POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
mi nADr1!
MLADI dUUIjI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. —LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN NEDIJAŠKA 30 DIN, PODPORNA VEČ KOT 30 DIN. POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR — UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAČ. ŠT. 16.078.
LETO ra	LJUBLJANA,	PETEK,	7.	JULIJA	1939.	ŠTEV.	43.
Protestantska Švedska o Piju XI. in o katoliški Cerkvi
Glasilo konservativno luteranskih Švedov, »Nya Daligt Allehanda«, je posvetilo Piju XI. sledeči članek:
SILNO ČUSTVO POPOLNE SPOŠTLJIVOSTI
Sv. oče je v resnici umrl!
Kaj naj to za nas protestante pomeni ? Časi so se spremenili. Ob tej vesti bi bili na Švedskem svoj čas ravnodušno skomignili, danes pa vzbuja v vseh Švedih, kristjanih in nekristjanih, silno čustvo popolne spoštljivosti: čustvo, da je svet postal revnejši.
Papež Pij XI., Achile Ratti, ni bil samo vladar nttd vec sto milijoni katoličanov in 231. predstavnik tiste dinastije, ki v silnem toku časov nudi edinstven primer neminljivosti, med tem, ko se ideologije menjajo, carstva vstajajo in propadajo in se običaji in mišljenja menjavajo.
V	tem mraku, ki z vadno gostejšo temo zakriva svet, si se mogel zanesti na tega yladarja, najvzvi-šenejšega med vsemi, ki je znal govoriti spravljive in krotke besede, ki se pa tudi ni bal zaklicati, če je bilo treba: »Poberi se Satan!«
Piju XI. se je posrečilo, da je zgradil mostove, ne samo čez jarke, ki ločijo med seboj kristjane raznih izpovedi, a premostil je tudi brezdno, ki loči kristjane od nevernih.
OHRANITEV KATOLIŠKE CERKVE ZADEVA VSEH KRISTJANOV SPLOH
Vsi narodi zapada so si edini v globokem in svečanem spoštovanju pred njegovo osebnostjo in njegovim delom... Danes more kristjan švedske dr- , žavne Cerkve javno izpovedati, da smatra ohranitev katoliške Cerkve kot trenutno najvažnejšo zadevo krščanske kulture sploh. Ko valovi poganstva butajo čez svet, ko povsod triumfira živinska krvoločnost, bi moral biti slep, kdor ne bi priznal, da katoliška Cerkev v svojem boju proti barbarstvu brani tudi našo lastno krščansko svobodo. Tudi protestant ve: zdaj ne gre samo zate, zdaj ne gre več za razlike v naših nazorih.
Resno in mirno, poln življenjske in svetske izkušenosti, ponosno in ponižno je stari papež oznanjal krščanski evangelij.
TO SO BILI PAPEŽI !
Katoliška Cerkev je imela v naši dobi celo vrsto izrednih ljudi. Ta tradicija se zdi, da na izreden način nasprotuje sicer splošno veljavnemu mnenju, da se svet vlada z malo modrostjo. To so bili papeži!
Joahim Pecci, imenovan Leon XIII., čigar krotki, ironični smehljaj je spreobračal estetike 19. veka;
Jožef Sarto, imenovan Pij X., svet in pobožen kakor otrok;
veliki aristokrat Jakob della Chiesa, Benedikt XV., čigar diplomatski napori med svetovno vojsko sicer niso mogli privesti do miru in sprave, ki pa so mu vojni gospodje pozneje kot edinemu morali priznati, da je govoril besede resnice in miru;
in končno Achile Ratti, ta tako učeni knjižničar in navdušeni prijatelj prirode, ki je Italiji in svetu rešil križ in njegov pomen.
IN KAKŠNI DRŽAVNI TAJNIKI!
In kakšni državni tajniki. Rampolla, Merry del Val, Gasparri, Pacelli. Motil bi se, kdor bi glavni poudarek polagal na učenost, izkušenost, diplomatsko umetnost. Bodi pomen teh sposobnosti še tako velik, glavni poudarek se mora polagati na moralno ozračje. Bili so to možje, ki so se odrekli družinski sreči, uspehom in uživanju, se podvrgli trdi disciplini in strogi ascezi, da bi pred vsemi spoznali svojo pokorščino Gospodu in Kralju, pred čigar sodnim stolom velja več kot vsako drugo dejanje spoved skesanega razbojnika.
PIJ XI. JE BIL VELIK
Če merimo s človeškim merilom, je Pij XI. velik. Ni rekel ene besede, ne izdal enega odloka, ne storil enega sklepa, ki ne bi bil dobiček za Kristusovo Cerkev. Jasneje kot vsi drugi je svetu povedal resnico.
Je ideal, ki ni verski, ampak čisto človeški, in ki mu je dal nekdo izraza v teh-le besedah: »Kakor kralj se mi zdi ta stari mož, ki tako zmagovito, tako zavidanja vredno koraka k cilju svojega življenja, k cilju svojega romanja.« Le redko vidimo ta ideal uresničen. Pri Piju XI. so te besede resnica. Nosil je škrlat; če bi ga ne bil nosil, bi morali reči, da ga je zaslužil.
Me priporočajte nobenega sodelovanja s komunisti
»Ob tej priliki sami kardinali ©pominfajo vernike, da se vairujef® kakršnih koli knjig, dmevnikov, revij in ostalih časopisov, ki priporočajo — zlasti pssd pretvezo sodelovanja pri karitativnem deln — sodelovanje katoličanov s pripadniki komunizma«
Dekret sv. oficija z dne 8. jumiia
MAŠA POT XIX. stran 204.
Tajni samostan v Sovjetiji
ZAPUŠČENA HIŠA
V	okolici zelo boljševiškega mesta Kalinina se je nahajala zapuščena dvonadstropna hiša s predrto streho in z razbitimi okni. Pred petimi leti se je ponudila neka starka, da jo vzame v najem za svoja dva vnuka in njihovi ženi.
Cez nekaj časa se vselijo še Makarij Volni, kočijaž star kakih 50 let, Konstantin Grigorjev, bolničar, Peter Čudnov, ulični fotograf, Vasilij Gnutov in njihove žene, ki so bile vse bolničarke. Priselili so se iz raznih krajev. Hišo so ogradili z visoko ograjo, dva dobra psa čuvaja sta pa čuvala to majhno imetje. Tako sta prešli dve leti.
»KOLEKTIVNI DOM«
Po dveh letih so se odločili stanovalci hiše, da organizirajo kolektivno zadrugo. Poklicali so predstavnike stranke in drugi dan se je na vratih hiše pojavil mali napis: »Rdeči delavci — kolektivni dom.«
TAJNI SAMOSTAN
Za ograjo in za tem napisom je bil ustanovljen samostan, skrit pred vsem svetom. Predstojnik je postal Grigorjev, ostali so si pa razdelili druge naloge. Tiskali so letake in slike Ivana Kron-stadskega, a bolničarke so hodile v bolnišnice obiskovat bolnike. Včasih so mogle razdeliti malo mleka, kak bonbon in neprecenljiv dar v Sovjetiji — malo perila. Včasih so pridobili kako dobro dušo, ki jim je sledila v samostan.
ORGANIZACIJA RASTE
Cez nekaj časa se je zadruga mogla razširiti tudi drugam. Hitro so bile osnovane skupine na udrmutskem ozemlju v pokrajini Kirov, v Tatariji, v Kavkazu — v krajih, ki so bili med seboj zelo oddaljeni. Različne usmiljenke so skrbele za zvezo med njimi. Obiskovale so zadrugo za zadrugo. Istočasno so skrbele za potrebna denarna sredstva te povečane zadruge.
GPU JIH ODKRIJE
To je trajalo pet polnih let. V »Kolektivnem domu« so se že vr-
GLASOVANJE V CERKVAH
V	nedeljo 26. febr. 1939 je prisostvovalo 'V vseh katoliških cerkvah munsterske škofije dopoldanski službi božji 824.122 odraslih oseb. Od teh je 813.471 z dviganjem roke javno zahtevalo, da se naj mladina vzgaja v katoliških verskih šolah. To znaša 98.70% odraslih obiskovalcev cerkve. 10.651 oseb pa se je vzdržalo glasovanja, a to znaša le 1.3% obiskovalcev.
KOMUNIZEM V OSNOVNIH ŠOLAH
Na zadnjem sestanku antimarksi-stičnega seminarja v Belgradu je neki akademik prebral in komentiral pismo naših komunistov, iz katerega se jasno vidi, da so komunisti organizirali svoje odseke celo že v osnovnih šolah.
če pa katoličani vzgajajo mladino v katoliškem duhu že v zgodnji mladosti, kar je seveda čisto pravilno, se jim pa očita, da že v ljudsko šolo vlačijo — politiko.
UMORJENI ŠPANSKI ŠKOFJE
Pred kratkim je bil obelodanjen seznam umorjenih španskih škofov.
šile velike skupščine članov te organizacije, ki so se nahajali v različnih mestih Rusije. Po petih letih je zaradi nepazljivosti nekaterih članov zvedela za to Čeka. Samostan je bil likvidiran, živež (dvajset vreč moke, pet sodov olja i. t. d.) zaplenjen in hiša je zopet postala zapuščena.
To pretresljivo zgodbo je napisal sam »Bezbožnik«, za njim pa tudi »Lettres de Rome«. Tako je preprosta slabotna starka s pomočjo nekaterih ljudi, ki jih jo sama slučajno našla, mogla pet celih let držati v šahu mogočno Ceko.
Rdeči so ubili 12 škofov, in sicer škofe iz Almerije, Barcelone, Cuen-ce, Cadiza, Jaena, Leride, Segorbe, Siguenze, Teruela, dalje apostolskega upravitelja iz Barbastra, pomožna škofa iz Taragone in Ciudad Reala.
Poleg teh sta še neposredno po izpustu iz ječe umrla nadškof iz Val-ladolida iin 94 letni škof na Minorki.
RAZISKOVALCI SV. PISMA NA ANGLEŠKEM
Tudi pri nas šari krivoverska sekta tkzv. »raziskovalcev sv. pisma«. Na Angleškem pa so začeli velikansko propagando proti katoliški Cerkvi, ki ji podtikajo najbolj bedaste načrte. Tako pravijo, da bo spomladi leta 1942. kardinal «insley naredil revolucijo in ustanovil klerikalno diktaturo. Istega leta pravijo, da bo čikaški kardinal Munde-leyn v Združenih državah izvedel puč in kot prezident zasedel Belo hišo v Washingtonu. Katoliški listi poudarjajo blaznost teh trditev, ki jih nobeden pameten človek ne more resno jemati.
Socialistično kvarjenje v mehikanskih šolah
Lansko jesen je predsednik Cor-■denas izjavil, da v Mehiki ni nobenega komunizma, temveč, da se vse delo razvija po demokratskih načelih. Toda če pogledamo šolske razmere v Mehiki, vidimo, da je resnica raivno obratna, šolska zakonodaja, organizacija, izbira profesorjev, učni načrt in Šolske knjige, vse to nam odkriva velikansko tragedijo, ki grozi doraščajoči mladini.
ZAKONODAJA
Za šolsko zakonodajo je najvažnejši 3. člen ustave, ki določa sledeče:
Vsa državna vzgoja bo socialistična. Iz nje bo vržen sleherni verski pouk in borila se bo proti fanatizmu in predsodkom. Zato j mora biti ves pouk tako urejen, j da bo dajal učencem razumski in j točen pojem o vesoljstvu in so- j cialnem življenju.
Država bo izdelovala tudi vse j učne načrte.
Ljudske in srednje šole so ! samo državne.
Zasebne šole, ki jim more dr- i žava vsak čas vzeti pravico jav- j nosti, se morajo prav tako točno
držati vseh danih predpisov in j nastavljati samo take učitelje, ki bodo ideološko usmerjeni v smislu teh zapovedi.
Poleg tega člena je važen še zakon o podržavljenju, ki grozi z za- j plembo vseh tistih prostorov, ki bi služili za kakršenkoli verski pouk.
AKCIJSKI NAČRT
Na podlagi ustave so izdelali splošen akcijski načrt, ki nam točno kaže ustroj socialistične šole:
Za materializem.
Biti mora predvsem znanstvena, ker naj učencem daje stvaren pojem o vesoljstvu, utemeljen na načelih vzročnosti in razvoja. Pokažejo naj tudi, da je izvor vseh socialnih pojavov v materiji.
Zgodovina pa naj poudarja predvsem splošnost razrednega boja. Dalj časa naj se pomudi pri mehiški revoluciji, ki naj jo v prvi vrsti osvetli kot borbo proti duhovščini. Nazadnje pa naj še napove bodočo brezrazredno družbo, v kateri ne bo več izkoriščevalcev in izkoriščancev.
Proti veri.
Solai se mora nadalje z vsemi silami boriti proti »fanatizmu« ter mora ljudstvo osvoboditi od »malikovanja in praznoverja«, ki človeka ponižujeta.
Za koedukacijo!
Biti mora tudi skupna za oba spola, da se tako olajšajo normalni odnosi med možem in ženo.
Proti katoliškim načelom.
Nazadnje pa mora še dajati učinkovita sredstva za osvoboditev vseh gospodarskih, socialnih, političnih in ■verskih »predsodkov«.
Na ta način upajo, da bodo otroke dovolj pripraivili za življenje v socialistični družbi.
UČITELJI
Ko je bil izdelan splošen akcijski načrt, so si še morali vzgojiti učiteljev, ki bi ga izvedli. V ta namen so izdelali več knjig, med' drugimi tudi: »Prakso brezverske vzgoje za ljudske šole«, »Razredni boj v mehi-kanski zgodovini«. »Spolnost, vera in pouk.« Ta zadnja je že najbolj polna bogokletij in pisalna čisto v anarhističnem duhu.
»Kdor hoče moliti Boga, se mora odpovedati svobodi in človeškemu dostojanstvu. Če biva Bog, je človek suženj. Toda človek ima razum, je pravičen in svoboden, torej Boga ni. Katoliške dogme so nesmiselne, ker nasprotujejo naravnim zakonom. Tako na primer uče, da je vsled božje prepovedi zakonska zveza nerazdružljiva.«
Za učitelje so organizirali tudi razna predavanja in tečaje. Opozarjajo jih predvsem na važnost I prave taktike. Mesto trenutnega in silovitega napada na vero, ki bi pri »fanatičnem« ljudstvu mogel zbuditi samo odpor, naj se lotijo mirne in metodične vzgoje mladine.
Vsi učitelji so morali podpisati obljubo, da se bodo pri pouku točno držali vseh navedenih smernic glede šole. Ponekod so od njih celo zahtevali pismeno izjavo, da so ateisti in neizprosni sovražniki katoliške Cerkve.
UČBENIKI
Za šolo so seveda Izdali tudi primerne učbenike. V njih razvijajo materialistično pojmovanje sveta in dokazujejo otrokom, da življenje po veri nima nobenega ivpliva na vremenske pojave. Razlagajo jim »smešno zvijačo« o nebesih, vicah in peklu. Uče jih, da so si kato-
liško vero izmislili višji stanovi zato, da bi z njo mogli izkoriščati nižje. Dalje zatrjujejo, da za moralno življenje vera ni prav nič potrebna.
Tako hujskajo v knjigi za 2. razred osnovne šole (7—9 let):
»Lepe hiše so zasramovanje za revne hiše našega okraja. Nepotrebni cerkveni stolpi se dvigajo visoko nad skromne bajte. Zakaj te razlike? Ali delo revežev ni enakovredno?«.
V knjigi za 3. razred pa beremo tole:
»Mama misli, da se z molitvami morejo rešiti problemi stavke. Če bi delodajalec to vedel, kako bi se smejal! Župnik, ki ne živi v istih okoliščinah kot mi, ki ne pozna ogorčenosti tistih, ki niso za svoje delo dostojno plačani, ji je nasvetoval, naj se vda v božjo voljo. Ta je pa lepa! Če te hišni lastnik meče iz stanovanja, vdaj se v božjo voljo! Če te delodajalec pusti umreti od lakote, vdaj se v božjo voljo! In vse to iz ljubezni do nekega Boga, ki delodajalcem dovoljuje izkoriščati delavce. To je vse, kar more svetovati človek, ki naj ga imenujemo dušnega pastirja in ki hinavsko daje svojo roko v poljub. Mi mu bomo kmalu našli pravi odgovor ...«
Take so torej šolske knjige, o katerih je predsednik izjavil, da popolnoma odgovarjajo namenom socialistične vzgoje.
PRVENSTVO MEHIKE V SAMOMORIH
H koncu si bo zanimivo pogledati še uspehe takega pouka. V ta namen pa nam je treba zasledovati v dnevnikih poročila o zločinih: leta 1937. je bilo na 1,000.000 prebivalcev
v Angliji 4 samomorov,
v Nemčiji 14,
v Italiji 20,
v Združenih državah 83.
V Mehiki 437. Brez dvoma je največ odgovorna šola, oziroma država, ki tako šolo zahteva. Da pa je ironija popolna, je predsednik Carde-nas dejal, da je s kulturnim napredkom naše mladine popolnoma zadovoljen.
Priznali dejstva je najpiemeniiejše dejanje.	Pascal
Francis Finn:
Tom Playfair
čakal je nekaj časa, da bi se prepričal, ali ga kdo posluša, nato je splezal po zidu navzgor tako, da je polagal stopala na komaj znatne raz-pokline, dokler ni z rokami otipal lesenega stropa. Vrgel je doli tri opeke, ki so mu nudile dovolj široko luknjo, skozi katero je prihajal šop luči.
To delo gaJ je stalo iveč dni in noči potrpežljivosti dn napora, kajti njegovo orodje je bilo majhno in za tako težko delo nepripravno. Časa je bilo malo, zato se je vrgel s podvojeno silo na delo. Kmalu se je odprtina povečala, čez pol ure jo je povečal komaj za dva centimetra. Moral je dolbsti še dvanajst ur. Ob tej misli je Hartnett čutil, da mu je snce zatrepetalo. Z vso močjo je pritisnil na rezilo. Rahel tresk in jeklo se je zlomilo. Hartnett je ves prepaden opustil delo in padel na tla, kjer je za nekaj časa obležal kakor brez zavesti. Toda koraki od zunaj so mu vrnili zavest. Hitro se je povzpel na prejšnje mesto, pokril odprtino in skočil nalahno na tla.
Ves ostali dan je preklinjal, hodil po ječi gori in doli z vznemirjenimi koraki, s sklonjeno glavo, često se je vrgel na posteljo kakor iz uma. Končno je prišel večer, dn dnevni hrup je ponehal. Proti polnoči, v popolni tišini je prišla Hartnettova ura. Z okovi v rokah se je zopet povzpel do stropa, z vso močjo udaril ob nažagani del, ne da bi ga zaskrbel hrup, ki ga je s tem povzročil, kajti to je bilo njegovo zadnje upanje. En, dva. trije udarci, in les se je nekoliko udal. še en udarec in še eden... in odprtina je dovolj široka. V trenutku je smuknil v kaščo, skočil na tla, švignil skozi vas, prekoračil železniško progo, in se znašel svoboden v brezmejni preriji.
Kam naj gre? To ga je malo zanimalo. Nadvse čuden pojav, komaj je izven ječe, ga prime neka groza. Kdo ga je pognal v prerijo? Kdo to ve? On hoče zbežati demonu, ki ga zasleduje. Morda je to silni veter mrzle noči, toda on sliši stokanje umirajočega. Vidi pred saibo s strnjeno krvjo pokrito bodalo, maščevalno vpitje množice ga draži, kakor če bi mu bila cela tolpa hudobnih duhov za petami. Nebo grozi, videti ni nikjer nobene zvezde, nečloveške podobe vstajajo pred njim na vsak korak. Ure teko in on hodi vedno naprej brez cilja, mraz in groza mu stiskata zobe. Ob prvem svitanju so njegove sile izčrpane. V sredi široke pustinje je opazil drevo, pogreznil se je pod njim v sneg in padel v težko spanje.
Pustimo tega nesrečneža in se vrnimo k postelji umrlega dečka. Nežne roke ima prekrižane na prsih. Okoli njih se mu ovija rožni venec, ki ga je toliko ljubil. Obraz mu je jasen, ožarjen s sijajem nesmrtnosti. Okrog njega stoje oče, mati, tovariši, vsi začudeni, ko vidijo, da je smrt tako lepa.
Gospa Aldine je rekla: »Jaz bi kar naprej gledala obraz mojega angela, toda v hiši, kjer je toliko otrok in na tako velik praznik je bolje, da ga čim prej odnesemo.«
Pater Middleton je spregovoril nekaj besed v kapeli. Govoril je otrokom o malem Jezusu, o njegovi ljubezni za majhne otroke ... »Ko so ga apostoli prosili za zgled, je vzel v roke otroka in ga postavil sredi njih. Ko mislim na življenje našega pokojnega brata, ko se spomnim, kako resno je on skušal posnemati srce svojega Jezusa, moram reči: to je eden izmed otrok, ki ga je naš Gospod izbral in dal apostolom za zgled.«
Počasi in slovesno, z rožnim vencem v roki so pospremili vsi gojenci telo pokojnega na zavodsko pokopališče, dobre četrt ure v prerijo. Zavod je bil razmeroma še nov in to je bil njegov prvi pokojnik. V trenutku, ko se je sprevod približal jami, je začel na gosto padati sneg. Preden se je obred končal, je postal snežni metež izredno silen. Pater Beakey, prefekt višješolcev, se je vznemiril.
»Otroci,« je rekel, ko so pogrebci zasipali jamo, »da se mi nihče ne oddalji. Nevihta utegne biti huda, gorje onemu, ki bi se izgubil v preriji. V. vrsto po trije in hodimo za (vodnikoma.«
22. POGLAVJE Konec nevihte
Ko se je Hartnett prebudil, je padal sneg. Obdrgnil si je oči in z grozo spoznal, da je sam v preriji, sredi divje nevihte.
Skočil je pokonci in se krepko pognal naprej. Kam naj gre? Kako naj to ve? Katero človeško oko, še tako bistro in prodorno, bi moglo predreti slepeči plašč, ki se je raztegnil od neba do zemlje? Toda treba je bilo iti! Ustaviti se, bi pomenilo smrt. Ko se je spustil na pot, mu je segel sneg do gležnjev, čez eno uro utrudljive hoje je sneg narasel za dober pedenj. Odmev groznih glasov prejšnje noči mu je še napolnjeval ušesa. Zločinec je hitel, kakor če bi mu bilo nekaj legij hudobnih duhov za petami. Več ur je prešlo; končno je klatež dospel do nekega samotnega drevesa. Približal se mu je in spoznal, da je to tisto drevo, ki ga je bil zapustil zjutraj. 1
Maršal Foch zagovornik guljenja
Uma je treba? Prav zares, treba ga je. Toda predvsem treba volje: trdno usmerjene volje, ki se ne pusti razpršiti.
To je vse: hoteti! Hotimo, pa bomo razumeli in .. . mogli. Celo tisti, ki ima le povprečen razum, ki pa napne vso svojo voljo proti natančno določenemu cilju in ki vztraja in ohrani svoj duh napet, bo gotovo uspel. Vzemi si misel, postavi si jo, da bo stala pred teboj trdno kakor zvezda severnica, korakaj za njo, ne da bi oči le odmaknil! Brez zagrizenega in pravilno usmerjenega dela ne boš uspel!
*
Bilo je to prvikrat, da sem obiskoval cerkven zavod. Kar me je v Pollgnac-u najbolj presenečalo, to je bila najprej požrtvovalnost duhovnikov, ki so bili naši učitelji. Pečali so se z nami. Naredili so, da sem matematične naloge delal čisto-sam, ne da bi me gnali naprej. Bilo je to malo semenišče. Delali so z gorečnostjo! Bili so starejši, po 17 let. Jaz sem bil star 14, 15 let. Bili so veliko zrelejši. Garali so kot črna živina. Tiščali so glave v svoje knjige. Če si jim hotel slediti, si moral trdo garati. Tega sem se tam prav dobro naučil. Trdo garati!
*
Prišla sva potem v zavod sv. Mihaela. Moj starejši brat in jaz sva tu našla tovariše svojih let. Tukaj sva bila midva veliko močnejša kot drugi. Govorili so: »Kako je neki to, da ta dva mala Focha vse odlike pograbita?« Imela sva pač v Poligna-cu imenitno šolo za seboj!
*
Leta 1869., ko sem prišel v Saint-Clčment (zavod v Metzu), sem tam ostal 6 mesecev. Nisem se mogel vživeti! Prihajal sem pač od Pire-nejev ... Potem sem se polagoma privadil. Trda je šla . . . Toda jaz sem prišel zato, ker sem delal — In tam so pridno delali...
*
V	zavodu v Metzu sem se naučil delati. Iz vašega zavoda sem ohranil lepe spomine. Delajte! Vi tudi! Visoki položaji vam bodo dosegljivi, toda treba je delati, da do tja pridete, veliko delati. Pojdite tudi v vašo kapelo Iskat luči, brez katere ni ničesar.
Odg. urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje - Domžale (A. Trontelj).