VZPOSTAVITEV »LOTERIJSKE KOLEKTURE« - PRODAJALNE SREČK V ŽELEZNIKIH Na strani 31, pod zap. št. 202 Antona Globočnika »zgodovine Železnikov« - iz leta 1867 - je zapisano: »1845 mir d in Eisnern eine eigene Lotto-Collectur fur die Ziehungen in Graz und in Triest aufgestellt«. »1845 se v Železnikih vzpo stavi lastna prodajalna srečk za žrebanja v Gradcu in Trstu«. Pokojnega Andreja Vrhunca, p. d. »ta starega Glavana« sem vedno rad poslu šal, ko mi je pripovedoval razne železen- ske podrobnosti in zanimivosti »iz nek danjih časov« ... in med drugim tudi to-le: »Pri Dagarin« je bila svoje čase zelo mogočna trgovska in gospodarska hiša. Na njenem pročelju je viselo tudi »do osem orlarjev«; le-ti so pomenili, da so v tej hiši upravičeni izvrševati razne dejavnosti, za katere je bilo potrebno dobiti posebno oblastno dovoljenje - kot npr. prodaja tobaka, razstreliva, poštnih znamk idr. poštnih vrednotnic, izvrševa nje poštno-postiljonske službe, za pro dajanje državnih loterijskih srečk itd. »Orlar« je bil običajno tabla ovalne oblike, v velikosti ca. 50 x 60 cm, izdelan iz močnejše železne pločevine. Na zadnji strani je bila obešalna kljuka, na prednji pa naslikan dvoglavi cesarsko-kraljev- ski (c. kr.) črni orel, s kraljevskimi insig- nijami v krempljih. Po navadi ga je obrobljal okoli in okoli, bodisi samo na spodnjem robu, napis dejavnosti, kakor sem že predhodno omenil in kot je v nadaljnjem razvidno iz še ohranjenega in prvotnega originala za »loterijsko ko- lekturo« ... Na Dagarinovi hiši je torej nekoč, ali konkretno vse do leta 1904 visel ta »loterijski orlar« ... Lastnik »Dagarinove hiše« - Jožef Demšar, je bil rojen leta 1816, umrl pa 1873 v starosti 57 let; ob ustanovitvi »loterijske kolekture« v Železnikih je imel torej okoli 29 let. Kot sin pomembnega posestnika (glej nagrobnik takoj na levo ob glavnem vhodu na pokopališče!) je prav gotovo v materialnem in moralnem oziru mogel nuditi vsa jamstva za pridobitev oblas tnega dovoljenja za vodenje »loterijske kolekture«... in 6 let pozneje (1851) prav tako za vodenje novoustanovlje nega poštnega urada: To potrjuje dej stvo, da se je poročil s prvo c. kr. pošta- rico v Železnikih - Alojzijo Klavs, rojeno 1833, umrlo 1904, ki - po priimku sodeč Dovolilnica Karlu Dolencu iz leta 1905, da sme v Železnikih prodajati srečke »Loterijske kolekture« 211 - ni bila Železnikarica. Povsem logično je, da je žena, poštna uradnica, s pridom lahko pomagala svojemu možu pri vode nju loterije. Jožefu Demšarju st. se je iz omenje nega zakona leta 1854 rodil sin Josip (I. C. Demšar), ki je ob starosti 19 let priča kal očetovo smrt ter tako postal njegov dedič. I. C. Demšar, umrl 1910, je torej pre vzel že urejeno gospodarstvo svojega po kojnega očeta in je z gospodarsko tradi cijo prav tako uspešno nadaljeval... Zaradi prenatrpanosti s tako razsež- nimi in različnimi gospodarskimi dejav nostmi je I. C. Demšar ob smrti svoje matere (1904) »loterijsko kolekturo« prepustil mojemu očetu Karolu Dolencu, ki jo je nato vodil vse do njene likvidacije v prvih vojnih letih 1914/15, kar je raz vidno iz preostalega loterijskega arhiva. Le-ta sam po sebi danes ne bi bil toliko 21 24 60 22 Izžrebane številke loterijske kolekture pomemben, če ne bi bilo vzporedno do kazano, da je bila s tem in na tak način tovrstna dejavnost v Železnikih zaklju čena, po drugi strani pa ob dejstvu, da se je tudi krajevnemu zgodovinarju Glo- bočniku zdelo omembe vredno, ko že pred več kot 100 leti v svojih zapiskih rojstva »loterijske kolekture v Železni kih« ni prezrl oziroma pozabil omeni ti... »Loterijska kolektura« v krajih kot so npr. bili Železniki, sicer ni mogla biti glavni, temveč je bila samo postranski zaslužkarski posel. Vsekakor pa je po trebno omeniti, da se je od vsakega kolektanta tj. nosilca oblastnega dovo ljenja zahtevalo moralne kvalitete in us trezno izobrazbo ter ne nazadnje položi tev kavcije bodisi v gotovini, v oblastno priznanih obveznicah in podobno. Prav tako je kolektant obvezno moral razpo lagati tudi z ustreznim poslovnim pro storom, ki je moral biti opremljen na šalterski (okenski) način. Za delo pri šalterju so bili določeni poslovni dnevi in poslovne ure. Sicer pa se je poslovanje odvijalo nekako takole: Stranka, ki je prišla »v loterijo«, se je ustavila pri okencu, ob katerem je bila obešena vrečica. V njej so bile na lesenih, okroglih podložkih izpisane številke od 1 do 90; to so bile takozvane stavne številke in vsakdo jih je izvlekel pač toliko, za kolikor denarja oziroma na kar je po »lotto-tarifi« želel staviti: na polovično ali na celo ambo, ali pa na temo. Izvlečene številke za stavo na katero od obeh amb ali na temo, je loterijski uslužbenec zabeležil na uradne stavne listke, katerih original je dobil igralec (srečka!), kopija pa je ostala pri loteriji. Po roku, določenem za vsako »loterijsko kolo«, je vodja kolekture poslal kopije stavnih listkov na loterijsko centralo, tj. v Gradec ali v Trst, torej na tisto centralo pristojne glavne kolekture, na katero je igralec stavil (igral). Po tej proceduri so bile nato vse loterijske kolekture po izvršenem žrebanju uradno obveščene o zadetkih, igralci pa so potem z izobeše nih »naznanilnih tabel« lahko sami kon trolirali: če, kaj in koliko »so zadeli«. V pozitivnih primerih je bilo po predložitvi 212 »stavnih listkov« zadetek mogoče dvig niti kar v loterijski kolekturi... Na loteriji se je torej tudi že v tistih časih igralo po principu: Čim več riski- raš, tem več (lahko) profitiraš ali pa - zgubiš... Za nekaj prihranjenih »kraj carjev« sem tudi sam parkrat »zadel« po nekaj »zehsarjev« ..., mnogim pa je bilo nagib za stavo tudi vražjeverstvo - kot npr. »Trampuh« (Traum-Buch) - sanjska knjiga, drugi so spet ujeli pajka-križev- ca, ga spravili v škatlo, kamor so pred tem natrosili majhne kvadratne papir nate lističe, na katere so bile zapisane številke od 0 do 9... in če je nekatere med temi pajek odvlekel v svojo mrežo, je bil to že zadosten povod za stavo itd.... Stava v loteriji - v smislu prej poveda nega, je bila predvsem namenjena za nižji sloj, tj. za manj petične. Vendar pa so bile tudi že pred 100 in toliko leti v prometu prav tako še dražje srečke, kot npr. zloglasni »turški losi« in podob no ... iz česar sledi, da so tako nekoč kot dandanašnji, na takšen ali drugačni na čin ljudje »iskali srečo« ... in mnogim med temi po starem reku: »Vsak je svoje sreče kovač«. Drago Dolenc 213