Učiteljevo prcniišljcvanje o začetku šolskega leta. Tromba kliče, liajd na boj! na boj zoper jievednost in otroške napake, na boj zoper lenobo in zanikernost, zoper samopašnost in svojoglavnost. Vroča bo bitva; pretakala se ne bo kri, ampak k vpčim solza, če bo brezovka grpla nebogljivca; ludi bojni hrup se bo razlegal daleč na okoli, posebno če učenika ob pravi uri ne bo v šolo. Xa boj tedaj, dragi tovarši na učitpljskem polji! Kaj pa nas učitelje — saj nas svptne priganja, da v šolo hodimo? Ljubezen do šole, do npvednih otrok. Zeld dvomini, da bi bilo tako; ko bi jaz, menini pa tiuii marsikteri drugi iruel obilo premoženja, javalne bi se hodil jezit v šolo. — Kaj zavoljo vsakdanjega kruha mi učitelji hodimo v šolo? Da, taka je. — Xa mispl mi pride, kaj so nii rekli rajnki častitljivi vodja Ijubljanske normalke, ko sem v potu svojpga obraza pred njimi izpit narpjal. Vprašali so me namreč o splošnih vodilih pri spraševanji. Tretje vodilo se namrpč glasi: Učitelj naj skerbi', da bo njpgovo podučpvanje zanimivo in prijetno. Uebele potne srage so se mi po licu vlile, ko nii ukažejo, da naj to bolj obširno popišem. Xapeljati me na pravo stezo, me vprašajo, zakaj bi jaz rad postal učitelj. Meni estptičnemu človeku se je prpveč prozaično zdplo, da bi bil na ravnost rpkel, da zato, da si bom ljubi kruhek služil; povedal sem bolj inunitno, nanireč: ,,Zato hočem biti učitplj, da bora nevpdne podučeval in Ijudem koristil". Pristavijo pa gospod: ,,Menda bi bili učitelj tudi zato radi, da bote od tega živeli". — ,,Uobro!" mislil sem sam pri sebi, nvi skušeni gospod ste pravo zadeli!" Ali med delavcem in delavcem je velik razloček, in tako se tudi učitelji med sabo razločijo. Učitelje bi pa jaz razdelil v 3 verste. Pervi so, ki nauke z merzlo roko sprejemajo, in jih ravno tako z merzlo roko oddajajo. Drugi so, ki pa sicer nauke nekoliko pri sebi pogrejejo, in tako pogrete drugim ponujajo. Tretji zmed njih pa so, ki prejete nauka radostno sprejemajo, ki se pri njih v mpso in kri sprpnienp, in od svojega obilnpga zaklada ukaželjni množici po potrebi podajajo. Xi davno, kar nii je nek priprost mož rekel: ,,Slišite vi učitelj, vaša reč je prav kmali opravljena, imate pa tudi veliko opraviti, ako si hočete dela poiskati!" Pri najemnikih večidel gospodar ali pa kak drugi stoji, in jih po potrebi k delu priganja in po zasluženji plačuje. Kdo pa na nas gleda? Gospod ravnatelj, gospod fajraošter. Kaj malo! — Prideta in odideta. Ali nekdo drugi na nas gleda, op ki nas je poslal v svoj vinograd, in bo vsakemu vračeval po zasluženji. Blagor nam, če nani ta hišni gospodar poreče: ,,BIagor tebi zvesti hlapec, ker si bil v malem zvest, ti bom veliko zaupal \u —k.