DR. IVAN SEDEJ
RAZVOJ TIPOV OBLIKOVANJA IN REGIONALNE KONSTANTE KOT
SESTAVINE VREDNOTENJA LJUDSKE ARHITEKTURE
(Teoretični esej)
Loško ozemlje je z zanimivimi spomeniki meščanske, fužinarske in kmečke
arhitekture skorajda laboratorijski primer, kjer lahko na podlagi primerjav
In analiz stavbarstva p^osameznih socialnih plasti potegnemo tudi daljnosežnejše
teoretične sklepe. Kolikor vzamemo kot osnovo ljudsko arhitekturo, potem
moramo najprej ugotoviti, da je le-ta pomemben materialni vir za raziskovanje
načina življenja določene družbene plasti (razreda, stanu). Pomembna komponenta
tovrstnega vrednotenja pa je nedvomno tudi oblika, arhitekturna, umetniška
forma in v precejšnji meri tudi umetnostna (umetniška) kvaliteta.
V najširšem pomenu lahko med gmotno možnostjo naročnika (arhitekture,
slike, plastike) in izpovedno intenziteto potegnemo določeno soodvisnostno
razmerje. Gre torej za dialektično učinkovanje dveh pomembnih faktorjev,
ki ju lahko v njunem neposrednem in povratnem učinkovanju ocenimo kot
bistveno sestavino sicer abstraktne kategorije — kulturne klime v določenem
času in okolju.
V našem umetnostnem in etnološkem gradivu, mislimo na tukajšnji predmet
obravnave, so meje med visoko (stilno) in ljudsko umetnostjo pomaknjene
na nekoliko nižji nivo kot v drugih evropskih, v preteklosti bogatejših deželah.
Tudi pojem kulturne klime ima zato bistveno drugačne naglase in poudarke.
Izhajamo namreč iz postavke, da je kulturna klima pomembna sestavina načina
življenja (izraža predvsem potrebe), ki na nivoju nadgradnje manifestira
tudi temeljne odnose in strukture. Se prej pa moramo ugotoviti, da se mejne
vrednosti (razmejitev med »umetnostnim« in »etnološkim« gradivom) v posameznih
predelih Slovenije spreminjajo. Med ljudsko in srednjo plastjo (po
Steletovi shemi) je namreč marsikje večja in usodnejša razlika, kot pa med
ljudsko in visoko; primer bi bilo prav loško ozemlje.
Po drugi strani pa moramo upoštevati tudi nekaj funkcionalnih in arhitektonskih
(likovnih) stalnic, ki jih lahko kot pomembno sestavino posplošimo
na pojave v daljšem obdobju, k čemer se bomo vrnili v kasnejših odstavkih.
Hkrati pa nas vse te relacije zanimajo tudi kot sestavine določene umetnostne
kvalitete, ki ima kot substrukturo vtkane tudi druge valorizacijske momente
— dokumentaričnost, izraznost, enkratnost itd.
V ljudskem stavbnem gradivu pa se srečujemo še z zanimivo, paradoksno
sestavino: med oblikovanjem reprezentativne zunanjščine in notranjščino je
precejšnja razlika — vsaj vtis imamo tak, kot da bi bila zunanjščina oblikovana
ambicioznejše, naprednejše. Gre za pojav, da so se oblike in drobni okrasi na
59
zunanjščini spreminjali hitreje, kot pa je napredovala bivalna kultura. Seveda
pa ne gre za stalno povečevanje razlike; srečujemo se le z zakonitostjo, ki govori
o spreminjanju določenih oblik življenja ter o stalnicah, ki »del« življenja
obvladujejo v daljših razdobjih (religija, predpisane stanovske razlike itd.).
V tem navideznem paradoksu, ki je rezultat izrazito formalistične ocene,
pa se skrivajo poglavitne karakteristike ljudskega stavbarstva, ki jih lahko
razumemo predvsem v kontekstu naselja kot celote in ki v enaki meri veljajo
za vse arhitekturne stvaritve ne glede na socialni milje, v katerem so nastale.
V naslednji posledici pa že govorimo o konstanti, ki je v bistvu sestavina
našega načina vrednotenja likov in oblik, zbranih v obliki arhitekture. Gre
potemtakem za našo oceno starih oblikovnih norm, ki sicer po vrsti izhajajo
iz funkcije in materialne strukture vsake posamezne stavbe, so pa hkrati tudi
izrazit nasledek kulturnega in umetniškega razvoja (misli), tradicije in na
koncu koncev — namembnosti, ki je otrdela v obliki s pomenom umetniške
forme.
Fužinarska hiša v Železnikih (Železniki 116), ki je nastala v začetku 17.
stoletja in ki je navzven koncipirana kot izrazito renesančna, reprezentativna
stavba po vzorih arhitekture v Škof j i Loki, je hkrati zamudniški in napredni
pojav v določenem okolju. V današnji obliki, ko so stavbo prilagodili zahtevam
kmečkega okolja v 19. stoletju, gre za navidezno nelogično tvorbo, kjer so
vogalni pomoU prilepljeni brez pravega smisla p>od napuščem vhodne fasade
in ob visokem zidanem čelu zatrepa. Nelogičnost je poudarjena še z dejstvom,
da so hiše v nizu in nasproti enako velike, torej v gmotah ni nikakršnih razlik
med običajnimi stanovanjskimi hišami ter fužinarsko graščino.
V bistvu pa gre za izrazito logično konsekvenco. V času, ko je hiša nastala,
so jo obdajale same nizke, pritlične lesene zgradbe in gospodarska poslopja —
v tem času je imelo poslopje tudi štirikapno streho, vogalni pomoli pa so se
logično vključevali pod mogočni strešni plašč. Vogalni pomoli so bili v tem
cbdobju ne le simbol nove (malce zastarele) mode, marveč tudi znak obvadovanja
okolice ter oznaka višjega družbenega (meščanskega, podjetniškega) statusa
lastnika (naročnika) te arhitekture. V 19. stoletju, ko je zrasla vrsta novih
visokih nadstropnih poslopij v nizu s to hišo z vogalnimi p>omoli, so fužinarski
podjetniki že v mnogočem izgubili svoj nekdanji status. »Aristokratski« vogalni
pomoli so v takem okolju postali anahronizem — niso jih sicer odstranili,
so jih pa likovno povsem degradirali, saj so izgubili povezavo s streho in svoj
dominantni položaj — postali so nefunkcionalen in nesmiseln okras, ki je njegovo
logiko dokončno izničil motiv visokega zatrepa dvokapne strehe!
Kvaliteto stavbe merimo torej po dveh tirih — najprej kot dokument (fužinarska
hiša, posredno gre za tehniški spomenik oziroma za spomenik, ki je
povezan z našo tehniško kulturo), nato pa še kot arhitekturo — torej kot oblikovan
predmet z določenimi stilnimi in umetnostnimi značilnostmi. V historičnem
kontekstu je objekt kvaliteta kot dominanta, kot izstopajoči objekt med
anonimno stavbno strukturo. Nato govorimo o funkcionalno in pomensko zanimivi
tvorbi, ki kot celota in z drobnimi formami povzema likovni nazor določenega
časa in socialnega miljenja v zatišnem prostoru Selške doline in nate
še o odnosih med individualno arhitekturo in urbanističnim organizmom.
V splošnem renesančnem arhitekturnem sistemu predstavlja hiša z vogalnimi
pomoli v Železnikih zamudniški POjav, poljudno retardacijo stila, ki gaje
po letu 1511 uveljavila Škofja Loka kot pomembnejše gospodarsko in upravno
60
Pogled na staro mesmo jedro Skolje Loke
središče. Na ravni oblik pa je zanimiva izrazito funkcionalna, reprezentativna
izraba zastarelih oblik, ki so dobile v danem okolju nov, sodobni pomen — saj
so med bajte fužinarskih delavcev prinesle repertoar novih oblik, formuliranih
na način, ki je bil ljudskim stavbarjem blizu.
Druga funkcionalna adaptacija pa je v kontekstu nove, bolj strnjene oblike
naselja nastala v 19. stoletju. Tudi v tem času so poslopje prilagodili celoti —
vendar v povsem nasprotni smeri kakor pred več kot dvema stoletjema. Ker je
hiša svoje mesto dominante izgubila, so jo radikalno prilagodili novemu položaju
— vendar spet na bistveno enak način kot ob nastanku — z brezobzirno
vključitvijo novih »stilnih« oblik — to pot je bila poglavitna oblika dvokapna
streha z visokim zatrepom.
Tako je imela hiša pomembno funkcijo dvakrat — v 17. stoletju je z uveljavitvijo
(za konkretni prostor) novih, naprednih oblik pomagala ustvarjati
novo »kulturno klimo«, v 19. stoletju pa seje radikalno podredila splošni klimi
in oblikovnim normam, ki so opredeljevale stavbarstvo v vaseh ali manjših
trgih. V obeh primerih pa povzema bistvene značilnosti regionalne, ljudske in
poljudne arhitekture — strogo funkcionalnost in brezobzirno prilagoditev prevzetih
form določenim namenom — ne glede na njih stilno čistost ali modnost.
To so pa komponente, ki jih v ljudskem stavbarstvu ocenjujejo kot sestavine
umetnostne ali arhitekturne kakovosti.
Pojem kvalitete, ki v umetnostnih sistemih opredeljuje tako imenovano
umetnostno kakovost, kategorijo, ki so se ji klasični umetnozgodovinski sistemi
izogibali predvsem v imenu zgodovine, je nedvomno širši. Gre za opredelitev
nekega pojava in za njegovo rangiranje in njegovo »koristnost« v razmeroma
subbilnem pomenu besede. Kvaliteta keramičnega drobca brez okrasja in »forme
«, fragmenta, ki ima zgolj dokumentarično vrednost (opozarja nas na določeno
nepoznano kulturo ipd.), je potemtakem v njegovi dokumentaričnosti, toiej
gre za kvaliteto, ki izhaja iz izpovednega značaja predmeta, njegove ilustrativ-
61
ne, dokumentarične vrednosti. Hkrati moramo, predvsem če gledamo na pojem
kvalitete marksistično, ugotoviti, da je tovrstna opredelitev (predmeta, pojava
itn.) nujna in da izogibanje vrednotenju nakazuje v bistvu neobjektiven objektivizem
— vulgarni pozitivizem. Ker ima umetnina ali zgodovinska priča tudi
dodatne pomene, ki izhajajo iz našega načina percepcije in ker jo v skrajni
posledici, tudi če gledamo zgodovinsko (zgodovinska interpretacija je spet odraz
naše stopnje osveščenosti in predvsem zahtev), dojemamo kot sodobno stvaritev
s sodobnimi pomenskimi strukturami, je treba tak predmet gledati v vsej kompleksnosti.
Ce se vrnemo h kvaliteti, potem lahko ugotovimo, da gre za pojem, ki ga
lahko opredeljujemo na več nivojih: na zgodovinskem (tako, da skušamo iz
njega izluščiti vse prvotne namene in pomene), na širšem (zgodovinskem v takem
smislu, da upoštevamo tudi sodobnost) pa tako, da vse historične pomene
(ki se menjajo v vsakem obdobju, ki je sledilo nastanku umetnine — predmeta),
vrednotimo glede na njih odnos do našega percepcijskega modela, upoštevaje
sintezo učinkovanj v današnjem času.
Struktura izpovedi in pomenske vrednosti posameznih znakov, ki so sestavina
(sintagmatska struktura) umetnine ali predmeta, ki ga obravnavamo na
poseben način zato, ker ga vrednostimo kot historični dokument, se nam tako
pokaže kot relativna stalnica. Mislimo predvsem na pogosto napako raziskovalcev
(umetnostnih zgodovinarjev in zgodovinarjev), da razvojni model (spremembe
in kvalitativne premike in preskoke), ki velja za celotno človeško zgodovino
od prvih začetkov kulture do danes, mehanično prenašajo tudi v relativno
kratke razvojne epizode, kamor lahko kljub pomenu in kvaliteti uvrstimo
ves ciklus postantične, srednjeveške civilizacije v Evropi.
Ker gre, gledano v luči najbolj široke zgodovinske retrospektive, za dokaj
določno opredeljeno obdobje z vsemi značilnostmi zaključenega razvojnega ciklusa
(ki se seveda nadaljuje v novem ciklu), lahko uporabimo tudi strukturalistično
metodologijo — predvsem zato ker je nujna karakteristika vsakega
cikla tudi določeno število stalnic in seveda posebna struktura, ki zgodovinski
(civilizacijski, kulturni itd.) ciklus opredeljuje nasproti drugim, na enak način
zaključenim pojavom. Ob tem osnovne orientacije — razredne oprededitve —
ne moremo zanemariti, marveč jo pritegnemo v raziskovanje kot makrostrukturo,
torej kot stalnico, ki se pojavlja v različnih modifikacijah in velja za določen
razvojni ciklus od »prvotne brezrazredne« družbe do najvišjih oblik kapitalizma
lin začetkov socializma.
Hkrati pa lahko strukturalno metodo s pridom uporabimo tam, kjer smo z
»zgodovinskimi« metodami pretiravali v tolikšni meri, da smo zanemarili tudi
relativne stalnice. Kot primer lahko vzamemo prav razvoj ljudskega stavbarstva,
ki ga je evropska etnološka znanost raziskovala kot enoten pojav na dveh
povsem različnih osnovah, v bistvu idealistično in brez posluha za pravo zgodovinsko
dogajanje. Razvoj ljudskega stavbarstva so namreč vlekli kot avtonomen
proces od prazgodovine do današnjih dni — vendar brez kakršne koli razredne
strukture. Po eni strani imamo torej zgodovinski objektivizem (razvoj
hiše od enoceličnega vej natega zaklona do bogate kmečke hiše iz baročnega in
postbaročnega obdobja — govorimo na likovni ravni), na drugi strani pa lažno,
nadčasovno strukturo, ki pojmuje ljudsko stavbarstvo kot samostojni ciklus, ne
glede na čas in prostor, predvsem pa ne glede na razredno bistvo različnih obdobij,
v katerih so se ti pojavi manifestirali. Po logiki takega raziskovanja (pri
62
srcu je bilo predvsem nemškim etnologom) je visoka kultura (kot nasprotje
ljudski) spet samostojna struktura, ki je brez kakršnih koli vezi z domnevnim
razvojem ljudske arhitekture v predzgodovinskih časih, posebej pa v času socialne
razšlo j enosti. Potemtakem gre za avtonomni razvoj dveh vzporednih
kultur, kjer ima ena »prazgodovinske osnove« (ljudska), druga pa takih osnov
nima. V jiajbolj banalnem pomenu besede pa sta tako plemiška palača v srednjeveškem
mestu kot kmečka hiša nasledek istega razvoja in dediča »prazgodovinskih
« osnov. Pri tem bi veljalo pripomniti, da se je več prazgodovinskih
elementov ohranilo v visoki kot v ljudski kulturi, saj je pisemsko izročilo ohranilo
ne le antično, marveč tudi usedline starejše kulture med izobraženci prav
do današnjih dni.
Ljudska umetnost in visoka umetnost nastajata v istem času in prostoru
iz istih ekonomskih osnov — le, da ima prva značaj nadgradnje vladanega, druga
pa nadgradnje vladajočega sloja, pri čemer spet ne smemo pozabiti, na
skupno nadgradnjo, ki v tako ali drugače modificirani, vendar dokaj enotni obliki
obvladuje oba razreda. Stvari povsem nič ne spremeni sistem tabujev, ki
jih pozna tudi tako slavij ena zahodnoevropska civilizacija — od prepovedi in
zapovedi o stanovskih nošah do določb o načinu obnašanja pripadnikov različnih
stanov, kjer na mesto plemenske represije (in včasih avtosugestije) stopi
zakon v obliki večnostnih moralnih norm (ki seveda reflektirajo poglede vladojočih).
Ob tem bi radi apostrofirali tudi način obnašanja, ki narekuje znanstvene
raziskave. V konkretnem slovenskem gradivu (govorimo o ljudskem
stavbarstvu) je imperativna zahteva, da lahko raziskujemo ljudsko stavbarsitvo
le tako, da ga povezujemo (recimo) s »prahišo« na Veliki planini in z
vsemi oblikami prahiš v Evrazijskem prostoru. Ta zahteva pa pri raziskovanju
»umetnostnih spomenikov« — hiš v mestih, povsem odpade, ker gre za preprosto
(vendar hudo nelogično) miselno parabolo, da je meščanska hiša dedič drugačne
tradicije, kar seveda do neke mere velja tam, kjer je meščanstvo tuj nacionalni
in družbeni element, skratka, uvožena smetana — kot na primer v kolonialnih
deželah ali pa v mnogih evropskih deželah v antiki in celo kasneje.
Do neke mere smo rekli zato, ker v širšem evropskem okviru le ni vse tako
preprosto. Ce bi hoteli meščansko hišo v srednjeevropskem prostoru opredeliti
v razvojnem nizu kot dedinjo antične kulture, bi nedvomno zašli v slepo ulico.
Saj lahko ugotovimo, da so korenine meščanske in kmečke hiše v isti, nespecializirani
obliki domovanja, ki je obvladovala evropski prostor v začetku tisočletja
— seveda v različnih kulturnih in geografskih variantah. Hkrati ne smemo
pozabiti na neprekinjeno stavbno tradicijo v Sredozemlju, na arhitekturo
gradov (predvsem Hausburgov) in ambicioznejšo cerkveno arhitekturo. Skratka
— gre za načelno podoben pojav, ki ga je Štele označil s karolinškim vozlom
in ki velja za vse socialne nivoje arhitekture in umetnosti.
Iz tega pa izhaja nov raziskovalni problem — oris stavbarstva vseh socialnih
in etničnih grupacij med propadom rimskega imperija in pričetki razvoja
srednjeveških mest v definiranem pomenu besede. Vprašljivo je prenašanje
oblik (v najširšem smislu), prepletanje staroselske tradicije z novimi (recimo)
bizantinskimi vplivi v širšem vplivnem prostoru Sredozemlja, vpliv neposredno
uvožene arhitekture (najeti stavbeniki Ljudevita Posavskega) na vse nivoje
gradbene dejavnosti itd.
63
Osieclnji del Mestnega trga v Skofji Loki. (Foto T. Mlakar)
Tako se v začetku zelo preprosta dvoplastna shema prav zaradi upoštevanja
razrednega bistva vseh pojavov (tudi umetnostnih) zelo zaplete. V načelu
sicer govorimo o nadgradnji dveh razredov — vendar gre za pojave v družbi,
kjer sta razreda tako ali drugače povezana z isto (čeprav enim vsiljeno) ideologijo
in medsebojnimi odnosi, neposrednimi kontakti itd. V našem prostoru pa
so stvari še bolj zapletene, saj predstavlja vladajoči razred tudi drugačno nacionalno
strukturo.
Do velikih kolonizacij in nastajanja evropskih mest se je stavbarstvo pojavljalo
v različnih oblikah — nedvomno lahko govorimo o času, ko so nekatera
velika območja obvladovale stanovanjske jame, drugod so poznali že dokaj diferencirana
domovanja, ponekod na neposredno antično tradicijo naslonjene
oblike in v mnogih primerih še povsem prazgodovinske stavbe v obliki megalitskih
bunj. V naslednjem obdobju, ko je val kolonizacij unificiral in hkrati
razvil že dve specializirani obliki stanovanjskega stavbarstva — meščanskotrgovsko
in obrtniško hišo ter kmečki dom — ki tudi prevladata (spet seveda
v različnih inačicah in temelječ na različnih sistemih prostorske in funkcionalne
zgradbe), se seveda v izoliranih predelih ohranjajo nekatere starejše oblike
(bunje, zakloni itd.), v pauperiziranih območjih pa se različne »praoblike« pojavijo
znova — tako kot se, recimo, v Afriki po razcvetu beninske kulture,
zaradi nasilja in izžemanja kolonistov, vse pridobitve avtohtone civilizacije
64
Del škofjeloškega Spodnjega trga pri stari Kašči (Foto Fr. Planina)
izgube in družba zdrkne na primitivnejšo razvojno stopnjo, celo na raven »divjaštva
«. Hkrati se ob visokulturnih bivališčih v kmečkem okolju pojavljajo tudi
nove pomožne in sezonsko naseljene zgradbe, ki so po formi enake prvotnim
stavbnim oblikam (pastirski stan na Veliki planini, oglarske koče, kamniti zakloni
za ljudi in živino na Krasu itd.). Seveda s pristavkom, da ne gre za tradicijo,
marveč za vnovično odkritje preprostih oblik, ki jih narekujeta nuja in
gradivo. Sicer pa so v srednjeevropskem prostoru tudi Slovani, ki so v tem
času predstavljali element, ki je v družbenem oziru stal na nižji razvojni stopnji
(plemenska ureditev in demokracija), poznali višjo obliko stavbarstva, in
sicer v konstrukciji masivnih lesenih hiš (omemba iz leta 777).
V najširšem okviru bi lahko za slovensko kmečko stavbarstvo in sploh za
stavbarstvo (izjema so »uvožene« cerkve in gradovi) rekli, da izhaja iz več
osnov, od katerih ima vsaka vsaj enakovreden delež. Najprej se srečamo s tradicionalnimi
stavbnimi oblikami, ki bi jih lahko imenovali »pogojno avtohtone
«. Ce se na Zahodu omenja kladna (masivna) gradnja že leta 777, potem so jo
nedvomno poznali že prej vsaj v času, ko so nekatera plemena živela še na
vzhodnem bregu Donave in ko so tudi že imeJa kulturne in drugačne stike tako
z Bizancem kot s sosednjimi germanskimi plemeni, do neke mere pa tudi s
staroselci, ki so spet navezovali svojo kulturo tudi na antično izročilo. V novi
domovini se Slovenci srečajo s stavbno kulturo staroselcev (ki spet temelji na
antičnih rimskih civilizatoričnih zasnovah), z neposrednim rimskim izročilom in
nekoliko kasneje še s stavbarstvom ekspanzivnejse in v tem času naprednejše
germanske soseščine. Tako je stavbarstvo Slovencev že pred kolonizacijami sinteza
različnih vplivov in osnov, h katerim moramo končno dodati v začetkih
5 Loški razgledi 65
našega tisočletja še vplive in neposreden vdor oblik tako imenovane kolonizacijske
hiše, ki je v načelu izhodišče za kasnejšo meščansko in kmečko hišo,
kakršno poznamo v našem alpskem prostoru.
Madžarski vdor je na vzhodu ta razvoj prekinil in ga preusmeril; predvsem
pa ga je v smislu napredovanja k višjim funkcionalnim oblikam tudi
zaustavil. Čeprav lahko rečemo, da brez zvez z zahodnimi kulturnimi in etničnimi
območji ni ostal. Spet drugače se je preusmerilo stavbarstvo v Slovenski
Istri in na Krasu ter verjetno tudi v Brdih. Najkasneje v 13. stoletju se je že
izoblikoval tip zidane, nadstropne »dimnične«, tudi že kaminske hiše, ki se po
materialnem in likovnem ustroju naslanja na stavbarstvo, ki izhaja iz neposredne
antično-langobardske tradicije. V bistvu gre za sintezo medsebojnih
vplivanj v okviru romanskega stilnega sistema.
Zato lahko v ciklu, ki smo ga ugotovili v razvoju srednjeveške meščanske
in kmečke hiše, govorimo o posebni strukturi v 12. in 13. stoletju izoblikovanega
prostorskega koncepta, ki je kot relativna stalnica odmrl na nivoju kmečke
in nižje (srednje) meščanske plasti šele v 19. stoletju. Precej težje je sistem
soodvisnosti opredeliti na ravni skromne subpanonske kmečke arhitekture, ki
ima izrazit regionalni naglas in kjer sledimo podobne oblike in materiale v
širokem prostoru med Ukrajino in vzhodnimi območji Slovenije. Tu je slika
kulturne, historične krajine s poglavitnimi sestavinami (kmečkimi hišami, vasmi
in ambicioznimi, stilno opredeljenimi bivališči plemstva, gradovi in graščinami)
izrazito kontrastna. Rekonstrukcija prvotnih relacij med posamičnimi socialnimi
kategorijami bivališč pa nam spet pokaže drugačno sliko. V malih mestih
v panonskem prostoru (velja predvsem za Madžarsko) se pojavlja kot poglavitno
tkivo oblika majhne, pritlične stanovanjske hiše, ki je v vseh ozirih,
predvsem pa v prostorskem, funkcionalna različica kmečke hiše ali — kot smo
to ugotovili ipri gradivu iz osrednje Slovenije — vzporedno se razvijajoča forma,
ki izhaja iz istih osnov, nespecializirane regionalne hiše, preoblikovane v
času velikih kolonizacij in v času prvih mestnih naselbin.
Obenem ne smemo pozabiti na razredne silnice in relativne stalnice. Po
vsej verjetnosti je bilo domovanje plemstva v začetku tisočletja pa tja do konca
13. stoletja v načelih in po funkcionalnih relacijah varianta najbolj razširjenega
stavbnega tipa, le s to razliko, da je bUo domovanje plemstva v primerjavi s
kmečkimi hišami predimenzionirano in oblikovano v trajnejših gradivih.
V teh relacijah je zelo poučno stavbarstvo v skandinavskih deželah, kjer
se je ohranila lesena arhitektura vseh stanov tudi iz zelo oddaljenih obdobij 12.
in 13. stoletja. V oblikovanju velikih plemiških hiš in kašč, lesenih cerkva
(stave kirkke) in kmečkih domov sledimo istim oblikovnim zasnovam in realizacijam
v obliki, v les prenesenih stilnih romanskih oblik. Razlike so le v bogastvu
in nivoju izvedbe.
Tako formulirane »konstante« SiO lahko osnova za razpravljanje o vrednotenju.
Objekti — umetnine ali dokumenti — imajo zato izredno širok pomenski
raster vrednosti. Vsak proizvod (ali serijo proizvodov, obliko, stU itd.) potemtakem
lahko vrednotimo na različne načine, vedno pa v relacijah do našega
koda vrednot in vrednosti, kjer je razpravljanje o izolirani umetnostni vrednosti
(ki jo nekateri zamenjujejo s čisto estetsko vrednostjo) vedno vprašljivo.
Kaj je potemtakem oblikovna vrednost določene ljudske arhitekture iz katerega
koli obdobja (vprašanje velja za vse tiste izdelke, ki jim dogovorno
priznavamo umetniške ambicije ali izpovednost)? Brez dvoma gre za sestav najrazličnejših,
grobo rečeno utUitarsitičnih pogledov in interpretacij ter ideološ-
66
kih zahtev in končno tudi predsodkov; lahko bi celo rekli, da iščemo v kvaliteti
umetnostnih produktov predvsem alibi za naš okus ali likovni (posredno pa tudi
svetovni) nazor.
Ce se izognemo razpravljanju o likovnih, estetskih stalnicah, ki jih vnovič
vpeljuje normativna računalniška estetika, potem pridemo najprej do učinkovanja
form, znakov in do spremenljivega sklopa norm: Kaj pravzaprav od
umetnosti zahtevamo in kaj je (sledeč iz tega) umetnost? Eden pomembnih pogledov
na umetnost temelji na zahtevi po osveščanju in odpiranju vprašanj
o naši eksistenci pa tudi o iskanju novih formalnih pioti (ki so vedno tudi
spremljevalec nove »vsebine«). Ob teh trditvah moramo seveda zanemariti
deformacije ždanovskega tipa, ki pojmujejo umetnost (tudi oblikovanje v najširšem
pomenu besede) strogo teleološko, dnevnopolitično namembnostno.
Opozoriti pa moramo še na neko pomembno strukturo umetnine — na
njeno notranjo zakonitost in red, ki izhaja iz specifičnega koda, ki je rezultat
in rezultanta dogajanj v družbi (tudi širokem sistemu) in njenih konvencij, ali
točneje: pravil igre. Iz nekaterih razvojnih zakonitosti, ki smo jih nakazali za
Ijudsiko stavbarstvo, lahko do določene mere potegnemo tudi komponento kvalitete,
ki je po (spet dogovorjenem) sistemu predstav o obliki in značaju »umetnine
« struktura z značajem stalnice. Gre namreč za vrednotenje, ki meri rezultate
umetniških naporov iz najrazličnejših časovnih obdobij hkrati in ob istem
rovašu, kjer lahko kot korektiv povzamemo idejo o časovni spirali (glede vrednotenja
oblik, ki so nam bliže) in obenem merjenje umetniške potence — ne
glede na materialne okvire in ovire, pogojene v času, v katerem je umetnina
nastala.
Po drugi strani so naši pogledi na umetnost v precejšnji meri »deformirani
« zato, ker ni daleč čas, ko se je umetnost usmerila in preusmerila v izrazito
avtonomijo in ko je izgubila nekdanjo funkcionalnost in namembnost. Grobo rečeno,
gre za prenos pomenov z nivoja funkcije na raven igre, ki ima pa spet
drugačen značaj in namen kot sproščena (recimo ji umetniška) zabava srednjeveškega
burkača, ki je bila namenjena (je imela funkcijo) ljudem, v zabavo in
pouk. Torej gre za ugotavljanje tistih struktur, ki umetnost (arhitekturo, slikarstvo
itd.) opredeljujejo tudi kot nosilko sporočila, ideje. Smer sporočila in
njegovo kvaliteto (recimo tudi intenziteto) pa lahko potemtakem razumemo,
pri starejših umetninah, le tako, da se skušamo tako ali drugače približati času,
v katerem je nastala.
Kot primer vzemimo čitljivost znakov in označb v starem urbanističnem
organizmu — Kopru. Še danes lahko v silhueti naselja, posebej pa v vedutah,
ugotovimo nekaj pomembnih namernih označb, ki imajo svoj pomen tudi v
okviru sistema oblik. Zunanja reprezentativna in označujoča struktura mesta je
cerkev z visokim zvonikom, ki raste iz središča lečaste aglomeracije. Sicer pa
ima skorajda enak učinek tudi cerkvena dominanta v Piranu •— čeprav je tu
pomaknjena na rob, nad mesto. Vendar se v najpomembnejši smeri zliva z
mesto^m v enovito celoto. Sicer pa so ta princip povzeli tudi pri preoblikovanju
mesta v 19. stoletju, ko je dobil prostor starega mandrača funkcijo širokega,
glavnega trga. Cerkev na vzpetini in Tartinijev trg sta v vizuelnem smislu
enota, ki je tudi praktično povezana s pomembno komunikacijo, ki veže reprezentativno
osredje s cerkvenim ambientom in mestnimi vrati. Iz okolja okrog
mandrača in starega osrednjega trga (Prvomajski trg) pa se v obliki klinov
vriva v obrobje arhitektura bogatejših (vodilnih) slojev, ki tvori na posameznih
mestih pomembne subambiente, ki se po sistemu zvezdastega žarčenja postopno
5» 67
z nadstropnimi pomoli
oplemenitena Egrova
hiša v Železnikih. (Fototeka
Loškega muzeja.)
izgubljajo v anonimnem tkivu plebejskih uličic. Tudi tu so plebejski stavbni
jeziki izolirane površine, ki na globalno doživljanje mestnega prostora skorajda
ne vplivajo.
Iz te »socialne« tlorisne sheme izvira oblikovitost mestnega organizma in
njegove likovne vrednote. Skratka, gre za pojav, da se mesto kot celota kaže
navzven v najbolj ambiciozni luči in pogledih. To še posebej velja za čas, ko
je bil prostor pred obzidjem čist in nepozidan.
Logična usmeritev krakov »patricijske« zvezde vzdolž najpomembnejših
komunikacij k pristanišču (pristanom) in k mestnim vratom je tudi temeljna
prvina doživljanja mestne silhuete Kopra. Najpoimembnejše vizure so namreč
tam, kjer je bilo komuniciranje najbolj intenzivno. Ta »kulisni« sistem, ki preračunano
in preračunljivo (razredni moment!) skriva plebejsko arhitekturo, se
po svoje odraža tudi v oblikovanju mestnega portala — vrat.
V stavbnem tkivu Kopra, ki v današnji obliki kaže največ elementov iz
časa cvetne gotike (kljub renesančnim in baročnim inovacijam), lahko to temeljno
strukturo zaznamo že z romanskimi spomeniki, ko se pojavijo tudi že
obrobni »centri« — manjši tržni prostori ali pristani, ki kot venec obdajajo
osrednji, patricijski in upravni prostor, V splošnem reprezentativnem izrazu
imajo ti ambienti funkcijo tamponskih jeder, s katerimi je izolacija revnejših
(ali pauperiziranih) predelov še potencirana. Hkrati pa gre tudi za sistem »padanja
pomena« od sredine proti robu. Sekundarna pauperizacija posameznih
ambientov in večjih »karejev« te slike ne spreminja.
To pa pomeni, da se nam mesto kot urbanistični organizem z reprezentativno
funkcijo, ki jo označujejo liki (oblikovana arhitektura), kaže v tistih
68
pogledih in dimenzijah, ki izražajo moč in voljo vladajočega razreda, ter hkrati
z znafci (tudi simboli) 0'pK>zarja (označuje) na heirarhično socialno zgradbo. V
tem okviru učinkujejo kot prvine likovne strukture sklopi in ne posamične individualne
zgradbe. Kapitolna cerkev predstavlja potemtakem (v širšem urbanističnem
kontekstu) določen znak z enim pomenom, kot ga tudi ima Loggia,
Fontico, Pretorska palača itd. Po beneški okupaciji pa ima vrh mesta tudi politično
označujoč pomen. Forma dominante je namreč namerno povzeta po beneškem
kampanilu. Tako ima zvonik (dominanta) dvojno funkcijo: označuje
vrh in hierarhično dominanto v ideološkem in socialnem pogledu, hkrati pa
funkcionira kot politična oznaka, ko- forma campanilla nedvomno priča o beneški
nadvladi nad mestom.
Posamezne arhitekture se kot deli likovno uglašenih ambientov, ki predstavljajo
zaključene prostorske (in zato tudi likovne) sisteme, v svoji individualnosti
pokažejo šele v drugem planu, v sistemsko podrejeni vlogi. Ambicioznost
posameznih fasad pa kaže spet dvojno strukturo: »obris« je omejen z
normativi, ki obvladujejo oblikovanje mesta v celoti (višinska in fasadna črta,
število oken, usmeritev stavbnih gmot itd.). Detajlna obdelava, to se pravi forma
individualne arhitekture pa sodi v »podskupino« časovnega stila. Iz teh
dveh plasti raste novo razmerje. Oblike posameznih arhitektur spreminjajo
konstantno urbanistično zasnovo z novimi poudarki. Tradicionalna zasnova pa
s svojimi normativi vpliva tudi na oblikovanje detajlov. Tako se nove forme
»prilagajajo« starim — seveda na ravni načel in z luščenjem karakteristik, ki
niso tako strogo vezane na čas, kot so to drobne forme. V tem pogledu je verjetno
prav v Kopru najzanimivejša tržna fasada stolne cerkve, kjer sta uravnovešeno
prezentirani dve stilni hotenji, poenotena fasada pa je spet v skladu
z reprezentativno pročelno ploskvijo Pretorske palače in gibko, arkadno strukturo
Loggie.
Tako se nam nekatere strukture v oblikovanju večjih ambientov, ki imajo
značaj »dvoranskega« (zaprtega) trga ali širokega, odprtega prostora, kažejo v
obliki stalnic in normativov; vendar v določenem časovnem prerezu, ker je bilo
oblikovanje naselja v predromanskem obdobju bistveno drugačno. Tako kot je
bilo drugačna od sredine ali konca 19, stoletja dalje, ko se je star, preizkušen
urbanistični sistem razkrojil, ker ni bil več odraz družbenih dogajanj in pojmovanj
.
V tem kontekstu je še zanimivejši primer urbanistična struktura srednjeveške
Škofje Loke, ki kaže navzven strogo hierarhično zgradbo — skratka,
povzema družbeno, razredno piramido, ki izzveni v dveh dominantah: v gradu
z donjonom in v visokem zvoniku župne cerkve. Po drugi strani pa spet ugotavljamo,
da je Škofja Loka v današnji obliki nastala po letu 1511, ko je katastrofalni
potres uničil staro, srednjeveško naselje. Razredna piramida se je sicer
ohranila, dobila pa je nekaj korektur in novih poudarkov, ki, kljub tradicionalnim
vrednotam, nakazujejo pomen novega družbenega dejavnika — meščanstva.
Ta struktura se kaže predvsem v kvaliteti in dominantnem položaju »patricijskega
« osredja — glavnega trga. Ta je v likovnem pomenu besede omejen
z dvema označbama — z vrhom piramide (gradom) ter Spodnjim trgom, ki nakazuje
hierarhično vrednost tiste plasti, ki se je uveljavila šele v današnjem
času. Sicer pa je zanimivo tudi dejstvo (gre seveda za današnji način branja
likovnih označb), da je ideološka dominanta (cerkev) sestavina meščanskega
osrednja, malodane alibi za zahteve in ambicije meščanstva.
69
Grad in zvonik župne cerkve, značilni dominanti srednjeveške urbanistične strukture Škofje
Loke (Foto Fr. Planina)
Tako kot smo ugotovili v Kopru, ugotavljamo tudi v Skofji Loki, da so
mestni deli, poseljeni z revnejšim prebivalstvom, umaknjeni na rob in »skriti«
tako, da so poglavitni pogledi v samem mestu večinoma usmerjemi v konsumacijo
bogatejših, reprezentativnejših ambientov. O tem govori tudi zgradba
Spodnjega trga, ki je ob kašči (torej pri spodnjem vhodu v mestu) oblikovan z
ambicioznejšimi, bogatejšimi arhitekturami kot zaključen trg, nad katerim
dominira gmota župne cerkve. Šele za tem tamponom se odpre pogled na vrsto
nekoč lesenih ali pollesenih stavb mestnega »dna«, ki pa ima navzven, nasproti
kmečkemu okolju Stare Loke ali obmiškemu railjenju, osredotočenemu okrog
Puštalskega gradu, pomcin »višje« organizirane enote, ki je hkrati bistvena
sestavina mesta.
V ožjem pomenu pa veljajo za obe plasti meščanskega csredja določeni
urbanistični in oblikovni normativi, ki se jim podrejajo v »degradiranem« ambientu
Spodnjega trga tudi bogatejše hiše (zidana poslopja s fasadnimi pomoli),
in sicer z določeno višinsko in fasadno linijo. Hkrati pa lahko ugotovimo, da
ostajajo stavbne gmote tudi v baročnem in »klasicističnem« obdobju v mejah,
ki jih je začrtala velika renesančna rekonstrukcija.
Potemtakem lahko govorimo o urbaMističnih, širših likovnih stalnicah, ki
obvladujejo urbanistični organizem v razmeroma širokem časovnem razponu
med začetkom 16. in koncem 19. stoletja. Tudi spremembe iz 19. stoletja, ki so
renesančno koncipirane stanovanjske arhitekture prilagodile historicističnim
likovnim nazorom, v strukturo stavb v bistvu sploh niso posegle. Veliko spre-
70
mem,bo doživi le drobno okrasje na fasadi, povečajo pa se seveda tudi okna, ki
izgube stare kamnite okvire. Potemtakem je s historicističnimi elementi preprežena
fasada trga še vedno oblikovana v okviru stalnega sistema, ki smo ga
prevzeli kot vrednoto tudi v sodobnem preoblikovanju mesta (napori spomeniškovarstvene
službe za ohranitev »značaja« mesta).
Vrednost posameznih arhitektur v Škof j i Loki izvira potemtakem iz kvalitete
celotnega naselbinskega organizma, kjer lahko govorimo o definiranem
pomenu vsakega dominantnega lika posebej, ki spet funkcionira kot reprezentativna
plast, in kjer lahko potegnemo soodvisnostno razmerje med kvaliteto
(bogastvom) fasade in gmotno močjo naročnika; do določene mere je v tem
okolju element vrednotenja tudi velikost objekta, ki je spet v tesni zvezi z
gmotno ali družbeno močjo njegovega lastnika ali nosilca.
Srednja plast, ki so jo predstavljali bogatejši trgovci in obrtniki, je v
Škofji Loki označila svoj pomen v treh plasteh. Prvi, vidni zunanji znak, ki
repTezentira naselje (oziroma poglavitni del), je veličastna gmota cerkve z zvonikom,
ki se vključuje v skupno reprezentativno strukturo Mestnega trga. Gre
torej za označitev v obliki enovitega znaka in za označitev v pomenu artikuliranega
niza samostojnih stavb, ki vse skupaj predstavljajo reprezentativno
tržno fasado. Hkrati se pomen vsake družine posebej kaže še v oblikovanju individualnih
arhitektur, ki pa so spet podrejene določenim normativom in oblikovnim
stalnicam.
V primerjavi s Koprom, ki smo ga namenoma ocenili kot primer mesta z
rezko, navzven naglašeno socialno delitvijo, pa Škofja Loka ni nikoli razvila
tako ostre delitve med plebejskimi in patricijskimi površinami. V načelu niti
ni bilo tako nepremostljivih razlik med zidanimi hišami na Mestnem trgu in
Spodnjem trgu. Šlo je za razlike med posameznimi bogatejšimi ali revnejšimi
stanovanjskimi hišami, bivališči meščanstva; funkcijo »palazza« je imela zgolj
Homanova hiša, po dimenzijah pa morebiti še Jesharna pri mestnih vratih.
Hkrati so bile razlike med mestno in podeželsko arhitekturo nasploh manjše,
posebej če pomislimo, da je bilo v Poljanski in Selški dolini že v 16. stoletju
(verjetno takoj po potresu) zgrajenih precej nadstropnih, zidanih zgradb z
ambicioznih kamnoseškim okrasjem, ki je izhajalo iz istih delavnic kot dekor
meščanskih hiš. Velike kmečke hiše (večinoma je šlo za domačije velikih ali
dvojnih gruntov — Zupanovšče v Predmostu, Zirovčeva hiša v Bodovljah, Kalanova
hiša na Bukovici itd.) so po velikosti in opremi skorajda tekmovale z
manjšimi graščinami in pristavami.
Prav v enakomernem razširjanju reprezentativnih arhitekturnih oblik v
mestu in na podeželju pa je tudi posebnost loškega ozemlja in njegove »kulturne
klime« in končno tudi kvaliteta ljudskega stavbarstva. To hkrati priča tudi
o manjših razlikah med meščanstvom in kmeti kot, recimo, v primorskih, beneško
vplivanih mestih. Kmečko stavbarstvo se torej kot posebna oblika stanovanjske,
reprezentativne arhitekture razvija hkrati z meščanskim, nanj vplivajo
iste stilne silnice in oblikovne zasnove — vendar gre za dvoje nasprotujočih
si funkcionalnih sistemov, ki seveda dajeta povsem različne rezultate. Tu
je treba posebej poudariti strogo funkcionalnost kmečkega stavbarstva in brezobzirno
uporabo tistih elementov, ki mu ustrezajo, ne glede na obliko in poreklo,
predvsem pa zanemarjanje ene vodilnih likovnih stalnic v meščanskem
stavbarstvu — simetrične obdelave fasade. To pa kljub temu, da velja simetrija
za osnovno likovno pravilo ljudske umetnosti!
71
Iz tega bi lahko tudi potegnili sklep, da sodi precejšnji del arhitektur v
Škofji Loki ali v Železnikih, kljub meščanskemu značaju, v kategorijo ljudskega
stavbarstva. O tem nas ne prepriča le status dobršnega dela loških meščanov,
marveč tudi likovne rešitve, ki so v načelu enake tistim, ki jih poznamo
v kmečkem stavbarstvu. Spomnimo se le starejših, še danes v nadstropjih lesenih
hiš na Spodnjem trgu ali pa obdelave fasad (tudi) bogatejših hiš v reprezentativnejšem
delu mesta.
Kvalitete teh stavb (arhitektur) torej ne gre iskati v togem primerjanju
likovnih rešitev z utrjenim renesančnim ali baročnim kodom oblik in v skladnosti
s stilnim sistemom, marveč v originalnosti in samosvojem zavračanju in
sprejemanju vsega tistega, kar je okolje lahko po svoje prebavilo, mu spremenilo
pomen in priličilo svojim idealom o lepi in smotrno urejeni hiši. Govorimo
torej o posebnem likovnem sistemu, ki se kot samosvoja različica na
posebni ravni vključuje v sočasne stilne supersisteme.
72