatim!” je pastir ponovil grožnjo. „Oho, tebe se pa res bqjim!” se je zakro-hotal gorjanski velikan. „Koliko te pa, je?” „Toliko, kolikor me vidiš,” je pastir pogumno odvrnil. Potlej pa je zapiska1! na svirel in zapel: „Kozel, kozel, Meketač, stresi velikana iz hlač!” In kozel se je pognal iz votline ter se izo-zad zaletel s tolikšno silo, da je velikana zaneslo po strmi rebri. Velikanu je drča-lo: tekel je in tekel, se lovil za breze in hraste, pulil med tekom drevje iz zemlje, a u-staviti se ni mogel1. Ustavil' se je šele v dolini, prav ob vznožju Gorjancev. A kako! Telebnil ije vznak s tolikšno silo, da se je tamkaj, kjer je padel, vdrla zemlja v globoko drago. Preden se je pobral in prisopihal nazaj pod vrh Gorjancev, kjer je ime] svojo skalnato votlino, sta pastir in kozel že zdavnaj odšla domov. Na mestu, kjer se je velikan vdrt v drago, stoji danes vas. Belokranjci so ji da!i ime — Drage ... Tako pravijo. ZA BIST RE GLAVE ____________li Pri nakupil Gornja soka vsebuje 10 napak. Bistre glave, na delo! Kdo jih najde? Rešitev : !. Trgovec ima samo en del očali. 2. Ravno tako ima trgovec tudi samo polovico kravate. 3. Njegova desna roka ima en prst preveč. 4. Trgovec ima eno nogo preveč. 5. Gornji žep na jopiču sedi na napačni strani. 6.1 Kupovalka ima eno rokavico na roki, kljub temu pa ji gledajo rokavice iz žepa. 7. En gumb na ženskem plašču je narobe obrnjen. 8. Na desnem rokavu plašča nekaj manjka. 9. Ročaj prodajne mize je preveč na levi' strani. 10. Spodnji žep jopiča prodajalca se nahaja preveč zadaj. UGANKE Ne rezgeče niti riga, če vesel1 je, z repom miga, lajati' zna prav zares, temu pravimo mi —. saj Kaj naj vendar bi to bilo: Žepno namreč je rezilo, rabiš ga 'lahko vsak hipec, mi mu pravimo pa---------. oadiiu je iz jajca se zvalilo, čivka srčkano in milo, hrano kar po tleh si išče. To ni zajček, temveč-------. Triperesna sem rastlina, slastna moja je vsebina, toda ne za vsaka usta, zajček me najraje hrusta. rljpKHI P * I * S * A * N * O * B * R * /\ * NI * J * E Stanko Janežič: SONCE SIJE NAD PARIZOM (IZ ZBORNIKA SVOBODNE SLOVENIJE) Nadaljevanje iz prejšnje številke. Kratka vsebina: Dana je mlado slovensko dekle iz Ljubljane, ki je prišla v Francijo na obisk k svoji ondi množeni teti. Sprva je nameravala kar pri njej ostali, toda kmalu je spoznala, da teta s kopico otroko ob možu, ki je slabo plačan uradnik, prav tako tolče revščino kot Danina mati, ki je tovarniška delavka v Ljubljani. Zato sc napoti v Pariz, kje ji je mati dala naslov slikarja Likarja, ki tam živi. Totla Likarja Dana ni našla doma, zato je tri dni prespala kar v kolodvorski čakalnici. Šele tretji dan ga dobi in Likar jo najprej popelje v cerkev Notrc Dame, ki Dano prevzame s svojo mogočno lepoto. Po maši se napotita po pariških ulicah. Dani je sonce seglo v srce in kri. Ob dol-gokrakem umetniku je hodilia kakor srna. „Kako je v Parizu lepo.” Nil znala drugega povedati. Umetnik Simon Likar se je ustavil, se zazri! dekiJetu ob sebi v sijoči obraz, v oči. „Otrok”, je pomisli1.! in bridko mu je leglo na srce. „Lepo in — hudo,” je spregovoril počasi. „Spoznala boš.” „Ne bojim se hudega. Lepo zaradi nljiega postane še iltepše.” Likar ni vedel, ali dekle govori iz izkušnje al.!i iz romanov, kina ali kar tako iz nedeljskega razpoloženja. ..Spoprijeti se boš morala s trdo vsakdanjostjo, če kaniš ostati. Nevarnost pa je vedno, da te življenje vrže ob tla in neusmiljeno povalja. Skoro nemogoče je potem vstati in živeti dalje. Sicer pa kdo bi sredi sončnih sanj mislil’ na temo in smrt in vse take stvarnosti.” „Samo, da najdem delo, pa bo šlo.” Hitela sta mimo avtomobilov, čez pločnike, se rila skozi gnečo. „No, prispela sva. To je krčma tepe Mare. Kosila bova pri njej.” Le nekaj miz je bilo prostih v drugi sobi. Tja sta sedla. Srbi, Makedonci, Bosanci, Dalmatinci in Francozi so se naokoli vsak po svoje prepirali, kričali, kleli, cmokali. Čez vse je bilo slišati trdo pojoči glas sta-site, visokorasle gospodinje Mare. Kričala je nad natakarjem, nad neredno postrežni-co, že je barantala z brkatimi možakarji!, pozdravljala je novodošle goste in glasno vodila blagajno. Govorila je po srbsko, v istem hipu že francosko, tok besed je zdaj pa zdaj zabelila z italijansko kletvijo, na vse pa tu in tam prislinila slovenskega hudiča. Dana je z zanimanjem im s strahom opazovala žensko, ves ta krik v krčmi, zatem-nello polt, znoj, črnino las in brk. Oči so ji obvisele na stenah. „Kdo je to naslikal? Vi?” „Da. Po srbskih narodnih pesmih.” ..Kraljevič Marko, Kosovo, Hasan Agini- ca — čudovite pesmi; so to. Na pamet sem se jih učila kot našega Prešerna in Župančiča. Oh, kako ste vse zadeli. Umetnik jste.” ..Poskušam biti, a bojim se, da nisem. Vsaj v tisti meri ne, kot bi želel. Umetnost je daleč in 'blizu kakor Bog. Potrebna je mir lost, da se ji približaš. In čim bliže si, tem bolj spoznavaš nje skrivnosti, veličastje in globino. Vali z omarm jujočo silo. A če se ji izneveriš, te ne pusti več blizu. Težko pa je ostati vedno zvest. Ko bi človek ne imel želodca, ne krvi. Eh, čudno govorim, kajne?” „Ne. Razumem. Vsaj nekoliko. Oprostite, ali danes kosiva na račun teh slik?” „Ne. Tisto je že davno izplahnelo. Prekleta beda.” Molčala sta dokaj dolgo. Tedaj je umetnik bistro pogledal v Maro pa v dekle. „Čuj, Alajlle mi je nekaj padlo v glavo. Ni najboljše, ie izhod za prvo silo. Dokler ne iztakneš kaj primernega, ali bi hotela biti tu, pri Mari?” „Prav,” je odgovorila tiho, a odločno. Likar je poklical Maro in so se domenili. Že nocoj ostane tu. Pri njej bo jedla, spala in še prejela kaj povrhu. A dela se ne sme braniti. Če hoče, lahko koj poprime. „Tako, trda vsakdanjost se začne,” je dejal Simon Likar, ko je Dani podal roko. „Saj še pridete kaj sem?” „Vsak dan za kosilo.” Šel je. Njej pa je Mara glasno dopovedovala, kako je treba umivati kozarce, kuhinjsko jžosodo. Slovenska pesem. Dana je dvignila glavo, roke so se ustavile. Iskala je z očmi. V kotu so sedeli štirje fantje in peli prešerno, vriskajoče. Kot na vasi, ob sijoči luni. Potem je eden — visok črnolasec — vstal, segel po gosiih in zaigral drhteče, otožno, is-kajoče. Dana se je srečala z njegovimi očmi. Povlekla je roke iz pomiva!niče, jih brisala v predpasnik, srce je drhtelo. „S?išiš,” se je tedaj za njo oglasila Mara. ..Slovenci so, pozdravi jih vendar.” Šla je zardela, sramujoča se, a vesela. Ponudili so ji stol. Sedla je :in beseda je tekla domače in naravnost. Bill so preprosti delavci begunci razen črnolasca, ki se je „učil! za doktorja, popeval in goslaril”. ..Gospodična, če ste pevka, vas vzamem s sabo na turnejo. Že tri leta se napravljam. Študent Milan se je zasmejal in jo toplo pogledal. „0, da pevka sem,” se je znašla Dana. „Samo ne vem, če zadosti imenitna poleg vas.” ..Poskusimo. Solo, gospodična! Velja?” „Velja,” je sprejela smeje. Igrali je, ona je pela. Tiho, drhte, potem vse pogumneje. Njen alt je bil prijetno mehak, osvajajoč. Vsa krčma je prisluhnila, na razsvetljeni ulici so se ustavljali ljudje. ,,Oj hišica očetova, Bog živi te, zdaj ločiti se morava al’ tega nihče ne pove, ol’ te kedaj bom videl še ...” ..Izvrstno ste opravili izpit. Jutri še nekaj vaj, pojutrišnjem lahko odpotujeva. Potem, ko bova slavna, naju sprejme opera, v Parizu ali kje drugje. Vaše ime?” „Dana Slapar.” „Jaz sem Milan Krajnik, po božji volji pevec in goslač.” Nagnil se je preko mize, segel ji v roke. Močan fant ob njem je napolnil kupite. „Na vaše zdravje, Dana, slavna .pevači-ca’l” Pili so in peli. Dana je pozabila na vse. Potem je zakričala Mara in dekle je moralo nazaj med krožnike, umazane kozarce. A. P. Čehov Komik Ivan Akimqvič Vorobjov Sokolov je potisnil: roke v žepe svojih širokih hlač, se obrnil k oknu in uprl svoje lene oči v okno nasprotne hiše. Preteklo je pet minut v m olk u... Dolg-čas! — je zazehala ingenue* Marija Andrejevna. — Kaj pa molčite, Ivan Aki-movič? Če ste že prišli in me zmotili pri učenju vloge, potem se vsaj pogovarjajte! Naravnost neznosni, ste ... — Hm ... Pripravljam se, da bi vam povedal neko stvar, toda nekako ... neprijetno mi je. če vam povem naravnost, brez o-kraskov... kakor mužik, me boste takoj obsodili1, v šali pa... Ne, bolje bo, če vam ne povem. Obvaroval bom jezik pred zlom ... —Na kaj se 'le pripravlja, da bi mi povedal? — je pomislila Marija. — Vznemirjen je, nekam čudno gleda, prestavlja se z ene noge na drugo... Da mi ni pripravljen izjaviti ljubezen? Hm, nesreča je s temi vragi! Včeraj se mi je izpovedovala prva violina, danes pa je rezoner vso peticijo pretar-nal, .. Vsi so se od dolgega časa prevzeli! Komik je stopil proti komodi in si pričel ogledovati škarjice in škatlico, v kateri je bila pomada za ustne. — Tak — sss... Hotel bi reči, toda bojim se ... neprijetno je... Če vam povem naravnost, po rusko, mi boste takoj, rekli: grobijan, mužik! in to in ono... Poznam vas ... bolje bo, da molčim ... — In kaj, naj mu rečem, če bi mi zares pričel izjavljati ljubezen? — je nadaljevala v mislih ingenue. — Dober je, slaven in talentiran, toda meni ne ugaja. Strašno je grd! Hodi zgrbljeno in na obrazu ima nekakšne mozolje ... Glas hripav ... In poleg tega še te njegove manire ... Ne, nikdar! Komik se je molče sprehodil po sobi, se težko spustil v naslanjač in šumno vzel časopise z mize. Oči so se mu spreletele po časopisu, kakor da nekaj iščejo, nato so se ustavite na neki besedi in zadremale. Simon Likar se je za ves dan odtrgal’ od svojega platna, čopičev in barv. Obiskal je nekaj znancev in jim priporočil pribeglo deke. Najti bi bilo treba primerno delo, urediti istine. Sam se na te reči prav nič ne razume. „Vrne naj se in to brez odlašanja, dokler ni prepozno,” je odgovoril prvi. „V Parizu ne bo nič drugega iz nje kakor vlačuga. Poznam ta Babilon in mlado kri. Nobeni ne zaupam.” Drugi se je opravičil' s prezaposlenostjo in bolehnostjo. Ostala dva sta obljubila, si zapisala, a dodala, da bo treba čakati, imeti potrpljenje. Zadnji ni pozabil' povedati izrabljenega reka: Saj. veš: pečene piske ne padajo same od sebe v odprta usta. Danes in v Parizu še posebej ne. (Se nadaljuje) M I K — Če hi bilo vsaj kaj muh! — je zamrmral. — Bilo bi vseeno bo j veselo... „Sicer pa oči nima grdih,” je nada jevala s premiš 'jevanjem Marija. „Toda, kar je pri njem najboljše, to je njegov karakter, in pri moških 'lepota ni tako važna kakor duša, pamet... Poročila bi se še lahko z njim, toda tako živeti z. njim ... niti govora! Kako me je kljub temu ta hip pogledal ... Opekel me je s pogledom! Česa se plaši, ne razumem!” Komik je težko vzdihnil in zakašTjak Bilo je očitno, da ga muči molk. Zardel’ je kakor rak in izkrivil usta vstran... Na obrazu mu je bilo videti, da trpi . .. ,,Prosim, z njim bi lahko tudi tako živela” — in prenehala premišljevati Marija. „Njegova plača je še kar dobra... V vsakem primeru je bolje živeti z njim, kakor pa s kakšnim raztrganim kapetanom. Res, vzela ga bom im mu rekla, da se strinjam! Zakaj naj bi; ga užalila s košarico, siromaka? Že tako ima bedno življenje!” — Ne, ne morem! — je zahropel komik, se vzdignii' in vrgel časopise na mizo. — Tako nesrečna natura sem! Ne morem se obvladati! Udarite, tolcite, toda jaz vas bom vseeno prosil, Marija Andrejevna! — Recite, recite! Laže vam bo! — Matjuška! Golobica! Oprostite mi velikodušno ... poljubljam vam ročico na kolenih ... V očeh komika so se pokazale solze v velikosti graha. — Govorite vendar... čudak! Kaj je? — Ali ni pri vas, golobica ... Šilce žganja? Duša mi gori! Od včerajšnjega prepevanja imam v ustih take okside, perokside in su-pei/okside, da jih ne bi spoznal noben kemik. Mi verjamete? V duši mi vrta! Ne morem živeti! Marija je zardela, se namrščila, toda nato se je brž znašla in natočila komiku kozarček žganja ... Izpil ga je, oživel in pri-čel pripovedovati šale. *) Igralka mladostno naivnih dekliških vlog. ; JULES VERNE: 15 Potovanje na Nekateri! dobro misleči, a nekoliko zakrknjeni duhovi od kraja niso mogli razumeti, 'kako je to, da se luna obrne okrog lastne osi', ko pa vendar kaže zemlji vedno isto lice.' Tem nevernežem so novinarji rekli: „Pojdite v svojo jedilnico in krožite okrog miize tako, da boste venomer gledali v njeno središče. Ko boste prišli krog in krog mize, se boste s tem ze zasukali okrog samega sebe, saj boste zaobrnjeni zapovrstjo proti vsem točkam sdbe. No, vidite, [jledHlnica je nebo, miza je zemlja in 'luna ste vil In dvomljivci so pomiirjeni odšli, saj jim je bila prianerjava všeč. Luna torej kaže zemlji vedno isto lice; točnosti na ljubo pa moramo dodati, da nam zaradi neznatnega nihanja od severa proti, ijugu in od zapada proti vzhodu, ki mu učenjaki pravijo Jibracija”, kaže nekaj več kakor polovico svoje dble: približno 59 stotink. Ko so nevednežil vedeli o .vrtenju lune okrog lastne osi že ravno toliko kakor ravnatelj zvezdarne v Cambridgeu, jih je pa.še vedno vznemirjalo, kako se luna suče okrog zemlje, in dvajset znanstvenih revij jjlih je brž. poučilo tudi o tem. Zvedeli so, da nebeški svod z neštevilnimi zvezdami lahko primerjamo kazalcu na uri, po katerem se sprehaja 'luna in kaže uro vsem prebivalcem zemlje; da luna ravno med tem gibanjem zavzema svoje različne faze; da je liana polna takrat, ko je v opoziciji, to je ravno na nasprotni strani sonca, in to je tedaj, ko so vsa trii telesa v isti črti in je zemlja v sredini; da je luna v mlaju takrat, ko je v konjunkciji, to je med zemljo in soncem; in da je luna v svojem (prvem ali zadnjem krajcu tedaj, ko tvori s soncem im zemljo pravi kot in zavzema njega skrajno točko. Nekaj bistrih Vankeejcv je iz tega zaključilo, da so mrki mogoči samo tedaj, ko so vsa trii telesa v isti črti in je iliuna v sredi ali pa na nasprotni strani kakor sonce in njihov zaključek je bil pravilen. Kadar je luna v konjunkciji, t. j. v isti črti na sredi, lahko zasenčil sonce; kadar pa lj|e v opoziciji, t. j. na nasprotni strani kakor sonce, jo lahko zemlja zasenči; in da se mrka med lunino potjo okrog zemlje ne pripetita dvakrat na mesec, je vzrok to, da je raven, v kateri se giblje luna, nagnjena proti ekflliptiki, to je proti ravni, v kateri se giblje zemlja. Glede višine, ki jo luna lahko doseže nad obzorjem, je pismo zvezdarne v Cambrid- geu tudi vse povedalo. Vsakdo je že vedel, da se ta višina spreminja po zemljepisni! širini kraja, od koder gledamo 'luno. Toda edini kraji na zemlji, kjer gre luna skozi zenit, to se pravi, da se povzpne ravno nad glavo gledalca, leže med 28. severnim in južnim vzporednikom in ekvatorjem. Zato je bilo važno priporočilo zvezdarne, da je treba napraviti poskus na kaki točki v omenjenih predelih, da bo krogla lahko letela navpično in tako hitreje ušla privlačnosti zemlje. To je bil bistven pogoj za uspeh podjetna, zato se je javno mnenje z njim mnogo ukvarjalo. Glede črte, ki jo luna zariše okrog zemlje, je zvezdama v Cambridgeu tudi poučila nevedneže vsega sveta, da je ta črta krivulja; ne krog, ampak elipsa, v katere enem žarišču se nahaja zemlja. Eliptični nebesni tiri so značilni; za vse planete in satelite; racionalna mehanika nam pokaže, da ne more biti drugače. Znano je bilo tudi že, da je luna v apogeju od zemlje najbolj oddaljena, v perigeju pa se ji najbolj približa. To so stvari, ki jih je zdaj vsak Amerika-nec hote ali nehote vedel in kdor bi jih ne vedel, bi ga bilo sram. Resnični nauki znanosti so si torej, hitro utrit pot med ljudstvo; nasprotno pa je biilo nekatere zmote in namišljene bojazni teže izkoreniniti. Tako na primer so nekateri vrli ljudje trdili, da je luna bivši komet, ki se je na svoji podaljšani poti okrog sonca tako približal zemlji, da ga je ta pritegnila nase. Ti salonski astronomi so razlagali!, da je luna zato videti ožgana, ker jo je žareče sonce tako nepopravljivo izmaličilo in onesrečilo, če pa si te vsevede opozorili na dejstvo, da imajo kometi atmosfero, Iti n a pa jo ima samo čisto malo ali pa nič, so prišli v zadrego in niso vedeli kaj odgovoriti. Drugi zopet, iz plemena bojazljivih štev, so kazali pred luno precej strahu; slišali so namreč praviti, da se je gibanje Itine od tistih časov, ko so jo opazovali še učenjaki kalifov, pa do danes nekoliko pospešilo. Iz tega so — sicer popolnoma logično — zaključili, da ima pospešeno gibanje nujno za posledico zmanjšanje razdalje med njo in zemljo in zaradi neskončno dolgega delovanja obeh teh dveh činiteljev bo luna nekega dne padla na zemljo. Pomirili so se zase in za bodoče generacije šele potem, ko so jim strokovnjaki razložili, da po računih slavnega francoskega matematika Laplacea ta pospešitev gibanja ne preseže ozko začrtanih meja in da j,i bo kmalu sledilo sorazmerno zmanjšanje hitrosti. Zato bo ostalo ravnotežje sončnega sistema v bodočih stoletjih neskaljeno. (Dalje prihodnjlilč) r()iri nas na DCovolUtm ku/f-urno politično glosi/O svetovnih in d o m o c i h dogodkov Št. Jakob v Rožu ima obnovljeno farno cerkev (Nadaljevanje s 4. strani) čili od truda in dela za svoje zveličanje. Nabito polna cerkev (kot ob največjih praznikih) je onemogočila, da bi se pri daritvenem obhodu vsi zvrstili okrog oltarja in položili svoj dar na novi glavni oltar. Veličastna je bila vrsta mož, ki so prihajali okrog oltarja resni, dostojanstveni, v zavesti, da so s skupnim naporom omogočili veliko obnovitveno delo, ki bo priča njih vernosti še otrok otrokom. Prve klopi so zasedli mojstri in možje-zaupniki. Počastil nas je s svojim prihodom tudi princ Liechtenstein, naš farni patronatni gospod. In kako izgleda sedaj obnovljena farna cerkev? Vsi, ki jo poznate od prej, boste ob obisku ugotovili dokaj razlike! Dosedanji Marijin oltar je postal glavni oltar s starodavnim kipom sv. Jakoba v sredi; ob njem kip sv. Katarine iz Bologne in kip nekega svetniškega frančiškana, nad njim pa sv. Miklavž s sv. Jurijem in Florijanom ob strani. Lep, bogato pozlačen tabernakelj (iz Kleinkirchhcim-a), skoro iste starosti kot oltar, je središče prezbiterija. V ozadju obojno v gotiki rekonstruirano okno! Prižnico smo postavili na evangeljsko stran, kjer je dosedaj bil Marijin oltar. Nove klopi so dolge (i metrov. Namesto hodnika po sredi cerkve sta dva ožja levo in desno ob strani. Ženam se ni treba bati prvega sedeža ob mrzlem zidu, odkoder se ni videlo na oltar. V novih klopeh vsak sedež omogoča prost pogled na glavni oltar. Nova okna in vetrnik ob glavnih vratih, katera smo predelali na dvojno krilo, zabranjujejo prepih in mraz. nam ne hladi noge. Obnovili smo vrata na kor in nanovo speljali stopnice tja gor. Na visokih stenah cerkvene ladje stojijo na podstavkih kipi sv. Avguština škofa in sv. Valentina duhovnika na berilski strani, sv. zavetnika osojskih benediktincev-menihov, ki so bili dolga stoletja lastniki cerkve, in sv. Jakoba, apostola, na evangeljski strani. Vsi kipi so ostanek nekdanjega lepega oltarja že omenjenega opata Hirsch-bergerja iz leta 1656. Vmes se lepo podajo postajne podobe križevega pota. Nič ne bomo pogrešali že pobledele slike, s katerimi je okrasil našo cerkev med drugo vojno nek pregnani benediktinski brat iz Sekova. Kipa sv. apostola Petra in Pavla pa stojita na stebrih, ki nosita kor. Stolpne stene v prezbi-terju krasita kip Matere božje z Detetom in sv. Jožefa, delavca. Kleparski mojster Graf iz Rožeka je nanovo speljal strelovod, da nam neurje in strela ne bi uničila lepo urejeno cerkev na hribu. Le orgije še čakajo, da se jih loti mojstrska roka, da jih previdno očisti in strokovno uglasi. Vsem mojstrom in podjetnikom, ki so bili udeleženi pri tem obnovitvenem delu, lepa hvala za skrbno delo. Vsak delavec pa je vreden plačila! In možje-zaupniki neutrudljivo skrbijo, da bi se čim-prej oddolžili številnim obveznostim in mogli poravnati račune. Z zanimanjem pričakujejo naši možje in gospodarji dan sv. Jožefa, ko bodo slišali pregled o zbirkah in računih. Veseli bomo, če ne bo več dolga, vesel pa bo tega poročila tudi prijateljski krog ob Pintarjevi mami v Kanadi, ki je zvedel za naše napore in zbral lep dar za našo in še tudi njihovo cerkev. Gotovo bo opogumil še marsikaterega Št. Jakobčana širom novega sveta za enako žrtev na ljubo sv. Jakobu v Rožu! Iskren Bog plačaj že vnaprej! ŠT. VID V PODJUNI V škocijanu se je poročil. Maksimilijan Hobel, Kolmanov na Veselah, z Lenko Potočnik, služkinjo v Podgradu. Mlademu paru želimo vse dobro na njuni življenjski poti. Dne 23. januarja je bil pri fari pogreb 90-‘Ietne Marije Uje. Kljub visoki starosti je še do zadnjega zahaja!« v cerkev in še sama oskrbovala svoje gospodinjstvo. Bila je velika dobrotnica naše farne cerkve, katero je dolga leta čistila in kinčalla ter popravljala grobove naših rajnih. V nagrobnem govoru se je od rajne poslovil župni upravitelj č. g. Kunstelj in se ji v lepih besedah zahvalili za vsa dobra dela. Pri pogrebu je asistiral tudi g. župnik Zulechner. Po gozdovih smo utrpeli x)eliko škodo V noči od 20. na 21. januarja je jradlo prii nas toliko snega, kakor ne pomnimo že veliko let. Ker je prvotno deževalb in je dež počasi prešel: v sneg, je ta ostal v vsej svoji teži na drevju, kar je povzročilo pri nas neizmerno škodo — kakor tudi v vsej Dobrovi — po gozdovih in sadovnjakih. Dalj časa smo bili odrezani od prometa, ponekod cel teden ni bilo električne luči, telefonska žica pa je bila na stotine krajev pretrgana. Najbolj prizadeta je bila tokrat Podjuna, predvsem pa naši Vrhi. Višje v gorah ni snežilo tako močno. Vsled tega vremena se tudi nismo mogli udeležiti nove maše v Globasnici, ker še niti med Mokri-jami: in Dobrlo vesjo ni bila preorana pot. ŠT. LIPŠ Kolikor se spominjam pridige našega č. g. župnika Srienca na starega leta dan 1957, je bila to poslovilna pridiga preteklega leta, v kateri nam je poliagal na srca: „Ako se v resnici zavedaš, da si kristjan, potem bodi pripravljen vsak dan na prihod smrti', ker ne vemo ne ure ne dneva.” Začeli smo zato novo leto v božjem imenu. Vsak človek seveda ugiba in si morda stavi vprašanja sam pri sebi na tihem: ,,Kdo bo le prvi v novem letu (Kisel v večnost? Ja seveda, dobro je, da so take reči le v božjih rokah, ker drugače bit le vsak misli!! in bi rekel: „Na, če bom pa šele takrat umrl, potem imam pa še čas, da se pri-pravim,” in bi še manj izpolnjevali svoje verske dolžnosti. Torej prvi v tem letu 1958 je moral biti žrtev naš blagi Tumplnov oče v Tiihoji. Bil je v svojem življenju vedno tihega in mirnega značaja. Rad je obiskoval: domačo hišo božjo in tudi pogosto prejemal sv. zakramente in zato mu je Bog podelil še posebno milost in čast, da je vzgajal' sina, kateri bo že čez dve Ileti stopi!, pred božjii oltar. Na tihem se je veselil te sreče, kakor se veseli vsak tak presrečni oče, toda naš predobri nebeški Oče ima že svoje načrte, katerih pač človek ne more in ne bo mogel preprečiti. Božja usoda mu je nenadoma zatisnila oči za to življenje in tako je odšel v večnost z upanjem, da bo imeli sina — duhovnika, kateri se ga bo v resnici spominjal prj svojih svetih daritvah. Ko bo naš Viktor zapel prvo „Glorio”, takrat se bo blagi! rajni Tumplnov oče radoval z nami vred tam v prelepi nebeški blaženosti. Položili smo ga k večnemu počitku v petek, dne 31. januarja. Še je ležali Tumplnov oče na mrtvaškem odru, je zapustila smrt Tihojo ter se podate v Kršno ves in potrkala na vrata Počkove hiše. Prišla je vrsta na Počkovega očeta. Rajni Počkov oče so si; že več let semkaj tako želeli smrti ,in kadar sva govorila, je bila vedno prva beseda: Oh, zakaj smrt ne pride po mene, ki si je tako želim. Seveda, sem MALI OGLASI VSAKA BESEDA STANE 1.10 S (IN 10% DAVKA) Poudarjene besede in take z več kot 15 črkami stanejo 2.20 Sil (in 10% davka). — Naročilo malih oglasov naslovite na upravo „N»-Sega tednika”, kjer mora biti najkasneje do vsakega ponedeljka zvečer. Oglas morete naročiti tudi telefonsko (Celovec SL 45-58). ENOOSNI PRIKLOPNIKI, osi za priklopnike, platišča, vzmeti in obroče dobavlja rabljene in poceni AUTOVERVVERTUNG RUM-W O L F , Klagenfurt, Flatsohacher Strasse 18. ŽENITEV Pošten fant (37 let, 171 cm), se želi priženiti na kmetijo in bi rad spoznal katoliško dekle, zavedno Slovenko do 30 let. Fotografija je pogoj. Ponudbe sprejema uprava lista pod šifro „Zora”. OPTIKER SEKERKA KLAGENFURT, 10.-0 KT OBE R-STR. ŽENITEV Fant star 49 let, sposoben in priden strojni ključavničar, bi želel spoznati koroško Slovenko v starosti od 35 do 40. let. Vdove in dekleta z enim otrokom niso ovira. Ponudbe pošljite z natančnim naslovom in sliko na upravo lista pod „Poštena". jim pač moral odgovoriti, da pač ura še ni priš!« in vedno so mi lepo odgovorili: Naj se torej pač zgodi po volji božji. Pogreb je bili ravno na Svečnico, dne 2. februarja. Ob obilni udeležbi smo ga spremili k večnemu počitku in spoznali smo, da so bili rajni Počkovi oče zelo priljubljen. Minite je nedelja, ponedeljek, in v torek zjutraj se je nenadoma razširila vest, da je za vedno zatisnila oči škofova najmlajša deklica, Margit. Seveda kolikšna žalost za mlade starše, ki so poprej že komaj pričakovali, da bi dobili: poleg Ernsta in Wa’.iter-ja še deklico. Pogreb je bil seveda zelo veličasten in videlo se je v tem, koliko premorejo starši žrtvovati za svojega otroka. Naj ne žalujejo, saj Margit je kot angelček splavala k naši dobri nebeški Materi in boste imeli tako svojo priprošnjico v nebesih — vašega nadvse ljubljenega angelčka Mar-gito. Cerkveni pevski zbor pa je prepeval pri vseh treh pogrebih ganljive nagrobne žalostirtke. Rajni naj počivajo v miru, vsem trem družinam pa izrekamo naše sožalje! Tudi na sv. zakon nismo pozabili. In sicer je dobil Piselčev Hanzej iz Stare vesi mlado gospodinjo. Ruševo Hildo iz Štebna, ki si je sezidala svoj domek v Mali vesii pri Globasnici. Drugi parček pa, ki si je obljubil' zakonsko zvestobo, sta bila Sušnikova Nanej in Tišlarjev Lorene iz Boje vesi. Želimo obema paroma obiiio božjega blagoslova! , Za pust pa nas je Farna mladina razveselila pri Škorjancu v Boji vesi s štirimi ljubkimi veseloigrami, in sicer: „Damokte-jev meč”, „Stražar in postopač”, „Pri gospodi”, in ,,I)va gluha”. Igralci so bili kar dobro naučeni in so s svojim šaljivim obnašanjem pripravili ljudem res mnogo smeha. Želeli' bi, da ne bi bila to zadnja predstava v 'letošnjem letu, ampak mladina te pridno naprej, ker se tudi v resnici vidijo in poznajo odlični šentlipški talenti. (K.) KUGA V STAREM VEKU Oglašuj v našem listu! Dobrih 400 'let pred Kristusom je divjala v Grčiji bratomorna vojna. Atenci so hoteli biti prvi v grškem svetu, Spartanci pa tudi. Odločiti' je moral meč. Veliki dvoboj, ki je trajal1 30 let, je dobil v zgodovini naziv „peleponeška vojna”. Spočetka je kazalo, da bo vprav ta 30-letna vojna ena najkrajših, čim so se bqji namreč pričeli, je navalil na Atene zahrbten sovražnik — bila je kuga. Ponosna stavba atenske države se je omajala in že so Špartanci v tihi, veseli gotovosti šteli dneve, kdaj propade. Pa so se uračunali. Daši izmučeni do skrajnosti, se Atenci niso vdali. Znova se je tedaj pokazalo, kaj zmore duh. Vztrajali so, dokler kuga ni odnehala. Potem je šla vojna dalje svojo pot. Atenski zgodovinar Thukydides, ki je dogodke sam doživčl, je potomcem živo opisal ona strašna 'leta kuge. Bolezen se je najprej pojavila v Egiptu. Kar nenadoma se je prikradla v atensko luko. Gotovo so jo zanesli v deželo mornarji. Kmalu je bilo sredi velemesta polno bolnikov. Zagonetna mrzlica se je poloteva-)a ljudi. Kdor je zbolel, je kar obležal, kakor da ga je izčrpal neznanski napor. Smrdljiv duh je silL? bolniku iz ust in po (telesu so se prikazale čudne lise. Grlo se je vnelo tako silno, da je bilo videti, kakor bi krvavelo. Tudi oči so se mnogim vnele. Že samo gledati te oči, gnojne in s krvjo zalite, je bilo kaj mučno. Zdravniki niso vedeli, kaj bi. State so pred uganko. Niti z najdražjimi zdravili niso znali nikomur pomagati. Bolezen se je vsemu rogala. Bogatin ali siromak, vse je enako umiralo. Žetev smrti je bila tem obilnejša, ker se je bilo v Atene, najpopblnejšo trdnjavo tistih časov, zateklo vse prebivalstvo z dežele. Za trdnim obzidjem so bili begunci sicer varni pred špartanci, ki. so vsenaokrog grdo ptenili, a tem huje so se morali tresti pred nevidno sovražnico, ki je zavratno kosila. Begunci so živeli natrpani v slabih, nesnažnih lopah. Zaradi neurejenega žiiVlje-nja, ki je naravno združeno z begunsko usodo, so duševno in telesno slabeli. Tem manj so mogli boleznim kljubovati. Da so Atenci od vsega začetka ločevali bolne od zdravih, bi bili morda kaj opravili. A kaj, ko je pa bilo mesto prenapolnjeno z ljudmi:. Vsak dan bolj so se morali zavedati, da so zoper kugo brez moči. To spoznanje je učinkovalo različno. Nekaterih se je 'lotevala malodušnost v toliki meri, da so postali, brezbrižni za vse, kar se je dogajalo okoli njih. Drugi so kakor brez uma begali sem in tja. Tretji so se vdajali' uživanju, da bi vsaj od poslednjih ur svojega življenja nekaj imeli. Boječ se okužbe, si mnogi sploh niso več upali med ljudi. Tako je postajalo vsak dan težje, kogarkoli .URADNA OBJAVA, FINANČNO MINISTRSTVO SPOROČA: Rok za (Kidajo davčnih izjav 1957 je za prometni davek in za kulturni groš podaljšan do 31. marca 1958, za dohodninjski davek, osebni davek in obrtni davek pa je rok podaljšan do 30. aprila. pripraviti do tega, da hi se brigal za bolnike ali etelo za mrliče. Po ulicah, po trgih, po svetiščih so ležali nesrečneži in umirali brez strežbe, 'brez tolažbe. Povsod po mestu so se kopičila trupla in nikogar ni bilo, ki bi jih bil1 hotel pospraviti. Zamrl je smisel za red, za skupnost, za požrtvovalnost, človeška družba se je začela rušiti, rodbinske vezi so popuščale, družine so se razteple na vse vetrove in drug ni več vedel za drugega. Zgodilo se je, da so na en in isti dan izu-mrte etele družine, toda kako! Vsak rodbinski član je izdihnil na kakem drugem koncu mesta, kamor je pač bil zablodil v svojem obupnem strahu. Številne družine so dobesedno izginile. Nikoli več ni bilo mogoče najti sledu za njimi. Tri dolga 'leta je traja'1'a ta trda preizkušnja Atencev. Najhujši udarec za atenski narod je bila smrt sposobnega državnika in voditelja Perikleja, edinega, ki bi bil' mogel Atene v bodočnosti rešiti. 25 let po njegovi smrti je atenska država vendarle podlegla in Šparta se je povzpela do hegemonije. Če je kuga temelje atenske države tako hudo omajala, zakaj se ni državna stavba že tedaj podrte? Zgodovinska resnica je, da bi se bili špartanci lahko igraje polastili velikanske atenske trdnjave. Zakaj, torej niso vdrte v mesto? Sami so se bali kuge ... Pestiro in zanimivo Da se ne naulijejo vojaškega duha Da bi se mladlii rod ne vzgaja‘1 v militarističnem duhu, so v mestu Sao Paolo v Braziliji prepovedali prodajo vojaških igrač, kot so puške, samokresi, topovi in slično. Otroci iščejo svoje starše Rdeči) križ Zapadne Nemčije je objavil, da je v državi še IG.000 otrok, ki zaman iščejo svoje starše. Gre za deco, katera je v ho-matijah vojne bila ločena od svojcev. Otroci so takrat bili še ztelo majhni, tako da niso vedeli niti za rodbinska imena. Kako naj sedaj spoznajo starše in starši njih? Od planin do morja Ko bodo uresničeni veliki načrti, ki leže za sedaj še v miznicah odgovornih ljudi, bo hribovita Švica dobila dohod do morja. Načrt je namreč tale: od Benetk bi tedje lahko plule po reki Padu do Cremone, od tu bi potegnili 7G km dolg prekop do Milana, od Milana pa še drug prekop, dolg G7 km, do jezera Lago Maggiore, ki leži deloma v Švici. Vodna pot bi bila velikega gospodarskega pomena. Prevozni stroški bi se pocenili in Švica bi hite povezana naravnost z morjem. Po prekopih bi lahko vozile ladje do 1 ()()() ton nosilnosti. Kaj ima od. tega? V Italiji se je našel, čudak, ki je hotel za vsako ceno izračunati, toliko so tehtali vsi člani rimskih vlad od osvoboditve leta 1945 do današnjih dni. In res je izračunal, da je bilo v Italiji kar za 8 ton ministrov. List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik-Kronika ", Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 5 šil., za inozemstvo 5 dolarjev letno. Odpoved en mesec naprej. - 1-astnik m izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Janežič, Leše pri St. Jakobu. -Tiskarna n-«ibe sv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.