VAROVANJE TEKSTILNIH IZDELKOV
PRI RAZSTAVLJANJU
Ana Motnikar
IZVLEČEK
Muzejski predmeti iz tekstila so zaradi
napačnega ravnanja velikokrat podvrženi
prezgodnjemu propadanju. Avtorica v prispev-
ku opozarja na najpogostejše napake in ne-
varnosti pri razstavljanju tekstila, poškodbe,
ki nastanejo zaradi njih in predlaga načine
za njihovo preprečevanje.
ABSTRACT
Museum textiles are often exposed to
accelerated decay due to inadequate treatment.
The author draws attention to the most fre-
quent oversights and dangers textiles are ex-
posed to, to the damages arising from them
and proposes ways to prevent such damages
from occurring.
Čeprav je ena cxi tendenc sodobne muzeologije atraktivno razstavljanje, kar med
drugim pomeni, naj se predmet približa obiskovalcu, ne smemo pozabiti na primarno
nalogo muzeja, to je optimalno skrb za predmet. Zavedati se moramo, da bodo vsi
muzejski predmeti pomemben dokument tudi prihodnjim rodovom.
Tekstilni izdelki so med razstavo in med pripravami nanjo izpostavljeni močnejšim
vplivom okolja kot pri skladiščenju. Pravilno razstavljanje tekstila ni zato nič manj
pomembno kot pravilno deponiranje, zlasti če gre za dolgotrajno ali stalno razstavo.
Najpomembnejši dejavniki, ki lahko poškodujejo blago, so: svetloba, prah in umazanija,
toplotne spremembe, vlaga, žuželke in mikroorganizmi, napačne obremenitve in
nepravilno ravnanje razstavljalcev ter seveda obiskovalci z neposrednimi dotiki.
Kolekdjske postavitve so s stališča varovanja izdelkov preprostejše od ambientalnih.
Predmeti so lahko nameščeni v vitrinah, zaradi enotnega materiala lahko omogočimo
optimalne razstavne razmere. Več problemov povzročajo ambientalne postavitve, zlasti
v spominskih sobah in hišah. Vzdrževanje tekstila pri takšnih postavitvah je zahtevnejše,
saj raznovrsbii predmeti zahtevajo različne razmere za hranjenje, stare hiše pa zaradi
slabe izolacije, temperaturnih nihanj, morebitne vlage itn. niso najprimernejši kraj za
shranjevanje tekstila. Poleg tega bi z vitrinami in podobnimi varnostnimi ukrepi izgubili
prepričljivost, zato je pri tovrstnih postavitvah zelo smiselno uporabiti kopije. Isto velja
za (zlasti v Skandinaviji razširjene) muzeje na prostem - skansne, ki so pravzaprav najbolj
399
Ana Motnikar
živa oblika ambientalnega načina prikaza. Uporaba kopij je lunestna tudi takrat, kadar
se predmeti, s katerimi muzej razpolaga, po svoji namembnosti ne ujemajo med seboj.
Na primer: prikazati želimo delovni postopek ali vsakdanji prizor iz 19. stoletja, ohranjena
muzejska oblačila pa so pretežno reprezentančna - pražnja; delovna oblačila se niso
ohranila ali pa so jih nekdanji kriteriji muzejskega zbiranja izločili.
Čeprav želi imeti vsaka muzejska ustanova svojo stalno razstavo, moramo vedeti,
da tekstilni izdelki niso najbolj primerni za takšno razstavljanje. Priporočljivo je, da tekstil
pri stalnih razstavah menjavamo, ker lahko samo tako ustrezno pregledamo stanje blaga
in preprečimo morebitne poškodbe. V vsakem primeru je potreben stalen nadzor nad
razstavnimi razmerami in stanjem predmetov, da lahko pravočasno ukrepamo.
VPLIV RAZLIČNIH DEJAVNIKOV NA POŠKODBE
TEKSTILNIH PREDMETOV
Svetloba
V nasprotju s skladiščenjem, kjer tekstilne izdelke najbolj ogrožajo mikroorganizmi
in mrčes (če seveda skladiščimo pravilno, to je v popolni temi), pri razstavljanju največ
poškodb povzroči svetloba. Nanjo so občutljiva tako tekstilna vlakna kot barvila,
spremljevalne snovi, kot so apreture in umazanija, pa to občutljivost še povečajo. Nekatere
poškodbe, npr. spremembo barve, zaznamo dokaj hitro, poškodb na vlakiuh pa običajno
sploh ne vidimo, saj na zimaj ni nobenih sprememb. Dolge molekule se pod vplivom
svetlobe začnejo cepiti, zato postanejo vlakna bolj krhka in po daljšem času lahko celo
razpadejo.
Pri razstavljanju tekstila ima imietna svetloba prednost pred naravno, ker jo laže
nadzorujemo. Če smo kljub temu obdržali naravno svetlobo, je pametno, da okei\ska
stekla absorbirajo ali z zimanje strani odbijajo ultravijolične žarke. To lahko dosežemo s
premazi, posebnimi roletami, UV folijami ali posebnimi vrstami stekel.'
Ko načrtujemo postavitev luči, moramo vedeti, da so poškodbe odvisne od vrste
svetlobe in od odpornosti materiala na različne komponente v njej. Najnevarnejša je
svetioba z visoko energijo (visoko frekvenco in kratko valovno dolžino), to je poleg
ultravijolične še modro-zeleru del vidnega spektra. Rdeči del spektra in infrardeča svetioba
vlaknom neposredno manj škodita, vendar zvišujeta temperaturo, pri višji temperaturi
pa vse fotokemične reakcije potekajo hitireje. S filtriranjem svetlobe lahko sicer odstranimo
nevarne frekvence, a se potem videz barve preveč spremeni, zato je najbolje, če zmanjšamo
količino vse svetlobe do stopnje, ki je še udobna za oči. Ugotovljeno je bilo, da je zgornja
meja osvetijenosti za tekstil 50 luksov (merimo jo z luksmetrom). Ker to ni prav veliko,
si lahko pomagamo tudi z usfarezno barvo sten in podlage. Človeško oko se namreč v
zatemnjenem prostoru bolj odziva na majhne svetiobne spremembe kot pri polni svetiobi.
Če je opazovani predmet na temni podlagi, se nam bo pri enaki luči zdel svetlejši, kot če
bi bil na svetli podlagi. Najbolje je torej, da je razstavni prostor nekoliko zatemnjen,
neposredna podlaga pa naj bo tople barve in temnejša od razstavljenega predmeta. Paziti
moramo tudi na sence (te so včasih zaželene, drugič ne) in se izogibati odsevom. Najbrž
1  Varovanje v muzejih, str. 13.
400
Varovanje tekstilnih izdelkov pri razstavljanju
ni treba poudarjati, da tekstil niti za kratek čas ne sme biti izpostavljen neposredni sončni
svetlobi. Ker na poškodbe poleg količine svetlobe in sestave žarkov vpliva tudi čas sevanja,
je smiselno, da ugašamo luči, kadar v prostoru ni obiskovalcev.
Na tržišču je veliko najrazličnejših svetil. Za razstavljanje pridejo v poštev žarnice
z žaruno rütko (navadne, reflektorske, halogenske...) in neonske luči. Z žarnicami lahko
dosežemo več svetlobnih učinkov kot z neonskimi lučmi, vendar se bolj segrevajo in
takšna razsvetljava je dražja. Prednost halogenskih žarnic pred navadnimi je v tem, da je
njihova svetloba bolj podobna dnevni svetlobi. Neonske luči dajejo razpršeno svetlobo,
so izjemno ekonomične, vendar proizvajajo precej UV žarkov. Njihova svetloba je lahko
zelo različna (od hladne bele do tople rumenkaste). Če luči proizvajajo veliko UV žarkov,
jih je treba opremiti z ustreznimi filtri. Podatke o količini UV svetlobe nam da proizvajalec.
Dobro je, če so žarnice nameščene zimaj vitrin (najbolje z vrha ali od strani), ker se sicer
zrak v njih preveč segreva. Če osvetljujemo vitrino od spodaj, naj bo poleg luči tudi
ventilator, ki bo preprečeval pregrevanje. Vsekakor je pametno temperaturo v vitrini
nadzorovati.
Omenim naj še novost zadnjih let, ki jo v nekaterih tujih muzejih že uporabljajo in
je primerna zlasti za razstavljanje toplotno občutljivih predmetov in za posebne svetlobne
učinke (npr. v kombinaciji z vodo). To je razsvetljevanje z optičnimi vlakni, kjer svetloba
od skupnega izvora potuje po optičnih kablih do razstavnega predmeta. Največja prednost
tega načina razsvetljevanja za muzejsko uporabo je, da se po kablih prenaša samo svetloba,
toplota pa ne in se torej razstavni predmet ne more segreti, tudi če ga osvetljujemo od
blizu. Vendar pa je kot osvetlitve razmeroma majhen, zato je ta način primeren zlasti za
osvetljevanje drobnih predmetov in detajlov. UV filter mora biti vgrajen že v generatorju
- torej pri viru svetlobe.^
Vlaga in temperatura
Poleg svetlobe sta zelo pomembni tudi temperatura tn relativna zračna vlaga.
Priporočljiva je temperatura med 15 in 19° C in 50 do 60-odstotna vlažnost.' Če bi relativna
zračna vlaga presegla vrednost 65%, bi to pomenilo resno nevarnost za tekstil zaradi
razvoja bakterij in plesru. Takšen porast vlage je možen v primeru, če se prostor na hitro
ohladi. Zato v hladnih zimskih dneh ne priporočamo zračenja. Če pa bi relativna zračna
vlaga padla pod 40 do 45%, lahko vlakna postanejo krhka in poveča se nevarnost
mehanskih poškodb Pomembnejše od vrednosti temperature in vlage pa je njuno dnevno
in sezonsko ruhanje. To naj ne bi preseglo 2% na dan oziroma 5% na mesec' Blago se
namreč pri povišani vlagi razteza in pri znižani krči in če se to prepogosto ponavlja,
lahko pride do "utrujenosti" materiala. To pomeni, da blago nima več svoje običajne
prožnosti in se rü več sposobno vrniti v prvotno obliko. Temperaturo in zlasti relativno
zračno vlago moramo zato ves čas nadzorovati in uravnavati. Za merjenje vlage se običajno
2 Prodajm katalog firme Thorn Licht, Arnsberg.
3 R. R. King; Textile Identification, Conservation, and Preservation (1985), str. 214. Zanimivo je, da
grška literatura navaja višjo temperaturo (21" C), kar kaže na to, da se moramo prilagoditi tudi podnebnim
razmeram.
4 V. Livaditou-Pantelidou: The Influence of the Environment on Museum Exhibit (1988), str. 17.
5 Prav tam.
m
Ana Motnikar
uporabljajo higrometri in psüiometri. Najboljši pregled pa dajejo termohigrografi, ki
merijo in hkrati ves čas zapisujejo temperaturo in vlažnost zraka na papir in pri tem
zaznavajo že zelo majhne spremembe.*"
Relativno zračno vlago lahko do neke mere ustalimo s tem, da vgradimo v razstavni
prostor čim več higroskopnega materiala, kot so les, blago iz naravnih vlaken in papir
(na primer zavese, z lesom obdane stene, karton na dnu vitrine itd). Podobno funkcijo
ima tudi silikagel (posušen gel silicijevega dioksida), s to prednostjo, da se na spremembe
vlage odziva precej hitreje. Dajemo ga lahko na skrita mesta v vitrinah. Večja nihanja
uravnavamo z vlažilci zraka oziroma s sušilci. Teh je veliko vrst.' Ne glede na to, za
katerega se bomo odločili, moramo paziti, da ne stoji preblizu razstavnega predmeta in
ne preblizu merilne naprave.
Najstabilnejšo temperaturo in vlago dobimo s popolno klimatizacijo. Ta je žal zelo
draga, zlasti če jo vgrajujemo v že obstoječe stavbe.
Mikroorganizmi, žuželke in ostali škodljivci
Najhujšo obliko poškodb na vlaknih povzročajo glodalci (miši, podgane...), žuželke
(predvsem molji, hrošči, srebrne ribice...)' in mikroorganizmi (bakterije in plesni).' Žuželke
in glodalci lahko v razmeroma kratkem času popolnoma uničijo blago (ga požrejo), in
teh poškodb praktično ni mogoče popraviti. Glodalcev v glavnem ni težko imičiti (na
tržišču je cela vrsta strupov), le račvmati moramo na njih. Žuželke napadajo predvsem
vlakna živalskega izvora (volno in svilo), medtem ko so vlakna rastlinskega izvora
(bombaž, lan, konoplja...) občutljivejša na mikroorganizme. Plesni in bakterije lahko na
vlaknih povzročijo trajno obarvanje (oziroma razbarvanje barvruh tkanin) in sčasoma
povzročijo razpad. Če kje, potem tu zanesljivo velja, da je bolje preprečevati kot zdraviti.
Dolgo so se kot zaščita proti moljem uporabljali predvsem dihalni strupi (najbolj
znaiü so naftalin, p-diklorbenzen in kafra). Za razstave so popolnoma neprimerni, ker
škodijo ljudem, in tudi v skladiščih jih vse bolj nadomeščajo druga sredstva.'"
Najzanesljivejšo in trajno zaščito proti moljem dosežemo z uporabo prebavnih strupov
(npr. Eulan SPA, Mitui FF), ki jih iz toplih vodruh kopeli nanašamo neposredno na
6 Varovanje V muzejih. Str. 4-8.
7 Prav tam.
8 Moljev je veliko vrst. Najpogostejši, ki napadajo volno so: suknjarski molji (Tmeola bisselliella, Tmea
pelUonella, Tmea pallascenteUa), beh suknjarski ali preprogarski molj (Trichophage tapetzella), hišru molj z
belimi pegami (Endrosis lactella), hišni sivi ali lažni suknjarski molj (Borkhausenia pseudopreteUa) itn.
Najpogostejši škodljivi hrošči pa so: preprogarski čnu hrošč (Attagenus piceus), Furijejev hrošč (Attagenus
pellio), navaden preprogarski ali bufalo hrošč (Anthrenus scrophulariae) in drugi. Glej literaturo: R. S. Jovanovič
- Prirodna i hemijska proteinska vlakna, str. 290-294.
9 Najpogostejše plesni, ki napadejo celulozna vlakna (in redkeje proteinska vlakna) so iz vrst Aspergillus
in Pénicillium. Med seboj jih ločimo po različnih barvah. Celulozi najnevarnejše bakterije so Bacillus coli, BacUlus
Welchi in Staphylococcus aureus, beljakovinska vlakna pa napadata predvsem Proteins vulgaris in BacUIus
subtilis. Ostale bakterije na volni potrebujejo prisotnost drugih hranil (masti, milo, znoj). Glej literaturo; R. S.
Jovanovič - Prirodna i hemijska proteinska vlakna, str. 289-290 in R. S. Jovanovič - Celulozna prirodna i hemijska
vlakna, str. 56-57.
W Nekatere novejše dihalne strupe (npr. Baygon) proizvajalci predstavljajo kot zdravju neškodljive, če
jih pravilno doziramo, vendar tudi tu svetujemo previdno uporabo.
402
Varovanje tekstilnih izdelkov pri razstavljanju
predmet." Za občutljive izdelke, ki ne bi prenesli vodne kopeli ali povišane temperature
(40 - 60°C), ta metoda ni primerna, sicer pa zahteva nekaj izkušenj.
Manj učinkovito, vendar tudi manj agresivno in preprosteje je, če poti, po katerih
bi žuželke lahko prišle do predmeta, prepojimo s kontaktnimi strupi (npr. DDT, Biokill).
Nanašamo jih lahko v viti-ine, na okenske in vrab:\e okvirje, v zračnike itn., raje pa se
izognimo neposrednemu nanosu na tekstilne predmete, ker dolgotrajno učinkovanje še
ni raziskano.
Pri dovolj nizki in stalni relativni vla^ in zadostnem kroženju zraka mikroorganizmi
zelo redko napadejo tekstilne izdelke. Če se to kljub temu zgodi, si na hitro lahko
pomagamo s toplim zrakom (navaden fen), ki prepreči širjenje plesni. Pri tem moramo
seveda zelo paziti, da izdelka ne pregrejemo oziroma presušimo, ker bi vlakna postala
krhka. Ostanke poskusimo odstraniti z mehko krtačo. Gretje brez kroženja zraka ni
priporočljivo, ker lahko izdelek zažgemo. Za uničevanje plesni lahko uporabimo tudi
fungicid timol ali 0,5-odstotno raztopino orto-fenilfenola v white spiritu.^^ Bakrovih soli
ne smemo uporabljati, ker lahko izzovejo obarvanje vlaken." Če predmet to prenese, pa
ga je najbolje oprati.
Umazarüja
Pred vsakim razstavljanjem oziroma skladiščenjem se moramo prepričati, da je
izdelek tako čist, kot je le mogoče. Vsakršna prisotnost tujih snovi na blagu (apretur,
maščob, prahu, saj, znoja...) namreč pospešuje delovanje škodljivih vplivov. Na primer:
celulozna vlakna so sama po sebi odporna proti insektom, če pa se na njih nahaja organska
imiazanja (mastni madeži, ostanki potu), jih bo ta privlačila. Isto velja za plesen na volru.
Tudi razni plini v zraku lahko reagirajo s komponentami prahu in pri tem tvorijo tekstilu
nevarne spojine.
Glavno čiščenje izvedemo, ko predmet pride v muzej. Za kakšen postopek se bomo
odločili, je odvisno od oblike in velikosti predmeta, materiala, barvil, ohranjenosti ter od
vrste umazanije." Prvo čiščenje mora biti temeljito. Vprašanje pa je, če je pred vsakim
razstavljanjem res treba opraviti ves postopek (npr. pranje, škrobljenje, likanje) samo
zato, da bi zadostili našim kriterijem o čistosti in "lepem videzu". Umazaiüjo je res treba
odstianiti, vendar se škrob na tkanini tudi obnaša kot umazanija. Prepogosto pranje
tekstilu škodi, likanje pa še bolj.'' Zato je najbolje, da poskrbimo za takšne razmere
deponiranja in razstavljanja, da bo potiebno čim manj čiščenja.
11 Tekstilec 3/92.
12 H. J. Plenderleith: The Conservation of Antiquities and Works of Art (1971), sh-. 112-113.
13 R. S. Jovanovič: Prirodna i hemijska proteinska vlakna, str. 290.
14 Opis vseh metod čiščenja presega okvir tega prispevka. Glej literaturo, npr. H. J. Plenderleith: The
Cor^ervation of Antiquities and Works of Art, str. 102-112 ah R. R. King: TextUe Identification, Coi\servation
and Preservation, sh-. 187-205.
15 Namesto likanja se v svetu vedno bolj uporablja sušenje v raztegnjenem stanju.
403
Ana Motnikar
404
Onesnaženost zraka
Onesnaženost zraka je vse hujši problem jiri varovanju tekstila, še posebno, če
stojijo muzeji v mestnih aH industrijskih središčih. Škodljivi plini (žveplov dioksid, dušikov
dioksid, ozon, vodikov sulfid, kloridi...) in razni trdni delci, ki sedajo na blago (prah,
saje), lahko škodijo neposredno ali pa pod ustreznimi pogoji stečejo kemijske reakcije,
katerih produkti so agresivrü. Najbolj tipičen primer je žveplov dioksid, ki ob ustreznem
katalizatorju reagira z vodo v žveplovo kislino, ta pa raztaplja celulozna vlakna. Kot
katalizator lahko nastopa npr. železo, ki ga je povsod dovolj - tudi v prahu."
V prisotnosti vodikovega sulfida (žveplovodika) lahko barvila, ki vsebujejo svinec,
potemnijo v nekaj minutah. Ozon lahko takorekoč v trenutku povzroči razpokanje napete
elastike. Kot močno oksidacijsko sredstvo napada še druge organske snovi.'''
Zrak je mogoče zadovoljivo očistiti le, če imamo kUmatske naprave. Vanje lahko
vgradimo zračne filtre različnih izvedb. Elektrostatični filtri so sicer zelo učinkoviti, vendar
za muzeje niso priporočljivi, ker proizvajajo ozon. Tudi pri oljnih filtrih obstajajo pomisleki,
da sčasoma tvorijo na izdelkih oljrü film. Najbolj priporočljivi so mokri in suhi filtri iz
različnih vlaknastih snovi, tako imenovane pralne naprave in filtri iz aktivnega oglja.'*
Kadar muzej nima klimatskih naprav, si lahko do neke mere pomagamo s
prašnotesnimi vitrinami, na katere namestimo lokalne filtre iz vlaknovki ali aktivnega
oglja. Priporočljivo je tudi, da ne pretiravamo z zračenjem, zlasti kadar je ozračje slabo
prevetreno.
Nasploh so vitrine dokaj učinkovita zaščita, ne samo pred atmosferskimi vplivi,
pač pa tiadi pred nezaželenimi dotiki in krajo. Vendar moramo biti pozorni na morebitne
pline, ki bi se lahko kopičili v vitiinah zaradi izhlapevanja lakov in lepil, s katerimi so
obdelane. Ti lahko povzročijo več škode kot zunanji zrak. Tudi apreture na blagu bi
lahko povzročile isti učinek, če ga ne bi dobro oprali.
METODE UTRJEVANJA IN MONTAŽE
Dostikrat sta si optimalna skrb za predmet in njegovo razstavljanje v navzkrižju.
Montirati krhke in občutljive kose je težko. Da bi zagotovili ustrezne razmere, moramo
dobro preučiti surovino, strukturo blaga in njegovo stanje ter na podlagi tega izbrati
pravilno metodo. Izogibati se moramo prehudim obremerütvam ali napetostim, ki
nastanejo že zaradi teže samega predmeta, drgnjenja, natezanja (na lutko), skratka vsemu,
kar bi blago lahko poškodovalo.
Tehnike montaže se med seboj razlikujejo predvsem po izbiri podlage. Za katero
se bomo odločili, je poleg naštetega odvisno še od velikosti in oblike predmeta.
Podlaganje tekstilnih izdelkov ima pravzaprav dve funkciji. Prva je utrjevanje
predmeta, kadar je ta tako poškodovan, da mu pri prestavljanju grozi razpad. V tem
primeru ostane podloga na predmetu tudi, ko ga premestimo z razstave v skladišče.
Druga funkcija podlaganja pa je zagotoviti predmetu optimalno oporo v času razstavljanja
in je le del celotne montaže. Tako podlago po razstavi odstranimo.
16 Varovanje v muzejih, str. 23-26.
17 V. Livaditou-Pantelidou: The Influence of the Envirorunent on Museum Exhibit (1988), str. 17.
18 Varovanje v muzejih, str. 26-28.
Varovanje tekstilnih izdelkov pri razstavljanju
Utrjevanje
Kot že rečeno, moramo tekstilne izdelke pogosto utrditi, ker bi se sicer trganje ali
preperevanje nadaljevalo do popolnega razpada. Za tanke in fine izdelke lahko uporabimo
prosojne tkanine (ponekod jih srečamo pod imenom krepelin) in jih z zelo tanko rütjo
(lahko jo potegnemo kar iz prosojne tkanine) po vsej površini prišijemo na izdelek. Za
nekoliko debelejše izdelke lahko uporabimo tudi druge tkanine. Bistveno je, da je podlaga
tanjša od izdelka in tako mehka, da ne moti naravnega padanja tkanine, da je dobro
oprana in da se pod vplivom vlage krči in širi na približno enak način kot izdelek.
Kakršnimkoli lepilom na tekstilu se izogibamo, ker jih ne moremo odstraniti,
sčasoma pa lahko postanejo krhka, spremenijo barvo itn. Tudi centilin ni priporočljiv,
ker spremeni videz in obnašanje predmetov. Ti postanejo bolj togi in na mestih, kjer se s
centüinom podloženo blago prepogiba, pride do hitrejše obrabe.
Vendar pa velja omeniti zelo tanke tilaste tkanine iz umetnih neskončnih
(filamentnih) vlaken, ki se jih dobi v tujini. Na blago jih pritrdimo s povišano tempera-
turo." Ni nujno, da je to ravno likanje, lahko je tudi vroč zrak. Z enako temepraturo
(okoH 80°C) jih moremo kadarkoli odstrarüti s predmeta. Prednost te metode je, da nudi
predmetu zelo diskretno in upogljivo, a vendar trdno oporo. Zanjo se odločamo predvsem
takrat, kadar je predmet tako razpadel, da ga ni mogoče s šivi pritrjevati na podlago.
Metoda utrjevanja z raztopinami sintetičnih polimerov je še v raziskavah. To je
sicer zelo prožna impregnacija, vendar nepovratna, ki če se poškoduje polimer, se tudi
naš predmet. Takšna impregnacija je lahko koristna, kadar je blago tik pred razpadom, a
se še drži skupaj in ga moramo takoj utrditi.
Montaža ploskih tkanin
Velike ploske tkanine običajno ročno prišijemo na podlago, to pa obesimo na drog.
Šivi ne smejo biti ruti predolgi niti preredki, da na mestih vboda ne nastanejo luknje.
Uporabljamo sukanec, ki je po debelini sorazmeren z blagom, in tanke nerjaveče šivanke.
Blago za podlago naj bo enako ali vsaj s podobnimi fizikalnimi lastnostmi, kot jih ima
razstavljeno blago (specifična teža, razteznost, sprejemljivost za vlago itn.). Pred uporabo
moramo blago za podlago obvezno oprati, da se skrči in da z njega odstranimo ostanke
kemikalij (apretur, barvil, maščob...), ker te lahko škodijo razstavljenemu predmetu.
Za ploski tekstil lahko namesto droga uporabimo tudi trakove velcro (tako
imenovani ježek), ki jih lahko kupimo na metre. Eno stran prišijemo na vrhu na podlago,
drugo pa pripnemo na lesene letve. Pri težkih tkarunah prišijemo več takšnih trakov. Če
želimo, da je izdelek viden z obeh straiu in če njegova kakovost to dopušča, lahko trak
velcro prišijemo neposredno na izdelek na vrhu z obeh strani in ga vpnemo med letvi.
Naj opozorim, da za vsakršno šivanje izposojerrih predmetov potrebujemo soglasje
lastnika.
Če je razstavljeni predmet tako težek, da bi z obešanjem lahko raztegnili šive in
strukturo tkanine, namestimo izdelek na nagnjeno, v blago oblečeno površino. Za
pripenjanje uporabimo tanke nerjaveče bucike (najbolje insektne) in pazimo, da pri tem
19 H. J. Plenderleith: The Conservation of Antiquities and Works of Art (1971), sti. 115-117.
405
Ana Motnikar
406
ne luknjamo niti, ampak vbadamo med njih. Ta metoda ni primerna za star in krhek
tekstil.
Po razstavi moramo vse bucike skrbno odstraniti. Pogosti so primeri, ko je
pozabljena bucika v skladišču zarjavela in povzročila najprej obarvanje, na koncu pa še
luknjo v predmetu.
Možen je tudi prikaz na raztegljivem okvirju, prek katerega napnemo podlogo iz
nebeljenega muslina ali flanele. Nanjo lahko prišijemo predmet po vsej površini, kar
daje najboljšo oporo. Z zadnje strani varuje izdelek podlaga, s sprednje ga lahko
zavarujemo s steklom, vendar moramo paziti, da se ne dotika izdelka. Steklo mora biti
porozno, da se ne nabira kondenz, ker bi lahko resno poškodoval tkanino.
Za zelo krhek in lahek tekstil lahko uporabkno "sendvično" tehniko. Podlago
napnemo na okvir, nanjo položimo predmet in ga prekrijemo s prosojno tkanino
(krepelinom). Če hočemo, da je izdelek viden z obeh strani, lahko krepelin vzamemo
tudi za podlago. Včasih se je za to uporabljala izključno svila, zdaj pa jo vedno bolj
spodrivajo umetni materiali (zlasti polianüdi in poliestri).-^" Ti imajo prednost pred svilo,
ker so močnejši, odpornejši proti staranju, plesiiim in moljem, lahko so poljubno taiiki in
še cenejši so.
Neprimerno bi bilo, če bi tekstil stisnili med dve stekli. S tem bi preprečili kroženje
zraka, omogočili kondenziranje vlage, pri neposrednem osvetijevanjubi se predmet lahko
preveč segrel in tudi sam pritisk stekel bi lahko deformiral vlakna.
Montaža oblačil
Pri razstavljanju oblačil moramo paziti zlasti na gube in pregibe, zato ploskovna
postavitev ni najprimernejša. Za lahka oblačila s preprostim krojem (nekatere srajce,
kimona...) se pogosto uporablja obešanje na drog. Ta mora biti gladek in nerjaveč, še
bolje pa je, če je obložen s tkanino.
Najboljše za predstavitev oblačil so lutke, vendar samo, če so ustrezruh oblik in
velikosti. Nič hudega ni, če so malo manjše, ne smejo pa biti prevelike. Lutke lahko
izdelamo sami. To je ceneje in pri tem lahko upoštevamo vse zahteve.^' Lahko jih tudi
kupimo, vendar tigovinske lutke odsvetujemo, ker so po svojih merah daleč od normalnih
telesnih mer. Pozorni moramo biti tudi na to, da se lutke po postavi, drži in izrazu
ujemajo z razstavljenim predmetom.
Včasih lutko zelo težko oblečemo v tesno se prilegajočo obleko, ki ima po možnosti
še premalo gumbov in razporkov. Takrat naj nas nikar ne zamika, da bi odparali kakšen
šiv! Šivi so pomemben dokimient o tehiukah izdelave oblačil. V takem primeru si lahko
pomagamo tako, da snamemo kakšno roko aH nogo, oziroma uporabimo lutke iz šibja
aU žice, ker so bolj prilagodljive.
Poleg celih lahko uporabljamo tudi krojaške lutke, stojala, ki samo nakazujejo
človeško postavo, ali pa mehko obložene obešalnike.
20 R. R. King: Textile Identification, Conservation, and Preservation (1985), str. 224-234.
21 V pariškem ATP muzeju izdelujejo lutke "po meri obleke" iz polistirenskih plošč (stiropor). Metoda
je sUno preprosta in učinkovita: iz plošč režejo različne preseke, jih zlagajo drugo na drugo in dokončno oblikujejo.
Glej prospekt Disc Mannequin Workshop, November 8-10,1985, Department of Clothing and Textiles, University
of Alberta, Edmonton, Alberta, Canada.
Varovanje tekstilnih izdelkov pri razstavljanju
Poškodba je nastala zaradi zabijanja žebljov v prtič. ¦ Damage caused by driving nails in the
tablecloth. ¦ Endommagement causé par l'enfoncement des clous dans la serviette.
Običajno vstavimo med lutko in oblačilo še zaščitno bombažno tkanino, da
morebitni ostri robovi in hrapava površina ne bi poškodovali predmeta. Če nimamo
anatomsko oblikovanih podlog, je dobro, da oblačilo narahlo napolrdmo z nekislinskim
svilenim papirjem.
Svojevrstno dilemo povzročajo tudi razni dodatki k oblačilom (čevlji, torbice,
pokrivala, rokavice, pasovi, nakit...). Lega teh predmetov je navadno povezana z njihovo
lego na telesu oziroma uporabo. Zlasti moramo paziti, da kovinski predmeti (npr. broške)
ne pridejo v neposreden stik z blagom, ker lahko rjavijo in prenašajo rjo na blago. Poleg
tega lahko tudi igle s svojo debelino povzročijo poškodbo.
Določena pokrivala (npr. peče) moramo za čim bolj originalen izgled poškrobiti,
zavezati, pripeti, vse to pa jim seveda škodi. Zato je pametneje v takšnih primerih uporabiti
kopije ali pa le stiliziran prikaz (npr. navaden kos blaga ustreznih dimenzij, zavezan kot
peča).
Na koncu naj poudarim še to, da muzejski tekstil ne sme biti nikdar v dosegu rok
obiskovalcev, in seveda, da ga ne smemo nikdar predstavljati na živih modelih (npr. v
muzejih na prostem ali na otvoritvah razstav). V ta namen lahko zelo učinkovito
uporabimo kopije.
407
Ana Motnikar
408
Luknje v ruti so posledica pripenjanja z broško - tako pri uporabi kot pri razstavljanju. ¦ The
holes in the headscarf resulted from fasterung it with a brooch when worn or exhibited. ¦ Trous
dans le fichu causés par le fermoir de la broche durant la vie quotidienne ou au cours de
l'exposition.
Zavezovanje rut pogosto povzroči raztrganine in obrabo robov. ¦ Tying often causes the borders
of headscarves to be torn and frayed. ¦ Le nouage du fichu cause souvent des déchirures et des
usures des bordures.
Varovanje tekstilnih izdelkov pri razstavljanju
LITERATURA:
Radmila S. JOVANOVIČ: Naiika o vlaknima i tehnologija vlakana 2, Celulozna prirodna i
hemijska vlakna (1989).
Radmila S. JOVANOVIČ: Nauka o vlaknima i tehnologija vlakana 3, Prirodna i hemijska
proteinska vlakna (1989).
Valli LIVADITOU-PANTELIDOU: The Influence of the Environment on Museum Exhibit (1988),
Training seminar: Folk Art Museums and Collections Organisation - Functioning,
Alberts.
Kalliopi KAVASSILA: Preservation - Conservation of Textiles (1988), Training seminar: Folk Art
Musetuns and Collections Organisation - Fimctioning, Athens.
Rosalie Rosso KING: Textile Identification, Conservation, and Preservation (1985), Noyes
Publications, U.S.A.
Hermann KUHN: Erhaltimg imd Pflege von Kunstviferken und Antiquitäten (1974), Keysersche
Verlagsbuchhandlung München, (povzetek v Slover\ščini: Varovanje v muzejih -1982).
H.J. PLENDERLEITH in A.E.A. WERNER: The Conservation of Antiquities and Works of Art
(1971), Oxford University Press, London.
Tanja PUŠIČ: Sodobna sredstva in postopki za zaščito volne pred insekti (1992), Tekstilec, letnik
35/3, Ljubljana.
Sergej VRIŠER: Osnove muzeologije (1988), Likovni odsevi št. 7, Ljubljana.
Lothar P. WITTEBORG: Good Show, A Practical Guide for Temporary Exhibitions (1981),
Smithsonian Institution Traveling Exhibition Service, Washington, U.S.A.
Varovanje v muzejih, Muzeološka knjižnica 4: Klimatizacija v muzejih (1982), Ljubljana
(povzetek iz knjige Hermann KUHN: Erhaltimg und Pflege von Kimstwerken und
Antiquitäten (1974), Keysersche Verlagsbuchhandlxmg München.
Več avtorjev: Osnove zaštite i izlaganja muzejskih zbirki (1993), Muzejski dokimientacioni
centar, Zagreb.
409
BESEDA O AVTORICI
Ana Motnikar je diplomirana inže-
nirka tekstilne tehnologije. Ukvarja se z
varovanjem tekstilne kulturne dediščine in je
vpisana na interdisciplinarni podiplomski
študij iz tekstilne tetinologije in etnologije na
Naravoslovnoteiiniški in Filozofski fakulteti v
Ljubljani.
ABOUT THE AUTHOR
Ana Motnikar is a graduate engineer in
textile technology. Her activities focus on the
protection of the textile cultural heritage and
she is presently undertaking multidisciplinary
post-graduate studies in textQe technology and
ethnology at the Faculty of Natural Sciences
and the Faculty of Arts in Ljubljana.
Ana Motnikar
SUMMARY
PROTECTION OF TEXTILES IN EXHIBITIONS
Exhibited textiles are exposed to a variety of influences from the environment
(light, humidity, temperature fluctuations, insects, mildew, polluted air), and mechanical
damages often occur to them due to inadequate mounting. In order to reduce such
harmful influences to a minimum we have to provide appropriate lighting, an adequate,
permanent temperature and relative humidity, to prevent access to various pests and to
make sure that the textiles are not exposed to harmful stress during their installation.
Textiles are not to be exposed to light exceeding 50 lux and it is also important that
ultraviolet rays are completely absorbed. Modem lighting equipment makes it possible
to meet these requirements. Protection against mildew, moths and other pests largely
depends on maintaining an adequate temperature (15-19° C) and relative humidity (50-
60%) and on regular exanunation of the objects. Various fimgicides and insecticides are
to be used only as auxiliary measures. Textiles exhibited in museums must be kept as
clean as possible but cleaning must, however, be limited because of the harmful effect of
cleaning agents on textiles. The installation of textiles must avoid damages due to excessive
stress, friction, bending or attaching; it is therefore of key importance what kind of
backgroimd (or stand) is chosen. Given that textiles must also be protected against dust,
polluted air and direct touching from visitors display cabinets can be considered to be
the most appropriate means of exhibiting.
RESUME
LA PROTECTION DES PRODUITS TEXTILES LORS D'EXPOSITION
Au cours de l'exposition, les produits textiles subissent les effets de l'environnement
(lumiere, humidité, moisissure, changements de température, insectes, pollution de l'air).
Les dommages mécaniques causés par un montage inadéquat sont également tres
fréquents. Pour pouvoir réduire tous ces effets nuisibles, il faut choisir un éclairage
appropriée, garantir une température permanente opportune et ime humidité relative
de l'air, empecher l'acces des insectes, assurer un montage convenable et éviter toute
tension indésirable. En principe, la lumiere a laquelle est exposé l'objet textile, ne devrait
pas dépasser 50 lux. Il est également nécessaire de filtrer tous les rayons UV. Les lampes
modernes nous permettent de respecter ces regles. Pour protéger les textiles contre les
moisissures, les teignes et autres insectes, il est surtout important de maintenir une
température convenable (15-19°C) et une humidité relative de l'air (50 a 60%), ainsi que
de vérifier régulierement l'état des objets. Les fongicides et les insecticides de toutes
sortes ne doivent etre qu'un complément. Il faut assurer la propreté maximale de l'objet
exposé, mais le nettoyage ne doit pas etre exagéré car il risquerait d'agresser le tissu. Au
cours du montage il faut faire attention a la disposition du poids, au frottement, aux plis,
aux attachement. Le choix de la surface est aussi important. Les objets textiles doivent
etre protégés contre la poussiere, les influences nuisibles de l'air, il faut empecher aux
visiteurs de les toucher. Les vitrines sont donc le mieux adaptées pour leur exposition.
m