LISTEK. Džunjla. Rom*n iz afriških pragozdov. jin^eitki spisal E. R. Burroughs. — Prevedel Paulus. 11 »Nikdar se ne bova več srečala v življenju —. Ni nama bilo usojeno —!« je vzdilmila, sfcrila navesek v aedrije in počasi vstala. Pa glasno je kriknila, kolena so se ji zašibila, vsa kri ji je planila k srcu in v nemem strahu in iznenadenju se je sesedla nazaj na klop. Na stezi, komaj par korakov od nje, je nekdo fltal —. Visok človek, vitke postave, širokih pleč in čudno zarjavelega obraza —. O —, in ta obraz —! VI. Trzan, I n e i n C a n 1 e r. »Ine —!« Vsa se je tresla. Z vclikimi, plašnimi, začudenimi očmi je glcdala zagoreli obraz. Kako dolgo je že slal tukaj pred njo in jo opazoval —? In kako je prišel sem —? On —! Pozna jo —! Pa saj ni mogoče —! Prevcč se je zagledala v pobledelo. sliko, ki mu je tako zelo podobna —! Sedaj pa jo motijo oči —! Sanja —! Saj ni mogoče —! Toda pozna jo —! Po imenu celo —! Nchote -so se ji izvile besede: »Ti si —? Vi ste —?« »Da, jaz sem!« je odgovoril francoski. »Tisti, ki vam je dal zlati navesek —.« Stopil je bliže. »Dovolite, da govorim francoski! Francosčino s«n se najprvo učil. Sedaj se učim angleški. Pa še ne znaia dobro.« Njen strah se je umaknil neznanemu ičtidenju. Srce ji je burni) bilo. Lica so ji gorela. Čutila jib je in r ljubki zaaregi je iskala vsakdanjih besed, da bi mu skrila svoja biirna tuvistva. »Ampak — kako je mogoče?« Prijeten smdiljaj se je razgrnil po njegovem moško lepem obrazu. Njegove oči so iskale Inine oči in pripovedovale o ljul>ezni in sreči, njegova usta pa so govorila vsakdanje vljudne besede. »Čudite sc, gospodična, kajne, da vidite pred seboj mesto divjega, mutastega gozdnega divjajka — pa vljudnega pohlevnega gospoda, oblečenega po najnovejšem pariškem kroju in ki povrh govori celo francoski in razume angleški —! Pa to je dolga povest, ki vam jo bom pozneje pripovedoval —. »Neverjelno —!« se je resnično čudila. Oči se ji kar odniaknilc niso od njegove vitke, krepke postave, zaman je umikala pogled. Strah jo je popolnoma minil. Tako mirna je bila, tako prijetno zadovoljstvo jo je objelo, srečna je bila. Pa tudi brezniejna radovednost se ji je oglasila. »Ampak — k-tko sle me našli? Tule y skritem gozdu —! Kako ste prišli seinkaj iz — vz Afrike?« »Saj ste mi napisali svoj naslov! Ne veste ve-č —? ˇ pismu na gospoda Arnola!« Živo je zardela. Vvsa v radrcgi je hitela: »Ubogi gospod Arnol! Ali še živi?« »Seveda!« »Pa zakaj se nista vrnila tistikrat?« »Ves je bil ranjen. Dober teden se je -dravil %¦ džungli.« »Ah —! Saj sem pravila kapitanu, naj še počajka z odhodom, gotovo da se je Araotu kaj pripetilo! In prišli ste h koči, pa je bilo prepozno —! PravMi so, da ste šli k črncem, da ste njihovega rodu —ft Nasmejal se je. »In vi ste jim verjeli —?« »Oh ne, gospod —, gospod —? Kako vas naj imcnujem —?« »Trzan —.« »Trzan —?« je vzkliknila. »Trzan —! Torej ste •aa in ista oseba z lastnikom koče —! O, mislila sem si tako? Torej ste vendar že tistikrat znali angleški —! Listič na vratih je bil vsaj angleški pisan. Kako pa da sedaj —?« Spet rse je smejal. Tudi to je dolga povest! Dejstvo je, da sem tistikrat znal samo pisati po angleško, govoriti pa ne. Šele Arnot me je učil govoriti. Pomotoma pa najprto po francosko.« Umolknila sla za trenutek. Ine je po strani gledala Trzana. Kolika izprememba, pa v tako lu-atkem časul In vemdar, — vkljub vsej veliki izpremembi še vedno isti dobrosrčni, plemeniti obraz, iste rjave, velike, poštene oči kakor nekdaj v daljni džungli —! In niti pariška modna obleka ni mogla zatajili izredno krepke rasti, mogočnih mišic in siLnih moči —! »Škoda lepega mladega junakal« si je mislila, pa pcavzaprav sama ni redela, zakaj bi ga naj škoda bUo -.