Bojkot. Vsako leto ob tem času zapojo klerikalne bojkotne strunie. To je s stališča klerikalne samogoltnosti razumljivo. Sedaj se obnavlja naročnina na liste, in klerikalcem je treba nebo in hudiča klicati na pomaganja, da z nadprirodnimi silami ujamejo •nekaj naročnikov, ki jih z zvijačami, z lažmi in z drugimi takimi lepimi rečmi odjedo drugemu časopsju. 2e večkrat smio imeli žalostno priliko konštatirati, da je klerikalcem dovoljeno razglašati bojkot, kakor da zanje ne eksistuje noben zakon in naben državai pravnik. Mi tega seveda ne smemo, ker bi nas takoj pobelili; klerikalci pa so država v 'državi in oni lahko neženirano delajo tudi tako, kakor je to v popolnem nesoglasju z veljavnimi zakononitimi določili. Kakor povsod pri nas, tako imajo tudi glede bojkotnega gibanja dvojno mero: eno za klerikalce, drugo za neklerikalce. Kaj so že klerikalci poizkusili, da bi uničili »Učiteljsko tiskarno«, naš list, »Popotnika«, »Zvonček« in vse naše naprave in vsa naša podjetja! Tega ni mogoče ob kratkem povedati. Izmaknili so celo na način, ki je lasten tatovom, šolske tiskovine iz naše zaloge, da so vzorce potem porabili v »Katoliški tiskarni«. Denuncirali so našo tiskarno tvornicam papirja, oeš da je ustavila izplačila, samo da ji vzamejo kredit. Takim dejanjem pravijo v navadnem življenju Jumparija! Še s strupom naj začno in s Štrukljevimi brušenimi noži! Ustanovili so »Slovenskega Učitelja«. da bi delali našim listom konkurenco. Kq pa smo mi začeli zgolj iz potrebe izdajati »Zvonček«, so zagnali velikansko vpitje in ga ženo vsa leta do današnjega dne: list je brezverski! Ven z njim! Tako se glasi ta klerikalna bojkotna pesem že 14. leto. In zvest svoji stari navadi, je temu bojkotnemu gibanju posvetil »Slovenec« takoj 1. številko tega lista, pišoč doslovno: Hoteli so svoj čas izpodriniti ali vsaj oškodovati mladinski list »Vrtec«, zato so ustanovili nov list »Zvonček«. Ne spuščamo &e v kritiko o notranji vrednosti tega lista, poudarjamo le, da ga že to dovolj komprotimira, ker izhaja v »Učiteljski tiskarni«, v tem zastrupljenem ozračju, kjer se kujejo najgrše psovke zoper vse to, kar nam je sveto in drago; in vse te podle napade podpira, vsaj gmotno, tudi »Zvonček«. Pa saj že otroke priganja k bojkotu, ko vedno ponavlja na platnicah z debelimi črkami: »Svoji k svojim!« Ampak ta »Slovenčeva« logika! On proglaša bojkot, pa pravi v isti sapi, da ga mi proglašamo! To je ravno tako, kakor povest o tistem tatu, ki je bežal in kričal, da lovi tata! Kaj naj odgovorimo na take klerikalne hudobije? Ni treba nič besed — treba je dejanj! Našim pod.ietjem je treba podpore, našim listom naročnikov — potem nas ne uniči vsa zelena klerikalna zavist in brezmejna, hudobna, škodoželjna zlobnost! Vsi moramo na delo! Vsi — od prvega do zadnjega! Agitirajmo, sami naročujrao, sami pridobivajrao naročnikov! Od hiše do hiše! Število novih naročnikov se mora poranožiti na stotine! »Učiteljski Tovariš«, »Popotnik«, »Zvonček« morajo povsod, kjer bivajo nam prijazni in naklonjeni Ijudje! To bodi klerikalnemu bojkotu najlepši, najboljši odgovor — odgovor dejanja! Zlasti okrajna učiteljska društva morajo takoj na vztrajno delo! Od njih borao zahtevali strog odgovor!