mm


Izdala in založila

sv. Mohorja v Celovcu

Slovenskih Večernic XLVII. zvezek

Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu


%

Povest.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

Slovenskih

Večernic XLY1I. zvezek.

vcu.

- ul;! t>karna Družbe sv. Mohorja v <

Z d»>y'>ijenj^ni visokodastitega krškega knezoškofijštra

ItUOriooOV^fc

I.

Pod zemljo.

a obeh straneh precej mogočne reke se dvigajo
nekje na slovenski zemlji prijazni, dokaj visoki
v  griči. Sem ter tja vstajajo naravnost iz bregov,

J^j) 3  med kterimi drvi bistra voda deroče svoje va-

love, drugod pa so odmaknjeni bolj na stran,
tako da je med njimi in med vodo dovolj ravnega sveta.
V jedni teh dolinic kipi mogočno poslopje proti nebu.
A njegova zunanjost ni taka, da bi mogel človek pričako¬
vati kaj posebnega od njega. Okna in vrata so res velika,
in tudi nekaj stolpu podobnega se dviga nad tem poslop¬
jem, vendar pa je vse zamazano in začrnelo, in iz dozdev¬
nega stolpa se vali mogočno črnosiv dim proti nebu. Pri¬
jazni čitatelj je gotovo že uganil, kak namen ima to poslopje.
Velik plamen, kteri se nam kaže povsod iz velikih pečij skoz
okna, je priča temu, da je to ali kaka tovarna, ali pa da
topč rudo tu notri. Zadnje je pravo.

Lepo, krasno jutro je vstajalo izza gor. Veselo prepe¬
vajo po gričih trume raznovrstnih ptic, dobrodejne vonjave
pulite iz odprtih glavic neštetih cvetlic, in pastir, ki je ravno¬
kar prignal svojo čredo na pašo, glasno uka mlademu jutru
naproti. Ta pač ne sluti in ne ve, da ravno pod njim
bridko vzdihuje trpinov trop, ki globoko v zemlji rije za
dragoceno tvarino, ktera pa ne donaša njemu samemu ni-
kakega dobička, temveč gospodu, od kterega dobiva za
svoj trud le skromen kruh.

Povsod, kamor sc ozreš, vidiš kmalu postranske, kmalu
navpične jame, ki vodijo v osrčje gričev, z zakladi obloženih.
Osrčiva se. dragi čitatelj, in pojdiva skoz jeden teh pod
zemljo držečih predorov, da si nekoliko ogledava življenje

4

pod zemljo. Groza le skoro izpreletava, ko si se oddaljil
nekoliko od vhoda. Črna tema te obdaja, mokroten in
težek zrak ti pada na prsi, a od stropov ti v jednomer
kaplja na glavo in na rame. Ali tu je še le začetek na¬
jinega podzemskega potovanja. Tla, koder stopava, so
opolzla, in treba je paziti, da se nama ne izpoddrsne. Čim
dalje hodiva, tem tesneje nam prihaja pri srcu. Sem ter tja
naju srečujejo obledeli in upadli mladeniči in pa tudi že
bolj poštami možje, ki privažajo iz zemskih globočin raz¬
krite zaklade na svetlo. V  slabo in zamazano obleko so za¬
grnjeni. Čudno naju pogledujejo, in malokteri naju po¬
zdravi. Zdi se, kakor bi hoteli reči: „Kaj pa vaju žene v
ta kraj trpljenja, ko se vama vendar vidi na zdravih licih,
da nista od tukaj!"

Res skoro pomilovanje sc nama vzbuja, ko jih gledava.
Na hoji, na povešanju glave in na mrklem pogledu se jim
vidi, kako jih je prevzel trud, in vendar ne odjenjajo sprav¬
ljati svojega bremena navzgor. A le-ti še niso najnesreč-
nejši. Ti prihajajo vsaj v presledkih na dan ter krepijo vsaj
„ včasi otrple svoje ude ob solnčnih žarkih. Nahajajo se pa
• tu pod zemljo tudi še drugi, k tori so ves božji dan zagr¬
njeni v temo, in ki eri ves božji dan pogrešajo krepilnega nad-
zemskega zraka. Čuj, od daleč nama že bije na uho udarec
za udarcem, in iz različnih kotov se prikazujejo slabobrleče
lučice. Prehodivši nektere, sem ter tja precej nevarne
kraje, prišla sva tako blizu, da že razločujeva posamezne
človeške podobe. To so sami bledi, upadli obrazi, ki se
nama tu kažejo od slabe luči razsvetljeni. Zdi se nama,
kakor da bi bila prišla na drugi svet. Večjidel po dva in
dva delavca stojita skupaj in kopljeta, in lomita večje in
manjše kose zemlje, v kterih se skriva dragocena ruda. Raz¬
postavljenih je po teh podzemskih votlinah več sto delavcev,
ki si vsi s tem služijo kruh, da rijejo dalje in dalje pod
zemljo. Nama, ki sva ravnokar zapustila v prvi pomladi
se vzbujajočo prirodo, zdi se nedoumno, kako morejo ti
ljudje strpeti v zaduhlih teh podzemskih prostorih. Toda
njim se vidi, kakor da bi bili že popolnoma otrpnili za
vsako boljše življenje, kakor da bi se bili že davno odvadili
solnčne svetlobe in njegove dobrodejne toplote. Njih živ¬
ljenje jim teče jednakomerno, kakor jetniku, v večni tem¬
nici ; vsi čutijo njegove neprijetnosti, bridkosti in težave, a
vendar se vračajo dan na dan v podzemske te predore.
Navadili so se svojega bremena, in nedostaje jim poguma,

D

kreniti na drugo pot ter si iskati drugače kruha, kakor so
si ga iskali njihovi očetje. To delo se podeduje, kakor bi
bilo prisojeno tako, od roda do roda; sin je rudar, kakor
je bil že oče njegov.

Midva, dragi čitatelj, vrnila bi se pač takoj rada, a
počakati nama je vendar še nekoliko časa, kajti tukaj pod
zemljo se pričenja naša povest.

Čuj, kaj pomenja glas malega zvonca? To je zna¬
menje, da je dospelo solnce nad zemljo do sredine svojega
pota, da je poldne. Padajočih kopač udarci, ki so ti bili
od vseli stranij na uho, potihnejo jeden za drugim, in pod¬
zemski trpini zapuščajo vsak svoj kot ter se zbirajo na
precej velikem prostoru, od k te rega drže rovi na vse strani,
kakor v kakem velikem mestu ulice od glavnega trga. Tu
posedajo trudni rudokopi ter razvijajo, kar so prinesli zju¬
traj za kosilo s seboj. Zbirajo se kmalu v večjih, kmalu v
manjših gručah, kakor to nanese prilika ali pa medsebojno
prijateljstvo. Nekteri niso pozabili, daje opomnil nad zemljo
poldanski zvon k molitvi. Prekrižajo se in molijo, predno
začno uživati skromno kosilce. Drugim pa je molitve manj
mari, kajti tebi nič, meni nič so si pričeli tešiti lakoto.
Dolgo časa je skoro popolnoma tiho, le tu in tam čuješ
kako pol glasno besedo. A ko so se vsi nekoliko že po¬
krepčali, dvigne se med njimi mož srednje rasti, slabotnega
života in bledega lica, porastenega z redko, črno brado; s
svojim neodkritosrčnim pogledom se ozira nekaj časa zdaj
na to, zdaj na ono stran in si pogoslo odkašljuje, kakor če
je kdo namenjen izpregovoriti. Stal je skoro sredi vsega
krdela, in človek bi lahko mislil, da si je nalašč izbral tak
prostor. Mnogi se niti zmenili niso zanj, a drugim se je
takoj dozdevalo, da jim namerjava nekaj povedati, in so
vpirali zvedljivo vanj svoje oči.

Mož je začel zbrane rudarje klicati k pozoru, češ, da
jim ima razodeti nekaj važnega. Iz besed, ki jih je izpre-
govoril, precej lahko spoznaš, da mož ni rojen na Sloven¬
skem. Bil je tudi v resnici z Nemškega doma, a bival je
tukaj že mnogo let in se precej privadil slovenskemu jeziku,
dasi ni mogel v izgovarjanju besed zatajiti svojega rodu.

Ko je bilo na njegov opomin postalo tiho in so se
nekteri bolj oddaljeni malo približali, začne tako-le govoriti:
* Možje, mi smo trpini, kaj ne, to mi bodete vsi pritrdili ! fc

Poslušalci se začudjeni spogledajo, a on nadaljuje s
povzdignjenim glasom: .Pomilovanja vredni trpini smo, a

o

postati mora drugače, in postalo bo v kratkem drugače l
Pa kako se naj to zgodi? Razkladati vam tega danes ne
morem, le toliko vam rečem, da se nam bližajo boljši časi.
Vedite, da je mnogo, mnogo takih, ki trpijo jednako nam, in
ki nosijo tisto breme, kakor mi. To so naši prijatelji. Naši
prijatelji, naši bratje so, čeravno ne poznamo ne mi njih r
ne oni nas. Jednaka usoda nas veže jednega na drugega.
Oni trpijo, in mi trpimo; njim in nam se dela huda kri¬
vica; a temu mora biti konec! Še enkrat poudarjam : Možje r
bližajo se nam boljši časi, a le tedaj — ako sami hočemo l
Danes vam ne govorim dalje, a prosim vas, da se snidete
črez osem dnij zopet tukaj, vendar ne o tem času, temveč
opolnoči. Zapomnite si, opolnoči! O tem času bodemo
varnejši, kakor smo sedaj. Dotlej pa vzemite to s seboj in
čitajte. To je časopis, ki ga izdajejo naši bratje v vseh je¬
zikih. Tu notri zveste marsikaj, česar doslej morda še niste-
vedeli. Ko prečitate in preudarite, kar je pisano tu notri r
odpro se vam oči, ktere ste imeli na lastno škodo doslej
na pol, ali morda popolnoma zaprte. Prosim vas, spravite
to in čitajte; čitajte pazljivo, a skrivši! Ne govorite o tem
nič z ljudmi, kterim se ne sme zaupati, in o kterih ste pre¬
pričani, da niso vaši prijatelji. Naši trinogi prežijo na nas,,
in biti moramo previdni! Pokažite pa to vsakemu, o kte-
rem veste, da čuti z nami, zlasti tudi onim našim bratom y
ki delajo nad zemljo, ki se peko pri žarečem ognju po letu
kakor po zimi, in ki niso nič manj zatirani, nego mi. Po¬
kažite jim in povabite jih, naj se tudi oni udeležijo našega
shoda. Možje, jaz upam, da izdajalca ni med nami. (!e pa
se najde kdo, da nas izda, ali da mene izda, naj bo — saj
imam sladko zavest, da sem vam hotel dobro, in da trpini
za vas. Pa tudi prepričanje imam, da izdajalca zadene prej
ali slej zaslužena kazen!"

Med zadnjim delom govora je delil Štiftar — tako se
je pisal, in tako so ga klicali vsi — neki list, ki je imel na
čelu debelo tiskani naslov: „Socijalist“.

Štiftar ni bil priljubljen med sodelavci, kajti bil je ne¬
kako potuhnjenega vedenja. Izogibali so se ga vsi, a izo¬
gibal se je tudi on drugih. Bil je navadno molčeč; tem
bolj pa je osupnilo vse, da je danes nastopil kot govornik.
Zadel pa je v svojem govoru na tako struno, da so vsi po¬
slušalci postali nehote radovedni. Njihovo trpljenje se naj
konča, njihovo življenje zboljša — kako bi jih kaj takega
ne zanimalo!

7

Sicer morda med njimi ni bilo ne jednega, ki bi bil
prepričan, da jim bo mogel tuji naseljenec res pokazati
sredstvo, da si kako zboljšajo svoj položaj, a radovednost je
v njih vendarle vzbudil, in s tem uspehom je bil Štiftar za
sedaj zadovoljen. Kaj več doseči tudi danes namerjaval ni.

Dalo se je znamenje, da je treba zopet na delo. Vsi
vstanejo, in vsakdo se odpravi na svoje mesto. Spravili so
vsi izročeni jim list in hrepeneli zvedeti njegovo vsebino.
Marsikteri je že danes sklenil, da se črez osem dni j udeleži
ponočnega shoda, naj se potem zgodi, kar hoče.

II.

Lastnik rudnikov.

Na jednem izmed najvišjih gričev, pod kterimi se na¬
hajajo rudniki, šopiri se krasen grad, bivališče lastnika rud¬
nikov. Sezidan je bil ta grad gotovo že bolj v novejšem
času; to priča njegovo zunanje lice. Ni namreč zidan tako
nepravilno, kakor nahajamo to mnogokrat pri gradeh, tem¬
več popolnoma pravilno na štiri ogle. Na vsakem oglu se
dviga kvišku stolpič z velikimi linami, iz kterih je krasen
razgled daleč po okolici. Okoli grada se razprostirajo lepi
vrti, polni najlepših nasadov. Vsakovrstno sadno in drugo
drevje vidiš tukaj in vse polno bujnih cvetlic, domačih in
takih, ki rastejo v tem kraju le pod posebno skrbno roko
vrtnarjevo.

Lastnik tega gradu in rudnikov ni domačin. Vse po¬
sestvo se je prodalo pred kakimi dvajsetimi leti, in tedaj si
ga je bil kupil sedanji posestnik. Prišel je iz severne Nem¬
čije, bodisi, da so ga časopisi opozorili na to kupčijo, bodisi,
da je na kak drug način zvedel za prodajo te posesti. Kupil
je grad, rudnike in mnogo njiv, travnikov in gozdov za pri¬
meroma nizko ceno.

Prejšnji lastnik, zadnji potomec stare, domače pleme¬
nite rodbine, naveličal se je bil živeti v teh samotnih krajih.
Prodal je vse, in sicer tem lažjega srca, ker je bil samec
in ni tedaj imel vzroka, truditi se in si pridobivati pre¬
moženja.

Sedanji lastnik je znal drugače ceniti to posestvo.
Imel je dober nos in vedel, da leže tu pod zemljo bogati
zakladi. Sicer so tudi poprej kopali tukaj rudo, vendar v
veliko manjši meri in ne s takimi pripomočki, kakor sedaj.

8

Novi gospodar je bil takoj pozval iz svoje domačije nekaj
delavcev, kterim je bolj zaupal nego domačinom, in postavil
jih je le-tem za nekake nadzornike ali preddelavce. Pač ni
slutil, da mu bodo sčasoma ravno ti delali mnogo pregla¬
vice, kajti med onimi, ki jih je privedel z Nemškega, bil je
tudi Štiftar.

Novi grajščak je bil po veri luteranec, a bilo je videti,
da mu za nobeno vero ni mnogo mari. Mož je bil trdo¬
srčen in neusmiljen. Stari rudarji in sploh oni, ki so delali
že pod prejšnjim lastnikom tega posestva, občutili so bridko
razloček med prej in slej. Mučil jih je in jim prikrajševal
krvavo zasluženo plačilo pod vsakovrstnimi razlogi. Na¬
znanil jim je na enkrat, da jim ne bode več plačeval od
dneva, temveč od dela, to je od tega, kar je vsak posa¬
meznik storil ali nakopal na dan. A pri tem ni bilo težko
dela zgrajati in dobiti izgovor, da delo ni za nič, da izko¬
pano blago ni rabljivo, in več takih in jednakih razlogov.

Za časa prejšnjih lastnikov rudnika je imelo tudi ve¬
liko število delavcev, ki so že dolgo zvesto služili svojega
gospodarja, na grajščakovem posestvu koče, v kterili so brez¬
plačno stanovali s svojimi družinami. Tega novi grajščak
ni trpel več, ampak je začel pobirati najemnino od koč.
Hudo je bilo tedaj našim rudarjem, a trpeli so molče in
udano prenašali gospodarjevo brezobzirnost. Navajeni so
bili že vsega, in ker je šlo vse tako od roda do roda, niti
nikomur na misel ni hodilo, da bi si pomagal kam drugam.
Grajščak je svoje ljudi kmalu spoznal in delal tem hujše z
njimi, čim bolj je vedel, da ima opraviti s pohlevnimi du¬
šami. Tudi jih je silil, da so morali razne potrebščine,
kakor živež itd., kupovati pri njeni. Dajal jim je pa slabo
blago za drag denar. Zato je tudi njegovo premoženje neka j
časa silno naraščalo, dokler se ni tudi tukaj uresničila pri¬
šlo vica, da krivično blago nima teka.

zelo 1

Ko je prišel novi grajščak prvič v ta kraj, bil je
nlad, jedva da je štel let. Naselivši se tukaj,

še

bil

na

je le dobro leto samec, potem pa si je poiskal nekje
Nemškem soprogo, mlado, lepo in rahločutno žensko.

Pa tu vidimo oba! Na čilih konjih jahata po beli, s
peskom posuti cesti proti gradu.

Gospa je oblečena popolnoma črno, in vsled tega je
videti njeno lice še bolj belo, nego je že samo ob sebi.
Lepe, vitke postave je ta gospa, in obraz njen je neizrečeno
mil. A zadovoljnosti ji ne bereš z obraza. Neka otožnost

o

ji sije iz velikih, modrih očij, in ustne ima trdno skupaj
stisnjene, kakor ljudje, ki na tihem trpe, in ki se boje, da
ne bi izdali s kako tožbo svoje notranjosti.

Ves drugačen je videti njen soprog. Obraz mu je glo¬
boko razoran z gubami, kakor človeku, ki je že izkusil mnogo
sveta; oči mu zro nemirno, a ob jednem brezskrbno sem in
tja, na ustnah pa se mu pogosto zazibava zaničljiv smeh¬
ljaj, bodisi, da mu je to že prišlo v navado, bodisi, da mu
gotove misli vzbujajo take smehljaje.

Tiho jezdita grajščak in njegova soproga jeden poleg
drugega, kakor da bi se ne poznala. Konja sta že spehana,
zato jezdita počasi. Nista prišla še prav do srede ceste, ki
vodi iz doline navkreber proti gradu, ko jima preskoči pot
lepo, kmetsko dekle s posodo vode na glavi. Grajščaku se
zasvetijo oči, ko jo zazre, in ne more si kaj, da ne bi
vzkliknil: „Hm, kako lepa stvarica božja, in jaz je še nisem
zapazil tu nikoli!“ Pri tem ustavi konja in zre nespodobno

tako dolgo za njo, dokler se mu ne skrije za ovinkom. Go¬
spa pa jaha tiho naprej in se dela, kakor bi ne bila videla
ničesar. Tudi ko jo dojde njen soprog, izpodbodši nekoliko
konja, ne reče niti besedice.

Grajščak je dobro vedel, da soproga njegova vsega tega
ni prezrla. Oglasi se, kakor da bi sc hotel nekoliko opra¬
vičiti, ter reče: „No, zakaj pa se držiš tako čemerno? Pa
mi vendar ne bodeš huda zaradi take. kmetske dekline —

ha ha ha!“

Glas njegov je bil surov in oduren, ko je govoril te
besede.

Gospa vzdihne, a tudi nato ne črhne besedice; tako
je moral tudi grajščak utihniti.

Molčala sta, dokler nista prišla do grada. Tu stopita
raz konja, izročita živali priskočivšim hlapcem, potem pa se
odpravita vsak v svojo sobo, da se preoblečeta.

A gospej se ni videlo, kakor bi se ji mudilo preobla¬
čiti se. Niti strežnice ne pokliče. Nasloni se na okno ter
jame zreti po dolini, ki se daleč tja razprostira pred nje¬
nimi očmi. Krasen dan je in krasen razgled, a vse to je
ne miče, kajti rutico vzame v roke in si zakrije oči. Jokala
je, dolgo jokala 1

„Moj Bog, M  vzdihne globoko, „kako dolgo me bodeš
še tepel, kako dolgo ne bodeš še obrnil mojega moža na
pravo pot! Ali nisem že dosti trpela, dosti delala pokore?
— Srečni ljudje, ki živite v teh revnih kočah pod mano!

10

Res trpite, res vam marsičesa nedostaje, a vi ne veste, kaj
je srčna bolečina, kaj je zakonska nesreča. Mirno živite
skupaj, drug drugega ljubite in spoštujete, pa še ne slu¬
tite ne, kako je človek lahko nesrečen tudi sredi ponosnih
grajskih zidov!"

Gospa s svojim soprogom ni bila jednake vere. Ka¬
toličanka je bila in tega ni tajila nikdar. Pridno je zaha¬
jala v cerkev in tudi vestno opravljala druga dobra dela.
Revež, ki jo je poprosil daru, ni ostal nikdar neuslišan,
dasi njen soprog ni smel ničesar vedeti o tem.

Grajščakinja je bila revnega stanu. Slovela ni po rodu,
pač pa po svoji izredni lepoti. Imela je mnogo snubačev,
a stariši njeni so gledali bolj na bogastvo, nego na srečo
svojega otroka, in tako je postala žena našega grajščaka.

Po njenem srcu ta zakon ni bil. Slutila je, da ne bo
srečna, a udala se je volji svojih starišev. Da je slutnja ni
varala, pokazalo se je kmalu. Nekaj časa po poroki se je
še, še izhajalo, a ni trajalo dolgo, ko se je začel kazati su¬
rovi značaj njenega moža. Žalil jo je, kjer je le mogel.
Zasmehoval je njeno versko prepričanje, oponašal ji njen
revni stan in uboštvo, oviral jo v izvrševanju dobrih del,
in kmalu ji tudi razuzdanosti svoje ni več prikrival. To
danes ni bilo prvič, da se je tako nespodobno oziral po tuji
ženski. Sto in stokrat jo je že žalil na ta način. A ona je
bila preponosna, da bi mu kaj očitala. Molčala je in trpela,
pa tolažbe iskala v molitvi.

Med tem ko so graj ščaki njo obhajale otožne misli, ho¬
dilo je njenemu soprogu vse kaj drugega po glavi. Malo
se je menil za to, ali se njegova žena joka ali smeje, nje¬
gove misli so se pečale z dekletom, ktero je bil srečal
ravnokar.

,.Pa da je še nikoli nisem videl!" mislil je sam pri sebi.

Pozvoni, na kar se precej zglasi služabnik.

„Kaj ukazujete, milostljivi gospod?" popraša sluga po¬
nižno.

„Je-li nadgozdar Lovro tukaj?"

„Je, milostljivi gospod; videl sem ga ravnokar pri¬
hajati."

„Veli mu takoj gor!"

„Kakor ukazujete, milostljivi gospod!"

Sluga odide, in jedva je preteklo nekoliko minut, stopi
že pred grajščaka mlad, krepek človek.

11

»Veseli me, da si tukaj,“ nagovori grajščak prišleca z
bolj prijaznim glasom, kakor je to bila navada njegova.

»V čem morem služiti, vaša milost?“ vpraša nadgozdar
grajščaka.

»Tebi so pač vsi ljudje dobro znani v naši okolici, ali
ne? Saj drugače bi ne mogel opravljati službe.“

»Da, gospod grajščak! Jaz ne vem, koga ne bi poznal/
»Tudi ženske ?“ vpraša zvedljivo grajščak in se hudobno
nasmehne.

»Tudi ženske!“ odgovori nadgozdar, „vsaj kolikor jih
je v bližnji naši okolici.“

„Verjamem, verjamem,“ nasmehne se grajščak; »a
oovej mi vendar, čcgava je deklica, ktero sem ravno poprej,
to sem jezdil domu, videl na potu. Nesla je, menim, vode
od kakega studenca. Tako lepe božje stvarice že dolgo niso
gledale moje oči/

„Oh, glavo stavim, gospod milostljivi/ vzklikne nad¬
gozdar, „da vam je prišla naproti starega rudarja Matije hči.
Nima li prav košatih, temnih las in črnih očij, s tistimi dol¬
gimi trepalnicami, potem pa ustne — ustne — majhne, pa
rudeče, kakor črešnje-cepljenke, kedar so prav zree?“

»Da, da, prava bode! Dobro znaš opisovati. Moral
si jo mnogokrat videti in opazovati. Pa, da meni še nikdar
ni prišla pred oči/l

„To je prav lahko mogoče, milostljivi gospod! Doma
je namreč še le kaka dobra dva meseca, poprej pa je bila,
in sicer kaka tri leta, pri neki svoji teti, ne vem že v kte-
rem mesticu. Rudar Matija je imel dve hčeri; starejša mu
je umrla pred kratkim, in zato je morala Malka, tako namreč
je deklici ime, priti domu/

»Torej tudi to že veš, kako ji je ime? u
»Da, za Malčko jo kličejo/

»Dobro, dobro, da tudi to vem. - No, w  začne graj¬

ščak po kratkem molku zopet, »pa se nisi ti še nič trudil
za njo?“

Nadgozdar ga zač ud jen pogleda. »Gospod, jaz sem
oženjen/ odgovori mu.

»A — ti si oženjen? Da, da, ti si oženjen, to je
druga / nadaljuje grajščak, kakor da bi se nekoliko sra¬
moval, da je preveč izdal svoje misli. »Pa, ali ima že svo¬
jega izvoljenega ženina?“

»Splošno se govori, da ga ima/
r In sicer?"

71

„[n sicer tistega mladega rudarja, ki ga je njen oče že
kot otroka vzel za svojega, in ki stanuje z njima v isti koči.
Zal in krepek mladenič je. Ime mu je Ivan. Lepše dvo¬
jice si človek ne more misliti, kakor njega in Malko.“

Grajščak je, to začuvši, molčal nekoliko časa, pa če¬
merno gledal pred se. Potem pa reče, kakor da bi ne bil
dobil odgovora na svoje vprašanje: „No, kaj to meni mari! u

„Pa kaj počenja to dekletce, kam zahaja ?“ vpraša graj¬
ščak zopet po kratkem molku.

„Kam zahaja? Lahko rečem, da nikamor. Doma se
drži in opravlja pri hiši potrebna dela. Ge gre na studenec
po vode ali kaj prat, to je vse, kar je iz hiše."

„In kje je tisti studenec ? u

„Ta bo v obližju tam, kjer ste danes videli dekleta,
ko je nesla vodo."

„Že dobro! Dekle je videti zelo pripravno. Morda še
potrebujemo kdaj kake take v gradu; zato sem hotel neko¬
liko pozvedeti, kdo in kaj je. Le pojdi, ne potrebujem
te več!“

In nadgozdar Lovro je odšel. Jedva so se zaprla vrata
za njim, reče grajščak na pol glasno sam pri sebi: „Pravi
tepec, to! Kako je vzkliknil: Jaz sem oženjen! Hahaha!
S takim človekom, pa kaj začeti! Hm, tisti Ivan je tedaj
mlad in lep. Prav! Ali hočemo videti, kaj premore —
grajščak!"

Še dolgo časa je hodil lastnik rudnikov po sobi gor
in dol z upognjeno glavo, v kteri so grešne misli sklepale
hudobne nakane, dokler ga ni prišel sluga klicat, k obedu.

III.

V strica Matije koči.

V jedni izmed koč, o kterih smo rekli, da so rudokopi
za časa prejšnjih grajščakov imeli v njih brezplačno svoje
stanovanje, bival je že prileten rudar, znan splošno pod ime¬
nom stric Matija. Mož je bil že blizu sedemdeset let star
in obče spoštovan. Tako starost doživi pri rudarjih le malo¬
kdo, čemur se ni čuditi, ako pomisliš, da ti ljudje ne trpe
že samo ob sebi mnogo, temveč da skoro vse življenje po¬
grešajo gorkih solnčnih žarkov in dobrodejne svetlobe, pa
zdravega, oživljajočega zraka. Kočica je stala na prijetnem,
nekoliko vzvišenem kraju. Bila je tako obrnjena, da jo je

obsevalo jutranje solnce, kar je bilo zlasti po zimi veliko
vredno. Tudi precej lep razgled po dolini se je odpiral
skoz okno. Okoli koče je bilo nekoliko vrtca, ki je bi se¬
veda večjidel le s koristnimi rastlinami zasajen. Vendar nisi
pogrešal v njem tudi raznovrstnih, lepo dišečih cvetlic —
živa priča, da stanuje tu blizu mlado žensko bitje.

Pa stopiva, dragi čitatelj, nekoliko v kočico! Tudi
v njej se godi jeden del naše povesti. Ne bi te zvabljal
semkaj, ko bi se bal, da ti bo neprijeten ta obisk. Revna
je res ta kočica po svoji zunanjosti, in tudi notri ni pri¬
čakovati bogate hišne oprave, a nekaj nahajaš tu notri,
česar morda nisi pričakoval. Nekaj te iznenadja precej, ko
si stopil noter: to je lep red, kamorkoli se ozreš, in pa naj¬
lepša snaga. Že v veži ni videti nobene razvlake; vsaka
stvar je na svojem mestu, in tla niso polita vsled prevr¬
njenih posod, kakor to le prepogosto nahajaš po naših kmet¬
skih hišah, temveč lepo suha so in pa čisto pometena, do¬
kaz, da se obrača tukaj velika skrb na red in snago. Še
lepše pa je v obeh sobicah, ki se nahajata na desni in levi
strani veže. Kako so tu bele klopi, mize in stoli, kako čedne
rjuhe na posteljah, in kako primerno izvoljen kotiček ima
tukaj vsaka stvar zase!

Stari Matija je bil rojen v tej koči, v ktero so se bili
naselili že njegovi stariši. Že njegov oče je bil rudokop ter
dobil od tedanjih lastnikov rudnika to kočico v prebiva¬
lišče. Po očetovi smrti je gospodaril Matija tu, in ne more
se nam čudno zdeti, da je imel to kočo za svojo. Iz te
misli in iz tega prepričanja ga je neprijetno vzdramilo to, da
je začel sedanji grajščak in gospodar rudnikov pobirati na¬
jemnino od nje. Žalilo ga je to, vendar od hišice, v kteri
mu je tekla zibelka, ni se mogel ločiti. In tudi to, da je
grajščak od letd do leta terjal več najemnine, prenašal je
voljno, in dasi mu denarja ni preostajalo, plačeval jo je
vestno in vedno o pravem času.

Bil je stric Matija že kakih 12 let vdovec. Imel je

dve hčeri, kterili jedna mu je bila, kakor smo že culi nad-

gozdarja pripovedovati, umrla pred kratkim. Druga hči,
nekaj let mlajša od umrle, Malka, bila je prej pri neki teti,
a sedaj je morala seveda domu, da je skrbela za svojega že
postarnega očeta.

Kako krasno dekle je ta Malka! Ni čuda, da jo je

nadgozdar Lovro tako živo opisoval! Lica so ji lako cve¬

toča. života je lako lepo polnega in okroglega, kakor bi se

14

moralo to vedno nahajati pri osemnajstletnem dekletu. Kdor
jo je videl, star ali mlad, moral je je biti vesel. In kako
to, da se je Malka tako lepo in krepko razvijala? Hrane
pač ni imela posebne ne pri teti, ne doma. Živela je, kakor
se živi pri ljudeh, ki so bolj ubožni, kakor bogati, in vendar
bi se bila mogla meriti z njo v lepoti le maloktera mestna
gospodičina, ki ima vsega v izobilju. Res je, da je lepota
pred vsem dar božji, da ne moremo biti vsi jednako lepi,
a res je tudi, da človek sam lahko mnogo stori za svojo
telesno lepoto. Sicer lepota sama na sebi še ni tisto, kar
nam dela človeka dopadljivega. Kolikokrat nam pridejo
ljudje naproti, ki so lepo vzrastli in imajo lep obraz, pa
nam vendar ne dopadajo. Kaj pomaga, če ima dekle še
tako okrogla lica, če pa morda vidimo, da se zanemarja, da
ni snažno, ali da ni okusno in primerno oblečeno. Priti
pa mora k telesni lepoti sami na sebi še nekaj drugega, kar
podeljuje isti še le pravi sijaj. Malka ni poznala nič tistih
umetnih sredstev, s kterimi lepotičijo gosposka dekleta svoja
lica, a poznala in imela je nekaj drugega, kar pred vsem
pristaje mlademu dekletu, in kar ga dela Bogu in ljudem
dopadljivo; Malko je kitila najlepša čednost mlade ženske:
dušna in telesna čistost!

Ko bi ti, slovensko dekle, vedelo, kako telesna lepota
še le s to čednostjo zadobi svojo pravo veljavo, ko bi ve¬
delo, kako jasno se zrcali in razodeva v tvojem očesu tvoje
srce, in kako te ravno odsev nedolžnosti iz tvojega očesa
dela dopadljivo vsemu svetu: gotovo bi bežalo pred vsako
priložnostjo, kjer ti preti nevarnost, gotovo bi se ne dalo
nikdar omamiti sladkim besedam zapeljivčevim, in skrbno
bi varovalo najlepši in najdražji svoj zaklad.

Nedolžnost se je videla naši Malki iz očij in čistost
srca. To čednost je skrbno gojila, vsake pViložnosti sc je
izogibala, kjer bi se bila mogla, če tudi še tako malo, okr-
šiti. Svoja ušesa si je zatisnila in je zbežala odondod, kjer
je padla kaka grda beseda iz razuzdanih ust. Vsak dan je
pošiljala vroče prošnje k sv. Devici, da bi ji stala na strani
in ji pomagala, če bi seji približal izkušnjavec, bodisi že v
kakoršnikoli podobi.

A naša Malka ni samo skrbno gojila čistosti srca, tem¬
več je pazila tudi na zunanjo čistost in snago. Omenili smo
že, kako vse lepo snažno in čisto je v koči strica Matije;
to je Malkino delo. Pa tudi na svoji obleki in na svojem
životu je črez vse čislala in ljubila čistost in snago. Rekli

15

smo, daje lepota dar božji ; pokazali smo, da telesni lepoti daje
še le dušna lepota ali čednost pravi sijaj; poudarjali pa smo
tudi, da se lahko mnogo stori za telesno lepoto, in to go¬
tovo ni greh, samo če se dela na pošten način in iz do¬
brega namena. Človek je stvarjen po božji podobi, in nje¬
gova dolžnost je, da to podobo kolikor mogoče lepo ohra¬
njuje. Nič pa ne pospešuje telesne lepote bolj, kakor snaga.

Malka je bila vedno snažno oblečena. Ni se držala tega
pravila, da bi se bila preoblačila samo ob nedeljah. Ob ne¬
deljah in praznikih je storila to iz spoštovanja do svetega
dneva, a storila je to tudi ob delavnikih, kolikorkrat se ji
je to zdelo potrebno. In vendar pri tem ni bila ničemurna.
Nikdar se ni oblačila tako, da bi bila s svojo obleko obra¬
čala nase pozornost ljudij. Zlasti ni imela tiste grde na¬
vade, da bi bila ob nedeljah, ko je hodila k maši, navlekla
vso obleke, kolikor je je hranila njena omara, na svoj život,
kakor to tako pogostoma vidiš pri naših kmetskih dekletih. Bila
je vedno priprosto oblečena, a snažno in okusno, kakor se
spodobi mladi deklici.

In tudi to dobro navado je imela, da se ni bala vode
ne po letu, ne po zimi. Pridno se je omivala in tudi ko¬
pala po potrebi. To je pomagalo, da se je razvijala tako
lepo navzlic priprosti hrani, ki jo je uživala, in navzlic temu,
da je dan na dan od jutra do večera neprenehoma oprav¬
ljala zdaj to, zdaj drugo delo. Telesne lepote si brez zdravja
ne moremo misliti. K zdravju pa največ pripomore pridno
omivanje in kopanje.

Zakaj opisujemo vse to tako na široko, zakaj razkla¬
damo tako natanko te lastnosti Malkine?

Zato, da bi si ti, slovensko dekle, vzelo Malko za vzgled,
in da bi tudi ti tako ravnalo. Veruj mi, ako si ohraniš čisto
srce, in ako ravnaš, kakor deklica, ki li jo postavljamo v
vzgled, lepa bodeš in dopadala bodeš. Ako ti tudi morda
Bog po svoji neskončni previdnosti od rojstva ni podelil
posebne lepote, spoštovalo te bo vse, in imel te bo vsakdo
rad, Če si snažna, in če ti nedolžnost odseva iz tvojih lic.

Naj bi se tudi slovenske gospodinje ozrle malo po hiši
in se vprašale, je li tudi pri njih vse lako v redu, vse tako
snažno, kakor je bilo v koči, v kteri je gospodinjila Malka.
In če ni, naj jo posnemajo, in naj skrbe odslej tem bolj za
red in snago v hiši. čim bolj so se morda pregrešile doslej
v tem. Matere slovenske pa naj zgodaj pričenjajo vaditi

16

svoje hčere na red in snago, pred vsem pa jim bodi skrb
za to, da jim ohranijo nedolžnost in čistost srca!

Pri Matiji je stanoval od mladih nog varovanec Ivan.
Bil je Ivan sirota, kajti stariši so mu bili pomrli, ko šc
hoditi ni znal. Oče njegov je bil najboljši prijatelj Matijev.
Na smrtni postelji mu je izročil otroka, proseč ga, naj sc
ga usmili, in naj skrbi zanj. Matija mu je obljubil, da ga
hoče odgojevati cot svojega otroka, in držal je zvesto dano
besedo. Pri svojih roditeljih bi sc ne bilo otroku boljše go¬
dilo. Matiji pa se je njegova dobrota tudi povračevala. Ivan
'e bil svojemu varuhu in redniku iz srca hvaležen ter mu
Ml sedaj na stara leta glavna podpora. Matija je le še malo
mogel delati v rudnikih, opravljal je večjidel le še lažja
dela nad zemljo, ki pa so donašala majhen zaslužek. Sedaj
je bila na Ivanu vrsta, da povrne dobrote, ktere je užival
poprej, in to dolžnost je izpolnjeval v polni meri. Km* je
prislužil, izročil je vse Matiji. In če mu je ta tudi včasi
prigovarjal, naj vendar kaj zase pridrži, tega nikdar ni storil.
Le kedar je potreboval obleke, tedaj je poprosil Matijo, kte-
rega je vedno za očeta klical, da naj mu je kupi. Saj dru¬
gih potreb pa Ivan tudi imel ni. On ni nikdar popival z
drugimi mladeniči, nikdar se ni udajal ponočevanju in dru¬
gim razuzdanostim, kakor to delajo le premnogokrat mladi
ljudje. Brez vse pa je sovražil žgane pijače. Greh bi se
mu bilo zdelo, ko bi jo dal tudi le samo na jezik. Tako
je sploh mislilo nekdaj o žganih pijačah naše ljudstvo,
žalibog, pa je drugače!

To pametno in trezno življenje Ivanovo je pač
v oči in jezilo marsikterega njegovih vrstnikov, ki so bili
drugače navajeni, in sicer tem bolj, ker so ga stavili več¬
krat stariši svojim sinovom v vzgled. Tudi zavidali so mu
njegovo krepko in lepo postavo. A tega niso pomislili, da
je ravno njegovo zmerno in trezno življenje največ pripo¬
moglo k temu, da se mu je telo ohranilo zdravo in krepko
razvijalo. Kdaj bode pač prodrlo prepričanje v vse plasti
našega naroda, da je pijančevanje škodljivo, da zdravje iz¬
podkopa je zlasti žgana pijača, in da je najboljša, najzdra-
vejša pijača — čista voda!

Ivan in Malka sta se ljubila kakor brat in sestra. Daši
je bil Ivan nekaj starejši od Malke, vendar se mora reči.
da sta oba skupaj rastla in se od otročjih let počenši skupaj
ladovala, skupaj žalostila. Njuni srci sta bili tako spo¬
jeni, da sla vedno čutila jeden za drugega. Otročja leta in

sedaj,

bodlo

17

približno jednaka starost so vedno posebnega pomena za
srčno prijateljstvo. Kdo izmed nas se ne spominja s po¬
sebnim veseljem onih, s kterimi je preživel skupaj leta
otročja! Ivan in Malka pa sta rastla vkup celo pod jedno
streho, ali je tedaj čudno, da sta bila posebno udana jeden
drugemu ?

Da postaneta Ivan in Malka enkrat mož in žena, o tem
ni dvomil nikdo, če tudi sama nista niti mislila na kaj ta¬
kega v svojih nedolžnih in še vedno otročjih dušah. Le to¬
liko sta slutila, da ne bi mogla živeti jeden brez drugega,
in kaj je bolj naravno, kakor da se, stopivši v zrelo starost,
združita po sv. zakonu za vse svoje življenje?

Bilo je nedeljo popoldne. Lep jasen dan je bil. Solnce
je že precej gorko pripekalo, kajti mesec majnik se je skoro
bližal svojemu koncu. V strica Matije koči je bilo nekako
središče, kjer so se ob nedeljah in praznikih shajali rudarji.
Kaj je prav za prav temu vzrok, da so imeli ravno tukaj
svoje shajališče, ni nam mogoče za gotovo povedati. Bodisi,
da je bil stari rudokop Matija pri svojih tovariših tako pri¬
ljubljen, bodisi, da je lepi kraj, na kterem je stala Matijeva
koča, vabil ljudi, skratka, to je bila že stara navada, da je
pri Matiji ob nedeljah popoldne bila zbrana zdaj več a, zdaj
manjša druščina. Nekoliko sta imela pri tem seveda tudi
Malka in Ivan opraviti. Malko so obiskovale njene tovar-
šice, a Ivana nekteri njegovih tovarišev. Nekaj pa je pri¬
pomoglo k temu tudi to, da je Ivan, ki je bil v čitanju
dobro izurjen, čital zbranim gostom, zlasti o zimskem času,
kratkočasne knjige, ali pa tudi časopise. Kakor je vsak Slo¬
venec vedoželjen, tako so tudi naši rudarji jedva čakali, da
bi zopet kaj lepega slišali ali zvedeli kaj novega. Sicer so
imeli majhen zaslužek, in trda jim je šla za novčič, a vendar
so si sem ter tja kaj pritrgali. Zlagali so po malih zneskih
skupaj in si kupovali dobrih knjig, ki se dobivajo dandanes
že lahko po ceni, pa tudi na majhen časopis so bili naro¬
čeni, iz kterega so zvedeli novice, ki so se doga # ale križem
sveta. Tako si ob nedeljah in praznikih niso e odpočili
utrujenih udov, temveč si okrepčali tudi duh, ki bi jim bil
drugače popolnoma zatcinnel v podzemskih votlinah.

To nedeljo pa so se bili zbrali stari in mladi pri stricu
Matiji še vse v večjem številu, kakor po navadi. Prišel je
tudi marsikdo, ki je bil drugače manj vnet za čitanje, in
ki si je sicer na drug način delal zabavo. Saj pa so imeli
ta dan čitati tudi nekaj posebnega, časopis namreč, ki ga

Na krivili potih. *2

18

je bii pred kratkim razdelil Štiftar v tolikem številu med
rudarje. Pričakovali so vsi. da zvedo kaj posebnega, zato
ni maral nikdo zamuditi te priložnosti.

Družba je bila že precej velika, ko stopi v sobo Ivan,
ki je bil ravnokar nakrmil jedino kravico, ki so jo imeli.
Vsede se za mizo ter razprostre pred se časopis, ki je nosil
na čelu z debelimi črkami tiskani napis: „Socijalist“.

Možje in mladeniči, ki so se doslej razgovarjali med
seboj o različnih stvareh, potihnejo hipoma, in slišalo se je
le še sem ter tja cmokanje kakega kadilca, ki je jednako-
merno srkal dim iz kratke svoje pipice.

„Ali naj začnem ?“ popraša Ivan.

„Le!“ oglasijo se skoro vsi ob jednem. A v tem hipu
stopi zopet lepo število rudarjev v sobo. Ko so tudi ti jedva
dobili še nekaj prostora in se je bil hrup zopet polegel,
začne Ivan počasi in z razločnim glasom čitati prvi članek
v časopisu, ki je imel naslov: „Delo in kapital".

Dolgo je čital, in vendar ni bilo na obrazu nobenega

poslušalca videti, da bi se dolgočasil. To je bilo kaj čisto

posebnega, kar se jim je danes čitalo; kaj takega še niso

nikdar slišali. Tisti, ki je to pisal, potegoval se je s tako

ognjevitostjo za pravice delavskega stanu, da so vsi strmeli,

in da se jim je zdelo kaj takega skoro nemogoče. Tu je

bilo natanko dokazano, da je delavski stan prvi na svetu,

da bi brez delavca ne bilo nobeni stvari obstanka, da bi
• *

brez njega ležali vsi zakladi neizkopani v zemlji. In kaj
ima ubogi delavec od tega? Nič, kakor zatiranje! Bilo je
tako ostro pisano proti delodajalcem, da je silila poslušal¬
cem kar kri v glavo. Zdaj še le so uvideli, da se jim godi
krivica, in sicer grozna krivica. Do današnjega dne so no¬
sili svojo usodo z nekako udanostjo. Trpeli so in prena¬
šali nadloge mirno dan na dan, ne da bi bili čutili kako
posebno nezadovoljnost v svojem srcu ; a zdaj so jih na¬
vdali hipoma drugi občutki, in drug duh jim je prevzel glavo
in srce.

Ko je bil Ivan navedeni članek prečital do konca, mol¬
čali so še vedno vsi. Bal se je vsakdo izpregovoriti prvo
besedo ter izdati svojo notranjost. Mislili in molčali so še
dolgo; nazadnje vendar stric Matija izpregovori: „Možje, to
so novi nauki; takih doslej še nismo slišali. Bog ve, ali so
pravi? Lepo se res tu notri govori o delavskem stanu, a
morda ni vse res, kar stoji tukaj zapisano. Preveč samo¬
hvale je vendarle. Da bi bil delavski stan prvi stan na

19

svetu, tega doslej še nisem slišal, in zdi se mi preveč re¬
čeno. Ponižnost je lepa čednost. Ponižni ostanimo in ne
dajmo se omamiti takim besedam, ki ugajajo naši niče-
murnosti, o kterih pa ne vemo, kdo jih je govoril ali pisal.
Bog ve, kaj namerjava tisti z nami! Res je morda, da bi
se brez delavskega stanu ne moglo izhajati, vendar jaz mi¬
slim, da so drugi stanovi ravno tako potrebni. Bog je vse
stanove stvaril in vsakemu stanu odmenil svoj poklic, kako
bi tedaj mogel delavski stan nadomeščati vse druge sta¬
nove! Nikar se ne dajmo preveč motiti, temveč premišljujmo
nekoliko o tem, kar smo čitali; premišljujmo in preudar¬
jajmo, morda se nam vsa stvar pokaže pozneje v drugi luči,
kakor v prvem trenutku !“

Povedali so potem tudi še drugi svoje mnenje, in raz-
govarjanje je trpelo do pozne noči. Bili niso vsi jednih mi-
slij o tem, kar so slišali, a to pa so vsi za trdno sklenili,
da se v prihodnji četrtek udeleže po Štiftarju sklicanega
ponočnega shoda. In s tem sklepom v srcu so se začeli
razhajati vsak proti svojemu domu.

IV.

Pri studencu.

Grič, na kterem se je šopiril grad lastnika rudnikov,
bil je gosto obrasten s košatimi bukvami. Sem ter tja je
bila sicer tudi videti kaka smreka, vendar je prevladovalo
povsod listnato drevje.

Nekako na sreč i griča, morda kakih petdeset korakov
od ceste, ki vodi proti gradu, vstrani izvira izpod skale, z
zelenim mahom porastene, med košatim drevjem v hladni
senci bister in mrzel studenec. Le-sem hodijo iz vse bližnje
okolice dekleta zajemat vode. Dobrih dvajset korakov nižje
pod izvirkom je napravljeno tudi perišče, kamor hodijo iz¬
pirat posodo in tudi obleko, ker je malo preveč od rok do
reke, ki se vije po dolini.

Najrajši se zbirajo dekleta o mraku pri studencu.
Imajo že tako neko gotovo uro, kedar se snidejo na tem
mestu. Nikdar se niso domenile, da dojdejo ta in ta čas.
a vendar je prišlo v nekako navado, da so vsak dan ob go¬
tovem času tukaj, in prav čudno bi se jim zdelo, in kaj
posebnega bi se moralo prigoditi. da bi kak dan jedne ali
druge tovaršice ne bilo semkaj.

o*

20

Tudi zdaj je ravno tisti čas, ko se zbirajo pri studencu.
Nektera je prišla samo po vode, druga ima tudi kaj malega
oprati, a vsaka se pa pomudi nekoliko časa, če tudi nima
nič posebnega opraviti. Saj imajo vendar toliko druga drugi
povedati, kajti od prejšnjega večera, odkar so se videle, je
že tako strašno dolgo! Tu namreč ni nikake vasi, temveč
koče so po gričih sem ter tja raztresene, tako da ima črez
dan soseda le malokdaj priložnost priti do sosede. Umevno
je torej, da dekleta jedva čakajo ure, ko bode treba zopet,
iti po vode k studencu, kjer bodo slišale toliko novega. Pri
teh okoliščinah jim tudi ne bodemo zamerili, če se za ne¬
koliko trenutkov morda dalje zamudijo, kakor bi bilo neiz¬
ogibno potreba.

Prijetno jih je gledati, kako se sučejo okoli hladne,
bistre vodice, in prijetno je poslušati njihov smeh in zve¬
neči glas, ki se kaj dobro zlaga z žuborenjem nizdol črez
izprano kamenje hiteče vodice.

„1, kje pa tiči danes Medvedova Barbika, da je ni,“
oglasi se jedna iz tovaršije.

„Bog zna, M  omeni druga. „Pa morda vendar ni bolna!"

„Bolna pač ne bo, M  pripomni tretja, „ker sem jo še
danes dopoldne videla. Malo dalje ima, kakor mi druge,
in morda jo je še kaj zadržalo. Jaz vsaj mislim, da še go¬
tovo pride."

„Tam-le prihaja!“ oglasi se ob jednem več drugih, in
glasen smeh se razlega iz dekliških grl, kakor da bi hotele
pokazati svoje veselje nad tem, da njih strah ni bil opra¬
vičen, da bi jim bila obolela tovaršica.

Neka posebna ljubezen je namreč objemala vsa ta de¬
kleta, ki so se shajala pri studencu. Bile so si prave, od¬
kritosrčne prijateljice, a ne samo na videz, kakor je to tako
pogostoma. Najrajši so se videle, kedar so bile vse skupaj;
nikdar niso iskale priložnosti, da bi mogla reči druga črez
drugo kako besedo. Opravljanja med njimi ni bilo, niti
tistega obiranja svojih znank, ki ga večkrat nahajamo pri
dekletih, kar pa je grda razvada, ki ne priča o ničemur
»drugem, kakor o pokvarjenosti srca.

V tem res prisopiha k studencu črnooko, šibko dekle,
Medvedova Barbika, kakor smo jo čuli imenovati.

„No, kod pa ti danes hodiš, da te ni ; vse mogoče smo
•že sklepale o tebi. Povej vendar, povej, zakaj te ni bilo
tako dolgo? Pa saj nisi imela kakega spremljevalca, da
hi te bil mudil s prijetnimi besedami?"

21

Tako se šalijo vse vprek z njo.

Barbika pa se je držala zelo resno in se ni nič sme¬
jala, ko so se smejale druge.

„Nič veselega vam nimam povedati/*' odgovori jim.
„ Ravnokar se je pripetilo nekaj žalostnega."

„Kaj vendar takega?" vzk iknejo skoro vse ob jednem
začudjeno.

„Blaževega strica in pa Martina je zasulo."

„Jezus in Marija! Kdaj in kako?" izprašujejo deklice,
vse preplašene, svojo tovaršico.

„Ni še dobre četrt ure od tega, kar je prinesel naš
France to žalostno novico domu," pripoveduje nadalje Bar¬
bika. „Vsi rudarji so tako prestrašeni, da so kar popustili
delo in se odpravili domu. Kdo bi tudi mogel delati po
takem dogodku!"

„Pa so ju vendar odkopali?" oglasi se jedna izmed
družbe.

„Storili so vse mogoče in še delajo, a prišli še niso
do njiju. Da bi bila ostala pri življenju, ni mogoče, ker se
je utrgala skoro sama skala. Bog se usmili!"

„Veste kaj, prijateljice," izpregovori naša znanka Malka,
ki je tudi imela pri studencu opraviti, „ molimo za nesreč¬
nika; molimo, da ju ohrani Bog pri življenju, če je njegova
sveta volja, če ne, pa da se usmili njunih duš."

In kakor bi vedela, da je govorila vsem iz srca, in da
temu ne bodo ugovarjale, obrne se proti podobi matere
božje, ki je visela na stari bukvi poleg studenca, in jame
prav goreče moliti za ponesrečenca, druga dekleta pa za njo.

Po molitvi je nastal splošen molk. Videlo se je vsem,
kako zelo jih je pretresla ta nesreča.

Končno se vendar še jedna oglasi:

„Uboga družina! Kako se bodo sedaj preživih? Graj-
ščak jih ne pusti dalje v koči; kaj jih čaka tedaj drugega,
kakor beraška palica!"

„Ta krvolok že ne bode imel usmiljenja z njimi," pri¬
stavi druga. „Saj veste, kako zna, in kako je vedno z re¬
veži ravnal. Kedar mu kdo več služiti ne more, pa ga za¬
podi po svetu, ne meneč se za to, da je pustil njemu vse
svoje moči."

Pri teli besedah se je nekdo hudo zganil, ki je ves čas,
odkar so imela dekleta pri studencu svoj pomenek, stal skrit
za debelim gabrovim deblom. Bil je grajščak sam. Ko bi
že ne bilo preveč mračno, opazilo bi se bilo lahko, kako je

22

zarudel v obraz, ko je cul, kako malo ga spoštujejo dekleta.
Posebno beseda „krvolok“ ga je dimila neprijetno. Mož se¬
je čutil zadetega in jezno se je vgriznil v spodnjo ustno.
»Jaz vam že še pokažem, kdo je krvolok!" zamrmral je na
tihem. „ Skušal si bom zaslužiti ta priimek. Doslej sem še
vse prerahlo ravnal z beraško to druhaljo!“

V tem so se začela dekleta odpravljati proti domu,
vsaka na svojo stran. Gorko se pozdravljaje in lahko noč
si voščeč, odhajale so zdaj po dve ali tri skupaj, zdaj zopet
posamezno po ozkih stezicah.

Malka je imela danes nenavadno mnogo opraviti. Imela
je pranje, in ker je bila pri tem delu zelo natančna, zamu¬
dila se je tudi malo dalje.

„Ali te ne bo strah same ?“ vpraša jo zadnja odhaja¬
joča deklica.

„E, kaj me hoče biti strah!“ odgovori Malka. „V pol
uri končam, in dotlej se prikaže ravno luna na nebu, da
mi bo svetila proti domu. Pa tudi ne vem, česa bi se naj
bala! Hudobnih ljudij tu okrog menda ni, a drug strah ne
vem, kje bi se vzel. u

„Tedaj lahko noč!“

„Lahko noč!“ odzdravi Malka in hiti izpirat obleko.

Grajščak, ki je še vedno stal skrit za gabrom, nasmehne
se zadovoljno, videč, da je Malka ostala sama.

„Še vedno ti je sreča mila, Alfonzo !“ reče sam pri
sebi na pol glasno. Ime mu je bilo namreč Alfonz, in imel
je to čudno navado, da je včasi, kedar je bil posebno dobre
volje, klical sam sebe po imenu. „ Al i bi ne bila ostala
lahko ktera druga zadnja? A ostane mi baš ta, zaradi ktere
sem tu tičal skoro vso uro ter požiral psovke teh delavskih
deklet. Pa nič ne de. Bodem se že še maščeval, dasi tudi
bo morda trpela jedna sama za vse. Ali toliko lahko trdim,
da bode maščevanje v tem slučaju zame sladko ! u

Hudoben smeli mu je zgibal ustni, njegovo oko pa mu
je zrlo na Malko, ki je na vse pretege hitela, da bi skoro
končala delo. Nekaj časa je še čakal v svojem skrivališču,
kakor da bi se še ne bil prav odločil, kaj bi naj storil, ali
ta neodločnost ni trajala dolgo.

„Alfonzo, ne bodi smešen!“ reče zopet sam sebi. „Kaj
treba premišljevati? Tako lepo priložnost zamuditi, to bi
bilo neodpustno! Naprej torej!"

In stopil je potihoma izza debla proti izviru studenč-
nemu. Bilo mu je na tem, da deklica ne zapazi, da je stal

23

tukaj skrit, in delal se je, kakor da bi je ne bil niti videl
ne. A ko se ji je bil že dokaj približal, sunil je nalašč ob
kamen, tako da se je deklica ozrla prestrašena. Tudi on
se zgane, kakor da bi jo bil še le zdaj ugledal, in reče
potem:

„0, dober večer, lepo dekle, če si sploh človeško bitje
in ne kaka rojenica ali povodna deklica! Pa moraš že biti,
kajti da bi rojenice in vile prale, tega še nisem slišal, a
toliko pa vem, da med njimi ni nobene lepše, kakor si ti.“

Malka od strahu niti besedice ni mogla izpregovoriti,
Stala je kakor okamenela in ni vedela, kaj naj stori. O
grajščaku je že mnogo slišala, a dobrega še nič. Tudi ji
z.adnjič ni bilo odšlo, kako nespodobno se je oziral za njo.
Že je hotela tedaj perilo spraviti vkup ter oditi, ko jo graj-
ščak zopet ogovori:

»Ustrašila sva se jeden drugega, kakor se mi zdi. A
nič se ne boj. Še nikogar nisem snedel živega, in morda
nisem tako hud, kakor so ti pravili. Glej, prositi te moram
nekaj. Žeja me je prignala do studenca. Bodi tako dobro,
zajmi mi v svoj korec vode in mi daj piti. Saj tako me
vendar ne črtiš, da bi mi požirka vode ne privoščila.“

Malka se je bila med tem opomogla od strahu. Zajme
tedaj vode ter mu poda korec, rekoč: „Jaz nikogar ne črtim
in ne vem, zakaj bi črtila vas. Doslej mi niste storili še
nič hudega."

»Doslej ? K  povzame graščak začudjen, a ne reče nič
drugega, temveč ji vzame iz roke korec ter se sili piti. Vi¬
delo se je, da mu voda ne gre v slast, kajti njegovo grlo je
bilo navajeno drugih pijač; a pil je vendarle. Izlivši potem
vodo, kolikor je ni popil, po tleh, d;i deklici korec nazaj in
ji reče:

„Lepa ti hvala, dekle! Hvaležen sem ti za ta hladni
požirek. Kedar je človek žejen, tedaj je pač voda najboljša. A
tebi se morda kaj drugega bolj prileže. Ker sem pil jaz iz
tvoje roke, piti moraš tudi ti od mene.“

To izrekši, vzame iz lepo ošite usnjate torbice, ktera
mu je visela črez ramo, krasno obrušeno steklenico in na¬
lije iz iste v majhen kozarček neke zlatom mene pijače.
»Prosim, pij!“ reče ji in ji ponudi kozarček.

»Lepo zahvalim, gospod, ne bom! Jaz ne pijem nikdar
drugega, kakor vodo, a  odvrne Malka uljudno, toda odločno.

Grajščaku se je stemnilo čelo. Bil je prepričan, da bo
deklica že iz radovednosti takoj segla po ponujani pijači.

24

Bog ve, kolikokrat je že z uspehom postopal na jednak
način, a sedaj se je pa na enkrat grdo zmotil. Vendar
obupal še ni precej. Mislil si je: malo trmoglava je, pa že
pojde. Vredna pa je, da se nekoliko potrudim. Zato reče:

„Nič ne de, če doslej še nisi nič takega pila, saj se
pa tudi taka kapljica ne dobi povsod. Le pij in nikar se
ne sramuj. Nekaj kozarčkov ti ne bode škodilo. To je
prava ženska pijača, sladka in prijetna. Pij vsaj toliko, da
mi izpolniš željo. Hudo bi mi bilo, če bi mora ostati tvoj
dolžnik. “

„Kak dolžnik ? 44  začudi se deklica. „Če ste pili iz mo¬
jega korca, zato vendar niste moj dolžnik! Storila bi to
vsakemu, tudi najslabšemu beraču, če bi me prosil, pa zakaj
ne bi tega storila vam ! 44

„Pa pij vendar ! 44  sili grajščak, kteremu niso bile nič
po godu te besede Malkine.

„Gospod, rekla sem že, da ne pijem, in kar sem rekla,
to sem rekla ! 44  odvrne deklica. „Žal mi je, da ste natočili,
in isto tako žal, da vam ne morem izpolniti želje . 44

Grajščaka se je polotil srd, ko je videl, kako se je
zmotil. Pijačo izlije po tleh, kozarček pa trešči v skalo, da
se je razletel v drobne kosce in je steklo glasno zažvenke-
talo po kamenju. Vse je kipelo po njem, in rad bi bil
bruhnil iz sebe vso jezo, a še se je premagoval. Reče tedaj
kolikor mogoče z mirnim glasom:

„Ta kozarček je bil namenjen tebi, vendar ker nisi
hotela piti ti iz njega, naj ne pije nikclo več! A dobro
vem, zakaj nisi hotela piti. Črtiš me, kakor me črtijo drugi.
Imaš me za svojega sovražnika, in bala si se, da te morda
celo ne zastrupim. O, se ve, tak krvolok, kakor sem jaz,
tudi kaj takega lahko stori ! 44

Grajščak je govoril te besede v tako užaljenem glasu,
da se je Malka skoro kesala, da ni pokusila ponujane pi¬
jače. „Saj mi vendar ni še nič hudega storil, pa sem ga
tako žalila ! 44  tako je očitala sama sebi. In že ga je hotela
z mehkim glasom prositi odpuščenja, ko se oglasi svareč
glas v njenih prsih: „Ne daj se prevariti! Prav si ravnala;
on je tvoj sovražnik. Varuj se ga ! 44

In ta glas v njenih prsih, poslan ji od neba, pripo¬
mogel je do tega, da ni izpremenila proti njemu svoje osor¬
nosti. Odvrnila je tedaj istotako odločno kakor poprej na
njegove opazke:

25

„Rekla sem vam že, da vas nimam zakaj sovražiti ali
črtiti; ne vem tedaj, zakaj to še enkrat ponavljate.“ *

Grajščak pa je mislil in preudarjal, kako bi po drugi
poti prišel do svojega smotra, ko mu je izpodletela prva na¬
kana. Da je Malka posebno dekle, to je izprevidel, a to
ga je mikalo le še bolj. Preslišal je tedaj Malkine zadnje
besede, in kakor da bi bil pozabil na vse, kar se je prigo-
dilo, reče na \*idez s popolnoma mirnim in čisto navadnim
glasom:

„Ali nisi ti Matijeva? Če se ne motim, reklo se mi
je tako."

Malki je šinila rudečica v obraz. S temi besedami se
je grajščak izdal. On je tedaj že poprej pozvedoval po njej.
a zakaj? To vprašanje se je vsiljevalo deklici, in sklenila
je biti še opreznejša proti njemu.

„Da, mojemu očetu je Matija ime, w  odgovori čisto na
kratko, a ob jednem se obrne od njega v stran ter začne
zopet opravljati svoje delo.

A grajščaka pa tudi to ni motilo, temveč izpraševal je
nadalje:

„Ali delajo tvoj oče še v rudnikih ?“

„Ne; prestari so. Pod zemljo ne morejo več delati,
opravljajo pa druga dela, kolikor jim to pripuščajo moči."

„Ali stanujeta v vajini koči sama z očetom?"

„Ne! M

„Ne? Kdo pa stanuje še potem z vama? Ali ne neki
Ivan ?“

„Da, Ivan je ime sinu umrlega prijatelja mojega očeta,
kterega so moj oče že kot otroka vzeli k sebi. On prebiva
skupaj z nama."

„Čul sem nekaj takega, pa tudi, da je zelo čvrst in
lep tisti Ivan. Je-li res temu tako?" popra.šuje še nadalje
grajščak.

„0 tem še nisem nikdar razmišljala in vam tudi od¬
govora ne morem dati na to vaše vprašanje."

„Hm, da bi tega ne vedela! Pa rada ga imaš, ne,
tega Ivana?"

»Gotovo! Sestra ne more imeti rajši svojega brata!"

„Rad ti to verjamem, o nedolžnost priprosta ti!" In
zasmejal se je tako odurno, da se je deklica zganila pre¬
strašena.

Sploh je bil grajščak, kakor surov po srcu, tako na¬
vadno surov tudi v svojih besedah in v svojem vedenju.

26

Ponašal se je sicer rad, da je potomec stare plemenite ro¬
dovine na Nemškem, in lastil si je tudi neki plemenit pri¬
devek, a znakov plemenitosti si iskal zastonj na njem. Bil
je trd in neusmiljen človek, podvržen vsakojakim strasti m,
in že po svoji zunanjosti in svojem govorjenju oduren.
Kedar mu je šlo za to, da kaj doseže, tedaj se je pač ne¬
koliko zatajil, a videlo se mu je takoj, da se sili drugače
govoriti, kakor misli. Prigodilo se mu je tudi često, da je
zgrešil svojo ulogo, in da je kar nehote s kako neumestno
besedo ali z nerodnim vedenjem izdal svojo notranjost.
Čutil je tudi sedaj, da njegov smeh ni bil na pravem mestu,
in bilo mu je na tem, da zopet izbriše slab vtis, ki ga je
napravil. Jame tedaj o drugi stvari govoriti.

„No, pa kaj poprašujem o vsem tem,“ reče, „ko sem
hotel prav za prav vse kaj drugega zvedeti od tebe ! Povej
mi, kaj pa počenjaš ves dan doma ? u

„Kaj počenjam? Čudno vprašanje! Vedno imam do¬
volj posla. Biti moram za gospodinjo, ko ni druge ženske
pri hiši. Toda, gospod, mrak se dela in — .“

„Vem, kaj hočeš reči, ali nocoj se moram do konca
dogovoriti s teboj. Kdo ve, ali se še kdaj snideva tako po
naključju, kakor nocoj. Ti tedaj gospodinjiš doma. To je
lepo! Vendar škoda te je, dekle, da pod nizko slamnato
streho doprinašaš svoje mlade dni ter opravljaš ondi dela
navadne dekle. Ti pač zaslužiš kaj drugega! Ali te ne mika
prevzeti kake službe pri meni v gradu? Jaz hočem skrbeti
za to, da se ti ne bo slabo godilo!“

„Ne, kaj takega me ni še nikdar mikalo, in tudi na
misel mi kaj takega ni še hodilo doslej. Res, da živim v
skromnih razmerah, a zaradi tega nisem žalostna. Nasprotno!
Zadovoljna in vesela sem, da morem živeti s svojim starim
očetom pod jedno streho. Še nikdar se mi niso budile želje,
da bi šla proč od njih. w

„Ali pomisli vendar, dekle! Bi li bilo tako daleč proč
od očeta, ako prevzameš v gradu službo? In služba, ktero
ti mislim nakloniti, ni taka, da bi se ti bilo treba sramo¬
vati. Glej, mesto hišine je pri meni izpraznjeno. Lepa in
lahka služba, stvarjena kakor nalašč za tako dekle, kakor si
ti. In za to bodem jaz skrbel, da bodeš zadovoljna s plačo.
Kar se pa tiče tvojega očeta, obiščeš jih lahko vsak dan,
ali pa pridejo oni do tebe. Ako sprejmeš mojo ponudbo,
ne bode treba očetu nič več delati. Pri meni zaslužiš to¬
liko, da jih lahko izdatno podpiraš na stara leta. Kaj praviš

k temu? Ali ne mislim dobro s teboj in s tvojim očetom?
Sem li res tako hudoben, kakor trdijo ljudje ?“

Te besede grajščakove so Malko osupnile in vzbudile
v njenem srcu dvom, je li res vse to resnično, kar pripo¬
vedujejo ljudje o njem. Ta ponudba grajščakova je bila
tako zapeljiva in tako mamljiva, da je bilo res težko jo od¬
biti. Oh, da bi mogla svojemu očetu pomagati — kaj lep¬
šega si pač ne bi mogla želeti! Kako lepo bi bilo, ako bi
oče prihajali dan na dan v grad, a ona bi jim zdaj s tem,
zdaj z onim postregla. In kako dobro bi se ubogemu
starčku prilegala taka postrežba! Razun tega pa bi mu tudi
s prihranjenim denarjem lahko kupila marsikaj, česar je po¬
grešal doslej. Res, to bi bilo lepo, neizrečeno lepo !

V takih sladkih mislih se topeč, ozre se deklica nazaj
in vpre svoje oko zaupljivo v grajščaka. Ali pogled, ki jo
je srečal od njegove strani, streznil jo je takoj. V tem nje¬
govem pogledu je bilo vse povedano; neodkritosrčnost se
mu je brala v očesu in grde strasti. Malka je bila rešena.
Spomnila se je na vse, kar je kdaj čula o grajščaku, spom¬
nila se je tudi, da ni še dolgo, kar so pravili, da je prejšnja
hišina po noči izginila iz grada. Jn zakaj se je grajščak
ravno poprej tako čudno smejal? Zakaj jo je izpraševal o
stvareh, ki mu nič niso mari ? Pa da bi si grajščak kar
sam moral pri studencu iskati hišine!

„Ne, ne!" rekla je Malka sama pri sebi. „Vse to je
prečudno, in grajščak ne more imeti z menoj dobrega na¬
mena. Ne dam se mu ujeti, ne! w

Grajščak je opazil notranji boj deklice in težko pri¬
čakoval odgovora. A ko Malka le molči, vpraša jo:

„Zakaj ne odgovoriš? Kaj je treba tu takega premiš¬
ljevanja?"

..Premislila sem si že," odgovori deklica, „in preuda¬
rila vse dobro. Vaše ponudbe ne morem sprejeti. Dobili
bodete za ta posel lahko mnogo sposobnejših, kakor sem jaz."

„Ali pomisli vendar," ugovarja grajščak, „tvoj oče — .“

„Ne, ne!" poseže mu v besedo Malka; ..če Bog da,
ni oj oče bodo tudi tako še živeli. Saj preslabo se nam
ravno ne godi. Ali sedaj bi vas še enkrat prosila —

,.Da naj grem, kaj ne?"

„Da, če ne, moram iti jaz! Zmračilo se je že, in ob
tem času na samotnem kraju — !“ *

„Saj to ni nič hudega , u  poseže zopet grajščak vmes.

28

»Za mene pač," odvrne odločno deklica, »ker mi je
na dobrem imenu, in ker si želim ohraniti svojo čast ne¬
oskrunjeno ! u

„Ha, ha, ha! u  zakrohoče se grajščak. Videč, da mu
je izpodletelo, ni se mu zdelo potrebno še nadalje se zata¬
jevati. Pokazal se je zopet takega, kakoršen je bil.

»Svojo čast si hočeš ohraniti neoskrunjeno ?“ ponavlja
porogljivo. »Pa kaka sta vendar tista tvoja čast in tisto
tvoje dobro ime, da jima preti taka nevarnost v moji dru¬
ščini? O ti domišljava deklina ti! M

Malke se poloti sveta jeza vsled tolike nesramnosti.
Vzpne se predenj visoko po koncu in vzklikne: »Gospod,

kdo vam daje pravico tako govoriti z menoj in se šaliti z
mojim poštenim imenom ? u

»Pustiva to ! u  reče grajščak, še vedno hudobno smeje
se. »Povej mi rajši, kaj bi počela, ako bi te ne hotel ubo¬
gati in ne bi hotel iti vstran."

„No, potem moram iti jaz!" odvrne deklica in jame
naglo spravljati perilo v posodo. »Bilo je napačno, da ni¬
sem tega precej storila, ko ste prišli sem!"

„Pa če te ne pustim?" pripomni zlobno grajščak.

»Tega vam ne svetujem," odvrne pogumno deklica.

Izza gore je priplavala v tem trenutku polna luna in
čarobno razsvetlila temno bukovje. Po drevju pa je zaše¬
petal prijeten, hladen vetrič. Deklica se je ravno priprav¬
ljala, da bi dvignila posodo na glavo, ko stopi grajščak
čisto blizu nje in reče zopet s prijaznim, mehkim glasom:

»Ne bodi nespametno, dekle, in ne jezi se name! Kaj
pa sem ti vendar storil? Počakaj malo; v jezi se ne smeva
ločiti. Vsediva se tu malo na klopico, da si nekoliko od-
počiješ. Glej, kako krasna noč je; uživajva jo! In ravno
na tem mestu je tako lepo! Le nekaj trenutkov še ostani,
potem te spremim do doma, če hočeš?"

»Ne jednega trenutka ne ostanem več, in tudi vašega
spremljevanja mi ni treba," odvrne deklica odločno in
dvigne posodo z rokami od tal. A zdaj vzkipi v grajščaku.

»Ge hočem jaz, moraš ostati!" zakriči ter jo prime
trdno za roko, tako da ji odpade posoda iz rok.

To je bilo deklici zadosti. Pravični srd ji podvoji moč.
Daši jo je grajščak trdno držal za roko, iztrga se mu in pri
tem potegne grajščaka s tako močjo za seboj, da se opo¬
teče in, izpodtaknivši se ob neko korenino, pade tja po ne
ravno mehkih tleh.

29

„IIa! zapomni si, dekle, kdaj si storilo to, w  sikne ves
besen grajščak. „Jaz te že še naučim, kako se je vesti
proti meni!“

„Učite se poprej vi, kako se je vesti, in potem še le
učite druge vedenja in spodobnosti/ 4  zavrne še Malka, dene
urno posodo s perilom na glavo ter odide po stezi proti
domu, predno se je mogel grajščak pobrati od tal. Dvig-
nivši se končno, gre potrt za odhajajočim dekletom in mrmra
sam pri sebi:

„Ta je bila dobra! Take še nisem skupil, pa tudi
naletel še nikdar ne na tako žensko. (Je hočem biti pra¬
vičen, priznati moram, da mi dopada ta pogum, s kterim
se mi je branila. Nepopačeno, nedolžno dekle — skratka,
nekaj posebnega! Zares, zelo zanimivo bitje, vredno, da se
človek malo potrudi zanje, in če treba, tudi kako malo ne¬
zgodo pretrpi. Ali moje maščevanje te doseže, dekle, in to
maščevanje bo za mene sladko — sladko!"

Izgovorivši te besede, odide proti gradu.

Malka, prišedši domu, ni nikomur pravila, kaj se ji je
bilo pripetilo pri studencu. Zakaj delati očetu skrbi in se¬
jati Ivanu nemir v srce! To pa je za trdno sklenila, da
ne bode odslej nikdar več ostajala zvečer sama pri studencu.

Predno se je vlegla k počitku, ni pozabila device Ma¬
rije, kteri se je vedno goreče priporočala, prisrčno zahvaliti,
da ji je danes stala na strani s svojo pomočjo, in jo je
vroče prosila, naj bi je tudi v prihodnje ne zapustila v jed-
nakih prilikah.

V.

Z a r o t a.

Napočil je večer, kterega je bil Štiftar določil v to, da
se snidejo rudarji pod zemljo v posvetovanje. Nekteri od
dela niti domu niso šli, temveč so ostali pod zemljo in ča¬
kali, da pride trenutek, ko jim pokaže Štiftar pot, kterega
jim bode nastopiti, da si zboljšajo žalostno svoje stanje.
l)rugi, ki so imeli doma morda kak opravek, ali ki niso
hoteli, da bi bili domačini v skrbeh za nje, odpravili so se
domu. Ko pa je odbila jednajsta ura po noči, začeli so se
zopet shajati pred vhodi v rudnike.

Noč je bila temna. Močen veter je vihral in pripo¬
gibal drevesa, a v daljavi je švignil sem ter tja blisk črez
mračno nebo. Bilo je, kakor kedar se pripravlja k nevihti.

30

Marsikomu, ki se je odpravljal ob tej uri pod zemljo, bilo
je tesno pri srcu. Ne da bi se bal teme, saj je pod zemljo
vedno tema — vendar groza ga je obhajala o tem nena¬
vadnem času na tem mestu. Noč ima svojo moč, pravijo,
in resnico tega pregovora je že občutil marsikdo. Tiho in
večjidel posamezno so prihajali rudarji k vhodu. Le malo¬
kdo si je upal pošepetati kako besedico svojemu sodrugu
na uho. Ker je bila tema, hoditi jim je bilo počasi in pre¬
vidno, kajti luči si niso upali prižgati zunaj. Vršila se je
vsa stvar nekako skrivnostno, in ravno zaradi Lega je marsi¬
komu nemirno utripalo srce. Daši nobeden še ni vedel,
kak pomen ima nocojšnji shod, vendar je bilo premnogemu
nekako tesno v prsih, in zdelo se mu je, kakor da bi bil
na krivem potu. Vest ga je opominjala, da ne dela prav,
akoravno ni vedel, kaj bi bil storil napačnega.

Tudi Ivan se je hotel udeležiti tega zborovanja. Stric
Matija ga je svaril, rekoč: „Ne hodi mi, jaz od tega shoda
ne pričakujem nič dobrega. Bojim se, da se podaješ v ne¬
varnost. Poslušaj me in ostani rajši doma; doma se ti ne
more nič hudega prigoditi, tam pa lahko!“

„Ne bojte se,“ odvrnil je Ivan. „Tudi jaz ne priča¬
kujem od tega shoda nič dobrega, a štejem si v dolžnost,
da se ga udeležim. Jaz Štiftarju nič ne zaupam. Dozdeva se
mi, da bo skušal ljudi zapeljati ter jih pripraviti do kakega
nepremišljenega koraka, ki jim bo v nesrečo. Saj veste,
kako naši ljudje malo mislijo, in kako lahko jih je pre va¬
riti s sladkimi besedami. Tem bolj, mislim, treba je koga,
da jih posvari, opozori jih na to ali ono ter jih obvaruje
kake nepremišljenosti. Namen imam, ako bi Štiftar raz¬
kladal krive nauke, kakor smo jih nekaj že čuli iz njego¬
vega časopisa, ki nam ga je zadnjič razdelil, da izpregovo-
rim nekoliko in pokažem ljudem, da ni vse zlato, kar se
sveti. Ge to storim, kaj se mi more pripetiti hudega? Bo¬
dite tedaj brez skrbi!"

„Namen, ki ga imaš, ni slab. Samo vpraša se, ali ga
dosežeš. Ge te tedaj srce vleče, in če misliš, da obvaruješ
koga nesreče, pojdi! A misli tudi nase. Nikar se brez
potrebe ne pričkaj in ne daj se spraviti v ogenj po nasprot¬
nikih. Ako se ti vidi potrebno kaj izpregovoriti , govori
mirno in kolikor mogoče malo. Saj se ti takoj pokaže, ali
se bodo prijemali tvoji nauki, ali ne. Ge izprevidiš, da
tvoje besede nimajo uspeha, povej sicer, kar ti je na srcu,

31

a potem se ne spuščaj v nikak boj, temveč poslovi se in
pojdi. Bog s teboj!"

Tako ga je opominjal Matija. Ivan pa mu je obljubil,
da se hoče ravnati po njegovem nasvetu, in je odšel, želeč
mu lahko noč.

Pred vhodom je bila že precejšnja množica zbrana, a
dohajali so še vedno posamezniki. Zdaj in zdaj se jih je
odtrgala večja gruča in se spravila pod zemljo, kjer so pri¬
žgane baklje razsvetljevale mokrotna pota. Ko pa je uda¬
rila napovedana ura, tedaj je hitelo vse na določeni prostor.

Dospevši tja, niso se rudarji malo začudili. Na sredi
onega prostora, kamor so se navadno shajali opoldne, in
kjer smo jih v začetku naše povesti našli zbrane, stala je
nocoj majhna mizica, ki je bila s škrlatasto-rudečim prtom
pregrajena. Poleg mize se je nahajal močen štirioglat stol,
a na mizi je bil pripravljen majhen zvonček. Rudarji so
začudjeni popraševali drug drugega, čemu vse to. Okoli in
okoli pa so štrlele iz sten goreče baklje, tako da je bilo
svetlo, kakor poprej morda še nikoli ne na tem prostoru.
Vsi so strme pričakovali, kaj pride.

Zdaj stopi Štiftar k mizi, pozvoni z zvončkom, na mizi
pripravljenim, stopi na stol, tako da je lahko vse prezrl, in
začne tako-le govoriti:

„Dragi bratje, ljubi prijatelji! Kaj je namen današ¬
njega shoda? Čemu sem vas prosil, da se zberete nocoj o
tej nenavadni uri na tem mestu? Glejte, ljubezen do vas,
ljubezen do vaših žen in otrok mi je velela, da vas skličem
na posvetovanje. Videl sem vaše trpljenje; gledal sem dan
na dan vaše muke; priložnost mi je bila dana leto za letom
zreti, kako vas zatirajo, in opazoval sem, kako se dobro
godi tistim, ki vas mučijo in tlačijo. Čudil sem se vašemu
potrpljenju in nemiren čakal trenutka, ko vam vzkipi pra¬
vična jeza, da stresete raz sebe neznosni jarem. Čakal sem,
a zaman! Gospodar vaš vas je obdeloval s škorpijoni, vi
pa se niste ganili. Trpeli ste in molčali, misleč, da to mora
biti tako, in da ne sme biti drugače. Jaz sem trpel z vami.
dokler mi ni rekel notranji glas: Tako ne sme iti dalje!

Reši sebe in reši druge! Dobil sem pogum in sioril sem
ta korak, ki je sicer nevaren zame, a tudi časten, kajti ni¬
sem ga storil iz dobičkarije ali lastne koristi, ampak iz lju¬
bezni do vas. Verjemite mi, da iz ljubezni do vas! Jaz bi
si lahko pomagal od tukaj vstran; dosti imam prijateljev po
svetu, ki bi mi stali na strani, in mogoče, da se v kratkem

32

tudi poslovim od vas — a predno grem, pokazati vam ho¬
čem pot, po kteri si lahko zboljšate žalostno svoje stanje.
To storiti se mi zdi dolžnost!

Vam vsem mora biti znan pregovor: Pomagaj si sam,
in pomore ti Bog! Trpeti, vedno trpeti in ničesar storiti
za zboljšanje svoje usode, to ni prav, ni Bogu dopadljivo.
Bog je stvaril človeka po svoji podobi; dal mu je um in
voljo; zato pa se ne sme dati brezvoljno vklepati v jarem,
kajti ako to stori, ni nič boljši od živali, s ktero gospodar
dela, kar in kakor hoče.

Marsikaj poučnega ste čitali v časopisu, kterega sem
vam bil razdelil pred osmimi dnevi. Nekoliko še hočem
pristaviti.

Vsak izmed vas je že slišal sveto resnico, da smo pred
Bogom vsi jednaki. Če je to res, potem je gotovo božja
volja, da smo ljudje tudi na zemlji kolikor mogoče jeden
drugemu jednaki. A zakaj temu ni tako? Odkod pride, da
smo otroci jednega in tistega stvarnika tako različni med
seboj ? Kako je to, da imajo nekteri vsega v obilosti, cla
žive dobro brez vsega truda, drugi pa trpe pomanjkanje,
dasi se mučijo svoj živi dan! Kako je to, da se jedni ve¬
sele, drugi pa jokajo; da jedni gospodarijo, drugi pa vzdi¬
hujejo v sužnosti ? Ako vse to le malo preudarjamo in pre¬
mišljamo, priti moramo do prepričanja, da to ne more biti
prav, da se to ne strinja z božjimi naredbami!

In izmed vseh trpinov naše zemlje, kdo je najhujši
trpin? Kteri izmed vseh stanov je najnesrečnejši, najbolj
zatiran stan? To, bratje moji, to je delavski stan, to je
naš stan! “

Te besede je govoril Štiftar s krepkim, povzdignjenim*
a ob jednem tresočim glasom, tako da je marsikteremu za-
utripalo srce.

„Naš stan, bratje moji,“ nadaljeval je govornik, „je
oni stan, ki je bil doslej najbolj zaničevan in najbolj teptan.
In vendar ga ni stanu, ki bi bil večjega spoštovanja in večje
časti vreden, kakor je delavski stan. Začudjenje se vam bere
na obrazih, neverjetna se vam zdi ta moja trditev, kaj ne?
In vendar je vse to gola resnica, kar govorim. Da, jaz vam
rečem, da je delavski stan prvi stan na zemlji, in o resnici
teh svojih besed vas hočem takoj prepričati! Poglejte ne¬
koliko druge stanove, ki so se vam doslej morda zdeli ime-
nitnejši, in preudarite, v čem imajo oni prednost pred va¬
šim stanom? Ali jim daje prednost to, da ne delajo, da.

33

lenobo pasejo in vendar dobro žive? Na čem slonijo vsi
človeški stanovi, če ne na delavskem stanu! Kdo bi živel
tisočere uradnike in toliko mestnih in drugih postopačev,
če bi delavca ne bilo? Le pomislite nekoliko! Ko bi na
primer vsi delavci vsega sveta na enkrat popustili delo in
rekli: „Mi ne delamo več“ — kaj bi se moralo zgoditi? Vsa
takozvana gospoda, od najvišjega počenši, pa do najnižjega,
ne bi imela kaj jesti, in ko bi se delavski stan le ne hotel
ganiti, ne preostajalo bi jim nič drugega, nego prijeti za
motiko in drugo orodje, pa delati. Koga imajo velikaši za¬
hvaliti za zlatnino in srebrnino, s ktero se ponašajo, za
dragoceno kamenje, ki se jim lesketa na prstih, in Bog ve
kje še. Delavec je izkopal dijamant, on ga je izbrusil in
obdelal ter mu podelil vrednost, 'ktero ima. in dragocene
krone, ki se blišče na glavah vladarjev, šle so vse skoz de¬
lavčeve roke! Kaj bi bil naš grajščak, ako mu odrečemo
mi svojo pomoč! Od česa je bogat? Ni li od naših žuljev
in krvavih srag naših prednikov? In če je temu tako, je
li potem prav, da nas tako zatira, da nam trga naše krvavo
zasluženo plačilo, da preganja vdove in otroke tistih, ki so
vse življenje trpeli zanj in zaradi njega prišli v prezgodnji
grob? Ne, ne, to je krivica, v nebo vpijoča krivica, ktera
se mora odpraviti! Dolgo časa je trpel delavski stan, dolgo
se je ravnalo z njim nečloveško, odslej mora bili drugače!
Prišli so medenj razsvetljeni možje, ki so mu pokazali, kako
se naj ubrani pijavk, ki so doslej sesale njegovo kri. Po
vsem svetu se zbirajo delavci in snujejo zaveze v obrambo
proti nasilstvu. In kar je pri tem naj večjega pomena, je
to, da te zaveze niso omejene na posamezne skupine, da
jedna zaveza ne gleda samo na svojo korist, temveč da ima
vedno korist vsega delavskega stanu pred očmi. Ves delavski
stan vsega sveta je takorekoč skupna armada, ki se na vseh
straneh bojuje zoper skupnega svojega sovražnika. Naj še
tako oddaljeni del te armade zmaga, to je zmaga vse vojske,
vsega delavskega stanu.’ In to se tudi dejansko kaže vedno
in povsod. Kjer se je delavcem posrečilo, povzdigniti se v
boljše razmere, ondi se boj zaradi tega še ne opušča : boju¬
jejo se temveč še naprej in skušajo dobrote, ki so jih pri¬
borili sebi, razširiti tudi na druge. Ako se je, postavim,
delavcem jedne tovarne ali jednega mesta posrečilo to,
da jim ni potreba sedaj delati na dan več kakor osem
ur za tisto plačilo, za ktero so morali poprej delati po dva¬
najst ur na dan, s tem še niso zadovoljni, temveč oni de-

Na krivih potih. 3

lajo na to, cla se delavni čas tudi drugod, po drugih me¬
stih in po vsem svetu prikrajša. V ta namen nabirajo med
seboj doneske in iz teh podpirajo potem delavce v onih
krajih, kjer se jim je še boriti za polajšanje svojega stanja.
To je pač bratovska ljubezen, ki veže delavca na delavca,
to je pač blago početje onih mož, ktere nekako zaničljivo
imenujejo „socijaliste“, a kterih se tako zelo boje vsi zati¬
ralci ubogega delavskega stanu. Bratje, ali ni zadnji čas,
da tudi mi pristopimo tej vsesvetovni zavezi? Ni li zadnji
čas, da si olajšamo svoj jarem, ki nas tako hudo žuli? Ali
naj še dalje molčimo in trpimo krivico ? Ne! Bodimo možje!
Pomagajmo si sami, in pomaga nam Bog! Cegavo je prav
za prav premoženje, ktero ima nakopičeno lastnik teli rud¬
nikov? Naše, rečem, in le naše! Vaši očetje in pradedje
so delali tu in množili bogastvo grajščakom in lastnikom
teh podzemskih votlin, onim grajščakom, kteri niso ves čas
svojega življenja počeli drugega, nego lenobo pasli. In zdaj
se godi jednako, kakor se je godilo pred sto in morda še
več leti. Mi delamo, jeden pa živi lepo, brez vsega truda
in bogati. Da, oni grad gori, in kar je v njem, vse to je
naše! Vaši pradedje in predniki so gradili ta grad, oni so
množili ondi nakopičeno bogastvo, imeli so tedaj pravico do
njega; to pravico pa ste podedovali po njih vi kot njihovi
potomci. Mi smo takorekoč solastniki vsega tega, kar je
okoli nas in nad nami. Zdaj pa recite, ali je prav, da vse
to uživa jeden sam?

Navedel sem že enkrat izrek, da smo pred Bogom vsi
ljudje jednaki; tedaj pa bi morali tudi vsi jednako živeti.
To, da je jeden bogat, drugi pa ubog, rodila je sama kri¬
vica. Prav za prav bi morali vsi ljudje jednako delati in
jednako živeti. Vse imetje bi se moralo jednakomerno raz¬
deliti med človeštvo, potem pa bi moral vsakdo jednako
delati in jednako uživati. Do tega seveda še ne pridemo
tako kmalu, a delati pa moramo vsi na to, da enkrat do¬
sežemo ta smoter. Pred vsem pa moramo hrepeneti po
tem, da si zboljšamo svojo usodo. Sedaj delamo po dva¬
najst ur na dan v teh zaduhlih, podzemskih ječah za borih
šestdeset novčičev. Odslej zahtevajmo od grajščaka, da nam
za osem ur plača po osemdeset novčičev. Ako naši zahtevi
ne ustreže, popustimo delo vsi kot jeden mož. Tako delajo
delavci povsod, in to je najboljše sredstvo, da se gospodje
bogatini omehčajo. Ako mu delo ustavimo, tudi kupčija ne
gre naprej, in godi se mu velika škoda. Podpora nam je

za ta čas zagotovljena, ko ne bomo delali. Le pisati treba,
in denar pride. Ako pa bode hotel grajščak postopati proti
nam s silo, no, potem nastopimo tudi mi še druga pota,
da mu upognemo pogum. O tem pa za sedaj še nočem
govoriti. Le vprašam vas še: ali si hočete svoje stanje zbolj¬
šati, ali hočete napraviti konec svojemu trpljenju?“

Rudarji so bili kar omamljeni od besed, ki so jih sli¬
šali. Vse se jim je zdelo tako resnično, kar jim je povedal
Stiftar! Kako to, da se jim niso že prej odprle oči? Kako
to, da niso že prej občutili, kar občutijo sedaj? Kako to.
da si niso bili že prej svesti svoje nesreče in žalostnih svojih
razmer? Kako jim je vendar sedaj vse drugače pri srcu!

Ko je Stiftar končal svoj govor, bilo je nekaj časa vse
tiho. Še le črez nekoliko trenutkov zakliče jeden izmed po¬
slušalcev v odgovor Štiftarjevemu vprašanju: „Hočemo!“ in
takoj se je ponavljalo iz sto grl: „Hočemo!' 1
„Ali ste z menoj vsi jedne misli ?“

„Smo!“ razlega se zopet in odmeva po podzemskih
votlinah.

„Dobro, veseli me, da sem naletel na take može. Pro¬
sim, ali želi še kdo kaj izpregovoriti ?“

Nato stopi Ivan, ki je ves čas pazljivo poslušal in
molčal, na sredo k mizi. Mirno se ozre okrog in reče: „Jaz
bi rad izpregovoril nekoliko besed.“

Stiftar gotovo kaj takega ni pričakoval, zakaj ako bi
ga bil kdo dobro opazoval, videl bi bil, kako je prebledel,
ko se je oglasil Ivan k besedi. Vendar si ni upal reči ni¬
česar. Vsi drugi so vprli v Ivana pazljivo oči, ko se
je pripravljal, da izpregovori. Začel je s krepkim glasom
tako-le:

„Kar nam je gospod Stiftar ravnokar razlagal, to je
na videz prav lepo in dobro. Na videz, pravim! Kajti ako
se o tem, kar nam je povedal, nekoliko natančneje premišlja
in preudarja, pokaže se stvar v vse drugačni luči. Les je
sicer, da se delavski stan marsikje zatira, in res je morda,
da se nam krivica godi. Dobro bi tudi bilo, da bi se nam
naše sianje olajšalo. Zoper to imam jaz ravno tako malo,
kakor vsi vi drugi. Ali vpraša se, ali je tista pot res prava,
ktero nam priporoča gospod Stiftar, da jo nastopimo.
Jaz mislim, da ni; jaz mislim, da po tej poti ne pridemo
do zaželenega uspeha!

Ne namerjavam odgovarjati gospodu Štiftarju na vse
posameznosti, temveč le glavnih stvarij se hočem dotakniti.

o *

• )

Navajal nam je resnični izrek, da smo pred Bogom vsi jed-
naki, potem pa je napačno sklepal iz tega. da bi morali
tedaj ljudje že tukaj na tem svetu biti vsi jednaki, in da bi
morali vsi jednako živeti in zemske dobrote uživati. Ali
tako umovanje in modrovanje je napačno. Ako nas vera
uči, da smo pred Bogom vsi jednaki, s tem se hoče le reči.
da nas bo Bog enkrat vse jednako sodil, da bo dobra naša
dejanja vsem jednako povračeval, a nas vse jednako kaz¬
noval za hudo. Na svetu se marsikaj temu ali onemu iz-
oregleda zaradi njegovega stanu, Bog pa ne bo poznal raz-
očka, ne med kraljem, ne med beračem. To se hoče po¬
vedati z izrekom, na kterega se gospod Štiftar tako rad skli¬
cuje, a nič drugega. Ge bi bila volja božja, da bi bili že
tukaj na svetu vsi ljudje jednaki, bil bi Bog gotovo svet
drugače uredil. A ravno nasprotno je res. Bog sam je
stvaril različne stanove, on je postavil cerkvene in posvetne
glavarje in nam zapovedal, da jih ubogajmo in se ravnajmo
po njihovih ukazih. Ako le-ti ne delajo vse tako, kakor bi
morali, to je njihova stvar; zato bodo oni dajali odgovor.

Jaz se delavskega stanu, ki je od malih nog tudi moj
stan. gotovo ne sramujem, a zaradi tega pa vendar ne bi
mogel trditi, da je delavski stan črez vse druge stanove na
svetu. Da je potreben, zelo potreben, temu nočem ugovar¬
jati, a da so od njega vsi drugi stanovi odvisni, on pa od
nobenega ne, to se mi ne zdi resnično. Res je, da so naši
očaki pripomogli, in da mi še dandanes pomagamo in pri¬
pomoremo k temu, da se lastniku teh rudnikov vekša bo¬
gastvo, a nespametno je misliti in trditi, da ima za to pre¬
moženje zahvaliti le nas, in da on ne more brez nas živeti,
mi pa lahko brez njega. Le pomislite, dragi prijatelji moji,
kaj bi počeli, ako bi se grajščak na enkrat naveličal kopati
rudo, ali pa vzemimo celo, da bi postali mi lastniki teh
rudnikov? Ali mislite, da bi nam kaj zalegli? Kaj pa bi
počeli z blagom, ki bi ga nakopali? Ali bi ga zamogli
spraviti v kupčijo? Verjamite mi, da ne. Treba je de¬
narja, treba je različnih pripomočkov, da se blago odda za
primerno ceno. Pri vsakem podjetju je res treba delavskih
moči j, a io samo ne zadostuje; treba je razun tega še nekaj
drugega, namreč denarja, ki te moči vzdržuje in gladi pota,
po kterih se razpečava blago. Le preselite se enkrat v duhu,
nazaj v tiste čase, ko so bili tukaj še le pričeli kopati in
liti  za rudo po zemlji. Sto in sto let je počivala ta ruda
v zemlji, in nihče je ni dvignil iz zemlje. Zakaj ne? Mi-

šiite li, ker niso vedeli za njo? O, ne, vzrok je bil najbrž
ta, ker nikogar ni bilo, da bi bil imel pripomočkov, ki so
potrebni za to; ker nikogar ni bilo, da bi bil imel denarja,
s kterim bi bil najel delavcev in jih plačeval, ali pa ni imel
volje za vse to. In ko se je začelo enkrat delati in kopati,
mislite li, da se je to kopanje takoj izplačalo? Leta in leta
je moral lastnik teh zemljišč plačevati delavce zastonj; leta
in leta je moral poskušati, kako bi spečal blago, predno se
mu je to posrečilo. Naši očaki, ki so tedaj tukaj delali,
bili so tedanjemu podjetniku gotovo hvaležni, da jim je dajal
zaslužka, ne da bi bil imel sam kaj dobička od tega. In
pomislite še nekaj! Kaj, ko bi se vse podjetje ne bilo po¬
srečilo ; ko bi se bilo pokazalo na enkrat, da ne sega daleč
žila rude, ki je dobro kazala ob površju zemlje? Koliko
in koliko tisočakov bi bilo tu splavalo po vodi! — Treba
je tedaj res delavcev pri takih stvareh, a treba je tudi jed-
nega, ki delavce vzdržuje, ki ima premoženje, in ki je tudi
pripravljen svoje premoženje tvegati za to. Podjetnik je od¬
visen od delavca, a nič manj in še bolj delavec od podjet¬
nika. Potrebna sta drug drugemu. Še bolj nerazumljivi
pa so mi drugi nauki gospoda Štiftarja. On misli, da bi
bilo najbolj pravično, da bi se vse premoženje in sploh vse
imetje, kar ga je na svetu, jednako razdelilo med vse ljudi.
To bi bilo lepo! Kam pa bi prišli? Ne glede na to, da
se mi zdi taka razdelitev neizpeljiva, nastati bi morali takoj
strašanski neredi. Mislite li, da bi bili potem res vsi ljudje
jednaki? Ali ne bi ostali še vedno nekteri dobri, drugi hu¬
dobni? In če bi temu bilo tako, kdo bi potem vladal, kdo
sodil, kdo dobre varoval pred hudobnimi? In koliko časa
pa bi bilo imetje jednako razdeljeno, ko vendar dva človeka
nista jednakih lastnostij! .leden je priden, drugi len, jeden
varčen, drugi zapravljiv! Že precej prvi trenutek po izvr¬
šeni razdelitvi bi imetje ne bilo jednako razdeljeno. In naj
bi se potem vedno in vedno delilo na novo? No, potem
je jasno, da bi morali pridni delati za lenuhe! Ali bi nam
to bilo po volji? Gotovo ne! Koga bi potem še moralo
veseliti delati, če bi moral od tega, kar si je s svojim tru¬
dom pridobil, odstopiti drugemu! Pa tudi to moramo po¬
misliti, da nimajo vsi ljudje jednakih darov. Bog jih je raz¬
lično razdelil. Jednega je stvaril za priprostega delavca,
drugemu je podelil sposobnost za umetnika; ta je zidar, oni
slikar; ta je jedva za pastirja rojen, drugi nam čita sveto
mašo. In ti naj bi potem vsi živeli v jednakih razmerah

in vsi imeli jednako plačilo? To bi bilo pač krivično.
Vsakdo mora biti za svoje delo plačan. Kar kdo zasluži, to
naj ima. In ravno iz tega, da je Bog svoje talente različno
razdelil, lahko sklepamo, da je hotel imeti različne stanove,,
in da je njegova volja, da je jeden podredjen drugemu, da
jeden vlada, a drugi da smo mu podložni.

S tem pa, kar sem povedal doslej, nikakor nisem hotel
reči, da se nam morda res ne godi kaka krivica. Tudi jaz
sem za to, da se trudimo zboljšali svoje stanje, toda po
drugi poti, kakor se nam je svetovalo. Poskusimo najprej,
morda pri grajščaku, kaj s prošnjo opravimo. Ako pri njeni
naš glas nič ne izda, potem imamo oblastnije, na ktere se
lahko pritožimo. Delavski stan ni sedaj več tako preziran,
kakor je bil. Tudi on lahko pride do pravice, ako je išče
tam, kjer je je sploh iskati. In ravno sedaj se resno pečajo
po vseh državah z vprašanjem, kako bi se pomagalo delav¬
skemu stanu. Pital sem, da se sklepajo nove postave, ki
bodo delavskemu stanu gotovo na veliko korist, kedar sto¬
pijo v moč. Postaviti hočejo namreč posebne nadzornike,
kterim bo naloga gledati na to, da se ne zatira delavec, da
dobiva primerno plačilo, da ima v gotovih časih potreben
počitek, in da se kolikor le mogoče odvrne vse, kar je škod-
jivo njegovemu zdravju. Ti nadzorniki bodo hodili od to¬
varne do tovarne, od rudnika do rudnika, in vsakemu bo
dano na voljo pri tistem se pritožiti, ako se mu godi kaka
krivica. Tudi namerjavajo napraviti posebne blagajnice, iz
kterih bode delavec dobival podporo, ako oboli, in zopet
druge, iz kterih se bo preskrboval svoj živi dan, ako bi se tako
ponesrečil, da bi ne bil nič več sposoben za delo. Pa tudi
vdove in otroci lakih, ki so v svojem poklicu storili smrt,
bodo dobivali podporo. In v te blagajnice bode delavec
plačeval le majhne prispevke; večjo polovico bode moral
plačevati delodajalec. Glede na vse to, mislim pač, da je
najboljše, ako še nekaj časa potrpimo, ko smo že tako dolgo
časa trpeli. Nikakor pa se ne dajmo zapeljati do kakih ne¬
premišljenih korakov. Nikar si ne delajmo sami pravice,
da se ne pregrešimo zoper postavo, in da se nam ne bode
treba pokoriti za to. Ge že treba, iščimo si pomoči in pra¬
vice pri tistih, ki so postavljeni za to, da nam je delijo.
To, prijatelji, bilo mi je pri srcu, to sem vam hotel pove¬
dati, to so moje misli. Bojim se, da ne bi zašli na kriva
pota, zato sem govoril. Ubogajte me, če hočete; jaz mislim,

39

da bo prav. Verjamite mi, da vam jaz le dobro želim. Storil
sem svojo dolžnost, zdaj grem. Zdravi! Lahko noč!“

Izgovorivši, odpravi se Ivan proti izhodu. Spomnil se
je Matijevega opomina, da se naj ne spušča v nikak boj,
in ravnal se je po njegovem nasvetu. Za njim so jo po¬
tegnili trije a i štirje rudarji, in tudi drugim se je bralo na
obrazu, kakor bi hoteli isto storiti. Kako lepo jim je prej
Štiftar govoril, a zdaj so morali priznati, da ima Ivan prav
in ne Štiftar.

Štiftar je takoj opazil, kak vtis so napravile Ivanova
besede. Kar tresel se je od jeze, in boječ se, da bi ne bi
njegov trud popolnoma brez uspeha, skočil je hitro zopet na
stol in zaklical z glasom, ki je pričal, kako zelo je razjarjen:
„Stojte! Počakajte! Še vam nisem povedal vsega!“

Rudarji, ki so se hoteli že vsuti proti izhodu, obstali
so zopet nehote. Štiftar pa je jezno vihtil desnico za Iva¬
nom in kričal: »Podkupljen je! Tako more govoriti samo
tisti, ki je podkupljen! Ha, ha! Gosposka nam bo poma¬
gala! Ali ste že kdaj slišali, da bi bila vrana vrani izklju¬
vala oči? C e hočemo čakati na pomoč, ki nam jo oblast-
nije obetajo, ne učakamo odrešenja do sodnjega dne! Saj
menda še niste pozabili, kar se je dogodilo pred nekterimi
dnevi? Koliko je od tega, kar smo pokopali dva od naših
bratov, ki sta storila tu pod zemljo žalostno smrt? Kdo je

kriv toga? Ni li grajščak? Zakaj ni

dal podpreti sten,
sem ga opozoril na
a kaj mi je odgo-
„Nič ne de, če vas

In od takega člo-

kakor bi bil moral storiti to! Jaz sam
nevarnost, ki nam vsem preti pri delu,
voril? Zaničljivo se je smejal in rekel:
vse vkup zasuje. Škode ne bo velike P
veka naj pričakujemo pomoči? Zakaj pa bi se brigal za nas?
Ali mislite, da se mu kaj zgodi, ker je zakrivil smrt dvel
naših bratov? Nič, vam rečem; stokrat nič! In vdovo ii
otroke je pognal neki tudi že po svetu. V osmih dneh mo¬
rajo zapustiti kočo ter iti beračit po svetu. Ali nas to ne
boli vse v srce, in se ne prigodi li ravno to lahko našim
ženam in našim otrokom? Je li mogoče še tako trinoštvo
zagovarjati? Ali ni nesramnost, če se nam svetuje, naj
prosimo grajščaka, da se nas usmili in nam zboljša naše
stanje? Pri takem človeku iskati usmiljenja? Jedino, kar
je umestno, to je maščevanje! Maščujmo se za krivico, ki
je zadela naša brata! Njuna kri glasno vpije po mašče¬
vanju, in njun duh ne najde poprej mini, dokler se nismo
maščevali nad onim, ki jima je skopal prezgodnji grob.


40

Bratje, obljubite mi, da ne pozabite smrti onih dveh, ki
smo jih pred kratkim zagrebli, in da ne pozabite, kdo je
zakrivil njuno smrt ! u

Stiftar si je bil nalašč za nazadnje prihranil ta do¬
godek. Vedel je, da mora to, kar je še vsem bilo tako živo
v spominu, in kar je bilo vsakega posameznika tako zelo
pretreslo, dobro služiti njegovemu namenu. Vedel pa je
tudi, da pri ljudeh, ki ne mislijo mnogo, zmaga vedno tisti,
kteri zadnji govori. Ni se motil. Rudarji, ki so pred
kratkim še dajali Ivanu prav, stali so zopet na Štiftarjevi
strani. Jedva je končal, čul se je že od vseh stranij klic:
^Nikdar tega ne pozabimo! Maščevanje, maščevanje! ; ‘

Stiftarju se je od veselja zaiskrilo oko. Ko se je hrup
polegel, reče zadovoljen: „Tako je prav, tako je lepo! Za
danes bodi zadosti. Kdaj se zopet snidemo, in kaj ukre¬
nemo, to vam dam pozneje na znanje. Sedaj pa vzemite še
to s seboj. Tu notri zveste še mnogo lepega in koristnega,
česar vam je treba vedeti. Ali glejte, da ne pride v roke
kakemu nepoklicanemu!“

Rekši, razvil je velik zavoj, ki ga je imel pripravljenega
na strani, in je da vsakemu posameznemu neko knjižico in
zopet nov časopis.

Potem so se začeli razhajati.

Ivan je bil že blizu doma, ko ga nekdo dojde.

„Hi, hi. hi, M  nasmeje se, ko je bil že čisto pri njem.

„Ali si ti? Dobro si jim povedal, dobro! Hi, hi, hi.“

Ivan ga je takoj po smehu spoznal. Bil je Mihec
Skopin. Ivanu ni bilo nič ljubo, da ga je došel, kajti Mihec
Skopin ni bil na dobrem glasu. Se manj pa mu je bila
hvala iz njegovih ust prijetna. Pospešil je tedaj korake, in
dospevši do domače koče, zavil je urno v njo, ne da bi bil
kaj izpregovoril s Skopinom.

Mihec Skopin pa je moral še dalje iti, kajti njegova
koča je bila jedna najbolj oddaljenih od rudnikov. Hodil
je počasi, kakor da bi se mu navzlic pozni uri nič ne mu¬
dilo. Govoril je nekaj sam s seboj, a sem ter tja se je na¬
smejal na glas: „Hihihi! u  Zdeti se mu je moralo nekaj po¬
sebno dobro.

41

VI.

Izda j a I e c.

• Ivan se je vlegel, pa se mu nikakor ni dalo spati.
Drugekrati je zaspal hitro, ko je prišel v posteljo, a nocoj
so mu rojile različne misli po glavi. Da Štiftar ne namer-
java nič dobrega, o tem je bil prepričan. Poprej se je vedno
izogibal drugih delavcev in ni nikdar kazal, da bi mu šlo
kaj do srca tuje gorje. Da, poprej je, kot tujec, vedno
kazal neko zaničevanje in mržnjo do delavcev domačinov.
Odkod na enkrat taka izprememba? Tako je mislil Ivan
sam pri sebi in se prevračal po postelji, ki mu to noč ni¬
kakor ni bila prav postlana. Crez precej časa zatisne ven¬
dar malo oči, a jedva je zadremal, vzdrami ga zopet neki
krik. Zdrzne se in posluša. Ne v6, ali se mu je sanjalo,
ali je res kdo klical. V tem hipu začuje znova vpitje:
„ Gori! Gori! "

Ivan plane po koncu in se opravi. Pogleda skoz okno.
in glej, grad je bil ves razsvetljen. Toliko je precej raz¬
ločil. da grad sam ne gori, a gorela so grajska gospodarska
poslopja. V tem sta se bila tudi vzbudila stric Matija in
Malka, ki sla spala na drugi strani. Prestrašena sta prišla
vprašat Ivana, kaj pomeni ta hrup zunaj. On jima reče.
naj bosta le mirna, ker ni blizu nikake nevarnosti. Pove
jima, da pri gradu gori. „Le pojdita zopet lepo spat! Jaz
pa grem gasit, če se bo dalo kaj opraviti."

In šel je, med tem ko sta Matija in Malka še nekaj
časa zrla proti gradu, a potem sta se zopet podala k počitku.

„To je Stiftarjevo delo,“ rekel je Ivan sam pri sebi,
ko je hitel proti gradu, kolikor so mu le noge dajale. „Ce
ni storil hudodelstva sam, povzročil ga je s svojim huj¬
skanjem. Bog zna, kdo seje dal tako daleč zapeljati? Da bi
le tudi kdo nedolžen ne trpel zaradi tega!"

Dospevši do pogorišča, najde razun grajskih hlapcev
in dekel le malo drugih ljudij, ki so pomagali gasiti. Tudi
pozneje je le malokdo še došel. Videlo se je, da ljudem ni
mnogo do tega, če grajščaku kaj zgori. Ivan se je lotil
takoj dela in delal na vse pretege. Imel je preblago srce.
da bi bil komu kaj slabega privoščil. Gorel je kozolec, ki
je bil napolnjen s prvimi poljskimi pridelki. Ker se je bila
malo poprej vlila huda ploha, ni se širil ogenj tako hitro

in hudo, kakor bi se bil, ako bi bilo suho. Tudi je za¬
čelo na novo deževati, in zato je šlo gašenje navzlic temu,
da je bilo malo gasilcev, še precej od rok. Kozolca samega
sicer niso oteli, a blizu stoječe skednje in hleve pa so ob¬
varovali ognja. Ivan se je vrnil še le tedaj proti domu, ko
je videl, da ni nikake nevarnosti več. Ker je bilo začelo že
vzhajati solnce, ko je prišel domu, ni se vlegel več; samo
omil in preoblekel se je, potem pa se je začel, akoravno
zelo truden, pripravljati na odhod v rudnike. Matija mu je
prigovarjal, naj bi danes ostal doma, da si odpočije, a Ivan
ni hotel tega storiti. „Če se jeden dan zamudi,“ tako si je
mislil, „pozna se na koncu tedna takoj pri plačilu . u

In odšel je. Med potjo pa so ga drugi delavci, kteri
so ga dohajali na potu proti rudnikom, nekako zaničljivo
popraševali: „No, ali si kaj gasil ?“

„Gasil sem, w  odgovarjal je Ivan neustrašeno. Oni pa
so se med seboj spogledovali in si nekako pomenljivo na-
mežikavali.

V rudnikih se danes, kar je lahko umevno, ni govo¬
rilo o drugem, kakor o ponočnem dogodku. Zlasti opoldne
pri jedi so se razgovarjali o tem. Cula se je marsiktera
opazka, iz ktere se je dalo sklepati, da je Štiftarjeva beseda
padla na rodovitna tla. Na Ivana pa so letele zbadljive be¬
sede zaradi tega, ker je gasil. A on se ni mnogo zmenil
za to. Bil si je v svesti, da je storil svojo dolžnost, zato
na nobeno stran ni ničesar odgovarjal. Použivši svoje ko¬
silce, vstal je s svojega navadnega mesta prej, kakor je bilo
čas. Počival je še na strani nekoliko časa, dokler ni dal
zvonec znamenja, da je treba zopet na delo.

Mihca Skopina pa danes ni bilo v rudnikih. Ob času,
ko je mislil, da so že vsi rudarji pri delu, plazil se je po¬
časi v breg proti gradu. Težko je sopel in glavo je imel
povešeno, tako da je bil videti še manjši, kakor je bil v
resnici. Morale so mu važne misli rojiti po glavi, kajti
večkrat je obstal in se zagledal v tla. Bil je Mihec suh. sla¬
boten možiček. Star le malo črez štirideset let, bil je vi¬
deti veliko starejši. Na glavi ni imel mnogo las, in še ti
so bili že dokaj osiveli. Izpod nizkega, razoranega čela so
se mu bliskale drobne, hodeče oči. Stale so mu iz jam
tako nekako, kakor raku. Nos mu je bil tanek, a neizmerno
dolg in grbast na sredi. Od nosa počenši, pa so se mu
vlekle globoke gube po velih licih, tako da se je zdelo člo¬
veku, ako ga je gledal v obraz, kakor da bi zr v netopir-

43

jeve perotnice. Lep tedaj Mihec ni bil. A imel je na sebi
še druge napake. Nič ga ljudje niso kaj spoštovali. Mnogo
slabega so si pripovedovali o njem. Morda tudi več. nego
je bilo res. V nekem oziru pa mu niso delali krivice. Imeli
so ga za velikega skopuha, in to je bil v resnici. Rekali
mu zaradi tega navadno tudi niso Mihec Skopin, temveč
Mihec Skopuh. In ta pridevek je povsem zaslužil. Novčič,
ki je prišel v njegovo pest, ni zlepa zopet videl božjega
dne. Niti najpotrebnejšega si ni privoščil. Denar mu je bil
črez vse na svetu. Daši je bil navaden rudar in ni imel
nič več zaslužka, nego drugi, vendar je bil tekom let spravil
že lepo premoženje skupaj. Od 60 novčičev, ki jih je služil
na dan, potrosil jih morda niti 20 ni, a vse drugo je pri¬
hranil. Vsakega pol leta je nastopil enkrat daljno pot v
glavno mesto, kjer je naložil prihranjene novce v hranilnici.
Daši je porabil sem in nazaj skoro dva dni. vendar ni po¬
trosil na vsej poti deset novčičev. S seboj je vzel četrt
hleba črnega kruha in pa kuhanega fižola; če si je potem
še v mestu kupil za groš starih žemelj na trgu, to je bilo
vse, kar je porabil. Prenočeval je pa pod kakim kozolcem
ali v kakem skednju. Kmetom ni rad posojeval denarja.
Bal se je, da bi ne prišel obenj. V zemljiški knjigi se
namreč sam ni spoznal, a drugih ni hotel popraševati, ker
je mislil, da bi jim moral kaj plačati za to. Sem ter tja
pa se je vendar primerilo, da je komu kaj posodil, a tedaj
je odtegnil že naprej velike, nečloveške obresti. Gorje mu,
kdor se je nataknil nanj! Zato so pa tudi trdili o njem,
da ne bi bil zveličarja izdal, kakor Judež Iškarijot, za tri¬
deset srebrnikov, ampak za tri.

Imel je Mihec Skopin čudno navado, da se je večkrat,
navide>*io brez vsega vzroka, smejal naglas. In to pogosto
tudi v večji druščini. Bilo je videti, kakor da bi nikdar ne
poslušal pomenkov drugih ljudij. Gledal je navadno v tla
in se pečal s svojimi mislimi, in kedar se je kaj prijetnega
spomnil, pa mu je ušel njegov zoperni: „Hi, hi, hi !“ Bil
je ta njegov smeli tako poznan, da ga ljudje niti po imenu
klicali niso. Ne da bi kdo rekel: „Mihec gre,“ temveč dejal
je: „Hihihi pride,“ in vsakdo ga je razumel.

Oženjen Mihec ni bil. Bog zna, zakaj ne. Nekteri so
trdili, da iz same skoposti ne, ker bi mu bilo potem še
ženo rediti. Drugi pa so zopet pravili, da je pač že mnogokje
poskušal svojo srečo, pa da mu je doslej še povsod izpodletelo.
No, mi vemo iz gotovega vira, da so ti zadnji bolj prav

44

imeli, kakor prvi. Mihec je bil res skop, da niti sebi ni
privoščil grižljeja, kaj še le drugim, a ženo bi bil pa vendar
rad imel, in sicer še zelo rad. Razun denarja mu je bila
ženitev, in sicer leta in leta na mislili. Najljubše bi mu
seveda bilo, ako bi bil dobil tako ženo, da bi bila prinesla
nekaj s seboj, in pa da bi bila povrh še mlada in ljuba.
Sicer upanja ni bilo mnogo, da bi se mu kdaj posrečilo kaj
takega, poguma pa vendar še ni izgubil. Mislil je tako-le
pri sebi: „Čeravno nisem več tako mlad in nisem morda

jeden najlepših, zato pa imam pod palcem nekaj, in to tudi
ni kar si bodi!"

Tako je mislil večkrat Mihec, in kedar se je prav glo¬
boko zamislil v zakonski stan, tedaj so se mu nehote raz¬
tegnila usta, in čul se je njegov: „Hihihi!“

Tudi danes, ko je sopihal v breg, zasmejal se je več¬
krat na glas; vendar ta čas ni mislil samo na ženitev, tem¬
več tudi nekaj drugega mu je še rojilo po glavi.

Prišel je bil do ondod, kjer se s ceste krene k studencu.
Nekoliko se je bil zasapil, akoravno ni prehitro stopal. Hotel
si je tedaj malo oddahniti. Obrne se proti studencu, da bi
se na klopi nekoliko odpočil. Ko pride do izvirka, bila si
je ravno Malčka dela vrč sveže vode na glavo ter se od¬
pravila proti domu. Odkar jo je bil oni večer grajščak na¬
padel, ni hotela več o mraku k studencu. Po dnevu je bila
bolj brez skrbi.

„1 kam pa tako hitro, Malčka," nagovori Mihec dekle,
zagledavši ga.

„Domu, Mihec, domu ! u  odvrne Malčka in hitro odide.

Mihec pa je gledal nekaj časa zamaknjen za njo. Oči
so mu še bolj izstopile, nego so mu že stale po navadi. „Ti
šmencano dekle, ti, u  reče, ko se mu je bila Malka že skrila
za ovinkom; „kako si vendar brhko! Mihec, to bi bilo kaj
zate — pa ne bo nič, ima ga že! Pa če bi bilo dekle pa¬
metno — kaj bi ji bilo pri meni ? Na same roke se ženiti,
to je pač žaltova. E, škoda, Mihec, da si že siv! No, pa
če bi ji rekel: Glej, nekoliko tisočakov pa le imam, Bog

zna, če ne bi kaj opravil. Kaj bo s tistim Ivanom! Denar,
denar, ta kaj velja! Denar —• no, denar — doslej sem ga
težko služil, kaj, ko bi se dalo enkrat kaj z manjšim tru¬
dom pridobiti. Hm, nocoj je gorelo! Kdo je zažgal? Vem.
da bi grajščak nekaj dal, ko bi to vedel. Sicer tudi jaz ne
vem, ali sled imam! Nemara, da bi grajščak tudi za ta sled
nekaj dal, če mu ga pokažem. Hi, hi, hi, prav je, da je

gorelo! Kakor nalašč je to prišlo. Ne samo lep in mlad,
tudi bogat mož nekaj velja. Pa pojdimo poskušat, morda
se le kaj dobi!*

In napotil se je zopet dalje proti gradu.

Dospevši do pogorišča, ustavi se. Grajski hlapci so
še imeli vedno dosti posla z gašenjem. Gim bolj so raz¬
kopavali, tem rajši je švignil zopet plamen iz podrtin. Mihec
stoji in gleda. „Hm, hud ogenj je bil,“ izpregovori črez.
nekoliko časa.

„Hud,“ odvrne nevoljno jeden izmed hlapcev.

„Tega pa ne veste, kdo je zažgal, hi, hi, hi, u  zasmeje
se Mihec.

„No, pa ti menda tudi ne/ zavrne oni hlapec, ki mu
je bil poprej odgovoril.

,,I kaj veš?“ oglasi se drugi hlapec; „morda je bil pa
sam zraven!“

„Ce bi pa to bilo/ reče zopet prvi, „potem ga precej
v to žerjavico posadimo in ga pustimo tako dolgo notri, da
se lahko sam svoje pečenke naje. w

„Oh, pa bo lačen,“ oglasi se tretji. „Ali ne vidite, da
je tak, kakor bi ga bili iz dimnika sneli ? u

In vsa družba se je glasno zasmejala.

Mihcu so pa kar lasje vstajali, kolikor jih je še imel,
ko je slišal hlapce uganjati svoje burke. Bil je od nekdaj
bolj zajčje narave in se je bal, da bi si res ne dovolil kdo
kake šale z njim. Posegel je tedaj hitro vmes: „Tisto pa
že ne, da bi bil jaz zraven, jaz že ne — pa, ali so gospod
grajščak doma?“

„Doma. Kaj pa hočeš ? u

n Kaj hočem ? E — no, nekaj bi gospodu rad povedal.
Ali se gre lahko k njim? w

„Lahko greš, če te noge ne bolijo. Nazaj pa ti najbrž
itak ne bo treba hoditi. Le toliko glej, da ne boš po stop¬
nicah pobiral svojih kostij, kajti srečen boš, če ti nobena
kam ne odleti. “

„1 pa menda vendar niso tako hudi gospod grajščak?“

„Pa poskusi! Prideš mu ravno prav za zajuterk/

Grajščak je bil res človek strašno hude jeze. Že marsi¬
koga, zlasti izmed poslov je poškodoval v svoji togoti. Po¬
ravnal pa je tako reč vselej z denarjem, da se mu ni bilo
treba zagovarjati pri sodniji. Mihec je bil v hudi stiski. Ali
bi šel, ali ne bi šel? Od svojih kostij bi se ne bil še rad
ločil, in skoro bi se bil že vrnil. Hud boj se ga je lotil,

46

vendar končno je zmagala njegova pohlepnost. Misel, da
bi se dalo kaj zaslužiti, pregnala mu je boječnost. „Pa ven¬
dar grem,“ rekel je in se obrnil proti gradu.

Srce mu je utripalo, ko je prestopil kameniti prag v
gradu. Počasi in previdno je stopal po širokih stopnicah.
Še nikoli ni hodil tod, kajti grajščak ni trpel, da bi kak
nepoklican človek prihajal v grad. Včasi se je Mihcu kar
noga ustavila, da ni mogel naprej. Z odprtimi usti je sapo
lovil in se plašen oziral kmalu v strop, kmalu v tla. Ko
končno vendar dospe na vrh stopnic, ozre se nazaj. Zakaj,
to je pač težko uganiti. Se je li hotel vrniti, ali pa se je
hotel le prepričati, kako visoko bode padel, ako ga grajščak
vrže črez stopnice, ni nam možno z gotovostjo povedati.
Vsekako pa je bil zdaj v veliki zadregi. Toliko vrat je bilo
na vse strani, da kar ni vedel, kterih bi se lotil. Ravno je
hotel pri jednih prijeti za kljuko in poskusiti svojo srečo,
ko pride sluga po hodniku. Zagledavši Mihca, popraša ga
osorno: „ Kam hočeš

„1, h gospodu grajščaku sem rekel, da bi šel, pa ne
vem, skoz ktera vrata bi pogledal, ko jih je toliko.“

„Kaj hočeš gospodu grajščaku ? u

„Nekaj prav, prav imenitnega jim imam povedati . u

„Čakaj l u  veli sluga in odide.

Sluga je šel grajščaka poprašat, ali sme pustiti Mihca
predenj. Nevoljno se je obrnil grajščak proti slugi, ko je
ta stopil v njegovo sobo. Videlo se mu je, da je preteklo
noč malo spal, kajti bil je ves prepaden, in stopal je ne¬
mirno sem ter tja, kar je pričalo o njegovi razburjenosti.
Sluga je, stopivši v sobo, malo postal, misleč, da ga popraša
grajščak. čemu je prišel. Bal se je ga motiti v njegovih
mislih. A ko se temu le ni zljubilo, da bi ga bil poprašal,
stopil je sluga nekoliko bližje k njemu in rekel: „Neki človek
prosi zunaj, da ga pustim pred vas, rekoč, da vam ima
nekaj važnega povedati. Kaj mu naj odgovorim

Grajščak obstane nekoliko in pomolči, potem pa, česar
sluga ni pričakoval, ukaže, da naj dovede prišleca predenj.
Grajščak ni bil sicer nič kaj pri volji, razgovarjati se s kom.
a prešinila mu je takoj misel glavo, da mu morda napove-
danec pove kaj o zločincu, ki mu je zažgal gospodarska po¬
slopja. In v tem trenutku ni nič bolj želel, kakor priti za-
žigalcu na sled. Njegovo srce je hrepenelo po maščevanju.
Vedel je, da ima sovražnike, in prepričan je bil, da ogenj
ni nastal po nesreči. „0, ko bi ga dobil jaz v roke! -  tako

47

JJ

je grajščak ves čas ponavljal pri sebi in se grizel v ustne;
to bi mu vrat zavil!"

Mihec je strašno nerodno prikrevsal v krasno sobo, po
kteri se je izprehajal grajščak. Vrata mu je bil sluga odprl,
a moral jih je tudi zapreti za njim, kajti Mihec je držal z
obema rokama klobuk za široke kraje, vrteč ga pred seboj,
tako da bi mu še ne bilo mogoče prijeti za kljuko. Sicer
je pa pri visoki gospodi tudi navada, da sluga vrata odpira
in zapira, in Mihcu se tedaj to tudi ne more tolikanj za¬
meriti. Stopivši v sobo, ni se menda prav zavedel, kje je;
kajti pripognil se je s koleni, kakor v cerkvi, in potrkal se
je tudi prav ponižno po prsih.

Grajščak ga je molče gledal. Mihec pa kar ni vedel,
kam bi se dejal. Zijaje se je oziral na vse strani; vzdih-
nivši nekolikokrat prav globoko, kakor bi hotel s tem po¬
kazati svoje začudjenje nad nenavadno lepoto, zasmejal se
je po svoji stari navadi in rekel: „No, lepo pa je res pri

vas, lepo!"

Grajščaku ta začetek ni bil nič kaj po volji, in da ga
ni gnala radovednost, kaj mu ima povedati, brez dvombe bi
se bilo Mihcu tako zgodilo, kakor so mu obetali hlapci.
Tako pa se je grajščak premagal in ga, če tudi z dokaj
osornim glasom, ogovori :

„Kaj hočeš? Cernu si prišel? Le hitro opravi, kar
imaš ! M

Mihec pa ni znal z grajščakom nič drugače govoriti,
kakor poprej s hlapci; zato je pričel:

„Pri vas ste imeli pa ogenj sinoči!“

„Če nimaš nič drugega povedati, kakor to, kar sami
bolje vemo, kakor ti, potem glej, da se spraviš, odkoder si
prišel," zavrne ga razljučen grajščak.

Mihcu pa se je dobro zdelo, da ga grajščak še ni
zgrabil za vrat in vrgel črez stopnice. Akoravno je grajščak
osorno govoril z njim, rasti mu je začel vendar pogum. Bil
je vsekako toliko bistroumen, da je slutil, grajščaku je ven¬
dar nekaj ležeče na tem, da zve skrivnost, ki mu jo ima
razodeti.

«Hi. hi, hi," zasmejal se je zopet lakisto po svoje in
rekel: „Pa nič ne veste, kdo je zažgal?"

„A ti pa veš, ka-li?" reče grajščak z na pol zaničlji¬
vim, na pol zvedavim, vendar mnogo mehkejšim glasom,
kakor je doslej govoril z njim.

„Ne vem, ali pa vem," odgovori Mihec skrivnostno.

48

Grajščak postoji pred njim, in z obraza se mu je brala
radovednost. „Tedaj povej, kar veš!" reče mu.

„Gospod, to ni kar tako. Povej! to se lahko ukaže.
Ali povedati in si nakopati kar sto sovražnikov na glavo,

to ni. kar si bodi. u

§

„Kaj, sto sovražnikov? Kaj blebetaš?"

„No, sto; nekaj več, ali manj!"

„Kako vendar to?" poprašuje grajščak, čim dalje ra¬
do - vednejši.

„Gospod, vse vam povem. Povem vam tudi, da ste v
veliki nevarnosti, hi, hi, hi, ali —,“ tu se je Mihcu beseda
ustavila. Zvedavo je vprl v grajščaka svoje oči, kakor bi
se hotel prepričati, mu li sme razodeti srčne svoje želje, ali ne.

Grajščak pa je takoj uvidel, kam pes taco moli. Je¬
zilo ga je na tihem, da mora takega človeka moledovati za
skrivnosti. Vendar njegova radovednost je bila že toliko
vzbujena, da se ni mogel kar tako, tebi nič, meni nič, otresti
Mihca. In pa želja po maščevanju mu tega ni pripuščala.

oamet-
i brex

Po kratkem molku izpregovori: „Ge mi imaš res kaj
nega povedati, ne boš mi tega storil zastonj. Boc
skrbi, plačam te popolnoma, kakor zaslužiš."

„To, gospod, ni mi zadosti! Kdo ve, kako bi vi moje
zasluženje cenili. Ko bi vam vse lepo razodel in povedal..
potem naj se pa pod nosom obrišem, kaj ne — hi, hi, hi r

j te mi napreij

tako neumen ni Mihec Skopi n, ne!
nekaj, potem vam pa povem!"

V grajščaku je kar kipelo od jeze
Zvedeti mora, kaka nevarnost mu preti. Premaga se tedaj
ter reče: „Govori, koliko zahtevaš?"

A kaj je hotel?'

Mihec je postajal od trenutka do trenutka bolj srčen.
Daši njegovi možgani niso bili Bog ve kako razsvetljeni, bil
je vendar toliko bistroumen, da je takoj izprevidel, kako
zelo stvar zanima grajščaka. Stopi tedaj za korak bližje k
njemu in mu reče: „Gospod grajščak, kar vam imam po¬
vedati, to je za vas tolike vrednosti, da se preplačati ne
cla. Vendar, ker vas imam rad, povem vam vse, ako mi
odštejete sto goldinarjev, hi, hi, hi, samo sto goldinarjev."

V Mihcu se je kar vse smejalo, ko mu je plavalo to¬
liko denarja pred očmi.

Grajščak ga debelo pogleda in mu reče: „Mož, ti

si drag!"

„Nič drag —

ako vam je vaše življenje drago!"

49

Grajščak odpre predel pri svoji pisni mizi in vzame
šop bankovcev iz njega. Mihec se je po vsem životu
stresel, videč toliko denarja. Oči so mu stopile izpod čela,
in kar sapo mu je jemalo. Grajščak odšteje petdeset gol¬
dinarjev in mu jih izroči. „Kedar poveš, dobiš še drugo
polovico!“

X • . . .. ...

Mihec pobere denar in se tako zamisli v bogastvo, da
skoro pozabi, da mu je denar še zaslužiti, in grajščak ga
je moral opozoriti na njegovo dolžnost. Ko je spravil denar
v najbolj skriti žep, ki ga je imel, jame potem na drobno
razkladati in pripovedovati, kaj se je prejšnji večer vršilo v
rudnikih. Povedal je grajščaku tudi, kako so mu rudarji
prisegali maščevanje, in ni pozabil omeniti, da je bil si¬
nočnji požar najbrž prvi poskus tega maščevanja. Ali ne¬
česa pa Mihec ni hotel povedati, tega namreč, kako je Ivan
rudarje svaril, da se naj nikar ne dado zapeljati. Mislil si
je : „Ako to povem, izgubi sinočnja zarota precej nekoliko
na svoji veljavi!“ In pa še nekaj je bilo. Ivan Mihcu ni
bil nič kaj pri srcu. Da bi ga sedaj brez potrebe hvalil!
Cernu? Sicer se Mihec še ni jasno zavedal, zakaj Ivana
sovraži, vendar čudno je bilo to, da se je vselej, kedar mu
je ta prišel na misel, spomnil tudi Malke, in nasprotno. Naj¬
brž je bila tedaj Malka kriva, da ni mogel trpeti Ivana.

Da je grajščaka Miličevo pripovedovanje zelo zanimalo,
mislimo si lahko. Osupel je bil, kajti kaj takega ni priča¬
koval. Ko je Mihec jenjal pripovedovati, hodil je nekaj
časa nemirno po sobi gor in dol, ne da bi bil kaj izpre-
govoril. Dvoji! ni sedaj nič več o tem, kdo je zažgal. Storil
je to gotovo kdo izmed tistih, ki so se udeležili sinočnjega
shoda. „Tako? ;<  mrmral je sam pri sebi. „Tedaj že tudi
tukaj socijalizem dviga svojo glavo? Ali čakajte, jaz vam
pokažem l u  In grajščaku je bilo videti, kakor bi se ga bilo
hipoma polotilo veselje. Veselilo ga je, da se bode mogel
maščevati. Prav mu je bilo, da ni bil jeden sam zločinec.
Jeden sam bi mu bil premalo. Kako bi si nad jednim sa¬
mim mogel ohladiti toliko jezo! Čim večjih je, tem boljše!
In zdajci je imel napravljen ves načrt, kako bo spravil vse
v ječo, ki so se mu grozili prejšnjo noč, a njih žene, otroke in
sorodnike pa pognal po svetu. Srce se mu je smejalo pri
tej misli. Zadovoljen se obrne proti Mihcu in mu reče:
.Dobro, zaslužil si stotak!' 4  ter mu vrže še petdeset goldi¬
narjev tjakaj. Mihec je mislil, da se mu sanja, ko je še
drugi petdesetak spravljal v žep. Njegove nade so se izpol-

Na krivih potih. 4

50

nile v obilnejši meri, kakor je kdaj pričakoval. Vendar si
je začel takoj očitati, zakaj ni zahteval še več. „Kdo ve,
ali bi mi ne bil grajščak dal tudi dve sto goldinarjev,“ tako
je mislil Mihec in se kesal, da si ni dal dražje plačati svo¬
jega izdajstva. Vendar končno se potolaži, češ, saj še ni
vseh dnij konec. Morda se še pozneje ponudi priložnost,
spraviti kaj iz grajščaka.

Grajščak je hodil, v svoje misli vtopljen, urno po sobi
gor in dol, ne meneč se dalje za Mihca. Videč to, začne
se ta pomikati proti vratom. Mislil si je: „Cim prej si

zunaj, tem boljše! Dokler si tukaj, more se grajščak še vedno
skesati ter zahtevati denar nazaj.“

Prime tedaj za kljuko in se hoče kar tako tiho spla¬
ziti skoz vrata. Toda v tem hipu je morala priti grajščaku
kaka posebna misel, kajti obrne se proti njemu in ga vpraša:
„Kaj pa tisti fante, ki stanuje v Matijevi koči — če se ne
motim, kličejo ga za Ivana — ali ni bil tudi tisti zraven?**

Mihcu je stopil mrzel pot na čelo, ko je čul to vpra¬

šanje. „0e zdaj povem,“ tako si je mislil, „kako se je Ivan
prizadeval rudarje odvrniti od krivega pota, zdela se bo

grajščaku vsa stvar takoj manj nevarna, in zahteval bo

morda precej petdeset goldinarjev nazaj.“ Odgovoril je tedaj
dvoumno :

„Je bil zraven, in ni bil.“

„Kako to?“ vpraša začudjen grajščak.

„Bil je zraven, pa je šel poprej vstran.“

„ Zakaj?"

„No, menda mu ni bilo nič kaj po volji to zborovanje,
vsaj govoril je tako. M

Te besede so Mihcu bolj ušle, kakor pa jih je mislil
povedati. Vendar sedaj se ni dalo nič več popraviti.

„ A, 'tako! Ta je tedaj tudi kaj govoril? Pa nisi o
tem prej čisto nič omenil. Pa kaj je govoril, povej! 1 *

»Nič slabega za vas! u

„IIm!“ zagodrnja grajščak. „Pa v ljuknjo ga bodemo
vsekako vtaknili, ali ne?"

Mihec ostrmi. Kaj takega ni pričakoval. r Ne vem,
ali pojde," odgovori. „On je druge miril in svaril,** pristavi
še na pol glasno.

„I)ruge svaril ?“ povzame grajščak. Nič mu ni bilo
prav to slišati. Ivana bi se bil rad iznebil, (le se mu po¬
sreči Ivana spraviti v ječo, no, potem se bo dalo z Malko
pač vse drugače govoriti. Tako je mislil grajščak. Vendar

51

zakaj mu Mihec ni nič hotel povedati o tem ? Zakaj ni po¬
prej nič omenil, da je Ivan druge svaril? Nekaj mora ti¬
čati za tem. Kaj, ko bi Mihec ravno zaradi Malke ne bil
Ivanov prijatelj! Stopi k njemu, pogleda mu ostro v oči
in ga vpraša: „Ali si ti oženjen?“

„Na-k, jaz nisem oženjen,“ jecljal je Mihec, in rude-
čica mu je preletela bleda, upadla lica.

Sedaj je bil grajščak še bolj potrjen v svoji slutnji.
„Ali ni tisti fante ženin ?“ nadaljuje. »Poznaš li ono de¬
kletce, a? Če se ne motim, je prav ljubezniva stvarica. u

„Poznam jo, poznam," jeclja zopet Mihec, in rudečica,
ki mu je bila ravno tako hitro izginila z obraza, kakor mu
je bila prišla, prešine znova njegova lica. Grajščak je bil
sedaj za trdno prepričan, da je zadel pravo. Sicer se je
jedva smeha vzdrževal, ko si je predstavljal, kaka dvojica
bi to bila, Malka in Mihec, vendar je nadaljeval: „To bi

bilo kaj zate, Mihec! Zadnji čas je, da se oženiš. Pa se¬
veda, zdaj je oni na poti. Tega se je treba prej odkrižati,
potem že pojde!“

Po Mihcu je vse kipelo, ko je čul te besede. Grajščak
je govoril, kakor da bi mu bile vse njegove misli in želje
znane. O, kako bi bil rad, da bi bil mogel tudi Ivana za¬
tožiti! Hudi duh mu je že prej šepetal na uho, naj tudi
Ivana obdolži, a zmagoval je vendar še glas vesti v njem.
A zdaj ? Polotil se ga je hud boj, in niti besedice ni mogel
spraviti iz ust.

Grajščak pa se je zadovoljno smejal, videč, kako dobro
je pogodil Miličevo notranjost. „Je že moj!“ mislil si je
in je zopet začel:

»Mihec, vse pojde, vse. Le nikar ne obupavaj! Jutri
morava v trg do sodnije. Odpravi se zgodaj, tako da bodeš
ob deveti uri že tam. Jaz se pripeljem za teboj. Pred sod¬
nijo se snideva. Pred sodnikom boš še enkrat povedal, kaj
se je dogodilo sinoči. Navedel boš tudi kolikor mogoče na¬
tanko imena tistih, ki so se udeležili shoda. Zlasti pa ne
smeš pozabiti povedati tistih, ki so govorili. Govorila sta
Stiftar in pa tvoj tekmec, Malkin ženin — Ivan! Zapomni
si to in pomisli, kako bi bilo prijetno zakonsko življenje z
Malko! Ali si slišal, kaj sem rekel ?■ Ali prideš jutri k sodniji?*'

»Pridem ! u  odgovori Mihec v misli vtopljen in odide.

Grajščak pa si je vesel mel roke. »Ni nesreče brez
sreče, “ mrmral je, odhajajoč v drugo sobo.

4 *

52

VIL

Mihec Skopin prvič v svojem življenju ni mogel za¬
spati. Denar, ki mu ga je bil odštel grajščak, ni mu delal
veselja, dasi je tolikanj hrepenel po njem. Neki notranji
glas mu je očital, da je za denar izdal svoje tovariše. Ako
bi bil ovadbo napravil iz tega namena, da bi preprečil hu¬
dodelstvo, ne bila bi se mu oglašala vest tako neprijetno v
prsih. A storil je to iz gole dobičkarije, iz samega hlepen ja
po denarju. Da je to grdo, čutil je tudi Mihec Skopin. Pa
še to ga je skrbelo, da mora jutri k sodniji. Da si bode
take sitnosti nakopal na glavo, tega niti mislil ni. Včasi
mu je bilo, kakor da bi kar moral h grajščaku nazaj, da
mu vrne denar, ki mu je tako težek kamen navalil na srce.
Večkrat je vstal v temni noči in težko čakal, da bi že zarija
posvetila izza gor. A noči ni bilo ne konca, ne kraja. Ko
se je končno vendar začelo svitati, vstal je ves zmučen po
orečuti noči. Posegel je v skrinjo po denar, kamor ga je
bil shranil zvečer. Dvignil je pokrov s trdnim sklepom, da
nese denar grajščaku nazaj, a ko je v roki držal tiste lepe
podobice, na ktere je tolikokrat in s takim poželenjem mi¬
slil, začel je zopet omahovati. Jeden stotak je vendar lepo
premoženje. Koliko bi moral trpeti, da bi ga spravil skupaj!
In kdaj bi se mu ponudila zopet priložnost, zaslužiti ga
tako lahko! Začel si je znova prigovarjati, da je prav
ravnal, in da si je pošteno pridobil denar.

Čudno je, da se v temni noči vest vse hujše vzbuja,
nego po dnevu. Po noči je videl Mihec vse mogoče stra¬
hove, sedaj pa mu je začel zopet rasti pogum. Spravil je
denar lepo v skrinjo in jo dobro zaklenil, ključ pa dejal pod
pisker na polici. Nič več ni mislil na to, da bi ga ponudil
grajščaku. Odpravil se je k sodniji. Bil je dosti prej pred
sodnijskim poslopjem, kakor je bilo treba, in moral je dolgo
čakati na grajščaka. Ob določeni uri pa se pripelje ta v
krasni svoji kočiji z dvema lepima konjema. Izstopivši, pri¬
jazno pozdravi Mihca, potem ga pa smehljaje popraša: „No,
Mihec, ali si že kaj govoril z Malko? Ko sem se peljal z
doma, videl sem jo iti k studencu. To ti je dekle, Mihec,
in ta bo tvoja žena, pomisli, ako si pameten!' 4

Mihca je pretresalo po vsem životu, ko je čul govoriti
o Malčki. Temno se mu je delalo pred očmi, in ni vedel,

55

se mu li sanja, ali je res, kar pravi grajščak, Malčka, da
bo njegova!

Grajščak pa ni čakal odgovora na svoje vprašanje,
temveč mu reče: „Zdaj pa le pojdiva, Mihec, h gospodu

sodniku. Le glej, kako boš govoril! Povej vse natanko,
kako so meni grozili in pretili, in kako so mi obetali ma¬
ščevanje. Povej tudi svoje prepričanje, da ni nikdo drug
zažgal, kakor jeden onih. Pa tudi tega ne pozabi po¬
vedati, kdo je govoril. Saj tega menda še nisi pozabil?

Govorila sta Štiftar in pa-Ivan, veš, tisti Ivan, ki bi

rad tebi štreno zmešal!“

In šla sta v pisarno. Sodnik ju je prijazno sprejel.
Pazljivo je poslušal, ko mu je grajščak v jeziku, kterega
Mihec ni razumel, na dolgo in široko razkladal sinočnji do¬
godek. Zapisalo se je vse, kar je povedal grajščak. Za
tem je prišla vrsta na Mihca. Temu se ni dalo nič kaj
pripovedovati. Sodnik ga je moral tedaj na podlagi graj-
ščakove izpovedbe izpraševati. Storil je to tem lažje, ker
je bil grajščak 'itak pripomnil, da mu je povedal vse to
Mihec. Mihec, ki je vedno le mislil na Malčko in na to.
kako bo enkrat njegova žena, potrdil je vse, kar je bil dal
.grajščak v zapisnik. Le tedaj, ko ga sodnik popraša, ali
•sta samo Štiftar in Ivan govorila, ali če je še kdo drug
govoril, zdrznil se je in plašno ozrl po grajščaku. Ta pa
ga je temno pogledal, in Mihec se je prestrašil. Povedal
je, da ni nikdo drug govoril, kakor Štiftar in Ivan, a vsi
drugi da so prisegali maščevanje. Mihec je čutil, da ni iz¬
povedal natanko in ne tako, kakor je bila njegova dolžnost.
Ako bi bil pričal po pravici, moral bi bil odločno povedati,
da je Ivan govoril drugače, kakor Štiftar, in da je oni ne¬
dolžen, ker je govoril le v ta namen, da bi odvrnil druge
od hudodelstva. A Mihec se je bal na jedni strani graj-
ščaka, na drugi strani pa ga je misel, da mu je le tako
mogoče priti do Malčke, ako tudi Ivana zapro, pripravila do
tega, da je zamolčal tako važno stvar. Tolažil se je s tem,
da glavna krivda pade na grajščaka, in da on baš ni go¬
voril neresnice, ampak da je le nekaj prikril, kar bi bil še
lahko povedal. Bil je Mihec, kakor mnogo hudobnih ljudij,
ki mislijo, da se da z zvijačo izogniti grehu.

Ko je bil sodnik vse natanko popisal, podala sta se
Mihec in grajščak zopet iz pisarne. Zadnji se je odpeljal v
svoji kočiji, Mihec pa je počasi krevsal proti svojemu domu.
Ali pri dnevu si ni upal na svoj dom. Bal se je, da bi ga

54

kdo ne srečal in vprašal, kje je bil. Upal je, da se bo dalo
to vse tako lepo prikriti, da ne bo nihče zvedel, kdo je na¬
pravil ovadbo. Mudil se je tedaj tako dolgo, da se je vlegel
mrak na zemljo, in da je začelo postajati že precej temno.
Da bi bil kje ob potu stopil v kako gostilno, tega si ni pri¬
voščil, temveč je čakal v gozdu, kjer je na starem štoru po¬
čival. Prišedši pa do svojega doma, srečal je že orožnika,
ki je peljal nekega uklenjenca. Bil je Ivan! Mihcu so se
začela kolena šibiti, ko ga je spoznal. Vest se mu je znova,
oglasila, in zastonj jo je skušal zadušiti. Prebil je zopet
grozno noč.

Orožniki so bili dobili povelje, še le na večer poloviti
udeležnike zadnjega nočnega zborovanja, pri kterem je Štiftar
razlagal pogubne svoje nauke. Iz rudnikov jih niso hoteli
vlačiti, ker se je bilo bati, da bi se ne združili in se s svo¬
jim orodjem ne postavili v bran. Šli so tedaj orožniki rajši
po kočah ter so jih posamezno, kolikor mogoče brez hrupa r
poklenili ter odvedli v zapor. Jeden prvih, ki so ga prijeli,
bil je Ivan. V prvem trenutku, ko ga je orožnik pozval,
naj mu da roke, da mu jih dene v železje, zavrtelo se mu
je kar v glavi. Ni si mogel razložiti , kaj bi moralo biti
to. Še le ko mu orožnik na vprašanje, zakaj ga uklepa,
odgovori, da to že še zve, in da dobi kmalu tovaršijo, vedel
je, da je moral sinočnjo zaroto kdo izdati, in da so tudi njega
prijeli, ker je bil zraven, in ker se najbrž ni povedalo, da
je on druge le odvračal od hudobije.

Matija in Malka sta se tega grozno prestrašila. Prvi
je kar molčal, kajti tresel se je tako po vsem životu in bil
tako osupel, da mu ni bilo mogoče izpregovoriti niti bese¬
dice. Malki pa se je stemnilo pred očmi, in prvi trenutek
se je jedva zavedala, kaj se godi. Še le ko je imel Ivan
roke v železju, in ko ji je pomolil okovano desnico v slovo,
čutila je, kakor da bi se ji bilo nekaj utrgalo pri srcu. Solze
so ji zalile oči, in bolestno je vzkliknila: „Ivan, Ivan, kam
greš, kaj si zakrivil, da te vedejo od tukaj kakor kakšnega
hudodelnika ! M

Tudi Ivanu se je storilo milo. Rad bi bil zadržal solzo,
a ni je mogel; zdrknila mu je po licu in izdala bridkost,
ki je polnila njegovo dušo.

„Bodita potolažena/ 4  reče jima naposled. »Zgoditi se
mi ne more nič, kajti nedolžen sem. Nocojšnjo noč mi bo
prebiti po čudnem naključju za omreženim oknom, a jutri

55

sem morda že zopet pri vaju. Z Bogom! Ostanita zdrava,
pa molita zame!"

Orožnik je silil na odhod in ni dopuščal nadaljnega
poslavljanja. Ivan je moral iti. Še enkrat se je ozrl na
Matijo in na Malko, potem pa odšel s solznimi očmi. Bilo
mu je, kakor da je na enkrat izgubil vse na svetu, vse, kar
mu je bilo ljubo in drago.

A kako je bilo Malki in Matiji pri srcu, ko sta videla
Ivana stopati pred orožnikom, da se lažje občutiti, kakor
opisati. Že tisti večer so odgnali orožniki precej rudarjev
v zapor, a vlačili so posameznike tudi še v prihodnjih dneh,

Ivan je dobil posebno ječo, ravno tako Štiftar, dokaz,
da so imeli ta dva za posebno nevarna rovarja. Drugih so
zaprli po več v jedno stanico.

Akoravno si je bil Ivan svoje nedolžnosti svest, vendar
mu je bilo neizmerno hudo pri srcu. Vedno in vedno mu
je hodilo na misel: „Kaj pa, če bi drugi po krivem proti
meni pričali? Ali nimam dovolj sovražnikov? Ali ne bodo
drugi ravno zato, ker sem jih svaril, govorili proti meni?
In Štiftar, ali ni hudoben dovolj, da bi skušal tudi mene
spraviti v nesrečo?"

Da je bila njegova bojazen opravičena, pokazalo se je
kmalu.

N

Preiskovalni sodnik je zaslišal najpoprej Stiftarja. Ker
se je grajščakova ovadba tako glasila, kakor bi bila Štiftar
in Ivan voditelja zarote, moral je sodnik Štiftarja o njego¬
vem razmerju do Ivana izpraševati. Štiftarju pa, ki je bil
ves prekanjen in je takoj izvohal, da je ovadba obrnjena
zlasti tudi proti Ivanu, zasmejalo se je kar srce. Z veliko
predrznostjo je začel krivdo zvračati na Ivana, in delal se
je, kakor da bi bil tudi on zapeljan. Nikdar ni maral Ivana,
a od zadnjič, ko mu je delal ta pri ponočnem shodu take ne-
prilike, sovražil ga je celo. Bil bi na vsak način skušal ga
pripraviti v nesrečo, tudi ko bi mu ne bil nekdo v ovadbi
prihitel tako lepo na pomoč. Mislil je, kakor vsi hudobni
ljudje, ki imajo popolnoma popačeno srce: „Naj me zaprd,
da le tudi onega! Saj oni bo kazen še hujše čutil, ki je
zaslužil ni!"

Kmalu potem, ko je bil Štiftar zaslišan, in so ga zopet
odvedli v zapor, privedli so tudi Ivana pred preiskovalnega
sodnika. Poveda je vse odkritosrčno, kaj in kako je go¬
voril, in kako se je trudil, da bi svoje tovariše odvrnil od
hudega ter jih prepričal, da jim Štiftar noče nič dobrega.

56

Sodnik ga je molče poslušal, a zmajeval je neverjetno
z glavo. „ Tedaj tudi nočete priznati, da ste se udeležili
požiganja grajskih poslopij ?“ vpraša ga sodnik.

Ivanu je zastala kri, ko je čul to vprašanje. „Jaz,‘‘
reče ves prestrašen, ,.jaz bi naj bil kriv požiga? Jaz, ki sem
se toliko trudil, da bi odvrnil vsako nesrečo? In kako naj
bi bil jaz zažgal, ko sem bil vendar od vseh onih, ki so se
udeleži i ponočnega posvetovanja, jedini, ki je na vso moč
pomagal gasiti! Kdo je to hudode stvo doprinesel, ne vem.
ali to pa vem, da je vsega jeden sam kriv. Jeden sam je
hujskal, jeden sam 'je zapeljeval nevedne ljudi, ki nimajo
toliko razuma, da bi mogli ločiti dobro od hudega, resnice
od laži, in to je Štiftar!"

„Da, da," odvrne sodnik, „ravno to je sumljivo, da
ste bili vi jedini pri ognju. Da ste pomagali gasiti, to ni
nič takega, kar bi odvračalo krivdo od vas. Saj se lahko
zažge, potem pa se gasi, da se odvali sum od sebe. O,
takih slučajev smo imeli že mnogo! — Vi Štiftarja dolžite,
a on dolži vas. Zdi se mi, da si jeden drugemu ne bosta
imela mnogo očitati. Sicer se pa tudi ovadba glasi zoper
vas zelo neugodno. Pa pridemo že resnici na sled!“

„Mene dolži Štiftar, in zoper mene se glasi ovadba ne¬
ugodno ? u  začudi se Ivan. „Pa kdo je napravil ovadbo?"

„To vse zveste pozneje," odgovori sodnik; „za sedaj
je dovolj!“’

Nato so odvedli Ivana zopet v zapor. Bil je potrt,
grozno potrt. Da se bo stvar tako zasukala, tega bi si
nikdar ne bil mogel misliti. O, zakaj ni poslušal strica Ma¬
tije, ko mu je prigovarjal, da se naj ne udeleži shoda?

Strašno počasi so mu tekle ure v ječi. Jedno noč in
jeden dan je bil notri, a zdelo se mu je, kakor da bi bila
že cela večnost. r Moj Bog, če bi me obsodili, kako bi pre¬
živel tu vse leto in morda še dalje časa!" Ta strašna misel
mu je vstajala vedno in vedno zopet v glavi. In čim boli
je premišljeval, tem bolj je prihajal do prepričanja, da zanj
ni rešitve. Že ovadba sama na sebi mu je tako sovražna.
Polem pa vse okrog njega sami nasprotniki! Da ga vsi
njegovi tovariši črtijo, o tem se je prepričal lahko precej
tisti dan po požaru, ko so ga od vseh stranij zbadali zaradi
tega, ker je pomagal gasiti. Štiftar jih je dobil popolnoma
na svojo stran, in ker je on Štiftarju ugovarjal, mislili so.
da dela to iz nevoščljivosti, in da jim iz golega zavida po¬
dira njih upe ter jih odvrača od odločnega postopanja proti

57

zatiralcu grajščaku. Premalo so preudarili nasvete Štiftar-
jeve in njegove, da bi bili spoznali, kdo jim hoče dobro in
kdo slabo. Štiftar jim je slikal tako lepo prihodnjost, da
jih je kar omotil in upijanil. In ko jih je skušal on vzdra¬
miti iz te nevarne omotice, videli so v njem svojega sovraž¬
nika. Vse to je šlo Ivanu po glavi, in lotil se ga je obup.

Bil je večer, lep večer. Nebo je bilo jasno, in luna se
je ravno prikazala izza hribov. Njeni bledi žarki so padali
tudi v tesne prostore Ivanove ječe. Bil se je vlegel, da bi
zaspal, a ni mogel. Bilo mu je hudo, tako neizrečeno hudo
pri srcu! Vstane, stopi na stol, primaknivši ga k oknu, in
se oklene z obema rokama železnih mrež, ki so obdajale
okno. Dolgo zre nepremakljivo skoz omreženo okno po raz¬
svetljeni okolici in premišljuje svojo žalostno usodo. Bilo
mu je, kakor človeku, ki ima vročinsko bolezen. Vse je ku¬
halo po njem, in v glavi so se mu podile grozne misli. Pri¬
hodnjost, v vsej svoji temoti, stala je odprta pred njim.
Rešitev se mu zdi nemogoča. Zdajci se ga loti neizmerno
hrepenenje po prostosti. „Nedolžen sem!“ vzklikne. „Kdo
vam je dal pravico, zapirati me?“ In z nenavadno močjo
je stresel omrežje, ki mu je branilo, da ni mogel pomoliti
glave pod milo nebo. A kaj je to? Se mu to le tako zdi,
ali je res? Železo se je zmajalo. Strese še enkrat, in na
obeh straneh okna se vsuje zid na tla. Bodisi, da je že
prej kdo poskušal mreže razmajati, bodisi, da niso bile za¬
dosti globoko vzidane, ali da je bil zid tu zelo slab; mo¬
goče pa je tudi, da ni bil tukaj poprej že leta in leta nikdo
zaprt, in vsled tega se tudi zid ni nikdar preiskoval, a
sedaj, ko je bilo ob jednem toliko jetnikov zaprtih, potre¬
bovali so vse prostore in jih napolnili, ne da bi se bili v
naglici brigali za to, je li zid povsod dovolj varen in trden,
ali ne. Bodisi temu kakorkoli, a to je resnično — ko je
Ivan še dvakrat, trikrat napel svoje moči, izdrl je na jedni
strani železno okrižje iz zidu. Ivan se ustraši tega svojega
uspeha. Kaj mu je storiti? Če  pobegne, ali ne bode to
pričalo zoper njega? Pa če najdejo jutri mreže razmajane,
ali ne boe e tudi to govorilo zoper njega? Mislili bodo, da
ni bil o pravem času končal svojega dela, in da ga je le
to zadrževalo, da ni pobegnil. „Oh, še enkrat hočem biti
prost, še enkrat hočem pogledati v lepi svet, potem se naj
zgodi, kar hoče!“

Tako vzklikne in zavije mrežo tako na stran, da se je
lahko vsedel na okno. Ali kaj zdaj? Njegova ječa je bila

58

v prvem nadstropju, in poslopje je bilo precej visoko. Ozre
se k tlom, in glej, ravno pod njegovo okno je bil zapeljan
visok voz posušenega sena. Ali ni to vse kakor nalašč?
Sedaj ni nič več premišljati! Spusti se z okna na voz, in
prijemši se za žrd, skoči z voza na tla. Plašno se ozre, ali
ga ni kdo zapazil. Žive duše ni bilo videti nikjer!

VIII.

N a 1) e u.

Prvi trenutek je bilo Ivanu, ko se je čutil pod milim
nebom, kakor ptici, če se ji po dolgem jetništvu odpre
kletka. Ne da bi precej sfrčala v podnebje, skaklja še nekaj
časa v obližju kletke, predno se prav zave, da je prosta.
Potem še le zleti veselo žgoleča na prvo drevo in odtod na¬
prej in naprej.

Tudi Ivan je nekoliko časa stal kakor priklenjen pod
oknom svoje temnice. Bil je neodločen, kaj naj stori. Neki
glas v prsih mu je rekel, da ne dela prav, da se odteguje
oblastnijam, od Boga postavljenim. Začel je omahovati, in
skoro da bi bil ostal do jutra tu in se dal znova zapreti.
Vendar spomnil se je zopet svojih sovražnikov in spomnil
se na to, kar je že večkrat slišal pripovedovati, da je bil ta
ali oni vsled krivega pričanja po nedolžnem obsojen. Sod¬
niki so ljudje, ki sicer po najboljši vesti ravnajo, ki pa ne
morejo vselej resnici na sled. Kaj bi bilo, ko bi ga obso¬
dili ? Ali bi ne bil uničen na večno ? Ne samo, da bi
težko prenašal sramotno kazen; še bolj bi ga težilo to, da
bi ga potem za hudodelnika imeli tudi oni, ki so sedaj pre¬
pričani o njegovi nedolžnosti. Nad komur so sodniki izrekli
svojo obsodbo, isti je hudodelec, naj še tako trdi, da ni za¬
krivil ničesar, da je nedolžen. „Naj me sodijo v moji ne¬
navzočnosti/ tako se odloči nazadnje Ivan. „Če se moja
nedolžnost izkaže, tedaj je dobro ; če me pa obsodijo, potem
vsaj po nedolžnem zaprt ne bodem!“

Bežati hoče tedaj, bežati — ali kam? Spomni se
svojega dobrotnika, starega Matije, in spomni se Malke,
tovaršice svojih mladih let. Kako rad bi ju še enkrat videl,
kako rad bi jima povedal, da je nedolžen, da ni ničesar
pregrešil ! Ali naj gre na dom ? Nemogoče! ga kdo
zapazi, izgubljen je. In gotovo ga bodo najpoprej iskali na
domu. Matijo in Malko bi spravil le v zadrego, akosejima

59

pokaže. Tajiti bi ne smela, da je bil doma, in prišli bi mu
kmalu na sled. Iti mora tedaj brez slovesa, iti Bog ve kam
in za koliko časa. Morda ju nikoli več videl ne bode!

Srce se mu je krčilo pri tej misli, in solza mu je za¬
lila oko.

Ivanu je bil trg, v kterem se je nahajala okrajna sod¬
nija, in kamor so bili odgnali rudarje za prvi čas, dobro
znan, ker je prebival enkrat še kot deček tam pri nekem
sorodniku skoro pol leta. Ni mu bilo tedaj težko po stran¬
skih ulicah dospeti na piano, ne da bi ga bil kdo zapazil.
Prebivalci tega trga so bili večjidel kmetovalci, in ker je
bilo ravno o tistem času, ko mora kmet zgodaj vstajati,
bilo se je podalo že vse k počitku. Zunaj trga so zavile
Ivanu noge nehote na cesto, ki je vodila v njegov domači
kraj. Hodil je precej časa, ko se je še le tega zavedel. Ali
kam pa je tudi hotel drugam, ko mu je bila okolica tukaj
popolnoma neznana. Odloči se tedaj iti po cesti do doma¬
čega kraja, ozreti se od daleč še enkrat na domačo kočo,
potem pa iskati zavetišča v gozdih, ki se odondod počenši
na obeh straneh reke, kakor je mnogokrat čul praviti, več
dnij hoda na dolgo raztezajo proti južnim krajem.

Ivan je naglo stopal. Sem ter tja ga je srečal kak
pozen potovalec, ki se je, čudeč se, ozrl za njim, češ, kam
se temu tako mudi. Več pa se ni brigal zanj. Ivan še
sedaj tudi ni imel posebnega straha, da bi ga kdo opazil,
ki bi mu mogel škodovati. Da njegovega bega pred jutrom
ne bodo zasledili, to je vedel, in da bi ga kak znanec srečal,
tega se mu tudi ni bilo treba bati. Rudarji ob tem času
niso na cesti, a ljudje od drugod ga niso poznali. Menil se
tedaj tudi ni dosti, je li koga srečal ali ne.

Tako je dospel do steze, po kteri se zavije s ceste
proti rudnikom in rudarskim kočam. In ne da bi se kaj
premišljal, krene s ceste na stran. Še bolj hiti, kakor do¬
slej, dokler se njegovemu očesu ne pokaže griček, na kte¬
rem je stala koča strica Matije. Luna je čarobno obsevala
prijazno kočico in drevje okoli nje. O, kako lepe dneve je
preživel tam, in sedaj ne bo menda nikdar več gori! Hud
boj se ga poloti. Še enkrat, le en trenutek še bi bil rad z
Malko in Matijo pod jedno streho, samo toliko, da bi se
poslovil, potem bi mu bilo lažje pri srcu. Dobre pol ure,
pa bi bil gori! Ali naj gre? Lunini žarki so začeli ble¬
deti, na jutranji strani se je že žarilo nebo. Prepozno, brez
slovesa mora iti! „Z Bogom, sladki domači kraj, z Bogom,

m

Malka, z Bogom, dobri stric Matija!" tako je vzkliknil in
ihtel, kakor že od otročjih let ne več.

Zavil je s steze ob bregu reke v goščavo. Tu mu je
bil kraj še dobro znan. Ali hoja je bila tu težavnejša, kakor
poprej. Tu ni bilo shojene poti, povsod se mu je noga iz-
podtikala ob kamenje in korenine. Postajal je truden. Vsled
hitre hoje in prečute noči so mu začele nekoliko pešati
moči. Malo si je moral odpočiti. Vsede se na skalo, z ma¬
hom obrasteno. Solnce je že zlatilo vrhove najvišjih hribov.
Krog in krog se je glasilo žgolenje veselih ptic, ki so izle-
tavale in se zopet vsedale po bukovem drevju. Kako je
nekdaj ljubil ptice, kako je v svoji mladosti stikal rad za
kosom in penico, a danes mu vsega tega ni bilo mari. Bil
je brezčuten za vse, kar se je godilo okoli njega; čutil je
le bolečino v svojem srcu.

Dolgo ni počival. Kar dalo mu ni mirovati. Neka
skrivna moč ga je gonila naprej. Vstal je zopet in šel. Z
dnevom so se začele zopet druge skrbi. Gledati je bilo treba,
da se o pravem času izogne, ko bi ga imel kdo srečati.
Vendar ta kraj je bil zapuščen. Nikjer ni bilo videti člo¬
veškega bitja. To bi bilo samo na sebi ugodno za beg, ko
bi bil Ivan imel se s čim preživiti. V ječi prejšnji dan
skoro ničesar ni užil. Bridkost mu ni dala ne jesti, ne
piti. Ali brez jedi in pijače se da le nekaj časa prebiti.
To je Ivan zdaj živo čutil. Postajal je bolj in bolj lačen in
žejen. Kaj bo, če ne pride v kratkem do usmiljenih ljudij ?
Umreti mu bo od žeje in glada! Solnce je že visoko stalo,
in iz tega je Ivan lahko sklepal, da je že poldne. Ves truden
in slab se vsede in počiva. Posebno žeja ga je mučila. Ko
bi le mogel priti do reke. Ali na begu se je bil bolj in
bolj oddaljil od njenih bregov, kajti šel je, koder se je lažje
hodilo. Tresel se je od slabosti, in kar vrtelo se mu je v
glavi. Rad bi se bil vlegel in zaspal. Vendar misel, da
gredo orožniki za njim, vzdramila ga je in navdala z
novo močjo. „Naprej moram!" tako pravi sam pri sebi.
„Morda do večera vendar le pridem do kake posamezne
koče, kjer dobim požirek vode in košček suhega kruha." Gre
torej, a nogi sta mu kar zastajali. Večkrat se je opotekel,
in večkrat se je moral nasloniti na kak štor, da si je zopet
malo odpočil.

Tako je taval do večera. Solnce je bilo že izginilo iz
doline, razsvetljevalo je le še vrhove višjega gorovja. Ivan
•se je zastonj oziral okrog, nikjer žive duše, nikjer nobenega

61


človeškega bivališča! „ Prenoči ti mi bo pod milim nebom,“
vzdihne. „In če jutri tudi še ne dobim nobenega človeka,,
kaj bo potem?* Groza ga je bilo pri tej misli.

Prišel je do košatega gabra. Na jedni strani gabra so
bila tla preprežena z zelenim, mehkim mahom. Na drugi
strani pa je rastlo gosto grmičevje. A kakor nalašč je bilo
sredi tega grmičevja toliko prostora, da se je človek lahko
vlegel notri. Bilo je to zavetje prav za takega, ki se je skrival.
Ivan se pregnete skoz grmovje in se vleže na zemljo, ki je
bila tudi tukaj pregrnjena. z mehkim mahom. Nad njim in
okrog njega so zelenele tako goste veje, da bi ga še od blizu
ne bil mogel nihče ugledati, razun če bi bil posebno pazil,
ali če bi bil razmaknil veje nad njim. Bil je tedaj v prav
varnem kraju, in hvaležen je zahvalil Boga, da mu je dal
tako primerno ležišče.

Večerni hlad mu je dobro dejal, in žeja ga ni več tako
mučila, kakor črez dan. Navdajalo ga je upanje, da se mu
posreči jutri priti do vode in do kakšne oglarske, če že ne
druge koče, kjer bo dobil morda malo mleka ali kake druge
jedi, da se okrepča. In poskušal je zaspati. Toda akoravno
prejšnjo noč ni čisto nič spal, vendar ni mogel zatisniti
očesa. Bil je preveč razburjen od dolge in težavne hoje.
Nastala je bila že trda tema, kajti luna je vzhajala zdaj že
bolj pozno, a Ivan je še vedno čul in premišljal svoje ža¬
lostne okoliščine. Vse mogoče mu je hodilo na um. Spo¬
minjal se je daleč nazaj v prvo svojo mladost in mislil o
prejšnjem svojem življenju, ki mu sicer še nikdar ni dona-
šalo posebnih prijetnostij, ki pa je bilo v primeri s sedanjim
njegovim stanjem vendar lepo. Izpraševal si je vest in pre¬
udarjal, kdaj in kako bi bil zaslužil to, da se mora sedaj
skrivati in potikati kakor divja zver po gozdih. Nič takega
ni našel na sebi, da bi si bil moral očitati: nobene take
pregrehe ali krivde si ni bil v svesti, s ktero bi bil zaslužil
šibo, ki ga tepe. In to mu je bilo v tolažbo. Saj je čul
večkrat praviti in tudi v pridigi je to slišal, da Bog večkrat
tudi pravičniku pošilja stiske, in da tiste čaka večno ve¬
selje, ki udano in brez godrnjanja trpe in prenašajo nad¬
loge, ki jim jih pošilja Bog.

Najhujša mu je bila misel, da njegovi domačini, ki so o
njegovem begu gotovo že slišali, morda slabo sodijo o njem.
Ali ne bosta Malka in Matija sklepala iz tega, ker je po¬
begnil, da se čuti krivega? Ne, ne, tako slabo ne moreta

62

misliti o njem; saj ga poznata in vesta, da on ni mogel
storiti hudodelstva!

Nazadnje se mu je vendar vlegel zaspanec na trudne
oči. Prijeten vetriček je pihljal in se zigraval po listju
dreves in grmičevja. To šumenje ga je zazibalo v začetku
v sladko spanje. Pozabil je za kratek čas na vse nadloge,
vso sedanjost, polno bridkostij. Vendar dolgo ni spal. Vtisi
preteklega dne so mu vznemirjali možgane, in dobil je hude
sanje. Zdelo se mu je, da leži pred njim na tleh krvavo
človeško truplo. Od vseh stranij so ljudje vkup tekali. Ka¬
zali so nanj, glasno kričeč: „Ta ga je umoril, držite ga!*
Hotel je zbežati, a ni se mogel ganiti z mesta. Zgrabili so
ga orožniki in mu zvezali roke in noge z železjem. Prav
čutil je, kako so se mu vsadile verige v meso. Zaječal je
v sanjah in se vzbudil. Nekaj časa ni vedel, kje je, dasi je
bila luna že davno priplavala na modrojasno nebo in je ča¬
robno obsevala goro in dol. Mislil je za trenutek, da je še
v ječi, a sčasoma se je zavedel in zahvalil Boga, da grozne
sanje niso resnica. Postalo mu je na enkrat lahko pri srcu.
kajti po teh sanjah je še le vedel, kako mora hudodelnika
težiti vest. Dobro mu je dejalo, da je nedolžen, če so ga
bili tudi orožniki odgnali v zapor.

Zaspal je zopet, a znova so ga nadlegovale neprijetne
sanje. Zdelo se mu je, da čuje godbo in veselo petje.
Obrne se proti tisti strani, odkoder je prihajalo petje, in
glej, pred seboj vidi z jedjo in pijačo obložene mize in okoli
njih cele vrste praznično oblečenih svatov. Gre počasi bliže
in na sredi obmizja zagleda ženina in nevesto — Malčko!
Srce mu zastane. Stopi pred njo in vzklikne: „Malčka, ali
si ti? Je li mogoče, da si mi to storila?* Ona pa ga mrzlo
pogleda. Zasmeje se in reče: „Naj se li s hudodelcem omo¬
žim? Pojdi, jaz te ne poznam!* Tedaj se ga poloti grozna
srčna bolest. Solze se mu vlijo po obrazu, zbežati hoče, a
v tistem trenutku se zopet prebudi. Ko izpregleda, danilo
se je že. Vesel, da so bile vse to le sanje, in nekoliko iz-
počit hoče vstati, da bi nadaljeval svoje potovanje, kar
začuje hojo. Zavzame se in ozre proti strani, odkoder so
se čule stopinje. Kar sapo mu zapre. Naravnost proti
njemu gresta dva orožnika. Sta ga li zagledala? Ali sta
morda po stopinjah sledila za njim? Kaj mu je storiti?
Naj li beži? To bi mu pač ne pomagalo mnogo, kajti
streljala bi za njim in ga gotovo ranila, če ne usmrtila. Pa
saj stopinje se vendar ne poznajo, ker so tla suha. Odloči

63

se počakati. „Če je božja volja, da me dobita, “ misli si,
»pojdem pa z njima nazaj. V božjih rokah sem, naj se zgodi
z menoj, kar hoče!"

V tem sta prišla orožnika čisto pod gaber, za kterim
je ležal Ivan skrit.

„Dobro se bo tu-le malo odpočiti," pravi prvi, sname
puško, na kteri je imel nasajen bajonet, z rame in jo na¬
sloni na gabrovo deblo.

»Da, pač," pritrdi drugi, »počitka sva potrebna. Gelih
štirinajst ur sva v službi in skoro neprenehoma sva hodila;
za pol ure si smeva vendar sedaj privoščiti miru!"

„Pa nekoliko prigrizniti tudi ne bo škodilo; meni se
že kar želodec krči,“ povzame zopet prvi in potegne iz žepa
velik kos pečenke, a iz drugega veliko ploščato steklenico,
napolnjeno z rudečim vinom. Njegov tovariš pa izvleče iz
notranjega žepa pri plašču lep kos rženega kruha.

Vsedeta se pod gabrom na mah in začneta jesti ter
počasi zalivati s pijačo. Pokrepčavši se nekoliko, opomni
zopet prvi orožnik: »Naprej ne bova hodila, dovolj sva sti¬
kala po teh gozdih. Če bi bil bežal tod, gotovo bi ga bila
zasledila, kajti dalje mu sploh ni bilo mogoče priti v tem
času. Jaz bi kaj stavil, da se potiče kod okrog doma, kajti
na daljno pot si taki fantiči še ne upajo ne."

Ivanu je tako utripalo srce, da je vsak udarec posebe;
<čul, in da se je bal, da bi ga tudi orožnika ne slišala. Leža
je čisto pri miru in vlekel sapo nase, da bi moža ne začu¬
tila njegovega sopenja.

„ Ali ga ti poznaš P" vpraša drugi orožnik.

„0, dobro! Lep dečko, in meni se je doslej videl
vedno pošten."

»No, saj še ni izpričano, da bi bil kriv."

»Izpričano ni, to je res, a okoliščine so take, da je
težko verovati v njegovo nedolžnost. To, da priča Štiftar
zoper njega, ni pač nič takega, ker je sam kriv in bi rad
svojo krivdo le od sebe odvalil. Drugače pa je z ovadbo,
iki jo je napravil grajščak zoper njega, in pa z izpovedbo
tistega Mihca, ne vem, kako ga že kličejo, če se ne motim,
piše se za Skopi na. Ta dva nimata čisto nobenega vzroka
Sn povoda, dolžiti ga po krivem, mora se jima tedaj verjeti.
Ta dva bosta pri vsej obravnavi poglavitni priči, kajti kar
drugi sokrivci govore, temu se ne sme pripisovati posebna
važnost, ker bode vsak mislil le na to, kako bi sebe opral.
Bes, škoda fanta: ne verjamem, da bi mu bilo mogoče se

64

opravičiti. Zlasti kar se tiče požiga, leti ves sum nanj. In
če bi ga še zaradi tega obsodili, bilo bi to jako bridko zanj.
Sedel bi svojih šestnajst do dvajset let.“

Ivanu se je stemnilo pred očmi, in mrzel pot mu je
stopil na čelo, ko je to čul. Šestnajst do dvajset let! In
to zaradi tega, ker si je prizadeval, da bi odvrnil hudobijo
in zločin!

„Ali ne stanuje v tisti koči, kjer je najin begunec
doma, neko mlado, zalo dekle ?“ popraša zopet drugi orožnik,
„Ko sem včeraj zjutraj preiskoval kočo, bila je notri. Grozno
je ihtela in jokala; ni li to njegova sestra?"

„Ni sestra,“ odvrne prvi. »Kolikor mi je znano, vzel
je njen oče njega kot otroka pod streho, in skupaj sta rastla
in živela od mladih nog. Prej ah' slej bi bila gotovo mož
in žena. No, zdaj se je pa stvar seveda vse drugače zasu¬
kala. Deklica je krasna, da ji daleč na okoli ni jednake,
V kratkem bo kar mrgolelo snubačev okrog nje, in dolgo
pač ne bo trajalo, da stopi v zakonski stan. Vsak ji seveda
ne bo po volji, pa med mnogimi se že najde pravi mož. lt

Ivan bi bil, čuvši te besede, skočil najrajši po koncu
ter zakričal: ,,Ne govorita tako, to ni mogoče!" kajti pri
srcu mu je bilo, kakor da bi ga kdo z nožem mesaril, ko
je orožnik prorokoval prihodnjost Malčkino.

Med tem sta se bila orožnika okrepčala in sta se zopet
dvignila na odhod. Použila nista bila vsega, temveč ostale?,
jima je nekaj mesa in košček kruha.

»Tega ne bova spravljala/ 4  pravi starejši orožnik, „naj
se pa ptiči goste s temi ostanki!“ In zadevši zopet puškS
na rame, vrneta se po poti, koder sta bila prišla, ne sluteč,
kako blizu sta bila onemu, kterega sta iskala.

Ivan sam sebi ni mogel verjeti, da je tako srečno ušel
nevarnosti, ki mu je pretila. Še le ko sta se bila orožnika
skrila njegovim očem, upal se je dobro oddahniti. Vendar
srce mu navzlic tej čudni rešitvi ni bilo veselo. Besede, ki
sta jih govorila orožnika med seboj, šle so mu po glavi, in
čutil se je neizmerno nesrečnega. Spomni se svojih sanj,
in sedaj ni nič več dvomil o tem, da je Malčka zanj izgub¬
ljena. Te sanje imajo pomen. Orožnik je govoril resnico.
Malka dobi v kratkem dovolj snubačev in njega gotovo po¬
zabi. Zakaj bi ga tudi ne! Prav za prav bi bila nespa¬
metna, ako bi čakala nanj. Saj on ne sme domu, in če pride,
zapro ga na dvajset let, kakor je trdil orožnik. Ali naj čaka
tako dolgo nanj? Pa zakaj sta pričala grajščak in Mihec*

65

zoper njega? Kakšne vzroke sta imela? Sicer ni nobeden
dosti prida, vendar kaj ju je napotilo k temu, da ga obto¬
žujeta? Saj niti jednemu, niti drugemu ni storil nikdar nič
žalega! Da, zdaj je vse izgubljeno ! Domu ne more nikdar
več. Boljše je vendar se potikati po svetu, nego po nedolž¬
nem biti obsojenemu in sedeti v temnici svoje žive dni.
Tako razmišljuje Ivan in vzklikne končno: »Moj Bog, kaj
sem zakrivil, zakaj me tako tepeš?“ In solze so se mu vdrle
po licih.

Jok mu je olajšal srce. Oglasila sta se zopet lakota
in žeja. Ko vidi pred seboj jedilo, ki sta ga na mestu pu¬
stila orožnika, zazdi se mu vendar, da ga Bog še ni zapu¬
stil. Rešil ga je očividno, ko ni pripustil, da bi ga bila
opazila orožnika, in gotovo je tudi to njegova volja, da sta
onadva pustila mesa in kruha na prostoru, kjer sta sedela.
To misel in prepričanje, da ga ne bo zapustil pravični Bog,
ki ve za njegovo nedolžnost, navdajala sta ga z novim po¬
gumom. In dasiravno je živo potreboval okrepčave, vendar
zahvali poprej stvarnika za doslej mu izkazane dobrote ter
ga prosi, cla mu tudi v prihodnje ne odtegne svoje pomoči.
Nato s slastjo použije, kar je bilo ostalo orožnikoma. In
ko potem vstane in jedva dobrih sto korakov od gabra, pod
kterim je bil prenočil, še hladne studenčnice zaloti, s ktero
si pogasi hudo žejo, polasti se ga tako dobra volja, kakor
se more v takih stiskah polastiti le onega, ki ima mirno
vest. Pokrepčan se odpravi zopet na pot. Hodil je urno,
le sem ter tja je malo počival. Nagibal se je že drugi dan
njegovega bega. Mrak se je vlegal polagoma na zemljo, in
začel je zopet misliti, kje bode prenočil. Kar ugleda dim,
ki se je valil iz bližnje doline. Na pol vesel, na pol pre¬
strašen, bližal se je kraju, kjer je gorel ogenj. Dospevši že
dokaj blizu, vidi veliko oglarnico, iz ki ere se je kadilo. Tu
mi ne more pretiti nobena nevarnost, misli si in se bliža.
Poleg oglarnice je stala za silo zbita koča, a pred kočo je
klestil veje majhen, suh možiček, divjega, gosto porastenega
obraza. Ivan stopi do njega in ga pozdravi. Ta ga plašno
pogleda in nič ne odzdravi. Ivan ga poprosi, ali bi smel
in mogel prenočiti pri njem. Oglar zmaje z rameni, kakor
da bi hotel reči: ne vem, in pokaže na revno svoje ležišče.
Ivan ga je razumel in mu rekel, da je zanj vse dobro, in
da je zadovoljen, če more prenočiti le pod streho. Oglar
stopi nato v kočo in mu prinese v mali posodi kozjega
mleka in kos ovsenjaka. Ivan ga lepo zahvali in hvaležen

Na krivih potih. o

použije skromno večerjo. V tem pa je oglar razstlal po
tleh mahu, in ko se je bil Ivan pokrepčal, odkaže mu pro¬
stor, kamor se lahko vleže. Ker se je že temnilo, in ker je
bil zelo truden, vleže se Ivan takoj in zaspi. Spal je bolje,
kakor preteklo noč. Vzbudi se, ko se je že danilo. Skoči
po koncu in se ozira po oglarju. A tega ni bilo več doma.
Bil je že davno šel po opravkih. Ivan bi ga bil rad po-
prašal, kje se nahaja sedaj, in kam bi se naj obrnil; čakal
ga je nekaj časa. A ko ga le ni bilo od nikoder, napotil
se je dalje brez zajuterka. Sicer je bil oglar položil kos
kruha na lesen stolec blizu Ivanovega ležišča tako, kakor
da bi ga bil odmeril tujcu, vendar se ga Ivan ni hotel
prilastiti.

Bil je nenavadno vroč dan, ko je Ivan taval po gozdu,
ne vede, kam ga končno dovede pot. Nobena sapica ni
pihljala, in noben ptič se ni oglašal. Vsaka živa stvar se
je skrivala kolikor mogoče pred palečimi solnčnimi žarki.
V vročini se človek še hitreje utrudi. To je občutil tudi
Ivan. Bilo je jedva poldne, ko so mu že začele noge od¬
povedovati. Postajal je zopet lačen, a še hujše ga je trpin¬
čila žeja. Zaman se je oziral, kje bi uzrl kak studenec; ni
ga bilo nikjer. In kakor mu je telo postajalo bolj trudno
in slabo, tako mu je ginila tudi bolj in bolj dobra volja
prejšnjega dne. Spominjal se je zopet na svoj dom, spo¬
minjal se svojih sanj, ki jih je imel prvo noč na svojem
begu, in pogovora, ki sta ga imela orožnika pod gabrom.
Ali najhujše ga je mučila sedaj misel, da ga Malka pozabi,
in da se z drugim omoži. Dokler je živel z njo pod jedno
streho, ljubil jo je le kot svojo sestro, sedaj pa, ko je bil
ločen ocl nje, in ko se je bal, da bi ne bila za vedno izgub¬
ljena zanj, budili so se mu še vse drugi občutki za njo.
Zdelo se mu je, da brez nje ne more živeti. Obup mu je
napajal srce. V teh gozdih mu ni bilo več prestajati. Moral
je do ljudij. O ko bi vendar imel koga, da bi mu potožil
svoje gorje! Kako dobro bi mu dejalo, ko bi le koga imel,
da bi ga poslušal! Precej bi mu bilo lažje pri srcu. Zakaj
se ni pokazal orožnikoma? Kak razloček pa je med ječo
in gozdno samoto? V zaporu bi vendar prišel s kakim člo¬
vekom skupaj, ki bi ga miloval v njegovi nesreči; tu ga pa
obdaja samo nemo skalovje, neobčutno za vse, kar njega teži
in boli. In kaj ga čaka tu? Konec mora vzeti od vsega hudega!

In pospešil je zopet svoje korake, kolikor so mu le
dopuščale slabe moči. Po soparnem dnevu se je na večer

67

hipoma pooblačilo, in postalo je prej temno, kakor po na¬
vadi. Pripravljalo se je k nevihti. Ivan se je zastonj oziral,
kje bi dobil primerno ležišče. Sicer je bilo košatega drevja
dosti okrog, a tla so bila tu povsod kamenita, in korenine
stoletnih dreves so se gubančile kakor kače po zemlji. Ni¬
kjer ni dobil toliko gladkega prostora, da bi se bil lahko
vlegel in stegnil do dobra. „Ne bo drugače, kakor da sede
prenočim/ 4  misli si, ko se je bil že naveličal stikati po le¬
žišču. Skloni se, da bi sedel. A ko se pripogne, zazdi se
mu, kakor da bi bil videl žarek kake luči skoz grmovje.
Gleda proti oni strani, pa bila je zopet tema. Misli tedaj,
da se je motil, a hipoma prodere zopet žarek do njega. To
je morala biti luč, a mimo luči so hodili najbrž ljudje, ki
so jo kmalu zakrili, kmalu se zopet odmaknili izpred nje.
Nov up ga navdaja in z novim upom čuti tudi novo moč v
svojih udih. Vstane zopet in se odpravi tja, odkoder je pro¬
dirala luč do njega. Kmalu se do dobrega prepriča, da se
ni motil, kajti luč je postajala vedno svetlejša. A ker je
bila noč temna in se je vedno izpodtikal ob kamenje in ko¬
renine, potreboval je še dobro četrt ure, predno je prišel do
lesene koče. Iz premikanja senc je sklepal, da mora biti
notri dosti oseb. O tem ga je prepričal tudi hrup, ki je
prihajal iz koče. „Kaj bo to?“ misli si in stopa polagoma
do malega okna, da bi pogledal, kdo so ljudje notri, in kaj
počenjajo. A jedva se je ozrl noter, zgrabi ga že četvero
krepkih pestij, in predno se je prav zavedel, porineta ga dva
možaka skoz vrata v sobo.

„Evo ovaduha!“ vzkliknila sta, in v tem hipu se je
dvignilo petdeset do šestdeset čudno napravljenih mož s
svojih sedežev, in cela vrsta mečev se je zabliskala nad Iva¬
novo glavo.

IX.

Pred sodniki.

Matija in Malka sta bila zvedela še tisto dopoldne, da
je bil Ivan ubegnil iz ječe. Prva pot orožnikov je bila
namreč na Ivanov dom. Preiskali in preobrnili so vse po
shrambah in pod streho. Hudo so pritiskali na Matijo in
na Malko ter ju rotili, da povesta, kje je Ivan. Tudi so jima
pretili s kaznijo, ako ga ne izdasta. Seveda nista mogla
tega storiti, ker Ivana, kakor že vemo. niti videla nista več,
odkar so ga bili odvedli v zapor.

r>*

68

Novica, da je Ivan pobegnil, raznesla se je takoj po
vsej okolici. Zvedela sta jo tudi grajščak in Mihec Skopin.
Le-ta je preudarjal in pretuhtaval, kako se bodo stvari sedaj
zasukale, in prišel je do prepričanja, da Ivanov beg ne more
imeti zanj slabih nasledkov. „Hi, hi, hi!“ smejal se je sam
pri sebi in dejal: „Zdaj, ko je ubežal, ne more več nazaj!
Ko bi bil ostal, bila bi se morda izpričala njegova nedolž¬
nost, in to bi bilo zelo neprijetno za me. Ker pa je ušel,
potrdil je s tem, da se čuti krivega. Zakaj bi bil pa dru¬
gače pobegnil? IJi, hi, hi, prav je, da je ušel! In Malčka,? a
Mihcu je kar srce zatrepetalo, ko se je nje domislil. Sedaj
ni nobene ovire več, da postane njegova žena. Če  je tudi
morda Ivana rada imela, zdaj ga ne bo več. Sam je do¬
kazal, da je kriv, in na takega moža čakati, ki vedno orož¬
niki nanj prežč, to pač tudi ne kaže!

Tako je premišljal Mihec, in preudarjal je že, kdaj in
kako bi se Malčki približal. Odpre skrinjo in začne pre¬
števati denar. Bil je zadovoljen s tem, kar je naštel. „To
pokažem Matiji,“ reče in se zadovoljno nasmeje. „Temu se
on ne bo ustavljal, in če njega pridobim, dosegel sem več
kakor polovico. Malčka je poslušno dete; kar ji oče reče,
to bode storila!"

Grajščaka pa je v prvem trenutku osupnila vest o Iva¬
novem begu. On si je ogledoval stvar zopet od druge strani.
Mislil si je: „Kaj, ko bi se hotel fant maščevati nad menoj?
Da sem napravil jaz zoper njega ovadbo, to se mu je naj¬
brž povedalo. Lahko bi me enkrat kje počakal in mi razbil
črepino. Ali mi pa sedaj res posveti nad glavo. Jedno kakor
drugo bi bilo neprijetno!"

Vendar se tudi grajščak kmalu potolaži. Tudi on se
zmisli Malke. .Glavna stvar je, da je fant s poti," reče sam
pri sebi, „vse drugo se že naredi!"

Ker je grajščak vedel, da bode treba še enkrat pričati
pred sodniki, in sicer pri glavni obravnavi, velel je Milica
poklicati k sebi. Hotel se je z njim domeniti, kako bodeta
govorila, kajti bal se je, da bi pri izpovedovanju ne naspro¬
tovala drug drugemu, in da bi sedaj ne povedala kake reči
drugače, kakor pred preiskovalnim sodnikom.

Mihec se je takoj odpravil h grajščaku, ko je bil prišel
sluga ponj. Stopal je tudi sedaj ravno tako nerodno po
grajskih stopnicah, kakor prvič, in obračal se je ravno tako
okorno, kakor tedaj, vendar pa je hodil zdaj vse z drugim

69

pogumom. Mislil si je: „Sedaj se ima grajščak mene ravno
toliko bati, kakor jaz njega, ali pa še bolj ! u

„Dober dan, gospod grajščak ! u  pozdravi Mihec s krep¬
kim glasom, stopivši v grajščakovo sobo. In pri tem so se
mu hudobno zabliskale njegove male, sive oči.

»Dober dan! w  odzdravi prijazno grajščak. „Lepo je,
da si tako hitro prišel. Hotel sem ti srečo voščiti. No, kaj
praviš k temu, da jo je tisti Ivan popihal iz zapora? u

„Nič,“ odvrne Mihec na videz hladnokrvno. Ne more
si pa kaj, da bi se ne zasmejal po svoji stari navadi.

„Nič? a  zavzame se grajščak. „Nič! O ti šlevati! Ali
nisi vesel, da si se na tako lep način iznebil svojega tek¬
meca? Kdaj pa pojdeš snubit, e?“

„To ne gre tako lahko,“ odgovori zvito Mihec. »Pre¬
malo še imam denarja za ženitev. Ko bi hoteli še vi ne¬
koliko primakniti, potem bi že bilo, se vč. w

Grajščak nagubanči čelo in temno pogleda Mihca. Vi¬
delo se mu je, da mu te besede niso bile nič kaj po volji.
Zato se stori, kakor da bi jih bil preslišal, in obrne govo¬
rico na drugo stvar.

»Zdaj bode zopet kmalu enkrat treba iti pričat. Glej,
kako boš govoril, da ne zaorješ in ne spraviš sebe in morda
tudi še mene v zadrego. u

Mihec pa se ni hotel dati odvrniti od svojega namena.
Sklenil je bil porabiti lepo priložnost, ki se mu je nudila,
v to, da še izvije kaj iz grajščaka. In čim bolj se mu je
dozdevalo, da je grajščak v neki zadregi, tem večja srčnost
ga je navdajala.

»Gospod grajščak , u  začne zopet, »malo premalo pla¬
čila sem dobil za službo, ki sem jo opravljal vam na korist.
No, pa kar je, to je. Dali ste mi, kolikor sem hotel. Pre¬
malo sem zahteval, in to imam pripisovati samemu sebi.
Ali toliko vam pa rečem, če bom moral iti še enkrat pričat,
potem mi morate še enkrat plačati ! M

»Kaj? u  zagrmi grajščak nad njim.

»Prav zares, tako je, gospod grajščak. Ge pa nočete,
pa je tudi prav. Saj veste, da ni vse tako, kakor ste zad¬
njič govorili pri sodniji. Jaz povem zdaj vse po pravici, in
kaj se mi more zgoditi, ako pristavim, da ste me prvič vi
pripravili do tega, da nisem razložil vsega po resnici. Kaj
menite ?“

In Mihec se je poredno zasmejal.

70

Grajščak je prebledel, in videlo se mu je, kako se trese
od jeze. Tak človek da si upa groziti mu! Ni dosti manjkalo,
in zgrabil bi ga bil za vrat in vrgel skoz duri. Vendar to
sedaj ni kazalo. Prepričati pa ga mora, da se ga nič ne
boji. Stopi tedaj pred njega, premeri ga z zaničljivim po¬
gledom od nog do glave in mu reče s srditim glasom: „Ti
črv ubogi, ti! Tako hočeš ti pri meni kaj opraviti? Dobro,
pojdi in stori, kakor si rekel! Potem bodem pa jaz go¬
voril. Povedal bom, da si samo zaradi denarja napravil
ovadbo, povedal pa tudi, kako si hotel s silo iztisniti iz mene
denar. In če rečem, da ti lažež, kaj meniš, komu bodo bolj
verjeli, tebi ali meni? Povem ti, ne bo dolgo in stokal boš
med štirimi stenami ! w

To je zadostovalo. Mihec se je prestrašil in tresel po
vsem životu. Da bo imela grajščakova beseda več veljave,
nego njegova, kdo bi dvojil o tem! Začel je tedaj grajščaka
prositi, naj mu odpusti, ter mu zagotovljati, da bode vse
storil, kar le hoče in veli.

„Tedaj dobro, M  reče grajščak potolažen. „Glej, da mi
boš pri glavni obravnavi zoper obtožence natanko tako go¬
voril, kakor zadnjič pred preiskovalnim sodnikom. Onega,
ki je pobegnil, ni se treba nič več bati. Ne povrne se ni¬
koli več.“

In ponovivši mu dvakrat in trikrat, kako naj pripove¬
duje in odgovarja na sodnikova vprašanja, odpusti ga.

Mihec je šel ves pobit proti svojemu domu. Ni priča¬
koval, da se mu bo njegov poskus tako slabo obnesel. Ne
samo, da denarja ni dobil, po kterem je tako hrepenel, bal
se je sedaj tudi še, da bi ga grajščak res ne zatožil. Ali
tudi grajščaku ni bilo nič kaj lahko pri srcu. Tudi njega
je skrbelo, da bi Mihec ne napravil kake zmešnjave. Imela
sta pač oba slabo vest, in bala sta se drug drugega.

Preiskava zoper obdolžence se je vlekla zaradi velikega
števila jako na dolgo. Nektere izmed njih so pač kmalu
izpustili, ker se jim ni dalo nič dokazati. Velika večina
pa je morala čakati na glavno obravnavo. Marsikteri od
zaprtih je sedaj obsojal tisto uro, ki ga je dovedla ono
usodepolno noč v rudnike, poslušat Štiftarjevo pripovedo¬
vanje, in marsikdo je pri sebi premišljal, kako je vendar
prišel do tega, da so ga zaprli. Večina zaprtih niti spoznati
ni mogla, v čem se je pregrešila, in vendar je bil storjen
zločin in v marsikterem oziru prekršen kazenski zakon. Po
mnogih stanovanjih nesrečnih rudarjev so našli orožniki

71

tiskovine, ki jih je bil Štiftar razdelil med nje, a vsebina
teh tiskovin je bila taka, da se je moral vsakdo prištevati
hudodelcem, ki se je zlagal z nazori, v njih izrečenimi, in
ki je prebiral in razširjal med druge take stvari. Zlasti so
bile knjižice in časopisi nevarnega zapopadka, ki jih je bil
Štiftar razdelil ono noč po končanem zborovanju. Po na¬
ukih, ki so se tu podajali, preosnovati bi se morala vsa člo¬
veška družba. Obstoječe cerkvene in državne naprave bi
se morale odstraniti, in nastati bi morale sploh vse druge
razmere v družbinskem in državljanskem življenju. Hujskalo
se je sploh zoper vse obstoječe, zoper cerkvene in posvetne
oblasti, in razkladali so se nazori, kterim ni bila nobena
stvar več nedotakljiva in sveta. Kdor take tiskovine čila in
hrani, kdor se s takimi nauki strinja in jim pritrjuje, on je
hudodelec. In vendar so bili naši rudarji večjidel le žrtev
hudobnega Štiftarja. Sicer so bili med njimi tudi taki, ki
so se navzeli Štiftarjevega duha, a vendar njih večina vsega
tega še prav razumela ni, kar je čitala, in njih jedina krivda
je bila ta, da so se dali premotiti lepim besedam Štiftar-
jevim, in da so rajši istim pritrjevali, kakor pa poslušali
opomine Ivanove.

Vendar, kdo je bil grajščakova gospodarska poslopja
zažgal ? O tem se ni dalo nič zvedeti. Da je bila hudobna
roka zanetila ogenj, o tem pač ni bilo dvojbe; kajti to, da
je požar sledil neposredno besedam Štiftarjevim v rudnikih,
pač ni bil samo slučaj. Najbrž je bilo to delo Štiftarja sa¬
mega. S tem činom je hotel tovariše rudarje prisiliti, da
vztrajajo na pogubni poti, ktero so bili, po njem zapeljani,
nastopili; hotel je preprečiti, da bi se, prišedši do boljšega
spoznanja, obrnili od njega ter se vrnili zopet na pravo pot.
In ravno to je bilo najhujše za vse one, ki so bili zaprti in
obdolženi. To hudodelstvo se je popolnoma zlagalo z na¬
zori, ki so jih razlagale po Štiftarju razdeljene tiskovine,
in v kterih so se smešili vsi zakoni, zlasti pa oni o tuji
lasti. Sodniki so tedaj morali biti prepričani, da imajo tu
opraviti z zelo nevarno družbo.

Prišel je dan glavne obravnave, tisti dan, ko se je
imela odločiti usoda posameznih obtožencev. Bili so iste
poprej že vse prepeljali v mesto, v kterem je imelo okrožno
sodišče svoj sedež. Danes pa so jih gnali iz preiskovalnega
zapora v poslopje, kjer so bili zbrani porotni možje, da iz¬
rečejo svojo sodbo nad njimi. Žalostno je bilo gledati dolge
vrste upadlih in obupanih obrazov, ko so šli po dva in dva

72

uklenjena k sodbi. Vsem se je brala žalost in skesanost na
obrazih. Samo Štiftarju so se svetile oči, in nekak hudoben
smehljaj mu je igral okrog usten. Bilo je videti, kakor bi
se veselil, da se je njegova nakana obnesla tako dobro, in
da je sad njegove hudobnosti tako dobro dozorel in pri¬
nesel toliko grenkostij in bridkostij njegovim tovarišem,
kterih v svojem življenju nikdar ljubil ni. Da se v kratkem
tudi nad njim izreče olasodba, na tem mu ni bilo mnogo
ležeče. Ko bi se bil tega bal, ne bil bi nikdar pričel ne¬
varnega početja. Ljudje te vrste so sploh taki, da jim ni
mnogo na tem, če pridejo danes ali jutri v ječo, veseli pa
jih, če vidijo, da tudi drugi trpijo zaradi njih.

Dvorana, kjer se je imela vršiti obravnava, bila je
zelo velika, vendar je ta dan nedostajalo prostora, deloma
zaradi nenavadnega števila obtožencev, deloma zaradi mnogo¬
številnih poslušalcev, ki so se bili zbrali. A predno se je
obravnava pričela, proglasil je predsednik isto za tajno, in
radovedni poslušalci so se morali odstraniti.

Obravnava se je pričela s tem, da so vse obtožence po¬
klicali po imenu ter jih poprašali po starosti, rojstnem
kraju, veri itd. Ime Ivanovo se ni čitalo. Ker so bila
namreč hudodelstva, kterih je bil obdolžen, prevelika, niso
smeli po postavnih določilih soditi črezenj v njegovi nena¬
vzočnosti. Seveda je bilo sodišče sedaj za trdno prepričano,
da je kriv, kajti ko bi temu ne bilo tako, ne bil bi pobegnil.

Kot priči sta se prikazala grajščak in Mihec med vrati.
Obtoženci so kar ostrmeli, ugledavši ju. Poprej so slulili,
da jih je ovadil Ivan, akoravno so vedeli, da so ga tudi za¬
prli, in si tega niso mogli razlagati, zakaj se je zgodilo to.
Vedel pa ni nikdo izmed njih, da je Ivan pobegnil, kajti to
se je strogo skrivalo pred njimi v zaporu, a od zunaj niso
mogli zvedeti tega, ker se ni dopuščalo, da bi bili s kom
od zunaj prišli v dotiko. Tem bolj se jim je čudno zdelo,
da ga danes ni ne med obtoženci, ne med pričami. In
najbrž bi se bila danes izkazala nedolžnost Ivanova, ako bi
se bilo tudi o njem obravnavalo. Kajti akoravno so mu
bili vsi njegovi tovariši zaradi tega sovražni, ker se je bil
ono usodepolno noč ločil od njih, vendar bi se bili sedaj,
ko bi bili videli, da jih on ni ovadil, gotovo vsaj nekteri
potegnili zanj, in kdo ve, ali bi se ne bila potem slaba go¬
dila grajščaku in Mihcu !

Zatožba državnega pravdnika se je glasila glede ne-
kterih na hudodelstvo veleizdaje, razžaljenja veličanstva,

73

motenja javnega miru in zažiga — sami veliki zločini. Drugi
pa, glede kterih je bila preiskava ugodnejša, zatožili so se
zaradi prestopkov, podobnih navedenim zločinom.

Ne mislimo čitatelja s tem dolgočasiti, da bi mu pred¬
stavljali vso obravnavo, opisujoč, kako se je vršila, temveč
hočemo mu le ob kratkem naznaniti njen konec. Niti jeden
izmed obtožencev ni bil popolnoma oproščen, dasi je bilo
gotovo le malokteremu prišlo do zavesti, da je njegovo po¬
četje tako grozno dejanje. Drugače je bilo seveda s Štiftar-
jem, ki je dobro vedel, kaj dela. Iz pisem, ki so se našla
pri njem, dokazalo se je, da je bil v zvezi z rovarji in pre-
kucuhi drugih dežel in celo tujih držav, in daje od nevarnih
skrivnih družeb prejemal tudi denar. Po pravici je tedaj
njega zadela najhujša kazen, kajti sodniki so ga obsodili na
štirinajst let hude ječe in izrekli, da se ima po prestani
kazni kot tuj državljan iztirati iz našega cesarstva. Vsem
drugim so prisodili večje ali manjše kazni, kakor so bile
okoliščine za posameznike bolj ali manj obtežavne. Vendar
malo jih je bilo, ki bi ne bili dobili več kot dva ali tri me¬
sece zapora. Kazen pa bi bila še hujša, ako bi bili mogli
komu izpričati, da se je krivega storil hudodelstva požiga.
Vendar tega niso mogli nikomur dokazati v nesrečo Iva¬
novo, ki je bil vsled ovadbe grajščakove sedaj še bolj na
sumu, da je on zanetil ogenj.

Ko so obsojence po končani obravnavi zopet peljali
nazaj v dosedanji zapor, odkoder so imeli nekteri že pri¬
hodnje dni oditi v različne kraje v ječo, sprejela jih je pred
sodnijskim poslopjem velika množica, med njo mnogo znan¬
cev in sorodnikov, ki so bili prišli, da bi spremili svoje ali
domu, ali pa se poslovili od njih. Človeku se je srce trgalo,
ko je čul, kako so tu obsojenci, tam zopet njihovi sorod¬
niki ihteli in se poslavljali drug od drugega. „Z Bogom!
Z Bogom!" čulo se je od vseh stranij, in jok je postajal
glasnejši in glasnejši; tu in tam so se slišali celo obupni
klici nesrečnih žen in zapuščenih otrok, dokler niso obso¬
jenci prišli do svojih ječ in se ni počasi razgubila sprem¬
ljajoča jih množica.

Kam privede pač jeden sam nesrečen trenutek, koliko
gorja si človek večkrat nakoplje z jednim samim nepremiš¬
ljenim korakom! Naj bi bili našim delavcem nesrečni ru¬
darji v svarilen vzgled, naj bi se nikdar ne dali premotiti
tujim hujskačem, ki jih mamijo s sladkimi obljubami, a pri
tem mislijo le na lastno korist!

Grajščak se je vračal zadovoljen v lepi kočiji na svojo
grajščino. Veselilo ga je, da se Ivanova stvar ni obravna¬
vala, kajti skrbelo ga je vendar, ali bi se mu ne bila po¬
nesrečila njegova nakana. Mihec pa se je plazil potuhnjeno
po stranskih stezah proti domu. Sram ga je bilo pred svo¬
jimi sosedi, in njegova vest, ki vendar še ni bila tako za¬
dušena kakor grajščakova, začela se mu je zopet neprijetno
oglašati. Stopilo mu je zopet pred oči, da je iz umazane
dobičkarije izdal svoje tovariše, in domislil se je, da se mora
Ivan zaradi njega skrivati pred orožniki, in da je on vzrok
njegove nesreče. Vest ga je pekla, a poguma ni imel, da
bi bil popravil, kar je zakrivil.

X.

Nova prizadevanja skušnjavčeva.

S tem, da je bila rudarje zadela trda kazen, grajščaku
še ni bilo zadosti. Njegova strast je hrepenela še vedno po
maščevanju. Začel je tedaj preganjati tudi žene, otroke,
stariše in sorodnike zaprtih mož. Omenili smo že, da so bili
prejšnji lastniki rudnikov sami postavili koče za svoje ru¬
darje. Tako delajo povsod milosrčni in modri posestniki
tovaren ali rudnikov. Za svoje delavce preskrbe primerna
in zdrava stanišča, in sicer ne samo delavcem na korist,
temveč tudi sebi. Na ta način namreč delavca le še bolj
nase navežejo, in kjer je v navadi taka uredba, tam se le
malokdaj zgodi, da bi si delavec prebiral delo, temveč delo
gre tu od očeta na sina in se podeduje od roda do roda.
Tako se ustanove stalna delavska selišča. Tudi smo že po¬
vedali, da so rudarji ta stanovanja brezplačno imeli za časa
prejšnjih gospodarjev, da pa je bil začel sedanji grajščak od
posameznih koč pobirati najemnino. No, in sedaj se tudi
z najemnino ni več zadovoljil. Družino za družino je po¬
gnal iz koče. Tu ni pomagala nikaka prošnja, grajščako-
vega srca ni omečil noben jok. V čim hujše stiske je pri¬
pravil sirote, tem bolje je to dčlo njegovemu trdemu srcu. Pri
miru je pustil le tiste rodbine, v kterih ni bilo nobenega
kaznjenca, ali pa je bilo ostalo še več ali manj delavskih
močij v njih sredi. Vseh družin že zaradi tega ni mogel
pognati po svetu, ker bi potem na enkrat ne bil imel nič
delavcev in bi bil moral ustaviti delo, kar pa bi mu bilo
na veliko škodo. A kjer so bile doma ostale le ženske z

75

otroki ali brez njih, ali le kak postaren mož, ki ni bil pri
delu več za posebno rabo, ondi je moralo vse oditi. Tako
je bilo nad polovico rudarskih koč izpraznjenih, ktere je na-
merjaval grajščak razdeliti med delavce, ki bi prišli od drugod.

Matija je čakal dan na dan, da tudi njega zadene tista
usoda, kakor toliko drugih. Sicer je bil sedaj, ko ni bilo
Ivana, zopet prijel za rovnico in hodil dan na dan navzlic
svojim letom v rudnike na delo. A kaj, ko mu stari udje
niso dopuščali, da bi bil delal z uspehom! Prav čudil se
je tedaj, da je grajščak tako milostno ravnal z njim, in dasi
ga je v srce bolelo, ko je videl, kako neusmiljeno ravna z
drugimi in je bil prepričan, da to ne more biti prav, bil
mu je glede svoje osebe vendar hvaležen. Še večje pa je
bilo njegovo začudjenje, ko se neko nedeljo dopoldne zglasi
pri njem grajski lovec in mu pove, da bi grajščakova so¬
proga rada govorila z Malčko. Čemu grajščakinja to želi,
lovec ni mogel za gotovo povedati, a toliko je rekel, da se
mu dozdeva, da bi rada vzela Malčko v službo, ker že dalje
časa nima liišine, a ravno sedaj je zelo potrebuje, ker je
nekaj bolehna.

Matija te novice ni bil malo vesel. Bal se je še vedno,
da bi ga grajščak ne pognal po svetu. Ge bi Malčka v
gradu služila, tedaj bi se to pač ne zgodilo. Hudo bi bilo
Matiji, če bi moral na stara leta iz koče, v kteri je preživel,
če tudi v revščini in pomanjkanju, vse svoje žive dni. Pa
tudi nekaj drugega je še skrbelo Matijo. Gutil je namreč,
kako mu moči od dne do dne bolj pešajo. In to, kar je
mogel sedaj še prislužiti, bilo je tako malo, da bi nikakor
ne bila mogla izhajati z Malčko, ako bi si ne bil v prejšnjih
letih dejal nekoliko novcev na stran. Prišla mu je tedaj
kaj prav ta ponudba za Malčko. Ne pa tako Malčki sami.
Kar prestrašila se je, ko je čula lovčevo sporočilo. Večkrat
zaporedoma ga je vprašala, ali ga je res grajščakinja po¬
slala po njo in ne kdo drug. Ne da bi se bila bala iti
služit, a na misel ji je prišel grajščak in oni večer pri stu¬
dencu. Ko je lovec odšel, stopi tedaj k očetu in mu reče:
„Ne, oče, v grad pa že ne grem služit ! 4

Matija se prestraši teh odločnih besed svoje hčerke.
Začudjen jo pogleda in reče: ^Zakaj ne ? 4

„Zato, da ne, oče! Kdo naj pa vam streže, kdo naj
vam kuha, pere in vse potrebno oskrbuje ? u

„To te naj nikar ne skrbi, Malčka ! 4  odgovori Matija.
Sosedova Polona, ki nam je o bolezni tvoje rajnke matere

76

tako lepo stala na strani, bode mi za malo plačilo rada
opravljala to, kar potrebujem. Le pojdi, le, in vesela bodi,
da se je tako naklonilo; saj vidiš, da gre slabo z mojim
zaslužkom/

»Ne, oče, samo v grad me ne silite! Kamor želite,
grem, samo v grad ne, to vas prosim !"

In solze so jo posilile.

Matija pa, ki ničesar ni vedel o tem, kar se je bilo
pripetilo njegovi hčerki, in tedaj tudi slutil ni, česa se boji,
postal je hud. „Ti trmoglavo dekle, ti!" rekel je; „od kdaj
pa si taka? Kako sem se motil nad teboj! Mislil sem, da
imam ubogljivo hčer, pa sem se tako prevaril! Ne da bi
mi na stara leta delala veselje, spravljaš me še v žalost! O
moj Bog, kaj sem doživel! Ali me hočeš, ti trmoglavka,
res pripraviti na beraško palico? Pa jaz bi že šel beračit,
a kaj naj počnem s teboj? O da bi me Bog že poklical
k sebi!"

Tako in jednako je tarnal Matija. Malčka pa je za¬
čela glasno ihteti in ni mogla slišati svojega očeta tako
govoriti. „Pa saj še ni gotovo, ljubi oče," rekla je, „da me
želi gospa v službo vzeti. Morda se je grajski lovec motil!'*

„Naj se je motil, ali ne! Ti mi pojdeš v grad do
gospe; še danes popoldne mi pojdeš, da veš! Tam že po-
zveš, kaj ti hočejo/ Tako je ukazal Matija.

Malčka pa si je obrisala solze in ni rekla nobene be¬
sede več. Popoldne proti četrti uri, ko je prišla od krščan¬
skega nauka, opomnila je očetu: „Zdaj grem!" in odšla je.

Matija ni ničesa rekel. Držal se je še vedno malo če¬
merno na. svojo hčer. Molče je zrl za njo ter premišljal,
kako se mu bode sedaj morda obrnilo na bolje.

Malki pa je bilo neizrečeno hudo pri srcu. Ko je sto¬
pala gor proti gradu, zastala ji je večkrat noga, in večkrat
ji je bilo, kakor bi se morala vrniti. A kaj poreko oče?
„Ubogi oče!" vzkliknila je, „ko bi vi vedeli, kam me silite!
A vi ne slutite ničesar, in jaz si vam tega rie upam od¬
kriti, kajti vem, da bi vam le obtežila srce in vas pripra¬
vila v skrbi! Vendar kaj naj počnem? Službe v gradu za
ves svet ne prevzamem. Grajščak se v tem kratkem času
ni poboljšal. Moja deviška čast pa mi je več vredna, ko
vsi zakladi tega sveta!"

Prišja je bila do studenca. Tu krene s ceste na stran,
približa se stari Marijini podobi, poklekne in začne iskreno
moliti in se priporočati sveti devici. Precej dolgo je kle-

77

čala. Ko vstane, bilo ji je lažje pri srcu. Navdal jo je
nekak pogum. Odločila se je iti do grajščakinje, zato da se
ji ne poreče, da je ošabna; a trdne volje je bila, da službe
nikakor ne prevzame. Očeta že kako pregovori in potolaži.
Dospela je do grada. Srce ji je utripalo, ko je bila tako
blizu grajskega poslopja. Kri ji je silila v glavo, in kar
temno se ji je delalo pred očmi. Postane malo, da se od¬
dahne, in da pride morda kak človek, ki ji pokaže, kje najde
grajščakinjo.

Zunaj na vrtu pa se je izprehajal grajščak. Bila je
jesen, in listje je odletavalo z dreves. Stal je prav blizu
vrtnih vratič, tako da bi ga bila Malka lahko opazila. A
bila je tako zmedena, da ni videla nič okrog sebe. Graj¬
ščak pa jo je takoj ugledal. Oči so se mu zasvetile, ko jo
je zazrl. Nasmehne se in reče sam pri sebi: „Aha, ptičica
se vseda na limanice! Tudi ta bo še pela, kakor bom jaz
hotel. u

Tako je mislil grajščak v svojem zlobnem srcu in je
utrgal ob stezici pozni jesenski cvet ter ga zmel med prsti,
kakor bi hotel reči: „Taka usoda čaka tudi tebe! w

Da je grajščakinja klicala Malko k sebi, bila je graj-
ščakova nakana. Ker se zadnjič pri studencu njemu ni bila
posrečila ponudba, pripravil je sedaj svojo ženo do tega,
da je Malki ponudila službo. Mislil si je: „Na ta način se
dekletu odvzame sumnja in strah, in daje le enkrat v gradu,
potem je že dobro! u  Grajščakinja pa prav za prav niti ve¬
dela ni, za ktero dekle se gre. Ker ji je grajščak vedno
prigovarjal in jo silil, da si vendar zopet poišče hišino, in
ji je povedal ime od Malke, ktera bi po njegovem mnenju
lahko opravljala to službo, poslala je po njo, nič hudega
sluteč.

Malka je bila med tem stopila v vežo. Šla je počasi
in potihoma, kakor bi se bala trdneje stopati, po stopnicah
navzgor. Dospevši na hodnik, premišljala je, pri kterili
vratih bi potrkala, kar ji pride grajščakinja sama naproti.

„Česa želiš, dekle? -  nagovori jo prijazno.

„Vi ste me veleli poklicati, milostljiva gospa, “ odgo¬
vori boječe Malka.

„A da — ti si? No pojdi malo z menoj! -  In peljala
jo je v jedno svojih sob. Grajščakinja se je vsedla na na¬
slanjač*, a njej je ukazala sesti poleg na stol. Pogle¬
dala jo je grajščakinja še le sedaj natančneje v obraz. Opa¬
zujoč jo, stisne hipoma obrvi skupaj, kakor bi se hotela

78

česa domisliti. Zdela se ji je Malka znana, vendar se ni¬
kakor ni mogla spomniti, kje bi jo bila že videla.

„Ti si bila tudi v mestu, kakor so mi pravili; no pa
saj se ti to že pozna kar po zunanjosti^ ogovori jo ljubez¬
nivo črez nekoliko časa grajščakinja.

„Da, bila sem nekaj časa v mestu pri svoji teti! u

„In si se učila tam tudi šivati in perilo gladiti?“

»Sem se, pa tudi v kuhinji sem bila.“

„To je lepo! No, pa bi ne hotela pri meni stopiti v
službo? In kako plačilo bi zahtevala ? u

Grajščakinja jo je ves čas, ko je govorila z njo, ostro
opazovala. Videlo se je, da si še vedno kliče nekaj v spomin.

„Milostljiva gospa,“ odgovori Malka uljudno nazadnje
vprašanje, „prav žal mi je, da vam želje ne morem izpolniti.”

„Kako to, da ne?“ vpraša začudjeno grajščakinja.

„Imam starega očeta doma, kterega ne morem prepu¬
stiti tuji skrbi. “

„0, temu bi se že kako opomoglo! Tudi za tvojega
očeta bi se dobil v gradu kak prostorček. Kaka domača
dela bi že še lahko opravljali, in mislim, da bi bilo to boljše
za nje, nego da hodijo v rudnike. “

Malčki stopi zopet prav živo beda njenega starega očeta
pred oči. Kako bi se to oslabelemu možu prilegalo, če bi
na stara leta ne pogrešal več solnčnih žarkov, če bi bil brez
trpljenja in bi užival malo boljšo hrano, nego jo ima sedaj
doma. Oh, to bi bilo seveda lepo, ko bi bila oba v gradu !
Kako bi mu stregla, kako bi skrbela zanj! To je bila za¬
peljiva misel; že je hotela pritrditi, a v tem hipu se spomni
grajščaka, in vsa sreča, ki se ji je kazala pred trenutkom
še v tako vabljivi luči — izginila je!

Malčki se je bral ves notranji boj na obrazu, in graj¬
ščakinja jo je vedno pozorneje opazovala ter radovedna ča¬
kala njenega odgovora.

Deklica vpre hvaležno vanjo oči in reče; „Hvala, srčna
hvala vam, milostljiva gospa, za toliko dobroto. Nisem je
vredna in — sprejeti je ne morem ! u

Grajščakinja takega odgovora ni pričakovala in Malč-
kinega vedenja ni mogla razumeti. „Je li dekle tolikanj po¬
nosno, u  misli si, „da se sramuje služiti? Pa to vendar ne
more biti; ne bi odgovarjala tako ponižno, ako bi bilo
temu tako!“

Še večja radovednost se je polasti in znova jo nago¬
vori: »Dekle, dekle! Ali si tako ošabno, da se ti moja po-

79

nudba za malo zdi, ali pa imaš kako skrivnost pred menoj ?
Govori odkritosrčno, zakaj se braniš k meni v službo !"

„Ne morem, milostljiva gospa, ne morem, oprostite
mi; rada bi, ali ne morem!"

„Ne moreš?" povzame grajščakinja in jo strogo po¬
gleda. „Zakaj ne moreš ?“

„Gospa, prihranite mi odgovor! Verjamite mi, da je
tudi za vas boljše, ako molčim."

V tem hipu se grajščakinji nekaj posveti. „A!" vzklikne
in se dvigne s svojega sedeža, pa zopet sede. r Ta obraz
sem že videla," reče sama pri sebi, „da, da, tisto popoldne,
ko sem se vračala s svojim možem proti gradu — sedaj mi
je vse jasno!"

Spomnila se je, kako se je tedaj njen mož nespodobno
obračal za Malčko, in razumela je zdaj tudi, zakaj si je
njen soprog toliko prizadeval, da bi spravil to deklico v
službo v grad.

Grajščakinja je vstala, in tudi Malčka se je dvignila s
stola. Nastal je za nekaj časa molk. Grajščakinja je hodila
po sobi gor in dol, končno pa obstane pred Malčko, po¬
ljubi jo na čelo in reče: „Ti si dobro, pošteno dekle!

Ostani vedno taka, in Bog te ne zapusti! Ni mi treba pra¬
viti, sedaj vem sama, zakaj se braniš v grad. Le pojdi k
svojemu staremu očetu in strezi jim. A da bosta z očetom
lažje izhajala, bodeš opravljala zame sem ter tja kako delo.
Šivati znaš, in jaz bodem že skrbela za to. da si doma
ravno toliko zaslužiš, kakor bi si bila. če bi bila sprejela
mojo ponudbo. Za zdaj pa vzemi v nekako predplačilo to
malenkost. u

Rekši, odpre predalček pri mali mizici in ji stisne ne¬
kaj denarja v roke.

Malčka se je hotela obotavljati, a grajščakinja jo pri¬
sili, da spravi denar, rekoč: „Le obdrži in ne sramuj se.

saj ti ne ponujam daru. V kratkem zaslužiš toliko in še
več. Vzemi to malenkost za prvo silo, da ne bo treba to¬
liko delati očetu."

Malčka se nato presrčno zahvali, in pošlovivši se pri¬
merno od grajščakinje, odpravi se proti domu.

Grajščak pa si je bil takoj, ko je Malčka stopila v
grajsko vežo, dal prinesti puško in se je podal tjakaj, kjer
je vedel, da se mora sniti z njo. Streljanja mu ni bilo
■cisto nič mari, in čakal je zelo nepotrpežljivo, kdaj se vrne
deklica iz gradu. Ko začuti, da prihaja, stopi iz goščave na

80

cesto. Malčka se ga tako prestraši, da so se ji kolena šibila
in ji noga ni hotela naprej.

Grajščak, zapazivši njeno zadrego, približa se ji smeh¬
ljaje in jo z mehkim glasom popraša: „Odkod, zalo dete ? 44

„Bila sem gori ! 44  odgovori Malčka in hoče dalje.

„ Čakaj no vendar malo, da se domeniva! Kje je to
gori?“ izprašuje grajščak in ji zastavi pot.

„V gradu , 44  odvrne nevoljno ona in gleda, kako bi se
mu izmuznila.

„Pa da sem moral biti jaz ravno ta čas z doma! In
kaj si delala gori ? 44

„Saj vam bo morda znano, kaj , 44  odgovori Malčka s
takim glasom, kakor bi hotela reči: „Kaj bi se delal ne¬

vednega ! M

„A da! Pri gospej si bila, kaj ne, zaradi službe? Pa
kdaj prideš ? 44  poprašuje s prijaznim glasom grajščak in se
ji bolj in bolj približuje.

»Nikdar ! 44  odgovori ona odločno.

„Kaj — nikdar ? 44  začudi se grajščak in jo hoče pri¬
jeti za roko. Ona pa se mu odurno izvije in steče mimo
njega navzdol.

Grajščaku so se jezno žarile oči. Kaj, da bi mu bilo
tudi to pot izpodletelo? Tega si ni mogel misliti. Hitro
odide proti gradu in gre takoj k soprogi.

„Je li bilo to dekle, ki je ravnokar odhajalo, pri tebi ? 44
vpraša jo.

„Da, pri meni ! 44

„Jn si jo vzela v službo ?“

„Ne!“

„Zakaj ne ? 44

»Ker sama ni hotela ! 44

„No, pa nemara si že ti skrbela zato, da ni hotela!
Te li še vedno muči nezaupnost. ?“

Pri teh besedah se je grajščak hudobno zasmejal.

Grajščakinja pa ga premeri zaničljivo z očmi od nog
do glave in reče: „Tebi naj bi še kaj zaupala? Mož, ki ga
zaničuje tako priprosto kmetsko dekle, kakor je to, ki je
ravnokar bilo tukaj, pač ne velja toliko, da bi njegova žena
še imela kakšno zaupanje do njega . 44

To izgovorivši, odide ponosnih korakov in pusti graj¬
ščak a samega.

Grajščak je prebledel. Mislil je, da ji je Malčka vse
povedala. A kmalu si opomore in reče, proti vratom obrnjen,


81

skoz ktere je grajščakinja odšla: „0 le čakaj, že še preže¬
nem tebi tvoj ponos in oni njeno zaničevanje! Vaju obe še
ukrotim, da bode veselje!"

In tudi on odide iz sobe.

Malčka je doma očetu na dolgo in široko pripovedo¬
vala, kako prijazna je bila z njo gospa, in da ji hoče na
dom pošiljati dela, pa da ji je že naprej plačala nekaj. Ma-
:• | ti ja jo je vesel poslušal in zadovoljen spravil denar, kterega
mu je izročila hčerka. Sedaj ni bil nič več hud na njo.

XI. .

Med ustaši.

Čas je, da se povrnemo k Ivanu. Blagovoljni čita-
telj se še spominja, v kaki nevarnosti smo ga zapustili.
Malo je manjkalo, in razsekan od ostrih mečev, bil bi se
1  zgrudil na tla. Na srečo zavpije še o pravem času z moč¬
nim glasom, da so takoj vsem roke omahnile, mož, ki je
bil videti nekak načelnik zbrani četi, naj mirujejo. „Za to
imamo še vedno časa! Jednega človeka bomo pač zmogli,
ali ne, ako na to pride? V tem trenutku pa mi je ta človek
živ več vreden, nego mrtev. Kajti ako je res ovaduh, po¬
tem znamo zvedeti kaj važnega od njega. Potrpite tedaj
malo! Zgovorimo se prej z njim, g avo vzeti mu je še
vedno čas! “

Tako je govoril, in takoj so oni odstopili od Ivana ter
sedli zopet na svoje sedeže.

Mož, ki je te besede izustil, bil je visoke rasti, zelo
plečat, a v obraz suh. Oči so mu ležale globoko pod ko¬
šatimi obrvi, pod nosom pa so mu vihrale velikanske brke.
Bil je, kakor večina zbranih mož, bolj po turško oblečen,
a govoril je jezik, kakor ga govorijo naši bratje Hrvatje.
Ivana, ki je bil od truda, lakote in žeje ves obnemogel, pre¬
magal je ta nepričakovani prizor tako, da je le malo manj¬
kalo, da ni omedlel.

„Kdo si?" zagrmi sedaj poveljnik nad njim. „ Govori,
odkod prihajaš?"

Ivan pa, ki se je od slabosti jedva držal po koncu,
reče: -Žejen sem, dajte mi vode!"

Nekteri od navzočih so se glasno zakrohotali temu od¬
govoru. Poveljnik pa, ki je takoj opazil, kako oslabljen in

. * - Na krivih potih. • 6

82

utrujen je ujetnik, vzame iz kota leseno posodo, postavi ko¬
zarec predenj in mu nalije vanj črnega vina.

„Na, pij!“ reče mu. Potem poseže drugič v kot in
dene predenj kos pečenega mesa in pa četrt hleba in pri¬
stavi: „Vidi se mi, da nisi samo žejen, ampak tudi lačen.
Pij tedaj in jej P

Ivan si ni dal dvakrat reči. Jedel je in pil in v tem
trenutku niti časa ni imel misliti na to, kam je zašel, in
kaj se še z njim zgodi. Požirek vina ga je posebno po¬
krepčal. Kri mu je šinila v obledela lica, in novo življenje
se mu je prelivalo po žilah. Nasitil se je in si ugasil žejo.
Hotel se je zahvaliti za skazano gostoljubnost, vendar na¬
čelnik mu prestriže besedo, rekoč: „Vse drugo pusti na

stran; povej samo, odkod si, in po kaj si prišel sem. Zahva¬
ljevati se ni treba, ko ne veš, ali te ne dam še nocoj pri¬
peti na bližnje drevo!“

Te besede so Ivana zopet streznile, in jasen mu
je bil položaj, v kterem se je nahajal. „Naj se zgodi,
kar hoče,“ mislil je sam pri sebi, „povedati hočem res¬
nico !“ In razložil je vse, kako so ga po nedolžnem zaprli,
kako se je bal, da bi ne bil po krivem obsojen, kako se
mu je posrečilo uiti iz zapora, kako je hodil in bežal in
končno semkaj dospel.

Vsi so ga pazljivo poslušali. Ko je končal svoje pri¬
povedovanje, vzklikne poveljnik: „Ali bi ne bilo škoda, ko
bi ga bili posekali? Ta je naš! u

Nato stopi k Ivanu in mu reče: „Nazaj ne moreš, ali
nimaš veselja ostati pri nas ? Ali te ne miče prelivati tur¬
ške krvi? Gotovo je tudi že do vaših krajev prodrla vest
o boju, ki ga bijemo zoper zakletega sovražnika kristjan -
stva. Glej, mi vsi smo zbrani tukaj v ta namen, da pla¬
nemo pri prvi priložnosti na krvoločnega Turčina. Ali nočeš
biti naš?“

Ivanu so se kar prsi širile, ko je čul tako govoriti
glavarja čete. O da, zoper Turka se boriti, to je bila že
večkrat njegova goreča želja. Ko je slišal ali čital o krvo¬
ločnosti turški in o trpinčenju pod turškim jarmom vzdihu¬
jočih kristjanov, vzbudil se mu je vselej divji srd v srcu,
in kar planil bi bil, če bi bil mogel, na Turka in se boril
za uboge sobrate do zadnjega izdihljeja. Sedaj pa se mu
nudi tako nepričakovano prilika, boriti se za svoje sveto
prepričanje in se maščevati nad krutim Turkom za brez-

83

številne in neznosne muke, ki jih je pretrpel pod njim ne¬
srečni kristjan.

„ Hočem biti vas, hočem se z vami boriti za oprostitev
uboge raje, tu moja roka P vzklikne navdušeno.

Zbrani možaki so ga z veselim krikom obsuli, in
jeden za drugim mu je stisnil roko.

Naša povest se je vršila ravno v času, ko so se bili
v Bosni in Hercegovini dvignili kristjani zoper svojega sto¬
letnega tlačitelja, divjega Turčina. Četa, v ktero je zašel
Ivan po naključju, bila je četa ustašev. Shajali in zbirali
so se v gostem gozdu na avstrijskih tleh, precej daleč vstran
od turške meje. Tukaj namreč so bili mnogo bolj varni,
nego bi bili na turški zemlji, ali pa bližje turške meje. Pri¬
hajali so sem in odhajali, kakor je bilo treba. Tu pa je
bilo tudi glavno shajališče onih avstrijskih podanikov, ki so
prostovoljno hiteli svojim bratom na pomoč. Kedar je bilo
zbrano večje krdelo, podali so se v kaki temni noči do Save
in se prepeljali v takem kraju na ono stran, kjer se je
bilo najmanj nadejati, da jih kdo zaloti. Tam so se združili
z drugimi četami in so napadali, kedar je nanesla prilika,
posamezne oddelke Turkov. Bojevali so se kmalu z večjo,
kmalu z manjšo srečo. Če so iz kakega kraja prepodili
Turka, naselili so se ondi za nekaj časa, dokler se jim ni
ponudila priložnost, zopet napasti in še naprej pognati so¬
vražnika. V neugodnih časih pa so imeli zunaj turških mej
svojo glavno zaslombo.

Četa, pri kteri je bil sedaj Ivan, štela je kakih 120 mož
in je ravno čakala pripravnega trenutka, da bi udarila črez
mejo, kjer so druge ustaške čete potrebovale njene pomoči.
Jedno prihodnjih nočij so hoteli porabiti za prehod črez
Savo; zato je bil poveljnik več mož razposlal na vse strani,
da si ogledajo vse natanko ter pozvedo, ali ni kake ne¬
varnosti.

Poročila, ki so jih le-ti donašali, bila so ugodna. In
tako je bilo določeno, da se odpravi tretjo noč potem, ko
je bil Ivan zadel na ustaško četo, večja polovica na turška
tla. Drugi so še imeli na tej strani ostati, da bi zbirali
nove prišlece ter jih poslali črez mejo, kedar bi se jih zopet
nabralo zadostno število.

Ivan si je bil v dveh dneh ravno malo odpočil, pa je
moral že zopet odriniti ter se podati v nove nevarnosti. A
z veseljem je storil to. Rojile so mu neprenehoma prav¬
ljice po glavi, ki jih je že v svojih otročjih letih čul o krutih

6  *

84

Turkih, in njegovo srce je hrepenelo, maščevati se za vse,
kar so zakrivili divjaki nad kristjani. Pa če zadene njega
sovražna krogla ali turški meč? Nič bi mu ne bilo, ako bi
prelil svojo kri za sveto vero in bi umrl slavne smrti! Samo
jedna misel ga je težila pri vsem tem. Kaj počneta pač
Matija in Malčka? Kdo bode sedaj delal za njiju, kdo ju
podpiral? In če umrje tukaj na tujem, kdo jima pove, da
je prelil svojo kri za vero krščansko in za prostost svojih
zatiranih bratov? Umrl bo, in onadva ne bosta nič več
čula o njem. Ne bosta li nazadnje vendarle prišla do pre¬
pričanja, da je hudodelnik, da ga je slaba vest pregnala iz
domačije? O da bi jima mogel sporočiti, bodisi ustno,
ali pismeno, o da bi jima mogel povedati, da je nedolžen, in
da je pobegnil le zaradi nesrečnih okoliščin in zaradi so¬
vražnikov, ki so ga mislili pogubiti; potem bi z veseljem
prelil svojo srčno kri!

„ A morda pa vendar ne umrjem, morda se vse srečno
izide,“ tako se zopet tolaži. „V božjih rokah sem, Bog bo
.skrbel zame in me varoval pred sovražnikom!“ In bil je
zopet veselejši. Pogumno je prijel za puško, predno so se
odpravili na pot, in srčno je opasal krivi meč, ki se bode
sedaj kopal v krvi nevercev.

Gosta tema je že pokrivala zemljo, ko se je vzdignila
ustaška četa, da zapusti svoje dosedanje skrivališče ter se
odpravi na prehod črez Savo. Nebo je bilo, kakor nalašč,
oblačno in noč vsled tega zeld temna. Postopali so z ve¬
liko opreznostjo. Načelnik je bil na novo razposlal straž¬
nike na vse strani, kteri so imeli nalog, takoj sporočiti,
kakor hitro bi začutili kaj sumljivega. Od začetka je bila
pot zeld težavna, zlasti za onega, ki ondi tudi po dnevu še
nikdar hodil ni. Le nekoliko plamenic ali bakelj so prižgali,
toliko da niso oni steze zgrešili, ki so hiteli naprej. Zadnji
pa so stopali po temi kar tako za prednjimi, ne da bi bili
videli, kod in kam gredo. Več lučij pa zaradi tega niso ho¬
teli prižgati, ker so se bali, da jih kdo ne zapazi ter jim
ne prepreči njihovih namenov. Tedaj so namreč tudi od
avstrijske strani ostro stražili meje. Vendar se jim ni pri¬
petila nikaka nezgoda. Po dolgi, več kot pet ur trajajoči
hitri hoji so prišli do vode. Še enkrat se skrbno ozrejo,
ali se ne pokaže od ktere strani kaj sumljivega; a sreča jim
je bila mila. Vse je bilo mirno in tiho, in drugega niso
čuli nego šumenje savskih valov. Na tistem mestu, kjer
so se ustavili ustaši, bili so bregovi Save z gostim grmovjem

85

obrasteni. V tem grmovju so imeli skritih več čolnov, ktere
sedaj naglo odvežejo in vanje poskačejo. Najpoprej se poda
v jednem čolnu le nekoliko mož na ono stran, da se pre¬
priča, je li ondi vse v redu, in ali se bode mogel prehod
izvršiti brez ovir. Bilo je domenjeno, da se da z gorečo
plamenico trikrat znamenje križa, ako ni nevarnosti. Pre¬
teklo je kake tri četrti ure, ko se zablišči zaželeno znamenje.
Tedaj pa se vpre vsa vrsta izurjenih rok v vesla, in brez
najmanjše neprilike so dospeli na turška tla. Oni, kteri so
se imeli vrniti v skrivališče, ktero so bili to noč zapustili,
odrinili so s čolni nazaj in so iste zopet skrbno poskrili,
drugi pa so se napotili po turških tleh v novo zavetje. Ni
trajalo dolgo, in le-ti so dospeli do še močnejše čete, ki je
že dalje časa na turški strani prežala na sovražnika. Po¬
zdravili so se srčno med seboj, in pričelo se je živo razgo-
varjanje. Drug drugemu so pravili, kaj so doživeli, koliko
so prestali, in drug drugega so navduševali za boj proti
krutemu sovražniku kristjanstva.

Ustaši so bili v tej okolici Turke že večkrat potolkli
v malih bojih ter jih prepodili; zato turških čet zdaj dalje
časa ni bilo na izpregled. Ali vendar, akoravno je bil že
nekaj tednov mir, kazalo je vse na to, da se Turčin pri¬
pravlja na nov boj, in da nam e rjava najbrž z večjo vojsko
udariti na ustaše. Zato so pa tudi le-ti pridno zbirali svoje
moči in pošiljali pogostoma vohune do bližnjih sel, ki so
bila v turških rokah, opazovat, kaj počenja sovražnik.

Nastopila je bila huda zima, in ustašem se ni dobro
godilo. Manjka o jim je gorke obleke in večkrat tudi po¬
trebne hrane. Sicer jim je sem ter tja prihajala pomoč,
vendar ne redno, in tako se je večkrat dogodilo, da so bili
v hudi stiski.

Ivan je našel pri tej ustaški četi dva rojaka. Jeden
je bil z Gorenjskega, drugi pa iz spodnjega Štajerskega doma.
Seznanil se je kmalu z njima, in v novi druščini mu je čas
precej hitro potekal. Vendar ni minilo dne, da bi ne bil
mislil na dom. Večkrat so mu solze zalile oči, ko se je
zmislil na Malčko in dobrega strica Matijo, in ko je pre¬
mišljeval žalostno svojo usodo. „Ga li Malčka ni že poza¬
bila, si li ni že zbrala drugega ženina?" Ta misel mu je
šinila pogostoma v glavo, in spominjal se je svojih sanj in
pogovora, ki sta ga imela pod gabrom orožnika. O takih
prilikah se ga je polotilo vselej neizmerno hrepenenje po
domu. Želja se mu je vzbudila, da bi pobegnil odtod in

86

se napotil v domovino, naj se potem zgodi, kar se hoče,
Samo enkrat bi še rad videl svoje, samo enkrat še govoril
z njimi! Naj ga je tudi Malka pozabila in se obljubila dru¬
gemu, roko bi ji še rad podal v slovo in ji povedal, da je
njegova vest čista, in da je krivo sodila o njem. Vendar
na beg sedaj ni bilo misliti. Kaj bi rekli njegovi tovariši,
če bi jim izginil? Misliti bi morali, da je bojazljivec, in
te sramote si noče nakopati na glavo. Naj se zgodi, kar
je volja božja!

Turek, ki je poznat po svoji prekanjenosti, moral je
slutiti, da se ustaši ravno sedaj ne nahajajo v posebno
ugodnih razmerah. Nekega mrzlega zimskega jutra na vse
zgodaj so namreč zapazili ustaši, kako se je črez ravan, ki
je bila s precej debelim snegom pokrita, iz daljave pomi¬
kalo proti njim — nekaj rudečega. Začeli so postajati po¬
zorni in so stopili nemudoma vkup, da se posvetujejo, kaj
je početi. Da so to turške čete, o tem ni bilo kmalu no¬
bene dvojbe več. Razločevali so skoro natanko Turke, ki
so deloma jahali, deloma pa peš prihajali. Morali so se
hitro odločiti. Po kratkem razgovoru sklenejo, iti sovraž¬
niku naproti in se z vso silo vreči na njega. Zgrabijo tedaj
za orožje, in pregledavši naglo svoje puške, ali so v pravem
stanu, napotijo se proti Turčinu. Da bi jih bilo več videti,
šli so nalašč bolj narazen. In res se je zdelo, kakor bi se
jih bili zbali Turčini; kajti ko so se že precej drug dru¬
gemu približali, začeli so se Turki pomikati nazaj. To pa
je ustaše le še bolj navdajalo s pogumom, in jeli so še hi¬
treje pritiskati za sovražnikom. Vendar to je bila njih po¬
guba. V tem namreč, ko so prodirali ustaši za umikajočo
se turško četo, plazilo se je drugo krdelo Turkov ob robu
gozda, v kterem so imeli ustaši svoj tabor, in kterega so
bili ravnokar zapustili, hoteč priti le-tem za hrbet. Ko se
je prednja četa Turkov prepričala, da so zadnje čete do¬
spele tako daleč, da jim bo ustaše lahko zajeti, ako bi se
začeli pomikati nazaj, ali pa, da jim prihite na pomoč, če
bi se ustaši srečno bojevali, ustavila se je zopet in poča¬
kala, da so ji ustaši prišli čisto blizu. Ti so planili razjar¬
jeni kakor levi na Turčina, in pričelo se je grozno mesar¬
jenje. Kaj takega Turki niso pričakovali, kajti računali so
na to, da so ustaši izstradani, in da jim kmalu poidejo
moči. A zmotili so se. Ustaši so navduševali drug dru¬
gega z gorečimi besedami, in Turek za Turkom se je zvračal
mrtev ali smrtno ranjen na tla. A tudi marsikteri ustaš je

izdihnil svojo junaško dušo. Ivan je bil vedno med prvimi,
vendar turško orožje se ga še ni bilo dotaknilo. Vselej je
o pravem času zapazil namenjeni mu udarec, in vselej ga
je srečno odbil, a vrh tega je Turčinu, ki mu ga je bil na¬
menil, dal še jedno po glavi, da je imel za vselej dosti.
Sedaj so se začeli Turki v resnici pomikati nazaj, a ne
samo na videz, kakor poprej. To pa je kristjane še bolj
podžgalo, in pritisnili so še z večjo silo za obnemoglim so¬
vražnikom. Vendar kaj je to? Turčini zaženo divji krik in
se zopet ustavijo. Dospela je bila ona četa Turkov, ki se
je od nasprotne strani bližala, na bojišče, in ustaši so bili
na enkrat obkoljeni. Tisti izmed njih, ki so zapazili nevar¬
nost še o pravem času, spustč se v beg poprek črez polje,
kajti na zmago ni bilo več misliti. Oni pa, ki so se voj¬
skovali v prvih vrstah, bili so sedaj med dvema ognjema,
in rešitev je bila nemogoča. Borili so se do zadnjega, in
še maršikterega Turka so poslali k Mohamedu, končno pa
so jih nadvladali Turki, kterih je bilo najmanj petkrat to¬
liko. Ivan je bil jeden izmed zadnjih, ki so se še borili,
kar začuti skeleč udarec na glavi. Temno se mu stori pred
očmi, in s krvjo oblit se zgrudi na tla.

Turki pa še niso s tem končali svojega krvoločnega po¬
četja, da so pobili k tlom vse kristjane. Začeli so pre¬
metavati ranjence, in po svoji turški navadi so sekali glave
mrtvim in težko ranjenim; one pa, ki so bili manj ranjeni,
in o kterih je bilo upati, da še okrevajo, posebno če so bili
mladi, navezali so na konje, ali pa naložili na voze, ki so
bili prišli kmalu za njimi, ter jih odvedli s seboj. Turek
je sicer zelo krvoločen, a nič manj koristolovcu in sebičen.
Vzeli so manj ranjene zaradi tega s seboj, da bi jih pozneje
prodali kolikor mogoče drago za sužnje v Turčiji sami, ali
pa v druge dele sveta, kjer sužnost, žalibog, tudi še dan¬
današnji ni popolnoma prejenjala.

XII.

Sila prikipi do vrhunca.

Odkar je bila grajščakinja poklicala Malko k sebi, zbolj¬
šale so se njej in njenemu očetu nekoliko razmere. Graj¬
ščakinja ji je res, kakor je bila obljubila, dajala dela, in kar
je bilo še več vredno, plačevala jo je jako dobro. Malki je
bilo večkrat hudo, ko je videla, da plačilo, ki ga dobiva,

88

ni v pravem razmerju z njenim delom, in opomnila je to
nekolikokrat proti grajščakinji. A le-ta ni hotela o tem nič
slišati. Bila je dobra duša ta grajščakinja in rada je po¬
magala revežem.

Zadovoljno sta sedaj zopet živela Matija in Malka; le
spomin na Ivana jima je grenil življenje. Skoro nikoli nista
govorila o njem. Bala sta se oba spomniti nanj, kajti dobro
sta vedela, da z vsako besedo, ki bi letela nanj, ponovita
drug drugemu rano, ki je še vedno krvavela v srcu. Tem
gosteje pa sta mislila na njega. Malki se je večkrat izvil
globok vzdihljej iz prsij. Matija jo je pogledal, in ni mu
bilo treba poprašati, zakaj in po kom vzdihuje. Vedel je,
koga ima v mislih, in tudi on je nehote globoko vzdihnil.
Najhujše jima je bilo to, da nista nič vedela o njem, in da
se jima je včasi po sili vzbujal dvom o njegovi nedolžnosti.
„Cemu je bežal, ako ni zakrivil ničesar, in ako je imel
mirno vest? u  To vprašanje se jima je večkrat vsiljevalo,
in pravega odgovora na to nista vedela. Vendar on bi naj
bil požigalec, ali sploh hudodelnik ? Ne, to ni mogoče!
Tako sta se tolažila in molila zanj ter prosila Boga, da se
kmalu izkaže pred svetom njegova nedolžnost, in da se v
kratkem povrne k njima.

„0 kako lepo bi bilo, ko bi bil sedaj doma!“ tako je
večkrat Malka na tihem rekla sama pri sebi. „ Očetu ne bi
bilo treba čisto nič delati. On bi hodil v rudnike, in jaz
bi, kakor sedaj, šivala za grajščakinjo. Kako lahko in dobro
bi izhajali, in oče bi si na stara leta lahko privoščili marsi-
kak priboljšek. Oh, pa morda ne živi več, morda ga nikdar
več videla ne bom!“ In solze so se ji vlile po licih.

A revico so še čakale hujše bridkosti.

Zima je bila tisto leto huda in nezdrava. Marsikoga
je položila v posteljo in mnogega tudi v grob. Grajska gospa
je že nekaj časa sem bolehala. Leta in leta je prenašala
pogumno vse bridkosti nesrečnega zakona, a končno je jela
omagovati. Dokler je imela še upanje, da se njen mož po¬
boljša, da se vrne na pravo pot, toliko časa je še lažje trpela.
Ko pa je izprevidela, da nič ne izdado niti njeni opomini,
niti njene prošnje, in da je njen soprog vedno isti lahko-
miselnik in razuzdanec, tedaj so jo začele zapuščati telesne
in duševne moči, in polotila se je je nekaka obupanost. Le
malokdaj je še govorila s svojim možem, in kedar je govo¬
rila, bila je tudi njena beseda nekako trpka in grenka. To
pa je grajščaka le še bolj razjarilo, in odslej ni nobene pri-

ložnosti zamudil, če ji je le mogel storiti kaj neljubega.
Zbadal jo je neprenehoma in jo žalil, kakor je le vedel
in znal.

To neprestano trpinčenje in iz tega izvirajoča srčna
bolečina, vse to je moralo slabo vplivati na telesno zdravje
grajščakinje. Začela je vidno pešati. Polotil se je je nekak
suh kašelj, kteri je, kakor pravijo, posebno nevaren. V za¬
četku je kašljala bolj po malem, a potem huje in huje. A
ko je še pritisnil nezdravi zimski čas, morala se je popol¬
noma vleči. Le malokteri dan ji je odleglo toliko, da je
vstala za dve ali tri ure, ves drugi čas je prebila v postelji.

Nasledke tega je čutila tudi Malka. Sedaj ni več tako
redno dobivala ne dela, ne plačila. Gospa je v svoji bo¬
lezni večkrat pozabila na njo, česar ji ne moremo zameriti.
A to še ni bilo vse. Zbolel je tudi Matija, in sedaj se je
pričelo za Malko življenje polno težav, polno grenkih skrbij.
Ne samo bolest, ki polni srce vsakemu dobremu otroku,
ako mu zbolijo stariši, ampak tudi skrb za vsakdanji kruh
jo je morila. Res sta imela z očetom še nekaj novcev na
strani, a ti poidejo kmalu, in kaj bo, če bode bolezen dolgo
trajala in se kmalu kako ne preleže. Ta skrb je Malki ne¬
prenehoma polnila dušo in ji preganjala spanje po noči.

Ko je bil Mihec Skopin zvedel, da je zbolel Matija,
mislil si je, daje zdaj prišel njegov čas. „Hi, hi, hi!“ smejal
se je, ko je slišal praviti o Matijevi bolezni, in dejal je sam
pri sebi: ,,Ravno prav!“

Po oni sodnijski obravnavi si Mihec dolgo ni upal med
svet. Ogibal se je ljudij, kolikor je mogel, in tudi ljudje
niso prišli radi z njim v dotiko. Imenovali so ga Iškarijota,
in še otroci so kazali s prstom za njim, če so ga ugledali.
Vendar sčasoma se je pozabilo njegovo grdo dejanje, kakor
se marsikaj na svetu pozabi, in počasi si je upal zopet na
beli dan. Stric Matija in Malka nista ničesar vedela o tem,
da je Mihec pred preiskovalnim sodnikom potrdil grajšča-
kova kriva pričanja proti Ivanu; kajti ker se proti Ivanu
iz že navedenega vzroka ni obravnavalo pred porotniki, ni
se moglo temu priti na sled. Mihcu je sicer v začetku več¬
krat očitala vest njegovo dejanje, in bal se je Matije in
Malke bolj kakor vsakega drugega človeka; vendar sčasoma
je zadušil glas vesti v sebi. Potolažil se je tem prej, ker
je bil prepričan, da le tedaj sme upati, da se mu izpolni
srčna želja, in da more le tedaj Malčka postati njegova
žena, ako ni Ivana doma, bodisi da je zaprt, ali pa da si

90

sploh ne upa domu. Mislil je vedno, kako bi se približal
Malki s svojo ponudbo, a vselej mu je pošel pogum, kedar-
koli se je namenil pričeti. Sedaj pa mu je prišla Matijeva
bolezen kakor nalašč.

Napoti se tedaj k Matiji precej prvo nedeljo popoldne
potem, ko se je bil ta vlegel. Malka je ravno pomivala
posodo po kosilu, ko stopi Mihec v vežo. Deklica se pre¬
straši, ugledavši ga. Sicer ni vedela, kaj bi ji bil ta človek
storil hudega, ali kaj bi ji sploh mogel škodovati, vendar ji
je neki skriven glas pravil, da to ni njen prijatelj.

„Dober dan!" pozdravi Malko. „Kako se pa kaj imate
pri vas? So li res oče bolni?"

„Res!" odvrne Malka na kratko in se obrne vstran,
kajti bodeči pogled Miličev ji je bil zopern.

„To je nesreča! Oh, jaz sem pa tako zdrav kakor riba
v vodi, in ti, Malka, si tudi zdrava in čvrsta, hi, hi, hi!"

Malka ne odgovori nato nobene besede.

„Grem pa malo noter pogledat," nadaljuje Mihec.
„ Človek mora svoje prijatelje včasi obiskati, tem bolj, če
so bolni."

In izgovorivši, stopi v sobo, v kteri je ležal bolnik.

„Dober dan, Matija!" pozdravi ga Mihec. „1 kako pa
je? Slišal sem, da si nekaj bolan!"

„Bolan, bolan ,“  odgovori s slabim glasom Matija.

„To je hudo, Matija! Jaz sem pa zdrav, res, tako
zdrav, da je kaj!"

^Zahvali Boga!" reče Matija, kterega je nekoliko zbodla
ta samohvala.

a Saj ga zahvaljujem! Pa kaj ti je vendar?"

„Oh, vse me boli, čisto vse. Mislim, da bo prehlajenje;
pa starost, starost, ta me duši ! u

„Ti ne bi smel hoditi v rudnike, Matija; to tebe
mori, to! u

„Kaj pa hočem? Živ vendar ne morem v zemljo. Če
hočem živeti, moram delati. Je že tako. Bojim se, kaj bo,
če mi ne preleže kmalu."

„To boš moral kako drugače napraviti, Matija; za delo
ne boš več!"

„Kaj in kako hočem napraviti? Jaz že ne vem, kako
bi si brez dela pomagal."

„Pa jaz vem, hi, hi, hi!"

Matija ga začudjen pogleda.

91

„Le glej me, le! Zakaj pa imaš hčer? Ali že ni za¬
dosti stara za možitev ?“

„Stara bi že bila zadosti/ odvrne nekoliko užaljen
Matija, „pa časa za to je tudi še. Doslej se ni oglasil še
noben primeren snubec, in Malka tudi lahko še čaka/

„Malka morda res lahko še čaka, a ti ne moreš ča¬
kati ! Kaj pa bo, če boš še dolgo bolan ? Pa praviš, da
se ni še noben tak snubec oglasil, ki bi bil zaMalko? Jaz
mislim, da moraš ti pred vsem na to gledati, da dobiš zeta,
kteri te bo lahko podpiral. Glej, Matija, jaz tudi gospodinje
potrebujem. Sicer bi ne bil v zadregi za njo, kajti še imam
nekaj pod palcem, in to dandanes ženski spol še najbolj
mika — ali, da ti naravnost povem, vsake pa tudi nočem,
ki se mi ponuja, Malka pa —

„Ti zelo dopada, kaj ne?“ poseže mu Matija v besedo,
ki ni vedel, naj bi se li jezil ali smejal. Zdaj mu je bilo
jasno, kaj je prav za prav Mihca napotilo k njemu. Imel
je že na jeziku, da bi mu bil navzlic bolečinam, ki jih je
občutil, kako prav grenko zabelil, ko se odpro vrata. V
hišo stopi Malka z grajščakovim slugo, ki je prinesel nek
list od grajščaka. Malka odpre s tresočo roko list. Nič do¬
brega ni pričakovala. Prečitavši ga, zgrudi se naglo kakor
smrt bleda k očetovi postelji. Matija se prestraši in reče:
„Za Boga svetega, kaj se je dogodilo ?“

„Oče, oče! w  vzklikne Malka, in solze se ji vderd po
licih. „Kaj bova počela? Grajščak naju izganja iz koče!
V treh tednih morava zapustiti ta kraj/

Matijo je ta novica grozno potrla. Kar sapa mu je
pošla, ko je slišal to. Bal se je, odkar ga je bilo položilo
v postelj, da bi mu grajščak ne odpovedal stanovanja, ker
ni sedaj iz te koče nikdo zahajal v rudnike. Vendar je upal,
da bode imel usmiljenje z njim, tem bolj, ker ga je tedaj,
ko je preganjal druge, pustil pri miru, in pa ker je bila
grajščakinja tako dobra njegovi hčeri. A motil se je. Srpo
je vpiral svoje oči v strop, in bilo je videti, kakor bi zdaj
pa zdaj imel izdihniti dušo.

Mihcu pa se je pri tem prizoru kar srce smejalo. Ne
da bi bil Matiji in Malki ravno tako slabo želel, a mislil je
pri tem nase ter sklepal, da mora vse to njemu biti le na
korist.

„Prav je, da je prišlo grajščaku to ravno zdaj na
misel/ rekel je sam pri sebi. „Če sedaj ne dosežem, po
čemur hrepenim, potem ne dosežem nikoli! Precej grem

02

grajščaka zahvalit, da mi gre tako lepo na roke. Ob jed-
nem ga pa še poprosim, naj le še pritiska, potem mi ne
more izpodleteti. Ravno pravi čas je sedaj izganjati ljudi,
pa še bolne zraven! Za Matijo druge rešitve ni, kakor da
mi da Malko. Potem vzamem oba k sebi, in še hvaležna
mi bosta!“

In Mihec si ni mogel kaj, da bi se ne bil na tihem
smejal, tako srečen je bil poleg nesreče drugih.

„Ali greš ti domu?“ vpraša slugo. »Pa pojdiva no,
te pa spremim malo. Z Bogom, Matija, pa malo misli o
tem, kar sva govorila ! u  . * . -

In šla sta s slugo.

V tem, ko sta Matija in Malka obupana vila roke v
grozni bolesti proti usmiljenemu Bogu, lezel je Mihec molče
poleg grajščakovega služabnika proti gradu. Bil je ves v
misli utopljen, srce pa mu je veselja igralo, kajti čutil se
je že srečnega ženina.

S kakim strahom se je Mihec prvič bližal grajščaku,
in kako brez skrbi je danes potrkal na njegova vrata! Čemu
bi se bal?. Saj se mu je zdelo, kakor bi bil v sorodu s
ponosnim grajščakorii. In bil je res, ne sicer po krvi, a
šlabo dejanje ju je delalo sorodna drug drugemu!

Grajščak ga je kaj prijazno sprejel. „ Ravno sem hotel
poslati po tebe," nagovori ga, ko stopi v grajščakovo sobo.
»Kaj te je privedlo sem?“ .

»Zahvalit sem se prišel, hi, hi, hi ! M  nasmeje se Mihec.

»Zahvalil ? — Pa zakaj?"

»No, zato, ker mi greste tako lepo na roke!"

»Pri čem ti grem na roke?"

»Pri snubitvi, hi, hi, hi!"

»Aha, saj ravno zaradi tega sem hotel govoriti s teboj.
No, ali misliš, da pojde sedaj ? u

»Mislim, da, samo če se vi kako kaj ne premislite.“

»Ne razumem, kaj hočeš reči s tem?"

»No, jaz mislim to tako: če ostanete vi pri tem, da
morata Malka in njen oče zapustiti kočo, potem vse dobro
izteče. Matija v tej stiski ne bo vedel druge rešitve, kakor
da meni da Malko za ženo, in potem —

»Pa si li že kaj govoril o tej stvari '?" prestriže mu graj¬
ščak besedo. ‘ • * • • • . . / • •

»Hi, hi, hi! govoril, govoril! M  potrjuje Mihec. »Ravno
zdaj sem bil tam, ko je prišel vaš hlapec s poveljem, da
se imata spraviti iz koče.“

93

»Pa kaj si zvedel P “

»Doslej še nič posebnega; ali nič se ne bojim, da bi
ne šlo, ako le vi hočete. Samo malo več časa jima morate
pustiti; tako iz treh tednov naredite tri mesece, potem bo
pa vse dobro. Za ženitovanje je treba malo več časa ; v
treh tednih bi se ne dalo vse preskrbeti. Tudi bo treba
kočo nekoliko popraviti. M

„Mihec, iz te moke ne bo kruha, w  odgovori grajščak.
»Jaz svoje besede ne prekličem kar tako tebi nič, meni nič.
Nočem, da bi se mi smejali ljudje. Kdo se potem še zmeni
za moje besede, če jih tako hitro pozabim!“

„1 pa vendar ! w

»Ne, kar tako brez vsega to ne gre. Mogoče, da bi
se dalo na mojem sklepu kako kaj prenarediti, a to le
tedaj, ako se dekle poniža do mene in me samo poprosi.
Na prošnjo se da že kaj storiti, a sam od sebe ne prena-

redim, kar sem enkrat ukrenil. w

*  ^

„Ce ne zahtevate nič drugega, potem je vse dobro , u
reče Mihec. »Dekle vas že pride prosit; zakaj bi ne prišlo?
Domu grede, oglasim se jaz tam in ji to povem .“

„Prav, M  pripomni grajščak; »le pojdi in sporoči to, pa
nikar ne povej, da sem naravnost izrekel svojo željo, da naj
pride. Meni je pač vse jedno, naj pride ali ne; a če ji je
kaj ležeče na tem, da ostaneta z očetom še nekaj časa v
koči, potem naj pride. Pride pa naj — čakaj no — pride
naj precej jutri popoldne med tretjo in četrto uro. M

„Že dobro, M  odgovori Mihec in odide.

Grajščak se je smejal za njim. »Tepec, u  rekel je pol¬
glasno, »taka deklica pač ni za tebe! Ha, ha, jutri — jutri,
to bo maščevanje ! M  In začel je nemirno hoditi gor in dol
po sobi. Jezilo ga je, da se mu ni bilo posrečilo dobiti
Malke v grad. Zvedel je bil pa tudi, da njegova soproga
podpira Malko, in to ga je še bolj razkačilo. Bolezen Ma¬
tijeva je prišla tudi njemu prav. „Sedaj,“ mislil si je,
»ukrotim to trmoglavo kmetsko dekle!" Odpovedati Matiji
stanovanje, to je bilo po njegovih nazorih sedaj opravičeno.
»Koče so le namenjene delavcem, ki v resnici delajo, a ne
takim, ki so bolni. Kdo mi more reči, da jima delam kri¬
vico, ako ju poženem po svetu? In če jima navzlic temu
še podaljšam obrok za preselitev, ali če ju celo v koči pustim,
potem mi mora dekle pač biti hvaležno, za hvaležnost sta¬
rega njenega očeta se pa itak ne menim!"

Tako je modroval grajščak in snoval hudobne naklepe.

M

Da Malka v tej stiski pride, o tem ni dvojil. Prav
ljubo pa mu je vendar bilo, da mu je Mihec ponudil svojo
pomoč. Seveda je Mihec pri tem zopet le sebe imel v mi¬
slih. Rekel je sam pri sebi, ko je šel z grada: „Zdaj grem
k Matiji in mu rečem, da sem prosil zanj grajščaka, pa da
naj še Malka stopi do njega in ga poprosi. In če mu po¬
vem, da se je grajščak na mojo prošnjo že na pol udal,
potem sem si popolnoma pridobil Matijo, in Malčkino srce
se morda tudi otaja za me!“

Matija in Malka sta bila še vsa obupana, ko se je vrnil
Mihec k njima.

„Pri grajščaku sem bil,“ začne Mihec, „da ne bosta
rekla, da vaju nimam rad. Prav zaradi vaju sem bil pri
grajščaku in prosil sem ga, naj malo odjenja in vama malo
več časa privošči za selitev. Trd je bil kakor skala, a na¬
zadnje so ga moje prošnje vendar omehčale. Potrebno pa
je, da stopi tudi Malka do njega in ga poprosi. To se mora
zgoditi zaradi drugih ljudij, ker se grajščak boji, da bi iz¬
gubila njegova beseda na veljavi, če bi jo kar tako preklical.
Jutri med tretjo in četrto uro popoldne bo doma, tedaj
moraš iti, Malka! Rekel sem mn, da prideš, in imel ni nič
zoper to.“

Matiji je precej nekoliko odleglo, ko je to čul. „Pa
pojdi, Malka, jutri h grajščaku, w  reče, „morda se naju ven¬
dar usmili ! u

Malki pa je bilo, kakor bi ji bil potaknil nož v srce,
ko je to slišala. Kri ji je zastala po žilah, in vse ji je ple¬
salo pred očmi. Ni se mogla držati po koncu. Zdrknila je
na kolena poleg očetove postelje, in solze so se ji vlile po
obrazu. Slutila je, da grajščak zopet nekaj namerjava. „0h,
oče, M  vzdihne, „samo do grajščaka me ne silite. Verjamite,
da moja prošnja nič pri njem ne izda. Morda vam ljubi
Bog v treh tednih zopet zdravje podeli, in potem se že kako
obrne na bolje ! M

Matija pa, ki zopet ni vedel, kaj njegovi hčeri tare
dušo, postal je nevoljen.

»Potem me pa živega pokoplji , u  reče užaljen, „če ti je
preveč storiti nekaj stopinj zame! O moj Bog, usmili se
me vendar že in pokliči me k sebi. Ne dopusti, da bi še
dalje skušal nepokorščino in nehvaležnost svojega otroka ! w

In težko sope, obrnil se je proti steni.

Malko je vsaka beseda očetova neizmerno bolela. Vstane,
skloni se črezenj in mu moči s solzami obraz.

95

»Ne, ne, oče!“ vzdihuje, »nisem vam nehvaležna, od¬
pustite, saj bi storila vse, kar želite, ali —,“ in beseda ji
zastane.

Mihcu pa se je nekaj posvetilo v glavi.

„Zakaj se tako boji dekle h grajščaku/ misli si, „in
zakaj jo je zahteval k sebi? E — to ni, kar si bodi! Za
tem grmom mora nekaj tičati! Kaj pa, če bi grajščaku
malo štreno zmedel ?“

»Nič se ne boj, Malčka, u  reče nato, »nič hudega se
ti ne zgodi. Jaz pojdem s teboj, in skupaj hočeva prositi
grajščaka. “

Malka privzdigne glavo in ga nezaupljivo pogleda. »Ne,
tako hudoben ne more biti, da bi bil z grajščakom dome¬
njen/ misli si. In če je še kdo drug poleg nje, ne bo si
vendar upal grajščak nedostojno se vesti proti njej. Sicer
pa tudi lahko pokliče na pomoč, če bi ji bil grajščak preveč
nadležen. Nekaj mora storiti, da potolaži očeta. V pre¬
zgodnji grob bi spravilo ubogega starčka, če bi ga ne ubo¬
gala, povedati mu pa, zakaj se grajščaka boji, to pa ji je
bilo skoro nemogoče! Po daljšem molku izpregovori tedaj
in reče Mihcu: „Če hočete biti tako dobri, pa pridite jutri,
da pojdeva skupaj. Na kolenih hočem prositi grajščaka, da
prekliče svoj trdi sklep! “

Matija se je hvaležno ozrl v svojo hčer.

Mihec pa se po svoji navadi nasmeje in reče: „Kaj bi
ne bil tako dober? Vse storim za te, kar hočeš! Jutri že
pridem o pravem času. Za sedaj pa lahko noč!“

Nato odide zadovoljen.

Mihec je moško držal dano besedo. Še malo prej, ko
je ura bila tri, prišel je drugi dan popoldne k Matiji. Malčka
se je v naglici nekoliko preoblekla, potem pa se odpravila
z Mihcem na pot. Mihec še svoj živi dan ni bil tako srečen,
kakor danes, ko je hodil na strani tako krasne deklice,
ktera bo — tako si je vsaj domišljeval — v kratkem žena
njegova. Bil je za trdno sklenil, da porabi to priliko in
odkrije Malki svoje srce. A kar ni mu šla beseda iz ust.
Svojega srca skrivnih želj razkladati se v svoji mladosti ni
učil, kako naj bi sedaj to znal! Pokašljeval je pogostorna,
da je bilo videti, kakor bi zdaj pa zdaj hotel začeti razode¬
vati svoje srčne skrivnosti, a do besede le ni prišlo. Mihec,
kakor nikjer, tako na srečo tudi pri tej stvari ni imel po¬
guma. Malčka je stopala molče poleg njega. Vse mogoče
misli so ji hodile po glavi, samo o tem se ji niti sanjalo

96

ni, kar je Mihcu težilo dušo. Da jo namerjava ta suhi, sta¬
rikavi Mihec snubiti, to bi ji pač ne bilo nikdar prišlo na
um. In če bi bil Mihec storil to, potem bi seveda bila mi¬
slila, da se mu je zmešalo. Mihec pa si je v tem mamil s
sladkim prepričanjem srce, da mu ne more izpedleteti, in
da precej po veliki noči popelje Malko pred oltar! Kako
čudno je vendar na svetu!

Grajsko poslopje je bilo že zelo blizu, a Mihec še ni
bil z nobeno besedico odkril Malki svojega srca. Tolažil se
je s tem, da je za to še nazaj grede časa dovolj. „Potem
ko bo slišala, kako bom prosil grajščaka za njo, w  misli si,
„potem bo še lepša prilika!"

In prišla sta do gradu, ne da bi bila ves čas kaj
govorila.

Grajščak, ki je, pri oknu stoječ, zrl po dolini, ugledal
ju je že od daleč. Ko vidi Mihca vsega sključenega krev¬
sati poleg brhkega dekleta, ni se mogel zdržati smeha. „Take
dvojice bi bilo res treba iskati," reče sam pri sebi. „Tako
strašilo, pa ženin za takega dekleta! A kaj ga je prineslo sem
z dekletom? Ali res misli, da ima kako pravico se vtikati*
v zadeve, ki ga nič ne brigajo? (lakaj me, jaz ti že po¬
svetim !"

Izgovorivši te besede, pozvoni. Sluga se takoj prikaže,
in grajščak mu zapove, skoz okno kažoč: „Kedar prideta

onadva semkaj, odpri sobina vrata, a skrbi za to, da pride
samo dekle v sobo. Ge bi hotel oni suhež za njo, primi
ga za vrat in ga potegni nazaj. Spravi ga potem urno črez.
stopnice in pred gradom naščuj pse nanj, da si zapomni,
kdaj je nepoklican prestopil grajski prag. Pa da mi nisi
neroden pri tem delu! Stori pa, ako mogoče, vse to tako.,
da dekle tega nič ne opazi. Si li čul?"

*Cul! u  odvrne sluga, pokloni se in odide.

Malka se je tresla po vsem životu, ko je stopala po
stopnicah navzgor, Mihec pa je šel tako samosvestno za njo,
kakor bi hotel reči: „Saj jaz sem doma tukaj!" Dospevši
v prvo nadstropje, sprejme ju sluga, ki je že čakal na njiju.
Dovede ju do grajščakove sobe, odpre vrata in Malko čisto
na rahlo noter potisne, tako da sama ni vedela, kdaj je
prišla v sobo; Mihca pa potegne za ovratnik baš v tistem
hipu, ko je hotel stopiti za Malko. Slugi je bil grajščakov
ukaz zel6 po godu. Že nekaj časa ga je jezilo, da sme
Mihec tako nekaznovan prihajati v grad. Tudi ga je poznal
kot velikega strahopetneža in si ga je hotel nekoliko pri-

97

voščiti. Še vedno ga držeč za ovratnik, vleče ga dol po
stopnicah, da je kar sapa pojemala ubogemu Mihcu, in pah¬
ni vsi ga skoz vrata, naščuje celo krdelo psov nanj. Mihec,
ki je bil prišel skoro ob zavest, in je jedva vedel, kaj se z
njim godi, vzdrami se zopet, ko se zakade psi vanj. Spusti
se v beg in teče, kolikor so mu pripuščale njegove že po-
starne kosti, kajti v svojem življenju se ni ničesar bolj bal
kakor psov. Grajsko osobje pa, dekle in hlapci, vse vprek,
krohotali so se glasno za njim ter vpili, da naj hitreje beži,
ker drugače ga raztrgajo psi. Nesrečni Mihec je tako tekel,
da je malo živ dospel v dolino. V strahu, ki ga je prebil,
bil je popolnoma pozabil na to, da je hotel, iz grada nazaj
grede, snubiti Malko. Še le pozneje se je zavedel, ob kako
lepo priliko ga je spravil grajščak.

Uboga Malka pa je bila na enkrat sama z grajščakom.
Le-ta je bil, ko je Malka stopila v sobo, zasuknil ključ pri
vratih, ne da bi bila ona to zapazila, in ga je potegnil iz
ključavnice, češ, tod mi ne uideš. Kakor jastrebu, ki je tako
blizu golobice, da mu ne more več uiti, bliskale so se mu
žarno očk

„No, kaj pa tebe privede do mene? M  jame jo s sladkim
glasom popraševati in stopi blizu pred njo.

Malka se nekoliko odmakne. Ozrši se po sobi, zapazi,
da ni Mihca notri. Sedaj ni več dvojila. da je prekanjena.
Ali misel, da je sama z grajščakom, navdala jo je z nena¬
vadnim pogumom.

„Kaj me je dovedlo do vas?“ reče grajščaku z odloč¬
nim glasom, kakoršnega le-ta ni pričakoval od nje. »Mi¬
slim, da vam tega ne bo težko uganiti! Z očetom sva do¬
bila povelje od vas, da imava zapustiti kočo. Meni ni zame,
jaz bi šla, ali oče so bolni. Oče so mi veleli iti k vam, da
vas prosim, ko bi hoteli imeti nekoliko potrpljenja z nama.
Pustite naju toliko časa v koči, da oče okrevajo. Nečlo¬
veško bi bilo, ako bi starega, obnemoglega moža, ki je svoja
najboljša leta porabil vam na korist, o takem času pahnili
čiez prag. Imejte tedaj usmiljenje in podaljšajte nama obrok
za selitev do pomladi ! u

»No, ti ne govoriš ravno, kakor bi hotela prositi.*
opomni grajščak. Spremenil je svoj prejšnji glas in govoril
tudi osorno. »Ti nekako ukazuješ in očitaš, a ne da
bi prosila. Vendar ti se motiš, dekle, ako misliš, da se tebi
in tvojemu očetu godi kaka krivica. Kaka neki? Nimam li
pravice počenjati s svojim blagom, kar hočem? In kar se tiče

Na krivih potih.

<

98

koče, potrebujem jo za drugega delavca, ki bode res kaj
delal. Dovolj potrpljenja sem imel s teboj in s tvojim oče¬
tom. In kako hvalo sem imel od tebe. Že večkrat sem ti
pokazal, da sem ti dober, a ti tega nisi hotela razumeti.
Zakaj nisi hotela priti za hišino v grad P Poglej, kako bi
bilo prav, ako bi me bila poslušala. Ne tebe, ne očeta ne
bi sedaj izganjal, tako pa — ne morem pomagati!"

Ves čas, ko je to govoril, stal je pred njo ter vpiral
srpo v njo svoj pogled. Izgovorivši. pa je premeril nekoliko-
krat sobo gor in dol. Malki je mnogo bolj ugajalo, da je
grajščak govoril tako osorno z njo, kakor da bi se ji bil
prilizoval in sladkal. Mislila si je, da si morda vendar ne
bo dovolil kake nespodobnosti. Zato je izpregovorila sedaj
z mehkejšim glasom :

»Krivo me sodite, ako mislite, da vam hočem ukazo¬
vati. Dobro vem, da imate pravico pognati naju iz koče,
in zato vas prosim, lepo prosim, da se usmilite naju!"

Grajščaku je hipoma izginila prejšnja resnoba z obraza,
in igral mu je zopet oni smehljaj okoli usten, kteri je bil
Molki tako zopern. Začel je zopet s sladkim glasom:

»Dekle, ti imaš čudno moč do mene. Vse premoreš,
kar le hočeš. Toda," pristavi s pomenljivim pogledom,
»biti moraš pametna! Samo na tebi je ležeče, kako bo¬
dem postopal s tvojim očetom. Ali imaš zelo rada svojega
očeta P “

„Zel6!“ odvrne Malka, čudeč se takemu vprašanju.

»Dobro tedaj, a to moraš dokazati! Otrok. ki ima
svoje stariše rad, stori vse za nje. Ali si ti pripravljena za
svojega očeta kaj storiti ?“

»Vse, samo da se pri tem ne pregrešim," odgovori od¬
ločno Malka.

„Oh, kaj bi to!“ zavrne nevoljno grajščak. »Ne bodi
taka! Podaj mi roko, v znamenje, da sva prijatelja!"

»Gemu treba takega znamenja?" vpraša Malka in
skrije za hrbet roko, za ktero jo je hotel prijeti.

»Dekle, tako ne prideva naprej! Ti si še vedno stara
trmoglavka! Ali misli vendar na svojega očeta! Če me
razsrdiš, pometati vama dam precej jutri vajine stvari iz
koče. Si li čula?"

»Čula!“ odgovori Malka zamolklo, a ponos je odmeval
iz njenega odgovora.

»Bodi tedaj pametna! Nekaj kazni mora biti. Se li

99

več ne spominjaš, kaj si mi bila storila tedaj pri studencu ?
Zakaj si se mi izpulila tako iz rok, da sem padel P u

„Zato, ker ste bili nadležni ! u  odvrne deklica.

„.No, bodisi, da sem bil nadležen, ali jaz zahtevam za¬
doščenja! Kazen mora biti, rekel sem, in pri tem ostanem!
Poslušaj tedaj, kako kazen ti hočem naložiti. Stori potem,
kar hočeš. Ako se prostovoljno podvržeš kazni, odpustim
ti vse, in tudi očetu ni treba iz koče. Če pa ne, potem
storim, kar sem ti zapretil. Precej jutri morata z očetom
po svetu! V tvoji moči je tedaj pomagati očetu, ali ga pa
pahniti v nesrečo. In glej, kako lahko kazen sem ti na-
' menil! Iz tega lahko izprevidiš, kako te imam rad. Poljubi
me — in vse sem pozabil, kar si mi storila; stori to — in
za te in za tvojega očeta je skrbljeno!“

Pri zadnjih besedah je stopil grajščak tako blizu pred
Malko, da je čutila njegovo sapo. Njej pa je izginila vsa
rudečica z obraza, in mraz jo je izpreletel po životu. Ne¬
popisen srd se ji je vzbudil do grajščaka. Ko bi bil rekel:
pred me poklekni in na kolenih me prosi! storila bi bila to
— kaj se ne stori vse za očeta! — ali ta zahteva grajšča-
kova, ta predrznost — to je presegalo vse meje!

Pomakne se za dva koraka nazaj proti vratom in reče:

„Za tako ceno ne bodo hoteli moj oče stanovati še
dalje v vaši koči. Opravila sem. Bog vam poplačaj vaše
ravnanje!“

In hotela je odpreti vrata in oditi. Ali vrata so bila
zaprta. Sedaj ni bilo nikake dvojbe več, da grajščaku ni
bilo samo do tega, da bi jo ponižal ter jo prisilil, da bi ga
prosila za očeta. Kaka druga deklica bi bila v tem polo¬
žaju morda obupala. Malčki pa je pogum napolnil srce.
Sklenila je z vso močjo se potegniti za svojo čast. J3rd ji
je plamtel iz očesa, in z zapovedujočim glasom reče graj¬
ščaku : „Odprite!"

Grajščak se je hudobno zasmejal na to zahtevanje.

„Kaj takega nisi pričakovala, kaj ne? M  reče ji. r Pti-
čica v kletki, ha, ha! Sedaj vidiš, da si v moji moči. Re¬
čem ti tedaj še enkrat, bodi pametna! Kaj pa sem vendar
zahteval od tebe takega? Sem ti li mogel izbrati milejšo
kazen za to, kar si mi storila? Dekle, vsako drugo, ki bi
mi bilo storilo kaj takega, bil bi, to ti rečem, dal natepsti
z bičem, da bi se ji bila koža lupila! Od tebe pa zahtevam,
da mi daš v kazen poljub — res smešna kazen — pa
se braniš!“

100

„Kdo vam daje pravico me obsojati v kazen? u  odvrne
Malka ponosno. „Kaj sem storila, da naj trpim kazen?
Svojo čast sem branila, drugega nič! Če ste tistikrat pri
studencu padli, bila je vaša krivda, ne moja! Sicer vam
rečem, če bi bila res zaslužila kazen, in če bi tudi vi imeli
pravico me kaznovati, tedaj bi se dala tudi jaz rajši tako
dolgo bičati, da bi se mi koža lupila, kakor da bi privolila
v vašo zahtevo! A sedaj vam rečem še enkrat: Odprite,
ako ne, pokličem na pomoč l u

Grajščak je prebledel. Jeze se je tresel, a vendar so
je še premagoval. Stopi zopet bližje k njej ter ji reče:

„Dekle, ti govoriš, kakor bi bila blazna. Pojdi sem in
se vsedi, da se pomiriš. Potem boš lažje preudarila, zakaj
se gre. Ce se ne motim, sporekla sva se bila tedaj pri stu¬
dencu zaradi tega, ker se nisi hotela vsesti poleg mene.
Danes mislim, da ne bodeš zopet tako neumna. Pojdi sem
in se vsedi!"

„Ne maram!" odvrne deklica. „Nič mi ni treba več
preudarjati. Dobro vem, kaj delam, in nič se ne bojim na¬
sledkov svojega ravnanja. Ven hočem in drugega nič!"

„Dekle!" zarohni grajščak. Sedaj je bruhnil srd iz
njega. „Jaz hočem, da se vsedeš, in ti, hči mojega hlapca,
bodeš me ubogala! Že drugi so se pokorili moji volji, pa
se bodeš tudi ti!"

Izrekši, prime jo trdo za roko in jo potegne za seboj
s tako močjo, da se ni mogla obdržati deklica in se je opo¬
tekla za njim. Poloti se je smrtni strah, in v tem strahu
zakliče na ves glas na pomoč: „Oče, oče — pomagajte, po¬
magajte ! u

V tem hipu se odpro stranska vrata iz druge sobe, in
grajščakinja, bleda kakor smrt, stala je tu! Čula je v tretjo
sobo, kjer je ležala, glasno besedovanje. Vsled neke no¬
tranje slutnje, ali recimo radovednosti je zbrala vse svoje
moči, vstala s postelje in šla proti sobi, odkoder je prihajal
visok, a močen glas.

Grajščak zarudi in prebledi, vse na enkrat, ugledavši
svojo ženo. A kmalu si opomore iz zadrege in porogljivo
vpraša soprogo: „Kaj. ali mrtveci vstajajo ? u

Grajščakinja ga pogleda neizmerno zaničljivo in reče,
kolikor so ji še dopuščale njene slabe moči. s krepkim gla¬
som: „Čudno bi res ne bilo, ako bi vstajali. Nesramnež,
izpred očij mi!"

101

„0 rad, u  odvrne grajščak in se prisiljeno zasmeje.
^Kolikor bolj sem ti izpred očij, tem ljubše mi je!“

Izrekši, odide urno, kajti bilo mu je vendarle neljubo,
da ga je tako zalotila soproga.

Grajščakinja pa stopi sedaj bližje k Malki in jo strogo
popraša: „Dekle. kaj delaš tu? Kdo te je poklical sem?“

Malka zdrkne pred njo na koleni in ji z jokajočim gla¬
som pripoveduje, kako so ji oče bolni, in kako ju izganja
grajščak iz koče, pa da je le v skrajni sili in pregovorjena
prišla prosit grajščaka usmiljenja in potrpljenja.

Grajščakinji se je deklica v srce smilila, ko je slišala
njeno pripoved. Veli ji vstati ter ji reče: „Ti si dobro dete!
Pojdi z mano! :<

Peljala jo je v svojo sobo. Vzemši nekaj iz omarice,
pravi: „Za te in za očeta je najboljše, ako takoj zapustita
ta kraj. Na, tu imaš nekoliko za na pot. Preskrbi zase in
za očeta voz, in odrinita, prej ko mogoče. Bog vaju sprem¬
ljaj ! Ostani bogaboječa in pridna, kakor si bila doslej.
Ohrani si tudi zanaprej čistost srca, ki je največji ženski
zaklad. Spomni se včasi mene in moli za me. Videli se
ne bova več. Z Bogom!“

Malka je hvaležno sprejela dar, a ihtela je tako, da se
ni mogla zahvaliti z besedo. Poljubila je dobri gospej roko
in odšla.

XIII.

U \  e t n i k.

Med tistimi ranjenci, ki so jih bili Turki pobrali na
bojišču in jih naložili na vozove, ali pa privezali na konje,
bil je tudi Ivan. Rana njegova na glavi ni bila tako ne¬
varna, kakor je bilo videti na prvi hip. Turčin, ki je bil
mahnil po njem, bil je nekoliko predaleč od njega, in tako
ga je zadel le konec sablje, in še ta le toliko po glavi, da
mu je posnel kožo, kost pa je bila ostala nedotaknjena.
Vendar je bila rana zelo dolga in bolečina v prvem hipu
tako huda in skeleča, da je ležal nekaj časa nezavesten na
tleh. Dobro je bilo, da je bil sneg, kajti ko mu je neko¬
liko časa mirovala glava v mrzlem snegu, prišel je zopet do
zavesti in je izpregledal. In to je bila njegova sreča, kajti
Turki niso mnogo izbirali med ranjenci. Če je kdo mežal
in se ni ganil, imeli so ga za mrtvega, ali za hudo ranje-

102

nega in mu odsekali glavo. Prav gotovo bi se bilo tudi to
zgodilo Ivanu, ako bi ne bil odprl o pravem času cčij.

A kaj sedaj ? Kaj se zgodi z njim P Bi li ne bilo-
boljše zanj, da bi mu bil turški meč preklal glavo, kakor
da ga ženejo zdaj zvezanega Bog ve kam ? Prišlo mu je
na um, kar je kdaj čul v svojem življenju o krvoločnosti
turški. Pa kaj se je bilo treba spominjati nazaj, saj je
ravnokar na svoje oči gledal, kako so nesrečnim kristjanom
sekali glave! Čemu so njemu prizanesli za sedaj ? Pač zato,
da ga prihranijo še za hujše muke! Take in jednake misli
so rojile Ivanu po trudni glavi.

Mestice, iz kterega so bile prihrule turške čete, in ka¬
mor so sedaj gnali uboge ujetnike, ni bilo daleč od bojišča.
V dobrih treh urah so dospeli do njega. Turki, ki so bili
doma, zagnali so grozen krik, ko so čuli o zmagi ter videli
toliko ujetnikov. Kristjanje pa, kterih je bilo v omenjenem
mesticu tudi nekoliko, dasi mnogo manj nego Turkov, gle¬
dali so pomilovaje na uboge junake, ki so prelivali kri tudi
za njihovo prostost.

Ivana si je pridržal z mnogimi drugimi ujetniki bogat
Turčin, kteri je med Turki nabiral prostovoljce in iste na
svoje stroške vodil v boj zoper kristjane. Za stroške, ki jih
je imel z vojsko, odškodoval se je, in sicer prav dobro od¬
škodoval s tem, da je plenil po kristjanskih selih, in da je
prodajal ujete kristjane za kolikor mogoče drag denar v
sužnost.

Mnogim izmed ujetnikov bi bila pač smrt ljubša, kakor
sužnost. In temu se ni čuditi, ako pomislimo, kako nečlo¬
veško so od nekdaj ravnali s sužnji. Dokler je nesrečnež«
ki ga je zadela tako bridka usoda, še zdrav in pri moči,
mora delati kakor črna živina. Kedar mu opešajo moči, pa
ga pretepavajo in trpinčijo, dokler v strašnih mukah ne iz¬
dihne duše. In nič boljšega ni čakalo našega Ivana. Vsaj
Turčin, ki je bil sedaj njegov gospodar, odmenil mu je go¬
tovo isto, kakor vsem drugim pomilovanja vrednim revežem,
ki so prišli v njegovo oblast.

Ivanu in pa še jednemu drugemu njegovih tovarišev,
ki je bil tudi ranjen, odkazali so posebno stanico, ki pa je
bila bolj podobna kaki kleti, kakor človeškemu stanovanju.
Druge pa, ki so bili zdravi, ali le malo ranjeni, potaknili
so zvezane v votline, na pol pod zemljo ležeče, z namenom,
da jih v kratkem odženo v Malo Azijo in jih tam prodajo
v sužnost.

103

K Ivanu in njegovemu tovarišu pride kmalu neki
Turčin, ki je bil menda zdravnik. Izpral je najprej Ivanu
rano in mu obvezal glavo, kar je temu zelč dobro storilo.
Potem se je podal k drugemu ranjencu, na kterega se je
Ivan še le zdaj natančneje ozrl. Pripeljali ju namreč niso
bili na jednoistem vozu, in zato se poprej nista mogla vi¬
deti. „Ali si ti, Tone?“ vzklikne začudjen Ivan. Spoznal
je v ranjencu svojega tovariša in prijatelja, kterega smo bili
že prej omenili, in o kterem smo bili povedali, da je z Go¬
renjskega doma. Isti privzdigne s težavo glavo in, spoznavši
Ivana, reče: „Tudi ti, Ivan, si med nesrečnimi? No, bo¬
deva imela pa kračji čas, dasi ti jaz ne bodem dolgo delal
druščine! “

Zdravnik, ki ga je preiskoval, zapove mu, naj molči.
Pregledavši mu rane, obvezal ga je sicer, a zmajal je z glavo,
kakor bi hotel reči, da ne bode nič iz njega. Bil je hudo
ranjen na desni roki, razun tega pa je imel tudi še prsi
prestreljene. Turki, ki so ga pobrali na bojišču, gotovo niso
bili zapazili njegove rane na prsih, če ne, ne bili bi ga vo¬
zili s seboj.

Ko je bil zdravnik odšel, zadremala sta malo bolnika,
kajti počitka sta bila oba silno potrebna. Vendar spala
nista dolgo, ker jima tega niso pripuščale rane. Zlasti Ivanov
tovariš je trpel hude bolečine.

Prebila sta mukepolno noč. Ležišče, kamor so ju bili
položili, bilo je trdo in nikakor pripravno za bolnike, še
manj pa za ranjence. Ivan je težko čakal jutra, in jedva
se je začelo svitati, sklonil se je po koncu in se počasi
spustil s postelje. Sicer mu je bila glava težka in trudna,
tako da se je jedva držal po koncu, vendar zdelo se mu je,
da mu je lažje, ko je dvignil ude s trdega ležišča.

Tovariš ga milo pogleda. Njemu ni bilo mogoče niti
ganiti se. Ne samo, da se na desno roko ni mogel čisto
nič nasloniti, tudi rana v prsih ga je hudo bolela, in vsak
gibljej mu je povzročeval grozno bolečino. „Blagor ti, u
vzdihne, „da se moreš še držati po koncu! Jaz se ne boni
nikdar več! M

Ivan ga skuša tolažiti, a on mu prestriže besedo, re¬
koč: „Ne, ne, z menoj je pri kraju! In prav je; zadela me
je kazen božja! Glej, to desnico, ki mi je razklana, vzdignil
sem bil pregrešno proti lastnemu očetu. Kako se izpolnjuje
nad menoj četrta zapoved božja! Ivan, neko prošnjo imam
do tebe, ako bi mi jo hotel uslišati. Pri sebi imam popir

104

in svinčnik. Ali ti dopuščajo tvoje moči, da bi mi napisal
nekoliko vrstic na mojega očeta? Veliko lažje bi umrl, ako
bi ga mogel prositi še odpuščenja. Kako dober je ta moj
oče, kako mi je hotel prav, jaz pa sem bil trmoglav in sedaj
se pokorim za to! u

Ivanu se je v srce smilil tovariš. Daši se mu je v
glavi vrtelo in se mu od slabosti delalo temno pred očmi,
vendar je poiskal v tovariševem žepu papir in svinčnik, in
kakor hitro se je bilo do dobrega zdanilo, pripravil se je k
pisanju.

Tovariš pa mu je tako-le narekoval:

„Dragi, ljubljeni oče!

Vam se pač ne dozdeva, da umiram ! Bog me je hudo
kaznoval! Zapustivši domačo hišo tistega nesrečnega ve¬
čera, ko me je bil zmotil sam hudobni duh, da sem za¬
mahnil z desnico svojo na Vas, taval sem tako dalje po
svetu, ne da bi bil vedel, kaj in kam hočem. Kar zvem,
da se tukaj na Turškem bojujejo kristjani zoper Mohame-
dance. Vest me je pekla zaradi pregrehe, ktero sem storil.
Da bi se zmotil in si zadušil glas, ki mi je v srcu noč in
dan očital nehvaležnost proti Vam, podal sem se med bo¬
jevnike. Bil sem v boju, in tu me je dosegla božja kazen.
Desnico, ki se je pregrešila zoper Vas, preklal mi je sovraž¬
nikov meč, da Vam je ne morem dvigniti v slovo. Pa tudi
v prsi sem smrtno ranjen. Le malo ur mi je še živeti.
Smrtni pot mi vstaja že po čelu, in v tem trenutku se
obračam do Vas s prošnjo, da odpustile svojemu hudob¬
nemu, a skesanemu in spokorjenemu sinu!

Naj mi odpuste tudi dobra moja mati! Bratom in
sestram pa naj bom v svarilen vzgled!

Ko Vam dojde to pismo, bom že davno pokopan. Piše
mi te vrstice moj zvesti tovariš, ki ga je tudi zadela ta ne¬
sreča, da je ranjen in z menoj ujet. Bog ve, kdaj se mu
posreči doposlati Vam ta list. Naprosim pa ga, da Vam
zraven pripiše še dan, kedar izdihnem svojo dušo.

Ge me ne moti vse, zgodi se to še danes.

Še enkrat Vas prosim, odpustite svojemu nesrečnemu
otroku in spominjajte se ga v molitvi. Da ste mi zdravi!
Z Bogom ! u

Ivan je bil do solz ginjen, ko mu je tovariš narekoval
te vrstice. Obljubil mu je, da bode, če se mu kdaj posreči
zadobiti zopet ljubo prostost, gotovo oddal pismo pod na-

105

slovom, kterega mu je naznanil. Sicer pa upa, da še tudi
on ozdravi, in da se rešita še oba.

„Bog ti povrni, dragi prijatelj!“ zahvaljuje se mu tovariš.
„Mene kmalu pokopljejo, ti pa se povrneš zdrav in srečen
v svojo domovino. To mi pravi moje srce. Slutnje, ki jih
imajo umirajoči, uresničijo se navadno!"

Prišel je zopet Turčin, ki je prejšnji dan opravljal
posel zdravnika. Ivana takoj zapodi nazaj v posteljo. Pre¬
gleda mu znova rano in mu jo preveže. Nad tovarišem pa
je zopet zmajal z glavo in odšel.

Proti večeru je začelo Ivanovemu tovarišu postajati
zelo hudo. Začelo se mu je blesti, in govoril je vsakovrstne
stvari brez vsake zveze. Iz vseh besed pa je bilo razvideti,
da ga hudo boli, ker je razžalil očeta. Večkrat ga je klical
po imenu in ga prosil, da pride k njemu.

Ivan je bil v groznih skrbeh. Rad bi mu bil pomagal,
)a mu ni vedel in znal. Vlil mu je včasi v usta malo vode,
d je stala poleg postelje v vrču. Zdelo se mu je, da trpi
žejo. Tudi čelo mu je sem ter tja poškropil, da bi ga spravil
k zavesti, toda ni se mu posrečilo. Vzbudil se ni več. So¬
pihal je čim dalje težje, in končno mu je bruhnila kri skoz
usta. Ivan je začel klicati na pomoč. Prišli so res gledat,
kaj je. Tudi navidezni zdravnik je prišel. A temu se ni
več zdelo vredno, truditi se in lajšati bolniku bolečine. Ta
je vzdihnil še nekolikokrat in bil je mrtev. Odnesli so ga
takoj venkaj in ga zagrebli še tisto noč. Ivana pa so pu¬
stili samega v ječi in ga zopet zaklenili.

Da to noč ni zatisnil očesa, ni čudno. Vedno mu je
bil tovariš pred očmi, in vedno in vedno se mu je vsilje¬
valo vprašanje, ali tudi on ni zaslužil kazni, ktero trpi. Cim
bolj je premišljeval, tem bolj je prišel do prepričanja, da
vendar ni ravnal prav. „Odtegnil sem se samovoljno go¬
sposki, ušel sem iz ječe in bežal pred pravico; zato me je
dal Bog sovražniku v roke, ki me je potaknil še v hujšo
ječo, nego bi jo bil trpel tam doma." Tako je sklepal sam
pri sebi. „0 moj Bog! w  vzdihoval je, „daj mi priti še en¬
krat v domači kraj, in sam se izročim oblastniji, kteri sem
se samolastno odtegnil. Premalo zaupanja sem imel v te,
ker sem se bal, da me zapustiš v stiski; zato me kaznuješ

Bila sta pretekla skoro že dva meseca, kar je vzdihoval
Ivan v ječi. Rana se mu je popolnoma zacelila, in pri¬
čakoval je vsak dan, da ga odvedejo kam drugam, ali pa da
mu odkažejo kako delo; vendar doslej se to še ni bilo zgo-

106

clilo. Kaj se to pravi, dan na dan biti zaprtemu in samo
tedaj videti človeško lice, kedar se mu prinese jed, pa še to
tuje, ne more si pač nikdo predstavljati, ki ni imel nesreče,
da bi bil okusil kaj jednakega. Vendar Ivan se je bil ne¬
koliko privadil svoji usodi. Molil je pridno in v molitvi si
iskal tolažbe. Razun tega pa se je vsak dan čestokrat spo¬
minjal Malke in Matije. Večkrat je mislil, kako bi bilo, ako
bi se mogel vrniti domu. Kako veselje bi to bilo zanj in
gotovo tudi za Malko in Matijo. Saj to vendar ni mogoče,
da bi ga bila pozabila. Sanjaril je včasi tako živo, da je
kar pozabil na temne in tesne stene, ki so ga obdajale in
mu branile vsak prosti gibljej. Seveda je nato tem grenkeje
občutil svojo nesrečo, kedar se je zopet zavedel svojega ža¬
lostnega položaja.

Po hudi in ostri zimi se je oglasila nenavadno zgodnja
in gorka pomlad. Bilo je še le v drugi polovici meseca
svečana, a snega ni bilo nikjer več videti. Ivan je sedaj
večkrat odprl majhno okence zaduhle svoje stanice in je
željno srkal sveži zrak, ki je prihajal noter. Nekega jutra
pa mu starec, ki je odpiral in zapiral njegovo ječo in mu
nosil jedij, nepričakovano veli, naj gre venkaj. Ivanu se je
zdelo, kakor bi ne slišal prav, in pomišljal se je nekoliko.
A ko mu starec znova reče, naj gre, storil je to z veseljem.
Gnal ga je stražnik na vrt in mu velel, naj zemljo preko¬
pava. O kako je bilo Ivanu pri srcu, ko se je zopet grel
o solnčnih žarkih, ktere je tako dolgo pogrešat! Od začetka
mu je jemalo kar vid, ko je stopil v solnčno luč, tako se
mu je bilo že odvadilo svetlobe oko. Saj je pa tudi bil že
zadnji čas, da je smel pod milo nebo. Ivan je sicer voljno
prenašal temno ječo in v svoji udanosti v voljo božjo ni
toliko občutil svojega gorja, vendar prestrašil bi se bil sa¬
mega sebe, ako bi se bil videl v ogledalu. Bil je zelo shujšan,
in koža mu je postala vsa vela in rumena. Vsi udje
so mu bili nekako otrpli, in trajalo je nekaj dnij, da so
zadobili zopet svojo gibčnost.

Ivan je z veseljem delal, dasi ga ravno nihče ni pri¬
ganjal k delu; kajti staiec, ki je imel čuvati nad njim, ni
se menil dosti zanj. Hvalil je Boga, da mu je bilo sedaj
dano vsaj črez dan uživati svetlobo in sveži zrak. Minevale
so mu odslej tudi noči še enkrat hitreje kakor prej, kajti
odkar se je smel gibati pod milim nebom, spal je mnogo bolje.

Ko je Ivan nekega večera še na vrtu delal in se je bil
njegov čuvaj nekam odstranil od njega, smukne hipoma


107

neko žensko bitje mimo njega. Zadela se ga je ženska,
kakor nalašč, z roko in mu na pol glasno šepnila: „Jaz

sem Zorana!“ Daši je imela, kakor je to pri turških žen¬
skah v navadi, zagrnjen obraz, spoznal je Ivan vendar takoj,
da mora biti še zelo mlada. Zdelo se mu je tudi že poprej
nekolikokrat, da ga opazuje, in celo, da mu daje znamenja,
vendar se ni dosti menil zato. A njeno današnje obnašanje-
je dalo Ivanu povod, da je začel premišljati, kaj ima to po¬
meniti. Popolnoma nerazumno pa se mu je zdelo, kaj je
hotela z gori navedenimi besedami povedati. On še v svo¬
jem življenju ni nikdar poznal nobene Zorane. Mogoče, da
se moti v njem, in da ga je s kom drugim zamenjala.
Vendar pa je sklenil, da hoče biti odslej pozornejši proti
tej tuji ženski.

Ko je drugo jutro zopet šel na vse zgodaj na delo, ozrl
se je takoj pazno okoli, in res je zapazil svojo novo znanko
pri neki lini, ko je gledala za njim. Zapazivši, da jo vidi,
mignila mu je z roko, kakor bi ga hotela pozdraviti, a
potem je hitro izginila. Ivanu se je vse to sedaj še bolj

čudno zdelo, in ni vedel, kako si naj razlaga to. Več¬

krat se je odslej oziral na okoli, kje bi jo zopet ugledal,
vendar se mu ni več pokazala tisti dan. A tudi drugi in
tretji dan je ni več opazil in že je jel misliti, da se je

morda šalila z njim. Žalosten je šel na večer v svojo sta-

nico, kajti upanje, da vendarle morda čuti v obližju kako
srce zanj, bilo mu je zopet izginilo. Vlegel se je, a zaspati
ni mogel nocoj. Vsakovrstne misli so mu rojile po glavi.
Kdo je bila vendar ona ženska, in zakaj se mu je pribli¬
žala? To vprašanje mu ni hotelo iz glave, naj si ga je še
toliko izbijal. Metal se je že dolgo časa po ležišču sem ter
tja, kar se mu zazdi, da škriplje ključ pri njegovih vratih.
Prestraši se in vleče na uho, a vendar se je moral motiti.
Nič ni — vse je zopet tiho. Ali v tem trenutku zaropoče
zopet ključ, vrata se odpro, in nekdo vstopi. Ivan se skloni
po koncu in posluša, kaj se bode zgodilo. Srce mu je glasno
tolklo, in komaj je lovil sapo.

„Ali spiš?“ vpraša ženski, Ivanu že malo znani glas.

„Kdo je?“ odgovori on.

„Jaz, Zorana!“

Sedaj je bilo Ivanu takoj jasno, zakaj mu je zadnjič
zašepetala, da je Zorana. Namerjala je gotovo že tedaj priti do
njega, in da bi se po noči lažje sporazumela, in da ne bi na¬
stal po nepotrebnem kak hrup, povedala mu je svoje ime.

108

Jn kaj hočeš?" popraša zopet Ivan.

„Kaj hočem? Tebe in sebe rešiti! Jedno prihodnjih
nočij pobegneva. Bodi tedaj vedno pripravljen in ne slači
ise. Nocoj zvedi le še toliko, da sem tudi jaz ujetnica, kakor
ti. Vse drugo zveš pozneje. Z Bogom!“

In izginila je zopet. Ivanu pa je bilo, kakor bi bil vse
to doživel le v sanjah. Ko je črez dalje časa nekoliko za¬
spal in se zjutraj vzbudil, premišljal je dolgo, ali se je res
to dogodilo ali ne.

Ko je bila Malka prišla z grada domu, ni si zopet
upala očetu povedati vsega po pravici, kar se ji je bilo ondi
pripetilo. Sramežljivost ji tega ni dopuščala. Izročila pa
je očetu izdatni dar, ki ga ji je bila dala grajščakinja, in
mu povedala, da je tudi grajščakinja te misli, da je najboljše,
ako gresta in se tako izogneta preganjanju grajščakovemu.

»Dragi oče/ rekla je Malka, ko mu je bila povedala,
da se grajščak ni dal potolažiti, Jaz pojdem -precej jutri
iskat vozov. Kočo kmalu izprazniva in pojutranjem se že
lahko odpeljeva. Postlala vam bom na vozu tako mehko
in vas odela tako gorko, da se vam bo zdelo, kakor bi le¬
žali doma v postelji. Samo žalostni mi ne bodite! Ver-

jamite, da se bova drugje tudi preživila. Za prvi čas pa
sedaj tako imava ! “

„Zgodi se božja volja!" odgovoril je Matija. „Ako mora
biti, pa pojdiva! Rad bi bil zatisnil tukaj oči, pa če je
Bog v svoji neskončni modrosti sklenil drugače, naj se
zgodi! Tudi jaz sem tega mnenja, da ne čakajva tako

dolgo, da poteče čas, ki ga je nama odločil grajščak. Ne

smeva mu pokazati, da nama je res toliko na tem, če sva
v njegovi koči ali ne. Le pojdi jutri in preskrbi voza, jed-
nega, da se midva vsedeva nanj, drugega pa, da naloživa
nanj te male stvari, kar jih imava. Ali kam se naj obr¬
neva? Jaz mislim, da bo najpametnejše, ako se napotim
k svojemu bratrancu Jožku. Dober človek je bil vselej, in
mislim, da naju rad sprejme pod streho. Sicer je že pet¬
najst let, odkar sem bil zadnjič pri njem, vendar upam, da
se ondi ni dosti izpremenilo. Bil sem šel tedaj k pogrebu
njegove rajnke žene. Sam je, samo jedno hčerko ima, ki
bo nemara nekoliko let starejša od tebe. Hišica stoji na

XIV.

V Y

se

109

samem, in sicer na prav prijaznem kraju. Dovolj prostora
je za četvero Ijndij. Tja pojdeva! Z vozom prideva zlahka,
v štirih urah tjakaj, in to že kako prestanem!“

Malka je bila zelo vesela, ko je videla, da so se oče
na enkrat odločili zapustiti domači kraj. Bala se je vedno,
da se s to mislijo ne bodo mogli sprijazniti, in da jih še
hujše ne napade bolezen, ako bi prišlo do tega. Sicer se
tudi ona ni rada ločila od kraja, v kterem je preživela lepa
otroška leta, a misel, da se tako za vselej izogne nadležnemu
grajščaku, delala jo je pri vsem tem srečno in veselo. Imela
je pa tudi tolažilno in sladko zavest, da se je pogumno bo¬
rila zoper skušnjavo, in da je navzlic vsem zvijačam graj-
ščakovim ohranila svojo dekliško čast. O da bi se znalo
vsako dekle tako izviti skušnjavcu iz rok, koliko manj kesa r
koliko manj joka bi bilo na svetu!

Drugi dan je Malka že na vse zgodaj šla vozov iskat.
Preskrbevši voznika, začela je takoj spravljati vkup tisto malo
pohištva, kar sta ga imela z očetom. Poslovila se je še v
svojem in v imenu bolnega očeta od sosedov, ki so bili bolj
v obližju, a v torek rano zjutraj sta se odpeljala iz kraja, kjer
sta doživela zadnji čas toliko žalostnih ur. Sosedje, mimo
kterih ju je vodila pot, pozdravljali so ju srčno, in inarsi-
ktera solza se je utrnila iz očesa, kajti vse ju je rado imelo.
Na grajščaka pa so bili vsi srditi in razkačeni, in marsi¬
kdo je trdil, da ga zadene še kazen božja.

To pa se je zgodilo prej, nego bi bil kdo mislil, in
kakor je pričakoval grajščak. Premoženje mu je šlo že dalje
časa rakovo pot. Ko je maščevanja žejen dal zapreti skoro
najboljše delavske moči, pač ni slutil, da bode dal s tem
sebi najhujši udarec. Delo v rudnikih je hipoma obtičalo.
Vsled tega raznim naročilom ni mogel zadostovati. Naroč¬
niki so se obrnili za potrebno blago na druge vire in so
bili za vselej izgubljeni za našega grajščaka. To je bila
zanj velikanska škoda. A prišle so tudi še druge stvari.
Grajščak je bil lahkoživec prve vrsle. Živel je zel6 potratno,
in kar bi se zdelo marsikomu nerazumljivo, zabredel je v
dolgove. Imel je namreč navado, da je po letu za dva ali
tri mesece šel z doma. Obiskoval je kraje, koder se o po¬
letnem času zbirajo največji bogatini. Rad se je mešal med
nje, in od začetka je tudi šlo. Rudniki so mu donašali to¬
liko dobička, da si je lahko privoščil marsikaj. Vendar ne-
kterim velikim gospodom še ni to zadosti, da imajo jesti in
piti, karkoli poželi srce, ampak udajajo se tudi igri. Glo-

110

veka pretresa groza, če čita, kako taki ljudje, ki bi lahko
obrnili denar v dobre namene, lahkomiselno zapravljajo
svoje premoženje. Kolikokrat se zgodi, da kdo pristopi k
igralni mizi s tisočaki v žepu, a ko vstane od mize, je
berač. Kako daleč vendar privede človeka strast, ako je ne
zna brzdati!

Med take ljudi je bil zašel tudi naš grajščak. On ni¬
kakor ni hotel zaostajati za drugimi svoje vrste. Igral je
in zaigral velike svote. Ko mu je pošla gotovina, jemal je
na posodo, in našli so se taki ljudje, ki so mu za dobre
obresti radi upali na njegovo posestvo. Ali ko so dolgovi
bolj in bolj naraščali, in ko so grajščaka zaradi homatij, ki
jih je imel z delavci, zadele velike izgube, prišli so na en¬
krat upniki s svojimi terjatvami na dan. Bili so natanko
poučeni o grajščakovih razmerah, in začelo jih je skrbeti,
da ne bi izgubili svojih posojil, in to tem bolj, ker se vred¬
nost rudnikov včasi hitro ispreminja Danes so vredni še
na tisoče in tisoče, a jutri je njih vrednost morda že čisto
majhna, bodisi, da poide na enkrat dobra ruda, bodisi, da
so nepričakovano našli drugje v obilici jednake, ali morda
še boljše rude. Grajščak je dobival sedaj pogostoma opo¬
mine, da naj plača kmalu večjo, kmalu manjšo svoto, in
to ga je neizrečeno jezilo. Bil je ves srdit nase in na one,
ki so bili okoli njega. Skrbi mu niso dale spati. Vstajal
je na vse zgodaj, snel puško s stene in odšel, ne da bi bil
komu povedal, kam gre, in večkrat ga pozno v noč ni
bilo domu.

Grajščakinja je že davno vedela, da se manjša premo¬
ženje njenega moža. Ali to je ni toliko bolelo. Hujše ji
je bilo, da je njen mož tako brezbožen, in da se udaja tako
divjemu in razuzdanemu življenju. Prejšnje čase si je pri¬
zadevala, da bi ga spravila zopet na pravo pot. A odkar se je
prepričala, da ne izda njen trud nič, molila je še samo zanj.
Njeno zdravje je postajalo od dne do dne slabše. Od onega
časa, ko je bila rešila Malko iz hudobnih rok svojega moža,
ni vstala več iz postelje. Grajščak pa je niti enkrat ni obi¬
skal. Poprej je po poslih včasi poizvedoval, kako se počuti,
od tistega dne pa se mu niti to ni zdelo več vredno. Grajšča¬
kinja je trpela udana v voljo božjo ter prosila Boga, da jo
kmalu reši svetnega trpljenja.

Nekega popoldne, ko se je že solnce nagibalo k za¬
tonu, bilo je grajščakinji posebno hudo. Čutila je, da se ji
bliža zadnja ura. Brez slovesa se ni hotela ločiti od svojega

111

moža. Še enkrat ga je hotela svariti, še enkral ga prositi,
naj se poboljša, naj predrugači svoje življenje. Ukazala je
tedaj svoji strežnici, naj sporoči grajščaku, da bi rada go¬
vorila z njim. Strežnica gre takoj do grajščaka ter mu na¬
znani voljo njegove soproge. „Pridem pozneje!" zavrne jo
osorno grajščak, tako da si ni upala več izpregovoriti no¬
bene besedice. Vrne se k bolnici ter ji pove, kaj je opra¬
vila. Grajščakinji se je storilo milo, in solza se ji je po¬
svetila v očesu. Ozre se v podobo matere božje, ki je vi¬
sela na steni nad njeno posteljo, in vpira dolgo solzne oči
v njo, kakor da bi ji pošiljala vroče prošnje do nje. In res
je v duhu prosila Marijo, naj se usmili njenega moža, in
naj mu izprosi milosti pri Bogu. Postajalo ji je od tre¬
nutka do trenutka slabše. Tudi strežnica je kmalu izprevi-
dela, da grajščakinja ne preživi tega večera. Poklicala je
družino skupaj, prižgala svečo, in začeli so moliti za bol¬
nico. Ta ni mogla več govoriti. Le oči je hvaležno vpi-
rala na zbrane, kakor bi jih hotela zahvaliti za njihovo pri¬
prošnjo. Bilo je videti, da se v duhu pridružuje njihovi
molitvi.

Bil je nastal že mrak, in grajščakinja je vzdihovala in
sopla redkeje in redkeje in vedno bolj globoko. Še jeden
globok vzdihljej, in jenjala je živeti! Zaspala je mirno v
gospodu. Rešena je bila vseh muk in nadlog!

Družina, ki je zelo spoštovala in ljubila svojo gospo¬
dinjo, zažene glasen jok ob postelji zamrle grajščakinje. Vse
je tugovalo, in hrup, ki je nastal vsled njene smrti, prodrl
je končno tudi do grajščaka. Odpre vrata in se jame bli¬
žali sobi, v kteri je ležala grajščakinja. Naproti mu pride
dekla, ki je stregla grajščakinji, in ki ga je bila prišla klicat,
naj pride k bolni soprogi. Zaničljivo ga pogleda in mu reče:
„Gospod, malo preveč ste se zamudili! Sedaj ni več treba
hoditi, gospa je mrtva!"

Te besede so grajščaka hudo spekle. Vest, o kteri je
mislil, da jo je že davno popolnoma udušil, vzbudila se mu
je hipoma. Zabolelo ga je pri srcu, in polotilo se ga je
nekaj kakor kes. Živo mu je stopilo pred oči vse, kar je
storil grajščakinji hudega v življenju, in glasno mu je oči¬
tala vest, da je on kriv prezgodnje smrti svoje soproge.
Vzbudila se mu je želja, da bi mogel poravnati, kar je za¬
krivil. Ko bi oživela, poboljšal bi se in obnašal drugače
proti njej, kakor doslej! Toda prepozno! Kar je mrtvo, tega
ne obude nobene želje več k življenju!

112

Grajščak je stal nekaj časa osupel in potrt. A to je
trpelo le malo časa. Strese z glavo in se nasmehne, kakor
bi se sramoval nežnejših občutkov, ki so mu zaigrali v srcu.
Bil je v tem hipu zopet tisti brezčutni grajščak, kakor vedno
poprej. Stopi v sobo, kjer mu je soproga ležala mrtva na.
postelji, ozre se le enkrat malomarno v njeno bledo lice,
pokliče na to sluge, naroči jim vse potrebno zaradi pogreba,,
potem pa veli napreči voz in se odpelje še tisti večer, ne-
da bi bil povedal komu, kam se je napotil.

Pogreb grajščakinje je bil velikanski. Od blizu in
daleč jo je vse spremljalo k zadnjemu počitku. Saj jo je-
pa tudi vsakdo ljubil in vsakdo spoštoval, kdorkoli jo je
poznal. Zlasti so reveži plakali za njo, kajti marsikterega.
je podpirala skrivši, tako da ni živa duša nič vedela o tem.
Trudila se je, kolikor mogoče z dobrim poravnati, kar je-
njen mož zakrivil slabega. Marsikoga je sedaj skrbela pri-
hodnjost, marsikdo se je bal, kako bo grajščak postopal z
reveži sedaj, ko ne bo nikogar, ki bi se potegoval za nje
in jih jemal v varstvo. Ali prišlo je drugače, kakor se je-
pričakovalo!

Grajščak se je povrnil črez kakih štirinajst dnij domu.
in niti na misel mu ni prišlo, da bi bil obiskal grob svoje
soproge. Njegova glava mu je bila polna drugih stvarij.
Pogostoma se je vstopil pred ogledalo in se opazoval na
vse strani. Mislil je — komaj štirinajst dnij po smrti svoje
soproge — že zopet na ženitev ! Da, v srcu je bil prav
vesel, da je bil vdovec. Bil je v hudih denarnih stiskali,,
in druge rešitve sedaj ni videl, kakor da se bogato oženi.
Premišljal je sem ter tja, kam bi se obrnil, kje bi potrkal
za nevesto. Najrajši bi seveda dobil mlado, lepo in ob jed-
nem bogato ženo, vendar ogledalo, v ktero se je tako rado¬
vedno oziral, ni mu vračalo take podobe, kakor bi si jo bil
želel. Strasti in razuzdano življenje so bile vtisnile svoj
pečat v njegovo lice. Pogum mu je upadel, ko se je videl,
in obupal je, da bi kdaj dobil ženo, ki bi imela vse te last¬
nosti. Zadovoljiti se bo tedaj treba z bogato, če tudi ne več
lepo in mlado. Toda tudi do tega ni več prišlo!

Mihec Skopin se od tistega dne, ko ga je bil grajščak
dal vreči po stopnicah in ga pognati s psi iz grada, ni več
približal grajščaku. Srd se mu je budil v srcu, in rad bi
se bil maščeval nad grajščakom, a bil je sam grešnik, in
če bi bil izdal njega, bil bi tudi sebe izdal. Moral se je
tedaj misli do maščevanja iznebiti; a zgodilo se je nekaj

113

drugega, kar je bilo za grajščaka pogubonosno. Mihec je
nevarno zbolel. Ko je tisto popoldne bežal pred psi z
gradu, prišel je ves vroč in spehan domu, in ne da bi se
bil prej ohladil, vsedel se je na neko klop in se prehladil.
Od začetka se ni mnogo zmenil za bolezen, a postajala je
hujša in hujša, in moral se je vleči. Zdravnik, ki je Mihca
obiskal, priporočil mu je, naj se spravi z Bogom. Sedaj se
mu je vzbudila vest. Misel, da mu bode treba kmalu sto¬
piti pred sodnji stol in dati večnemu sodniku račun za vsa
svoja dejanja, stopala mu je vedno bolj živo pred oči. Spo¬
znaval je skesano, da ga je zadela kazen božja. Krivica, ki
jo je storil Ivanu s tem, da pred sodnikom ni vsega po
pravici povedal, pekla ga je hudo, in sklenil je to krivico
poravnati, kolikor bi se dalo. Poslal je najpoprej po go¬
spoda, izpovedal se čisto in skesano vseh svojih grehov,
potem pa je dal orožnika poklicati k sebi. Povedal je temu,
da mu teži srce neka skrivnost, tikajoča se kazenske obrav¬
nave, ki se je vršila proti nesrečnim rudarjem ali sociali¬
stom, kakor so jih imenovali. Orožnik je sporočil to sod¬
niji, in že drugi dan popoldne se je pripeljal iz bližnjega
trga okrajni sodnik sam z zapisnikarjem do Mihca. ,

Mihec je povedal sedaj sodniku vse po pravici. Sc-
včda pri tem grajščakovega imena ni mogel zamolčati. Po¬
vedal je, da je bil fvan po nedolžnem zaprt, ker je bil on
jedini, ki je rudarje svaril ter jih odgovarjal od tega, da bi
ubogali Štiftarja, in da je grajščak nalašč napravil napačno
ovadbo zoper Ivana ter tudi njega prisilil, da ni povedal
vsega, kar bi bil moral povedati.

Ko je Mihec sodniku to pravil, vzbujalo se mu je ne¬
hote škodoželje in maščevanje do grajščaka, ki ga je bil tako
grdo prevaril, vendar pa moramo biti pravični in ne smemo
zamolčati, da si je resno prizadeval zatreti take misli in
občutke. Ni mu bil namen, maščevati se nad grajščakom,
kakor bi se bil poprej rad, dokler se je še čutil bolj zdra¬
vega, temveč povedal je vse natanko resnici na ljubo in iz
tega namena, da bi si olajšal svojo vest.

Na vprašanje sodnika, kt.eremu se je Miličevo pripo¬
vedovanje od začetka nekako čudno zdelo, zakaj bi si bil
grajščak prizadeval spraviti Ivana v nesrečo, povedal je
Mihec, kar je vedel o grajščakovem razmerju do Malčke.
Kajti da grajščak Malčko zalezuje, o tem Mihec od tistega
dne ni več dvomil, ko je bil spremil dekle v grad. To
je bilo sodniku tudi dovolj, da je bil prepričan o krivdi

Na krivih potih. 8

114

grajščakovi, zakaj lahkoživnost njegova je bila znana daleč
na okoli. Zapisavši tedaj natanko vso izpovedbo Miličevo,
napoti se sodnik nemudoma v grad z orožniki v ta namen,
da bi grajščaka dal takoj prijeti ter ga odvesti v zapor, ker
se je bilo drugače bali, da ne bi pobegnil in se tako od¬
tegnil zasluženi kazni.

Dospevši v grad, popraša po grajščaku. a reklo se mu
je, da ga ni doma. Gra.jščakov lovec pa, kteremu se je ta
obisk nekako nenavaden zdel, in ki je slutil, kje bi se mogel
grajščak nahajati, poda se precej skrivaj iz grada in se na-
poli v gozd proti kraju, kamor je grajščak zadnji čas skoro
vsak dan zahajal. Zaloti ga res tam, ko je sedel na skali
z mahom porasteni in zrl srpo v tla pred se. Lovec za-
kašlja, da bi ga opozoril na svoj prihod. Grajščak, začu-
tivši, da se mu bliža nekdo, zdrzne se, in spoznavši svo¬
jega lovca, skoči po koncu s sedeža, in stopivši neko¬
liko korakov proti njemu, popraša ga osorno, kaj mu je
iskati tukaj. Bilo mu je oči vi dno neljubo, da ga je motil
v njegovem razmišljevanju. Lovec mu ob kratkem razloži,
kaj se je dogodilo, in kaj ga je privedlo semkaj. Grajščaka
je čudno pretresla ta novica. Molčal je dolgo časa in stal
kakor okamenel na jednoistem mestu. Potem pa, kakor bi
se bil prebudil iz težkih sanj, vzdihne globoko in vpraša
lovca, ali ne ve, zaradi česa se je sodnik z orožnikoma
zglasil v gradu.

„Tega ne vem," odgovori lovec. *Le toliko mi je
znano, da je bil sodnik poprej pri Mihcu Skopinu, ki doma
na smrt bolan leži Kaj je imel sodnik pri njem opraviti,
ne more nihče povedati; le ko sem šel malo prej mimo
Miličeve bajte doma, pravili so mi ondi zbrani ljudje, daje
dal gospod sodnik vse zapisati, kar mu je povedal Mihec.

To sporočilo je grajščaka zel6 osupnilo. Bilo mu je
hipoma vse jasno. Mihec ga je izdal! Čelo se mu je stem¬
nilo, in divje je zrl v daljavo, kakor bi si želel biti daleč
vstran od tukaj. A hipoma se vzdrami, in videč, da ni sam,
in kakor bi mu bilo žal, da je s svojini vedenjem izdal
svojo notranjost, nasmeje se prisiljeno in reče lovcu z
mirnim glasom, kakor bi ga vse to posebno ne brigalo: „Že
dobro! Le pojdi domu in reci sodniku, naj malo počaka,
ker takoj pridem!"

Lovec uboga in odide. A komaj se je bil tako daleč
oddaljil, da se je skril grajščakovim očem, polotil seje graj¬
ščaka zopet grozen nemir. Letal je kakor blazen sem ter

115

tja ter si ruval lase z glave. „Vse je izgubljeno!" zakričal
je večkrat na glas. „Nobene rešitve ni več!"

Premišljal je in premišljal, a vedno je zopet zmajal z
glavo, kakor da bi mu ne hotela priti nobena pametna
misel več.

„Vse je izgubljeno! Vse je zaigrano!" sikne še enkrat
in bega zopet sem in tja. Grez nekaj časa pa se ustavi,
kakor da bi se bil pomiril, in reče z zamolklim glasom: „Naj
bo!" Nato zgrabi krčevito za puško, ki je slonela ob bu¬
kovem deblu, in si podstavi cev pod brado. A v tistem
trenutku, ko misli sprožiti petelina, zagrabi tuja roka pu¬
škino cev, puška se sproži, in — krogla sfrči grajščaku
mimo ušesa v zrak. Bobneče je odmeval strel od griča do
griča, grajščak pa je stal otrpel in — orožnik pred njim!

Jeden orožnikov je bil namreč opazil, da se je lovec
odpravil iz gradu, in ker se mu je to nekako sumljivo zdelo,
šel je tiho za njim in se priplazil med tem, ko je grajščak
vsled lovčevih sporočil ves zmeden premišljal, kaj mu je sto¬
riti, čisto blizu do njega, tako da je lahko še pravočasno
priskočil in preprečil grajščakovo namero, ko se je ta pri¬
pravljal, storiti konec svojemu grešnemu življenju.

Srpo je zrl grajščak v orožnika, ko ga je ta prijel in
mu zvezal roke, rekoč, da mora iti z njim. Nič se ni branil
in nobene besede ni rekel, kakor človek,- ki je obupal, in
ki ne vidi nobene rešitve več. Molče je stopal pred orož¬
nikom, ko mu je ta velel, da naj gre proti gradu. Tam ga
je sprejel sodnik z drugim orožnikom. Napregli so lepe
grajščakove konje pred oni krasni voz, v kterem se je graj¬
ščak tolikokrat šopiril. A danes so potegnili streho črezenj,
in vanj so se vsedli grajščak, sodnik in jeden orožnikov, a
drugi orožnik je sedel spredi poleg kočijaža.

Daši ljudje niso mogli videti, kdo sedi v vozu, vendar
se jim je čudno zdelo, zakaj sedi spredi na grajščakovem vozu
orožnik, in zvedljivo so stikali glave, ko je voz dričal mimo
posameznih koč proti dolini. Ko pa so prišli v dol, za¬
zvonil je mrtvaški zvon. Grajščaka je glas zvona hudo pre¬
tresel. Zdelo se mu je, kakor bi zvonilo njemu.

Zvonili pa so Mihcu Skopinu, ki je bil izdihnil svojo
dušo kmalu potem, ko je odšel sodnik od njega.

8 *

116

XV.

Rešitev.

Ivan je preživel od one noči sem, ko mu je Zorana
obetala rešitev, nekaj nemirnih dnij in nočij. Spal skoro
nič ni od tistega časa, kajti ako je le nekoliko zadremal,
zazdelo se mu je takoj, da so se odprla vrata njegove ječe,
in skočil je po koncu. Vendar vselej se je moral prepričati,
da se je motil, in poiskal je zopet žalosten svojo postelj.
Ta večni nemir ga je utrudil sčasoma tako, da je bil ves
slab, in da se je. bal, da ne bi zbolel. Nemiren in razburjen
pa je bil tem bolj, ker od omenjenega večera tudi po dnevu
svoje nove znanke nikjer več opazil ni. Vsiljevala se mu
je misel, da so jo morda zasačili, ko se je pripravljala na
beg, in da sedaj ni več upanja za rešitev.

Tako je preteklo kakih štirinajst dnij, in Ivan se
je bil že zopet sprijaznil s svojo usodo, ko se nekega ve¬
čera znova odpro vrata njegove spalnice. Ivan, ki je zelo
rahlo spal, čutil je takoj, da se nekdo bliža. Skloni se po
koncu, boječ se, da bi se zopet ne varal. Vendar to pot
se ni motil. Razločeval je natanko v mesečnem svitu znano
žensko podobo in tudi njen glas je dobro čul, ko mu je ve¬
lela: »Vstani urno in pojdi/ Ivan se v prvem trenutku
zboji, ko vidi, da'luna sveti.

»Presvetlo je/ reče ji in se še pomišlja, bi jo li
ubogal ali ne.

»Ravno zato, ker je svetlo/ odgovori ona, »morava
iti. Ne boj se! Molči in pojdi/

Ivan se potolaži in se poda za svojo rešiteljico. Ko
sta stopila iz stanice, zapre ona zopet previdno duri, zaklene
jih, potegne kolikor mogoče rahlo ključ iz ključavnice in
pel, e potem Ivana po dolgem dvorišču. Ivan se je oziral
plaho okoli, vendar nikjer ni bilo čuti žive duše. Dospela
sta do velikih težkih vrat, skoz ktera se je prišlo na piano.

»Odpri jih/ reče mu ona, »odklenjena so že/

Ivan jih potegne z vso močjo k sebi in se prepriča,
da so res odklenjena. Izmuzneta se skoz vrata, in ona mu
reče, naj jih zopet zapre za seboj. Pomoli mu velik ključ
in veli, naj jih tiho zaklene in zopet izdere ključ. Ivan stori
vse, kakor mu je ukazala. Nato mu ključ zopet odvzame
ter mu reče: »Zdaj hodi za mano. Hiteti morava, da do-
speva pred jutrom še do gozda, ki nama da zavetja, in


117

kjer si lahko odpočijeva. A pomagaj mi nekoliko časa no¬
siti to-le!"

Ivan je bil tako razmišljen, da ni poprej zapazil, da
ima Zorana precej velik zavoj s seboj. Še le sedaj, ko mu
ga je ponudila, odvzame ji ga in gre za njo. Hodila sta
molče in hitro, kolikor so jima dajale noge. Mesec je pri¬
jazno svetil, in to je bilo dobro, kajti drugače bi jima bilo
težko se držati kake poti. To pa bi bilo tem neprijetneje,
ker se je razprostirala krog in krog široka ravnina in bi ju
bili po dnevu lahko zalotili, če bi se jima ne bilo posrečilo,
o pravem času še dospeti do kake goščave. Hodila sta že
cele tri ure, ko prideta do precej močvirnatega sveta. Tu
in tam je stala kaka večja luža v dokaz, da voda tu nima
pravega odtoka. V jedno teh luž zažene Ivanova spremlje¬
valka ključe, ki jih je doslej nosila s seboj, da se pogrez¬
nejo v blatnata tla. „Prav hodiva!" reče vesela in zado¬
voljna. „A imava morda še le polovico pota za seboj. Hi¬
tiva torej!"

Ivan se je čudil vztrajnosti neznane mu ženske, in
akoravno so mu že pešale noge, ni se njej hotel dati osra¬
motiti, temveč hitel je za njo, kolikor so mu pripuščale
moči. A končno je vendar začel pešati. Krivo je bilo temu
to, da je zadnji čas vsled razburjenosti imel tako malo po¬
čitka. Že je hotel reči svoji voditeljici, da ne more več,
in da si mora nekoliko oddahniti, ko se sama ustavi, ploskne
z rokami in radostno vzklikne: „Rešena sva! Evo ti gozda!"

In res, pred njima se je širil košat gozd, zarasten s
tisočletnimi hrasti. Podasta se v grmovje, in ohladivši se
.nekoliko, sedeta na debelo deblo po viharju polomljenega
drevesa. Sedaj strga spremljevalka zagrinjalo raz obraz, in
Ivanu se smehlja naproti krasen obrazek šestnajstletne de¬
klice. Ivan je kar strmel. Dekle se zasmeje na glas in mu
reče: „Le ne bodi tako radoveden! Daj mi najpoprej tisti
zavoj, da se malo pokrepčava, potem pa zveš vse!"

In začela je razvijati culico, ktero je bila pri odhodu
izročila Ivanu, ter razk adati iz nje mnogovrstnih jedil. Tudi
izvrstne slivovke je imela v mali stekleničici, s ktero sta si
ogrela in poživila otrple ude. Jed jima je šla zelo v slast,
a Ivan vendar ni mogel dalje tešiti svoje radovednosti.
Predno je bil nasičen, popraša jo:

* Povej vendar, od Boga poslano bitje, kdo in odkod
si, kako si vse to napravila, da sva mogla uiti, in kam me
namerjavaš dovesti sedaj!"

118

Ona ga milo pogleda in prijazno se smehljaje začne
pripovedovati: „Kako mi je ime, povedala sem ti že. Ro¬
jena in doma sem na srbskih tleh, ne daleč proč od turške
meje. Pred štirimi leti — imela sem komaj dobrih dvanajst
let — padla sem krutemu Turčinu v pest. Moraš vedeti r
da ob turški meji nikoli ni prav miru. Posamezne turške
čete so uhajale vedno na srbska tla in odnašale odondod,
kar jim je ravno prišlo v roke. Jaz sem pasla bogate črede
svojega očeta. Neke sobote popoldne, ko sem bila ravno
namenjena se vrniti proti domu, prijahajo trije Turčini pred
me, in predno sem se mogla prav zavedeti, imela sem usta
zamašena in sem bila poleg jednega Turčina na konju.
Čredo so pustili pri miru, najbrž, ker se niso čutili dovolj
varnih. Obrnili so se, zadovoljivši se z menoj, ter po bli-
skovo odjahali zopet proti meji in odondod naprej. Daši so
me v začetku vsled prestanega strahu zapuščale vse moči,
vendar sem takoj mislila na to, kako bi se rešila. Hotela
sem si tedaj natanko zapomniti pot, po kteri so me odvedli.
Turki. Gledala sem pazljivo na vse strani in se pridno ozi¬
rala nazaj. Turek, ki me je držal na konju pred seboj, po¬
smehoval se mi je, misleč, da le gledam, ali hiti kdo za
mano rešit me. Ko bi bil znal moje misli, gotovo bi mi
bil zavezal oči. Sicer pa mu ni hodilo to niti na um, da
bi jaz mogla kdaj misliti* na beg. In vendar me hrepenenje
in želja, zopet priti k svojim, nikdar ni zapustila. Tudi ko
so me roparji pustili pri bogatem Turku, kteremu si tudi
ti prišel v roke, ozirala sem se često črez ravan proti oni
strani, odkoder so me bili dovedli. Ponavljala sem si tako-
rekoč vsak dan v mislih pot, po kteri smo hodili, in zaradi
tega se spominjam še sedaj po preteku štirih let na vse po¬
sameznosti. Čudil se boš, kako sigurno te bom vodila do
meje srbske, kjer bodeva brez vse nevarnosti. Vendar do¬
voli, ker ti že razkladam svoje življenje, da posežem še en¬
krat nazaj. V hiši mojega novega gospodarja se mi ravno
ni godilo slabo, ako namreč pomisliš, da me niso trpinčili,
in da so mi dajali dosti hrane. Bilo je videti, kakor bi bil
imel Turek z mano kake posebne namene. Od začetka pač
nisem ničesar slutila, a zadnji čas, ko je postajal moj go¬
spodar od dne do dne prijaznejši z menoj, začelo me je
resno skrbeti, in bala sem se, da bi me iz sužnjice ne na¬
pravil za jedno svojih žen. Ta misel mi je bila strašna.
Zato sem pa odslej začela tudi bolj kakor kdaj poprej mi¬
sliti na to, kako bi se rešila. Vendar se mi priložnost v to

119

nikdar ni ponudila. Začela sem že obupavati, in večkrat
mi je prišla misel, da bi se usmrtila, kajti stokrat ljubša bi
mi bila smrt, kakor da bi morala služiti krivovercu. K
sreči se je začel po Bosni in Hercegovini boj, ko so se kri¬
stjani vzdignili proti svojemu zatiralcu. Moj gospodar, ki je
jeden najveljavnejših Turčinov daleč na okrog, zbral je takoj
precej veliko četo in se je šel vojskovat zoper ubogo rajo.
Vračal se je večkrat domu, skoro vselej z večjim ali manj¬
šim krdelcem ujetnikov obojega spola, s kterimi je potem
tržil globje v Turčiji ter jih prodajal v sužnost. O kako
mi je utripalo srce, kako mi je srd polnil dušo, ko sem tako
gledala bedo ubogih svojih bratov in sester! Kako rada bi
bila planila na Turčina in mu izpraskala oči, a morala sem
se zatajevati, kajti ko bi bila izdala svoja čutila, bila bi me za¬
dela jednaka usoda kakor ujetnike, če bi me ne bili pobili
že takoj na mestu.

Tako so nekega dne tudi tebe in še jednega ranjenca,
potem pa več drugih zdravih ujetnikov pripeljali domu. Te
zadnje so že odgnali črez nekoliko dnii; tvoj tovariš je
umrl, kakor veš, in sedaj si bil ti sam tukaj. Ne vem, kako
je to, a moje misli so mi uhajale vedno k tebi. Vedno sem
slutila, da pride do lega, kar se je zgodilo, da pobegneva
skupaj. O kako rada bi se ti bila približala in govorila s
teboj, a to mi je bilo nemogoče. Toliko da sem mogla obr¬
niti tvojo pozornost nase! A sedaj sva vendar tukaj pod
milim nebom, črez toliko časa zopet prosta!“

In kakor bi jo bili premagali sladki občutki, ktere ji
je budila zavest, da je rešena, zdrknila je na kolena, skle¬
nila roke in hvaležno vprla svoj pogled proti nebu.

Po kratkem molku reče Ivan: „A povej mi vendar,

drago dekle, kako se ti je posrečilo rešiti naju?“

Ona se vsede zopet na hlod in nadaljuje: „Le potrpi,
tudi to ti povem! V tem ko si ti počasi okreval, širil se
je vstanek po Bosni in Hercegovini bolj in bolj, in nazadnje
so prihiteli še hrabri Črnogorci svojim zatiranim bratom na
pomoč. Moj gospodar, bodisi, da se je hotel turškemu carju
prikupiti, bodisi, da je imel upanje, da zopet kaj pripleni,
zbral je sedaj okoli sebe, razun mnogo prostovoljcev, ^se
svoje ljudi moškega spola in se podal zopet v boj, in sicer
je šel, kakor sem slišala praviti, na črnogorsko mejo. Skratka,
sedaj ni bilo drugega moškega doma, kakor stari čuvaj, ki
je pazil nate in sploh nadzoroval hišo. Jaz sem si mislita:
sedaj ali nikoli! Vendar stvar se ni dala tako zlahka izvesti.

120

kakor bi mislil človek. Brez zvijače ne bi bilo nič. S sta¬
rim čuvajem sva bila že poprej dokaj prijatelja, sedaj pa
sem se mu začela še bolj dobrikati. Zalotila sem bila, da
ima starec neko slabost, kakor mnogi Turki, dasi jo zakri¬
vajo kolikor mogoče. Znano ti je, da je Turkom po nji¬
hovi veri prepovedano uživati vino in sploh opojne pijače.
A te prepovedi se držijo Turki le tako dolgo, dokler do take
pijače ne pridejo. Zlasti bogatejši, ki si je lahko kupijo,
menijo se malo za Mohamedov nauk. Tako se je dobila
tudi v hiši, v kteri sem bivala, vedno dobra vinska kapljica
in različne rakije. Imela sem dovolj prilike, priti do teh pijač,
in odlivala sem vsak dan po nekoliko zdaj iz te, zdaj iz one
posode v posebno stekleničico. To seveda ni bilo prav, a
Bog mi bode menda odpustil malo tatvino, ker sem ravnala
le v stiski tako, in ker druge poti nisem znala, po kteri bi
se bila rešila iz krivoverčevih rok. Kedar je bila moja ste¬
klenica polna, nesla sem jo starcu, kteri je pijačo vselej
slastno použil. Oni večer pa, ko sem bila prvič pri tebi,
primešala sem bila še neke druge tekočine, s ktero se Turki
omotijo, in po kteri se trdo zaspi. Starec je bil komaj iz¬
praznil steklenico, pa je že tako spal, da sem mu lahko vzela
ključe, prišla do tebe, vrnila se in mu zopet položila ključe
nazaj, ne da bi bil drugi dan kaj vedel o tem. Da bi se
mu stvar ne zdela kaj sumna, nisem mu potem nekaj ve¬
čerov prinesla pijače in še le sinoči sem ga zopet omotila.
Tvojo ječo in vrata pri dvorišču se mi je zdelo zato po¬
trebno zakleniti, da bi nama starec ne bil tako kmalu na
sledu, ako bi se vzbudil. Vendar sedaj se nama ni nič več
bati. Sreča je to, da so se vse turške čete, kakor je videti,
obrnile iz tega kraja proti Črni gori. A odpočila sva si ne¬
koliko; pojdiva dalje. Dokler vodi pot črez gozd in ob
robu gozda, hodiva lahko tudi po dnevu. Ako bi nama
pretila kaka nevarnost, skrijeva se v goščavi, in nikdo naju

ne zapazi!"

In odpravila sta se zopet dalje. Ivan se ni mogel prc-
čuditi, s kako vztrajnostjo in treznostjo je delalo dekle na
to, da reši sebe in njega. Takega poguma bi ženski nikdar
ne bil prisvajal!

Ko sta dalje hodila, moral ji je tudi on povedati do¬
godke iz svojega življenja. Večkrat je obstala, ko ji je raz¬
lagal svojo nesrečo, in vprla tako milo vanj pogled, da je
bilo prav videti, kako živo čuti zanj, in kako so ji pretre¬
sale srce nezgode, ki so ga bile zadele.

121

Med takimi pomenki jima je pretekel hitro čas. Mo¬
ralo je biti že okoli poldne, ko se je pot zavila od gozda
zopet v ravan. „ Sedaj ne smeva dalje iti, w  opozori dekle.
»Počakati morava večera; kajti akoravno so tudi večeri sedaj
svetli, vendar je po noči hoditi mnogo varneje, kakor po
dnevu, ko bi gotovo ljudi srečevala in bi bilo vsekako mo¬
goče, da bi zadela ob kak turški oddelek/

Podala sta se tedaj zopet nekoliko globje v gozd in se
vsedla. Pokrepčala sta se z jedili, kolikor jima jih je bilo
še ostalo zjutraj, a potem sta govorila o svojih otročjih letih,
opisovala drug drugemu svoj rojstni kraj in pripovedo¬
vala to in ono iz svojega prejšnjega življenja. Tako jima
je še dokaj hitro potekel čas do večera.

Ko se je vlegel mrak po zemlji, reče Zorana: „Sedaj
je čas, da se zopet odpraviva! Spala bodeva drugo pot/

Postala sta še nekoliko in poslušala, ali kje kaj ne moti
večernega miru.

Čuti ni bilo ničesar. »Varno je/ pripomni Zorana;
»pojdiva/

In nekako lahkega srca začneta nadaljevati svojo pot.
Zorana je bila vsa srečna. Zatrjevala je, da sedaj morata
priti še to noč do srbske meje, in da se jima kmalu ne bode
treba ničesar več bati. A nista hodila dolgo, ko jima za¬
stanejo noge. Zdelo se jima je, kakor da bi prihajal od
leve strani črez ravan sem nekak šum in ropot. Vendar
ker je baš od te strani vlekel dokaj močen veter, in ker v
mraku nista mogla zapaziti ničesar, nista vedela, sta se li
motila, ali pa morda res kdo prihaja. Nebo to noč ni bilo tako
jasno, kakor prejšnji večer, kajti sem in tja so se kopičili
gosti oblaki ter niso dopuščali, da bi bili mesečni žarki
prodirali z vso močjo na zemljo. Vlečeta na uho, a bilo je
za trenutek zopet vse tiho. Že sta se potolažila in hotela
zopet dalje, ko znova potegne veter, in sedaj sta razločevala
prav dobro kričanje in vpitje.

„Turki so/ reče Zorana prestrašena. »Na konjih mo¬
rajo biti, ker se glas tako hitro približuje. Nazaj morava,
in sicer urno/

Izgovorivši, prime Ivana za roko ter ga vleče nazaj.
Kmalu sta bila zopet v gozdu. A bežati po gozdu je bilo
težavno. Na planoti se je že še videlo, dasi je bila luna
skrita za oblaki, a v gozdu sta se izpodtikala ob korenine
in kamenje, da so jima noge krvavele. Ali bežati sta mo¬
rala, kajti krik je prihajal bliže in bliže in tudi udarci konj-

122

skih kopit so se čuli kmalu. Prišla sta do visoke štirivoglate
skale. Hotela sta se ji izogniti ter bežati še dalje, toda tla
so bila ondi na široko okrog prepletena z robidovjem, tako
da nikakor nista mogla naprej.

„Ostaniva pa tukaj," reče Zorana, ko je uvidela, da
ne moreta iz te gošče. „Saj sva tu dovolj skrita, in če bi
prodrli Turki od jedne strani v gozd, umakneva se lahko
na drugo stran skale, samo če ostane tako temno, in ako
odrinejo oni prej, nego se začne daniti."

Ivan, ki se je dal popolnoma voditi Zorani, ubogal jo
je in se naslonil na ska o. Bil je potrt na telesu in potrt
na duhu. Čutil je še vedno nasledke svoje bolezni in pa
onih žalostnih ur, ki jih je prebil v jetništvu ; zato ga je
bila storjena pot tudi mnogo bolj utrudila nego Zorano.
Pa tudi otožne misli so ga navdajale. Spomnil se je, da
se je nekdaj, ko je bežal od doma, ravno tako potikal po
gozdih, in milo se mu je storilo, ko je premišljeval žalostno
svojo usodo.

„Kdaj me jenjajo vendar tepsti nadloge?" vzdihne sam
pri sebi, in ko bi bilo nekoliko svetleje, bila bi Zorana vi¬
dela, kako se mu je zabliskala solza v očesu. Ona je slu¬
tila, kaj se godi v njem, in že je hotela izpregovoriti, da bi
ga tolažila, ko se ponovi krik, in sicer sedaj čisto blizu.
Zorana se ni motila, ko je rekla, da se bližajo Turki. Bili
so res, in sicer jih je bilo kakih dve sto mož po številu.
Prišli so do roba gozdnega. Tu poskačejo raz konje, pri¬
vežejo te ob drevju okrog, potem pa začnejo prižigati ognje.

Prestrašena zapazita Zorana in Ivan, da v gozdu nista
prav bežala. Ne da bi se bila držala bolj proti sredi, zašla
sta v temi tako h kraju gozda, da sta bila prav blizu Turkov.
Slišala sta dobro njih govorjenje, dasi jih nista mogla razu¬
meti, in prav dobro sta razločevala posamezne podobe okoli
plapolajočih .ognjev.

Strah pa se ju poloti tem bolj, ko so se razkropili
nekteri od krdela po gozdu, iskajoč suhljadi za ogenj, in ko
se je jeden Turčinov približal tako blizu skali, za ktero sta
tičala skrita, da je bil le slab streljaj oddaljen od njiju. Že
sta mislila, da sta izgubljena, kajti lomastenje po trhlem
vejevju, ki je ležalo po tleh, čula sta čim dalje bliže, kar
telebi Turčin na tla. Zaplele so se mu najbrž noge v ro¬
bidovje, in padel je. In to ju je rešilo. Turčin je bil morda
zapazil velikansko skalo, kajti sem ter tja je vendarle včasi
nekoliko mesec prodrl skoz oblake, da se je mogla razloče-

123

vati bližnja okolica, in nemara da ga je radovednost gnala
do ogromnega kamna. A ko je bil butil tja po tleh, žaren-
tačil je in se vrnil.

Zorana in Ivan sta si nekoliko oddahnila, ko sta za¬
čutila, da se je vrnil Turčin. Toda nevarnost še ni bila
pri kraju. Kaj pa če ostanejo Turki do belega dne tukaj?
Ta misel je plašila oba. Ge bi se zgodilo to, potem sta iz¬
gubljena! Pa še nekaj drugega je bilo. Pihal je sicer gorek
veter, a oblečena vendar nista bila tako, da bi se ne bila
prehladila, ako bi bila morala stati celo noč tu na miru.
Pri hoji sta se ogrela, a ko sta tu stala tako nepremično,
začela sta drgetati od mraza, kajti bilo je še le o prvi po¬
mladi. Bila sta tedaj vsekako v tem, kakor v drugem oziru
v zelo neprijetnem položaju. To sta uvidela oba, in vsak
zase sta pošiljala vroče prošnje proti Bogu, da bi ju rešil
iz te stiske. In njuni vzdihljeji niso ostali neuslišani. Ivan
je imel tudi sedaj priliko, prepričati se, da Bog svoje pač
skuša, pošiljajoč jim bridkosti in trpljenje, da pa jih ne za¬
pusti v sili. Predno sta se nadejala, poskakali so Turčini
zopet na konje ter oddirjali po ravnini, in sicer ravno na¬
sprotno od te strani, na ktero sla se imela onadva obrniti.
Bilo je videti, da so se približali Turčini samo iz tega
vzroka gozdu, da so dobili potrebnih drv za ogenj, pri kte-
rem so si odpočili in napravili nekoliko večerje.

„Tudi ti gredo proti Gr ni gori, w  opomni Zorana, ko
so bili odjahali. „Naj bi našli tam zasluženo smrt ti krvo¬
ločni sovražniki naši! A sedaj pojdi. Ne bodi žalosten in
hvali Boga, da je vse tako srečno izteklo. Tudi jaz sem se
bala nekoliko, a sedaj sem vesela. Ta mala nezgoda naju
ne sme potreti. Imela bodeva vsaj kaj več povedati o svo¬
jem begu. Zakasnila se bova res za kake tri ure, a vendar
dospeva, to trdno upam, še to noč do meje. Pojdi ! u

In šla sta. Izmotala sta se srečno iz robidovja, v
ktero sta bita zašla, in ki ju je morda obvarovalo, da ju ni
zalotil Turčin, in kmalu sta bila zopet na planem Zorana
je takoj vedela, kam se imata obrniti, in ni preteklo dosti
časa, da sta došla na prejšnje mesto. A sedaj sta na vso
moč hitela dalje.

Hodila sta k.ike štiri ure. ko prideta do vode. Luna
se je ravnokar prikazala izza črnega oblaka, in razsvetljeni
od njenih milobnih žarkov, smehljali so se prijazno bfct.ri
valovi našima popotnikoma naproti.

124

»Ah, to je Drina, Drina! vzklikne Zorana vzradoščena.
»To je Drina, in tam na oni strani, glej, so predraga srbska
tla! Še jeden trenutek bodi nama Bog milostljiv, potem je
vse dobro!"

A kako sedaj črez vodo? Zorana je sicer trdila, da
voda ne more biti povsod globoka, ker se ve dobro spo¬
minjati, da so tedaj turški konji, ko so jo bili ugrabili ro¬
parji, čisto zlahka prebredli reko, vendar zastonj sla posku¬
šala na več mestih priti črez njo. Bila ni nikjer toliko plitva,
da bi se bila mogla brez nevarnosti podati črez njo. Ko
tako ob bregu gor in dol tavata in že obupujeta, prideta
na enkrat do neke brvi. Vsa srečna, da sta tako dobro za¬
dela, podasta se na ono stran, in stopivši tam na zemljo,
vzklikne Zorana glasno: »Hvala ti, večni Bog! Rešena sva!"

A v tistem hipu zagrmi osoren glas: »Stojta! Z mano!“

Oba se prestrašita. Ivan v prvem trenutku ni dru¬
gega mislil, nego da je zopet v turških rokah. Zorana pa
se kmalu opomore iz strahu in ga začne tolažiti, rekoč, da
se naj nikar ne boji, ker se jima zdaj, ko sta na srbskih
tleh, gotovo posreči priti do njenih starišev. Spoznala je,
da ju je ustavila le srbska straža. Sploh sta kmalu zapa¬
zila na več straneh vojaške straže, znamenje, da so se tudi
v Srbiji pripravljali na boj, ali da so vsaj ostro pazili na
to, kar se godi ob meji.

Ali pri Ivanu Zoranina tolažba ni dosti izdala. Čutil
je, da je zopet ujet, in to je bilo dovolj, da so ga obhajale
znova težke misli, in da mu je prav živo stopil zopet v spo¬
min žalostni položaj. »Kaj mi pomaga," rekel je sam pri
sebi, »če se mi tudi posreči dospeti na ljuba domača tla.
Prijeli me bodo in odvedli v zapor. Nemogoče mi je priti
tako skrivaj do Malke in Matije, da bi ju še enkrat videl!
Poprej me zasačijo!"

Take žalostne misli so hodile Ivanu po plavi, ko je z
Zorano stopal za stražo, ktera ju je vedla do bližnjega čast¬
nika, ki je to noč opravljal službo. Privedši ju tja, iz¬
roči ju straža in odide zopet, opisavši ob kratkem okoli¬
ščine, v k t eri h je zalotila tujca. Častnik se dvigne s svo¬
jega sedeža, premeri površno Ivana in Zorano od nog do
glave in vpraša z resnim glasom: »Kaj je dovedlo vaju ob
tej uri črez mejo?"

Zorani se je ta glas zdel nekako znan. Ker je luč slabo
brlela, opogumi se in stopi bliže pred častnika. Pogleda mu
natanko v obraz in ostrmi. Za trenutek ni mogel glas iz

125

nje, potem pa zakliče na vsa usta: „Ivo, dragi Ivo! Ali ne-
poznaš svoje sestre Zorane več? a

Častnik se zdrzne, odskoči za korak nazaj, a pogledavši
ji dobro v obraz, skoči zopet k njej ter ji pade okrog vratu,
rekoč: „Zorana, izgubljena Zorana! Je li mogoče? Ti še
živiš ?“

In brat in sestra sta se zjokala od veselja, in tudi Ivanu
se je utrnila solza iz očesa.

Zorana razloži nato bratu ob kratkem svojo usodo.
Pove mu, kako so jo odvedli Turki, kako je živela ta čas,,
kar se nista videla, in kako se ji je posrečilo z Ivanom po¬
begniti in dospeti semkaj. Tudi kar ji je bil Ivan povedal
o sebi, pravila mu je. Pomenkovali so se dolgo, a končno
opozori Zoranin brat Ivana in Zorano na to, da bi bilo
dobro, da gresta k počitku, ker ju hoče precej drugi dan
sam peljati na dom. Saj sta pa bila počitka tudi zelo po¬
trebna po zadnjih dveh nočeh. Šla sta tedaj spat, in oba
sta se vzbudila jako pozno. Použivši zajuterk, vsedli so se
vsi trije na voz, kterega je preskrbel Zoranin brat, in se
odpeljali proti domu, kamor so dospeli ^že v dobrih treh
četrt urah.

Kdo naj opiše veselje, s kterim so sprejeli Zorano sta-
riši, sestre in bratje? Imeli so jo že davno za mrtvo, a
zdaj se je vrnila tako nepričakovano v njih sredo. Toliko
da se niso sprli zanjo v prvem trenutku. Vsakdo ji je hotel
prvi stisniti roko, vsakdo jo prvi poljubiti. Ivana od za¬
četka še nikdo opazil ni. Še le potem, ko so se po prvem
iznenadjenju nekoliko pomirili in je Zorana svojim ob krat¬
kem razložila, kaj je vse doživela v tem času, ko je ni bilo
doma, seznanila jih je tudi z Ivanom ter jim povedala, kaka
čudno naključje ju je privedlo skupaj.

Novica, da se je vrnila izgubljena Zorana, raznesla se
je kakor blisk po vsem selu, in v kralkem je privrelo vse
polno sorodnikov, prijateljev in znancev jo pozdravljat. Sta-
riši Zoranini, ki so bili zeld bogati seljaki, praznovali so
srečno vrnitev svoje ljubljene hčere s tem, da so napravili
velike gostije, h kterim so povabili od blizu in daleč vse
znance in sorodnike. Vse je bilo veselo med pojedino, vse
je vriskalo in pelo ter napivalo lepi Zorani. Le Ivanu se
ni hotelo razvedriti lice. Srpo je gledal pred se, in vi¬
delo se mu je, da mu žalost polni srce. Videl je tu srečo
ljubečih se ljudij, ki so se črez dolgo zopet sešli in našli.
Ali bo njemu dana jednaka sreča? Bo li tudi on še kdaj

126

pri svojih? Ta misel se mu je vsiljevala, in bil je žalosten.
Trla ga je skrb, bo li mogel dospeti do svojih, ali pa ga že
prej primejo ter vtaknejo v ječo.

Zorana, ki ga je videla tako otožnega, pogledovala ga
je milo. Tudi Ivo je opazil, da mu teži nekaj srce. Vpraša
ga, zakaj je tako tih in žalosten.

Ivan mu pove odkritosrčno, kaj mu tare dušo.

„0, če ni nič drugega," reče mu Ivo, „potem se otresi
skrbi j in temnih rnislij! Kot častnik ti lahko preskrbim
takih izkazov, da te ne bode nihče oviial na tvojem poto¬
vanju, še manj te prijel. Bodi sedaj vesel z nami in mi
veruj, da prideš srečno domu. Pri nas ostaneš lahko še
mesec dnij, ali tudi še dalje, ako te veseli, potem pa, ko
si se popolnoma okrepčal, nadaljuješ zopet svoje potovanje."

Ivana so te besede jako potolažile. Saj drugega ni
želel, nego še enkrat videti Malko iu strica Matijo. Trdno
je sklenil, da se oblastnijam nadalje ne bode skrival, tem¬
več da se sam izroči sodniji. Neki notranji glas mu je dejal,
da so bode sedaj izpričala njegova nedolžnost. Samo tega
se je bal, da bi ga orožniki ne gonili sem ter tja. Ako sam
stopi pred sodnika in mu pove, kako in zakaj je pobegnil,
bodo mu tudi prej verjeli, da je res nedolžen.

Ivo je odšel drugi dan zopet v svojo službo, a dal je
pri odhodu Ivanu zagotovilo, da se vrne, če prej ne, gotovo
v štirinajstih dneh ter mu prinese, česar potrebuje za na
pot v domovino. Zorana pa se je na vse mogoče načine
trudila, da bi med tem razvedrila Ivana ter mu krajšala čas.
Popeljala ga je vsak dan kam, kmalu h kakemu stricu,
kmalu h kaki teti. Imeli so se povsod dobro, kamor sta
prišla; kajti ljudstvo v onih krajih je zelo gostoljubno. In
res se je posrečilo Zorani, pripraviti Ivana tako daleč, da
se je sem in tja nasmejal. Pozabil je včasi za trenutek na
vse to, kar je prebil bridkega, in kar ga je po njegovih
mislih še čakalo.

Precej prvo soboto po njegovem dohodu pa ga je pe¬
ljala v gaj, kjer je tedaj čredo pasla, ko so jo bili napadli
Turčini ter jo odvedli v sužnost. Lepo je bilo ondi. Tla
niso bila ravna, temveč prijazne dolinice, polne zelene tra¬
vice, menjavale so se ljubo z nizkimi grički, po kterih so
zdaj v večjih, zdaj manjših skupinah rastli košati gabri.

Glej, tu je bilo!** izpregovori Zorana, ko ga je bila
privedla na prostor, lepo obraTen z mehkim mahom. „Tu
sem sedela, in ravno sem se bila dvignila, da bi gnala

127

čredo proti domu, ko prijahajo Turčini, ne meneč se za
neravna tla, proti meni ter me odvedejo v turško zemljo.
0 kako mi je bilo tedaj pri srcu!“

In sklenila je roke ter vprla oči proti nebu, kakor bi
hvalila Boga, da jo je rešil. Ivan jo je ginjen gledal, in
nehote se je zmislil na to, kaj bi bilo z njim, ko bi ne bili
tedaj Turki ugrabili Zorane. Če bi ne bilo nje, kdo bi ga
bil rešil ? Kako čudna so pač pota božje milosti!

G rez deset dnij se je vrnil zopet Ivo. Kar je bil
obljubil, izpolnil je, kajti preskrbel je Ivanu potrebne
potne izkaznice, tako da se je lahko brez vse bojazni
podal na pot. Ali zdaj pa Ivanu tudi ni bilo nič več tu
strpeti. Srce ga je mogočno gnalo proti domačemu kraju.
Zahvali se prijazno družini, ki mu je tako gostoljubno stregla
nekaj dnij, in se poslovi. Ginljivo je jemal od Zorane slovo.
Poda ji roko in reče: »Nikdar ti ne pozabim, Zorana, kar
si mi storila! Ko bi tebe ne bilo, trohnel bi v turški zemlji.
Tebe imam zahvaliti za svoje življenje. Spominjal se te bom
vsak dan hvaležnega srca, in če moja molitev kaj izda,
spremljala te bosta sreča in blagoslov vse tvoje življenje.
Bog ti plačaj vse, kar si mi storila! Ostani zdrava, Zorana!“

„Ti greš?“ vpraša Zorana, kakor bi se ne mogla spri¬
jazniti s to mislijo, ter vpre vanj solzne oči. »Tebe ne miče
več pri nas? O saj vem, kaj te vleče odtod! Tvoja ne¬
vesta te že težko čaka! Pojdi, hiti k njej in — pozdravi
jo! Pozdravi jo in daj ji to od mene v spomin. Reci ji,
da jo ima Zorana rada!"

Naprej ni mogla več. Jok jo je posilil. Tudi Ivanu
so stopile solze v oči. Molče spravi dragoceno svetinjo, ki
mu jo je ponudila Zorana. Še enkrat ji stisne roko in odide.

Ivo ga je spremil tako daleč, da sta stopila na avstrijska
tla. Tam se poslovila. Ivan mu naroči še sto in sto po¬
zdravov na njegovo obitelj in posebej še na Zorano, potem
pa nadaljuje hrepenečega srca svoje potovanje v predrago
domovino.

XVI.

Zopet pri svojih.

Matijev bratranec Jožek je bil njega in Malko vzel z
veseljem pod streho. Imel je prijazno, na zelenem nizkem
griču sloječo hišico, ktera je bila dovol, prostorna za dve
majhni družinici. Imela je, če si stopi v vežo, na vsako

128

stran jedno sobo. „Jaz ostanem tu na desni/ rekel jo
stric Jožek, „kjer sem bil doslej, vidva si pa na levi strani
uredita, kakor vesta in znata. Mislim, da se bodemo dobro
razumeli."

In res, razumeli so se prav dobro. Živeli so, če tudi
bolj v revščini, vendar zadovoljni pod jedno streho, poma¬
gajoč drug drugemu, kolikor so le mogli. Matija je bil tukaj
kmalu okreval. Storilo mu je bilo to dobro, da je izpre-
menil zrak, in čutil se je kmalu tako zdravega in krepkega,
kakor že davno ne poprej. Hodila sta z Jožkom v gozd r
kjer sta drvarila in si s tem prislužila, kolikor sta za silo
potrebovala zase in za svoji hčeri.

Bližala se je velika noč. Pomlad, ki je bila to leto
prišla nenavadno zgodaj, ni se nič kujala, kakor se to včasi
godi, temveč ostalo je ves čas lepo in toplo. Imeli so tisto
leto tako gorke pomladnje dni, kakor se to le malokdaj pri¬
peti pri nas. Nasledek tega pa so tudi lahko povsod opa¬
zovali v prirodi. Marsiktera cvetlica je pomolila letos po¬
prej nežno svojo glavico iz zemlje, in tudi ptičje petje se¬
je glasilo veselejše, nego druga leta o takem času.

Bilo je veliki torek. Malčka je imela z večerjo opra¬
vili v veži. Mrak je bil že legel na zemljo, in le malo se
je še videlo, ko stopi popotni človek v vežo, prijazno dober
večer želeč.

„Ali bi me mogli nocoj prenočiti?" poprosi.

Malka, ki je ravno prestavljala piskre v peči, ne ozre*
se še ne v popotnika, vendar pa mu odgovori: „Ne mo¬
rem vam tega povedati, ker očeta ni doma. Vendar uteg¬
nejo vsak čas priti. Pričakovala sem jih že pred dobro uro,
in sedaj ne morebiti več dolgo, da pridejo. Potrpite malo;
mislim, da vam ne odrečejo vaše prošnje."

V tem je Malka prižgala luč. Ko se pri luči ozre v
popotnega človeka, ostrmi, a isto tako tudi tujec, ko jo-
zagleda. Trenutek se gledata začudjeno, potem pa oba ob
jednem vzklikneta: * Ivan ! u  — „Malka!“

Ali v tistem hipu, ko je Ivanu pretresalo srce nepri¬
čakovano veselje, poloti se ga strašna misel: „Kaj li dela

Malka tukaj? Je i tu omožena?" In ne da bi stopil k
njej ter ji podal vsaj roko, stal je kakor okamenel in zrl
srpo pred se.

Malke pa, ki si tega vedenja Ivanovega ni mogla raz¬
lagati, poloti se grozna bolest. „Ivan,“ vzklikne, „kaj stojiš?

Kaj gledaš? Ali nimaš nič več rad svoje Malke?“ Izgo-
vorivši, ovije se mu okoli vratu ter se zjoka na ves glas.

„Malka, draga Malka!“ vzdihne Ivan in jo poljubi na
čelo. Tudi njemu so kapale solze po licih.

Ko sla si nekoliko opomogla, vpraša jo Ivan: „Kako
prideš semkaj, Malka?"

»Oh, poprej mi povej ti, kako si zašel v la kraj, in
kod si hodil toliko časa? O Ivan, Ivan, ti ne veš, koliko
sem trpela!“

Stopila sta v izbo, in Ivan ji je pravil sedaj vse na
dolgo in široko, kako in zakaj je pobegnil, kako je zašel
med ustaše, kako se je bojeval zoper Turčina, a bil ranjen
in ujet, in kako ga je končno rešila pogumna Zorana. Iz¬
roči ji tudi svetinjo, ktero mu je dala ‘Zorana za njo.
Malka jo vzame solznih očij in jo poljubi večkrat zapore¬
doma, rekoč: „0 da bi mogla tudi deklico, ki ti je storila
toliko dobrega, poljubiti in jo zahvaliti za toliko dobro¬
srčnost !“

Potem mu je tudi ona pravila, kako se jima je go¬
dilo v tem času z očetom, ko njega ni bilo doma. Ivanu se je
srce krčilo, ko je slišal, kako grdo je ravnal grajščak z njima,
in srd mu je polnil dušo. A pri tem so mu vstajale zopet
otožne misli. Spomni se, da njegova nedolžnost še ni do¬
gnana, in da se mora izročiti sodniji. Globok vzdihljej se
mu izvije iz prsij, in žalosten povesi glavo.

Malka se prestraši in vpraša: »Kaj ti je, Ivan? Zakaj
povešaš glavo ?“

Ivan se bridko nasmehne in reče: »Malka, čas moje

sreče bo kratek! Jutri se izročim sodniji! Še ni dokazana
moja nedolžnost! In če se mi ne posreči je izpričati?! M

Tudi Malki napolni pri tej misli žalost srce. Obmolk¬
nila sta oba in dolgo sta molčala, vtopljena v otožne misli.

Prvi izpregovori zopet Ivan: »Maka, pustiva za nocoj
to! Ne greniva si kratkega veselja! Bog mi je doslej iz
vseh stisk tako čudovito pomagal; upajva, da me tudi v
prihodnje ne zapusti! Povej mi rajši, kam so šli oče, in
kje se mudijo tako dolgo ! u

»Odšli so že včeraj in rekli, da se danes popoldne
zopet vrnejo. Saj veš, da smo imeli blizu svojega nekda¬
njega doma majhen gozdiček. Smreke so ondi lepo do-
rastle, in oče menijo, da bi se dale sedaj dobro prodati,
ker se lesni Irgovci čim dalje bolj pogosto oglašajo. Oh,
pa zdi se mi, da ravno prihajajo! So že tu! To so njih

Na krivih potih. 9

130

stopinje! Ne pokaži se jim precej! Ostani tukaj v hiši,
jaz jim grem naproti."

To izgovorivši, vzame luč in hiti svetit v vežo, kamor
je bil ravnokar stopil Matija. V jedni roki je imel palico,
na ktero se je opiral, v drugi pa je držal bokal rumenega
vinca. Malka ga že dolgo, ali pa nikoli še ni videla tako
veselega. Zdelo se ji je to tem bolj čudno, ker se ni več
smejal od tistega časa, odkar je bil odgnal orožnik Ivana.

»Dober večer, oče!" pozdravi ga Malka.

»Dober večer, ljuba hčerka! Si li kaj huda, da me ni
tako dolgo? Malo sem ga pil, Malka, pa ne preveč. Doli
v gostilni sem si ga privoščil merico, to sem pa prinesel s
seboj. Tudi ti ga boš izpila kozarček, Malka! Nekaj vese¬
lega ti imam povedati!"

»Kaj, dragi oče? Ali ste tako dobro prodali smreke?"

„Sem, ljuba hčerka, sem dobro prodal tudi smreke in
nisem prišel brez denarja dormi. Ali to ni vse! To ni po¬
glavitna reč! Povedati ti imam o Ivanu — .“

„Oh, oče, ali tudi vi veste?" poseže Malka veselo vmes.

„Če jaz vem? Jaz lahko vem, ali ti . . ."

„Ah, oče, tudi jaz vem!"

„Kaj veš ti?"

»Kje je Ivan!"

»Kje je Ivan?" povzame starec začudjen.

„Da, kje je Ivan, ljubi oče!“ odgovori Malka, in od-
vzemši mu palico in vino, hoče ga peljati v lušo, a v tem
hipu odpre vrata Ivan, ki se ni mogel več vzdržati, in pade
v naročje redniku svojemu in dobrotniku.

„Ivan, ali je mogoče? Ti si, Ivan? Ali me no motijo
moje stare oči? Oh, oh, ali sem res še to doživel?"

In stari mož sc zjoka od veselja kakor majhen olrok.

„Ali niste vedeli tudi vi, da je Ivan tukaj?" vpraša
ga Malka črez nekoliko časa, ko si je bil nekoliko opomogel
od iznenadjenja.

„Ne, tega nisem vedel, a nekaj drugega vem, kar ni
nič manj veselo. Zvedel sem, da je Ivan za nedolžnega
spoznan! M

„Za nedolžnega spoznan!" vzklikneta oba ob jednem,
Ivan in Malka, ter skleneta roke, kakor bi hotela Boga
zahvaliti za to.

„Pa kako je to prišlo?" pristavi Ivan zavzet.

„Le čakajta, vse vama povem. Pa stopimo v hišo, da
ne bomo tukaj stali. Res, dosti se je izpiemenilo v našem

131

domačem kraju, odkar so nas pregnali odondod. Umrla je
grajščak in ja . .

„Grajščakinja umrla?“ poseže Malka vmes. »Uboga
gospa, kako je vedela, da se ne bodeve videli več! Bog ji
povrni tamkaj stotero, kar mi je storila dobrega!"

»Umrla je grajščakinja, w  ponavlja Matija, »umrl je ta
čas tudi Mihec Skopin, a grajščaka — sedaj me poslušajta
— so pa zaprli!"

„Ali je mogoče?" začudita se Ivan in Malka.

»Da, zaprli so ga, pa zakaj, kaj mislita? Poslušajta!
Ko je ležal Mihec na smrtni postelji in se bil izpovedal,
dal je k sebi poklicati orožnika, in potem je prišel k njemu
še neki gospod iz sodnije. Temu je zdaj vse povedal, kako
se je godilo oni večer v rudnikih, ko vas je bil sklical Stiftar
v posvetovanje. Povedal je tudi, da je grajščak napravil
lažnjivo ovadbo zoper tebe, Ivan, in da je tudi njega sa¬
mega prisilil v to, da ni govoril resnice."

»Tedaj je vendar res, kar sla si pravila orožnika pod
onim gabrom!" reče zamišljeno Ivan.

»No, ko je grajščak zvedel o tem, da ga je Mihec
izdal," nadaljuje Matija, »zbal se je pravice, in pravijo, da
se je hotel ustreliti, toda orožnik mu je to zabranil, in po¬
tem so ga uklenjenega odvedli v zapor.

»Bog je pravičen!" vzklikne Ivan in hvaležno vpre svoj
pogled proti nebu. Spomnil se je, kako so p ) nedolžnem
gnali njega uklenjenega, a sedaj je zadela očividno kazen
božja tistega, ki je bil kriv njegovega trpljenja.

»I, pa kaj sta vendar imela z grajščakoin, Ivan!" po-
praša Matija, »da te je preganjal. Saj mi nisi nikoli pravil,
da bi si bila nasprotna!"

Jaz si še danes ne morem razložiti grajščakovega po-
odgovori Ivan. »Ne vem se spomniti, da bi mu bil
storil kdaj kaj hudega."

»O, meni pa se nekaj dozdeva," pripomni sedaj Malka,
ki je nekaj časa molčala in premišljala o vsem tem, kar je
slišala. »Ali še veste, ljubi oče, kako sem se vselej branila,
kedar ste me silili v grad? Povedati vam nisem tedaj ho¬
tela, zakaj. Ali kaj bi še dalje molčala! Grajščak me je
zalezoval! Zalotil me je bil nekega večera pri studencu, ko
so bila že druga dekleta odšla, a tedaj sem morala bežati
pred njim. Povedala vama nisem nič o tem, ker vama ni¬
sem hotela brez potrebe delati skrbij. A od tistega večera

nisem šla nikdar več zvečer k studencu. Ko me je hotela

#

j)*

četja,

pozneje grajščakinja vzeti v službo, slutila sem precej, da
mora imeti tu grajščak svojo roko vmes. Jaz bi ne bila
nikdar šla do grajščakinje v grad, ko bi ne bili vi, oče r
tedaj tako hudi bili, ko sem se branila iti. Seveda, vi niste
vedeli, kam me gonite, a odkriti vam nisem hotela, zaradi
česa sem se branila, ker sem vedela, da bi vas bila pripravila
v grozne skrbi. Vendar bilo je prav, da sem vas ubogala.
Grajščakinja je dobro poznala svojega moža, in sporazumeli
sve se lahko. Uvidela je tudi ona nakano svojega soproga,,
kajti on jo je bil pregovoril, da je poslala po me, in hva¬
ležna mi je bila, da nisem sprejela njene ponudbe. Zato
pa mi je dajala dela na dom in me plačevala, kakor
veste, oče, bolje, kakor sem zaslužila.

Najhujša moja pot pa je bila tedaj, ko sem morala iti
prosit grajščaka, naj bi nama dal nekoliko odloga za izse¬
litev. Ko bi ne bili vi tedaj tako bolni, dragi oče, in bi
se jaz ne bila bala, da se vam shujša bolezen, ne vem, ali
bi vam ne bila postala nepokorna. To je bilo še dobro, da
se mi je ponudil Mihec za spremljevalca. Sama ne vcm y
kako bi bila prišla do grada. Neki notranji glas mi je
rekel, da grajščak zopet nekaj namerjava, in da sem se bala
po pravici, o tem sem se prepričala kmalu. Ko stopim v
sobo, Mihca ni bilo za menoj. Zdelo se mi je, da ga niso
pustili noter. Grajščak je bil zopet nadležen. In ko meje
po vsej sili hotel pripraviti do tega, da bi bila sedla poleg
njega, in me ni pustil ven, tedaj sem zaklicala vas, ljubi
oče, na pomoč, a na moj klic je prišla — grajščakinja in
me otela iz rok grajščakovih."

»In o vsem tem mi nisi črhnila niti besedice ! u

„Cemu, ljubi oče! Le skrbi bi vam bila delala!"

„Ti si dober otrok, Malka! Vendar takih stvarij ni
dobro starišem zamolčati! No, pa saj tudi jaz nisem tebi
vsega povedal. Ti še slutila nisi, da te je snubil — Mihec
Skopin!“

„Mene snubil Mihec Skopin?!" zavzame se Malka. Daši
pohlevna in ponižna, bilo ji je to vendar preveč. „Pa da
mi niste povedali tega," huduje se, „da bi ga bila — sama
ne vem, kaj bi bila storila z njim!"

„Ne jezi se!" tolaži jo Matija. »Bil je začel noreti na
stara leta. Pustimo ga pri miru. Za to, kar je storil tukaj
slabega, dal je odgovor večnemu, neskončno pravičnemu
sodniku in prejel, kar je zaslužil. Nam ga ne gre soditi.

»Sedaj je vse jasno!" reče Ivan.

„Da, jasno!" potrdi Malka. „Dragi Ivan, zdi se mi,
da jaz nisem malo kriva vsega tvojega trpljenja. Ali si kaj
liud na me?"

„0 Malka, ne govori tako!" odvrne Ivan. „Ti ne veš,
kako lahko bi bil prenašal vse te nadloge, ko bi bil vedel,
da jih tudi zaradi tebe nekoliko trpim. Odslej se bodem
spominjal z veseljem prestanih težav."

In prime jo za roke. Ona pa ga ljubeznivo pogleda
ter nasloni svojo glavico na njegove prsi.

„No, no!" poseže Matija vmes. „Le potrpita še neko¬
liko časa. Pustita me še do velike noči gospodariti, potem
pa gospodarita vidva, kakor vesta in znata. Pa na vino
smo čisto pozabili. Malka, prinesi bokal noter, in strica
Jožka, pa Reziko pokliči, da bosta pila z nami."

Malka stori, kakor ji je bilo naročeno. V tem ko so
pokušali dobro vinsko kapi, ico, ponovil je Ivan še enkrat
vse, kar je bil povedal Ma ki že poprej o svojih dogodkih.
Ko so bili vino že popili in sta se hotela posloviti stric
Jožek in njegova hčerka Rezika, reče Matija:

„Še nekaj sem vam pozabil povedati. Jožek, po ve¬
liki noči te zapustimo. Rudnike ima sedaj drug, dober go¬
spod v rokah. Ne morejo ga prehvaliti. Bil sem tudi že
pri njem in sem govoril z njim. Naša koča stoji še prazna,
in vprašal sem ga, ali bi se smel vrniti. Povedal sem mu,
koliko časa je že prebival v tej koči naš rod, na kar je bil
precej zadovoljen, da se vrnem. Rekel mi je, naj le pridem,
kedar hočem. Veš, Jožek, lepo je res pri tebi, pa vendar
bi rad zatisnil tam oči, kjer sem preživel takorckoč vse svoje
življenje."

„Ne zamerim ti tega," odgovori Jožek. „Je že tako na
svetu, da vsaka ptica ljubi svoje gnezdo. Navadil sem se
vaju, in malo težko mi bo, kedar odideta, pa bomo že mo¬
rali tudi tako prestati. Lahko noč!"

Odbila je prej jednajsta ura, prodno so se sprav¬
ljali pri Matijevih spat, kajti imeli so si še vedno kaj po¬
ve* lati. Pa akoravno je bilo že tako pozno, vendar niso po¬
zabili, predno so se vlegli k počitku, zahvaliti prav presrčno
ljubega Boga, da jim je po težkih izkušnjah dodelil še tako
veselih ur.

134

XVII.

K o n c c.

Tako lepih velikonočnih praznikov pri Matijevih še-
nikdar niso praznovali, kakor letos. Kako bi ne bili veseli,
kako bi se ne čutili srečnih, ko jih je po tolikih nezgodah
in bridkostih kar nepričakovano in tako radodarno obsula
sreča! A ko so minili prazniki, spravili so svoje reči skupaj T
in poslovivši se prav gorko od strica Jožka in Rezike, po¬
dali so se na svoj stari dom'.

V koči je bilo še vse tako, kakor tedaj, ko so jo bili
zapustili; kajti v tem času, ko jih ni bilo tukaj, ni nikdo*
stanoval v njej. Vrtu, ki je obdajal kočico, pa se je po¬
znalo, da mu ni stregla nobena človeška roka. Bil je za¬
nemarjen, in le malo kje se je videla kaka cvetlica. Vendar
Malka je kmalu poravnala, kar je bilo zamujenega, in ni
trajalo dolgo, da so zopet nežne rožice zibale duh teče svoje
glavice v rahlem vetriču. Tudi zeleni rožmarin se je zopet
razkošatil ter daleč razširjal prijetno svojo vonjavo.

Ivanu pa sta bili sedaj pred vsem dve stvari na srcu.
Naj poprej je hotel k sodišču ter pojasniti tam, kako in zakaj
je pobegnil. Sicer se ni bilo bati. da bi ga klicali na od¬
govor, ker je bila njegova nedolžnost dognana vsled izpo¬
vedbe, ki jo je storil Mihec Skopin na smrtni postelji, ven¬
dar mu pa ni bilo vse jedno, kaj mislijo gospo!je o njem.
Pojasniti je hotel, da ga je le bolj čudno naključje, ker so
bile namreč mreže ob oknu njegove ječe slabo vzidane, pri¬
vedlo do tega, da je ušel, kakor slaba vest, ali pa strah
pred kako kaznijo.

Srce se mu je krčilo, ko je stopal po tisti poti, po
kteri ga je gnal nekdaj orožnik uklenjemga. Živo se je
spominjal bridkosti, ki ga je tedaj navdajala, in hudo mu
je bilo, ko je premišljeval, kaj vse je moral pretrpeti. Ven¬
dar zavest, da je vse hudo tako srečno prestal, in da se je
njegova nedolžnost izkazala, polnila ga je zopet z veseljem
in tolažbo.

Pogumno je potrkal, prišedši v sodnijsko poslopje, na
ona vrata, skoz ktera so ga nekdaj gonili k zaslišavanju.
Povedal je brez ovinkov, kdo je, in razložil je vse okoli¬
ščine, ki so ga bile pripravile do tega, da se je odtegnil
oblastniji. Gospod sodnik ga je pazljivo poslušal in mu
rekel potem :

135

„0 vaši nedolžnosti ne dvomimo nič več, kajti pre¬
iskovanje, ki se je vršilo na podlagi izpovedbe Mihca Sko¬
pi na, izpričalo jo je popolnoma. Vendar to ni bilo prav,
da ste pobegnili. S tem ste navidezno sami potrdili, česar
so vas dolžili drugi, in sodišče je bilo na ta način speljano
na napačno pot. Sicer upam, da ne boste imeli nikoli več
opraviti z nami. a če bi se zgodilo, tedaj imejte malo več
zaupanja do nas!“

Nato ga je gospod sodnik odpustil, in Ivan se je vrnil
vesel domu.

Drugo, kar mu je še težilo srce, bilo je to, da še ni
bil oddal pisma, ktero mu je nekdaj narekoval nesrečni
njegov prijatelj v turškem jetništvu. Sicer bi ga bil sedaj
lahko odposlal po pošti, a prijateljevim starišem bi se bilo
moralo zdeti vendar nekako čudno, če bi bili prejeli toliko
časa po smrti svojega sina pismo, pisano od neznane roke.
Tudi izgubilo bi se bilo lahko, a Ivanu je bilo mnogo le¬
žeče na tem, da izpolni zadnjo voljo svojega tovariša. Sicer
pa mu je ta nekolikokrat pravil, da stoji njegova rojstna
vas blizu znamenite božje poti na Gorenjskem, in že tedaj
je bil Ivan na tihem obljubil v svojem srcu, da obišče ta
kraj, ako ga Bog reši iz sovražnikove roke. Hotel je tedaj
najprej na božjo pot, a odondod je namerjaval poiskati pri¬
jateljeve stariše ter jim osebno izročiti njegov list. Ko je
Ivan odkril Matiji svojo namero, rekel je ta:

„Ne pojdeš sam! Vsi trije gremo, jaz, ti in Malka.
Saj smo vsi Bogu hvale dolžni ! w

In res, odpravili so se nekega jutra zgodaj vsi trije na
pot proti gorenjski strani. Malčka je bila neizmerno vesela,
kajti od tistega časa, ko je zapustila svojo teto, ni videla
več orjaških snežnikov, ki tako ponosno dvigajo sive svoje
glave proti nebu. Imeli pa so tudi prekrasen dan. Pomla¬
dansko solnce je kar pripekalo, in na temnomodrem nebu
ni bilo zapaziti tudi najmanjše meglice, tako da je bilo po¬
tovanje res prav prijetno. Dospevši na kraj svojega namena,
opravili so pobožno svojo molitev. Nato pa so se podali
v rojstno vas Ivanovega tovariša, in ondi so kmalu pozve-
deli za njegovo rojstno hišo. Ali mož, ki jo je bil njim
pokazal, in kteri ni vedel, čemu so prišli, rekel jim je :
„Slabo ste naleteli!“

/Zakaj ? w  popraša začudjen Ivan.

^Gospodar umira, če ni že mrtev," reče oni. „Ako ho¬
čete njemu kaj, pojdite le hitro!"

136

Pospešili so tedaj svoje korake. Ko stopijo v hišo,
ležal je prileten mož na postelji. Srpo se je oziral po svojih,
ki so bili zbrani okoli njegove postelje. A ko je videl vsto¬
piti naše popotnike, vprašal je s slabim glasom: „Ali je

prišel Tone ?"

Ivan se takoj oglasi in reče: „Da, od vašega sina To¬
neta sem vam prinesel poročilo. Samo ne vem . . .“

Ivan se je bal, da bi bolnika ne pretresla prehudo no¬
vica, ako bi mu povedal žalostni konec njegovega sina, zato
mu je zastala beseda.

A bolnik je zapazil to in je nadaljeval z glasom, iz
kterega se je videlo, da mu že pojendjejo moči. „0, le go¬
vori, le! Vem, da je mrtev, srce moje mi to pravi; samo
povej, ali se je skesal in spokoril. O, prav ni naredil, ko
je šel tako z doma!"

Ivan izroči pismo, ktero mu je narekoval na smrtni
postelji tovariš. Jeden izmed bratov razgrne list in ga pre¬
bere na glas. Bratje in sestre rajnega, vsi so jokali, ko so
culi slovo nesrečnega svojega brata. Bolniku pa se je razlil
nekak mir po obrazu. Bilo je videti, kakor da bi bil potolažen,
ker je zvedel pred smrtjo še usodo izgubljenega svojega sina.

»Spokoril se je!“ vzdihnil je črez dolgo časa. „Hvala
Bogu ! u  Nato je zopet utihnil in nekako udan pričakoval
zadnjega trenutka.

Ginjeni so se poslovili Matijevi od bolnika in se napo¬
tili zopet proti domu. Ivanu je bilo neizmerno sladko pri
srcu. Vesel je bil, da je še o pravem času prinesel tolažbo
ubogemu očetu, in neki glas v prsih ga je hvalil, da je
tako vestno izpolnil svojemu prijatelju dano obljubo. Tudi
Matija in Malka sta bila zadovoljna in se veselila z njim.

Lepi dnevi so tekli odslej Matijevim, kajti vladale so
sedaj tukaj vse druge razmere, kakor poprej, ko je še prejšnji
grajščak imel v lasti rudnike. Za uboge rudarje so napo¬
čili pod novim gospodarjem vi selejši dnevi. Le-ta je bil
domačin, ki je imel srce za narod, med klerim je živel, in
srce zlasti za svoje podložnike in tiste, ki so delali in se
trudili zanj.

Ko so bili prejšnjega grajščaka zaprli, raznesla se je ta
novica po bliskovo daleč po svetu, kajti bil je zelo znana oseba.
Vendar se ljudje sedaj niso menili tolikanj za njegovo osebo,
kolikor za to, ali bodo dobili, kar so imeli terjati od njega.
In še le sedaj se je prav pokazalo, kako daleč je grajščak
zabredel v dolgove, in kako malo je bilo še njegovega. Dan

137

na dan so se oglašali novi upniki, ki niso imeli nič več po¬
trpljenja, in tako je prišlo, da se je črez grajščakovo pre¬
moženje poprej izrekla sodba, kakor črez njega samega.
Prodali so vse njegovo imetje, in ostalo ni zanj čisto nič,
nasprotno še izgubili so nekteri upniki precejšnje svote,
ktere so bili prelahkoverno zaupali zapravljivemu grajščaku.
A prišli so tudi še na nekaj drugega, ko so oblastnije pre¬
iskovale premoženje grajščakovo. Pokazalo se je namreč,
da je grajščak ponarejal listine in menice, hoteč se na ta
način spraviti na noge. Imeli ga niso sedaj samo zaradi
krivega pričanja pred sodnijo v kleščah, temveč tudi zaradi
ponarejanja menic in drugih takih listin. Kdo bi bil pričakoval
kaj takega od tako ponosnega in ošabnega grajščaka! Na
njem se je pač pokazalo, kako globoko lahko pade človek,
ki se ne boji Boga, in če se opira le na tisto puhlo in na¬
videzno omiko, s ktero se toliko ponašajo nekteri, pa ne
vedo, da pravi omiki vir je le blago srce. Ni li bil ta graj¬
ščak, kteremu se jih je toliko klanjalo, čisto navaden hu-
dodelnik? In ni li bilo to njegovo dejanje še bolj kazni
vredno, nego če bi ga bil doprinesel človek, ki ni živel v.
tako srečnih razmerah, kakor je živel on? Marsikoga pri¬
vedejo nesrečne okoliščine do hudodelstva, njega pa je pri¬
vedla takorekoč lastna lahkomiselnost in razuzdanost. Nje¬
govi dohodki so bili tako lepi, da bi si bil lahko po pra¬
vični poti nagrmadil veliko premoženje, a njegova strast, ki
ni poznala mej, ki ga je vodila z jedne napačne poti na drugo,
pahnila ga je končno v prepad.

Kako ves drugačen je bil novi lastnik rudnikov! Raz¬
loček med prej in slej so občutili pred vsem ubogi rudarji.
Nekdanji lepi časi so se zopet povrnili Novi lastnik rud¬
nikov ni le pustil svojim rudarjem zopet zastonj stanovanja
po posameznih kočah, temveč je tudi popravil le-te, kolikor
so bile poprave potrebne, in je postavil še mnogo novih, ki
so vse imele namen, služiti delavcem v zdravo bivališče.
Trudil se je na vse načine, da bi ubogemu delavcu zboljšal
njegovo stanje, in je tudi nekterim vrstam rudarjev, ki so
posebno trpeli in delali na posebno nevarnih mestih, pro¬
stovoljno povišal plačilo. V tem ko je gledal njegov prednik
le na to, kako bi kaj izžel iz ubogih trpinov, storil je se¬
danji lastnik vse, kar je le mogel, da bi olajšal življenje de¬
lavcu. Razume se samo ob sebi, da so mu zato delavci
vedeli tudi hvalo, in o tisti napetosti med rudarji in gospo¬
darjem, ktera je vladala poprej, ni bilo sedaj ne duha, ne

138

sluha več. A da bi korenito iztrebil vso ljuliko, ktero je
bil zasejal hudobni Štiftar, skrbel je novi grajščak tudi za
io, da so se med njegovimi delavci širili dobri nauki, in
pogostoma jim je kupoval dobre knjige ter naročal zanje v
krščanskem duhu pisane časopise. Bal se je namreč, da
ne bi njegove dobrohotnosti smatrali za slabost, in da bi
ne mislili, da zaradi tega tako milo postopa proti njim, ker
se jih boji. Vedel je, da se doseže trajen mir le tedaj, ako
se vtisne delavcem prepričanje v srce, da je jedino prava
pot, po kteri je vsem hoditi, postavna pot, in da morajo
taki nauki, kakoršne so slišali nekdaj od Štifta rja, vselej
rodili le slab sad, ako se jih poprimejo. Ni se mu zdelo
zadosti, da so bili njegovi delavci sedaj zadovoljnejši, nego
poprej, temveč zdelo se mu je potrebno, privesti jih tudi
do zavesti, da se jim sedaj ne godi nobena krivica več,
Zalo se je obrnil tudi do domačega gospoda župnika, da bi ta
o primerni priliki izpregovoril kako besedo delavcem v pouk,
in gospod župnik, ki je bil dober mož in je za dušni in te¬
lesni blagor svojih ovčic skrbel po očetovsko, ustregel je temu
.drage volje. Storil pa je to tem rajši, ker je bil trdnega
prepričanja, da ostanejo vsi napori, odstraniti delavsko vpra¬
šanje, tako dolgo brez zaželenega uspeha, dokler se ne po¬
sreči, v srce delavskega stanu vcepiti pravega krščanskega
duha. Nič se ni zbal, kar naravnost s propovednice pobi¬
jati krivih naukov socijalizma in kazati na to, kako bi se
dal zopet napraviti reci v družbi človeški ter pripeljati do
miru zbegano ljudstvo; zakaj dobro je vedel, daje  na prvem
mestu poklicana cerkev, rešiti socijalno vprašanje. „Cerkev
je bila prva," tako je poudarjal pri neki priliki, „ki je od¬
pravila sužnost, cerkev je, ki se še dandanašnji najbolj po¬
teguje za to, da se človek nikjer ne ponižuje do živali, am¬
pak da se v vsakem človeku spošluje podoba božja, po
kteri je stvarjen. Ko bi vladala prava krščanska ljubezen
med človeštvom, kakor jo priporoča cerkev in jo bode vedno
priporočala, gotovo ne bi čuli toliko opravičenih tožb de¬
lavcev proti delodajalcem in nasprotno. Ko bi delodajalec
videl v delavcu svojega sočloveka in brata, ko bi premislil,
da je odrešenik za najubožnejšega isto tako prelival kri na
svetem križu, kakor za najbogatejšega, potem bi pač kazal
nekoliko srca do ubogega delavca in bi ga ne zatiral, niti
mu piikrajševal njegovih pravic. Z mogočnim glasom kliče
tedaj cerkev vsem posestnikom in vsem onim, ki potrebu¬
jejo delavskih močij: „Ne imejte delavcev za sužnje in ne

m

ravnajte z njimi, kakor so ravnali z njimi v poganskih časih,,
ko delavec svojemu gospodarju ni bil nič več vreden, nego
žival, ktero je pobil, kedar se mu je ljubilo. Spoštujte v
delavcu njegovo osebno vrednost, ki je toliko večja, ker je
kristjan! Delo ne ponižuje; zato prišteva vsak, ki misli
pametno in krščansko, delavcu v čast, da si samostojno
z mnogimi težavami ohranjuje svoje življenje. Nečastno pa
in nedostojno je, ljudi izsesavati samo v lastno korist in jih
le toliko ceniti, kolikor je vredna njih delavska moč!

Tako govori cerkev, to zahteva od delodajalcev. Jaz
tega ne navajam/ pristavil je gospod župnik, „kakor bi
hotel reči s tem, da se vam, ki delate v rudnikih, godr
sedaj še kaka krivica. Mož, kteremu sedaj služite, je vsega
spoštovanja vreden. Jaz sam sem se prepričal, da se vam
je, odkar on tukaj gospodari in zapoveduje, v vsakem oziru
obrnilo na bolje. Pokazati sem le hotel, kako cerkev skrbi
tudi za tiste svoje ude, kterim je odločeno, da po besedah
sv. pisma jedo v potu svojega obraza vsakdanji kruh, in
kake dolžnosti naklada onim, ktere je previdnost božja po¬
stavila v boljše okoliščine.

A tudi od delavcev zahteva cerkev, da izpolnjujejo na¬
ložene jim dolžnosti. Zapoveduje jim pred vsem, da delo,
za ktero so najeti, popolno in vestno izvršujejo, da gospo¬
darju ne napravljajo nikake škode, in da se naj tedaj, kedar
branijo svoje pravice, vzdržujejo vsake sile in krivice. Cerkev
svari pred vsem tudi pred slabo druščino, pred zlobnimi
ljudmi, ki delavca mamijo s slepilnimi nadami, ki mu obe¬
tajo vse mogoče, a zapuščajo mu le grenko prevaro in
pogin. Kam slaba druščina pripelje, doživeli ste pred krat¬
kim, in mislim, da mi ni treba ponavljati, kar vam je go¬
tovo še vsem živo v spominu.

Prava krščanska ljubezen mora tedaj zavladati med
delodajalcem in delavci, potem bode konec vseh prepirov,
pa tudi vse krivice in vseh zločinov. Delodajalec naj ljubi
tiste, ki se trudijo zanj, in naj jim pomaga, kedar in kjer
more, a delavci naj zopet ljubijo svojega gospodarja, ki jim
daje kruh in skrbi za nje. Kajti ne sme se misliti, da de¬
lavec sam dela, a gospodar nič. Tudi gospodar dela, če
ne z rokami, pa z glavo; tudi on skrbi, in sicer ne samo
zase, temveč za vse tiste, ki žive od njega. Delavec dela
svojih deset ur, delodajalec večkrat noč in dan. Zato pa
naj delavec svojega gospodarja ljubi in naj z veseljem dela
zanj, kolikor mu pripuščajo moči. Nič ni gršega, kakor to r

140

kar tolikokrat opažamo dandanašnji, da zidar, kakor hitro
je udarila določena ura, vrže iz roke ometačo, ali delavec
svojo motiko na polju, tako da se mu vidi, s kako nevoljo
dela, in kako se boji, da ne bi storil več, kakor mora storiti.
Tisti posel je slab, ki samo to stori, kar se mu ukaže, in
še to morda nerad. Ne! delaj, kar delaš, z veseljem in v
zavesti, da izvršuješ z delom svojo dolžnost, in da je lenoba
greh. Če delaš z veseljem, tedaj ti tudi ne opešajo tako
hitro tvoje moči, kakor če delaš z nevoljo in brez ljubezni
do svojega gospodarja!"

Tako in jednako je večkrat učil gospod župnik svoje
župljane, in njegova beseda je segala vsem globoko v srce.
Novi lastnik rudnikov je storil v svojem človekoljubju še
stopinjo naprej. Njegovo podjetje je namreč donašalo zopet
velike dobičke, odkar se je vrnil red in mir v ta kraj, in
sklenil je, rudarjem dajati razun domenjenega plačila tudi
še gotov in primeren delež od tega dobička. To pa ni bilo
samo rudarjem, temveč tudi njemu v korist. Kajti rudarji
so odslej še pridneje delali, deloma iz hvaležnosti, deloma
pa zaradi tega, ker so dobivali tem večje deleže, čim večjih
dohodkov so donašali rudniki.

Tako je vladala v teh rudnikih odslej najlepša sloga
med grajščakom in njegovimi delavci in splošna zadovoljnost.

Ne bo se nam tedaj čudno videlo, da so se v tem
prijetnem in lepem življenju pri Matijevih resno pripravljali
na svatbo.

Neki torek je bilo, ko je povila Malka dva šopka. Jed-
nega je pripela Ivanu na klobuček, drugega pa sebi na prsi,
in podali so se v župno cerkev, kjer ju je gospod župnik
poročil ter zvezal nerazdružno za vse življenje. Malki se je
zasvetila solza veselja v očesu, ko je podala svojemu izvo¬
ljencu roko, a tudi Ivanu se je zibalo v radosti srce, ko je
videl, da je Malka sedaj njegova žena, in da se mu je iz¬
polnila najiskrenejša želja.

Po svetem opravilu so se odpravili svatje zopet domu.
Bila jih je dolga vrsta, kajti rudarji so sprejeli z veseljem
Ivanovo povabilo v dokaz, da ga spoštujejo in ljubijo. Med
svati ni bilo malo takih, ki so bili nekdaj nasprotniki nje¬
govi, in ki so se bili dali zapeljati hudobnemu Sti ft ar ju.
Mnogi so bili namreč kazen že dostali, drugim pa jo je bil
deloma odpustil presvetli cesar. Ker so se namreč kazali
skesane in so se lepo vedli v jetnišnici, predlagali so jih v

14 !

pomiloščenje, in presvetli cesar jim je v veliki svoji dobroti
skazal milost ter jim prikrajšal kazen.

Ravno tisti nesrečniki, ki so se bili vsedli Štiftarju na
limanice, bili so odslej najboljši prijatelji Ivanu. Sedaj so
bili prepričani, da jim je on hotel le dobro, in noben ni
zamudil priti do njega ter ga prositi odpuščenja.

Lepo je bilo gledati dolgo vrsto svatov, ki so se po¬
mikali po griču navzgor proti kočici, v kteri je imel sedaj
Ivan prevzeti gospodarstvo. Godcev ni bilo, kajti Ivanu se
ni zdelo primerno, da bi bili delali hrup ter ga motili v
tako resnem trenutku, kakor je poroka za vsakega človeka.
Pa tudi nikakega vpitja in kričanja ni bilo med svati, kakor
se to premnogokrat dogaja, in kar je zelo grda navada.
Mirno in tiho so stopali svatje navkreber, kakor bi vedeli
ceniti sladke občutke, kteri so polnili ženinu in nevesti dušo
in srce. Ko so dospeli na grič, pozdravila je ženina in ne¬
vesto velika množica mladeničev in deklet. Pod mlajem pa,
kterega so postavili vrstniki Ivanovi ne daleč od domače
hiše njegove, zagrmeli so topiči, daleč po dolini oznanjujoč,,
da se tukaj gori med priprostimi in ubogimi rudarji pra¬
znuje vesel dogodek.

Da so se pogostili potem svatje in tudi drugi znanci
in prijatelji, tega pač ni treba še posebej poudarjati. Ma¬
tija je rad dal prihranjeni svoj denar, da se poroka njegove
hčere primerno praznuje, in bil je danes ves srečen. Stregel
in ponujal je svatom na vse strani ter gledal, da niso po¬
grešali nobene stvari.

Popoldne okoli pete ure pa je prišel tudi gospod
župnik malo pogledat. Rad je imel starega Matijo, pa tudi
Malko in Ivana je čislal, in ni se tedaj branil priti, ko ga
je Ival povabil.

Vse je bilo veselo, in kmalu se je razlegalo veselo petje
z griča po dolu. Mize so bile pripravljene pred kočico, ker
je bilo v koči za tako veliko družbo premalo prostora. Že
se je začelo nagibati solnce k zatonu, ko se spodi pod gri¬
čem na cesti ustavi gosposki voz. Iz voza stopi gospod in
začne polagoma stopati v hrib, a voz je oddrdral naprej.

„1 kdo bo to? M  izprašujejo drug dragega svatje.

„Verjamite, da nikdo drug, kakor gospod grajščak,"
opomni nekdo. „Včeraj zjutraj je šel z doma in sedaj se
vra-ča. “

„Res bo tako!" pritrdi gospod župnik. „Ivan, teci mu,
teci naproti.

142

Ivan takoj steče, in črez nekoliko minut se vrne z go¬
spodom grajščakom.

„Pa me vendar ne boste zapodili , u  reče le-ta, pozdravivši
gospoda župnika in vse druge, „ker prihajam nepovabljen ! M

„Ne zamerite, gospod grajščak," oglasi se Ivan, »rad
bi vas bil povabil, a nisem si upal. Da se boste tako
daleč ponižali, ne bi bil upal. w

„No, no, že dobro!“ odvrne grajščak in se vsede poleg
gospoda župnika. »Morda bi ne bil prišel, ko bi vam ne
imel povedati nekaj novega, kar vem, da vas bo vse zani¬
malo. Samo bojim se, da vam ne bi skalil veselja s svo¬
jimi novicami, kajti vesele ravno niso. u

»Prosimo, povejte, povejte ! u  silijo od vseh stranij v
grajščaka, in ko je tudi gospod župnik poprašal, kaj se je
takega dogodilo, reče gospod grajščak:

»V mestu sem bil in sem zvedel, kaka usoda je za¬
dela mojega prednika, prejšnjega lastnika rudnikov. Pred
nekoliko dnevi je bil sojen in obsojen zaradi krivega pri¬
čanja in raznih goljufij na tri leta hude ječe. w

Vse je strmelo nad to novico.

»Bil je neki popolnoma obupan, kakor isti, ki ne vidi
več rešitve," nadaljuje grajščak. „ Pri znal je vse svoje hu¬
dobije in poslušal obsodbo neki popolnoma hladnokrvno.
Pa to ni še vse, kar vam imam povedati. Ravno nocojšnjo
noč se je dogodilo še nekaj drugega. Ko zjutraj vstanem,
pove mi strežaj, da je po noči ušel iz zapora neki kaznjenec,
in da ga je vojak, ki je stražil, ker se na njegov klic ni
hotel ustaviti, vstrelil tako, da je črez dve uri potem izdihnil
dušo. Predno sem pa šel iz mesta, zvedel sem, daje bil ta
nesrečnež vaš znanec — ŠtiftarP

»ŠtiftarP vzkliknilo je vse prevelikega začudjenja.

Gospod župnik pa je vstal in začel navzočnikom takd-le
govoriti:

.Dragi, dovolite mi nekoliko besed! To, kar smo
ravnokar čuli, daje mi povod, da izpregovorim. Pokličite
si v spomin vse one dogodke, ktere smo doživeli tekom jed-
nega leta. Ali ne zapazite na vsem, kar se je dogodilo, ne¬
skončne modrosti in pravičnosti božje? Glejte, tisti grajščak,
ki je hodil vse svoje življenje po poti krivice, ki vas je zatiral in
preganjal, kako je danes ponižan! Vi, ki ste nekdaj čutili
njegovo železno roko, ve-elite se, on pa vzdihuje v temni
ječi! Ni li očito, da ga je zadela zaslužena kazen božja?
In oni hudobni Štiftar, ki vas je zapeljal na kriva pota s

143

svojim hinavstvom, kako nesrečen konec je vendar storil!
On naj vam bo pač v svarilo, da se ne daste nikdar več
zapeljati kakemu brezvestnemu hujskaču. Da, tudi vi ste
hodili po krivili potih in prejeli svojo kazen za to. Vendar
vi se lahko štejete srečne nasproti onemu, ki je bil kriv vaše
nesreče, kakor tudi nasproti grajščaku, ki vas je po svoji
brezsrčnosti pritiral tako daleč, da ste se vrgli v naročje
hudobnemu Štiftarju. Vi ste bili le zapeljani, in kazen, ki
ste jo prestali, obvarovala vas bo, to trdno upam, v pri¬
hodnje nepremišljenih korakov.

Kako previden mora človek biti, in kako lahko zaide
na kriva pota, o tem nam priča tudi današnji naš ženin
Ivan. Da, Ivan, u  na laljeval je gospod župnik s prijaznim
glasom, „tudi ti si bil zašel na kriva pota! Zaupal si pre¬
malo na božjo milost, odtegnil si se samolastno od Doga
postavljenim oblast nijam, in v kazen zato si zašel med divje
Turčine, kjer si veliko prestal in pretrpel. A ker si uvidel
svojo napako, in ker si prenašal nezgode svoje udan v voljo
božjo, obrnilo se ti je na boljše, in v tem ko je zadela one,
ki so to črtili in preganjali, pravična roka božja, si ti srečen
in se veseliš. Res, hvaležni moramo biti vsemogočnemu
stvarniku, ki tako pravično plačuje dobro in kaznuje hudo! -

Pri zadnjih besedah gospoda župnika je zazvonil ve¬
černi zvon. Prekrižali so se vsi in molili na glas. Videlo
se je vsem, kako globoko so prepričani o resničnosti žup¬
nikovih besed, kajti hvaležno so vpirali oči proli nebu.

Kmalu potem sta se poslovila gospod župnik in grajščak.

Vsi drugi pa so bili še blizu do jednajstih zbrani, na
kar so se tiho in mirno razšli vsak proti svojemu domu.

♦

* *

K naši povesti imamo le malo še dostaviti.

Nekdanjemu lastniku rudnikov, prejšnjemu grajščaku,
ni ugajal jetniški zrak. Navajen poprej vsega dobrega, ob¬
čutil je tern hujše neprijetnosti zapora. Začel je bolehati
in po sedemmesečni bolezni umrl žalostne smrti v ječi.

Stari Matija je učakal visoko starost. Tudi to veselje
je doživel, da je pestoval svoje vnučke, in še le kakih osem¬
deset let star je zatisnil oči v večno spanje.

Ivan in Malka pa še zdaj živita v srečnem zakonu. A
če je že Matija imel nekako veljavo med rudarji, moramo
to še vse v večji meri trditi o Ivanu. Čislajo ga posebno


144

od tedaj, odkar so se izpolnila njegova prorokovanja in so
se res sklenile nektere postave v varstvo delavcev. Tako
so se na pr. nastavili obrtni nadzorniki, kteri imajo paziti
na to, da se delavci preveč ne stiskajo, • ter se ustanovile
biagajnice, iz kterih dobivajo podporo, če obolijo ali se jim
primeri kaka nezgoda.

Ako se pri tepe sem ter tja še kak hujskač in rovar v
te kraje, ki jih skuša, kakor nekdaj Štiftar, spraviti na na¬
pačno pot, pošljejo ga takoj k Ivanu, ta pa mu posveti
tako, da si ne upa nikdar več nazaj.

Tukaj ni več mesta za socijalizem ali sploh za kako
rovanje. Zavladal je tu duh krščanske ljubezni in bogabo¬
ječnosti, in kjer je razširjen ta duh, tam delajo uspešno
tudi posvetne, od države ustanovljene naprave.

Srečni so sedaj naši rudarji, kajti z veseljem delajo po
naukih gospoda župnika, a lastnik rudnikov, prešinjen od
prave bratovske ljubezni do njih, trudi se lajšati jim ko¬
likor mogoče njih delo in trpljenje.

Ko bi ravnali povsod tako, potem bi kmalu izginilo s
sveta socijalno vprašanje!




>

NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJIŽNICA

M00000 7 5 b 1 4







fr

\