Ali naj se dajajo na kmetih pismene domače naloge, ali ne? Nekateri učitelji, posebno pa stariši, pravijo v tej zadevi tako - le: V šoli naj se otrok nauči, kolikor se more ali kolikor mu je predpisano; zato hodi otrok v šolo, sicer bi ga doma učili. Doma tudi otrok ne utegne pisati, računiti ali risati; doma ga čaka drugo delo, zdaj to, zdaj ono, posebno ima poleti s pašo dosta opravka, tudi dela na polji se ne manjka. Kje pa naj otrok v tesni kmetski hiši izdeluje svoje naloge? Kdo naj mu po zimi sveti? Kdo naj mu še pisank, pisal in tinte kupuje, da bode doma čečkaril?! Take ugovore utegnemo slišati, kadar bi zahtevali, da naj otroci tudi na kmetih izdelujejo pismene naloge doma. Vprašamo pa: ali so ti ugovori dovolj veljavni, da bi se te naloge opustile? Vprašamo pa pred vsem: ali so pismene domače naloge tudi na kmetih potrebne ? Od vsake šole zahtevajo postave in ukazi, da se otroci v raznih drugih predmetih, zlasti razen čitanja, dobro izurijo v pisanji in računstvu. Jaz bi v zadevi pisanja le tedaj smatral, da je šola svojo dolžnost storila, ako vidim pri pisanji take uspehe, toliko izurjenost, da bode otrok dobro pisal vse svoje življenje. Ce pa vidim, da se je deček v pisanji tako malo izuril, da še to v nekaterih letih pozabiti utegne, tedaj ne morem po svojem prepričanji reči, da je šola v tej zadevi svojo dolžnost storila. Po naših učnih načrtih je pisanju kaj malo ur na teden odločenib, kajti drugi predmeti potrebujejo tudi dosta časa za-se. V teh šolskih pisnih urah*) ne morejo otroci pridobiti si dovolj izurjenosti, in treba je, da se doma vadijo. V šoli je toliko časa, da učitelj razlaga in kaže črke, njih dele in njih vezanje z drugimi črkami. Zlasti pa pride na šolah s poludnevnim poukom, kakoršnih je največ, za pisanje kaj malo časa. Zato ne preostaja druzega, nego da učitelj otrokom nalaga, da se doma vadijo, da prineso doma izdelane naloge o določenih dnevih soboj v šolo. Da se pišejo in da so se že od nekdaj pisale domače naloge po mestih, to je obče znano, in nihče se ni spodtikal, ako je dajal učitelj v raestih otrokom take naloge, in učitelj v mestih si je in si šteje v dolžnost še dan danes, da daje naloge, zlasti čez prosti četrtek in prosto nedeljo. 0 tem so bili tudi pedagogi od nekdaj edini, da se dajejo domače naloge, n. pr. Bock priporočuje v svoji izvrstni knjigi nder Volksschulunterricht", da se naj že začetnikom dajejo prav pogostoma, pa kratke domače naloge; isto tako priporočajo se domače zadače v Herraann-ovi BUnterrichts- und Schulerziehungslehre", kjer pisatelj poudarja zlasti pisanje na tablice, da ne bi starišev papir preveč stal. Svoje dni so morebiti učitelji še preveč nalog dajali. Drugače si ne morem tolmačiti, kako more c. kr. naučno ministerstvo v naredbi z 18. junija 1874.1., s katero razglaša nove naučne načrte, priporočati deželnim šolskim svetom, da bi se poslednji o tein posvetovali, če ne bi kazalo omejiti domače naloge, — morebiti na nekaterih šolah, zlasti v mestih; na mnogih šolah na kmetih pa je naopak treba še le vpeljevati domače naloge. Znane so mi učilnice na kmetih, kjer otroci doma niti črtice ne potegnejo niti po pisanki niti po tablici. Doma otroci nimajo ne ploščice, niti pisnega zvezka, ne črnila in pisala. Učitelj hrani v šoli tablice, na doni jih jim ne daja; pisank se mu sevčda še bolj škoda zdi, da bi dovolil otrokom jih na dom nositi — in tako se otroci le v šoli nekaj pisati in pismeno računiti uče, pa še tu menda ne prav pogostoma, kajti tintnikov ve6 cnanjka po klopeh, gotovo pa tinte. Vsled tega so pa rezultati v pisanji in pismenem računstvu na takih šolah kaj slabi. Otroci se nauče komaj črke nmalati", bi rekel, in imajo le toliko izurjenost (če *) Ce se bode pri deželni učiteljski konferenciji posvetovalo o učnih načrtih, dobro bi bilo, nekoliko pomnožiti čas za pisanje. Pis. 13* je to nizurjenost"(?) da utegnejo v 5—6 letih šo to malo znanje pozabiti. Vsrce so se mi smilili, ko sem videl take dečke; hodili so v šolo tri ali štiri leta, zdaj bodo šolo zapustili in ko bodo k vojakom prišli, ne bodo morebiti nič več pisati znali. Pač bodo siueli svoje dni jeziti se nad to šolo, ki jih je tako malo naučila. Pa učitelj ni sam toliko kriv, marveč njegovo načelo, ko nrisli, da ne gre, kmetskim otrokoin nalog dajati. Zakaj pa ne? Ali ne bi otrok tablice in pisanke lehko domov nosil? Ali ne najde pri poludnevnem pouku en deček dopoludne, drugi popoludne toliko časa, da nekaj napiše na tablico? Vsaj najde '/4— Va ure ^asa tudi ob četrtkih, zlasti pa ob nedeljah, da izdela kratko domačo nalogo, dolgih itak učitelj dajati ne sme. Pa tudi v pisanke lehko doma piše! Vsaj so pisanke tako zelo po ceni; že po krajcarji se prodajajo dovolj dobre pisanke (če velja pa dva krajcarja, mora imeti poleg dobrega papirja tudi pivni papir!) Ali mar toliko velja malo tinte in peio? Ali ni več vredna vaja in uspeh pisanja!? Kako pa hoče učitelj vso lepo tvarino, ki je v računicah, vzeti, ako otroci tudi doma pismeno v tablice in v pisanke računili ne bodo?! Torej proč s tem predsodkom, kakor da bi otroci na kmetih doma ne smeli pisati. Dajajte, učitelji, tudi kmetskiin šolarjem kratke domače naloge, drugače ne bode uaše šolstvo na kmetih napredovalo, drugače res ne bodemo dosegli zaželjenih uspehov. — Konečno pa želim, da bi se 0 tem predmetu še kdo drug oglasil. Več oči več vidil I. L.