Listek. Maron, mladi spoznovalec z Libanona. (Povest. — Prevel A. J.) (Dalje.) Med tem je nastala noč. Pastir zveže na Alijevo povelje po deset koz skupaj in jih žene proti gori. Tudi ves kruh je zdeval v veliko vrečo, katero si je Maron naložil na rame. Nato se napotijo po hribu navzgor, kjer so bili, kakor je rekel Ali, njegovi spremljevalci. Maron in Ali sta naglo korakala, tako da je staremu pastirju že pojemala sapa. Zato je bil vesel, ko mu Ali blizu votline reče, naj koze za drevo priveže in se vrne. Starec se je hvaležno odslovil. Ali in Maron pa hitita v votlino, kjer so jih že željno pričakovali. Nato razdelijo in zberejo ubežnike po deset skupaj in vsak tak oddelk dobi po tri koze in hleb kruha na pot. Udova jim še priporoča, naj bežijo na vse strani v hribe in naj povsod svarijo Maronite. S solznimi očmi se zahvalijo ubežniki udovi in njenim spremljevalcem ter se razpršijo v temni noči na razne strani v libanonske hribe, le naši znanci še ostanejo. Maron naznani zdaj materi svoj sklep, da hoče iti v Deir el Kamar Maronite svarit. »Prav tako, moj sin,» reče stara mati. «Idi in reši svoje brate. Mi pa ostanemo najbolj varni v tej votlini, dokler se ne vrneš.» Maron hoče za slovo ravno mater objeti, ko zadene z nogo ob neko trdo, zavito in ostro reč na tleh. Ko jo pobere, spozna, da je kozji rog. «Ne, vi ne smete tukaj ostati,» pravi zdaj Maron. Pastirju \e votlina znana, in imel je že čredo v njej. On bi lehko zopet prišel in vas izdal našim sovražnikom.* «Gremo pa s teboj,» reče udova odločno. »Morebiti je božja volja, da se ne smemo ločiti.» Nato se napotijo vsi v temni no6i v Deir el Kamar. Ker so nosili turško obleko, so lehko hodili brez posebne nevarnosti po najkrajSem potu, ki je peljal mimo nekaterih družkih vasi. Le Maroniti so jih večkrat nezaupno pogledovali. Po tem so se dali spoznati in so jih ob jednem opominjali na pretečo nevarnost. Maroniti so jira bili za to iz srca hvaležni in nek bogat kristjan jim je podaril mulo, da bi stara udova ložje premagala dolgo in težavno pot. Pota so bila varna, kajti poglavar Druzov je res čakal pri Djecinu, kakor rau je bil Ali zapovedal, in nobenega oboroženega Druza niso srečali. Ko so se bližali mestu Deir el Kamar, reče Ali svojemu prijatelju: »Maron, od kod ti pridejo v vsaki nevarnosti tako pametne misli in dobri nasveti?> «0d sv. Duha, ki ga nosim v srcu in kličem na pomoč,» odgovori Maron. «Tudi jaz bi rad imel sv. Duha v srcu,» reče nato Ali. Maron pa odgovori: «Ako veruješ v Jezusa Kristusa in se daš krstiti, bodeS prejel sv. Duha. Hočeš biti krSčen?* «Ne še,» pravi Ali skoraj žalosten; in molče korakata naprej. Noč se je že nagibala h koncu in jutranja zarja se je žarela na vzhodu. Bilo je ob času, ko morajo Turki opraviti svojo tretjo molitev. Vsak mohamedan mora namreč petkrat moliti in sicer: ko solnce zajde; ko napoči noč, pred solnčnim vzhodom, kmalu po poldnem, med poldnevom in večerom. Ne smejo pa mohamedani moliti ravno pri solnčnem vzhodu, opoldne in pri solnčnem vzhodu, opoldne in pri solnčnem zahodu, da se razločujejo od tistih paganov, ki solnce po božje častiio in molijo. Gas molitve se ne naznani z zvonenjem, ampak turški duhovnik ga oznani s tem, da kliče in kriči iz visokih stolpov. Kjer ljudje tega klica ne slišijo, tam si odločijo čas po svoji pameti, kolikor mogoče natančno, tako da osramotijo marsikaterega mlačnega katoličana. Kdor moti molečega mohamedana ali pa kdor preblizu mimo njega, ima pri Turkih gi Naši ubežniki stopijo ravno pred solnčnim vzhodom na zadnjo višino, raz katero vidijo Deir el Kamar v dolini, kjer je vse po koncu. Ker ne vedo, kaj to pomeni, vprašajo mohamedana, molečega pred svojo hišo, če so že Druzi v meslu. Starec se skloni po koncu, jih jezno pogleda in zakriči: «Ali ste neverni psi, da si upate mohamedana motiti v molitvi» Ubežniki nič ne odgovore. Starec pa Se bolj zakriči: «Ali ste mohamedani?* «Ne!» odgovori srčno Maron. Starec pa začne preklinjati in v svoji razjarjenosti kamenje metati za njimi. Eden kamen rani udovo močno na čelu, tako da skoraj omedli in kri se ji ulije po licu. Ravnokar hočeta Maron in Ali besnega Turka prijeti in pobiti, ko udova glasno zakliče: »Maron, daj mi kamen, ki me je ranil.» Začuden pobere Maron kamen in ga da materi. Udova vzame kamen, ga poljubi in vrže daleč proč v grmovje rekoč: *Bog naj ne kaznuje Turčinovega greha. Naj ga Bog blagoslovi za proklinievanje, kakor je blagoslovil nas.> Nato naglo zapustijo ta kraj. «Maron, povej mi,» vpraša Ali vznemirjen, «ali stori to tudi sv. Duh, da odpustite sovražnikom in jih blagoslavljate?« «Da» odgovori Maron s tresočim glasom. »Potem se pa dam krstiti; zdaj verujem!» zakliče Ali. (Dalje prihod.)