92. številka.
Ljubljana, v ponedeljek 25. aprila.
XX. leto, 1887.
lah&ji. vtak dan ivećer, izimfii nedelje in praznike, ter velja po poŠti prejeman za a v s t r i j s ko - og er s k e dežele za vse leto 15 gld., za pol leta S glfL, za četrt leta 4 gld., za jeden mesec 1 gld. 40 kr. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za vse leto 13 pld.. za četrt leta t gld. 30 kr.. za jeden mesec l gld. 10 kr. Za pošiljanja na dom računa se po
10 kr. za roeec, po 80 kr. za četrt leta. --   Za tuje dežele toliko več. kakor poštnina zna&a. Za oznanila plačuje se od četiristopne petit-vrste po 6 kr., če se oznanilo jeilenkrat tiska, po 5 kr., če se dvakrat, in po 4 kr. če se trikrat ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole frankirati. — Rokopisi se ne vračajo.   Uredništvo in n p ravni Sv o je v Rudolfa Kirbiša hiši. -Gledališka stolba". U pravu ifitvn naj se blagovolijo pošiljati naročnini', reklamacije, oznanila, t. j. vse administrativne stvari.
Koroška popustljivost.
—a. Ni še dolgo, ko so naši korotanski bratje opustili lepo priliko, da spravijo vsaj jed nega pravega zastopnika v državni zbor. Takrat nam je sveta jeza krčila prsi in morali smo povedati na vsa usta, kam vodi taka politika naše brate in nas. NeBmo še pregoreli prve žalosti, že nam so podali koroški vodje drugo, tako, da so nam sprva usta kar zanemila, pa ker govore tiče v zraku in kamenje v zemlji, ko bi mi ne vedeli svoje dolžnosti, izpregovoriti moramo tudi o zadnjem navedenem grenkem pojavu, z upom, da je rea zadnji — V mislih imamo namreč izjavo koroškega katol. društva, katero je podpisal nje predsednik, častiti vodja koroških Slovencev — g. Andrej Einspieler, prav proti interpelaciji državnega poslanca Gre gorca i drugih slovenskih in neslovenskih tovarišev zoper imenovanje trdega Nemca dr. Kalinu na krški škofovski sedež. Kakor obče znano, bilo je od rečenih poslancev naučnemu ministru stavljeno pohlevno vprašanje, ne mislili, da je novemu škofu potreben pomočnik (coadjutor), ki bi umel in govoril tudi slovenski, drugi jezik s.ojih vernikov ter ga tako nadomestoval ondi, kjer njemu ni možno. To zahtevanje osnovano je trdno v cerkvenem pravu, pa tudi ko bi to ne bilo: vprašanje prisililo bi zapetega nam ministra Gautscha, da vender odločuo pokaže svojo barvo, našim državnim poslancem ne-zavisnega značaja pa bi dalo priliko, da natanko osvetle razne razmere po tužni Koroški. Pa kak odziv se Čuje temu vprašanju od voditeljev koroških Slovencev? Vsak razumen človek bi mislil, da vsak slovenski Korošec odobrava ta korak nekaterih naših poslancev in da, če mirno, vsaj željno pričakuje, kako bode naučni minister svoje sodelovanje pri tem imenovanji opravičeval. Pa mesto tega dime nam v oči tista čudna zgoraj omenjena izjava, po kateri so slovenski Korošci čisto zadovoljni se sedanjim stanjem, misleč, da bode sicer častni novi višji pastir vender uplival na to, da se vsa slovenska deca na Koroškem konci v nauku sv. vere poučuje v lastnem jeziku. Mi pa smo prepričani, da milostlivi višji pastir razmer mej slovenskimi Korošci ne pozna in da jih bode kot
tujec pri najbolji volji težko spoznal in zato osta nemo pri svojem dvomu, tembolj ker čitamo na kak način skušajo nasprotniki novega dostojanstvenika dobiti za svoje namere. Težko nain je torej, da vidimo pod že večkrat omenjeno izjavo častitega, v boji za našo stvar osivelega voditelja koroških Slovencov, toliko težje, ker vemo s koliko večjo silo bodejo nasprotniki, iti bode vlada sama gotovo ta dobrodušni čin uporabila, da pokaže naše ute meljene zahteve kot. ničeve in nepotrebne želje. Iz-previdimo pa z druge strani, da je k temu njegovemu dobrodiišnerjm-ui zaupljivemu koraku krivo premalo, neodpustljivo naše površno zanimanje za stanje vseh Slovencev in za jedinost v domačem taboru. Nemila osoda, sovražniki in slovanska nejedinost razdelila je namreč tudi Slovence na več pokrajin in še le od nekaj desetletij razširila se je obča zavest, da kakor smo vsi sinovi matere Slave tako spadamo posebno prebivalci posunmih slovenskih dežel, nenaravno ločenih, v jedno družino. Skušnja uči, da vsaka rodbina, kjer ni složnega, {edinega gospodarstva — propade', — tako propade tudi narod, če njega voditelji vsaj glavnih načel do dobru ne utemelje, temveč hodijo vsak po svojem potu brez določenega in omejenega konca Slično negotovo, uesložno postopanje opazujemo tudi že nekaj časa pri nekaterih slovenskih državnih poslancih raznih kronoviti. Ti gospodje spuščajo čestokrat iz vida skupne potrebe našega naroda ter vodijo jih, če ne osobni, vsaj pogostoma krajevni oziri. Solidarnost slovenskih poslancev, ki sicer ni bila nikdar okovana v pravila posebnega kluba, ki se je pa kazala sploh v dejanji, ona solidarnost jela se je rušiti in že imamo par tacih „ divjakov", ki se zanašajo jedino na svojo, sicer spoštovano previdnost in ki skoro popolno prezirajo nazore svojih drugov in svojih voiUcev. Zadnji bodejo, če ne prej, vsaj pri novih volitvah takim zastopnikom brez dvoma pokazali dejansko svoje mnenje, a če hočemo, da to mnenje ne ostane le mimoidoče, tem več trajno, uplivajoče na nove zastopnike, tedaj je skrajni čas, da se vse slovensko politično življenje prenovi in uredi, da se spravi v pravi tek, k temu pa je nujno potreba že večkrat imenovanega političnega društva.
Političnega društva nam je torej treba, ki bode osredotočilo naše javno življenje in iz katerega naj se bode vodilo vse politično življenje. Mir, ki vlada po naši domovini je le navidezen; pridi, kamor hočeš, povsodi odzivajo se ti jednaki glasi: tako ne more nadalje ne v gmotnem, ne v narodnem ozira. Treba samo, da imamo neko sredino, kamor naj se ta mnenja stekajo odkoder bi potem uplivala s podvojeno močjo na domače zastopnike ter na domače in stranske nasprotnike. V vsakem večjem kraji na Slovenskem morale bi biti nekake podružnice rečenega društva, v n)ih naj bi se raz pravljali politični dogodki lastnega, pa tudi druzih slovenskih krogov, tam naj bi se zglasile pritožbe, tam stavili nasveti. Vodstvo podružnice pošiljalo bi take verodostojne pritožbe in nasvete osrednjemu vodstvu, ki bi potem izbralo pravo pot, da vsaka stvar, vsaka nam storjena krivica pride do mesta, kjer se da izlečiti ali vsaj osvetliti. Na ta način bilo bi vse dogodke po našej domovini možno pre gledati in pokazale, bi se nedostatnosti, o katerih še nemarno pravili pojmov. Pojavi, ki bi tako neposredno ali po naših poslancih prišli pred državni zbor, ali na drugo spadajoče mesto, bili bi v čisto drugem svitu, kakor so sedaj pritožbe posamnih osob ali naših novin. Kazni naši zastopniki se bodejo tako tudi lažjo poučili o splošnem mnenji po narodu in vsled lega morali bodejo postopati jednodušno puvsod in pri vsakej priliki. Kazen dolenjega Štajerja doslej na Slovenskem ni bilo jednacega društva, samo za časa volitev sestavil se je nek osrednji odbor, kuten pa, kakor vsaka v naglici skrpana stvar, ni imel dosti moči, kar so pokazale mnoge zadnje volitve. Mi imamo sicer že mnogo društev, a nasvetovano je za naše javno življenje največjega pomena sicer pa tudi drugim društvom brez kvara — ker ne zahteva skoro nikt»cih materijalnih žrtev. Potrebnost taeega društva uvideli so tudi drugi avstrijski narodi in res imajo jih vsi ter na njih shodih in v njih izjavah, po njih učinkih se kaže, da imajo velik upliv. Take organizacije nam je trebalo že davno in potem bi se no ka/.ali nikjer taki nepotrebni pojavi, kakor je iz začetka navedena koroška izjava. Ako ustanovimo jednako društvo, bode naš političen program kmalu čisteji in jasneji,
LISTEK.
Mabel Vaughan.
(Roman. V angleškem spisala Marija S. Cummins, poslovenil J. P—ski.)
Deveto poglavje.
(Dalje.)
Ali naj bode Mabelino zaupno srce nastavljeno temu i plivu, pri katerem vse oledeni? Ali naj mladi nje duh, ki po resnici in spoznanji hrepeni, deli lažno modrijanstvo zmešanega razuma? Ali naj duša, pristopna vsem velikim in stanovitnim utisom, gleda, kako se vse plemenite namere v hladnem umovanji napačne izkušnje udušajo?
Častihlepnost, samoljubje, napuh srca, zapeljana vobraznost in Četa posvetnih prijateljev gonili jo bodo dalje in dalje po nevarni poti, po katerej hoditi jej je navidez usojeno. A na potu jih bode nekdo srečal, neko otroško bitje, polno svete vere, upanja in ljubezni, ter se jim bode ustavilo z milo močjo ponižnega srca, s čistim življenjem in tiho molitvijo. Res, nejednak se vidi boj, vender je sam Bog, ki zmago podeli.
Deseto poglavje.
Tisoč pripravnih potov ini bodemo našli,
Da zaničujemo staro zirne stiskajoče
gospodstvo; JU bodemo oblačili njena vela lica s
cvetlicami, In na njeno milo golo glavo Sanjarsku cvetlične vence bodemo po-
kladali.
Okoli Štirinajst dni po Dudleyevem dohodu je Mabelina plemenita, pa nepremišljena gostoljubnost hudo skusila potrpežljivost stare gospice Vaughanove in blagosrčnost vse rodovine. Nalezljiva bolezen je napadla nekaj otrok v istej gostilni, v katerej je gospa Leroveva bivala. Ko je Mabel slišala sestro tožiti, da je dečkov zdravje v veliki nevarnosti, silila je na to, naj prideta v starega očeta hišo, kjer naj bi ostala, dokler ne bi nevarnost nalezljivosti izginila. Mlada dečka sta se močno veselila, da sta tesno otročjo sobo zamenila z Vaughanovo prostorno hišo, kjer sta lehko svobodno dihala; še rajša pa je nju mati sprejela predlog, ki jo je kaj neprijetne tovaršije in odgovornosti rešil. Zato sta precej došla z Lidijo Hopovo, ki je kljubu odpu ščenju še zmiraj pri gospe Lerovevi služila. Ker je
Ludvika gledala le na svojo ugodnost, trebalo je komaj Murravevih prošenj, da je toli spretno deklico, kot je bila Lidija, v službi obdržala. Lidija se je res morala močno premagovati, da je gospe-jiuo ponudbo s spodobno ponižnostjo in hvaležnostjo vsprejela, vender je bila za to obilo odškodovana in obdarovana, ker je imela priliko nekaj tednov preživeti v hiši mlade svoje dobrotnice.
Vsa rodo vina se je sprva z veliko potrpežljivostjo udala temu motenju domačega miru; a Mur-ravevo ropotanje in Alikova samoglavnost sta ua-pravljali kmalu mnogo težav in neprijetnosti]. Gospod Vaughan njima je utekal, zapiši se v čitalnico ali knjižnico. Henrik se je nekaj časa kratkočasil z ropotajočimi igrami dečkov, spodbujal nju radost ter ju pogostoma mej seboj v prepir spravlja!, a nazadnje je vselej utekal iz hiše ter je puščal, da so drugi želi, kar je on objestno sejal. Gospića Sabija in mnogoinučeni posli so pa največ trpeli po teh ueukrotnih in upornih došlecih; kajti Mabel, če prav ni imela z drugimi stvarmi opraviti, radovala se je navadno močno v družbi teh mladih gostov. Kes jo morala večkrat prepire razločevati in zdražbe poravnavati. A znala je kaj srečno in na zadovoljnost obeh   strank  reševati   taka  zamotana vprašanja.
pomozi Bog!
Politični razgled.
\ 4> 11-a i ij c* deie I e,
V Ljubljani 25. aprila.
V krogih državnOzbornke desnice se pre-tehtuje vprašanje, bi li ne bilo umestno, da bi se zakon, po katerem morajo vseueiliški profesorji, spolnivši sedemdeseto leto, iti v pokoj, raztegnil na vse državne uradnike. Tak zakon bil bi jako koristen, ker pri državnih uradih večkrat nahajamo stare uradnike, ki neso več za delo; ampak le za napotje. Slovanom bi pa tak zakon bil tudi v narodnem oziru koristen, ker bi mnogi stari zagrizeni sovražniki našega naroda ne ovirali več narodne jednakopravno-sti pri sodnijah in druzih uradih.
V petek je g<».*]M»*kii %l»oi*iii<*a jednoglasno vsprejela Schmerlingov predlog, da se Pra-žakova jezikovna naredba izroči posebnemu odseku v pretres, ko je grof Taaffe se izjavil, da se vlada strinja s tem predlogom ter bode že v odseku opravičila jezikovno naredho.
% . <saij«- države.
To noči mej četrtkom in petkom je Sofijsko prebivalstvo prestrašila močna eksplozija. Itoljrar-Nka vlada je sprva mislila, da je eksplozija delo kake zarote. V kratkem času se je poizvedelo, da se eksplozija ni prigodiia v nikakej zalogi smodnika, pa tudi ne v vojašnici. Štiri dni poprej bilo je nekemu železniškemu podjetniku 350 kilogramov smodnika ukradenega in sodi se, da so tat je kje blizu mesta smodnik spravili, ki se je pa vsled neprevidnosti užgal. Žandarmerija preiskuje okrog mesta, kje je bila eksplozija. Če tudi sedaj eksplozija najbrž ni napravila nobene škode, je vender vlada v skrbeh, ker ne ve, kaj ?o nameravali tatovi s smodnikom in če se ne pripravlja kaka ustaja ter so tatovi hoteli ustajnikom prodati smodnik.
ItiiMlto vojno ministerstvo naročilo je 40.000 četvrt moke in 100.000 četvrt ovsa. Nek Odeski veietržec je pa sklenil s francosko vlado pogodbo, da jej bode preskrbe! 00.000 meterskih centov ovsa. Utrdbe pri Kovnu je te dni ogledoval veliki knez Mihael. To mesto se že utrjuje tri leta in že dela stanejo nad 10 milijonov rubljev. Delo vodi upokojeni polkovnik Ževcev. V pomorskih delavnicah ob Črnem, Hvalinskem morji in Volgi nekda jako pridno delajo, da v hitrici oborože kolikor mogoče vojnih ladij. Kak namen ima to oboroževanje, se nič ne poroča, vsekako je v zvezi z bolgarskim in afgan-skim vprašanjem.
Vse evropsko časopisje razburja dogodek da so Nemci zaprli lrunvoMkvgu policijskega komisarja Schnaebela. Kako se bode stvar poravnala, še danes ne moremo za gotovo vedeti. Skoro .splošno se misli, da mirno, zlasti, ker je francoska vlada pil tem pokaztf]a nenavadno hladnokrvnost in je Bismarck takoj naročil nemškemu zastopniku v Parizu, da naj .sporoči francoskej vladi, da Nemčija ni mislila Francozov izzivati, in da je pripravljena takoj dati zadoščenje, ako je Schnaebele bil prijet na francoskej zemlji. Poročila iz Pariza zatrjujejo, da je bil prijet na francoskej zemlji, tako je pokazala tudi preiskava francoskih oblastev. Kakor se skoro soglasno zatrjuje iz Pariza, sta dva nemška policista Schnaebela prijela na nemškej zemlji, pa se je njima bil izvil in bežal na francoska tla, kjer ja je počakal. Pokazal je njima mejni kol, toda se nesta zato zmenila, ampak sta ga uklenila in odvedla. Ves dogodek je opazovalo prav v bližini več delavcev, ki so delali v vinogradih in so bili potem
. r..j__mu,—tmict—njm  izvesija, si raKo
nasprotujejo, da se na prvi pogled lahko spozna, rla neso resnična. Nekateri trdijo, da so ga prijeli v Noveau-u. ko je baš prišel iz županove hiše, drugi pa, da se je Schnaebele dalj časa potikal okrog Metza, kjer ga je tudi policija prijela. Ko bi bil tudi Schnaebele prijet na nemški zemlji, bi se postopanje nemške policije ne moglo opravičevati, ker ga je zvijačno zvabila na nemška tla Celo angleški listi, ki Francozom neso posebno prijazni, obsojajo postopanje nemške policije. Schnaebele je Alzačan, I pa je bil vedno v francoskej službi. Ker se ni nikdar odpovedal domovinski pravici v Alzaciji, so mislili Nemci, da morejo ž njim postopati, kakor z nemškim državljanom. I)olže ga, da je vohunaril po Alzaciji in Loreni in vojake nagovarjal, da naj ubeže v Francijo, ter jim pomagal k begu. Pred neka terimi tedni ga je nekda državno sodišče v Lipsiji „in contumacium" obsodilo zaradi veleizdaje in malo pozneje se je pokazalo, da je sokrivec pri raznih veleizdajskih dejanjih v Alzaciji in Loreni, zaradi katerih se sedaj vrši preiskava. Zategadelj je sodišče izdalo povelje, da ga zppro. Francoska vlada je že izročila nemškej akte o preiskavi. Ker nemška oblastva tudi preiskujejo, kje je bil Schnaebele prijet, bode v kratkem nemška vlada sporočila francoskej, kak uspeh je imela preiskava nemških organov. Če se tudi zaradi te afere še ne začne vojna, vender vse kaže, da pride kmalu do velicega boja mej Nemci in Francozi. Nemci hitro popravljajo utrdbe v Alzaciji. Te dni jih je ogledoval namestnik Moltkejev, general VValdersee.
Več i rim con k ih trgovcev in obrtnikov namerava prositi vlado, da bi razstavo preložila na 1890. leto. Nadejajo se, da se bode njih prošnji ustreglo, ker bi se razstave 1889. leta ne udeležile monarhične vlasti in bi tudi mnogim Francozom ne bilo prav, če bi se proslavljala stoletnica revolucije. Ilazstave 1890. leta se bode pa lahko udeležil ves francoski narod, pa tudi vse evropske države.
It:i4ij:iuski parlament vsprejel je v četrtek brez debate nov carinski tarif Kralj je takoj potrdil nov zakon in „Gazzeta Uffiziale" ga je še isti dan objavila. V petek je že nov carinski zakon stopil v veljavo.
1'riisku zbornica poslancev je sklenila, da se cerkvena predloga ne izroči odseku, ampak se o njej v plenumu nadaljuje posvetovanje. Da bi se predloga izročila odseku, hoteli so samo narodni liberalci, ki so tedaj v tem slučaji glasovali proti vladi. Ker se je Bismarck bil izjavil, da je njegova čast angažovana, ter bode odstopil, ko bi vse narodne stranke ne glasovale za predlogo bi tedaj sedaj moral odstopiti, kar pa ne bode storil. Bismarck še nikdar ni resno mislil na demisijo, ampak le straši s tem, da bi se parlament rajši udal njegovi volji.
Anglcšku gorenja zbornica vsprejela je v drugem branji irski kazenski zakon, ko je poprej izjavil lord Salisburv, da stavi vlada zaupno vprašanje.
Dopisi.
Iz 1*111 ju 22. aprila. (Molčanje bi bilo greh.) Mogoče, da bo marsikateri izmej čitateljev »Slov. Naroda", prebravši ta dopis, nevoljno položil list iz roke, misleč si: ta nam pa res vedno jedno in isto gode.
lles je: človeku že preseda ta večni ravs in kavs s protivniki našimi, in tudi nam uleže se trpka britkost okolu srca, ako moramo, ustrezajoč domoljubne) svojej dolžnosti, odgovarjati nemško-ži-dovskim lažem. To Vam je zopern, nehvaležen po-
Sedaj z dobroto sedaj z ostrostjo se jej je posrečilo pridobiti neko veljavo in oblast nad mladima sestričema.
Ta upliv je pridobila s spoštovanjem, katero je neprestana nje resničnost dečkoma izbujala, še bolj pa s prisrčnostjo, s katero je prilično nju načrte odobravala in se nju veselic udeleževala. Kolikor zelo se je nje srce z drugim pečalo, vender nič ni moglo nje resnične ljubezni do otrok in nje sočutja z njunim veseljem zmanjšati. Tako je Mabel že davno dogovorjeno vožnjo na saneh pričakovala komaj z manjšo radostjo kot otroka, ki sta od začetka zime o njej sanjarila. Kot otroka pozdravila je tudi ona prvi sneg z nehlinjeno radostjo.
Z mrakom jelo je snežiti. V jutro pokrivala je vse mesto krasna bela obleka svežega snega, ki je za-bavoljubne ljudi vseh vrst prav zapeljivo na piano vabil. Predno je bilo poludne, mrgolelo je po Široki ulici in po drugih glavnih ulicah polno sanij raznih podob in boj, ki so z vozečimi se veseljaki in ponosno tekajočimi konji nekaki predpustni prizor na-pravljali. Vender mej premnogimi bogatimi in krasnimi kočijami najlepše narejena in najkrasnejše opravljena je bila ona, ki je srečno, cvetočo Mabel in nje radostna sestrica vozila. Naglo so se vozili gori in  doli po glavnih ulicah ter  so  veseli se
divili skozi nebrojno vrsto velikanskih odprtih javnih sanij, ki so bile vse pisano ozaljšane in s potniki preobložene. A mej njimi so bile krasne novo-šegne sani s postrežčeki v obrobljenih suknjah in dragocenih kožuhovinah, male sani z naglimi konji, katere so mladi ljudje vodili, skratka bili so vozovi vseh vrst, bogati in vsakdanji, ki so se nenadoma prikazovali ter po lepoti, pisanosti, blišči in brzosti mej seboj tekmovali.
„GIej no!" zaklical je Murrav radosti po konci skočivši, „tam-le je mati z gospico Vanekar-jevo v gospod Erlovih novih saneh. Vozi hitreje, Donald", zaklical je kočijažu, „vozi hitreje in glej, ali ne bi mogli onih-le sivih konj preteči !" In ko so veselo drli mimo gospe Leroyeve in nje tovar-šice ter vse sotekmece, druzega za drugim, pretekli, morala je Mabel za roko prijeti razburjenega dečka, da ne bi pri svoji preobili radosti izgubil ravnotežja ter s sanij ne padel.
„Teta Mabel glejte no!" zaklical je jednako opazujoči pa mirnejši Alik, „poglejte no lepo, malo belo morsko školjko, ki se vidi, kot bi morske pene rezala. Volčura, konj in oprega, vse je tako belo kot sneg. O, ta je pač najlepši mej vsemi! Gospod Dudlev se v njem vozi in vidi nas, gotovo Dudlev nas vidi ter skuša nas dohiteti!"
profesijsk lažnjivec v jednej samej uri toliko nalaže, da se mu ne more deset druzih v jednern celem dnevu primerno odgovoriti.
In vender moramo, moramo, pravimo! Ni ga boljšega izdatnejšega svarila za ljudstvo naše, kakor če mu kažemo nje»a zopernike take, kake ršn i so, v vsej njih podlosti, v vaej nagoti. Zrcalo moramo držati rodu našemu pred oči, da bo videl v njem pristno podobo sovražnika svojega, da bo videl njega odurni obraz, v katerem se nam slika divja strast — strast sovraštva do nas. In čudež bi moral biti, da ne bi se rod naš — dasi sicer krotak, kakor golob — videč, koliko krivic, koliko nezasluženega obrekovanja in za-sraniovanja se vali na njega glavo — in to od ljuti ij, katerim ni nikdar lasu krivil, od katerih zahteva le pravice — da bi se ta rod ne razvnel, se studom obrnil od njih in vrgel od sebe golobjo svojo natoro in postal jeklen, pogumeu sokol, ki samozavestno razprostre svoji peruti, pripravljajoč se k ponosnemu vzletu.
Tu ne pomagajo rekriminacije, kajti smejejo se jim le; ne pomaga apelovanje na pravni čut, ker tega čuta mej protivniki našimi nikjer ni. Tu velja pokazati zobe, treba se je postaviti na ono stališče, katero zavzema hišni gospodar, ki ve, da je le on sam gospodar v hiši svojej, da je njega volja kategorični imperativ za vsa dejanja in neha-nja cele družine.
Ako se sovražnik predrzno dotakne dobrega imena rodu našega, moramo ga takoj kreniti po nikdar mirujočej roki, vsako nesramnost moramo zavrniti energično, pokazati svetu, da smo sicer reven narod, ob katerega žuljih si je neusmiljeni tujec gradil svoje palače, a da so ves tisti kapital, s katerim se tujec ta tako rad ponaša, le nabrane potne srage dobrega prepohlevnegu našega rodu. Zvedo naj pa, da ima rod ta, dasi revež, v svojej duši oni srce človeško plemeneči čut, ki ga zovemo ljubezen do rodne zemlje, ljubezen do onih glasov, ki udarjajo na uho človeka, res človeško mislečega in čutega, kakor nebeška harmonija, in to so glasi materinski. Svet naj ve, da polni dušo našo oni čut, v katerem se najlepše izraža ljubezen do domovine in naroda — narodni ponos, ki ne dopušča razžaljenja od nobene strani in ki je vsekdar pripravljen zahtevati zadoščenja, ako bi se hotelo skruniti dobro ime za vse lepo in blago borečega se slovanstva, izvršujošega ono krasno in plemenito nalogo v človečanstvu, ki mu jo pripisuje slavni naš pesnik — prorok — Stritar. Le tako bodemo si priborili prepotrebni rešpekt.
Da smo napisali te-le vrstice, dala nam je povod »Deutsche Zeitung" od srede, sd svojim uvodnim člankom o razmerah v Šibeniku. Kolikor se vidi, si je ta list priboril prvenstvo in koraka na čelu židovsko-nemške žurnalistike, — nekdaj oblastna „Neue freie Presse" krevsa le pohlevno in ponižno za njim — zato pa je postal tudi glasilo naše iredente. In res opazujemo, da se zadnje čase kar vrste dopisi iz južnih provinci j v „D. Ztg." „Schone Seelen finden sich."
Rečeni uvodni članek je  pa tak, da je „D.
„A tega ue more!" vzkliknil je Murrav novega sotekmeca opazujoč. „Stavim, da naših kosta-njevcev ne bode dotekel; tetka, ali stavite.?"
„Pač, pretekel nas bode", rekel je Alik, kije daljavo skrbno meril.
Mabele temna rudečica in njene žareče oči so izdajale, kako močno se je za vožnjo na skus zanimala, vender ni čutila nikakor one MCurrajeve prevare, ko je konj, bel kot sneg, Be polagoma bolj in bolj približeval. Če prav je v zavesti bližajoče se izgube, čutila nekako ponižanje, kazala vender nikakor ni z radostnim smehljanjem, s katerim je pozdravila Dudleva, ko je mala kočija nazadnje jo došla. A tudi Dudlev ni nikakor nameraval, da bi se s svojim uspehom ponašal, ampak bil je zadovoljen, da je poleg nje sanij vozil ter jo je vkljubu vsem oviram nekaj minut spremljal. Ta pogodba je bila Mabeli res kaj laskava in prijetna, a vse drugače jo je sodil burjasti mladi sestric, ki je, že zmiraj zmagohlepen, neprenehoma kočijažu klical: „Donald, vozi naglo! Le poženi dobro!"
Kočijaž je čital nasprotno povelje na obrazu svoje gospodinje, ki je odgovarjala Dudlevu, ko jej je ta k veselemu dnevu čestital; zato ni hotel konj preveč pogaujati, kar je Murrav kmalu opazil.
„Alik, viš no!" vzkliknil je iz nanošeuega
mislil o nas, ako ne damo primernega odgovora?! Po temu spisu soditi, so Slovani rod samih lopovov in tatov. Člankar na pr. pripoveduje, da se je oropala soproga fregatnega kapitana Morma, a pripoveduje tako, kakor da bi se bilo zgodilo po naroČilu narodne stranke in malo da ne trdi, da se je plen delil mej lopovom in g. Klaičem. A ne samo Dalmatincev, vse Slovane stlačd je v ta konglomerat psovk, zasramovanja in obrekovanja.
Rodoijubje dalmatinski ne smejo molčati na zlobni, nečuveni napad, odgovoriti morajo v kakem večjem listu. Povedo naj, da so to le izbruhi peneče jeze, ker se je Slovanstvo toliko ujunačilo, da ne pusti več, da bi vsakdo, ki ima le Čas zato. — plesal po njega hrbtu. Znabiti se bode vender le našel nemšk list. ki bo imel toliko dostojnosti in pravicoljubja, da bo dal nedolžno napadenemu prilike, da se opraviči, držeč se gasla: „Der Wahrheit eine Gasse!" C—t—č.
Iz gorlftke okolico 20. aprila. (Nemarnost v domačem taboru) bil je naslov včerajšnjemu Vašemu uvodnemu članku, kjer ste povedali marsikojo resnico — žalostno resnico o naših pravicah. Kaj nam pomaga, da nam je dovoljeno to in ono, ako pa nikdo ne gleda na to, da bi se nam tudi dajalo, da bi se pravica in zakon tudi izvrševala našej narodne j stvari v korist. Pisali ste v Članku tudi o c. kr. davkarijah, katere da so pošiljale mej slovenski narod nemške in laške spise. To so godi pri glavni c. k r. davkariji v Gorici še zdaj v najpopolnejši meri. Bela vrana se poprej dobi, kakor slovensko pismo od tam slovenskim strankam. Kar ni v jedino zveličalnej nemščini, je v blaženej laščini, — le o slovenščini ni ne duha ne sluha. Ako uradniku po naključji pride v roko tiskovina z dvojnim tekstom, kaj stori c. kr. uradnik? Obrne se mu v rokah tako, da pride slovenski tekst od spodaj in slovenski stranki napiše in popolni nemški tekst. Ako je tiskovina tako ustvarjena, da je piva vrsta nemška, druga laška in tretja slovenska; kaj mislite, da popolni slovensko vrsto za slovensko stranko? Ne! ampak nemško, ali pa laško!! Ako slovenska stranka prosi kaj v slovenskem dopisu, — dobi odgovor v nemščini — in to v dveh mesecih, če tudi stvar potrebuje nujno ; in zgodi se tudi, da nečejo umeti slovenskega dopisa. Piši zopet in zopet, čakaj mesec dnij!
Ako slovenska stranka prosi, naj se jej pošiljajo slovenska povabila ne dobi odgovora niti v prihodnje slovenskih povabil in tirjatev, ampak kakor poprej vse v nemščini in tudi v laščini. — Tako je pri našej davkariji. Pri sodiščih se nam godi baš tako, — če ne slabše, kajti tu je pa skoro vse izključljivo v laščini.
Strankam slovenskim dohajajo skoro (99.99°/0) le laški dopisi. Zgodi se le redko, da pride kaj nemškega, a še takrat je na zavitku — v laščini naslov.
Ako stranke prosijo, ali pa v njih imenu — da naj se jih povablja v slovenščini — ne dobi se
snega veliko kepo naredivši, „viš no, naredel jima bodem že jaz, da potečeta!" Potem pa je prežal na priliko. Ko se je Mabel pečala s predmetom, na katerega jo je Dudlev opazil, postavil se je na sprednji sedež ter je kepo zalučal jednemu konju v glavo. Dobro je zadel in hipen je bil tudi uspeh. Srčni in prestrašeni. konj je silovito odskočil, potem pa se je spustil v tek Ker se je na ta način preplašil tudi drugi konj, dirjala sta v bližjem trenutku konja kot besna tja doli po Široki ulici, kjer so se jima nagloma na obe strani umikale nebrojne sani; kočijaž je bil izgubil vso moč nad njima.
Mej tem so v drugem delu mesta in v popolnoma različnih okolščinah neke razumne in čuvne oči opazovale različne osobe in prizore svojega obzora. Ta obzor je bil jako omejen in nikakor ne mikaven; a majhna Roza Hopova, ta ravno je bila, nahajala je marsikatero dolgo leto dovolj gradiva, da je je opazovala in premišljevala Mala prodajal niča, s katero se je nje mati sosebno preživljala, bila je v ozki ulici in veža usedenega pohištva je bila precej pod ravno uličnega tlaka. Veselo solnce je zahajalo zopet za hišo na nasprotni strani ulice in nikdar ni prišlo v temačno, kleti podobno sobo, kjer je vdova Hopova šivanke, sukanec, trakove in razno drugo malovredno blago pa ledenec (kristal-nati slador) iz lastne izdelavnice prodajala.
"TnrrpaK urmnjr ua ni trna gnspooargiuna—'
ostaja vse pri starem.
Pri c. kr. p o š t i tudi ni mnogo bolje. Ako pišeš naslov na pismo v slovenščini n. pr. pošta Zagraj, kaj store? Po strani zapišejo „Monfalcone", tako, da roma pismo skozi Zagraj v Tržič in od tam zopet v Zagraj in stranka je dobi dan pozneje, — za jeden dan prepozno.
Sploh pri nas ne vemo za jednakopravnost. Celo naši narodni advokatje pišo skoro vse v tuj-ščini. Kako naj si stranke, uboge stranke same pomagajo, ker vsak korak jim prouzročuje troškov, zamere in škode? Čemu pa imamo svoje poslance, kateri se ne zmenijo za vse to, če tudi so jim stvari najboljše znane?! Tako 'se nam godi, a moramo molčati, ker naši komandantje spe na lavorikah. Uboga slovenska para!
Iz Šniartiiiu pri Utlji 23. aprila. (Volitev župana.). Kakor v mnogih krajih, je tudi tu dne 4. aprila bila razprtija mej dvema strankama, bila je volitev novih občinskih odbornikov. Kmetska stranka volila je za starega župana, domači vaščani volili so za novega. Stari župan je Anton Lovše. posestnik v Veliki Kovstrivnici, torej dobro uro hoda od Smartina. Za novega župana potezali so se domači vaščani, ker je bila za vas to velika neprilika. Ker pa je 4. aprila pri občinskem odboru premagala kmetska stranka, so se domači vaščani veliko prizadjali, da bi dobili novega župana, in les, pri dobili so si podobčino sv. Peter in Pavel in izvoljen je bil, dne 19. aprila gospod Ignacij Zore, hišni in zemljišni posestnik v Črnem potoku, oddaljen 10 minut od Šmartina.
Star župan je 10 let županoval. Ker je dobro gospodaril, se je kmetom zelo prikupil in je bil z vsacim človekom tudi prijazen. Ker je pa dandanes veliko sovraštva na svetu, se je tudi tukaj nekaterim za malo neprilike zelo zameril, in so si veliko prizadejali, da so ga porinil: z občinskega prestola.
I. I.
Domače stvari.
It Matija Kočevar. I
Danes zjutraj ob 9. uri umrl je gosp. Matija Kočevar, trgovec in posestnik na Turjaku, v 50. letu svoje dobe, po dolgem bolehanji za vodenico. V njem izgubili smo izvrstnega, v vsakem vprašanji odločnega rodoljuba in moža, kije po svoji značajnosti in poštenosti bil pri vseh, ki so ga poznali, jako priljubljen in spoštovan. Zanimal se je za narodna podjetja, kakor malokdo in kdor se spomina njegovega iskrenega govora pri Jurčičevi slav-nosti v Zatičini, bode z nami vred žaloval, da smo tako rano i/gubili takega poštenjaka in vedno zanesljivega somišljenika. Blag mu bodi spomini
— (Odlikovanje.) Sežanska čitalnica imenovala je bivšega okrajnega sodnika in sedanjega deželne sodnije svetnika g. M. T r u o v c a svojim častnim članom. Sežanci pa so mu za odhod priredili sijajen banket.
Ta prodajalnica imela je dve okni, ki sta na ulice držali. Jedno okno je kazalo vzgledke uboge zaloge vdovinega blaga, katere so tekom leta večkrat menjavali, da so kupce tembolj mikali in vabili. Nekatere tablice različnih gumbov, ki so bili že barvo izgubili ali se tekom dolgega časa poka-zili, nekatere glinjene lule v prstenem lonci, ki je Že dolgo bil brez ušes, semtertja listi različnih bucik, predeno (štrenica) sukanca ali pa koledar minolega leta so občinstvu naznanjali, kaj vse se tu noter dobiva.
Razen teh izdelkov gotove vrednosti videli so se še nekateri slabi poskusi olepšav, katerih pa nikakor ne smemo prezreti, ker so bile znamenja gospe Hopove kupčije. Bili sta dve kaj debelo izdelani leseni podobi. Prva je predstavljala papigo, ki je, rumeno in zeleno pobojena, kot prav visoko-roden plemenitnik nespodobno mu obližje zaničevala ter mimogredoče pozivala, naj bi jo v primernejše mu okrožje prestavili. Druga podoba je bila smijoč, star in kaj ponosen pomorščak; roke je držal v strani zastavljene, noge pa, kakor bi hotel plesati; a podoba je bila, da se je vkljubu nevabljivim okol-ščinam hotel življenja veseliti..
(Dalje prib.)
— i ."m o v e n s k o g i e a a 11 s c e. ) /. vcerajAnjo predstavo končalo je dramatično društvo predstave v čitalnični dvorani ter bode do bodoče sezone na Tespijevem vozu potovalo po deželi in prirejalo na, raznih krajih predstave, katerih bodemo mi zelo pogrešali, kajti vrli naši diletantje napredovali so v zadnji čas tako izdatno, da so nam njih predstave res bile užitek in krepilo. Tudi včerajšnja predstava bila je prav dobra, vreden konec doteklej sezoni. V igri „Žila", spisal Josip Marij Babo, pre ložil Jos. Cimperman, so gospodična Zvonarjeva in gospodje Borštnik, Kocelj, Danilo in Šturm mlajši s svojim igranjem stekli si živahno priznanje. V komični opereti „Pijerot in Vijoleta6 pa sta se odlikovali gospa Milka Gerbičeva in gospodična Daneševa s svojim izbornim petjem in živahnim igranjem. Zelo ugajal nam je valček „V sladkih čutih", ki ga je zložil g. F. Gerbić Ker sta tudi g. Slavko (Alkofriba) in „polikinel" dobro sodelovala, bil je efekt jako ugoden, smeha in ploskanja pa v izobilji. Gledališče bilo je zelo polno, vsled tega bilo je precej toplo. Poslavljaje se od naših vrlih dilctantov, kličemo jim : „Srečno pot! Na svidenje!"
— (Pisateljskega podpornega društva odbor) konštituviral se jo v seji 23. aprila t. 1. tako-Ie: podpredsednikom izvolil si je prof. Levca Frana, denarničarjem Petričiča Vasa in tajnikom Raiča Antona — Pri tej priložnosti je sklenil odbor prvi poletni izlet narediti dne 8. majnika v Šk a ručno in sicer se odpelje udeleže valci izleta ob 12 uri v Vižmarje po železnici in od ondot pojdejo peš v Skaručno. P. n. občinstvo opozarja se zdaj že na ta izlet, ltazgovarjal se je odbor natančneje ob odkritji spominske plošče dr. Tomanu v Kamni Gorici ter je dovolil nekej po-trebnej osobi podpore.
— („Ljubljanski pohajkovalec") nam piše: Sicer mirna Ljubljana postala je v zadnji čas zelo nemirna in izzivanja vrše se tu in tam. Vi ste doslej o jednakih slučajih molčali, ker so se vršili v okviru gostilniških sob in ker ste najbrže imeli še drugih razlogov, tako da niti izgreda pri „ Malici", kjer se je razbilo mnogo steklenic in čas, omenili neste. Neumestno bi pa bilo, ko bi molčali ob izgredu, ki se je preteklo soboto o polunoči vršil v „Zvezdi". Mislite si, z balkona kazinskega letele so čaše in kozarci v tolikem številu in s tako silo v „Zvezdo", da si ljudje, nevajeni takim projektilom, niti mimo neso upali. Iz notranjih prostorov kazinskih čuli smo že marši kako rabuko, a bombardo vanje ,, Zvezde" s kozarci, nam je kaj čisto novega in tudi ne ume-jemo, kako se to strinja s tolikrat naglašauo omiko, ki ima ondu baje svoje izključno stanišče. Prav drago bi nam bilo, ko bi nam kazinsko vodstvo pojasnilo to zadevo, in ko bi nemški listi, ki so o Zelenčevi slavnosti tako strupeno pisarili, tudi temu dogodku posvetili par vrstic.
— (Mirozov.) Vsled šestdesetletnice vojaškega službovanja maršala, nadvojvode Albrehta, priredi domači polk danes ob Va9. uri zvečer iz sv. Petra vojašnice po ulicah mestnih mirozov. Na Turjaškem trgu svirala bode godba dva komada.
— (Pred upravnim sodišč e m) bo obravnava zarad volilne pravice Celjskih hišnih posestnikov v skupini veleposestva za volitev v okrajni zastop dne 17. junija t. 1., kar je v notici v št. od 22. t. m. vsled pomote izostalo.
— (Na Vranskem) so ob priliki volitve v državni zbor dne 15. aprila Celjani samo neke stare pijance z vinom in denarjem ulovili. Bil je na pr. mesar Zima iz Celja nekaj prej tam, ter je govoril : „Soll'ns saufen und essen so viel sie wollen, dass wir nur Stimmen kriegen.* Izven teh volila sta dr. Foreggerja seveda še okrajne sodnije pristav g. A ud i tor; konečno je še za dobro spoznal s nemškutarji potegniti tamošnji poštar in krčmar g, Lukoinak.
— (Popravek.) V sobotno številko urinila se je neljuba pomota. Telegram iz Celja bil je popačen in čitati se ima pravilno tako, da je bil Braslovški usnjar Gregor Apat požiganja in umora Julije Smerečnik krivim spoznan, njegova žena pa Bokrivde teh zlo« činov nedolžno spoznana in oproščena. Gregor Apat bil je obsojen na dosmrtno težko ječo, poostreno s postom vsaki mesec.
— (Povabilo h k on c er fu,) katerega priredijo Krški godci in pevci v nedeljo 1. maja na vrtu g. Fr. Gregoriča.   Program:   1. „Koračnica'.
2. D. Auber: „Die Stumme von Portici", ouvertura.
3. J. Kral: ,Vom Herzea zuro Herzen*4, — polka mazurka. 4. N. Otto: „Devi", moški zbor. 5. Fr. v. Suppe: JI a t.' ich nur deine Liebe". spev iz opere Boccaccio. 6. J. Mttller: „Naša zvezda", moški zbor. 7. V. Parma: „Lepa Slovenka", polka francaise. [8. I. Ivanovici: „DonauNvellen", valček. 9. Dr. B. Ipavic: „Domovini", moški zbor z bariton-in tenor-8»lo. 10. J. Strauss: „Gondellied" iz opere „eine Nacht in Venedig". 11. K. Knitl: Žežulinka", moški zbor. 12. A. Czibulka: „Stetauie-Gawotteu. 13. E. Strauss: „Mit Dampf,M brzopolka. Začetek točno ob 4x/a uri popoludne, (pri grdem vremenu ob 7. uri zvečer v prostorih bralnega društva.) Ustopnina 40 kr. za osobo.
Telegrami „Slovenskomu Narodu":
Dunaj 25. aprila. Povodom šestdesetlet-nice vojaškega službovanja nadvojvode Albrehta prišel je prvi v Albrehtovo palačo cesar čestitat maršalu na požrtovalnem službovanji. Ce-sarjevič Rudolf, drugi nadvojvode in nadvojvo-dinje in bavarski princ Leopold izročili so tudi osobno svoje čestitke. Albreht vsprejel potem deputacije obeh zbornic državnega zbora, deputacije vojaštva, diplomatov, generalstva pod vodstvom FZM. Bauer-a in deputacijo pomorskih častnikov pod vodstvom podadmirala Ster-necka.
Rim 25. aprila. Saletta brzojavno zahteval, da se mu pošljeta še dva batalijona pehote in gotovo število kanonov.
„LJUBLJANSKI Z70N"
(192—20)
M toj i
za vse leto gld. 4.60; za pol leta gld. 2.30; za četrt leta gld. 1.15.
Jat
Tujci ■
23. in 24. aprila.
Pri «m: Doli nur, Kreund, Schwenda,iHeumayer, Richter, Frieduiann ■/. Dunaja. — (irohmim 8 Češkega — Kaindl iz Sirnika. — lieiter Tft« t« Brna. — KnObl iz Gradca. — Lengyel, Lovvinger iz Kanižc. — Dr Goldsteiu, pl. R,ittershaunen, pl. Rodt, Ilerlich, Tiasen z Dunaja. — Piltzl z Inomosta. — 1'uclileitnor iz Linca — Schuiidt iz Oedeuburga. — riarbicns z Vrhniko — Spend« iz Gornjega grada. — IIoll iz Gorico. — Seliollinay<'r iz Šneperka.
Pii Mttlfril: Ttillinger, Beek, Werck, Pick, Kohn z Dunaja. — Bebofscbitz iz Linca. — Cerne, Iioppe iz Kočevja — llonian iz Radovljice. — Sparovvitz (z Lašč. — Nossan h Trsta.—Hatifrel, lloll, Grliick, Weiss, Ranzinger, Hrvitz, Hellbok, Sch.ck z Dunaja. — pl. »Spirler, Doblin iz Gradca — Hertaus Iz Trsta. — Mecraus iz Pulja. — Kozir iz Trsta.
Pri južnem kolodvoru: Lipkmvitz iz Monakova. — VVesseler iz Ivssena. — Klarr iz Stut^arta. — Makus, Brauner, Giintlier z Duuaja. — Gorjup iz Gorice — Ker-žišnik z Gorenjskega.
Pri avstrijskem aeaarjl: Krašovec iz Kranja. — Leinweber iz Gradca.
Umrli ko * Ejubljjftifcl:
24. aprila: Anton Rusoti, delavčev sin, 4 leta, Hra-deckegaTvas št. 17, za jetiko. - Marija Uo/.ie, posestnica, 73 iet, Crna vas št. 13, za plačnico. — Pavi Smolej, c. kr. liiaiični uradnik, 37 let, Sv. Petra cesta št. 29, za jetiko. V deželnej bolnici:
23. aprila: Marija Zrinišek, perica, 43 let, za mrtvo-udom. — Adam Vnuk, piskrovezec, 32 let, za plevritičniin eksudatora.
Meteorologično poročilo.
Poštne zveze.
Odhod  i*, rjilltljnuc.
V NOVO mesto  vsak dan ob «>. uri  zjutraj, vsprejema
blago in popotnike.   Prostora je za pet ljudij.
V Lukovoo preko Domžal vsak dan ob 7. uri zjutraj.
V Kočevje preko Velikih Lašč vsak dan ob '/f!7, url zjutraj.
V Kamnik vsak dan ob *ljp. ari popoludne po letu, ob
ii. uri popoludne po zimi.
V Polhov gradeč in na Dobrovo vsak ponedeljek,
sredo,  petek  in  soboto  ob  lltTi. uri popoludne po letu, ob 2. uri popoludne po zimi. Na Ig vsak dan  ob lLfj>, uri popoludne po letu, ob 3. uri popoludne po /.oni.
Tržne cene v IJultljaiii
dne 23 aprila t. 1.
Pšenica, hktl. Rež, „ Ječmen, „ O ves, „ Ajda,
Proeo, „
Koruza, „
Krompir, „
Le6a, ,
Grah,
Fižol,
M ;slo,
Mast,
Speh friSen,
kgr.
/I kr.
"7 15 4:87 4 39 292 4 22
4 74
5 04 2 89
12 -18 — 11 — 1106
— 64
— SI
Speh povojen, kgr. . Surovo maslo, „ Jajce, jedno . . . . Mleko, liter . . . . Goveje dicbo, kgr. Telečjo „ p
Svinjsko        „ „ KoStrnnovo „
PiSanoc.....
Golob......
Seno, 100 kilo . . Slama,   „ . ,
Drva   trda, 4 Q metr. mehka,   , n
gfJTtr - B6
— 9f>
— 2!
— 8
— 64
— 50
— 60
— 30
— 7 o!
— 20;
303;
3 ia
»i 50
4 20
3 I o	Čas opa-to vanj a	Stanje barometra v mm.	Temperatura	Vetrovi
'C o. «5	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer	729 82 mm. 729 O*) mm. 730 06 mm.	10 4 C 17 8 C 12-6°C	si. vzh. sl.jz. si. zah.
3 "E a. a nad i	7. zjutraj 2. pop. 9. zvečer Srednja lormalom.	731-11 m«..     8 0'C 730 47ram.     VJ'V C 73D74mm. | 12'6aC temperatura 13 6" ic		brezv. zjz. sl.jz. 13-4«,
Mo
Nebo  krina v
obl. obl.
O00 mu.
dne 25. aprila t. 1. (.Izvirno telegraflčno poročilo.)
včeraj — danes
Papirna renta.....gld. 81-15 — gld. 81-20
Srebrna renta.....„    8230 — ,, 8285
Zlata renta......„   112 55 — „ 11260
5°/0 marčna renta ....    „    97-65 — „ H7-75
Akcije narodne banke            „   877-— — „ 877-—
Kreditne akcije.....„   281 80 — „ 282-lo
London........„   12705 — „ 12710
Srebro........„-- — „ — '—
Napol.........,    1005 — - 10-O-.'/,
C kr. cekini......„     6-— — „ 5-99
Nemške naarke.....,    B2-37'/i — » 62321/,
4% državne srećke iz 1. 1854   25) gld. 128 gld. 25 Kr
Državne srečke iz L 1864         100   „ 165 „ 25 ]
Ogerska zlata renta 4%...... 101 »05 „
Ogerska papirna renta 5' „..... 88 „ 05 „
5°/0 Štajerske zemljišč, odvez, oblig. .   . 105 „ 50 „
Dunava reg. srečke 5°/0 .   .    100 gld. 116 „ 50 ,
Zemlj. obč. avstr. 4,/i"/0 zlati zast. listi . 125 „ 75 „
Prior, oblig. Elizabetine zap»d. železnice — „ — J
Prior, oblig. Ferdinandove sev. železnice 100 „ 60 n
Kreditne srečke.....100 gld. 179 , — ,
Rudolfov e srećke.....10 18 „ 50 j
Akcije anglo-avstr. banke .   .   120    „ 104 „ 75 j
Trammway-društ velj. 170 gld. a. v.    . 230 „ 50 „
Tužnega srca naznanjamo vsem sorodnikom, prijateljem in znancem, da je naš preljubljeni soprog, oziroma oče, gospod
MATIJA KOČEVAR,
posestnik in trgovec,
po dolgi in budi bolezni previden s svetimi zakramenti za umirajoče, daTies 25 aprila zjutraj, v 50. letu svoje starosti mirno v Gospodu zaspal.
Pogret) pokojnega bode v Bredo 27. dne aprila ob 9. uri  dopoludno na  pokopališči v Turjaku.
Predragega pokojnika priporočamo v blag spomin.
Pod Turj »kom, dne 25. aprila 1887.
Ana Kočevar, soproga. Ilragotin, Fran, Vlnuiuilr,
sinovi.
Ana. AmalijJt. Antonija.
hćere.
(293)
V „NARODNI TISKARNI" v LJUBLJANI
je izšla .njiga:
l*ariz v Ameriki.
Roman.   Francoski  spisal Umi Lefebcre.   Poslovenil * * # Stat nominis umbra.   Ml. 8", 535 stranij.   Stane 60 kr., po pošti 70 kr.
Prodaja vina!
V kleti kralj, kmetijskega in gozdarskega ucilišca v Križevcih je na prodaj:
lOO   v oder   dobrega črnega
vina od leta SO veder dobrega belega vina od leta
Kdor želi kupiti, naj se izvoli prijaviti podpisanemu ravnateljstvu. (29i)
!ESsLxria.a,teljst"^7-o kralj, kmetijskega in gozdarskega ucilišca v Križevcih (Hrvatska).
JJ5 Klatovski korni klinčki. J5J
Tu in v inozerrstvu znana vrtna specijaliteta: „Klatovski korni klin«-u i--, ki se odi knjejo z velikim, lepim, bogatim in pisanim cvetjem, ki se lahko vzgojujejo, ne smela bi se pogrešati na nobenem vrtu ali oknu. Posebno močne, letos (gotovo) cveteče rastline priporočam 100 vrst sli. IS.—, 50 vrst gld. 9.50, 25 vrst gld. 5.—, 12 vrst gld. 2.50. Brez popisa 100 komadov gld. 6.—. Nadalje mnogobrojna izber najlepših vrst The«-, Nolsett- in Remontant roa z «/a in visokimi stebri. — Cenik zastonj. (260—3)
Josip Walter, spec. pridelovalec klinčkov v Klatovu.
Št. 6869. (274-2,
Razglas.
V smislu §. 66 prov. obe. reda za Ljubljansko mesto se naznanja, da so računski zaključki mestne blagajnice in vseh zakladov, s katerimi upravlja mestna občina, za 188<5. leto
od 20. aprila «lo 4. maja leto* v magistratnem ekspeditu razpoloženi za javno pregledovanje in da lahko vsak avoje opazke v zapisnik vsprejeti da.
Mestni magistrat Ljubljanski,
dne 18. aprila 1887.
St. 40.
Oznanilo.
(290—1)
Podpisani okrajni cestni odbor oddal bo na javni dražbi dne 11. maja ob 3. uri popoludne
zgradbo novega zidanega mostu na potoku pri Rašici.
Varščina znaša 10°/o ter 130 gld. Načrt, proračun in drugi pogoji razvidijo 86 pri podpisanem načelniku.
Okrajni cestni odbor v Velikih Lasičah, dne* 23. aprila 1887.
Matija Hočevar, načelnik.
kopališče
Vsled obilnega ogljenokislika , mitrmiH, lithiona
Je rad vanjska kisla voda kot. specifikum pri lu'titiini, kumu ji v želodci, me linrji, ledvicah, zlati žili, hrama rici, brahorn, zlatenici, želodčnih ko leznih, katara. Kopelji. stanovanja, restavracija
s s\qjo jako obilo .,nnlro-litbion-kislino". <iaro<li>vi poskusi so dokit?.}ili, difl jo ogljeno-kisli r Litbion" pri proti- ii liajkoljš« in MJgMOTtrjlr dravi-v*7^ lo.
cent*.
ZiiUiKa: V. ■•tiiff 1% v lj.)ul)l|ain, l>. N«»lliii|('4'l* vin ^o[>i>a v Tratil, A. Muzzoli v Gorici, Dr. KriiMt liim.|>l.   lek-.r v lluljuku, — v Celji  iu Mariboru v vsaki ujiocerijskl iruovini.
vsa*
OH
CAQA0
ČOKOLADA
S
CHMSDT &
SOHNE
ki sta pri prvej Diiuajskej razstavi  kuhinjske umetnosti bili odlikovani  z najvišjo odliko, častnim  diplomom, sta pristni samo, če imata našo uradno rogistrovano varstveno znamki' in firmo. (856—106)
])4»l»lva se pri vseh boljših trgovcih in prodajalcih de likates, v I. ju bi.jan i pri g. INstru      ssn ik-u. Razpošilja se v provincijo proti poštnemu povzetju.
VICTOR SCHMiDT & SOHNE,
u. kr. dež. opr. to\Mrnarji.   Tovarna in centr. razposiljaluica
Dunaj, IV., AU«gass*> Nr. 48 (pole^ jui. kolodvora).
VRTNICE I
y priporoča «
IMRODNA TISKARNA J
k    v Ljubljani. k
BRATA EBBRL
prodajata najboljše in najcenejše
oI|a&€L%o  barver  lake  irx fiirnež©
lastnega Izdelka, na debelo in drobno, nadalje
prstene in kemične barve in čopiče ter vse v njijino stroko spadajoče blago. (87—57)
, LJUBLJANA. KONpoila .1. \'illiur-Ju      štev. 4. LJUBLJANA.;
Izdatelj in odgovorni urednik: Ivan Žefeznikar.
Lastnina in tisk „Narodne Tiskarne".