Ángel Fernández Artime vrhovni predstojnik salezijancev Vezilo 2O2O Ángel Fernández Artime vrhovni predstojnik salezijancev Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji Mt 6‚1O prevod Marjan Lamovšek Ángel Fernández Artime Vezilo 2020 »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji« (Mt 6,10) DOBRI KRISTJANI IN POŠTENI DRŽAVLJANI Naslov izvirnika: Strenna 2020 «Sia fatta la tua volontà, come in cielo così in terra» (Mt 6,10) BUONI CRISTIANI E ONESTI CITTADINI © Sede Centrale Salesiana, Roma Prevod: Marjan Lamovšek Priprava za tisk: Izdajatelj: © Salezijanski inšpektorat, Ljubljana Založba: Salve d.o.o. Ljubljana Naklada: 400 izvodov Ljubljana 2020 CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-47 37.01:27-789.64 FERNÁNDEZ Artime, Ángel, 1960- Dobri kristjani in pošteni državljani : “Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji” (Mt 6,10) : vezilo 2020 / Ángel Fernández Artime ; prevod Marjan Lamovšek. - Ljubljana : Salve, 2020 Prevod dela: Buoni cristiani e onesti cittadini ISBN 978-961-289-059-9 COBISS.SI-ID 303735296 Predgovor Ko sem skupaj z drugimi salezijanci premišljeval o leto- šnjem vezilu, me je spreletelo, kako je ta tema pomembna in privlačna. V izreku je preprosto, za obravnavo pa široko in večplastno. Po končanem delu zadnjih tednov sem to še bolj jasno spoznal. Zdi se mi privlačna tema, koristna in vsestranska. Iskreno sem prepričan, da moramo v naši salezijanski družini, v vsaki od njenih vej in posameznih skupin ter v različnih deželah, kjer smo, in po naših raznovrstnih dejav-nostih pogled usmeriti na tiste vidike, ki se tičejo formacije kristjanov in državljanov. - Vedno bolj moramo dajati jasno sporočilo, da je naše poslanstvo evangelizacijsko in katehetsko. Brez tega nismo salezijanska družina. Lahko bi bili ‚oskrbovalci socialnih programov‘, nikakor pa ne apostoli otrok, od-raščajočih in mladine. - Hkrati je več kot očitno, da v svojem poslanstvu vzgojiteljev ne moremo ‚živeti v vati‘, kot da naše delo ne bi imelo nikakršne povezave z življenjem, pravičnostjo, enakostjo možnosti, zaščito šibkejših, promocijo spodobnega in poštenega življenja. Ta razsežnost je danes še bolj neodložljiva kot kdaj prej zato, ker družba, v kateri živimo, v te vrednote ne verjame kaj dosti. Ko torej vzgajamo, na čigavi strani smo? Prav zaradi tega vprašanja je razmislek o vezilu letošnjega leta tako pomemben in potreben. - Temu pa se na pot postavlja nova ovira. Ali je don Boskov vzgojni dvočlenik (binom), taisti, ki ga je usmerjal v Italiji devetnajstega stoletja, še danes v ‚salezijanskem svetu‘ mogoče imeti za veljavnega, ko pa salezijanska družina najdeva prostor delovanja v najrazličnejših 3 deželah z različnimi verami ali z nekrščansko večino ali v postkrščanski družbi ali celo v uradno laiških ali proti-verskih državah? V zvezi s tem, kar se tiče tega zadnjega vidika, torej vezila, v katerem spregovoriti o tem, kako biti dobri kristjani v nekrščanskih družbah, sem prejel nekaj vprašanj iz nekaterih takšnih območij; naj vam jih predstavim, saj imajo v sebi nedvomno veliko pastoralno dovzetnost. Tule so. - V inšpektorijah z ne-krščansko večino (druge vere, agnostiki ali neopredeljeni) bo to vezilo dobro spreje-to v tolikšni meri, kolikor mu bo uspelo odpreti prostor razmisleku ali kaki zamisli za vzgojno delovanje v ne- -krščanskih ali post-krščanskih okoljih. Kako bi se dalo predstaviti don Boskov vzgojni dvočlenik, da ga bodo lahko sprejeli tudi naši ne-krščanski laiki in mladi, ga dojeli in ga upoštevali v praksi? - V don Boskovih časih, v okoliščinah pretežno krščanske družbe, je družbena koristnost nakazovala pristno religioznost. Danes pa v 134 deželah, kjer je razširjena salezijanska karizma, zaznavamo bolj potrebo po ohra-njanju ravnotežja v drži odpiranja in vključevanja v vzgojnem procesu ‚z in za‘ mlade in nekrščanske laike, izhajajoč iz prvega oznanila evangelija Jezusa Kristusa prek preventivnega sistema, ki ustvarja odnose, dru- žinsko ozračje, kjer se vzgaja in kjer se vera prenaša na način pronicanja (osmóze1). - Potrebno je upoštevati več-kulturna in več-religiozna okolja, v katerih med velikimi verstvi sveta, zlasti v Aziji in Afriki, kot manjšinske Cerkve deluje 40 salezijanskih inšpektorij. - Ni dovolj ponavljati, kar je don Bosko storil v devet-najstem stoletju. Učimo se lahko iz izkušnje salezi-1 »Pronicanje topila in raztopljenih snovi skozi polprepustno mem-brano« (Sl. pravopis). 4 jancev, ki danes živijo preventivni sistem v deželah z ne-krščansko večino. Gotovo hranijo bogate življenjske izkušnje in so znali prevesti don Boskovo misel v več- -religiozni in več-kulturni kontekst, česar si naš oče niti predstavljati ni mogel. Dobri kristjani in pošteni državljani v okoljih z ne- -krščansko in post-krščansko večino. Zastavimo si nekaj jasnih vprašanj: - Kako v praksi uresničevati don Boskov vzgojni dvočlenik med nekrščanskimi mladimi in laiškimi sodelavci? - Kako ohranjati ravnotežje z odpiranjem ne-kristjanom in prvim oznanilom evangelija? - Kako konkretno prevesti ‚dober kristjan‘ za večino ne- -krščanskih laiških sodelavcev? - Kako vzgajati mladino in laike za tri stebre duhovnosti don Boskovega preventivnega sistema: razum – vera – ljubeznivost? - Kako postaviti v prakso steber ‚vere‘ v več-religioznih okoljih, kjer smo? - Kako v vsakdanje življenje prenesti don Boskov ‚dobri kristjani‘ v poslanstvu, ki si ga delimo s toliko ne-kristjani? - Ali vrhovni predstojnik verjame, da je lahko don Boskov preventivni sistem v polnosti prenesen v prakso in uresničevan tudi s strani laiških sodelavcev, pripadnikov drugih ver? - Kako vključevati ne-kristjane v vzgojno-pastoralno skupnost (VPS)? - Kaj porečejo sami ne-kristjani, ki so vpeti v salezijansko vzgojno poslanstvo? - Kateri so najbolj privlačni izrazi uresničevanja don Boskovega preventivnega sistema? Domnevam, da se bodo z razvojem teme vezila pokazali uvidi, ki na tak ali drugačen način odgovarjajo na ta seveda legitimna vprašanja, ki so mi bila zastavljena. 5 1. DOBRI KRISTJANI IN POŠTENI DRŽAVLJANI – pri don Bosku2 Marsikdo se bo vprašal, ali je ta vzgojni dvočlenik uporabljal in predlagal don Bosko sam. Ta vidik z akademsko doslednostjo prouči g. Braido. Prav on nam je dal spoznati, da je don Bosko vedno sledil tej smeri oz. vzgojni pobudi, jo izoblikoval s temi istimi besedami ali jo parafraziral s spre-minjanjem odtenkov glede na svoje sogovornike. Vendar pa lahko vidimo, da je tema odnosa med vzgojo mladine in dobrim družbe, poleg večnega zveličanja, bila pri njem stalnica. Ta dvočlenik se je skozi leta pojavljal v naslednjih besednih izrazitvah: - Napraviti jih za poštene državljane in dobre kristjane (1857) - Postati dobri kristjani in pošteni obrtniki (1857) - Da bi lahko vsi postali dobri državljani in dobri kristjani (1862) - Napraviti vse za dobre kristjane in poštene državljane (1872) - Vzgajati mladino v krščanski časti in dolžnostih dobrega državljana (1873) - Postajali so dobri kristjani in pošteni državljani (1875) - Narediti kaj malega dobrega, kar lahko, zapuščenim fantom, tako da si z vsemi močmi prizadevam, da bi na področju vere postali dobri kristjani, na področju civilne družbe pa pošteni državljani (1876) 2 Komentar, ki ga razvijam in ki se sklicuje na dvočlenik ‚Dobri kristjani in pošteni državljani‘, salezijanski zato, ker je po don Boskovem srcu, je obsežno proučeval in poglabljal Peter Braido, Dobri kristjani in pošteni državljani, RSS, vol. 24, 1994 (str. 36–42). 6 - Pripraviti dobre kristjane za Cerkev, za civilno družbo pa poštene državljane (1877) V mnogih svojih spisih, zlasti v pismih, je don Bosko zapustil vzgojno-pastoralni dvočlenik dobro opredeljen, zlasti s temi izrazi (še vedno po Braidu kot znanstveno-zgo-dovinskem viru): - Napraviti dobre državljane in dobre kristjane je cilj, ki si ga zastavljamo - Napraviti iz njih dobre kristjane in poštene državljane - So (…) koristni državljani in dobri kristjani - Postanejo dobri kristjani, pošteni državljani - Ob vstopu v ta Oratorij se mora fant prepričati, da je to verski prostor, kjer želimo iz njih napraviti dobre kristjane in poštene državljane - Da bi jih civilni družbi podarili nazaj kot dobre kristjane in dobre državljane - Vzgojeni v krščanskih in družbenih krepostih (…), napraviti iz njih dobre kristjane in poštene državljane - Gre za to, da postanejo pošteni državljani in dobri kristjani - Živeti vedno kot dobri kristjani in preudarni državljani - Upanje, da postanejo dobri kristjani, pošteni in koristni državljani - Zelo mi je všeč, ko vem, da vi (…) živite kot dobri kristjani in spoštovani državljani - Kjer koli ste, se vedno pokažite kot dobri kristjani in poš- teni možje - Namen naših zavodov je oblikovati dobre kristjane in poštene državljane - Da bi jih družbi podarili nazaj kot dobre kristjane, kot poštene državljane - Izidejo dobri kristjani in dobri državljani - Dober kristjan in pošten državljan - Naučiti se živeti kot dobri kristjani in modri državljani 7 - Poučeni, kako živeti kot dobri kristjani in modri državljani - Postanejo dobri kristjani, modri državljani - Napraviti jih za dobre kristjane in koristne državljane - Še naprej bodite dobri kristjani in modri državljani - Dati civilni družbi koristne člane, Cerkvi krepostne katoličane, nebesom srečne prebivalce - Bodo pokazali svetu, kako je mogoče (…) biti kristjani in hkrati pošteni in delavni državljani - Izobraziti jih, jih vzgojiti in jih tako napraviti za dobre kristjane in poštene državljane - Koliko dobrih sinov, dobrih in poštenih krščanskih očetov, koliko več poštenih državljanov bi lahko dali družinam, Cerkvi, družbi - Postati dobri kristjani in pošteni državljani - Vrniti jih družini, družbi, Cerkvi kot dobre sinove, modre državljane in vzorne kristjane Opazimo lahko, kot da bi šlo za glasbeno partituro; me-lodija je vedno ista, pojavljajo se variacije. To nedvoumno prikaže Braido v študiji, ki nam je omogočila spoznati, da don Bosko ni teoretik, ampak je mož dejanja. A je človek akcije, ki ‚premišlja‘ o pomenu svojih pastoralnih pobud. A kljub temu, medtem ko uporabljeno izrazje ne preseneča in se upovedeni pojmi izkažejo za preproste in ponavljajoče, iz tega jasno izhaja, da se njegovo delovanje razteza vzdolž jasno določene smeri in teoretičnega védenja tako na ravni poznanja položaja in problemov kot na ravni izpeljanih ope-rativnih rešitev. Dva vidika še posebej izstopata v njemu dra-gi in ponavljani izjavi: »Dober kristjan in pošten državljan.« 1.1 DOBRI KRISTJANI: Živeti v veri v Gospoda in z duhovnim voditeljem Če se povrnemo k našim začetkom, ko je don Bosko ob koncu decembra dal vsakemu od svojih fantov s svojim osebnim sporočilom vezilo za novo leto, in k prvim salezi-8 jancem, lahko razberemo, kako je bilo ‹živeti po veri› nekaj najdragocenejšega in najbolj naravnega, kar je Oratorij lahko dajal tistim, ki so tam živeli, tako fantom kot njihovim vzgojiteljem. To je bilo ogledalo stvarnosti življenja, kjer so prvi salezijanci, matere v oratoriju, laiki, ki so pomagali, in mladi oblikovali pravo družino v skupni hiši. Presunljivo je število svetih in blaženih, ki so za časa don Boskovega življenja živeli v tistem ubožnem okolju. To je bila vzajemna šola za svetost, skupna rast v veri. Če na primer drži, da je don Bosko Dominiku Saviu pomagal rasti v ljubezni do Boga, ni nič manjši Dominikov vpliv in njegovih tovarišev na don Boska, na ‚trajno formacijo‘ kot Bož- jega moža. »Vera se utrjuje s podarjanjem.«3 Iz vzajemnega daru zavzeto živete vere se je porodila šola svetosti, ki še danes bogati duhovno pot salezijanske družine po vsem svetu. Skladje med vero in življenjem je v sami srčiki don Boskove karizme, na čigar obrazu in zgodovini zremo »pre-lepo skladje narave in milosti. Kot človek v vsej globini, bogat s krepostmi svojih rojakov, je bil odprt za zemeljske resničnosti; kot globoko Božji človek, poln darov Svetega Duha, je živel, ‚kakor bi gledal Nevidnega‘«.4 ‚Živeti po veri‘ je danes najbolj dragocen dar, ki si ga lahko izmenjamo ne oziraje se na življenjski stan, starost, poklic in celo na vero. V ekleziologiji občestvenosti, ki bogati in preoblikuje pot Cerkve in ki jo tako odločno uveljavlja v praksi in zanjo spodbuja papež Frančišek, se istovetnost vsake skupine ali osebe uresničuje in razodeva v postajanju dar za druge, kot tudi v sprejemanju daru tistega, ki je poklican k temu, da je Gospodov učenec v katerem koli stanu ali poklicu. Mar za nas posvečene v salezijanski družini ‚živeti po veri‘ ni morda središče in srce tega, k čemur smo pozvani biti in podarjati, utelešeno v specifičnosti vsakega posameznega poklica in vsake osebe? 3 Redemptoris Missio, 3. 4 K SDB 21 9 Mar nismo mi posvečeni podoba »skladja narave in milosti«, rodovitnega srečanja med klicem in Božjo ljubeznijo ter vsakdanjim velikodušnim svobodnim odgovarjanjem, tako da je nemogoče računati na kakšen drug ‚zaklad na njivi‘, če naj ima življenje smisel oz. polni pomen tako, da postane luč in sol, zmožno dajati okus in razsvetljevati življenje tistih, ki živijo z nami? Sinoda o mladih je jasno pokazala na to, da nove generacije želijo najti v tistih, ki so svoje življenje docela posvetili Gospodu, »izžarevajoče in dosledne pričevalce«.5 Isto moramo reči za laike, starše, mlade: če je vera dar, je dar tudi življenje po veri. Ni rezultat velikih osebnih sposobnosti in železne volje. Kakršen koli naš prispevek, ki je del dialoga med milostjo in svobodo, ni nikdar zunaj prehitevajoče Božje ljubezni, zunaj diskretne a učinko-vite navzočnosti Svetega Duha v posamezniku, skupnosti, salezijanski družini, Cerkvi, svetu, zgodovini, v celotnem stvarstvu. Duh je ustvarjajoča moč in je sila, ki vodi k iz-polnitvi, ki iz gorčičnega zrna Božjega kraljestva prebudi veliko drevo. 1.2 DOBRI KRISTJANI: Živeti v poslušanju Boga, ki nam govori »Ni večjega daru, ki ga lahko podariš drugemu človeku, kot tvoja popolna pozornost.« To je bila ugotovitev, do katere se je dokopal moder misijonar po dolgih letih delovanja v neurejenem obrobju velikega mesta. Na toliko načinov skušamo ponovno odkrivati zmo- žnost poslušanja, temeljne umetnosti tudi za osebno spre-mljanje. Naučiti se poslušati je bila močna spodbuda, ki jo je sinoda o mladih dala celotni Cerkvi. Ena vrsta poslušanja pa ima še globlje korenine in od 5 Škofovska sinoda, I Giovani, la fede e il discernimento vocazionale. Instrumentum Laboris, 175. 10 nje je v veliki meri odvisna živost poslušanja med nami. Poslušanje ima korenine, ki se vzpenjajo kvišku. Je abeceda slehernega poklica, ki je vedno srečanje klica in odgovora, ki se obnavlja z vsakim novim prebujanjem. Poslušanje Boga je skrivnost, ki je ni mogoče zadržati v kaki spretnosti ali posebnem trenutku. Uresničuje se ‚po delovanju Svetega Duha‘ in navadno se ne kaže po nena-dnih skokih ampak po postopnem zorenju z dolgotrajnimi romanji, kot v tolikerih, o katerih nam govori Sveto pismo in ki ga lahko razberemo iz življenja naših svetnikov. Obstaja pa dovzetnost za poslušanje Boga, toliko bolj dragocena, kolikor je težja v večini družbenih kontekstov, v katerih živimo, zaznamovani z nenehnimi medijskimi dražljaji in vedno bolj silovitimi ritmi dejavnosti. Ta dovzetnost je v tem, da se ‚razpoložimo za tišino‘. Tišina je slovnica, po kateri se upovedi govorica med nami in Bogom. Sveto pismo je tista beseda, ki se med vsemi drugimi vedno razlikuje, in je beseda, po kateri nam on govori. Ta beseda se ne vsiljuje, ampak je vedno v odvisno-sti od našega poslušanja, od naravnanosti srca in od njegove domačnosti z Božjo tišino. Ob poslušanju te besede se čustva in misli začenjajo oblikovati po tem, kar evangelij vsak dan razkriva. Poslušanje Boga po ljudeh, ki so ob nas, in po dogodkih, ki jih doživljamo, postaja bolj pozorno in bolj prodiramo v globino. Na tej poti raste skladje med tem, o čemer se posluša in o čemer se oznanja, ter tistim, kar se živi. Poslušanje Boga terja vsakdanjo vajo, kot to počne umetnik ali športnik v veščini, ki jo pili. 1.3 DOBRI KRISTJANI s potrebo po evangelizaciji in dajanju prvega oznanila in katehezi »Ta družba je bila v svojem začetku preprost verouk.«6 6 BiS 9, 53. 11 »Ni napravil koraka, ni izrekel besede, ni se lotil ničesar, kar bi ne imelo za cilj rešitev mladine ... Zares mu ni bilo nič drugega pri srcu kakor duše.«7 To pričevanje človeka, ki je bolje kot kdor koli drug poznal don Boska in ki je ‚z njim vse delil‘, nam skorajda otipno daje spoznati pastoralno ljubezen našega očeta. Pred izzivi krute revščine se ni nikdar povlekel nazaj, začenši v turinskih zaporih, kamor ga je uvedel don Cafasso, da se je ‚učil, kako biti duhovnik‘. Hkrati se ni nikdar odrekel predlaganju višjih ciljev vsem v duhovni rasti, tako Magoneju kot Saviu, s prilagajanjem glede na zmožnosti posameznika. Z današnjo govorico bi rekli: »V posnemanju Božje potrpežljivosti se srečujemo z mladimi na stopnji njihove svobode.«8 Preseneča sodobnost tega pastoralnega pristopa, ki zna stopati ob strani vsakega mladega človeka, tudi še tako preizkušanega (pomislimo na navzočnosti salezijanske dru- žine v begunskih ali migrantskih taboriščih) in prav tam poiskati dobro zemljo za seme evangelija, brez prozelitiz- ma in strašenja, saj se vera in življenje nikdar nista ‚ločila‘ tam, kjer je človek ostal zvest karizmi, ki jo je Duh podaril Cerkvi po svetnikih naše družine. Papež Frančišek nas spominja, da se ne smemo nikdar odpovedati prvemu oznanilu ali ga prestaviti v pričakova-nju primernejših okoliščin ali boljših časov. Pravi: »V apostolski spodbudi Veselje evangelija – Evangelii gaudium sem zelo vztrajal pri tem in menim, da je spet primerno spomniti na to. Saj bi bila po eni strani velika zmota misliti, da se v mladinski pastorali „opušča kerigma zaradi domnevno bolj ‚trdne‘ vzgoje. Nič ni bolj trdno, globoko, gotovo, ‚gosto‘, modro kakor oznanilo kerigme in vsa kr- ščanska vzgoja je predvsem poglobitev kerigme, ki vse bolj in vedno bolj postaja meso.“ Zato mora mladinska pastorala vedno vsebovati trenutke, ki pomagajo obnoviti in poglobiti osebno izkušnjo Božje ljubezni in živega Jezusa 7 K SDB 21, navedek Mihaela Rua, L 24. 8. 1894. 8 K SDB 38. 12 Kristusa. To bodo omogočila različna sredstva: pričevanja, pesmi, trenutki adoracije, prostorje za duhovno premišlje-vanje s Svetim pismom in celo z različnimi spodbudami po družbenih omrežjih. Nikoli pa se ne sme ta radostna izkuš- nja srečanja z Gospodom nadomestiti s kakršnimkoli načinom ‚indoktrinacije‘.«9 Ali res verjamemo, kako pomembno je prvo oznanilo? Poglejmo celostno na svet mladosti: hitre spremembe, ki se dogajajo z digitalno hitrostjo, ustvarjajo strahovito razno-ličnost kultur, soočanja z življenjem v njegovi celovitosti, s prepadom med generacijami, ki je verjetno globlji glede na prejšnja obdobja. Mar ni to za tistega, ki je rojen po letu 2000, svet, ki ga je treba ponovno evangelizirati? Generacije družbenih omrežij, že veliko dalje od mladih, rojenih v času interneta, pričakujejo koga, ki bi jim mogel prvikrat prinesti luč in moč evangelija, v njihovi govorici in se naravnal na njihovo frekvenco. »Koga naj pošljem? Kdo bo šel za nas?« (Iz 6,8). Te sta-rodavne Izaijeve besede ne bi mogle biti bolj sodobne, če si jih zamislimo na ustnicah cele cerkvene skupnosti, ki se ob-rača k nam, salezijanski družini, kot k tistim, ki so po svoji karizmi, po daru Svetega Duha, rojeni za to, da so izvedenci za srečanje z mladino, pripravljeni biti z njimi takšnimi, kot so in kjer so, tudi v različnosti vere. Povleči se iz tega misi-jonarskega izziva je enako kot stopiti iz salezijanske druži-ne, iz duha, ki nam ga je prenesel don Bosko. Bodimo pozorni, da prvega oznanila ne skrčimo na kaj minimalnega, omejevalnega, na kaj tako ‚neškodljivega‘, da za seboj skorajda ne pusti sledov. Don Bosko je pogosto spomnil na to, da se je vse začelo s »preprostim veroukom«. Njegova zgodba, tako neločljiva od mladih, s katerimi je živel, nadvse jasno pokaže, da preprosto nikakor ne pomeni površno. Ko pridejo do »osebne izkušnje ljubezni Boga in Jezusa Kristusa živega«, mladi sami pogosto postanejo misijonar-9 Frančišek, Christus vivit, 214. 13 ji in evangelizatorji tistih, ki jih spremljajo, kajti prosijo za pričevanje in udeleženosti življenja pristne in globoke vere. V tem je don Boskov genij: ostaja dostopen vsem in se skupaj s svojimi mladimi ne boji pokazati naravnost na svetost. Nič manj kot to! Na tej poti se odpira lepo in zahtevno polje: iz ‚kateheze‘ napraviti ne le vrsto srečanj z otroki in odraščajočimi, da lahko prejmejo prvo obhajilo in birmo; iz ‚teologije‘ napraviti ne le vrsto izpitov, ki jih je treba opraviti, če kdo hoče prejeti sveti red. Kateheza je rasti v razumevanju življenja, ki ga osvetljuje vera; teologija je vstopanje z razumom in srcem v lepoto skrivnosti Boga, kakor se je razodel v Jezusu Kristusu. Če se kot salezijanska družina damo očarati tej ‚prijazni luči‘ vse do tam, da se vanjo zaljubimo, in ponovno začnemo hraniti srce in možgane s temi zakladi, se bo tudi naš način, kako biti vzgojitelji-pastirji, razsvetlil. Še več: s takšnim srcem bomo uvideli, kako biti in kako biti med mladimi in družinami, ki so druge vere ali ki se opredelju-jejo kot agnostiki ali ateisti. Drža bo izražala pravo sodelovanje in preprosto pričevanje v tankočutnem spoštovanju različnih ver. Kakor na začetku oratorija v Valdoccu se lahko rast v veri zgodi le skupaj: bolj zavzeto je duhovno popotovanje spremljevalca, bolj bo takšno tudi popotovanje mladih in ljudi, ki bodo skušali slediti stopinjam, ‚ bolj po pronicanju (osmózi) kot pa po logičnih procesih‘. Ob svojem času bo ljudstvo spodbujalo svojega pastirja k večji rasti in pribli- ževanju izviru, da se bo lahko odzval na žejo tistih, ki ga prosijo, nemalokrat brez besed, naj jim pomaga srečati se z Gospodom. 1.4 DOBRI KRISTJANI, ki živijo pravo salezijansko duhovnost O binkoštih je Sveti Duh začel čas Cerkve in poslanstva. Prav zaradi Duha gresta duhovnost in poslanstvo z roko v 14 roki. Ni mogoče ločiti poslanstva od duhovnosti kot tudi ne duhovnosti od poslanstva. In zato, kadar ni mogoče povezano živeti duhovnosti in poslanstva, na naša vrata zelo verjetno potrka utrujenost in zmedenost ali zadovoljnost s tem, da druge ‹zabavamo› s svojo dejavnostjo, ne da bi nam uspelo ‚dotakniti se‘ v globini življenja vsakogar. Povrniti se k prvi ljubezni Danes mnogi sociologi govorijo o družbi utrujenosti. Papež Frančišek pravi, da tudi pastoralni delavci lahko živimo utrujeni. Zakaj se tako utrujamo? Kdo bi rekel, da je naš urnik poln obveznosti … vendar »težava ni vedno pretira-na dejavnost, ampak so predvsem dejavnosti, ki jih slabo izpolnjujemo, brez ustreznih nagibov, brez duhovnosti, ki prežema dejavnost in jo napravlja zaželeno«.10 Razloga za toliko utrujenosti vsekakor ne gre iskati po koledarju, ampak v nas samih, v pomanjkanju motivacije in v razdvoje-nosti, s katero živimo poslanstvo in duhovnost. Za zdravljenje te utrujenosti moramo razumeti vzro-ke. Vrnitev k prvi ljubezni daje novo življenje. Spomnimo, kako je tudi don Bosko v zadnjih letih svojega življenja opa-zil, kako se je v valdoškem Oratoriju izgubila prva ljubezen. Zato je iz Rima pisal v Oratorij pismo mladim in salezijan-cem, v katerem je soočil življenje in veselje prvih let s krizo, v kateri se je znašel Oratorij. V Oratoriju se je izgubilo veselje, življenje, zaupanje. Skratka, treba se je vrniti k prvi ljubezni. a) Duhovnost Resda je danes beseda duhovnost v modi, a je tudi res, da je ta beseda zelo dvoumna. V zelo različnih krajih in okoljih opažamo razcvet želje po duhovnosti, čeprav mnogi predlogi duhovnosti, ki so danes v modi, z Jezusom in 10 Frančišek, Evangelii gaudium, 82. 15 njegovim evangelijem nimajo prav nič skupnega. Kljub tej dvoumnosti moramo priznati, da je želja po duhovnosti lahko za tiste, ki iščejo, vstopna vrata h krščanskemu življenju. »V nekaterih mladih prepoznamo željo po Bogu, čeprav ta Bog nima vseh obrisov razodetega Boga. V drugih lahko zaslutimo sanje po bratstvu, kar ni malo. V mnogih je resnična želja po razvijanju sposobnosti, ki so v njih, da bi svetu ponudili kaj dobrega. V nekaterih vidimo posebno umetniško občutljivost ali iskanje harmonije z naravo. V drugih spet je morda velika potreba po komuni-kaciji. V mnogih mladih odkrivamo globoko željo po drugačnem življenju. Gre za prave izhodiščne točke, notranje sile, ki odprtih vrat čakajo na besedo spodbude, luči in po-guma.«11 Ta drža odprtosti nas vodi k vpraševanju, kaj kot salezijanska družina počnemo v prid tem mladim in odraslim ‚iskalcem‘. To, kar lahko ponudimo, je nekaj luči in opo-gumljanja. Ta zaskrbljenost je neodložljiva zlasti v tistih okoljih, kjer so verska znamenja izgubila zgovornost in moč, čeprav je takšen družbeni kontekst danes že skorajda povsod. Znati stopiti v stik s tistimi, ki so na poti iskanja, pomeni odpreti mostove odnosov. Morda k temu vabi sveti oče, ko pravi: »Jasnovidnost tistega, ki je bil poklican biti oče, pastir ali voditelj mladih, je v tem, da najde majhen plamenček, ki še gori, trst, ki se zdi, da je nalomljen (prim. Iz 42,3), ki pa se vendar še ni zlomil. To je sposobnost najti poti tam, kjer drugi vidijo samo zidove, to je spretnost prepoznavanja možnosti tam, kjer drugi vidijo samo nevarnosti. Tak je pogled Boga Očeta, ki je sposoben ceniti in hraniti dobro posejana semena v srcih mladih. Srce vsakega mladega moramo zato pojmovati kot ‚sveto zemljo‘, ki nosi semena Božjega življenja, pred katerim si moramo ‚sezuti čevlje z nog‘, če se hočemo približati in se poglobiti v 11 Frančišek, Christus vivit, 84. 16 Skrivnost.«12 V tem pogledu dobro opazimo slog in način, s kakršnim se je naš ljubljeni oče don Bosko približeval mladim in jih spremljal. b) Krščanska duhovnost Na prostranem polju duhovnosti se mi umeščamo na območje krščanske duhovnosti. Osnovna krščanska duhovnost izhaja iz osrednjega evangeljskega sporočila in ima v sebi tudi odtis najbolj značilnih vrednot slehernega trenut-ka zgodovine znotraj Cerkve. Ne moremo ovreči dejstva, da se krščanstvo vrašča v zgodovino in meri na preoblikovanje konkretnega človeka v njegovih kulturnih okoliščinah. Zato mora krščanska duhovnost odgovarjati na potrebe časa in se izražati v kategorijah tega časa. Ni dvoma, da so te vrednote, ki se porajajo iz evangelija v vseh okoliščinah, v vseh kulturah in v vseh časih, nadvse dragoceni mostovi komunikacije, dialoga in srečevanja z drugimi religijami. Odločilno v duhovnem življenju je odkriti skrivnost Boga v svetu in svojem življenju, saj »Bog deluje v zgodovini sveta, v dogodkih življenja, v osebah, s katerimi se srečujem in mi spregovorijo«.13 V tem je utemeljeno razločevanje. Kajti Bog ni v brezdelju, ampak je dejaven, poslanstvo Cerkve pa je pomagati slehernemu človeku, da bi srečal Gospoda, ki je že Navzočnost in deluje v njegovem življenju in srcu. Po razumevanju poslanstva na ta način ima mladinska pastorala za cilj pomagati mladim srečati se s skrivnostjo Boga, ki deluje v zgodovini, v njihovem življenju in v njihovem srcu. Don Bosko je vedno znal dogodke življenja prebrati s stališča Boga. Za življenje po Božji perspektivi je potrebno življenjsko središče, ki zedinja osebo, upoštevaje, da je duhovna osebnost zanesljiva, zedinjena in dobro ustrojena 12 Prav tam, 67. 13 Frančišek, Angelus 28. oktobra 2019. 17 zaradi delovanja Svetega Duha. V tem smislu se duhovna osebnost zaveda, da je Božji otrok, ima v posesti bistroum-nost vere, ki ji omogoča zaznavati skrivnost Boga ter smisel sveta in zgodovine in živeti svojo vero v skupnosti bratov v službi Božjega kraljestva. Povedano nam pomaga ceniti in razumeti pomen, ki ga papež Frančišek v svojem nauku daje duhovnosti. Z njo se sooča v vseh svojih najpomembnejših dokumentih: - duhovnost učenca misijonarja14 - ekološka duhovnost15 - zakonska in družinska duhovnost16 - svetost kot izvir in cilj duhovnega življenja17 »Upam (pravi papež Frančišek), da boš zmogel samega sebe toliko ceniti in se vzeti tako resno, da si boš prizadeval za svojo duhovno rast.«18 Duhovnost se vsekakor dotika življenja; življenja, ki ga sestavljajo pričakovanja, izkušnje, odnosi, načrti in odločitve. Biti moramo usposobljeni ani-mirati našo mladino, da si bo upala tvegati sanjati in se od-ločati, živeti na polno in preizkušati; okušati prijateljstvo z Jezusom; rasti in zoreti; živeti bratstvo; prizadevati si; biti pogumni misijonarji. c) Salezijanska duhovnost O salezijanski duhovnosti govorimo kot o karizmatič- nem izrazu v vodovju ‚velikanske reke‘ krščanske duhovnosti. Samostalnik je krščanska duhovnost, pridevnik pa je konkreten karizmatični slog. 14 Prim. Frančišek, EG, 239–288. 15 Prim. Frančišek, LS, 181–213. 16 Prim. Frančišek, AL, 278–289. 17 Prim. Frančišek, GE, skoraj celoten dokument. 18 Frančišek, Christus vivit, 159. 18 Salezijanske duhovnosti se ne da razumeti zunaj don Boskove duhovne izkušnje. Naš oče je bil duhovnik, ki se je posvečal vzgoji in evangelizaciji mladine, v blagor mladine je ustanovil različna apostolska gibanja, bil je oče karizmatične družine z jasno in čvrsto apostolsko duhovnostjo. Zato ima salezijanska duhovnost svoje korenine v duhovni izkušnji, ki so jo živeli don Bosko, prvi salezijanci in prve salezijanke, laiški sodelavci in mladi iz oratorija. V tem duhovnem izročilu zaznamo: poseben način dojemanja krščanskega življenja; vzgojno, pastoralno in socialno dejavnost; pedagoško in duhovno ponudbo, ki jo imenujemo preventivni sistem. Naša duhovnost izraža nekatere posebnosti, ki so zanjo zelo značilne: to je duhovnost vsakdanjika, velikonočna duhovnost veselja in optimizma, duhovnost prijateljstva in osebnega odnosa z Jezusom, duhovnost cer-kvenega občestva, marijanska duhovnost, duhovnost odgovornega služenja, ki tako kot don Bosko vedno predlaga za cilj biti »dobri kristjani in pošteni državljani«. Prizadevamo si pospeševati dostojanstvo sleherne osebe in njene pravice; vaditi se živeti velikodušno v družini in pospeševati solidarnost zlasti z najbolj revnimi; opravljati svoje delo pošte-no in usposobljeno; pospeševati pravičnost, mir in skupno dobro v politiki; varovati stvarstvo in omogočati dostop do kulture. Vse to je del naše duhovnost, našega načina, kako smo salezijanska družina, in je evangeljsko sporočilo po don Boskovi karizmi v različnih krajih sveta. 1.5 DOBRI KRISTJANI v soočenju z izzivom ne-krščanskih, post-verujočih in post-krščanskih okolij V svetu, v katerem živimo, ne srečujemo le verne mladine, ampak tudi mlade, ki se od vere oddaljujejo, mlade, ki izpovedujejo druge vere, in takšne, ki ne pripadajo nobeni. Ta raznovrstnost razmer nam kliče v spomin misijonar-19 sko poslanstvo, podeljeno o binkoštih. Kam nas Jezus po- šilja? Ni mej in ni omejitev: pošilja nas k vsem, saj za evangelij ni omejitev in ne mej. Gospod nas pošilja k vsem in salezijansko poslanstvo nas vodi k vsem. »‘Ne bojte se iti in nositi Kristusa v kakršno koli okolje, do bivanjskih obrobij, tudi tistim, ki se zdijo najbolj oddaljeni, najbolj ravnodušni. Gospod išče vse, želi, da bi vsi čutili toplino njegovega usmiljenja in ljubezni.‘ In nas vabi, naj pristopimo brez strahu z misijonarskim oznanilom tam, kjer se bomo znašli in s komer bomo v soseski, pri študiju, pri športu, pri druženju s prijatelji, pri prostovoljstvu ali na delu, vedno je dobro in primerno širiti veselje evangelija.«19 Zato pa je poslanstvo toliko dražilno, kolikor je zahtevno. Kako naj se na pastoralni ravni približamo tudi mladim, ki se od vere oddaljujejo, in tistim, ki pripadajo drugim veram, ali nobeni? Govorimo o ne-krščanskem in post-kr- ščanskem okolju. Nekaj grozečih nevarnosti Tako v krščanskih kot ne-krščanskih in post-krščanskih okoliščinah se moramo izogibati tako fundamentalizmu kot relativizmu, kot tudi ekskluzivizmu in sinkretizmu. Fundamentalizem, ki verjame, da ima v žepu vso resnico, se zapira dialogu, hoče prevladovati in je nepopustljiv v svojem prepričanju, kar uveljavlja na nazadnjaški in nestrpen način. Relativizem pa izhaja iz prepričanja, da ni spoznavne ali absolutne normativne gotovosti in resnice. Postmoderno kulturno okolje ima v relativizmu svoj narav-ni habitat in vsako uveljavljane resnice doživlja kot nezno-sen napad. Tako v pastoralni pobudi ne pomaga ne prvi ne drugi; niti fundamentalizem niti relativizem. Predhodni delovni dokument ( Instrumentum laboris) zadnje sinode o mladih začrtava zelo zgovorno progo. »Ne gre za odpoved najdragocenejši posebnosti krščanstva 19 Prav tam, 177. 20 z namenom ukrojiti se po meri sveta, tudi mladi tega ne zahtevajo, treba pa je najti način, kako priobčiti krščansko oznanilo v spremenjenih kulturnih okoliščinah. V skladu z bibličnim izročilom se je dobro spomniti na to, da ima resnica temelj v odnosu: človeško bitje odkrije resnico takrat, ko jo doživlja s strani Boga, ki je edini zares vreden zaupanja.«20 Instrumentom laboris predlaga stopiti na pot odnosa in pospeševati pastoralo odnosa. Kot da nam nakazuje, da so vhodna vrata v skrbi za odnose. Dobro se zavedamo, da je bil don Boskov preventivni sistem vedno praktična vaja v tem načelu odnosa. Drugi dve nevarnosti sta ekskluzivizem in sinkretizem. Prvi, ekskluzivizem, kaže dva obraza. Eden nakazuje na to, da je ponudba namenjena zgolj neki eliti, mladim in odraslim, ki so najbolj pripravljeni. Drugi obraz pa kaže na cenzuro kakršne koli pastoralne pobude z izgovarjanjem na spoštovanje človekove občutljivosti. Skratka, takšna pastoralna pobuda bi bila le za nekaj izbranih ali takšne pobude sploh ne bi bilo. Nobeden od teh procesov ni dober. Če naša pastoralna pobuda ne meri na najbolj oddaljene, s tem kažemo na svoje pičlo zaupanje v evangeljski načrt in morda na to, kako je naša pastoralna pobuda elitna. Če se odločimo za cenzuro, pokažemo zelo majhno zaupanje v evangelizacijo. Cenzura je najboljša pot, da se pastoralno ne bomo ukvarjali z nikomer. Druga plat medalje je sinkretizem. Sinkretistična pastoralna pobuda ponuja mešanico raznih pobud, vzetih na posodo iz najrazličnejših pogledov na svet. Sinkretistična pobuda vedno išče noviteto, ne da bi uveljavila merilo razločevanja. Iz povedanega se poraja vprašanje, ali so kake pobude sploh mogoče? Da, so: 20 Škofovska sinoda, I giovani, la fede e il discernimento vocazionale, n.d., 55. 21 - V skrbi za semena Besede Prva pobuda je skušati poskrbeti za semena Besede. Drugi vatikanski koncil je spodbujal to doktrino, ki se naslanja na izročilo dolgih stoletij, že izoblikovano v 2. stoletju po cerkvenem očetu sv. Justinu. Z navajanjem tega nauka je koncil hotel prepoznati različne stopnje resnice, ki je v različnih verskih in kulturnih tradicijah. V teh semenih je Beseda že navzoča, čeprav morda zgolj v klici, in smer, v katero gredo, je Beseda. To nam je v veliko pomoč pri našem pastoralnem predlogu v nekr- ščanskih ali post-krščanskih okoljih, ki vprašujejo po mož- nostih za medsebojno razumevanje in sodelovanje. ‚Točke srečevanja‘ opazimo v vidikih, kot je vrednost človeškega in človeško dostojanstvo, iskanje miru, usvajanje kreposti, kot je razumevanje in spoštovanje drugega, tujca, drugačnega; skrb za stvarstvo, ekologija … Vsi ti razlogi so tudi zelo aktualni in na svetovni ravni družbeno senzibilni in to nam jasno nakazuje, da lahko začnemo s tem, kar je preprosto. - Dialog Druga pastoralna pobuda v nekrščanskih in post-kr- ščanskih okoljih mora biti dialog, s čimer se vračamo k na- šemu razmisleku na temo odnosov. Poudarjam pomen dialoga, ki mora obvladati še druge veščine, kot je znati poslušati, govoriti na razumljiv način, znati predlagati povezovanje. Dialog ni samo v deljenju mnenj. Ko smo v dialogu, se moramo truditi razumeti iz-kušnjo, ki jo sogovornik živi, in misel, ki jo ima. Zato je treba gojiti ozračje spoštovanja pred neutajljivimi razlikami, kakor tudi priznati, da dialog terja ponižnost za priznanje lastnih mej in za vrednotenje svojega bogastva. Pastoralni dialog, o katerem govorimo, je zlasti pogovor o človeškem življenju, v odpiranju mladim z udeležbo z njimi pri veselju in naporih, željah in upanju, njihovih verskih 22 vrednotah, zavedajoč se, da gre za uveljavljanje osebnega in skupnostnega srečevanja, ki nas neizmerno bogati: »Tako se učimo sprejemati druge v njihovi različnosti, v drugač- nem mišljenju in drugačnem načinu izražanja. Na ta način moremo skupno prevzeti obveznost, da bi služili pravič- nosti in miru, kar mora postati temeljno merilo za vsako izmenjavo.«21 - Vrednost pričevanja Še eden nič manj pomemben pogled pa je pričevanje. Vrednost pričevanja, utemeljenega na doslednosti, priza-devnosti in prepričljivosti. Mladi so nam pripravljeni od-pustiti mnoge napake, terjajo pa od nas, da smo dosledni, prepričljivi in prizadevni za druge. Oni so priče našega časa. - Oznanilo Papež Frančišek vztrajno spominja na pomembnost oznanjevanja evangelija. »Ne more biti nobene prave evangelizacije brez jasnega oznanjevanja, da je Jezus Gospod, in brez ‚prvenstva oznanjevanja Jezusa Kristusa, kakor koli že poteka evangelizacija.«22 Oznanilo nikdar ne sme biti prozelitizem in v različnih okoliščinah bo imelo različne obrise; na primer, evangeljsko oznanilo ne bo enako v nekr- ščanskih ali post-krščanskih okoliščinah. Takšno oznanilo ima v svojem bistvu tri velike krščanske resnice: da nas Bog ljubi, da nas rešuje Kristus in da Duh daje življenje in nas v življenju spremlja. Kako torej oznanjati? Zlasti zavedajoč se, da je oznanilo predlog, ki ostaja odprt, da bi lahko milost Duha vzbudila vero. Poleg tega mora biti izvedeno v slogu bližine in ‚po-osebljeno‘, čeprav smo v skupnosti oz. skupini, priti mora do vsakogar osebno. Noben vir ali pastoralna strategija tega sloga ne bo mogla nadomestiti. 21 Frančišek, EG, 250. 22 Prav tam, 110. 23 »Gospoda Kristusa posvetite v svojih srcih. Vselej bodite vsakomur pripravljeni odgovoriti, če vas vpraša za razlog upanja, ki je v vas. Vendar pa odgovarjajte s krotkostjo in strahospoštovanjem, iz dobre vesti« (1 Pt 3,15–16a). 1.6 DOBRI KRISTJANI, odcepljeni od sebe Značilnost Gospodovih učencev je poslanstvo. Naj spomnim, da ko papež Frančišek v apostolski spodbudi Evangelii gaudium opiše značilnost duhovnosti učenca misijonarja, misijonarsko poslanstvo postavlja v globino člo-veškega bitja. »Misijon v srcu ljudstva ni del mojega življenja ali okrasek, ki ga lahko odvržem. Poslanstvo ni privesek ali dodatna zadeva življenja. Poslanstvo je nekaj, česar ne morem iztrgati iz svojega bitja, razen če se hočem uničiti. Jaz sem poslanstvo na tej zemlji in zaradi njega sem pri- šel na ta svet.«23 Sveti oče postavlja poslanstvo v središče obstoja. a) Tvoje življenje za druge Srečanje z Bogom me napoti iz sebe k drugim. Nekateri temu pravijo ‚antropologija daru‘, ki ga lahko strnemo v izraz ‚tvoje življenje za druge‘. Zato je človek, ki je pozoren do drugih, zmožen pozornega in sočutnega pogleda namesto ravnodušnosti, ki se še kako razrašča v ljudeh današnjega časa in jih napravlja za neobčutljive pred kriki drugih. Človek, ki je odprt za druge, je zmožen prepoznati prejeti dar in dati svoje talente na razpolago drugim. Posvečanje drugim, zlasti tistim v največji potrebi, tako postaja prak-ticiranje vere in je temelj slehernega krščanskega življenja. »Kadar se srečanje z Bogom imenuje ‹ekstaza›, se tako imenuje zato, ker nas potegne iz nas samih in nas dvigne, očarane nad Božjo ljubeznijo in lepoto. Potegnjeni pa smo 23 Prav tam, 273. 24 lahko iz samih sebe tudi zato, da prepoznamo skrito lepoto v vsakem človeškem bitju, njegovo dostojanstvo, njegovo veličino Božje podobe in veličino Očetovega sina. Sveti Duh nas želi spodbuditi, da gremo iz nas samih, da objame-mo druge z ljubeznijo in iščemo njihovo dobro.«24 b) Od ‚jaz‘ k ‚tukaj sem‘ Takšno razumevanje življenja, odprtega za druge, nas vodi k prehodu od ‚jaz‘ k ‚tukaj sem‘. Kultura ‚jaza‘ zelo dobro razloži svet, v katerem živimo. Ta kultura daje velike možnosti (osebna rast, avtonomija, razvoj osebe), prikriva pa veliko ranljivost (ljudje, ki stojijo od daleč; ki so malo odprti za druge, narcisizem, prezentizem). Biblična antropologija predstavlja verujočega kot človeka, ki je zmožen reči ‚tukaj sem‘. V Svetem pismu beremo, da so bile te besede izrečene v ključnih trenutkih življenja Abrahama, Mojzesa, Samuela, Izaija, Marije iz Nazareta, samega Jezusa, ki je – po besedi pisma Hebrejcem – ob vstopu v ta svet dejal: »Glej, prihajam; v zvitku knjige je pisano o meni, da izpolnim, o Bog, tvojo voljo« (Heb 10,7). Z dajanjem pomena ‚jazu‘ – in ne bi moglo biti drugače – lahko krščansko življenje razumemo kot pot preobraz-be od ‚jaz‘ k ‚tukaj sem‘. S tem korakom se človek odpira k presežni skrivnosti. Ko v veri izgovorimo ‚tukaj sem‘, se v nas že rojeva drža in razpoloženje, ki bivanje odpira Svetemu Duhu, kateri vodi in spremlja naše življenje, da bi tako našli način, kako biti in živeti to, kar nas kot kristjane najbolj opredeljuje. To je bistvo slehernega poklica, s pogledom verujočega v Jezusa Kristusa, in »življenje, ki nam ga Jezus podarja, je zgodba ljubezni, zgodba življenja, ki se želi pomešati z našim življenjem in pognati korenine v zemljo vsakogar«.25 24 Frančišek, Christus vivit, 164. 25 Prav tam, 252. 25 2. POŠTENI DRŽAVLJANI 2.1 Mladi nas pričakujejo v ‚hiši Življenja‘ Najboljša in najbolj sodobna interpretacija našega sale-zijanskega poslanstva je ta, da še naprej zagotavljamo svojo odločenost srečevati mlade tam, kjer so, in v okoliščinah, v kakršnih živijo. Mladi nas pričakujejo in je prav njihovo vsakdanje življenje, njihova sedanjost kraj, kjer jih moramo srečevati. Ne bi bilo človeškega napredka in ne družbenega prizadevanja in tudi ne evangelizacije in poti vere, če ne bi upoštevali izhodiščne točke in kraja, kjer mladi in družine oz. ljudje nasploh so. Zmožnost, ki smo se je naučili pri don Bosku, da jim gremo naproti, nam govori o našem prizadevanju za njihovo življenje, govori o tem, da resno vzamemo njihov polo- žaj, in zlasti govori o globoki želji, da smo z njimi občestvo in da njihovo zadevo napravljamo za svojo. Zaradi tega ne moremo obiti naše karizme, ki iz nas napravlja salezijansko družino, in srečevati mlade tam, kjer so, in si z njimi prav tam prizadevati za izboljšanje in preoblikovanje stvarnosti, ki nam je vedno znova v izziv. Posledično moramo na vsak proces človeškega napredka gledati kot na del in ne kot na cilj sam v sebi, kot na del globljega procesa človeškega napredka, ki vodi osebo, da iz svojega življenja napravlja prostor srečevanja drugih, izmenjave darov za izgradnjo bolj pravične in poštene družbe za vse kot predokus nebeškega kraljestva, ki je v izgrajevanju že na tem svetu, če so v nas načela Jezusove blagovesti. Menim, da ni treba sprejeti mnenja, da je družbeno prizadevanje, delovanje v združenjih, ki pospešujejo dobro mladih in družbe, nezdružljivo z evangeljskim predlogom. V očenašu je izražena ‚politika‘ bratstva in pravičnosti, so-26 lidarnosti, odpuščanja, spoštovanja, enakosti in zaščite najbolj ranljivih. Ne moremo reči, da so različni načini, kako delati dobro, nezdružljivi. Dovolj je, da dobro upošteva osebo v njegovi celoti in vsako osebo, izogibajoč se diskrimi-nacije in partikularizmov. Ko so Jezusu predstavljali te, ki ‚niso bili naši‘, je on odgovarjal s prištevanjem k svojim tistih, ki niso bili izrecno proti. Kdor ni proti nam, je z nami. 2.2 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za državljanstvo in družbeno zavzetost Morda gre za enega klišejev, na katerega se včasih opira-mo, kadar se otepamo nadležnih vprašanj – kot na primer, ko trdimo, da se don Bosko ni vtikal v politiko, in razlaga-mo, da je bila njegova politika ‚politika očenaša‘. A je treba razložiti, o kakšni politiki govorimo. O tem argumentu je vredno razpravljati in odkrivati, da vnašanje napotkov iz očenaša na področje politike ni nič drugega kot potrjevati človeško in evangeljsko prizadevanje za to, kar skrbi ljudi in določa njihovo življenje. Bolj kot za dajanje drugačnega pomena očenašu, ko ga zmanjšujemo na puhel spiritualizem in se za stvari ‚tega sveta‘ ne zmeni-mo, gre za izhajanje iz Boga, ki želi dobro in srečo človeku, vsem svojim sinovom in hčeram. Za naše današnje mlade, navajene na praktične reči, na neposredne rezultate, na takojšnji učinek njihovih dejanj, s težavami, s katerimi se srečujejo na svojih poteh ali v sprejemanju truda v sejanju in dolgega čakanja na sadove, se kaže neodložljiva potreba vzgajati jih za družbeno zavzetost, kar bo za mnoge lahko pot, ki jih pripelje v krščansko življenje. Lahko bi rekli, da ni pristnega krščanskega življenja brez družbene zavzetosti oziroma brez pravičnosti in ljubezni, brez služenja drugim, zlasti najbolj potrebnim in krhkim, tistim ‚brez glasu‘, zapuščenim in zavrženim, tako kot ne 27 obstaja dobri samarijan brez pobitega siromaka ali don Bosko brez ubogih fantov, zapuščenih in v nevarnosti. Po drugi plati pa ne more obstajati pristna politika ali družbena dejavnost brez napredka (promocije) osebe. Družbena zavzetost in politična dejavnost morata biti izraz prednostnega mesta, ki ga ima človek in človeški napredek znotraj družbe. Lahko da se ta dvojnost med potjo svetosti (duhovno življenje) in družbenim prizadevanjem (življenje državljana), kakor jo nekateri zelo poudarjajo, konkretizira, ko so cilji dostojanstvo dela in z njim kristjanova rast, vera iz del, prizadevanje za reveže ter družbena pravičnost kot izkuš- nja, povezana z evangelijem. Družbena razsežnost izkušnji vere ni tuja in prav po družbenem prizadevanju se poglablja presežna razsežnost slehernega človekovega delovanja. Papež Frančišek v doku-mentu Kristus živi prikaže zanimiv uvid v sposobnost, ki jo imajo mladi za družbeno prizadevanje, in prijateljstvu z Jezusom pripiše to prizadevanje za polno življenje. To je pravcata pastoralna pobuda za nas vzgojitelje in evangeliza-torje mladine. »Želim te spodbuditi k tej zavezanosti, ker vem, da ‹tvoje srce, mlado srce, želi zgraditi boljši svet. Spremljam svetov-ne novice in vidim toliko mladih na mnogih koncih sveta, ki so šli na ulice, da bi izrazili željo po pravičnejši in brat-ski civilizaciji. Mladi na ulici. Mladi, ki želijo biti nosilci sprememb. Prosim vas, ne dopustite, da bili drugi nosilci sprememb. Vi ste tisti, ki imate prihodnost. Po vas vstopa prihodnost na svet. Vas prosim, da ste tudi nosilci te spremembe: še naprej premagujte apatijo in ponujajte krščanski odgovor na družbeno in politično vznemirjenost, ki se pojavlja v raznih predelih sveta. Prosim vas, bodite ustvar-jalci prihodnosti, začnite delati za boljši svet. Dragi mladi, prosim, ne glejte življenja z balkona, vstopite vanj. Jezus ni ostal na balkonu, vstopil je; ne ostajajte na balkonu, vstopite v življenje, kakor je storil Jezus.› Predvsem pa, tako ali drugače se bojujte za skupno dobro, bodite služabniki ubo-28 gih, bodite nosilci revolucije usmiljene ljubezni in služenja, sposobni upreti se patologiji individualizma, potrošništva in plitkosti.«26 2.3 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za prizadevanje v politiki »Družba, ki jo je imel v mislih don Bosko, je bila krščanska družba, postavljena na moralne in religiozne temelje. Danes se je pogled na družbo spremenil: živimo v sekular-ni družbi, oblikovani po načelih enakosti, svobode, soudeležbe, salezijanska vzgojna ponudba pa ohranja zmožnost oblikovanja državljana, ki se bo zavedal lastnih družbenih, poklicnih in političnih odgovornosti, ki bo zmožen zavze-mati se za pravičnost in za pospeševanje skupnega dobra s posebno pozornostjo in dovzetnostjo za najbolj krhke in najbolj ranljive skupine. Zato je treba delati za spremembo meril in za pogled na življenje, za spodbujanje kulture drugega, za zmeren slog življenja, za nenehno držo zastonjsko-sti, boja za pravičnost in dostojanstvo slehernega človeške-ga življenja.«27 Dejstvo je, da danes mnogi sodobni družbenopolitični sistemi obvladujejo in si podrejajo državljane bolj, kot moremo in bi hoteli verjeti, in jih pri tem ščitijo ‚pravila igre‘. Naša vzgojna okolja morajo pripravljati mlade, da bodo mogli odgovarjati na podobna vprašanja s političnim ču-tom in odgovorno državljansko udeležbo. Vprašujem se: - Kako lahko pomagamo mladim pridobiti si znanje, sposobnosti, usposobljenost in potrebne drže, da bodo lahko razvili učinkovito, svobodno in dosledno državljanstvo? - Kako smo lahko kot salezijanska družina v našem času salezijansko soodgovorni državljani? 26 Frančišek, Kristus živi, 174. 27 P. Chávez, Atti del Congresso Internazionale sul Sistema Preventivo e Diritti Umani, str. 82. 29 V krhki in razdrobljeni sedanjosti, kjer je politična razsežnost življenja pogosto videna v sožitju s korupcijo in pomanjkanjem etike, kjer je v veljavi tudi medla praksa, ki meri zlasti na individualizem, se moramo ponovno zavzeti za vzgojo naše mladine za ‚pošteno državljanstvo‘ na druž- beno-političnem področju. Med tolikerimi politikami (ekonomsko, socialno, vzgojno, zdravstveno, mednarodno …) lahko kot salezijanska družina izberemo politiko ‚očenaša‘, ‚našega vsakdanjega kruha‘, politiko ‚bosih nog‘, najbolj ubogih, ki so vedno med nami (Mr 14,7), potrebni prave politike pravičnosti in ljubezni. Hočemo in moramo še naprej biti na strani ‚politično nekorektnega‘, saj stopamo na stran tistih, ki nimajo glasu. Monsinjor Romero je dejal: »Politično razsežnost vere se da odkriti in se jo pravilno odkrije po stvarnem delovanju v prid ubogih (…), ko se uteleša v njihovem svetu, jim oznanja veselo vest, daje upanje, spodbuja tok osvoba-janja, brani njihovo stvar in ima delež pri njihovi usodi«.28 Zato kot vzgojitelji, kristjani in kot don Boskova salezijanska družina danes si prizadevamo za politično delovanje, ki je družbeno: z dejanji, ki naj prispevajo k solidarnosti, človeškemu bratstvu, k pravemu srečevanju, ki sprejema in spoštuje drugega, k udejanjanju ‚Božjega kraljestva‘ tukaj in sedaj. Vzgajati naše mlade s tem pogledom in s temi merili za politično udeleženost, usmerjano v skupno dobro, razlog zakaj smo, in smisel političnega življenja vključuje vzgojo z močnim prepričanjem o: - dostojanstvu in človekove pravice z nenehnim iskanjem celostnega dobra skupnosti in posameznega človeka; - varovanju in skrbi za presežno dostojanstvo človeka, ustvarjenega po Božji podobi; 28 Msgr. O. Romero, Nagovor ob doktoratu honoris causa, ki mu ga je podelila Univerza v Leuvenu, 2. 2. 1980. 30 - pospeševanju trajnostnega in solidarnega celostnega razvoja vsega človeškega in vseh človeških bitij; - globalizaciji ljubezni in solidarnosti, zlasti do najbolj ubogih, krhkih in izključenih nasproti velikanskemu mehurčku ravnodušnosti, izključevanja in sebičnosti; - uresničevanju bratstva kot usmerjevalnem vodilu eko-nomskega reda in razvoja vseh zmogljivosti ljudstev; - razširjanju subsidiarnosti kot svobodne in odgovorne udeleženosti temeljev demokratične družbe, v kateri imajo glas vsi in smejo sodelovati; - skupnem namenu dobrin zemlje, kot kulturi srečanja in sodelovanja; tudi skrbi za skupni dom, z naravno in človeško ekologijo sobivanja, sozvočja ter sedanjega in prihodnjega blagostanja. To zahteva od nas vzgojno delo, ki naj v vsakem človeku prebudi in goji človečnost, mu pomaga rasti v samozaveda-nju lastnega poklica, dostojanstva in usode; vzgojno delo tudi pri ‚novih političnih generacijah‘, da se ne bi oddaljile od udeleženosti pri javnem življenju, bile navdušene nad dobrim, karizmatično navzoče tam, kjer se sprejemajo od-ločitve glede prihodnosti. Kakor pravi papež Frančišek: »Prihodnost človeštva ni samo v rokah politikov, vélikih voditeljev, velikih podjetij. Res, njihova odgovornost je izjemna. A prihodnost je zlasti v rokah tistih, ki drugega prepoznajo kot ‚ti‘, samega sebe pa kot del ‚nas‘.«29 Del ‚mi‘, ki hoče iti onkraj molčanja in ravnodušnosti, da bi vsi mi, državljani tega časa, lahko iz-polnili svojo nalogo v skupnosti. Ta pogled ni tuj temu, kar nas v biti opredeljuje kot salezijansko družino. Kot primer naj služi zapis iz konstitucij in splošnega pravilnika salezijancev, ko je rečeno, da »soci-alna razsežnost ljubezni spada k vzgoji osebe, družbeno in 29 Frančišek, Videosporočilo na TED, 2017. 31 politično zavzete za pravičnost, za gradnjo bolj pravične in bolj humane družbe z odkrivanjem polnega evangeljskega navdihnjenja«.30 Podobno mnogi dokumenti različnih vej, ki so del naše velike družine. Blaženi Albert Marvelli, oratorijanec iz Riminija, je bil zgled vsega tega. Zavzetost v politiki je čutil in živel kot slu- ženje in izraz vere, živete v svetu, v ‚polisu‘, ko je skušal v svojem življenju utelešati ideale solidarnosti in pravičnosti, o katerih je Cerkev njegovega časa pridigala in jih je on poznal iz prebiranja socialnih okrožnic. Zanj je bila politika ljubezen, končno sosledje socialne ljubezni in orodje resnice. Na dan razglasitve za blaženega ga je sv. Janez Pavel II. v svoji homiliji takole predstavil: »V molitvi je iskal navdih tudi za delo v politiki, prepričan o potrebnosti živeti v polnosti kot Božji otroci v zgodovini in jo tako preobražati v zgodovino odrešenja.« Ta mladenič se je dal vzgajati v šoli družbeno-politične zavzetosti, da bi lahko izpeljal sintezo med vero in življenjem v prid preoblikovanja sveta. Albert je s svojim življenjem zelo dobro dojel, kaj pomeni služiti drugim kot državljan. Prav zato je neodložljiva naloga napredovati v družbe-no-politični in vzgojni izbiri. To pomeni, »da bomo vzgajali za družbeno in politično občutljivost, ki vodi k zastavljanju lastnega življenja kot poslanstvo za blagor družbene skupnosti, z nenehnim odnosom do neodtujljivih človeških in krščanskih vrednot«.31 To je izziv za našo družbeno-politično vzgojo mladih generacij, v kateri moramo še zelo napredovati. »Biti pošten državljan danes za mladega človeka pomeni, da pospešuje dostojanstvo osebe in njenih pravic v vseh okoljih; da živi z velikodušnostjo v družini in se pripravlja, da bi jo oblikoval na temelju medsebojnega darovanja; da pospešuje 30 Dikasterij za mladinsko pastoralo, Referenčni okvir, 153 (prim. K SDB 32 in SP SDB 22). 31 P. Chávez, GVS 415, Kot don Bosko vzgojitelj (vezilo 2013). 32 solidarnost, posebno z najrevnejšimi; da opravlja lastno delo s poštenostjo in poklicno usposobljenostjo; da pospe- šuje pravičnost, mir in skupno dobro v politiki; da spoštuje stvarstvo in pospešuje kulturo.«32 Vzgoja ima že sama v sebi politično razsežnost: vzgojno delovanje je način poseganja v svet. To namiguje na še večjo skrb za politično razsežnost vzgoje, državljanstva, zavzetost v družbi, za družine naših mladih in z njimi samimi. To je danes in bo vedno velik izziv za nas kot vzgojitelje – oblikovati stvarnost, ki bo postavljala nove etične stan-darde. Ne moremo biti zadovoljni s tem, da naše vzgojne ustanove izoblikujejo diplomante, ne pa za spremembe zavzete državljane, kritične do raznih stvarnosti, izvedene ne le zaradi prejetega izobraževanja, ampak tako, da bodo sposobni preoblikovati stvarnost samo kot dejavniki sprememb in izboljšav, da bodo upanje in prenovitelji sveta ekonomije, politike, vzgoje, dela, družbene zavzetosti, me-dijev … da bodo protagonisti skupnega dobra in novega dejavnega državljanstva. Kot salezijanska družina moramo kot posvečeni in laiški vzgojitelji še naprej s prepričanostjo stopati po tej poti, sejati seme, ki se bo skozi čas razraslo in postalo drža in slog življenja. 2.4 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za poštenost in zakonitost Nekaterih vprašanj preprosto ne moremo obiti v razmisleku o vzgoji in pri spremljanju naše mladine, ko jih obli-kujemo v poštene državljane, če naj bodo sposobni upreti se skušnjavam tega, kar je láhko, služenja denarja brez na-pora in strokovnosti. - Kako lahko pomagamo odraščajočim in mladim, s kate-32 Dikasterij za mladinsko pastoralo, Referenčni okvir, 107 (prim. 23. VZ, št. 178). 33 rimi se srečujemo vsak dan, da bodo sprejemali odločit-ve in se soočali s težavami v svojem življenju v resnici in poštenosti? - Kako lahko omogočamo doživetja, ki jim bodo poma-gala pridobiti vero vase in hkrati prepoznati poštenost ravnanj? Morali bi biti sposobni vzgajati za resnico, ki osvobaja, za lepoto razvidnosti (transparentnosti), brez dvojnosti življenja in samoprevare, brez popuščanja oblikam sužnosti, ki tlači, ali odgovorov brez etike, ki človeka izčrpavajo od znotraj. Jezus je svoje oznanjevanje živel pošteno in razvidno: zapornikom je vračal prostost, slepim vid, stiskanim svobodo in razglašal leto Gospodove milosti (prim. Lk 4,18–19); svojim je umil noge kot zgled služenja drugim, živel iz »neizmerljivega bogastva« ljubezni in resnice, za kar je pred vsemi plačal s smrtjo na križu. Na lastnem telesu je trpel strukturno nepravičnost, ki kvari zaradi sebičnosti, avtoreferenčnost, iskanje lastnih interesov in laž, ki, če je velikokrat ponovljena, postane ‚resnica‘ vse do ubijanja. Kot vzgojitelji moramo udejanjati in omogočati poštenost in zakonitost. Kako? S preventivnostjo. Dandanes nemalokrat poslušamo ‚petje siren‘, ki kot nekaj najbolj naravnega predlagajo doseganje vsega z lahkoto, po poteh, ki spridijo notranjost osebe in prizadenejo njeno integriteto, moč, resničnost tega, kar je. »Družba v svoji celovitosti ima za nalogo dejansko prizadevanje za zoperstavljanje raku korupcije v njegovih najrazličnejših oblikah. (…) Korupcija je ena od najbolj parajočih ran družbenega tkiva, saj ga globoko rani tako na etični kot ekonomski ravni: s slepilom o hitrih in lahkih zaslužkih v resnici obuboža vse, ker krni zaupanje, preglednost in zanesljivost znotraj sistema.«33 Kaj kot vzgojitelji storimo za preventivno utrjevanje prepričanja pri naši mladini o tem, da je treba biti pošten? 33 Frančišek, Udienza ai Funzionari del a Corte dei Conti, Città del Vaticano, 18. 03. 2019. 34 Kakšne zglede, ideje in vsebine prenašamo mladini in njihovim družinam, da ne bi kot normalno sprejemali tega, kar je krivično, laž, hinavščina in svoje koristi za vsako ceno? Kaj z vzgojo in evangeljskimi vrednotami izgrajujemo na bistveno človeških ravneh, kot je vest, zmožnost razso-dnosti, odkrivanje resnice, pristnost in pravičnost? Korupcija je ‚proces umiranja‘, ki je dobila domovinsko pravico v mnogih družbenih okoljih in je res pravo zlo in velik greh (o katerem pa se ne govori), tudi če na vsak način ne more zamegliti upanja, ki ga prinaša Jezus Kristus. Upanja, ki ga moramo zasejati v srce vsakogar od naših mladih. Vedoč, da so šole in mladinske organizacije vedno orodje državljanske vzgoje, je življenjskega pomena za vsakogar, ki se ukvarja z vzgojo in družbo, da se vpraša, kakšen tip državljana predpostavljajo naši vzgojni programi. Danes so vzgojitelji pod velikim pritiskom, naj vzgojo in poučevanje skrčijo na usvajanje snovi in pripravo na izpite. Drago bi mi bilo predstavljati si, da velika večina vzgojiteljev, vsaj teh v okolju salezijanske družine, verjame, da omogočajo šole poleg tega, da otroke naučijo brati in pisati, reševati matematične probleme ter razumeti naravoslovje in zgodovino, tudi pogled na svet in so pomembno in moč- no orodje, ki naši družbi daje obliko z namenom spreminja-ti jo na bolje. Pomembno je naučiti mladino, da si zastavlja vprašanja, da se postavi v razpravo in da se v njej sooča s tem, kar nam predstavljajo kot ideale življenja; da poudari svoja stališča in poglede; da presoja svoje okolje in posebne okoliščine življenja, svojo preteklost in sen prihodnosti; da se ima za državljane, ki so dejavni, razpoložljivi, sposobni, kritični in dobro opremljeni za vpliv v javnem življenju. Vzgajati pomeni vse to. »Vzgajati pomeni pomagati posameznikom, da najdejo sami sebe, spremljati jih s potrpežljivostjo na poti ponovnega pridobivanja vrednot in zaupanja vase; vsebuje obnovo razlogov za življenje z odkri-35 vanjem lepote življenja. Vzgajati pomeni tudi obnoviti sposobnost za dialog, pa tudi za bogato ponudbo zanimanja, ki je čvrsto zasidrana v tistem, kar je temeljno; vključevati mlade v izkušnje, ki jim pomagajo dojeti smisel vsakdanjega truda; ponuditi osnovna sredstva, da bi si zaslužili za življenje in jih usposobiti, da bi ravnali kot odgovorni ljudje v vsaki okoliščini. Vzgajanje zahteva spoznavanje socialnih vprašanj mladih v našem času.«34 2.5 POŠTENI DRŽAVLJANI, dovzetni in soodgovorni v svetu pretočnosti in migracij Dovolite mi, da za ponazoritev tega, kar želim zagovar-jati, omenim to, kar sem v teh letih sam doživljal pri raznih obiskih. Občudoval sem izjemno ustvarjalnost v prizadevanju svojih sobratov in salezijanske družine, da so znali odgovarjati na presunljiv pojav današnjega časa, na migracije ljudi. To sem ugotavljal v Kakumi v begunskem taborišču na severu Kenije, ki gosti 190.000 ljudi. Moji sobratje salezijanci so edina pooblaščena ustanova, ki lahko živi znotraj taborišča, in celostno poskrbijo za mlade prišleke iz raznih delov Afrike, pretežno iz Južnega Sudana in Somalije, zlasti s poklicnim izobraževanjem, oratorijem in mladinskim centrom ter vzgojno-pastoralnimi dejavnostmi. To sem opažal tudi v pomenljivi salezijanski navzočnosti v Tijua-na v Mehiki. Na tej mejni črti med ekonomskim jugom in severom sveta z jedilno mizo in mrežo oratorijev odgovarjajo na potrebe stotine mladih iskalcev prihodnosti, so ob njih ter preprečujejo nevarnost nasilja in droge tako, da jim omogočajo vzgojno okolje. Tudi v naši skupnosti Srca Jezu-sovega v Rimu imamo majhen in živahen mladinski center, ki ga obiskujejo študenti in prostovoljci, ki v oratorijskem okolju sprejemajo mlade migrante in begunce iz raznih delov sveta. Po celem svetu, kjer je naša salezijanska druži-34 Dikasterij za mladinsko pastoralo, Referenčni okvir, 93. 36 na, bi lahko šli takole in povsod našli ustvarjalen odziv na potrebe mladih migrantov, saj je takšna dovzetnost za to zapisana v samem salezijanskem DNK. Brez strahu, da bi se zmotil, lahko zatrdim, da smo sinovi in hčere emigranta, ki je sprejemal emigrante, in pošiljal svoje sinove misijo-narje, da so poskrbeli za emigrante. Pojav Migrantski pojav danes vključuje čez 1000 milijonov ljudi. V vseh časih je to največji pretok ljudi; preoblikoval se je v strukturalno stvarnost sodobnih družb in je vedno bolj zapletena stvarnost s socialnega, kulturnega in verske-ga vidika in se poslabšuje zaradi obstoja nereguliranih migracij. Različni so razlogi za ta pojav: od planetarne druž- bene in ekonomske nesomernosti ( asimetrije) do političnih in družbenih kriz, ki preraščajo v oborožene spopade, ter etnična in verska preganjanja, pa vse do selitev zaradi pod-nebnih razlogov, kot je ‚opuščavljenje‘ oz. širjenje puščav (angl. desertification) na raznih koncih planeta, pa tudi velika lahkota in zmožnost komunikacije in mobilnosti danes. Po podatkih Združenih narodov je danes mednarodnih migrantov 271,6 milijonov, kar je okoli 3,5 odstotkov sve-tovne populacije. Med temi jih je 39 milijonov mlajših od 18 let. Notranja migracija (znotraj kakega naroda) je bila leta 2009 po podatkih ocenjena na 790 milijonov ljudi. Posebno poglavje in še bolj dramatično pa je tisto o 70,8 milijona ljudeh, ki so v migracijo prisiljeni: 41,3 milijonov ljudi je moralo zaradi vojnih spopadov zapustiti svoje domovanje in oditi v druge kraje v državi. Tistih, ki svojo državo zapustijo, je 25,9 milijonov beguncev, več kot 3,5 milijonov jih prosi za azil. To so podatki OZN, čeprav so številke lahko še višje. Polovica teh v to prisiljenih migrantov je mlajših od 18 let. Izračuni so pokazali na 111.000 mladoletnih brez družine, brez spremstva. Vedno več beguncev živi v mestih (61 %) in so tako bolj nevidni. 37 Don Bosko Za našo redovno družino pojav migracij ni kaka karizmatična noviteta. Že sam don Bosko je emigriral iz spo-kojnosti in trpkosti kmečkega okolja Becchija v Chieri in pozneje v kontroverzno mesto Turin. Don Bosko se je že od samega začetka spopadal s to stvarnostjo. Prvi fantje, ki jih je sprejel v svoj oratorij, so bili sezonski ali trajni emigranti, izhajajoči iz kmečkega okolja, iskalci dela v piemontskem glavnem mestu; mladi tujci, ki niso govorili ne italijansko ne piemontsko. V nekem pogovoru z nekaterimi turinskimi župniki, ki so tožili, da don Bosko jemlje fante iz njihovih župnij, je svetnik dejal, da so tujci: »Skoraj vsi so tujci, ki so zapuščeni od staršev v tem mestu, ali pa so prišli sem, da bi iskali delo, vendar ga niso našli. Tisti, ki redno obiskujejo moje shode, so iz Savoje, Švice, doline Aoste, Biel e, Novare in Lombardije. […] Oddaljenost od domovine, različna narečja, negotovo stalno bivališče in nepoznavanje krajev otežujejo, da ne rečem, onemogočajo, da bi šli v župnije.« 35 Salezijanska misijonska zgodba se začenja s pozornostjo do italijanskih imigrantov v Argentino. Takole je don Bosko opominjal prvo misijonsko odpravo leta 1875: »Pojdite in poiščite te naše brate, ki jih je nesreča in revščina zanesla v daljne dežele, in dajte jim spoznati, kako veliko je Božje usmiljenje, ki vas pošilja k njim zato, da jim pomagate in storite dobro njihovim dušam.«36 Salezijanska družba je v času vrhovnih predstojnikov Rua in Albere utrdila svojo pozornost do italijanskih emigrantov, pa tudi poljskih in nemških. Pomislimo le na ve-likansko opravljeno delo med emigranti; že v letu 1904 so 35 Janez Bosko, Spomini Oratorija sv. Frančiška Saleškega (prev. A. S. Snoj), Salve, Ljubljana 1996, poglavje 19. 36 E. Ceria, Biografski spomini sv. Janeza Boska, 11. zv., Salve, Ljubljana 2018, str. 242. 38 samo v Ameriki salezijanci oskrbovali 450.000 imigrantov.37 Z Ruom je bila vzpostavljena celo ‚Salezijanska komisija za emigracijo‘, in je bila dejavna več let. Bilo je opravljeno veliko delo v prid emigrantov, pa naj bo to za evropske emigrante v Ameriki, Afriki, na Bližnjem vzhodu ali pa v sami Evropi, kot tudi v prid emigrantov, ki so v času komunistič- nega režima iz Vzhodne Evrope bežali v Zahodno. Potemtakem je bil migrantski pojav tako ali drugače vedno del naše salezijanske stvarnosti. Izziv migracij mladih ljudi je danes še veliko širši in večplasten zaradi njegove kulturne, družbene in verske razsežnosti, kot tudi zaradi velikega demografskega vpliva ter novih vidikov, povezanih s tehniko informiranja, globalizacije in dostopnosti tran-sporta. Pred takšno stvarnostjo je pastorala občestva (bolj vključujoča in združevalna) danes bolj potrebna kot tista tradicionalna, etnično-narodnostna, s pozornostjo do rojakov. Tudi mi smo pred novimi in dramatičnimi pojavi, kot so begunski, mladoletni brez spremstva in trgovina z ljudmi. Vse to naši salezijanski družini postavlja velikanske izzive na tej novi ‚mladinski celini‘ 21. stoletja. Vizija prihodnosti Na vprašanje, kakšne mlade danes srečujemo po svetu, nas ti milijoni mladih, prisiljenih v migracijo, zagotovo in-terpelirajo. Gre za stvarnost, ki poleg tega, da v izrednih okoliščinah naše navzočnosti postavlja na mejna območja, večji del ustanov don Boskove salezijanske družine v svoje okolje sprejema stotine tisočev otrok, odraščajočih in mladih migrantov prve ali druge generacije, ki se umirjeno vključujejo v naše vzgojne skupnosti. To dragoceno delo, navadno zelo tiho in diskretno, daje znatno pomoč mladim, ki se selijo, jim daje zatočišče in jim pomaga pri na-ravni integraciji v civilno družbo in včasih tudi v Cerkev. 37 F. Motto, Bosco (Don) Giovanni e la missione dei Salesiani per i migranti, v: Battistella G. (a cura di), Migrazioni. Dizionario Socio-Pastorale, Cinisello Balsamo (Milano) 2010, 62. 39 To svoje delovanje v tem zahtevnem svetu pretočnosti ljudi moramo uresničevati začenši pri naši karizmatični istovetnosti: - Usmerjajmo se zlasti k otrokom, odraščajočim in mladini ter jim omogočamo vzgojno-pastoralne poti, ki imajo določeno globino. - Ohranjajmo svoj vzgojno-evangelizacijski pristop in se izogibajmo temu, da bi se nas dalo skrčiti na preprosto NVO (nevladno organizacijo). Subjekt poslanstva je zaupan vzgojni skupnosti v prepletenosti življenja med posvečenimi in veščimi laiki za to zahtevno poslanstvo. - V zagovarjanju ‚vzgojne navzočnosti‘, s katero se lahko, kolikor je le mogoče, vključujemo v geografski in bivanjski prostor naših naslovnikov. - Glede na to, da smo vzgojitelji in prijatelji, smo z njimi ne le kot preprosto humanitarni delavci, ki jim delajo usluge, ampak kot vzgojitelji in pastirji. - Ker merimo na ‚preventivnost‘, omogočamo tem mladim napredovanje za usposobljenost v njihovem kultur-nem okolju, da se bodo vanj lahko dostojanstveno vklju- čevali, ne da bi jim bilo treba iz njega bežati. Vsak mlad človek ima pravico do tega, da mu ni treba emigrirati. - Z našo vse bolj koordinirano, bolj institucionalizirano, bolj vidno in profesionalno navzočnostjo. Za salezijansko družino je to velika priložnost poseganja, kjer vsaka veja lahko da na voljo svoje darove za poslanstvo. Misijonarsko prostovoljstvo in salezijansko mladinsko gibanje ima v današnji pretočnosti mladine38 izjemno veliko področje delovanja. Ta celina v premikanju nas v 21. stoletju na vso moč izziva, da bi njihov obstoj bil za nas pravi vir pastoralne, karizmatične in poklicne prenove. 38 Težko je najti ustrezen in hkrati poveden izraz. Italijanski gioventù in movimento oz. angl. Youth on the move bi slovenski dobesedni lahko bil mladina v gibanju, premikanju ali celo v obtoku … (op. prev.). 40 2.6 POŠTENI DRŽAVLJANI, ki poskrbijo za skupni dom, kar od nas pričakujejo mladi Zavzemanje za skupni dom (ekološki pogled, zarisan v Laudato si‘) ni še ena naloga več: je obzorje, ki v celoti v prve vrste kliče našo kulturo, vero, slog življenja, poslanstvo, vzgojo in evangelizacijo. Poleg tega nam ekologija govori o celostni vzgojni ponudbi (v njenih človeških in duhovnih vrednotah). Ko govorimo o skrbi za naš skupni dom oz. o skrbi za Stvarstvo, nismo pred mogočo izbiro, ampak pred bistve-nim vprašanjem pravičnosti, saj zemlja, ki smo jo prejeli, pripada tudi tistim, ki pridejo za nami. Okolje je posojilo, ki ga dobi vsaka generacija, in ga mora izročiti naslednjim. Nekaj pastoralnih pobud Ekološko spreobrnjenje Prvi predlog se tiče spremembe miselnosti in pogleda na stvarnost. Papež Frančišek nas vabi k ozaveščanju, »upati si to, kar se dogaja po svetu, preoblikovati v osebno trpljenje in tako prepoznati, kaj lahko prispeva vsak izmed nas«.39 Zato si moramo usvojiti korenito novo duhovnost, duhovnost, v kateri bo naše prizadevanje za skrb za zemljo zavzeto in učinkovito tako, da bo izzvalo pravo ekološko spreobrnjenje. Iti moramo k etičnim in duhovnim koreninam okolj-skih problemov, ki nam kažejo, naj rešitve ne iščemo le z uporabo tehnik, ampak se kot človeška bitja spreminjajmo. Vsakdo mora preiti od porabe k žrtvi, od požrešnosti k velikodušnosti, od razmetavanja k zmožnosti deliti, od ‚tega, kar hočem jaz‘, do ‚tega, kar potrebuje Božji svet‘. 39 Frančišek, Hvaljen, moj Gospod, 19. 41 Stati ob strani protagonizmu mladih v skrbi za skupni dom Zelo verjetno je – in kar si nihče ne bi mogel predstavljati, še najmanj ‚veliki in mogočni‘ tega sveta – da lahko največja reakcija prihaja od mladih in od gibanja skorajda svetovnih razsežnosti. Mladi po svetu so v ekoloških temah zelo izvedeni in za ohranjanje skupnega doma udejanjajo aktivno državljanstvo. - Greta Thunberg, mlada, šestnajstletna švedska aktivist-ka, je svetovnim voditeljem, ki so bili leta 2019 v New Yorku zbrani na OZN na vrhu o podnebju, povedala: S svojimi puhlimi besedami ste mi ugrabili sanje in otro- štvo. Smo pred množičnim uničenjem vsega, in vse, o čemer se sme govoriti, je denar in pravljice o večni ekonomski rasti. Kako si upate! Slepite nas. Mladi vendarle začenjajo razumevati vaše izdajstvo.40 - Te močne besede izzivajo voditelje in spreminjajo pogled odraslih ter usmerjajo široko gibanje mladih za rešitev skupnega doma. »Generacija Laudato si‘« je konkreten izraz tega. Kot tudi ‹Področje mladih› pri Svetovnem katoliškem gibanju za podnebje, mednarodna mreža več kot 800 katoliških organizacij. Zdaj se mobilizirajo za podnebno pravičnost in zahtevajo od Cerkve in sveta, da se zgane. Salezijansko družino kot dejavni člani te mednarodne mreže predstavljata ‚Don Bosco Green Alliance‘ in ‚Salezijansko mladinsko gibanje‘. - Kot vzgojitelji mladine ne spremljamo samo tistih, ki so si že obuli čevlje, ampak tudi tiste, ki so še zleknjeni na kavču pred oknom ali zaslonom. Hkrati dobro vemo, da mladi sami zelo dobro nagovarjajo svoje vrstnike in jim obuvajo čevlje.41 40 Glej #FridaysForFuture in #Climatestrike. 41 Frančišek, Nagovor mladim na apostolskem potovanju v Čile, 17. januar 2018. 42 Naproti človeški ekologiji Okoljska ekologija nas sama po sebi sili k razmisleku o celostni ekologiji. Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja, od papeža Pavla VI. do papežev, ki so si sledili, so vsi poudarjali ta vidik. Izraz ‚humana ekologija‘ je vpeljal sv. Janez Pavel II. v svoji okrožnici Centesimus Annus.42 Ob povzemanju te besede papež Frančišek zapiše: »Uničevanje človekovega okolja je nekaj zelo resnega najprej zato, ker je Bog zemljo izročil človeku, pa tudi zato, ker je življenje sámo dar, ki ga je treba varovati pred različnimi oblikami uničevanja.«43 Vzgojno in kulturno delo - Pred ekološko krizo je sv. Janez Pavel II. govoril o potrebnosti in nujnosti44 velikega vzgojnega in kulturnega delovanja. - Naše vzgojne ponudbe v skrbi za skupni dom predvide-vajo tri faze: informirati, vzgajati, kulturno delovati.45 - V povezavi s pojavom porabništva moramo mlade opo-zarjati na tri načela: zmanjšati, ponovno uporabiti, reci-klirati. - Dobro vemo, da so ekološke teme posledica nepravičnih struktur. Za spoprijemanje z njimi potrebujemo krepostne strukture milosti, sprave, ozdravljenja in ekologije okolja, človeka, družbe in celostne ekologije.46 Kot 42 Joshtrom Isaac Kureethadam, I dieci comandamenti verdi. Elledici, Torino 2016, 142. 43 Frančišek, Hvaljen, moj Gospod, 5. 44 Centesimus Annus, 36. 45 Aldo Coda Negozio, Guglielmo Aldo Ellena, Gestire il pia-neta terra, Società editrice internazionale, Torino 1995, P. XI. 46 Tebaldo Vinciguerra, ‘Ecologia’, Note di pastorale giovanile, str. 74. 43 vzgojitelji moramo mladim predstaviti te strukture. - Za ubiranje poti, ki vodijo k ekološkemu državljanstvu, je potreben temeljni razmislek, ki je zelo blizu naši salezijanski dovzetnosti. Na primer, naš sobrat Joshtrom Isaac Kureethadam deluje v dikasteriju Cerkve, ki se ukvarja s tem vidikom. V svoji knjigi Deset zelenih za-povedi ( I Dieci Comandamenti Verdi) so namigi, kako pri mladih vzbujati dovzetnost za stvarstvo, kako sanjati in uresničevati to, česar naše vlade nočejo vzeti resno zaradi ekonomskih in drugih razlogov. 2.7 V obrambi človekovih pravic in zlasti pravic otrok Čutim nujnost za močno spodbudo naši družini, po kateri se bomo danes in jutri razlikovali pri ščitenju vsakega otroka. Bistvo sporočila, ki ga želim podati, je tule: - Namen, zakaj nas je v don Bosku Sveti Duh obudil v življenje kot salezijansko družino, je ta, da darujemo svoje življenje za otroke, mladino, fante in dekleta tega sveta ter pri tem postavljamo na prvo mesto zlasti najbolj ne-zaščitene, tiste v največji potrebi, najbolj krhke, najbolj revne. - Za to moramo biti izvedeni na področju obrambe vseh človekovih pravic, zlasti pravic otrok, in prositi za odpuš- čanje vse do solz, če kdaj kdo ni tako ravnal. Pri nobeni zlorabi ne moremo biti pajdaši, s čimer razumemo zlo-rabo »ekonomske in spolne moči in moči vesti« – kakor je to bilo opredeljeno na sinodi o mladih, veri in poklic-nem razločevanju.47 Kot don Boskova družina smo del vseh naporov, s katerimi si Cerkev prizadeva za blagor človekovih pravic. Kot vemo, je govorica o pravicah v Cerkev vstopila z razvojem socialne doktrine. Cerkev v moči evangelija, ki ji je zaupan, 47 Škofovska sinoda, n.d., Sklepni dokument, 30. 44 razglaša človekove pravice, priznava in ceni dinamiko, po kateri danes te pravice povsod spodbujajo. Medtem ko civilna družba deluje na različne načine za obrambo človekovih pravic, smo mi kot don Boskova salezijanska družina, tako kot Cerkev, danes pozvani, da se spomnimo objektivne razsežnosti človekovih pravic, utemeljenih na priznanju »prirojenega človeškega dostojanstva vseh članov človeške družbe in njihovih enakih in neodtujljivih pravic temelj svobode, pravičnosti in miru na svetu«.48 Zunaj takšnega gledanja se vzpostavlja kra-tek stik pravic, ki spodbuja »globalizacijo ravnodušnosti, ki se rojeva v sebičnosti, sad razumevanja človeka kot ne-zmožnega sprejemanja resnice in živeti pristno družbeno razsežnost«.49 Sodobna skušnjava je v poudarjanju besede ‚pravice‘ in opuščanju pomembnejše od te, ‚človekove‘. Če pravice izgubijo svojo povezavo s človeštvom, so le še izraz interesnih skupin. - Za don Boska odrinjen otrok ni pasiven prejemnik po-moči, preprost naslovnik, kateremu je treba ponuditi asi-stenco ali delati usluge. Don Bosko izpostavlja nov pogled na odrinjenega otroka: vzgojni odnos med vzgajancem in vzgojiteljem, ki prehiteva pogled na otroka kot subjekt pravic, ki jih je Newyorška konvencija prvič zapisala pred tridesetimi leti, 20. novembra 1989, kot orodje mednaro-dnega prava, ki danes zavezuje 193 držav. - Otrokove pravice in preventivni sistem imata skupno nekaj temeljnih načel. Oba merita na isti cilj, to je, celostni razvoj in popoln blagor otrok. Tako otrokove pravice kakor preventivni sistem imata nekaj nalog pri uresničevanju ciljev v blagor otrok. Te naloge vsebujejo celostno skrb za osebe, oblikovanje odgovornega osebja, ustvarjanje zdravega okolja, razvoj smernic za pozitivno disciplino in oblikovanje protokolov za zaščito otrok. 48 Splošna deklaracija človekovih pravic, 10. 12. 1943, preambula. 49 Frančišek, Nagovor v Svetu Evrope, Strasbourg, 25. november 2014. 45 Za zaščito otrokovih pravic 1. Od 21. do 24. februarja 2019 je potekal ‚vrh‘ katoliških škofovskih konferenc s temo ‚Zaščita mladoletnih v Cerkvi‘. Sodelovalo je 190 cerkvenih voditeljev in 140 predsednikov škofovskih konferenc. Na srečanju je papež Frančišek dejal, da moramo v poslušnosti Svetemu duhu prisluhniti krikom malih, ki terjajo pravico. Dobro vemo, da vsak škandal lahko otemni luč evangelija,50 ter zloraba moči in vesti naredita veliko zla in sta zelo nevarni. 2. Ne moremo govoriti o otrokovih pravicah, ne da bi se nanašali na Konvencijo o otrokovih pravicah Združenih narodov, ki kot otroka opredeli vsako človeško bitje pod 18. letom starosti ter daje standard za skrb in zaščito, identifi-ciranje, vodenje postopkov, poročanje. Poudari štiri vidike pravic otrok: udeleženost otrok pri odločitvah, ki se jih ti- čejo; zaščita otrok pred diskriminacijo in vsemi oblikami zanemarjenosti in izkoriščanja; preprečevanje škode in po-moč otrokom pri njihovih temeljnih potrebah. 3. V našem Vzgojno-pastoralnem načrtu je poslušati otroke pomembno, kakor je na sinodi tudi večkrat poudarje-no.51 To odpira pot za polno soudeleženost. Ta pa prispeva k osebnemu razvoju, prinaša boljše odločitve in rezultate, služi zaščiti otrok, prispeva k soudeleženosti in razvoju civilne družbe, k toleranci in spoštovanju do drugih in utrjuje odgovornost. 4. Poznanje in poglobljen razmislek o pravicah otrok: veliko je objavljenih dokumentov in deklaracij o človekovih pravicah in zlasti o pravicah otrok. Nekateri so na cerkveni in globalni ravni, drugi na regionalni ali se navezujejo na specifično tematiko.52 Nepoznanje teh dokumentov nam 50 Benedikt XVI., Pastoralno pismo svetega očeta irskim katoličanom (marec 2010). 51 Škofovska sinoda, n.d., 6. 52 Motu Proprio, On the protection of minors and Vulnerable Per-sons, issued on 29, March, 2019 - Council of the Baltic Sea States 46 bo zagotovo onemogočalo, da bi bili učinkoviti vzgojitelji. Zato jih moramo proučevati do obisti in jih razširjati po naših stvarnostih. 5. Delovati v mreži z drugimi agencijami: pri delu za zaš- čito in promocijo otrokovih pravic nam je potrebno delo v mreži z mnogimi drugimi agencijami, ki delujejo po načelu pristopa, utemeljenega na pravu. Veliko jih je, tako vladnih kot nevladnih. V nekaterih inšpektorijah so salezijanci člani ‚Sveta za pravice otrok‘ (Juvenile Justice Board), po katerem lahko branijo in ščitijo pravice otrok. Potem so salezijanci, ki so odvetniki in branijo pravice otrok na sodišču in se tam potegujejo za njihovo pravico. To je odlična platforma za razširjanje evangeljskih vrednot na sekularnem področju. 6. ‚Sistem zaščite otroštva‘ je UNICEF zaščitil kot »sku-pek zakonov, politik, regulativ in potrebnih služb na vseh socialnih področjih za preventivo in kot odgovor na tve-ganje, povezano z zaščito«. Toliko naših ustanov je v celoti namenjenih za socialne usluge in centre za mlade v težavah. To mora biti še naprej ‹majhen, toda velik› prispevek naše salezijanske družine. 7. Nepredstavljivo je, da v ustanovah naše družine ne bi bilo ‚Etičnega kodeksa‘, ki zelo jasno določa, kaj se od vseh pričakuje, od posvečenih, od laiških vzgojiteljev, in tudi do-loča, kaj pomeni težko kršitev samega Etičnega kodeksa. 8. Končno, čeprav gre za temeljni vidik za nas kot posvečene osebe, to, kar moramo utrjevati, je naš osebni in skupnostni odnos s Kristusom. Njegova družba bi nas mo-rala navdihovati za še več dela za zaščito otrok in mladoletnih, ki jih on tako ljubi in jih je pokazal kot vzor, kako biti učenec. Secretariat, Guidelines: promoting the human rights and the best interests of the child in transnational child protection cases, Swe-den: 2015. - Rachel Hodgkin and Peter Newell, Implemen-tation Handbook for the Convention on the Rights of the Child, UNICEF, 2007. 47 Preventivni sistem in človekove pravice: dva predloga Skupaj delamo veliko dobrega in lepega za promocijo človekovih pravic. Da bi pa bili v tem poslanstvu bolj učinkoviti, moramo spremeniti strategijo v našem načinu razmišljanja in delovanja. Postati moramo don Boskova druži-na, ki podpira socialno razsežnost ljubezni53 in promovira človekove pravice z ustvarjalno uporabo preventivnega sistema. To je potrebna sprememba paradigme. 1. Preiti od pogleda na preventivni sistem preprosto kot alternativo represivnemu sistemu in ga videti kot čudovito orodje za promocijo človekovih pravic. Doslej smo bili na-vajeni obravnavati preventivni sistem kot vzgojni sistem, ki je drugačen od represivnega. Nismo pa v njem videli po-tenciala v zadevi človekovih pravic. Proučevati in izdelati moramo njegovo notranjo moč za pospeševanje človekovih pravic in ga za to tudi uporabiti. 2. Preiti od oblikovanja zakona, ki upošteva državljana, do pravic, ki jih zahtevajo državljani: vedno smo se sklice-vali na enega od ciljev vzgoje, ki je v oblikovanju poštenih državljanov, in razumeli smo, da to pomeni vzgajati državljane, ki bodo spoštovali zakone. V prihodnosti v vse bolj večplastnem svetu to ne bo dovolj. Mlade moramo vzgajati, da bodo zahtevali svoje pravice; kajti če pravice niso zahte-vane, je zelo verjetno, da bodo nepriznane.54 53 GC XXIII, nos. 204, 209, 212. 54 Jose Kuttianimattathil, ‘Don Bosco’s Educative Method and the tenets of the Universal Declaration of Human Rights’, v: Charles Maria, Pallithanam Thomas, Dörrich Hans-Jürgen, Rei-feld Helmut, In Defence of the Young. New Delhi 2010. 48 ZADNJA BESEDA: Prisluhnimo don Bosku samemu, ko govori o politiki To dolgo razpravo, v kateri sem nakazal različne vidike, ki jih imam za zelo pomembne in zelo aktualne, končujem z besedo, ki prihaja od samega don Boska. Izmed mnogih tovrstnih navedkov sem izbral nagovor nekdanjim gojen-cem oratorija, ki so se 15. julija 1883 zbrali pri njem, da bi ga spet videli in z njim praznovali. Neverjetno, v dobršnem delu govora se don Bosko navezuje na politiko. Menim, da je zelo prosvetljeno in v sozvočju s tem, kar sem povedal na teh straneh. Takole pove: »Poleg pomoči iz nebes je to, kar nam pomaga in nam bo pomagalo pri opravljanju dobrega, narava sama naše ustanove. Namen, za katerega si prizadevamo, je dobro viden vsem; niti tisti niso izključeni, ki glede vere ne gledajo enako kot mi. Če nam kdo nasprotuje, je treba reči, ali nas ne pozna ali pa ne ve, kaj počnemo. Javno izobraževanje, moralna vzgoja zapuščene mladine ali tiste, ki je v nevarnosti, da bi jo odtegnili brezdelju, slabim dejanjem, nečasti in morda celo ječi, vidite torej, kam meri naša ustanova. Kateri razumen človek ali katera oblast bi jo hotela zatreti? Kot veste, sem bil pred kratkim v Parizu, govoril sem v raznih cerkvah in predstavljal zadevo naših ustanov in, odkrito recimo, prosjačil za denarce, s katerimi bomo lahko priskrbe-li kruh in mineštro za naše fante, ki nikoli ne izgubijo teka. Dobro, med poslušalci so bili takšni, ki so prišli tja samo zato, da bi spoznali don Boskove politične ideje; nekateri so mislili, da sem prišel v Pariz zato, da bi spodbudil revolucijo, drugi, da bi pridobili privržence za svojo stranko in tako naprej. Tam so bili tudi dobrohotni ljudje, ki so bili v strahu, da mi kdo pripravil kako neslano šalo. Toda že s prvimi besedami 49 so poniknile vse iluzije, odpadli so strahovi in pustili so don Boska, da je lahko svobodno hodil z enega na drugi konec Francije. Zares, z našo ustanovo se ne gremo politike; spoštu-jemo postavljene oblasti, izpolnjujemo zakone, ki jih je treba spoštovati, plačujemo davke in gremo dalje ter prosimo le to, da nam dajo delati dobro ubogi mladini in reševati duše. Če že hočete, da, tudi politiko se gremo, ampak na čisto nedolžen način, ki je v prid vsaki vladi. Politika je opredeljena kot védenje in umetnost dobrega vodenja države. No, in ustanova Oratorija v Italiji, Franciji, Španiji, Ameriki in drugih državah, kjer je že postavljena, deluje zlasti kot tolažba najbolj ubogi mladini, želi zmanjšati število porednežev in klatežev; skuša zmanjšati število malih malopridnežev in tatičev; želi izprazniti ječe; želi, rečeno z eno besedo, vzgajati dobre državljane, ki ne bodo v nadlogo javnim oblastem in jim bodo v podporo, da bodo lahko ohra-njali družbo v redu, mirnosti in miru. To je naša politika; samo s tem smo se ukvarjali doslej in se bomo tudi v prihodnje.« 55 Z materinsko priprošnjo naše matere Brezmadežne in Pomočnice prosimo nebeškega Očeta, naj nam po svojem Duhu dà, da bomo še naprej uveljavljali politiko očenaša za mlade današnjega časa v družbi, ki nas pred toliko neena-kostmi spodbuja, naj ne ostanemo tiho in trpni, in da bi bili v svetu, ki vse bolj potrebuje Boga, pričevalci-učenci-misijonarji Boga, ki je ob tankočutnem spoštovanju človeške svobode vsakogar vsak dan pripravljen na srečanje s svojimi sinovi in hčerami. 55 ISS, Fonti Salesiane. Don Bosco e la sua opera. LAS, Roma 2014, 106. 50 Zato molimo: Gospod Jezus, ti veš, koliko nas stane uresničevanje tvojega evangelija; pomagaj nam, da te bomo gledali v don Bosku, videli tvojo ljubezen v njegovih dejanjih, te prepoznali v njegovem delovanju in se po njegovi ljubezni učili tvojega usmiljenja. Daj nam luči, da bomo poglobili slog, s katerim je bil don Bosko tvoj učenec, oblikuj naše srce po svojem srcu dobrega pastirja in daj nam moči, da bomo tvoje besede prenesli v življenje in dela.56 Ángel Fernández Artime vrhovni predstojnik 56 Xabier Matoses, Spirito Salesiano, v: J. José Bartolomé (ed), Luce sui miei passi. Elledici, Torino 2016. 51 Kazalo Predgovor ........................................................................ 3 1. DOBRI KRISTJANI IN POŠTENI DRŽAVLJANI – pri don Bosku ............................................................... 6 1.1 DOBRI KRISTJANI: Živeti v veri v Gospoda in z duhovnim voditeljem ............................................. 8 1.2 DOBRI KRISTJANI: Živeti v poslušanju Boga, ki nam govori ................................................................ 10 1.3 DOBRI KRISTJANI s potrebo po evangelizaciji in dajanju prvega oznanila in katehezi ...................... 11 1.4 DOBRI KRISTJANI, ki živijo pravo salezijansko duhovnost ..................................................................... 14 1.5 DOBRI KRISTJANI v soočenju z izzivom ne-krščanskih, post-verujočih in post-krščanskih okolij .............................................................................. 19 1.6 DOBRI KRISTJANI, odcepljeni od sebe .................. 24 2. POŠTENI DRŽAVLJANI .......................................... 26 2.1 Mladi nas pričakujejo v ‚hiši Življenja‘ ..................... 26 2.2 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za državljanstvo in družbeno zavzetost .................... 27 2.3 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za prizadevanje v politiki ............................................ 29 2.4 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za poštenost in zakonitost ........................................... 33 2.5 POŠTENI DRŽAVLJANI, dovzetni in soodgovorni v svetu pretočnosti in migracij ................................... 36 2.6 POŠTENI DRŽAVLJANI, ki poskrbijo za skupni dom, kar od nas pričakujejo mladi ............................ 41 2.7 V obrambi človekovih pravic in zlasti pravic otrok . 44 ZADNJA BESEDA: Prisluhnimo don Bosku samemu, ko govori o politiki ...................................... 49 Video predstavitev youtube don bosko slovenija Vezila Vezilo 2020 Cena: 3 EUR Document Outline Predgovor 1. DOBRI KRISTJANI IN POŠTENI DRŽAVLJANI – pri don Bosku 1.1 DOBRI KRISTJANI: Živeti v veri v Gospoda in z duhovnim voditeljem 1.2 DOBRI KRISTJANI: Živeti v poslušanju Boga, ki nam govori 1.3 DOBRI KRISTJANI s potrebo po evangelizaciji in dajanju prvega oznanila in katehezi 1.4 DOBRI KRISTJANI, ki živijo pravo salezijansko duhovnost 1.5 DOBRI KRISTJANI v soočenju z izzivom ne-krščanskih, post-verujočih in post-krščanskih okolij 1.6 DOBRI KRISTJANI, odcepljeni od sebe 2. POŠTENI KRISTJANI 2.1 Mladi nas pričakujejo v ‚hiši Življenja‘ 2.2 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za državljanstvo in družbeno zavzetost 2.3 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za prizadevanje v politiki 2.4 POŠTENI DRŽAVLJANI: Vzgajati naše mlade za poštenost in zakonitost 2.5 POŠTENI DRŽAVLJANI dovzetni in soodgovorni v svetu pretočnosti in migracij 2.6 POŠTENI DRŽAVLJANI, ki poskrbijo za skupni dom, kar od nas pričakujejo mladi 2.7 V obrambi človekovih pravic in zlasti pravic otrok ZADNJA BESEDA: Prisluhnimo don Bosku samemu, ko govori o politiki Prazna stran