»> «i (Povest. — Spisal Fr. Miilčniishi. —• Zal. družba sv. MoJiorja 1917). Staršem ne da rojstvo1 otroika, annpak si ga mcirajo šele prislužiti z briigo in Ijubezaiiifo.« Str. 164. Knjiga izziva, da učitclj o nji govori. Pisana bolj v lahmeni tonu, zabeljeneim tu iin tam z ocvirki iz ljubljanslkega žairg^oma, — kiar ji radi oidpustiimio — tc Piiik'leine takaj nase, drži te v prijetai napetosti vse sikoizi im seiga globlje, negoili bi soditl po prvih straneh. Kaj pa pripaveduje MLlčtmsikii v nji? Čiisto enostavmo zgcdbo treh ptičkov, nezrelih niiladičev, k\ pogrešajo blagodejni vpliv zdrave domače vzgoje. Sfcvar je visakdanja. Tako in slično smo brali često v raznih dnevnikih, v vzgoijeslovinih liistih, čuli ob priliiki raznih 'predavanj itd. aili oblika je bila drugačna. Tudi povasti s slično tendenco, fcakor je Milčinsikega nam ravmo ne primanjkujejo, ali sMa dolgočasne so z večine s svojim suhaparnim rrcoralizovanijem. Tega greha »Ptički brez gnazda« nimajo. Pisatelj stopa z živiun argumantom liaravnost do človeka, zabava te, iiti le redkokdaj poikaže s pnstoim, a takrat vedmo upravičeno. Zato je Milčiinisikega knjiga mcd nami res nekak umikium v svoji vrsti. Ni divotma, da postane popirlama, in zdi se ami, dia niora doiseo tudi oni unoiratai vsipeh, ki le/J piisateljii na srcu. Vse predipogoje ima za <to. O predmetu samain nekoJiko. Pisatelj ije zajel iiz svoje iprakise, ter nam jc kaikor priznan stroJkoviniak na tom polju podal zgodbo treh od dama zanamarjanih • dečkov, ki jih deloma pokvarjenost, daloma pretirana strogost, delouna brezbrjžnost staršev m. branje slabih knjig napotijo na casto pagubljemija. Zbranii zgledi so tipični; posabno zglad Milančkoivega doma, ki ni nikakor tako redak .nied našo inteligenco in polinteliganco. Pri tej priliiki je Milčiinski prav srčen in govori marsikatero pogiuimino basedo, za kataro sam mu zelo iivalažen. Manhn namireč besade, ki ]ih gilede raznih »neobhodno potrebnih«, »narodriiih« društev polaga dr. Šiplju v usta (str. 70. iti sledaoe), im menim drastičen, a zello verodo&tojen poipis »delavanja« takiih društev (str. 86. in sladeče ter str. 93. in 94.) To je viredno, da gotavi ljudije trikrat bero. Ko sani te res izbonne strani bral, sem nehote vizikliitoml: »Bravo MLlčimski!« In — snialo trdim — po vsem Slovenskemi ga mi oloveika, kii bi bolj uipravičecio talko vziklikniil. Tu zastoipa Miilčiniiski ravno one nazore, za katere sam se jaz potegovail javno v letu 1914., Ln za katere so me po raznih dnevnikih tudi javno bičaii in križali, sevada ne da bi s tem spravili resnice s sveta, in ne da bi me prapričali, da je bogo- in rodoljubno delo žrtvovati svoj čas in svoje moči bledoličniim društvicam »dvamljive vrednosti«. Zdaj pr.ihaja Milčinski z isto glasbo. Ali radoveden sem, jali ga bodo razni »Veretosmajerji« tudi križali? To je poglavje, o kateram bi se dalo (in se bo moralo v kra,tikeim) obširneje govoriti, posebno sedaj, ko je vojna precej poimela z društvenim balastoim. Pri tej priiliiki si ne niorem kaj, da bi ne apozoril na Cainkarievega »Martin Kačurja«, ki o tem pradmetu precaj jasno gavori. V »ptičkiih brez gnazda« kaže pa Mi'1činsikii tudi poit, po kateri je hoiditi, da sprideno mliadino zopet pridobiš za poštano živlienje. Stankov sliUČaj, že nekak ekstram, kaže ras na pobciljšavalne zavoide, ali to je le slednje sradstvo. Prvo je, da moraijo starši svoje otroke ros ivzljubiti, z bolestjo vziljublti. To je pisatelj zadal. Vzgoja otrak pničanja z vzgojo staršev, praivi nekako Ellen Key. Ta vzgoja pa je pri nas in drugod zanemarjena, in se raducira le na prostovoljno samo!vzgojo za ta najodgovannejši pctolic. Tu bo treba odpoinoči. Drugo sredstvo je, vnniti otroka (priTodi. V tesnii stiki s prirodo živač človek (in otroik) ni pdkivarjen. Zato ije tudi vzgoja naše kmeoke hiše vobče zelo dofora. (Glej: Tc.nčlkovo teto in doim Gabrona.) Zato vodi pisatelj Milančka, Miclko, To>nčka zopet v datiiko s prirodo, iz katere je olaviak izšeJ. Sicer so se tu in tam raztreseni razni pedagoški migiljaji, ali glavni ¦miisli sta pač: ljubezen, prkoda. Meniim, da sem pisatelijavo idejo voiboe pogddiil. Tako romajo sadaj »Ptički brez gnezda« po naši dotnioiViiini. Priporočila jisn ni treba ob nj:ih zabavni obiiiki in zdravem jcdra. Marsikomu kličejo svoj glasnii mernetito, ker ¦mladma se ne pokvarja saiwo v nižinah socialnaga življetija; na duši in telesu pokvarjeno mladino, prave poliab¦ljence srečamo vsak dan tudi v frakah in svili. »V zakonu je otroik pirvi, nanj morata najprej gledati zakonska, poitam šeile drug na drugega«, pravi Miloinski (str. 150.) in dalje: »Namesto za društvo in njegov meglenii blagor, deluote rajši za proispeh svojega lastnega gnezda. Tu je vir naroda!« (str. 72.) Jasno dovoJj, več ni treba. Ferdo pl. Kleinmayr.