Alpska konvencija Predstavitev mednarodnega sporazuma za trajnostni razvoj v Alpah  Špela Prelc 1 PLANINSTVO 1 Stalni sekretariat Alpske konvencije. POMEN ALPSKEGA PROSTORA Alpe imajo kot največji enotni naravni prostor Evrope (190.959 km 2 ) naravovarstveni, gospodar- ski, ekološki in izjemen kulturni pomen. Kot gale- rija neponovljivih naravnih in kulturnih pojavov ter biotske in krajinske raznovrstnosti imajo ne- skončno vrednost. Alpe so tudi prostor 13.000 ra- stlinskih vrst, 30.000 živalskih vrst, dom za skoraj 14 milijonov prebivalcev v 5867 občinah ter vsa- koletni počitniški in izletniški cilj za 100 milijo- nov obiskovalcev. Prav zaradi naštetega ter zaradi podnebnih in naravnih posebnosti in skrajnosti so Alpe posebno občutljiv in ogrožen ekosistem. S pospešenim gospodarskim razvojem znotraj in zunaj Alp so se v zadnjih desetletjih pojavili pro- blemi in vprašanja, ki jih ni mogoče rešiti le s pri- zadevanjem posameznih držav. Okoljski problemi na tem območju hitro povzročijo eksistencial- no ogrožanje rastlin, živali in človeka. Moderne oblike rabe, kot so turizem, vodna energija in tran- zitni promet, so v novejšem času povzročile resno preoblikovanje alpskih naravnih in kulturnih krajin. Zaradi takega trenda razvoja ter omejenih razpoložljivih površin so se okrepile zahteve glede varstva narave, kulturne raznolikosti in identitete alpskih prebivalcev. Alpski lok se vzpenja od morja in seže do vrha Mont Blanca, 4807 metrov visoko, ter se razteza prek osmih držav, pri čemer je delež Avstrije 28,7 % celotne površine Alp, Italije 27,2 %, Francije 21,4 %, Švice 13,2 %, Nemčije 5,8 %, Slovenije 3,6 %, Liechensteina 0,08 % in Monaka 0,001 %. V skladu z razmejitvijo, ki je bila določena v okviru Alpske konvencije, Alpe obsegajo 190.959 km² veliko območje, ki v dolžino meri 1200 km in v širino do 300 kilometrov. Za Alpe je značilno zmanjševanje višine vrhov gora od zahoda proti vzhodu. Poleg Mont Blanca, ki je najvišja alpska gora, je v zaho- dnih Alpah še 127 štiritisočakov. Najvišja gora v Vzhodnih Alpah je 3905 m visoki Ortler. PREBIVALSTVO V ALPAH Povprečno živi v občini, ki leži na območju veljav- nosti Alpske konvencije, 147 prebivalcev, pri čemer sega razpon od 0,1 prebivalca na km² v najmanj- ši občini (Rochefourchat v regiji Rona-Alpe) do 16.010 prebivalcev na km² v najgosteje naseljeni občini (Monako). Skupina Sella v Dolomitih FOTO: ISKRA JOVANOVIĆ 21 Karta območja veljavnosti Alpske konvencije gostota prebivalstva v alpskih občinah Poselitev prebivalstva je v Alpah osredotoče- na na večje in prometno lahko dostopne doline (Aosta, Rona, Adiža, Inn, Valtellina) in kotline (Celovška kotlina) ter vzdolž alpskega obrobja. Gostota prebivalstva v občinah ne odraža realne- ga stanja v alpskem loku. Zaradi strmine in višine terena je le manjši del celotne površine alpskega območja primeren za stalno poselitev. V značilni alpski regiji, kot je npr. Južna Tirolska, je za stalno poselitev primernih le 8 % površine, na avstrijskem Vorarlberškem pa ta vrednost dosega 24 %. Živahnost alpskega prostora se izraža tudi v alpskem kulturnem bogastvu, simbol katerega je jezikovna raznolikost štirih jezikov: nemščine, italijanščine, francoščine in slovenščine. Poleg teh obstajajo tudi drugi, kot so npr. ladinščina v dolo- mitskih dolinah Južne Tirolske, v pokrajini Belluno in na Tridentinskem, retoromanščina v Švici, patois v dolini Aosta idr. ALPSKA KONVENCIJA Edini skupni »jezik« Alp je Alpska konvencija, mednarodni sporazum, ki si prizadeva za celovit trajnostni razvoj in zaščito naravnih in kultur- nih vrednot alpskega območja v državah Avstrije, Francije, Italije, Kneževine Monako, Nemčije, Liechensteina, Slovenije, Švice in Evropske skupnosti. 22 MAJ 2009 V Salzburgu so 7. novembra 1991 zgoraj naštete države podpisale Konvencijo o varstvu Alp (Alpsko konvencijo). Slovenija jo je podpisala 29. marca 1993, Monako pa je pristopil nekoliko pozneje. Ta spora- zum je edini zavezujoči okvir, ki omogoča pripravo celovitih vsealpskih odgovorov na velike izzive, s katerimi se sooča tukajšnje prebivalstvo. Ker so na območju Alp velike razlike v (nacionalnih) pravnih ureditvah, stopnji gospodarskega razvoja, prome- tnih obremenitvah ter v poseljenosti, je potrebno različne gospodarske ukrepe uskladiti z naravo- varstvenimi in okoljskimi zahtevami, kar je zapi- sano v Okvirni konvenciji ter vsebinsko usmerje- nih protokolih (vsebujejo določbe za uresničevanje zastavljenih ciljev) za najpomembnejše družbene in gospodarske dejavnosti. Do sedaj je bilo izdela- nih osem protokolov za naslednja področja: hribo- vsko kmetijstvo, turizem, urejanje prostora in traj- nostni razvoj, promet, varstvo narave in krajine, gorski gozd, varstvo tal in energija. Obstaja tudi protokol o reševanju sporov. Najprej s podpisom in nato z ratifikacijo postanejo protokoli del pravnega reda držav podpisnic. Procesa ratifikacije doslej še vedno niso zaključile vse pogodbenice. V Ok v irni konvenciji so našteta še d r uga pod ro- čja, za katere doslej še niso bili pripravljeni proto- koli: ohranjanje čistega zraka, ravnanje z odpadki, voda ter prebivalstvo in kultura. Na ta način je bila oblikovana skupna čezmejna politika z enotnim konceptom razvoja, ki bi preprečeval, da bi se kon- kurenčni boj odvijal na račun narave in končno v škodo ljudi. Alpska konvencija se kot prožen inštru- ment umešča med nacionalne države in Evropsko unijo. Bila je prvi poskus neke gorske regije, da bi svoj razvoj »postavila« v okvir tako kompleksne pogodbe. Po njenem vzoru je nastala tudi Karpatska konvencija. Alpska konvencija in sestrska Karpatska konvencija sodelujeta na podlagi podpisanega me- moranduma »Memorandum of Understanding« (MoU). Pri sodelovanju gre predvsem za prenos iz- kušenj in za sodelovanje na evropski in mednarodni ravni. V ta namen sta obe Konvenciji podpisali tudi »Memorandum of Understanding« s Konvencijo o biološki raznovrstnosti (CBD – Convention of Biological Diversity). ORGANI ALPSKE KONVENCIJE Na vsaki dve leti zaseda najvišji organ Alpske konvencije, tj. Alpska konferenca, na kateri se srečajo okoljski ministri držav pogodbenic. Alpska k o n f e r e n c a o b r a v n a v a c i l j e i n d o l o č a p o l i t i č n e s m e r- nice za izvedbene dejavnosti. Ena od pogodbenic po načelu rotacije prevzame predsedovanje Alpski konvenciji za obdobje dveh let. Na pravkar končani X. konferenci v Evianu je 12. marca Slovenija od Francije prevzela štafeto vodenja dveletnega Dolomitski »Matterhorn« – Cimon della Pala FOTO: DRAg O METLJAK 23 DELEŽ POVRŠIN IN UPRAVNIH ENOT V POGODBENICAH (2008) Država Površina (v km 2 ) Delež območja veljavnosti Alpske konvencije (v %) Upravne enote znotraj območja veljavnosti Alpske konvencije NUTS 2 (regije, dežele) LAU 1 (pokrajine, kantoni, okraji, okrožja) LAU 2 (občine) Nemčija 11160 5,8 2 13 285 Francija 40801 21,4 2 9 1749 Italija 51995 27,2 7 24 1756 Liechtenstein 160 0,1 1 1 11 Monako 2 < 0,01 1 1 1 Avstrija 54759 28,7 8 29 1146 Švica 25211 13,2 5 15 856 Slovenija 6871 3,6 1 7 64 Alpe skupaj 190959 100,0 27 99 5868 predsedovanja Alpski konvenciji. Redno, običajno dvakrat na leto, se kot izvršilni organ sestaja Stalni odbor Alpske konference, ki ga sestavljajo visoki uradniki iz držav pogodbenic in Stalni sekretariat. Več informacij o Alpski konvenciji najdete tudi na spletni strani www.alpconv.org. STALNI SEKRETARIAT ALPSKE KONVENCIJE Leta 2002 je bil ustanovljen Stalni sekretariat s sedežem v Innsbrucku (Avstrija) in oddeljenim sedežem v Bolzanu (Italija). Njegove glavne naloge so poleg administrativnih nalog podpora organom Alpske konvencije predvsem v delu z javnostjo, vodenje Sistema za opazovanje in informiranje v Alpah ter konkretni projekti za izvajanje Alpske konvencije in njenih protokolov. Stalni sekretari- at hrani tudi arhiv Alpske konvencije. Kot že ome- njeno, Stalni sekretariat sodeluje tudi s partner- ji, ki se zavzemajo za izvajanje Alpske konvencije in njenih protokolov. Partnerji Stalnega sekretaria- ta so med drugim VIA ALPINA, društvo »Alpsko mesto leta« itd. V okviru dela z javnostjo Stalni se- kretariat izdaja razne publikacije, njegovi predstav- niki pa pripravljajo tudi predavanja. ALPSKA KONVENCIJA V SLOVENIJI Slovenija je okvirno konvencijo podpisala leta 1992, ratificirala pa leta 1995, ko je tudi stopila v veljavo, konec leta 2003 pa je ratificirala še vse do sedaj podpisane protokole. Območje Alpske kon- vencije v Sloveniji obsega tretjino države, vanjo pa je vključenih 60 občin, od teh 43 v celoti, ostale pa delno. Slovenija aktivno deluje v okviru dela organov in delovnih skupin Alpske konvencije, obenem pa spodbuja izvajanje Alpske konvencije in izvedbenih protokolov v Sloveniji na nacional- ni, regionalni in lokalni ravni. Nosilec konvencije v Sloveniji je Ministrstvo za okolje in prostor. Marca 2009 je Slovenija za dve leti že tretjič pre- vzela predsedovanje organom Alpske konvencije. V okviru podedovane agende bo temeljna aktiv- nost namenjena koordinaciji izvajanja Akcijskega načrta za podnebje za Alpe. Cilj slovenskega pred- sedovanja Alpski konvenciji je povečati njeno učin- kovitost s konkretnim sodelovanjem z lokalnim prebivalstvom in spodbujanjem izvajanja prostor- s k i h u re d it e v z a pr i l a go d it e v p o d ne bn i m s pre me m- bam v alpskem prostoru. V času predsedovanja bo posebna pozornost namenjena vlogi prostorskega načrtovanja in razvoja z vidika prilagajanja pod- nebnim spremembam in preprečevanja posledic podnebnih sprememb, ter spodbujanja sodelova- nja regionalnih in lokalnih ravni pri izvajanju kon- vencije in protokolov. IZZIVI ZA ALPSKO KONVENCIJO Alpska konvencija se sooča z več izzivi, med največjimi pa so gotovo podnebne spremem- be. Seveda Alpska konvencija ne more zaustavi- ti krčenja ledenikov, ima pa izhodišča za ukrepe. Eden izmed ukrepov je prav gotovo Akcijski načrt za podnebje Alp, ki so ga ministri obravnavali in sprejeli na pravkar zaključeni X. Alpski konferen- ci v Franciji. Ta akcijski načrt vsebuje tako kon- kretne ukrepe za preprečevanje podnebnih spre- memb kot tudi strategije prilagajanja in časovni načrt. Tudi v času slovenskega predsedovanja bo posebna pozornost namenjena vlogi prostorskega načrtovanja in razvoja z vidika prilagajanja pod- nebnim spremembam in preprečevanja posledic podnebnih sprememb. m 24 MAJ 2009