PRED DNEVI JE BIL MOSTEC PRIČA PRVEMU SLOVENSKEMU ZBORU   INVAUDOV
Srečanje invalidov 77
Ne medsebojno tekmovanje, temveč sporočilo, kai vse   je moč doseči z volio in vero vase
~ - —    —   _ _. — _        m     _                          —   _                      j    r    . — .                                       a                                            w         ^                                 ^
V nedeljo, 27. junija, so se, na pobudo zveze vojnih in vojaških invalidov, srečali predstavniki večine slovettskih drustev in drugih združenj invalidov naše republike. Poleg športnili srečanj je bil organiziran tudi rniting s kidturnim programom.
Mislimo na invalide — odpravljajmo ovire
»So stvari, ki se zde navad-nemu človeku enostavne, lah-ke. Iste stvari so za invalida hud in nerešljiv problem, ven-dar nerešljiv le brez družbene pomoči; s pomočjo nas vseh pa ni nerešljivih problemov. Invalidi potrebujejo več moči, če hočejo v korak z ostalimi. To moč  imajo ia  so  se  pri-
pravljeni potruditi, zato jih ne smemo izločevati. Uvrstiti jih moramo v iste čete z zdravimi — in poskrbeti za take pogo je, da bodo v teh četah tudi res lahko enakomerno korakali. Z drugimi besedami: družba naj invalida sprejme kot ena-kopravnega in naj mu da ob tem možnost, da bo res ena kopraven...« Tako  je med drugim  dejal
Rado Pehaček, predsednik me-stnega odbora ZZB NOV Ljub-ljana, ko je razčlenjeval misel o tem, da družba materialno stanje invalidov sicer zadovo-ljivo rešuje — manj, pravza-prav skoraj nič pa se slaba pokretnost oziroma vezanost na vozdčke upošteva pri pro-jektiranju in graditvi stano-vanj, poslovnih zgradb, ulic in drugih objektov.
Sita vrana lačne ne vidi
Zdravemu človeku je seveda takšna -problematika odmak-njena, z njo se, sam po sebi,
praktično ne srečuje (razen mogoče novopečenih očkov in mamic, ki so jim, zaradi otroš-kih vozičkov, marsikatera me-sta, predvsem prehodi čez ce-sto in trgovine, slabše ali ce-lo  popolnoma  nedostopna).
Manj pa se zanemarjanje te problematike lahko opravičuje arhitektom projektantom in iz-vajalcem gradbenih del: kaj malo truda bi bilo potrebnega, da bi med svoje, bolj ali manj tehtne kriterije vnesli tudi ta-ke, ki zahtevajo za vse preho-de in dohode tudi možnost samostojnega premikanja lju-di, ki so vezani na svoje in-validske vozičke oziroma dru-ga pomagala pri svojem giba-nju.
Kot že rečeno — ni vse sa-mo v denarju, s katerim naša družba seveda ne skopari; sto-riti moramo vendarle več kot
to. šele, ko ne bo več naš sosed, soobčan vezan le na do-ločene dele svojega oziroma našega okolja — pač zaradi neustreznih arhitektonskih re-šitev — temveč se bo lahko prosto gibal povsod tam, kjer delamo in živimo, bodo »be-sede meso postale«.
Mnogo takih in podobnih mi-sli je bilo izrečenih že na raz-nih srečanjih invalidov in drugih ztoorih, posvečenih tej tematiki. Prav tako je bila te-mu namenjena tudi omenjena slovenska prireditev v Ljublja-ni; še bolj pa je bila name-njena pokazati vsem, predvsem pa še svojira sotovarišem, ki še ne vedo, kako se vključiti v kar najbolj normalno življe-nje, kaj zmore volja in vztraj-nost pri premostitvi težav ob izgubi tega ali onega dela te-tesa.                   Mišo Javornik