Lisica
(S  p o d o b o.)
Lisica (Canis vulpes) je mej našimi gozdniini zverini najznanejša ia zel<5 razglašena. Znate jo uže iz mnogih basnij in pripovedek. Telo ima šibko in vitko, noge tenke in kratke, a glavo široko z dolgim, tenkirn gobčkom na konci. Ušesi sta koničasti, pod čelom se svetita bistri poželjivi oči, in kedar koli zine, pokažeta se dve versti belih, ostrih zob. Lepo jej prisfcoji dolg inetlast rep, ki ga za soboj vlači, kedar počasi hodi, a v teku ga privzdigne. Oblečena je v rujav kožuh; samo na persih je bela a po trebuhu sivkastobele dlake.   Po letu
— 177 -
dlako izpremeni ter je vedno taka, da jo človek težko loči od listja, trave ali zemlje.
Lisica živi daleč po svetu, kajti razven vse Evrope se nahaja tudi v severnej Afriki, zapadnej Aziji in v Ameriki. — Pod zemljd si izkoplje stanovanje, do katerega ide vselej po več vrat. Če kje stakne jazbeca, zapodi ga iz jazbine ter se presčli vanjo.   Jazbec nejevoljen ostavi domovino ter si gre druge iskat.
Lisica je zel6 požrešna iu kervoloka žival. Po dne leži doma a po noči hodi na lov ter ide za zajci, kunami in serneti; niti golobov, gosij in kiiretine se ne ogiblje. Lovi tudi miši, preganja ptiče po germovji, išče si gnjezd ter izpije iz njib. jajca in često uje tudi mladiče. Za silo pobira červe, kobilice, hrošče in drugo laznino. Pripoveduje se, da jej posebno ugaja sladko ovočje in grozdje po vinogradih. Ob gorskih potocih preži na ribe, zagrabi raka, in ako čuti ptico na vodi, plava daleč do nje. Često se pritepe do samotnih hiž, sti-kaje za perutnino, ia če utegne, zakolje več nego potrebuje. Dogodilo se je uže često, da je po dnč prišla na dvorišče in ljiidčm izpred očij odnesla kokoš.
V berlogu skoti lisica na pomlad navadao po 4 do po 6 slepih lisičet, katerim je skerbna mati. Za perva do raalega nikoli ne gre od njih in lisjak jej donaša potrebne hrane. Kedar starka čuti mladičem opasnosfc (nevarnosfc), prenese je v gobci drugam. Ko lisičeta malo odvast<5, hodita oba stara na lov ia se jim vračata z raznim plenom; ako se da, tudi prineseta živo miš ali živo zajče.
Največji lisičji sovražnik je človek; preganja jo vse leto. Kakor volkovom, tako je tudi njej zmiroin napovedana vojska; a največ se jih vendar po zimi pobije. Lisičje meso je terdo in žilavo ter smerdi. Lisičjo mast so nekedaj lovei drago prodajali in jo sem ter tja še prodajejo v razno katera domača zdra-vila.   Lisičja koža je dobro kerzno.