Politiški oddelek.
List 6.
Muzejsko vprašanje.
Dve seji deželnega zbora je minoli teden vzburjalo muzejsko vprašanje. Kakor je marsikomu znano, v kranjskem muzeju ni vse prav v redu, kar se tiče organizacije. Zaradi tega pa muzej z vsemi svojimi zbirkami ne zadošča po vsem zahtevam, ki se stavijo do tacega zavoda. Pred vsem se pogreša dveh stvarij, denarja in pa sposobnih mož. Poslednji bi se naposled že dobili, da je prvo. Brez denarja se pa nobena velika stvar v današnjem času izvršiti ne da.
Dežela kranjska pa ni v najugodnejših denarnih razmerah in zatorej svojih doneskov za muzej ne more povekšati. Zato so pa možje vseh strank že dolgo premišljevali, kako bi se dalo v prvi vrsti dobiti potrebnega denarja, da se potem odpomore raznim nedostatkom in važnemu deželnemu zavodu pripomore delovati z vsem vspehom v napredek znanstva.
Deželni odbor je predložil letos načrt za preosnovo leželnega muzeja. Po tem načrtu bi se osnovalo novo muzejsko društvo, katero bi pred vsem prevzelo skrb za muzej. Udje tega društva bi plačevali po 10 gld. letnine. Društvo bi delovalo pod pokroviteljstvom kacega člana cesarske rodbine. Na čelu temu društvu bi bil kuratorij petnajstih članov. Pet članov bi izvolilo društvo iz svoje srede, pet bi jih izbral pa deželni odbor iz mej društvenih članov, jednega bi odposlal v kuratorij deželni odbor, lednega deželna vlada. Predsednika in oba podpredsednika, katerih jeden bi moral bivati v Ljubljani, bi pa imenoval pokrovitelj. Ta kuratorij bi prevzel skrb za muzej in bi sicer vodil tekoče posle jeden član predsedništva, kateri bi bival v Ljubljani, in vladni ter deželnega od-3ora odposlanec.
Pokrovitelj sam bi imenoval ravnatelja muzeju, kuratorij bi nastavil kustose, ravnatelj pa najemal drugo )sobje. V muzejsko službo bi se sprejemali ljudje, ki imajo že kako državno plačo, da bi potem deželi ne bilo
treba jim kdaj dajati pokojnine. Muzej bi imel tri oddelke : zgodovinski, prirodoznanski, kateri bi vstopil v zvezo s kmetijsko družbo, in pa obrtni muzej, kateri bi bil v tesni zvezi z obrtno šolo.
Če se tako preustroji muzej, je upati, da bode država dala precej podpore, zlasti če bode videla, da se prebivalstvo za zavod zanima in tudi stori po svojih močeh za njegovo proevitanje.
Pri mnogih narodnih deželnih poslancih je pa ta načrt vzbudil neko nezaupnost. Tako se je mej drugim govorilo, da duševni oče temu načrtu nikakor ni poročevalec deželnega odbora dr. Papež, temveč vodja naše nem-škutarske stranke baron Schwegel. Sumilo se je, da je ta poslanec izumil ta načrt le zaradi tega, da bi pripomogel kranjskim nemčurjem, da dobe muzej v roke. Ker bode udnina pri muzejskem društvu precej visoka, ni upanja, da bi pristopilo dosti Slovencev, ki smo na vse strani že preobloženi z narodnim davkom, Nemcem ne bode težko v društvu pridobiti večine, posebno če bode kranjska hranilnica zanje kaj storila. Hranilnici bi ne bilo težavno za precej nemških članov plačati udnine. Tako se je bati, da bi v muzejskem kuratoriji odločevali Nemci, posebno |ker se je bati, da bode vlada na njih strani. Utegnili bi potem pri muzeji nastavljati Nemce, katerih znanstveno raziskavanje bi merilo le na to, da se zgodovina pači v škodo Slovanov.
Reči moramo, da ti pomisliki niso bili popolnoma odveč, kajti skrajno previdni moramo biti proti Nemcem. Kaj lahko bi se pripetilo, da bi svoj vpliv porabili v strankarske namene. Vendar mi mislimo, da se tukaj tega ni bati. Deželni odbor bode lahko že porabil ves svoj vpliv nasproti muzejskemu društvu, ako bode trebalo, ker dežela ostane lastnik deželnemu muzeju. Stvar je odvisna v prvi vrsti od deželnega odbora, oziroma deželnega zbora. Ako bode deželni zbor odpošiljal v deželni odbor odločno narodne može, se ni bati, da bi tukaj naši Nemci faktično mogli priplezati do kacega gospodstva. Če pa v deželnem odboru sede v narodnem oziru mlačni možje, ali pa celo narodni nasprotniki, potem se pa tudi sedaj lahko nemškutari v deželnem muzeji. Nekoliko vsaj moraličnega
50
upliva pa imajo Nemci že sedaj, ko je kranjska hranilnica dala za muzej toliko tisočakov ; hranilnica je pa v rokah kranjskih nemškutarjev.
Skrbeti je torej pred vsem treba, da v deželni zbor pridejo možje, ki se narodnosti ne bodo nikjer sramovali, in od tacih mož je pa pričakovati, da vselej pošljejo prave može v deželni odbor, ki bodo povsod znali pravice našega naroda z vso odločnostjo braniti.
Poleg omenjenega narodnostnega pomisleka, so pa nekateri ugovarjali temu, da se bi prirodoznanski muzej, kako zbližal s kmetijsko družbo. Vtem menda vidijo nekako ponižanje znanosti. To je tisto popolnoma napačno stališče, zaradi katerega se je neki slovenski dnevnik norčeval iz druzega slovenskega lista, ko je ta trdil, da bi se na slovenskem vseučilišči v Ljubljani, če se osnuje lahko učilo tudi kmetijstvo. To se je nekaterim čudno zdelo, v drugih krajih pa že dolgo imajo posebne oddelke za kmetijstvo in v Drptu dajo celo doktorstvo kmetijstva, ali vendar znanstveni pomen tacih visocih šol nič zaradi tega ne izgubi. Reči moramo, da bi tudi prirodoznanski oddelek deželnega muzeja le pridobil, da stopi v kako zvezo s kmetijsko družbo.
V tem stoletji je prirodoznanstvo močno napredovalo, ali reči moramo, da je k temu napredku mnogo to pripomoglo, da se je ta znanost začela praktično izkoriščati. Le tako je bilo mogoče širše kroge pridobiti za to znanstvo. Prirodoznanstvo je zares povzdignilo kmetijstvo in obrtnijo, ali na drugi strani so pa zopet te praktične stroke izpodbujale k daljšemu znanstvenemu preiskavanju. Teorija in praktična poraba morata iti roko ob roki. Naši kmetijski družbi bode pa tudi koristilo, ako se bode mogla v večji meri posluževati muzeja.
Obrtnijski oddelek smo pa že moralno prisiljeni osnovati, ker je kranjska hranilnica bila dala le s tem pogojem znatno podporo za grajenje muzeja. Sicer je pa tak muzej potreben že zaradi obrtne šole, ki se drugače prav razviti ne more. Res so nekatere težave s prostori, ali te se bodo že dale premagati.
Mi se zatorej nadejamo, da bode nameravana pre-osnova muzeju, deželi, narodu in napredku znanosti v korist. Pomislikov imamo tem manj proti preosnovi, ker je deželni zbor udnino za člane znižal na 5 gld. in poleg tega še sklenil, da naj v muzeji nastavljajo osebe, ki bodo zmožne slovenščine. Udnina petih goldinarjev pač ni več taka, da bi je vsak premožnejši Slovenec ne zmogel zmagati, ako mu je res na stvari kaj ležeče. Sedaj je na nas Slovencih, da svetu pokažemo, da znamo zares prav ceniti pomen tacega zavoda, pomen znanosti, da smo pripravljeni, kaj žrtovati ne le tam, kjer se za narod pije, poje in pleše, temveč tudi tam, kjer gre za to, da z znanstvenim delovanjem in požrtovalnostjo za znanost pokažemo, da smo vredni in imamo tudi vso pravico zahtevati, da se nas prišteva kulturnim narodom.