154
Dvakrat izgubljeni sin
(Povest; piše Basnigoj (Konec.)
VI,
emenj je bil takrat v mestu N., kjer je oznanoval božjo besedo oče Hijeronim. Od vseh krajev vam je pridrlo Ijudij, da se je človek komaj preril po dokaj tesnih ulicah. Potera pa toliko živadi na cestah! Tu je gnal nekdo eredo ovac, tam je tiral z velikansko palico zopet drugi tolpo ogrskih volov, in takoj za njim sta gnala dva dečka jato pu-ranov a med nje se je mešal konjar s svojimi hrvaškimi ko-bilami. Poleg te pisane množice so pa prievenkavali z ostro-gami bvkasti ogrski husarji. Bile so namreč tedaj vojaške vaje in konjiki so stanovali v niestu. Eadi tega je bil semenj še bolj živahen. Zakaj mnogo jih je prišlo le iz radovednosti, da vidijo vojnike, a drugi so zopet hoteli slišati očeta Hijeronima, ki je slovel kot najboljši propovednik. Uprav pričeti se je imda propoved v samostanski cerkvi. Ljudstvo je hitelo vanjo in se drenjalo po cerkvi; vsak je botel biti blizu propovednice. Po poti mimo cerkve pride tudi nilad lmsar. Krasea vojak vam je bil ta! Kaven kakor sveča, in zalit kakor jabolko. Z levico je držal sabljo, da ni ropotala po tleh, z desnico pa je zdaj pa zdaj pogladil gosfce brke, posebno tedaj, kadar je samozavestno, pogledal okolo sebe. In prav tako je storil sedaj pred cerkvenimi vrati. Malo je postal, potem pa izginil skozi vrata. Ljudje so ga gledali, a on se ni menil dosti zanje. Brala se mu je na obrazu neka posebna odločnost, češ, kar hočem, storim, pa naj poreko ljudje, kar jim drago. Šel je prav tja pod propovednico. Oče Hije-ronim priene pripovedovati in razlagati priliko o izgubljenem sinu. Govoril je tako milo, pa tako presunljivo, da ga ni bilo menda mej poslušalci, ki bi imel suho oko. Naš vo.jak je bil zelo nemiren. Zdaj je zrl nepremično v govornika, zdaj po-vesil glavo in tožno zrl pred-se. Govor je bil vže davno končan, ljudje so se razšli, mladi husar pa je še vedno stal kakor okamenel sredi cerkve. Za dolgo se je še le izdramil iz raislij, v katere je bil zatopljen, ter naglo otišel.
Za vrati sta čepeli dve ženici — beračici. Ko je šel mimo njiju, sklonili sta se druga k drugi in jedna pravi: rTega je pa ganilo, tega!" Druga pa odvrne: nBogu pa očetu Hijeronimu se še vojaka ne obustavi."
VII.
Po končani propovedi se je zbralo mnogo Ijudstva v samostanu na porti. Vsi so čakali očeta Hijeronima. Vsak bi bil rad govoril z njiin. Ta ga je prišel vprašat za svut v dušnih nadlogah, oui prosit zdravil za bolnega očeta, kratko in malo, vsak bi mu bil rad kaj potožil.
Mej čakalci je bil tudi Marko Mikšič. Prignal je nekaj drobnice s Hrvaškega, prodal jo in se menil vie vrniti doraov.   Pa tedaj je zvedel,  da oče Hijeronim
      155  
tudi zdravi. BKaj, ko bi ga poprašal zaradi bolae žene," tako si je mislil Marko, Bmorda ji bi pomagalo." In sfclenil je, da gre poprašat Hijeronima. Cakal je mirno pri vratih, da so se vsi drugi izvrstili in prišel prav zadnji v Hijeronimovo celico. Pomenila sta se kaj prijazno in hitro, kako in kaj je z boleznijo Markove žene.
rEj, težko bode kaj, težko!" Tako je razlagal oče Hijeronira. nVaša žena se je ali prestrašila ali je pa preveč žalovala. Ko bi bili precej prišli, rešil bi jo bil še; sedaj je pa vže prekasno!"
»Kakor je volja božja," dejal je Marko. »Prestrašila se je hndo, žalovala pa še huje."
nKako je bilo to?" vpraša Hijeronim. In pripovedoval je Marko, kako so volcje raztrgali sineeka ter pristavil, da on ne more tega verojeti. Zakaj vso hosto je prebredel s puško, a nikjer ni bilo ne duha ne sluha o volkovih. Nekaj mi vedno pravi, da so dete ukradli Cigani.
BLahko mogoče. Glejte, ko sem bil še v Bosni, našel sem neko dete v grmovji. Izvestno je bilo kje ukradeno. Zakaj samo ni moglo priti tja."
»Oegavo je bilo ?" vpraša hitro Marko.
rBog si ga vedi, čegavo. Vzgojil sem je — — potem mi je pa ušlo. Kako izvrsten deček je bil to! Kadar koli se spomnim, najraje bi se zjokal."
nPotem imava oba izgubljenega sina."
rEes je tako!"
nKakega znamenja pa tisto dete ni imelo na sebi?" poprašuje natančneje Marko.
BNičesar ne. Imelo je le srajčico, pa še ta je bila vsa raztrgana. Dve črki ima vvezeni. Čajte no, pokažem vara jo!" In oče Hijeronim izvleče iz predalca nekaj v papir zavitega. Odvije in pokaže Marku.
10*
Marko komaj ugleda črki in tkanino, zavpije ves vesel in presenečen:
rMoj Bog, to je srajeica mojega siua. Kje je, kje je moj Markec?" Tudi oče Hijeronim je bil tako zavzet in osupel, da ni slišal, ko je nekdo potrkal na vrata. Še le ob drugem trkanji reee: noter!
Mlad vojak — naš znanec iz cerkve — vstopi in pade na koleni pred očeta Hijeronima. Oba zelo osupneta. Husar pi zakliče skoraj ihteč:
MOče, odpustite svojemu izgubljenemu sinu Bogdanu!"
In oklenil se je patrovih kolen. Toda Hijeronim ga dvigne s tal, prisrčno objame in nagovori:
nSin moj, vže davno je vse odpuščeno!" In slonela sta dolgo drug drugemu na prsih in na sivo brado izkušenega redovnika sta pritekli dve solzi — solzi veselja.
Kaj pa je Čutil ob tem Marko?
Po tera sodeč, kar mu je pripovedoval poprej oče Hijeronim, bil bi ta cvrst mladenič njegov sin Markec. rNe, ne, to ni mogoče, to je zmota," tako je govoril sam v sebi. A obleka otrokova, ki jo je še drzal v rokah mu je zopet jasno pri-čala, da je to njegov sin.
Jvo sta dala Bogdan in Hijeronim nekoliko duška srčni radosti, ukaže redovnik, da sedejo. Bogdan je moral nato pripovedovati, zakaj je ušel, kako se je klatil po svetu, prišel k Ciganom, potem k vojakom in je pozabil popolnoraa vže svojega namena, namreč: da poišče stariše. Pravil je dalje, kako je šel iz rado-vednosti v cerkev, tam spoznal govornika in ves skesan sklenil prositi ga odpuščenja.
,,Ker si slušal glas vesti," reče nato oče Hijeronim, nin se ponižal toliko, da si prišel k ubogemu redovniku, poplačal te je Bog takoj. Pripeljal ti je rodnega očeta — Marka Mikšiča, in od danes bodeš tudi ti Marko, kakor je tvoje pravo ime, ne pa Bogdan."
In pokazal je ob teh besedah na Mikšiča, ki je komaj vže čakal te prilike, da objame svojega toliko let izgubljenega sina.
Kje je pero, da bi popisalo, kaj je sedaj čutilo oeetovsko srce? Eje je roka, da bi orisala obeutke Bogdan-Markove, ko je — dejal bi — prvič zrl v lice svo-jemu očetu?
*
Sedaj je povest pač kratka. Ko sta se z očetom vračala od Hijeronima, videla sta, kako so gnali uklenjeno neko Ciganko. Marko pogleda natančneje in izpozna •— Sulmo. Tudi oče jo je izpoznal. Vse Ijudstvo je pa šepetalo: nSulmo je zalotila pravica." Bila je namreč povsodi znana ta Ciganka kot tatica otrok, katere je potem prodajala na Turško. Večkrat so jo vže zasledovali, pa jim je vselej nšla. Tudi tedaj, ko je ukradla Markca, bila je baje primorana popustiti svoj plen. Zakaj praviea ji je ostro šla na pete.
Marko je potem kmalu odložil sabljo in ostroge ter prišel zopet v Rajevo selo. Mati ran ni več živela. Na smrtni postelji je bila, ko se je vrnil mož iz mesta ter ji povedal, da je našel sina — dvakrat izgubljenega. In tedaj je odprla mati težke trepalnice, pogledala proti nebu in vzdihnila, kakor nekdaj starček Simeon, ko je videl obljubljenega Odrešenika v svojem naročji. Potem je zopet zaprla trudne oči — zaprla do sodnjega dne.