354
Vodnikov
stoletni rojstni dan 3. februarja 1858.
Na desnem kraji bistrosive Save, na poti v Kropo in Kamno gorico peljajoči nekoliko sto stopinj, kjer se ta pot od velike ceste na Gobovcu prične, čepi pod Prizren-ekim ertom malo hišic vkup in se imenuje „Podnart".
Bilo je v jeseni leta 1849. Zbralo se nas je tukaj pri Podnartovcu v dobroznani gostivnici mnogo rodoljubov iz gorenske strani. Poslušali smo budivno šumenje Save valov. Navdajala nas je prečudno ;,mati pevske umnosti". Spominjevali smo se slavnih djanj domačih, izverstnih rodoljubov, napivali smo jim nadušene zdravice, popevali smo jim slavo neumerjočo — spomin neizginljiv. Kar plane kviško j eden zmed nas, vzame kozarec, utopi ga v briz-gajočo penečo Savo, dvigne ga visoko s kapljico pomenljivo in napije radostno tako:
„Ki visoko pil Savico, Lepih pesmi hladni vir; Mojstru pevcov na zdravico Naj mi teče ta požira. —
Zažvenkljale so čase glasneje in čisteje^ ko bi bile napolnjene z vinom naj slajšim, in zadonela je složno zdra-vica iskrena pevcov mojstru, pevcu naroda pervemu — „ Vodniku"! —
Utopil se je slastni požir v serca hrepeneče in izbudil je čiste čutke in misli visoke. Spomnili smo se, da kmalo prišel bode stoletni dan, s kterim zasvetil nam je duh, ki bil je pričetnik našega pesništva, ki trudno in umno je nabiral gradivo za „slovarjaa, temelj jezika. Obljubili smo si, ta rojstni dan se sniditi, naj nas tudi zanese kamor hoče časa burja in življenja osoda. Sklenili smo takrat, ta dan obhajati dostojno.
Prišel je čas, — dan je pred durmi!
Dovolite zato, predragi domorodci, verli Slovenci, da vzdignem o tem svoj glas in izrečem svoje misli z vašimi gotovo jednake narodu celemu.
In radostno bije mi serce, ko se spominjam, da že je postavil narod neumerlemu Prešernu spominj; vesel in gotov up mi vstaja, da tudi zdaj bode spoznal in izpolnil svojo dolžnost.
Pač si je Vodnik sam postavil spomin, in čutivši to je pel pomembne besede:
wNe hčere, ne sina Po meni ne bo, Dovelj je spomina, Me pesmi pojo."
Al oglaša se mi jek iz cele domovine, iz vsih sere rodoljubov, da ravno temu spominu,  tej zaslugi  se mora
postaviti spominek. Da! v resnici to je naša dolžnost. Narod, ki spoštuje in slavi svoje slavne možove, slavi le sebe. Spomini slavnih rojakov so stebri, na ktere so pripete niti zgodovine domače, — spomini so kakor Memnova pila, s ktere so doneli o sončnim izhodu in zahodu čarni glasovi. Done tako iz takih spominov tudi čudotvorni glasovi, kadar posebno se mrači ali jasni domovine nebo. —
Pričnimo tedaj skazovati hvaležnost svojim izverstnim rojakom djansko —- očitno pred svetom! Kar slavi naš narod, našo malo deželico, služi zmerno tudi v slavo občne der-žave avstrijanske. Vekšati nje slavo,   saj je naša  dolžnost.
Glejmo v sosedne narode. Zaznamujejo skerbno vsako mestice, kjer se je kaj izverstnega rodilo, godilo, itd. ter hranijo tako spomin svojim otrokom in vnukom, da nasledniki se ne sramujejo, ne zatajujo jih, temuč se trudijo biti jim vredni.
Gerki in Rimci izobraženi in mogočni so bili. Obderžal spomin njih se je, razun po njih spisih, skoro samo po ostanj-kih poslopij imenitnih, po stavbah slavnim rojakom posvečenih. —
Zaznamvajmo tedaj mesto, kjer zagledal je Vodnik 3. februarja 1758 ob 3. zjutraj luč življenja. Rojen je bil v Zgornji Šiški pri „Žibertu" (pri „kamni mizi"). Prijeten vertek je ob hiši pri cesti. Pride tje vsaki dan dosti ljudi, mnogo deržin iz bele Ljubljane na kavo in vince. Tudi veliko tujcev sem zahaja.
Ali bi ne bil tedaj t a kraj iz teh mnogih obzirov pripraven, da bi se tu postavil Vodniku vrqden spomin.
Tu bi raarsikter zvedil, na kterem pomembnem mesta ee raduje, marsikter bi začel misliti in čutiti. —
Kakšen naj bi bil spomin?
Jez mislim, da kraju primeren, bolj prost, — pa vendar Vodnika vreden. Na sposobni podlagi štiroplaten ne-visok steber, in na verhu podoba Vodnikova. Steber iz domačega, podoba iz kararskega marmelja. Na štirih plateh napisi. Na jedni njegove neumerle sebi v spomin zapisane besede: „Ne sinaa i. t. d.....; na nasprotni: V. Vodniku — Slovenija; na ostalih dveh si nasprotnih rojstni in smertni dan.
Pa to je le predlog. Izvolili naj bi se za izpeljavo možje, ki so umne glave in živega serca.
Pričeti pa moramo koj nabirati pripomočke, da prihodnje leto, čeravno ne v svečanu, pa pozaeje postavimo spomin.
Obernem se tedaj na Vas, verli Slovenci, rodoljubi in častitelji Vodnikovi, s prošnjo, da podpirate mojo namembo. Slavno vredništvo „Novicu, ki vse dobro in žlahtno jako in zrni raj   podpira, je  obljubilo  sprejemati  poslane  darove.
Čas je, da pokažemo, da se nam ni treba sramovati svoje domovine, svojega naroda, ki tolikanj njegovih sinov je dospelo slavo naj vikšo. Speka rodoljuba v serce, ko sliši očitati od tujcov si ojstro, da Slovenci še niso nič važnega doprinesli, speka ga v serce, ki vidi blišeti na obnebji slave in zaslug deržave in človeštva imena rojakov: Valvasor, Linhart, Vega, Kopitar in nebrojno še druzih.
Zapisati moramo tedaj te slavne imena na nezginljive spomine tako, da tudi tujci jih zamorejo brati. Pokažimo, da korenine smo prave!                         Dr. Lovro Toman.