748
Jože Šifrer
DIMITRIJ RUPEL, TAJNIK ŠESTE INTERNACIONALE
Izmed obeh proznih besedil v omenjeni Ruplovi knjigi* je prvo, ki ima naslov Tajnik, najbolj obsežno, saj se že na zunaj vidi, da ga sestavljajo trije deli, le-te pa poglavja, če sploh še lahko tako imenujemo manjše sestavne dele. Ena od značilnosti tega besedila je v tem, da zajema tematiko v glavnem iz okolja in načina življenja, ki se navadno imenuje svetovljanstvo. Nastopajoči ga nekajkrat označujejo v skladu s svojimi nazori kot »buržoaz-nega«; večina njih izhaja iz višjih slojev družbe, iz »elite«, ali pa se vsaj giblje med njimi. Tudi do konfliktov med nastopajočimi prihaja navadno v manj vsakdanjih krajih: v hotelih ob morju ali jezeru, zdravilišču in podobnih krajih. Iz množice oseb avtor ne
* Dimitrij Rupel, Tajnik šeste intere-nacionale. Opremil Marko Pogačnik. Založba Obzorja, Maribor 1971.
749
Dimitrij Rupel, Tajnik šeste internacionale
poudarja nobene tako zelo, da bi lahko postala glavni junak, temveč posveča pozornost zdaj eni zdaj drugi: največkrat Marku in Patriciji — ter postopnemu ohlajevanju ljubezenske zveze med njima; Janu, ki ga mori vsakdanjost, zato beži v fantazijski svet (»Sprašujem se namreč, kako bi se izognil prebivanju z vrečami, da, vrečami mesa, ..., daleč od šumenja trgovine, splošnega kupčevanja, prepira zaradi milimetrov, zlobe in zvijač, brez maščevanja zaradi neuspeha, zaradi majhnosti in ozkosrčnosti... str. 35); Nandetu, za katerega avtor kar naravnost pravi, da je humanist, ne da bi se bralec o tem prepričal iz kakega dialoga, čeprav junaki nekajkrat začnejo razpravljati o ideoloških vprašanjih, najbolj izrazito o vprašanju spreminjanja sveta, o katerem nekateri nastopajoči menijo, da je akcija takšne vrste brezuspešna, drugi pa ravno nasprotno. Izkaže pa se, da je dopust-ništvo in počitništvo ter različne oblike senzualizma, ki se jim skoraj vsi po vrsti prostodušno in brez kakršnihkoli večjih etičnih konfliktov predajajo, tudi oblika maskiranja, za katero se odvija boj za oblast, ne da bi se vsi nastopajoči jasno opredelili, razen v primeru partijske organizacije v zdravilišču, kjer se zdravi Markov prijatelj Kohn, ki se začne iz dolgočasja zanimati za politiko. Znotraj organizacije se oblikujeta dve frakciji, ki si želita pridobiti oblast. Prva si želi samo oblast, ne da bi pri tem spremljala ustroj institucij, gre ji le za personalne spremembe; druga, ki je pod vplivom novolevičarskega gibanja in maoizma, pa zagovarja potrebnost radikalnih sprememb. Toda avtor ne sledi podrobnosti pri odpravljanju tega spora, temveč ga prikaže v satirični luči in se začne na mnogih mestih nagibati v ironijo in parodijo. Tako izgubljajo ideološko-politična vprašanja dokončno vso resnost in pomembnost, celotno besedilo dobiva značaj igre, ki jo še stopnjuje  udeležba oseb.  ki  imajo
sicer lastnosti konkretnih ljudi, a so očitno irealnega izvora. Takšna sta Arhitekt in njegova pomočnica Sibila v fantastični palači. Prvi si namerava celo podrediti realni svet; dogajanje se začne odvijati hkrati v realnem in fantazijskem svetu, tako da ni zmeraj mogoče jasno razločevati kdaj v enem in kdaj v drugem. Po vsem tem je mogoče sklepati, da je na Ruplovo prozo vplival znanstveno-fantastični film, kjer ni takšna tematika prav nič nenavadna, ali pa sodobni pustolovsko kriminalni romani, ki jih prebira širok krog bralcev. Avtor je seveda vse pobude prikrojil, dodal aktualno idejo o humanističnem humanizmu in njegovi nemoči, vnesel je tudi prvine tradicionalne socialne proze (mestno bohem-stvo, smešenje snobizma višjih slojev), ki so manj opazne, in stopnjeval satiro na politične razmere. Zaradi te obil-nosti je celota manj skladna kot pa njeni posamezni deli.
Pripovedna tehnika temelji na opisu, ki ne prehaja v detajle, zato ne gre za deskriptivnost, kot jo srečujemo v delu sodobne slovenske proze, zlasti zato ne, ker dopolnjuje Rupel opis zelo pogosto s komparacijami in metaforami. Blizu so mu tudi besedne igre, velikokrat zasledimo poigravanja z zvočno podobo besed (npr.: »Ze znano, gnano, ponos barona, krona zvona!« str. 4). Dogajanje se ostro menjava brez prehodov znotraj posameznih poglavij, kar daje vtis simultano-sti in tega, da imamo pred seboj nanizanih več krajših sestavkov, ki jih povezujejo le nekatere osebe, ne pa enotna linija pripovedi, saj bi se dogajanje lahko še nadaljevalo.
Drugo besedilo, Šesta internacionala (poziv na ustanovitev le-te), je pisano na način, ki ga je avtor razvijal v prvem; ker ga tu obnavlja v skromnejši meri in ob bolj običajnih motivih, se zdi ta proza samo dodatek k prvi.
Marjan Dolgan