
Pamet in vera.

Slovenskemu narodu v
potrditev njegove vere.

J\

Spisal

J. M. Seigerschmied

duhovnik

ljubljanske škofije.

A

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja

v Celovcu.

I. zvezek:

1. Najboljši prijatelj.

2. Naša prava mati.
3. Na svidenjel

4. Slučaj ali kaj?

— 1901 . —

Tiskarna

Družbe sv. Mohorja
v Celovcu.

k ' 'a  V '/ k ' 'a

Pamet in vera.

Slovenskemu narodu v potrditev njegove vere.

Spisal

J. M. Seigersclimied,

duhovnik ljubljanske škofije.

I. zvezek:

1. Najboljši prijatelj. — 2. Naša prava mati. — 3. Na svidenje!

— 4. Slučaj ali kaj?

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

1901 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

4t>39l

»Površno znanje nas odvračuje od vere,
temeljito znanje nas vodi k nji!“ Leibnitz.

030O2lyUl

Predgovor.

|(|Wesrečen je, kdor ne pozna glavnih resnic sv. vere, toda še
”4| bolj nesrečen je, ako jih pozna le slabo, površno," je rekel
^ v%) nekdanji francoski minister Talrang (Talleyrand). Kdor
dobro ne pozna vsaj poglavitnih resnic sv. vere, je v naj večji nevar¬
nosti, da izgubi svojo vero, ali da vsaj zaide v versko mlačnost in
brezbrižnost (indiferentizem) in s tem v revo, katero je vedno rodilo
brezverstvo in verska brezbrižnost. To nas uči že sv. pismo v besedah:
„Zaradi tega je bilo moje ljudstvo peljano v sužnjost, ker ni imelo
vednosti." (Iz. 5, 13.) „Ker je ljudstvo nevedno, zato nima vere," je
rekel slavnoznani učenjak dr. Hettinger. (Apolog. II., 397.)

Ta nevarnost preti tudi našemu narodu zlasti današnje dni, ko
od vseh stranij napadajo sv. vero, sv. cerkev in njene služabnike.
Posebno nevarni so taki zlobni, po največkrat čisto neopravičeni napadi
na cerkvene služabnike, ker priprosti, neuki človek navadno ne zna
ločiti resnice od oznanovalca resnice, ki sem ter tja, — in to pri¬
znavamo tudi mi, — ni vreden svoje vzvišene službe, ter zavrže ž njim
tudi resnico samo. On gleda le na umazano roko, ki mu ponuja
denar, in ko odbije umazano roko, odbije tudi denar, dasi je isto
vreden, kakor če mu ga ponuja čista roka.

Zato je treba temeljitega pouka v verskih rečeh tudi našemu
ljudstvu. Ne pravim, da ga ljudstvo ne dobiva v cerkvi. Pa le pre¬
hitro se izgubi, kar človek sliši, in koliko jih noče več poslušati
besede božje, koliko jih sploh ne more v cerkev. Gotovo torej
ustrežem dejanski potrebi, ako v teh spisih razlagam temeljne resnice
naše vere tako, da se bode vsakdo lahko doma poučil o najvažnejših
resnicah ter se sam prepričal, kako neopravičeni so ugovori nasprot¬
nikov zoper te resnice.

i*

4

Predgovor.

Dalje naj pa bodo ti spisi vernemu ljudstvu v tolažbo. Tudi
pri njih naj se vresničijo besede apostolove: „Karkoli je pisano, je
v naše poučenje pisano, da po potrpežljivosti in tolažbi pisem upanje
imamo.“ (Rim. 15, 4.) Ako kdaj, potrebuje verno ljudstvo tolažbe
zlasti v današnjih burnih časih. Ako vidi, kako neverstvo vedno
ponosneje dviguje svojo glavo, kako se tudi najsvetejše meče v
blato, ako opazuje toliki nered v človeški družbi, kaj bi ga pač moglo
vspešneje vzdrževati na pravi poti, kaj ga izdatneje tolažiti, kakor če
vedno bolj in bolj spoznava resnice sv. vere, zlasti one, katere obrav¬
nava ta knjiga, ter se prepriča, da so ničevi vsi ugovori nasprotnikov,
da so le sleparija in goljufija, ter da je ves njih napor zaman. Ko¬
likor jasneje in globokeje spoznava vernik sv. resnice, s tem večjim
veseljem, s tem večjo navdušenostjo se jih oklepa ter iz njih zajema
ono tolažbo, katere zaman iščeš v puhlicah današnjega brezvernega sveta.

Navajam večinoma le umstvene dokaze, da čitatelji spoznajo,
da zdrava pamet, s katero se posebno ponaša današnji svet, ne na¬
sprotuje veri, marveč, da nas ravno ona uči verovati. Čitatelji naj
spoznajo, da ni nespametno verovati, kakor pravijo nekateri, ampak
da je ravno brezverstvo največja nespamet in nesmisel. Res je, da
nekatere resnice presegajo našo pamet, a nikakor ji ne nasprotujejo.

Namen mi je, polagoma obravnavati vse poglavitne resnice svete
vere. Zajemam pa snov iz najboljših apologetičnih spisov raznih
pisateljev, kakor Hettinger-ja, Hammerstein-a in Paglia:
„La ragione guida alla fede“ in drugih, ter tudi iz svoje zbirke, v
kateri sem nabral v to stroko spadajoče snovi iz raznih knjig in
časopisov.

Ker pa za krščansko vero ne zadostuje samo to, da s svojo
pametjo spoznavamo verske resnice, ampak nam je neobhodno po¬
trebna tudi milost božja, zato želim in prosim, da bi Bog in blažena
Devica Marija obilno blagoslovila to njima posvečeno delo, da bi
vkljub pomanjkljivosti pripomoglo slovenskemu narodu ohraniti
njegov najdražji zaklad, sv. vero, ter rodilo obilno sadu za njegov
časni in večni blagor!

Zaplana  v osmini vnebovzetja Marijinega 1. 1900.

JPisateLj.

Prvi del.

Najboljši prijatelj.

I. Dragocen zaklad.

»Kdor je našel prijatelja, je našel zaklad."

< ' Sir ' 6 ’ 14 ^

/ v bojih, katere so imeli Angleži s prebivalci otoka Ovaihi v
Avstraliji, so  bili poslednji premagani. Vse je bežalo. Jeden
- v^J • sam prebivalec celega otoka se povrne in hoče odnesti
svojega prijatelja, ki je bil padel v boju. Ko se približuje truplu,^ ga
zadene kroglja. Vsled tega pusti mrtvega prijatelja in zbeži. Črez
nekoliko časa se povrne, a zopet ga zadene kroglja, — zopet
zbeži. Ko pa vidi poveljnik Cook, da se je mož povrnil v tretje in
bil zopet zadet, zapove, da naj nehajo streljati in puste možu odnesti
prijatelja. Ta res pobere svojega mrtvega prijatelja ter ga hoče
odnesti. A komaj ga vzdigne, pade vsled ran mrtev na tla. — Kolik
dokaz pravega prijateljstva!

Pač je res, kar pravi že sloveči grški modrijan Sokrat: „Ni je
koristnejše, ne prijetnejše stvari, kot je dober prijatelj." — „Zvest
prijatelj je močna bramba, kdor ga je našel, je našel zaklad,"
uči nas tudi sv. pismo. Zato proslavljajo prijateljstvo največji go¬
vorniki, opevajo ga najimenitnejši pesniki. Zlasti pa ne pozabi svet
onih prijateljev, ki so celč svoje življenje darovali za svojega pri¬
jatelja. Dober prijatelj je v resnici dragocen zaklad (Pridig. 6, 14.);
on je lek življenja, posebno kadar človeka zadenejo bridkosti in
nadloge. On vstraja pri človeku, dasi ga je vse zapustilo, ga tolaži,
mu daje pogum^ ter ga podpira z vsemi svojimi močmi. Zato se tudi
človek v nesreči ozira po prijatelju. A kako težko ga najde!

Kakor pri posameznem človeku, je tudi pri vsem človeškem
rodu. Tudi človeški rod se ozira v žalostnih časih po prijatelju, po
možu, ki bi ga rešil nadloge. Ako kdaj, velja to v naših časih. Kdo
ne vč, koliko je reve in bede v naših dneh? Neznosno je stanje
zlasti nižjih stanov. Tudi dandanes se torej ozira človeški rod po
prijatelju, po možu, ki bi ga rešil zadrege, pogina!

6

Nepravi prijatelji človeškega rodu.

Ponujajo se mu sicer mnogi, — a kateri je pravi? Tu je
liberalec. Kaj hoče? „Liberalizem je odrešenje človekovo po
samem sebi. Mi ne verujemo nobene resnice, mi ne izpolnujemo
nobenih zapovedij, razen onih, katere smo si sami naredili,“ je od¬
govoril liberalen govornik v avstrijskem državnem zboru na navedeno
vprašanje tirolskemu poslancu Greuterju (1. 1878.). Liberalizem je
proglasil prostost v vseh zadevah; prostost v veri, v tisku, obrti,
trgovini itd. Ali je s tem pomagal človeškemu rodu? — Vsakdanja
izkušnja nas uči, da ne, da je marveč le povzročil nepopisno bedo.

— Vezi sv. zakona je raztrgal in vničil njegovo srečo. Nekdaj
tesno združene delavce je osamil ter osamljene izročil v roke brez¬
vestnih izkoriščevalcev. Tovarne je napolnil z delavkami in otroci
ter vsled tega povzročil, da so se zmanjšale dnine, a razni mogotci
so si polnili svoje žepe. Njegove sadove v šoli nam oznanjajo čas¬
niki, ki nam poročajo o nedoraslih hudodelcih, morilcih in samo¬
morilcih. Kaj čuda, ako je sv. oče Pij IN. imenoval tega prijatelja:
,Kugo našega stoletja?

Za njim je prišel drug „prijatelj“, ali pravzaprav je prvi le
izpremenil svoje ime in barvo. To je socijalni demokrat. Po nje¬
govem nauku naj bi postali vsi ljudje jednaki, poneha naj razloček
med stanovi in se razdeli premoženje med vse jednakomerno. —
Apostoli tega nauka prepotujejo ves svet in ne brez vspeha. Zlasti
v mestih najdejo rodovitna tla, a silijo zelo tudi na deželo. Z
navdušenjem jih pozdravljajo posebno oni, kateri bi pri tem ničesar
ne izgubili, vtegnili pa kaj dobiti. Toda zdrava pamet in izkušnja
nas učita, da socijalni demokrat ni naš pravi prijatelj. Koliko so
vredni nauki socijalnih demokratov, pokazali so že mnogoteri poskusi.
Večkrat so že ustanovili državico, ki je bila vrejena po njihovem
nauku, a večinoma ni preteklo niti leto, ko se je zopet razdrla. —
Že 1. 1824. je ustanovil v Severni Ameriki (Indianija) bogat Anglež
Oren naselbino, v kateri naj bi bilo vse skupno. Žbralo se je do
900 naseljencev, ki so hoteli živeti v največji prostosti brez vere,
brez zakona, brez osebne lastnine. A koliko časa se je ohranila ta
občina? Komaj čez dve leti, in te dve leti je bil veden prepir, vedne
zmešnjave. Sedemkrat so izpremenili svojo ustavo. Dnč 18. junija
1827 so se naseljenci razšli z bridko izkušnjo, da svet brez osebne
lasti, brez vere, brez zakona, z jedno besedo: brez reda ne more obstati.

— Ista se je godila s slično državico v Kaliforniji in Avstraliji. Kaj
bi pač bilo, ko bi prenehali vsi stanovi? Kje bi iskal bolnik pomoči?
Kje slabotni podpore? Komu bi se sploh ljubilo delati? Socijalni
demokrat je le prijatelj v besedah, — v dejanju je vse prej nego to.

Na nekem delavskem shodu na Belgijskem seje tudi neki Niewen-
huis ponujal delavcem kot prijatelja ter oznanoval svoj rešilni nauk.
Tu stopi k njemu kmetič ter ga vpraša: „Ali ste vi g. N., ki se to¬
liko trudite za delavce? To je lepo!“ — Seže v žep, potegne
listnico ter položi na mizo 4000 goldinarjev. „Ako priložite ravno
toliko, w  pristavi, „imeli bomo 8000 gld., in takoj jih lahko razdelimo
med te uboge delavce.“ In prijatelj delavcev — bogataš Niewenhuis

— ni plačal, ampak izginil. — O slovečem vodju socijalnih demo-

Jezus Kristus — naš pravi prijatelj.

7

kratov Bebelnu je znano, da ima ob Curiškem jezera v Švici krasno
posestvo, ki je vredno do milijona goldinarjev. Da bi bil priskočil
na pomoč obolelemu delavcu, o tem še ni bilo slišati ali brati. Vino,
ki se prideljuje v njegovem vrtu, imenujejo okoličani: „Lacrimae stul-
torum‘ £  (solze bedakov), ker je vse posestvo nastalo iz prispevkov za¬
slepljenih delavcev, ki v Bebelnu proslavljajo svojega prijatelja, rešitelja.

Kar se je zgodilo za časa francoske prekucije, to se bo zgo¬
dilo tudi sedaj, ako bo svet poslušal take „prijatelje“. Oni, ki so
tedaj najbolj kričali: „Mi smo vsi jednaki, bratje,“ oni so si najbolj
polnili svoje žepe. V imenu „bratoljubja“ so pomorili do 100.000
ljudij, da, celo iz kože so devali ljudi in strojili njihovo kožo. —
Ne, ne; niti prvi, niti drugi, ne liberalec ne socijalni demokrat nista
prava prijatelja človeškega rodu, ne neštevilno drugih, ki se mu po¬
nujajo kot taki.

Le jeden je pravi prijatelj vsemu človeškemu rodu. Ta mu je
že mnogokrat pomagal in mu more tudi sedaj najizdatneje pomagati.
Tega prijatelja pa je pokazal nek služabnik kakor svojemu bolnemu
gospodu, tako celemu obolelemu človeškemu rodu. Linro, star pisatelj,
pripoveduje o mladem plemenitašu, ki je vse svoje premoženje za¬
pravil v igri in razuzdanosti. Ko je bil zapravil zadnji novčič, se
ga je polotila nepopisljiva togota. Začne preklinjati Boga ter zahteva,
da naj mu še kaj hujšega stori, če more. Isti večer pade domov
grede v jarek ter si zlomi nogo. Vsled tega nevarno oboli. V svoji
bolezni zopet preklinja Boga. Tu se mu približa njegov služabnik
ter mu reče: „Gospod, jeden najboljših prijateljev vaših je prišel,
da se poslovi od vas.“ — „Kdo pa je ta?“ vpraša bolnik; „naj le
pride." Služabnik pa potegne iz žepa razpelo ter reče: „Glejte,
ljubi gospod, ta je vaš najboljši prijatelj, ta noče vaše pogube, ker
je za vaš blagor umrl na križu."

Jezus Kristus je prišel na svet le v našo korist, deloval le v
naš blagor in naposled tudi umrl za nas. „Večje ljubezni, od te nima
nihče, da kdo dd svoje življenje za svoje prijatelje." (Jan. 15, 13.)

Jezus Kristus je torej oni najboljši prijatelj, katerega se
nam je okleniti z vsem srcem.

2. Prijateljev življenjepis.

..Tvoje priče so nad vse verojetne.“
(Ps. 92, 7.)

Ako se nam kdo ponudi za prijatelja, pač najprej vprašamo, kdo
in kaj je. Pameten človek si ne izbere koga za prijatelja kar slepo in
brez premisleka, marveč skrbno povprašuje po njegovem stanu, po nje¬
govih lastnostih in drugih okolnostih. Isto storimo tudi mi, ko si izbiramo
za prijatelja Jezusa, dasi je odgovor že znan večini bralcev. — V svojem
pregnanstvu je vprašal nekoč Napoleon vojaka na straži: „Ali mi moreš
povedati, kdo je bil Kristus? Vojak se izgovarja, da še ni imel priložnosti,
baviti se s tem vprašanjem, ker je imel preveč drugega opravila. Nekako
užaljen in pomilovaje mu zakliče Napoleon: „Kaj! Ti si krščen v katoliški
cerkvi, pa ne veš, kdo je bil Kristus? Ti bom pa jaz povedal." In z njemu

8

Resničnost sv. evangelijev.

lastno zgovornostjo mu je Napoleon pokazal Jezusa po navodilu sv. evan¬
gelija, ga primerjal s slavnimi možmi vseh časov ter končal z bese¬
dami: „Sedaj poznam ljudi —- in Jezus Kristus ni bil samo človek,
on je bil tudi Bog.“ Mar je bil ta vojak jedini, ki ni poznal svojega
najboljšega prijatelja? O, koliko jih je, ki so kakor oni vojak utopljeni
samo v posvetna opravila ter si ne dado časa, da bi temeljiteje spo¬
znali Jezusa.

Da torej spoznamo Jezusa, — kar je zlasti potrebno naše dni,
odprimo sv. evangelij, ki je njegov življenjepis, v katerem je opisano
njegovo življenje in delovanje. V evangeliju najdemo odgovor na
naše vprašanje. A morda še nisi prebral tega stavka, ko te že moti
drugo vprašanje: „Ali je pa tudi vse res, kar nam pripo¬
veduje sv. evangelij?“  Bodi potolažen, nisi jedini, katerega
moti to vprašanje; mnogokrat ga čuješ iz ust različnih ljudij. Ali
je torej evangelij resničen?  Odgovarjam ti: resničnost sv. evangelija
je vzvišena nad vsakim dvomom, zakaj evangelisti so mogli, so
hoteli,  so celo morali  pisati resnico, in ta resnica je prišla tudi
nepopačena v naše roke.

1. Evangelisti so mogli pisati resnico,  ker so živeli
in pisali v času, ko so lahko sami videli in slišali, kar so pisali, ali
pa vsaj bili poučeni od takih, ki so vse to videli in slišali.

Sloveči protestantski pisatelj Tischendorff trdi (v knjigi: „Wann
wurden unsere Evangelien verfasst," str. 128.), da so bili evan¬
geliji spisani v začetku drugega ali koncem prvega stoletja. V tem
nas potrjujejo cerkveni in drugi pisatelji. — Evzebij,  „oče cerkvene
zgodovine/ 1  kakor ga zovejo, kateremu so bili znani vsi spisi pre¬
teklosti, navaja v svoji zgodovini ves evangelij in to z istimi imeni,
kakor ga imamo sedaj, ter povdarja, da se splošno priznava kot
resničen ves novi zakon, torej tudi sv. evangeliji. — Sto let pred
njim piše Origen,  naj večji učenjak svojega časa (roj. leta 185. v
Aleksandriji), razlagajoč Jozuetovo knjigo: „Prvi je zatrobil v duhovno
trobento s svojim evangelijem Matevž; tudi Marka, Luka in Janez so
trobili svoje trobente. 1 ' Tu namreč primerja Jozueta z Jezusom in
evangeliste z duhovniki, ki so trobili okoli mesta Jeriha. — Se prej
kot Origen pričuje Tertulijan  (okoli 1. 185. po Kr.) za resničnost
sv. evangelija. Ko je namreč krivoverec Marcion hotel popačiti
Markov evangelij, se je vzdignil zoper njega Tertulijan ter ga je
opozoril na apostolsko cerkev, katera vsa priča za resničnost Mar¬
kovega kakor tudi ostalih evangelijev. — Klemen rimski  piše že
1. 96. po Kr. Korinčanom in navaja več izrekov iz evangelija. — Zlasti
odločilen in merodajen pa je za nas sv. Ir ene j, učenec učencev
apostolov (umrl okoli 1. 202.). V svojem listu do Florina piše: „Ko
sem bil še mladenič, sem te videl v Mali Aziji pri Polikarpu. Lahko
ti še pokažem prostor, na katerem je sedel pri pouku, kakšen je bil,
kaj je govoril ljudstvu, kako je pripovedoval o svojem občevanju z
Janezom in drugimi, ki so Gospoda videli, in kaj so govorili; kako
je pripovedoval, kar je slišal o Gospodu, njegovih čudežih in njegovem
nauku od onih, ki so besedo življenja gledali s svojimi lastnimi
očmi in sicer v popolnem soglasju s pismom," to je s sv. evange-

Evangelisti so mogli  pisati resnico.

9

lijem (Evzebij: Cerkvena zgodovina. V, 20.). Razen tega pa še na¬
vaja 400 izrekov sv. pisma ter izrecno povdarja: „Tako je osigurjena
resničnost evangelija, da še celo krivoverci pričajo zanj in da vsa-
kateri izmed njih dokazuje nanj se naslanjajoč svoj nauk."

Največjega pomena je pa za nas pismo Barnabe,  tovariša sv.
apostola Pavla, kateremu se navadno pripisuje. Kakor je dokazano,
je to pismo iz prvih časev krščanstva, to je iz apostolskih časov.
Tu beremo v 4. poglavju: „Varujmo se, da nas ne bo ,kakor  je
pisano 1 , veliko poklicanih, malo izvoljenih.“ „Kakor je pisano,"
s temi besedami se je navajalo samo sv. pismo. Celo brezverec
dr. Credner ni mogel utajiti starosti in pomenljivosti teh besed. —
A nasprotniki so si znali pomagati. Te besede, so rekli, niso v
izvirniku, ampak so bile pridejane v prestavi. Toda 1.1859. je našel
že imenovani Tischendorff izvirnik navedenega pisma in v njem
tudi imenovane besede. Torej se je že v apostolskem času navajal
(citiral) evangelij.

Ako se je pa evangelij navajal že v tem času, potem je očividno,
da je moral že prej biti spisan, ker sicer bi ga ne bili mogli navajati.
Torej je moral biti spisan evangelij že v apostolskem času, ko so
še živeli oni, ki so videli Jezusa in ga slišali, ali vsaj lahko bili po¬
učeni od takih, ki so ga sami videli in slišali. Evangelisti so torej
mogli  pisati resnico.

To nam potrjujejo tudi nasprotniki krščanstva. Že najstarejši
krivoverci navajajo sv. evangelij, seve, da ga po svoje razlagajo.
Opozarjam tu na besede sv. Ireneja. Judovski zgodovinopisec Jožef
Flavij  — gotovo za nas nepristranska priča — (umrl okoli' 1.94.
v Rimu), piše v svoji knjigi (Judovske starožitnosti 1  18, 3. 3.): „V
tein času je živel Jezus, moder mož, ako ga smemo sploh imenovati
moža (človeka); ta je namreč delal čudežna dela in učil ljudi, ki z
veseljem sprejmejo resnico. Mnogo Judov, tudi mnogo Grkov, je
pridobil za se. Ta je bil Kristus (Mesija). In ko je bil vsled zatožbe
n jšjh najveljavnejših mož od Pilata obsojen v smrt, ga niso zapu¬
stili oni, ki so ga prej ljubili. Zato se jim je živ prikazal tretji dan,
k a _kor so bili prej napovedali o njem. In do sedaj še ni izumrl rod
kristijanov, ki se po njem imenuje." — Tudi na drugem mestu imenuje
Jakopa brata, t. j. sorodnika Jezusovega, imenovanega „Kristus“. (20, 9.)

Temu Židu se je pridružil tudi pogan, da potrjuje resničnost
sv. evangelija v toliko, da je v resnici živel Jezus, zakaj nekatere
prebistre glavice so hotele tudi to utajiti. Ta je rimski zgodovino¬
pisec Tacit.  V svoji zgodovini popisuje požar rimskega mesta,
katero je dal cesar Nero zažgati, da je pozneje tega hudodelstva ob¬
dolžil kristijane. Tacit temu poročilu pristavlja: „V ta namen je dal
zapreti neštevilno množico, katero je ljudstvo imenovalo kristijane.
Povzročitelj tega imena je bil Kristus, ki je bil pod cesarjem Tibe¬
rijem od namestnika Poncija Pilata obsojen v smrt." (Analecta 1.15.)

Za resničnost sv. evangelija govori dalje tudi njegova vsebina.
Razne okoliščine, ki se v njem popisujejo, nam jasno razodevajo, da
je bil pisan v apostolskem času. V 20. poglavju sv. Matevža beremo,
je gospodar najel delavce v svoj vinograd za jeden denar. Zgodo-

10

Evangelisti so hoteli  pisati resnico.

vina nas pa uči, da je dnina znašala ravno za cesarja Avgusta (1. 30.
pr. Kr. do 14. po Kr.) jeden denar, med tem ko je že za Dijoklecijana
(1. 284. do 305. po Kr.) poskočila na 25 denarjev. — Ako pravi J udež,
da bi se bilo mazilo Marije Magdalene lahko prodalo za 300 denarjev,
nam potrjuje rimski pisatelj Plinij, da je imel balzam ravno za časa
apostolov to ceno. — Istotako priča ves jezik in tudi druge okol-
nosti, da je bil evangelij pisan v apostolskem času. Posebno pa
ne smemo prezreti te-le okoliščine. Štirideset let po Jezusovi smrti
(1. 70. po Kr.) je zadela mesto Jerazalemsko ona strašna kazen, katero
mu je napovedal Gospod. Kakor je napovedal, ni ostal kamen na
kamenu. Evangelisti sicer natanko navajajo Gospodovo prerokovanje,
a da se je vresničilo, tega ne pristavljajo. Gotovo pa bi bili to pri¬
stavili, ako bi bili pisali še le po tem dogodku, ker bi bili kaj
zdatno potrdili Jezusov nauk, ko bi bili pokazali, kako se je do
pičice vresničilo njegovo prerokovanje. Ker pa tega niso storili, je
očividno, da so morali pisati pred 1. 70.

To nam potrjujejo tudi listi sv. apostola Pavla, katere je pisal
v letih 51. do 67. Ti listi obsegajo isto, kar učč več ali manj evan¬
geliji. — Priča nam je za resničnost evangelijev tudi evangelist
Luka (1, 1.), ki pravi v začetku svojega evangelija, da jih je mnogo
izkušalo pisati zgodbo Jezusovih del in da hoče tudi on to storiti.
Tu meri na sv. Matevža in druge, ki so zapisali o Kristusu to in
ono. — Neovrgljivo je torej kar piše Tertulijan: „Pisatelji evangelijev
so apostoli, katerim je Gospod dal nalogo oznanovati evangelij, in
možje apostolski, ne sami, ampak z apostoli vred in za apostoli.
Med apostoli nam delita vero Janez in Matej, med apostolskimi možmi
ga obnavljata Luka in Marka.“ (Adversus Marcionem IV, 2.) Ako so
pa že v tem času — namreč apostolskem bili spisani evangeliji,
potem moramo priznati, da so evangelisti res mogli pisati resnico,
ker so sami videli in slišali, kar so pisali, ali so to izvedeli vsaj od
takih ljudij, ki so to, kar se nam v evangelijih poroča, sami videli
ali slišali.

Mar porečemo, da niso imeli v to potrebnih zmožnostij P Ali
naj mislimo, da niso imeli zdravega razuma, zdravih očij, ušes, da
niso bili dovolj izobraženi? O, ves evangelij nas prepričuje, da jim
tega ni nedostajalo. Tako ne piše norec, da bi ves svet občudoval
njegov spis. Kako priprosto, mirno, razumljivo je pisan evangelij.
Da more človek take dogodke popisati, pač ne potrebuje Bog ve
kakih zmožnostij, kake nadarjenosti, izobraženosti.

2. Evangelisti so torej mogli pisati resnico, a to so tudi  hoteli.

Tu le vprašam: „Kdo je kdaj lagal v svojo škodo?" Evangelisti
so pa z istim peresom, s katerim so pisali evangelij, pisali tudi —
kakor pravi neki cerkveni pisatelj — svojo smrtno obsodbo. Od
svojega pisarenja niso mogli pričakovati časti, bogastva, temveč le
najhujše preganjanje, zasramovanje, celo smrt. Vsi, razen sv. Janeza,
so umrli mučeniške smrti. V najhujših mukah pa so raje darovali svoje
življenje, kakor da bi bili le pičico preklicali tega, kar so zapisali
in učili. Gotovo pa bi bili to storili, ako bi bili pisali laž. Kdor
hoče tu iskati laži, mora pač obupati nad resničnostjo vsega sveta!

Evangelisti so morali  pisati resnico.

11

Ko bi bili hoteli slepariti ljudi, bi bili pisali vse drugače. Kar
bi jim bilo nedostajalo resnice, bi bili nadomestili, kakor to delajo dan¬
današnji brezverci, z visokoletečimi puhlicami, s krasnim jezikom, z
lepimi besedami. A kako mirno pišejo evangelisti. Tu ne najdeš nikake
umetnosti, nikakih praznih besedij. Tudi najčudovitejše dogodke pri¬
povedujejo tako, da jim je takoj videti, da jim ni za drugo, kakor da
povedč resnico. Cel6 svojih lastnih napak ne zamolčč. Tu bereš,
kako slaba je bila njih vera, kako posvetni njih nazori o Jezusovem
kraljestvu, kako so ga vsi zapustili, kako jih je Gospod svaril in
opominjal. Da, celo take reči pripovedujejo o Jezusu, ki bi se nam
na prvi pogled zdele zanj poniževalne, kakor: da niti njegovi sorod¬
niki niso verovali vanj, da je padel krvaveč na tla. — Zlasti se nam
je čuditi, da so mogli tako mirno popisati Gospodovo trpljenje. Niti
najmanjše žaljive besede ne bereš o Jezusovih sovražnikih. Ko bi
bili sleparji, bi bili vse drugače opisali krutost Jezusovih sovražnikov.
Ne, ne, — evangelisti niso hoteli slepariti.

3. Zdrava pamet nas uči, da so evangelisti hoteli pisati le resnico,
da so jo celo morali pisati.

To, kar so zapisali, se je godilo očitno, pred neštevilno mno¬
žico vsakega naroda, vseh stanov, in ne v kakem skritem kotu
zemlje, marveč v Jeruzalemu, glavnem mestu Judeje. Tu so se pa
srečavali judovski pismouki in duhovni, rimski'vojaki in oblastniki,
sirski in egiptovski trgovci. Vse to se je godilo v času, ko je do¬
segla rimska država vrhunec svoje slave in mogočnosti. Grški
jezik in omika sta tedaj vladala po vsem vshodu. Svet v tem času
ni bil lahkoveren, marveč skrajno brezveren in dvomljiv. Kako bi
bila pač mogla predreti laž, katero bi bil lahko zavrnil ves svet? A
ni bilo tako, marveč že ob prvi Petrovi pridigi je sprejelo do 3000
Judov Jezusov nauk. In to število je raslo od dne do dne. Vsi ti
verniki so pa sami slišali ali videli, kar so pripovedovali evangelisti,
ali pa so bili vsaj po svojih stariših poučeni o tem.

Ko bi bili evangelisti pisali kaj neresničnega, bi ti gotovo ne
bili sprejeli njihovega nauka, marveč bi jim bili zaklicali: „Vi ste
lažniki! Kje so oni bolniki, katere je — kakor pravite — ozdravil
Jezus in to pred nedavnim časom? Mi bi pač morali kaj vedeti o
tem! Kje so oni, katere je od mrtvih obudil? Pokažite nam le
jednega onih 4000 ali 5000, katere je nasitil v puščavi! Noben človek
ne ve kaj o onih čudežih!" A ni ga bilo, ki bil kaj takega očital
evangelistom in apostolom. Tudi največji nasprotniki so priznavali
te čudeže, dasi so jih po svoje razlagali. Celo veliki zbor judovski
jih je priznal in le to zapovedal apostolom, da naj molče o njih.
„Mar vam nismo zapovedali, da v prihodnje ne govorite več o Je¬
zusu," so jim rekli. A neustrašeno jim odvrnejo apostoli: ,,Kako bi
m ogli molčati o tem, kar smo videli in slišali?" — Se za časa ce¬
sarja Hadrijana (1. 117. do 138. po Kr.) je pričal učenec apostolov
Kvadrat o čudežih ter rekel poganom, da živi še več onih, katere je
Jezus ozdravil, celo nekateri, katere je obudil od mrtvih. (Evzeb.
Cerkv. zgod. IV, 3.)

In če bi bil molčal tudi ves svet, ne bili bi molčali apostoli.

12

Evangeliji niso pozneje popačeni.

Nobene reči Gospod apostolom ni toliko priporočal, kakor da naj
pazijo na jim izročeno čredo, da naj jo varujejo zapeljivcev. Evan¬
gelije so pa brali verniki pri božji službi, kakor nam pričuje
sv. Irenej. Mar bi bili apostoli po tolikih opominih to dopustili, ako
bi bili evangeliji neresnični? — Priznati moramo torej, da so evan¬
gelisti morali  pisati le resnico, ker sicer bi jih bil ves svet postavil
na laž. — Ako še pristavim, da imamo štiri evangelije, ki se v glavni
stvari popolnoma vjemajo, mora nam pač izginiti vsak dvom. Ne¬
kateri se sicer radi sklicujejo na razna nasprotja v evangelijih, ali
ta nasprotja so le navidezna. Tako n. pr. jeden evangelistov pripo¬
veduje kako postransko okolnost, omenja kako osebo ali kak do¬
godek, o katerem drugi molči. Ali taka nasprotja nam še le prav
potrjujejo resničnost evangelijev, ker nas učč, da so evangelisti pisali
vsak za-se, neodvisni jeden od drugega. Ako bi bili hoteli slepariti,
bi se bili zmenili in pazili, da bi se bila njihova poročila vjemala
tudi v najmanjših postranskih rečeh. — Istotako pričajo za resničnost
evangelijev takozvani „zakotni“ ali „nepristni“ evangeliji, katere so
spisali krivoverci, da bi ž njimi utemeljevali svoje nauke. Kako
bi pa mogli govoriti o ,zakotnih‘ evangeljih, ko bi pravih ne bilo?

4. Priznam, porečeš, da so evangelisti mogli, hoteli, da, celo
morali pisati resnico; ali kaj pa, če so bili evangeliji pozneje po¬
pačeni?  Tudi to je nemogoče. — Ako bi bili popačeni, bi jih
moral kdo popačiti v prvem času po Kristusovi smrti, ali pozneje.
V prvem času je bilo to nemogoče, kakor smo že prej videli, ker so še
živeli oni, ki so videli in slišali to, kar so pripovedovali evangeliji, ker
so še živeli apostoli. Nemogoče je bilo to tudi pozneje. Cim bolj se je
širil nauk Jezusov in množilo število vernikov, tembolj so se množili
tudi prepisi evangelijev, ker so hoteli kristijani imeti prepise svetih
knjig. Ze najstarejši cerkveni pisatelji, Origen, Tertulijan in sv. Hieronim
nam poročajo, da so bili prepisi sv. evangelija že takrat razširjeni po
vsem svetu. Cesar Dijoklecijan je zaukazal, naj se požgč vsi spisi
kristijanov. A vkljub temu se število prepisov ni zmanjšalo, marveč
se je še pomnožilo. Verniki so raje dali življenje, kot da bi bili
izročili svete knjige preganjalcem. V sredi 2. stoletja, nekako 60
let po smrti sv. apostola Janeza, so prelagatelji preložili evangelije
že v sirski in latinski jezik; v 3. stoletju v koptiški; v 4. stoletju v
gotski jezik.

Kdor bi bil hotel popačiti sv. pismo, bi bil moral prehoditi ves
svet, popraviti vse prepise in prestave. Da, popraviti bi moral celo
spomin vernikov, ker so se ti na pamet naučili nauke in dogodke
sv. evangelija, ker so ga vedno brali in poslušali. Popraviti bi moral
vse spise cerkvenih očetov in pisateljev, ki evangelij vedno navajajo.
Ko bi se tudi danes izgubil ves evangelij, ga vnovič lahko sestavimo
iz spisov teh cerkvenih pisateljev. — Kaj pa še le pozneje, ko so se
po samostanih množili prepisi v neštevilnih izvodih. Ali je bilo tedaj
mogoče popačiti sv. pismo? Naravnost in odločno moramo reči, da
ne. — Tudi verno ljudstvo je strogo pazilo na te spise. Sv. Avguštin nam
pripoveduje, da se je vsa cerkev vzdignila zoper bralca sv. pisma,
ki je izpremenil le jedno črko pri preroku Jonu. Škof Macedonij je

Resničnost evangelija je neovrženo potrjena.

13

moral iti celo v pregnanstvo, ker je le nekoliko predrugačil besedo
v prvem listu sv. Pavla do Timoteja. — In če bi bili tudi verniki in
apostoli molčali — ali ni imela cerkev vedno dosti sovražnikov, ki
so opazovali vsak njen korak? Opozarjam tu-le na grško-iztočno
cerkev.

Vsakemu zdravemu razumu mora biti torej jasno, da je ni
knjige na svetu, — kakor pravi sv. Avguštin — katere resničnost bi
bila tako potrjena, kot je ona sv. evangelija. — „Ali porečemo, da je
evangelij v zabavo izmišljena zgodba? O, tega ne moremo reči.
Dejanja Sokratova, o katerih dosedaj še ni dvomil noben človek, ni¬
kakor niso dokazana tako, kot so dejanja Jezusova. Evangelij ima
tako vzvišen, tako prepričljiv in neposnemljiv znak resničnosti, da
bi morali bolj občudovati onega, ki bi ga izumil, kot junaka, katerega
si je izmislil.' 4  Tako govori — ne kak ‘cerkveni oče — ampak jeden
najhujših brezvercev in nasprotnikov cerkve, francoski revolucijonar
Rus6 (Rousseau). — „Tvoje v  priče," moramo vsklikniti s psalmistom,
„so nad vse verojetne." — Življenjepis Jezusov, t. j. sv. evangelij, je
tako resničen, da so prvi kristijani v njem iskali tolažbe v pregan¬
janju, da so z veseljem šli na morišče, da so raje darovali življenje,
kakor ga izročili. — Za cesarja Dijoklecijana je bil sv. Feliks, škof
tuburski v Afriki, zaprt, ker ni hotel izročiti sv. evangelija pregan¬
jalcem. Vse prigovarjanje je bilo brezuspešno. Odpeljejo ga v Rim.
Na potu v Rim vpraša ga prefekt venuzijski (v Apuliji); „Zakaj ne
izročiš sv. spisov? Ali jih morda nimaš?" Sv. škof mu odvrne:
„Imam jih — a ne bom jih izročil." Na to ga obsodi v smrt. Na
morišču še zakliče sv. škof: „Hvala tebi, o Bog! Šest in petdeset
let imam, devištvo sem ohranil, evangelij sem varoval, vero in res¬
nico oznanjal. Gospod neba in zemlje, Jezus Kristus, tebi se vklonim
— tebi čast in hvala na veke." Umrl je za sv. evangelij.

»Rad verujem poročilom, katerih priče so se dale zanja umoriti,"
rekel je jeden naj večjih francoskih učenjakov, Paskal. — Za laž si
ne dd nikdo skriviti niti lasu, ne pa da bi še zanjo dal življenje. —
„V vsem slovstvu starega veka," — pravi kaj lepo sloveči učenjak
Tischendorff, — „je malo izgledov, da bi bila kaka knjiga tako zgo¬
dovinsko poverjena, kot so štiri evangeliji. Zoper nevero pa, ki
ima svoj izvor v poželjivosti in v napuhu, veda nima nobenega orožja."

•3. Kdo je naš prijatelj?

„Kdo si ti ?“ (Jan. 1, 20.)

Ko je sv. Janez Krstnik ob Jordanu učil in oznanoval pokoro,
so poslali Judje (veliki judovski zbor) k njemu duhovne in levite,
da so ga vprašali: „Kdo si ti?" — „In je povedal in ni tajil in je
povedal: Jaz nisem Kristus?'" (Jan. 1, 20.) Isto so vprašali pozneje
tudi Jezusa Kristusa, in tudi Jezus ni tajil, ampak odločno in jasno
je povedal, da je Sin božji, pravi Bog. Vse to beremo v sv. evan¬
geliju, čegar resničnost smo spoznali v prejšnjem poglavju.

14

Naš prijatelj — Jezus Kristus - pravi Bog.

Nekega dne je vprašal Jezus pri Cezareji Filipi svoje učence:
„,Kdo, pravijo ljudje, da je sin človekov? £  Oni pa so rekli: ,Neka¬
teri, da je Janez Krstnik, nekateri pa, da je Elija, nekateri, da je Je¬
remija ali prerokov kdo/ Jezus pa jim reče: ,Vi pa, kdo pravite, da
sem? £  In je odgovoril Simon Peter in rekel: ,Ti si Kristus, sin ži¬
vega Boga. £££  In Jezus teh besed ni zavrnil kot bogokletstvo,
ampak jih je še potrdil. „Blagor tebi, Simon, Jonov sin —- mu za¬
kliče — zakaj meso in kri nista ti tega razodela, marveč moj oče,
ki je v nebesih/ 1  In kakor da bi ga hotel poplačati za njegovo
izjavo, še pristavi: „Pa tudi jaz ti povem: ,Ti si Peter, in na to skalo
bom sezidal svojo cerkev in peklenske moči je ne bodo premogle 1 /'
(Mat. 16, 13.—18.)

Ko ga nekoč vpraša Filip: „Gospod, pokaži nam Očeta in dosti
nam je, 11  odvrne mu Jezus 'nekako nevoljen: „Toliko časa sem z
vami in me ne poznate. Filip, kdor mene vidi, vidi tudi Očeta. Ali
ne verujete, da sem jaz v Očetu in Oče v meni?“ (Jan. 14, 11.)
Ali se tu ne imenuje naravnost Boga, ko pravi, da je jednega bitja in
narave z nebeškim Očetom? Se razločneje se je razodel Boga v be¬
sedah: „Tako je Bog svet ljubil, da je svojega jedinorojenega Sinu
dal zanj. Kdor veruje vanj, ne bo pogubljen, kdor pa ne veruje, je
že pogubljen, ker ne veruje v ime jedinega Sinu božjega/ 1  (Jan. 16, 18.)
Ko se tedaj imenuje jedinega sinu božjega, naravnost razodeva, da
ni v tem pomenu sin božji, kakor smo vsi otroci nebeškega Očeta,
marveč da je pravi sin božji, torej tudi Bog.

Boga se imenuje tudi pred vsem ljudstvom. Nekoč so ga Judje
obsuli in so mu rekli: „Doklej nas puščaš v nevednosti? Ako si ti
Kristus, povej nam naravnost. 11  Jezus pa jim je odgovoril: „Pravim
vam, a vi ne verujete. Dela, katera jaz delam v imenu svojega
Očeta, ta pričujejo o meni. Jaz in Oče sva jedno. 11  (Jan. 10, 23.—25.)
Judje so tedaj pobirali kamenje, da bi ga kamenjali. Jezus pa jim
je odgovoril: „Veliko dobrih del sem vam pokazal od svojega Očeta,
zavoljo katerih del me kamenjate? 11  Judje pa so mu odgovorili:
„Zavoljo dobrega dela te ne kamenjamo, ampak zavoljo bogokletstva,
ker se delaš Boga, ki si človek. 11  (30.—33.) Judje so torej Jezusa
dobro razumeli, da se je imenoval Boga, ker so ga hoteli kamenjati.
— Razen tega, da se je imenoval naravnost Sina božjega, pripisoval
si je vedno tudi božje lastnosti. Pripisuje si vsemogočnost, ko pravi:
„Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji. 11  (Mat. 28, 18.)
Pripisuje si večnost v besedah: „Preden je Abraham bil, sem jaz. 11
(Jan. 8, 58.)

Največjega pomena pa je njegova izjava pred visokim zborom,
t. j. najvišjim judovskim sodiščem. Ko mu namreč veliki duhoven
Kajfež zakliče: „Rotim te pri živem Bogu, da nam poveš, ali si ti
Kristus, sin božji? 11  tedaj mirno in najodločneje odgovori: ,,Jaz sem! 11
Da bi pa tej izjavi dal še večjo veljavo, da bi jo nekako še bolj
potrdil, pristavi: „In videli boste sinu človekovega sedeti na desnici
božje^ moči in priti v oblakih neba. 11  (Mat. 14, 62.) Na to pretrga
Kajfež svoje oblačilo in zakliče: „Kaj še potrebujemo prič! Slišali
ste bogokletstvo, kaj se vam zdi? 11  Jednoglasno so ga obsodili v

Jczu.s ni varal ljudstva.

15

smrt, ker se je imenoval Sinu božjega, Boga. Jezus se je torej v
najimenitnejšem trenutku življenja, ko se je šlo za življenje in za
smrt, jasno in določno imenoval pravega Sinu božjega, Boga. Tega
tudi pred Pilatom ni preklical, ko je na vse pritožbe molčal. Zavoljo
tega je umrl na križu. To je pričal tudi stotnik pod križem. Ko se je tresla
zemlja, ko so skale pokale, ko je otemnelo solnce, je zaklical: „V
resnici, ta je bil Sin božji,“ češ, da se ni samo imenoval Sinu božjega,
ampak da je to bil tudi v resnici. Zato tudi sklepa sv. Janez evan¬
gelist svoj evangelij z besedami: „To vse je pisano, da verujete, da
Jezus je Kristus, Sin božji“ — Bog.

Jezus se je torej pred učenci, pred vsem ljudstvom in pred
najvišjim sodiščem imenoval Boga. Tu je le troje mogoče. Ali si je
Jezus le domišljal to, kar v istini ni bil, ali se je imenoval Boga, dasi-
ravno je sam vedel, da ni to, ali je pa bil v resnici Bog. Kdo pa
more prvo dvoje trditi, ako premišljuje Jezusovo življenje in delovanje,
njegov nauk in njegove čudeže?

4. Slepar, ali kaj?

„Kdo izmed vas me bo greha prepričal? 8

(Jan. 8, 46.)

„Kdo izmed vas me bo greha prepričal ?“ (Jan. 8, 46.) je za¬
klical Jezus nekoč svojim sovražnikom, in obmolkniti so morali. Daši
so ga neprestano opazovali, kakor pravi sv. pismo, in mu sledili
korak za korakom, vendar niso mogli najti niti najmanjše stvarce na
njem, da bi ga mogli obtožiti. Osemnajst stoletij preiskuje svet nje¬
govo življenje, a tudi dandanes še mora prizati, da je bil pravi vzor,
poštenjak od nog do glave, ako smem tako reči. Poštenjaka naj¬
čistejšega nam razodeva vse njegovo ravnanje, njegov nauk, njegovo
življenje.

Ko bi bil Jezus hotel slepariti, bi bil nastopil vse drugače; učil
in živel bi bil vse drugače. Najprvo bi se sploh ne bil nikdar imenoval
Boga, ako bi si bil hotel kakor sleparji pridobiti ljudstvo. Judovsko
ljudstvo je poznalo le jednega Boga, onega, ki ga je rešil egiptovske
sužnjosti, ki mu je dal zapoved: ,.Jaz sem tvoj jedini Bog, razen
mene ne imej tujih bogov. “ Kdor se je imenoval boga, moral je
biti pripravljen na največji odpor pri judovskem ljudstvu. In Jezus
se je vendar le imenoval Boga. Prišel je na svet, da bi tu ustanovil
kraljestvo božje, v katerem naj bi ga ljudje častili, molili, mu služili,
pa bi dosegel svoj namen, je moral pridobiti zdse ljudi. Ali kako
je tu ravnal? Ko so drugi slavni možje porabili vse mogoče pripo¬
močke, le da so dosegli svoj namen, on ni rabil niti jednega takih
Pripomočkov.

Marsikateri človek se je s tem povspel do slave, da je znal
vsako okoliščino porabiti sebi v prid, vedno vodo napeljati na svoj
m lin. Daši je imel Jezus zato najugodnejšo priliko, vendar tega ni
storil. Ravno o njegovem času je postalo breme, katero so Rimljani
nalagali Judom, neznosno. Po judovskih gorah so bile vedno pri-

16

Nauk in življenje Jezusovo dokaz, da ni slepar.

pravljene čete, da bi planile nad Rimljane. Judje so pričakovali
ravno o njegovem času odrešenika, katerega so jim bili naznanili
preroki. Tega odrešenika so si domišljevali kot mogočnega kralja,
ki bo na novo ustanovil mogočno judovsko kraljestvo. Le jedne be¬
sedice bi bilo treba, in ves narod bi bil v Jezusovem taboru. Toda
Jezus ni izpregovoril te besedice, marveč je še pobijal, kakor pri
svojih učencih, tako pri vsem ljudstvu, mnenje o posvetnem kraljestvu
Odrešenikovem. Ko ga hočejo postaviti za kralja, zbeži. Naravnost
napoveduje propad judovskega ljudstva in razdejanje templa jeru¬
zalemskega, na katerega so bili Judje najbolj ponosni. Ali bi bil
kak slepar delal tako?

Drugi zopet so s silo delali pot svojemu nauku, kakor Mohamed;
Jezus pa ne pozna sile. Brez meča, brez obuvala pošlje svoje učence
v svet, jagnjeta med volkove, in ne d£i jim drugega orožja, kot po¬
trpežljivost, krotkost in ponižnost. Ko hočejo ogenj priklicati nad
mesto, ki ni hotelo sprejeti njegovega nauka, jih on posvari, da ne
vedo, čegavega duha da so. Veliko premore med ljudmi zgovornost,
velikokrat nadomešča resnico. Jezus si izbere za svoje učence ne-
učene, uboge ribiče, in nje pošlje v svet, da zidajo in razširjajo
kraljestvo božje.

Ko bi bil Jezus slepar, učil bi bil tudi vse drugače. Tedaj je
ves svet iskal svojo srečo v bogastvu in v vživanju. Jezus pa uči:
„Blagor ubogim v duhu, ker njih je nebeško kraljestvo/ 1  Prvi
pogoj, da kdo postane njegov učenec, je, da zatajuje samega sebe.
„Kdor hoče moj učenec biti, za menoj hoditi, mora svoj križ nase
vzeti, 44  oznanoval je strastem udanemu in poslušnemu svetu. — Judom
kakor poganom je veljalo pravilo: „Oko za oko, zob za zob.“ Jezus
pa je rekel: „Ljubite svoje sovražnike, blagoslavljajte one, ki vas
preklinjajo/ 4  (Mat. 5, 44.) Ali je bil morda tak nauk sposoben, po
človeško soditi, da bi pridobil ljudij za Jezusa. Ali bi bil slepar
tako učil? Ali bi se ne bil trudil, da bi bil stregel človekovim
strastem, njegovim željam?

Jezus pa ni samo tako učil, on je tudi tako živel. On ni delal
kakor nekdanji modrijani, ki so sicer lepo učili, a grdo živeli, in s
tem postali — kakor pravi Cicero — ljudem v posmeh. Kar je
tirjal od ljudij, to je tudi sam izvrševal. Ne kakor modrijan Seneka,
ki je poveličeval revščino ob zlati, slonokoščeni mizi, ki je grajal
razkošnost na preprogah s škarlatom barvanih; ne, tako Jezus ni
delal. Ko je učil revščino, bil je sam do skrajnosti reven. „Lisice
imajo svoje brloge,“ pravi sam, „ptice svoja gnezda, Sin človekov
pa nima prostora, kamor bi položil svojo glavo/ 4  Ko je oznanoval
ponižnost, bil je sam ponižen, da, največji, večno nedosegljiv izgled
ponižnosti. Niti jedenkrat ne išče hvale ljudij. Svojim učencem
prepoved razglašati čudež izpremenenja na gori Tabor. Pred
nje poklekne ter jim omiva noge. Za vse preganjanje, zaniče¬
vanje, muke in trpinčenje nima druge besede kot: „Oče, odpusti jim,
saj ne vedo, kaj delajo. 44

Kolika je njegova krotkost! Kako mirno prenaša napake svojih
učencev. Nikdar se ne vtrudi, ko jih poučuje. Ako jih graja, stori

Jezusove čednosti.

17

to z največjo prizanesljivostjo in ljubeznivostjo. Opozarjam tu le na
to, kako je ravnal z izdajalcem Judežem in s Petrom, ki ga je zatajil.
Kaj lepo piše o tej čednosti zgodovinopisec Janez Miiller. Vporabljaje
prikazen, katero je imel Elija, ki je zbežal v puščavo ter od Boga
prosil znamenja, pravi: „Zemlja se je tresla, a Boga ni bilo v potresu;
vihar je nastal, a vihar ni naznanjal bližajočega se Boga; slednjič je
zapihljal lahek vetrec, in v ljubi vshodnji sapici je prišel Bog. Tako
je bilo tudi pri Jezusu.“ (Obč. zgod. IX, 6.)

Ni je sploh čednosti, katere bi ne našli na Jezusu, in to v naj večji
meri. Tu vidiš pokorščino, tu ljubezen do molitve itd.

Zlasti neskončna je bila njegova ljubezen do človeškega rodu.
Posvetni slavni možje se navadno obračajo od priprostega ljudstva.
„Odi profanum vulgus,“ „jaz sovražim priprosto ljudstvo," je rekel
rimski pesnik Tacit. Jezus pa je naj večjim revežem, velikim grešnikom,
najbolj odpiral svoje srce. Tako čisto, tako iskreno, tako nežno,
tako močno ni nihče ljubil bližnjega kot Jezus. Najzadnji, najrevnejši
človek mu je brat, do katerega je poln usmiljenja. Kolikor večja je
reva, toliko večja je tudi njegova ljubezen. Ljubil je svoje prijatelje,
pa tudi svoje sovražnike. Prišel je iskat, kar je bilo izgubljenega.
Devetindevetdeset ovac pusti v puščavi ter gre za izgubljeno in ne
počiva prej, dokler je ne najde ter ponese vesel nazaj v svoj hlev.
Kako ljubo ravna s Cahejem, z Marijo Magdaleno, očitno grešnico!
Solze mu polijejo obličje, ko gleda na nehvaležno jeruzalemsko
mesto ter v duhu vidi strašno kazen, ki ga čaka. O primerjaj, dragi
bralec, Jezusa z vsemi milijoni ljudij, z vsemi slavnimi možmi/kakor
je to storil Napoleon, in ne najdeš ga, ki bi mu bil podoben, kaj
še le jednak. On je vzor, po katerem se jih je veliko ravnalo, a
dosegel ga ni nihče. „Kristus ne more imeti naslednika," je priznal
sam brezverec Strauss (II. str. 770—773), „ki bi ga prekosil ali do¬
segel le jednako stopinjo v duhovnem življenju. Nikdar in nikoli se
ne bo kak človek povspel višje, in nemogoče si je misliti postavo-
dajalca, ki bi mu bil le podoben." In Jezus naj bi bil slepar?

„ Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri," priznal je sam Judež,
ki je bil Jezusov učenec, ki je vedno ž njim občeval. Ako bi bil
našel na njem le najmanjšo napako, laž ali goljufijo, ali kaj drugega,
bi se bil potolažil. A tega ni našel, zato ga je vest gnala v obup,
da se je obesil. (Mat. 27, 3.) Brezverni svet je že dosti natančno
preiskal življenje Jezusovo. Silila ga je k temu lastna popačenost
in napuh, a z jednim svojih najbolj popačenih sinov je moral
priznati: „Ako je bifo življenje in smrt Sokratova življenje in smrt
modrijana, potem je bilo življenje in smrt Jezusova življenje in smrt
Boga." (Rousseau.)

5. Dela prijateljeva.

„Ako ne verujete mojim besedam, ve¬
rujte vsaj mojim delom." (Jan. 10, 38.)

Jezus se je imenoval Boga. Njegova nad vsakim dvomom
vzvišena poštenost, vse njegovo življenje, ves nauk njegov nam po-
Pamet in vera. I. 2

18

Jezus je res delal čudeže.

trjujejo, da je govoril resnico. Lahko bi si bil Jezus pridobil svet
s tem, da bi bil naravnost razodel svojo božjo naravo, in svet bi ga
bil takoj molil kot Boga. A Jezus nam ni hotel vzeti zasluženja
sv. vere, zato je postal v resnici „skriti Bog“. Vendar pa je svojim
učencem in vsemu ljudstvu dosti razodel tudi svojo božjo naravo,
zakaj on ni samo rekel, da je Bog, ampak je tudi delal kakor Bog.
Dejanja pa, po katerih se je nedvomljivo razodel Boga, so njegovi
čudeži.

Čudež  je čutni, izvanredni učinek, kateri ne prihaja od naravnih
močij, ampak naravnost od Boga samega. Čudeže delati more le
Bog, Gospod vsega sveta. Jezus se je sam skliceval na čudeže, ko
je rekel: „Ako ne verujete mojim besedam, vsaj verujte mojim delom,
da spoznate, daje  Oče v meni in jaz v Očetu.“ (Jan. 10, 38.) Janezu
Krstniku, ki ga je vprašal po učencih, kdo da je, ali je on tisti, ki
ima priti, ali naj drugega pričakujejo, je odgovoril: „Pojdita in po¬
vejta Janezu, kar sta slišala in videla. Slepi iz pregledujejo, hromi
hodijo, mrtvi vstajajo, ubogim se oznanjuje evangeliji (Luk. 7, 22.)

Ni je skoraj strani v evangeliju, ki bi nam ne pripovedovala o kakem
čudežu. Tu je Jezus izpremenil vodo v vino, tam zapovedal viharju
in je potihnil. Sedaj hodi po vodi kakor po suhem, sedaj nasiti na
tisoče ljudij in to z malimi kruhi, jedenkrat štiri, drugikrat pettisoč ljudij,
ne prištevši žensk in otrok. Na njegovo besedo zapuščajo hudobni
duhovi telesa obsedenih, umakne se bolezen, pa tudi smrt mora iz¬
pustiti svojo žrtev. Celo njegovi sovražniki so rekli: „Ta človek
dela toliko čudežev. Ako ga pustimo, bodo vsi verovali vanj.“
(Jan. 11, 48.) In sv. Janez pristavlja koncem svojega evangelija: ,Je
pa še veliko drugega, kar je storil Jezus, in ko bi se vse to posebej
popisovalo, menim, da bi ves svet ne mogel obsegati knjig, katere
bi bilo treba popisati. “ (21, 25.)

Delali so sicer tudi nekateri sleparji nekako čudovite reči, a
kako! Vedno so izvrševali le jedno in isto, ter spretno znali slepariti
ljudi. Rabili so pri tem najsmešnejše besede in svoj obraz izpre-
minjali na vse mogoče načine. Jezus pa dela čudeže Bogu v čast,
ljudem v korist, in vedno na najdostojnejši način. On ne kliče ognja
iz nebes, kakor so hoteli učenci; on ne prikliče strele z neba na
svoje preganjalce; on ne kratkočasi ljudij s svojimi čudeži, ne skoči
s templa, ampak dela čudeže v potrdilo svojih naukov, v blagor
človeškega rodu. On je storil, kar je hotel. Njemu je pokorna vsa
narava, njegova povelja izvršujeta nebo in zemlja. Pri tem pa ne
potrebuje nikakih pripomočkov, nobenega orodja. Dostikrat rabi
celo take pripomočke, kateri bi morali povzročiti ravno nasproten
učinek od onega, katerega je dosegel on. Ko hoče ozdraviti slepca,
pljune v prah in z blatom pomaže njegove oči. Kdo je že kdaj z
blatom zdravil slepca? Če bi prej ne bil slep, moral bi bil na ta
način oslepiti. Kolikokrat je Jezus izpregororil samo besedo, ali se
dotaknil bolnika, in takoj je bil zdrav! Mladeniča prime za roko in
mrlič vstane; zavpije v grob: „Lazar, pridi včn“, in Lazar, ki je že
štiri dni v grobu, ki že smrdi, pride živ iz groba! Ali more tako
delati navaden človek?

Jezus dela čudeže očitno. Vstal je od mrtvih.

19

Preroki so sicer tudi včasih delali čudeže, ali to le sem in tje
in na božje povelje.  Jezus pa jih dela vsaki čas. Ko Mojzes
vdari na skalo, da bi iz nje pritekla voda, se trese; Jezus pa dela
čudež povsem mirno, z največjo gotovostjo, da mu je videti, da je gotov
vspeha. „Ali hočeš biti zdrav?" vpraša bolnika. „Dh!“ — „Bodi zdrav!"
In bolnik je zdrav. (Luk. 5, 12.) Niti jeden izmed tisočerih čudežev
se mu ni ponesrečil. — Preroki delajo čudeže v imenu božjem, on pa
jih dela sam v svojem imenu in to oblast podeli tudi svojim učencem.
„Gospod, v tvojem imenu smo izgnali hudobnega duha,“ poročajo
mu učenci. (Luk. 10, 17.) „Neka skrivna moč je izhajala od njega
in je vse ozdravljala." (Luk. 6, 19.) Za krvotokom bolna žena se
je dotaknila samo robu njegovega oblačila in takoj je ozdravela!

Pomisliti moramo tudi, da je Jezus delal čudeže očitno  pred
vsem svetom. On ni ozdravil le jednega, on ni nasitil le jednega,
ampak na tisoče ljudem je delil svoje dobrote. Prijatelji in sovražniki
so bili priče njegovih čudežev, zato jih tudi niso mogli vtajiti. V
Jeruzalemu je živel sleporojen berač, celemu mestu dobro znan.
Jezus ga sreča in ozdravi. Vse se čudi. Duhovni in farizeji se
zbero. Pokličejo ozdravljenega, pokličejo tudi njegove stariše. Na¬
tančno preiščejo vso reč. Ozdravljeni jim naravnost reče: „Oni, ki
me je ozdravil, mora biti od Boga, zakaj odkar svet stoji, še ni bilo
slišati, da bi bil sleporojen človek izpregledal." Kaj mu hočejo?
Preklinjajo ga ter v zadregi pristavijo: „Kaj nam je storiti, ker ta
človek dela toliko čudežev; ako ga pustimo, bode vse verovalo
vanj." (Jan. 11, 47.) Istotako je bilo, ko je Gospod obudil Lazarja.

Kdo bi torej mogel tajiti Jezusove čudeže, ki so povsem doka¬
zani. In če bi tudi o Jezusu ne vedeli nobenega drugega čudeža,
zadostuje ta, da je vstal od mrtvih.  Ta je najimenitnejši, naj¬
večji čudež. Njegovi sovražniki so obdali njegov grob s stražo, da
zabranijo vsako sleparijo. A ne pomaga jim nič. Kakor je neovrgljivo,
da je Jezus umrl, je tudi neovrgljivo, da je vstal od mrtvih. Njegovo
smrt nam določno napovedujejo evangelisti v besedah: „Umrl je, iz¬
dihnil je svojo dušo." Zlasti nam pa mora izginiti vsak dvom o tem,
je-lj Jezus res umrl ali ne, ako pomislimo, koliko je pretrpel na
kviŽLi. „Križanje samo bi bilo zadostovalo," pravi judovski pisatelj
Jožef Flavij, „da bi bil Jezus umrl; zato mu tudi vojaki niso zlomili
kostij, ker so ga našli že mrtvega." Pilat pa je hotel imeti zagotovilo,
da je res mrtev, preden ga je izročil pogrebcem. Vojaki so mu
torej prebodli prsi. Ali ni moral že vsled tega umreti? Voda in kri,
ki sta tekla iz njegove rane, sta naznanjala, da je prebodeno srce,
da je res mrtev. Ko bi Judje le nekoliko dvomili, da še ni mrtev,
ne bi bili odjenjali, dokler bi ne bili prepričani, daje  Jezus v resnici
umrl. Toda oni, ki so postavili stražo h grobu, da bi kdo ne vzel
Jezusovega trupla, so bili popolnoma prepričani o njegovi smrti. Sploh
pa do naših dnij nihče ni dvomil nad Jezusovo smrtjo. Zdravilstvo
samo je priznalo, da bi bil Jezus moral umreti, in če bi bil tudi
živ pokopan.

Jezus je umrl, a on je tudi od mrtvih vstal.  Potrjujejo
nam to priče, ki so ga videle, slišale, in to pri belem dnevu. Pokazal

2 *

20

Jezus je res vstal od mrtvih.

se je Mariji Magdaleni, sv. Petru in vsem drugim apostolom. Celili
40 dnij je občeval in jedel z njimi. Nevernemu Tomažu se je dal
potipati, da bi, kakor pravi sv. Gregorij, njegova nevera podpirala
našo vero.

Nesmiseln je ugovor nevercev, da Jezus ni vstal od mrtvih,
marveč so apostoli vkradli njegovo truplo.  Da bi se ravno
to ne zgodilo, je dal Pilat na zahtevo višjih duhovnov in farizejev
pred grob postaviti stražo. (Mat. 27, 62. nsl.) Kako nespametno je tedaj,
če kdo hoče trditi, da so apostoli vkradli Jezusovo truplo. Tako
boječi apostoli naj bi se bili upali in to pri toliki straži, vkrasti
Jezusovo telo. Kako korist bi pač imeli od tega? Ako so verovali
v Jezusovo vstajenje, potem je bilo to nepotrebno. Ako pa niso
verovali, čemu bi se še dalje poganjali za onega, ki bi bil na ta
način le navaden človek? Ako so pa dvomili, morali so vendar
počakati, da vidijo, kaj da se bo zgodilo, ali bo res od mrtvih vstal
ali ne. Recimo pa, da bi se bili dogovorili, da bodo vkradli Jezu¬
sovo truplo. Kako bi bili mogli svoj namen izvršiti, ko je cela četa
vojakov stražila grob, a oni so bili tako silno boječi, da so se vsi
poskrili, ko so vojaki vjeli Kristusa in ga peljali pred sodnike. In
sedaj naj bi bili nakrat tako pogumni, da se ne boje vojakov?

A zopet ugovarja neverec: „Vojaki so pač spali, in tako so učenci
lahko odnesli truplo Jezusovo. “ Prazen in smešen ugovor! Ce so
vojaki res spali, kako so mogli videti, da so apostoli odnesli Jezu¬
sovo truplo? Pač so vojaki tako govorili, ali le podkupljeni od
višjih duhovnov. Sv. evangelist Matej (28, 12. in nasl.) nam izrecno
pripoveduje, da so dali pismarji in višji duhovniki vojakom mnogo
denarja z naročilom, da naj govorč, da so prišli učenci po noči ter
so ukradli njegovo truplo, ko so vojaki spali. Tudi ta ugovor na¬
sprotnikov naše vere torej ne velja!

In če tudi bi bili apostoli res vkradli Jezusovo truplo, vprašam,
kako bi bili pač mogli prepričati svet, da je Jezus res vstal od
mrtvih, kako ga prepričati, da je Jezus pravi Bog? Človek, ki je
bil v smrt obsojen, ki je umrl med dvema hudodelcema na križu,
naj bi bil Bog? Ali bi bili sami šli v smrt in pretrpeli za Jezusa
vse hudo, ako bi bili tako sleparili svet? „Le vstajenje je moglo
učence nakloniti k veri v cerkev in bodočnost krščanstva,“ pravi
sv. Avguštin. (De civ. Dei 22, 5.) Ne, ne! Jezus je vstal od mrtvih
ter s tem storil največji čudež, ki ga nam razodeva kot Boga, ker je le
Bogu mogoče delati čudeže. To so spoznali tudi njegovi nasprot¬
niki, zato pa so si z vso silo prizadevali, vtajiti čudeže. Ni je reči,
ne v cerkveni, ne v svetovni zgodovini, s katero bi bili tako počen¬
jali, kakor z Jezusovimi čudeži. Ze farizeji so jih pripisovali hu¬
dobnemu duhu, ker jih niso mogli vtajiti. Neverni svet še vedno na
razne načine ugovarja čudežem, češ, da niso mogoči, da se niso zgo¬
dili itd. Izmed raznih ugovorov  poglejmo si le najpoglavitnejše.

1. Nekateri pravijo, da so čudeži sploh nemogoči.  Toda kdo
bo to zmožnost odrekel Bogu, ki je vsegamogočen? On je dal za¬
kone v naravi, on jih zopet lahko ustavi. Celo brezverni Rus6 (Rousseau)
je priznal: „Vprašanje, ali more Bog delati čudeže, je prav za prav

Ugovori zoper čudeže.

21

brezbožno, ako bi ne bilo neumno.  Ako bi se hotelo onega, ki to
taji, kaznovati, izkazalo bi se mu preveč časti; dosti bi bilo ga zapreti.“
Mar nam tega ne potrjuje tudi ves človeški rod? Kaj je storil, kadar
vsi zemeljski pomočki niso več pomagali? Zatekel se je k Bogu,
molil je ter s tem pričal, da tam, kjer ne more več pomagati nobena
človeška roka, še vedno more pomagati Bog. In dandanes, ali nam
ni Lurd živa priča, da so čudeži mogoči ?j

2. Drugi ugovarjajo: čudeži Jezusovi se niso zgodili;
evangelistje so se motili v tem, kar so zapisali; oni niso bili zmožni
in sposobni vse prav zapisati. Toda vprašam: „Ali je treba zato, da
vidim človeka, ki je bil sleporojen, ki pa naenkrat izpregleda; da
vidim mrtveca vstati iz groba živega; da vidim, kako je Jezus nasitil
toliko tisoč ljudij z nekaterimi kruhi; kako je z jedno besedo ozdravljal
bolnike, ali je v to treba posebnih zmožnostij? Ali apostoli niso
bili v stanu, vse to spoznati in spričati ? Pa ne le apostoli in učenci
so videli vse to; vse to se je godilo očitno pred vsem ljudstvom.
Ali bi jih ne bili ljudje zaničevali, ko bi bili pripovedovali o čudežih,
katerih nihče ni videl, dasi so se, kakor so rekli, očitno godili?

3. Tretji zopet pravijo, da ni vse čudež, kar se nam zdi
čudovito.  „Kadar se bo veda izpopolnila, znanosti razširile,“ tako
modrujejo, „izgubili bodo tudi čudeži vso svojo veljavo. Veda jih
bo potem naravnim potom razložila/ 1  Toda ta obljubljeni čas lahko
brez skrbi pričakujemo, ne da bi se bali za čudeže. Naj doseže veda
še toliko stopinjo, naj se znanost še tako razširi, tudi najimenitnejši
učenjak ne bo nikdar z jedno besedo obudil mrliča, ali s praznim ničem
koga nasitil, ali bolezni ozdravljal z jedno besedo. Postavljene so člo¬
veškemu znanju in človeški moči meje, katere more prekoračiti jedino
le Bog. Četudi ne poznamo popolnoma naravnih zakonov, toliko
vemo za gotovo, da tako daleč nikdar ne bodo segali.

Na druge ugovore, s katerimi so brezverci napadali čudeže
Jezusove, nam tii ni treba odgovarjati. Sam jih bo lahko zavrnil,
kdor je pazljivo čital predstoječe.

Neovrženo je: Jezus je delal čudeže in s temi se je razodel
Boga. Zato je tudi svet vpognil pred njim svoja kolena, zato je
lazbil svoje malike in se vdal njegovemu nauku. Trije rimski ce-
sarji: Tiberij, Aleksander Sever in Hadrijan so celo hoteli Jezusa
prišteti med svoje bogove (malike), ko so čuli o njegovih čudežih.

, ce J° Mohamedanci častijo Jezusa kot čudodelnika. „Kristus je
delal čudeže, 11  pravi učeni o. Knabenbauer S. J., „ali pa jih ni delal.
Ce je delal čudeže, so ga po pravici imeli za Mesijo in ohranili
vsako njegovo besedo in delo globoko v spominu. Apostoli in^ njih
nasledniki so gotovo strogo pazili, da se ustno izročilo ni pokvarilo.
Ce pa Kristus ni storil nikakoršnih čudežev, kako — vprašamo —
so mogli ljudje o njih govoriti, kako je mogel kdo o njih pisati, ne
da bi mu drugi ugovarjali? Porečeš morda s Straussom: Judje so
na podlagi sv. pisma starega zakona pričakovali, da bo Mesija delal
čudeže. Jezusa Kristusa pa so imeli za Mesijo, zatorej so si lahko
vtepli v glavo, da jih je res storil. No, v tem slučaju bi bili Judje

22

Tudi prerokbe kažejo, da je Jezus pravi Bog.

res pravi bedaki, da so imeli Jezusa za Mesijo, če res ni storil tega,
kar so od njega pričakovali, temveč jih je le prevaril. 44

Toliko o čudežih Jezusovih. Ce je sploh kaj dokazano v zgo¬
dovini človeštva, so dokazani Jezusovi čudeži. Oni so nam žive
priče, da je Jezus pravi Bog, da je nam oznanjeval božjo vero!

A Jezus ni delal samo čudežev in ni samo po njih pokazal, da
je pravi Bog, marveč je to potrdil tudi s svojimi prerokbami. Napo¬
vedal je namreč ljudem take prihodnje reči, ki so bile popolnoma
odvisne od proste volje človekove; napovedal je take dogodke v
naravi, ki so se lahko zgodili, kateri so pa tudi ravno tako lahko
izostali in na katere nihče ni mogel naravnim potom sklepati, ker
so bili znani jedino le Bogu.

Takih rečij je Jezus mnogo napovedal. Prerokoval je svojo
lastno usodo, pa tudi usodo svojega kraljestva na zemlji. Z določnimi
besedami je napovedal, da ga bo Judež izdal, da ga bo Peter zatajil,
da ga bodo vsi učenci zapustili. Kako natančno je popisal svoje
trpljenje in svojo smrt (Mat. 16, 21.; 20, 18. 19.), svoje vstajenje
(Mat. 12, 39.40). Zlasti pomenljivo je njegovo prerokovanje o usodi
njegovega kraljestva na zemlji, o usodi mesta Jeruzalemskega in o
usodi Judov.

„Prejeli bodete moč sv. Duha, ki bo prišel na vas in vi boste
moje priče v Jeruzalemu in v vsi Judeji in Samariji in do konca
sveta“ je rekel apostolom. (Ap. dej. 1, 8.) Kdo bi bil tedaj mislil,
da se bodo te besede tako kmalu vresničile, da bo 12 ubogih in neučenih
mož oznanjevalo njegov nauk po vsem svetu ? Kdo je mogel toliko dejanj,
tolikega uspeha pričakovati, ko je videl strahopetne, nevedne učence?
In vendar je Gospod to napovedal in to v trenutku, ko jih je same
pustil na svetu. In kako sijajno se je prerokovanje vresničilo!

O mestu jeruzalemskem je napovedal, da bo razdejano s templom
vred, da ne bo ostal kamen na kamenu. In vse se je do pičice
vresničilo. Kdor bere prerokovanje Jezusovo in zgodbo judovskega
zgodovinopisca Jožefa Flavija, ki natanko opisuje razdejanje mesta,
meni, da bere jedno in isto poročilo. Tako natančno se je vresničilo
Gospodovo prerokovanje. Od onega časa pa do danes blodijo Judje
po svetu kot žive priče božanstva Jezusovega, brez templa, brez
oltarja, brez daritve. Jedini tempel, v katerem so po božji naredbi
smeli darovati svoje daritve, je razdejan. Judje imajo le še shodnice
(sinagoge), v katerih le molijo, a darovati ne morejo. Vkljub veli¬
kemu bogastvu se jim ni posrečilo do danes, da bi si sezidali nov
tempel, h kateremu so prej morali nekaterikrat na leto romati. Poskusil
je to sicer rimski cesar Julijan-Odpadnik v svojem neizmernem so¬
vraštvu do krščanstva, da bi tako na laž postavil prerokovanje Je¬
zusovo, a ni se mu posrečilo. Kakor nam pripoveduje poganski
zgodovinopisec Amian Marcelin, je ogenj delavce deloma požgal,
deloma odpodil. „Ko se je Alipij z vso marljivostjo lotil dela in
ga je v tem podpiral tudi namestnik one pokrajine, vzdignile so se
ognjene kroglje v bližini temelja ter so požgale nekatere delavce in
povzročile, da se je delo opustilo/ 4  (Am. Marc. 23, 1.)

Nekoč je pruski kralj Friderik II. vprašal zloglasnega brezverca

Katoliška cerkev — najimenitnejše delo Jezusovo.

23

Volterja (Voltaire); „Ali veste zanesljivo pričo, da je krščanstvo
delo božje ?“ „Dh,“ odvrne Volter na kratko: „to so Judje.“ Res,

tako je. V Judih se je izpolnilo prerokovanje Jezusovo. V njih kot
živih pričah se nam oznanja resnica; „Jezus ni samo rekel, da je Sin
božji — Bog — on je to tudi v resnici!"

6. Najimenitnejše delo.

„ Christus vincit, — Christus regnat, — Christus imperat.“
»Kristus zmaguje, — Kristus kraljuje, — Kristus zapoveduje/

Cesar na svetu nihče prej in pozneje ni storil, to je storil Jezus:
on se je imenoval Boga in on je tudi delal kakor Bog. S svojim
življenjem, s čudeži, s prerokbami je potrdil to, kar je govoril in učil.
Še večjega pomena ko vse to pa je delo, radi katerega je prišel na
svet, in katero je ob največjih zaprekah izvršil, to je: kralj estvo
njegovo na zemlji. Jezus je vstanovil svoje kraljestvo: sv. ka¬
toliško cerkev. In to kraljestvo je nepremagljivo; nobena sovražna
moč ga ni mogla in ga ne more zatreti. In to, da cerkev Kristusova
vkljub vsemu preganjanju obstoji, je pravi in veliki čudež! Ko bi
noben čudež ne pričal o božanstvu Jezusovem, je že to njegovo delo
največji čudež. „Ako se je svet brez čudežev izpreobrnil h krščanstvu,"
pravi najslavnejši laški pesnik, Dante, (Paradiso 24, 106.) „je to tolik
čudež, da drugi niso niti njega stoti del.“ Jezus je prišel na svet, da
tu vstanovi svoje kraljestvo, sv. katoliško cerkev, katera naj ljudi
uči spoznavati Boga, Boga moliti in ljubiti. Ali je to bilo lahko?
Nikakor ne, marveč treba je bilo premagati največje zapreke.

1. Prva ovira je bil človeški razum. Kdor pozna človeško
naravo, vč, kako globoko je v njej vkoreninjen napuh, ki se zlahka
ne odpovč temu, kar je po svojem razumu in v svojih razmerah za
pravo spoznal. A ne samo to; človek vsiljuje svoje spoznanje tudi
drugim, drugim hoče s svojim razumom gospodovati, kraljevati. Le
poglej učenjake, kako se krčevito držijo svojih nazorov. Še več;
človek noče samo kraljevati s svojim razumom, on hoče celo, da ga
svet moli. Kaj je prve stariše spravilo v pogubo? Napuh! Hotbla
sta biti kakor Bog. Tudi zgodovina nam pripoveduje o trinogih —
rimskih cesarjih — ki so zahtevali zase božje češčenje. Tu pa je
prišel Jezus s svojim naukom ter tirjal, da ga človeški rod sprejme,
da mu vkloni svoj razum, dasi ga ne more popolnoma razumeti,
da vkloni pred njim svoja kolena. Kar se nikomur ni posrečilo za
stalno, to je dosegel Jezus; premagal je svet. Trinogi so sicer s
silo zatrli človeški razum, da ni razodeval svojega mišljenja. Slepo
se jim je moral pokoriti. Modrijani in učenjaki so vstanovili šole,
a le malo časa so se ohranile. Največkrat zavržejo že učenci načela
in nauke svojih učiteljev. Jezusov nauk pa je ostal isti do danes
in ne manjka mu učencev, ki se ga oklepajo z veseljem ter radostno
vklanjajo Jezusovemu nauku svoj razum, vedoči, da jedino v njem
najdejo resnico. Sedaj pa tudi lahko razumimo, zakaj so poganski
učenjaki toliko nasprotovali, in zakaj se tudi sedaj še mnogi učenjaki
tako protivijo Jezusovemu nauku. Nočejo izgubiti svojega kraljestva;
nočejo, da bi Jezus kraljeval in vladal nad njih razumom. Odtod

24

Ovire najimenitnejšemu delu Jezusovemu.

prihaja tudi, da ima krivovera toliko pristašev, ker pušča človeku
razum, da si po njem vstvarja svojo lastno vero. To je vzrok, da
je Lutrova novotarija pridobila toliko ljudij zdse, ker sme v nji vsak
po svoje razlagati sv. pismo in verovati vsak, kar se mu zljubi.

Pa Jezus je dosegel še več. Svet mu ni samo vklonil svojega
razuma, vklonil mu je tudi svoja kolena.  Svet je molil  Je¬
zusa in ga še vedno moli kot pravega, živega Boga. Kipi in svetišča
rimskih cesarjev so razpadla, templi malikov so se porušili, jedino
Jezus Kristus je ostal skozi vse veke na oltarjih, in to ne po
zakritih kotih zemlje, marveč po vsem svetu. Najkrasnejše stavbe
sveta so posvečene njemu. Jezusa molijo, njegovo slavo oznanjujejo
naj večji umetniki, slikarji, kiparji, pesniki, glasbeniki, ter ga poveli¬
čujejo v svojih delih. In na kakem prestolu je ta vladar? Na pre¬
stolu sv. križa, in na naših oltarjih v neznatni podobi kruha in vina!
Ali bi mogel kak človek doseči kaj takega? Primorani smo reči s
Tertulijanom: „To je neverjetno — zato je delo božje.“ (Incredibile
— ergo divinum.) — Neštevilni sovražniki Jezusovi so se sicer trudili,
da bi ga pahnili z njegovega prestola, a njih nezmožnost je le pove¬
čala njegovo slavo. Veleum ga je branil zoper veleuma, veda zoper
vedo, vladar zoper vladarja. Isto orožje, s katerim so ga napadali
sovražniki, je obrnil sebi v prid. Ko je svet menil, da ga je pahnil
s prestola, ga je zagledal le še bolj počeščenega na njegovem pre¬
stolu. Resnično, ako bi Jezus ne bil storil drugega čudeža, kakor
da ga tako častč v njegovem kraljestvu, bi zadostoval že ta, da ga
spoznamo vsemogočnega Boga.

2. Drug nič manj nevaren nasprotnik Jezusovemu kraljestvu je
bilo poganstvo  in ž njim tesno združeno rimsko cesarstvo.

Razen krščanstva še nobena vera ni imela toliko vernikov, ko¬
likor jih je imelo in jih še ima poganstvo. To pa zaradi tega, ker
je poganstvo najbolj vstrezalo in še vstreza človekovim strastem in
željam. V poganstvu je človek lahko živel kakor je hotel, samo da
je opravljal zapovedane daritve. Ako je bil nečistnik, ga to ni
motilo, saj je imel malika — nečistnika; ako je bil tat, imel je za¬
ščitnika malika — tatu. Za vsako pregreho je imel malika, kateri
je bil z istim madežem omadeževan. In človek naj bi se poganstvu
odpovedal, ki mu je tako vstrezalo, katero so celo največji modrijani
zagovarjali. Daši so nekateri poganstvo na skrivnem zaničevali,
vendar so se očitno zanje potegovali ter proglasili naj večjega nespa-
metneža onega, ki bi se mu odpovedal. Tako so delali Plato, Cicero,
Sokrat.

Jezus je pa vendar s svojim naukom dosegel, da so se pogani
odpovedali svoji njim tako vstrezajoči veri ter se oklenili Jezusa, ga
spoznavali za Boga, njega molili, sprejeli njegov nauk, ki je naravnost
nasprotoval njih življenju, njih strastem. Da so nečistniki postali
takorekoč angeli v mesu, čisti, — da so maščevanja željni začeli ljubiti
svoje sovražnike, da so se takorekoč volkovi izpremenili v jagnjeta,
ali ni to največji čudež? Da so pogani molili Jezusa, od njih tako
zaničevanega Juda, na sramotnem križu umorjenega, — o to je čudež,
ki presega še druge čudeže Jezusove.

Svet ljubi Jezusa.

25

A poganstvo ni bilo samo, ž njim je bilo tesno združeno rimsko
cesarstvo. Poganstvo je dajalo cesarjem neomejeno oblast nad pod¬
ložniki, povzdigovalo jih je k časti bogov. Cesarji so nastavljali du¬
hovnike, določevali verske reči. V tem času je bil malone ves
svet podvržen Rimljanom. In ravno v tem času je poslal Jezus
svoje učence, da oznanjujejo njegov nauk, da razširjajo njegovo
kraljestvo, v katerem posvetni vladarji nimajo nikake oblasti, v ka¬
terem kraljuje le on, v katerem le njegovi poslanci določujejo v
verskih rečeh. Ali se naj čudimo, da se je rimsko cesarstvo vzdignilo
zoper kraljestvo božje, da je proglasilo krščanstvo za največje hudo¬
delstvo, da je z najhujšimi kaznimi nastopilo zoper kristijane! Ce¬
sarstvo je imelo vojake, imelo je biriče, rablje; poslanci Jezusovi nimajo
ne orožja, ne učenosti, ne zgovornosti, ne kakega drugega posvetnega
pripomočka; le potrpežljivost, krotkost, le živo vero. In vendar je
zmagal Jezus s svojimi odposlanci! Tristo let je sicer divjalo ce¬
sarstvo zoper novo vero, a naposled se je moralo vdati.

3. Jezus je prišel, da bi ga svet spoznal kot Boga, da bi ga
molil kot Boga, to je dosegel! Toda s tem še ni bil zadovoljen,
hotel je še več: da ga svet tudi ljubi.

Koliko se človek mnogokrat trudi, da bi si pridobil ljubezen!
Koliko so storili slavni možje za človeški rod, in ta jih časti, jih
poveličuje, a ne ljubi jih. Koliko se trudijo stariši za svoje otroke,
koliko prijatelj za prijatelja, mož za ženo. Mnogokrat dosežejo lju¬
bezen, a kaj je ta ljubezen? Naj so jo vživali tudi celo svoje živ¬
ljenje, kaj jim ostane po smrti? Kolikokrat jo vgasne že grob!
Včasih jim še sledi kaka molitev, kak prijazen spomin, a kmalu tudi
to jenja, in človek je pozabljen.

Jeden pa je dosegel ljubezen, katera tudi onkraj groba ne jenja,
ki se dan za dnevom oživlja v spominu toliko ljudij. Njemu vedno
sledi neštevilna množica, ne da bi se utrudila. Daši ga ni več na
zemlji, vendar jih na tisoče obiskuje one kraje, kjer je nekdaj bival,
kjer se je rodil, kjer je učil. Niti koraka ne moreš storiti, da bi ne
našel njegovega znamenja. Ob robu prepadov, kakor na bregovih
morja; kakor v ravnini tako na najvišjih hribih oznanjuje njegovo
znamenje ljubezen človeškega rodu. Ta znak kinča krono vladarjev
kakor tudi kočo največjega reveža. In to je znamenje našega Go-
spoda Jezusa Kristusa! Cesar noben človek ni dosegel, tudi najslav¬
nejši ne, to je dosegel Jezus. Svet ga ne spoznava samo kot Boga, ga
ne moli samo, ampak ga tudi ljubi.  „Ljubezen do Kristusa nas
priganja/ 1  rekel je sv. apostol Pavel, in za njim je te besede ponav¬
ljalo na tisoče ljudij. Ljubezen do Jezusa silila je mučence v smrt.
Ona je rodila device, ona je vstvarila na tisoče svetnikov. Ljubezen
do Jezusa sili misijonarje v daljne dežele; ljubezen sili device, da
zapustč svet ter se popolnoma posvetijo ubogim, bolnikom, sirotam
in drugim. In vprašaj vse te, za koga trpč, odgovorili ti bodo: za
Jezusa, za Boga!

Po slavni zmagi je sedel Napoleon I. pri obedu sredi svojih
generalov. Ko se vsi drugi veselo zabavajo, sedi Napoleon tih in
zamišljen. Dolgo časa si ga ni upal nihče motiti v njegovem pre-

26

Svet ljubi Jezusa.

mišljevanju. Slednjič se ojunači general Bertram, ljubljenec Napoleonov,
ter mu reče: „Veličanstvo, vi ste tihi in kakor je videti zamišljeni. 14
„Dk,“ odvrne Napoleon. „Ali bi smel vedeti, kaj je predmet
vašim mislim ?“ — „Ah,“ vzdihne Napoleon, „primerjal sem ljudi, ki
sledijo meni, z onimi, ki so sledili Jezusu, in našel sem, da meni sle¬
dijo le iz strahu, med tem ko so za zastavo Jezusovo šli iz ljubezni.
Ljubezen je jedini povod za vse one milijone, ki so se tekom 18
stoletij oklenili Jezusa, in tako bo tudi ostalo do konca sveta! 11
Bertram hoče ugovarjati, a nevoljno ga Napoleon zavrne: „Ako niste
mojega mnenja, potem obžalujem, da sem vas povišal za generala. 11

Napoleon je pač dobro umel besede Gospodove: „Ko bom povišan
(od zemlje), bom vse nase potegnil. 11  In kar je že tu razodel, izpolnil
je Napoleon nekoč v svojem pregnanstvu na otoku sv. Helene. „To
ljubezen najbolj občudujem, ker sem jo večkrat premišljeval in to mi
popolnoma dokazuje, da je bil Jezus Bog. Jaz sem si tudi pridobil
ljudi, da so zame umrli. Toda Bog me varuj, da bi primerjal navdu¬
šenje svojih vojakov s krščansko ljubeznijo, ki sta si tako različni,
kakor njiju nagib. Pri mojih vojakih je bilo treba moje navzočnosti,
mojega pogleda, mojega glasu, česar drugemu nisem mogel dati;
nobeden mojih generalov ni tega od mene prejel ali uganil; slično
tudi ne vem skrivnosti, kako bi si ovekovečil svoje ime in ljubezen.
Sedaj sem na Heleni! Kje so dvorniki moje sreče? Ali misli kdo
na me? Kje so moji prijatelji? Se en trenutek in moje truplo se
povrne v zemljo, da postane jed črvov. Kolik prepad med mojo
veliko revo in večnim kraljestvom Kristusovim, katerega oznanjujejo,
ljubijo, molijo, kateri na vsem svetu živi! Ali se to pravi umreti? To
se pravi živeti! In taka smrt je bila smrt Boga, Jezusa Kristusa. 11 .
(Nicolas: Studien 3, 2.)

Kraljestvo božje na svetu, sv. katoliška cerkev, je najimenitnejše
delo prijatelja našega.  To delo nam dokazuje, da je on pravi,
živi Bog. Človeške roke ga niso mogle narediti. Naredil je je Bog
sam, a ravno to je za nas največjega pomena, ravno zato se mo¬
ramo oklepati svojega prijatelja z vsemi svojimi močmi!

7. Nasprotniki.

„Glej, ta je postavljen v znamenje, ka¬
teremu se bo nasprotovalo. 11  (Luk. 2, 34.)

„Vse na svetu mine, 11  pravi že kralj Salomon v svojih prego¬
vorih. Vsaka reč ima svoj čas. Vse nastane, raste, cvete, raz¬
pade. Cas je najhujši sovražnik, rekel je sloveč mož, on vse razjč,
sčasoma vse vniči. Tudi najmočnejša stvar se mu je morala vkloniti.
Mogočna kraljestva je že videl svet, a kje so danes? Kje je babilonsko,
kje perzijsko, kje grško, kje slavno rimsko kraljestvo? Vse je
vničil čas. Dandanes ni skoraj več sledu za njimi. Samo jednemu
kraljestvu čas ni mogel škodovati: kraljestvu Jezusovemu.
Svet ga ni zavrgel kot zastarelo reč, kakor je zavrgel druge stvari.
Kraljestvo Jezusovo je — po besedah sv. Avguština — kakor Bog v

5 odrugi, udeležite se ljudskega shoda v
nedeljo, dne i. decembra, točno ob pol
ii.  uri dop., na katerem se stavi zahteva za
ustanovitev slov. vseučilišča v Ljubljani.

Socialnodemokratični odbor.

Boj poganstva zoper kraljestvo božje.

27

vedno stari, a vedno novi lepoti. Njega ni ukončala ne nesreča ne
sreča. Tudi ko bi Jezusovo kraljestvo ne imelo nobenih nasprotnikov,
bi gotovo bilo čudežno, da se je ohranilo do danes. Ali ravno
kraljestvo Jezusovo je imelo od svojega početka pa do danes naj¬
hujših nasprotnikov, dh, nasprotovalo se mu je kot nobeni drugi
stvari. Premagalo pa je vsa nasprotstva, in v tem je lep dokaz, da je
res božje delo.

1. Sam Jezus je rekel: „Nisem prišel, da bi prinesel mir, ampak
boj." (Mat. 10, 34.) In res, najhujši boj na svetu je povzročil Jezus,
boj med duhom in mesom. Kakor v človeku-posamezniku, tako se
bije v vsem človeškem rodu boj med mesom in duhom. Oba hočeta
vladati nad človeštvom. Jezus Kristus ima svojo vojno, istotako hu¬
dobni duh. Armada strasti, napuha, poželjivosti, sovraštva pod na¬
čelnikom satanom se bojuje zoper armado duha ponižnosti, čistosti,
pokorščine, zatajevanja, ljubezni z načelnikom Jezusom. Kdo je zmagal?
Jezus Kristus, zakaj njegovo kraljestvo stoji še dandanes. Se dan¬
danes svet spoznava Jezusa, veruje vanj, ga ljubi in moli kot Boga,
dasi bi ga bili nasprotniki tako radi vničili.

Tri leta so Judje Jezusu dali oznanjati novi nauk; dalje časa pa se
niso mogli premagati. Sramotno ga trpinčijo in umorč na križu,
meneč, da je s tem vničen on in njegov nauk. A Jezus je premagal
smrt in vstal je iz groba, da bi vekomaj živel, kakor v nebesih tako
na zemlji, v spominu, v srcu človeškega rodu in v podobi kruha v
presv. Rešnjem Telesu. Ker ga je zavrgel judovski rod, je šel k po¬
ganom. A komaj se je tu pojavil njegov nauk, je nastal boj kakoršnega
prej ni videl svet. Kar je bil pred dolgimi stoletji peval psalmist,
to se je sedaj vresničilo. „Zakaj hrumč narodi, in si ljudstva vmišljujejo
prazne stvari? Vzdigujejo se kralji zemlje, in knezi se zbirajo skupaj
zoper Gospoda in zoper njegovega maziljenca." A vresničile so se
tudi njegove besede: „On pa, ki biva v nebesih, smeje se jim, in
Gospod jih zaničuje." (Ps. 2, 2.—4.)

Zgodovina krščanstva nam to lepo potrjuje. Smrtna obsodba se
je kristijanom, komaj da so vstopili na plan, razglasila po vsem širnem
rimskem cesarstvu. Povsod so pripravljeni biriči, da izvršujejo povelja
cesarjeva ter v najbujših mukah pokončavajo kristijane. V gledališčih
jih trgajo divje zveri, zavijajo jih v prejo in smolo ter jih zažigajo,
da kot žive baklje razsvetljujejo Neronove vrtove. Celih 300 let je
skoraj brez prenehanja razglašena ta obsodba. Zlasti strašno so jo
izvrševali za cesarja Dioklecijana. Cela mesta so s krščanskimi
prebivalci vred požgali in cesar je dal že kovati denar, kateri naj
bi ga poveličal, da je vničil cerkev, nevesto Jezusovo. A prenaglil se je.

Ko je cesar Domicijan, kakor nam poroča rimski zgodovino¬
pisec Tacit, zaukazal: ,Jutri ne sme več biti modrijana v mestu, sicer
ga zadenejo najhujše kazni," že drugi dan in še pozneje dolgo časa
nisi našel v Rimu modrijana. Vničiti so hoteli vse kristijane; tristo let
so divjali cesarji zoper kraljestvo božje, a prazen je bil ves njih trud.
„Mučite, trpinčite, zatirajte nas," je mogel reči Tertulijan (Ap. c. 50.),
„kolikor bolj nas žanjete, toliko več nas je. Kri mučenikov je seme
novih kristijanov." Da so kristijani tako hrabro prenašali najhujše

28

Krivoverci.

muke, da so z veseljem šli v smrt, to je ganilo tudi pogane. Ko so
videli, kako se mnogokrat ne meč ne ogenj nista dotaknila kristijanov,
kako so jim najbolj divje zveri kakor krotke ovčice lizale noge, ko
jih nobena moč ni mogla premakniti iz kraja, kako so ozdravljali
bolnike itd., vdali so se sami tem čudežem ter sprejeli Jezusa za svojega
vladarja. Podrobneje nas to uči cerkvena zgodovina,  ki je
velik dokaz, da je Jezus Kristus res pravi Bog, da je katoliška cerkev
res božja naprava, in da imamo katoličani res najboljšega prijatelja —
Jezusa Kristusa, Gospoda in Izveličarja svojega!

Iz evangelija je znana dogodba, kako je Jezus nekoč zapovedal
viharju na morju in je takoj nastala velika tihota. (Mat. 8, 26.) Jednako
se je zgodilo tudi v prvi dobi krščanstva. Dolgo je bučal vihar pre¬
ganjanja. Ladjica, sv. cerkev, je bila v vedni nevarnosti. A Bog je
zaukazal, in po njegovi volji je vihar preganjanja ponehal, cerkev
je imela mir. Prosto se je smela razvijati in kmalu je prenovila
življenje ljudstev, dala je zemlji novo lice. A ta, po tolikih bojih
pridobljeni mir ni trajal dolgo. Le prekmalu so se valovi vzdignili
znova, in zopet je pretila nevarnost, da se potopi Jezusova ladija, se
vniči njegovo kraljestvo.

2. Zoper krščanstvo se sicer niso več vojskovali zunanji so¬
vražniki, ampak iz srede kristijanov so nastopali neprijatelji. Iz
raznih nagibov so začeli oznanovati napačne krive nauke. Po raznih
krajih so se oglašali krivoverci  ter napadali sedaj to, potem
drugo versko resnico. Veliko so se trudili, da bi iztrgali Jezusa
človeškemu rodu iz srca. Ne bom jih tu našteval posameznih, ki so
tekom stoletij oznanjevali svoje krive nauke; zadostuj, ako rečem,
da je ni resnice Jezusovega nauka, katere bi ne bili izkušali zavreči
ali popačiti. In to se je godilo od prvih časov krščanstva do da¬
našnjega dne.

Veliko škode so sicer napravili krivoverci Jezusovemu kraljestvu,
a vničiti ga niso mogli. Mnogo pohujšanja je po njih prišlo
med ljudstva, veliko število se jih je odreklo resnici in pravemu
nauku Jezusovemu, nastale so verske vojske, a kakor vihar ozračje
očisti, tako je tudi verski razkol navadno okrepil versko življenje
med kristijani in storil, da so se oni, ki so ostali'zvesti razodeti
božji resnici, tem bolj oklenili svojega najboljšega prijatelja, Izveli¬
čarja in Gospoda Jezusa Kristusa. Patriarh Focij  je sicer od katoliške
cerkve odtrgal skoraj ves vshod, a Jezusove podobe vendar ni iztrgal
onim narodom iz srca. Henrik  VIII., kralj angleški, je z razkolom
in krivovero opustošil vso Angleško, a Jezus še vedno vlada v srcu
in razumu angleškega naroda, ki se sedaj zopet vedno bolj in bolj
vrača v katoliško cerkev. Luter  je sicer povzročil, da se jih je
na tisoče odpovedalo katoliški cerkvi, a Jezusu se niso odpovedali.

Koliko škode je na Francoskem pred 100 leti povzročila pre-
kucija. Zloglasni modroslovci, na čelu jim znani bogokletnik Volter
(Voltaire), so naravnost napovedali boj Jezusu, hoteči docela zatreti
njegovo kraljestvo, iztrgati nauk njegov in vero nanj iz srca naroda.
Nahujskano ljudstvo je umorilo kralja, zaprlo cerkve, odpravilo vse,
kar je le spominjalo na Boga, še celo teden sedmerih dnij. Ali so

Nasprotniki novejših časov.

29

dosegli svoj zlobni namen, ali francoska dežela morda ne pozna več
Jezusa, ga več ne moli? Nikakor ne! Poleg toliko nevere in po¬
hujšanja, najdemo ravno v tej deželi velikih dokazov žive in trdne
vere. Kdor se hoče o tem prepričati, pojdi meseca avgusta, v osmini
vnebovzetja Marijinega, na slovečo božjo pot v Lurd. Tam bo našel
na tisoče Francozov vsakega stanu klečati pred podobo bi. Device
Marije, Jezusove matere, tam bo našel neštevilno dokazov, kako se
ta narod še vedno oklepa svojega najboljšega prijatelja Jezusa Kri¬
stusa. Znano je, da nobena dežela ne prispeva toliko za misijone
kot francoska. In kaj nameravajo misijoni drugega nego to, da se
širi kraljestvo Jezusovo na zemlji. Pač je imel prav zloglasni Renan,
ki je moral navzlic svojemu bogokletnemu pisarenju priznati: „Dan-
danes še bolj ljubijo Kristusa kot tedaj, ko je bival na zemlji.“

3. Kdo se ne spominja žalostnih časov krog 1. 1848., ko se je
začel širiti liberalizem tudi po drugih evropskih deželah. Namen
mu je bil odvrniti ljudstva od katoliške cerkve, vzeti jim vero in
tako vničiti kraljestvo Jezusovo. Ali je ta namen dosegel? Veliko
škode je sicer napravil, mnogo jih je pridobil in zapeljal, ali do cilja,
katerega si je postavil, vendarle ni dospel. — Ta vojska zoper Kristusa
in ustanovo njegovo, sv. katoliško cerkev, se nadaljuje do naših dnij
in se bo nadaljevala do konca sveta. Nasprotniki neveste Kristusove
so iz političnih nagibov povzročili gibanje zoper katoliško cerkev.
„Proč od Rima“  je njihovo geslo. Odtujiti hočejo ljudstvo pravi
veri, in res so jih mnogo omamili in potegnili za seboj, da so se
odpovedali stari, jedino izveličavni cerkvi. Bode-li to škodovalo
cerkvi sami, ali more oslabiti kraljestvo božje na svetu? Gotovo
ne! Kakor vihar strese z drevja le ovenelo listje in polomi odrevenele
veje, vzame tudi to gibanje cerkvi le one ude, ki so bili že bolni,
ki so bili že mrtvi, ki niso več imeli živega, dejanskega krščanstva!
In ko žalujemo, da se toliko ljudij odvrača od svoje prave matere,
sv. katoliške cerkve, gledamo na drugi strani z naj večjim veseljem,
kako se vtijuje vedno bolj versko življenje, kako Kristusova načela
zmagujejo tudi v javnosti ter si pridobivajo vedno več veljave!

Ne, tudi najhujši sovražnik ni mogel in ne bo mogel vničiti
Jezusovega kraljestva. Vzel mu je morda kako mesto, kako deželo,
kak narod, porušil mu je svetišča, oltarje, razbil križe, raztrgal
evangelij. Toda ko razsaja vihar, ko se množe razvaline, se pribli¬
žajo drugi ljudje, ki z veseljem sprejmejo božji nauk ter se oklepajo
Jezusa kot svojega vladarja. Odpad jednega naroda nadomesti izpre-
obmitev drugega. Če se omikana Evropa odvrača od Jezusa, ga
sprejme divji narod onkraj morja. Ako ta narod noče več biti po¬
slušen njegovim zapovedim, vzame Jezus svoj križ ter pošlje ž njim
svoje apostole k drugemu narodu, ki se z veseljem vkloni njegovemu
kraljestvu. Kar je nekdaj rekel sv. Avguštin, to velja še dandanes: „So
nekateri sovražniki, ki trdijo, da cerkev umira, da izginja njeno ime, da se
bliža čas, ko ne bo več kristijana. A ko so tako govorili, so umrli sami.“
— „V dvajsetih letih ne bo več Jezusovega kraljestva,“ je rekel že večkrat
imenovani zloglasni Volter, a ko je minulo 20 let, je padel sam v grob
(umrl 1. 1778. v Parizu), cerkev pa je slavnejša, ko kdaj poprej.

30

Jezus napovedan po predpodobah in prerokbah.

Ko je cesar Julijan preganjal kristijane, vpraša nekega dne:
„Kaj dela tesarjev sin?“ — „Krsto za-te,“ mu odvrne cerkveni oče Bazilij
iz Cezareje. Kmalu potem je Julijan, jeden najstrastnejših Jezusovih
nasprotnikov, moral na bojnem polju smrtno ranjen priznati, da je
bil brezvspešen njegov boj zoper Jezusa. „Zmagal si, Galilejec!“
je zaklical v zadnjih trenutkih svojega življenja. Krsto mu je pri¬
pravil Galilejec in jo še vedno pripravlja vsakemu nasprotniku. Tudi
najhujši nasprotnik se mora naposled vdati ter s svojim propadom
potrditi, da je Jezus, ki je svoje kraljestvo vkljub najhujšim zaprekam
in oviram ohranil do danes, to, kar je sam rekel: „Sin Božji, —
pravi Bog,“ ali kakor nam kliče apostol Pavel: ,Jezus Kristus je
ravno isti včeraj in danes in na veke.“ (Heb. 13, 8.)

8. Jezus v prerokbah.

..Preiskujte pisma, ona pričajo za me.“
(Jan. 5, 39.)

Ako si ljubi Bog koga izbere v kak poseben namen, za kako
imenitno delo, mu že naprej pripravi pot. Vse okoliščine mu vravna
tako, da more svojo nalogo dobro izvršiti. Mnogokrat ga naznani
že naprej, kakor Aleksandra, Čira, Janeza Krstnika. Posebno pa je
Bog to storil, ko je hotel poslati na svet svojega Sina — Odrešenika.
Njega je napovedal sam, ter je po očakih in prerokih natančno
opisal vse njegovo življenje in vse okoliščine njegovega bivanja na
zemlji, v  da ga je svet lahko mogel spoznati, ko je prišel.

Že v raju Bog obljubi Odrešenika, takoj po storjenem grehu,
ko napove kači kazen: „Sovraštvo bom postavil med teboj in ženo,
med tvojim zarodom in njenim zarodom: ona ti bo strla glavo, ti
pa boš zalezovala njeno peto.“ (I.Mojz.3, 15.) Upanje, da pride Odre¬
šenik, ki bo rešil človeštvo, nahajamo vsled tega pri vseh narodih
sveta. Na vshodu ga je napovedalo prerokovanje Balaamovo: „Izšla
bo zvezda iz Jakopa in vstala palica iz Izraela.“ (IV. Mojz. 24, 17.)
(Več o tem beri v dr. Fr. Lampč: ,Zgodbe sv. pisma 4 1., str. 285.) — V
Rimu je oznanjeval pesnik Virgil boljše čase. Tja do gozdov ger¬
manskih, do skrajnih otokov tedaj znanega sveta, so segali žarki
te obljube.

Žlasti pa je Bog izvolil judovsko ljudstvo, da pripravlja Izveli-
čarju pot ter njegov prihod oznanja tudi drugim narodom. Napovedan
je natanko v predpodobah  in  prerokbah. „Kar se tiče Jezusa,“
rekel je sloveč učenjak, „je vsa zgodovina judovskega ljudstva le
vrsta dogodkov in oseb, ki nam ga predočujejo.“ In sklepa z be¬
sedami sv. Avguština: „Kamen, ki se odtrga od gore (pri Danijelu),
zagrinjalo v templu, velikonočno jagnje, ali ni bilo vse to predpodoba
Odrešenika? Vsakateri izmed imenitnejših Izraelcev je na kak način
predpodobljal Jezusa. Abel, umorjen od brata; Izak, ki nese drva
na goro Morijo, da bi ga na njem daroval oče; Jožef od bratov prodan;
Mojzes, ki reši ljudstvo egiptovske sužnjosti; slednjič Salomon, ali
nam s svojo modrostjo ne kaže modrosti Odrešenikove?“

Preroki napovedujejo Jezusa.

31

In prerokbe? Kolikokrat in kako natančno ga nam napovedujejo!
Zadostovala bi bila jedna napoved Odrešenika, katerega hoče Bog
poslati človeškemu rodu. Ali Bog je, da bi med judovskim ljudstvom
ohranil in vtrdil vero v obljubljenega Izveličarja, zopet in zopet dal
po prerokih oznaniti njegov prihod. Prva obljuba v raju je bila še
nejasna in temna; druga, katero je Bog dal Abrahamu,  je že jas¬
nejša in določnejša: „Blagoslovil te bom in pomnožil tvoj zarod . ..
blagoslovljeni bodo v tvojem zarodu vsi rodovi zemlje.“ (I. Mojz.
22, 18.) Kakor se pri solnčnem vshodu na temnem nočnem nebu
najprej pokaže rdeč žar in solnce že dolgo, preden je zagledamo,
pošilja svoje žarke naprej, da je vedno bolj svetlo, tako je bilo tudi z
Jezusom, solncem pravice. Vedno določneje, vedno bolj jasno nam
preroki v svojih prerokbah kažejo njegovo podobo.

Natančnejšo obljubo kot Abraham sta prejela Izak in Jakop.
Jakop ima 12 sinov, kdo bo sprejel obljubo? Jakop blagoslavlja
Juda ter mu napovč, da bo iz njegovega rodu prišel obljubljeni
Odrešenik. „Juda, tebe bodo bratje hvalili, tvoja roka bo nad zatil-
nikom tvojih sovražnikov, tebi se bodo klanjali sinovi tvojega očeta.
Ne bo odvzeto žezlo od Jude in vojvoda ne od njegovega ledja,
dokler ne pride, ki ima biti poslan, in on bo pričakovanje narodov.“
(I. Mojz. 49, 8.—10.) (Glej: Lampč, Zgodbe I, str. 136 nasl.)

Prerok Izaija  že pripoveduje, da se bo Izveličar rodil iz
Davidove hiše, in da bo devica njegova mati. (Iz. 7, 14.) Mi hej
naznanja njegovo rojstno mesto Betlehem. (5, 12.) Agej  določa
čas njegovega prihoda. (2, 7.—10.) Očak Jakop naznani Judu, da bo
tedaj prišel Odrešenik, ko bo Juda izgubil kraljestvo, Agej pa pristavlja,
da bo tedaj tudi Aaronov rod izgubil duhovsko službo. Prerok Danijel
že napoveduje 70 letnih tednov, v katerem času ima Odrešenik priti.

Zelo natančno so preroki opisali Jezusovo življenje, zlasti
trpljenje njegovo! O preroku Izaiju pravi sv. Hijeronim, da se mu
zdi, kakor da bi popisoval življenje Odrešenikovo, ne pa ga še le
napovedoval, da bi ga skoraj primernejše imenovali evangelista nego
preroka. Lahko rečemo, da je skoraj ni poteze na Jezusu, katere
bi nam ne bili preroki opisali.

Naj pomenljivejše pa je za nas to, da so preroki napovedali
Jezusa kot Boga.  Tako pravi Izaija: „Dete nam je rojeno in .sin
nam je dan ....  in njegovo ime je: Čudoviti, svetovalec, Bog . . ..“
(9, 6.) „Recite malosrčnim, 11  kliče na drugem mestu, „osrčite se, pa
ne bojte se: glejte vaš Bog se bo maščeval in bo povrnil: Bog sam bo
prišel in vas bo rešil. Tedaj se bodo odprle oči slepih in ušesa
gluhih bodo odprta. Tedaj bo skakal hromi kakor jelen in razvezan
bo jezik mutastih. 1 * (Iz. 35, 4.—6.) Kot Boga ga napoveduje tudi
prerok Jeremija: „Tiste dni bo Izrael mirno prebival in rešen bo
Juda, in to je ime, s katerim ga bodo imenovali, Gospod naš pravični 11 .
(V hebrejskem je za besedo ,Gospod’ beseda Jahve 1 , ki je pri Judih
pomenjala Boga.) Isto vidimo tudi pri psalmistu v 2. in 109. psalmu,
na katerega se je Gospod sam skliceval.

Jezus je prišel na svet ob istem času, v istih okoliščinah, kakor
so preroki napovedali. Do pičice je izpolnil v sebi vsa prerokovanja.

32

V Jezusu so se prerokbe izpolnile.

Kdor primerja življenjepis Jezusov s prerokbami, bo menil, da je
bilo oboje ob jednem in istem času pisano. Vendar so bile te pre¬
rokbe zapisane že stoletja pred Kristusovim rojstvom. Zgodovinsko
je dokazano, da je bilo sv. pismo starega zakona, torej tudi prerokbe,
že 300 let pred Kristusom, pod egipčanskem kraljem Ptolomejem in
na njegovo povelje, preloženo v grški jezik. Zato ima prav sv. apostol
Pavel, ko pravi: „Preroki so priča, da pričajo za Jezusa, pričajo, da
je Bog.“ Nanje se je sklicaval sv. Peter, nanje Jezus sam. Zaklical
je namreč svojim nasprotnikom: „Preiskujte pisma, ona pričajo za
me.“ (Jan. 5, 39.) Tako so prerokbe res imenitne priče za Jezusa.
Dokler človek živi, morejo ga razne okoliščine podpirati v njegovih
namenih. Tu si zamore z besedo in dejanjem pridobiti veljavo. In
tudi ko umre, še vpliva na ljudi po svojih prijateljih. Hvaležen
spomin mu še ohrani veljavo. A vprašam, kdo je pa že kdaj vplival
na preteklost? Kdo si je kdaj sam izbral pradede, dede, stariše?
Kdo si je že sam izvolil kraj, kjer naj bi se rodil, kjer naj bi deloval?
,To je mogoče jedino le Bogu,‘ mora pač vsakdo priznati. Zato je
tudi Gospod rekel: „Imate Mojzesa in preroke, ako tem ne verujete,
ne boste verovali, če bi tudi) mrtvi vstal v življenje/ 1  (Luk. 16, 31.)

Sloveči pridigar Emanuel Veith, ki je živel na Dunaju, je bil
rodom Žid. Njegov oče je imel staro sv. pismo, katero je družini
prebiral o posebnih priložnostih. Mladi Veith je na ta način kmalu
znal na pamet skoraj vse sv. pismo. Stariši ga pošljejo v Prago v
šole. Tu obiskuje krščanski nauk. Kako se začudi, ko sliši o
mesijanskih obljubah in prerokbah, o katerih doma ni ničesar slišal.
Najprej se prepriča, daje res v sv. pismu, kakor je rekel veroučitelj. Ko
pa pride v počitnicah domu, je bilo njegovo prvo delo, da je poiskal
očetovo sv. pismo in v njem one obljube. A nikjer jih ne najde.
Oni listi, na katerih bi imele biti, so bili ali zalepljeni ali
celo iztrgani. Ves presenečen hiti k očetu ter ga vpraša po vzroku.
Odgovor je bila — zaušnica. Toda ta zaušnica je mlademu Veithu
odprla oči, da je začel proučavati mesijanske prerokbe in obljube,
da je spoznal Jezusa, Odrešenika, Boga, da se je dal krstiti in postal
duhovnik ter sloveč oznanovalec božjega nauka.

Tebi, ljubi bralec, pač ne bo treba takega dokaza, menda zadostuje
že to, kar si dosedaj bral. Ako prevdarjaš in premišljuješ Jezusa v
življenju, v njegovem delovanju, moraš s Petrom zaklicati: „Ti si
Kristus — Sin živega Boga — Bog.“ (Mat. 16, 16.)

9. Jezusove dobrote.

„Pošlješ [svojega Duha, in prenoviš
obličje zemlje." (Ps. 103, 30.)

„Reven je, kdor ne pozna Jezusa,“ je rekel cesar Napoleon
vojaku, ki mu je izjavil, da ničesar ne vč o Jezusu. O tem nam
priča vsa zgodovina, zlasti pa zgodovina časov pred prihodom
Jezusa Kristusa. Res žalostni so bili oni časi. „Pokvarjenost je

Zmote in pregrehe poganov.

33

dosegla svoj vrhunec; polastila se je vsega sveta in vseh mest," piše
o njih grški pisatelj Pavzanija (Graec. des. VIII. 2.). Nepopisljiva
beda je bila po vsem svetu. V verskih rečeh je vladala strašna
zmota. Daši je človeški rod dobil svoj prvi verski pouk od Boga samega,
je te nauke le prekmalu pozabil, ko ga je Bog razkropil po vsem svetu.

Prepuščen svojemu razumu je zašel v vedno večje zmote. Ko¬
likor bolj se je vdajal strastem, toliko bolj mu je otemneval razum.
Tako je človeški rod začel častiti več bogov,  ter si jih je privzemal
iz narave, živalstva, rastlinstva, da, celo narejal jih sam iz lesa, ka¬
mena, raznih kovin. V samem Rimu je bilo, kakor nam poroča
Avrelij Viktor, 420 templov s 30.000 maliki. A kake pojme so imeli
o svojih bogovih. Ni je pregrehe, katera bi ne bila imela v kakem
maliku zastopnika, celo zaščitnika. O svojih malikih so si pripove¬
dovali pogani najgrše reči: nesramnosti, nezmernosti, rope, goljufije
itd. Ti bogovi so bili slabši kot ljudje. Na njih nisi našel niti sence
plemenitega, vzvišenega, popolnega. Njim so pripisovali vse one
strasti, katere vodijo človeka.

Kakoršni bogovi, tako je bilo tudi bogočastje.  Beremo, da
so malikom v čast prelivali kri nedolžnih ljudij, da so jih častili
z najgršimi pregrehami. Pri belem dnevu so se vpričo vsega ljudstva
godile reči, katere navadno pokrivate noč in tema. Pri očitnih igrah
so predstavljali vse pregrehe in hudobije.

Kakor Bog, tako je bil poganom tudi človek  uganka, katere
tudi slavni modrijani niso mogli rešiti. Odkod je človek, kam gre,
kaj je njegov namen, njegov cilj? To so bila vprašanja, katerim
tudi najbistrejši razum ni našel odgovora. Priznati moramo, da so
se modrijani zelo trudili, da so tudi marsikaj dobrega imeli na sebi,
a kaj, ko so na drugi strani njihove zmote toliko večje. Ako tako
proslavljeni govornik Cicero zagovarja laž, samomor, krivo prisego;
ako sicer modri Plato pritrjuje starišem, ki so novorojene otroke
izpostavljali na ulice živalim v jed; ako uči, da je nezmernost, ne¬
sramnost gotove dni dovoljena; ako sicer strogi Kato oznanjuje ne¬
sramnost, je-li čuda, da so drugi, ki se niso bavili s takimi vprašanji,
padli toliko globokeje, zabredli v tem večje zmote?

Ker pogani niso vedeli, da je človekov cilj v nebesih, ker so
menili, da je vstvarjen samo za ta svet, zato so se tudi trudili, da so
si čas življenja napravili toliko prijetnejši. Odtod toliko hrepenenje
po bogastvu. Ako so šli v boj, šli so le, da bi si pridobili plena in
sužnjev. „Vae victis“,,Gorje pre.piaganim 1  je bilo njih geslo. Ravno pred
Kristusom je dosegel Rim vrhunec svoje slave in bogastva. Koliko
bogastva se je nakopičilo v rokah nekaterih, kaže nam že to, da je
celo skromni Cicero imel mizo, vredno 12 tisoč goldinarjev. Julij
Cezar se je pri javnih igrah vozil v vozu iz samega zlata. Tedaj
je veljalo pravilo, da ni bogat, kdor ne more vzdrževati cele legije,
to je 12 tisoč mož. Kaligula je skoraj v jednem letu zapravil dvatisoč
sedemsto milijonov sesterc (1 sesterca približno 9 do 10 kr.). Na¬
vadni zasebniki so prišedši iz vojske v razkošnosti prekosili celo
marsikaterega vladarja. O Lukulu je znano, da so njegove pojedine
bile nad vse dragocene.

Pamet in vera. I.

3

34

Zmote in pregrehe poganov.

Da se je iz tolikega bogastva razvila največja razuzdanost, je
samo ob sebi umevno. Ne dd se popisati, kako ostudno je živel
pogan pred Kristusom. Poznavatelj onih časov trdi, da se je v onem
času v jednem letu izvršilo več pregreh, kot pozneje v krščanstvu v
celem stoletju. In kdo bi se temu čudil? Ako je pogan celo na
svojih bogovih videl največje pregrehe, kaj naj bi ga bilo še odvra-
čevalo od hudega? Ako so že otroci gledali naj večjo gnusobo v
templu in po domovih, potem pač ni moglo iz njih vzrasti veliko
dobrega. O pokvarjenosti onega časa priča nam zlasti to, da
cesar Avgust v celem rimskem cesarstvu ni mogel dobiti šest vestalk,
ki se do tridesetega leta niso smele možiti, ampak morale deviško
živeti. Razuzdanost je pa mati sebičnosti in sovraštva. Zato vidimo
tudi v poganstvu najstrašnejše sovraštvo. Priče tega sovraštva in
neusmiljenosti so gledališča, takozvani ,amfiteatri 4 , s katerimi je imelo
rimsko ljudstvo največje veselje. Tu so nastopali borilci (gladijatorji),
sužnji, vjetniki, ki so se morali toliko časa med seboj boriti ali bolje
rečeno klati, dokler niso vsi popadali. In nad tem se je radovalo
rimsko ljudstvo! Kolikokrat se je tu prigodilo, da se je moral bo¬
jevati oče zoper sina, sin zoper očeta, brat zoper brata! Cesar
Trajan je v 123 dneh dal 10.000 takih gladijatorjev in 11.000 zverij
postaviti v gledišče. Včasih pa še to ni bilo dovolj! Spuščali so
nanje divje zveri, da so jih raztrgale, ko se niso mogli več braniti.
Ako je bil gladijator ranjen, ploskalo je divje, neusmiljeno ljudstvo
od veselja ter kričalo: „Sedaj pa ima. 44  (Hoc habet.) Ako se je vdal,
da je premagan, je ljudstvo z migljajem jednega prsta glasovalo, ali
naj živi ali umrje. Kolika zdivjanost! Toliko torej je človek veljal
v poganstvu. In dandanes si nekateri nazaj želč poganstvo! Da bi
za igre imeli vedno dovolj zverij, je postava določevala, da se v
Afriki ne smejo loviti ne levi ne tigri, na Nemškem ne volkovi, ker
so se bali, da bi jih zmanjkalo.

Ta neusmiljenost razodevala se je povsod. Ženska  je bila
sužnja svojega moža, kateri jo je od očeta kupil kot sužnjo. On je
storil ž njo, kar je hotel. Če mu ni več vgajala, jo je spodil ali
umoril. Iz najbolj ničevega vzroka jo je pahnil od sebe. Kako ža¬
lostno podobo onih časov nam v tem oziru podaja pisatelj Juvenal.
„Komaj je začela polt Bibule bledeti, komaj je izgubila zobe, že ji je
rekel mož: »Pojdi, ti se prepogosto vsekuješ! Glej, da se izgubiš,
jaz hočem nos, ki mi bo prijetnejši ko je tvoj. 44  Drugih podlostij v
družinskem življenju nočem popisovati. Le toliko rečem, ko bi ženski
spol vedel, kaj se ima zahvaliti Jezusu, večno bi bil hvaležen njemu, ki je
bil zlasti njegov odrešenik. Prava, grda nehvaležnica, hudodelnica
je žena, ki ne ljubi Jezusa, takorekoč morilka same sebe. Kjer Jezusa
ni, tam tudi žena izgublja svoje pravice.

Nič boljše se v poganstvu ni godilo tudi otrokom.  Postave
same so dovoljevale, kar je sedaj pregreha, celo umor otrok. One
so dopuščale, da so stariši otroke izpostavljali na cesto, kjer so jih
požrle zveri, ki so po noči prihajale iz bližnjih gord. Oče je smel
otroka umoriti ali prodati, sploh ž njim storiti, kar je hotel. Sam
cesar Avgust je zapovedal, da naj vdušijo otroka svoje hčere Julije.

Svet pred Jezusom skrajno reven.

35

Kaj naj rečem o sužnjih!  Teh sploh niso šteli med ljudi, oni
so jim bili reč, s katero je gospodar počenjal, kar je hotel. Zakon
o prodaji sužnjev se je ravno tako glasil, kakor zakon o prodaji
živine. Zakon določuje vrednost sužnjev celo z besedami: „Non tam
vilis, quam nullus,“ to se pravi: ,Se manj vreden ko nič‘. Krutost,
s katero so počenjali s sužnji, se ne dd popisati. Po dnevi so mo¬
rali biti na razpolago vsaki želji gospodarjevi, po noči pa so bili
zaprti v temnih, mokrih kleteh (ergastula). Iz najmanjšega vzroka
je sužnja zadela najhujša kazen. Kadar se je plemenita Rimljanka obla¬
čila, ali pogovarjala s prijateljicami, zabodla je za kratek čas iglo v
meso sužnje, ki ji je stregla. Vedij Pollio, prijatelj cesarja Avgusta,
je s svojimi sužnji hranil ribe (murene). Senator Flaminij je dal
umoriti sužnja, da bi vstregel želji svojega prijatelja, ki še ni videl
človeka umoriti. Ako je bil gospodar umorjen, pomorili so vse
sužnje. Isto se je zgodilo pri pogrebih bogatinov. Ko je bil Pedanij
Sekund, prefekt rimskega mesta, umorjen, umorili so 400 sužnjev.

Kako kruto je ravnal pogan z dolžnikom, s tujcem, zlasti pa z
revežem! V celem širnem cesarstvu ni bilo bolnišnice, ne sirotišnice,
ne kaj drugega takega. Cesar Galerij je dal vse reveže pobrati in
v morju vtopiti. Za slabo znamenje so smatrali, če je kdo srečal
reveža. Da bi mu kaj dal, o tem ni niti govora. „Malo zasluženja
ima, kdor revežu dd; kajti ono, kar dd, izgubi in le podaljša njegovo
revo.“ (Plautus, Trium act. 1. sc. 2.) Celo proslavljeni Plato je
tirjal, da naj se reveži kar izženo iz države. (De legibus. Dialog. 11.)

Ista žalostna podoba se nam kaže tudi v javnem življenju.
Vladar je bil vsemogočen. On je določal, kaj je prav, kaj ne. Pod¬
ložniki so bili sužnji, ki so mu bili le toliko časa pokorni, dokler
je nosil žezlo. Ako so pa le mogli, so ga pahnili s prestola, umorili
ali pregnali iz dežele. O pravičnosti ni bilo niti govora. Pohlepnost
po premoženju je povzročila, da je bilo vse na prodaj. Na prodaj je
bila čast, nedolžnost, poštenost, življenje, celo vlada. Odtod toliko
prekucij, toliko umorov.

Do skrajnosti reven je bil postal svet pred Jezusom. Zato je
povsod odmeval klic po Odrešeniku. Ker človek v svojem razumu
ni našel rešitve, zato je obrnil svoje oči proti nebu. „Kdaj bo prišel
ta v  čas, kdo bo učitelj ?“ zdihuje Plato v svoji knjigi. (Apol. Sokr.)
„Ze želim videti tega moža. O, da bi vendar odvzel temoto ali kar
je že, na vse sem pripravljen, kar mi bo zapovedal, samo da postanem
boljši. Čakati je treba, da pride in nas pouči, kako se naj rav¬
namo nasproti bogovom in ljudem. Le bog nam zamore dati po-
jasnila.“ (Ap. Sokr.)

To pojasnilo nam je dal Jezus Kristus,  učivši človeški rod
spoznavati Boga, kakšen in kaj da je. Pokazal mu je, da je samo
jeden Bog, da je najpopolnejše, naj višje, neskončno dobrotljivo,
usmiljeno, pravično, vsevedno, povsod pričujoče bitje. Jezus je učil
moliti Boga, ki je duh, v duhu  in v resnici, on je rekel, da njemu ne
zadostuje samo zunanja daritev, marveč mu je treba darovati notranji
dar vere in pokorščine. V Bogu je spoznal svet po Jezusu Kristusu
dobrega Očeta, ki skrbi za vsako stvar, zlasti za človeka. Ko se je

3 *

36

Jezusov nauk za vse in o vsem.

prej človek le s strahom ali z zaničevanjem bližal svojim malikom,
učil ga je sedaj Jezus: „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svo¬
jega srca." Do njega mu je vzbudil zaupanje, ko mu je klical: „Pro-
site, in se vam bo dalo, iščite in boste našli. Ako vi, ki ste hudobni,
veste svojim otrokom dajati dobrih darov, koliko bolj bo vaš oče
nebeški dobrote delil njim, ki ga prosijo.“ (Mat. 7.) Ko so pogani
v svojih malikih gledali vse pregrehe, je pokazal Jezus človeškemu
rodu Boga — najsvetejšega, ki ima dobre lastnosti v najvišji meri.

Jezus je človeškemu rodu pa tudi kar najpopolnejše pojasnil
naravo njegovo. On mu je odgovoril na najimenitnejša vprašanja:
odkod je, kaj je njegov namen, kaj njegov cilj. „Vi ste podoba
božja," je klical človeškemu rodu, „vsi otroci jednega Očeta, ki je
v nebesih; vaš namen in cilj ni ta zemlja, ampak nebesa.“ Po svojem
apostolu uči ljudi: „Ali ne veste, da so vaši udje tempel sv. Duha,
ki prebiva v vas in katerega ste prejeli od Boga? Vi niste sami
svoji, zakaj odkupljeni ste za visoko ceno. Poveličujte in nosite
Boga v svojem telesu in duši, zakaj njegovi ste.“ (I. Kor. 6, 19.)
Oznanuje, da je duša neumrjoča in njena cena neskončna, ko kliče:
„Kaj pomaga človeku, če si ves svet pridobi, na svoji duši pa škodo
trpi!" (Mat. 16, 26.) V kratkih besedah mu poda navodilo, kako
mu je ravnati z bližnjikom: „Storite ljudem vse, kar hočete, da bi
vam storili; v tem je postava in preroki." Poganom je veljalo pra¬
vilo: „Oko za oko, zob za zob,“ in maščevanje jim je bila nekaka
sveta dolžnost. Jezus pa uči: „ Ljubite svoje sovražnike in blagoslav¬
ljajte one, ki vas zaničujejo in preklinjajoč

Ni ga stanu od cesarja do berača, kateremu ne bi bil določil
dolžnostij ter dal navodil, kako naj jih izpolnuje. Svetu, zatopljenemu
v poželjivost, v zemeljsko grudo, oznanuje njegov cilj: nebesa, ter
ob jednem kaže minljivost vsega posvetnega. Uči ga ponižnosti,
ubožnosti, kratkosti, čistosti ter poudarja: „Bodite popolni, kakor je
vaš oče v nebesih popolen." Dalje pravi: „Ne nabirajte si zakladov
na zemlji, ker jih rja in molj konča in ker jih izkopljejo tatje ter
vkradejo; temveč nabirajte si zakladov za nebesa, kjer jih ne konča
ne rja ne molj, in kjer jih tatje ne izkopljejo in ne ukradejo/' (Mat.
6, 19. 26.)

Ko uči čednosti,  katerih svet prej ni niti poznal, ne na¬
poveduje samo, da bo človek v njih vžival veselje, mir, zadovoljnost,
marveč mu kaže tudi neskončno plačilo v nebesih. „Veselite se in veselja
poskakujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih; zakaj oko še ni
videlo, uho ni slišalo, in nobeno človeško srce še ni občutilo, kar
je Bog pripravil njim, ki ga ljubijo." (Mat. 5, 13; I. Kor. 2, 9.)

Toda čemu bi dalje opisoval vzvišeni nauk Gospodov; zadoščaj,
da rečem, da ga ni vprašanja v življenju, na katero bi ne bil Jezus
dal popolnega odgovora, da je ni zahteve človeškega srca, ne razuma,
kateri bi ne bil z njim zadostil. Ni ga nauka, ki bi tolažil nižje,
razsvetljeval višje, poučeval ljudi v njihovih dolžnostih in jih vodil
po pravem potu, kakor nauk Jezusov. Francoski učenjak Zufroa
(Jouffroy) piše o katekizmu, ki obsega Jezusov nauk: „Berite to knjigo
in našli bodete v nji rešitev vseh vprašanj." Sloveči modroslovec

Sadovi Jezusovega nauka: čednosti.

37

Žobert (Jaubert) je rekel na smrtni postelji: „Vsi nauki modrijanov
niso vredni toliko, ko jedna stran katekizma." In pritrdil mu je
tudi predsednik francoskega senata, Troplong.  V zadnjih trenutkih
svojega življenja je priznal: „Ko je človek veliko bral, se veliko
učil in dolgo živel, spozna, da je jedino resničen vendar le katekizem
— Jezusov nauk. Zato pa je tudi ostal vse čase jednak. Osemnajst
stoletij ga je svet rabil, a ni zastarel. Osemnajst stoletij ga je svet
premišljeval in preiskavah a ni mu mogel ničesar dodati, ničesar
odvzeti." — „Pazite dobro," je rekel učeni brezverec Hegel,  „jeden
sam nauk stoji še danes na nogah, in to je nauk Jezusa Kristusa."
Veselo oznanilo (evangelij) ga je imenoval svet, ko se mu je vprvič
oznanoval, ker je pregnal temoto, ki je vladala na svetu, prinesel
luč, prinesel veselje. Veselo oznanilo je tudi še dandanes, kamor
zasveti, ker deli mir, veselje in zadovoljnost njim, ki se ga oklenejo.
Neizmerno dobroto nam je torej izkazal Gospod naš Jezus Kristus,
ki nam je podal svoj nauk. Na veke bi mu morali biti za to hva¬
ležni ter ga ljubiti kot svojega najboljšega prijatelja.

A to še ni vse. Kakor je poganska zmota povzročila najostudnejše
življenje, tako je luč Jezusovega nauka izpremenila obličje zemlje,
predrugačila vse zasebno kakor očitno življenje. Ko je svet zaslišal
Jezusov nauk in zagledal njegov vzvišeni izgled, je začel zapuščati
dosedanje pregrehe in oklepati se čednostij, za katere doslej niti
vedel ni. „Mi, ki smo se nekdaj rado vali nad nesramnostjo," piše
sv. Justin, „smo se sedaj oklenili jedino le čistosti; prej vdani raznim
vražam, sedaj častimo jedino le Boga; mi, ki smo prej iskali bogastvo
in premoženje, sedaj še ono, kar imamo, razdelimo med uboge; mi,
ki smo se prej sovražili, sedaj molimo za svoje sovražnike." Plinij
mlajši, cesarjev namestnik v Bitiniji, je našel v svoji pokrajini toliko
kristijanov, da ni vedel, kaj bi ž njimi počel. Vprašal je cesarja
Trajana za svet. V tem pismu popisuje kristijane: „To je, kakor
pravijo, njih napaka ali zmota, da se gotove dni zbirajo pred solnčnim
vshodom, da prepevajo pesmi Jezusu, katerega imajo za Boga, s pri¬
sego se zavežejo, ne h kakemu hudodelstvu, ampak da ne bodo
kradli, da ne bodo prešestovali. svoje dane besede ne prelomili, da
ue bodo vtajili, kar jim je kdo izročil: potem se zberejo pri navadnem
m nedolžnem obedu. .Stvar- se mi zdi ovaževanja vredna, zlasti za¬
radi števila obtoženih, zakaj osebe vsake starosti, obojnega spola in
vseh stanov so sumljive in obtožene." (Pismo 97.)

V skrajno popačen svet.,je prišel Jezus in svet je izpremenil
svoje obličje. Mesto napuha je nastopila ponižnost.  „Mi ne  iščemo
ne kraljestva, ne bogastva, ne časti. Ni nam v mislih, da bi preja¬
drali morja, da bi zadostili svoji pohlepnosti po premoženju, skrbi
za prazno čast ne poznamo," piše Tacijan. (Govor do pog. 11.) „Ako
prve kristijane hvalijo, zardč; ako jih imenujejo mučence, pravijo,
da to ime zasluži le Gospod, prvi mučenec." (Evzeb. 1. c. 10.) Ter-
tulijanu je morala žena obljubiti s prisego, da po njegovi smrti ne
bo vzela pogana, ker ti ne poznajo ponižnosti, ker se jim zdi preveč
poniževalno, obiskavati reveže, jim umivati noge itd. (Lib. II. ad uxor. c. 4.)

Največja skromnost  je pri učencih Jezusovih stopila na

38

Sad Jezusovega nauka: čednosti.

mesto prejšnje razkošnosti. Ko se je prej Rimljanka vsa lesketala
v dragih kamenih, zlatu in biserih, so se kristijani začeli prav pri-
prosto oblačiti. Priprosto je bilo pohištvo, priprosto orodje. „Vedno
se hočem spominjati, da je naš Gospod rabil pri jedi malovredno
skledo, da je na travi sedel s svojimi učenci, da ni poznal niti najmanj
napuha, dasiravno je bil Gospodar vsega sveta.“ (Klement Aleks.
„Paedag.“ c. 3.) Mesto nezmernosti je zavladala v kristijanih največja
treznost, celč strogi posti. Zbirali so se sicer pri takozvanih „agapah“,
to je pojedinah ljubezni, a te niso bile nezmerne, ampak to, kar je
ime napovedovalo. „Naj stanejo kolikor hočejo,“ piše Tertulijan
(Apol. 38.), „mi imamo vendar dobiček, ker s tem storimo veliko
dobrega. Z njimi olajšamo revo naših ubožcev, katere imamo za

ljudi, nad katerimi ima Bog največje dopadenje.“ — „Tu ne trpimo

nič nesramnega, nič podlega, jemo le toliko časa, dokler smo lačni,

pijemo le toliko, kolikor je za čiste ljudi dostojno; nasitimo se le,

da po noči lahko zopet vstanemo k molitvi.“ Mi ne delamo nikomur
krivice, nikogar ne žalimo. Pri zborovanjih smo isti kakor doma.“
(Minucij Feliks, Octav.)

Posebno čudovita je izprememba glede na čistost. Prej naj-
podlejša nesramnost, sedaj najčistejše življenje. Prej niso mogli najti
niti 6 vestalk v celem cesarstvu, sedaj pa je na malem cerkvenem
polju vzrastlo na tisoče devic. Tertulijan pravi: „Vi nam opo¬
našate prejšnje življenje. Ali ne spoznate, da s tem dajate čast veri,
ki nas je predrugačila? Ko ste zadnjič kristijanko osramotili, mesto
da bi jo vrgli med leve, ste sami priznali, da je zanjo hujša kazen,
ako izgubi čistost, ko pa vse muke, še celo smrt.“ (Apol. č. III.)
Pri prvih kristijanih je vse razodevalo čistost. Pajčolan je zakrival
obličje (devičino) in to tudi v cerkvi. Na glavi nisi našel niti naj¬
manjšega krasu, ali ničemurnosti, vsaj v prvih časih ne. Sploh so se
le malo pokazale na ulicah. Med kristijani ni bilo slišati tudi izpod-
takljive besedice. Ni čuda, da so jih pogani občudovali, in ravno
vsled tega sprejemali nauk Jezusov.

Prej je vse drvilo za bogastvom, sedaj pa se kristijanje z ve¬
seljem oklepajo revščine.  Kar imajo, vse prodajo, sebi prihranijo
le najpotrebnejše. Med njimi je bilo vse skupno, zlasti delež ubožcev,
udov in sirot. Kako lepo proslavlja uboštvo Tertulijan: „Vi nas
grajate,“ kliče poganom, „da smo revni, a revščina prej zasluži čast
kot zaničevanje. Kako morete revnega imenovati onega, ki ničesar
ne potrebuje, ki ne poželi tuje lastnine. Kolikor manj prtljage ima
popotnik, toliko lažje potuje. Zato je na potu življenja kristijan
(seveda pravi) najsrečnejši človek. Revščina mu deli mir in ne čuti
teže bogastva. Naše jedine želje so nedolžnost in zatajevanje, ker
raje smo krepostni, ko pa zapravljivci." Kolika izprememba! Ali jo
je mar povzročil kak človek? Koliko so pa dosegli modrijani, tako
bistroumni, sedaj tako proslavljeni možje? „Noben modrijan ni mogel
vplivati na svoje vrstnike," pravi Volter, ,Jezus pa je vplival na ves
človeški rod." O, za koliko ima svet zahvaliti Jezusa, za koliko
žena, za koliko otroci, za koliko sužnji in reveži. Otrok je sedaj
postal dragocen dar božji, za katerega bodo morali stariši dajati od-

Nauk Jezusov predrugači vse zasebno in javno življenje.

39

govor Bogu. Zato je mesto prejšnje krutosti nastopila skrb in lju¬
bezen do otrok. „Mi ne stopimo v zakon,“ piše sv.Justin, „če pa
stopimo, potem pa le zaradi tega, da se posvetimo vzgoji otrok; mi
živimo le zanje, da jih poučimo v svetem nauku.“ Kako lepo piše
sv. Hijeronim  krščanski materi: „Kakor hitro se bo spomin
tvoje hčere zamogel vaditi, uči jo psalme; evangelij, pisma apostolov
naj bodo zaklad njenega srca; vsak dan naj ti nekaj iz sv. pisma na
pamet pove, to naj ti bo šopek cvetic, katerega naj ti vsako jutro
prinese; to naj bo njen prvi kine in njen najlepši kras; to njene
navadne igre, s katerimi naj se peča zvečer, preden gre spat in zjutraj
preden vstane. Obvaruj jo vseh knjig, ki v krščanstvo vpeljujejo
poganske šege. Kaka zveza more biti med podlimi pesmimi poganstva
in čistimi glasovi prerokov? Kako se moreta družiti Horac in
David, Virgil in evangelisti? Ni dovoljeno ob jednem piti iz keliha
Kristusovega in vragovega.“ (In danes!)

Preobširno bi bilo, da bi tu opisoval prekrasno vzgojo otrok v
prvih časih krščanstva, ki je nadomestila prejšnjo krutost. — Cesar
vsega nam ne kaže ta-le dogodek: Modest, rimski prefekt, je videl
ženico z otrokom hiteti mimo vojaških čet, ki so šle morit kristijane,
zbrane pri službi božji. „Kam tako hitro ?“ jo vpraša. „Grem h
kristijanom.“ „Ali ne veš, da grem jaz tje, da jih pomorim ?“ ,,Vem,
a ravno zaradi tega hitim, da ne zamudim priložnosti in tudi svojemu
otroku dam priložnost, umreti za Jezusa/ 1  Ali se bomo čudili, da so
se tudi otroci vneli v ljubezni do starišev, da so mnogi celo svoje
mlado življenje darovali za svoje nesrečne poganske stariše, ako jih
vse prošnje niso mogle izpreobrniti?

Zena je postala možu ljubezniva pomočnica, celo sestra v čisti
ljubezni. Svojemu možu je bila pokorna, v vsem ponižna, krotka,
zlasti, ako je bil mož še pogan. Vsi so bili jednega srca in jedne duše.
Skupaj so trpeli, skupaj šli na morišče, skupaj umirali. Za kristijane
ni bilo hujšega udarca, kot če je kdo izmed njih odpadel od Jezusa.
Bridke solze so prelivali; prosili so onega, katerega tudi sedaj niso
jenjali ljubiti, in molili toliko časa, da so ga zopet privedli nazaj na
pravo pot. Ni čuda, ako je rekel Tertulijan poganom: ,,Ako o nas
govorite, vpijete: ,Glejte, kako se ljubijo! 1  Temu se čudite, ker ste
v tem toliko za nami. Glejte, kako so pripravljeni jeden za drugega
umreti, vi pa ste pripravljeni, jeden drugega vdušiti. Svoje podložne
imenujemo otroke, jednake svoje brate, predstojnike pa svoje očete."

v eliko ljubezen razodevajo prvi kristijani zlasti do svojih trpečih
sobratov. Lajšajo jim bolečine, obiskujejo jih, tolažijo ter jim dajejo
pogum. Nobena bolezen jih ne more odvrniti. Ko je v Egiptu raz¬
sajala kuga, so pobirali kristijani po ulicah poganske bolnike, katere
so njihovi zapustili, nosili jih v svoje hiše ter zanje skrbeli kakor za
svoje brate. (Evzebij VIII, 22.) Komaj so kristijani dobili prostost,
ze so začeli zidati sirotišnice, bolnišnice in druge dobrodelne zavode.
Tudi osodo sužnjev so izdatno zboljšali, četudi suženjstva niso mogli
takoj in povsod popolnoma odpraviti. Po nauku, da smo pred
Bogom vsi jednakopravni, vsi otroci jednega in istega očeta, je dobil
tudi suženj svoje pravice. Gospodar sedaj ni smel več tako svoje-

40

Sreča vlada, kjer vlada Jezus.

voljno ravnati ž njim. Kristijani so se celo sami podajali v sužnjost,
da so druge rešili sužnjosti. Sv. apostol Pavel imenuje sužnja, na
katerega se ošabni Rimljan niti ozrl ni, „svojega duhovnega sina,
svojega preljubega brata!“ Hermes, rimski prefekt, je na dan svojega
krsta oprostil 12.000 sužnjev. Jednako je storil Hromacij svojim
14.000 sužnjem, katere je vrhu tega še bogato obdaroval.

Ko je Jezus s svojim naukom prerodil družino, se je prerodila
tudi država. Kakor je nebeški učenik z jedne strani opominjal
ljudi: ,,Dajte cesarju, kar je cesarjevega,“ tako je tudi z druge strani
opozoril oblastnike, da imajo svojo oblast od Boga ter jo morajo tudi po
njegovi volji izvrševati. Trinoštvo in prekucija ste postali na ta način
nemogoči. Kdor hoče spoznati dobroto, katero je Jezus v tem oziru
izkazal človeškemu rodu, mora primerjati zakone pred Kristusom z
zakoni, ki so se dali na podlagi Jezusovega nauka.

Velik vpliv v javnem življenju za človeštvo ima delo. Delo pa je
bilo poganom sramotno. Opravljali so je le sužnji. Prosti meščan
se je sramoval, opravljati dela priprostega moža. Vsled tega je na¬
stala nepopisljiva reva. Premoženje se je nabralo le v rokah neka¬
terih, ki so ga v največji razkošnosti zapravljali, večina ljudstva pa
je životarila v lenobi in revščini. Odkar je pa Jezus sam delal v
delavnici svojega rednika — tesarja, je postalo delo častno in sveto.
Vse se je poprijelo dela, s tem pa je nehala revščina, prišlo je med
ljudi splošno blagostanje.

A kdo bi mogel opisati vse one krasne sadove, katere je rodil
Jezusov nauk! Kdo bi mogel zadostno popisati dobrote, katere je
delil Jezus človeškemu rodu, in katerih mu nihče ne more odreči. Jezus
je središče zgodovine; pred njim poganstvo, za njim krščanstvo. Ali
je morda svet kar na slepo izpremenil svoje življenje, opustil grešne
razvade, brez vzroka, brez učitelja? Kaj takega misliti, bi bila naj¬
večja nesmisel. Jezus Kristus je izpremenil obličje zemlje, on je
vplival na človeški rod ne samo prve čase, ampak vedno, do danes.
Sreča vlada, kjer on vlada; kjer njega ni, tam izgine tudi sreča.

Poglejmo v Carigrad,  kjer je bilo nekdaj središče rimskega
cesarstva, — kaj vidite sedaj tam? Isto pogansko pokvarjenost, strašni
propad velikega kraljestva: ljudstvo, ki veruje najsmešnejše bajke
koranove (turške vere), ljudstvo pogreznjeno v največjo nevednost.
In zakaj? Ker se nad nekdanjo sv. Zofijo (največjo cerkvijo v Cari¬
gradu) ne sveti več križ Jezusov, ampak turški polumesec.

Poglejmo na Francosko. Za časa prekucije je ljudstvo razbilo križe
Jezusove, porušilo njegove cerkve. Kaj je bila posledica? Naj večja zdivja¬
nost, krutost, najstrašnejše trinoštvo. Kri je tekla v potokih. Brat je
moril brata. Nekdo je celo želel, da bi mogel glave celega naroda
združene v jedni glavi z giljotino (s sekiro) odsekati. Na oltarju je
zdivjano ljudstvo častilo živo, razuzdano nesramnico. To je svet brez
Jezusa! In ali nam današnji čas ne kaže istega! Kolikor bolj se
svet odtujuje Kristusu, toliko večja je razuzdanost, toliko večja razlika
med stanovi, med bogatinom in revežem, toliko večja sužnjost, toliko
večja zdivjanost. Kaj je svet brez Kristusa, nam dan za dnevom oznan¬
jujejo bolnišnice, norišnice, ječe!

Jezus najboljši prijatelj — zvest do smrti.

41

In če dandanes svet toži nad svojim neznosnim stanjem, če išče
prijatelja, pač boljšega ne more najti, kot je Jezus Kristus,  ki
je ne samo jedenkrat, ampak že tolikokrat naj izdatneje pomagal člo¬
veškemu rodu. Tu je le treba, da se ga človeški rod oklene^ z ono
ljubeznijo, s katero so se ga oklepali prvi kristijani, in človeški rod
bo ozdravel. „Dajte nam takih mož, takih žend, 44  rekel je sv. Avguštin,
(Ep. 138 ad Marceli.) „kakoršne tirja Jezusov nauk, takih starišev,
takih otrok, takih služabnikov, takih kraljev, takih sodnikov, takih vo¬
jakov, takih meščanov, takih državljanov, kakoršne zahteva krščanstvo,
in brezdvomno bo imelo krščanstvo največjo korist. 44  In to velja
še dandanes. Jedini lek za oboleli človeški rod je: „Nazaj h Kristusu,
najboljšemu prijatelju, Bogu, ki je vse svoje življenje daroval zanj,
ki še sedaj pod revno podobo kruha živi sredi ljudstva, da mu kot
dobri prijatelj pomore! 44

10. Zvest do smrti.

„Večje ljubezni od te nima nihče, da
kdo da življenje za svoje prijatelje.”

(Jan. 15, 13.)

V Ameriki je bil za bojev, ko so se amerikanske državice bo¬
rile za svojo prostost, poklican med vojake neki posestnik, oče mnogih
otrok. Velika žalost je vsled tega nastala v družini, katero je na¬
vdajala skrb, kdo bo zanjo delal, ko ji bo odvzet dobri oče. To je
videl prijatelj tega moža ter se mu ponudil, da pojde mesto njega
med vojake. Sel je in bil v vojski ubit. Družina je spoznala veliko
dobroto, katero ji je izkazal ta prijatelj, zato mu je v znak hvalež¬
nosti postavila spomenik, križ, in nanj zapisala besede: „Za nas
je umrl. 44  Mislimo si samo, da bi bil ta posestnik zabredel na na¬
pačna pota in tako svojo družino spravil v nesrečo. Kako hvaležna
bi morala biti družina prijatelju, ako bi bil očeta le z lepim opominom
in naukom odvrnil s slabih potov in ga tako rešil. Ali on je storil
več. On se je zanj podal v vojsko ter je zanj umrl. Ni čuda torej,
da se je družina leto za letom zbirala ob prijateljevem grobu, ga
ovenčala, molila za svojega dobrotnika in prelivala solze hvaležnosti.

Toda  kaj je ta prijatelj, če ga primerjamo najboljšemu svojemu
prijatelju — Jezusu Kristusu. Jezus je človeški rod, ki je bil skrajno
pokvarjen in beden, s svojim naukom privedel k lepšemu življenju,
k sreči in blagostanju. In . s tem še ni storil vsega. Kar je
ickel. Večje ljubezni od te nima nihče, da kdo da svoje življenje
za svoje prijatelje, 44  to je tudi storil. Ako bi se človeški rod
tudi bil po Jezusu izpreobrnil, izpremenil svoje življenje, vendar bi
ne mogel mirno gledati v bodočnost, v večnost, zlasti ker mu je
Jezus določno napovedal, da je neumrjoča njegova duša, in da bo
moral odgovarjati večnemu Sodniku. Vedno bi ga bil težil spomin
na storjene grehe, in to še veliko bolj kakor prej. Človeški rod
je zato potreboval rešitelja, pomočnika, ki mu ni le prinesel nov,
blažilen in izveličaven nauk, marveč mu je odvzel tudi težko breme,
katero ga je trlo, mu je dal pripomočkov za boljše, srečnejše življenje.


42 Prijateljev spravni dar.

I

Zgodovina nas uči, da se je človeški rod vedno zavedal, da je
nagnjen k slabemu, da temu nagnjenju rad vztreza, da greši. Ta
zavest ga je vedno težila. Vedno je hrepenel po spravi z Bogom
ter je to željo razodeval s svojimi daritvami, s katerimi je hotel po¬
tolažiti razžaljenega Boga. Darovali so ljudje pridelke zemlje, pre¬
livali kri živalij in ljudij, najdragocenejše reči so pokladali na
oltarje. Da bi vrednost daritve še povečali, so se mučili celo sami,
darovali svoje lastne otroke. Koliko stoletij se je neprestano dvigal
dim žgavnih daritev iz templa jeruzalemskega! A dasi je svet vničil
najdražje mu reči v zadoščenje za svoje pregrehe, vendar je spoznal,
da te nikdar ne morejo zadostiti večni pravici, da ž njimi ne moremo
zadostovati za storjeno krivdo. Tu so veljale besede psalmistove
(48, 8. — 10.): „Ne more odkupiti brat; ali more odkupiti človek?
Ničesar ne more dati Bogu za spravo, in ne more dati odkupila za
svoje življenje, četudi bi se trudil vedno, da bi živel do konca.“

Svet je spoznal, da s svojimi omadeževanimi rokami ne more daro¬
vati Bogu dopadljivega daru. In naj bi mu tudi daroval, kar bi bil
hotel, ali bi bil daroval kaj svojega? Ali ni vse božja last?

Dar, s katerim se je zadostovalo božji pravici, je moral priti
iz brezmadežnih rok. Dar je moral biti popolen, prostovoljen, do
katerega Bog takorekoč ni imel nobene pravice. Dar je moral biti
neskončne vrednosti, ker je bil razžaljen Bog, neskončno bitje.

Tega pa človeški rod sam nikakor ni mogel darovati, zato se je
oziral k Bogu in zdihoval po odrešeniku, ki je mogel priti le od
zgoraj. In Odrešenik je prišel — Jezus Kristus, Bog in človek v
jedni osebi, ter se je na lesu sv. križa daroval za človeški rod. Kot
Bog je daroval dar neskončne vrednosti, najčistejši, popolnoma prosto¬
voljen dar. Kot človek pa je nadomestil ves človeški rod ter ga
tako storil deležnega svoje daritve, popolnoma ga je spravil z Bogom.

Umrl je že včasih kak človek za človeka in svet ga je proslavljal.
Koliko hvaležnejši bi moral biti še le Jezusu, s koliko večjim veseljem
se okleniti tega svojega najboljšega prijatelja. „Vi ste moji prijatelji,
ako storite, kar vam zapovem“ (Jan. 15, 15.), kliče nam Jezus, večni,
vsemogočni Bog, ki nam more in tudi hoče pomagati v vseh, tudi
najobupnejših okolnostih, ako se ga le oklenemo z vsem srcem. To
je že pokazal v dejanju, ko je bival še na svetu, ko je ljudem delil i

toliko dobrot, zanje delal čudeže, ko je samega sebe daroval na lesu
sv. križa. Kako prav je imel neki bolnik, kateremu so prijatelji
svetovali, da naj z zelo grenkim zdravilom, da bi je lažje izpil, napije
svojemu najboljšemu prijatelju. Ozrl se je namreč na križ in vzdi-
hovaje rekel: „Tebi Jezus, svojemu najboljšemu prijatelju napijem,
ki si iz ljubezni do mene izpil kelih trpljenja/ 1  Ali je mogoče, da
bi se človek ne odzval toliko ljubeznivemu povabilu tega najboljšega
prijatelja: „Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi,“ da bi
ga ne sprejel za svojega prijatelja?

In vendar je tako! Mesto da bi se ga svet oklenil z vso lju¬
beznijo, kliče še v svoji zaslepljenosti: „Proč z Jezusom/ 4  — V to¬
likih deželah se je moral Jezus že umakniti iz šol, iz zbornic, iz
sodišč, iz delavnic, iz družin. In kake so posledice? Dan za dnevom

Kje najdeš svojega prijatelja?

43

nam poročajo časniki o umorih, samomorih, tatvinah, ropih, goljufijah
in drugih hudodelstvih. Ni ga skoraj leta, da bi ne padla kaka
kronana glava pod bodalom hudodelnika. Celo nedorastli otroci se¬
gajo po samokresu, vrvi, ali po čem drugem, da si vkončajo svoje
življenje! Zdi se, da se vedno bolj in bolj bližamo onim časom, ki so
bili ravno pred prihodom Jezusa Kristusa. — Svet drvi v svoji po-
željivosti in v svojem napuhu vedno bolj in bolj nazaj v poganstvo.
O, le kliči, nehvaležni svet: „Proč z Jezusom. w  Pride dan, ko bodeš
v skrajni revi in bedi svoje oči povzdigoval k svojemu Odrešeniku,
ter ga moral priznati kot svojega najboljšega prijatelja.

A kaj bomo storili mi, ki z lučjo sv. vere gledamo in spozna¬
vamo v Jezusu pravega, živega Boga, svojega najboljšega prijatelja,
— ali se ga ne bodemo oklenili z vsem srcem, mu služili v celem
svojem življenju?

Neki misijonar je obiskal ječe v mestu Turinu na Laškem. Tu
najde jetnika v smrt obsojenega. Na tleh je ležal s križem v roki
in se je bridko jokal. Ko zapazi misijonarja, se obrne k njemu ter
mu reče: „Vi morda mislite, da sem žalosten zaradi bližajoče se mi
smrti in se jokam radi trpljenja, ki me čaka? O ne, to ni vzrok
moji žalosti. Jaz le žalujem in prelivam solze, ker sem bil 40 let
sovražnik sv. križa. Sedaj pa ne najdem nikogar, ki bi mi delal
družbo. Zapustili so me prijatelji, ker se boje, da bi jih ne prijeli
kot moje tovariše. Zapustili so me sorodniki, ker se me sramujejo.
Sedaj nimam drugega prijatelja, kot Jezusa križanega. Ta me tolaži,
dasi sem ga vse svoje življenje žalil.“

To bo podoba človeškega rodu, ako se bo odtujil Jezusu, h
čemur ga preganjajo njegovi takozvani ,,prijatelji”. Zato naj se člo¬
veški rod, dokler je še čas, povrne h Kristusu, kajti „jedino zdravilo
za vsa zla v človeškem rodu je, da se povrnemo k Jezusu v zasebnem
kakor javnem življenju.“ (Papež Leon XIII.) „Brez prijatelja ne
moreš živeti,” pravi Tomaž Kempčan, „in če Jezus ne bo tvoj pri¬
jatelj, boš zelo žalosten in otožen. Nespametno ravnaš, če na drugega
zaupaš ali se v drugem raduješ. Bolje je, da te ves svet zaničuje,
kot da žališ Jezusa. Življenje brez Jezusa je strašen pekel, z Jezusom
sladki raj. Najrevnejši je on, ki živi brez Jezusa in najbogatejši, ki
z njim biva v prijateljstvu.” (II, 8.)

Ako pa vprašaš: „Kje najdem na zemlji Jezusa?” ti odgovarjam:
„V njegovi cerkvi.”  — „K.dor vas posluša, mene posluša,” je rekel
Jezus svojim učencem, svoji cerkvi. V njegovi cerkvi živi Jezus
vedno med nami. Kdor posluša njegovo cerkev, posluša Jezusa.
Kdor njo ljubi, ljubi Jezusa, najboljšega svojega prijatelja, vsemo¬
gočnega Boga, ki nam more in hoče pomagati. Kar je sv. Peter za¬
klical velikemu zboru judovskemu, to velja še dandanes: „V nikomur
drugem ni izveličanja (rešitve), kakor v Jezusu.” (Dej. ap. 4, 12.) Zato
se z živo vero, s trdnim zaupanjem oklenimo Jezusa, da se tudi mi
prepričamo, kako resnične so besede, katere je rekel cesar Karol VI.
vojvodu Evgenu Savojskemu. Ko je namreč ta šel v boj zoper
Turke, izročil mu je cesar razpelo (križ) z besedami: „Izročite se,

44

Bodimo prijatelji, bratje Jezusovi!

moj ljubi vojvoda, varstvu in svetu tega vsemogočnega gospoda in
zmagali boste!“

Spoznali smo torej, kje nam je iskati, in kje za gotovo najdemo
- pravega prijatelja.

Težko je najti dobrega prijatelja. „Mnogo ljudij imenujejo
usmiljene; zvestega moža pa, kdo ga najde ?“ vprašuje modri v pre¬
govorih (20, 6.). Sveto pismo v vznesenih besedah povzdiguje pravo
prijateljstvo, ki veže ljudi na tem svetu. Koliko več vredno je, če
si pridobimo prijatelja, ne zemeljskega, ki nas vsak čas lahko zapusti,
marveč nebeškega, ki nam ostane zvest do smrti, dh, vso večnost!
Kako imenitno je, da imamo za prijatelja ne človeka, ki sam slaboten
nam ne more pomagati, ravno ko njegove pomoči največ potrebujemo,
marveč Sinu božjega samega, vsemogočnega Boga, ki nam vselej
hoče in more pomagati! On nam je odprl svoje ljubezni polno srce,
on se je popolnoma daroval za nas, samo da nas reši večnega po¬
gubljenja, da nam odpre vrata nebeška.

Hočemo pa, da nam je Jezus pravi prijatelj, potem moramo biti
tudi mi pravi prijatelji njegovi, bratje njegovi, s tem, da se oklepamo
njegovega izveličavnega nauka ter izpolnujemo njegove zapovedi. Saj
nam sam kliče:

„Moji prijatelji ste, ako storite, kar vam jaz zapovem; odslej
vas ne bom več imenoval hlapcev, ker hlapec ne ve, kaj dela njegov
gospod, marveč imenoval sem vas prijatelje, ker sem vam oznanil
vse, karkoli sem slišal od svojega očeta.“ (Jan. 15, 14. 15.)

%

-vU ,iV


‘<V.

5>1

g!

■d>p£?•'.-.

'l^ ^ *'>'-' w 'i w  ^ '-V- W Y~ ^ ^ w 'i v ' *'t v  ^ w 'f v  ^ ''>'■' w 't' w w 'i'~ V 'C' w i s ' w i^ 'V- ^ ~t v - ^ »j\

Drugi del.

Naša prava mati.

I. Znamenja prave matere.

„Le Bog nam more dati pojasnila. 11

Platu. (Apol. Sokr.)

|]eveden pride človek na svet. Daši mu je Stvarnik dal razum
ter bi mogel sam spoznati Boga in večnost in neumrjočnost,
pa tudi še druge naravne resnice, vendar kakoršen je človek
sedaj, potrebuje pouka tudi v najnavadnejših rečeh. Brez pouka bi
ostali nerazviti, niti govoriti ne bi znali, kakor nas uči izkušnja pri
gluhorojenih. Človek ni prišel in tudi sedaj ne pride sam po sebi
do spoznanja potrebnih resnic, ampak učiti se jih mora od koga
drugega.

Ako pa potrebuje človek v čem pouka, potrebuje ga pred vsem
v verskih rečeh. Zelja in hrepenenje po takem pouku in spoznanju
je globoko vcepljeno v človeško srce. Že slavni rimski govornik
Cicero pravi: „Ni ga naroda tako divjega, ki bi ne vedel, da mora
spoznavati boga, dasi ne ve, kakošnega bi spoznaval/* — „Prehodi,“
piše zgodovinar Plutarh, „ves svet in našel boš mesta brez zidovja,
brez kralja, brez slovstva; a mesta brez bogov, brez svetišč ne najdeš."

Človek je po svoji naravi veren.  Prvi verski pouk je
prejel od Boga samega. Bog je dal človeku razum, da je mogel
spoznavati naravne resnice, natorno postavo; dal mu je vest, da po¬
stavo, položeno v njegovo srce, tudi izpolnuje. A po grehu Adamovem
se je človeku otemnil razum, volja mu je opešala in ni več spoznaval
pravega Bogu, niti mu ni več hotel služiti. Zašel je na kriva pota, na¬
mesto resnici se je udal zmoti. Zgodovina človeštva nas to uči.

Človek je sicer še nekoliko vedel in se zavedal, da mora biti
Bog, a kakšen da je, kake dolžnosti da ima do njega, tega pa ni
mogel spoznati. Mnogo se jih je sicer trudilo, da bi našli resnico,
a so morali priznati, da jim je to nemogoče. Celo tako proslavljeni

46

Kje najdemo učitelja?

grški in rimski modrijani tožijo, da ne morejo najti resnice. „Sam
bog zna," toži Cicero, „katero teh mnenj je pravo. Veliko vprašanje
je sploh, katero mnenje je resnici najbližje." Grški modrijan Plato
naravnost pravi: „Meni se je vedno zdelo in se mi še vedno zdi, da
ne more pobožnosti učiti drugi kot tisti, katerega je bog sam poučil."
In, ali je morda dandanes bolje v tej reči? Le poglejmo učenjake
kako nasprotuje jeden drugemu. Kar danes trdi, jutri že sam zopet
podere. „To je posledica, če človek sam premišljuje in išče,“ pravi
nemški učenjak Hegel, „da oznanuje jeden večjo nesmisel kot drugi.“
„Kaj je resnica ?“ je vprašal Pilat Jezusa, in tako še vedno vprašuje
človeški razum, ker sam resnice najti ne more. Kar je rekel slavni
učenjak Diboa-rajmon (Du-Bois-Reymon): „Ne vemo, in ne bomo
vedeli,“ to velja o človeškem razumu.

Zato je tudi obrnil človeški rod svoje oči proti nebu ter od
tam pričakoval odgovora na najimenitnejša vprašanja, od tam pouka
v najvažnejši reči. „Treba bi bilo, da bi prišel učitelj iz neba, ki
bi človeški rod učil,“ rekel je s Platonom. „BiIo je treba,“ pravi
sv. Tomaž Akvinski, „da je Bog sam poučil človeka." In to se je
tudi zgodilo. „Velikokrat in po mnogih potih,“ pravi sv. apostol
Pavel „je nekdaj govoril Bog očakom po prerokih, poslednjič te
dni nam je govoril po Sinu, katerega je postavil deležnika vseh
rečij, po katerem je tudi vstvaril svet.“ (Hebr. 1, 12.) Jezus Kristus
je poučil človeški rod v vsem, dal mu popolni odgovor na vsa
važna vprašanja.

A Jezusa ni več med nami, šel je v nebesa. Kdo nas bode
učil resnice? Ali morda jedino sveto pismo, kakor trdč luteranci?
Nikakor ne, zakaj sv. pismo ne obsega vsega, kar je Jezus učil. Kaj
jasno nam to napovedujejo besede sv. Janeza evangelista, s katerimi
končuje svoj evangelij: „Je pa še veliko drugega, kar je storil Jezus;
ko bi hoteli vse to zapisati, menim, da bi na cel svet ne šle vse
knjige, katere bi bile v to potrebne/' (Jan. 21, 25.) In sv. pismo je
mrtva knjiga. Tu se lahko tolmačijo besede na vse mogoče načine,
zlasti ker so včasih zavoljo nepoznanih okolnostij in nam neznanih
takratnih razmer težko razumljive. Sam Jezus je moral učencem
razlagati sv. pismo stare zaveze ter jim napovedovati njega pomen.
Pa tudi sveto pismo nove zaveze potrebuje razlagalca, ki nam je go¬
tovo in z zadostno veljavo pojasnuje. Saj vemo, kako napačno so
krivoverci umeli in obračali besede sv. pisma.

Zgodovina nas uči, kam bi prišli, ako bi bilo sv. pismo naš
jedini učitelj resnice. Po besedah sv. Ireneja so krivoverci ravno s
sv. pismom potrjevali svoje zmote, ker so je napačno razlagali. „Ako
je nastal razkol," pravi sv. Avguštin, „in različna mnenja, ki so po-
gubavala duše, zgodilo se je to radi tega, ker se dobro sveto
pismo ni prav razumelo." In sv. Hilarij (f368) pravi: „Pomisli, da
ga ni krivoverca, ki bi ne trdil, da potrjuje sv. pismo njegove bogo¬
kletne nauke." Med protestanti je samo o 4 besedah sv. evangelija,
namreč o besedah, s katerimi je Jezus Kristus postavil presv. Rešnje
Telo: „To je moje telo," do 200 različnih razlaganj. Istotako raz¬
lagajo izvirni greh na 20 načinov. Kako bi torej moglo biti sv. pismo

Sv. cerkev — učiteljica in mati človeštva.

47

jedini učitelj človeškega rodu? Sploh pa tega tudi Gospod nikdar
ni rekel in nikjer ni zapovedal, da naj se zapišejo njegovi nauki.
In vendar je hotel, da postane deležen ves človeški rod darov, ka¬
tere je prinesel iz neba, resnice  namreč in milosti.  Saj je rekel:
„Vsi bodo poučenci božji," ali: „po Bogu bodo vsi poučeni, Bog
bo vse učil." (Jan. 6, 45.) Moral je torej na kak drug način pre¬
skrbeti za človeški rod.

To pa je naš Izveličar storil, ko je v svoji očetovski
skrbi in ljubezni za človeški rod vstanovil cerkev ter
jo postavil učiteljico in mater človeškega rodu.

Pred svojim vnebohodom je Gospod zaklical svojim apostolom
in učencem: „Pojdite in učite vse narode, krščujte jih v imenu Očeta
in Sina in sv. Duha ter jih učite izpolnovati vse, kar sem vam za¬
povedal." (Mat. 28, 19. 20.) Da so pa mogli apostoli in učenci to
povelje tudi izvršiti, pripravljal in poučeval jih je ves čas svojega
triletnega delovanja. Vedno jih je imel okoli sebe ter jim razlagal
skrivnosti božjega kraljestva. Apostoli so tudi povelje Gospodovo
izvršili, kakor nas uči ustno izročilo, razdelili so si ves tedaj znani
svet med seboj ter povsod oznanovali nauk božji — večno resnico.
A s tem naročilom cerkev še ni bila vstanovljena.

Kolika nevarnost bi bila za resnico, kako težko bi se bila ohra¬
nila čista in jedina, ako bi bili apostoli razkropljeni in med svetom
prepuščeni sami sebi. Kako kmalu bi se bilo moglo zgoditi, da bi
bili zapustili pravo pot ter učili jeden ta, drugi zopet drug nauk.
Treba je bilo apostole združiti v jedno celoto. Daši po vsem svetu
razkropljeni, naj bi vendar ostali jedini  v jednem nauku, jednih in
istih zakramentih. To vez pa je dal Gospod svojim apostolom in nji¬
hovim naslednikom v apostolu Petru in njegovih naslednikih, ko ga
je postavil prvaka in poglavarja apostolov, poglavarja svoji cerkvi.

„Ti si Peter — skala, in na to skalo bom sezidal svojo cerkev"
je zaklical Gospod v slovesnem trenutku Petru, „in peklenske moči
je ne bodo premogle. Tebi bom dal ključe nebeškega kraljestva;
karkoli boš zavezal na zemlji, zavezano bo tudi v nebesih; in karkoli
boš razvezal na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih." (Mat. 16,
14.-19.) Da je s temi besedami Gospod postavil sv. Petra poglavarja
svoji cerkvi, je popolnoma neovrgljivo. Govoril je te besede v slo¬
vesnem trenutku, ko je Peter pri Cezareji pričal in spoznal vero, da
je Jezus^ Kristus Sin božji. Kot nekako plačilo za njegovo izpoved
mu je Gospod razodel visoke namene, katere ima ž njim.

Glavna stvar pri vsaki stavbi je temelj, in Gospod imenuje^ Petra
temelj, na katerem bo postavil svojo cerkev. Zavoljo tega mu je že prej
izpremenil ime. Mesto Simona ga je imenoval Petra  (skalo). V zgodo¬
vini beremo, da so izročili kralju ali vojskovodji ključe mesta ali trdnjave
v znamenje, da je zanaprej on v njej gospodar, on vrhovni poglavar.
Ključe nebeškega kraljestva na zemlji, to je svoje cerkve, je izročil
Jezus Petru, torej ga je postavil za poglavarja svoji cerkvi.

Kar je Gospod takrat le obljubil, to je izpolnil po svojem vstajenju.
Na trikratno vprašanje Gospodovo: „Peter, ali me ljubiš?" je zatrjeval
Peter Gospodu, da ga res ljubi. In na trikratni odgovor mu je Jezus

48

Sv. Peter, od Gospoda izbran za poglavarja sv. cerkve.

vselej rekel: „Pasi moje ovce, moja jagnjeta.“ (Jan. 21, 15.—17.)
Kralji so se imenovali pastirje svojih narodov, in v sv. pismu se
tudi rabi beseda ,pasti 4  v pomenu ,kraljevati 4 . Ako je tedaj Gospod
rekel Petru, da naj pase njegove ovce, ga je določno imenoval pa¬
stirja svoji čredi t. j. poglavarja svoji cerkvi.

Razen tega je Gospod o raznih priložnostih odlikoval sv. Petra pred
drugimi apostoli ter razodel, da ga je določil za kaj posebnega. Kakor
je zgornje besede zaklical jedino le Petru, tako mu je dajal prednost
ob raznih priložnostih. Njemu jedinemu je rekel: „Jaz sem za te
prosil, da ne odjenja tvoja vera, in ko se boš ti izpreobrnil, podpiraj
svoje brate. 44  (Luk. 22, 32.) V njegovo ladijo je stopil, ko je učil
ljudstvo, le njemu je naročil, da naj gre kot drugi ribič lovit ljudi,
za njega le in za-se je plačal davek. Njemu je prvemu umival noge,
njemu se posebej prikazal po svojem vstajenju, njemu napovedal
mučeniško smrt. Sploh je, kakor nam kaže sv. pismo, občeval največ
z njim. In sv. Peter je tudi v tem pomenu razumel besede in naročila
Gospodova, ter se je vedno vedel kot prvak apostolov. Pri vsakem
važnejšem dogodku je imel on prvo in odločilno besedo, kakor nam
pričuje sv. pismo in cerkveni očetje. Tako je bilo, ko so volili
apostoli na mesto umrlega Judeža novega apostola, tako pri jeruza¬
lemskem zboru. Po prihodu sv. Duha on prvi oznanuje nauk Jezusov.
Njemu je razodel Bog v posebni ljubezni, da je prišel čas, da naj
se tudi pogani sprejmejo v sv. cerkev. In sam Peter je krstil stot¬
nika Kornelija, pogana.

Tudi apostoli so Petra takoj in povsod priznavali kot svojega pogla¬
varja. Sv. Pavel ga pride obiskat ter pri njem biva 15 dnij, ker se
je spodobilo, kakor pravi sv. Ambrož, da je želel videti Petra, ki je
bil prvi med apostoli, kateremu je Gospodi izročil skrb za cerkev. (In
cap. I. ad Galat.) Evangelisti imenujejo sv. Petra vedno na prvem
mestu (Mat. 10, 2.), ne zaradi starosti — sv. Andrej je bil starejši od
njega, — ne kakor da bi bil prvi poklican za apostola, — to je bil sveti
Andrej, — ne zaradi njegovih lastnostij, — saj je Jezus posebno čislal
sv.Janeza zaradi njegove deviške čistosti, — ampak zato, ker so
vedeli in priznavali, da je on med apostoli prvak, njih glava, poglavar
sv. cerkve. Isto pripoznavajo in uče tudi vsi cerkveni očetje in pi¬
satelji. Kaj lepo piše sv. Hijeronim: „Izmed dvanajsterih apostolov
je bil jeden odbran, da bi se s tem prišlo v okom vsakemu razkolu,
ko bi bil odločen poglavarjem. 44  (Liber L. in Jovin.) Isto prepričanje
nam oznanujejo tudi najstarejši spominiki iz prvih časov krščanstva,
ki nam kažejo sv. Petra stoječega ali sedečega v sredi  apostolov.

Nihče torej ne more oporekati, da bi Jezus ne bil postavil
sv. Petra poglavarja svoji cerkvi, in res je, kar trdi učenjak Schelling,
da je treba vse strankarske zaslepljenosti, ko bi hotel kdo vtajiti
dokazovalno moč Kristusovih besed, s katerimi je postavil Petra
prvaka med apostoli, ali da bi jim hotel podtikati kak drug pomen.
(Philosophie der Offenbg. II.. 4.) Postavil je torej Jezus poglavarja
svoji cerkvi, postavil je apostole, učitelje človeškega rodu. A tudi
s tem še ni dovršil svoje cerkve, ki naj bi bila mati vsega človeškega
rodu. Naslednik sv. Petra je rimski papež, nasledniki drugih apostolov

Učeča cerkev.

Dar nezmotljivosti.

49

so katoliški škofje. Apostoli sami pa niso mogli izvršiti težavne
naloge, ki jim je bila dana; sami niso mogli oznanjati resnic svete
vere toliko ljudem, niso jih mogli sami dosti vtrditi v veri, jih na¬
vajati k bogoljubnemu življenju, ker niso mogli dolgo ostati v jednem
kraju. Zato je dal Jezus svojim apostolom pomočnike, mašnike
in dijakone,  katerim pa ni poveril vseh pravic apostolov-škofov.
In določil je, da svoje pravice izvršujejo odvisni od škofov. O
njih nam pripovedujejo apostolska določila (Constitutiones apostolicae
1- 1. c. 28.) kakor tudi sv. pismo (Dejanje apostolov 12, 2. in I. list
do Timoteja 4, 14.) V apostolih in njih pomočnikih, s poglavarjem
Petrom, je bila vstanovljena sv. cerkev, mati človeškega rodu (učeča
cerkev).  Ali vsi ti so bili le slabotni ljudje, podvrženi zmoti. Kdo
jim je porok, da bodo ostali pri jednem nauku,, da bodo povsod
učili jedne in iste verske resnice, povsod delili jedne in iste zakra¬
mente, kakor jim je naročil Jezus Kristus? Kdor opazuje ljudi, takoj
lahko spozna, koliko zmot je med njimi. In tako slabotni ljudje,
ubogi, neučeni ribiči naj učč in izpreobrnejo človeški rod! Kdo jih
bo zaupljivo poslušal; kdo s prepričanjem sprejel od njih in po nji¬
hovih naslednikih njegov nauk, njegove zakramente? A vendar naj bi
pripeljali vse ljudi do večne resnice.

Vse to je Gospod dobro vedel, zato jim je obljubil pomoč, ki jih
bo varovala zmčte. Podelil je namreč svoji cerkvi dar nezmot¬
ljivosti.  Kakor samemu Petru je obljubil tudi vsem apostolom
svojo milost, ki jih bo podpirala, da ne bodo mogli proglasiti kot
Jezusov nauk, kot Jezusovo zapoved, česar on ni učil. Sv. Petru je
obljubil, da njegove cerkve ne bodo premogle peklenske moči. Skalo
ga imenuje ter s tem jasno razodeva njegovo neomahljivost v veri,
ker skala je trdna, je močna. Naj jo tudi obdajajo viharji, naj tulijo
krog nje vetrovi, naj pluskajo nanjo valovi morja, ona stoji mirno
in nepremakljivo. Tako trdnost v veri, v Jezusovem nauku, je Jezus
obljubil tudi Petru, sicer so besede Jezusove brez pomena in laž. Ali
pa kdo drzno poreče, da je kaj neresničnega trdil večni Bog?

Petru je Jezus dal oblast zavezovati in razvezovati. Ali bo Od¬
rešenik dopustil, da njegov namestnik to oblast krivo izvršuje?
Njemu je izročil v pašo svojo čredo. Paša Jezusove črede so pa
Jezusovi nauki in zakramenti. Ali bo Jezus dopustil, da bi Peter in
n J e govi nasledniki njegove ovčice vodili na slabo, da, strupeno pašo,
pasli jih s krivimi nauki? Zato je tudi rekel apostolu-prvaku: „Jaz
sem molil za-te, da ne odjenja tvoja vera, in ti, ko se boš izpreobrnil,
potrdi svoje brate. “ (Luk. 12, 32.) Isto milost je obljubil Jezus tudi
vsem apostolom vkup. Ko jim je naročil težavno nalogo, da naj
gredo po svetu in učč vse ndrode, zagotovil jih je svoje pomoči ter
jim rekel: „ln glejte, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta.“ Kjer
je pa Jezus, tam ni zmote, ne laži, ker on je večni, neskončno
resnični Bog.

Da bi to svojo obljubo še bolje potrdil, jim je obljubil in tudi
poslal sv. Duha, duha resnice. (Jan. 14, 16.) Dvakrat imenuje Jezus
sv. Duha: duha resnice in pravi, da bo na veke ostal pri njegovi
cerkvi ter jo učil vse resnice. Kdo bi tedaj mogel dvomiti, da je

Pamet in vera. I.

4

50

Sv. cerkev,.redna pot k izveličanju. Kako jo najdemo?

cerkev nezmotljiva, da ne more zaiti s pota resnice? Tega so se
zavedali tudi apostoli. Na prvem zboru v Jeruzalemu so izrekli:
„Nam in sv. Duhu  je dopadlo, da vam ne naložimo nobenega dru¬
gega bremena (namreč judovskih obrednih zakonov).“ (Dej. ap. 15,

28.) Svojo sodbo tu imenujejo naravnost „sodbo sv. Duha“. Posve¬
tovali so se sicer med seboj, vse naravne pripomočke so vporabili,
da bi našli resnico, ali konečni sklep jim je delo sv. Duha, ki jih
varuje zmote.

Z darom nezmotljivosti pa je imela cerkev vse one lastnosti,
katere jo vsposabljajo za učiteljico človeškega rodu. Zato je Gospod
določil, da se jej morajo pridružiti vsi ljudje, ker je ona redna pot
v izveličanje. Bog sicer more človeka tudi izvanrednim potom izve-
ličati, a redno pot v izveličanje je le Jezusova cerkev. „Kdor vas
posluša, mene posluša, ££  je rekel Jezus svojim apostolom; „kdor vas
zaničuje, mene zaničuje, kdor pa zaničuje mene, zaničuje njega, ki
me je poslal.“ (Luk. 10, 16.) „Kdor ne posluša cerkve,“ pravi na
drugem mestu, „naj ti bo kakor pogan in očitni grešnik/ 1  (Mat. 18,

17.) Mnogokrat je Jezus povdarjal, da je vera vanj prvi pogoj izve-
ličanja. „Kdor veruje in se dd krstiti, bo izveličan; kdor pa ne ve¬
ruje, bo pogubljen. £<  (Mat. 16, 16.) „To je večno življenje, da spo¬
znavajo tebe, jedino pravega Boga in Jezusa Kristusa, katerega si
poslal.“ (Jan. 17, 3.) Jezusa Kristusa nas pa uči spoznavati jedino
le njegova cerkev, kateri je izročil to nalogo.

„Oni ne more imeti Boga za očeta, ££  pravi sv. Ciprijan, „kdor
nima cerkve za mater.“ In sv. Avguštin nam kaj razločno naznanja
isto v besedah: „K izveličanju in večnemu življenju ne more priti,
komur ni Jezus glava. Nihče pa nima Jezusa za glavo, kdor ni v
njegovem telesu, ki je cerkev.“ (De unit. Eci. 19.)

Kako neobhodno potrebno je torej, da najdemo pravo Jezusovo
cerkev, da se je oklenemo! Ali jo moremo najti?  Ko je
Jezus Kristus hotel, da vsi ljudje postanejo deležni njegovih darov,
katere je izročil svoji cerkvi, je moral pač cerkev tako ustanoviti,
da jo vsakdo more najti. Ako bi bilo to nemogoče, potem bi bile
brez pomena, da, krivične njegove besede: „Kdor ne posluša cerkve,
naj ti bo kakor pogan in očitni grešnik. 11

Zato pa mora biti Jezusova cerkev vidna.  Katekizem naš '
nam pravi, da je katoliška cerkev „yidna  družba vseh pravovernih
kristijanov, ki verujejo iste nauke, prejemajo iste zakramente in
imajo rimskega papeža za zvojega vidnega poglavarja 11 . — Mnogo so
sicer luteranci govorili, da je cerkev nevidna, ker je vera, ki zdru¬
žuje vernike, nevidna, a temu nasprotujejo določne besede Jezusove
in apostolov. Jezus imenuje svojo cerkev nu-sto,  zidano na visoki
gori, ki ne more biti skrito; luč,  postavljeno na svetilnik, da vsem
sveti. (Mat. 5, 14. 15.) Imenuje jo mrežo,  katero vržejo v morje in
v katero se vlovč razne ribe. (Mat. 13, 47.) Primerja jo hlevu  in čredi.
(Jan. 10, 16.) Sv. apostol Pavel govori o cerkvi kot nevesti  Kristusovi, I
telesu  Kristusovem. Vse to so pa imena vidnih rečij, torej mora biti
vidna tudi reč, katero nam naznanjajo! Jezus Kristus je svoji cerkvi
dal vidnega poglavarja, sv. Petra, katerega nasledniki, rimski papeži,

Znamenja, po katerih spoznamo pravo cerkev.

51

so istotako vidni; dal ji je apostole, vidne ljudi, in škofje (mašniki),
njih nasledniki so istotako vidni. Verniki, ki sprejemajo njegov
nauk ter ga očitno kažejo, so vidni ljudje. Vidni so tudi zakramenti,
katere delijo vidni cerkveni služabniki. V vidni osebi je Jezus od¬
rešil svet, tako zopet nadaljuje in mora v vidnih ljudeh nadaljevati
svoje delo, ko je hotel, da se vsi ljudje udeleže njegove milosti in
resnice. Jezusova cerkev mora torej biti vidna.

A vidnih cerkva, oziroma družb, ki se imenujejo tako, je dan¬
danes mnogo na svetu. Vse trde, da so prave, da učč resnico. Jezus
je pa ustanovil samo j e dno cerkev. „Samo jedna prava cerkev je,
ker je Jezus Kristus ustanovil samo jedno cerkev.“ (Katekizem.)
Vedno govori Odrešenik le o jedni, o svoji cerkvi. Le jeden nauk je
oznanoval, le jedne zakramente postavil. Le apostolom in njihovim
naslednikom je podedil dar nezmotljivosti. Razločno je rekel, da je
še veliko ovac, ki niso iz tega hleva, in da bo tudi te privedel v
svoj hlev, da bo „jeden pastir in jedna čreda.“

Resnica je le jedna. Kdo poreče, da je oboje resnično: da je
Jezus v sv. Rešnjem Telesu resnično pričujoč kot Bog in človek, in
da ni. Kdo bo trdil, da je laž Bogu ravno tako všeč kot resnica.
Ne; resnica je le jedna, zato more le jedna cerkev biti prava, le
jedna dobra, le jedna izveličavna. A katera je ta? Ali jo je mogoče
najti?^ Ako je Jezus hotel, da vsi postanejo udje njegove jedino
izveličavne cerkve, potem ji je moral dati znamenja, po katerih jo
moremo spoznati. Ta znamenja, dragi bralec, lahko najdeš že
v tem, kar si dosedaj bral. Ako je Jezus Kristus cerkev ustanovil
za vse ljudi, ako ji je dal le jeden nauk, jedne zakramente, jednega
poglavarja, ako ji je postavil učitelje-apostole s poglavarjem, svetim
Petrom, ako je dal njim in njihovim naslednikom imenitno nalogo,
da človeški rod vodijo k izveličanju, potem mora prava cerkev Je¬
zusova imeti te lastnosti, t. j. biti mora: jedina, sveta, katoliška
ali vesoljna, in apostolska,  kakor te uči tudi katekizem. Po¬
glejmo torej vsako znamenje posebej in poiščimo, katera cerkev je
prava, katera je naša prava mati.

2. Naša prava mati je jedina.

Jeden Gospod, jedna vera, jeden krst.“

(Efez. 4, 5.)

Baron Litvic (Liittvvitz) je šel v Parizu, tako nam poroča sam
v svoji knjigi „Hemd des Glucklichen“ str. 75.—78., k najvišjemu
protestantskemu pridigarju, da se ž njim pomeni o neki verski reči.
Baron je bil protestant. „Kaj pa ste?“ me vpraša stari častitljivi
gospod, tako pripoveduje sam baron, ter mi našteje več veroizpovedanj,
ki se vsa imenujejo protestanska. „Ostrmel sem. Tedaj so razen
naše, vseh zmot očiščene cerkve (lutrovske), še druge cerkve, ki so
tudi proste vseh zmot in pri tem’ vendar učč nauke, našim povsem
nasprotne! To so nam zamolčali. Rekli so nam, da se ni izpolnila
obljuba Kristusova, da njegova cerkev, to je katoliška, ne bo nikdar

4 «

52

Sv. cerkev je jedrna, ker ima jeden in isti nauk.

zabredla v zmoto. Ona je vkljub zatrdilu, da jo bo duh resnice
vodil na veke, zabredla v zmote. K sreči je prišel Luter, ki je po¬
pravil to, kar je bilo v cerkvi popačenega. Tako so mi vedno pravili!
— A sedaj čujem, da je na tisoče takih mož, ki vsi trdijo, da imajo
prav, da uče resnico, in vendar učč jeden nasprotno drugemu. Zakaj
so nam zamolčali resnico ?“ To in poznejši razgovor s pastorjem
je presenetil barona tako, da je vskliknil: „Vi me silite, da postanem
katoličan/' In stari, že ob kraju groba stoječi protestantski pridigar
mu odvrne: „Jaz vas niti za trenutek nočem zadržavati, da postanete
katoličan; mi imamo toliko ločin, da sami ne vemo na čem da smo.
Le mirno prestopite v katoliško cerkev!“ To je baron tudi storil,
ker se je prepričal, da protestantsko veroizpovedanje ne more biti pravo,
ker je razcepljeno na tisoče ločin, in da je jedino prava Jezusova
cerkev le katoliška  cerkev, ker je j e din a.

„Vsako kraljestvo, katero je samo zoper sebe nejedino (razdeljeno),
bo razdejano, in hiša, ki je sama zoper sebe, bo razpadla,“ je dejal
naš Gospod Jezus Kristus. (Luk. 11, 17.) Jezus je ustanovil cerkev,
kraljestvo božje na zemlji, ki naj bi trajalo do konca sveta, torej je
moral svoji cerkvi vtisniti in dati znak jedinosti. Zato je vedno
povdarjal jedinost v svoji cerkvi, za to je vedno prosil nebeškega
Očeta. Se pred svojim trpljenjem moli: „Pa ne prosim samo za nje,
ampak tudi za tiste, kateri bodo po njihovi besedi verovali v mene,
da bodo vsi jedno, kakor ti Oče v meni in jaz v tebi. 44  (Jan. 11,
20. 21.) „Skrbno ohranite jedinost duha v zvezi miru, 44  opominja
apostol Pavel Efežane (4, 3. — 6.). „Jedno telo in jeden duh, kakor
ste poklicani v jedno upanje svojega poklica. Jeden Gospod, jedna
vera, jeden krst, jeden Bog in Oče vseh.“ Pred ničim ne svari isti
apostol vernikov tako, kot pred razkolom. V listu do Galačanov
(1, 7. — 9.) pravi in opetovano poudarja, da bodi iz cerkve izobčen oni,
ki bi drugače učil, kakor je učil on, in ki bi motil evangelij Jezusov.

Jedinost cerkve učč tudi cerkveni očetje. „Dasi po vsem svetu
raztresena,“ pravi sv. Irenej, „cerkev vendar zvesto ohranjuje oznanjeni
izveličavni nauk, kakor da bi prebivala v jedni hiši, in veruje jedno
in isto, kakor da bi imela jedno dušo, uči jedno in isto, kakor da
bi imela jedna usta. Akoravno so jeziki različni, je moč izročila
vendar jedna in ista. V Germaniji ustanovljene cerkve verujejo in
učč isto, kar one v Hiberniji (Španiji), ali Galiji (Francoskem), ali na
vzhodu, ali v Egiptu, ali v Libiji, ali v središču sveta, in kakor jedno
in isto solnce razsvetljuje ves svet, tako razsvetljuje tudi luč, nauk
resnice, vse ljudi, ki hočejo spoznati resnico/ 4  (Adv. haeres. I, 3.)
Resnica je le jedna, milost le jedna, katero je Jezus izročil sv. cerkvi.
Kam bi prišli, ko bi vsak. lahko veroval, kar bi hotel, in prejemal
zakramente, kakoršne in kakor bi hotel. Na ta način bi se morala
izgubiti resnica. Zato je Gospod tudi svoji cerkvi dal poglavarja,
da bi, kakor pravi sv. Hijeronim, vbranil razkol.

Prava cerkev Jezusova mora torej biti jedina. Da je le katoliška
cerkev jedina,  spoznamo po tem, ker „1. ima skupnega poglavarja;
2. njeni udje verujejo iste nauke in prejemajo iste zakramente/ 4
(Katekizem.)

Nezmotljivost v cerkvi — podlaga jedinosti.

53

Preiskuj vsa stoletja, poprašaj vse katoličane vseh časov,
preberi njihove knjige, prehodi ves svet od jednega tečaja do dru¬
gega, vse čase in povsod boš slišal jeden in isti nauk, videl deliti
jedne in iste zakramente. V katoliški cerkvi se je vse čase in povsod
priznaval le rimski škof (papež) za poglavarja sv. cerkve. Dokler
se sv. cerkev ni konečno izrekla o kakem nauku, prepušča učenjakom
vso prostost, da ga razlagajo, če tudi različno. Kakor hitro se pa
je cerkev odločila za jedno ali drugo, sprejmč pokorno njen nauk
vsi pravi katoličani. Pri tem si pa sv. cerkev nikdar ni nasprotovala.
Res je, da je svoj nauk razvijala tekom časa ter natančneje določevala
obseg naukov, a nikdar ni tajila ali izpremenila take verske resnice,
ki je bila prej proglašena.

Zlasti so napadali katoliško cerkev, ko je proglasila nauk, da je
papež v verskih rečeh nezmotljiv, in sicer takrat, kadar slovesno kot po¬
glavar in najvišji učenik cerkve proglasi kak nauk za versko resnico.
Rekli so nasprotniki papeževe nezmotljivosti, da cerkev uči nove reči,
katerih niso učili ne apostoli ne Kristus. Prilika nam bo stvar razjasnila.

Nauk Jezusov je podoben velikemu posestvu, katero je Jezus
svoji cerkvi zapustil. Določil je, da mora to posestvo ostati ne¬
spremenjeno, da se mu ničesar ne sme dodati, ne odvzeti. Sredi
posestva je skala in na njej trden grad, — temeljne resnice sv. vere.
Okoli gradu so njive, gozdovi in travniki, druge resnice Jezusovega
nauka. Noben dedič ne sme gradu prodati, ne podreti, a olepša ga
lahko ter dozida. Ce tudi se posestvo ne poveča in ne zmanjša,
vendar se lahko na njem napravijo novi nasadi, novi gozdovi. Verska
resnica ostane vedno ista, a pojavlja in vporablja se v življenju
sedaj na ta, sedaj na oni način. Na posestvu se tudi lahko prigodi,
da nov dedič dd na novo premeriti posestvo ter narediti natančen
obris o celem posestvu. Ali se morda s tem posestvo izpremeni?
Gotovo ne, ampak s tem se le dožene, kaj da spada k posestvu, kaj
ne. Ali morda na ta način gospodar in njegova družina v prvič izvč,
kaj je njegovega? Tudi ne. Posestnik je že prej poznal svoje
posestvo, le obseg posestva nekaterim njegovih poslov še ni bil znan
tako dobro kakor sedaj, ko se je napravil obris. Slično je v kato¬
liški cerkvi. Ako katoliška cerkev proglasi kak nauk kot razodeto
resnico, kot nauk Jezusov, s tem ne izpremeni prvotnega svojega po¬
sestva, to je izročenega ji nauka, ampak le natančneje določi njegov
obseg, ker ga nekateri njenih udov še niso dosti poznali.

Včasih se tudi prigodi ?  da si sosedi prilastujejo kak del posestva.
Ako v tem slučaju dd posestnik po meričniku določiti ter sodnijsko
dognati mejo, gotovo ni predrugačil svojega posestva. Jednako tudi
cerkev ni premenila svojega nauka, ako ga nasproti krivovercem na¬
tančneje določuje. In če sodnija določi, da je ta ali oni del res lastnina
tega gospodarja, s tem oni del ni še le zdaj postal njegova lastnina,
ampak je to bil že prej. Istotako ne postane nauk razodeta verska
resnica še le tedaj, ko ga cerkev kot tako proglasi, ampak to je bil
že prej. Razloček je le v tem, da ga prej cerkev ni naravnost do¬
ločila kot razodet nauk, sedaj ga pa je. Tako je v katoliški cerkvi,
in jedino le v njej.

54

Nejedinost v dragih veroizpovedanjih.

Vsaka druga cerkev je pa svoje posestvo izpreminjala, zmanj¬
šala ali zvečala. Poglejmo k protestantom. Razcepljeni so na tisoče
ločin. Celo Luter je rekel: „Skoraj je že toliko ločin in ver, kolikor
glav.“ On sam in drugi (Kalvin, Cvingli) so zavrgli mnogo razodetih
resnic, zavrgli so večino sv. zakramentov, zavrgli poglavarja svete
cerkve, nauk o potrebi dobrih del in druge. Kar so pa oni začeli,
nadaljevali so njih dediči. V vsaki ločini se izpreminjajo veroizpo-
vedanja kakor listje na drevju. Tako daleč je že prišlo, da v jedni
in isti deželi, v jednem in istem mestu, v jedni in isti hiši niti dva
ne verujeta več istega. „Luter bi se v grobu obrnil,“ rekel je badenski
svetnik okrožnega sodišča, Reinhold Baumstark, „ko bi tam slišal,
kaj se v njegovem imenu oznanuje.“ Sloveči protestant Buchman
(Popularsymbolik I., 7.) piše o protestantizmu: ,,Dandanes najdeš v
knjigah in šolah najrazličnejše in najbolj si nasprotujoče nauke;
dogodi se, da se v isti cerkvi isti nauk oznanuje in zametuje, ali
vsaj najrazličneje razlaga." A nikdo naj ne misli, da ta prepir
velja samo nebistvenim rečem, ali bolj jasno povedano, da velja le
lupini in ne jedru! „Niso malenkosti, za katere se prepiramo," pravi
protestant Wigand, „ampak najimenitnejša poglavja krščanske vere!"

Slično je tudi pri anglikanih, v pravoslavni cerkvi itd. O
anglikanski cerkvi piše dr. Viljem Henrik Anderdon: „Videl sem, da
ne verujeta in učita istega niti dva duhovnika." V pravoslavni cerkvi
je že v začetku tega stoletja naštel nadškof Dimitrij Rostowski do
200 ločin. In če bi tudi ruski car s silo zatrl vse, ki so se dandanes
znatno pomnožile, vendar njegova cerkev še ni prava, ker nima pra¬
vega poglavarja, ker ni v zvezi z rimskim papežem. Vse druge
cerkve so nejedine, in kar jih še nekako veže med seboj, je le skupno
sovraštvo do katoliške cerkve, ki je kot jedina cerkev tudi prava
cerkev Jezusova. „Kako žalostno se je pri nas izpremenilo vse,"
piše dne 11. aprila 1821 svoji družini bivši protestant, sloveči pravnik
Karol Ludovik pl. Haller, „in to v 30, 40 letih! Mi nimamo več
skupne vere; vsak si dela za-se vero ali pa sploh nima nobene; vsak
si razlaga sv. pismo po svoji domišljiji ali je pa naravnost zametuje.
Celo naši pridigarji so nejedini med seboj in ne vedč, kaj bi verovali
in kaj učili. Kar trdi jeden zjutraj, to drugi zavrača že popoludne.
Odkritosrčno povem: jaz ne morem dalje živeti v tej mešanici, ker
vidim na njej vsa znamenja zmote in nasprotno najdem le v jedini
cerkvi. Moje srce se hoče in mora držati le trdnega in to najdem
le v katoliški cerkvi. Le ona ima znamenje neizpreminljivosti v
nauku, le ona je jedina," — torej naša prava mati!

3. Prava mati je sveta.

„Dobro drevo rodi dober sad.“
(Mat. 7, 17.)

Franc Lotrinški je premagal Kalvince v vojski pri Dre (Dreux)
in oblegal mesto Ruan (Rouen). Med obleganjem vjamejo vojaki v
taboru tujca ter ga peljejo kot ogleduha pred vojvodo. A ta človek

Cerkev je sveta, ker svet je nje začetnik in nauk.

55

je bil še več kot to. Po dolgem izpraševanju je povedal, da je mislil
vojvodo umoriti. „Kaj sem ti pa storil hudega,“ vpraša ga vojvoda,
«da me hočeš umoriti?“ „Nič,“ odvrne kalvinec; '„hotel sem vas le
umoriti, ker ste največji sovražnik naše vere." „Ako ti tvoja
vera dovoljuje me umoriti, zapoveduje mi moja, tebi odpustiti. Sodi
sam, katera je boljša,“ reče na to vojvoda in kalvinca izpusti.

„Iz njihovih sadov jih boste spoznali,“ je rekel Jezus Kristus.
„Vsako dobro drevo rodi dober sad, in vsako slabo drevo slab sad."
(Mat. 7, 17.) In tudi pravo Jezusovo cerkev moremo spoznati iz
njenih sadov. Jezus je ustanovil svojo cerkev, da bi vodil ljudi k
večnemu življenju, v nebesa. V nebesa pa v  po besedah Jezusovih
ne pride nič nečistega, ampak le svetniki. Cesar pa človek nima,
tega tudi drugim dati ne more. Ako naj cerkev vodi ljudi k sve¬
tosti, mora biti sama sveta. Svet mora biti njen začetnik,
njen nauk, njeni zakramenti, pomočki k svetosti.  Ona
mora imeti tudi ude, ki so v resnici postali sveti.

O pravi cerkvi Jezusovi pravi sv. apostol Pavel: „Kristus jo je
posvetil, ker jo je očistil v kopeli vode z besedo življenja, da bi
napravil sam sebi častito cerkev, katera nima ne madeža, ne grbe
ali kaj drugega takega, temveč je sveta in brezmadežna." (Efež. 5,
26. 27.) S tem seveda ni rečeno, da so vsi udje Jezusove cerkve
svetniki, ker to je na svetu nemogoče, ampak le to, da v Jezusovi
cerkvi more vsak doseči svetost in jo je tudi mnogo ljudij že do¬
seglo. V tem pomenu ,sveta‘ pa je jedino le katoliška cerkev.

„Da je rimskokatoliška cerkev sveta, spoznamo po tem: 1. sveti
so njeni nauki; 2. napeljuje svoje ude k svetosti z najkrepkejšimi pri¬
pomočki, zlasti s svetimi zakramenti; 3. živč v njej vedno svetniki,
katerih svetost spričujejo tudi čudeži.“ (Katekizem.)

Svetost Jezusova je pač vzvišena nad vsakim dvomom, on pa
je začetnik katoliške cerkve. Vsi njeni udje so po sv. krstu posve¬
čeni in mnogo jih tudi ohrani to svetost do konca, ker jih v tem
vodi nauk katoliške cerkve in jih podpirajo njeni zakramenti. Kakor
zvezde na nebu našega duha povzdigujejo h Bogu, o katerem pričajo,
tako nas vodijo nauki katoliške cerkve k svetosti. Ona nas uči, da
nas je ustvaril Bog, neskončno popolno bitje, čegar popolnost smo
posnemati dolžni. Ona nam kaže Jezusa, večnega Boga, ki seje  za
nas včlovečil, da bi nas rešil greha ter nam pridobil izgubljeno
svetost in popolnost. Ko nam kaže našo slabost, uči nas z jedne
strani ponižnosti in zaupanja na božjo pomoč, z druge strani pa nas
svari pred nevarnostmi, ki nam pretijo. Kar je Jezus rekel o sebi,
to velja tudi o katoliški cerkvi: „Jaz sem luč sveta, kdor hodi za
menoj, ta ne hodi v temi, ampak imel bo luč življenja." (Jan. 8, 12.)

In zapovedi katoliške cerkve, ali ne merijo vse na to, da bi nas
posvetile? Vsem brez izjeme napovedujejo, kaj jim je storiti, kaj
opustiti, ako hočejo postati sveti. Ona tirja od nas ponižnost in
krotkost, pokoro in zatajevanje, dela krščanske ljubezni, da moremo
v sebi zatreti korenino vsega hudega, poželenje mesa, poželenje očij
in napuh življenja. Vsaka njenih zapovedij je navodilo v borbi zoper
izkušnjave in nagnenje v greh. Kdor pa hoče po krajši poti priti

56

Cerkev daje pripomočke k svetosti.

do popolnosti, tega pa uči evangelskih svetov: prostovoljne ubožnosti,
čistosti in pokorščine.

Boj je naše življenje in v vsakem boju se kdo rani. Ce tudi
človek hrepeni po popolnosti in se zanjo trudi, vedno ima še napake
in grehe na sebi. Sv. cerkev nam pa daje zdravilo za te rane, ona
vzdigne zopet njega, ki je padel. Za vsako rano ima kako drugo
zdravilo. Koliko nagiba k svetosti, k poboljšanju, zajema katoličan
iz službe božje, iz raznih pobožnostij, praznikov itd. V sedmerih
zakramentih nam deli ob vsakem važnejšem trenutku življenja ne-
številne milosti, ki nas posvečujejo. Koliko pomore k svetosti zlasti
spoved. „Prepričan sem,“ je rekel sloveči lord Ignacij Spenser, „ko
bi se bil mogel spovedati v mladosti, da bi bil ohranil nedolžnost in
nikdar ne izgubil svoje pobožnostih „Vir vsega dobrega, kar more
katoliška cerkev storiti, je v spovednici,“ je priznal angleški protestant
Hallam. Sam Luter je moral priznati, da je spoved jako dragocena
in koristna reč. „Vsem kristijanom bi moralo biti žal, ako bi spo¬
vedi ne bilo in zahvaliti morajo Boga iz vsega srca, da jim je dana
in dovoljena. 1 ' „0, ko bi imel tisoč ust in v vsakih ustih tisoč jezikov, 11
je rekel protestantski bogoslovec Krogh Thoning, „vse bi porabil v
to, da bi zaklical: „Naša cerkev mora zopet imeti spoved! 11  Koliko
moči pridobi zopet katoličan v najsvetejšem zakramentu, kjer prejme
delivca vse milosti in svetosti.

Kdor hoče postati svet, doseže to v katoliški cerkvi. Koliko
vzgledov imamo za to! Na milijone jih je doseglo svetost v katoliški
cerkvi. Kdo bi jih mogel našteti; zadoščaj, ako rečemo, da ga ni
stanu od kralja do berača, da je ni starosti od otroka do sivega
starčka, v kateri bi ne našli svetnikov. Vsak čas, vsako stoletje
ima svoje, in tudi današnjemu času jih ne nedostaja. Ako sploh
kaka cerkev, se mora katoliška po vsi pravici imenovati sveta!

Kaj pa druge?  Ali je svet morda protestantizem? Že njegov
začetnik je vse prej nego svetnik. Nobenemu protestantu še ni prišlo
na misel, da bi Lutra prišteval med svetnike. In nauk, katerega
so ti možje skovali po svojih strasteh, naj bi bil svet? „Ako bi
protestanti poznali nauk svojih ustanoviteljev, 11  je rekla grofica Hahn-
Hahn, bivša protestantinja, „bi kmalu ne bilo drugih protestantov,
kakor onih, ki bi protestirali (ugovarjali) onim naukom. 11  In tudi
sadovi, katere rodi protestantizem, so vse prej ko sveti. Sam Luter
je že tožil: „Vedno hujši postaja svet v naši cerkvi; prej je bil
obseden od jednega hudobnega duha, sedaj od sedmerih. 11  Pri prote¬
stantih si sme sv. pismo razlagati vsak po svoje. Odtod je prišlo,
da piše sam Luter: „Večji del naših si dela meseno prostost iz evan¬
gelija, meseno poželjivost in nezmernost; ne mara se več postiti in
moliti, nima nobene koristi iz evangelija, se sploh nič ne briga za
dušo in tudi v njem ne išče tolažbe. 11  „Sedaj še le spoznam nezmerno
škodo, 11  priznal je Kalvin, „katero smo napravili cerkvi s svojo pre¬
nagljeno sodbo in nepremišljeno hitrostjo: na prostost navajeno ljudstvo
je raztrgalo vse vezi in ne išče več naše pomoči, ko išče Jezusa. 11
Da v protestantovski cerkvi, ako sploh moremo tako reči, ni svet¬
nikov, se nam ni čuditi. Kaj bi pač vernike vnemalo k svetosti, ker

V drugih veroizpovedanjih ni svetosti.

57

zametujejo dobra dela, ker ni zakramentov, ker ni evangelskih svetov.
Cernu bi se človek tudi trudil, ako je po Kalvinovem nauku vsak že
naprej odločen za pekel ali nebesa?

Ali je pri Grkih ali pravoslavnih v tem oziru kaj bolje? Naj¬
lepše nam opisuje ondotne razmere grofica Svethin: „Posebno zna¬
menito dejstvo je popolna, neozdravljiva neplodovitost, ki vlada v
pravoslavni cerkvi. Dokler je bila s katoliško cerkvijo jedno telo,
ni nikdar jenjala roditi slovečih škofov, občudovanja vrednih talentov,
in bogatih zakladov čednosti in modrosti. Skoraj bi rekla, da se
je vzhod pogreznil v temo, odkar se je ločil od katoliške cerkve.“
Slično je v anglikanski in drugih cerkvah. Niti jedna vseh teh se
ne more imenovati sveta. Sveta je le katoliška cerkev. To nam
tudi potrjujejo, in ne najmanj, vzroki, zavoljo katerih ljudje večinoma
zapuščajo katoliško cerkev, v  ali se v njo povračujejo. Anton Ulrik,
vojvoda brunsviški pravi: „Se nikoli nisem videl, da bi bil katoličan
postal protestant, da bi pobožneje živel, ampak le, da bi vžival večjo
prostost in stregel svoji poželjivosti. Zavoljo tega ga ni redovnika
ali duhovnika, ki bi bil prestopil, da bi si ne bil pred vsemi drugimi
verskimi rečmi vzel žene; nasprotno pa vidimo pri mnogih prote¬
stantih, ki so prestopili v katoliško cerkev, da so postali pobožni,
goreči in vzgledni služabniki božji, nekateri so celo zapustili svet
in se popolnoma posvetili službi božji. “ Grof de Mestr (Maistre) piše:
„Imamo imenike mož, odličnih po stanu in službi, duhovitosti in na¬
darjenosti, ki so vkljub predsodkom svoje vere in vzgoje dali čast
resnici ter se povrnili v naročje katoliške cerkve. Poskusite napra¬
viti imenik onih, ki so katoliško cerkev zapustili, našli boste sploh
razuzdance, neumne glave ali propadle ljudi. “ (Rosenthal I. 1, 29.)

Zlasti nam priča za svetost sv. katoliške cerkve tudi smrtna
postelja.  „Niti jeden izgled nam ni znan,“ piše sloveči ameriški
pravoslovec Peter H. Burnett, „da bi bil katoličan na smrtni postelji
izpremenil svojo vero, a na tisoče protestantov je to že storilo.“ Zato
je tudi Melanhton rekel stari ženici, ki ga je vprašala za svčt, ali
naj bi prestopila k novi veri: „Ljuba ženica, le ostanite pri stari
veri. V novi veri je sicer lahko živeti, a v stari je lahko umreti.“
Umreš pa lahko le v oni cerkvi, ki nam daje zagotovilo za srečno
večnost, ki je sveta.  In če katoliški cerkvi očitajo, da se v njenih
deželah zgodi več pregreh kot v drugih, se pač to ne more zapisati na
račun cerkve, ker ona ne uči hudobij, ampak jih izkuša zatreti z
vsemi svojimi močmi. Sploh pa taka" trditev tudi nikakor resnična
ni. Ne, nikdo ne more odreči svetosti katoliški cerkvi, zato je pa
tudi ona jedina Jezusova cerkev, naša prava mati.

Henrik IV., kralj francoski, se je razgovarjal o verskih rečeh s
protestantskimi in katoliškimi bogoslovci. Ko opomni nek protestantski
učenjak, da se človek more tudi v katoliški cerkvi izveličati, vpraša
ga kralj: ,,Kaj ? Vi priznate sami, da se more človek v katoliški cerkvi
izveličati.“ Ko mu ta pritrdi in pristavi, da mora v njej seveda po¬
šteno živeti, se obrne kralj h katoliškim učenjakom, rekoč: „In vi,
moji gospodje, ali mislite, da se morem izveličati, ako ostanem pro¬
testant? Mi pa izjavljamo,“ odvrnejo ti, „da ste dolžni prestopiti v

58

Ugovor zoper svetost cerkve.

katoliško cerkev, ako ste jo spoznali za pravo, in da vam potem v
protestantski ni upati izveličanja . 44  Na to odvrne kralj: „Pamet tedaj
tirja, da se podam v katoliško in ne v protestantsko cerkev, zakaj
v oni se morem po mnenju obeh strank izveličati, v tej pa le po
mnenju jedne stranke; razum mi tedaj veleva, da si izvolim to, kar
je bolj varno,“ — in postal je katoličan.

„Kaj, cerkev je sveta !' 4  sliši se mnogokrat, „in vendar je imela
in ima nevredne služabnike, papeže, škofe, mašnike ! 44  Res je, a to
ne jemlje cerkvi svetosti, zakaj ona ni v tem pomenu sveta, da bi
bil in moral biti vsak njen ud svet, ampak le, da more vsak ud svet
postati, ako le hoče ter se za to potrudi, ker ga k svetosti vodijo
sv. nauki in sv. zakramenti. Tu se nam ni ozirati na osebe,  ampak
le na nauk,  katerega oznanujejo, in zakramente,  katere dele.
Denar je denar, naj prihaja iz čistih ali umazanih rok.
Tudi med apostoli je bil izdajalec. Sam Jezus je napovedal v pri¬
likah, da bo imela njegova cerkev pšenico in ljuliko — dobre in
hudobne ude. Ravno to, da dostojanstvo sv. Petra, kakor pravi
sv. Leon Veliki, tudi v nevrednem nasledniku ne preneha, ravno to
nam je dokaz, da je katoliška cerkev božje delo. Sploh pa je itak
znano in dostikrat se je trdno dokazalo, da je vse pretirano, kar se
govori o pokvarjenih papežih in drugih služabnikih sv. cerkve. Kaj
je tista mala peščica nevrednih služabnikov proti nepregledni množici
mučencev in svetnikov! Isto velja gledč na nedostatke, ki so se
včasih vrinili v cerkev. Teh ni zakrivila cerkev, ampak pregrešni
in nevredni udje, cerkev pa jih je vselej odločno odpravila. Mnogokrat
se pa tudi imenuje nedostatek ali zloraba kaj takega, kar to v istini ni.

4. Prava mati je vesoljna.

..In gospodoval bo od morja do morja,
in od reke do krajev zemlje. 11  (Ps. 71, S.)

Ko je sloveči jezuit P. Fr. Weninger misijonaril v mestu Sen Lui
(St. Louis) v Ameriki, pride k njemu zelo izobražena gospa ter mu
pripoveduje sledeče: „Bila sem vneta luteranka. Prišla sem k vaši
pridigi, a le iz radovednosti. Sovražila sem katoličane in nisem
pustila, da bi se kdo mešal v moje verske reči. Bila sem trdno
drevo, ki ne pade na prvi mahljej. Vi ste pa rekli s prižnice: »Ako
je v tej cerkvi kak protestant, ki mi more dokazati, da so bili pro¬
testantje prej kot katoličani, in da niso bili vsi prvi protestanti prej
katoličani s svojim začetnikom vred, ki je bil katoliški duhovnik,
potem sem tudi jaz protestant.« Tedaj so se mi odprle oči, spoznala
sem, da sem bila dosedaj v zmoti. Zato hočem postati katoličanka . 44
Ali gospa ni sodila prav?

Jezus Kristus je vstanovil svojo cerkev za vse čase, za vse
kraje, vse ljudi; vsem je prinesel resnico in milost, za vse je umrl
na križu. Zato mora trajati Jezusova cerkev od Jezusa do danes,
mora biti najstarejša, ona je morala svoje apostole razpošiljati po
vsem svetu in mora tudi biti sposobna, da vse narode sprejme v

Sv. cerkev je vesoljna po: času, kraju, nauku.

59

svoje naročje, ali z drugo besedo: J ezusova cerkev mora biti
vesoljna ali katoliška.

,,Da je rimsko-katoliška cerkev vesoljna,  spoznamo po tem:
k traja od Jezusa Kristusa sem vse čase; 2. sposobna je, pridružiti si
vse narode, in si za to tudi vedno prizadeva; 3. razširjena je po vseh
delih sveta in se razširja še vedno dalje.“ (Katekizem.)

Že prvi kristijani so imenovali svojo cerkev katoliško ali ve¬
soljno. S ponosom se imenujejo katoličane. „Ime mi je kristijan,“
Piše sv. Pacijan (Epistola 1. ad Sempronium), „priimek moj katoličani
»Mi se moramo okleniti le krščanske vere,“ piše sv. Avguštin, „in le
one cerkve, ki je katoliška in se tudi katoliško imenuje ne samo
Pri svojih udih, ampak tudi pri nasprotnikih. Celo krivoverci in
razkolniki ne govore, če hočejo ali nočejo, ako govore s svojimi
Mi z drugimi, o katoliški cerkvi drugače kot o katoliški. Nihče bi
jih ne razumel, ko bi jo imenovali drugače, kakor jo imenuje ves
svet.“ (De vera religione VII.)

Kar je psalmist napovedal o Jezusovi cerkvi: ^Gospodoval bo
°d morja do morja, od reke do krajev zemlje, molili ga bodo vsi
kralji zemlje, služili mu bodo vsi rodovi“ (Ps. 71, 8. 11.), to se je
izpolnilo le v rimsko-katoliški cerkvi, ki je zares vesoljna. Onti je
kamen, ki se je po besedah preroka Danijela (2, 35.) odtrgal od gore,
Postal velik hrib in napolnil vso zemljo. Jedino le katoliška cerkev
traja neprenehoma od Jezusa do danes; ona je najstarejša. Nihče
ne more dokazati, da tega ali onega leta po Jezusu Kristusu ni bilo
n a svetu nobenega katoliškega škofa, papeža ali duhovnika, kaj še le
vernika. Papeži so si neprenehoma sledili jeden za drugim, cela
vrsta nam je znana od Petra do sedanjega slavno vladajočega Leona XIII.
Vse čase so katoliški škofje, duhovniki učili isto, kar danes verujemo,
delili iste zakramente, katere še danes prejemamo.

Ali prava naša mati, sv. cerkev, ni samo v vsakem stoletju bivala
na svetu, marveč se tudi vedno bolj razširjala in rastla. Že v apo¬
stolski dobi je mogel reči apostol Pavel, da se njih nauk oznanuje
Po vsem tedaj znanem svetu. Kjerkoli se je odkril nov svet, bila je
tudi cerkev takoj tam. Ostala pa bode tudi do konca sveta; saj tega
nas zatrjuje Jezus sam: „Glej jaz sem z vami vse dni do konca
sveta.“ (Mat. 28, 20.) Kakor ga pa ni časa, v katerem bi ne bilo
katoliške cerkve na svetu, tako ga tudi ni kraja, kamor bi ne bila
Poslala že svojih misijonarjev. In da tega ni storila brez vspeha,
Priča nam število katoličanov, ki ne presega samo števila vernikov
jodne, ampak vseh drugih krščanskih cerkva.

Vesoljna je pa katoliška cerkev tudi gledč na svoje nauke
milosti, zapovedi. Njen nauk vztreza vsem potrebam človeškega duha
ln  srca. V svojih zakramentih nam deli milosti v najimenitnejših
trenutkih našega življenja. Naši duši nudi hrano v toliki meri, da
more vsak vstreči svoji potrebi. Njene zapovedi, kakor so tudi pri-
Proste, vendar nas vodijo do najvišje popolnosti. A dasi je katoliška
cerkev vesoljna, razširjena po vsem svetu, vendar ni izpremenila
nikdar svojega obličja, nikdar odstopila od onega, kar je Jezus učil,
kar so apostoli oznanovali. Ni pa tako pri drugih krščanskih cerkvah.

60

Cerkev sama odpravlja nedostatke, ne pa „reformatorji“.

Pri vseh teh veljajo besede Tertulijanove: „Vi ste poznejši od nas,
in zato je kriva vaša vera. Vi niste od Kristusa/' Pri vsaki drugi
cerkvi lahko imenujemo začetnika in čas, kdaj se je začela. Grška
cerkev je stara 900 let, protestantska 350, druge še manj. Protestantom
je bil začetnik Luter, Kalvin in drugi. Angličansko cerkev je usta¬
novil kralj Henrik VIII.

Neki protestantski pridigar je nekoč v šoli vprašal: „Katera
je prava cerkev?" Neka deklica vstane ter reče: „ Katoliška cerkev."
„Kako pa prideš ti do tega odgovora?" jo vpraša čudeč se
pridigar. In deklica mu odvrne: „Katoliško cerkev je ustanovil
Kristus, evangelsko pa Martin Luter." Pač veljajo tu besede pesni¬
kove: „Česar ne najde vsa modrost učenjakov, to najde otrok v svoji
priprostosti." — „Ne vidim rad onih, ki menjavajo svojo vero," je rekel
pruski kralj slovečemu grofu Frideriku Leopoldu Stolbergu, ki je bil
prestopil iz protestantske v katoliško cerkev. Dobro mu je od¬
vrnil grof: „Tudi jaz jih ne vidim rad, in tudi jaz bi ne bil menjal
svoje vere, ako bi je ne bili menjali pred 300 leti moji predniki."

Pa poreče kdo, da se je v katoliško cerkev vrinilo vse polno
nedostatkov, in da je bilo treba, da so nastopili takozvani Re¬
formatorji" (prenovitelji), ki so prenovili katoliško cerkev. Ako so
jo pa prenovili, potem mora biti boljša tista, katero so oni ustanovili.
Toda kolika nespamet bi bila, trditi kaj takega. Res, da so se mno¬
gokrat vrinili v cerkev razni nedostatki, a te je odpravila cerkev
vedno sama.

Vprašam, kako so pa reformatorji popravili cerkev? Ali mar
s tem, da so zavrgli večino sv. zakramentov, sv. daritev, dobra dela?

Ali mar s tem, da so tajili nauke, katere je prej veroval ves svet?

In kdo jih je poslal? Ali Bog? Potem so morali s čudeži potrjevati
svoj nauk, a pri reformatorjih zaman iščeš čudežev. Jezus je svoje
božje nauke potrjeval s svetim svojim življenjem. Svetosti niti sence
ne najdeš na onih reformatorjih. — Dobro jo je pogodil nek slikar,
odločen katoličan. Vozil se je v družbi raznih nekatoličanov, ki so
se norčevali iz katoliške vere in zasmehovali zlasti sv. Rešnje Telo.
Jeden, kalvinec, je trdil, da kruh in vino le pomenita njegovo telo
in kri; drugi, luteran, je rekel, da kruh in vino še le tedaj posta¬
neta telo in kri Jezusova, kadar ju vernik zavžije. V naglici nariše >
slikar podobico. Na njej je bilo videti Jezusa v sredi med Lutrom
in Kalvinom. Pri Jezusu je zapisal besede: „To je moje telo, to je
moja kri;" pri Lutru: „To bo moje telo;" pri Kalvinu: „To pomenja
moje telo." Spodaj pod podobo pa je zapisal besede: „Kateri teh
treh ima prav?" Ali je treba odgovora na to vprašanje? Menimo |
da ne. In tudi slikar ga ni dal, zasmehovalci pa so obmolknili.

Ali bodo reformatorji popravljali Jezusovo večno resnico? Ali
se je morda Jezus lagal, ko je svojim apostolom obljubil, da ostane
pri njih do konca sveta? Zato je dobro povedala neka deklica svo¬
jemu očetu, ki jo je silil v protestantsko cerkev: „Ali je Bog pustil
svojo cerkev 1500 let tavati v megli, dokler ni prišel Luter? Vse
druge cerkve so mlajše od katoliške, zatorej tudi niso prava Jezu¬
sova cerkev."

Razloček med razširjanjem katoliške cerkve in verskih ločin.

61

A te cerkve tudi niso vesoljne glede na kraje, ker niso razširjene
po vsem svetu. Res je, da se tudi razne verske ločine trudijo, da
bi se razširile po svetu, ali zaman, zakaj nedostaja jim blagoslova
božjega. Koliko stori Angleška za razširjanje svojega veroizpove-
danja. Na milijone darujejo v ta namen, zlasti pa vsepovsod! raz¬
širjajo svoje izdaje sv. pisma. Ali le-to samo ljudem ne bo odprlo
očij, ne jih privedlo v njihovo cerkev. Jeden prvih protestantskih
duhovnikov, generalni superintendent Hoffmann je v zadnjem času
rekel: „Meni se vidi, da je le katoliška cerkev poklicana v to, da bo
naredila pot evangeliju, kakor v drugih deželah, tako tudi v Evropi,
ter s svojo gorečnostjo in tesno zvezo premagala vpor divjih narodov. “
Pač dobro jo je pogodil Tertulijan, govoreč o krivovercih: „Oni ne
ljubijo, da bi izpreobrnili pogane, temveč le, da bi naše pokvarili,
izpodkopali naše stavbe, ter svojo postavili na njo.“ Ali ni tako še
dandanes?

Morda pa kdo poreče: „Kako se more trditi, da je katoliška
cerkev vesoljna; saj je tudi krivovera razširjena po vsem svetu, in
kako hitro se je širila tudi ona!“ Res se je krivovera v začetku
širila vedno, rekel bi bliskoma, a to le zaradi tega, ker jo je vse
podpiralo. Podpiral jo je njen nauk, ki vstreza človeškim strastem.
Kdo bi se čudil, ako se je protestantizem tako naglo širil, saj je
odpravil spoved, post, dobra dela sploh. Podpirali so novo vero
večinoma tudi posvetni mogočneži in vladarji. „Luter je dal knezom
bogate samostane in opatije, duhovnikom žene, in priprostemu možu
neomejeno prostost,“ pravi protestantski pridigar Buchmann, „in to je
veliko pripomoglo stvari.“ Na Angleškem sta Henrik VIII. in kraljica
Elizabeta na najkrutejši način preganjala katoličane. Krivovera je dala
knezom oblast v cerkvi in to najvišjo, zato so jo ti podpirali. Komu ni
znano, kako se širi ruska cerkev ? Koliko katoličanov mora na cesarjevo
besedo zapustiti svojo pravo mater! A vkljub tem ugodnostim vendar
število katoličanov presega število udov drugih krščanskih cerkva.

Katoliška cerkev se je vedno širila in se še širi, in to ob
najraznejših ovirah. Ovira ji je bil že njen nauk, ki je naravnost
nasproten človeškim strastem. Celo rimsko cesarstvo se je z vso
silo vprlo zoper njo, preganjalo jo na vse mogoče načine skozi
stoletja, a ona se je širila vkljub vsemu preganjanju, prestopila
meje rimskega cesarstva in se kmalu utrdila tudi pri drugih
narodih. Preseljevanje narodov je raztrgalo veliko rimsko ce¬
sarstvo, in dočim so se vsi narodi delili in spreminjali, se je ona
vedno bolj razprostirala. Pri tem je ni mogla ovirati ne posvetna
oblast, ne različnost jezikov, ne različnost šeg in navad, ne mnogi

predsodki, ne sovraštvo, katero je vladalo med narodi. V svoje na¬

ročje je sprejemala učene in neučene, visoke in nizke, staro in mlado.
O, ko bi katoliška cerkev drugega znaka ne imela, kakor tega, bi
zadostoval že ta, da jo spoznamo za jedino pravo cerkev Jezusovo.

Kaj še le, ako pristavimo, da je pri tem ostala vedno jedina!

Do te vesoljnosti in jedinosti se ni pospel noben drug nauk. To je

spoznal Friderik, knez Schonburg-Waldenburški, ki je vsled tega tudi
prestopil iz protestantske v katoliško cerkev. Preden je pa storil

62

Katoliška cerkev je apostolska.

ta korak, je moral na očetovo (povelje pred protestantskim pri¬
digarjem zagovarjati svoj prestop. „Kaj? Vi hočete postati katoličan/'
vpraša pridigar kneza, „saj je protestantizem dandanes svetovna vera?"
„Nikakor ne," odvrne knez, „saj šteje katoliška cerkev več udov, ko
vse nekatoliške, krščanske cerkve skupaj in le v njej je povsod isti
nauk, med tem ko je protestantizem razcepljen v neštevilne ločine;
ona je resnično katoliška ali vesoljna," — torej naša parava mati.

5. Prava mati je apostolska.

„Kdor vas posluša, mene posluša/
(Luk. 10, 16.)

Pri zadnji večerji je Gospod Jezus Kristus izpremenil kruh in
vino v svoje telo in svojo kri ter je postavil sv. mašo. Oblast, izpre-
minjati kruh in vino v njegovo presveto telo in kri ter darovati ne¬
krvavo daritev sv. maše, je dal tudi svojim apostolom, rekoč: „Storite
to v moj spomin!" — Po svojem vstajenju je Jezus apostolom dal drugo
oblast. Naročil jim je namreč: „Kakor je oče mene poslal, tako tudi
jaz vas pošljem." In ko je to rekel, je dihnil vanje ter nadaljeval:
„Prejmite sv. Duha; katerim boste grehe odpustili, so jim odpuščeni,
katerim jih boste zadržali, so jim zadržani." (Jan. 20, 21. — 23.) In
zopet jim je dejal: „Meni je dana vsa oblast v nebesih in na zemlji.
Pojdite in učite vse narode in krščujte jih v imenu Očeta in Sina
in sv. Duha, in učite jih izpolnovati vse, karkoli sem vam povedal."
(Mat. 28, 19. 20.) S temi besedami je Jezus razločno izročil svojim
apostolom trojno službo: duhovniško, učeniško in pastirsko.
In te oblasti ni dal samo apostolom. On je apostolom dal sv. Petra
za poglavarja. Ali je hotel, da preneha ta oblast z apostoli in s Petrom?
Gotovo ne! Ako je hotel, da vsi ljudje postanejo deležni milosti in
resnice, da cerkev ostane do konca sveta, kakor je obljubil sam, je
moral tudi to oblast izročiti naslednikom, kakor apostolovim, tako
Petrovim.

Ako je bil potreben že apostolom poglavar, koliko bolj je bil
potreben njegovi cerkvi še le pozneje, ko so nastopili razni krivo¬
verci, ko se je sv. cerkev razširjala po vsem svetu. Torej le tista
cerkev je prava cerkev Jezusova, ki ima poglavarja: naslednika
Petrovega, katera ima pastirje: naslednike apostolov, ki isto učč kar
so učili apostoli in delč iste zakramente, katere so delili apostoli.
Te lastnosti pa ima samo katoliška cerkev. „Da je rimsko-katoliška
cerkev apostolska, spoznamo po tem: 1. njeni predstojniki: papež in
škofje so pravi nasledniki apostolov; 2. uči prav tisto, kar so učili
apostoli; 3. deli iste zakramente, ki so jih delili apostoli." (Katekizem.)

Poglavar katoliške cerkve je rimski škof, t. j. papež, ki je pravi
naslednik sv. Petra. Že od apostolskih časov je bila škofovska
služba navezana na kako mesto. Apostoli so namreč šli na povelje
Gospodovo oznanovat njegov nauk. Kjerkoli je več ljudij prejelo
evangelij, so ustanovili občino, kateri so postavili poglavarja ter
mu izročili za oni okraj vso apostolsko oblast. Tako je bil tud'

Sv. Peter — škof v Rimu; njegovi nasledniki: rimski papeži.

63

sv. Peter najprej škof v Antiohiji. Izbral si je pa sv. Peter najprej
to mesto, ker je bilo zelo obljudeno, in ker so se tam shajali ljudje
vseh onih krajev, ki so že bili prejeli Jezusov nauk.

Ko se je pa sv. cerkev vedno bolj razširjala proti zahodu, je sv. Peter
Prišel v Rim. Tam je vladal novo ustanovljeno krščansko občino ter
je s tem določil Rim za sedež cerkvenega poglavarja. Da je sv. Peter
res bival v Rimu, priča nam sam v svojem pismu: „Pozdravlja vas
sv. izvoljena cerkev v Babilonu in Marka, moj sin. 44  (I. Petr. 5, 13.)
Beseda „Babilon“ pomenja pa tukaj Rim. O asirskem Babilonu, ki
nam je znano iz zgodeb stare zaveze, sv. Peter ni mogel govoriti,
ker sploh tam ni bil in tudi judovski zgodovinar Jožef Flavij pravi,
da so bili v onem času od tam izgnani vsi Judje. Istotako ni mogel
misliti na egiptovski Babilon, ker ne priča noben spominik, da bi
bil sv. Peter kdaj tam. Imenovali so pa Rim Babilon zavoljo njegove
velikosti in obširnega obsega; in ne le za to, marveč tudi zaradi
malikovanja in ker so Rimljani preganjali kristijane, kakor so bili
nekdaj Babilonci stiskali Jude. Tudi sv. Janez evangelist primerja v
svojem skrivnem razodetju večkrat Rim Babilonu. Ustno izročilo nas
uči, da je Peter celih 25 let vladal rimsko cerkev in za to priča vsa
krščanska zgodovina. Tako piše Tertulijan: „Kako srečna je rimska
cerkev, kateri so apostoli delili ves nauk s svojo krvjo; kjer je Peter
Postal podoben svojemu Izveličarju, kjer je Pavel bil kronan s smrtjo
Janezovo. 44  (De praesc. 36.) Zgodovinar Evzebij piše: „Da je bil v
Rimu Pavel obglavljen, Peter križan, to pričajo zgovinski spominiki;
to potrjuje celo zanesljiv napis na rimskem pokopališču. 44  (Cerkvena
zgod. L, 25.) Simon Peter je šel v Rim leta 42. do 43., ko je bil v
Antiohiji vladal cerkev. Ako pa je bil sv. Peter celih 25 let r ims ki
škof, in to do svoje smrti, potem je rimski škof naslednik sv. Petra:
Poglavar Jezusove cerkve.

Kot takega ga je pripoznavala cerkev že v prvih časih. Izmed
drugih naj navedem tu le pisatelja Ireneja, ki pravi: „S to, namreč
2  rimsko, cerkvijo se mora skladati vsaka cerkev, to je vsi verniki,
zavoljo njenega odličnega prvaštva, ker se je v njej ohranilo apo¬
stolsko izročilo/ 4  (Adversus haereses III, 3.) V istem času preti
Papež Viktor cerkvam v Mali Aziji, da jih bo izobčil, ako ne bodo
Pokorne njegovim naredbam. Sv. Ciprijan imenuje rimsko cerkev:
»mater, korenino in vir resnice; drevo, ki razprostira svoje veje po
ysem svetu; solnce, ki razpošilja svoje žarke na vse strani. 44  Tolika
je bila že tedaj veljavna rimska cerkev, da je vzbudila celo sum
cesarja Decija, ki je po besedah sv. Ciprijana v Rimu raje slišal o
tekmecu v kraljestvu, ko pa o volitvi mašnika božjega. (Ep. ad Ant.)
tu ne samo posamezniki so priznavali, da je rimski škof poglavar
sv. cerkve, ampak tudi škofje, zbrani na zborih. Že prvi vesoljni
cerkveni zbor v Niceji (1. 325.) je izrekel: „Rimska cerkev ima
vedno prvaštvo. 44  Očetje kalcedonskega zbora (1. 451.) imenujejo
rimskega škofa: „velikega duhovna vesoljne cerkve, 44  sami sebe ime-
nu jejo „sinove“, papeža pa njihovo „glavo“.

Neovrženo je torej, da je rimski škof naslednik sv. Petra, po¬
glavar prave cerkve, in kot tak nezmotljiv, kadar kot najvišji učenik in

64

Rimska cerkev prava in nezmotljiva.

poglavar vesoljne cerkve proglaša kak nauk kot razodeto resnico.
Kristus je govoril sv. Petru: „Ti si Peter (t. j. skala), in na to skalo
bom zidal svojo cerkev, in peklenska vrata je ne bodo zmagala.“
(Mat. 16, 18.) In ob drugi priložnosti mu je dejal: „Simon, Simon,
glej, satan vas je hotel imeti, da bi vas presejal kakor pšenico. Jaz
pa sem prosil za-te, da ne jenja tvoja vera; in ti, ko se boš nekdaj
izpreobrnil, potrdi svoje brate. 44  (Luk. 22, 31. 32.) Te besede veljajo
sv. Petru, pa tudi vsem pravim naslednikom njegovim, rimskim
papežem.

Prava Jezusova cerkev more biti le katoliška cerkev, ker le
ona priznava rimskega škofa za svojega poglavarja. V njej imamo
celo nepretrgano vrsto vseh rimskih škofov od Petra do današnjega
slavno vladajočega Leona XIII. Zato moramo tudi mi, in še z večjo
pravico kakor sv. Avguštin, reči: „Kar me veže na katoliško cerkev,
je nepretrgana vrsta škofov od apostola, kateremu je Jezus izročil
svojo čredo, do sedanjega papeža.“ — „Vse vladarske hiše so od včeraj,“
je priznal protestantski zgodovinar Makulej (Macoulay), „ako se pri¬
merjajo z vrsto rimskih cerkvenih vladarjev/ 4  Z ničemur katoliška
cerkev ne more tako jasno dokazati, da je prava Jezusova cerkev,
kakor ravno s tem, da ima poglavarja, naslednika sv. Petra. „Kjer
je Peter, tam je cerkev,“ dejal je cerkveni oče, sv. Ambrož, zakaj na
Petru kot temelju je Jezus sezidal svojo cerkev.

Zlasti nas v tem še potrjuje nezmotljivost,  katero je Jezus
posebej obljubil sv. Petru, in ki se očividno razodeva v njegovih na¬
slednikih, rimskih papežih. Dasiravno je sv. cerkev proglasila še le
1. 1870. na vatikanskem cerkvenem zboru, da je papež nezmotljiv,
kadar kot najvišji učenik in vrhovni poglavar vse cerkve proglaša
kak nauk kot razodeto resnico, vendar s tem ni kaj novega napo¬
vedala. O tem je bila cerkev prepričana že od prvih časov. Ako
se morajo po besedah sv. Ireneja vse cerkve skladati z rimsko cer¬
kvijo, potem je s tem gotovo tudi povedano, da rimska cerkev ne
more izgrešiti prave poti v nauku in v zakramentih. — Sv. Hieronim
(f 1. 420.) govoreč o nekem Rufinu pravi: „Katere vere pa je? Gotovo
one, katero ima rimska cerkev? Ako se naša vera vjema z rimsko
cerkvijo, potem smo katoličani/ 4  Sv. Ciprijan (f 1. 258.) pravi o
rimski cerkvi, da v njej zmota nima vstopa. Sv. Avguštin (J 1. 430.)
piše krivovercu: „Nihče ti ne poreče, da nimaš prave vere, ako
oznanuješ, da se je treba okleniti rimske cerkve. 44  Posebno važne pa
so besede Petra Zlatousta (f 1. 450.): „Pred vsem te opominjam,

častiti brat, 44  piše opatu Evtihu, „da pokorno poslušaš, kar ti piše
sv. oče, rimski papež, zakaj sv. Peter, ki na svoji stolici živi in pred¬
seduje, ponuja resnice sv. vere vsem, kateri po njej hrepenijo. 44

Celo Grki so priznavali nezmotljivost rimskega papeža. V 7. sto¬
letju piše Maksim, škof carigrajski: „Vse gleda na Rim kakor na
solnce, da bi od tam prejelo sv. vero. Tu je temelj vesoljne cerkve,
ki ima ključ prave vere in vsakemu odpira pravo vero. 44  Isto nas
uči vsa zgodovina. Nihče ne more dokazati, da bi bil kak papež
zapovedal vsej cerkvi, da mora kako zmoto verovati kot razodeto
resnico, da bi bil kako pregreho oznanjeval za čednost ali narobe.

Ugovori zoper nezmotljivost.

65

»Človeški zakoni se dajo predrugačiti, a večni zakoni so nespre¬
menljivi," je rekel Gregorij XVI. ruskemu carju Nikolaju, ki ga je
hotel pregovoriti, da odobri njegove naredbe zoper katoličane. In
tako so ravnali vsi papeži. „Nikdar se Rim ni vklonil krivoveri, ££
Priznal je nemški pisatelj Herder. „Videl si cesarje in kralje," piše
nemški pesnik Schiller, „videl si odlične državnike, ki so v sili
žrtvovali svoje pravice, postali nezvesti svojim načelom ter se umak¬
nili sili; kaj takega pa se je le redko ali nikoli prigodilo papežu.
Ce tudi je v revi blodil sem in tje, če tudi ni imel pedi zemlje na
Laškem, nobene mu udane duše in je moral živeti ob milosti tujcev,
vendar je stanovitno varoval pravice apostolske stolice in cerkve."

Onim, ki pravijo, da so se nekateri papeži zmotili, tako n. pr. Honorij I.,
najbolje odgovarja sloveči profesor na vseučilišču v Washingtonu
v Ameriki, J. Schroeder. „Ne spominjajte nas le predobrega, a pre¬
malo opreznega Honorija I., ki ni dosti odločno nastopil zoper krivo-
vero monoteletov, in se je dal prevariti zvitemu Grku Sergiju. Jeden
njegovih naslednikov kakor tudi 6. cerkveni zbor mu je to očital v
ostrih izrazih. Istotako nas ne bodete oplašili z Vigilijem; priznamo,
da ni bil dosti odločen vsled težavnega položaja. Tudi ni potrebno
vas še le poučiti, da sta Štefan VI. in Janez XXII. imela osebne
nazore, ki jih sedaj zametuje vsaka bogoslovska knjiga. Ravno tako
dobro vemo tudi mi kakor vi, da rimska kongregacija ni razumela
Galilejevega nauka in ga je vsled tega zavrgla. Pripoznamo tudi, da
s o v političnih rečeh večkrat napačno ravnali tudi papeži. To pač
najbolje dokazuje Pastorjeva zgodovina papežev, in vendar smo po¬
nosni na tega vrednega učenca velikega Janssena (zgodovinarja).

Vsi ti ugovori prav nič ne zadevajo nezmotljivosti papeževe.
Le dokažite nam, da je kak papež, bodisi že Aleksander. VI. ali
Lij IX., Janez XXII. ali Leon XIII., da je od 259 papežev le jeden zapo¬
vedal vsej cerkvi, da mora zmoto verovati kot versko resnico; ali
da je le jeden papež imenoval kot apostol ali oznanovalec sv. vere
kako pregreho čednost ali narobe. Dh, še več! Dokažite nam, da
je le jeden papež koga proglasil za svetnika, ki ni kot svetnik živel,
a li vsaj kot svetnik umrl; da je le jeden papež potrdil pravila kakega
f eda, dasi so nasprotovala naravnemu zakonu. Ali na kratko: po¬
kažite nam, da je le jeden papež dovolil Filipu Avgustu, francoskemu
kralju; Filipu, knezu Hesenskemu; Henriku IV., nemškemu cesarju;
Henriku VIII., angleškemu kralju, ali komu drugemu, — če tudi za ceno
eelega cesarstva — da sme odgnati "cerkveno mu poročeno ženo!
Ako nam kaj takega dokažete, potem smo premagani." Ali to je
Nemogoče. Zato pa je katoliška cerkev jedina prava cerkev Jezusova,
ker ima nezmotljivega poglavarja, naslednika sv. Petra.

Pa tudi njeni škofje so pravi nasledniki apostolov. Vsak škof
] ma svojo oblast od prejšnjega, pravilno posvečenega škofa, in če bi
tako dalje zasledovali vrsto škofov v kakem kraju, prišli bi naposled
do apostola, ki je prvega škofa posvetil in mu izročil apostolsko
°blast. Razen tega pa tudi vsi škofje vladajo svoje škofije v zvezi
ln  odvisnosti od papeža, od katerega prejmejo svojo oblast in poslanje.
Ako pregledamo zgodovino slovenskih škofij, bodemo videli, da so

Pamet in vera. I. 5

66

Katoliška cerkev — zmagovalka.

vsi škofje nasledniki sv. Mohorja, ki je bil učenec sv. Marka, s ka¬
terim je šel v Rim, od koder ga je sv. Peter sam poslal v pastirstvo.

Apostolska je katoliška cerkev tudi zat6, ker oznanjuje isti nauk,
katerega so oznanovali apostoli ter deli iste zakramente, katere so
delili apostoli. Podlaga vseh naukov katoliške cerkve je še vedno
apostolska vera ali veroizpoved. Ako se je tekom časov tej apo¬
stolski veroizpovedi kaj dodalo, ni to nič novega, ampak je le bolj
natančno razlaganje apostolskih naukov. Da sv. cerkev tudi še dan¬
danes deli iste zakramente, pričajo nam zlasti starodavni in častitljivi
spominiki v katakombah, nekdanjih pokopališčih prvih kristijanov.
Nekoč je prišlo v te katakombe več angličanov (22). Ko so tu na
grobnih spominikih brali o sv. krstu, o birmi in drugih zakramentih,
so spoznali, da je katoliška cerkev prava Jezusovo cerkev, ker ima
iste zakramente, katere so prejemali že prvi kristijani. To spoznanje
jih je prešinilo tako, da so prestopili v katoliško cerkev, ker so jim
ti spominiki pričali, da je jedino le katoliška cerkev apostolska.

Apostolska ni nobena drugih cerkva. Apostolska ni protestan-
tovska cerkev, ker je zavrgla mnogo naukov, ki jih je pred Lutrom
veroval ves krščanski svet kot apostolske. Zavrgla je večino svetih
zakramentov. In tudi ustanovitelji niso bili nasledniki apostolov, saj
niti škofje niso bili. Apostolska tudi ni grška cerkev, ali pravo¬
slavna. Daši ima pravilno posvečene škofe, vendar ti svoje službe
ne morejo izpolnovati, ker niso v zvezi z apostolskim sedežem. Isto
velja o angličanih. Slično je tudi pri vseh drugih verskih ločinah.
Apostolska je jedino le katoliška cerkev; ona je torej prava cerkev
Jezusova, in naša prava mati.

6. Naša mati — vedno zmaguje.

„V svetu bodete imeli bridkosti, toda za¬
upajte: jaz sem premagal svet.“ (Jan. 16, 33.)

Komaj je prišel Jezus na svet, že mu napoveduje starček Simeon
trpljenje in preganjanje. „Glej, ta je postavljen v znamenje, kateremu
se bo nasprotovalo,“ je rekel njegovi materi Mariji, ko ga je prinesla
v tempel. In tudi Jezus sam oznanja svojim apostolom trpljenje in
preganjanje, vedne boje, a tudi vedno zmago. „Nisem prinesel miru,
ampak meč. Prišel sem razdvojit človeka zoper njegovega očeta, in
hčer zoper njeno mater, in nevesto zoper njeno taščo.“ (Mat. 10,
34. 35.) Se predvečer pred svojim trpljenjem zagotavlja svoje učence:
„V svetu bodete imeli bridkosti, toda zaupajte, jaz sem premagal
svet.“ (Jan. 16, 33.) Jezus torej z določnimi besedami napoveduje
boj in zmago svoji cerkvi. Ako iščemo njegovo cerkev, jo bodemo
mogli spoznati tudi po vednih bojih, vedni zmagi.

Komaj je stopila v svet, že je povzročila boj, kakoršnega prej
svet ni videl. Ako bi bilo kaj moglo vničiti cerkev, storili bi to
tristoletni boji, krvavo preganjanje, v katerih je toliko trpela naša
cerkev. Kakor nam pripoveduje zgodovinar Tacit, je cesar Diokle¬
cijan nekoč zaukazal, da ne sme biti v mestu drugi dan noben

Boji zoper cerkev.

67

modrijan, sicer ga zadenejo najhujše kazni. In že drugi dan in tudi še
dalj časa potem nisi videl v Rimu modrijana. Tristo let pa so rimski
cesarji preganjali cerkev Kristusovo; na vse mogoče načine so mučili
kristijane, a cerkve niso mogli zatreti. „Mučite, trpinčite, morite nas,"
mogel je vsklikniti Tertulijan; „kolikor bolj nas žanjete, toliko več
je nas." Naposled so cesarji vendar morali odjenjati, nastala je velika
tihota. A to ni trajalo dolgo časa.

Za poganskim cesarstvom je nastopilo „sveto rimsko cesarstvo",
a  tudi njegova zgodovina je takorekoč veden boj med državo in
cerkvijo. Dokler so se posamezne države razvijale pod^ cerkvenim
varstvom, imela je cerkev prvo in odločilno besedo, spoštovali so jo
vladarji kot svojo mater. Komaj pa so se vtrdile in stale na močnih
jjogah, jim je že bila mati na poti. Začeli so jo pahati za vrata, in
če se jim ni vdala, bil je boj. Spominjam tu le na boj med cesarjem
Henrikom IV. in papežem Gregorijem VII. Slično je bilo na An¬
gleškem pod kraljem Henrikom II. Pozneje je sto let trajal boj med
cerkvijo in Hohenštaufovci.

V 16. stoletju je nastopil Luter, in posvetni vladarji so večinoma
stopili, zlasti na Nemškem, na njegovo stran. In mar ne vidimo istega
tudi današnje dni?

Veden boj je imela cerkev tudi z učenjaki. Kar so začeli
a] eksandrijski modrijani, to so nadaljevali Arij, Focij in drugi. Ne-
dostaje prostora, da bi našteval vse krivoverce; v cerkveni zgodo¬
vini najdeš njihova imena; tukaj zadošča, ako rečem, da ga ni sto-
le tja, v katerem bi ne bil nastopil kak učenjak zoper katoliško
cerkev, da je ni resnice, katere bi ne bil skušal zavreči kak krivoverec.
/ preteklem stoletju se je združila na Francoskem cela vrsta učen¬
jakov, da zatro katoliško cerkev. Na svoj prapor so ti nasprotniki
cerkve zapisali besede: „Vničite nesramnico!" Z vsemi silami so
delali zoper cerkev, pred sodnike vlekli vsakega, ki ji je ostal zvest.
Zastonj!

In v XIX. stoletju! Koliko so se trudili takozvani učenjaki, da
bl  jo zatrli, s kolikimi „dokazi" so hoteli dokazati, da ni Boga, kako
So  napadali in še vedno napadajo cerkev, papeža, duhovnike, verske
resnice. Res nevarni so postali po svojih spisih, katere morejo po
novih iznajdbah v tiskarstvu in ob novih poštnih zvezah na milijone
takorekoč na dan razširiti vsepovsodi. Spominjam tu le na Straussov
.Renanov popis življenja Jezusovega, spominjam na neštevilne
knjižure, v katerih na najdrznejši način napadajo in sramotč katoliško
cerkev in njene naprave.

Dostikrat je zoper katoliško cerkev, ustanovo Jezusovo, nastopilo
pelo ljudstvo, ono ljudstvo, katero je Jezus toliko ljubil, kateremu
j e  izkazal toliko dobrot. Ravno priprostemu, revnemu ljudstvu je
tolikokrat razodel svojo največjo ljubezen; s svojim naukom mu
l e  izkazal največje dobrote, je tolažil, delal zanj čudeže. In vendar
Jc to ljudstvo tolikokrat napadlo cerkev Jezusovo. Storilo je tako,
kakor na veliki petek judovske množice, ki so vpile na glas: „Na
knž ž njim!" dasi so prej od Jezusa sprejele le dobrote. Ta izgled
J e  posnemalo ljudstvo tudi v poznejših časih. Kolikokrat je podrlo

68

Zakaj se bojujejo zoper cerkev?

Jezusova svetišča, porušilo njegove oltarje, preganjalo in morilo nje¬
gove služabnike. Spominjam le na francosko prekucijo, na boje za
časa Lutra.

Vidimo torej, da je bil vedni boj zoper katoliško cerkev. Mno¬
gokrat se je zdelo, po človeško soditi, da je prišel njen konec, da
je premagana. Vse je nastopilo zoper njo, vse jo preganjalo, a zastonj!
Vničile, podrle je niso vse te sovražne sile!

Najhujše so sv. cerkev preganjali posvetni oblastniki. Zakaj ?

Ali ni ravno cerkev podpora njihovemu prestolu? Mar ne uči ravno
katoliška cerkev, da so vladarji namestniki božji, da vladajo v
božjem imenu? Cerkev jih je mazilila in oni so jo vendarle preganjali.

Ali ni to čudež? Poišči v poganstvu le jednega vladarja ali držav¬
nika, ki bi bil nasprotnik poganstvu! Poišči ga pri vseh drugih
veroizpovedanjih, prepričan bodi, ne najdeš ga. Katoliški, krščanski
vladarji pa preganjajo in zatirajo katoliško cerkev, sinovi svojo '
mater! Najodličnejše družine so dajale poganstvu in krivoveram
duhovnike. Ko bi se bil tedaj našel človek, ki bi bil take reči go¬
voril o duhovnikih, kakor se govori v katoliških državah zoper
katoliško duhovščino, zadela bi ga bila najhujša kazen!

Naj večji modrijani starega veka so spoštovali in zagovarjali,
če tudi le po zunanje, v svojih spisih poganstvo. Beri Homera,
Sofokla, Platona, Aristotela, Cicerona, pri vseh najdeš, da z največjim
spoštovanjem govorč o svoji veri. Naj si je krivoverec še tako na¬
pačno učil, vendar ne boš našel učenjaka, ki bi mu bil tako naspro¬
toval, tako podlo ž njim ravnal, kakor ravnajo mnogi takozvani
učenjaki s katoliško cerkvijo in njenim naukom. In da se je celo
ljudstvo dostikrat obračalo zoper katoliško cerkev, katera mu je iz¬
kazala toliko dobrot, ki mu je sezidala šole, bolnišnice, sirotišnice
in druge dobrodelne zavode, ki mu je dala prostost, rešila ga
suženjstva, — od kod to ?

Mnogokrat je to povzročila nevednost. Kar je Jezus rekel o
svojih preganjalcih, to velja tudi o nasprotnikih sv. cerkve: „Ne
vedč, kaj delajoč 4  Drugi vzrok je pa resnica, katero ima jedino le
katoliška cerkev. „Resnica bode v oči,“ pravi že star pregovor.
Resnica nasprotuje pokvarjenemu človeškemu srcu, njegovim strastem, ,
zlasti napuhu in meseni poželjivosti. „Ako slišim koga zaničevati
vero in katoliško cerkev , 44  je rekel sloveči španski državnik Danozo
Cortes, „potem si mislim, ta ni izpolnoval ali šeste, ali sedme za¬
povedi božje . 44  Slavni francoski matematik in zvezdoslovec Peter
Bugve (Bouguer) je priznal na smrtni postelji: „Jaz sem bil le zato i
brezverec, ker sem bil nravno pokvarjen . 44  „Zatiraj svojo strast , 44
je dejal jeden naj večjih francoskih učenjakov, Paskal, „in jutri boš
veren katoličan . 44  Ker bi posvetni vladarji radi vse imeli pod svojim
žezlom, ker se učenjaki nočejo odpovedati svojim napačnim duševnim
proizvodom, ker nočejo vkloniti svojega ošabnega razuma cerkvi,
ker človek noče zapustiti svojih pregreh, zato napada cerkev, ki mu
je v tem na potu. A dasi je bil v cerkvi veden boj, vendar se no¬
beden izmed njenih nasprotnikov ne more ponašati, da bi bil v tej

Kako se cerkev brani.

69

borbi kdaj zmagal. Vedno se je cerkev bojevala, a vedno je tudi
zmagovala, in vedno so se uresničevale besede Jezusove: „Peklenske
m °ci je ne bodo premogle. 14

Kolikokrat so ji bili dnevi že šteti, a vendar stoji še dandanes.
Vladar jo je branil zoper vladarja, učenjak zoper učenjaka, ljudstvo
zoper ljudstvo. Kadar je pretila cerkvi kaka nevarnost, vzbudil ji
K Jezus moža, ki jo je rešil nevarnosti. Tako je v prvih časih
branil cerkev zoper krivoverce po cerkvenih očetih. Za časa
Henrika IV., ko je bilo v cerkvi mnogokaj pokvarjenega, je poklical
na  stol sv. Petra Gregorija VII. Za časa Lutra in drugih ^reforma¬
torjev 11  je poklical na delo v svoj vinograd razne redovnike, zlasti
Jezuite, ki so prenovili ves vinograd. Če se je tudi odtrgalo mesto,
ali dežela ali cel narod od katoliške cerkve, nadomestil ga je takoj
drug narod, ki se je z vso vnemo oklenil prave svoje matere. Ce
tudi je kje kako zaslepljeno ljudstvo podiralo svetišča, porušilo
oltarje, raztrgalo evangelij, prišel je zato drug narod, ki je zopet
Pozidal svetišča, postavil oltarje ter z veseljem sprejel nauk sv. cerkve.
»Vkljub mnogim ranam, 11  piše francoski akademik Vitet, „katere je
Prestalo krščanstvo, vkljub vsemu mrazu, katerega je pretrpelo, je
v endar povsod polno življenja in svetlobe. Drevo, ki se ima posušiti, ne
Prinaša takih sadov, nima takih vej. Tu je soka v obilici, ki kipi
tz korenin; tu izpoznavamo na gotovih znamenjih večno mladost." 1

Večkrat omenjeni protestantski zgodovinar Makulej (Macaulay)
K priznal: „Nobenega znamenja ni videti, da bi se bližal konec ka¬
toliške cerkve. Mnogokrat trdč, da je svet od dnč do dnč bolj pro-
svitljen in da je to povzročil protestantizem. Želeli bi, da bi bilo
tako. A imamo tehtne vzroke, da dvomimo nad resničnostjo teh
trditev. Ako se je izvršil v svetu preobrat, izvršil se je vedno le v
korist katoliške cerkve. 11  — Pred takozvanim kulturnim bojem na
Nemškem, ko so hudo preganjali katoliško cerkev, klicali so iz Bero-
jjna Vatikanu v Rim: „Gezahlt ist deiner Tage Zahl; es kommt dein

[ a g, es kommt dein Fali; 11  to je: „Steto je število tvojih dnij, pride

dan tvoj in tvoj padec. 11  A komaj se je končal kulturni^ boj ter je
nemška država morala odnehati preganjati katoličane, že piše nek
Protestantski list: „Rim je v slavi in vse se ga oklepa. 11  „Moč Rima
nad duhovi ni manjša, 11  je pisal nek protestantski cerkveni list v isti
dobi, „ampak še večja; Rim dobiva iz svojih izgub nove moči. Kdo
Ve ; ali ni zanj nastopila nova doba? 11  ..

Ze pred 1400 leti je pisal sv. Avguštin: „Nekateri sovražniki
Sv - cerkve trdijo, da cerkev umira, da se izgublja njeno ime, da je
Ce lo blizu čas, ko ne bo več kristijanov. A ko so to govorili, so

Sa mi pomrli. 11  In to je vedno veljalo in velja še danes. Koliko so

Se  bojevali rimski cesarji, a vsi so umrli in to večinoma strašne
snirti, cerkev pa je vse preživela. Vsi so morali priznati z Julijanom-
Hdpadnikom: „Zmagalsi, Galilejec! 11  Kako žalostno je končal Henrik IV.
rij egov lastni sin ga je pahnil s prestola ter mu vzel krono. Nič
bolje se ni godilo tudi njegovemu sinu Henriku V. Vresničile so se
besede papeža Kalista II., katere je pisal Henriku V.: ,,'l'i imaš sicer
na  svoji strani veliko vojakov, cerkev je temu nasproti na slabem;

70

Boji so cerkvi le v korist.

v resnici so pa vendar močnejši na njeni strani: apostoli namreč in Bog
sam." Henrik se je moral naposled od vseh zapuščen vendar vdati
zahtevam sv. cerkve ter ji pustiti njene pravice.

Sto let je trajal boj med cerkvijo v  in Hohenštaufovci. Nemški
cesar Friderik II. je nekoč vskliknil: „Se imam svojo krono in noben
papež in noben cerkveni zbor mi je ne bo zbil z glave brez krvavega
boja." A že njegov vnuk Konradin je izgubil glavo in krono. Fri¬
derik II. sam pa je umrl nagle smrti. O njem piše protestantski zgo¬
dovinar Leo, da nam njegovo življenje najlepše svedoči, „da so v
boju s cerkvijo najmogočnejši trinogi le slabi dečki.“

Kako je počenjal Napoleon I. s sv. cerkvijo! Z dnevom, ko ga
je izobčil sv. oče Pij VII. iz cerkve, je zatonila njegova zvezda. Pre¬
magan od nadvojvode Karola v bitki pri Aspernu, je bežal v čolnu
črez Dunavo. Stoječ v čolnu je zabodel meč v dno čolna rekoč:
„Tajerang [Talleyrand] (tako se je zval njegov minister), vendar je
bilo res, kar si mi svareč rekel: Sire (gospod), ne žalite papeža!“
Naposled je pregnan na otoku Sv. Helene izpoznal: „Narodi ginejo,
prestoli se rušijo, samo cerkev ostane večna. “

Tudi učenjaki so morali priti več ali manj do tega prepričanja.
Ne bom popisoval žalostnega konca vseh krivovercev, kakor Arija,
ki je končal svoje življenje na jako žalostnem prostoru. Naj omenim
tu le nekatere. „V 20. letih bo imel Bog delopust'' je bogokletno
govoril sloviti Voltčr (Voltaire), nam že znani francoski modroslovec
in brezverec, a v resnici je v istem času on dosegel delopust, dohi¬
tela ga je smrt. — Luter je koncem svojega življenja rekel: „V živ¬
ljenju sem bil za-te, papež, kuga, a v smrti bom tvoj konec." Luter
že dolgo v grobu leži, cerkev pa še vedno trdno stoji. — Ista je
bila usoda dr. Argensa, francoskega učenjaka, učenca Voltčrjevega, ki je
pisal pruskemu kralju Frideriku II.: „Spisujem knjigo, s katero bom
vničil prazno vero, kateri so dali ime vera." — Francoski pisatelj
Renan je spisal knjigo o Jezusu, ki so jo razširili v tisočerih
izvodih. Menil je, da bo vničil vero v Jezusa, a naposled je moral
priznati, da ljudje Jezusa sedaj ljubijo še bolj kot tedaj, ko je živel.
— „ Gospoda moja," rekel je modroslovec Fichte svojim učencem,
„v petih letih ne bo več krščanske vere; razum  je naša vera."
Fichte je umrl 1. 1814., cerkev pa še vedno živi in njena vera se
oživlja vedno bolj.

Ce nas naše dni plaši pogled v prihodnost, zlasti ako opazujemo,
kako se širi socijalna demokracija, kateri je katoliška cerkev trn
v peti, se nam ni bati ničesar. Kakor se je dosedaj vedno izpolno-
vala obljuba Jezusova: „Peklenske moči je ne bodo premogle," tako
se bodo izpolnovala do konca sveta. — Kar je rekel Atanazij za
časa arijanizma svoji žalujoči preganjani čredi: „Otroci, ne žalujte,
saj je le mal oblaček, ki bo kmalu prešel," to velja tudi glede na
prihodnje nevarnosti. — Jezus je s svojo cerkvijo do konca sveta;
zapovedal je viharju na morju, in nastala je velika tihota; zapovedal
bo tudi temu oblačku in drugim, in izginili bodo, — a ladija sv. cerkve
bo mirno plavala dalje po morju tega sveta ter pričala s svojimi
boji in zmagami, da je prava Jezusova cerkev in naša prava mati,

Dobrote, ki jih deli sv. cerkev.

7 L

da je delo božje po besedah Gamaliela v velikem judovskem zboru:
„Ce je ta naklep in to delo od ljudij, se bo razdrlo, če je pa od
Boga, ga ne bote mogli razdreti/ (Dej. ap. 5, 38.)

Ko so 1. 1874. posebno na Nemškem brezverni državniki pre¬
ganjali katoliško cerkev, ko so katoliške škofe, mašnike, redovnike
zapirali in izganjali iz dežele, je začel neki švedski protestantovski
duhoven (pastor) premišljevati o preganjanju katoliške cerkve. „Cu-
dovito,“ pravi sam pri sebi, „da vedno preganjajo katoliško cerkev.
Ali ni Kristus napovedal pravi cerkvi preganjanja? Gotovo! To je
v sv. pismu. Katoliška cerkev mora torej biti prava/ Te popolnoma
dosledne misli pastorju niso več šle iz glave, noč in dan mu niso dale
miru: „Preganjana katoliška cerkev mora biti prava Kristusova cerkev.
Ako je pa temu tako, potem sem na napačni poti in stopiti moram
v pravo cerkev, postati moram katoličan/ 1  Da bi stvar temeljiteje
proučaval, delal je duhovne vaje pod vodstvom katoliškega duhov¬
nika. Kar mu je že prej bilo jasno, to mu je sedaj postalo še jasneje;
kakor klic iz neba donelo mu Je v duši: „Jaz moram postati kato¬
ličan/ In to je tudi izvršil. Sel je v Inomost, postal katoličan in
54 let star se je začel učiti katoliškega bogoslovja, da je kot duhovnik
storil še veliko dobrega v katoliški cerkvi, katero je po njenem
vednem preganjanju in vednih zmagah spoznal kot svojo pravo mater.

7. Materine dobrote.

„Iz njihovih sadov jih bodete spoznali.“
(Mat. 7, 17.)

V mestu Lieš (Luttich) je bival tvorniški delavec, ki je rad
poslušal socijaliste. Dnč 14. avg. 1890 je moral ostati popoludne
doma, ker so v tvornici snažili stroje. Zaradi tega je bil nevoljen,
ker mu je odšlo na ta način pol dnine. Ker ni vedel, kaj bi počel,
vzame v roke časopis; bil je nek socijalistični list. Tu bere, da je
delavec uboga stvar in da je temu največ kriva cerkev. „Pri vsakem
koraku lahko zapaziš,“ je bral v listu, „da cerkev ničesar ne stori
za delavca/ — „Kaj? Pri vsakem koraku/ pravi Peter (tako je
bilo delavcu ime) sam pri sebi, „no, o tem se pa hočem prepričati/'
Nevoljen vzame klobuk ter gre iz sobe. Na stopnicah sreča uda
Vincencijeve družbe. Ravno je prišel obiskat ubogo vdovo ter ji
prinesel podporo. V mestu je 300 udov te družbe, katera ima namen,
podpirati ubožce.

Ko Peter stopi na ulico, sreča moža srednjih let v spremstvu
nekega dijaka. „Mi smo hoteli ravno k vam, gospod Peter!" ga na¬
govori starejši. „Gospod baron, mati je doma,“ odvrne Peter in gre
dalje. Ta dva gospoda sta bila uda družbe „Patronage u  (patronaž)
imenovane, ki šteje 60 do 70 udov, profesorje, dijake, odvetnike,
zdravnike, trgovce. Ti vsak teden poučujejo do 1200 dečkov in jih
tudi zabavajo na razne načine. Isto delajo tudi gospe iz vseh stanov
pri 1500 deklicah. Ta dva gospoda sta ravno prinesla izpričalo za
Petrovega sina. Malo korakov še je storil Peter, a že je lahko

72

Materine dobrote.

spoznal, kako ljubeznivo pomaga katoliška cerkev njegovemu stanu,
zakaj na njenem polju so se rodile te družbe. Vkljub temu gre dalje.

Pride do cerkve sv. Jakopa in vstopi: „Kaka krasota! kaka po¬
tratah zagodrnja nevoljen, dasi je vzvišena lepota in sveta tihota v
prazni cerkvi blagodejno vplivala nanj. Ko ogleduje po cerkvi,
obvisijo njegove oči na krasnem, pobarvanem oknu. Zraven grba
škofijskega in lieških vojvodov, so se svetila znamenja rokodelskih
bratovščin: dleto, kladivo, kot, zidarska žlica, in to blizu oltarja.
Nekako ponosno veselje obide njegovo srce. „Ivdo časti še tako
naš stan, a  pravi sam pri sebi, „in kje je palača, ki bi bila odprta
tudi nam tako, kakor je odprta hiša božja? Mar mestna hiša? Kaj
imamo od nje? Tja gremo, kadar nam je naznaniti smrt ali rojstvo.
V prvem slučaju ne vidimo ničesar od žalosti, v drugem se nam pa
preveč mudi. A tu sem v hišo božjo pa lahko pridemo, kadar ho¬
čemo, in ostanemo, kolikor časa hočemo, ta hiša je ravno toliko
naša kakor bogatinova. Tu se lahko veselimo, tu smo domači otrocih

Ko se zopet ogleda, zapazi dva redovnika — šolska brata. Po
dnevnem trudu v šoli sta prišla iskat počitka in moči v molitvi.
„Glej, tu sta dva, ki morata več prenesti ko ti,“ govori Peter sam
pri sebi. „Ti bežiš iz hiše, kadar ti delajo otroci prevelik nemir,
ti pa se prostovoljno bavijo ves ljubi dan s petdeseterimi ali še več
otroci. Ako mi otroci odrastejo, mi bodo pomagali, ti bratje pa
sprejemajo vsako leto nove otroke in ko jih odgojijo, jih izpustč.
Mnogokrat nimajo od tega drugega plačila kot nehvaležnost. In tako
delajo vse svoje življenje. “ Nekaj mu prigovarja, da naj moli za
dobre brate, a Peter ne moli, ampak gre dalje.

Zamišljen gre po ulici, ko zapazi mal voziček z jednim konjem.
Bil je voziček redovnic, imenovanih „Male sestre ubožcev". Peter je
poznal sestri: jedna je bila grofova hči, druga delavčeva. Videl je,
kako je delavčeva hči pošiljala grofovo hčer od vrat do vrat pobirat
mile darove za onemogle delavce, katere so oskrbovale te sestre.
Pri pogledu na sestri se spomni Peter brezštevila pobožnih devic,
ki lajšajo revo človeškemu rodu, bodisi kot matere sirot, kot po-
strežnice bolnikov, kot varuhinje norcev, kot pomočnice in vodnice
padlih, kot žrtve ljubezni do bližnjega. — „Vsa čast tem sestram.
Te so prave prijateljice narodove, te imajo srce za nas! Le vleci
živalicah reče in pogladi konja. „Oni, ki te sestre zaničujejo in
obrekujejo, se morajo pač sramovati pred teboj." Ves ganjen pride
Peter v jezuitsko cerkev. V kotu je sedel star oče, redovnik, v
spovednici, k njemu stopi Peter.

Ko zapusti cerkev po opravljeni spovedi, pravi sam pri sebi:
„Stari oče ima prav. Dosedaj nisem bil moder. Dosedaj sem delal
za svojega gospodarja, to je bilo sicer prav. Delal sem za ženo in
otroke — tudi to je bilo prav! Ali za Boga? Vedel sem, da me
čaka za vsak korak, ki ga storim za Boga, neskončno plačilo, ki je
več vredno kot vse bogastvo. Tako me uči cerkev, a jaz sem
mislil, da ona ničesar ne stori za delavce." Peter se vrne domov.
Vsa vesela ga sprejme žena. „Ali veš,“ mu zakliče, „zakaj je dobil
naš sinček lepo podobo? Poglej sem! Dobil je podobo in še prvi

Cerkev in delo.

73

red. ker je najbolje odgovarjal na vprašanje; no dečko povej, katero
je že bilo.“ — „Vprašanje: ,Kateri so štiri vnebovpijoči grehi? £ :
1. Radovoljni uboj, 2. mutasti ali sodomski greh, 3. zatiranje
ubožcev, vdov in sirot; 4. delavcem in najemnikom zaslužek
zadrževati ali pritrgovati. 44

Peter pohvali otroka in si misli: „Tedaj uči katekizem kakor
bogatinovega otroka tako delavčevega, da vpije kakor umor v ne¬
besa, ako se nam pritrguje zaslužek.“ — Hotel se je vsesti; na stolu
je ležal socijalistični list. Peter ga zmečka in zažge ž njim pipo.
A v svoji gorečnosti je bil pozabil, da ni tobaka v pipi. — „Kaj
sem že hotela reči? Ze vem! Sosed, ki nam je bil dolžan 20 frankov,
je svoj dolg poravnal in pridjal pol franka. Tega sem odločila za
tobak.“ Že je hotel deček iti po tobak, ko ga vstavi Peter. „Ne
tako, Liza; tega pol franka pojde drugam.“ Vzame ovitek, dene
vanj pol franka ter napiše: ,Naj prejme milostljivi gospod škof. Za
sirotišnico Salezijancev pošilja to svoto delavec, ki ve, koliko da
stori cerkev za delavca. 4

Zadostovati bi morala prav za prav že ta resnična dogodbica,
da spoznamo, kje je prava Jezusova cerkev, ki ima srce za narod,
kakor ga je imel njen ustanovitelj Jezus Kristus. Le katoliška cerkev
je prava Jezusova cerkev, ker je največja dobrotnica človeškega
rodu. Mnogokrat se sicer sliši, da cerkev kaže le na nebesa ter ž
njimi tolaži uboge, za ta svet pa ničesar ne stori. A nič ni bolj
napačnega ko to. Priča nam o tem francoski modroslovec Monteskie
(Montesquieu): „Cudovito! Krščanska vera, katere predmet je sicer
sreča prihodnjega življenja, vtemeljuje tudi srečo sedanjega življenja. 44

— Na katerokoli polje se ozremo, povsod vidimo neštevilne dobrote,
katere je delila človeškemu rodu. Ne bom vnovič popisoval preobrata,
katerega je povzročila Jezusova cerkev, ko je s svojim naukom
izpreobrnila poganski svet v krščanski, prenovila obličje zemlje. To
sem storil že v prvem delu.

Poglejmo le v naslednje čase, ko je cerkev zadobila popolno
prostost, zlasti ko je imela največ vpliva, namreč v srednjem veku,
in tudi na sedanji čas. Na dnevnem redu so dandanes takorekoč
socijalni demokrati. Ti se zaletavajo v cerkev in ji očitajo, kakor je
mislil tudi oni Peter, da cerkev ni ničesar storila za delavski stan.

— Ti možje pač prav nič ne poznajo zgodovine, sicer bi vedeli, da
je ravno katoliška cerkev bila vedno najboljša mati delavskega stanu.
Ona je delo, katero je bilo v poganstvu sramotno, povzdignila do
časti. „In nikdar, ne prej, ne slej, ni bilo delo v toliki časti, v tolikem
varstvu, kot v drugi polovici srednjega veka, 44  piše dr. Ratzinger.

Da bi popolnoma zatrla krive poganske nazore o delu, je cerkev
v svojih apostolih sama delala, z oznanovanjem sv. vere je združevala
delo. Ustanovitelji redov, tako sv. Avguštin, sv. Bernard in drugi so
svojim redovnikom razen molitve in drugih pobožnih vaj zapovedali
tudi delo. In od samostanov so se narodi učili dela. Kakor je ka¬
toliška cerkev skrbela za čast dela, tako je tudi skrbela za njegov
napredek. — V samostanih nam je iskati začetek kakor poljedelstva
tako tudi rokodelstva. Kdo je, vprašam, v večjem delu Evrope iz-

74

Cerkev in kmetski ter delavski stan.

premenil velikanske gozdove v rodovitne njive in travnike? Kdo
je osuševal barja? „Doline, <£  odgovarja nam na to vprašanje švicarski
liberalec dr. Dandlicker, „v katere prej ni nikdar stopila človeška
noga, preobrazili in obljudili so večinoma samostani." Zlasti so bili
to benediktinci, katoliški redovniki, kakor priznava francoski zgodo¬
vinar Guizot. Toda čemu bi iskali dokazov v daljnih časih, dosti
nam jih nudi sedanji čas.

Poglejmo v Afriko, Azijo, Avstralijo, Ameriko. Kdo uči ondi
dela, zlasti poljedelstva, divje narode? Mar niso to katoliški misi¬
jonarji? „Njihovo delo je najkrasnejše, kar mi ga je kdaj prišlo
pred oči," izjavil se je poveljnik francoske mornarnice v Indiji,
Lefevre-Dubua, o misijonišču v Bagamoji. „Oni izpreobračajo za¬
morce z delom in imajo pravo pot. Pokrijte Afriko z drugimi Baga-
mojci in dali ste ji krščansko civilizacijo." Od samostanov so se
učili narodi kmetijstva, vrtnarstva, vinoreje, rokodelstva. In dokler '
je imela cerkev kaj vpliva, je delo tudi cvetelo. „Razmere nemških
kmetov so bile tedaj — v srednjem veku —“ piše A. Huber („Ge-
schichte Osterreichs" III, 496.), „v vsakem oziru vtliko boljše kakor
v naslednjih stoletjih. Kako dobro se jim je godilo, razvidimo že
iz tega, da je v mnogih krajih prišlo meso po dvakrat na dan na
mizo in da se je delavcem, ki so bili sicer dobro plačani, dajalo po¬
gosto tudi vino. Zgodovina 14. in 15. stoletja nam poroča o toliki
povzdigi obrtnije in o tolikem splošnem blagostanju rokodelcev,
kakoršnega ne najdemo več v nobenem času."

Nekateri mnogo govorč o tlačanstvu in roboti, kakor da bi bila
cerkev kriva vsega tlačenja, ki se je včasih godilo. Najprej moram
opomniti, da ni bilo tlačanstvo toliko zlo, kakor ga nekateri opisujejo.

Dh, bilo je dostikrat cel6 kmetu v korist, ker je varovalo njeg;ovo
posestvo zoper napade klativitezev kakor tudi zoper lahkomišljeno
zapravljanje naših časov. „To je v onem času priznal tudi največji
zaslepljenec," piše učeni Roscher. (System der Volkswirtschaft II,

200—201.) Cerkev ni nikdar podpirala gospodarjev v njihovi suro¬
vosti, ampak je vedno branila kmeta in kolikor mogoče olajševala
tlačanstvo. Z gospodarjem, ki je tlačana umoril, je cerkev ravnala
tako, kakor z vsakim drugim morilcem. Po njenem trudu je izgubil
gospodar pravico, da sme prodati tlačana. Ko so bile tlačanom za¬
prte vse javne službe, ni ona zapirala vrat svetišča tlačanom. Kjer
so pa bili tlačani pod cerkvenim gospodarjem, tam je bila njihova
osoda zelo mila. Tak tlačan je le tri dni v tednu delal za gospo¬
darja, tri dni je smel delati zase. Tako ugodno je bilo stanje teh
tlačanov, da piše Nikolaj Vogt o onem času, da še v njegovem času
tlačani niso hoteli biti prosti, in da so se celo sami podali v tlačanstvo
cerkvenih gospodarjev, kakor priča tudi protestantski zgodovinar
Hurter. („Inocenc III." III, 586.)

Kako je cerkev vedno branila delavski stan, zlasti kmete, zoper
surove plemenitaše, nam priča zlasti njena naprava, takoimenovani
„božji mir"  („treuga Dei"). Pod kaznijo izobčenja je bilo namreč
zapovedano, da se gotove čase, n. pr. adventni, postni čas, od petka
do pondeljka, vse praznike, ni smelo nositi orožje ter je bilo prepo-

Skrb za reveže in bolnike.

75

vedano vsako nasilstvo. In izobčenja so se tedaj bali tudi najbolj
divji plemenitaši! Kako pretirano pišejo sovražniki katoliške cerkve
o'Stanju delavskega stanu v srednjem veku, pričajo besede slovečega
protestantskega zgodovinopisca Raumerja: „Zdi se nam, da je stanje
tvorniških delavcev vkljub vsem zakonom novo tlačanstvo, v pri¬
meri s katerim se mora nekdanje tlačanstvo imenovati veselo živ¬
ljenje. “ — „Jaz menim, da je bilo tlačanstvo preteklih časov,“ piše
nemški učenjak Grim (Deutsche Reichsalterthiimer str. 318.) „v mnogem
lažje in ljubeznivejše, kot žalostno stanje naših kmetov in tvorniških
delavcev/ 1  Da je postalo tlačanstvo toliko ugodno za delavca, to je
po besedah zgodovinopisca Ch. Meyerja, jedna največjih zaslug ka¬
toliške cerkve.

A čujmo še socijalnega demokrata. Po zgodovinskih dejstvih
prisiljen mora priznati socijalni demokrat Kautzky v listu „Vorwarts“
v jeseni 1. 1893.: „V srednjem veku so delavci trpeli veliko manj
kot dandanes, dasi so delali več ur na dan. Četudi je delavec na
dan delal po 10 do 12 ur, je vendar v tednu delal le 40 do 48 ur,
ker je imel vsled obilnih praznikov le po 4 delavne dni. To, kar
je dandanes le želja delavcev, za katero se morajo boriti, to je bilo
pred 500 leti, v temnem srednjem veku, že pripoznano dejstvo. De¬
lavci so pred 500 let lažje delali in manj časa delali, a vendar je
bil njihov zaslužek večji kot dandanes. O tem pričajo razne prepo¬
vedi razkošnosti iz 14. in 15. stoletja. Dandanes bi bile take prepo¬
vedi nepotrebne. 11

Koliko je cerkev storila za delavca, rokodelca in obrtnika po
,,cehah £1 , ki so se izcimile iz cerkvenih bratovščin, napoveduje nam
isti socijalni demokrat, ko priznava, da je ravno v srednjem veku
veljal pregovor: „da ima rokodelstvo zlato dno. 11

Istotako je cerkev mnogo storila za promet in trgovino.
Samostani so zidali ceste, napravljali mostove, za one čase nepre¬
cenljiva dobrota, in varovali potnike. Reči smem: kar so dandanes
gostilne, to so bili one čase samostani, a s tem razločkom, da v gostilnah
moraš dobro plačati, v samostanih pa so večinoma brezplačno sprejemali
potnike. — „Več, kakor bi kdo mislil, je storila katoliška cerkev za
oživljenje in varnost prometa, 11  piše profesor Mihael. „Na to nas
spominjajo razne ustanove za zavetišča (hospice) iz najdavnejših
časov in to v najbolj oddaljenih gorskih vasicah. 11

Najlepše sadove pa je rodila katoliška cerkev v skrbi za trpeči
človeški rod, za uboge bolnike in sirote. Od apostolskega časa
do danes je največjo svojo skrb posvetila tem. Ona je sezidala
neštevilne bolnišnice, sirotišnice, norišnice, katerih prej svet niti
poznal ni. Koliko je ustanovila redov, kateri naj bi olajševali revo
in bedo človeškega rodu. Lahko rečem: Ni je potrebe v človeškem
rodu, kateri bi se ne bil posvetil kak cerkveni red. — Nedostaja mi
prostora, da bi natančneje popisal te prekrasne sadove, zadostuj da
rečem: Cerkev je bila vedno mati ubogih, zapuščenih in trpečih

ljudij. Navedem naj tu le besede angleškega socijalista Hydeman-a:
,,Katoliška cerkev je na Angleškem (dokler je ni zatrl protestantizem
in jo oropal posestva), darovala ubogim več kot polovico svojih do-

76

Cerkev pa veda.

hodkov. Dandanes ohranjena poročila mnogih samostanov pričajo,
da se je velik del njihovih dohodkov porabil v prenočevanje potnikov,
za hrano in obleko ubogih in za mnoge druge namene. Resnica je,
da so bili duhovniki in menihi najboljši poljedelci na Angleškem in
da je bila toliko časa, dokler je imela katoliška cerkev oblast in po¬
sestvo, beda in reva neznana. Ako temu pristavimo, da je cerkev
skrbela za zboljšanje kmetijstva, za napravo cest (neprecenljiva do¬
brota za one čase), tudi še gorečnost in skrb duhovnikov za reveže
in bolnike, za zboljšanje nravnega življenja, za ustanovitev šol, potem
lahko razvidimo, koliko blagoslova so delili človeštvu toliko obreko¬
vani duhovniki, redovniki in redovnice. Po reformaciji (odpadu An¬
gleške od katoliške cerkve) so izgubili popotniki, kateri so prejemali
v samostanih prenočišče in hrano, in otroci, katere so tam poučevali,
vse te dobrote. Kakor hitro je posestvo katoliške cerkve prešlo v
roke novih gospodarjev, je postalo orodje tlačanstva/ 4

A te besede ne veljajo samo za Angleško, veljajo povsod. Zato
je pisal protestantski list v Berolinu, „Reichsbote“ 1. 1894.: „Le pre-
rado se pozabi, da se je ljudstvo v srednjem veku samo podalo v
varstvo katoliške cerkve, da bi se obvarovalo pred nasilstvom, zakaj
cerkev je bila v onem času jedina oblast, pred katero se je vklonila
vsaka sila. Istotako pozabijo, koliko blagoslova so delili samostani
kmetijstvu in vedi. Kdor si natančneje ogleda zgodovino srednjega
veka, bo našel povsod cerkev kot gojiteljico in pospeševalko kulture.
Ona je gojila kmetijstvo, ona obrt, vedo, ona ustanavljala šole itd.“
In kakor je bilo nekdaj, je še sedaj in ostalo bode zanaprej!

Poglejmo še, koliko velja ugovor takozvanih učenjakov, da
cerkev ni ničesar storila za napredek v vedi (učenosti), češ:
vera in veda si nasprotujeta.  Tudi oni, ki to trdč, ne
poznajo kar nič zgodovine. Smelo trdim, da še nobena država
ni toliko storila za vedo kot katoliška cerkev. Ona se ne boji
napredka v vedi, marveč sme vse upati od njega. „Njeni vspehi
potrjujejo cerkveni nauk in njeni naj večji mojstri so večinoma po¬
božni možje.“ Ali ni sam Pasteur, jeden najimenitnejših zdravnikov
na Francoskem, priznal, da ga je preiskovanje, da ga je veda (učenost)
privedla do vere bretonskega kmetiča, ki je na Francoskem najbolj
veren.— Kako lepo piše sloveči nravoslovec Volta svojemu prijatelju:
„Jaz sem vedno imel katoliško vero za jedino pravo in jo še vedno
imam. Neprestano hvalim Boga, da mi je vlil to nadnaravno vero.
Vendar pa nisem nikdar zanemarjal, da bi si ne bil z naravnimi po-
močki vtrdil svoje vere in odstranil dvome, ki so me nadlegovali.
Pazljivo in temeljito sem pretehtal vse vzroke, kateri mojemu razumu
potrjujejo katoliško vero. Želim, da bi ves svet izvedel to mojo
slovesno izjavo, ker se ne sramujem evangelija, in da bi le prinašala
obilne sadove/ 4

Ne, katoliška cerkev ne ovira napredka v vedi, marveč ga je
vedno pospeševala in ga še vedno pospešuje. Ona je pravzaprav
vsem brez izjeme odprla dom učenosti (vede). Pri poganih je bila
veda posebna pravica imovitejših državljanov. Cerkev pa pri pouku
ne dela razločka. Kamorkoli je stopila, povsod je zraven cerkve

Cerkev pospešuje znanstveni napredek.

77

tudi odprla šole vsem brez razločka. Sam protestantski zgodovinar
Raumer priznava, da je zasluga katoliške duhovščine, da so se usta¬
novile in ohranile šole. „Ne država, ampak družba Jezusova (jezuitje)/ 4
piše profesor Paulsen, „so ustanovili katoliško šolstvo in je uredili. 44
„Ves učni red tako proslavljenih pruskih šol,“ piše učenjak Fr. Pfalz,
„ima svoj izvor v jezuitskih šolah. 44 — Cerkev je ustanovila in vzdrže¬
vala večino vseučilišč, na katerih se sedaj šopiri brezverstvo. Cerkev
sama je podpirala dijake. Papež Urban V. je sam vzdrževal na vse¬
učiliščih na tisoče dijakov.

In kaki so bili vspehi teh šol? „Samostanske šole bile so
tekom dolgih stoletij/ 1  odgovarja nam francoski pisatelj Montalamber
(Montelembert), „vedno odgojiteljice velikih značajev, kar nedostaje
novodobni omiki. 44  Vprašam le: „Ali ima brezverska veda take
učenjake kakor so zv. Albert Veliki (f 1280), sv. Tomaž Akvinski
(f 1274), sv. Bonaventura (f 1274)? Ne! O sv. Tomažu Akvinskem
priznava celo najslavnejši pravoslovec sedanjega časa, dr. Rud. pl.
Ihering, govoreč v svojem slavnem delu („Zweck im Recht. 44 ): „Jaz
bi te knjige morda ne bil spisal, ako bi bil poznal njegova dela,
zakaj to, za kar se jaz potegujem, to je on povedal že popolnoma
jasno in natančno določeno/ 1  — Zv. Alberta Velikega imenuje nravo-
slovec Jessen ustanovitelja zahodnega nravoslovja, ker je prvi za
Aristotelom in Theophrastom znanstveno razpravljal o živalstvu,
rastlinstvu in o rudninah.

Kdor pravi, da katoliška cerkev ni ničesar storila za vedo, naj
mi odgovori na sledeča vprašanja: Kdo je ohranil stare klasike, dela
učenih Rimljanov in Grkov? Mar niso bili to samostani, ki so za
preseljevanja narodov ohranili te zaklade pogube? Dokler ni
Gutenberg izumil tiska, so prepisovali menihi dela grških in rimskih
klasikov in drugih pisateljev. Menihi lorški so nam ohranili
Livija, korvejski Tacita. „Brez samostanskih arhivov/ 4  piše protestant
Raumer, „bi ničesar ne vedeli o dogodkih srednjega veka." — Vprašam
dalje: Kdo je izumil tisek? Bil je to Gutenberg, odločen katoličan.
In cerkev je bila zopet prva, ki je gojila in pospeševala njegovo
iznajdbo. Kdo je izumil uro? Cerkveni zgodovinar Kasijodor. Kdo je
bil najumnejši fizik in kemik srednjega veka? Frančiškan Roger
Bako. Kdo je povzročil popolen preobrat v zvezdoznanstvu ? Kato¬
liški kanonik Nikolaj Kopernik. Kdo je izumil strelovod? Ne Franklin,
ampak redovnik Prokop Diviš.

O jezuitih piše protestantski pesnik in pisatelj Herder, da se
jim ima vsaka veda kaj zahvaliti. („Terpsichore“ III. 19.) Glasbi dal
je podlago Guido Areški, ki je izumil sekirice in določil temeljne
zakone v glasbi. — Koliko so za zemljepisje storili katoliški misijo¬
narji! Po njih je izvedel svet o neznanih deželah. Zemljevid, kateri
je bil Krištofu Kolumbu nekako kažipot pri njegovem odkritju Ame¬
rike, je napravil frančiškan Mauro v Benetkah.

„V srednjem veku je bilo zdravilstvo v rokah redovnikov/ 4  piše
dr. Reich, „zlasti benediktincev. Oni so ustanovili zdravniško šolo
v Salernu na Laškem, ki je bila za razvitek zdravilstva velikega
pomena. 44  Z jedno besedo: temelj skoraj vsega današnjega napredka

78

Vsestranski vpliv cerkve.

v vedi nam je iskati v katoliški cerkvi. „V časih," piše prote¬
stantski zgodovinar Hurter, „ko daleč na okrog ni bilo slišati o
zdravnikih, bolnišnicah, zavetiščih, našel si vse to pri samostanih.
Tu so bile višje šole, kjer se ni učilo samo bogoslovje, ampak tudi
pravo, zdravilstvo, lepe vede in umetnosti in marsikatere neobhodno
potrebne znanosti in to brezplačno. V samostanskih arhivih so se
ohranili ostanki grške in rimske učenosti. Brez njih bi le malo
vedeli o spominikih naših očetov, da, ne razumeli bi celo materinega
jezika.“ („Inocencij III." III. str. 646—647.)

Kaj sta bila sv. solunska brata Ciril in Metod nam Slovanom,
to vč vsakdo! Preobširno bi bilo, da bi na tem mestu našteval vse
njune zasluge.

In dandanes! Ali ne šteje katoliška cerkev največjih učenjakov
med svoje ude? „Velikani vednosti," je rekel protestant Klavdij,
„stojč zraven oltarja in prižnice s klobukom v roki. Kar pa ima
klobuk na glavi in viha nos mimo oltarja gredč, to je le lahka četa.“
Omenjam tu le P. Sechi-ja iz družbe Jezusove, ki je bil jeden prvih
zvezdoznancev našega časa. Isto vidimo tudi v umetnosti, kiparstvu,
slikariji, glasbi.

Dobro jo je pogodil neki slikar. Napravil je sliko, ki nam kaže
sv. Tomaža Akvinskega držečega v roki svojo „Sumo" (najimenitnejše
njegovo delo). Okoli njega stoji šest učencev. Stari Perugino vpira
se na učenca svojega Rafaela (slikar), zraven stoji Dante (pesnik),
zraven njega Buonarotti, Pergolese in Bramante. V teh možeh je
zastopano slikarstvo, pesništvo, glasba, kiparstvo, stavbarstvo. Vse
umetnije so, kakor nam hoče slikar povedati, žarki bogoslovja, hčere
katoliške cerkve. Zato je moral priznati zloglasni brezverec Voltaire:
„Splošno je priznano, da se ima Evropa sv. stolici zahvaliti za svojo
civilizacijo, za del svojih najboljših zakonov in skoraj za vse svoje
vede in umetnosti." —• „Brez katoliške cerkve bi bila Evropa skoraj
gotovo plen trinogov, prizorišče večnega prepira ali celo mongolska
puščava," piše pisatelj in pesnik Herder.

„Kaj bi bili brez papeža?" vpraša zgodovinar Janez Miiller ter
odgovarja: „To, kar so Turki, ki so ostali v svojem barbarstvu."
„Obrni stvar kakor hočeš," piše zgodovinar Fallmeyrer, „resnično je
in ostane: Vsa zahodnja Evropa je v svojem bistvu delo latinske
cerkve, sv. stolice, rimskega papeža. Vse mišljenje, gibanje in rav¬
nanje evropskih držav priča od svojega začetka do te ure, odkod
da so prišle. Brez katoliške cerkve bi se bilo že davno izgubilo
krščanstvo." — Res je, kar pravi Montalembert: „Prva je katoliška
cerkev, potem še le vse drugo: Cerkev v zboljšanje in preosnovo
vseh rečij, cerkev pred vladarji in ustavami, cerkev pred vsem,
ker le ona more vse preobraziti in rešiti."

Kaj pa druge cerkve? O, tu zaman iščeš takih sadov! Tu ne
najdeš one nesebične ljubezni do bližnjega, one skrbi in gorečnosti
za blagor kakor posameznika, tako celega človeškega rodu. Le po¬
vprašuj po zavodih, katere je napravila posvetna oblast in jih tudi
oskrbuje po svojih služabnikih, in oglej si zavode katoliške cerkve.
Našel boš velikansk razloček. „Narodi, ki se ločijo od katoliške

Nasledki odpada od vere.

79

cerkve, 11  pravi zloglasni brezverec Voltaire, „so mogli le nepopol-
noma posnemati velikodušno ljubezen do bližnjega. 11

Kaj je novodobna umetnost in veda, ki se je ločila od cerkve,
ali ni očitno poganstvo, ki nima na sebi nič vzvišenega, ampak goji
le poželjivost in druge strasti? Kaj je novodobna šola, priča vodja
pouka na otoku Ceylon, Mr. N. W. Green: „Jaz sem vedno dajal
prednost samostanskim šolam pred državnimi; le v zavodih, kakoršni
so ti, v katerih je združena omika srca in duha, moremo govoriti o
pravi vzgoji. 11  — „Klobuk z glave, 11  piše nekatoliški list ameriški
(„Ilinois-Staatszeit“ Nr. 171, 1893), „pred možmi in ženami, ki so brez
državne podpore sezidali take šole; klobuk z glave pred učitelji,
katerih ne vabijo plače, ki so kot odgojitelji iz dna svojega srca
dosegli take uspehe. 11

Malo natančneje naj opišem sadove reformacije, ker se dandanes
ljudje toliko vabijo v protestantizem. Kdor le količkaj pozna zgo¬
dovino, mora vedeti, da je protestantizem bodisi na Nemškem, ali
Angleškem ali drugod, rodil najžalostnejše sadove. Odpad od katoliške
cerkve je provzročil propad delavskega stanu, propad šole, vsega
javnega življenja. Knezi in mogočneži so se kaj marljivo posluževali
Lutrovega nauka o svoji neomejeni oblasti nad podložniki. Največ
je pri tem seveda trpel kmet. — Ako je sam Luter učil, da jim ni
treba imeti nikakega potrpljenja in usmiljenja s kmeti, da naj jih
pretepajo kakor pse, dokler se morejo gibati s kako žilo („Lutrova
dela 11  16, 90—99), potem si lahko mislimo, kako se je godilo kmetom.
„Odiranje kmetov in odrtija sta sedaj dovoljeni kakor sta bili prej
prepovedani, 11  piše angleški socijalist Hyndmann. „Protestantizem je
bil naravnost vzrok bede angleškega ljudstva. 11  Nauk reformatorjev,
da dobra dela niso potrebna, je zatrl vse dobrodelne zavode, zlasti
samostane. „Zatiranje samostanov 11  pa je po besedah socijalnega
demokrata Marxa, „pahnilo ljudstvo v proletarijat. 11  Sam Luter piše:
„Pod papežem je kar snežilo miloščin, sedaj nikdo niti vinarja ne
da. 11  (Zbrana dela 43, 164.) Nauk o neomejeni prostosti je raztrgal
vezi, ki so združevale ljudi v katoliški cerkvi in razvila se je naj-
grša sebičnost. Vsak je začel skrbeti le zase, za bližnjega mu ni bilo
več mar. Raztrgale so se cehe obrtnikov, ki so bile nepopisljive
vrednosti za obrtni stan. — Najtesnejša je bila prej vez med gospo¬
darjem in delavcem, in delavec je bil ud gospodarjeve družine. Jeden
je skrbel za blagor drugega. Reformacija je raztrgala to vez. Gospo¬
darju je postal delavec orodje, katero je izkoriščeval kolikor mogoče,
delavec pa je zopet gledal le na svojo korist.

Glede umetnosti in vede priznava nemški pesnik Goethe, da je
protestantizem prestrigel peruti umetnostim. Melanhton, prijatelj Lutrov,
piše: „Naša doba je postala železna, vede se bodo izgubile, ako jih
ne vzamejo vladarji v oskrbo. 11  — V tej dobi so propadle tudi šole,
nižje kakor višje.

Današnji prosvitljeni vek katoliški cerkvi mnogokrat očita, da
ona pospešuje praznovero in nestrpljivost, da je sežigala krivoverce
in čarovnice. Nepristranska zgodovina nam priča, kako neopravičena

80

Po delih spoznamo pravo cerkev.

so taka očitanja. Istina pa je, da najdemo ravno pri drugovercih, kar
tako radi očitajo nam.

Kdo n. pr. ne pozna prazne vere naših brezvercev, kako se
boje številke 13. Luter je ravno s svojim naukom, da sme vsak
verovati kar hoče, odprl vrata prazni veri. — O sežiganju čarovnic
piše protestantski zgodovinar Mentzel, da niso bile nikjer pogostejše
obsodbe čarovnic, in da niso nikjer toliko mučili starih žend, o katerih
so trdili, da občujejo z vragom, kakor ravno v protestantskih deželah.
Sam Luter uči, da se ne sme trpeti krivovercev, ampak da naj se
kaznujejo, umorč. (Lutrova dela 39,250 — 256.) Spominjam samo, kako '
kruto sta delala Henrik VIII. in Elizabeta, angleška kraljica, s kato¬
ličani. -Ni je muke, ni je kazni, katere bi ne bili vporabljevali pri
njih. Toda dovolj! „Reformacija je bila korenina vseh zmot,“ piše
dr. Ratzinger, „katere danes izpodjedajo temelje krščanske družbe. “

Kakšne sadove rodi odpad od katoliške cerkve, nam dosti priča
vsakdanja izkušnja. Vedno številnejši umori in samomori — in to
tudi nedorasle mladine — vedno večji propad v nravnosti, ločitve
zakonov, vse to nam kaj glasno kliče, kam jadramo, ako se ločimo
od temelja resnice in s tem tudi pravega napredka, od katoliške
cerkve. — „Na njihovih sadovih jih boste spoznali,“ je rekel Jezus
Kristus. „Dobro drevo rodi dober sad, slabo drevo rodi slab sad“. Ako
to vporabljamo na katoliško cerkev in njene sadove, moramo priti
do zaključka, da je le ona jedino prava cerkev Jezusova, naša prava
mati. Tako je sklepal tudi angleški pisatelj, protestant Fitz William:

„Ne morem si kaj, da ne vprašam samega sebe, ali ni vera, ki tako
trajno in na čudoviti način deli človeku srečo — božje delo?“

Leta 1866. se je pojavila na čeških bojiščih kolera. Tudi grad
nekega vojvode so izpremenili v bolnišnico, kamor so prinesli tudi
mnogo pruskih vojakov. Ker je nedostajalo zdravnikov, je bilo kaj
slabo za te bolnike. Tu pa pride župnik onega kraja. Nevstrašen
stopi med bolnike ter jim zakliče: „Ali je kaj katoličanov tu? Jaz
sem katoliški duhoven in želim deliti sv. zakramente nevarno bolnim.
Kdor jih želi prejeti, naj vzdigne roko!“— In plazil se je med bolniki
po tleh, jih izpovedoval, jim delil sv. popotnico in sv. poslednje olje.

K njemu so se zatekali tudi protestanti, zakaj protestantski pastor
mu je rekel: „Castiti gospod, ako kateri mojih vernikov želi vašega I
blagoslova, prosim vas, nikar ga ne odrekajte; jaz imam doma ženo
in otroke; potem lahko razumete . ..“ Razumi pa tudi ti, dragi bralec,
in sodi: kje je tvoja prava mati!

8. Lurd — priča naše matere.

^Modrost je opravičena po vseh svojih
otrokih.“ Luk. 7. 35.

„Bilo je leta 1884. Nekega krasnega jutra sem prišel v Lurd
(Lourdes),“ tako nam pripoveduje F. Maria Albčrio iz mesta Notre-
Dame de Divielle, „in se takoj napotil k jami, kjer je bila ravno
pridiga. Prav blizu mene je stal mož visoke postave, jako lepo oblečen

Lurški čudeži.

81

in ves v solzah. To me je presenetilo, ker se na onem mestu prav
nič ni slišalo pridige in se na takih obrazih redkokdaj vidijo solze.
Po končani pridigi vprašam onega moža: ,Vi ste gotovo jeden izmed
onih srečno ozdravljenih, ker sem vas videl tako ganjenega . 1  — ,Da,
gospod ! 1  odvrne tuji mož; ,naša ljuba Gospa lurška me je ozdravila
najhujše bolezni. Ona me je ozdravila . 1  In z ljubeznivo odkritosrč¬
nostjo mi je povedal svojo dogodbo.

.Jaz sem doktor Montpellierskega vseučilišča in sem bil kakor
večina mojih tovarišev popolnoma neveren gledč na čudeže sploh,
zlasti pa zastran onih v Lurdu. Že štirideset let nisem več izpolnoval
svojih verskih dolžnostij, bil sem prostomislec, brezverec v pravem
pomenu besede. Prepričan, da so vsa ozdravljenja le sleparija, hotel
sem si vendar sam ogledati stvar. Bilo je navzočih veliko bolnikov.
Sel sem h kopeli. Ravno je hotela vstopiti mlada deklica; prosim jo,
naj malo počaka, da jo preiščem. Ubogo dete je bilo popolnoma
hromo. Bila je to bolezen, katera se ne ozdravi nikoli ali le redko,
nikdar pa ne naenkrat. Četrt ure jo preiskujem in izprašujem. ,Ako
pride ta ozdravljena ven, potem se moram vdati , 1  rečem sam pri sebi.
Položč jo v vodo in črez pol ure pride ven, ne da bi se še kakor prej
dve leti vpirala na dve osebi, ker ni mogla sama storiti niti koraka,
ampak čisto sama. Bila je zdrava — popolnoma zdrava! Bil sem pre¬
senečen, kakor omamljen, in vendar — ali morete verovati gospod —
se nisem vdal. Ozdravljenje morda ne bo trajno, sem govoril sam sebi,
gotovo se bo bolezen povrnila v nekaterih dneh.

Zapustil sem Lurd sicer ganjen, a vendar ne še veren. Leto
pozneje pridem, kakor da bi me nekaj vleklo, zopet v Lurd. Komaj
pridem do jame, čujem, kako se dve kmetski ženi pogovarjati
o ozdravljeni deklici. Hitro se obrnem. ,Kako stara je bila deklica ? 1
vprašam, ,in kako bolezen je imela? Kateri dan je bila ozdravljena?
Iz katerega kraja je bila doma ? 1  Nisem mogel dalje dvomiti, bila je
to ona čudovito ozdravljena deklica. ,Ali je ostala zdrava ? 1  pristavim.
,Ali se ji bolezen ni povrnila ? 1  — ,Ne ljubi gospod, ona je najbolj
čvrsta ženjica v celi vasi in se nikdar ne vtrudi . 1  — Bil sem kakor
Pavel na potu v Damask, popolnoma pobit. Spoznal sem, da ima
dobra, le predobra lurška mati usmiljenje z mojimi dvomi, da je črez
leto dnij dala, da sta oni ženici za menoj govorili in zavrnili moj
zadnji ugovor. Bil sem premagan — skesan in veren sem pokleknil
pred spovednika. Naša ljuba lurška Gospa me je ozdravila hujše
bolezni, kot je bila dekličina . 11

A ne samo temu zdravniku so se odprle oči, ni samo on prišel
k pravi veri, ampak tudi nešteto drugih in celo drugovercev. Ne-
število jih je spoznalo v Lurdu, da ti čudeži pričajo za katoliško
cerkev in njeno vero. Zato so to vero sprejeli, oziroma se je oklenili
z novo gorečnostjo.

Jezus Kristus je pričal s čudeži, da je poslan od Boga, da je
sam Bog. Njegovo življenje je polno najraznovrstnejših čudežev.
Jednako je hotel, da tudi njegova cerkev s čudeži priča, da je od
njega ustanovljena. Pred svojim vnebohodom je rekel svojim učencem:
„Pojdite in oznanujte evangelij vsej stvari. Kdor veruje in se d d

Pamet in vera. I.

6

82

Prava veda je čudeže v Lurdu potrdila.

krstiti, bo izveličan, kdor pa ne veruje, bo pogubljen. Onim pa, ki
bodo verovali, bodo sledila ta znamenja: v mojem imenu bodo iz¬
ganjali hudobne duhove, govorili nove jezike, prijemali kače, in ako
pijejo kaj strupenega, jim ne bode škodovalo; pokladali bodo na
bolnike roke, in bodo ozdraveli." (Mark. 16. 15.)

Torej je Jezusova cerkev tam, kjer so čudeži. Seveda s tem ni
rečeno, da bode vsak oznanovalec evangelija delal čudeže, ali da jih
bo vsak videl, ker bi postali čudeži na ta način vsakdanji ter izgubili
svojo veljavo kot izvanreden učinek. Ko je Jezus svoji cerkvi obljubil
čudeže, je le rekel, da se bode mogla pri oznanovanju svojega nauka t
vedno sklicevati nanje, da se bodo v njegovi cerkvi ob vsakem času
čudeži godili. Na čudeže se pa more sklicevati jedino le katoliška
cerkev. V njej so se vse čase godili in se še godč najraznovrstnejši
čudeži. Spominjam tu le na sv. Frančiška Ksaverija, v novejšem času
na Don Boško-ta. Katoliška cerkev nikogar ne proglasi svetnikom, 1
če njegova svetost ni potrjena s čudeži.

Prav posebej je Bog hotel današnjemu brezvernemu svetu dati
pričo za svojo cerkev v lurških čudežih. V Lurdu se je pokazala
blažena Devica Marija ter je svojo prikazen potrdila z neštevilnimi
čudeži. Da ti čudeži govorč za katoliško cerkev, je priznal celo
skrajno liberalni francoski časnik Journal des Debats". Ko je namreč
začela od tarbskega škofa sestavljena komisija preiskovati čudeže,
je pisal ta list: ,Jasno je, da je slovesna izjava božanstva v prid
kake vere najsijajnejši dokaz za njeno resničnost, za njeno prednost
pred drugimi, za njeno nedotakljivo pravico dušnega vodstva, in da
se jih bo veliko oklenilo nje, kakor iz vrst brezvercev, tako tudi
drugovercev." Zato je poživljal list vlado, da naj zabrani vso stvar.

A ni bilo treba tega poziva. Kakor od strani francoske vlade, tako
se je od strani vede storilo vse, da bi zavrgli Lurd in njegove čudeže.

A zaman.

Prava učenost, prava veda, je čudeže v Lurdu potrdila.

Iz vseh krajev sveta prihajajo zdravniki vsakega veroizpovedanja v
Lurd ter preiskujejo na lici mesta čudežne dogodke. In prisiljeni so
priznati, da se ta ozdravljenja ne morejo razlagati naravnim potom.

— Dr. Boasari (Boissarie) je nabral 300 zdravniških izpričeval, v katerih
zdravniki potrjujejo, da se lurška ozdravljenja ne dadč razložiti 1
naravnim potom. Pri ozdravljenju Ludovika Brouriette, ki je imel
črno slepoto, je rekel zdravnik dr. Dozous: „Ne morem tajiti, to je
čudež, pravi čudež, četudi ni po volji meni in drugim zdravnikom.

To me sicer bega, a vendar moram priznati, da je tu delovala neka
višja moč.“ Ko je popolnoma in za stalno ozdravela sestra Julijana, ki
je imela hudo, naravno neozdravljivo jetiko, je rekel imenovani
dr. Boissarie: „Tu ni govora o kakem počasnem ozdravljenju ali
okrevanju, to je bilo v pravem pomenu besede vstajenje od mrtvih." —

Dr. Imbert Gurbejir (Gourbeyre), profesor zdravilstva v Clermontu na
Francoskem, je rekel: „Zdravnik, ki taji čudeže v Lurdu ali jih hoče
naravnim potom razložiti, je ali lažnik ali nevednež." Že 20 let je v
Parizu pri odvetniku Mr. Tourquet-u položenih 15.000 frankov (zadnje
čase je nek gorenj e-avstrijski kmetič dodal še 1000 gold.) za onega,


Kaj nam kažejo lurški čudeži?

83

ki bi mogel dokazati, da so čudeži v Lurdu neresnični, ali da se
morejo razložiti naravnim potom. A že 20 let se ni nihče oglasil. —
Ako ti čudeži niso resnični, zakaj jih nihče ne ovrže, saj se niso
godili v davnem času, morda v ,temnem 4  srednjem veku, ampak se
dogajajo takorekoč prav pred našimi očmi. Ozdravljeni večinoma še
živč in tudi priče njihovega ozdravljenja. Med temi so tudi drugoverci.
Kdor katoličanom ne verjame, lahko popraša te, dasi so tudi kato¬
ličani razsodni in dostikrat še večji brezverci kot drugoverci.

Ker lurških čudežev nihče ne more ovreči, moramo reči, da so
pravi čudeži — priče božjega bitja, ki ondi deluje. Ker pa Bog ne
dela čudežev v potrdilo laži, zato mora biti tam in jedino le tam
resnica, kjer se godč čudeži. — Gode se pa v naročju katoliške
cerkve — torej je katoliška cerkev prava; njen v nauk je pravi Jezusov
nauk, njeni zakramenti Jezusovi zakramenti. Čudeži v Lurdu ozna-
nujejo današnjemu svetu preresno resnico, katero zametuje lahkoživni
svet, takozvani materijalisti, da s smrtjo še ni vse končano.

Čudeži v Lurdu, ki so neovrženo dokazani, nas učijo, da so ču¬
deži mogoči, kar so hoteli nekateri utajiti, in da so torej mogoči in
resnični tudi čudeži, s katerimi je Jezus pričeval: da je Bog, večna
resnica, katero smo dolžni poslušati, poslušati torej tudi njegovo cerkev,
po kateri nam govori.

Čudeži, ki se dogajajo v Lurdu, nam potrjujejo tudi največjo
skrivnost naše svete vere, resnico o pričujočnosti Jezusa Kristusa v
zakramentu sv. Rešnjega Telesa. Tej skrivnosti se najbolj upira človeški
razum. Največ čudežev v Lurdu pa se je dogodilo med sv. mašo, pri
in po sv. obhajilu, ali pri procesiji s sv. Rešnjim Telesom. — Ko sem
gledal veličastni prizor, ko so nosili sv. Rešnje Telo mimo bolnikov,
ko so blagoslavljali bolnike, spominjal sem se onih prizorov iz
sv. evangelija, ko je hodil Jezus po svoji domači deželi med bolniki
in jih je ozdravljal. Nobeno oko v onem trenutku ne ostane suho.
Mašnik pride s sv. Rešnjim Telesom k bolnikom ter vsakega posebej
blagoslavlja, drug mašnik pa kliče besede, katere so nekdaj klicali
Jezusu bolniki in trpini: ,.Jezus, sin Davidov, usmili se me! — Gospod
otmi nas, mi poginemo! — Gospod, oni, katerega ljubiš, je bolan! —•
Gospod, ako hočeš, me lahko ozdraviš! — O Jezus, ozdravi naše
bolnike! — Gospod, le reci besedo, in bom zdrav! 44  In to je trenutek,
ko se godč največji čudeži. Kakor se je nekdaj godilo, ko je Jezus
prišel med bolnike, isto se godi v tem trenutku v Lurdu: „Slepi
vidijo, hromi hodijo, gluhi slišijo, gobavi (na duši) se očiščujejo. 44
Celo knjigo bi lahko napisal, ko bi hotel popisati vse čudeže, ki so
se zgodili med procesijo s sv. Rešnjim Telesom ali pri sv. maši ali
pri in po sv. obhajilu.

Vpričo sv. Rešnjega Telesa je izpregledala slepa deklica Marija
Lujiza Moreau (Moro) iz mesta Alengon. Drugi dan je ozdravela
mati 10. otrok po imenu Fracq. Na pol mrtvo so jo postavili na
cesto, ko je nancijski škof nesel mimo presv. Rešnje Telo. Dež je
lil kakor iz škafa. Ko pride mimo škof s sv. Rešnjim Telesom,
žena vstane, poklekne — in žena je zdrava. Bosa, le slabo oblečena
gre za sv. Rešnjim Telesom. Ljudstvo to videč je klicalo: „0 Jezus,

6 *

84

Zakaj sem katoličan? 1 '

odpusti mi moje grehe! Ozdravi mi otroke! Reši Francosko! 14
Tako je bilo prepričano, da gre Jezus med njimi v presv. Rešnjem
Telesu. Tako nam pričajo tudi čudeži, ki so se dogajali in se še
dogajajo v Lurdu, da je naša sv. cerkev, prava cerkev Kristusova,
— naša prava mati!

9. Sklep.

Slovečega o. Avguština Henzelerja je neka protestantska družba
prosila, naj ji odgovori na vprašanje: „Zakaj sem katoličan? 44  in to
z ne več kot 150, in ne manj kot 100 besedami. In Henzeler je
odgovoril: „Jaz sem katoličan, ker katoliška cerkev sama dokazuje,
da je jedina od Kristusa ustanovljena cerkev, in to:

1. ) S svojo starostjo: ona je od vseh krščanskih cerkvi prva,
torej jedina prava.

2. ) S svojim plodovitim delovanjem. Krščansko civilizacijo vseh
narodov so začeli od apostolske stolice poslani misijonarji, ne pa
misijonarji drugih cerkva.

3. ) S svojimi vednimi boji in zmagami. Oboje je Kristus svoji
cerkvi napovedal.

4. ) S svojo upravo. Zavoljo jedinosti v veri je postavil Kristus
Petra, poglavarja svoji cerkvi. Kje je ta uprava? Kje vsled tega
j edinost v veri?

5. ) S svojimi duhovniki, ki so nasledniki apostolov v pastirski,
duhovniški in učeniški službi. Kjer so apostolski duhovniki, tam so
tudi od Jezusa postavljeni pripomočki izveličanja. Kjer so pravi
učitelji, tam je pravi nauk. Vse to so zgodovinska dejstva, s kate¬
rimi katoliška cerkev dokazuje, da je jedina prava cerkev Kristusova. 44

O tem smo se lahko prepričali v posameznih poglavjih tega
spisa. Ne preostaja nam drugega, nego da tudi mi izrečemo željo,
katero je izrekel slavni slikar Overbek: „0 da bi vsi spoznali v ka¬
toliški cerkvi svojo pravo, duhovno Evo, mater vseh živih, in da bi
vsi na njenih prsih pili mleko čiste resnice in oživljajoče milosti
Kristusove, ki kroži kakor kri po njenih žilah. Ona je očetovska
hiša, v kateri vsi v jedinosti jed6 jagnje, in zunaj katere ni dovoljeno
ne zaklati ne jesti jagnjeta; ona je skrinja zaveze, v kateri je ohran¬
jena postava božja s pravim imenom in večnim duhovništvom; ona
je j edini tempel, v katerem hoče Bog, da ga molimo združeni v jedni
veri, jednem upanju, jedni ljubezni. Ona je jedini oltar, na katerem
se sme darovati. Oh, da bi prišel zaželjeni dan, da bo v resnici
jedna čreda in jeden pastir. 44

Tretji del.

Na svi denje!

I. Hrepenenje po svidenju.

„ . . . V tvojih prsih
Zapisano je neumrjoče življenj e. “ . . .
(Joung:  „Ponočne misli, “ 7. noč.)

eta 1809. je služil pri 12. štrasburškem pešpolku desetnik z
imenom Peter Pitoa (Pitois). Peter je bil najhrabrejši vojak
vsega polka. Prsi mu je krasil zaslužni križec častne legije.
Kako se je zatč vse čudilo, ko pripeljejo po bitki pri mestu Wagram
tega vojaka vklenjenega v tabor. Pred bitko je bil namreč samovoljno za¬
pustil svoj polk. Vse ga poprašuje, čemu da je to storil. A na vsa
vprašanja ne odgovori drugega nego: „Ni mi žal." Vojno sodišče
ga obsodi v smrt. Zadnji večer pred smrtjo ga obišče neznan častnik.
Prime ga za roko ter mu reče: „Vi del sem te v bitki pri Slavkovu
(Austerlitz). Tedaj si se mi priljubil in zato sem prišel v zadnji tvoji
uri k tebi. Odkrij mi svoje srce! Ali mi nimaš ničesar povedati?"

— „Ne," odvrne Peter. „Ali se ne bodeš nič poslovil od svojega
očeta, sestra?“ — „Oče so mi umrli, sestre pa nisem nikoli imel"

— „Od svoje matere,“ vpraša dalje častnik. „Oh, ne izgovarjajte
mi tega imena,“ zakliče Peter in poskoči kvišku. „Kadar je slišim,
se moram jokati in mož bi se pač ne srgel jokati." — „Ti si prestrog,"
mu reče častnik; „tudi jaz bi se ne sramoval solz ob spominu na
svojo mater." — „Kaj, tudi vi ljubite svojo mater? O potem vam hočem
povedati vse! Odkar sem na svetu, sem ljubil samo jedno bitje,
svojo mater. Ljubil sem jo bolj, kakor navadno ljubijo ljudje;
ona mi je bila vse. Ko sem šel k vojakom, bi bil skoraj obupal.
A ona me je potolažila rekoč: »Moj sin, ako me ljubiš, stori svojo
dolžnost!« Sel sem, a nisem pozabil teh besed. Vojaku je pred vsem
zapovedana pokorščina, in pokoren sem bil, boril sem se kakor lev.
Kdor me je videl v boju, si je pač mislil: »Ta mož pozna svojo
dolžnost,« a bolje bi bilo, ko bi bil rekel: »To je sin, ki resnično
ljubi svojo mater.« Tu dobim poročilo, da mi je mati nevarno zbolela.

86

„Na svidenje ! 11

Rad bi jo bil vsaj še enkrat videl živo. Prosil sem za odpust, a
ga nisem dobil. Bridko sem se jokal, a spomin na materine besede
me je potolažil. Kmalu pa izvem, da mi je mati umrla. Tu se pa
nisem mogel več premagovati. Zapustil sem polk ter šel na
materin grob. Čemu? Pri nas je vera (vi jo imenujete prazno vero),
da tisti, ki vtrga prvo cvetlico, katera vzraste na novem grobu, ne
more nikdar pozabiti v njem bivajoče osebe. Matere nisem hotel
pozabiti nikdar, zato sem šel, da si pridobim ono cvetlico, naj mi je
tudi pretila smrt. Po dolgem čakanju se je razcvetela prva cvetlica
— potočnica (,ne žabi me‘). Vtrgal sem jo ter šel nazaj k polku.
Sedaj sem vam povedal vse. Samo jedno prošnjo še imam do vas.
Cvetlico, katero sem vtrgal na materinem grobu, nosim na prsih.
Prosim vas, ne dopustite da bi mu jo vzeli, ker bi sicer umrl brez
tolažbe." — Častnik mu obljubi, da mu stori to uslugo. Storil pa je
še več. Ta častnik je bil namreč vojskovodja Napoleon I. sam.
Drugi dan je sam oprostil vojaka ter ga povišal v častnika svoje
telesne straže.

Kolika ljubezen! Daši je vojaku pretila smrt, vendar si je hotel
pridobiti pripomoček, ki naj bi pripomogel, da bi bil vsaj v duhu
vedno pri svoji materi, ker mu ni bilo mogoče bivati s telesom pri
njej. In podal se je v toliko nevarnost, da si pridobi pripomoček, s
katerim si je hotel ohraniti nerazvezljivo zvezo s svojo materjo.

Ljubeča srca ničesar bolj ne želijo, kakor da bi bila vedno
skupaj. Zato se tudi ob vsaki ločitvi slišijo besede: „Na svidenje!"

Bridka nam je ura ločitve, toda oslajuje jo upanje, da se zopet
vidimo. Vsakemu človeku pa bije enkrat ura ločitve, ki je najbrid-
kejša, najhujša. Na vsaka vrata potrka žena s koso, ki pretrga vezi
tudi najiskrenejše ljubezni. Ali za vedno? Ni je hujše ločitve, kakor
je ločitev pri grobu, kamor so ti položili dragega ranjkega očeta,
ljubo mater, ljubljeno osebo. Kaj, ali tudi tu veljajo besede: „Na
svidenje!"? Dd!

„Križ nam sveti govori,

Da zopet vid’mo se
Nad zvezdami.

Da vid’mo v raju večnem se
Nad zvezdami . 11

Jezus Kristus sam, večna resnica, nam to napoveduje v besedah:
„Ne čudite se temu, ker pride ura, ko bodo vsi, ki so v grobeh,
slišali glas Sinu božjega in bodo prišli, kateri so dobro delali, v
vstajenje življenja, kateri so pa hudo delali, v vstajenje obsodbe."
(Jan. 5, 28. 29.) — In razen tega, kolikokrat govori Jezus o večnem
življenju! Toda, ko bi nam tudi sveta vera ne oznanjala večnega
življenja, napoveduje nam je dovolj razločno in določno naše lastno
srce. Naše srce hrepeni po večnem življenju, da bi samo večno
živelo, pa da bi tudi svoje drage zopet videlo.

Človeku je prirojen nekak nagon, neko teženje po večnem
življenju. Vsak človek, katerega strasti in hudobije niso popolnoma
pokvarile, ljubi življenje in želi, da bi vedno živel. Kako se trese
človek za svoje življenje v trenutku nevarnosti! Kako je vesel, ako


Vera v večno življenje.

87

je minula nevihta, ako se je polegel vihar na morju, ter mu je pri¬
zanesel. Pravi vojak je sicer pripravljen dati življenje za domovino,
a vendar-le želi, da bi se živ povrnil iz bitke. — Poglej bolnika!
Koliko se trudi, kaj vsega ne použije, samo da si ohrani življenje.
O vsem rad sliši, le o smrti noče slišati ničesar. V smrt obsojeni
hudodelnik upa do zadnjega hipa, da bo pomiloščen.

To ljubezen do življenja v človeku nam pač kaj lepo razodeva
bajka o starčku in smrti. Starček je klical smrt, da naj pride ponj.
A ko je prišla, ni hotel iti ž njo. Le malo jih je, ki bi si sami vzeli
ta dragoceni dar božji. In še o teh pravi sv. Avguštin (De libero
arbitrio III. 8), da jim ni namen, da bi vničili svoje življenje, ampak
le, da v bi zadobili mir, katerega so tu iskali zaman.

Človek sam sebi želi večnega življenja, a želi ga tudi njim,
katere je položil v grob. Ob grobu stoječemu napoveduje lastno srce,
da se vez ljubezni ni pretrgala za vekomaj. — Kaj lepo piše zgodo¬
vinar W. H. Riehl („Studien eines Weltkindes.“ Stuttgart. 1896. 56. nas!.):
„Močnejša ko smrt je ljubezen. Mi upamo, da bomo po smrti zopet
videli svoje drage, ker se prej konča naše življenje kot naša lju¬
bezen. Ta misel na svidenje je za novodobnega človeka mnogokrat
najmogočnejši, celč jedini povod, da veruje v večnost. Mi se lahko
tolažimo, da bodo drugi nadaljevali naša dela, a nihče se še ni tolažil
s tem, da bodo drugi nadaljevali in dopolnili njegovo ljubezen. Naša
ljubezen ni na svetu gotova, zato si zanaprej že prisegamo večno
ljubezen.“ In to upanje se ne glasi samo v jednem ali drugem člo¬
veškem srcu.

Ne, to upanje je bivalo in biva v vsem človeškem rodu. To
upanje nam napoveduje skrb vseh narodov za rajnike. Kako slovesno
pokopavajo razni narodi svoje mrliče. Grob jim je svet kraj, katerega
branijo kakor svoje oltarje. Mnogi dajejo rajnikom v grob hrano,
orožje in druge jim priljubljene reči. Pri mnogih mora žena slediti
možu v grob, sužnji in služabniki svojemu gospodarju, da, kakor
pravijo, v onem svetu ni brez družbe, brez postrežbe. Koliko narodov
je častilo svoje prednike kakor polbogove. Spominjam samo na ,lare‘
in ,penate‘ Rimljanov. * Rimljani so namreč duše rajnikov prištevali
med polbogove ter jih imenovali ,lare £  in .penate 1 . Njim v čast so
darovali, morili sužnje in vjetnike. Pri Izraelcih se umrli ,zbirajo k
očetom, 1  pri Indijancih obiščejo ,starega očeta 1 . „Na svidenje! Lahko
noč! 11  poje zamorec na beninskem obrežju ob grobu svojih ranjcih.
Tu pač ne moremo navesti, kako kažejo razni še poganski narodi
svojo vero v večno življenje; zadoščaj ako rečem: „Kakor po be¬
sedah Ciceronovih ni naroda, ki bi ne poznal Boga,
tako ga tudi ni, ki bi ne veroval v večno  življenje. 11

In kdo bi se temu čudil? Saj sta Bog in večnost v najtesnejši
zvezi. Kjer ni Boga, tam je tudi večnost brez pomena. Zato tudi oni,
katerim je večnost, ali bolje rečeno njihovemu razuzdanemu življenju,
napoti, zavržejo z večnostjo tudi Boga. Zato pri vseh narodih na¬
hajamo vero v večno življenje, ker nahajamo pri njih vero v Boga.
Novodobni francoski učenjak (St. Pierre) piše: „Nekateri prenapetneži
trdč, da so vero v večno življenje širili zakonodajalci neomikanih

88

Hrepenenje po svidenju je splošno.

narodov, da bi na ta način vtrjevali svoje naredbe. Ali, kako se je
mogla ta vera tako širiti, ker jo najdemo v sredi puščave, pri zamorcu,
pri Karajibu, pri Patagoncu, pri Tartaru? Kako je mogla biti v istem
času razširjena po otokih velikega oceana in v Laponiji, po rodovitnih
krajih Azije in po mrzlih pokrajinah Severne Amerike, pri prebivalcih
pariških in pri onih Novih Hebridov? Kako so mogli toliki narodi,
ločeni po neizmernih morjih, različni po noši in jeziku, imeti skoraj
soglasno mnenje, dasi so se v medsebojnem sovraštvu ponašali, dasi
se tudi v najmanjih rečeh razlikujejo od svojih sosedov ?“

Tu pa povdarjam, da niso narodi verovali samo v nebesa,
verovali so tudi v večno kazen. Nekateri namreč pravijo, da so si
narodi kar sami po svojih željah vstvarili le nebesa. Torej si ne
obljubava samo pojedinec svidenja v svoji ljubezni, stoječ ob grobu
drage osebe, marveč se s tem tolaži ves človeški rod. Ali se moti ?
„Od vseh nravnih čustev, ki krase in povzdigujejo človeka, je ljubezen
naj ljubeznivejša, najmogočnejša in najsplošnejša / 1  pravi angleški modro-
slovec Bukle. „Ako nočemo trditi, da je ta najdražji in najlepši dar
tako prevarljiv, da mu ne smemo verovati, potem moramo pač pri¬
znati, da ima znak resničnosti, ker je je jeden in isti vse čase, pri
vseh narodih, različnih po veri . 11  — Ž drugimi besedami je napovedal
isto tudi slavni rimski govornik Cicero: „V čemur se vjema narava
vseh, to mora biti resnično . 11  („De quo natura omnium consentit, id
verum esse necesse est. 11 )

To splošno prepričanje nam kaže, da je Bog v sam vsadil v srce
hrepenenje po svidenju in da je bo tudi izpolnil. Živali je dal nagon,
ki je takerekoč ne prevari nikdar, ki je nekako nezmotljiv. Nagon
pa in hrepenenje po svidenju, po neumrjočnosti, ki je splošno v člo¬
veškem rodu in se ne da vtajiti, naj bi se nikdar ne izpolnilo? Ali
porečemo, da nam je Bog dal ljubezen le zato, da nas muči? „Ne-
ovrgljivo je pravilo novodobne vede , 11  pravi učeni o. FellD. J. „kjer
je nagon, ki neprestano žene stvar h kaki reči ali namenu, da dotična
reč ali namen tudi biva v resnici, in da ga stvar tudi zamore doseči
in ga tudi doseže v mnogih slučajih. Med tolikimi živalicami je ni,
ki bi imela kak ud na svojem telesu, katerega bi ne rabila, in s ka¬
terim bi si ne pridobivala hrane ali dosegla kakega drugega namena,
zavoljo katerega ji je bil dan ud . 11  Zato pravi tudi učeni modroslovec
Pelz: „Ni zastonj dano človeku hrepenenje po svidenju dragih oseb.
Ker noben naravni nagon ni dan zastonj, zato se bo izpolnil tudi ta . 11
— Zato vidimo, da je marsikateri brezverec pri odprtem grobu
drage osebe našel vero, ker ga je učila ljubezen, da smrt pač ne
more popolnoma raztrgati nežnih vezij. Nikdar ni morda človek toliko
prejemljiv za vero kakor tedaj, kadar mu je ločitev omehčala srce.

Zvezde sicer vedno stojč na nebu, a le v temni noči jih vidimo. Isto-
tako nam vedno svetijo zvezde svetih resnic, a dokler nam sije solnce
sreče in blagostanja, jih ne vidimo. Zapazimo jih pa, ko nam oblak
bridkosti zakrije solnce. — „Na svidenje ! 11  kličemo ob grobu svojih
dragih, in ne motimo se; zopet se bodemo videli, saj sam Bog na¬
rekuje našemu srcu ta zadnji pozdrav, predno nam grob zagrne
ljubljeno osebo.

Telo in duša.

89

Maršal Durok, vojvoda friulski, je padel v bitki pri Budišinu
(Bautzen) dnč 20. maja 1813. V bližini cesarja Napoleona je vrgla
sovražna kroglja hrabrega maršala na tla. Njegove zadnje besede so
bile: „Vse moje življenje je bilo posvečeno vaši službi, Veličanstvo,
in obžalujem njegovo izgubo le radi tega, ker vam ne morem več
koristiti." A Napoleon mu odvrne: „Durok, je še drugo življenje.
Tam me pričakujte, tam se zopet snideva."

»Glasno narekuje nam notranji glas,

Da boljša bodočnost nas čaka;

Le prazna prevara to upanje ni,

Ki se rodilo je v umu bedaka.

Kar nam narekuje ta nčtranji glas,

To nikdar še ni prevarilo nas.“

2. Telo in duša.

„Non omnis moriar.“ — „Ves ne bom
umrl.“ (Horacij , Od. III. 30. 6.)

Poželjivi Mohamedanec in pobožni Jud, omikani Grk in posvetni
Rimljan, German in Scit, Indijanec kakor Batagonec, zamorec kakor
Avstralec, vsi so prepričani, da s tem življenjem ni vse končano,
ampak da nas čaka onkraj groba še drugo, boljše in večno življenje.
Vsi se tolažijo stoječ ob grobu svojih dragih s trdnim zaupanjem:
„Na svidenje!" In to upanje, katero nahajamo vsepovsodi, ni pre¬
vara, ker ga je vtisnil v naše srce sam Bog, ki je bode tudi izpolnil.
Seveda bi človek ne mogel imeti mnogo upanja na svidenje, ako bi
imel le telo, ki po smrti razpade v prah in pepel. Sicer bi pa Bog
tudi lahko samo telo obudil k novemu življenju, kakor bo tudi storil,
kar bomo videli pozneje. Toda vprašam: „Ali more človek reči, da
ima samo telo? Ali nima tudi neumrjoče duše?"

Sveta vera nam določno napoveduje, da ima človek telo in
dušo. Kaj pa naša pamet? Tudi ona nas uči, da ima človek poleg
telesa tudi dušo, ki je duh, dasiravno se temu protivijo razni brez¬
verni učenjaki, takozvani materijalisti, ki pravijo, da je človek le
kup mesa in kostij, ali z drugo bolj učeno besedo: da je človek le
sama materija (snov). Kako pa dokazujejo svoje trditve? — Neki
profesor bogoslovja je šel mimo odprte sobe, v kateri je ravno profesor
zdravilstva svojim učencem razkazoval "človeško truplo. „Pomagajte
nam, gospod tovariš, najti dušo !“ zakliče ta profesorju bogoslovja;
„mi je nikjer ne najdemo." Mirno odvrne na to profesor bogoslovja:
„I)uša, katero vi iščete, ni več tu. Bog jo je že sodil in bo sodil
tudi vašo!" — Tudi materijalist Molleschott je baje nekoč rekel svojim
učencem, ko jim je razkazoval človeško truplo: „Pojdite in povejte
papežu, da še nismo našli duše." — „Vsega človeka smo že razrezali,"
slišimo tudi današnje dni govoriti mnogo zdravnikov, „a še nismo
našli duše." Za njimi pa ponavljajo te besede tudi drugi, dasi sami
ne vedč, kaj govore. Ti ljudje menijo, da je le listo resnično, da le
tisto obstoji, kar vidijo, tipajo ali z nožem režejo, pa ne pomislijo,

90

V telesu deluje duša.

da ravno pri duši ne velja to pravilo, ker je duh, in da duša ne
biva več v mrtvem truplu, ker je smrt ločitev duše od telesa. Kam
bi prišli, ko bi verovali le tisto, kar vidimo, tipljemo ali čutimo. Že
učeni Leibnitz je rekel: „Od vse dozdevne učenosti učenjakov slonijo
tri četrtine na veri. 44  Izgled nam bo to pokazal jasneje.

V neki gostilni je sedel gospod, ki je čvrsto pil, a še čvrsteje
zabavljal cerkvi in duhovščini. „Jaz ne verujem ničesar, kar nam
pridigujejo o duši in večnosti. Tu sem moder: jaz ne verujem ničesar
drugega kot to, kar čutim in vidim.“ Ko je tako razgrajal, sta ga
poslušala dva gospoda. Jeden je molčal; tega je pustil naš učenjak
v miru. Nagovoril je pa drugega in mu razlagal svoje nazore. Med
tem je pa molčeči gospod za njegovim hrbtom izpil vino iz njegove
steklenice. Ko se obrne naš modrijan in zapazi prazno steklenico,
ves razjarjen vpraša: „Kdo mi je izpil vino?“ Tu ga vpraša oni, ki
je izpil vino: „Kako morete verovati, da vam je drug izpil vino iz
steklenice? 44  — ,Jaz sem popolnoma prepričan, zakaj ravnokar je
bila steklenica še do polovice napolnjena, 44  zakriči ,učeni 4  mož. —
„Ali ste videli, da vam je kdo izpil vino? 44  — ,,Ne!“ — „No, potem
pa tudi ne smete verovati, da vam je kdo izpil vino, saj ste ravnokar
rekli, da verujete le to, kar sami čutite ali vidite. 44  Kaj je hotel
modri gospod — molčati je moral. Prevelika lastna učenost ga je
kaznovala. Takim ljudem veljajo iste besede, katere je rekel nekdo
svojemu tovarišu, ki se je ponašal s tem, da veruje le to, kar vidi:
,.Jaz sem tudi vašega mnenja. Ker ne vidim vaše pameti, zato tudi
ne verujem, da jo sploh imate. 44

Toda naši učenjaki si znajo pomagati iz takih zadreg. „0, pra¬
vijo, saj tudi mi vidimo to, kar vi pripisujete duši; ali to je materija
(snov) človeškega telesa, zlasti pa možgani. Misli, sklepe, katere vi
pripisujete duši, to pov 2 ročuje snov človeškega telesa, zlasti pa
možgani. 44  — Kolika nesmisel! Ali ti ljudje res tako dobro poznajo člo¬
veško telo in zlasti možgane? V preiskovanju možganov so prišli že
do skrajne meje, a kako bore malo jih še le poznajo. Preiskali so
mrtve možgane do najmanjših delov, živih pa tako ne morejo pre-
iskavati, torej tudi ne morejo trditi, da možgani povzročujejo to,
kar mi pripisujemo duši.

Splošno se priznava, da se vsa snov človeškega telesa, torej tudi
možganov, izpremeni v sedmih ali celo v treh letih, torej je človek v
sedmih ali treh letih glede snovi svojega telesa postal drug človek.

Čudne posledice prihajajo iz tega, ako trdimo, da le snov ali
možgani povzročujejo to, kar mi pripisujemo duši. Potem bi moral
človek v sedmih ali treh letih pozabiti vse, čemur se je prej priučil,
ker bi na ta način s starimi možgani izgubil vse, kar so si oni pri¬
dobili. Človek bi moral sploh izgubiti svojo zavest. Izkušnja nas pa
uči, da smo ostali isti od mladosti do danes. Četudi smo rastli,
vendar nismo postali druga oseba. Isti Janez sem bil pred petimi leti
kakor sem danes, isti sem kot otrok, kot mladenič, kot mož, kot
starček. Ako bi človek, kakor trdč nasprotniki, mislil le s telesom,
ali z možgani, potem bi se moral tudi, ko se je izpremenila snov
njegovega telesa, zavedati, da je druga oseba. Ker se pa človek

V človeku je duša, različna od telesa (možganov).

91

zaveda vedno le jedne in iste osebe, je očividno, da mora njegove
misli povzročiti drugo bitje, ki je vedno jedno in isto, različno od
telesa. — Naša samozavest nas torej uči, da mora človek imeti dušo,
katera misli, sodi, sklepa, ki se ne izpreminja in ki mora biti duh,
ker je ne vidimo.

Ako bi človek mislil le po možganih, potem bi moral pozabiti
v se, kar je kdaj videl ali slišal, ali se učil itd. Po isti poti, po kateri
gre vsa obrabljena snov našega telesa, torej tudi naših možganov,
morala bi iti naša učenost, naša omika, naša vzgoja. Čemu potem
vzgoja, čemu toliko truda pri učenju? Ali tu pravi kaj lepo nemški
Pisatelj Žan Pol (Jean Paul): „Mi ohranimo vse, a se ne spominjamo
vsega. Kar je človek kdaj videl, slišal, storil, govoril, to mu ne gre
nikdar iz spomina. V trenutku, ko se najmanj nadeja, stopi mu že
davno pozabljena stvar pred oči.“ Ali more tedaj razumen človek
reči, da naše misli povzročijo samo možgani, ki se vedno izpreminjajo?
S kolikim veseljem smo kot otroci poslušali starega deda, ko nam
je pripovedoval o nekdanjih časih, vojskah in drugih dogodkih.
Kako je pač mogel to pripovedovati, saj so oni deli možganov,
kateri so sprejeli one vtiske, že davno izginili iz njegovega telesa.
Starček s svojimi prigodbami je nam živo priča, da v človeku biva
nekaj, kar se ne izpreminja, kar ohrani vse vtise, katere je kdaj
sprejelo. In to je duša!

Dalje vprašam, kako bi bil mogoč kak napredek, ako bi jedino
možgani povzročili vse mišljenje? Kdo ne občuduje današnjega na¬
predka v raznih strokah? Ali so morda človeški možgani dobili kak
nov del, ki povzročuje ta velikanski napredek, ker se človek v prejšnjih
stoletjih ni mogel povspeti do tolikega napredka? Ne, ampak človek
Je ohranil to, kar so predniki izumili in na tem temelju je dalje
gradil. Torej nam tudi ves napredek priča, da ima človek dušo,
katera ohranjuje in vporablja to, kar so predniki izumili.

Kdo še ni občudoval različnosti naše domišljije. Kako hitro se
v rsti misel za mislijo. Najčudovitejše in popolnoma nemogoče reči
Pridejo človeku na misel. Med temi lahko izbira. Prijetne misli lahko
obdrži, odžene pa neprijetne. Ali bi bilo to mogoče, ako bi se naše
misli rodile jedino le v možganih, ako bi jih povzročevalo le gibanje
možganov? To gibanje se vrši po gotovih zakonih, katerih človek
pe more izpremeniti, niti neposredno nanje vplivati. Ako bi tedaj
jedino možgani rodili naše misli, potem bi moral človek ravno to
misliti, kar ravno tirjajo zakoni gibanja možganov. Potem pa
t>i morali vsi ljudje misliti jednako, ker so pri vseh ti zakoni jednaki.
In vendar pravijo: „Kolikor glav, toliko mislij.“ („Quot capita, tot
sensus.“) Čemu potem vzgoja? Čemu potem postave, čemu kazni, saj
niora človek misliti ravno to, kar zahtevajo zakoni gibanja možganov.
Čemu se ti oglaša vest, ako si kaj napačnega storil, mislil, želel?
Ako bi jedino možgani povzročevali misli, potem bi pač moral človek
skrbeti samo za tako hrano, katera bi najbolje vzrejala možgane.
Čemu potem knjige ? Ako pravijo: „Kein Gedanke ohne Phosphor“
(nobena misel se ne rodi brez fosforja), potem se le najej fižola in
boš največji učenjak. Kdo se ne smeje takim izrodkom domišljije in

92

Razmerje med dušo in telesom.

ošabnosti brezvernih učenjakov, ki uče največjo nesmisel, da jim ni
treba pripoznati duše in večnosti, katere se bojč.

A to še ni vse. Človek raste in se razvija, ž njim se razvijajo
tudi možgani. Na ta način bi moral odrasel človek imeti povsem
drugačne misli, kakor jih je imel kot otrok. Kdo pa ne .pozna onih
resnic, katere priznava ves človeški rod ne gledč na starost, telesno
razvitost itd. „Dvakrat dve je štiri,“ priznava kakor mali šolarček,
ki se je že povspel do te stopinje v računstvu, tudi največji
učenjak. O tem je prepričan vsak človek, bodisi bolan ali zdrav,
naj je majhen ali velik, naj ima majhno ali veliko glavo. — Lepa
podoba, lep kraj vgaja vsakemu. Laž, tatvina, umor je bil vedno hudo¬
delstvo. Ni ga naroda, ki bi ne bil veroval v Boga. iMožgani se
izpreminjajo, a te resnice ostanejo vedno iste v človeškem rodu;
zato jih mora povzročevati bitje, kije vedno jednoin isto. Sploh vprašam:
ali bi znal človek govoriti, ko bi ne imel duše? Glej živali! Tudi
one imajo jezik in možgane kakor ti, a vendar ne znajo govoriti,
ker nimajo razuma, ne duše. Le razumna duša more misliti, sklepati,
soditi in te misli, sklepe, sodbe razodeti — to je govoriti.

Vse nas torej uči, da mora človek imeti dušo, ki povzročuje
misli, možganov in živcev se pa poslužuje kot orodja. Jeden je na¬
vezan na drugega, telo na dušo, duša na telo. Telo brez duše je
mrtvo, duša zopet brez telesa more delovati le do gotove meje. Kakor
rokodelec brez dobrega orodja ne more nič posebnega narediti, tako
se tudi duševno delovanje ravna po možganih. Tudi največji glasbenik
ne bo veliko opravil, ako ima pokvarjene, razglašene gosli. Ako pa
na dobrih goslih umetno svira, pač nikdo ne bode tega pripisoval
samim goslim, ampak v prvi vrsti mojstrovemu duhu, ki daje strunam
življenje. Ali ni duh kiparjev, ki daje kipu življenje, ne pa dleto, ali
kako drugo orodje? Kolik je vpliv duše na telo! Že sama misel, da
te bodo imeli za tatu, ti oblije lica z rdečico. Žalostna misel ti po¬
vzroči solze, strašna zopet povzroči, da oblediš, da se ti ježijo lasje,
da se treseš. Kolikokrat se je že pripetilo, da je človek od žalosti
ali veselja umrl ali pa ozdravel. V mnogih slučajih je to že skoraj
odmrle ude takorekoč oživelo ali proti naravnim zakonom zadrže¬
valo smrt.

Mulev Maluk, maroški cesar, je umiral. Tu se približa portu¬
galski kralj obzidju mesta Maroko, da bi si ga prisvojil. Muley Marok,
dasi umirajoč, takoj vse odredi za boj ter se da v nosilnici nesti za
armado. Ko njegovi beže, napne vse svoje moči, skoči iz nosilnice,
spravi zopet svoje čete v red, napade sovražnika in zmaga. Po zmagi
je bil v kratkem mrtev. — Kolikokrat se je že prigodilo, daje  človek
več dni umiral, dokler ni prišla oseba, katero je želel še enkrat
videti. Ko bi človek imel le telo, moral bi bil po naravnih zakonih
že umreti, a duša ga je vzdrževala v življenju toliko časa, dokler se
niso izpolnile njene želje.

Možgani, in sploh telo, je orodje človeške duše. Bolezen na
telesu, zlasti na možganih, sicer ne povzročuje bolezni na duhu, ker
duh ne more oboleti, ampak le ovira, da se duh ne more pojavljati
z vsemi svojimi močmi. A tudi tu se dogodijo izjeme, ki nas do

Izjeme.

93

malega prepričajo, da je duša različna od telesa. Večkrat se je že
prigodilo, da si je človek ranil možgane, da je izgubil celo nekoliko
one sive tvarine, kateri učenjaki večinoma pripisujejo mišljenje, a
ni bilo pri njem opaziti, da bi mu bil duh kaj oslabel.

Nekatere take slučaje navaja sloveči profesor zdravilstva
dr. Hyrtl v svoji knjigi: „Handbuch der topographischen Anatomie,“
§ 17. Zlasti čudovit je slučaj, katerega nam opisuje sloveči zdravnik
dr. Hufeland (znan po svoji „Makrobiotik“). Nekomu so bili možgani
popolnoma pokončani. Izmed vseh čutov mu je ostal jedino le sluh.
A na duhu ni bilo opazovati nikakega oslabljenja. Veliki petek, dan
pred smrtjo, reče bolniku njegova sestra, da gre k sv. maši, in bolnik
ji je odvrnil: „Reci raje, jaz grem k cerkvenemu opravilu, saj danes
ni sv. maše.“ Iz tega pač lahko vsak uvidi, da je moral biti popol¬
noma pri zavesti. Ko so po smrti preiskali njegovo glavo, niso našli
niti sledu možganov. Glava je bila podobna prazni škatlji, v kateri
je bilo na dnu le malo tekočine/ 4  („Journal der prakt. Heilkunde“
1823. meseca oktobra.)

Druga izjema so: nadarjeni otroci.  Mnogokrat se je že
bralo o otrocih, deset let ali še manj starih, da so znali izvrševati naj¬
težavnejše računske naloge ali igrati najtežje skladbe. Vsak čas nam
časniki poročajo o kakem takem otroku. Kako bi bilo pa to mogoče,
ako bi dušo nadomestovali možgani, ki so pri otrokih še nerazviti?

Tretja taka izjema so slabotni ljudje.  V kolikih telesih,
hi so bila celo življenje slabotna, je že svet videl krasno dušo. Spo¬
minjam tu le na mnogo svetnikov, ki so vkljub dolgotrajni bolezni
razodevali jako bistrega duha.

Ako bi bilo duševno delovanje povsem odvisno od možganov
in od telesa, potem bi pač morali splošno pri starih ljudeh opazovati
oslabelost na duhu. A koliko izjem nam nudi zgodovina. Popolnoma
oslabeli starčki so mnogokrat razodevali največjo bistrost na duhu.
Opozarjam na sedaj slavno vladajočega sv. očeta Leona XIII. Devet¬
desetletni starček je na duhu  čil in čvrst, dasi mu je telo skoraj
popolnoma opešalo. — Sloveči pisatelj in učenjak Fontanelle je bil
100 let star, a v zadnjih trenutkih svojega življenja tako čvrst na
duhu kakor v najkrepkejši moški dobi. Učenjak Humboldt je še v
90. letu svoje starosti pisal učene razprave. — Sloveči naravoslovec
Linč je pisal še v 70. letu učene knjige in ni jenjal s spisavanjem
učenih razprav prej, dokler mu niso po mrtvoudu ohromele roke.
— Bolni in skoraj oslepeli Galilei, znani zvezdoslovec, je v zadnjih
letih svojega življenja spisal dve učeni razpravi. — Iz stare zgodo¬
vine se nam sporoča o starčkih Sokratu, Platonu, Aristotelu, Ciceronu,
ki so v največji starosti razodevali največjo čvrstost duha. O Sofoklu
pripovedujejo, da ga je 95 let starega tožil njegov sin, da je oslabel
na umu. Toda Sofokel je sodnikom prebral svoje zadnje delo
(„Edipa“) in sodniki so ga jednoglasno oprostili, sina pa spoznali za
norca. Knez Talleyrand (Tajerang), 83letni starček, je imel malo
pred smrtjo skoraj najboljši govor v akademiji. Kdo še ni slišal o
vojskovodjih-starčkih, o Radeckiju, generalu Zithenu, maršalu

94

Človek ima dušo

Wrangelu, ki so vkljub svoji visoki starosti še vodili svoje vojake
k zmagi.

Da pa ne poreče kdo, da to pri takih možeh ni nič čudnega,
ker so vedno delovali z možgani in so jih zato tako okrepili,
imamo tudi izglede učenjakov, ki so na starost popolnoma oslabeli
na umu. — Sv. Alfonz Lig. ni poznal v starosti svoje knjige, katero
je bil spisal, istotako tudi Kant in Newton, oba sloveča učenjaka.

Zlasti se pa pri umirajočih lahko prepričamo, da mora imeti
človek dušo, ki je po vsem različna od telesa, od možganov. „Važna
in nepregledna je zgodovina umirajočih,“ pravi kaj lepo učeni Žan
Pol (Jean Paul), „toda na zemlji niso nam odprti njeni listi.“ Kolikor
bolj se bliža smrt, toliko bolj vpadajo telesne moči, a pri mnogih
se šele zbistri um, da vidijo in izpoznavajo reči, katerih niso mogli
umeti v življenju. „Ah, sadaj sem videl, sedaj vem,“ je zaklical umi¬
rajoči profesor Mohler, „sedaj bi spisal knjigo. To bi bila knjiga —
a končano je!“ Slično je govoril tudi umirajoči pesnik Herder. —
„Poznal sem ljudi,“ piše francoski zdravik Lovernj (Lauvergne), „ki
so ob smrtni uri spoznali reči, katere so jim bile do tedaj nejasne.
Našli so, kakor so sami rekli, rešitev vprašanj, katero so iskali
celih 30 let.“ Pripovedujejo nam o skladatelju, ki je v bolezni, ko
se mu je motilo, čul najkrasnejše melodije. „Slišim jih,“ je rekel svojim
prijateljem; „ko bi jih mogel zapisati, zapustil bi svetu najkrasnejši
umotvor. “ Polagoma je vgasnil, in še v nezavesti je tiho rekel: „0
moj Bog, kako je to lepo! O še jedenkrat!“ Se v smrti so njegove
oči kazale sledove navdušenosti.

Velikokrat se je prigodilo, da so navadni ljudje, ali celo otroci,
v zadnjih trenutkih govorili kakor kak učenjak. Mnogi so tudi
napovedali prihodnje reči. Kaj tehten dokaz nam nudi angleški
admiral Bofor (Beaufort). „Pred več leti sem služil na vojni ladiji v
Portsmouth Harbour. Nekega dne sem se vozil v malem čolničku.
Čolniček se vsled moje neprevidnosti prevrne in jaz padem v morje.
Plavati nisem znal, zato sem kmalu izginil pod vodo. Kmalu so mi
odpovedali udje in čutil sem, da se mi bliža smrt. V tem trenutku
sem čutil nek poseben blagodejen mir v sebi. Četudi so bili moji

čuti mrtvi, ni pa miroval moj duh. Misel se je vrstila za mislijo.

Celo moje življenje mi je stopilo pred oči in dobro sem spoznal,
kdaj sem prav storil, kdaj ne. Marsikateri dogodek, kateri se mi je

prej zdel neznaten, mi je sedaj stopil pred oči in tako, kakor da bi

ga bil ravnokar dovršil.“ — Telo razpada, duh pa se bistri, kako se
pač to vjema, ako sta oboje jedno? Ne, ravno to nas uči, da nista
telo in duša jedno, ampak je duša od telesa popolnoma različna.

Stopimo korak dalje. Smrti prav podobno je spanje.  Kadar
spimo, miruje telo, vsaj na zunanje; ne gledamo, ne poslušamo, ne
gibljemo se. A naš duh vendar ne miruje. V spanju gleda, seveda
ne s telesnimi očmi, najrazličnejše stvari, katere je videl ravnokar,
ali pa morda že pred davnim časom. Kolikokrat človek nadaljuje
v spanju to, kar je prej premišljeval. In velikokrat jo bolje pogodi
speč ko pa čuječ. Zato tudi nekateri priporočajo, da je dobro, važno
zadevo prespati, predno jo izvršimo. Marsikateri umetnik je ravno

Človek ima dušo.

95

pred spanjem ali v spanju dobil najboljše misli za svoje umotvore. Leo¬
nardo da Vinci je sam priznal, da so se mu najkrasnejše misli porodile
ravno v spanju. V spanju zagleda duh svoje telo, globoko premišlje-
vaje se celo nekako loči od svojega telesa. Kadar smo prav globoko
zamišljeni, ne slišimo, dasi imamo zdrava ušesa; ne vidimo, dasi so
nam odprte zdrave oči. Zarek gre v oči, zv6k gre v ušesa, a vendar
ničesar ne čutimo.

Opozarjamo še na drugo okoliščino. Mnogi so že v spanju
videli prihodnje reči. Sloveči pisatelj Krištof Schmid nam pripoveduje,
da se mu je sanjalo, da je srečal na ulicah domačega kraja svojega
prijatelja, ki mu je rekel: „Tvoj oče so bolni. 11  Na to se zbudi, a
kmalu zopet zaspi. Tu vidi dva znana duhovnika, katera gresta v
očetovo hišo. Ko v tretjič zaspi, vidi, da nes6 krsto iz hiše. V
par dneh je Krištof v resnici izvedel, da so mu oče nenadoma umrli.
— Dr. Gudden, ki je vtonil z bavarskim kraljem Ludovikom II., je
dan pred svojo smrtjo povedal svoji ženi pri zajutreku, da se je celo
noč v spanju boril z nekim možem v vodi. Sama njegova žena je
ta dogodek povedala poslancem antropologičnega društva v Monakovem,
ki soji prišli izrazit svoje sožalje.

Čudoviti so tudi dogodki, potrjeni po zanesljivih pričah, ki nam ka¬
žejo, da je bil človek v istem času na dveh različnih prostorih.
Tudi ti dogodki pričajo, da mora v človeku biti bitje, ki je različno
od telesa. — Tako beremo o sv. Antonu Padovanskem, da je nekoč
pridigoval pred mnogoštevilnim občinstvom v cerkvi na Monte Pessulo.
Tedaj je bila navada, da sta v redovnih cerkvah dva samostanska
brata pela med božjo službo ,alelujo 1 . Ta naloga je bila isti dan
naložena sv. Antonu. Na to nalogo se spomni sv. Anton kmalu potem,
ko je bil začel propovedovati. Žalosten, da je pozabil na to povelje,
se nasloni na prižnico, potegne kapuco črez glavo, preneha govoriti
in se zamisli. In ravno med tem časom, ko je tako zamišljen stal,
je v svoji cerkvi doma opravil naloženo mu nalogo ter odpel alelujo.
Ko je tam daleč proč izvršil svojo nalogo, se je tu v tej cerkvi zopet
zavedel ter začel dalje govoriti. (Gorres, Mystik II., str. 584; Vadding,
Annales minorum. An. 1231. Nr. 4.)

Isto se pripoveduje o sv. Frančišku Ksaveriju. Ko se je leta
1571. meseca novembra iz Japana peljal v Kino, je nastal strašen
vihar, ki je metal ladijo celih pet dnij sem in tja. Krmar je dal čoln
privezati k ladiji, da bi ga valovi ne odnesli in potopili. To delo
je imelo izvršiti 15 mož, a prehitela jih je noč in vihar je še čoln
odtrgal od ladije. Vihar je postajal čimdalje huji. Tudi potniki na
glavni ladiji so se bali, da se bodo potopili. A Bog jih je čudovito
ohranil. Sami rešeni so pa začeli moliti še za vse one, ki so bili v
čolnu. Frančišek jih je tolažil, da naj bodo le potolaženi, v treh
dneh se bodo že povrnili. Drugi dan reče, da naj gre kak mornar
na jarbolo, da bo pogledal, če se čoln še ne približuje. Ko ga ni
bilo vidti, gre Frančišek v svojo celico ter tam moli ves dan. Vesel
zopet pride na krov in potolaži druge potnike. Ko pa tudi drugi
dan še ni bilo čolna, niso hoteli mornarji več čakati z ladijo, ker
so bili sami v nevarnosti. Sv. Frančišek jih zopet preprosi, da naj

96

Človek ima dušo.

vsaj še malo počakajo. Črez tri ure v resnici zagledajo čoln, ki se
je bližal ladiji. Nek Mendes Pintus, ki je bil sam na ladiji, priča, da
so oni, ki so bili v čolnu, zaklicali, da naj najprej svetniku pomagajo
iz čolna. Ko jim pa povedo, da je Frančišek na ladiji in da je sploh
ni zapustil, so hoteli staviti, da je bil sv. Frančišek ves čas, ko je
razsajal vihar, med njimi, da jih je tolažil, jim dajal pogum in vodil
čoln k ladiji. (Vita s. Francisci Xav., Surius II. vol. IV. str. 89.)

Stari Oktavij Piccino je bil naprosil sv. Jožefa Kupertinskega,
da naj pride ob zadnji uri k njemu, in ta mu to tudi obljubi. Ko
Oktavij zboli, je bil sv. Jožef daleč proč od njega (v Rimu), a naenkrat
se prikaže ob bolnikovi postelji. Mnogo ljudij ga je videlo, tudi nje¬
gova sestra, ki je rekla: „0 brat Jožef! Kako prideš ti semkaj ? J ' —
„Da blagoslovim dušo bolnikovo,“ ji odvrne ter izgine. Isto je storil
svoji materi, ki je umirala v vasi Kupertino in rekla: „0 moj sin
Jožef, pač te ne bom več videla.“ A glej, v tistem trenutku, dasi je
bival v daljnem Asisiju, je bil tudi že pri svoji materi, ki je z veseljem
zaklicala: „0 brat Jožef, moj sin,“ in umrla. V tistem trenutku pa
so ga videli njegovi redovni bratje v Asisiju, da je šel žalosten iz
svoje celice v cerkev molit. Jeden predstojnikov ga sreča ter ga
vpraša, zakaj je tako žalosten. „Ravnokar mi je umrla mati,“ od¬
vrne, „kmalu bodo to pisma iz Kupertina potrdila,“ kar se je tudi v
resnici zgodilo. (Ex proč. ord. Ner. fol. 664, 609—10. Summ. p. 469 § 15.)

Slične dogodbe beremo v življenju sv. Petra Alkantarskega,
sv. Benona, škofa Mišenjskega, sv. Petra Regalata, sv. Lidvine, sv. Filipa
Nerija, sv. Alfonza Ligvorija, ki je prišel k umirajočemu sv. očetu
Klemenu XIV., in drugih. Vsi ti dogodki pa nam pričajo, da je duša
od telesa različna, ker je mogla z božjim dovoljenjem zapustiti telo
ter vzeti nase podobo svojega še živega telesa.

Naj podam še dogodek iz novejših časov. Leta 1830. je bil
Fr. Ks. Kipfstuhl, sin občespoštovanega kolarja v Deiningu v Zgornji
Palaciji (na Nemškem), v semenišču mesta Eichstatt. Ta mladenič
je bil jako vesele narave. Vse ga je ljubilo. Nekega dne zapazijo
njegovi tovariši, da je postal ves žalosten in da ima objokane oči.
„Kaj ti je,“ ga vprašajo, „da si tako otožen ?“ — „Moj oče so mi
umrli.“ — „Odkod pa to veš?“ — „Danes po noči o polnoči so
umrli, jaz sem bil pričujoč pri njihovi smrti. “ Prijatelji ga hočejo
pregovoriti, a vse zaman. „Boste videli, da je tako, kakor sem rekel.
Le poslušajte, kaj se mi je pripetilo. Bilo je okoli jednajste ure.
Jaz sem dotlej prav dobro spal. Naenkrat pa sem čuječ v domači
hiši. Moj oče tožijo materi, da jim je slabo. ,Zelo sem bolan, pošljite
po gospoda kapelana, da me previdič Videl sem očeta ležati v
postelji, čul sem prav razločno njih besede in kako so mati prepla¬
šeni poklicali moje sestre, da naj gredo iskat duhovnika. Istotako
sem videl, ko je prišel v sobo g. kapelan z Najsvetejšim. Cul sem
duhovnikove molitve, bil pričujoč pri sv. obhajilu in tudi slišal, kako
je oče rekel gospodu kapelanu: ,0 ko bi bil moj France tu. £  Prijazni
gospod jih potolaži, da bode na vse jutro poslal k meni, in da bom
potem gotovo prišel. Z besedami: ,Hvaljen bodi Jezus Kristus 4 , se
je duhovnik poslovil od bolnika. Videl sem, kako je mati spremljala

Navidezno mrtvi. — Boj med dušo in telesom.

97

gospoda do vrat, a komaj sta prestopila prag, že prihiti brat za njima,
rekoč: ,Oče umira 4 . Gospod kapelan se naglo povrne, a oče je
bil že mrtev. Cul sem jokanje in vpitje moje ljube matere in mojih
sestrd in sem jokal ž njimi. V solzah vtopljen sem se čutil naenkrat
zopet v svoji postelji. Videli boste, dragi prijatelji, da se je vse
tako dogodilo, kakor sem vam povedal. 44  — Kmalu potem je vodja
poklical našega seminiščnika. Hotel mu je polagoma razodeti žalostno
poročilo o očetovi smrti, a ta mu kar naravnost pove, da mu je vse
že znano. Kmalu potem se je prepričal, da se je vse do pičice tako
dogodilo, kakor je videl v oni noči. Zlasti je potrdil vse, v kolikor
je bil sam priča, gosp. kapelan Maurer (ki je umrl 1. 1860. kot župnik),
češ, da se je zgodilo ravno tako, kakor mu je povedal bogoslovec
Kipfstuhl. Ta je umrl 1. 1860. kot župnik v mestu Lauterhofen v
Zgornji Palaciji. („Freiburger kath. Kirchenblatt“ št. 48, 1. 1874.)

Bogoslovec leži v semenišču v postelji, a v istem trenutku gleda
daleč odtod istinite reči. Je-li mogoče, da bi imel človek samo telo?
Ali nam ta dogodek ne priča kar najbolj mogoče živo, da mora človek
imeti dušo, ki je duh, ker le ta more v trenutku prehiteti velike
daljave?

Opozarjam dalje na one, ki so le navidezno umrli, katere so
celo zdravniki spoznali za mrtve, in ki so bili vsled tega tudi poko¬
pani. Ali je morda otrpnil duh, ko je otrpnilo telo? Nikakor ne,
marveč je mnogokrat razodevalo še večjo bistrost. Stari pisatelj
Plutarh nam pripoveduje sledeči dogodek („De his, qui sero a numine
puniuntur“): Tespezij, iz mesta Soli, je padel na vrat in obležal kakor
mrtev. Ko ga hočejo tretji dan pokopati, se prebudi in pripoveduje,
da je videl v svojem otrpnenju čudovito, nepopisljivo lepo prikazen,
ki mu je razodela razne reči. Vsled te prikazni se je Tespezij po¬
polnoma izpremenil. Prej razuzdan zapravljivec, je bil odslej resen,
pobožen, vesten človek. — Kako bi mogla biti duša jedno in isto
kakor telo, kakor možgani, ker razodeva posebno bistrost ravno tedaj,
kadar otrpne telo?

Slednjič pa naj omenim še boja,  katerega čuti vsak človek v
sebi in o katerem piše sv. apostol Pavel: „Meso poželi zoper duha,
duh pa zoper meso, ta dva sta jeden drugemu nasprotna/ 4  (List do
Gal. 5, 17.) Kdo še ni občutil tega boja? Vsak ve, da ga nekaj
vleče na to stran, nekaj pa na drugo, nasprotno. Telo sili človeka
k mesenemu vživanju, jedi, pijači in drugim rečem, duša pa hrepeni
po višjih rečeh, ljubi in premišljuje nadnaravne resnice, išče časti,
se trudi za čednosti. Duša se zaveda svoje moči, da more, če le
hoče, premagati telo in njegovo poželenje. Zato gospoduje telesu ter
ga vodi kakor jezdec svojega konja. Telo je pokorno duhu, se trudi,
poti, prenaša vročino in mraz, žejo in lakoto, ter s tem pomaga
duši, da izvršuje svoje dolžnosti, da doseže svoje namene. Ravno
zaradi tega pa sovraži telo dušo, kakor jetnik tistega, ki ga ima
zaprtega v  ječi. Vsled tega je veden boj v človeku. Kdo pa je kdaj
rekel, da sta dva sovražnika jedno in isto bitje, da je morilec isti
kakor umorjeni? Sovražnika sta različni osebi, istotako mora duša
biti različna od telesa, od snovi.

Pamet in vera. I.

7

98

Boj med dušo in telesom.

I

Snov ne pozna prostosti, duša pa se zaveda svoje prostosti.
Vprašani: Kako bi se mogel človek postiti, ko bi ne imel duše?
Telo sili človeka k jedi, a duša se temu vstavlja po svoji prostosti,
in dovoli telesu jesti, če hoče in kadar hoče. Pa duša ne gospoduje
samo nad snovjo svojega telesa, ampak sploh nad snovjo vse narave.
Kovač prisili železo, da tvarja ključ ali kako drugo obliko. Ali bi
bilo to mogoče, ko bi bil človek le sama snov? „Nauk materialistov,"
piše celo brezverec Proudhon, „je nemogoč. Ako človek ni drugega
kakor materija (snov), kako je mogoče, da nasprotuje snovi, da jo
muči in obdeluje? Kako bi si mogli razlagati to nasprotno delovanje,
(da narava muči in obdeluje naravo, da človek obdeluje železo,
kamen, itd.), iz katerega izvirajo obrti, vede, umetnije, ki imajo le ta
namen, da premagajo naravo ?" Sovražnika nista jedno in isto bitje.
Človek pa po svojem duhu nasprotuje naravi (snovi), torej ne more
biti duša isto kakor snov (materija) ali telo. Vse nas torej uči, da
mora človek imeti dušo, ki je različna od telesa in višja, ker mu zapo¬
veduje, in da je skrajna nespamet, ako kdo trdi, da človek nima duše.

Mlad doktor zdravilstva, ki je ravno dovršil svoje nauke, se je
hotel pokazati posebno učenega. Zato se je v neki družbi norčeval
iz vere, zlasti pa povdarjal, da človek nima duše, da ni drugega
kakor žival. V družbi je bil tudi sloveč zdravnik (Dr. Nussbaumer

v Monakovem). Ta se oglasi, ko mu je bilo ošabnega besedičenja že
preveč, in pravi: „Mladi gospod, jaz sem vam vedno dejal: Gospod
tovariš (kolega) in sem pustil, da ste me tudi vi tako ogovarjali. Ker
pa imajo oni, katere jaz zdravim, razumno dušo in so ljudje, ne pa
živali, vi pa trdite nasprotno, zato si jaz pridržim naslov „doktor“,

vi pa se imenujte: „živino-zdravnik“. Prepovem vam, da me še
kdaj imenujete tovariša! Ali ste me razumeli, gospod živino-zdravnik ?"

Dobro jo je pogodil! To ime zaslužijo vsi zdravniki, ki se v
svoji ošabnosti ponašajo, da še niso našli duše s svojim nožem. —
Takim veljajo pač iste besede, katere je neki dominikanec rekel o
nekem zdravniku, vseučiliščnem profesorju. Ta redovnik je namreč
imel misijon v večjem mestu na Švedskem. Med poslušalci je imel
tudi mnogo dijakov, ki so prišli gledat meniha, o katerih so že toliko
slišali, a še niso nobenega videli. Nekega dne je govoril misijonar
o duši. Pazljivo ga je vse poslušalo. Profesor zdravilstva je izvedel,
da je misijonar prepričal njegove dijake, da biva v človeku duša.
Tu sklene, da bo tudi on pokazal svojo učenost. „Moji ljubi dijaki,"
jih nagovori kmalu po oni pridigi; „jaz sem preiskal že na stotine
živih in mrtvih ljudij do najmanjših delov, a nikoli še nisem našel
duše!" Misijonar je to izvedel, ter je v prihodnji pridigi tudi od¬
govoril na tako nesmisel z besedami: „Moji ljubi dijaki! Vzemite sto
in sto nožev in preiščite gospoda profesorja do najmanjšega dela,
in jaz stavim, da ne boste našli v njem niti drobtinice pameti. Torej
gospod profesor tudi nima pameti." — Tako recimo tudi mi tistim, ki
pravijo, da še nikdo ni našel duše. Zlasti pa jim zakličimo z Napoleo¬
nom: „Proč z vami; jaz se nočem pečati s človekom, ki meni, da
je le blato, in ki hoče tudi mene prepričati, da sem blato; ki meni, da
je žival, in hoče tudi mene prepričati, da sem žival."

99

3. Neumrjoča duša.

„Iz razvalin cvete novo življenje.*
(Schiller: , Viljem Tell ‘ 4, .3,1

Poljski knez N., povsem brezverec, tako nam pripoveduje
o. Lakorder (Lacordaire), ki se je sam prepričal, da je dogodek
resničen, je spisoval knjigo, v kateri je hotel dokazati, da človeška
duša ni neumrjoča. Razprava je bila skoraj gotova. V malo dneh
jo je knez hotel izročiti tiskarni. Tu se poda knez nekega dne na
izprehod, da bi se nekoliko oddahnil od napornega duševnega dela.
Ko se izprehaja po svojem drevoredu, se mu približa črno oblečena
žena in pade predenj na kolena. Knez jo vpraša, kaj želi. „0 milostljivi
gospod,“ pravi žena, „mož mi je umrl pred kratkim. Bojim se, da
bi ne bil v vicah in tam veliko trpel. Zelo sem revna, še toliko
nimam, da bi dala za jedno sv. mašo za njega. Dobrotljivi knez,
pomagajte njemu in meni in darujte mi v to potrebni denar.“ Ime¬
nitnemu brezvercu stvar sicer ni bila všeč, a vendar ženi ni mogel
odbiti prošnje. Prijazno ji podari zlat. Vsa vesela hiti v cerkev,
da bi dala darovati sv. mašo za moža.

Tri dni pozneje sedi knez zvečer pri svoji pisalni mizi in pre¬
bira svojo razpravo proti neumrjočnosti človeške duše. Nakrat čuje
lahek šum. Ozre se in zapazi dva koraka od sebe poljskega kme¬
tiča, ki ga je pomenljivo gledal. Začuden in tudi nevoljen, da se
je mož drznil stopiti v njegovo sobo brez vsake napovedbe, knez
vstane in tujega moža vpraša, kako je prišel v sobo. A preden je
končal svoje vprašanje, se je tujec že izmuznil skozi vrata in izginil.
Hitro pokliče knez svoje strežaje. „Zakaj mi puščate tuje ljudi brez
mojega dovoljenja v sobo?“ jih vpraša nevoljen. — „Katere ljudi ?“
vprašajo strežaji. „No, onega kmeta, ki je ravnokar šel iz sobe.“
„Presvetli,“ odgovore strežaji, „mi nismo nikogar pustili v sobo in
tudi nismo videli v celi hiši nikakega tujca." — „Cudno,“ mrmra
knez, „in vendar sem videl moža tu zraven pisalne mize.“ Ker je
bil prepričan, da so strežaji nedolžni, jih odpusti in jim strogo zapove,
da naj dobro pazijo pri vratih v pisarno, kadar bo on v sobi. Drugi
večer knez zopet sedi pri pisalni mizi in prebira svoje delo. Na
dogodek prejšnjega večera je bil že pozabil. Ob istem času kakor
prejšnji dan zopet vidi na istem mestu kmetiča, ki ga kakor včeraj
pomenljivo gleda. Ves razjarjen poskoči knez, da bi moža prijel, a
ta je že odšel, preden je knez mogel poklicati strežaje. Jako raz¬
burjen zapove strežajem preiskati ves grad. A zaman; moža ni bilo
nikjer. Sobni strežaj pravi celo, da je bil tisti čas na mostovžu pred
knezovo sobo, a da ni videl nikogar ne prihajati, ne odhajati.

Nestrpno pričakuje knez tretjega večera. Nekaj mu pravi, da
mu ne bo ušel. Pri vseh vhodih so pazili strežaji. Ob istem času
kakor prejšnje dni knez zopet zagleda moža. Knez je neprestano
gledal proti vratom, a ko se je malo proč ozrl, stal je mož pred
njim. Groza obide brezvernega kneza. Kdo je pač ta človek, ki
stoji pred njim, kakor da bi bil izrastel iz tal? A preden ga je mogel

100

Nič ne mine popolnoma.

vprašati, se oglasi tujec in pravi z resnim glasom: „Moj knez, jaz
sem prišel, da se vam zahvalim iz vsega srca. Jaz sem mož tiste
žene, katera je vas pred kratkim prosila miloščine, da bi dala opra¬
viti sv. mašo za svojega umrlega moža. Vi ste jo uslišali in rešili
mojo dušo. Vaše dobro delo je bilo Bogu všeč, zato mi je dopustil,
da sem prišel k Vam se zahvalit in pričat, da je v resnici po smrti
še drugo življenje in da je človeška duša neumrjoča. Vi pa porabite
to veliko milost v izveličanje svoje duše.“ Na to je prikazen izginila.

Solze se vlijejo knezu iz očij. Po dolgem, dolgem času pade
zopet na kolena, moli ter zahvaljuje Boga za toliko dobroto in
usmiljenje. Potem pa pokliče svoje strežaje ter jim pojasni vso stvar.
Se tisti večer sežge svojo razpravo proti neumrjočnosti človeške
duše. Pozneje pa je dal vso stvar preiskati učenim in pobožnim
možem ter jo potrditi v pouk brezvercem. Sam pa je bil do smrti
veren in zvest katoličan.

Knez je veroval v neumrjočnost človeške duše še le potem, ko
mu je to oznanila prikazen. Nam take prikazni pač ni treba, zakaj
določno nam napoveduje sv. vera neumrjočnost naše duše. Jezus
Kristus, večna resnica, nam kliče: „Ne bojte se jih, kateri umorč telo,
duše pa ne morejo umoriti;  bojte se temveč njega, kateri
more dušo in telo pahniti v pekel.“ (Mat. 10, 28.) Isto nas uči v
priliki o bogatinu in Lazarju. (Luk. 16, 19.) — Desnemu razbojniku,
visečemu na križu, kliče: „Še danes bodeš z menoj v raju“ (Luk. 23,
43.), gotovo pa ne s telesom, ampak z dušo, ki bo po smrti njegovega
telesa še živela.

Toda, ko bi nas tudi sv. vera ne učila neumrjočnosti naše
duše, dosti določno nam jo kaže naša pamet sama. Ako nekateri
pravijo: „Vse na svetu mine, zakaj bi ostala duša?“ je to do cela
neresnično. Temeljito proučavanje narave je pokazalo, da nobena
stvar na svetu ne mine popolnoma, da bi takorekoč prešla v nič,
ampak da le razpade v posamezne dele, kateri se zopet pokažejo v
drugi stvari. Rastlina, ki ovene, pade na zemljo, strohni, stvarja
gnoj, ki daje zopet drugim rastlinam hranivo. Rudnino lahko razbiješ
na najmanjše kosce v prah, potem jo lahko kemično razkrojiš v razne
pline, popolnoma je vendar ne moreš vničiti. Ogenj pač najtemeljiteje
pokončava in povživa stvari, a kdo more reči, dajihvniči? Iz ognja
se dviguje sopar in razen tega še ostane pepel. Ogenj stvari ni
vničil, ampak jo je le razkrojil v posamezne dele. V naravi ne naj¬
demo nikjer smrti, marveč le življenje. Zato pravi pesnik: „Na
razvalinah cvete novo življenje.“ Ako pa to, kar mi imenujemo smrt,
ne vničuje stvarij, ampak jih le razkroji v posamezne dele, kako bi
mogli govoriti o smrti naše duše, saj naša duša ni sestavljena iz več
delov, ona je jednostavna in zato se tudi ne more razkrojiti, ne more
umreti. To nas uči naša samozavest.

Vsakdo vč iz lastne izkušnje, da le jedno bitje čuti, ali misli,
ali deluje v njegovem telesu. Vsak more in mora reči: jaz čutim
na vsakem delu telesa. Jaz čutim, recimo, bolečine na glavi, na
nogah, na prsih, na vsakem udu. Vsak vč, da je jeden in isti, ki
vidi priti prijatelja in ki sliši njegov glas. Ako sedi pri pojedini

Duša je jednostavna.

101

in jč med tem, ko svira godba, mora reči: v meni jedno in isto
bitje okuša jedi in posluša godbo. Ista je, če človek misli, bodisi
pravo ali nepravo, dobro ali slabo, in dela sedaj to, sedaj ravno
nasprotno reč, vedno se zaveda, da je vedno jedno in isto bitje, vedno
jeden in isti „jaz“, ki misli ali deluje. Ali ne sledi iz tega, da je
duša, ki misli, čuti, deluje, jednostavna? Ako bi bila sestavljena iz
več delov, potem bi se človek zavedal toliko bitij, ki bi čutila, mislila,
delovala, iz kolikor delov bi bila duša sestavljena.

Kaj lepo nam to pojasnuje sloveči brezverec Beil (Bayle), ki
pravi: „Mislite si kroglo, na kateri so naslikane vse dežele in morja
vsega sveta (globus). Mislite si ta globus razdeljen na štiri dele sveta:
jug, sever, vshod, zahod. Ni jeden teh delov bi ne obsegal cele Azije,
tudi ne vseh rek. Del, ki obsega Perzijo, ni isti, kakor oni, ki obsega
kraljestvo Siam (oboje v Aziji.*) Vi pa na tej obli lahko na onem
delu, ki obsega reko Eufrat (Savo) razločujete desno in levo stran.
Iz tega sledi, da, ko bi mogla ta obla spoznavati dežele, ki so na
njej naslikane, da bi nobeden teh delov ne mogel reči, da pozna vso
Evropo, vso Francosko deželo, vse mesto Amsterdam. Vsak del te
obli bi zamogel poznati le oni del podobe, ki je na njem narisan.
In če bi to oblo razdelili na tako majhne dele, da bi posamezni del
ne obsegal niti jednega kraja, potem bi obla zaman imela dar spoznanja,
ker bi sploh ne mogla ničesar spoznati, ali bi pa spoznavanje te
obli moralo biti vse drugače kakor je naše spoznavanje, ki si za-
more predstavljati, videti celo drevo, celega konja itd. To je očividen
dokaz, da bitje, ki v nas povzročuje spoznavanje, ni sestavljeno iz
več delov, da je torej duša jednostavna.“ (Bayle: Dictionaire art.
Leucippe.)

Še bolj živo nam to stvar pojasnuje sloveči kardinal La Lu-
zerne: „Misel se ne da na nikak način razdeliti in jaz menim,“
tako pravi on, „da to zadostuje, da spoznamo resnico, da je duša
jednostavna. Jaz mislim, da ni noben materij alist tako predrzen, da
bi rekel: polovica ali četrtina misli, zanikanja ali trditve, jeden prst
na nogi od spoznavanja, zgornji ali spodnji del volje, desna ali leva
stran kake želje.“ („Dissertazione sulla spiritualita deli anima.“)
Misel je jednostavna, ker se ne da razdeliti, torej je tudi bitje, ki jo
povzroča, jednostavno. — Ako je pa duša jednostavna, ako se ne da
razdeliti na več delov, potem tudi ne more umreti, ker smrt le bitja
razkroji na posamezne dele.

Tu je le dvoje mogoče: Ali mora biti naša duša neumrjoča, ali
jo pa mora vničiti sam Bog. Ali porečemo, da bode Bog vničil dušo,
svojo najlepšo stvar, svojo najlepšo podobo? On je sam vtisnil v
dušo upanje na svidenje, potem pa naj bi jo sam vničil? Ako bi to
storil, bi ne zaslužil imena Bog, to je najpopolnejšega, torej tudi
neskončno resničnega in zvestega bitja, ki izpolnuje, kar obljubi.
Tega nikakor ne moremo reči, zato mora biti naša duša neumrjoča.
To nam napovedujejo tudi razni nagoni, težnje in hrepenenja našega

*) Da rečemo po domače: del, na katerem je narisana kranjska dežela, ni
isti, na katerem je narisano Štajersko.

102

Hrepenenje po sreči in resnici.

srca, katera je moral sam Bog vsaditi v naša srca, ker so splošna
pri ljudeh, torej naravna ali prirojena. Kar je pa naravnega, pri¬
rojenega, to je od njega, ki je ustvaril našo naravo.

Tako hrepeni vsako človeško srce po sreči, in sicer popolni,
večni. Zakaj sreča, ki ni popolna, ki ni trajna, sploh ni sreča. Vprašam
pa: ali se v tem življenju kdaj človeku vresničijo te želje? Ali je bil
še kak človek na svetu popolnoma srečen? In ko bi srečo vžival
tudi vse svoje življenje, saj mu jo naposled vendar le vzame smrt.
Toda v življenju ni nikdo popolnoma srečen. „Nikdar se ti v živ¬
ljenju ne približa sreča čista in prosta žalosti," pel je že stari Sofoklej.
Ali naj opisujem revo zemskega življenja? Menim, da mi je ni treba,
vsakdo izmed bralcev jo že dosti pozna iz lastne izkušnje. Svet ime¬
nuje srečo: bogastvo, meseno vživanje, časti, zabave, veselice. Ali je
pa srečen, ako tudi doseže vse te stvari? — Vse prej nego to!

»Življenje se nam kaže kot neprestana prevara," piše neki učenjak,
„kakor v malem, tako v velikem. Ako je kaj obljubilo, ne izpolni
svoje obljube, in če jo izpolni, izpolni jo le, da nas uči, da to,
kar smo poželeli, ni bilo vredno naših želj A. V daljavi gledamo raje,
a ti izginejo, ko se jim približamo." Koliko ljudij si želi bogastva,
veselic, a ko jih dosežejo, se jih le prekmalu nasitijo, ali pa si žele
še več. „Sreča nam je vedno v bodočnosti ali v preteklosti, sedanjost
pa je podobna oblaku, katerega nese veter čez obsijano plan. Pred
njim in za njim je svetlo, le on sam dela senco."

Prave sreče torej na svetu ni. Človeško srce pa hrepeni po
pravi sreči. Ali se mu nikdar ne bo vresničilo to hrepenenje? O, ko
bi se nikdar ne vresničilo, potem bi bil človek najrevnejša stvar, ko je
vendar prvak med vsemi stvarmi. Koliko srečnejša bi bila žival, ker
ne more premišljevati svojega revnega stanu, ker ne more gledati v
bodočnost! Toda Bog je človeku vsadil v srce hrepenenje po pravi
sreči, on je bo tudi izpolnil.

„Nemirno je človeško srce," je rekel sv. Avguštin, „dokler ne
počiva v tebi o Bog," dokler namreč ne spoznava Boga, dokler ga
ne ljubi, ker je v tem namen človekov, kakor nas uči sv. vera.

Ali človek doseže ta svoj namen na zemlji? Ne; noben človek
še ni dosegel tega namena na zemlji, zakaj nihče ne spoznava toliko
Boga, kolikor poželi njegovo srce, nihče ga tudi toli ne ljubi, kakor
se pristoja Bogu in kakor želi naše srce. Zato tudi tu na svetu ne
dosežemo pravega miru. Ali more kdo to utajiti? Vsak dan se lahko
prepričamo, kako kratka je naša pamet, kako malo naše spoznanje.
Že stari Sokrat je rekel: ,Jaz vem, da ničesar ne vem." Saj niti del
božjih ne poznamo popolnoma, kako naj spoznamo Boga? Tudi naj-
navadnejše reči, kakor gorkota, rast rastlin so nam zastavice, katerih
niti največji učenjaki ne morejo rešiti, koliko manj moremo še le
popolnoma spoznati Boga. Gledamo ga le v zrcalu, v prilikah. Ista
je z našo ljubeznijo do Boga. Zato mora biti duša neumrjoča, da ga
bo gledala od obličja do obličja, da ga bo ljubila, kakor njemu pri¬
stoja in po čemur hrepeni naše srce.

Zlasti nam pa jeden glas kaj določno napoveduje neumrjočnost
duše, namreč glas vesti.  Ni ga bilo naroda, kateri bi ne

Glas vesti.

103

bil spoznaval, da mora bivati Bog; tako ga tudi ni razumnega človeka,
ki bi ne bil razodel tega glasu, ko je razločeval med dobrim in
hudobnim. Tudi divjak ima svoje, če tudi posebne, čednosti in svoje
pregrehe, in ravno s tem, da noče vsakega tujega človeka imeti za
dobrega, razodeva, da razločuje med dobrim in hudobnim. Ni ga na¬
roda, ki bi se ne zavedal, da je nad njim sodnik, ki mu v srcu na¬
poveduje razloček med dobrim in hudobnim, ki mu napoveduje plačilo
za dobra dela, kazen za hudobna.

Ta glas vesti je splošen, zato ga je moral sam Bog vsaditi v
srce. Zato se ta glas tudi ne more popolnoma zatreti. „0, rana vesti,"
pravi Žan Pol (Jean Paul), „se nikdar ne zaceli in čas je ne ohladi s
svojimi peruti, ampak je vedno odprta." — „Glasovi vesti so strele iz
temnega nevidnega sveta," pravi pesnik Klinger, „katerih nas ne obva¬
ruje noben strelovod." Marsikaterikrat meni človek, da je hudobijo
že pozabil, a glej, naenkrat se oglasi vest in še strašneje kot prej.
Kdo ne ve, da je že marsikateri hudodelnik razodel svoj zločin v
spanju, v katerem mu vest ni dala pokoja.

Vprašam pa: ali se ta glas popolnoma vresničuje tu na svetu?
Ali dobi človek tu zasluženo plačilo ali kazen? — J eden sam pogled
v svet nas uči, da ni tako. Koliko hudobnežev vidimo v blagostanju,
koliko pravičnih v trplenju! Hudobnežu je sicer slaba vest dosti huda
kazen, tudi svet ga zaničuje. Kaznuje ga tudi posvetna oblast, ako
ji pride v roke. Ali ta kazen ni nič v primeri z hudobijo. Hudobnež,
vdan svoji strasti, zaničuje celč vse to. Mnogokrat zatre svojo vest,
da se ne oglaša več tako pogosto. Za mnenje ljudij mu ni dosti mar,
gosposki pa tudi dostikrat uide. Razen tega pa še opozarjam na
grehe in hudobije, katere izvršuje človek le v mislih in željah. Tako
daleč pač ne sega roka posvetne gosposke. Sedaj pa poglejmo,
kako plačilo prejme človek na tem svetu. Kakšno plačilo so n. pr.
prejeli na tem svetu mučenci, ki so za sveto vero prelili svojo kri,
svoje življenje žrtvovali za Boga? Brezverci, ki taje neumrjočnost
duše in dušo sploh, tolažijo ljudi s slavo, katero vživajo sloveči
možje pri potomcih. Toda kaj pomaga človeku ta slava, ako ga po
smrti sploh ni več, kakor sami trdč?

Mnogokrat pa tudi svet noče poplačati dobrih del, ker jih ne
pripoznava kot taka. Evangelske svčte svet zaničuje. Posvetni človek
zaničuje vedno uboštvo, devištvo in zlasti samostansko življenje. Kje
bodo tedaj dobili plačilo tisti, ki so Bogu na ljubo prodali vse, raz¬
delili svoje premoženje med uboge, ki so zapustili svet in njegovo
veselje? Zato nas uči glas vesti, ki nam oznanja plačilo za dobra
dela, kazen pa za hudobna, da mora za tem življenjem priti drugo,
boljše življenje, v katerem bo vse poravnano, — da mora biti naša duša
neumrjoča, ker tu ne doseže popolnega plačila za svoja dela. „Ko bi
drugega dokaza ne imel," je rekel brezverec Rušo (Rousseau), „kakor
to, da na svetu mnogokrat zmaguje hudobni, pravični pa trpi, bi me
že to obvarovalo vsakega dvoma. To bi me učilo, da s tem živ¬
ljenjem še ni vse končano, da se bode vse uredilo še-le po smrti."
(Emil IV.)

Slednjič še vprašam: Kakšno bi bilo življenje na svetu, ko bi

104

Zakaj nekateri taje neumrjočnost duše.

ne bilo večnosti? Kaj bi pač človeka vnemalo k dobremu, kaj ga
odvračalo od hudega? Naj večji nered bi vladal na svetu, ki bi ga
v kratkem izpremenil v puščavo. Brez večnosti bi bil človek naj-
nesrečnejša stvar na svetu. Še onega miru in veselja bi ne imel,
katerega mu vzbuja sedaj spomin na večnost. Človek bi ne skrbel
za drugo, kakor da si napravi življenje na tem svetu kolikor mogoče
prijetno. Pred nobenim sredstvom bi se ne strašil, saj bi se mu ne
bilo treba bati vsaj večne kazni, posvetni bi pa v mnogih slučajih
lahko ušel. — „Ti-le dokazi,“ piše celč brezverec Didro (Diderot),
„ako jih dobro premislimo, nam vzbujajo toliko prepričanje, kakoršnega
skoraj ne vzbuja božje razodetje. 44  (Encyclopaedie art. Ame.)

Sveta vera nam določno oznanja, kakor sem prej omenil, ne¬
umrjočnost naše duše. V tej veri nas kakor skoraj pri nobeni drugi
verski resnici, potrjuje naša pamet. Kako je mogoče, da bi človek
tajil neumrjočnost človeške duše? Kako je mogoče, porečeš, da
učenjaki tajč neumrjočnost človeške duše, ker nam jo tako določno
oznanja naša pamet? — Nekega človeka so vprašali, zakaj ne veruje
v pekel. „Potem bi moral jaz sam vanj, 44  jim odvrne, „zato pa ne
verujem. 44  Glej, to je vzrok pri večini, ki taje neumrjočnost človeške
duše. Nočejo verovati, ker nočejo Boga, ker ne marajo večnosti, ker
se nočejo odpovedati svojim strastem. Mnoge pa vodi v tem tudi
napuh, ali celo nevednost. Ti poslednji večinoma za drugimi ponav¬
ljajo razne nedokazane trditve, n. pr. o večni materiji, o večnih atomih,
česar sami ne razumejo in se tudi ne potrudijo, da bi razumeli.

Sv. Avguštin nam pripoveduje (v svojem 159. listu do Evodija)
o nekem zdravniku Genadiju, ki je tajil neumrjočnost človeške duše.
Ker je pa storil veliko dobrega in tudi sicer živel pošteno, mu je dal
Bog milost, da je spoznal resnico. Neko noč se mu prikaže v spanju
angel, ki ga pelje v krasen kraj. Na to se vzbudi in se ne zmeni
veliko za sanje. A glej, zopet zaspi in zopet se mu prikaže angel
ter ga vpraša, če ga še pozna. „Seveda, 44  odvrne zdravnik in ponovi
se tudi petje, katero je bil slišal v prejšnjih sanjah v onem kraju.
„Ali si pa to, kar sedaj pripoveduješ, slišal speč ali čuječ? 44  — „V
spanju. 44  — „In sedaj me tudi vidiš v spanju, kaj ne? 44  — „Seveda. 44
— „Kje je tvoje telo? 44  — „V postelji. 44  — „Ali priznaš, da so tvoje
telesne oči zaprte, da z njimi ne vidiš ničesar? 44  — „Dk 44  — „No
tedaj, s katerimi očmi me pa gledaš? 44  Na to ni vedel zdravnik ni¬
česar odgovoriti. Angel pa mu reče: „Kakor tvoje telesne oči sedaj,
ko ležiš v postelji, ničesar ne delajo, in so vendar jedne in iste, s
katerimi si me videl zadnjič in sedaj, tako bode tudi tedaj, ko bodeš
umrl in ko tvoje oči ne bodo več delovale. V tebi je nekaj, s čemur
bodeš gledal in čutil. Torej ne dvomi več, ali bodeš po smrti še živel,
in da je po smrti še drugo življenje! 44  Odslej je Genadij veroval, da
je človeška duša neumrjoča.

Nam takih prikaznij ni treba, ne take, kakršno je imel oni poljski
knez. Nam dosti določno napovedujeta razum in vera, da je človeška
duša neumrjoča, če bi tudi z očmi ne gledali resnice. Toda mnogim
j c dal Bog to resnico gledati takorekoč s telesnimi očmi. Mnogimi so
sc namreč prikazale, kakor je neovrgljivo dokazano, duše rajnikov.

Priče, da je človeška duša neumrjoča.

105

Posebno v življenju svetnikov beremo več takih dogodkov. Tako je
videl sv. Benedikt dušo svoje sestre Skolastike. Sv. Terezija je videla
sv. Petra Alkantara, ki je zaklical: „0 blažena pokora, ki mi je pri¬
služila toliko slavo. 44  Ker se pa dandanašnji svet nekako nezaupno
obrača od svetnikov, naj navedem nekaj dogodkov iz novejših časov.

Leta 1844. je bil v zavodu sv. Edmonda v okraju Heriferdšir
(HerforcTshire) na Angleškem Filip Weld, sin Jakoba Welda, posest¬
nika v bližini mesta Sautempten (Southampton), sorodnika pokojnega
kardinala Weld. Dne 14. aprila gre s svojimi tovariši na izprehod.
Vodja jim dovoli, da se smejo v bližnji reki kopati. Naš Filip se vozi
z nekaterimi tovariši v čolnu po isti reki. Naenkrat pade Filip v vodo
in vtone. Njegovo truplo preneso v zavod in vodja zavoda se takoj
poda k Filipovim starišem, da bi jim naznanil žalostno novico. A
kako se začudi, ko stopi v sobo Filipovega očeta, a mu ta pride že
naproti ter mu reče, da mu ni treba povedati, čemu da je prišel, ker
že sam vč, da je Filip mrtev. „Včeraj popoldne", pravi Filipov oče,
„sem šel s svojo hčerko na izprehod in Filip se nama prikaže. Mlad
človek, črno oblečen je stal zraven njega. Moja hči ga je prva za¬
pazila. ,Glejte oče/ mi praVi, ,to je Filip. 4  — ,Resnično, 4  odvrnem jaz,
,to je Filip, pa je podoben angelu. 4  Niti sanjalo se mi ni, da bi bil
mrtev, dasiravno sem se zelo čudil, da je bil tu. S hčerko mu greva
naproti, da bi ga pozdravila. Ko se mu bližava, je šel mimo delavec
naravnost proti Filipu. Gotovo ga ni videl, ker je bilo videti, da gre
skozi njegovo telo, ki je bilo prozorno. Ko sem to videl, nisem več
dvomil, da sta to duhova. Ko s hčerko gledava Filipa, se nama je
zdelo, da se je nama posmehljal, potem pa je izginil. 44  Ko je sedaj
Filipov oče poprašal vodjo, kdaj je Filip utonil, se je prepričal, da
se je to zgodilo ob tisti uri, ko sta ga s hčerko videla na izprehodu.
A kdo je bil njegov spremljevalec? Nekaj dnij pozneje je šel Weld
k bližnjemu sosedu. Ko je v sprejemalni sobi čakal na voz, zapazi
nad pečjo (kaminom) podobo mladega moža v črni obleki, ki je bil
v vsem ravno tak, kakršen je bil Filipov spremljevalec. Pod podobo
pa je bilo zapisano ime tega moža: „Sv. Stanislaj Kostka. 44  Ime tega
svetnika je bil dobil Filip pri sv. birmi. S solzami v očeh je padel
oče na kolena ter zahvalil Boga, da mu je dal tako gotovo znamenje
sinovega izveličanja, ker ga je poslal k njemu v spremstvu tega
svetnika. (Angleški časopis „The Tablett. 44 )

Se dogodek iz najnovejšega časa. Pred nedavnim časom je ob¬
javil časnik „Rivista dei Studii Psichici 44 , gotovo ne katolišk list, ki
izhaja v Torinu, sledeči dogodek, katerega potrjujejo še sedaj v
Torinu živeče tri občespoštovane osebe. „Ko je 1. 1885. umrla moja
mati, 44  piše dotični, ki je doživel ta dogodek, „nisem bil pri njej.
Malo ur poprej sem jo obiskal in ker sem menil, da ne bode še umrla,
kakor je rekel tudi zdravnik, sem odšel domu. Predno odidem, po¬
ljubim mater ter ji rečem: ,Mati, jaz grem domov, da spravim otroke
spat. 4  — ,Kaj, ti že greš, 4  mirno odvrne mati ter me debelo pogleda.
,Torej na svidenje jutri zjutraj! 4  Nekako potolažen sem šel domov.
Drugo jutro se zgodaj zbudim, ko sem bil vso noč prav dobro spal.
Prav tiho se napravim, da bi sina ne motil v spanju. Tu zagledam

106

Nebesa.

pri nogah svoje postelje svetlo kroglico, ki se mi je približala. Velik
strah me obide in naglo prižgem luč. Moj sin je že sedel v postelji
ter me opazoval z resnim obrazom. Jaz sem slišal,' mi pravi, ,kako
si se napravljal; kam pa greš?' — ,K stari materi!'— ,K stari materi?
Saj je bila ravnokar tu.‘ — ,Oh,‘ odvrnem ves razburjen, ,saj veš, da
je bolna, zelo bolna, da torej ne more biti tu.‘ — ,Povem ti, da je
bila mati tu. Jaz sem jo videl. Prišla je prav tiho, da bi te tie motila
v spanju. Potem je položila svojo glavo prav blizo moje glave, me
poljubila ter mi prav tiho rekla: Bodi priden! Ravno v to uho mi je
zašepetala in potem odšla. Pri tvojih nogah pa je obstala ter dolgo
gledala.' — Jaz sem čutil', pravi dalje oče, ,da me je nekdo poljubil.
Groza me je obšla.' — V tem pride moj brat ter povč, da je mati kmalu
na to umrla, ko sem bil jaz odšel. Dalje še povč, da je tudi on videl
pri svojih nogah v postelji tako svetlo kroglico, in ga je to tako
pretreslo, da se je jokal, ker je bil prepričan, da je ta lučica duša
naše matere." — Ta dogodek je neovrgljivo potrjen, priče še živč.
Ako kdo ne verjame, naj se obrne na urednika imenovanega lista,
tam bo se lahko še natančneje prepričal o istinitosti tega dogodka.

Vprašam torej: Kdo more po vseih tem tajiti, da ima človek
dušo, ki tudi po smrti telesa še živi, ki je neumrjoča? Saj je celo
kruti revolucijonar Robespierre rekel: „Dobri in slabi izginejo iz pri¬
zorišča sveta, a na različen način; ne, smrt ni konec, ampak je za¬
četek neumrjočnosti."

4. Kje se snidemo?

.Še malo časa in me boste zopet videli.”

(Jan. 16, 17)

Med vsemi resnicami sv. vere je le jedna, kateri še nihče ni
mogel in ne> more ugovarjati. To resnico nam napoveduje apostol
Pavel, rekoč: „Določeno je človeku enkrat umreti." Toda smrt našega
telesa ni smrt naše duše. Naša duša bo večno živela in tam, onkraj
groba, se snidemo po smrti s svojimi dragimi. Toda kje? „Določeno
je človeku enkrat umreti," pravi apostol, „potem pa je sodba". (Hebr.
9, 27.) Ta sodba odloči, kam pojde duša.

Pri tej sodbi bo odločevalo le to, kako je človek izvrševal svoj
namen tu na zemlji, namreč, kako je spoznaval in častil Boga, ga
ljubil in mu služil. Ako je zvesto izpolnoval te svoje dolžnosti,
potem mu bodo veljale besede Gospodove: „Prav, dobri in zvesti
hlapec, ker si bil v malem zvest, te bom postavil črez veliko; pojdi
v veselje svojega Gospoda." (Mat. 25, 21.) Da bo pa to veselje ne¬
izmerno veliko, napoveduje nam naša lastna pamet. V nebesih  se
bodo izpolnile vse naše težnje in naše hrepenenje. Tu bomo dosegli
pravo srečo, katero zaman iščemo na zemlji. Tu se nam bo izpol¬
nilo naše hrepenenje po resnici, tu naša želja po pravi ljubezni do
Boga. Sam Bog nam je v srce vsadil te težnje in hrepenenja, torej
jih bo izpolnil. Pa kako! Samo to rečem: Bog nas bo poplačal.
On je velik, nad vse velik v svojem bitju in v svojem delovanju.
On je velik, nad vse velik tudi kadar poplačuje. Nebesa morajo

Pekel.

107

biti torej primerna njegovi visokosti in njegovemu veličanstvu. Ako
je Bog že tu na svetu človeku dal toliko veselja, da nas vnema,
da tem bolj hrepenimo po večnem veselju, in če s tem veseljem,
kakor sam pravi, poplačuje hudobne za to malo dobrega, kar store,
koliko veselje, koliko blaženost je moral v nebesih pripraviti še le
z a svoje prijatelje in izveličance.

Kaj lepo pravi sv. Janez Krizostom: „Ce se to godi že na tem
s vetu, na katerem nam Gospod ni obljubil nič dobrega, na katerem
?as je imenoval tujce, potem si lahko mislimo, kaj nam je pripravil
se le v večnosti. Ako že tujci vživajo toliko čast, kakšna čast še
le čaka meščane! Ako so našli toliko odlikovanja tam, kjer je Jezus
napovedal le preganjanje, kolik mir bo še le tam, kjer napoveduje
pravo veselje." (Hom. 20. ad Ephes.) — „Ce nam ti, o Bog,“ pravi
sv. Avguštin, „že v ječi izkazuješ tolike dobrote, kaj nam boš
storil še le v palači." Sam Bog bo tam nad vse veliko plačilo, on
naj večja lepota, katere le slab odsev je vsa lepota tega sveta. Je-li
Preveč rekel sv. apostol Pavel, ko je dejal: „Oko ni videlo, uho ni
slišalo in v človeško srce še ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim,
ki ga ljubijo." (I. Kor. 2, 9.) Pač je res, kar je rekel sv. Avguštin: ,,Ta
lepota, to veličanstvo, ki bo naša blaženost, presega vse naše misli,
°utila, besede; kar je Bog pripravil svojim prijateljem, presega našo
Ve ro, naše upanje in ljubezen, naše želje in hrepenenje. To blaženost
Sl moreš pridobiti, a dostojno je ne moreš ceniti, moreš si jo prislu¬
hi, a nikdar je dostojno popisati." (Sermo 37.) Kaj še le, ako pri¬
stavim, da bo ta blaženost večna, zakaj: „Bog bo obrisal vse solze
®d njih očij, in ne bo več smrti, ne bo več žalovanja, ne vpitja, ne
bolečine." (Skriv. raz. 21, 4.) Snidemo se torej lahko v nebesih,
a ko tu na zemlji živimo po zapovedih in naukih božjih, ako smo
z vesti služabniki svojega Gospoda.

Drugi prostor, na katerem se lahko snidemo, pa je pekel. Ta
Prostor bo odločil večni v Sodnik tistim, ki so umrli v smrtnem grehu.
Kakšen je ta prostor? Že Jezusove besede nam oznanjajo, da je ta
Prostor kraj največje žalosti. „Nepridnega hlapca pa vrzite v vnanjo
t^mo, tam bo jok in škripanje z zobmi." (Mat. 25, 30.) V onem
kfaju napoveduje večni ogenj (Mat. 25, 41.), „ki ne vgasne, in črva,
ki ne umrje." (Mark. 9, 43.) In ko bi nam Jezus tudi ne bil napovedal
teh strašnih rečij, že zdrava pamet nam napoveduje, da mora biti
Pekel najžalostnejši kraj. Grešnik, ki umrje v smrtnem grehu, ločen
°d Boga, ostane ločen od njega. Kaj se to pravi? Seveda se to ne
jfdi nič hudega tistim, ki se v življenju niso dosti menili za Boga.
tu jih je vodilo le njihovo telo, duše niso veliko poslušali. Po
s mrti pa bo duša dobila prostost, rešena telesnih vezij bo hitela k
svojemu Očetu, Bogu, katerega bo sedaj popolneje spoznavala. A tu
J 1  bodo zadonele strašne besede: „Proč od mene!"

Kaj bo z dušo v trenutku, ko bo najbolj spoznala svojega Boga,
P a  ji bo ta zaklical: ,,Proč od mene v večni ogenj!" Koliko bridkost
J 30  duši povzročila misel, da je izgubila nebesa, katera bi si bila tako
mhko prislužila. Večkrat se je že prigodilo, da je kaka oseba pro¬
dala loterijsko srečko pred žrebanjem, potem je pa ravno tista srečka

108

Vice.

zadela glavni dobitek. Misel, kako lahko bi bil dobil glavni dobitek,
je že marsikomu zmešala pamet. A kaj je vse posvetno, minljivo
premoženje proti večnim nebesom. In ta je grešnik tako lahkomišljeno
zapravil. Kolika kazen je torej že to, da je človek, zavržen od Boga,
izgubil nebesa, katera bi si bil tako lahko pridobil, da ne omenjam
drugih kaznij, katere je Jezus napovedal. O, pekel je strašen kraj,
to nam napoveduje naša lastna pamet. Le toliko rečem: isti Bog,
ki je velik, nad vse velik v plačevanju, bo tudi nad vse velik v
kaznovanju. Seveda oboje, plačilo kakor kazen, se bo ravnalo
po našem zasluženju, kakor pravi sv. apostol Pavel: „Kdor pičlo seje, t
bo tudi pičlo žel; in kdor seje v obilnosti, bo tudi žel v obilnostih
(II. Kor. 9, 6.)

Kaj pa, če človek ni sicer umrl v smrtnem grehu, vendar pa ni
bil tako čist, da bi mogel takoj v nebesa, ali pa še ni vsega popravil?

Sv.- vera nam tu oznanja tretji kraj, v katerem se očiščujejo duše, ki
še niso sposobne za nebesa, a vendar niso zaslužile pekla. Ta kraj
imenujemo vice. Jezus nam ga oznanja v besedah: „Hitro se spravi
s svojim nasprotnikom, dokler si ž njim na potu, da te nasprotnik
ne izda sodniku, in da te sodnik ne izroči služabniku, da ne boš
vržen v ječo. Resnično ti povem, ne pojdeš od ondot, dokler ne
poplačaš do zadnjega vinarja. “ (Mat. 5, 25. 26.) Vice so torej ječa,
iz katere je mogoča in tudi gotova rešitev, seveda še le tedaj, kadar
je vse popravljeno in poravnano, duša popolnoma čista.

Protestantski duhovnik Volkhart je bil nekoč v družbi več svojih
tovarišev in tudi katoliškega duhovnika. Kmalu so se začeli razgo-
varjati o verskih rečeh. Zlasti so se živahno pogovarjali o vicah.
Protestanti so tajili vice, katoliški duhovnik pa je zagovarjal kato¬
liški nauk o vicah. Tu vstane imenovani protestantski duhovnik ter
pravi: „Gospoda moja, jaz pritrjujem našemu katoliškemu gospodu
bratu. Meni se nauk o očiščevanju duš v vicah zdi tako po pameti,
da mu moram že zaradi tega pritrditi. Vi ste, dragi tovariši, dobro
poznali mojo pokojno soprogo. Bila je vzgledna žena, pobožna, rekel
bi, pravi angel. Da je pri svoji smrti našla milostnega sodnika in
da ni pogubljena, to smem upati z ozirom na njeno pošteno življenje.

Da bi pa bila pri svoji smrti tako čista, da bi bila takoj šla v nebesa,
tega si pa ne upam trditi z ozirom na neskončno svetost in pravičnost
božjo. Ravno to me priganja, da moram priznati, da mora biti v
večnosti še tretji kraj, v katerem se duše očiščujejo, kakor uči ka¬
toliška cerkev, dokler niso sposobne stopiti pred obličje božje. ££  Vsi
protestantski duhovniki so obmolknili, ker so spoznali, da nam sama
pamet napoveduje vice, ko bi jih nam tudi sv. vera ne napovedovala.

Sicer je pa tudi dokazano, da so se duše v vicah prikazale mnogim
svetnikom, kakor sv. Tereziji, sv. Brigiti, sv. Filipu Neriju, in da so
mnogi svetniki ž njimi občevali. Pa tudi drugim so se že duše v
vicah prikazale, ker so pri njih iskale pomoči.

„J e-li mogoče pomagati dušam v vicah?“ me bodeš morda
vprašal. Gotovo, zakaj to nas uči sv. vera in tudi naša pamet. V
sv. katoliški cerkvi so že od nekdaj opravljali molitve za duše v
vicah, zlasti so zanje darovali daritev sv. maše. O sv. Avguštinu

Dušam v vicah moremo pomagati.

109

beremo, da je daroval sv. mašo za svojo mater, kakor ga je ona
prosila ob zadnji uri. Kdo bi pač mogel reči, da je nemogoče, po¬
magati dušam v vicah? Veja, dokler ni docela odsekana od drevesa,
še vedno dobiva po njem potrebno hrano. Istotako se tudi po udu,
dokler ni do cela odsekan od telesa, pretaka kri. Verniki so udje
telesa, čegar glava je Kristus. Dokler ni vernik popolnoma ločen od
le-tega telesa, to je, dokler ni pogubljen, toliko časa se more
vdeleževati dobrih del drugih udov tega telesa. Duše v vicah pa
niso popolnoma ločene od telesa Kristusovega, to je njegove cerkve,
torej se morejo vdeleževati naših molitev in dobrih del. O tem je
bil prepričan tudi ves človeški rod. Pri vseh narodih nahajamo da¬
ritve za ranjke.

V potrdilo obeh resnic, da so namreč vice in da moremo
dušam v vicah pomagati, poleg tega pa tudi, da je človeška duša
ncumrjoča, naj navedem istinit dogodek iz nedavnih časov. Dne
4. novembra 1859. je v samostanu frančiškank v Foligno (na Laškem)
nanagloma umrla vsem priljubljena sestra Terezija Marjeta. Dne
16. novembra gre sestra Ana v shrambo samostanskih oblačil, katero
je imela v oskrbi. Že od daleč sliši ječanje in stokanje. Najprvo
misli, da je morda v shrambo zaprta kaka mačka. Ko pa odpre
vrata, ne vidi nikjer živega bitja, dasi še vedno sliši zdihovanje. Ne¬
koliko oplašena natančno preišče vso sobo, da bi našla vzrok tega
ječanja. „Jezus Marija,“ zakliče vsa razburjena, ko ničesar ne
najde, „kaj pa je vendar to?“ Takoj pa sliši odgovor: „Moj Bog,
moj Bog, koliko trpim!“ V teh besedah je bila izražena nepopisljiva
žalost. Ker je sestra Ana na glasu takoj spoznala svojo nekdanjo
tovarišico Terezijo, se ojunači ter jo vpraša: „Zakaj pa trpiš?“ —
„Ker sem prelomila obljubo revščine. “ — „Kaj,“ zakliče vsa začudena
sestra Ana, „kako je to mogoče, saj si to obljubo vedno izpolnovala
kar največ natanko!“ — „To ne zadeva sicer mene, ampak le,
ker sem bila preveč popustljiva do drugih sester. Le malo pomisli
nase.“ Naenkrat zagleda sestra Ana pokojno sestro, ki je šla proti
vratom in je še vedno govorila. Sestra Ana pa je bila toliko razburjena,
da ni mogla vsega razumeti. Le to je zapazila, da se je pokojnica z
dlanjo dotaknila vrat ter rekla: „To je spomin na božje usmiljenje. 14
In glej, na vratih se je poznala roka, kakor da bi bila vžgana z
žarečim železom. Sestra Ana, ki se je doslej vedno norčevala iz
svojih tovarišic, ki so se bale, da bi kje ne videle pokojne sestre,
zbeži proti vratom ter tako glasno zakriči, da so bile kmalu vse
sestre okrog nje. Sestra Ana jim pove ves dogodek in sestre spoznajo,
da je roka na vratih zelo podobna roki pokojne sestre. Sestra Ana
je hotela potem to roko izbrisati, a ni šlo, marveč sestra Terezija ji
je v spanju povedala, da se ji to ne bo nikdar posrečilo, ker je to
sam Bog dopustil v pouk drugim ljudem. Ves samostan je začel za
pokojno sestro moliti. V noči 19. novembra začuje sestra Ana, ki je
popolnoma čuječa ležala v postelji, da nekdo kliče njeno ime. Vzdigne
se in pogleda, kdo jo kliče. Tu zapazi pri koncu svoje postelje svitlo
kroglo. Od ondot je prišel tudi glas, ki je pa sedaj razodeval ne-
popisljivo radost. „V petek sem umrla. V petek sem šla v nebesa,

110

Tudi telo bo vstalo od mrtvih.

Bodi močna v križu Gospodovem/ 1  ji zakliče prikazen, „trpi stano¬
vitno. Z Bogom!“ ponovi trikrat in izgine.

Nekako tri tedne pozneje se je začela preiskava v tej zadevi.
V pričo mestne gosposke, vseh duhovnikov in obilnega ljudstva, je
dal škof izkopati truplo pokojne sestre ter položiti njeno roko v ono
roko na vratih. In glej, obe roki sta se skladali. Vtisek roke v vratih
je pravi čudež, kakor je dognala preiskava, ki nam oznanuje dvojno
resnico, da so vice in da je človeška duša neumrjoča. Dogodek pa
nam tudi oznanja tolažilno resnico, da moremo svojim dragim, ako
so prišli v ječo vic, pomagati ter jih rešiti strašnih muk in trpljenja.

Trije so torej kraji, kjer se zamoremo po smrti sniti z dušami
svojih dragih. Kje se res snidemo, to je v naših rokah, zlasti kar se
zadeva nas, mnogokrat pa tudi drugih, kajti z molitvijo, lepim vzgledom
in opomini moremo jih privesti na pot, ki vodi v jednega teh krajev.

5. Vstajenje mesa.

„Še dražje seme položimo

V zemlje krilo se solzeč,

V nadi trdni tej živimo,

Da razcvete v lepši cvet.“

(Schiller.)

V starem zakonu (Ecehijel 37) beremo, da je imel prerok
Ecehijel prikazen. Videl je široko polje polno človeških kostij. Tu
ga vpraša Bog: „Sin človekov; meniš-li, da bodo oživele te kosti ?“
Isto vprašanje se vriva tudi nam, zlasti kadar stojimo ob grobu nam
drage osebe. Ali bode grob vrnil svoj plen? Ali bode kdaj vstalo iz
groba to truplo, katero bode v kratkem v njem strohnelo? Jezus,
večna resnica, nam obljubuje to v besedah: „Ne čudite se temu, ker
pride ura, ko bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinu božjega in
bodo prišli, kateri so dobro delali, v vstajenje življenja, kateri so
pa hudo delali v vstajenje obsodbe." (Jan. 5, 28. 29.)

Ker pa človeški razum ne more umeti, kako se bode to
zgodilo, zato se je vedno vstavljal tej resnici. Zlasti današnji učenjaki
prinašajo na dan vsakovrstne ugovore. Da bi tajili to resnico, po¬
navljajo deloma stare reči, deloma si izmišljajo nove, toda skoraj bi
rekel, še bolj nespametne, kot so bile one. Kdo se ne smeje, ako jih
sliši, kako skrbno povprašujejo, kako bode Bog oživil telesa tistih,
ki so se potopili v morju, in so jih snedle ribe; kako telesa tistih,
kateri so zgoreli, katere so požrle zveri ali celč ljudje; sploh kako
bode iz prahu, v katerega se je izpremenilo človeško truplo, sestavil
zopet človeško telo. Nekatere tudi skrbi, katn bode Bog poslednji
dan spravil toliko ljudij, ker bi bila dolina Jozafat premajhna. Ti
ljudje, ki bi sicer radi več vedeli kakor sam Bog, pozabijo, da je
vendar še nekaj razločka med njimi in Bogom. Božje moči merijo
po svojih slabih močeh. Kolika nespamet! Kako so pač revni v pri¬
meri z Bogom. Pri najslabši bilki, pri najmanjšem črvičku se že

Sv. Janez Krizostom in Tertulijan o vstajenju mesa.

111

ustavi njihov razum in ne vč dalje, pa bi mogli ceniti vsemogoč¬
nost božjo!

Takim modrijanom odgovarjata sv. Janez Krizostom in Tertulijan.
,.Ti dvomiš,“ piše prvi, „ali bode moglo vstati iz groba tvoje truplo,
ki je vendar razpadlo v prah. O človek, povej mi, kaj si pa bil,
predno si bil spočet v materinem telesu? Nič, čisto nič. Bog te je
vstvaril, te je iz nič naredil, pa bi te ne mogel iz prahu zopet na¬
rediti? Le veruj; nekaj, kar je bilo, zopet narediti, je lažje, nego
vstvariti, česar ni bilo. On te je vstvaril v materinem telesu, on te
more tudi obuditi v naročju zemlje. Ti se pa morda bojiš, da se
tvoje posušene kosti ne bodo mogle obdati z mesom. O jenjaj vendar
svojo revo primerjati z božjo vsemogočnostjo! Stvarnik oblači leto
za letom gola drevesa z listjem, posušene travnike s travo, pa bi ne
mogel obleči tvojih kostij z mesom v dan vstajenja! Tudi prerok
Ecehijel je dvomil, toda Bog mu je pokazal, kako so kosti dobile
meso, kako so se začele gibati in sklepati ter so se oblekle s kožo. Ti
dvomiš, da bi mogel iz toliko praškov, v katere razpade po smrti
človeško truplo, zopet postati ves človek? Glej, ti moreš iz male
iskrice napraviti velik ogenj, Bogu pa naj bi bilo nemogoče iz prahu
zopet narediti tvoje telo? Ako praviš, da od tega ali onega trupla ni
nič ostalo, ker ga je požgal ogenj ali raztrgala divja zver, pomisli,
da se tudi vse to povrne v zemljo, pepel sežganega in žival, ki je
požrla človeka: vse razpade v prah, iz prahu pa ga more obuditi
vsemogočnost božja. Le poglej sam nase! Četudi ne vidiš
ognjene iskrice, vendar vzameš kamen in malo jekla ter iz kamena
izvabiš toliko ognja, kolikor ga potrebuješ. Ogenj je bil v kamnu
skrit, toda ti si ga prizval. Kar ti pouzročiš z razumom, katerega ti
je dal Bog, da prizoveš skrito in pokopano iskro, ali bi istega ne moglo
božje veličanstvo in vsemogočnost? Le veruj, Bog je vsemogočen! 14

„Glej na dela božje vsemogočnosti,“ kliče nam Tertulijan, „dan
umre v noč in se pokoplje v temoto. Lepota sveta izgine, vsaka reč
otemni, vse izgubi svojo barvo, potihne .in otrpne. Povsod biva žalost
in tihota. Vse žaluje, da je izgubilo svetlobo. Ta se pa zopet povrne
s prejšnjo krasoto in umori svojo smrt, noč, odpre svoj grob, temoto,
dokler zopet ne pride noč. A tu se prižgo zvezde, katere je pogasila
jutranja zarja. Zima in poletje, pomlad in jesen se vrstijo s svojimi
darovi in sadovi. Tudi zemlji je dan od zgoraj zakon, da zopet obleče
gola drevesa, da rodi cvetlice in zelišča, da isto seme, katero je
povžila, zopet vrne, a ne prej, dokler ga ni povžila. — Čudovita
modrost, ki jemlje, da ohranjuje, da zopet vračuje; ki razdeva, da
ohranjuje; ki pokvarja, da prenavlja; ki zmanjšuje, da pomnožuje!
Bogatejše in lepše prenovi, kar je razdjala; plen z bogastvom po¬
pravlja, krivico z obrestmi, škodo z dobičkom. Jedenkrat za vselej
pravim: vse stvarstvo se bo prenovilo, karkoli vidiš, je bilo že tu, in
kar si izgubil, je še vedno tu. Vse se povračuje v svoj prejšnji stan,
katerega je bilo zapustilo. Tako oznanja vse stvarstvo vstajenje od
mrtvih. Prej nam je Bog to resnico razodel v svojih delih kakor pa
z besedami, prej z naravnimi močmi ko pa s črkami sv. pisma.
Naravo nam je naprej poslal kot učiteljico, da ti kot njen učenec

112

Izgledi vstajenja v naravi.

razodetje, katero je pozneje dal, lažje veruješ in takoj sprejmeš, ako
slišiš, kar si že videl, in da ne dvomiš, da bo Bog, o katerem veš,
da prenavlja vse stvari, obudil tudi telo.“ (Tertulijan: De resur. V.)

Posebno opozarjam tu na približno podobo našega vstajenja od
mrtvih. Vsakemu je gotovo znano, da se gosenica v jeseni zabuba.
V 200 ali 300 dneh pa izleti iz bube krasen metulj. V bubo se je
zabredla počasna gosenica, ki se je plazila le po tleh, iz bube pa
izleti metulj, ki se dvigne kvišku v zrak. To seveda ni popolna
podoba našega vstajenja, vendar nas pa lahko uči, da se more
isto, kar se je zgodilo pri grdem črvu, pri otrpneli bubi, zgoditi tudi
pri človeku, ki se kot najkrasnejša stvar v vsem stvarstvu more
in mora povzdigniti na višjo stopinjo, kakor se metulj iz gosenice.
Je-li mogoče, da bi bilo človeško telo, ki je prebivališče neumrjoče
duše, na slabšem kot neznatna gosenica? Kaj takega pač ne moremo
pričakovati od neskončno modrega Boga. „Jaz ne potrebujem nobene
priče, da biva Bog,“ mi je rekel neki kmetič; „to pričo imam pri
vsakem jajčku. Da iz mrtvega jajčka pride živo pišče, to mi dovolj
jasno oznanja, da mora bivati vsemogočno bitje, ki more kaj takega
povzročiti/ 4  A glej, dragi bralec, ravno ta priča nam tudi nekako
priča za vstajenje od mrtvih. Odpri jajce, mar najdeš tu kaj življenja?
Tu ni drugega kot mrtva snov. Črez tri tedne pa, ako podložiš jajce
koklji, pride iz njega živo pišče. Tisti, ki je tu iz mrtvega jajca
vzbudil živo pišče, pa more gotovo tudi iz mrtvega prahu vzbuditi
novo truplo ter ga združiti z dušo.

Dalje pomislimo, da sama duša še ni ves človek. Se le s telesom
združena duša je ves človek. Ako je pa duša neumrjoča, ali bi
Bog ne podelil neumrjočnosti tudi telesu, ki je sicer samo na sebi
umrjoče? Bog je vstvaril dušo, da bi bila združena s telesom. Zato
bi bilo nenaravno, ako bi samo duša večno živela. Naj si jo je tudi
telo mučilo ter jo oviralo, vendar se duša le težko loči od telesa.
Kaj še le, ko bi se morala za večno ločiti od njega. In če bo duša
prejela večno plačilo ali kazen, ali bi ne bilo krivično, ako bi se je
tudi telo ne vdeležilo, saj je skupno delovalo z dušo. „Ako sta bila
združena pri delu, 44  pravi Tertulijan, „ne smeta biti ločena pri plačilu. 44
To pa že posebno zaradi tega, ker se na svetu hudobnim mnogokrat
prav dobro godi, trpč pa pravični. Spominjam le na mučence. Ko¬
liko so trpeli na telesu za Boga, koliko so prestali apostoli, koliko
so spokorniki mučili svoje telo. „Ako bi samo v tem življenju imeli
upanje, 44  pravi vsled tega sv. apostol Pavel, „potem bi bili revnejši
kot vsi ljudje, 44  ki namreč strežejo svojemu telesu.

Prazno bi bilo pa tudi naše upanje na svidenje, katero nam na¬
rekuje naše srce. Mi si želimo videti svoje drage v isti osebi, kakor
smo jih v življenju videli, gledali in ljubili. Zato je bil Job prepričan,
da bo njegovo telo vstalo od mrtvih, ker je rekel: „Zakaj vem, da moj
Odrešenik živi in da bom poslednji dan vstal iz zemlje. In zopet b< m
obdan s kožo in v svojem mesu bom gledal svojega Boga. Ravno jaz
ga bom videl in moje oči ga bodo zrle in ne drug; to upanje je shranjeno
v mojih prsih. 44  (19, 25.) Isto prepričanje nam razodeva makabejska mati s
svojimi sedmerimi sinovi. Tako je zaklical jeden izmed njih kralju

Jezus Kristus — zastava našega vstajenja.

113

Antijohu: „Ti hudobnež! Nas moriš sicer v sedanjem življenju; toda
kralj sveta nas bo, ker umrjemo zavoljo njegovih postav, ob vstajenju
obudil k večnemu življenju." (II. Mak. 7, 9.)

Najgotovejša zastava našega vstajenja od mrtvih nam pa je
Jezus Kristus sam. On je od mrtvih vstal, od mrtvih vstala bodo
tudi naša trupla. Na Jezusovo vstajenje se sklicujejo apostoli, zlasti
sv. apostol Pavel, ki pravi: „Ako ni vstajenja od mrtvih, tudi Kristus
ni vstal od mrtvih." (I. Kor. 15, 13.) Na Kristusovo vstajenje se
vpira tudi sv. Janez Krizostom: „Odkar je Beseda postala meso in
prebivala med nami, odkar je novi Adam preklical nad prvim Adamom
razglašeno obsodbo, odkar je s svojo smrtjo vničil našo smrt in
tretji dan vstal od mrtvih, smrt vernikom ni več strašna. Ne boje
se zahoda svojega življenja, ker se jim zopet kaže vshod.“ (De consol.
mort.) „Jedna glavnih resnic krščanstva je,“ piše učeni Paskal, „da
se bo isto, kar se je dogodilo na Jezusu, dogodilo tudi na duši in
telesu vsakega kristijana."

Jezus je glava človeškega rodu. Ali bo pa živa glava glava
mrtvih udov? Jezus Kristus je prišel odrešit vsega človeka, na duši
in na telesu je prišel vničit nasledke prvega greha. Ko bi bila le
duša rešena smrti, bi bilo odrešenje nepopolno. Potem bi bil
hudobni duh močnejši v pokončevanju, ker je po grehu pokončal
dušo in telo, kakor pa Kristus v prenavljanju, ako bi prenovil le
dušo. Torej mora vstati tudi telo, zakaj: „Po jednem človeku je
prišla smrt in po jednem človeku vstajenje od mrtvih."

Na pokopališču mesta Hanover stoji spomenik, na katerem so
vpisane tele besede: „Ta grob naj se nikdar ne odpre." Ljudje so
sicer vstregli tej želji pokojnikovi, toda iz sredine groba je vzrastlo
drevo, vzdignilo kamenito ploščo, ki je pokrivala grob, ter jo pola¬
goma popolnoma odmaknilo. Mnogo ljudij tudi še dandanes trdi,
ali bolje rečeno si želi, da bi se nikdar ne odprl njih grob, da bi
nikdar ne vstali k večnemu življenju. Toda, kakor se je proti želji
onega rajnika odprl njegov grob, tako se bo odprl grob tudi teh in
vseh ljudij. „Ako se postavlja spomenik slavnemu, zmagonosnemu
vojskovodju," pravi kaj lepo Tertulijan, „potem se napravi kip, ki
ga kaže v isti opravi, v kakoršni je pridobil zmago; in duša naj bi
ne vživala večne slave v telesu, s katerim si je priborila zmago nad
svojimi sovražniki?"

6. Večna ločitev.

„In pojdejo v vstajenje življenja —
in v vstajenje obsodbe." (Jan. 5, 29.)

Bridka je ura ločitve, kadar stojimo ob grobu svojih dragih,
a tolaži nas upanje, da se bomo zopet videli. Naše srce kliče za
njimi v grob: „Na svidenje!" In tudi, kadar postavljamo spomenik
svojim dragim na grob, najraje zapišemo nanj: „Na svidenje!" Da
pa to upanje ni prazna prevara, smo se lahko prepričali. — Vse nas
uči, da mora priti dan popolnega plačila. Zatorej se nam ni čuditi,
Pamet in vera. I. 8

114

Večna kazen.

ako je Jezus Kristus napovedal sodnji dan za ves človeški rod.
Tedaj se bomo zopet vsi sešli, spoznali svojce in ves svet. Tedaj
nam bodo odprta srca vsega človeškega rodu. V njih bodemo brali
kakor v odprti knjigi vse njihovo življenje, ker ta dan se bo poka¬
zala neskončna modrost, pravičnost, z jedno besedo, vse delovanje
božje v človeškem rodu. Ta dan bo Bog takorekoč opravičil vse
svoje delovanje. Da, videli se bodemo zopet, ali to svidenje bo za
nekatere le kratko, zakaj sledila mu bo najhujša, večna ločitev. „In
pojdejo ti v večno pogubljenje, pravični pa v večno življenje,“ na¬
poveduje nam Jezus Kristus, narekuje pa tudi naša pamet, ker mora
priti plačilo za dobro in hudo. Ker človek tu na svetu ne prejme
popolnega plačila, — saj mnogi izvrše svoje najimenitnejše delo ravno
v smrti, ko umrejo za svojega Boga, — zato mora priti popolno
plačilo še le v večnosti. O, z večnim plačilom bi bil človek že za¬
dovoljen, toda večna kazen, ta mu ne ugaja. Zato jih toliko
ugovarja zoper pekel, zoper večno kazen. A kaj jim pomaga vse ugo¬
varjanje, s tem pač pekla ne bodo odpravili, kakor se hočemo prepričati.

No, ta je pa lepa, sedaj pa še o peklu!  A glej, ravno zaradi
tega je treba, da tudi o njem izpregovorimo. Jezus nam napoveduje
v sv. evangeliju večno kazen — in to ne samo jedenkrat, ampak celo
15krat. In to napoveduje nam Jezus, ki je imel takorekoč do grešnikov
največ ljubezni in skrbi, ki je prišel reševat, kar je bilo izgubljenega.
Da pa Jezus ni hotel samo strašiti, mi pač ni treba pristavljati, saj ni
nikdar govoril praznih besed. Kar je rekel, to je bilo tudi v resnici
tako, saj je neskončno resnični Bog.

Sicer pa nas tega uči tudi naša lastna pamet. Po nauku kato¬
liške cerkve pride v pekel, kdor umrje v smrtnem grehu. Kadar pa
človek umrje, je čas njegovega delovanja potekel. V kakoršnem stanu
torej umre, v takem bo tudi ostal. Drevo, ako se je posekalo, pade
na tla in kamor pade, tam tudi obleži. Ne more se več dvigniti kvišku,
ne more več novih korenin pognati. Tudi človek more ves čas svojega
življenja delovati. Tu mu je na prosto razpolago odprta dvojna pot.
Kadar pa je prišla smrt, ne more več izbirati. Kar si je izbral, to mu
ostane. Sedaj nima več časa v večnosti, saj časa v večnosti ni več.
Smrten greh pa loči človeka od Boga. Ako je tedaj človek v smrtni
uri po smrtnem grehu ločen od Boga, ostal bo ločen na veke.

Večna kazen je jedino pravična za smrten greh, jedino primerna
neskončni pravičnosti božji. Kolikor višja je oseba, katero razžališ,
tem večja hudobija je razžalenje. Ako razžališ navadnega človeka,
boš morda ušel kazni; toda če si razžalil vladarja, boš pa za daljši
čas prišel pod ključ. Kaj pa je tudi najvišji človek v primeri z
Bogom ? Tu sploh ni primere. Smrtni greh je torej v nekem oziru
neskončno razžalenje, ker je Bog neskončno veličanstvo. Kazen pa
mora biti primerna razžalenju, torej neskončna, večna za smrten
greh. Bog bi se niti pravičen ne mogel imenovati, ako bi hudobneža,
ki je umrl v smrtnem grehu, ne kaznoval z večno kaznijo. Ali bi
bilo sploh kaj razločka med peklom in nebesi, ako bi kdaj
mogli tja priti največji hudobneži, ki so umrli v smrtnem grehu

Ugovori zoper večno kazen.

115

„Kaj, nečistnik in prešestnik in tisti, ki je neštevilo hudega izvršil,"
pravi sv. Janez Krizostom, „naj bi prejel jednako plačilo, kakor
tisti, ki so ljubili čednost in svetost življenja? Kaj, Pavel naj
bi bil zraven Nerona? Vrag naj bi bival zraven Pavla?" (Hom.
ad Rom.) Kristus naj bi bival z Judežem, ki ga je izdal, z biriči,
ki so ga pribili na križ, z neverniki, ki so s kletvinami na
ustnicah izdihnili svojo dušo? Kaj, pravični naj bi bivali v jedni in
isti hiši s tistimi, ki so jih preganjali in morili? Seveda, to bi bila
nebesa, kakoršna si žele ljudje, ki so vdani pregreham in strastem,
a ne, kakoršna zasluži čednost in svetost. Taka nebesa bi nikakor
ne bila primerna neskončno pravičnemu Bogu.

Kdor stvar dobro premisli, mora spoznati, da mora biti večna
kazen, večen pekel. O tem je bil tudi prepričan ves človeški rod.
Že največji poganski modrijani so bili prepričani o večni kazni. „Hu-
dobni bodo pahnjeni v pekel," piše Platon, „iz katerega se ne bodo
nikdar rešili. Ko sem vse dobro preudaril in preiskal, nisem ničesar
našel, kar bi bilo bolj primerno (božji) modrosti, pameti in resnici."
Z njim se skladajo tudi Sokrat, Cicero, Virgil, Aristoteles. Krivoverci
so tajili že skoraj vse resnice, a le malo jih je tajilo večno kazen.
Protestanti so sicer zlajšali svojo vero, kolikor je bilo le mogoče, a
večnega pekla vendar niso zavrgli.

Brezvercu Volter-ju (Voltaire) je pisal prijatelj, da je že prišel
do prepričanja, da ni pekla. Pa kaj mu je odgovoril brezverec
Voltaire? Ali mu je morda pritrdil? O ne, ampak odpisal mu je:
»Potem ste presrečni; jaz še nisem prišel do tega prepričanja." Sicer
je pa najbolje, da pri tistih, kateri imajo toliko govoriti zoper pekel,
pogledamo v njihovo življenje. Kmalu bodemo vedeli, zakaj so na¬
sprotniki pekla. Boje se pekla, zato ga nočejo pripoznati. Vendar
poglejmo nekatere teh ugovorov.

Posebno velikokrat čujemo, da so si pekel izmislili duhovniki,
da bi lažje in vspešneje strašili ljudi. Že prej sem omenil, da sam
Jezus v sv. evangeliju petnajstkrat  omenja pekel. Potem vprašam:
„Ali se duhovnikom ni treba bati pekla?" Kdor pozna nevarnosti
duhovskega stanu, dolžnosti, katere ima, odgovornost, ki ga čaka,
vč, da se je duhovniku še posebno treba bati pekla.

„Kako bi bilo mogoče," pravi zopet drugi, „da bi neskončno
usmiljeni Bog zavrgel človeka na veke, ga pahnil v večno pogubljenje?"
Kdo pa je kriv, ako ti prideš v pekel? Ali Bog? Mar te je on silil v
pekel ? Ali ti ne ponuja vseh pripomočkov, da bi se lahko rešil pekla,
če bi le hotel? Po svoji cerkvi ti kaže pravo pot, po njej ti deli moč
v sv. zakramentih, da moreš vstrajati na tej poti. Ako pa ti ne hodiš
pravo pot, je li on kriv? Recimo, da hočeš iti iz Ljubljane v
Trst. Na kolodvoru stojita dva vlaka. Jeden vozi proti Trstu, drugi
proti Dunaju, ravno na nasprotno stran. Vlak ki vozi proti Trstu,
je mešanec, drugi pa je brzovlak. Z drugim se je seveda lepše vo¬
ziti kot s prvim. Vratar, kateremu pokažeš vozni list, ti pokaže
vlak, ki vozi proti Trstu. »A kaj,« praviš sam pri sebi, »v mešani
vlak že ne grem, ta preveč trese, gre preveč počasno, raje grem v
brzovlak, tam je prijetnejše, saj so vozovi ravno taki.« Ti se torej

116

Ugovori.

vsedeš v brzovlak. Kondukter te sicer opozori, da ta vlak vozi proti
Dunaju, pa ti se nič ne zmeniš za njegov opomin. Kakor je samo
ob sebi umevno, prideš s tem vlakom na Dunaj, ne pa v Trst. Sedaj
te pa vprašam: Kdo je kriv, da si prišel na Dunaj, in ne v Trst,
kakor si hotel? Ali je temu kriv strojevodja, kondukter, ali kdo
drugi. Ako imaš le malo zdrave pameti, porečeš, da si sam kriv.
Glej, ista je s tvojim potovanjem proti nebesom ali peklu. Ako prideš
v pekel, ni temu kriv Bog, ampak ti sam si kriv, ker nisi hotel po¬
slušati opominov sv. cerkve, ki ti je kazala pravo pot in te odvračala
od napačnega.

Pa, kako bi bilo mogoče, oglasi se zopet tretji, da bi ne¬
skončno pravični Bog pahnil človeka v večni pekel za sam
smrten greh, katerega je storil v jednem trenutku. Toda vprašam te:
„Ali ne ravnajo tako tudi posvetna sodišča? Koliko časa pa je treba,
da se izvrši umor, uboj ali kako drugo hudodelstvo. Samo s prstom
pritisneš na petelin puške in človek je, seveda če prav zadeneš,
mrtev. Mar posvetna sodnija zaradi tega manj kaznuje morilca, ker
je takorekoč v sekundi izvršil umor? Ali mu ne vzame življenja
za vedno ali ga pa obsodi v ječo za vse žive dni?

Toda najlepši je ugovor, da ni pekla, ker se še nihče
ni povrnil  iz njega. Najprej moram odločno zanikati, da se še nihče
ni povrnil iz pekla. Imamo več neovrgljivih dejstev, da so se za¬
vrženi povrnili za trenutek iz pekla. — Ako je hudodelec obsojen
na dosmrtno ječo, mar mu ne more milost vladarjeva dovoliti, da
sme za trenutek zapustiti ječo? In če bi se tudi nihče ne bil še po¬
vrnil iz pekla, iz tega še ne sledi, da ni pekla. Mislimo si globok
prepad, v katerega jih je že več padlo, a se iz njega še nihče ni
povrnil, niti mrtvega ga niso mogli dobiti ven. Ali morda iz tega
sledi, da ni onega prepada? — P. Abel pripoveduje iz svojih mladih let,
da je kot desetleten deček hotel iti na visoko goro, Geisterspitz ime¬
novano. Na potu ga sreča gozdar ter ga vpraša: „No, dečko, kam
pa?“ — „Na ono goro.“ — „Kaj ti še ne pride na misel, tje gori pa že ne
pojdeš. Iz te gore se še nihče ni vrnil.“ — „To sem si zapomnil,“ pravi
Abel; „gori je šel že marsikateri, a vrnil se ni nihče.“ Ako je gozdar
rekel, da se z gore še nihče ni vrnil, mar je to dokaz, da ni one gore?
Ne, ampak le, da jih je mnogo šlo tja gori in da so se vsi ponesrečili.

Naj dodam samo jeden dogodek, ki se ne dd utajiti. Msgr. Segur
nam ga pripoveduje. „Moj stari oče, grof Rostopčin, je bil pri¬
jatelj grofa Orlova, ki je bil znan po svoji hrabrosti, a tudi brez-
božnosti. Neki dan se je ta grof Orlov s svojim prijateljem ge¬
neralom V., ki je bil jednak brezverec kakor on, zmenil, da bo tisti,
ki prej umrje, drugemu prišel povedat, kako je na onem svetu. Nekaj
tednov po tem dogovoru se je vnela vojska z Napoleonom (1812).
General V. je dobil povelje, da naj prevzame poveljništvo važnega
mesta (postojanke). Dva ali trije tedni so minuli, odkar je general V.
zapustil Moskvo, ko se nekega jutra prav za rano odpro vrata pri
mojem starem očetu. V ponočni obleki ves zbegan pridrvi v sobo
grof Orlov, bled kakor smrt. „Ali ste vi, Orlov! V tej uri in v tej
obleki? Kaj vam je? Kaj se je zgodilo?“ — „Prijatelj!“ zakliče grof

Priče pekla.

117

Orlov, „meni se zdi, da bom znorel. Jaz sem videl generala V.“ —
„Kaj generala V., ali se je že povrnil ?“ — „Ne, ne!“ odvrne Orlov,
„on se ni povrnil, in ravno to me plaši!“ Moj ded ne razume, kaj
hoče povedati. „Povejte vendar, kaj se vam je pripetilo?" — Grof
Orlov pripoveduje na to: „Ljubi Rostopčin! Pred nedavnim časom
sva si pod častno besedo obljubila general V. in jaz, da pride tisti,
ki prej umrje, drugemu povedat, kaj je na onem svetu. In danes
zjutraj, kake pol ure je od tega, ležim v postelji; bil sem čuječ in
nisem niti mislil na svojega prijatelja, ko se odpro zastori pred po¬
steljo in dva koraka proč od mene stoji general V. Bil je bled, desno
roko je držal na prsih ter rekel: Je pekel, in jaz sem v njem.‘ Potem
je izginil. Jaz sem pa vstal ter zbežal k vam." Moj ded ga tolaži, da
so bile to le sanje, da se mu je vse to le dozdevalo. Deset ali dvanajst
dnij pozneje pa prinese sel iz vojske poročilo, da je general V. res
padel. Isto jutro in ob isti uri, kakor ga je videl Orlov, je padel
general V. po krogli zadet v prsi. — „Je pekel in jaz sem v njem!"
so besede jednega izmed tistih, ki so se povrnili iz pekla.

Seveda tistega, ki noče pekla, ki noče verovati, tudi ta dogodek ne
bo prepričal, po besedah Gospodovih: „Ako Mojzesa in prerokov ne
poslušajo, tudi ne bodo verovali, čeravno bi kdo vstal od mrtvih."
(Luk. 16, 31.) Sicer pa pametnemu kristijanu tega niti treba ni. Vera
in pamet mu pekel tako določno napovedujeta, da se tega opomina
človek na noben način rešiti ne more, kakor nam kaže tudi sledeči
dogodek.

Občeznani jezuit P. Abel se je nekoč peljal po železnici iz Dunaja
na Bavarsko. Ker tedaj jezuiti niso smeli na Bavarskem maševati, je
bil P. Abel oblečen kakor drugi duhovniki. Z njim se je vozila neka
gospodičina. V pogovoru, ki se je mej njima začel, razodela je ta
veliko izobraženost. „Kaj ne," pravi naposled, „vi mislite, da sem
katoličanka?" — „Seveda,“ odvrne P. Abel, „in to še prav dobra
katoličanka." — „Motite se, jaz sem Židinja." — „Toliko častneje za
vas, da sodite tako nepristransko," pravi Abel in hoče končati svoj
pogovor. Židinja pa nadaljuje, rekoč: „Jaz sem na potu v Rezno
(Regensburg), da se dam krstiti." — „Smem li vedeti, kaj da je vas
napotilo do tega koraka?" vpraša sedaj Abel. „0 dh. Dva moja so¬
rodnika sta se oženila z dvema kristijankama. Obe sta se odpovedali
krščanstvu in v sinagogi (židovski molitvenici) poteptali z nogami
sveto razpelo. Moja sorodnika sta prišla na nič, svakinji sta pa
znoreli. Nista namreč mogle slišati ure, kajti urin tik-tak jima je
vedno donel na ušesa, kakor udarec večnosti v peklu: Vedno—-nikoli.
Častiti gospod to je bilo zame dokaz, da katoliški krst vtisne duši
neizbrisljivo znamenje. To me je nagnilo, da sem prestopila h kato¬
liški veri." Nam pa naj bo dokaz, da se človek glasu vere in pameti,
ki mu oznanja pekel, ne more rešiti, naj stori karkoli hoče, naj se
tudi odpove pravi veri.

Tu vse ugovarjanje, vsi dvomi nič ne pomagajo. Več kot vse
prigovarjanje posameznih ljudij velja pričevanje vsega človeškega
rodu in zlasti Jezusa Kristusa samega. „Vera v vice in pekel sega
v najstarejše čase," pravi Volter (Voltaire). Tisti, ki je rekel:

118

Sklep.

„Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle,“ (Mat.
24, 35.) je tudi rekel: „In pojdejo ti (pogubljeni) v večno trpljenje,
pravični pa v večno življenje."  (Mat. 25, 46.)

7. Sklep.

„Vi imate sedaj žalost; pa zopet vas
bom videl, in vaše srce se bo veselilo,
in vašega veselja vam ne bo nihče vzel."

(Jan. 16, 22.)

„Kaj se jokate?" je rekel umirajoči sloveči pisatelj Bernard
De-sen-pier (de St. Pierre) svoji ženi in svojim otrokom. Oni del
mojega bitja, ki vas ljubi, ne bo umrl. Le za malo časa se ločimo;
ne delajte meni in sebi ločitve tako težke. Jaz čutim, da zapuščam
zemljo, a ne življenja." To je glas našega srca, to glas naše pameti,
to glas tudi sv. vere. Daši se ločimo ob grobu, vendar je ta ločitev
le kratka. Izpolnile se bodo naše želje, vresničile besede, katere
kličemo svojim dragim v grob: „Na svidenje!"

Nekoč je srečala poganka nekoga, ki ji je rekel, da zunaj prave
vere ni rešitve. „Kje so pa moj ubogi oče, ki so nedavno umrli," ga
vpraša. „V peklu!" odgovori oni. — „Pa saj so bili tako dobri, tako
usmiljeni." — „V peklu," zopet pravi oni. — „Dobro; če so oče v
peklu, hočem tudi jaz za njimi v pekel," reče na to poganka in se
ni dala pregovoriti, da bi sprejela pravo vero. Ne bom tu razpravljal,
je li prav govoril oni mož ali ne; samo opozarjam tu na ljubezen,
ki hoče biti tam, kjer je ljubljena oseba. Tudi mi želimo, da bi se
snidli s svojimi dragimi in bili z njimi združeni na veke. A tu sta
dva kraja, kjer se moremo sniti. Gotovo pa nihče ne želi, da bi
se snidel na kraju žalosti, ampak na kraju veselja. To pa je v naših
rokah. Zato skrbimo kakor zase, tako za one, katere ljubimo, da bo
naše življenje vredno večnega plačila v nebesih. Potem nam smrt
drage osebe ne bo bridka, ampak pogled na sv. križ nam bo posušil
solze, ker nam bo oznanjal veseli dan vstajenja, o katerem se sni¬
demo s svojimi dragimi ter gremo v večna prebivališča, kjer ni več
bridkosti ne žalosti, kjer zlasti ni več ločitve.

v

Četrti del.

Slučaj ali kaj:


!. Naš oče.

„Vaš oče ve, da vsega tega potre¬
bujete.® (Mat. 0, 32.)

eta 1865. so v Berolinu pokopali obče spoštovanega moža,
katerega je vselej zelo razburila beseda „slučaj“, ker je bil živo
prepričan o božji previdnosti. Kot dvanajstleten deček je bil
namreč ušel svojim starišem, da bi šel na morje. Ker ni imel nikakih listin
pri sebi in tudi ne denarja, ga nikdo ni hotel prenočiti. Zato si je bil
izbral odprto okno cerkvene kleti v prenočišče. V temi pa je padel
iz okna v klet. Ker se ni nič poškodoval, se je mirno vlegel in za¬
spal. Ko se zdrami, zapazi, da je v cerkveni rakvi zaprt, v kateri
ste bili dve krsti. Na vse načine premišljuje, kako bi se mogel rešiti,
a kmalu spozna, da zanj ni rešitve. Na ves glas začne klicati, a ni¬
kogar ni blizu. Tako je prešel dan in tudi noč. Od strahu, lakote in
žeje so mu pojemale moči in že ni mogel več klicati. Tu se odpro
vrata in deklica pride s svetilnico in metlo. Ko pa zagleda dečka,
hitro zapre vrata in jih zaklene. Kmalu na to pride učitelj (Cerkvenik)
z več možmi in deklico. Ti dečka oproste in ga peljejo k sodniji.
Tu pove deček, kako je prišel v klet. Učitelj ves ganjen pravi nato
dečku: „Cuj, dečko, ti si morda potepuh, a vedi, ljubi Bog in njegov
sv. angel sta te očitno rešila smrti. Okno leži ravno na taki strani,
da k večjemu ob nedeljah pride kdo mimo.“ Potem pa pripoveduje
učitelj, da mu je ravno ta dan prišlo na misel, da bi bilo treba rakev
posnažiti. Vsled tega je rekel hčerki, kakor da bi ga nevidna moč k
temu priganjala, naj gre posnažit rakev. Božja previdnost se je tu
očitno razodela. Zato je vselej, kadar je v poznejšem življenju slišal
govoriti o slučaju, odločno rekel: „Ni slučaja!“

Res, ni slučaja, ampak vse vodi nevidna roka božja. „Slučaj je
le bog norcev,“ je rekel pruski kralj Friderik I. Istotako je nespa¬
metno govoriti o usodi, ali reči „mu je že bilo namenjeno." Vse na
svetu vodi roka božja. Kar se na svetu prigodi, prihaja od Boga, ali
z drugo besedo: previdnost božja vlada ves svet. To resnico nam

120

Očetovska ljubezen priča o previdnosti božji.

kaj določno napoveduje sv. pismo, ne samo v besedah, ampak tudi
v neštevilnih izgledih. Ono nam naznanja, da Bog vse reči ohranjuje
in vlada. „Ti ljubiš vse, kar je, in nič ne sovražiš tega, kar si vstvaril,
ker nisi ničesar vstvaril ali napravil iz sovraštva.“ (Modr. 11, 25.)
„Vse pričakuje od tebe, da jim daješ o pravem času," poje prelepo
psalmist. „Ko jim daješ, pobirajo; ko odpiraš svojo roko, se vsi na¬
sitijo z dobroto. Ako pa svoj obraz proč obrneš, se prestrašijo; ako jim
odvzameš duha, poginejo in se povrnejo v prah.“ (Ps. 103,27—30.) Zlasti
nas pa uči sveto pismo, da ima Bog posebno skrb za človeka in to v
prvi vrsti za pravičnega. „Bog me vodi, ničesar mi ne bo nedostajalo,"
pravi psalmist. (Ps. 22, 1—5.) „Akoravno bi po smrtni senci hodil,
se ne bom bal hudega, ker si ti z menoj; tvoja šiba in palica sta me
tolažili.“ Kaj lepo nam to resnico napoveduje Gospod: „Ne skrbite
za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo, s čim ga
boste oblačili. Ali ni življenje več kot jed, in telo več kot oblačilo?
Poglejte ptice pod nebom; ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v
žitnice; in vaš oče nebeški jih živi. Mar niste vi veliko več kot te?“
(Mat. 6, 25. 26.) Ako so po njegovih besedah celo naši lasje na glavi
sešteti, kaj bi Bog ne skrbel še za druge reči, ki so važnejše kot
so lasje? Res, ni je skoraj resnice, katero bi nam sv. pismo tako po-
gostoma napovedovalo, kakor je resnica o previdnosti božji. Kaj pa
naša pamet? Ali ona nasprotuje tej resnici. Gotovo ne, ampak jo
kaj izdatno potrjuje.

Kdo še ni občudoval skrbi, katero ima žival za svoje mladiče.
Tudi najbolj divja zver pozna svoje mladiče, jih varuje, hrani, ter jih
ne izpusti, dokler si sami ne morejo preskrbeti potrebne hrane. O
ptici pelikanu pripoveduje bajka, da si sama razkljuje prsi, da s svojo
krvjo napoji svoje mladiče. Da bi opisal skrb očetovskega srca, oče¬
tovske ljubezni, katero je gojil Jezus do jeruzalemskega mesta, je
porabil prelepo podobo o koklji, rekoč: „Kolikokrat sem te hotel
zbrati krog sebe kakor koklja svoja piščeta.“ Ako pa ima že žival
toliko skrb za svoje mladiče, koliko bolj še le človek, ki ima pamet,
ki čuti v svojem srcu ljubezen do svojega zaroda. „Kdor je stvarnik kake
stvari," pravi sv. Janez Damaščan, „je tudi njeni oskrbnik.“ Umetnik
ljubi svoje delo in je varuje, da se ne vniči ali poškoduje. Oče ljubi
svoje otroke, jih hrani, oblači, z jedno besedo, za nje skrbi. Ali pa
porečemo, da ves svet nima očeta, da to najumetnejše delo nima
umetnika?

Sloveči škof Fenelon je šel nekega dne na izprehod z dečkom,
ki je bil v njegovi oskrbi. Ko se izprehajata, vpraša deček škofa,
koliko da je ura. Ta potegne uro iz žepa ter jo pokaže dečku. „Oh,
kako je lepa,“ zakliče deček, „ali bi mi jo Vaša milost ne prepustila
za nekaj trenutkov?" Škof da uro dečku. Ko jo deček pregleduje,
pravi škof: „Cudovito, moj ljubi Ludovik! Glej ta ura se je sama
naredila." — „Kaj, sama?" ponovi otrok in smehljaje po strani po¬
gleda škofa. — „Da, sama se je naredila! Neki popotnik jo je našel
v puščavi in gotovo je, da se je sama naredila." — „To je nemogoče,"
odvrne deček, „vi se samo šalite, milostljivi gospod." — „Ne, dete
moje, jaz se ne šalim. Kaj se ti pa zdi vendar nemogoče?" — „0,

Izgledi ljubezni starišev do otrok.

121

milostljivi gospod, kako bi se bila pač mogla taka ura sama narediti?
Kako natančno je treba sestaviti taka mala kolesca. Velika umetnost
je že taka kolesca napraviti, kaj še le jih lepo zložiti. Da bi se vse
to samo naredilo, to je nerazumljivo, nikoli ne bom tega veroval."
— Škof Fenelon poda modremu dečku roko ter zroč proti nebu reče:
„Moje dete, kaj naj šele rečemo o onih, ki trdč, da so se vse te
čudovite reči v naravi same naredile in da — ni Boga?" — „Kaj,
milostljivi gospod, ali se najdejo ljudje, ki bi bili tako ne¬
spametni in hudobni, da bi kaj takega resno mislili in govorili?“ —
„Da, moje dete, najdejo se taki ljudje. Malo jih je, in če so sami
o tem prepričani, tega ne morem trditi; toliko pa rečem, da mora
človek prisiliti svoj razum, svoje srce, svoje zdrave čute, da more
kaj takega govoriti." — V resnici je tudi ves svet velika ura, v kateri
je tudi človek malo kolesce, in tudi ta ura mora imeti urarja, mora
imeti stvarnika, očeta in umetnika.

Že poganski modrijan Cicero je pisal: „Ako vidiš visoko, lepo,
hišo, ne boš mislil, če tudi gospodarja ne vidiš, da so jo sezidale
miši in podgane. Koliko manj si moreš misliti, da je krasni svet na¬
stal slučajno sam od sebe." — „Nikdar si nisem bil v skrbi," pravi
kaj lepo španjski učenjak Balmes nekemu dvomljivcu, „kako bi našel
dokazov, da biva Bog, ker imam dokaz v svojem žepu. Ako gledam
uro, celo vrsto kolesc, kako se lepo v redu vrtijo, me ne bo nihče
mogel pregovoriti, da je ura slučajno postala sama od sebe." Že samo
to zadostuje, da spoznamo, da ima ves svet očeta, stvarnika.

Gotova resnica pa je, da nihče ne more dati, česar sam nima. Bog pa
je dal svojim stvarem toliko skrb za njih zarod, vsadil je zlasti starišem v
srce ljubezen in skrb do otrok. Ako imajo torej stvari skrb do svo¬
jega zaroda, potem jo mora imeti tudi Bog, in to v toliko večji meri,
v kolikor višji je od nje. — O knjeginji Galičin se pripoveduje, da si
je porezala svoje lase, da bi se ji ne bilo treba vdeleževati raznih
veselic, ter da bi na ta način lahko v polni meri skrbela za svoje
otroke. — V Parizu je nedavno podelilo društvo „vnemanja k dobremu"
zlato kolajno materi, ki si je dala na roki izrezati meso, s katerim
so zdravniki zdravili rano njenega sinu. — Neki rokodelec je živel
s svojo družino v velikem pomanjkanju. Povsod je iskal dela, a
zaman. Tu ga nekoč sreča znanec ter mu pove, da v bližnji ulici
biva nekdo, ki se uči puščati kri. Ta da vsakemu nekaj denarja, ako
si pusti kri puščati. Jakobu, tako je bilo ime našemu rokodelcu, se
je sicer malo strašno zdelo, da bi si dal žilo prerezati, a ko se
spomni svoje uboge družine, se ne pomišlja dolgo, ampak se takoj
poda k onemu možu. Dal si je puščati kri, s tem je zaslužil nekaj de¬
narja in kupil svoji družini kruha. — Ako človek tako skrbi za svoje
otroke, mar bo oče vsega sveta manj skrbel za svoje stvari, zlasti
pa za svojo najlepšo stvar, za človeški rod? Ko bi tega ne storil,
bi niti ne zaslužil imena Bog, najpopolnejšega bitja. Ravno nasprotno;
kolikor je višji od človeka, toliko presega tudi njegova skrb skrb
človekovo za njegov zarod. Njegova skrb se razteza na vse ljudi,
na vsakega posameznega človeka, da, na vsako tudi najmanjšo stvarco.

Ali porečemo: kako bi pa mogel Bog skrbeti za vsakega človeka

122

Red v naravi priča o božji previdnosti.

posebej ? Kako nespametno bi bilo to. Seveda nam je kaj takega nemo¬
goče, ne pa Bogu. Kolikor bolj je človek nadarjen, kolikor bolj je duhovit,
tem dalje sega pogled njegovega uma. Ako je tako že pri človeku, koliko
bolj šele pri Bogu, ki je najpopolnejše bitje. On je vseveden, on je
povsod pričujoč; „v njem se gibljemo, živimo in smo,“ pravi sv. apostol
Pavel, zatorej tudi more  skrbeti za vsakega človeka, da, za vsako
najmanjšo stvarico. On je pa tudi neskončno dobrotljiv in usmiljen, torej
tudi hoče  skrbeti za vsako stvar. Kolika hinavščina, ako nekateri
trde, da je človek premajhen za neskončno veličastnega Boga, da se
pač ne spodobi, da bi neskončni Bog skrbel za ubogega zemeljskega
črvička! Ako se Bogu ni zdelo nevredno človeka vstvariti in vsako
bitje, potem se mu pač ne more nevredno zdeti zanj skrbeti.

Kakor je on najpopolnejše bitje, tako je tudi najpopolnejši oče,
katerega skrb in ljubezen za človeka se ne da primerjati z ljubeznijo
in skrbjo nobenega človeka, ne vseh starišev skupaj. ,,Ali more
žena pozabiti svojega otroka,“ kliče nam sam po preroku Izaiji, „da bi
se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi tudi ta pozabila, vendar
jaz ne pozabim tebe.“ (Iz. 49, 15.)

2. Modri vladar.

„Krepko sega od konca do konca, in
vse modro urejuje. 11  (Mod. 8, 1.)

Ako vidiš ladijo jadrati naravnost proti pristanišču, porečeš,
da ima spretnega krmarja. Skrajno nespameten bi se ti zdel človek,
ki bi trdil, da je le slučajno, da ladija vkljub vetrovom naravnost
jadra proti pristanišču. Ako pogledamo v družino, kjer vlada lep
mir, kjer vsak ud opravlja svoje delo, smo primorani reči, ta hiša
ima modrega gospodarja. Istotako ne poreče pameten človek, da je
le slučajno, ako v deželi, v kraljestvu vlada lep mir, ampak vsak bo
rekel: v tej deželi vlada moder vladar, ki zna vse prav urediti. To
dejstvo je človek primoran priznati, če tudi ne vidi krmarja, gospo¬
darja, vladarja. Lepi red, katerega opazuje v družini, v kraljestvu,
naravna smer, v kateri jadra ladija proti svojemu cilju, ga uči, da
mora imeti družina gospodarja, kraljestvo vladarja, ladija krmarja.

Kje bi pa mogli najti lepši red, kakor je red, ki vlada v vsem stvar¬
stvu? Poglej proti nebu! Kolikokrat si že občudoval krasoto nočnega
neba. Toliko milijonov zvezd ti sveti z neba; mnoge izmed njih so
veliko večje od naše zemlje. Zvezda imenovana „Sirius“, katero
vidimo po zimi na južnem nebu, je baje celo milijonkrat večja od
naše zemlje. Vsaka teh zvezd ima določeno pot, katere ne zapusti niti
za korak. Tako natančno hodijo svojo pot, da je zvezdoznancem
mogoče do sekunde preračunati, kdaj bo solnce ali luna mrknila.
Ako bi le jedna zvezda zapustila svojo pot, bi se porušil ves svet. Da
pa zvezde hodijo vedno svojo pot, katero jim je odločil stvarnik,
je li mar to slučajno? „Ako ladija varno jadra proti pristanišču, ne
dvomimo,“ pravi sv. Teofil Antijoh, „da jo vodi spreten krmar. Tako
sklepamo tudi, ker zvezde hodijo vedno pravo pot, da jih vodi ne-

Prekrasni red v naravi.

123

skončno modro bitje." Kdor trdi, da hodijo zvezde same od sebe po
Pravi poti, da je ta red le slučajen, govori ravno tako nespametno,
kakor če bi rekel, da plove ladija iz gotovega pristanišča sama okoli
sveta in se sama povrne v isto pristanišče, ne da bi bil kak človek
na  nji. Zato je rekel že sloveči poganski modrijan Cicero: „Ako
opazujemo zvezdnato nebo, spoznamo, da vse vodi neskončno pametno
bitje.“ Poglej na zemljo; kako lepo je vse urejeno, kako lepo se
vrstita dan in noč, kako lepo letni časi!

Leto za letom pogrinja nam Bog mizo ter ponavlja isti čudež,
katerega je storil Jezus, ko je pomnožil kruhe in nasitil tisoče ljudij.
Seveda, kakor pravi kaj lepo sv. Avguštin, ne napravijo ti čudeži v
n as nobenega vtiska, ker se vedno gode, ker so takorekoč vsak¬
danji, človek jih niti ne opazi, se niti ne zmeni zanje. Človek, živali
ln  rastline potrebujejo k svojemu obstanku zraka. Ta zrak je mešanica
raznih plinov. V 10.000 litrov zraka je: 7900 litrov duška in argona, 2000
litrov kisika, 85 litrov vodika in 3 litri ogljikove kisline. Ako bi bilo
v zraku le malo več ogljikove kisline, bi se podušili vsi ljudje in živali;
ako bi je bilo le malo manj, bi vsahnile vse rastline. Ali je to le slučaj?
va pa ostane ta mešanica vedno jednaka, kako je za to lepo priskrbljeno.
Plovek diha iz sebe  ogljikovo kislino, to pa dihajo v sebe  rastline
j er  jo izpreminjajo v kisik. To prestvarjanje pa povzroči solnčna svet¬
la, zato vidimo, da rastline svoje liste obračajo proti solncu. Vso
zemljo obdaja široka zračna plast ali ozračje. To ozračje ima čudo¬
vito lastnost, da sprejema v se solnčno gorkoto, odbija pa mraz, ki
Puhti iz zemlje. Ako bi ozračje ne imelo te lastnosti, bi na zemlji
rladal tak mraz, da bi na njej ne moglo bivati nobeno živo bitje (do
5 0°). Ali morda porečeš, da je to le slučaj?

Druga potrebna reč je voda. Kako lepo je zanjo preskrbljeno.
" morju je sicer dovolj vode, a kaj, ta je slana, neužitna. Zato solnčna
Sorkota izpreminja morsko vodo v sopar, ki se nabira v oblake. Iz
°blakov pa pada voda na zemljo a^  obliki deža. Da pa imamo tudi
v odo tedaj, kadar ni deža, zato spravi zemlja nekaj deževnice. Pod
zemljo se zbira voda v studence, ki nam dajejo toliko potrebno vodo.
■^ko imaš le malo \'ode več dnij v kozarcu, se usmradi. Voda v morju
Pa je vedno jednaka, ker je slana. Razen tega se pa tudi morska voda
v edno giblje. Vsled mesečnega vpliva narašča morje 6 ur in vpada
Zo Pet 6 ur. (Oseka in plima.) Tako se ohrani morska voda, da se
usmradi in da s svojim smradom ne okuži vsega sveta. Ali je
m slučaj ? — Toda še na jedno važno lastnost vode te moram opozoriti,
uragi bralec. Gorkota vsako snov raztegne, da postane redkejša in
y sled tega tudi lažja. Liter gorke vode je lažji, kakor liter mrzle
vode. — Mraz zopet nasproti skrči reči, da postanejo gosteje, torej
(udi težje. A glej, ko to pravilo splošno velja, je samo pri vodi
'zjema. Voda se namreč zgostuje le do gotove meje, namreč do 4°
(četrte stopinje) nad ničlo. Led je vsled tega lažji kot voda. Kaj bi
bilo, ko bi ono splošno pravilo veljalo tudi pri vodi. Potem bi bil
.d težji od vode in bi padal na dno. Ker bi pa solnce ne moglo do
n iega, bi se nabiralo vedno več ledu in naposled bi ves svet ne bil

124

Red v rastlinstvu in živalstvu.

drugega kot jedna sama ledena gruča. Ali je morda to slučajno, da je
pri vodi izjema od splošnega pravila?

Poglejmo dalje v rastlinstvo.  Najprej potrebuje rast¬
lina primerne zemlje, da more vspevati. In glej, kako primerno
lastnost ima zemlja v ta namen. Zemlja ima namreč to lastnost, da
si od vode, dežja, ki pada na njo, privzema le one snovi, ki so po¬
trebne rastlinam v rast, druge pa pusti popolnoma nedotaknjene. „Ali
ni to prikazen,“ pravi sloveči naravoslovec Liebig, „ki mora osra¬
motiti vso človeško modrost, ki noče pripoznati stvarnika?“ Ni
mogoče, našteti vsa čuda pri rastlinah, ki oznanjujejo skrb božjo za
vesolnjo stvarstvo, samo na jedno hočem še opozoriti. Kakor je vsakemu
znano, se rastline množč po semenu. Da pa seme dobi primerno
zemljo, v kateri more kliti, kako lepo je vse vravnano. Nekatera
semena imajo v ta namen perutnice, da takorekoč kakor ptice letijo
po zraku in potem padejo na zemljo in to vselej na ono stran, ki
ima kali (javor, breza, jesen), Druge imajo volnato perje, da jih lahko
veter prenese na primerno zemljišče. Ali si kdaj  že mislil na to,
zakaj da ima roža trnje? Ali morda zato, da bi je ne vtrgal? Ne,
ampak da bi miš ne prišla do semena, ki ga popolnoma pregrize in
vniči. Ptica pa lahko vzame seme, ker je celo pogoltne in seme
v njenem, želodcu še sposobnejše postane za kaljenje. Mnogokrat
ravno ptice preskrbe semenu primerno zemljišče, ker je dajejo celo
iz sebe.

In v živalstvu  zopet — kak lep red! Kako lepo je za živali
preskrbljeno, da dobijo potrebnega živeža! Vse njihovo telo je že
tako vstvarjeno, da si zamorejo pridobivati potrebne brane.—Jedne
imajo bistro oko, in celo oko, ki je sestavljeno iz mnogih malih očesec,
ali kakor bi rekel malih daljnogledov, da morejo že iz velike da¬
ljave zapaziti svoj živež. Druge po leti nabirajo za zimo, kakor poljska
miš in druge. In kako, bi rekel, pametno ravnajo! Poljska miš vsa¬
kemu zrnu odgrizne kal, preden je spravi, da ji po zimi ne skali.
Drugim živalim se pod kožo nabira maščoba, od katere se žive po
zimi. Živali, katere le redko pridejo do hrane, le počasi prebavljajo,
kakor kamela (velbljod), ki v puščavi več dnij preživi brez hrane in
pijače. Ptice-selivke v jeseni zapuste mrzle kraje ter se preselijo v
gorkejše, če tudi je jesen še tako gorka in ugodna. Kdo jim je po¬
vedal, da po zimi ne bodo našle primerne hrane, kdo jim je pokazal
pot, kdo jim je povedal čas, kdaj naj odpotujejo? Ali so se učile
zemljepisja, ali se morda razumejo na pratiko?

Kako to, da živali znajo tako dobro pogoditi, kateri živež je
zanje najbolj prikladen? Kdo je učil kravo izbirati med zelišči, ali
se je morda učila rastlinstva, ali je obiskovala kako kmetijsko šolo?
— Kdo je dalje učil živali skrbeti, ako smem tako reči, za njihov
zarod? Kdo je ptice učil delati gnezda, ki so tako umetno sestav¬
ljena? Kaj da ne pletajo košar, ko znajo tako lepo splesti gnezda?
Kdo je učil živali, da valijo ravno v najugodnejšem času (ne kadar
se jim zljubi), da valijo ravno na onem prostoru, kjer najde njih
zarod primerno hrano? Belin (metulj) živi od cvetličnega medu, a
svoja jajčka vali pa na zeljno perje, ker gosenice, ki se izvale iz

Red v živalstvu.

125

jajček, žive od tega perja. — Kako premeteno, bi rekel, skrbijo na-
jezdniki za svoj zarod. Polagajo namreč svoja jajca v telesa raznih
žuželk, zlasti v gosenice, ušice ali celo v pajke. In tu nekako pre-
računijo, kako dolga je žival, koliko mladičev bo mogla preživiti.
Pri tem opravilu pa ne umore gosenice, ampak store to na takem
delu telesa, da more gosenica še dalje živeti. In tudi ličinke ne
razjedajo važnejših delov goseničinega telesa, ampak je znajo varo¬
vati, da si zagotovijo hrano, do svojega popolnega razvitka, naposled
pa vendar umore svojega rednika. — Peščena osa se živi od medu,
njene ličinke pa se žive od gosenic. Zato popada posebno gosenice
ter jih vlači v svoje luknje. Toda če bi gosenice umorila, bi te strohnele,
žive pa bi ličinke pomorile. Kaj tedaj stori osa? Vsako gosenico
piči na takem mestu, da je ne umori, ampak le ohromi. In to izvrši
z deveterimi piki tako natančno, da bi se človek kmalu vprašal: Ali
je osa proučavala sestav goseničnega telesa?

Kdo je naučil kukavico, da dobro razloči gnezda ptičev, ki se
žive od žuželk, od gnezd drugih ptičev, in da le v prva znese svoja
jajčka, da njeni mladiči dobe takoj po svojem rojstvu primerno hrano?
Kukavica znese do 20 jajček in ta jajčka so različne barve. Odkod
ve kukavica, kakšno jajce da bo znesla, ker vedno znaša svoja
jajčka v tako gnezdo, ki ima slična jajčka? Najčudoviteje pa
je to, da ptuja ptica ne zavrže ptujega jajčka, marveč skrbi tudi za
ptuje mladiče. Ali ne kaže vse to skrb božjo, ki na ta način hoče
ohraniti kukavičin rod? — Vprašam dalje, kako je to, da krava ravno
tedaj dobi mleko, kadar ima dobiti tele? — Kdo je rekel kokoši, da
mora tri tedne na jajcih ležati? Mar se je naučila od svoje matere?

Vsaka žival ima svoje sovražnike, ki se od nje žive. Da bi pa
ti sovražniki popolnoma ne zamorili vsega rodu, ima vsaka žival po¬
sebno orožje, s katerim se more braniti in varovati. Tako ima jež
igle, krt izvrsten posluh, kača svoj strup, jelen svoje rogove, mačka
kremplje itd. Ptice, katere imajo pisano perje, gnezdijo na skritih
krajih; tiste, ki gnezdijo na očitnih prostorih, pa imajo perje, ki
se nič ne razlikuje od barve prostora, na katerem sedi ptica. Tiste
ptice, ki valijo na skrivnem, nesejo bela jajčka; tiste v pa, ki valijo
na očitnih prostorih, imajo bolj temno barvana jajčka. Živali, katere
služijo drugim v hrano, se čudovito naglo množč, med tem ko imajo
druge le malo mladičev. Lastovica porabi na dan do 5000 muh.
Zato ima jedna sama dvojica muh do 500 milijonov zaroda. Kako
je to, da nekatere živali tako dolgo žive, nekatere pa samo jeden
dan? Zato ker žive le toliko časa, da so dosegle svoj namen, da so
namreč pomnožile svoj rod, potem so svojo nalogo izvršile in lahko
odstopijo ter svoj prostor prepuste svojemu zarodu.

Slednjič poglej, dragi bralec, še na svoje telo. Ali mi moreš
pokazati le jeden ud, ki bi ne imel svojega pomena in namena? O
vsakem udu se je že spisalo po več knjig, a niso še odkrita vsa čuda,
katere obsega jeden sam ud človeškega telesa. Kako lepo so vsi udje
urejeni in razvrščeni, kako lepo izpolnujejo svojo nalogo, da človeku
ohranjujejo življenje.

126

Izjave brezvercev o previdnosti božji.

Kamorkoli se ozremo, zapazimo najlepši red, katerega vzdržujejo
gotovi zakoni. Ta red je vedno jednak. Vsaka stvar izpolnuje svojo na¬
logo ravno tako danes, kakor jo je izpolnovala pred tisoč leti. Je li morda
to vse le slučajno, mar se ta red kar sam od sebe ohranjuje? Tako
zvani „perpetuum mobile“, to je ure, ki bi vedno šla in vedno kazala,
še nihče ni izumil. Naj je tudi urar v uri vse kar najnatančneje uredil,
vendar mora še pogostoma poseči v uro. Sedaj se mu zapraši
ura, sedaj se potere kolesce, sedaj zopet kaj drugega povzroči, da
obstane ura. In velikanska ura tega sveta s svojimi milijoni kolesec,
naj bi se gibala sama od sebe toliko tisoč let? Kakor iz lepega reda
v uri in njega teka sklepamo na urarja, ki jo je uredil in jo še vedno
urejuje; kakor iz teka ladije sklepamo na krmarja; kakor iz reda v
državi sklepamo na modrega vladarja, ki jo vlada, tako moremo in
moramo iz lepega reda v naravi sklepati na neskončno modro bitje,
brez katerega se na svetu nič ne zgodi, katero ohranjuje in vlada svet.

Pač je res, kar je rekel sloveči škof Fenelon: „Kdor tebe, o Bog,
ne vidi, ta še ni videl ničesar; kdor tebe ne čuti, ta še ni čutil ni¬
česar." Ako pa Bog skrbi, vodi in vlada vsako, tudi najmanjšo stvarico,
koliko bolj mora skrbeti še za človeka, kateremu je dal neumrjočo dušo.
Zato vidimo, da so tudi pogani in celo največji brezverci pripoznavali
previdnost božjo. To svojo vero so pogani razodevali s svojimi mo¬
litvami in daritvami. To vero nam oznanjajo templi, cerkve, žrtveniki,
katere po besedah Plutarhovih najdemo pri vseh narodih.

Da, tudi vera v neumrjočnost človeške duše, v plačilo v večnosti,
ki je splošna, nam oznanuje, da človeški rod veruje v previdnost božjo.
Zakaj, kako bi Bog mogel soditi človeka, ako bi se kar nič ne
brigal zanj, ako bi mu ne dal potrebnih sredstev, doseči svoj namen?
Rimski cesar, modroslovec Mark Avrelij, piše: „Vsa dela božja so
polna njegove previdnosti. Puhla imena »osoda« in tudi »fortuna«
(sreča), niso drugega, kakor tesno zvezana vrsta dogodkov; in kar
se dan za dnevom godi, vse pripomore k lepemu redu vsega stvarstva."
(Pensees IV.)

„0 večna in božja previdnost," kliče brezverec Rus6 (Rousseau),
„dasi si nedosegljiva mojemu pogledu, vendar si ti, ki vzdržuješ črva
v prahu in premikaš neizmerni nebesni obok; ti neprestano čuvaš
tudi nad najmanjšo stvarico. Ti mi vedno kličeš in me vabiš, da naj
te ljubim. Vredna si, da posvetim svoje srce v zahvalo in priznanje
za tvojo ljubeznivo skrb." (Julie III. 18,) „Največja nespamet bi bila,"
piše francoski učenjak Beil (Bayle), „katero bi bilo treba grajati in
kaznovati, ako bi kdo hotel tajiti previdnost božjo, ker ne more s
svojim razumom spoznavati njene koristi." — „Bog je oče in povzro¬
čitelj vsega reda v vesoljstvu," pravi tudi brezverec Volter (Voltaire);
„Homerjev Jupiter (grški malik) je bil suženj osode,  toda nam je
Bog oče osode."

Za francoske prekucije je prišel jeden najhujših rogoviležev,
Zanbonsentandre (Jean Bon Saint Andre), k nekemu županu v Bre-
taniji ter mu je rekel: „Da ne boste imeli več stvari, ki bi vas spomin¬
jala na prejšno prazno vero (menil je katoliško vero), bom dal podreti
vašo cerkev z zvonikom vred." Pa kmetič mu kaj lepo odvrne: „Ce

Namen človekov časna in večna sreča.

127

tudi poderete cerkev in zvonik, zvezde na nebu nam pa vendar morate
Pustiti, in te se dalje vidijo kot naš zvonik.“ Zvezde nam oznanjajo
stvarnika, skrbnega očeta, kakor pravi psalmist: „Nebo pripoveduje
veličastvo božje in nebes oznanja delo njegovih rok." (Ps. 18, 2.)

Zato, dragi čitatelj, ako te zadevajo križi in težave, ako
mnogokrat ne veš, kam in kaj, poglej na zvezdnato nebo, poglej na
vso naravo, poslušaj glas sv. vere. Od vseh stranij ti bo donel na
ušesa glas: Tisti, ki za nas minljive stvari tako skrbi, ki nas vodi
k našemu cilju, tudi tebe, ki imaš neumrjočo dušo, ne bo pozabil,
ampak te tudi s trpljenjem vodi k tvojemu cilju, k večni sreči.

3. Namen človekov.

„Vso svojo skrb zvrnite nanj, ker
on skrbi za vas.“ (I. Pet. 5, 7.)

Noben pameten človek ne dela brez namena. Pri vsakem delu
s i stavi gotov namen, katerega hoče s svojim delom doseči. Karkoli
stori pri svojem delu, mu služi v to, da doseže ta namen. Poglej
Ul 'arja. Kadar se pripravi delati uro, ima namen narediti stroj, ki
ko kazal ure, naznanjal čas. Ta namen mu je vedno pred očmi,
dokler ne izvrši svojega dela. V ta namen naredi kolesca razne
■velikosti, odloči vsakemu kolescu določen prostor itd. Red v uri
mu služi, doseči njegov namen. Pa tudi še potem, ko je vse uredil,
ko ura že gre, ne more reči, da ne bo več imel opraviti s to uro.
bedaj se ura zapraši, sedaj se potere kako kolesce ali obrabi ali kaj
drugega pride, da ura obstane. Tu mora zopet urar poseči v njo,
j er  popraviti napako, v uri zopet napraviti prejšnji red. Vse to de¬
lovanje, prej ali slej, pa meri jedino le na to, da bi ura vstrezala
svojemu namenu, da bi prav kazala. Tako dela urar, tako dela vsak
Pameten človek pri svojem delu. Ako pa že človek tako dela, kaj
Se  le Bog, ki je najpopolnejše bitje. Tudi on je moral imeti pri
stvarjenju gotov namen. Kateri pa je ta namen?

Kolikor boljši je človek, tem boljši je tudi njegov namen. Torej
l e  moral Bog pri stvarjenju kot najpopolnejše bitje imeti tudi naj-
Popolnejši namen. Kaj pa je popolnejšega od Boga? Zato je moral
H°g v prvi vrsti vse vstvariti za se, to je v svojo čast in slavo. Ker
Pa Bog kot najpopolnejše bitje ne potrebuje ničesar od nas, ker on
kot najpopolnejše bitje išče le našo korist, naš blagor, zato je moral
v drugi vrsti ves svet vstvariti v naš blagor, v našo srečo. „Bog je
ljubezen," pravi kaj lepo sv. apostol in evangelist Janez (1. Jan. 4, 8.)
m ljubezen išče le blagor ljubljene stvari. Da je nas Bog vstvaril
v  naš blagor, časni in večni, to nam napoveduje naša lastna pamet.

Kakor sem že v tretjem delu povedal , hrepeni človeško srce
P° sreči, po pravi sreči. Ta nagon, to teženje biva v vsem človeškem
r °du, torej je naravno. Kar je pa naravnega, to je od Boga. Ako
P? je Bog človeku dal to teženje, potem je mora tudi izpolniti, sicer
ne zaslužil imena „Bog“, t. j. najpopolnejšega bitja. A tu na svetu človek
ne  najde prave sreče, zato jo mora človek pričakovati v večnosti.

128

Bog vodi posameznega človeka.

Bog je torej človeka vstvaril v njegov blagor, da bi bil srečen, ko¬
likor je mogoče že tu na zemlji, zlasti pa, da bi bil srečen v večnosti.
Ako pa je Bog človeku določil ta namen, potem mora tudi skrbeti,
da človek tudi lahko doseže svoj namen, in sicer, ker mu je dal
prosto voljo, če le hoče. „On hoče,“ uči nas sv. apostol Pavel, „da
se vsi ljudje izveličajo ter pridejo do spoznanja resnice. “ (I. Tim. 2, 4.)

Kakor je pa urarju in sploh vsakemu pametnemu človeku vedno
pred očmi namen, katerega hoče s svojim delom doseči, in ker vse,
karkoli stori pri svojem delu, stori iz tega namena, tako mora tudi
Bog pri vsem svojem delovanju imeti pred očmi ta namen in vse, ,

karkoli stori, storiti v ta namen. Vse vodi roka božja, ker se brez
božje volje, brez njegovega dopuščanja ne more ničesar zgoditi, in ker
je človeku odmenila časno in večno srečo. Zato vse, kar stori in
dopusti, stori ali dopusti v njegov blagor, časno kakor večno srečo,
četudi se človeku včasih ne zdi tako.

Kako prav je torej imel neki angleški plemenitaš. Hotel se je
namreč iz Irske po ladiji prepeljati na Angleško. Ko hoče vstopiti
na ladijo, se mu spodrsne, pade na tla in si zlomi nogo. Prijatelji
ga pomilujejo, toda plemenitaš jim odvrne: „Prav je tako, dogodek
je gotovo meni v blagor.“ Prijateljem se je ta odgovor zdel malo
čuden, zakaj niso mogli razumeti, da bi mogla nesreča biti človeku v
blagor. Plemenitaš pa jim stvar pojasni, rekoč: „Previdnost božja
gotovo bolje ve kot jaz, in zato sem prepričan, da je ta nesreča
meni v korist.“ Kmalu so se izpolnile plemenitaševe besede. Ple¬
menitaš je namreč ostal na Irskem, ladija je pa odjadrala. Ne dolgo
po tem pride poročilo, da se je ta ladija potopila in da se niti jeden
potnikov ni mogel rešiti. Nesreča je bila torej plemenitašu resnično
v blagor.

4. Očetova roka v življenju posameznega človeka.

„Gospod me vodi.“ (Ps. 21, 1.)

Bog je naš najboljši oče, ki skrbi za vsako tudi najmanjšo
stvarico, ki vodi in vlada ves svet. On je človeku določil namen
in tudi hoče, da človek doseže svoj namen, ako le sam hoče. Vse to
nas uči, da je slučaj le prazna beseda, da je nespametno govoriti o
osodi in sreči.

„Tvoja previdnost, Oče,“ smo primorani klicati s sv. pismom
(Modr. 4.), „vodi vse.“ Vse, karkoli se zgodi v človeškem rodu in
vsakemu posameznemu človeku, prihaja od Očeta nebeškega, vse
prihaja njemu v korist. Da spoznamo, kolikor je mogoče po naši
kratki pameti, kako modro Bog vlada človeški rod, poglejmo najprej
kako čudovito vodi Bog posameznega človeka, in potem, kako je vodil
in vodi ves človeški rod. Začnimo pri sebi. Poglej, dragi bralec, le v
svoje dosedanje življenje.

Marsikateri dogodek, ki ti je bil prej neumljiv, postal je črez
leta jasen. Marsikateri udarec je bil zate, kakor sedaj spoznaš, velika

Previdnost božja v sv. pismu in cerkveni zgodovini.

129

dobrota. Kolikokrat si se že lahko prepričal, kako resničen je pre¬
govor: „ Človek obrača, Bog pa obrne," ali kakor pravi sv. pismo:
„Človekovo srce si izmišlja svojo pot, Gospod pa vodi njegove sto¬
pinje/' (Preg. 16, 9.) Kolikokrat si človek za prihodnjost začrta pot,
po kateri hoče hoditi, a naposled pride povsem drugam, kakor je mislil,
pa tudi spozna, da, ko bi bil po svoji poti hodil, bi bil hodil v pogubo.

Generalni superintendent (višji duhovnik protestantov) Buchsel
je srečal nekoč na sprehodu slovečega nemškega kanclerja, kneza
Bizmarka. „Presvitli," pravi Buchsel knezu, „rad bi vam častital ter
razodel, kako se veselim, da se vam vse tako posreči." — Bizmark pa mu
odvrne: „Pazite dobro!" ter mu na prste našteje vsa važnejša politična
podjetja, ter pri vsakem pristavi: „Tako sem hotel — in tako, vse
drugače, je prišlo. Povedal vam bom nekaj: Jaz sem vesel, če le
spoznam, kam me hoče voditi ljubi Bog, in da morem potem iti za njim."

Kar je ta sicer maloverni knez priznal, to nam kaj lepo
potrjuje zlasti svetopisemska zgodba. Ni mi mogoče našteti vseh
prelepih izgledov, katere nam nudi sv. pismo, kazoč, kako čudovita
so pota božje previdnosti. Naj tu navedem le nekatere. Kdo še ni
čul o egiptovskem Jožefu, kako čudovito ga je vodila božja pre¬
vidnost. Bratje ga prodajo v Egipet. Tu pride v ječo, ker se ni hotel
vdati zapeljivi Putifarjevi ženi. Iz ječe pa pride na prestol. — Savel gre
iskat izgubljene očetove ovčice, najde pa — kraljevo krono. — Ko je
razsajala v deželi lakota, pošiljal je Bog Eliju hrano po krokarju, ki
je, kakor pristavlja sv. Bazilij, najpožrešnejša ptica. — Savel gre pre¬
ganjat kristijane, a na potu v Damask sam postane kristijan. — Sveta
Družina je prebivala v Nazaretu. V Betlehemu pa se je imel roditi
obljubljeni Odrešenik. Kaj se zgodi? Rimski cesar Avgust razpiše
popisovanje, in sveta Družina mora iti v Betlehem, v mesto svojih očetov.

Posebno nas pa uči sv. pismo, da ima Bog posebno skrb za
priproste, uboge in pravične. Može, katerim je poveril kako imenitno
nalogo, je izvolil večinoma iz nizkega stanu. Tako Mojzesa, Davida,
Danijela, Marijo, apostole. K hlevcu je najprvo poklical uboge pastirčke.
Vedno so se vresničevale besede apostolove: „Kar je nespametno
pred svetom, je izvolil Bog, da osramoti modre; in kar je slabo pred
svetom, je izvolil Bog, da osramoti, kar je mogočnega." (I. Kor. 1, 27.)
„Oči gospodove so obrnjene na pravične," pravi sv. pismo, ter nas
uči, da Bog v prvi vrsti skrbi za svoje prijatelje, pravične. — „Jaz
poznam svoje ovce," je tudi rekel Gospod, „in jim dam večno živ¬
ljenje; na veke se ne bodo pogubile in nihče mi jih ne bo iztrgal iz
mojih rok." (Jan. 10, 28.) Spominjam na mladeniče v ognjeni peči,
na Danijela v levnjaku. Toliko zadoščaj iz sv. pisma.

Pa odprimo še cerkveno in občno zgodovino. Prebiraj življenje
svetnikov. Pri vsakem svetniku se boš lahko prepričal, kako čudovito
božja roka vodi človeka. Mnoge je po čudovitem potu poklical iz
grešnega življenja k pokori. Sv. Marjeta Kortonska se je takorekoč
streznila pri pogledu na mrtvo, od črvov razjedeno truplo svojega
tovariša v grehih. Sv. Frančišek Borgias je pri pogledu na strašno
izpremenjeno truplo nekdaj tako lepe kraljice Elizabete spoznal min¬
ljivost posvetnih rečij. Sv. Avguština so besede sv. apostola Pavla

Pamet in vera. I. 9


130 Previdnost božja v življenju posameznikov.

obrnile na pravo pot; sv. Angelo iz mesta Foligno je od nečimernosti
k svetosti obrnil pogled na trpečega, s trnjem kronanega Izveličarja,
ki se ji je prikazal v ogledalu.

Kako čudovito je vodila nekatere božja previdnost iz najnižjega
stanu do najvišjega dostojanstva v cerkvi. Sv. papež Gregorij I. je
bil v svoji mladosti pastir. Sv. papež Pij V. je v svoji mladosti ovce
pasel. Dva redovnika, dominikanca, ga dobita na paši. Modri odgovori
dečkovi vzbudijo pozornost redovnikov. Po njunem trudu je prišel
deček v samostan v šolo in tako naprej.

Škof Furnič (Fournier) je srečal na ulici dečka, ki je vzbudil
njegovo pozornost. „Kako ti je ime?“ ga vpraša škof. — „Viktor
Feliks.“ — „Koliko si star?“ — „Pet let.“ — „Kaj hočeš biti?“ —
„Škof, kakor si ti.“ — „Dobro, pa bodi,“ odvrne smehljaje stari škof.
To je bilo 1. 1826. Škof je vzel dečka k sebi ter je zanj skrbel, da se
je izšolal. In 60 let pozneje je bil deček škof, pozneje celo kardinal.
Ta deček je bil Viktor Feliks, nadškof mesta Sens na Francoskem.

Posebno čudovito je skrbela božja previdnost za cerkev v njenih
zadregah, ko ji je čudovitim potom vzbudila pomočnike.

Pri obleganju mesta Pampelona na Španskem je bil ranjen ple-
menitaž Ignacij Lojola. Ko je ranjen ležal v postelji, je hotel za
kratek čas brati povesti. A takšnih, kakoršne je on hotel, ni bilo.
Dajo mu življenje Jezusovo in svetnikov. V začetku mu to berilo ni
bilo posebno po godu, a čim dalje je bral, tembolj se mu je pri¬
ljubilo. Naposled je povzročilo toliko izpremembo v njegovem srcu,
da je zapustil svet ter ustanovil red jezuitov, ki je bil ravno v onih
žalostnih časih (za časa Lutrovega) pravi ščit katoliške cerkve.

Sloveči francoski škof Dipanlu (Dupanloup) je bil spisal knjigo
z naslovom: „Prava in resnična pobožnost.“  V istem času je
ruski cesarski namestnik na Kavkazu, general pl. Nikolaj,  prosil
svoje prijatelje v Parizu, naj mu pošljejo zaboj knjig, da bi se
malo kratkočasil na svojem oddaljenem in zapuščenem mestu. Pri¬
jatelji so mu za šalo priložili ono knjigo o pobožnosti. Malo mesecev
pozneje je šel general na dopust. Napotil se je na Francosko, šel je
k škofu Dipanlu ter pod njegovim vodstvom opravil duhovne vaje.
Po dokončanih duhovnih vajah pa je šel naravnost v samostan kar-
tuzijanov, kjer je kot priprost menih svoje življenje prebil v pravi
pobožnosti in službi božji. Vse to je pa učinila ona knjiga o pobož¬
nosti. Tako ga je Bog po šali prijateljev poklical v svojo službo.

V vsej cerkveni zgodovini ga pa ni skoraj moža, pri katerem
bi se tako razodevala previdnost božja, kakor pri Don Bosku. Ta
mož, ki je umrl v duhu svetosti, bi se mogel imenovati apostol božje
previdnosti. Živel je kot navaden duhovnik v mestu Torinu na Laškem-
Z najmanjšimi pripomočki, mnogokrat brez vseh sredstev, je začel
velikanska dela in jih je z božjo pomočjo tudi izvršil. Naj navedem
le nekaj dogodkov, ki nam kažejo, kako je božja previdnost skrbela
za tega moža in kako trdno je tudi on zaupal v njo. Ker je storil
brez števila dobrega in zatrl veliko hudega, so se sovražniki svete
cerkve in hudobni ljudje zarotili zoper njega, da ga bodo umorili;
Trikrat je bil v smrtni nevarnosti, a vselej je bil rešen, ker je vselej

Don Boško.

131

v skrajni sili prišel velik siv pes, ki ga je rešil iz rok napadalcev.
Pes mu je vselej sledil v domačo hišo, mnogo ljudij in njegovih go¬
jencev ga je videlo. Vzeti ni hotel nobene jedi, ampak, ko je bil
Don Boško iz nevarnosti, je zopet odšel. Nihče ni vedel odkod
pride in kam gre.

Don Boško je ustanovil velike zavode, v katerih vzgojujejo
zlasti zapuščeno mladino. Pri ustanavljanju teh zavodov mu je mnogo¬
krat pošel denar, a Don Boško ni nikdar obupaval. Zaupal je ne-
omahljivo v božjo previdnost in nikdar ni bil osramočen. Pri sirotišnici
sv. Petra v Nici (Nizzi) bi bil rad napravil kapelo, a potreboval je
v to 30.000 frankov. O tej zadevi se nekoč pred kosilom po¬
govarja z nekim gospodom Mihelom, ki je bil za dobra dela vnet
katoličan. „Trideset tisoč frankov! Dvomim, da bi jih mogli v tre¬
nutku dobiti v Nici, 11  reče Mihel Don Bosku. „To zimo smo imeli

toliko skladov in srečkanj za uboge - .“ ..In vendar,“ pravi

Don Boško, „bi moral denar že danes imeti. Sramujem se pustiti
Gospoda v tako slabem stanovanju!“ Mihel ne odvrne ničesar. Od¬
bilo je dvanajst in oba se vsedeta k obedu. Pri večerji pa že vstane
hišni oskrbnik, gospod Sajetto, in pravi: „Castitljivi oče, naznaniti
vam moram, da pri meni dobite 30.000 frankov, katere mi je nek
dobrotnik izročil za vas. 11  — „Hvala blaženi Devici Mariji pomočnici!“
zakliče Don Boško in se ozre z sklenjenima rokama proti nebu.

Nekega dne je Don Boško neobhodno potreboval 12 tisoč lir.
On je sicer neomahljivo zaupal v božjo previdnost, a rok ni držal
križem. Trudil se je na vse načine, da bi dobil potrebni denar, a
zaman. Tu gre malo na prosto, sprehajat se v svežem zraku. Komaj
je storil nekaj korakov, ko mu pride nasproti žena, ki ga nagovori: „Kaj,
ste tu? Moj gospod je smrtno bolan in želi z vami govoriti; rekli
so mi, da vas ni doma.“ —- „Peljite me k vašemu gospodu!“ Ko
stopi v hišo, najde gospoda v postelji. Huda mrzlica ga je mučila.
Don Boško mu reče, da naj le zaupa v Boga. Bolnika je prihod
Don Boskov potolažil in takoj se je čutil boljšega; črez pol ure že
vstane in prinese Don Bosku 12.000 lir. Kdo ne občuduje tu božje
previdnosti? Sveti mož ni potreboval 11.000, ali 13.000 lir, ampak
ravno ono svoto, katero mu je ozdravljeni izročil.

Nekoč je Don Boško obiskal samostan sester od sv. zakramenta
v Nici. Predstojnica je bila že 5 ali 6 let bolna. Ko pride k postelji
prednice, jo vpraša: „Sestra, ali imate kaj vere?“ — „Upam, moj
oče, da jo imam,“ odvrne sestra, čudeč se. — „No tedaj, sestra, jedna
vljudnost je vredna druge. Sedaj sem jaz vas obiskal, vi morate
meni vrniti obisk!“ — „0, ko bi Bog dal, moj oče! Toda kdaj?“
vzdihne sestra. — „Se danes! Kolikor hitreje se vljudnost vrne,
tem več je vredna,“ odgovori Don Boško.— Popoludne je šel Don Boško
k škofu v spremstvu nekega gospoda, ki nam pripoveduje ta dogodek.
Ko se vračata proti domu, reče Don Boško onemu gospodu: „Vi
imate boljše oči kot jaz; ali zapazite kaj pred našo hišo? £<  — „Ni-
česar, moj oče! 11  — „Nobenega voza? 11  — „Ne, ničesar! 1 ' — „To je
čudno, 11  pravi Don Boško sam pri sebi, „gotovo še ni prišla. 11  —
Ko prideta kakih 25 korakov dalje, Don Boško zopet postoji, rekoč:

9 «

132

Nasprotniki sv. cerkve.

„Poglejte še jedenkrat tja, gotovo je tam!" — „Kdo?“ — „Voz! Ali
ne vidite izstopiti sestre ?“ V resnici je Don Boskov tovariš videl
dve sestri izstopiti iz voza ter vstopiti v hišo Salezijancev, v kateri
je bival Don Boško. Kakor je bil Don Boško dopoludne rekel, tako
se je tudi zgodilo. Prej šest let bolna prednica ga je bila prišla obiskat.
Koliko zaupanje v previdnost božjo in v blaženo Devico Marijo, po¬
močnico kristijanov, katero je Don Boško posebno častil!

Sličnih izgledov bi navedel lahko še celo vrsto iz cerkvene
zgodovine, toda poglejmo še malo v občno zgodovino in navadno
življenje. Tu moramo previdnost božjo občudovati posebno v življenju
sovražnikov sv. cerkve. Grof de Mestr (Maistre) je pisal dnč 6. junija
1810 sardinskemu kralju pismo, v katerem je zapisal te povsem resnične
besede: „Nikdar še ni dolgo in srečno vladal vladar, ki je svojo roko
dvignil zoper papeža. Izmed osemnajst poganskih cesarjev, ki so pre¬
ganjali sveto cerkev, so štirje končali svoje življenje s samomorom, devet .
je bilo šiloma umorjenih, pet jih je na drug način žalostno končalo." Tudi
Napoleon III. je moral priznati: „ V boju s papežem nič ne pomagajo topovi."

Oton I. je pregnal papeža Janeza XII. iz Rima, malo na to ga
je zadela kap. Cesar Friderik I. Barbarossa se je bil vzdignil zoper
papeža, a utonil je v majhni reki na jutrovem. Cesar Friderik II., isto-
tako nasprotnik papežev, je bil zastrupljen. Filip Lepi, kralj francoski,
ki je zaničeval papeže, se je ubil, ko je padel s konja.

Koliko so se trudili nekateri učenjaki zoper sv. cerkev, a kaj
so dosegli? Svojo pogubo! Dne 25. svečana 1.1758. je pisal Volter
svojemu prijatelju in somišljeniku Dalamberu (D’ Alambertu): „V
dvajsetih letih bode imel Bog delopust." V tem času je menil ubogi
Volter, da bode vničil njegovo cerkev. Dne 20. svečana 1778, torej
ravno 20 let pozneje, pa je dobil Volter — in ne Bog — delopust.
Umrl je ta dan v najstrašnejši obupnosti. — Sv. Vincencij Pavlanski
je nekoč pobiral za sirotišnico, katero je nameraval sezidati. Toda
prvi, pri katerem se je oglasil sv. Vincencij, ga je zavrnil, rekoč:
„Za sirotišča ne da Janez Jakob Rus6 (Rousseau) ničesar." Ravno
tisti dan, ko je sv. Vincencij dogotovil svojo sirotišnico, sreča ga na
ulici pet sirot. „Pojdite z menoj," jim reče ljubeznivo, „ljubi otroci,
toda prej mi morate povedati, kako je ime vašemu očetu." — ,Janez
Jakob Rušo," odvrnejo otroci. Rusojevi otroci so bili torej prvi, katere
je sv. Vincencij sprejel v sirotišnico, za katero mu je njih oče odbil
vsako pomoč.

Posebno lahko občudujemo božjo previdnost na svetovnoznanem
možu, na cesarju Napoleonu  I. Ko ga je papež Pij VII. izobčil
(izključil) iz cerkve, je rekel: „Ali misli papež, da bodo zaradi nje¬
govega izobčenja padle mojim vojakom puške iz rok?" In glej, malo
pozneje so v resnici padale na Ruskem francoskim vojakom vsled
prehudega mraza puške iz rok. V gradu Fontenblo (Fontainbleau) je
imel Napoleon papeža zaprtega; v gradu Fontenblo se je moral pozneje
odpovedati svojemu prestolu.

Čudovita je neka okoliščina v Napoleonovem življenju, v kateri
se očito razodeva božja previdnost. Angleški vojni maršal Wolseley
je spisal knjigo o cesarju Napoleonu I. V tej knjigi dokazuje, da je

Kjer je največja sila, je roka božja mila.

133

Napoleon izgubil nekatere zelo važne bitke, ker je imel posebno
(perijodično) bolezen, ki se mu je gotove čase povračevala. Ravno v
najimenitnejših trenutkih njegovega življenja, ravno tedaj, kadar je
napel vse svoje moči, se ga je polotila nekaka, potrtost, da je bil za
vsako duševno ali telesno delo nesposoben. Se misliti ni mogel in
naposled je zaspal tako trdno, da ga ni bilo skoraj mogoče vzbuditi.
Za bitko pri Borodinu je bilo vse dobro pripravljeno, a ravno v tre¬
nutku odločitve se je pojavila potrtost. Vsled tega ni poslal pomoči
svojemu maršalu Ney, ki je napadel sovražnika, in napad se je iz¬
jalovil. Pri Draždanih bi bil lahko vničil skupno armado, vjel dva
cesarja in kralja pruskega, toda ko je imel prevzeti vodstvo svoje
armade, ga zopet napade ona bolezen; Napoleon zaspi, in premagali
so ga.

Vprašam: Kaj bi bilo nastalo v Evropi, ako bi Napoleon ne bil
imel te bolezni? Zemljevid Evrope bi imel povsem drugačno barvo.
Da je bil Napoleon naposled premagan, pripisuje oni maršal jedino
le tej bolezni.

Bog vodi s svojo roko življenje vsakega človeka. To se nam
kaže tudi v vsakdanjem življenju, zlasti kadar je največja sila. Meseca
aprila 1853 je v nekem predmestju bavarskega mesta Monakovo stopil
imeniten gospod v malo hišico, da bi vedril, ker je ravno deževalo
in ni imel dežnika. Zena, ki je v tej hišici prebivala, je bila videti
vsa potrta in žalostna. Sočutno jo gospod vpraša, kaj ji je. Tu
izve, da ji bo še to malo, kar ima, v malo dneh zarubljeno.
„Zakaj pa ne iščete pomoči pri kralju Ludoviku? 11  jo vpraša ptujec.
— „Oh,“ odvrne žena, „kralj ima že tako z drugimi reveži dovolj
posla, kaj bi ga še jaz mučila. 11  Gospod pa ji prigovarja, da naj le
poskusi, da se njena prošnja gotovo ne bo odbila. Tu stopi v sobo
mož, ki v ptujcu takoj spozna kralja Ludovika samega. Ves ganjen
pade na kolena pred kralja ter se mu zahvaljuje za toliko milost.
Vprašam, ali je bilo to le slučaj? Gotovo ne, ampak resnične so
besede, katere je rekel kralj obema: „Ne zahvaljujta se meni, ampak
Bogu, ki je poslal dež, da sem moral stopiti pod vajino streho. Pridita
jutri k meni, da potrebno vkrenem. 11  — Pač res: kjer je največja sila,
tam je roka božja mila.

Kako Bog skrbi za vsakega človeka, kaže nam tudi zgodba
izpreobrnenja mnogih grešnikov. P. Alar (Allard) je bil predstojnik
samostana oratorijancev v Avinjonu (Avignon) na Francoskem. Imel
je prijatelja z imenom Saze, katerega je večkrat obiskal. Nekega dne
mu piše, da hoče pustne dni bivati pri njem. To pismo izroči vra¬
tarju, da naj ga oddd. Ta je pa bral mesto Saze Suze ter pismo dal
možu tega imena. Ta Suze pa je bil bogat in jako razuzdan človek.
Ravno je zbral okoli sebe več tovarišev, da bi pustne dni kar se da
razuzdano prebil, ko dobi pismo. Odpre pismo, ne da bi zapazil, da
je pismo drugemu namenjeno. Ko prebere, ne more razumeti, zakaj
hoče P. Alar pustne dni bivati pri njem. Prijatelji se mu smejejo,
a on postaja vedno bolj resen in žalosten. Tovariši ga skušajo raz¬
vedriti, a ko se jim to ne posreči, ga zapuste. Suzč gre v posteljo,
a ne more spati. Vest se mu zbuja vedno bolj in bolj. Slednjič spo-


134

Božja previdnost in smrtna ura.

zna roko božjo, vstane, pade na kolena ter s solzami v očeh obžaluje
svoje dosedanje pregrešno življenje. Ko se zdani, je bil posvetnjak
izpreobrnjen. Odslovi svoje tovariše ter se poda k P. Alaru, da se
zahvali za pismo, ker je menil, da je hotel P. Alar priti k njemu le
zato, da bi ga obrnil na pravo pot, ter ga prosi da naj ne pride k
njemu, ker on tega ni vreden. Mesto tega mu pa obljubi, da ga bo
sam proti koncu posta obiskal ter opravil dolgo spoved. In Suze
je ostal mož beseda. Ves drugačen je postal in opravil tudi dolgo
spoved. Bil je pa zanj zadnji čas. Malo nato ga je zadel mrtvoud.
Spravljen z Bogom je šel v večnost.

Še bolj se nam kaže božja previdnost pri nekaterih umira¬
jočih, katerim je še o pravem času poslala duhovnika, da so mogli
dobro pripravljeni prestopiti prag večnosti. Nadškof Polding  je v
Avstraliji obiskoval nekoč misijonske postaje, kjer je imel nastavljene
svoje duhovnike-misijonarje. Potoma oboli in ostane pri neki vdovi,
dokler ne ozdravi. Predno odide, ji obljubi, da ji bo prišel podelit
zakramente umirajočih, ako mu bo to pravočasno naznanila. Precej
časa je bilo poteklo od tega, ko škofu naznanijo, da je ona žena
nevarno obolela. Takoj se napravi na pot. A kako se začudi, ko
stopi v njeno sobo, pa ne najde nikogar. Ko premišljuje, kaj naj
stori, čuje, da nekdo v bližini seka drva. Takoj gre v oni smeri,
odkoder se je čul glas. Tu najde krepkega drvarja, Irca, ki mu pove,
da je bila ona stara vdova že previdena. Ker se je bila bala, da bi
prej umrla, preden bi prišel škof, je poslala po drugega duhovnika.
Kam je ravno sedaj šla, pa ne more povedati. Škof se vsede k
drvarju ter mu reče: „Da moja pot ne bo čisto zastonj, bom pa vas
spovedal.” Irec se izgovarja, da ni pripravljen, toda škof mu prežene
vse pomisleke. Mož naposled poklekne ter se spove. Komaj se je
škof po opravljeni spovedi malo odstranil, že začuje glasno stokanje.
Hitro gre nazaj in kaj zagleda? Irec je ležal mrtev na tleh, drevo
ga je bilo ubilo. Škof vendar ni zastonj prišel tako daleč. Vprašam
pa, ali je bil le slučaj, da je bila hiša prazna? — Kdo je dal škofu
misel, da naj spove zdravega, čvrstega drvarja? Seveda, kdor ne po¬
zna nad seboj skrbnega očeta, poreče, da je bilo vse to le slučajno.
Kdor pa pozna Boga, skrbnega očeta, ta poreče in mora tudi reči,
da je tu Bog očividno razodel svojo skrb za vsakega človeka, svojo
previdnost, ki vodi vsakega človeka ter mu deli potrebne pripomočke,
da more doseči svoj namen ne samo tu na zemlji, ampak tudi, in to v
prvi vrsti, svoj namen v večnosti — večno izveličanje.

5. Božja roka v zgodovini narodov.

,Jezus Kristus je ključ cele občne
zgodovine." (Iv. pl. Miiller.)

Dva prijatelja iz Škotske, Murč in Dugla (Muray in Douglas),
sta prišla v Rim. Bila sta krivoverca, angličanske vere. Obiskala sta
v Rimu tudi cerkev sv. Petra ter bila tam pri službi božji. Murč je
imel seboj dežnik in ker mu je bil nadležen, postavi ga za čas službe

Previdnost božja vodi narode.

135

božje v bližnjo prazno spovednico. Ko zapustita cerkev, pozabi Murč
svoj dežnik v spovednici. Ko hoče iti ponj, je bila spovednica za¬
prta. Gre h cerkovniku, a ta mu pove, da nima ključa, ampak da
ga ima spovednik, ki ga je vzel seboj v samostan, in da bo še le
drugo jutro prišel v spovednico. Murč je moral še isti večer ali
vsaj drugo jutro odpotovati na Angleško. Zato prosi svojega pri¬
jatelja, naj gre v samostan ter mu preskrbi dežnik. Dugla gre v
samostan. Duhovnik prav prijazno sprejme mladega ptujca. Dugla
še ni nikoli občeval s katoliškim duhovnikom. Zelo se je čudil, da
je redovnik ž njim tako prijazen in ljubezniv. Zato ga prosi, ako bi
ga smel še obiskati. Dugla je dobil ključ in tudi dežnik, a še nekaj
drugega: pravo vero. Z redovnikom sta se namreč večkrat sestala,
beseda je dala besedo. Začela sta govoriti tudi o pravi veri. Redovnik
mu dokaže, da je katoliška cerkev jedino prava cerkev Jezusova, in
Dugla zapusti svojo krivovero ter postane katoličan. Ko se vrne v svojo
domovino, pove svojemu prijatelju, kaj se je zgodilo, in polagoma
prepriča tudi njega, da je katoliška cerkev jedino prava, izveličavna
cerkev. Mure je potem šel s svojo sestro in materjo v Rim. Tu je
obiskoval onega redovnika ter naposled je tudi on prestopil v katoliško
cerkev. Vse to je povzročila okolnost, da je Murč pozabil dežnik v
spovednici. To je bilo slučajno, porečeš, a jaz pravim, to je povzročila
previdnost božja, ki je čudovito vodila ta dva prijatelja, da sta prišla
do prave vere in s tem do prave poti, ki vodi človeka do njegovega
cilja, do večnega življenja.

Kakor pa vodi božja previdnost vsakega posameznega človeka,
tako vodi tudi cele narode, ves človeški rod. Isti namen, katerega je
Bog določil posameznemu človeku, je določil tudi celim narodom,
vsemu človeškemu rodu: njegov blagor tu na zemlji, zlasti pa v več¬
nosti. K temu cilju pa vodi jedino le prava vera. Ona osrečuje človeka
v tem življenju in ga vodi do večne sreče v onem svetu. Pravo vero
nam je pa oznanoval Jezus Kristus, in za njim nam jo oznanuje
jedino le katoliška cerkev, kateri je on sam izročil to nalogo. Ako
torej previdnost božja vodi narode, vodi ves človeški rod, potem jih
mora voditi h Kristusu, k njegovi cerkvi. Da pa božja previdnost
res vodi narode k Jezusu Kristusu, k njegovi cerkvi, o tem se kaj
lahko prepričaš, ako le malo pogledaš v občno zgodovino. Seveda
ne smeš misliti, da že poznaš zgodovino, ako le poznaš posamezne
dogodke in njih letnice, ampak moraš pogledati, kako so posamezni
dogodki med seboj zvezani, kaj je njih izvor, kake so njih posledice.
Ako tako opazuješ posamezne dogodke, se bodeš kmalu prepričal,
da vsi dogodki izhajajo takorekoč kakor solnčni žarki iz jednega
središča, in to središče je Jezus Kristus.  Božja previdnost vodi
torej vse narode, ves človeški rod.

Kaj lepo nam to napoveduje zgodovinar Maks Miiller: „Prava
zgodovina človeškega rodu je zgodovina vere; to so čudovita pota,
po katerih hodijo razne družine k svojemu cilju, da bi Boga prav
spoznavale, da bi se mu približale v spoznavanju in ljubezni / 4  Zato
pravi tudi zgodovinar Janez Miiller: ,,Jezus Kristus je ključ cele
zgodovine . 44

136

Priprava narodov za vsprejem Izveličarja.

Poglej v stari vek. Kak namen imajo vsi dogodki starega veka?
Naravnost lahko rečem, da imajo vsi dogodki namen, voditi narode
h Kristusu, to je, pripravljati jih na njegov prihod. V vsem človeškem
rodu najdeš prepričanje, da je človeški rod po svojih prvih stariših
zašel v revo in nadlogo. Prebiraj vseh narodov pravljice o začetku
sveta, povsod najdeš v glavnih potezah zgodbo o grehu prvih starišev.
Ker se je človeški rod vedno zavedal, da je padel, zato je vedno
hrepenel po spravi z Bogom. Ker je bil pa prepričan, da se z Bogom
sam nikakor ne more spraviti, zato je vedno pričakoval Odrešenika
iz neba. To upanje mu je takorekoč v srce vsadil sam Bog v raju,
ko je prvima starišema obljubil Odrešenika.

Žarki te obljube, kateri so zasijali človeškemu rodu takoj ob
njegovem početku, so se ohranili do Odrešenikovega prihoda. Da so
se pa ohranili, v to je služilo v prvi vrsti judovsko ljudstvo. To
ljudstvo je v resnici najsijajnejši dokaz božje previdnosti v življenju
narodov. Ko se je ves človeški rod razkropil v razne narode, je Bog
izvolil ta narod, da bi mu ohranil vero v jedinega Boga in upanje
na prihodnjega Odrešenika. Ta narod je sam vzgojeval, poučeval ter
ga varoval malikovanja. Vodil ga je od naroda do naroda in povzročil,
da so tudi drugi narodi prišli ž njim v dotiko. Ravno pred prihodom
Jezusa Kristusa je judovski narod izvršil to svojo nalogo: vsem na¬
rodom je govoril o jedinem Bogu in o prihodnjem Odrešeniku. Sedaj
naj bi bil sam prvi sprejel njegov nauk, sam prvi stopil v njegovo
cerkev ter tako kazal pot drugim narodom. Toda slabo vporabljajoč
svojo prostost je izraelski rod zavrgel Gospoda in šele poslednji dan
se bo ž njim spravil. Dotlej pa mu je poverjena naloga, da priča za
Jezusa in njegovo cerkev. Seveda s tem upanjem, katero nam je
ohranjevalo judovsko ljudstvo, še ni bil človeški rod popolnoma pri¬
pravljen za prihod Izveličarjev.

Da bi bil prihod Izveličarjev narodom tudi v časno in večno
korist, moral je človeški rod dalje priti tudi do spoznanja, da ne-
obhodno potrebuje odrešenika, da si sicer sam ne more pomagati.
Bog je človeškemu rodu sicer večkrat pokazal slabe nasledke greha,
a kaj je to pomagalo? Prve stariše je izgnal iz raja, za časa Noeta
je pokončal človeški rod, pregrešni mesti Sodomo in Gomoro je
pokončal z ognjem. Toda vse te kazni niso odvrnile človeškega
rodu od greha, dd, le vedno bolj in bolj se mu je vdajal.

Človeški rod je moral spoznati vse slabe nasledke greha, šele
potem je mogel priti Odrešenik. Sedaj pa vzemi v roko zgodovino in
beri zgodbo časov pred prihodom Odrešenikovem (glej I. del). Ali je
pač mogel človeški rod globokeje zabresti, kakor je zabredel ravno
one čase? Ali si pa človeški rod ni kar nič skušal pomagati? O,
poskušal si je pomagati na vse načine, a vsi njegovi poskusi so se
izjalovili. Sam je moral po svojih najboljših sinovih, današnje dni
tako proslavljenih modrijanih, pripoznati, da si sam ne more pomagati,
da mu more pomagati jedino le Bog. Žato je obrnil svoje oči proti
nebu ter od tam pričakoval pomoči, klicaje: „Rosite nebesa od zgoraj,
in oblaki naj dežč pravičnega; odpri se zemlja in poženi Izveličarja.“

Čudovita pota božje previdnosti.

137

(Iz. 45, 8.) Sedaj je mogel človeški rod z uspehom sprejeti Izveličarja,
in sedaj je tudi prišel Odrešenik. Pa tudi s tem še ni bila dovršena
priprava človeškega rodu na prihod Jezusa Kristusa. Ta je moral ob
svojem prihodu vzbuditi pozornost človeškega rodu, priti je moral
na takem kraju, da ga je takorekoč lahko videl ves svet, priti je
moral tak čas, da se svet ni bavil z drugimi rečmi, s kakimi vojskami,
da ga je mogel takoj zapaziti. Kdo ne občuduje previdnosti božje,
ki je vse to kar najlepše uredila v človeškem rodu?

Ravno ob prihodu Jezusa Kristusa so bile oči človeškega rodu
obrnjene na dva kraja, na Palestino (sveto deželo) in na Rim. Palestina
je bila središče starega sveta, Rim pa novega. Obljubljena dežela
je bila središče narodov, ki so živeli pred Kristusom. Od tod
so vodila pota po vsem tedaj znanem svetu. Se v večji meri je bilo
to v Rimu, ki je vladal črez ves tedaj znani svet. Ta dva kraja sta
bila najbolj primerna za ustanovitevk raljestva božjega. V Palestini
se je porodil Jezus Kristus, tu je oznanjal svoj božji nauk, tu živel,
tu umrl: v Rim pa je poslal svojega prvega namestnika, sv. apostola
Petra. V onem času, ko je prišel v  Jezus Kristus, je po vsem obširnem
rimskem cesarstvu vladal mir. Človeški rod je bil torej popolnoma
pripravljen, da je mogel sprejeti Odrešenika, niti jedna reč ga v tem
ni motila. Je-li vse to le slučaj?

Dh, božja previdnost je takorekoč združila razne jezike člo¬
veškega rodu v jeden jezik, da je odpadla tudi ta velika ovira pri
oznanjanju kakega nauka, namreč različnost jezikov. Ravno ob
Izveličarjevem prihodu je bil takorekoč ves človeški rod jedna dru¬
žina pod vrhovno oblastjo Rimljanov. Vsi podjarmljeni narodi so
bili primorani priučiti se njihovemu jeziku, in tako je nadvladoval
jeden jezik v jednem obširnem cesarstvu. Kdor tu ne vidi previdnosti
božje, ta je sploh nikjer ne bo videl, ta je zanjo popolnoma slep.

Vsi dogodki nam torej očividno kažejo, da je v starem veku
previdnost božja vodila narode k Jezusu, to je, jih pripravljala na
prihod Jezusa Kristusa, da je torej Jezus Kristus središče starega veka.

Ta čudovita pota božje previdnosti je nekoč občudoval pro¬
testantski pisatelj G. plem. Schubert, ko se je udeležil opravil velikega
tedna v Rimu. „Ko sem v cerkvi sv. Petra,“ tako piše sam, „bral
trpljenje Jezusa Kristusa, to priprosto in ganljivo zgodbo njegove
smrti, me je vsega prevzela misel, da so bili sodniki in izvrševalci
sodbe Rimljani, da so rimski vojaki peljali Jezusa na morišče ter ga
stražili na križu visečega. Kaj bi bili pač oni Rimljani rekli, ako
bi jim bil kdo dejal: »Vi rimski meščani, ki zidate na sedmerih gričih
svojega večnega mesta temple vsem bogovom in palače svojim cesarjem,
čujte: Ta Jezus, katerega ste ravnokar usmrtili, se bo črez čas jedini
častil v vašem Panteonu (tempel, v katerem so Rimljani postavljali
vse malike, kar so jih kje našli), in bo jedini imel temple v vašem
mestu, ko bodo templi vašega Jupitra, vaše Minerve in Venere že
davno porušeni. Kamenje, stebre, kovino vaših svetišč bodo porabili,
da bodo gradili svetišča njemu, ki so ga vaše roke bičale in pribile
na križ. In oni učenec, Simon Peter imenovan, ki je svojega Go¬
spoda in učenika zatajil, bo prišel v vaše mesto ter oznanjal delo


138  Čudovita pota božje previdnosti.

Jezusa Kristusa. Vaši someščanje ga bodo križali. Vaš hrib Janikul
bo njegova Kalvarija. Toda nasledniki istega Petra bodo nadaljevali
njegovo delo ter oznanjali Kristusa križanega, in ravno ti nasledniki
bodo sedeli na prestolu vaših cesarjev.« Kdor bi bil kaj takega go¬
voril na dan križanja Jezusa Kristusa, tega bi bili ljudje ali zasme¬
hovali kot norca ali pa križali kot bogokletneža.“ In vendar se je
vse to zgodilo!

Jezus Kristus je pa tudi središče vseh dogodkov po njegovem
prihodu. Kakor je prej božja previdnost pripravljala narode na
prihod Jezusa Kristusa, tako jih po njegovem prihodu vodi k njemu, j
h katoliški cerkvi, v kateri Jezus Kristus živi in deluje. Zato pravi
sloveči zgodovinar Makolaj (Maucolay): „Ako se je v svetu izvršil
kak prevrat, izvršil se je sploh v korist katoliške cerkve.“ Tudi
najbolj zakleti njeni sovražniki so bili orodje v rokah božje pre¬
vidnosti, s katerim je vodila narode v naročje Kristusovo, v kato¬
liško cerkev.

Kaj so dosegli rimski cesarji, ki so celih 300 let preganjali
cerkev? Niso je vničili, marveč so še povzročili, da se je vedno
bolj razširjala. Kaj so dosegli krivoverci in drugi sovražniki? Ali
niso povzročili, da se je cerkev otresla gnilih udov, da je v novi
lepoti privabila nove narode- v svoje naročje? Po preseljevanju na¬
rodov je božja previdnost vodila narode v naročje katoliške cerkve.

Po raznih vojskah ji je odprla pot k poganom. Isti namen je imelo
odkritje Amerike, isti namen vsi dogodki v zgodovini. Četudi so
mnogokrat hudo zadeli človeški rod (spominjam na francosko pre-
kucijo), vendar niso imeli drugega namena, kakor da pokažejo člo¬
veškemu rodu, da mu ni drugod iskati sreče, kakor le v Kristusu,
v naročju njegove jedino prave, katoliške cerkve. In če dandanes
socijalna demokracija, anarhizem, nihilizem in druge človeški družbi
in veri sovražne družbe vedno ponosneje dvigajo svoje glave ter
vzbujajo strah človeškemu rodu, smemo biti prepričani, da imajo tudi
te le namen, človeški rod voditi h Kristusu, k njegovi cerkvi. Današnje
dni se človeški rod vedno bolj in bolj potaplja v poganstvo, kamor
ga vodijo one družbe. Kadar bo pa človeški rod dospel tja, kamor
je bil prišel poganski svet pred Kristusom, tedaj bo spoznal, kolika
nesreča da je zanj, ako se odtuja Kristusu in njegovi cerkvi, in z
novo vnemo se je bo zopet oklenil. Sloveči angleški pisatelj Karleil
(Carlyle) pravi: „Kar so bili Asirci Judom, kar so bili barbari za
ostale narode srednjega morja, to je socijalna demokracija za vas:
šiba v rokah božje pravice, razen tega pa tudi otrok vaših grehov,
ki vas bo prisilila, da se povrnete nazaj h Kristusu, ali vas bo pa
vničila.“

Velikansk je napredek današnjega časa. Dan za dnevom se
pojavljajo nove iznajdbe, veda napreduje od dne do dne. Vsakovrstne
reči si obljubljajo brezverni učenjaki o tem napredku: da bo popol¬
noma zatrl vso vero, da bo celo na laž postavil resnico, katero še nihče
ni skušal ovreči: „Določeno je človeku enkrat umreti.“ Toda prazne
so vse te nade. Kakor so dosedaj vsi dogodki v zgodovini služili v
rokah božje previdnosti le v korist sv. katoliške cerkve, tako bo tudi

Je bilo pač tako namenjeno.”

139

ves napredek služil v ta namen. — „Toliko popolneje bodo zmagale
resnice sv. vere,“ pravi sloveči Balmes, „kolikor natančneje se bodo
preiskavale.“ — „Krščanstvu se,“ po besedah učenega Camersa (Chal-
mersa), „ni treba bati napredka v naravoslovju, ampak sme od njega
vse upati. Njegovi uspehi le potrjujejo cerkveni nauk.“

Naj torej premotrujemo katerikoli dogodek v občni zgodovini
narodov, povsod zapazimo roko božje previdnosti, ki vodi narode h
Kristusu, k njegovi cerkvi, in s tem h časni in večni sreči, za katero
jih je vstvarila. „Naloga cele zgodovine je zgraditi Bogu tempel, v
katerem naj se v Kristusu na veke hvali in slavi," pravi cerkveni
pisatelj Mohler.

„Ali vaša vera pojenjuje v starosti ?“ je vprašal sloveči prote-
stanski pridigar dr. Talmaž (Talmage) angleškega ministra Gledstena
(Gladstone). „Le jedno vprašanje je na tem svetu,“ odvrne mu minister,
,.in to je: vcepiti evangelij Jezusa Kristusa v srca človeškega rodu.
Jaz sem 40 let v tesni zvezi z angleško vlado in sem poznal šestdeset
največjih učenjakov našega časa. Od teh šestdeset jih je bilo pet¬
inpetdeset s prepričanjem vernih, pa tudi ostali peteri so visoko
čislali vero. Brezdvomno moja vera raste vedno bolj in bolj."

6. „Je bilo pač tako namenjeno."

„Človek ima pred seboj živ¬
ljenje in smrt; dobro in hudo,
kar hoče,  mu bo dano.“

(Sir. 15, 18.)

Neki pobožen zidarski pomočnik je imel navado, kadar se mu
je pripetila kaka nezgoda, reči: „Vse prihaja od zgoraj". Zaradi teh
besed, katerih se je bil priučil od svoje matere, so ga tovariši mno¬
gokrat zasmehovali. Nekoč je kosil opoldne s svojimi tovariši. Ko
se ozre malo v stran, mu pes odnese klobaso. Ko skoči za psom,
se vsi zasmejejo, jeden pa pravi: „Ali je tudi to od zgoraj?" V istem
trenutku se pa podere novi zid, pri katerem so sedeli. Vsi so bili
težko poškodovani; tisti, ki je rekel one besede, je bil celo mrtev.
Pobožni pomočnik pa pade na kolena in zahvali Boga za rešitev ter
sklene svojo molitev z besedami: „Vse prihaja od zgoraj."

Dš, vse prihaja od zgoraj, od Boga, našega najboljšega očeta.
A tu bi utegnilo koga motiti vprašanje: „Ako Bog vse vodi, ali ni
človek potem nekako prisiljen v svojem delovanju, ali ni človeku
vse namenjeno?  Žalibog, da je ta vera, oziroma krivovera, zelo
razširjena. Kolikokrat slišimo besede: „Mu je bilo pač namenjeno."
Toda kolika zmota je to! Seveda bi bilo to res, ako bi Bog človeka
in vse vodil le neposrednje in bi se pri tem delovanju kar nič ne
oziral na človeka, na njegovo prosto voljo. Toda Bog ne stori tega,
ampak vodi svet deloma posrednje, deloma neposrednje, a vselej
tako, da človeku kar nič ne krati proste volje. Prilika nam bo stvar
bolj pojasnila.

Oče ima tri sinove, katere bi rad spravil v bližnje mesto

140

Kako Bog vlada svet.

Prvemu pokaže pot ter mu da navodilo, kaj naj stori, kaj naj opusti,
ako hoče priti v mesto, dalje se pa ne briga več zanj. Drugega
prime za roko ter ga pelje v mesto, tako da mora sin hočeš nočeš
hoditi pravo pot. Tretjemu pa da isto navodilo kakor prvemu, a
vendar gre tudi sam zraven njega. Ako hoče sin zapustiti pravo pot,
ga oče posvari, če treba tudi udari, a vleče ga vendar ne na pravo
pot. Sin se mu tudi lahko ustavi ter hodi svojo pot. Prvega je
oče vodil posrednje, namreč s posredovanjem svojega navodila; dru¬
gega vodi neposrednje in s silo, tretjega pa vodi deloma posrednje,
deloma neposrednje, ne da bi mu kratil prostosti. Ako bi tretji sin
na svoji poti večkrat se ponesrečil, ako bi naposled popolnoma
zgrešil svoj cilj, ali bi mogel reči, da je temu kriv oče, da je on to
nameraval?

Slično, kakor je vodil oče tretjega sina, vodi tudi Bog človeka
in vse stvari, a s tem razločkom, da človeku pušča prosto voljo,
med tem ko morajo brezumna bitja delovati po njegovih zapovedih.
Kakor urar v uri določi gotov red, da doseže svoj namen, tako
in v še večji meri dela Bog. Tudi on je določil*svojim stvarem do¬
ločen namen. „Gospod je vse naredil zavoljo samega sebe, tc  uči nas
sv. pismo. (Preg. 16, 4.) Glavni namen stvarjenja je bila čast božja,
da po svojih stvareh razodeva svojo dobrotljivost in druge popolnosti.
Razen tega je pa še vsaki stvari določil poseben namen, primeren
njenim lastnostim. V dosego tega namena je določil svojim stvarem
gotov red. Ta red nam pa oznanjajo in povzročujejo zakoni.

Brezumnim stvarem je dal zakone, po katerih morajo (so pri¬
siljene) delovati. Da pa morejo delovati, jim vedno deli v to po¬
trebne pomoči, jih ohranjuje. Po teh zakonih n. pr. se zemlja vrti
krog sebe in krog solnca, da s tem povzroča dan in noč in letne
čase; zvezde gredo vedno isto pot; človek umre, ako si poškoduje
kak važnejši del svojega telesa; človek utone v globoki vodi, ako
ne zna plavati; shlapi voda v oblake, iz katerih pada dež; ogenj
požge gorljive stvari itd. Vseh teh učinkov je Bog v toliko vzrok,
ker je on dal te zakone in ker vzdržuje stvari, da delujejo po teh
zakonih, dasi učinkov ni naravnost nameraval. — Dva človeka gresta
po poti. Jeden pade na tla, dasi bi ga bil njegov tovariš lahko
obvaroval padca. Ali porečemo, da je ta nameraval, da je njegov
tovariš padel? Res je, da je nekoliko temu vzrok, ker ni zabranil
padca, a naravnost tega ni nameraval ali povzročil. Ravno tako bi
bilo nespametno reči, ako se človeku prigodi kaka nesreča ali kaj
drugega, da mu je bilo namenjeno. Bog je mnogokrat to dopustil, ker
ni hotel ubraniti svojim stvarem, da bi delovale po njegovih zakonih.
On sicer ve za te učinke, a jih naravnost ni nameraval, ampak le
dopustil. Ako jih pa dopusti, dopustil jih je le iz najboljšega namena
kakor bomo pozneje videli. Človeku je pa dal razum, da spoznava
te zakone, da jih vporablja v svojo korist, da se mnogokrat lahko
izogne v  njihovim učinkom.

Človek, ki ne zna plavati, se gre kopat v globoko vodo. Tu utone.
Ali porečemo, da mu je bilo namenjeno? Jeli ga je Bog silil v vodo?
Ali ga ni že izkušnja pri drugih učila, da človek, ki ne zna pla-

Vladanje brezumnih bitij.

141

vati, utone v globoki vodi? Lahko bi se bil izognil nezgodi, ako bi
bil le sam hotel. Bog je temu le toliko vzrok, ker je vedel za ta
učinek naravnih zakonov, a ga ni zabranil. Ali bomo tirjali od
Boga, da dela čudeže vsakemu človeku na ljubo, zlasti v prid nje¬
govi neprevidnosti, lahkomišljenosti ali nemarnosti? In čudeže bi
moral delati v takih slučajih; ako bi n. pr. hotel rešiti onega človeka,
moral bi bil vodo napraviti nekako trdo, da bi se človek ne mogel
potopiti. Kolikokrat si človek nakoplje bolezen ali druge nezgode,
prezgodnjo smrt itd. po svoji razuzdanosti, neprevidnosti itd. Kolika
nespamet bi bila, ako bi ne hotel bolnik rabiti zdravil, češ: ako mi
je namenjeno, bom ozdravel, če ne, pa ne!

Nespametno je torej reči: je bilo že tako namenjeno, ker Bog
mnogokrat le dopusti, da njegove stvari delujejo po zakonih, katere
jim je on dal, dasi teh učinkov ni naravnost nameraval. Pa četudi
naravnost namerava kak učinek, če neposrednje poseže v naravo, ne
moremo reči, da je bil človek k temu prisiljen, da mu je bilo to
namenjeno.

Bog namreč ne vodi brezumnih stvarij samo posrednje, po svojih
zakonih, ampak včasih tudi neposrednje poseže v naravo ter povzroči,
bodisi po naravnih zakonih ali celo proti naravnim zakonom, učinke,
katerih bi po naravnih zakonih nikdar ali vsaj v istem času ne mogli
pričakovati. Ali je to Bogu nemogoče? Žalibog, da se že tudi ta
zmota pojavlja med ljudstvom. Kolikim je preveč, ali le z nezaupnostjo
gledajo, ako se napravljajo procesije za lepo vreme ali za dež, češ,
kadar bo dovolj vode spuhtelo v oblake, ali kadar se bodo izlili
oblaki, bo pa dež ali lepo vremo. Mar ne more Bog poslati vetra,
ki odvračuje oblake od jednega kraja in jih vodi na drugi kraj, da
je v jednem suša, v drugem pa obilno deževje? On je stvarnik vsega,
torej tudi njegov gospodar, zato more tudi neposrednje vplivati na
svoje stvari. Ako izpustiš kamen iz rok, pade na tla. Ako mu prej,
predno pade na tla, zopet podstaviš roko, ne bo padel na tla. Ti
si povzročil, da ni mogel delovati zakon, po katerem kamen, ako nima
podlage, pade na tla. Ako pa moreš ti to storiti, kaj bi tega ne mogel Bog?

D k, on more to storiti in da tudi večkrat stori, nam je sam
razodel, ko je nas učil moliti, ko je rekel: „Prosite in se vam bo
dalo, trkajte in se vam bo odprlo, iščite in bodete našli.“ Zato pri¬
čajo mnogi dogodki, katere sem že navel v prejšnjih poglavjih, ko
sem pokazal, kako je Bog prišel ljudem na pomoč ter je dostikrat
povzročil učinke, katerih po naravnih zakonih tedaj ni bilo pričako¬
vati. Naj tu navedem še nekaj izgledov.

V emenski dolini v Švici je dal neki kmetič v nedeljo sprav¬
ljati žito. Stara mati ga je svarila, a nič ni pomagalo. Ko je bilo
žito pod streho, pravi kmetič zaničljivo stari materi: „Sedaj je vse
pod streho. Naj grmi in treska kolikor hoče, in naj bo jutri tako
ali tako vreme, vse je spravljeno pod streho.“ „Janez,“ mu odvrne
z resnim glasom stara mati, „nad tvojo streho je Gospodova streha.“
Ni še teh besed izgovorila, že se posveti in strašno zagrmi. Strela
je bila udarila v hišo in mahoma je bilo vse v 'ognju. Hiša je
pogorela do tal; čisto ničesar niso mogli rešiti. Na razvalinah svoje

142

Neposrednje delovanje božje.

hiše pa je stal kmetič ter rekel: ,,Imam pod streho. 1 ' — „A nad
tvojo streho je Gospodova streha! 11  je rekla stara mati. Mož je
spoznal, da je tu Bog sam neposrednje posegel v svojo stvar ter na¬
ravnost povzročil požar v kazen za brezbožno njegovo govorjenje.
Ali porečemo, da mu je bilo to namenjeno? Mar ni sam tega po¬
vzročil s svojo predrznostjo, v katero ga nihče ni silil?

Izidor, pobožen kmetovalec, je šel v cerkev. Na potu ga sreča
njegov stričnik, Vid, ter ga vpraša: „Kam pa greš? Gotovo imaš
važno opravilo, da si že tako zgodaj na nogah! 11  „Cudno vprašanje! 11
mu odvrne Izidor, „ali ne slišiš zvonenja, ki nas vabi v cerkev. Ali
ne pojdeš tudi ti tja? Ali ni v nedeljo župnik oznanil procesijo za
lepo vreme in za blagoslov polja? 11  — „Kaj, to je vzrok? 11  pravi Vid.
„Ti pobožna duša, le moli, kolikor hočeš, če imaš veselje! Meni
tega ni treba. Jaz sem že tako dovolj bogat. Poglej moja krasna
polja, mojo lepo hišo, lepo žival, moje polne skednje in moje zdrave
otroke! Ali bi mogel biti bogatejši in srečnejši kakor sem? Cernu
bi potem še molil? 11  — „Ljubi Vid, 11  mu resno odvrne Izidor, „ali
resno misliš, da ne potrebuješ več molitve in božjega blagoslova?
Gospod ti je vse dal in ti tudi more vsak trenutek vse vzeti. V
malem času je najbogatejši lahko največji revež. Ne bodi predrzen.
Bog ne dopušča, da bi ga zasmehovali! 11  Kmalu so se vresničile
Izidorjeve besede. Že drugi dan je stal Vid na istem mestu ter ves
obupan gledal na razvaline svojega premoženja. Strela je bila udarila
v njegovo hišo ter vse požgala. Razen jednega otroka so vsi drugi
zgoreli. Premodri mož je spoznal, da včasih Bog tudi neposrednje
poseže v naše življenje ter povzroči učinke, katerih bi ne pričakovali
tako nakrat. Sicer pa, čemu bi navajal več izgledov, zadoščaj, če
rečem, da je človeški rod vedno molil ter razodeval, da more Bog
tudi neposrednje poseči v svoje stvarstvo ter povzročiti učinke, ka¬
terih bi po naravnih zakonih ne mogli sploh ali vsaj ne takoj pri¬
čakovati.

Zelo dobro je nekdo povedal gospodu, ki se je norčeval iz mo¬
litve. „Ako bi jaz celo leto stal pred vašimi vrati, pa bi mi nihče
ne odprl, kaj menite, da bi čakal še jedno leto? Preteklo pa je že
do 6000 let, kar moli človeški rod; ali menite, da bi bil vedno
molil, ako bi ne bil vslišan? Ako pa človeški rod ne preneha mo¬
liti, je očividno, da je bil pogostoma vslišan, 11  da je Bog neposrednje
posegel v naravo ter povzročil učinke, katerih po naravnih zakonih
ni bilo nikdar ali vsaj v istem času ni bilo pričakovati. Koliko so¬
vražnikov sv. cerkve je poklical k sebi v trenutku, ko so se
najmanj nadejali smrti. Koliko mogočnjakov je ponižal, ko so najmanj
mislili, da bi mogli propasti. Kolikokrat je že strela udarila iz
jasnega neba v zaničevalce božje, svetnikov ali svetih rečij!

Tudi po čudežih nam je Bog to razodel. Spominjam na mučence,
katerih se ni dotaknil ne ogenj, ne divja zver, ne kaj drugega. Daši
so jih mnogokrat obtežili s težkimi uteži, se vendar niso potopili-
— Žvezdoslovci so dokazali, da v letu, ko je umrl Jezus Kristus,
solnce po naravnih zakonih ni moglo popolnoma mrkniti. Evangelisti
in poganski pisatelji nam pa pišejo, da je solnce popolnoma otemnelo,

Vladanje ljudij.

143

ko je Jezus umiral na križu. Flegon, rimski pisatelj piše: „V če¬
trtem letu 202. olimpijade (tako so šteli Grki) v 18. letu cesarja Ti¬
berija (to je v letu, v katerem je Jezus umrl) so videli popolen, izvan-
reden solnčen mrk, kakoršnega še ni bilo videti. Okoli poludne je
nastala tolika tema, da so se videle zvezde na nebu.“ (01ymp. XIII.)

Poglej v Lurd. Pri kolikih ondi ozdravljenih, da ne rečem pri vseh,
so zdravniki potrdili, da po naravnih zakonih ni bilo pričakovati
ozdravljenja, ampak prej smrt, in vendar so ozdraveli, v očiten dokaz,
da je tu delovala višja moč, ki presega vse naravne moči, ki jih
more ustaviti, da ne delujejo. — Ali morda moremo pri teh dogodkih,
katere je Bog naravnost nameraval, reči, da so bili človeku namen¬
jeni? Nikakor ne! Vzrok jim je bil vedno človek sam. Sedaj je
s svojo razuzdanostjo, v katero ga ni nihče silil, povzročil kazen
božjo, sedaj si je s svojo molitvijo, s svojim zaupanjem, s svojo
pravičnostjo naklonil Boga, da mu je podelil toliko dobroto.

Med vsemi stvarmi je Bog odločil najvišji namen angelom
in ljudem. Te je vstvaril, da bi bili deležni njegove lastne blaženosti
v nebesih, da bi ga tam gledali od obličja do obličja, ga ljubili in
vživali njegovo slavo. K temu namenu vodi človeka kakor druge
stvari posrednje in neposrednje, a s tem razločkom, da mu nikdar
ne krati prostosti.

Posrednje ga vodi k temu namenu (cilju) po posebnih zapovedih,
katere mu je zapisal v srce, t. j. takozvani naravni zakon.  Človek
z e po svojem razumu n. pr. spozna, da ni pravo, ako laže, krade itd.
Razen tega mu je pa še dal zapovedi po svojem razodetju. Ako človek
te zapovedi izpolnuje, mu je zagotovljena časna in večna sreča. Izpol-
nuje jih pa lahko, ako le hoče. Zato ne moremo reči, da mu je kaj
namenjeno, ker je njegova usoda v njegovih rokah. „Za priče kličem
Janes nebo in zemljo," je rekel Gospod izraelskemu ljudstvu, ko mu
je dal zapovedi, „da sem pred vas del življenje in smrt, blagoslov
m prekletstvo. Zatorej izvoli življenje, da boš živel ti in tvoj zarod.“
(V. Mojz. 30, 19.) Istotako je govoril pozneje po Jozuetu: „Vam je
dano na izbiro, danes si izvolite, kar je vam všeč.“ (Joz. 24, 15.)

Bog je torej človeku jasno razodel, da lahko izbira dobro ali
2 te. Istotako mu napoveduje, da ga čaka časna in večna sreča, ako
bode izpolnoval zapovedi, časna in večna nesreča, ako jih bode za¬
nemarjal. „Ako hočeš iti v življenje, izpolnuj zapovedi," pravi Jezus
Kristus. Pazi dobro, on pravi: „ako hočeš".  V celem 26. poglavju
RT Mojzesove knjige obljubuje Bog zemski blagoslov tistim, ki iz-
Polnujejo njegove zapovedi. „Ako boste po mojih zapovedih živeli
jn moje postave izpolnovali in se po njih ravnali, vam bom dajal
dež o pravem času, itd." Isto beremo v 28. poglavju pete Mojzesove
knjige: „Ako pa nočeš poslušati glasu Gospodovega, bodo nad te
Prišla vsa prekletstva in te bodo zadela. Preklet boš v mestu, pre¬
klet na polju, preklete tvoje žitnice, tvoje zaloge, šad tvojega telesa
te tvoje zemlje itd." „Blagor človeku," poje psalmist, „ki se boji
Gospoda." (Ps. 111, 1 .)

. , Kakor nas pa Bog vodi posrednje po svojih zapovedih k našemu
Cl lju, tako tudi včasih neposrednje poseže v naše življenje, v življenje

144

Dvojna volja božja.

celega človeškega rodu kakor posameznega človeka, ne da bi mu
kratil njegove proste volje. Človek, sam sebi prepuščen, bi ne bil
nikdar prišel do tega, da bi bil rabil svoj razum in prav spoznaval
Boga. Zato ga je Bog sam poučeval ter mu razodeval svoje zapo¬
vedi in svoj božji nauk. Po grehu prvih starišev je bil človeški rod
popolnoma zgrešil pravo pot. Zato mu je Bog poslal svojega Sina, da ga
je ta po svojem trpljenju in svoji smrti zopet privedel na pravo pot v
izveličanje. Jezus Kristus je vstanovil sv. cerkev, ki nam je redna '
pot do izveličanja. Po njej nam deli svoje zakramente, ki nas vodijo
na pravo pot in nas na njej vzdržujejo. Zlasti nam nudi v presv.Rešnjem i
Telesu hrano, ki nas varuje, da ne omagamo na tej poti. Kako vodi
človeški rod, smo že videli v prejšnjem poglavju.

Isto dela tudi posameznim ljudem. „Ker ne more nihče k Je¬
zusu,“ kakor sam pravi, „ako ga ne vodi sam Oče,“ (Jan. 6, 44.)
zato deli vsakemu potrebno milost, ki ga razsvetljuje in nagiba k
dobremu. „Bog razsvetljuje vsakega človeka, ki pride na svet, 11
(Jan. 1, 9.) uči nas sv. pismo. Vsakemu človeku določa gotov stan,
v katerem more najlažje doseči svoj cilj, časno in večno srečo. Vsa¬
kemu človeku je dal nevidnega tovariša, ki ga vodi in varuje, angela
varuha. Ako človek vseh teh opominov ne posluša, ga obišče z
raznimi nadlogami in ga kaznuje. Kolikor bolj pa posluša svojega
očeta, tem večjo skrb mu ta izkazuje.

Ali moremo torej reči, da je človeku kaj namenjeno, ako Bog ne-
posrednje poseže v njegovo življenje? Gotovo ne! Človek je to ?
sam povzročil. Bog pa to stori le v njegovo korist, a sili ga ne. Ako
bi bilo človeku vse namenjeno, potem bi pač ne mogli govoriti o
kakem grehu, ker Bog ne more nameravati greha. Potem bi
bili nepotrebni vsi božji in posvetni zakoni, potem bi sploh ne mogli
govoriti o kakem plačilu ali kazni, ker bi bil Bog kriv vseh naših dejanj.

V vsem delovanju božje previdnosti se nam torej razodeva
dvojna volja božja. Bog vse vodi v svojo  čast. Ta svoj namen
vedno doseže. Tudi pogubljeni v peklu oznanjajo njegovo čast, nje¬
govo pravičnost in svetost. Karkoli se na svetu zgodi, vse nam
kaže božje popolnosti, njegovo dobrotljivost, modrost, pravičnost itd.

Volja božja je pa tudi naša časna in večna sreča.

To svojo voljo je nekako navezal na našo voljo. On vse stori, da >

bi dosegli svoj namen, a dosežemo ga le, če sami hočemo. Prav ima
torej narodni pregovor, ki pravi: „Vsak je svoje sreče kovač,“ ali
kakor pravi pesnik: „V tvojih prsih (v tvoji prosti volji) biva tvoja
osoda.“ Proč torej z nespametno govorico: „Je bilo že tako namenjeno/ 1

„Moli  in  delaj 11  so govorili naši očetje. Tega se držimo in
nikdar ne bomo imeli vzroka, Boga obdolževati svojih nezgod in
reči: „Je bilo pač tako namenjeno, 11  ampak z veseljem bomo zrli na
svojo osodo, katero smo si s pomočjo  božjo sami prislužili!

Francoskega generala Sonis so nekoč vprašali, kako je to, da je on
srečnejši v svojih podjetjih nego drugi generali. „Jaz grem , 11  jim
odvrne general, „vsak dan na pol ure v šolo k najboljšemu vojsko¬
vodji, kar jih je . 11  Ko ga vprašajo po imenu tega vojskovodje, jim
reče: „Ta je Jezus Kristus; vsak dan grem namreč k sv. maši, tu

Zakaj Bog tepe človeka?

145

dobivam srečo za svoja podjetja. 1 " — Sv. Izidor, patron kmetovalcev,
je šel vsak dan k sv. maši, med tem ko so njegovi sosedje delali,
in vendar so bila njegova polja najlepša. — Neki župnik je rekel
zelo pridnemu, ubogemu možu, ki je imel veliko otrok, da naj gre
večkrat k sv. maši ali pa naj pošlje svoje otroke. „Nimamo časa, a
odvrne dobri mož; „mi moramo porabiti vsak čas, da kaj zaslužimo. 11
»No, pa poskusite jedenkrat jeden mesec, 11  pravi župnik, „in pošiljajte
vsaki dan po dva otroka k sv. maši; ako bote imeli kaj izgube, bom
vam jo jaz povrnil. 11  Mož je storil po nasvetu svojega župnika;
sam sicer ni šel, ampak pošiljal je vsak dan po dva otroka k sveti
maši. Minul je mesec, a mož ni prišel iskat povračila, marveč je
poslal vse otroke k sv. maši, kajti pretečeni mesec je bil v več letih
najboljši. Kmalu si je opomogel, zlasti pa, in to je bilo še najpo¬
glavitnejše, vzgojil je dobre otroke. Torej še jedenkrat: Moli
in delaj!

7. Nekatera vprašanja.

„Zakaj gre hudobnežem po sreči, in
je dobro vsem, ki grešč in ravnajo kri¬
vično?" (Jerem. 12, 1.)

Župnik mesta Wimpfen, Kronenberger, je nekoč sedel pri postelji
bolnega gospodarja ter ga skušal potolažiti, da voljno prenaša svoje
bolečine. Bolnik pa mu reče: ,,Jaz si ne morem misliti, da bi Boga
veselilo, ako trpi ubogi človek! 11  — „Jaz tudi ne, 11  odvrne mu župnik.
»Ali je tudi vas veselilo, če ste včasih kaznovali otroke? Ali niste
s e bolj udarili, ako so se otroci branili šibe? 11  Mož je spoznal svojo
Napako in ni več tožil nad božjimi naredbami. A kolikokrat se po¬
navljajo taka in jednaka vprašanja. Ker ljudje ne razumejo božjih
Potov, pa godrnjajo, kakor da bi Bog prav ne delal, kakor da bi
“ogu ne bilo kar nič mar za človeka itd.

Kako more človek s svojim kratkim umom soditi božja dela?
Kolika nespamet! Saj niti najnavadnejših rečij v naravi ne more umeti,
Pa bo razumel skrivnostna pota božje previdnosti. „Moje misli niso
v aše misli 11 , govori nam sam Bog po preroku Izaiju, „in moja pota,
niso vaša pota. 11  (55, 8.) „0 globočina bogastva, modrosti in znanja
božjega, 11  kliče sv. apostol Pavel. „Kako nerazumljive so njegove
Sodbe in neizvedljiva njegova pota. 11  (Rim. 11, 33.)

Toda četudi ne moremo razumeti potov božje previdnosti, zaradi
te ga še ne smemo dvomiti nad njo. Kaj lepo piše o tem celo brez¬
verec Beil (Bayle): ,.Jaz sem prepričan in očitno pripoznavam, da
^°g uravnava vsa svoja dejanja po svoji neskončni modrosti. Da le
vem, da je Bog storil kako reč, mi je dosti, da ne dvomim
^ a jje, da jo je storil z najvišjim namenom; to me pa kar nič ne
briga, če je jaz ne morem razumeti, ne preiskovati njenih odnošajev.
Jaz verujem in bom vedno veroval, da je vsako delo božje dostojno
Vegovega neskončnega veličanstva in neskončne modrosti. Bog ima
v  svojem delovanju vedno najmodrejše namene, mi jih občudujmo,
bolimo, a nikdar jih ne preiskujmo. 11

Pamet in vera. I.

10

Čemu Bog prenaša grešnike?

146

Ker se pa vendarle nekateri drznejo soditi pota božje previd¬
nosti, oglejmo si nekoliko najpoglavitnejše ugovore. Ne rečem, da
nima človek povoda dvomiti nad božjo previdnostjo, ako le s svojo
kratko pametjo sodi dogodke v življenju. Gotovo se mu mora zdeti
čudno, ako vidi v svetu toliko pregreh, toliko zla, ako vidi hudobne
v sreči, pravične pa v nesreči. Toda, kakor sem rekel, človek ne
sme teh dogodkov soditi jedino le po svoji kratki pameti, ampak
mora biti prepričan, da vse, kar Bog stori, prav stori. Sicer nam pa
tudi že zdrava pamet kaže, ako stvar dobro premislimo, da nam ti
dogodki ne morejo podreti zaupanja v božjo previdnost, marveč
morajo naše zaupanje še povečati. — Cujmo torej nekaj najnavad-
nejših ugovorov.

1. Čemu je na svetu toliko pregreh in hudobij,
čemu prenaša Bog grešnika in ga ne kaznuje takoj?

Bog je dal človeku prostost, da more voliti med dobrim in
hudim. Ako človek dela greh, temu ni kriv Bog, marveč človek sam.
Ali pa naj Bog človeku zaradi tega vzame prostost, ker nekateri
grešijo? Potem bi človek tudi ne mogel pričakovati plačila, ker bi
sploh ne mogel nič dobrega izvršiti, ker bi delal le prisiljen. Bog
more torej dopustiti hudo, ker je dal človeku prostost. Toda kadar
Bog hudo dopusti, dopusti je vselej, ker zna tudi hudo obrniti k
dobremu. Seveda Bog ne dopušča hudega s tem namenom, da bi iz
hudega nastalo dobro, ker bi bil potem v resnici povzročitelj greha,
ampak on dopušča greh, ker je dovolj mogočen in tudi moder, da
more hudo obrniti na dobro.

Koliko izgledov nam nudi že sv. pismo, kako Bog hudo obrača
na dobro. Egiptovski Jožef je rekel svojim bratom: „Vi ste nameravali
hudo zoper mene, toda Bog je obrnil to v dobro.“ — Koliko je
moral Jezus trpeti od svojih sovražnikov. Ali nismo primorani reči:
da je Bog vse to dopustil, da bi nam bil Jezus vzgled v vseh čed¬
nostih in slednjič tudi naš Odrešenik? — Grd je bil greh Judežev,
a Bog ga je dopustil, da se je izvršilo delo odrešenja. — Peter je
Jezusa trikrat zatajil, toda Bog ga je hotel na ta način vsposobiti za
visoko službo, katero mu je odmenil, ker ga je s tem učil, da se
mora v vsem zanašati jedino le na Boga. — Sv. cerkev celo blagruje
greh Adamov. Na veliko soboto poje pri blagoslovljenju velikonočne
sveče: „0 blaženi Adamov greh, ki nam je dal takega in tolikega
Odrešenika." — „Več nam je koristila Tomaževa nevera," pravi
sv. Gregorij Veliki, „kakor pa vera vseh apostolov," zakaj s svojo
nevero je Tomaž popolnoma potrdil vero v vstajenje Jezusa Kristusa
od mrtvih ter nam odvzel vsak dvom. Kaj lepo pravi sv. Avguštin:
„Vsak hudobnež živi, ali da bi se izpreobrnil, ali da bi se pravični
po njem uril: namreč v čednostih."

Greh daje Bogu priliko, da kaže svoje neskončno usmiljenje.
O kako lepe so solze pravega spokornika, kako prijetno je Bogu
njegovo kesanje, kako ljubeznivi njegovi vzdihljaji. Ali ni veselje
angelov večje nad jednirn grešnikom, ki se spokori, kakor nad devet-
indevetdeseterimi pravičniki, ki ne potrebujejo pokore? — Za koliko
prelepih zavodov se imamo zahvaliti takorekoč grešnikom. Spominja®

Čemu Bog dopušča greh?

147

na razna zavetišča, ki imajo namen, poboljšati grešnike. Človeške
slabosti so napotile tudi Odrešenika, da je sklenil bivati vedno med
nami v zakramentu presv. Rešnjega Telesa, in da je postavil tudi
druge zakramente.

Greh daje tudi pravičnemu priliko, da se uri v čednostih. Ako
vidiš povsod krog sebe slabe izglede, ako se ti povsod nastavljajo
zanjke, ako čuješ greh hvaliti in vidiš veliko večino ljudij v grehih
živeti, ali te ne vabi vse to v greh? Hudega boja je treba, da se
človek ustavi temu vabilu. Toda ravno ta boj te stori Bogu dopad¬
ljivega, ti množi zasluženje, ti pripravlja večno krono. — „Nihče ne
bo kronan, ako se ni prej postavno bojeval,“ pravi sv. apostol. Ta
boj te krepi, ta nevarnost te vodi tem pogosteje k Jezusu v presvetem
zakramentu. Grehi hudobnežev ti dajejo priliko, da se uriš v raznih
čednostih, potrpežljivosti in ponižnosti, in da se pokoriš za grehe,
katere si storil sam.

Pri vsakem dejanju moraš razločevati dvoje, namreč: zunanje
dejanje in pa namen, katerega ima grešnik pri svojem dejanju. —
Ako te kdo obrekuje, razločuj med govorjenjem jezika in namenom
tvojega bližnjega, ko te obrekuje. Govoriti samo na sebi ni pregrešno,
torej more Bog to dopustiti in tudi povzročiti, ker le Bog človeku
daje zmožnost, da more govoriti. On lahko vsak trenutek učini, da
človek obmolkne. Ako pa človek govori z hudobnim namenom, ni
Bog temu kriv, ampak to le dopusti, ker noče človeku kratiti proste
v °lje. Ako te tedaj kdo obrekuje, je Bog v toliko povod temu ob¬
rekovanju, v kolikor da človeku zmožnost, da more govoriti. Ako
Pa tvoj bljižnji več stori, ni to njegovo delo. — On ti hoče vzeti
tvoje premoženje, katero si zlorabil v greh; v to se posluži tvojega
bližnjega, toda greha on ni kriv. Izgled ti bo stvar pojasnil.

Sodnik obsodi hudodelnika v smrt. Rabelj, ki ima nalogo to
sodbo izvršiti, je pa največji sovražnik tega hudodelnika. Ko sodbo
Mvršuje, je ne izvršuje kot svojo dolžnost, ampak iz sovraštva in
Maščevanja. Ali je sodnik kriv, da je rabelj hudodelnika umoril iz
Maščevanja, in ne, ker je bila to njegova dolžnost? Ali je on kriv
rabelj novega greha? Saj ni vedel, da bo storil greh, ko bo imel
storiti svojo dolžnost. Istotako ni Bog kriv greha, katerega človek
Mori, ko te obrekuje ali stori sploh kaj hudega.

Kaj lepo nam to resnico opisuje tudi sv. Gregorij. Zdravnik
? a piše bolniku pijavke. Ta žival bi človeku izpila vso kri, ako bi
Jo človek pustil toliko časa piti. Zdravnik ima namen, da bi pijavka
človeku le slabo kri izpila ter ga tako ozdravila. Ali bi bil mar
zdravnik vzrok, ako bi pijavka človeku izpila vso kri, če bi človek
j° dopustil? Slično dela Bog s človekom. Tudi Bog se poslužuje
JJdij kakor zdravnik pijavke. Bolnik se nič ne zmeni za poželjivost
Pijavke. Daši se mu žival studi, vendar se iz ljubezni do zdravja
Premaga, on še pospešuje delo pijavkino, ker dobro ve, da ne bo
dclj časa pila, kakor se bo to zdravniku zdelo potrebno. Istotako
M°ra tudi človek sprejemati trpljenje, katero mu povzročajo grešniki.

se  ne sme togotiti nad njimi, ker so le orodje v božjih rokah.
Ae sme se zmeniti, kake namene imajo, ne sme jih sovražiti, ampak

10»

148

Bog obrača hudo v dobro.

vedeti mora, da so le zdravilo, katero nam pošilja neskončno modri
Bog. Naša korist bi nas morala še napotiti, da jih nikakor ne ovi¬
ramo, ker so le prst božji.

Ista je z vsako stvarjo. Nobena reč nam ne more škodovati,
ako ji Bog ne da v to oblast, ako Bog tega ne dopusti. Ne pri¬
pisujmo torej svoje žalosti, nesreče, izgube itd., svojemu sovražniku,
ali hudobnemu duhu, ampak Bogu. Ali bi ne bilo nespametno, ako
bi se ti stogotil nad kamenom, ki te je zadel, pa bi se kar nič ne
zmenil za onega, ki je vrgel kamen v tebe? Grešnik, ki ti škoduje,
je kamen, a oni, ki ga je vrgel na te, je pa Bog. — Job se ni pri¬
toževal nad sovražniki, da so mu vzeli otroke in premoženje, ampak
le pravi: „Gospod je dal, Gospod je vzel, njegova volja se je zgo¬
dila, češčeno naj bo ime Gospodovo." David ni preklinjal Semeja,
ki je lučal kamenje nanj, ampak je rekel: „Pustite ga, ker mu je Bog ,
zapovedal, da naj kolne Davida."

Leta 1458. so prišli prvaki ogrske dežele poklonit se svojemu
kralju Matiju Korvinu. Vsled tega so se napravile razne veselice.
Med temi prvaki je pa bil tudi knez Lazar, ki je prišel s slabim
namenom. V tem šumu in hrumu je dobil neki tat priliko, da je
prišel v grad ter tam hotel krasti. S pomočjo ponarejenih ključev
je prišel v sobo, v kateri je imel prenočiti knez Lazar s svojo ženo.
Komaj stopi v sobo, sliši bližajoče se korake. Hitro se zmuzne pod
posteljo. Tu stopi v sobo Lazar s svojo ženo ter ji pripoveduje, da
je prišel umorit kralja. Žena ga odvraeuje od njegovega naklepa, a t
zaman. Ko gresta spat, vstane tat, gre potihoma k straži ter ji reče,
da naj ga pelje h kralju, ker mu ima povedati važne reči. Ko pride h
kralju, pove vse, kar je slišal. Kralj mu noče verjeti. Tu prosi kralja,
naj ga zapro toliko časa, dokler se ne vresničijo njegove besede.

In tako se je tudi zgodilo. — Nakrat naznani knez Lazar kralju, da
hoče odpotovati, ker ima važno opravilo, ob jednem pa kralja prosi,
naj pride k njemu, da bosta za slovo izpila še kozarec vina. Kralj
vstreže tej prošnji in pride v Lazarjevo sobo. Strežnik prinese dva
kozarca polna vina. Lazar takoj vzame jednega ter ga ponudi kralju.
Kralj pa noče piti iz njega, marveč ga ponudi Lazarju, naj ga on
izpije. Knez Lazar obledi; kralj mu pa strogo zapove, da mora piti.

Ko knez izpije s tresočo roko, omedli njegova žena. Malo na to je *
bil Lazar mrtev. Vino, katero je bil pripravil kralju, je bilo namreč
zastrupljeno. Sedaj so seveda tatu izpustili ter mu dali službo, da je
zanaprej lahko pošteno živel. Tako je Bog dopustil tatvino, da je
ohranil kralja Matija, a tudi tatu je obrnil na pravo pot. In tako dela
vedno neskončna previdnost božja. Ona prepušča greh, ker ga noče
braniti, a obrača ga človeku v blagor.

2.Kako je to, da Bog pošilja človeku toliko hudega.

Ali je mogoče, da neskončno dobriBog vlada svet, ker
zadeva človeka toliko nadlog in težav?

To je drugo vprašanje, ki nam hoče podreti zaupanje v božjo
previdnost. Ali pa more to? Gotovo ne. Kolika nespamet, ako kdo
misli, da bi tu na svetu ne smelo biti nobenega zla. Bog človeka ni
ustvaril za ta svet, ampak za večnost, da bi tam užival večno srečo-

Čemu je toliko zla na svetu?

149

Ko bi človeku tu na zemlji šlo vse po njegovi volji, ali bi potem še
kaj mislil na nebesa, ali bi se zanje kaj potrudil? Ko nam torej Bog
pošilja razne nezgode, nas hoče s tem učiti, da je naš pravi cilj v
nebesih; on hoče naše srce odtrgati od zemlje ter mu vzbuditi hre¬
penenje po večni sreči, ga vnemati v skrbi za večno izveličanje.

Sicer pa velja tu isto, kar smo rekli prej. Vsega hudega, kar je
v svetu, ni kriv Bog, ampak človek sam. Ali ni Bog človeka najprej
postavil v raj, kjer ni poznal nezgod, težav in nadlog? Kdo ga je
pa spravil iz raja? Ali ni človek sam bil kriv, da je moral iti iz
raja, in da je prišlo nad njega toliko gorja? Kolikokrat si pa človek
sam s svojim pregrešnim življenjem nakoplje razne bridkosti, kakor
revščino, bolezen in drugo. Ali se nezmernost, nečistost in druge pre¬
grehe ne kaznujejo že na tem svetu? Koliko pijancev pride po svoji
potrati v naj večjo bedo. Koliko nečistnikov si nakoplje najostudnejše,
najžalostnejše bolezni. Koliko jih mora zaradi svojega napuha in
drugih pregreh trpeti po ječah, bolnišnicah in norišnicah!

Bog je dal v naravi razne zakone, katerih ne more jednemu
ali drugemu človeku na ljubo izpremeniti. Ako strela ubije človeka,
ako požar vniči vse imetje, ako človek vtoni v vodi, ne bo pač Bog
zaradi tega vodi zapovedal, da naj kviško drži samomorilca; ako je
kdo hišo zažgal, ne bo vzel ognju moči, da ne more požigati. Včasih
Bog kaj takega stori, a vedno ne, ker pač nihče ne more zahtevati,
da bi Bog vsakemu človeku na ljubo delal čudeže ter podpiral nje¬
govo nemarnost in nepazljivost, ki je mnogokrat vzrok takim ne¬
srečam. Kolikokrat si človek sam nakoplje bolezen po svoji nepre¬
vidnosti. Ali bi bilo pametno, ko bi opeka padla iz strehe in ubila
človeka, da bi se zaradi tega prepovedale vse strehe iz opeke? Ali
bi se pri slamnatih ali lesenih strehah ne mogla dogoditi nikaka
nesreča ?

Take nesreče ne nasprotujejo božji previdnosti, marveč jo še
potrjujejo, ker imajo vedno svojo dobro stran ter nam prinašajo več
dobrega, ko nam pa odvzamejo. Veliko škodujejo človeku razne uime,
toda te so povzročile razne iznajdbe, ki prinašajo človeku veliko
korist. Veliko nesreč se sicer zgodi v rudokopih. Toda pomislimo,
ko bi bil Bog zemljo ustvaril trdo, kako bi jo človek obdeloval,
kako bi iz nje pridobival toli potrebne reči, kakor sol, železo, svinec
in druge kovine. Res, da je marsikatera nesreča komu v škodo, ali
vsemu človeškemu rodu je pa v korist.

Današnje dni nekaterim posebno ni prav, da je premoženje tako
nejednako razdeljeno, da so različni stanovi. Posebno hočejo socijalni
demokrati osrečiti svet z naukom, po katerem naj bi vsi ljudje po¬
stali jednakopravni, in da naj bi se vse premoženje med vse razdelilo
na jednake dele. Kolika nespamet! Kako je že v vsakdanjem življenju
nemogoče izvesti take nauke, in kako je splošna jednakost ne¬
mogoča, nam kaže sledeča, nekako vesela dogodba.

Neki vaščan je več let ob nedeljah v cerkvi tlačil meh pri
orgijah ter si s tem nekoliko prislužil. Po nasvetu nekaterih znancev
se udeleži shoda, katerega so priredili socijalni demokrati v bližnjem
mestu. Nauk, da morajo biti vsi jednakopravni, mu zleze v glavo.

150

Različnost stanov je potrebna.

„Tudi jaz moram biti jednakopraven z organistom/' pravi sam pri
sebi ter se takoj drugo jutro odpravi k župniku. — „No, Peter, kaj
boš dobrega povedal," ga prijazno sprejme župnik. „Gospod župnik,
tako ne more dalje biti. Meh tlačiti to ni nikaka zabava, ampak
prav mučno opravilo. Celo sveto mašo moram stati in vedno stopati,
sedaj na desno, sedaj na levo, — sedaj na levo in zopet na desno.
Toliko se trudim in za ves trud dobim le nekaj krajcarjev. Organist
pa lepo sedi pri celi sv. maši in se lepo s prsti igra — pa dobi celih
240 gld. Oba morava imeti jednako plačilo!" Župnik, ki je takoj
vedel, kaj je Petru zmešalo glavo, pravi, da mu hoče pomagati, če bo !
le mogoče. — Drugo jutro pokliče Petra k sebi ter mu pravi: „Jaz
sem vso stvar premislil, vse se bo uredilo po pravici. Organist bo
menjal s teboj. Takoj prihodnjo nedeljo boš ti orgljal, organist pa
bo tlačil meh. Organist bo dobil tvojo plačo, ti pa njegovo." Peter
se malo popraska v laseh, potem pa pravi bolj na tiho: ..Gospod
župnik, saj ne znam orgij ati." „Kaj, ti ne znaš orgljati?" Kdo bi si
bil mislil, da nimata oba jednakega znanja! Seveda to vso stvar
predrugači. Potem seveda ne moremo zahtevati, da bi bila oba jednako-
pravna in da bi torej imela tudi jednako plačo. Vse mora torej ostati
pri starem." — Ves poparjen je šel Peter domov in je bil zanaprej
zadovoljen s plačo, katero je imel doslej, ker je spoznal, da mora
človek za večjo plačo tudi več znati, in da morajo biti različni sta¬
novi, da mora biti razlika v premoženju in v drugih rečeh.

Vprašam le, kaj bi bilo, ko bi bili vsi ljudje povsem in v vsakem
oziru jednaki? Ako bi bili vsi nadarjeni, vsi premožni, vsi v visokih
službah, vsi gospodarji ali vsi gospodje, potem bi se nihče ne brigal
za nižja dela, nihče bi ne hotel služiti, nihče streči bolnikom, nihče
pripravljati obleke in drugih potrebnih rečij. Vsak bi moral na ta
način sam zase skrbeti, sam si pripravljati jedi, obleko, sam zidati si
hiše, sam obdelovati polje, ali pravzaprav nihče bi pri tolikem opravilu
ne mogel biti učitelj, obrtnik, rokodelec, sodnik itd. Brez razlike
je nemogoča človeška družba.

Ako pa nekateri pravijo: kako je mogoče, da bi bil Bog določil
to razliko, ker iz te razlike izvira toliko pregreh, sovraštva med
stanovi, med ubogimi in bogatimi, med posli in gospodarji, med »
delavci in delodajalci, prekucije, vojske itd. Vse to je vendar nespa¬
metno. Vprašam: kdo je pa kriv teh pregreh? Ali ni Bog natančno
določil vsakemu njegovih dolžnostij? Ako bi ysi stanovi izpol-
novali te dolžnosti, ako bi bil bogatin usmiljen do reveža, ako bi
bil delodajalec pravičen do delavca, ako bi gospodar ne zatiral posla
itd., ali bi bile potem mogoče te pregrehe, ali bi ne vladal najlepši
red v svetu? Ne, Bog ni kriv teh pregreh, ampak človek v svoji
hudobiji, ki zlorablja svojo prostost ter prestopa red, katerega je
določil Bog. Te pregrehe izvirajo iz krivičnosti, neusmiljenosti, sebič¬
nosti. Te pa v prvi vrsti zatira Bog, zatira sv. vera. — Jeli torej
Bog kriv pregreh, ki nekako izvirajo iz razlike med ljudmi? Kako
nespametno ravnajo torej socijalni demokratje in vsi, ki ščuvajo zoper
vero. Kjer ni Boga, kjer ni vere, tam ni nobenega reda, nobenih

Različnost stanov je koristna.

151

dolžnosti], tam človek dela le po svoji strasti, poželjivosti, ne gleda
na drugega, nego le na samega sebe, le na svojo korist!

Razlika med stanovi nikakor ne podira resnice o previdnosti
božji, marveč jo še potrjuje. Koliko koristi lahko zajema človeški
rod iz te razlike za svoj časni in večni blagor. Ta razlika daje
človeku priliko, da se vadi v raznih čednostih; nižji v potrpežljivosti,
pokorščini, ponižnosti, hvaležnosti, — višji v dobrotljivosti, pravič¬
nosti, usmiljenosti in drugih.

Sicer pa, če socijalna demokracija in drugi želč tako popolno
jednakost, ali je nimajo ravno v tej razliki? Ali niso vsi ljudje go¬
spodarji in služabniki, navezani jeden na drugega? Kralji, prvaki,
sodniki, oblastniki, ali ne služijo vsi svojim podložnim s tem, da
skrbijo za njihov časni blagor, da jim varujejo premoženje in pravice,
da vzdržujejo mir? Podložni pa zopet služijo višjim s tem, da izpol-
nujejo njihove zakone. Ali mar ne služijo odvetniki, zdravniki, uči¬
telji, tistim, ki se k njim zatekajo v svojih zadevah, ko branijo njihove
pravice, ko jim zdravijo bolezni, ko jih podučujejo? Istotako služijo
drugim obrtniki, rokodelci, z jedno besedo vsi stanovi onim, ki jih
potrebujejo, ti pa zopet onim služijo s tem, da jim dajo zaslužek. Kje
je torej pameten človek, ki bi mogel reči, da razlika med ljudmi
nasprotuje božji pravičnosti?

Vprašam dalje: ali razlika med stanovi ovira človeka, da bi se
ne mogel povzdigniti iz nižjega stanu v višji stan, ali nasprotno. Ali
ni mogoče ubogemu pastirčku pospeti se, kakor Davidu in papežu
Sikstu V., do najvišjih služb v državi ali cerkvi? Ali ni mogoče pri-
prostemu vojaku doseči generalsko čast? Ali ne more majhen šolarček
priti do slave najučenejšega moža? Kdo mi more zanikati ta vpra¬
šanja? Kakor se človek s pridnostjo, s trudom, s čednostjo lahko
povzdigne do najvišjih stanov, tako iz druge strani po svojih strasteh,
po svojih pregrehah, po lenobi, zapravljivosti in razuzdanosti pade
na najnižjo stopinjo: iz milijonarja postane berač, iz najvišjega uradnika
zadnji pisač itd. Kdo ne vidi, da ravno ta razlika med stanovi
vnema človeka k delu, k marljivosti in drugim čednostim. Občudujmo
torej previdnost božjo, ki se kar najjasneje razodeva v razliki med
ljudmi.

Razlika mora biti. „Reveže boste vedno imeli,“ je rekel Jezus
Kristus, večna resnica, in tako bo ostalo do konca sveta. Če danes
razdelimo ves svet v jednake dele, jutri že ne bo več povsod jednakost.
Ali je pa sploh mogoča taka razdelitev? Jeden kos zemlje je skalovit,
drugi močvirnat, tretji dobra zemlja. Ali bi ne povzročila taka delitev
največjih prepirov. — Ce morda poželjivo gledaš na premoženje boga¬
tinov, če tožiš nad svojim revnim stanom, nikar ne misli, da nosiš križ
jedino le ti. Križ mora nositi vsak človek. „Vsi imajo jednak vhod
v življenje,“ uči nas modri sv. pisma, „vsi jednak izhod; Bog je nizkega
ustvaril in mogočnega in za vse jednako skrbi.“ (Modr. 7, 6; 6, 8.)

Jeden nosi lesen križ, drugi pa zlatega, in ali je zlato lažje od
lesa? Ne bom popisoval skrbij in težav, katere imajo premožnejši,
višji, dovolj so znane. Spominjam tu na našega presvetlega vladarja.
Koliko brhkosti je že zadelo njega! Vem, da si, dragi bralec, večkrat

152

Vsi morajo nositi križ.

že mislil, da bi ne maral biti na njegovem mestu, dasi je mogočen
vladar, dasi je prvi v celem cesarstvu.

Kardinal Mermilo (Mermillod) je pobiral darove za svojo cerkev.
Prišel je tudi k pijemonteški kraljici. Ko vstopi v njeno sobo, je bila
kraljica vsa objokana. „Verujte mi,“ pravi kardinalu, „na kraljičino
obleko pade več solza, kakor na predpasnik preproste kmetice.“ —-
„Kaj sem moral jaz jedini postati ruski car?“ je rekel ruski cesar
Aleksander III., najmogočnejši vladar v Evropi, ko je zasedel prestol
svojih očetov. Ko se je nekoč poslavljal od svojih nečakinj, angleških
princezinj, je rekel: „Ve greste v svojo lepo domovino, jaz pa v svojo
rusko ječo!“ Kje je torej ona zavidana sreča mogotcev?

Tudi v trpljenju se razodeva neskončna previdnost in modrost
božja. Pri vsakem dogodku moramo imeti to pred očmi, da Bog dela
vse iz najboljšega namena in to je v prvi vrsti: čast njegova in
izveličanje naše duše. Na svet nas je poslal, da bi tu delali za več¬
nost. Razen posvetnih koristij ima vedno pred očmi in to v prvi
vrsti naš večni blagor. Iz tega namena nam vedno pošilja razne
nezgode, križe in težave, pošilja trpljenje. S trpljenjem nas hoče
odvrniti od hudega. Marsikateri bi v zdravju in bogastvu popolnoma
pozabil nanj, bi razuzdano živel in se vekomaj pogubil. V svoji
revščini, bolezni pa pošteno živi in zvesto služi Bogu. S trpljenjem
nas vodi iz grešnega pota na pravo pot. Zgubljeni sin je šele tedaj
sklenil povrniti se nazaj k očetu, ko je zabredel v največjo revščino.
Kolikim so že razne izgube, smrt drage osebe, bolezen itd., odprle oči! ,
Bog dela kakor oče, ki tepe otroka, da bi ga poboljšal, kakor zdravnik,
ki zapiše bolniku grenko zdravilo, da bi ga ozdravil, ki reže, da bi
zacelil. Takemu, ki je na posvetno premoženje navezan, pošlje razne
izgube; onega, ki se povzdiguje nad druge, ponižuje; vdanemu po¬
svetnemu razveseljevanju pošlje bolezni. Z jedno besedo: „Trpljenje
je,“ kakor je rekla sv. Terezija, „najgotovejša pot, ki vodi k Bogu.“
Tudi David je pripoznal: „Dobro je, da si me ponižal, da se učim
tvojih zapovedij.“ (Ps. 118.)

Ne smem tu prezreti ugovora, ki se posebno pogosto ponavlja,
da namreč nagla, neprevidena smrt mnogih ljudij na¬
sprotuje božji previdnosti.

Mnogokrat beremo ali čujemo, da je potres, ali povodenj, |
ali požar pokončal več ljudij, da je strela ubila človeka, da se je
človek prej popolnoma zdrav naenkrat zgrudil mrtev na tla. Kako
je to, da Bog tako naenkrat, takorekoč v jednem trenutku, vzame
življenje človeku, ne da bi mu pustil dovolj časa, da bi se pripravil
za večnost, ko ga je vendar za nebesa ustvaril?

Tudi ti dogodki ne nasprotujejo božji previdnosti, marveč jo še
potrjujejo, jo naravnost razodevajo ali oznanjajo. Bog nas spominja
vedno na smrt. V vsej naravi nam jo kliče v spomin, vedno
nam kliče: „Bodite pripravljeni, ker ne veste ure, kdaj da pride
Gospod. “ (Mat 24, 44.) Ko bi človek hotel poslušati ta opomin, bi se
varoval greha in bi bil vsak trenutek pripravljen na smrt. Tudi nagla
smrt bi ga ne zadela nepripravljenega. Torej se nikdo ne more pfi'
toževati, ako ga zadene nagla smrt, ker je imel dovolj časa pripraviti

Trpljenje pravičnega.

153

se za večnost. Pritoževati se pa tudi drugi ne morejo, ker jim Bog
ravno s takimi dogodki izkazuje veliko dobroto, ko jih opominja, naj
bodo vedno pripravljeni. Koliko grešnikov so taki dogodki že obrnili
na pravo pot! Pri mnogih ni nič izdala nobena druga reč, zastonj so
bili vsi opomini, zastonj vse prošnje, šele nagla smrt prijateljeva ali
kake druge osebe jih je spametovala ter odvrnila od pregreh.

Istotako se marsikomu zdi čudno, da Bog pošlje nesrečo kakemu
človeku, ki vsled nje stori potem kak velik greh, bodisi samomor,
umor, tatvino, goljufijo ali kako drugo pregreho, ki naravnost nas¬
protuje njegovemu namenu, večnemu izveličanju. Marsikateri se je že
vsled bede ukončal, ali koga umoril, okradel, oropal, ogoljufal.
Kako je mogoče, da bi božja previdnost vodila človeka, ki takorekoč
povzročuje te pregrehe, ki nasprotujejo cilju, za katerega je Bog
ustvaril človeka. Tu le vprašam: „Kdo je vzrok oni bedi? 44  Koliko¬
krat je je kriv sam človek! In če mu jo Bog naravnost pošlje, pošlje
mu jo le v njegovo, četudi morda ne v časno, pa gotovo v večno
korist, da bi časno nesrečo s potrpežljivostjo takorekoč zamenjal z
večno srečo. Ako pa človek tako nesrečo zlorabi v svojo pogubo,
ali je temu kriv Bog? Saj ima človek prosto voljo.

Pa tudi pravičnega  zadene mnogokrat trpljenje. Tudi tega
včasih Bog tepe, a le, da bi mu razodel svojo ljubezen. — Smrt petin-
tridesetlenega moža je povzročila tridesetletni vdovi, ki je imela petero
otrok, mnogo skrbij. Nekoč sreča poštarja onega mesteca, v katerem
je prebivala, kakor pripoveduje njen sin. Ko jo zagleda poštar, ki
je bil pošten in pameten mož ter dober katoličan, jo pozdravi, rekoč:
„Dobro jutro, kaj ste zopet tako žalostni, kaj toliko skrbite?“ —
„Kaj se vam to čudno zdi pri vdovi, ki je sama in ima zraven še
pet malih otrok, sirot,“ odvrne žena. „0, skrbi vdovskega stanu, solze
vdove, so bridke, a srečnim nerazumljive/ 4  — „Da, da, že verjamem;
toda,“ pravi poštar, „hočem vam nekaj povedati. Glejte, jaz sem
poštar in imam veliko konj v svojem hlevu. Zvečer pridejo hlapci
in kočijaži, da jim dam ovsa in sena za konje za prihodnji dan. Pa
glejte, med temi konji imam nekatere posebno rad; za te ne dam
ničesar svojim hlapcem, ampak grem vsaki dan sam v hlev, sam jih
krmim, pri tem jih gledam in sem jih vesel! Glejte, draga žena, tako
dela tudi ljubi Bog z ljudmi. Mnogim da veliko hrane naprej, svojim
ljubljencem pa ne da ničesar naprej, tu pride ljubi Bog sam in jih
vsak dan hrani sam, obiskuje jih sam. Torej potolažite se, ljuba žena,
ako ničesar ne vidite pred očmi; Bog bo prišel jutri in bo vas s
peterimi otroci vred sam nahranil. Tako dela le pri svojih ljubljencih!' 4
— Te besede so čudovito potolažile ubogo ženo, ni več tožila,
ampak zaupala je v Boga, ki svojim ljubljencem razodeva svojo lju¬
bezen zlasti s trpljenjem.

Sv. Janez od Križa pravi: ..Komur Bog pošilja trpljenje, temu
da več, kakor da bi mu dal moč mrtve obujati. 44  Stariši kaznujejo
svoje otroke, da bi jih odvadili raznih napak, med tem ko se za iste
napake pri drugih otrocih kar nič ne zmenijo. „Ker si bil Bogu všeč,
zato te je izkusila izkušnjava, 44  je rekel Rafael Tobiju. S trpljenjem
Bog najprej poskusi pravičnega, ali mu je zvest. V viharju se pokaže,

154

Trpljenje mora biti.


je li drevo dovolj močno, in v trpljenju pa v izkušnjavi pokaže človek,
je li zvest služabnik svojega Boga. Le v nesreči se pokaže zvesti
prijatelj. Veter loči smeti od zrnja!

Trpljenje pošilja Bog pravičnemu tudi za to, da ga kaznuje za
njegove pregreške ter mu v večnosti tem lažje podeli večje plačilo.
„Gospod tu žgi, tu reži, tu peci, samo da mi boš prizanel v večnosti/'
je rekel sv. Avguštin. Ali ni bolje, da človek tu trpi, kakor da bi
moral trpeti v večnosti? — S trpljenjem očiščuje Bog človeka raznih
nepopolnostij, kakor vinogradnik, ki obrezuje trto, dasi se solzi, da
bi tem več rodila. Trpljenje človeka vtrdi na telesu, istotako trpljenje
pravičnega vtrjuje v dobrem, vnema ga v ljubezni do Boga, mu daje
priložnost, da si pridobi več zasluženja za nebesa. In naposled je
trpljenje jedina pot, ki vodi v nebesa, saj pravi Gospod: „Ozka in
strma je pot, ki vodi v večno življenje. — Kdor ne vzame svojega
križa in ne hodi za menoj, ni me vreden." (Mat. 10, 38.) Jezus je
moral iti prej na goro Kalvarijo, predno je šel na oljski gori v
nebesa, in to je tudi pot, po kateri nam je treba hoditi, ako hočemo
za njim priti v nebesa. „Nihče ne bo kronan, ako se ni prej postavno
vojskoval," nas zatrjuje sv. apostol Pavel. (II. Tom. 2, 5.) Križ mora
biti, in gorje mu, kdor ga nima.

Zlasti gorje grešniku, ako mu gre vse po sreči: „Ni je večje
nesreče," pravi sv. Avguštin, „kakor je grešnikova sreča." — Neki
grof je sv. Ambroža na potovanju gostoljubno sprejel ter ga pogostil.

Ko sv. Ambrož vidi bogato obloženo mizo, dragoceno posodo, obilico ;
strežajev, pravi grofu: „Ti imaš pač vsega, česar si poželi tvoje
srce?" — „Nad vse sem srečen," pritrdi mu grof; „denarja imam in
blaga, dobro ženo in dobre otroke." — Tu poskoči sv. Ambrož izza
mize ter zakliče svojim tovarišem: „Bežimo od tod, ker tu ni križa,
ki je blagoslov Gospodov, da ne poginemo s temi srečnimi ljudmi."
Komaj je zapustil grad, že se je ta porušil.

Trpljenje mora biti, ker trpljenje je pravi blagoslov božji. „Ker
si bil všeč Bogu," je rekel nadangel Rafael Tobiji, „zato je bilo treba,
da te je izkusila izkušnjava." (Tob. 12, 13.) Vekomaj resnične so
torej besede apostolove: „Njim, ki ljubijo Boga, služi vse k dobremu."

Naj te zadene karkoli hoče, vedi, da je to le v tvojo korist.

3. O vem, porečeš, da ljubi Bog tudi tedaj obdaruje }
človeka, kadar ga tepe; ali to se mi vendar čudno zdi,
da so nekateri tako hudobni, pa se jim vendar dobro
godi, med tem, ko drugi pošteno živč, pa jim vendar
nič ne gre po sreči. — Ali je mogoče, da tudi to tako
urejuje božja previdnost, saj je Bog neskončno pra- '
vičen, ki dobro plačuje, hudo pa kaznuje.

Motiš se, dragi bralec, ako tako misliš. Najprej ne moreš ti
soditi, kdo je pravičen ali krivičen. To more jedino le Bog, ki vidi
v srce. Potem pa mi moraš pritrditi, da ni noben človek tako hu¬
doben, da bi prav nič dobrega, in tudi nihče tako dober, da bi prav
nič pregrešnega ne storil. Saj pravi sv. pismo, da še pravični greši
sedemkrat na dan. Kar stori hudobni dobrega,  to nima za večnost
nikake veljave, ker je storjeno v smrtnem grehu ali pa brez dobrega

Sreča hudobnežev.

155

namena. Bog pa je pravičen, zato ga plačuje na tem svetu, ker ga
v večnosti ne bo mogel plačevati. Istotako neskončno pravični Bog
tudi kaznuje vsak najmanjši greh. Ako ga ne kaznuje na tem svetu,
moral ga bo kaznovati v večnosti. Ker bi pravičnega rad poplačal
v nebesih, zato ga kaznuje na tem svetu, da tu popolnoma zadosti
večni pravici. Glej, kako se tudi v tem kaže božja pravičnost in pre¬
vidnost, ako so hudobni srečni, pravični pa nesrečni po mnenju sveta.

Po mnenju sveta pravim, ker je ta nesreča ali sreča le navidezna.
Ali je hudobni kdaj popolnoma srečen? Naj ima tudi vsega dosti,
kar svet imenuje: srečo, bogastvo, čast, veselje, vendar ima v sebi
črva, ki mu razjeda vse veselje, namreč nemirno vest. „Hudobneži
nimajo pokoja,“ pravi sv. pismo, in ker nimajo miru, nimajo tudi
prave sreče.

Leta 1740. je neki Anglež umoril svojega znanca. Da bi ušel
kazni, je zbežal na Francosko. Nihče ga ni poznal, lahko bi bil živel
v miru. Toda vest mu ni dala miru, vedno je imel umorjenega pred
očmi. Dvajset let je preživel v ptujini. Tu se mu vzbudi želja, da bi
še jedenkrat videl svojo domovino. Nepoznan in pod drugim imenom
se napoti na Angleško. Ko stopi iz ladije na suho, blizu onega kraja,
kjer je bil izvršil svojo hudobijo, začuje besede: „Primite ga! Ta je!“
Prestrašen zbeži. Kmalu je za njim velika množica, ki ga dohiti in
zgrabi. Ves preplašen zakliče: „Da, jaz sem bil, spoznam svojo hu¬
dobijo, jaz sem oni nesrečnež, ki jo je izvršil. “

Ljudstvo ga hoče pretepsti, da naj povrne ukradeno blago. „Jaz
nisem ničesar ukradel; če sem ga tudi umoril, oropal ga vendar
nisem.“ Množica spozna, da je napačnega prijela. Menili so, da imajo
tatu, a sedaj menijo, da je norec. Tu se spomni star mož umora in
nato so hudobneža vklenili. Sodišče je nesrečneža obsodilo v smrt.
Pod vislicami pa je pripoznal, da je dan njegove smrti, tako sramotne
smrti, najsrečnejši dan njegovega življenja, ker je ta dan zadobil mir
vesti. — Kje je tedaj sreča hudobnežev in nesreča pravičnih? Pra¬
vičnemu je vse, kar pride iz božjih rok, dar, katerega se veseli, ker
ve, da Bog svoje ljubljene izkuša v peči poniževanja. (Sir. 2, 5.)
Mirna vest mu nadomestuje vse to, kar svet imenuje srečo.

Oče Thauler, iz reda dominikancev, je na poti v cerkev srečal
berača, ki je vsled svoje velike reve vzbudil njegovo pozornost in
pomilovanje. Thauler ga pozdravi, a ta mu odvrne: „Hvala za po¬
zdrav, toda jaz se ne spominjam, da bi bil imel kdaj kak slab dan.“
-- „No, potem ti želim, da naj ti Bog razen dobrega dne podeli še
vso srečo.“ — „Hvala,“ pravi berač, „pa vedi, da me celo moje
življenje še ni zadela nobena nesreča.“ — „Naj ti Bog k tvoji časni
sreči podeli še večno srečo,“ zakliče ves začuden Thauler. „Toda
reči moram, da ne razumem tvojih besed.“ — „Se bolj boš strmel,
ako ti povem, da nisem bil nikoli, in da tudi sedaj nisem nesrečen.“
— „Ti jako skrivnostno govoriš, razloži mi pomen tvojih besed.“

Nato pravi berač: „Rekel sem ti, da še nikoli nisem imel sla¬
bega dne, ker slab je le dan, ako ga nismo porabili Bogu v čast.
Dober pa je dan, ako ga posvetimo Bogu, in naj se nam zgodi kakor
hoče. Jaz sem, kakor sam vidiš, bolehen berač v največji revščini.

156

Nesreča pravičnih.

Nimam nobenega človeka, ki bi mi stregel, nimam stanovanja, veliko
trpim na potu. Ce lakoto trpim, kadar ne dobim miloščine, hvalim
vse jedno za vse to Boga. Ako me muči dež, mraz, vihar, hvalim tudi
zato Boga. In hvalim Boga, ako me ljudje grdo sprejemajo, ako
me od hiše podijo, vedno svojo voljo podvržem volji božji. Zato so
moji dnevi dobri, ker ne stori jih slabih nesreča, ampak naša ne-
potrpežljivost, ki ima svoj izvor v uporni volji. Rekel sem tudi, da
nisem bil nikdar nesrečen, in ti se lahko sam prepričaš, da sem res
govoril resnico. Ali ni res, da smo presrečni, ako se nam kaj takega
zgodi, da si boljšega želeti ne moremo? Glej tedaj, moj brat! Tako
srečen sem jaz vedno bil. Ti se čudiš. Brez božje volje se nič ne
zgodi, kakor sam veš, in kar on hoče, to je vedno za nas najbolje.
Iz tega vidiš, da moram biti vedno srečen in zadovoljen, kar dobim
od Boga, ali kar mi dajo ljudje z njegovim dopuščenjem. Kaj bi ne
bil srečen, ko vem, da je vse, kar se mi pripeti, zame najboljše,
najugodnejše."

Thauler ga dalje vpraša, kako pa po tem nauku živi. „Jaz
živim," nadaljuje berač, „s svojim Bogom, kakor sin s svojim očetom,
ki ljubi otroke. Jaz nikdar ne pozabim, da ta modri in dobrotljivi
Oče ve, kaj je najboljšega za otroke, in da jim to tudi da. Naj si je
to, kar si mi pripeti po mnenju ljudij, grenko ali sladko, naj v časti
pri ljudeh ali ne, naj je zdravju prikladno ali škodljivo, jaz sprejmem
to kot dar, ki je meni primernejši kot vsak drugi dar. Tako sem
bolj zadovoljen z vsem, karkoli me zadene, kakor bi bil na kateri
koli način. Kar doživim in kar skusim, je zame sreča in za njo
hvalim Boga." — „Sedaj mi pa še razloži," pravi naposled Thauler,
„tvoj tretji odgovor, da nisi bil nikdar nesrečen." — „To sicer ni
lahko, a vendar bom skušal pravo pogoditi. Ti veš, da ljudje ime¬
nujejo onega srečnega, kateremu se vse po volji godi. Gotovo ga pa

ni človeka, ki bi živel posvetno, pa bi dosegel toliko srečo. Tako

srečo vživajo le izvoljenci v nebesih, ki so vdani v voljo božjo živeli
in umrli. Pa mi smo poklicani, da že tu na svetu vživamo nekoliko
one sreče, in to, ako smo vdani v voljo božjo. Kdor svojo voljo vravna
po volji božji, vživa mir in že tu na svetu nekako nebeško veselje.
Kdor hoče, kar Bog hoče, temu se godi, kakor sam hoče, ker hoče
le to, kar Bog hoče. Tak človek je v resnici srečen, blažen. In to

je tudi sreča, katero jaz vživam. Jaz imam stokrat večje veselje

nad vsem, kar je Bogu všeč, kakor človek, kateremu se vse po
volji godi." —

Sv. Elizabeta je dala za vse težave in bridkosti, katere je morala
prenašati, v cerkvi peti zahvalno pesem „Te Deum". — Sv. Magdalena
Paciška je rekla, da bi z veseljem pretrpela tudi najstrašnejše muke
in najtežavnejše križe, če bi le vedela, da je to volja božja.

Kje je torej nesreča pravičnih? Razen tega je pa tudi veliko,
da ne rečem, večina pravičnih, ki so oblagodarjeni s zemskim bla¬
goslovom, in mnogo hudobnežev, katere Bog že tu na svetu očitno
tepe. Sicer pa pravim z apostolom: „Ne sodite pred časom." Čas
sodbe je šele po smrti. Tedaj bo prejel človek popolno plačilo za
svoja dela, tedaj se bo v polni meri pokazalo, kako modro je Bog

Bog vlada ves svet.

157

vladal svet, kako je vse prav uravnal. Ako bi ti obiskal slikarja,
ali kiparja, ali kakega drugega delavca, dokler v še ni dovršil svojega
dela, se ti bo marsikatera reč zdela čudna. Čemu ta poteza? boš
vprašal slikarja; čemu ti udarci? boš rekel kiparju; čemu to kolesce,
urarju. Ko pa prideš, kadar je delo gotovo, spoznaš, kako je bilo
vse umestno napravljeno.

Sv. Teofila so mnogo preganjali zaradi njegove vere. Vsled
tega bi bil kmalu postal nevoljen, zakaj Bog tako trdo dela ž
njim in mu pošilja toliko trpljenja. Ko ga nekoč zopet preganjajo
beriči, pribeži k nekemu kiparju, ki je ravno obdeloval veliko mar¬
mornato ploščo. Ko vidi, kako kipar tu odbije kos kamena, tam zopet
kos, si misli: „Tak kamen bi pa jaz že ne bil rad. Kolikokrat se skrha
dleto, predno napravi podobo." Pri tem se mu pa vzbudi misel:
»Morda je pa treba še hujših udarcev, kakor pri tem kamenu, da
Bog iz tebe napravi podobo angela, ki bi bila sposobna za nebeško
dvorano." Spoznal je, da nam Bog pošilja vse trpljenje le iz dobrega
namena, da bi namreč našo dušo napravil sposobno za nebeško kra¬
ljestvo. Torej ne sodi, dragi bralec, pred časom, ampak potrpi. Prej
ko si misliš, boš imel priliko spoznati, kako modro je Bog vse uravnal,
in da so resnične besede:

„Kar Bog stori, vse prav stori,

Četudi nam se prav ne zdi.“

8. Oče stoji na krmilu.

„Ako bi tudi hodil sredi smrtne sence,
ne bojim se zla, ker si ti z menoj.“

(Ps. 22, 4.)

Edvard je bil trinajstleten deček. Več let ga je že mučila huda
bolezen, a nikdar ni kazal kake nevolje, nasprotno je bil vedno še
vesel in dobre volje. Duhovnik, ki ga je obiskoval, ga nekoč vpraša:
»Edvard, kako moreš vendar tako mirno prenašati tolike bolečine?"
»Kaj bi ne; saj hoče tako nebeški Oče, on gotovo ve, kaj je prav,"
odvrne deček ganljivo priprosto. — „Kdo ti je pa to povedal?" —
»To vam hočem takoj pojasniti. Pred štirimi leti sem potoval z očetom
Po Švici. Nekoč sem se vozil čez štirikantonsko jezero, ko nastane
velik vihar. Vse je bilo preplašeno, jaz sem se joka). Vsak trenutek
s e je bilo bati, da se pogreznemo v globočino jezera. V tej nevarnosti
Se  mi približa menih, in ko vidi, da se tresem strahu, me vzame v
svoje naročje. Prav blizu naju je stal naslonjen na jarbolo šestletni
deček krmarjev in je mirno gledal v valove. „Kaj se nič ne bojiš?"
ga vpraša menih. — „Kaj bi se bal, mu odvrne deček, saj so oče
11  a krmilu."  — „Prav tako, moj otrok," pravi na to menih in po¬
gladi dečka po glavi. Meni pa reče: „Moj sin, ne pozabi nikoli v
svojem življenju tega nauka, katerega je nama nevede dal ta otrok.
Na divjem morju našega življenja vodi ljubeznivi nebeški oče z varno
r °ko ladijo našega življenja. Naj tudi krog nas tulijo viharji, besnč
Valovi, ni se nam bati— oče stoji  na  krmilu." — „Ko sem zbolel in


158

Resnica o božji previdnosti je tolažilna.

imel velikokrat hude bolečine, stopil mi je oni deček pred oči, spomnil
sem se nauka menihovega in takoj sem bil potolažen.

„Oče stoji na krmilu!"  to bodi tudi nauk te knjige. Naj tudi
nas obiskujejo nesreče, naj nas zadene to ali ono, ne premišljujmo:
čemu to, ali je prav tako ali ne, ampak recimo sami pri sebi: „Oče,
najboljši oče, stoji na krmilu." Kar nam pošlje ta oče, to mora biti
dobro, četudi tega sedaj ne spoznamo; spoznali bomo, če ne prej,
tedaj, kadar ga bodemo gledali od obličja do obličja. Ce se vzdigujejo
valovi in pretijo potopiti našo ladijo, vzdignimo raje oči in roke
proti nebu ter kličimo z apostoli: „Gospod, otmi nas, poginemo!" In
prepričani bodimo, da kadar bo naj večja sila, nam bo roka božja
mila. Seveda pri tem ne smemo rok križem držati, ampak sami si
moramo pomagati, potem nam bo pomagal tudi Bog.

Neki mornar je v čolnu prepeljaval duhovnika na drugo stran
vode. „Jakob, vi ste danes zopet žalostni," nagovori župnik mornarja.
„Seveda,“ odvrne ta, „zima je pred durmi, kaj bo z mojimi peterimi
otroci? Ves dan me mučijo skrbi." — „Tega ne smete, saj pravi
Izveličar: „Ne skrbite!" — „Teh besed nikakor ne morem razumeti.
Ali naj pasem lenobo, ali naj zapravim, kar sem si prihranil, Bogu
pa prepustim, da bo skrbel za ženo in otroke, ali naj gledam otroke
in ženo stradati?" — „To ne, toda kaj je to?" zakliče duhovnik,
„na najnevarnejšem mestu smo, vi pa kar nič ne pazite na to? Vendar
storite svojo dolžnost!" — „A kaj," odvrne mornar, „to je dolžnost
krmarjeva." — „Storite svojo dolžnost, ne bodite lahkomišljeni, pravim
še jedenkrat; ali ne vidite kleči, ob katerih se lahko razbije ladija. Mi
se lahko potopimo, če ne boste storili svoje dolžnosti." — „Kaj, ne
storim svoje dolžnosti, kdo pravi, da sem labkomišljen?" zareži mornar.
„Gospod, nekam čudni se mi vidite. Ali ne delam z vsemi močmi?
Ali naj še za krmilo držim, ko imam že vesla v rokah?" — „Seveda,“
pravi duhovnik, „da se ne potopimo." — „0, to bi bilo nepotrebno.
Ce vsak stori svojo dolžnost, potem že pojde. Jaz veslam, krmar pa
vodi s krmilom ladijo. Tako je navada na ladijah." — „Jakob, nikar
mi ne zamerite," pravi smehljaje duhovnik; „v kraljestvu božjem je
ista navada. Delo je vaša dolžnost, delajte z vsemi močmi, pa ne
glejte ne na desno, ne na levo. Skrb pa, da ne boste pri delu poginili,
to si prihranite in prepustite jo onemu, ki stoji na krmilu. Ta bo že
vse prav naredil, zakaj on razume to in je tudi dovolj mogočen."

„Tri vrste ljudi sem iskal več kot petdeset let," pravi neki
pisatelj," a jih nisem mogel najti, niti jednega ne; delavnega človeka,
ki bi bil moral stradati, treznega človeka, ki bi si bil prikrajšal živ¬
ljenje, in pridnega poslušalca božje besede, ki bi ne bil pobožno in
krščansko živel."

Torej pomagajmo si sami, potem nam bo tudi Bog pomagal-
Kar pa nam pošlje, to sprejmimo zadovoljno iz njegovih rok, udani
v njegovo sv. voljo. — Le v tem je prava sreča, kolikor je moremo
imeti tu na zemlji, da svojo voljo uravnamo po božji volji.

Neki oče je na smrtni postelji izročil svojemu sinu majhno
skrinjico ter mu rekel: „To spravi, in kadar boš v sili, odpri škri-
njico, v njej boš našel pomoč." Več let je minilo, ne da bi sinu bilo

Bog ne urarje!

159

treba odpreti skrinjice, katero je imel dobro spravljeno. Naposled
ga je pa vendar obiskalo več križev in težav, tako da je odprl
skrinjico. V svoje veliko začudenje najde v njej dve leseni palčki
jedno daljšo od druge. Na daljši je bilo zapisano: „Volja božja“. Na
drugi: „Tvoja lastna volja.“ Zraven je bil listek in na njem je bilo
Napisano: „Ako tvojo voljo položiš povprek črez voljo božjo, potem
nnaš križ. Ako pa položiš svojo voljo pod voljo božjo, in to v isti
smeri (vsporedno) s to, pa nimaš križa.“ — Z drugo besedo: „Kdor
svojo voljo uravna po božji volji, ni nikdar nezadovoljen, ampak
vedno vesel in srečen. Tudi tebi, dragi bralec, naj bo ta knjižica
taka škrinjica. Kadar te zadevajo križi in težave, vzemi jo v roke
■n beri v njej, da na svetu ni nič slučajnega, da vse prihaja iz rok
božjih in da to, kar pošilja Bog, da je to le v tvojo korist, če ne
v časno, pa gotovo v večno.

Ta knjižica te bo ravno tako potolažila, kakor je neka žena
svojega moža. Ta mož je bil namreč vsled raznih nezgod postal ves
Potrt in otožen. Ker se je žena bala, da bi ne zbolel na umu, zato
ga je tolažila na vse načine, a vse zaman. Neko jutro pa vstane žena
vsa. žalostna, ter hodi klaverno sem in tja. Takoj jo mož popraša,
kaj ji je, a ne dobi nobenega odgovora. Ko jo vedno bolj radovedno
Povprašuje, mu žena naposled reče: „Oh, sanjalo se mi je, da je naš
bog umrl i p da so ga angeli pokopali!“ Moža, ki se že dolgo časa
ki smejal, pri teh besedah vendar posili smeh, da pravi: „0 ti
kespametnica, kako bi pač mogel Bog umreti, ali ne veš, da je
večen ?“ — „Ali ti to veruješ,“ ga hitro poprime žena za besedo. —
»Kako bi ne veroval?“ — „Ako pa veruješ v Boga, zakaj ne zaupaš
tudi vanj, ki svojim gotovo pomaga ?“ Te besede modre žene so po¬
tolažile moža. Začel je pridno delati in skrbeti — in Bog mu je
Pomagal.

„Dios no muere,“ — »Bog ne umrje“  je zaklical umirajoči
Predsednik amerikanske republike Ekvador Garcia Moreno. Te be¬
sede naj bodo tudi vodilo našega življenja, zlasti kadar nam zaide
solnce sreče za oblake križev in težav. V vseh okoliščinah svojega
življenja se zavedajmo, da stari Bog še živi, da vse pride od zgoraj,
°d Očeta dobrote. Udano sprejemajmo te darove in v tej udanosti
komo našli mir, zadovoljnost in srečo!

Kazalo.

Stran

Predgovor . 3

Prvi del:  Najboljši prijatelj.

1. Dragocen zaklad. 5

2 . Prijateljev življenjepis.  7

3. Kdo je naš prijatelj? . 13

4. Slepar, ali kaj ?.15

5. Dela prijateljeva.17

6 . Najimenitnejše delo.23

7. Nasprotniki. 26

8 . Jezus v prerokbah.30

9. Jezusove dobrote.32

10 . Zvest do smrti.41

Drugi del:  Naša prava mati.

1 . Znamenja prave matere. 45

2 . Naša prava mati je jedina.51

3. Prava mati je sveta. ,. . . . 54

4. Prava mati je vesoljna.58

5. Prava mati je apostolska .62

6 . Naša mati — vedno zmaguje. 66

7. Materine dobrote .71

8 . Lurd — priča naše matere.80

9. .Sklep.84

Tretji del:  Na svidenje!

1 . Hrepenenje po svidenju. 85

2 . Telo in duša.89

3. Neumrjoča duša.99

4. Kje se snidemo?. 106

5. Vstajenje mesa. 110

6 . Večna ločitev.113

7. Sklep. 118

Četrti del:  Slučaj ali kaj ?

1. Naš oče.119

2. Modri vladar. 122

3. Namen človekov.127

4 . Očetova roka v življenju posameznega človeka. 128

5. Božja roka v zgodovini narodov .• 134

6. „Je bilo že tako namenjeno.".139

7. Nekatera vprašanja.145

8. Oče stoji na krmilu.157

Slovenskemu narodu
v potrditev
njegove vere.

f §

Spisal

J. M. SEfGERSCHMiED

duhovnik

ljubljanska škofije.

lif

Iti


vera.

II. zvezek:

5. Največja nesmisel.

6. Otrokova dolžnost.

7. Očetov nauk.

8. Njiva brez ljulike 7

9. Najdražji zaklad.

(7)

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.

, - r

16 >

3

1903.

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

#

PAMET in VERA.

Slovenskemu narodu v potrditev njegove vere.

9

Spisal

J. M. Seigerschmied,

duhovnik ljubljanske škofije.

II. zvezek:

5. Najveeja nesmisel. — 6. Otrokova dolžnost. — 7. Očetov nauk.
— 8. Njiva brez ljulike? — 9. Najdražji zaklad.

= Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva. =

Izdala in založila

družba sv. Mohorja v Celovcu.

1903 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

»Površno znanje nas odvračuje od vere,
temeljito znanje nas vodi k nji!“ Leibnitz.

Predgovor.

„Vera (religija) je nekaj tako
vzvišenega, da se po pravici izključijo
od nje tisti, ki se ne potrudijo, da bi
jo natančneje spoznali.“

(Paskal: Medit. str. 35.)

rva izmed temeljnih resnic sv. vere, na kateri sloni vsa naša
vera, je resnica, da j e ali biva Bog.  Te resnice našemu
vernemu narodu pač ni treba še-le dokazovati. Vsled tega tudi prvi
oddelek tega zvezka ne dokazuje toliko, da res biva Bog, marveč le
kaže, kolika nesmisel bi bila, ako bi se kdo izpozabil tako daleč,
da bi tajil Boga. Zato smo tudi petemu delu spisa „Pamet in vera“
dali naslov: „Največja nesmisel' 4 .

Ta del bi pravzaprav moral priti na prvo mesto prvega zvezka.
Ker pa je imel pisatelj prvotno namen, izdajati knjižice, ki bi ne bile
v nikaki zvezi med seboj, ampak bi samostojno obravnavale posamezne
glavne resnice, a je od tega namena odstopil, ko je spise vsprejela
družba sv. Mohorja, zato je prišel ta del še-le sedaj na vrsto in so
tudi v prvem zvezku obravnane nekatere resnice, ki bi bile sicer
šele pozneje prišle na vrsto. V drugem in poznejših zvezkih pa bodo
posamezni deli v tesni zvezi med seboj.

Zato ima tudi VI. del naslov: „Otrokova dolžnost".  Ker
namreč biva Bog, naš stvarnik in oče, nas zdrava pamet uči, da imamo
dolžnosti do njega. Te dolžnosti se imenujejo z eno besedo: verstvo
(religija). O tej govori VI. del.

Ker človek sam po svoji pameti ni mogel spoznati teh dolž¬
nosti, nas uči VII. del, da nas je moral poučiti naš Oče po svojem
razodetju; odtod naslov: „0 če to v nauk".

1*

4

Predgovor.

Očetov nauk nam podaja edino le Jezusova cerkev. Ta je pa,
kakor smo spoznali v prvega zvezka drugem delu, edino le katoliška
cerkev. Ker bi nas sovražniki katoliške cerkve kaj radi odvrnili od nje
ter nam vzeli vse zaupanje do nje, zato se v VIII. delu obravnavajo
razni nedostatki (napake), ki se predbacivajo sv. katoliški cerkvi. Iz
tega dela „Njiva brez ljulike?“  lahko spoznamo, da nas zdrava
pamet uči, da nam blato, ki ga mečejo na katoliško cerkev, da plevelj,
ki se nam kaže na Gospodovi njivi, ne more vzeti zaupanja do nje. .
Druga očitanja, katerih nismo obravnavali v tem delu, pridejo pozneje
na primernem mestu na vrsto.

Ko smo tako odpravili vse ovire, ki bi nas mogle odvračevati
od katoliške cerkve, odpremo lahko njen zakonik, da spoznamo, kake
dolžnosti imamo kot katoličani, zlasti katere resnice nam zapoveduje
verovati, in kako vse te kaj lepo soglašajo z našo pametjo, po kolikor
jih moremo s svojo pametjo spoznati. Zato zaključuje ta zvezek v
IX. delu obravnava o naši prvi dolžnosti do katoliške cerkve, namreč
o krščanski veri, ter nas uči, da nam je ta „najdražji zaklad“
na zemlji, katerega si moramo z vsemi močmi ohraniti in pomnožiti.

Da pa naše delo ta svoj namen tudi doseže, naj je podpirata
ljubi Bog in blažena Devica Marija, katerima je posvečeno.

Lesce  na Gorenjskem, dan sv. Ignacija 1902.

JPiscitetj.

3r*eti del.

Največja nesmisel.

I. Ura brez urarja — prva nesmisel.

»Nebesa pripovedujejo slavo božjo,
nebes dela njegovih rok.“ (Ps. IS, 2.)

»Boga ne vidiš, vendar pa spoznavaš
Boga iz njegovih del.“ (Ciceron: Tusc.1,29.)

ploveči francoski propovednik Lakordčr (Lacordaire) je pridigoval
dne 24. svečana 1. 1835 v cerkvi matere božje („Notre dame 44 ) v
Parizu. Zbranemu ljudstvu je hotel dokazati, da je ali biva
Bog. Toda nakrat preneha v svojem govoru ter zakliče: „Kaj, jaz naj
vam dokažem, da biva Bog? Po vsej pravici bi se lahko vzdignili ter me
pahnili iz svoje srede. 44  Te besede so bile tako všeč zbranemu ljudstvu,
da je glasno pritrjevalo govorniku ter mu navdušeno ploskalo.

V istem položaju, zdi se mi, bi bil tudi jaz, ko bi hotel sloven¬
skemu narodu dokazovati, da biva Bog. Slovenski narod je vedno
tako očitno razodeval svojo vero v Boga, da mu ni treba tega dokaza.
Vendar pa hočem pokazati, da je ni večje nesmisli od one, če kdo
taji Boga, ker jih je vendar dandanašnji mnogo, ki taje Boga z besedo,
še več pa tistih, ki ga tajč z dejanji, ki namreč tako živijo, kakor bi
res ne bilo Boga. Kolika slepota, kolika nespamet, ako kdo taji Boga,
katerega zamore videti, če ga le hoče!

„Kar je nevidljivega na njem, 41  pravi sv. apostol Pavel, ^pozna¬
vamo in vidimo sem od stvarjenja sveta na tem, kar je ustvarjenega,
tudi njegovo moč in božanstvo; tako da (brezbožci) nimajo izgovora. 4 '
(Rim. 1, 20.) — Neki bistroumen mož je bil nekoč v družbi tako-
zvanih modroslovcev (filozofov), ki so se, ponašaje se s svojo učenostjo,
pogovarjali o Bogu in ga tajili. Ker je naš mož ves čas molčal,
vprašajo naposled tudi njega, kaj on misli o Bogu. V istem trenutku
je bila odbila ura. S prstom pokaže na uro ter pravi: „Bolj ko pre¬
mišljujem uro, tem manj se morem prepričati, da gre ta ura, a da je
ni naredil noben urar." — Mož je kaj pametno sklepal: Kakor ima

6

Svet ni večen.

ura svojega urarja, tako mora tudi svet imeti svojega stvarnika,
velikanska svetovna ura svojega urarja!

Ako vidiš na steni uro, ti zlasti tri reči napovedujejo urarja:
namreč to, da ura res obstoji, to je visi na steni, da tudi gre, in
konečno red, po katerem so napravljeni in uvrščeni njeni posamezni deli.

Zdrava pamet in tvoja izkušnja te namreč uči, da te ure enkrat
ni bilo, zakaj zgodovina nam pravi, da pred Petrom Hele, ki je 1. 1510
izumil prvo uro, svet sploh ni poznal ur.

Torej ura ni večna.  Ako pa ni večna, potem je le troje
mogoče: Ali se je ura sama naredila, ali je slučajno postala, ali jo
je pa moral narediti nekdo, ki je imel v to potrebno zmožnost in
kateremu pravimo urar. — 1.) Da se ura ni sama naredila, je gotovo,
zakaj sicer bi morala prej biti, predno je v resnici bila, a to je ne¬
smisel. — 2.) Kako bi se pa še-le smejal, ako bi kdo rekel, da je
ura postala le slučajno, da so njeni posamezni deli kar nekega lepega
dne od nekod prifrčali ter se zložili v uro. „Slučaj je bog norcev,“
je kaj pametno rekel kralj pruski, Friderik I. — 3.) Ker se pa
ura ni sama naredila in ker ni postala slučajno, jo je moral nekdo
narediti, namreč urar.

Kakor pa sklepamo pri uri, tako smemo in moramo sklepati
pri vesoljnem svetu.  Ako svet ni večen, ako se ni sam naredil
ali slučajno postal, potem ga je moral nekdo narediti, ustvariti.

Kaj je večno?  Večno je, kar je samo od sebe, kar nima
stvarnika, ne gospodarja, torej neodvisno. Ker je neodvisno, zato je
tudi neomejeno po času in prostoru, ne pozna ne začetka ne konca,
ne kakih mej. Vsled tega je tudi vedno jednako ali neizpremenljivo.

Sedaj pa poglejmo, ali je svet večen, ali ima namreč ravnokar
navedene lastnoti. Ali je svet neomejen glede časa?

Vsak dan se lahko prepričamo o nasprotnem, ko štejemo minute,
ure, dneve, leta. Ako bi bil svet večen, bi bil neomejen po času. po
letih. Njegovim letom bi ne mogli več nobenega leta pridjati. Svet
se pa takorekoč stara po letih, torej ni neomejen glede časa, ali večen.
Ako bi bil svet večen, bi ne mogli govoriti o raznih dobah tega sveta,
bi ne mogli govoriti o preteklih časih, ne o prihodnjih. Zlasti nam
pa kaže, da svet ni večen, to je neomejen po času, ker mu je že po
naravnih zakonih določen konec. Jeden najslavnejših novodobnih
naravoslovcev, Helmholtz pravi: „V resnici smo našli temeljni naravni
zakon, ki neizprosno podira vse domišljije o večnem svetu. Vsemu
svetu preti konec s sodnim dnevom, dneva samega pa k sreči nihče
ne more povedati. “

Kjer je pa konec, tam mora biti tudi začetek, ker si palice s
samo jednim koncem ne moremo misliti. Od ene naprej lahko šteješ:
1, 2, 3 .. . in tako naprej, ne da bi končal; a končati nikakor ne
moreš, ne da bi bil začel. Svet mora torej imeti začetek, ker mu je
določen konec, — zato pa ne more biti večen.

Svet se ni sam naredil.

7

Ali je pa morda svet neomejen po prostoru? —
Tudi ne!

Neomejeno po prostoru je to, kar ne pozna mej, kar se ne da
meriti ne po dolgosti, ne po širokosti itd. Toda učenjaki so premerili,
kako velika je zemlja, solnce in zvezde, kakšno je razdalje med
posameznimi deli tega sveta itd. Mi štejemo vidne zvezde na nebu,
opazujemo njih gibanje itd. Ako pa zamoremo šteti in meriti posamezne
dele tega sveta, ker imajo določene meje, potem se meri tudi celota,
zakaj kakeršni so deli, taka je tudi celota. Vse to nam kaže, da svet
ni neomejen po prostoru, in da torej tudi ni večen.

Zlasti nam pa kaže, da svet ni večen, njegova izpremen-
ljivost.  Tu je treba samo zdravih oči, da opazujemo, kako se svet
vedno izpreminja. Dan se izpreminja v noč in nasprotno, leto za
letom se izpreminja obličje zemlje. Cvetlica vzraste, cvete, rodi sad,
ovene in strohni. Žival se rodi, raste in naposled pogine. Kar pravi
Job o človeku, da nikdar ne ostane v enem stanu, to velja o vseh
stvareh. Tu na svetu ni nič stanovitnega, vse se izpreminja. Deli
tega sveta so izpremenljivi, torej je izpremenljiva tudi celota, ves svet.
— Pa tudi površje vse zemlje se je že popolnoma izpremenilo. Nekdaj
ni bilo na zemlji ne rastlin, ne živali ne ljudi.

„Ako je kaj v geologiji (veda, ki se bavi s proučavanjem zemlje)
dokazan ega,“ pravi sloveči naravoslovec Kivič (Cuvier), „je gotovo
trditev, da je površje naše zemlje postalo vsled velikega in naglega
prevrata, ki pa ne sega dalje nazaj kot kakih 5 do 6000 let." (Discours
sur le rev. du glob, str. 352). — Istotako nas uči učenjak Liebig:
„Nekateri modroslovci trdč, da je življenje večno in da nima početka.
Točna veda pa je dokazala, da je na zemlji bila nekdaj tolika toplota,
da je bilo na njej nemogoče vse organično življenje (rastline, živali
in ljudje), ona je dokazala, da je imelo vse organično življenje na
zemlji svoj začetek.“ («Augsb. Allg. Zeitung*, 1856. št. 24.) — Tudi
paleontologija, ki proučava in preiskuje posamezne plasti naše zemlje,
je dokazala, da je človek najmlajša stvar na zemlji. Sploh pa še
vedno opazujemo, da se svet razvija. Sedaj se pokaže kak nov otok,
sedaj kako novo jezero, tu izpremeni reka svojo strugo, tam zopet
se pogrezne morsko obrežje. Svet se je izpreminjal in se še vedno
izpreminja, zato ne more biti in tudi ni večen.

Ako pa svet ni večen, se je li mar sam naredil?

Nespamet! Potem bi moral biti prej, preden je bil, zakaj kogar
še nikjer ni, ta ne more sploh ničesar narediti, kamoli samega sebe!
— Ali je pa morda slučajno postal?  Kako li? „Slučaj je prazna
beseda," pravi celo brezverec Volter (Voltaire), „ki ima, po vseh
znamenjih sklepati, svoj izvor v globoki nevednosti, v kateri zdihuje
svet, kadar si kake reči ne more razložiti." In že poganski modrijan
Ciceron je rekel: „Ako je mogla slučajna združitev atomov napraviti
svet, zakaj ni mogla narediti templa, mesta ali hiše, kar bi bilo lažje
napraviti?" Zato je rekel celo Darvin, od onih ljudi, ki bi bili radi
potomci opic, tako proslavljeni učenjak: „Jaz hočem le toliko reči,

8

Svet mora imeti stvarnika.

da me ravno to sili, da pripoznam Boga, ker si ne morem razložiti,
da bi bil ta veličastni in čudoviti svet postal le slučajno.“ (V pismu
iz 1. 1873.) #

Preostaja nam torej le eno: svet je moral biti ustvarjen » ta
velikanska ura mora imeti urarja — Boga.

To bitje mora biti samo od sebe, večno, neomejeno, popolnoma
prosto, neizpremenljivo, ker sicer bi bilo zopet ustvarjeno, in tako
bi znali našteti celo vrsto stvarnikov, kakor so nekateri storili, da
bi se znebili Boga. Rekli so namreč, da ima svet neskončno vrsto
stvarnikov, od katerih je bil eden od drugega ustvarjen, poslednjič
pa je postal sedanji svet. Toda o neskončni vrsti niti ne moremo
govoriti, ker neskončne vrste sploh ni, ki bi imela le en konec, kakor
sem že prej omenil. „Število ali vrsta,“ je rekel učeni Moanj (Moigne),
„katera bi imela zadnjo številko, a ne začetne številke, ali narobe, bi
bila palica z enim samim koncem, ali neskončno visoka gora brez
doline; kaj takega se ne da misliti, ob enem je tudi brezdvomno,
da to ni mogoče; kar je pa v sebi nemogoče, tudi v resnici ne
biva.“

O brezkončnem številu stvarnikov torej ne moremo govoriti.
Ako sploh smemo in moremo govoriti o več stvarnikih, moramo
vendar naposled priti do stvarnika, ki ni bil ustvarjen, ki je torej
sam od sebe ali večen.

Vsak sin ima svojega očeta. In ako gremo v rodu nazaj, našteli
bomo toliko očetov, kolikor je sinov. Isto velja pri svetu. Sedanji
svet je sin, njegov stvarnik je oče. In če si mislimo več stvarnikov,
imamo več očetov in sinov, in sicer mora biti toliko očetov ali stvar¬
nikov, kotikor je sinov. Sedanji svet pa nima nobenega sina, torej
moramo tudi imeti v začetku sina, ki nima očeta, ali z drugo besedo:
Če si tudi mislimo več stvarnikov, vendar moramo nazaj grede priti
do stvarnika, ki ni imel očeta, ki je torej sam od sebe ali od vekomaj.
Ako je pa ta stvarnik sam od sebe, potem nima gospodarja, je po¬
polnoma neodvisen. Torej je moralo svet ustvariti bitje, ki je
samo od sebe ali večno,  ki je popolnoma prosto, pa tudi
najvišje bitje.

Zdrava pamet nas uči, da nobena stvar ne more dati, česar sama
nima. Torej mora stvarnik, ki je svet ustvaril, imeti vse lastnosti, in
sicer v najvišji meri, katere na svetu opazujemo. Tega stvarnika, to
naj višje bitje, ki je večno, neodvisno, popolnoma prosto, pa imenu¬
jemo Boga.

Kakor nas torej ura uči, da jo je moral narediti urar, tako nas
svet v svojem bitju (obstanku) uči, da ga je moral ustvariti Bog.
In kakor bi bila naj večja nesmisel, ako bi trdil kdo, da ura nima
urarja, tako je tudi največja nesmisel, če kdo trdi, da vesoljni svet,
ta velikanska ura, nima urarja, stvarnika, Boga.

Slično je sklepalo tudi priprosto dekle. Neki mladenič, ki je
bil več let prebil na visokih šolah v Parizu, se vrne na deželo k
svojim starišem. Nekoč je bil povabljen v prijateljsko družbo. Ko
se je vsa družba pogovarjala o raznih rečeh in se veselo zabavala,

Odkod gibanje na svetu.

9

sedeli sta dve deklici pri oknu in pazljivo prebirali knjigo. Mladenič
se jima približa ter ju vpraša: „Kaj pa bereta tako pazljivo. Ali je
morda kaka lepa povest?“ — „0, ne,“ odvrneta deklici, „bereva
(svetopisemsko) zgodbo izvoljenega naroda božjega.“ — „Kaj, verujete
v Boga?" vpraša mladenič, ki je bil v slabi tovaršiji v Parizu postal
popolen brezbožec. „Kaj, ali vi ne verujete," vpraša starejša, čudeč
se. — „Včasih sem pač veroval, toda odkar sem bil v Parizu in sem
proučeval razne vede, sem se prepričal, da je Bog le prazna beseda.“
— ,,Jaz pa, gospod/' odvrne priprosta deklica, „nisem bila nikdar v
Parizu, tudi se nisem učila vseh onih lepih reči kakor vi, toda jaz
poznam svoj katekizem. Ker ste pa tako učeni in pravite, da ni
Boga, mi boste vendar lahko povedali, odkod je jajce?" — „Čudno
vprašanje! Jajce pride od kokoši." — „Odkod je pa kokoš?" —
„Saj veste tako dobro kot jaz; kokoš pride iz jajca." — „Kaj pa je
bilo prej, kokoš ali jajce?" — „Res ne vem, kaj nameravate s tem
vprašanjem. No torej, prva je bila kokoš." — „No, ker ne veste, mi
boste pač dovolili," pravi dekle, „da vas podučim. Tisti, ki je ustvaril
prvo kokoš, ali če hočete prvo jajce, je isti, ki je ustvaril ves svet,
in to bitje imenujemo — Boga. Brez Boga si ne morete razložiti,
kako je postalo jajce ali kokoš, in vi hočete trditi, da si morete brez
Boga si razložiti, kako je postal svet v njegovi velikosti in čudoviti
krasoti?" Mladi učenjak je imel dovolj. Osramoten se je lepo tiho
odstranil.

Še celo sloviti brezverec Voltčr je rekel:

„L’ univers m’ embarasse et je ne puis pas songer,

Que cette horloge existe et n’ ait pas d’ horloger. 11

„Mi brani svet, ne morem misliti nikdar,

I)a biva ura ta, ne biva pa urar.“

2. „Perpetuum mobile“ — druga nesmisel.

»Brezumna kjer deluje sila,
Podobe ni še stvar dobila.“

(Schiller: Pesem o zvonu.)

Minule čase so se nekateri zelo trudili, da bi izumili uro, katere
bi ne bilo treba navijati in bi vedno šla. Seveda so bili vsi ti poskusi
brezuspešni, zakaj dandanes je vsakdo, ki količkaj pozna naravne
zakone, prepričan, da je taka ura, takozvani „perpetuum mobile" ne¬
mogoč. Tudi vsakdanja izkušnja nas uči, da je treba uro pogostokrat
naviti in razen tega tudi večkrat popravljati, da gre. Ako torej vidimo
uro, da gre, smo primorani reči, da je to uro nekdo navil ter da
skrbi, da se ura ne ustavi. Ako pa to velja že pn majhni uri, ali
naj pri velikanski uri tega sveta ne velja isto pravilo?

V vsem svetu opazujemo gibanje. Neprestano gibanje je pod
zemljo, kjer'se vedno delajo kristali. Bil si že morda, dragi bralec,
v postojinski jami. Glej, ta krasota ni delo enega trenutka, ampak
delo več tisoč let, ki pa tudi sedaj še ni prenehalo. — Poglej na
zemljo. Kamorkoli se ozreš, povsod vidiš gibanje. Rastline kalijo,
rastejo, cvetejo, zorijo, ovenejo, padejo na zemljo in se razkrojijo, iz

10

Gibanju je določen konec.

njihovega semena pa zopet vzraste nova rastlina itd. Vsakovrstno
gibanje vidiš tudi pri živalih. Kaj naj še-le rečem o človeku? Ali
morda on pozna takorekoč počitek? Ako ne deluje in giba s telesom,
pa dela z duhom in to še v ponočnem spanju. — Ozri se proti nebu,
povsod gibanje; solnce se vrti krog sebe, zvezde krog solnca, krog
zemlje itd.

Ura se ne giblje, ne gre, ako je ni nihče navil; mar velike
svetovne ure ni nihče navil? Ali je mar to gibanje večno? Da na
zemlji o gotovem času ni bilo ne živali, ne rastlin in ljudi, sem že
prej omenil, torej tudi ni bilo njihovega gibanja. „Življenje ni bilo
vedno na svetu,“ piše že imenovani Cuvier v isti knjigi, „in lahko
se določi doba, kdaj se je začelo“ (Discours, § 24.). Vsemu gibanju
na svetu je pa tudi gotov konec, kakor sem omenil že v prejšnjem
poglavju.

Ako odpreš vrata med dvema soboma, od katerih je ena gorka,
druga pa mrzla, in se postaviš z lučjo med vrata, zapaziš, da ti hoče
luč vgasniti, ker je nastal prepih. Ta prepih ali veter povzroči gor-
kota, ki gre v mrzlo sobo. V kratkem sta obe sobi enako topli.
Kar opazuješ v sobah, to se godi v svetu. Vsa gorkota se hoče v
svetu zjednačiti. Neenakost gorkote v svetu povzroča vse gibanje. Kadar
se bo v svetu vsa gorkota kakor v sobah zjednačila, da bo povsod
enaka gorkota, potem ne bo več neenakosti, ki povzroča gibanje, in
vse gibanje mora ponehati. Ves svet bo mrtva snov, kar sedaj opa¬
zujemo na mesecu. Seveda se to ne bo zgodilo danes ali jutri, ampak
morda čez več milijonov let, vendar pa se po naravnih zakonih mora
enkrat zgoditi.

Dalje opozarjam, da luč solnca ni večna luč. Učeni P. Secchi
(jezuit) je preračunil, da se solnce vsako leto ohladi za več kot eno
stopinjo. Vsled tega mora enkrat popolnoma ohladeti in nehati svetiti.
S solnčno lučjo bo pa izginilo tudi življenje iznad zemlje. Kjer je
konec, tam pa mora biti tudi začetek, torej gibanje na svetu
ni večno.

Ako bi bilo gibanje večno, potem bi morali od kokoši na jajce,
in od jajca do kokoši sklepati brez konca, rekoč: kokoš je prišla iz
jajca, jajce je zlegla kokoš, ta kokoš je zopet prišla iz jajca itd. brez
konca. Toda, kakor smo videli prej, je brezkončna vrsta nemogoča.

Sicer pa, če bi bila vrsta posameznih členov neskončna, bi si
sploh ne mogli razlagati današnjega gibanja. Le mislimo si sto krogelj
v eni vrsti. Ako prvo premaknem, bo ta premaknila drugo, druga
tretjo in tako naprej. Preden bi se premaknila zadnja, bi že nekaj
časa preteklo, in če tudi le nekaj sekund. Ako vzamemo tisoč in še
več krogelj — poteklo bi še več časa, preden bi se premaknila zadnja
kroglja. Ako pa vzamemo neskončno vrsto krogelj, ali brez začetka^
tedaj ne bomo dočakali nikdar, da bi se premaknila zadnja. Ista bi
bila pri svetu. Ako vzamemo neskončno vrsto členov, ki so gibali
eden drugega, potem bi se zadnji člen, sedanji svet, sploh še ne gibal-
Ker se pa sedanji svet giba, je torej očividno, da se je enkrat moral
začeti gibati.

Živo se rodi le iz živega.

11

Kako se je to gibanje začelo? Ali se je svet sam'od
sebe začel gibati? Ali si že kdaj videl, da se je kamen premaknil
sam od sebe, ako je ležal na ravni plošči? Seveda, ako nagneš
ploščo, se premakne kamen, ne da bi se ga bil dotaknil; toda to
gibanje si povzročil ti, ker si nagnil ploščo. Na ravni plošči se pa
kamen ali kroglja ali sploh mrtva stvar nikdar ne bo premaknila
sama od sebe. In velikanska zemlja, sploh ves svet naj bi se bil
začel gibati sam od sebe?

Že poganski modrijan Aristotel je rekel: „Kako bi se moglo
kaj gibati, ako bi ne bilo moči, ki povzročuje to gibanje?" (Metaph.
IV, 6.) In sloveči grof de Mestr (Maistre) piše: „Ako leži 100 krogelj
v eni vrsti, in se začnejo gibati, ker se je prva premaknila, ali ne
porečemo, da je prvo premaknila roka? In če mi kaj brani, da ne
vidim roke, je li manj vidna mojemu umu?“ (Abendst. I. 286.)

Ako bi se bil svet začel gibati sam od sebe, potem bi moralo biti
gibanje snovi (materije) bistveno, t. j. mi bi si sploh ne mogli misliti
snovi (materije), da bi se ne gibala. Ali je pa gibanje bistveno materiji?
Ako bi bilo bistveno, potem bi gibanja sploh ne mogla zgubiti. In
vendar opazujemo stvari, ki sedaj mirujejo, sedaj se zopet gibljejo,
ter se ne izpremene, če počivajo ali se pa gibljejo. Zato moramo reči,
da se snov (materija) in torej tudi ves svet ne giba sam od sebe,
ampak ga mora gibati drugo bitje, ki je to gibanje povzročilo. „Materija
ima le zmožnost, da se more  gibati," je rekel učeni Leibnitz, (C.
Atheist.) „a sama od sebe se ne giblje, ako je kaka druga stvar ne
premakne." Les na pr. ima zmožnost, da nas greje, a ne greje nas
sam od sebe, ampak treba mu je podtakniti ogenj, da se užge in gori.

Tvarina nima lastnosti gibanja, zato te lastnosti ni mogla dati
rastlinam, živalim in ljudem, kakor trdijo nekateri, ki pravijo, da se
je vse takozvano organično življenje (rastline, živali in ljudje) razvilo
iz mrtve snovi. Kaj, mrtva snov naj bi rodila življenje?
Česar nima stvar, tega tudi dati ne more. Sicer je pa veda dognala,
da se iz mrtve snovi še nikdar ni porodilo živo bitje. Včasih so sicer
ljudje, in tudi učenjaki, mislili, da se zamorejo iz prahu, blata in
drugih reči poroditi brez jajčec bolhe in drugi žuželki; a ti časi so
minuli. — „Dandanes je pač vsakdo prepričan," je rekel nemški učenjak
Virhov na zdravniškem sestanku v Moskvi 1. 1897, „da ni takozvane
«generatio aequivoca», po kateri bi se rodila živa bitja iz mrtve snovi."
Noben zdravnik ne sme misliti, da bi se iz blata ali drugih mrtvih
reči razvila živa bitja." ■— Francoska akademija je naročila slovečemu
zdravniku in učenjaku Pasterju (Pasteur), da naj temeljito preišče to
stvar. In Paster je dokazal, da se takozvane «infuzorije» (živaliee,
ki se ne vidijo s prostim očesom) ne zaredijo kar same po sebi. —
Tako je padla za vselej misel, da se iz mrtve snovi (materije) porode
živa bitja, bodisi rastline ali živali, in naj so še tako majhne. Živo
bitje postane le iz živega bitja.

Ker se torej gibanje na svetu ni začelo samo od sebe, ker ni
večno, je moral nekdo to gibanje povzročiti.  Gibanje
povzroči pa le gibanje. Ako hočeš na pr. kamen prestaviti, gibati se
mora tvoja roka; ako poskočiš s svojim telesom, ker si se spomnil

12

Red v naravi kaže Boga.

kake reči, pravimo, da ti je «prišla» misel, je torej tvoje gibanje
povzročilo zopet gibanje misli. Da ura gre, jo je treba naviti; da jo
pa naviješ, moraš gibati z roko. Torej gibanje povzroča le gibanje.

Istotako je moglo gibanje v vesoljnem svetu povzročiti le giba¬
joče se bitje, ki ima gibanje samo v sebi, ker sicer bi to gibanje
moralo povzročiti zopet drugo bitje. Ako pa je gibanje samo od sebe,
potem je večno. In ker se snov (materija) sama od sebe ne more
gibati, zato mora bitje, ki je povzročilo gibanje sveta, biti nematerijalno
bitje ali duh, večni duh, — in to je Bog.

Tako je moral tudi sklepati celo brezverni Du-Boa-Rajmon (Du ,
Bois Reymond), eden prvih naravoslovcev našega časa: „Ker gibanje ni
bistveno materiji, veleva zakon vzročnosti (po katerem ima in mora imeti
vsak učinek tudi svoj vzrok), da ali vzamemo večnost gibanja ali pa
moramo priznati bivanje nadnaravnega, nematerijalnega bitja, ki je dalo
gibanju materije početka,“ ali z drugo besedo, mi moramo priznati Boga.

Slednjič pa še opozarjam, da se to gibanje ne vrši samo nekaj
let, ampak že več tisoč let. Kdo je pa že videl uro, ki bi vedno šla,
ne da bi je bilo treba naviti ali popravljati? Istotako nam to ne¬
prestano gibanje oznanjuje bitje, ki vzdržuje vse gibanje in ga ohranjuje,
bitje, ki mora biti višje od vsega sveta, ki mora biti zunaj sveta —
in to bitje  je  Bog.

3. Red brez reditelja — tretja nesmisel.

„Poglej prirodo — živo črko,
Moči je višje znak.

Ubrani spev,  nebo sijajno,

In cvetje krog in krog.

Na stvarstvo strmi veličajno
In vprašaj: je li Bog?“

(Anton Medved.)

Adolf Tijer (Thiers), bivši predsednik francoske ljudovlade (re¬
publike), nam pripoveduje v svojem spisu ^Zgodovina konzulata in
cesarstva*, da se je nekoč cesar Napoleon I. pogovarjal z učenjakom
Monž (Monge), o verskih rečeh. „Jaz opazuj em,“ mu pravi, „to stvar¬
stvo toli velikansko, toli raznolično, toli čudovito, in ne morem priti
do tega, da bi bilo vse to nastalo le slučajno, ampak sem prepričan,
da je vse to delo nepoznanega, vsemogočnega bitja, ki je toliko višji
od človeka, kolikor presega stvarstvo tudi najlepše stroje človeških
rok.“ In Tijer pristavlja: „Ta veleum je prevzet občudovanja in
spoštovanja nad čudi tega sveta. Ta veleum, kakoršnega nima svet,
je pač bolj zmožen gledati Boga v njegovih delih kakor kak malo
nadarjen človek. “ (III, 178.)

Da človek Boga vidi v njegovih delih, pač ni treba bogve
kake razumnosti, tu zadošča zdrava pamet. Zdrava pamet nas uči,
da mora ura imeti urarja, ker je v resnici, ker gre, zlasti pa ker
opazujemo v njej red, ki ni mogel slučajno nastati. Ako bi našel
uro sredi velike puščave, kjer vidiš samo peščeno ravan, le sem in
tja kak grmiček ali kako drevo, kjer ne slišiš drugega kot tulenje
divjih zveri, vendar porečeš, četudi ne opaziš nobenega človeka, da

Red na nebu.

13

je tu mimo šel človek, ki je uro izgubil. Ali bi ne bila skrajna ne¬
spamet, ako bi rekel, da je ura izrastla iz tal kakor goba, ali da je
padla iz kakega drevesa kakor sad, ali da so vetrovi znesli skupaj
posamezne urine dele, ki so se potem sami zložili v uro? — Zdrava
pamet te uči, da more le pametno bitje narediti uro, ker le ono more
delati po načrtu, namenu. Ura ima namen oznanjati čas. Da se je
ta namen v uri dosegel, morala se je takorekoč ura že prej narediti,
preden je bila narejena, namreč v duhu je bilo treba določiti velikost
kolesc, število zobcev itd. Torej je moglo le umno bitje narediti uro.

Stopimo v delavnico kiparjevo. Tu vidimo še neobdelan les ali
kamen, pa tudi manj ali več dovršene kipe. Ako vidimo lep, dovršen
kip, ali porečemo, da ga je naredil kiparjev učenec, ali ne bomo
prepričani, ga ga je izvršil mojster, kipar sam? Iz manjše ali večje
dovršenosti sklepamo na manjšo ali večjo razumnost, na manjšo ali
večjo izurjenost in spretnost. — Sedaj pa poglejmo v vesoljni svet.
Ali ne vidimo tu neprimerno lepši red, kakor je v najumetnejši uri,
neprimerno večjo umetnost kot v najbolj dovršenem kipu? Ako ura
s svojim lepim redom oznanja urarja, ako kip s svojo dovršenostjo
napoveduje umetnika, koliko bolj nam še-le svet oznanja Boga, ne¬
skončno modro in vsemogočno bitje, ki je vse to uredilo. „Nespametni
so vsi ljudje,“ uči nas sv. pismo, „ki ne poznajo Boga, ki ne morejo
spoznati iz vidnih dobrot njega, ki je, in ki tudi z ozirom na dela
ne spoznajo, kdo je njihov stvarnik, marveč imajo ali ogenj, ali veter,
ali brzi zrak, ali zvezdno okrožje, ali derečo vodo, ali solnce in
mesec za bogove, ki vladajo svet. Ako so te stvari, prevzeti od
njihove lepote, imeli za bogove, bi bili morali vedeti, koliko lepši je
njihov Gospodovalec; saj je Stvarnik lepote vse to naredil. Ali če
so se čudili moči in delom teh reči, bi bili lahko sklepali, da je oni,
ki jih je ustvaril, močnejši od njih. Iz veličine ustvarjene lepote se
namreč sklepoma lahko spozna njihov stvarniki (Modr. 13, 1—5.)

Nekemu mornarju je bil vihar razbil ladijo in ga vrgel na otok,
kjer ni bilo videti nobenega človeka. Ko hodi ob obrežju, zapazi v
pesku začrtano podobo. Iz te podobe je spoznal, da bivajo tu ljudje
in je hvalil Boga. „Ali naj pa enaka podoba manj dokazuje, ako je
na nebu začrtana ?“ vpraša grof de Mestr (Maistre) (Abendst. I, 116.)

Poglej v jasni noči proti nebu!  Že s prostim očesom opaziš
do 5000 zvezd. Vedno večji pa postaja to število, čim boljši daljnogled
vzameš v roke. Dosedaj so našteli, kolikor se da iz zemlje opazovati,
do 75 milijonov zvezd. V enem samem kotu ozvezdja, v takozvanih
dvojčkih, kjer zamore najbistrejše oko opaziti le 7 zvezd, so jih z
daljnogledom našteli do 3000. — Pa kolike so te zvezde! Naša zemlja
je skoraj ena najmanjših. Solnce je štirinajststotisočkrat večje od
zemlje, zvezda «sirij» pa dvanajstkrat večja od solnca, torej 16milijon-
krat večja od zemlje. Vse te zvezde se neprenehoma vrtijo bodisi
krog sebe, ali krog solnca ali drugih teles, in to po natanko določenem
tiru. Zvezda Merkur prehodi na dan več kot en milijon kilometrov.
— In kolika je teža teh nebesnih teles. Samo solnce tehta dva noni-
lijona kilogramov, to je toliko število, da si ga niti misliti ne moreš;
ako bi je hotel zapisati, moral bi številki 2 pripisati 30 ničel.

14

Zeezdoznanci — verni možje.

Navzlic tolikemu številu, toliki velikosti, toliki hitrosti in toliki
teži zvezd vlada v nebeških višavah najlepši red. Vedno hodijo svoja
pota, nič ne zastanejo, ne obstanejo, ne zakasnijo. Tako točno hodijo,
da je učenjakom mogoče do sekunde napovedati, kdaj se bo prikazala
ta ali ona zvezda, na katerem kraju nočnega neba se bo prikazala,
kdaj bo mrknila luna ali solnce. Tako natančno določena je njihova
pot, njih hitrost, njih teža, da je mogel zvezdoslovec Leverič (Le Verrier)
napovedati zvezdo Neptun, katere niti videl ni, in proračuniti njeno
težo. Da se v tem ni motil, se je kmalu potem pokazalo. Sloveči
naravoslovec Euler se je celih 30 let trudil, da bi preračunil in do¬
ločil zakone, po katerih se vrši gibanje na nebu; že večkrat imenovani
Njuten (Newton) pa je izrekel, da se mu ni posrečilo vseh teh računov
rešiti v celem življenju njegovem. Vsled tega, tako sklepata ta uče¬
njaka, je moral biti neskončen računar tisti, ki je vse to gibanje
povzročil. Ako si niti majhne ure ne moremo misliti brez urarja, pa
bi ta nebeška ura s toliko milijoni kolesc bila brez urarja, ta veličastni
red brez reditelja? Ali si moremo torej misliti večje nesmisli, kakor
če kdo taji Boga, zakaj samo ta je mogel povzročiti ta veličastni red.

„Ali je mogoče, da bi človek veroval večjo nespamet,“ piše
francoski učenjak Daržan (D’ Argens), ki je bil nekaj časa brezverec,
a se je potem izpreobrnil, „kakor če veruje, da je najpopolnejši red
nastal le slučajno, in da se ta red ohranjuje le slučajno? Ako vidimo
ladijo, ki naravnost gre svojo pot po morju, občuduje pač vsak
spretnost krmarjevo, ki vodi ta velikanski stroj skozi morja valove.
Ako bi kdo rekel, da ladija, ki vsako leto jadra iz Bresta (pristanišče
na Francoskem) v Indijo in se v gotovem času povrne v isto pristanišče,
da ta ladija nima razumnega krmarja, tega bi bilo treba kakor norca
povezati. Posvetna oblast meni, daje njena dolžnost, odstraniti norce,
da ubrani velike izgrede. In vendar pušča med ljudmi živeti take,
ki pravijo, da čuda, katera nam kaže svet, niso nič drugega kot slučaj,
da je redni tek zvezda, da je vrstitev letnih časov slučajna. Nekdaj
so posvetni zakoni v smrt obsojali brezverce, meni se pa zdi, da bi
bila pametna postava, po kateri bi se zapirali kot norci. Nekateri
zločini so taki, da jih je uspešneje kaznovati z zaničevanjem kot pa
s strogostjo. Po mojem mnenju bi bila prevelika čast za brezverce,
ako bi jih kaznovali s smrtjo. Tako so nespametni, da ne zaslužijo
druge kazni, kot da se ž njimi ravna kakor z norci.“ (V spisu: Sodba
stoletja.)

Prelepi red na zvezdnatem nebu nam tako živo oznanja reditelja)
da se mu pač zdrava pamet ne more ustavljati, da je primorana pri'
znati vsemogočnega reditelja — Boga. Zato so bili tudi največji
zvezdoslovci verni, celo pobožni možje.

Kopernik,  ustanovitelj novodobnega zvezdoslovja, je svoje
najimenitnejše delo «De revolutionibus orbium coe!estium» posvetil
sv. očetu Pavlu III. Na njegovem grobnem spomeniku se berejo
besede: „Non parem Pauli gratiam requiro, Veniam Petri neque posco,
Sed quam in ligno crucis dederas latroni Sedulus oro.“ — „Ne prosil* 1
te milosti, katero si podelil sv. Pavlu, ne zahtevam one, katero si dal

Zvezdoslovje vodi k Bogu.

15

Petru, ampak iskreno te prosim za ono, katero si podelil roparju na
lesu sv. križa.“

Galileo Galilei,  istotako sloveč zvezdoznanec, nas zatrjuje,
da prihaja sv. pismo od iste božje besede kakor narava; kakor je
ono narekoval sv. Duh, tako je ta izvršiteljica božjega reda. (Opera
II, str. 33.)

K e ppl er, tudi slaven zvezdoznanec, je večkrat v svojih delih
vskliknil z besedami psalmistovimi: „Nebesa oznanjajo slavo božjo,
in nebes dela njegovih rok. 11  Svoje glavno delo «Cosmographicum
Mysterium» sklepa z besedami: „Ostane le še, da konečno oči in roke
od dokazovalne table povzdignem proti nebu ter Očeta luči pobožno
molim: O moj Stvarnik in moj Bog, zahvaljujem te za vse veselje,
katero mi je povzročilo opazovanje del tvojih rok. Glej, tu sem iz¬
vršil delo svojega poklica s toliko duhovitostjo, kolikor si mi je dal;
razodel sem slavo tvojih del.  . . Daj mi milost, da bode to delo v
tvojo slavo in v zveličanje duš in nikdar v škodo.“

Njuten  (Newton), največji zvezdoslovec vseh časov, se je vselej
odkril, kadar je imenoval ali slišal imenovati Boga. V svojem spisu
«Principia philosophica* pravi: „Človek, ki ne pripoznava Boga, je
norec, ki zasluži, da bi ga zaprli.“ O njem pravi celo brezbožni
Volter: „Veroučitelji oznanjajo Boga otrokom, Njuten pa učenjakom. 11

Novodobni, sloveči zvezdoslovec Madler  piše v svoji imenitni
knjigi «Die K ometen* (o zvezdah - repaticah): „Lepo soglasje med
vsemi deli vesoljnega stvarstva nam kaže očitne sledove zavedno in
prosto delujočega bitja . . . Zvezde-repatice (kometi) so neovrgljiva
in razločna znamenja v vesoljstvu delujočega modrega in vsemogoč¬
nega Boga. 11

Brezverni D idr o (Diderot) je bil nekoč zbral okoli sebe več
učenjakov ter jim razkladal svoje brezbožne nazore. Ko je bil končal,
reče svojim poslušalcem, da naj izberejo enega izmed navzočih, ki
bi zagovarjal Boga in vero vanj kot božji odvetnik («advocatus Dei»).
Tu vstane duhovnik Galliani ter začne svoj obrambni govor s sledečo
zgodbo: „Jaz sem poznal v Neaplu moža, ki je vrgel tri kocke v posodo
ter stavil, da bo vselej vrgel kocke tako, da bodo štele pike, ki so bile
na kockinih stranicah, številko 18. Ko vrže vprvič, naštejem v res¬
nici 18 pik. Ko mu pravim, da se mu je to za enkrat posrečilo, vrže
v drugič, tretjič, četrtič in petič, in vselej 18 pik. — Sedaj mu pa
naravnost povem, da je to gola sleparija. In tako je tudi bilo. Na
kamenih je imel namreč pritrjenega nekaj svinca, da so se kocke
vedno obrnile na isto stran in vedno kazale 18, namreč trikrat po
šest. 11  Potem pa pristavi Galliani: „Ako opazujem vedno se ponav¬
ljajoči red v naravi, neizpremenljive naravne zakone, stanovitno
pravilo, po katerem se vršijo v njej razne izpremembe, potem moram
reči, da v naravi ne vlada slučaj. V njej mora bivati utež, katera
vedno iste pike obrača navzgor, kakor pri oni kocki. Ta utež je
pa Bog,  ki  je ustvaril svet in ga vlada in vodi, kakor je ona utež
vodila in vladala kocke, da so vedno kazale iste pike. 11  Na te besede
učenega in pobožnega pravoslovca niso vedli učenjaki z Didrom
vred ničesar odgovoriti.

16

Naravoslovje vodi k Bogu.

Red na nebu nam torej dovolj razločno oznanja Boga. Pa ozrimo
se še na zemljo.  Tudi tu opazujemo, kolikor je z našim umom
mogoče, naj lepši red. Vsaki stvari je določen gotov namen, katerega
tudi največkrat doseže. Da stvar doseže svoj namen, je kar najbolj
mogoče lepo urejena, kakor smo videli že v IV. delu. K prej na¬
vedenim izgledom naj pridenem samo enega. Gotovo si že imel, dragi
bralec, v roki bučelino satovje. Skoraj bi rekel, da še nisi opazil,
kako primerno je vse to narejeno. Bučelica nabira med. Ako bi ga
kar nakup  spravljala, potem bi se ji mogel med pokvariti. Kaj stori?
Spravlja ga v majhne lončke, katere tako skrbno zapre, da ne more
zrak do njega. Pa kako primerno napravi te lončke. Ako bi hotel
na določenem prostoru postaviti kolikor mogoče več posod, in pri
tem porabiti kolikor mogoče manj tvarine (materijala), pa vendar na¬
praviti dosti močne, moral bi ob skupni steni postaviti šesterokotne
lončke in dno bi moral pokriti s trojnimi kupastimi ploščami. Glej,
ravno tako delajo bučelice. To njih delo je tako umetno, da je vzbudilo
zanimanje slovečega naravoslovca Reomirja (Reaumur). Nalašč je
premeril kote onih kupastih plošč, katere naredi bučela na dnu svojih
lončkov, potem pa je dal učenjakom svojega časa sledečo nalogo:
Dana je šesterokotna posoda, ki je pokrita s trojnimi kupastimi plo¬
ščami; koliki morajo biti koti, katere tvorijo te plošče, da se porabi
najmanj tvarine, a vendar doseže največji mogoči prostor? Koenig,
sloveči matematik (računar) onega časa, je rešil nalogo na ta način,
da je kotom določil isto velikost, kakoršno vidimo pri bučeličnih
lončkih, samo z majhnim razločkom (2‘). Kdo je naredil napako, ali
računar ali bučela? Kmalu se je pokazalo, da je napravil računar
pomoto, ker je bila napaka v knjigi, s katere pomočjo je bil iz-
računil velikost onih kotov. V istem času se je bila namreč razbila
ladija, ker je krmar po enaki knjigi bil napačno določil ladijino
smer. Tako se je pokazalo, da dela bučela najprimernejše lončke.
Ali se je mar učila računstva (matematike), se mar razume na tako-
zvane logaritme? Ali je to mar le slučajno? Kdor ima le še zdravo
pamet, mora reči, da je to sposobnost moral bučeli dati najučenejši
stvarnik, Bog. Pa kar vidimo pri bučeli, isto zamoremo opazovati
pri vseh stvareh, ali bomo vsaj s časom mogli opazovati. „Treba
bi bilo napisati debele knjige," pravi učeni jezuvit Kr. Pesch, „ako bi
hoteli popisati lepi red v organski naravi samo po večjih skupinah"
(Weltrathsel str. 295.)

Vsaka stvar ima določen namen, in kar najbolje je urejeno, da
stvar tudi doseže svoj namen. K temu namenu vodijo posamezne
stvari naravni zakoni, ki nam oznanjajo in povzročajo red v naravi-
Ako pa mi s svojim kratkim umom ne moremo spoznati tega namena,
zaradi tega še ne smemo reči, da je brez namena in pomena. Se
manj smemo soditi, da je kaka stvar neprimerna ali da nasprotuje
splošnemu redu, ker se nam tako zdi. Že v četrtem delu sem opo¬
zoril, da je marsikatera reč posamezni stvari škodljiva, a celoti je
koristna. Marsikdo je že na morju umrl od žeje, dasiravno ga je
obdajala takorekoč nezmerna obilica vode. A zaradi tega ni ne¬
primerno, da je morska voda slana, marveč kaj primerno, zakaj

Narava oznanja Boga.

17

drugače bi se voda usmradila in okužila ves svet Spomladi večkrat
pozebejo rastline, a zraven tega pozebe tudi mnogo škodljivega
mrčesa. Žito in rastline sploh rodijo mnogo zrn, in vsako zrno ne
doseže svojega namena, da bi iz njega izrastla nova rastlina, a to je
neobhodno potrebno, ker sicer bi ne imeli kruha, ptički ne potrebne
hrane, katero jim dajejo semena mnogih zelišč. — Sličnih zgledov
bi navedel lahko še več, toda zadoščaj povedano. Le toliko rečemo:
Ta svet ni neskončno popolen, ker ni večen, ker je izpremenljiv,
ker se vedno razvija. Kar pa ni večno, to ima določene meje.

Da je podoba lepa, morajo biti zraven svitlih barv tudi temne,
zraven svetlobe tudi senca. Črna barva sama na sebi ni lepa, a v
podobi, v celoti se pa kaj lepo poda. Marsikaj se nam samo na sebi
zdi neprimerno, a v celoti je kaj primerno. Lepo nam take pomisleke
zamore pregnati sledeča dogodbica. Neki župan je nekoč tožil, da
ima veliko pomislekov, na katere ne more najti odgovora, in da
se mu na tem svetu zdi marsikaj neprimerno. V istem času so v
njegovi občini zidali tovarno za trakove. Ker je slišal, da tam po¬
stavljajo čudovite stroje, si je šel stvar nekoliko ogledat. Tu vidi
brez števila kolesc in trakov, milijone niti itd. „Jaz vidim čudovito
gibanje in sukanje,“ pravi pazniku, „toda ne morem umeti, kako se
vse to ujema, in načrta, po katerem se dosega namen." — „To je vse
natančno določeno v umu tistega, ki je naredil vso to napravo," mu
odvrne paznik." — „Glej,“ si mi,sli župan sam pri sebi, „tako mora
biti tudi v stroju tega sveta. Mi vidimo nitke, ki se spletajo; toda
ves načrt je pa v duhu božjem, on ima vse niti v svoji vsemogočni
roki."

Zato je tudi sv. Avguštin kaj lepo primerjal vse stvarstvo delav¬
nici kakega mojstra. Kdor ne pozna njegovega rokodelstva, se bo
pač čudil temu ali onemu orodju; marsikatero orodje se mu bo zdelo
neprimerno ali celo škodljivo, a vendar je mojstru potrebno, da do¬
seže svoj namen. Isto je v stvarstvu. Vse stvari imajo določen
pomen in namen, če ga tudi mi s svojo kratko pametjo ne moremo
spoznati.

Dalje pa opazarjam še na lepoto vseh stvari,  na njihovo
barvo, njihov sestav. Tako natančno so določeni posamezni deli vseh
stvari, v tako lepem sorazmerju so med seboj, da je mogel učenjak
Kivič (Cuvier) po eni sami kosti, katero so bili izkopali iz zemlje,
napraviti podobo celi živali, ki je imela ono kost, dasi te živali nikdar
ni videl. Pri mnogih stvareh je že dokazano, da jim je dolgost,
visokost, širokost odmerjena po takozvani «zlati rezD (goldener
Schnitt), ki nam napoveduje, kaka mora biti v primeri z dolžino
širokost in visokost kake stvari, da bo imela najlepšo podobo. Morda
si že slišal o krasni stolni cerkvi v Kolinu na Nemškem. Kaj jo
dela tako krasno? Le to, da so vsi njeni deli tako lepo umerjeni
glede visokosti, širokosti, dolgosti itd. In glej ravno ta krasna cerkev
je umerjena po zlati rezi. Sloveč umetnik je bil stavbenik, ki je
naredil načrt one cerkve. Kaj še-le porečemo o njem, ki je vso
naravo tako lepo uredil res po «zlati rezi» ? Pač res, kar pravi sv.
pismo: „Ti (Bog) si vse uredil po meri in številu in uteži" (Modr. 11, 21.)

Pamet in vera. II. 2

18

i^aravoslovci verujejo v Boga.

Slednjič pa še poudarjam, da ta red, da ta lepota traja že več
tisoč  let. „Bučela,“ piše sloveči kardinal Vajsmen (Wiseman), „že od
časa Aristotelovega brez prenehanja izvršuje svojo umetnost v nabiranju
medu; mravlja zida svoje hodnike, odkar jo je Salomon priporočal kot
zgled. “ Ako bi ta red povzročali edino le naravni zakoni, kakor neka¬
teri trdč, zakaj se pa tekom tolikih stoleti niso izpremenili, ako nimajo
nobenega gospodarja? Ako ta lepi red povzročuje le slučaj, po katerem
se po nauku takozvanih materijalistov, združujejo atomi, zakaj niso
atomi, ako so prosti, izpremenili svojega delovanja? Ravno to, da toliko
tisoč let vlada v svetu enaki red, nam je živa priča, da mora bivati
zunaj narave gospodar, ki je določil te zakone in jih vzdržuje, da
vedno enako delujejo, ki je ustvaril atome ter jih sili, da vedno
stvarjajo isti prelepi red. Kolika nespamet torej, ako bi kdo rekel,
da je prekrasni red v naravi postal le slučajno.

Zato so bili mnogi naravoslovci, ki so se resno pečali s pro-
učavanjem narave, verni, da ne rečem pobožni možje. „Spoznajte,“
nam kliče francoski pisatelj in brezverec Didrč, ki se je pa pred
smrtjo izpreobrnil, „da bi bilo nespametno, človeku odrekati zmožnost,
da more misliti. Gotovo! Pa kaj sledi iz tega? Ali ne, da ima
vesoljstvo, pa kaj pravim vesoljstvo, da ima ena sama metuljeva
perutnica tisočkrat več najgotovejših znamenj razumnega bitja, ki jo
je ustvarilo, kakor so pa znamenja, po katerih sklepate, da more
človek misliti; da je tisočkrat nespametneje tajiti Boga, kot pa človeku
odrekati razumnost. Mar se ne razodeva božanstvo ravno tako v
očesu najmanjše živalice, kakor se razodeva razumnost Njutnova
(Nevvton) v njegovih spisih? Kaj? Mar je treba manj razumnosti, da
se stvar naredi, kakor da se razloži njeno bivanje ?“

„Ako oznanja ura urarja, ako palača napoveduje stavbenika,“
piše zloglasni Volter (Voltaire), „kako bi ves svet ne oznanjal naj¬
višjega uma, ki je vse to ustvaril? Vsaka rastlina, vsaka zvezda
nosi na čelu znak tistega, katerega imenuje Platon večnega meričnika.
Telo tudi najmanjše živalice razodeva tako globok in enoten načrt,
ki mora navdušenja prevzeti našo pamet in jo osramotiti. Pa ni samo
to, ampak vsaka najmanjša živalica je tudi stroj, čegar deli so
eden za drugega prirejeni, da živi, in to na tako čudoviti umeten
način, katerega ne morem razumeti, in da je njeno bitje v neposredni
zvezi z notranjščino, z vsemi bitji, z zvezdami, ki jo obsevajo. Ako
v vsem tem ni globokega, enotnega načrta, ki nam razodeva pametnega,
neskončnega in edinega stvarnika, naj se nam pa dokaže nasprotno. Toda
tega še ni nihče storil. Nihče ne more navesti dokaza, da ni Boga. a

Istotako govori sloviti Rus6  (Rousseau), da je ravno tako ne¬
mogoče, da bi bil svet postal le slučajno, kakor je nemogoče, da bi
se bila iz črk, katere smo vrgli na trg, sama od sebe sestavila «Eneida*,
sloveča pesem rimskega pesnika Virgilija. (Emil IV. 2, 312.)

Kakor nam tiskana knjiga naznanja pametno bitje, ki je sestavilo
črke, tako nam prelepi red v naravi oznanja neskončno
razumno bitje, ki ga je povzročilo, — Boga.  Čujmo naj;;
slavnejše naravoslovce, kako nam oznanjajo Boga, o katerem so brali

Naravoslovci verujejo v Boga

19

v naravi. Lin e e, eden najslavnejših rastlinoslovcev (botanikov) je
začel svoj spis «Systema naturae« z besedami: „Večni, neskončni,
vsevedni Bog, ti si mi z gotovostjo razodel dela v stvarstvu in njegov
čudovito ujemajoč se krog." Nadalje pa piše: „Boga sem videl

mimo iti in sem strmel." Svojemu sinu naroča: „Zivi nedolžno,Bog biva!"
(Innocue vivito, numen adest.) — Sloveči naravoslovec Herschell
piše: „Dokazi, katere nam nudi veda o Bogu, so taki, da je vsak dvom
nespameten in smešno brezverstvo." — Agassi  z,  istotako sloveči
naravoslovec, piše: „Svet razodeva toli mogočno kakor plodonosno
misel, dokazuje toli neskončno kakor modro dobroto, je najočitnejši
dokaz, da biva osobni Bog, ki je ustvaril vse stvari, ki vodi svet in
deli vse dobrote." (Ueber die foss. Fische I, 171.)

Laški brezverec G u e r a z z i piše: „Jaz verujem v Boga, ker mi
ni mogoče, da bi vanj ne veroval. Ošabna veda pravi, da ima dokaz,
da ni Boga, toda ta veda je lažnjiva in ni ničesar dokazala." — Eden
najslavnejših naravoslovcev 16. stoletja, Konrad pl. Gessner,  ime¬
novan «nemški Plinij», piše v pismu do svojega prijatelja: „Vsako
leto hočem iti na kako visoko goro, in sicer kadar je narava v naj-
bujnejši rasti, da pomnožim svoje znanje, pa tudi okrepim svoje
telo in dušo. Kako krasan je vžitek, kolika radost, z visoke
gore opazovati naravo. Ta visočina daje duši vtis vzvišenosti ter
jo sili, da moleč občuduje  neskončno modrega stvar¬
nika. Le ljudje lenih misli ne občudujejo ničesar in ne pomislijo,
da je človeški rod postavljen na zemljo, da iz opozavanja narave in
njenih čudov spoznava nevidnega Boga." — Slično piše tudi zdravnik
in naravoslovec Hipolit Guarinioni  (umrl 1654 v mestu Hall na
Tirolskem): „Gore so kazalci, ki kažejo kvišku, kdo je njihov in
naš stvarnik in gospodar."

Zlasti lepo piše naravoslovec Humphry Davy v svoji knjigi
5 Zadnji dnevi naravoslovčevi«, da so ga včasih zmedli nauki brez¬
vercev, „toda ena sama pot v naravo, ob reki, v zelenih livadah, v
gozdovih, je privedla moje misli nazaj k Bogu, v vseh naravnih močeh
sem videl orodje božje ... Pravi kemik vidi Boga v vseh različnih
podobah zunanjega sveta. Ako opazuje to raznoličnost in lepoto
okoli sebe, bo vedno zapazil neskončno modrost, ki mu je v svoji
dobrotljivosti dala to veselje. Kolikor bolj raste njegova učenost,
toliko boljši postaja. Njegova bistroumnost mu bo utrdila njegovo
vero." — Učeni dr. Bach  končuje svojo knjigo »Študije in nauki iz
knjige naravine« (Studien und Lesefruchte aus dem Buche der Natur)
s sledečimi besedami: „ Ali zamore zdrava pamet te dogodke v naravi
pripisovati le slučaju? Ali nismo primorani v njej pripoznati roko
višjega bitja, ki vse urejuje in vodi, ki vsakemu bitju odločuje, da
služi drugemu? Pač smo primorani zaklicati z Davidom, kraljevim
pevcem: „Gospod, kolika so tvoja dela. Vse si modro naredil!" —
Današnje dni tako pogostokrat imenovani učenjak Roentgen,  znan
po žarkih, po njemu imenovanih, s katerimi se zamore fotografirati
tudi notranjščina stvari, je mož katoliškega prepričanja. Kakor nam
pripoveduje angleški časopis »The Pilot« se ne zdržuje mesa samo
ob petkih, ampak tudi ob sobotah v čast matere božje.

2 *

20

Bog v človeku.

Da, lepi red v naravi nam tako živo naznanja Boga,
da je slep, kdor ga ne vidi: „Čegar oko tebe, o Bog, ne vidi," pravi
kaj lepo sloveči škof Fenelon, „ta še ni videl ničesar; kdor tebe ne
črni, ta ni še ničesar čutil." Celo sloviti brezverec Darvin je pri-
poznal: „Vprašanju, je-li biva stvarnik sveta, so največji misleci,
kateri so kdaj živeli, pritrdili." (Abstammung des Menschen.)

Zato je pač modro povedal neki slepi berač, ki je bil prišel pro¬
sjačit v neko mesto, kjer je bil ravno tržni dan. Tuje'bil  tudi nekdo
razpostavil na prodaj razne podobe kraljev, cesarjev, ministrov itd.
Med temi podobami je bila samo ena podoba križanega Zveličarja. „
Skoraj vse druge podobe so ljudje pokupili, ostala je pa še ta podoba.
Deček, ki je vodil slepega berača, se nekoliko dalj časa pomudi pri
tej podobi in jo ogleduje. „Jožek, kaj pa stojiš tu tako dolgo časa?"
ga vpraša slepec. — „Oh,“ odvrne deček, „tu visi podoba ljubega
Zveličarja skoraj čisto sama; ostale so ljudje vse pokupili." — „Koliko
velja podoba?" vpraša slepec prodajalca. Ker podoba ni bila draga,
jo kupi berač za svoj priberačeni denar. „Ako vsak kupi svojega
malika," pristavi, „kaj bi jaz ne kupil svojega Boga." — „Toda, dragi
mož," se hoče rekoč pošaliti prodajalec, „saj ga vendar ne morete
videti." — „0 pač," odvrne slepi berač, Jaz— slepec ga vidim f
toda videči  ga ne  vidijo." — Modra beseda! Svet se zanima za vse,
le za Boga, kateri se mu razodeva tako določno v vsem stvarstvu,
nima zanimanja, le njega ne vidi, ali bolje rečeno, ga noče videti.

Sklepam to poglavje s prekrasnimi besedami, katere je govoril
angleški učenjak Karol Daubeny  1. 1856 kot predsednik v zboru
angleških naravoslovcev v Cheltenkamu: „Upam, da je minul čas, ko
so se sumničile študije, katere mi gojimo (naravoslovje), da pospešujejo
brezversko mišljenje . . . Opazovanje del v stvarstvu je pač veliko
bolj sposobno nas utrditi v ponižnosti, katera odpira pot k veri, nego
v ošabnosti, katera misli, da je nedostojno se upirati na nadnaravno . • •
(na Boga)."

4. Bog v človeku.

„Bog ti je blizu, on je s teboj in v tebi-“
(Seneca: JSpist. 41.)

Sloveči rimski zdravnik Galenus (umrl okoli 1. 200 po Kr. v Rimu) '
je rekel nekemu brezbožcu, Epikurju: „Opazuj le svoje telo in njegov
čudoviti sestav in povej mi, če moreš dvomiti, da je Bog! Glej, sto
let ti dam, da preiskuješ, če zamoreš na njem najti tudi le eno na-
pako, ali če mu moreš izpremeniti le en ud, da bi mu ne odvzel '
lepote, koristi in moči. Ne človek, ampak le Bog je mogel ustvariti
tako krasno bitje, izvršiti to čudovito mojstersko delo." (Mehler I, 338 .)

Brali smo v knjigi vesoljnega sveta, v knjigi naravini. Odgovor
vsega stvarstva nam kaj lepo popisuje sv. Avguštin:  „Moj Bog !
Iskal sem te; zaradi tebe sem prepotoval ves svet. Vprašal s«u
zemljo, je li ona moj Bog; in odgovorila mi je: «0 ne D; in isti od'
govor so mi dale vse stvari na svetu. Vprašal sem morje in prepade
in živa bitja, katera tu prebivajo, in odgovorila so mi: «Tudi iu e

Človeško telo oznanja Boga.

21

nismo tvoj Bog, išči nad nami!» Vprašal sem zrak, in odvrnil mi je
z vsemi njegovimi prebivalci: « Motiš se, moj sin, tudi jaz nisem tvoj
Bog.» Vprašal sem nebo, solnce, mesec in zvezde, in zavrnile so me:
»Me nismo tvoj Bog!> In rekel sem vsem tem: »Izjavile ste, da niste
moj Bog; pripovedujte mi vsaj kaj o njem.- In tu mi zakličejo vse
z mogočnim glasom: »Ipse fecit nos- (on nas je naredil.) 11  (Avg.
Soliloqu. c. 31.) — ^Vesoljni svet, vsa narava nam oznanja Boga;
trave v dolini,“ pravi kaj lepo francoski učenjak Šatobrian
(Chateaubriand), „in cedri na gori ga slavijo; merčes ga hvali s
svojim brenčanjem, slon ga pozdravlja ob svitu dneva, njemu prepeva
ptič v listovju, strela razsvitlja njegovo moč in ocean oznanja
njegovo neskončnost. 41

Toda še bolj kot ves svet v vsih svojih čudih, oznanja nam
Boga bitje, v katerem so takorekoč spojena vsa čuda tega sveta,
namreč Človek. »Majhen svet- (<mikrocosmus») ga imenujejo vsled
tega učenjaki, ker v njem v malem opazujejo čuda, katere kaže svet
v veliki meri. Človek je v resnici krona vsega stvarstva in njegov
gospodar. Kot takega nam ga razodeva njegova pokončna hoja,
njegov proti nebu obrnjen pogled. Na stotine knjig se je spisalo o
človeku, a še niso odkrita vsa čuda v njegovem telesu. Kaj je las
na glavi!  Kako neznaten se nam zdi! Pod povečalnim steklom
je takorekoč malo drevesce, ki ima svoje korenine v glavi, ter razo¬
deva večja čuda, kot vse umetnije človeških rok.

Poglejmo naše oči.  Oči so najimenitnejši del celega telesa.
Kaj je človek brez oči? Mi je li mar treba to opisovati? — In kako
lepo so zavarovane. Krog in krog jih obdaja trda kost. Vsak prašek
zamore poškodovati ali celo pokončati oko. Glej, zgoraj in spodaj
imaš občutljivi trepalnici, ki vedno zapirajo in odpirajo oko. Razen
tega ima še vsaka trepalnica vejice, ki kakor mreže vlovijo prašek,
katerega bi veter ponesel v oko. — Pa če ti je vseeno prašek padel
v oko, imaš pri vsakem očesu studenček, ki ti takoj izmije oko;
ako je vanj padel prašek, začnejo ti namreč teči solze. Pri težavnem
delu ti teče pot s čela. Ako bi ti pot tekel v oko, bi ne mogel
gledati. Pot bi te oviral pri delu. Da se to ne zgodi, da ti pot ne
pride v oči, vstavljajo ga obrvi, katere so nad očesom. Čudovito,
kaj ne?

A glej — to še ni deseti del od vseh čudov, katere ti kaže oko.
Opozarjam te samo še na to, da so se izumitelji daljnogleda učili
pri očesu. Oko jim je dalo navod, kako naj se izdelujejo daljnogledi.
Že samo oko nam kaže toliko čudov, kaj še le, ako opazujemo uho,
jezik in druge ude človeškega telesa, ki so kar najprimerneje umerjeni,
sestavljeni in urejeni.

Odkod je človeško telo, človek?  Da človek ni od
vekomaj na zemlji, o tem smo se prepričali že prej. Je li mar izrastlo to
telo iz zemlje, kakor izraste goba o pomladanskem deževju, ali se je
razvilo iz materije (snovi), ali je vse to delo brezmiselnega slučaja,
ali se je človek sam naredil? Ko bi se bilo to prej kdaj zgodilo,
zakaj se pa zdaj več ne zgodi? Ali nam ne pravi zdrava pamet, da
je moralo človeka ustvariti neskončno modro bitje, Bog? „Da so v

22

Človeška duša govori o Bogu

snovi, ki nima nobene oblike, združena vsa čuda človeškega telesa,“
pravi učeni naravoslovec Virei (Virey), „da so z globoko modrostjo
in čudovito previdnostjo vrejene kite, žile, drob in čutni organi (živci),
to je neovrgljiv dokaz enega Boga. 1 ' Zato je tudi prej imenovani
Galenus zapisal koncem svojega spisa o človeškem telesu: „0 ti, ki
si me ustvaril... Tvoja modrost se vidi v razdelitvi in razvrstitvi
človeku potrebnih udov, tvoja dobrota v odličnih tvojih dobrotah in
tvoja mogočnost v izvršitvi tvojih naklepov!“ „Vselej, kadar se kak
brezbožnež drzne tajiti Boga,' 1  pravi Didro (Diderot), „mu zamoremo
odgovoriti: «Stoj, in opazuj le malo svojo notranjščino in, gorje ti,
ako ne razumeš tega dokaza.» Že samo to, ako sami sebe opazujemo,
zadostuje, da spoznamo najvišjo razumnost, ki je nas ustvarila in
nas ohranjuje. Naše življenje je sicer neprestana uganka, toda zaradi
tega nam nič manj določno ne oznanja vsegomogočnega bitja, od
katerega smo odvisni. 1 ' (De 1’ abus de la critique en matiere de la
religion.)

Zlasti nam pa Boga y  človeku oznanja njegova duša,

o kateri smo govorili že v tretjem delu našega spisa.

Odkod je duša?  Da je sami nismo naredili, je oči vidno,
ker smo jo že prej imeli, preden smo se zavedali. Tu je le dvoje
mogoče: Ali se je duša razvila iz telesa ali jo je pa moral ustvariti Bog.

Ali pa moremo reči, da se je duša razvila iz telesa,
iz materije?  Materija (snov) je mrtva. Iz mrtve snovi se pa še ni
nikdar razvilo živo bitje. Profesor Tindel (Tyndall) v Londonu je stvar
še natančneje preiskal kot Pastčr (Pasteur) in je moral priznati, da
je nemogoče, da bi se iz mrtve snovi samo od sebe razvilo življenje
(živo bitje). Učenjaki natančno poznajo posamezne snovi, iz katerih
je sestavljeno n. pr. jajce ali seme, a da bi sami napravili jajce ali
seme, iz katerega bi se bilo porodilo živo bitje, bodisi pišče ali rast¬
lina, to se jim še ni posrečilo. Kolikor dalje pridejo v svojem
proučavanju, tem bolj se prepričujejo, da je razen kemije treba še
nekaj druzega, da se porodi živo bitje. In ta <-nekaj> je vsemogočni Bog-

Česar stvar sama nima, tega tudi ne more drugi
dati.  Materija nima prostosti, duša pa je prosta. Kamen položiš,
kamor hočeš, narediš ž njim, kar hočeš. Duša pa misli, kar sama
hoče, nobene misli ji ne moreš vsiliti. Duša misli, čuti, materija pa
ne misli in ne čuti. Torej se duša ni mogla razviti iz materije, snovi-
— Vsa narava nam priča, da se višja, popolnejša bitja ne morejo
razviti iz manj popolnih. Ako opazujemo naravo, zapazimo, da je
razdeljena na tri strogo ločena, kakor bi rekel, kraljestva: v rudnine
rastline in živali. Ta tri kraljestva so tako strogo ločena, da še
nikdar ni prestopila stvar iz enega kraljestva v drugo. Iz rastline
se še ni razvila žival, iz kamena kaka rastlina. Pa tudi posamezna
kraljestva so zopet razdeljena v strogo ločene vrste. Iz krave se še
ni razvil konj, iz mačke tele. Cvetlice, drevesa se dajo požlahtniti,
a nikdar ne tako, da bi prestopile meje svoje vrste. Cvetlica se da
oplemeniti, a ne tako, da bi se iz nje razvilo drevo. V tem nas po¬
trjuje starinoslovje (paleontologija), ki proučava prejšnje dobe naše
zemlje, in ki ni v nobeni plasti zemlje našla kako prehodno stvar,


'



>

Duša pričuje za Boga.

23

n. pr. ki bi bila pol rastline pol živali. Zato se tudi duša ni mogla
razviti iz materije, ker je popolnejša od nje in ker ne najdemo nikjer
v naravi kakega prehoda iz manj popolne stvari v popolnejšo stvar.

„Kako prečudne so zmožnosti človeške, 1 ' piše rimski cesar Mark
Avrelij Antonin, ki se je pečal tudi z modroslovjem. „Dasi jih ne
vidimo, vendar jih moremo opazovati in jih spoznavati, in moči, katere
delujejo na skrivnem . .. Četudi tega (dušnega) delovanja ne vidimo
s telesnimi očmi, a zaradi tega nam ni manj vidno. Toda odkod je
prišlo v nas to spoznanje, odkod um in zakoni (vest)? Ako je zemsko
prišlo iz zemlje, potem moram reči, da je moj zakon (vest) prišel od
drugega bitja, ki ni iz zemlje narejeno.' 4  (Pensčes 3.) — „Jaz čutim
in mislim,“ piše Voltčr (Voltaire), „toda od koga imam te zmožnosti?
Mar iz vode ali blata ? Ako so iz snovi, kakor pravite, kako bi pač
mogla slepa in slučaju pokorna snov poroditi razumno bitje, kako bi
mogla poroditi bitja, ki spoznavajo, ko vendar sama nima spoznavanja?
Je-li mogoče kaj takega misliti? Bitje, ki ima razum, ki se zove
človek, mora biti stvar (delo) najrazumnejšega bitja, to je Boga. 44
(Oeuvres 50, 226.)

Duša mora torej biti od Boga.  Tega se tudi sama zaveda.
Vzemi otroka v svoje naročje in mu pripoveduj o ljubem Bogu, ki
ga je ustvaril, in ki ga bo enkrat vzel v nebesa, če bo priden. Kako
zvesto in pazljivo te bo poslušal otrok. Veselo se bo oziralo njegovo
oko proti nebu, kjer si misli, da prebiva Bog. Če mu rečeš, da mora
moliti, sklenil bo svoje ročice ter molil za teboj. Pripoveduj pa
otroku o drugih rečeh, katerih se bo pozneje učil, pa boš videl, kako
malo pozornosti ima zanje otrok. Ta misel na Boga se vzbudi v
človeku takoj, kakor se vzbudi razum, in tudi ne izgine iz človeka,
dokler živi; ta misel je prva in zadnja v človeku. Lepo piše
Tertulijan:  r Ali zahtevate, da naj vam dokažem bivanje njegovo
(Boga) iz tako velikanskih in različnih del, katera nas obdajajo,
vzdržujejo, razveseljujejo in tudi plašijo? Ali raj vam je dokažem
iz pričevanja naše duše, ki Boga imenuje s pravim imenom, dasi jo
zaprto v telesni ječi slepijo krivi nauki, dasi jo slabijo strasti in
poželjenja, dasi jev sužnosti krivih bogov? Veliki Bog! Dobri Bog!
To je glas vseh. Zanj priča kot za svojega sodnika : Bog me vidi!
Bogu se izročam. Bog mi bo povrnil! O pričevanje naše duše, ki je
po svoji naravi krščanska! Ko izgovarja te besede, ne gleda na
Kapitol, ampak proti nebu; ona se zaveda, kje prebiva Bog, zakaj
od njega, od ondod je prišla 44  (Apol. c. 17.)

Pač je res, kakor je rekel oče novodobnega modroslovja, Kartezij:
„Samo iz tega, da nosimo vsi to misel na Boga, da je takorekoč pri¬
rojena našemu pametnemu duhu, da je nekako bistvo naše narave,
moramo sklepati, da biva Bog, kateri nam ravno v tej misli na Boga
govori neprestano in skrivnostno. To so sledovi rok, ki so dušo
ustvarile, to je spomin našega duha na njegovo domovino, jek je to
besede, katero je Bog zaklical vsem duhovom prvi dan stvarjenja,
katero je slišal človeški duh in je ni mogel pozabiti.(Princ. phil. III, M. 3.)

Razen te misli na Boga, bivajo v duši še nekatera druga načela,
ki so mogla priti v dušo le po Bogu. Taka načela so pojmi o

24

Glas vesti

dobrem, lepem in resničnem. Ta načela ali resnice so pod¬
laga vsega našega mišljenja. Človeški rod jih je rabil od začetka
sveta do današnjega dne. N. pr. da je dvakrat dve štiri, da je polovica
ali del manjši od celote, da ima vsaka reč svojega povzročitelja ali
vzrok itd., to so resnice, katere pripoznava ves človeški rod. Da je
tatvina zlo, je vsakemu jasno. Lepa podoba, lep kraj je vsakemu
všeč, če se tudi ni učil slikarije. Vprašam pa, odkod so ta načela?
Ali jih je človek sam izumil s svojim razumom? Ne, zakaj mi smo
jih našli že v duši, ko smo začeli misliti, in ko bi jih ne bili že
imeli, bi sploh ne bili mogli začeti misliti. Zato pravi kaj lepo sv.
Avguštin:  „Ako bi bil jaz resnico ustvaril, bi mogel reči: Moja
resnica! Toda kdo je že tako govoril? Resnica ni moja, ne tvoja,
ne kakega tretjega, ona je vseh nas resnica. Ti nas, o Bog, kličeš,
da vsi prejmejmo resnico, in nas s tem učiš, da ne smemo misliti, da
je resnica edino naša, da je ne izgubimo.“ (Conf. XII, 25.) Isto velja
tudi o načelih lepega in dobrega. Teh načel ni človek postavil,
ampak prihajati morajo v našo dušo od višje splošne pameti, to je
od Boga. Bog je najvišja in najpopolnejša resnica, dobrota in lepota,
ki ne mine. Od njega odsevajo žarki v našo dušo, katero je ustvaril
po svoji podobi, ki so načela, po katerih mislimo in delujemo.

Najjasneje nam o tem priča glas vesti,  ki nam oznanja zakon,
katerega nam je moral zapisati sam Bog v naše srce, ker je splošen,
nepokončljiv v vsem človeškem rodu. Pač res, kar je rekel sloveči
modroslovec Kant: ,.Ničesar tako ne občudujem kakor zvezdnato
nebo in glas vesti v sebi.“ Ta glas je v vsakem človeku. Komaj
se zaveda svoje pameti, da, skoraj bi rekel, še prej se oglasi v človeku
vest. Pri vsakem koraku ga opominja, da naj dela dobro, opušča pa
hudo. Glasneje pa se oglasi, kadar je človek storil hudo. Kakor kak
tožnik stoji pred nami, a nas tudi vselej obsodi popolnoma nepri¬
stransko. Vest ne da človeku pokoja; noč in dan ga preganja, še v
spanju mu ne da počitka. Ako je pa človek storil dobro delo, po-

plačuje ga z mirom in veseljem. Kdo še ni občutil tega glasu, kdo

še ni občutil bridkosti nemirne vesti, kdo ni okusil veselja mirne vesti?

Marje  ta glas le posledica vzgoje?  Vzgoja ima gotovo
veliko vpliva na našo vest. Toda če bi tega glasu v duši ne bilo,
nihče bi ga ne mogel v njo položiti, ne iz nje razviti. Govori slepcu
še tako lepo o barvah, nikdar te ne bo razumel. Opisuj glušecu še
tako lepo petje, nikdar ga ne boš prepričal. Istotako se tudi glas
vesti ne da človeku priučiti. Glej otroka, še govoriti ne zna, a že
ga razodeva z rdečico, če ni česa prav storil. Mnogo jih je že skušalo
zatirati ta glas. Zatrli so ga morda za nekaj časa, a črez leta, zlasti
ob smrtni uri se je oglasil tem glasneje.

Mar je vest le v domišljiji in le zmota — kakor so nekateri
trdili? O potem bi nas vest le hvalila, ne pa tudi grajala. In kako
graja vest! Zločincu ne daja pokoja noč in dan. Koliko se jih j e
že samih ovadilo pri sodniji, ker niso našli pokoja. Ko bi vest bila

le prazna domišlija in prevara, zakaj je pa ti niso mogli s tem pO'

tolažiti? — Zlasti pa opozarjam, da naša vest ne očita le onih pregreh,
katere smo v dejanju storili, ampak tudi one, katere smo izvršili v

Ali se je človek razvil iz opice?

25

mislih in željah? Čemu se človek boji, saj posvetna gosposka ne
more vedeti, da je imel namen, n. pr. koga umoriti, a tega ni
izvršil, ker mu je to kaka ovira zabranila. Ako se pa človek vseeno
boji, mar nam ni to dokaz, da je razen posvetnega sodnika še višji
sodnik, ki vidi tudi v naše srce, vidi naše misli in želje?

Ako pa ta glas ni priučen, ako se ni razvil iz (narave) duše,
ako je duši prirojen, potem mora biti od njega, ki je dušo ustvaril,
od Boga. „0 tem so bili vsi modri možje prepričani," piše Ciceron,
„da si naravnega zakona niso izmislili ljudje ali ga vpeljali narodi,
ampak da je večen in da se po njem mora ravnati ves svet. Zadnji
vzrok je v Bogu, ki zapoveduje in prepoveduje. Ta zakon je tako
star, kakor duh božji sam.“ (De legib. II, 4.) — „Vest človekova,"
piše nemški pisatelj Arndt, „je kakor gora, iz katere odmeva božji
glas iz sinajske gore v milijonkratnem jeku. Čim dalje si od nje,
tem slabejši je glas.“ — Lepo nam opisuje ta glas nemški pesnik
Klinger: ,,Najmogočnejši, najimenitnejši in nepremagljiv je udarec
krivde (glas vesti) na naše srce. Moč najdrznejšega, naj zdra vej šega
človeka otrpne v onem trenutku, in od njega zadeti pade pred nepodkup¬
ljivim sodnikom na tla, ker je sodnik sam. To so strele iz temnega,
nevidnega neba, proti katerim ne pomaga noben strelovod." — Človek
ima vest, nihče je ne more utajiti, nihče popolnoma zamoriti. Ako
bi jo bil človek sam posadil v dušo, bi jo lahko tudi odstranil iz nje.
A ker tega ne more, je očiten dokaz, da je tudi sam ni položil v njo,
ampak da je nad nami višji sodnik, ki je ta glas položil v našo dušo
in nas deloma sodi že na tem svetu.

Iz tega tudi lahko spoznamo, kolika je nespamet, ako nekateri
pravijo, da se je človek razvil iz opice, da je njen potomec. Na
prvi pogled bi se človeku zdelo, da sta si opica in človek nekoliko po¬
dobna, toda če ju le malo natančneje opazujemo, pokaže se nam že
na njihovem telesu velikansk razloček. Človek ima pokončno hojo,
opica pa se plazi po vseh štirih. Človek ima dve roki in dve nogi,
opica le štiri noge. Človek ima čeljusti in čelo, opica pa nima čeljusti
in tudi ne pravega čela. Človek ima lepo razvrščene zobe, opica pa
ima zobovje, kakoršno imajo divje zveri. Toda najvažnejše je pa to,
da učenjaki pri vsem svojem trudu, da bi našli kakega prehodnega
človeka, ki bi bil pol opice pol človeka, še niso našli takega bitja.
Mnogokrat so že vpili in slavili zmagoslovje, češ, da so ovrgli zgodbo
sv. pisma o stvarjenju človekovem, a vselej so se prenaglili. Kakoršen
je človek današnje dni, tak je bil vse čase. — ,,Sploh moramo pri¬
znati," je rekel učenjak Virchow, „da nimamo nobenega dokaza, da
bi bil človek kdaj manj razvit kakor je današnji dni.  . . Reči moram:
nihče še ni našel lobanje opičine ali človeško-opičine, katero bi bil v
resnici nosil kak človek ... Ne moremo učiti ali reči, da je veda
dognala, da se je človek razvil iz opice ali kake druge živali."
(Virchovv, Freiheit der Wissenschaft str. 30 — 31.)

V najnovejšem času (okoli 1899) so izkopali pri stavbah na kolčh
mesta Overnjč (Auvernier) pri neuenburskem jezeru v Švici lobanjo
kake tridesetletne ženske iz dobe kamenja, to je najstarejše dobe
človeškega rodu. Kaj je pokazala ta lobanja? Učenjak (anatom)

26

Razloček med človekom in živaljo.

Kollman v Bazeljnu v Švici se je prvi lotil dela, da bi svetu pokazal,
kakšen obraz je imela ta ženska. Na približno dvajsetih mrtvih
ženskah je proučaval, v kakem razmerju so kosti in meso na glavi.
Po večkratnem merjenju mesa na posameznih glavinih delih je iz-
računil povprečno debelost mesa. Potem je pa po teh računih obdal
najdeno lobanjo z mavcem v toliki debelosti, kakor je bil prej izračunih
Kipar je potem te plasti mavca vgladil. In ta nekako z mesom ob¬
dana lobanja je pokazala popolnoma tako obličje, kakršno imajo
ženske dandanes, brez vsakega sledu kake opice ali živali. (Podobo
lobanje in obličje ženskino nam kaže nemški časopis «Deutscher
Hausschatz* 25. letnik str. 615.) To zanimivo delo je očitno dokazalo,
da je bil človek vse čase tak, kakoršen je dandanes. Sicer pa, če se
je kdaj razvil človek iz opice, zakaj se dandanes ne razvije več,
zlasti ko je veda dosegla tako visoko stopinjo in bi lahko nekako
opico podpirala v razvijanju?

Kaj pa še-le, ako primerjamo duševne zmožnosti z zmožnostmi
opičnimi ali sploh živalskimi. Kar je znala opica in kar so znale
živali pred tisoč leti, to znajo tudi dandanes, nič več, nič manj;
človek pa vedno napreduje, posamezni in ves človeški rod. Kdo ne
pozna napredka današnjega časa v raznih strokah? Pri živalih takega
napredka ne opazujemo. Kakoršne so bile pred tisočletji, so še sedaj!

Koliko se človek lahko nauči, kako bore malo pa žival; človek
kmalu, žival še-le po velikem trudu človekovem. Nekdo je slona
učil dve leti, da je iz steklenice nalil vino v kozarec. Pokliči pa
najmanj nadarjenega, najbolj divjega človeka, in znal bo to narediti,
da mu le enkrat pokažeš. Pač res, kakor je rekel sv. Avguštin:
„Strmim, ako premišljujem človeškega duha.“ In ta človeški duh
naj bi se bil razvil iz opice ali sploh živali? Ali si moremo misliti
večje nesmisli, sramotnejše trditve? Ljudem, ki govorč, da je človek
opičin potomec, pač veljajo besede, katere je rekel neki Anglež svojim
prijateljem. Shajal se je namreč ž njimi vsak večer in se ž njimi
pogovarjal o verskih rečeh. Nekoč se ravno pogovarjajo o človeku,
potomcu opic. Ko jim je bil Anglež ovrgel to nespamet, odgrne
zaveso, za katero se je pokazala sicer lepo oblečena, a vendar grda
opica. „Ako kdo izmed vas,“ zakliče svojim prijateljem, „spoznava
tega gospoda za svojega pradeda, naj mu prijazno poda roko. Kar
se mene tiče, nočem ž njim imeti opravka.“

Lepo je dokazal nespamet take trditve nekdo svojemu prijatelju,
gledališčnemu igralcu, na Dunaju. Ta igralec si je bil namreč kupil
opico, katero je takorekoč obožaval. Bila je zelo radoučna. Vsakemu
obiskovalcu je pravil, da je njegova opica bolj brihtna kakor marsi-
kak človek. „Seveda zna slepo posnemati," mu pravi nekoč njegov
prijatelj, „a vendar nima razuma." Igralec ni hotel verjeti in odvrne:
„Moj Joko se nauči kakor človek; proučil je že vse moje pohištvo
in pozna vse tako dobro kot moj strežnik." Med tem pogovorom sta
pila kavo in opica je sedela zraven svojega gospodarja in ga opazo¬
vala. „Kaj ne, kako pametno me gleda?" pravi igralec. — „Dvomim.“
—• „Kaj? Moj Joko misli sedaj z isto zavednostjo kakor človek. Ali
poskusiva?" — „Veš kaj," pravi na to igralčev prijatelj, „pustiva

Kaj je človek brez Boga ?

27

opico in jo opazujva, kako te bo posnemala. Ako bo razodela pamet,
plačam jaz deset goldinarjev, ako pa ne, plačaš ti deset goldinarjev
za uboge sirote.“ — „Dobro!“ Prijatelja gresta v bližnjo sobo ter
skozi steklena vrata opazujeta opico. Joko (tako je bilo opici ime)
sedi nekaj časa mirno poleg zaprte škatlje s sladkorjem, potem vstane
in nakrat vzame košček sladkorja. „Glej,“ pravi igralec navdušen.
— „Le potrpi malo.“ — Joko išče kave, a prijatelja sta bila vso
popila. Jezna hodi po sobi, kje bi našla kako posodo, podobno po¬
sodici za kavo. Nakrat skoči k pisalni mizi. Našla je bila tintnik.
Nekoliko postoji, potem pa pomoči sladkor v črnilo ter ga pomoče¬
nega dene v usta. A le za trenutek; takoj namreč vrže tuleč sladkor
iz ust ter vpije in kriči iz vsega grla. Igralec je imel dovolj ter se
dalje ni več zmenil za takozvano «Darvinovo teorijo* (nauk, ki trdi,
da je človek potomec opic).

Ne potomec opic ali sploh živali, ampak delo božje je
Človek. Ko bi mu tega tudi ne napovedovala vsa njegova narava,
napoveduje mu to dejstvo, da človek neobhodno potrebuje
Boga. Človek brez Boga je na svetu najžalostnejše,
najnesrečnejše bitje.  Naj to za sedaj pokažem le v kratkih
potezah.

Brez Boga nima človek nobenega pravega cilja in namena. Ako
ni Boga, potem je človek le zato na svetu, da skrbi za svoje telo
in pogine, kadar se obrabi stroj njegovega telesa. Kje je potem
pravica, kje čednost, brez katerih je človeško življenje prava puščava?
Potem ima ropar, tat isto osodo kakor poštenjak. Hudobija bi slavila
zmagoslavje nad poštenostjo, pravica bi se morala umakniti premoči.
Kje bi iskal človek tolažbe v nesreči, kje pomoči, ko odjenja človeška
pomoč? Kaj bi ga vnemalo k dobremu, kaj odvračevalo od hudega?
Vse bi vladal slep slučaj itd. Ves svet bi bil velika zmešnjava, naj¬
večji nered bi bival v njem. — Mar nam ne kaže te podobe današnji
svet, ki noče Boga?

Zato je rekel ceio brezbožec Voltčr (Voltaire): „Bivanje Boga
je človeku potrebno, ta je sveta vez človeške družbe, ta je prava
podlaga pravičnosti, to je uzda za hudobneža, upanje za pravičnega.
Ako bi nam nebo na svojem čelu ne oznanjalo Boga, treba bi ga
bilo si izmisliti. Njega oznanjajo učenjaki, njega se boje visoki. O
kralj in prvaki, ako me vi tlačite, ako se vaši visokosti ne zdi
vredno sušiti solz nedolžnih, katere vi povzročite, moje maščevanje
je v nebesih, učite se tresti . 11  (Irene.)

Za prekucije so Francozi podrli vse, kar je spominjalo na
Boga. Odpravili so celo krščanski koledar, teden sedmerih dni.
Dne 22. kimavca 1792 so se odpovedali Bogu. A koliko časa so
mogli bivati brez njega? Že 7. velikega travna 1794 so zopet zako¬
nitim potom vpeljali vero v Boga in neumrjočnost človeške duše.
Robespier (Robespierre) je stavil ta predlog, da bi si ohranil svojo
glavo, ker je vedel, da si je brez vere v Boga in v neumrjočnost človeške
duše ne more ohraniti. — „Spoznajmo pred vsem svetom,“ je rekel
revolucij onar Mirabč (Mirabeau), „da je Bog ravno tako potreben
francoskemu narodu, kakor mu je potrebna prostost.“ (V seji 13. germ.

28

Rod človeški prepričan o Bogu.

1. X.) „Sovražnik božji je sovražnik človeške družbe,“ piše brezbožec
Volter; „tisti, ki se drzne tajiti Boga, nam bo vedno vzbujal strah . ..
Bolje, da nas vladajo peklenski duhovi, ki se slikajo, kako vedno
prežijo na svojo žrtev, kakor da bi nas vladali brezbožniki... O
moj Bog, odvračujte daleč od nas zmoto brezboštva.“ (Skupna dela
44, 107, 51, 116, 133.) Tako piše brezbožec v očiten dokaz, da člo¬
veška narava določno in jasno oznanja, da mora bivati Bog, in da je
ni večje nesmisli, kakor če kdo taji Boga.

5. Bog v človeškem rodu.

,,0 čemur se vsi splošno izrečejo, to
ne more biti napačno.“

(So. Tom. Akv.: Contra Gent. II, 34.)

„V čemur se vjema narava vseb,“ pravi Ciceron, „to mora biti
resnično (De nat. deor. I, 17.), zakaj „nihče še ni vseh, in vsi niso
nikogar goljufali," pravi rimski pisatelj Plinij mlajši. (Panegyr. trač.
n. 62.) V ničemur se pa ves človeški rod tako ne vjema
kakor v prepričanju, da mora bivati  Bog. „Prehodi ves
svet," piše grški pisatelj Plutarh, „našel boš mesta brez zidovja, brez
vede, brez kralja, hiš in denarja. Mesta pa, ki bi ne imeli bogov,
templov, še nihče ni videl; in jaz mislim, da je lažje sezidati mesto
brez tal (temelja), kakor da bi se ustanovila občina brez Boga. 1 '
(Adv. Colot. 31.) „Ni ga tako divjega naroda,“ piše Ciceron, ,.ki bi
ne vedel, da mora bivati Bog, dasi ne ve, kakšen da je." (De leg. 1,8.)

Brezbožci so prepotovali ves svet, da bi v potrditev svoje ne¬
vere našli kak narod, ki ne bi imel vere v Boga, a zaman so se
trudili. Včasih so že mislili, da se jim je to posrečilo, a kmalu so
se prepričali, da so se zmotili, ker so ljudstvo premalo opazovali,
ali ker so ga sodili po svojih nazorih. Kar je rekel že grški pisatelj
Artemidor: „Noben narod ni brez Boga; eden ga časti tako, drugi
drugače,“ to je potrdil novodobni sloveči potovalec Franklin: „Jaz
sem prehodil veliko sveta, toda od enega konca sveta do drugega
nisem našel naroda, ki bi ne bil vedel, da biva Bog.“

Kaj lepo nam to splošno vero človeškega rodu v Boga popisujeta
dva sloveča moža, že prej imenovani Lakorder (Lacordaire) in fran¬
coski pisatelj Benj. Konstan (Constant). Prvi pravi: „Bog je naj¬
popularnejše bitje. Sredi svojega polja, vprt na svoje orodje, povzdiguje
delavec svoje oči proti nebu; svojim otrokom imenuje Boga s toliko
priprostostjo, kakoršna je njegova duša. Njega kliče ubožec, po njem
hrepeni umirajoči, njega se boji hudobnež, slavi ga pravični, kralji
mu izročajo svoje krone, armade ga postavljajo na svoje čelo, zma¬
gujoči ga zahvaljujejo, poraženi iščejo pri njem pomoči, ž njim se
oborožijo narodi proti trinogom; ni ga kraja, ne časa, ne priložnosti,
ne čuvstva, kjer bi se ne pokazal Bog, kjer bi se ne imenoval. Se
celo ljubezen, ki se zaveda svoje čarodelne moči, in se zanaša na
svojo nesmrtnost, se vendar ne drzne, da bi ga prezrla, in zato hiti
k njegovim oltarjem, da vpričo njega potrdi tolikrat s prisego dane
obljube. Jeza misli, da še ni dosegla svojega vrhunca, ako ni pre-

Takozvani brezverci nas ne motijo.

29

klinjala z njegovim imenom, in še celo bogokletstvo je nekako razo-
devanje vere v Boga, ki se kaže tudi tam, kjer ga pozabijo. Kaj
n aj porečem o krivi prisegi? Tu je človek, ki ve za skrivnost, od
katere je odvisno njegovo premoženje, njegova čast; on edino na
zemlji ve za to, on edini je sodnik. Toda resnico pozna večni Bog;
in resnica kliče njega na pomoč ter postavi človeško srce njemu
nasproti, in celo tisti, ki je zmožen žaliti njegovo neskončno veli¬
čanstvo, ne bo tega storil brez strahu, kakor pred najpodlejšim,
Prisiljenim dejanjem. In vendar, koliko je na besedi: «Jaz prisegam*.
Seveda je le ime, a to ime je ime božje. Ime je tistega, katerega so
narodi molili, kateremu so zidali svetišča, posvečevali mašnike in h
kateremu so pošiljali molitve; to je največje, najsvetejše, najmogočnejše,
najpopularnejše ime, katero smejo ljudje izgovoriti.“

Drugi pa piše v svojem spisu: «0 veri* (De la Religion): „V
v seh stoletjih in na vseh krajih so narodi, popolnoma različni in
celo nasprotni v šegah in običajih, v značaju in nagnenju, vedno
soglašali v najtrdnejšem prepričanju, da ima človek dolžnost, spošto¬
vati in častiti najvišje bitje (torej tudi, da biva Bog). Prepotuj katero
koli hočeš deželo, povsod najdeš duhovnike, oltarje, daritve, praznike,
verske obrede, temple in veri posvečene kraje. V vseh okolnostih
opazujemo pri vseh narodih veliko spoštovanje in strah pred Bogom,
znamenja češčenja in službe, očitna znamenja njihove popolne odvis¬
nosti od Boga v vseh zadevah, vseh potrebah in v vseh nevarnostih.
Ker sami ne morejo gledati v bodočnost in si zagotoviti dobrih
uspehov, zato hitijo k Bogu, da od njega izvedb prihodnjost po
?raklih in drugih sredstvih, in si zagotovijo z molitvami, obljubami
in daritvami njegovo pomoč. On je najvišje dostojanstvo, s katerim
potrjujejo svoje slovesne pogodbe kot z neprelomljivim potrdilom,
njega kličejo pri svojih prisegah. Nobena vojska se ne napove, noben
boj se ne začne, nobena zadeva se ne reši, da bi ne bili prej Boga
klicali na pomoč; slavo dobrih vspehov pa zopet pripisujejo njemu
P° očitnih zahvalnicah in dragocenih darovih . . . Tako splošno,
iako enolično, tako stanovitno soglašanje vseh narodov tega sveta,
katerega niso mogli oslabiti ne predrugačiti ne strasti, ne krivi nauki
nekaterih učenjakov, ne slabi zgledi nekaterih prvakov, to splošno
Prepričanje mora prihajati od najvišjega bitja, to je moral stvarnik
človekov sam položiti v dno njegovega srca, to mora prihajati od
starodavnih izročil, ki so tako stara, kakor človeški rod sam.“

Res je, da je človeški rod imel že najrazličnejše pojme o Bogu,
a spoznaval je vendar Boga nad seboj.  Mnogi so sicer
pastili več bogov, a vendar jim je bil eden najvišji, oče vseh bogov
ljudi (»Pater hominumque divumque»), kakor ga zovejo rimski
’ n  grški pesniki Homer, Virgilij in drugi. Ves človeški rod je bil
vedno prepričan, da je Bog. To splošno prepričanje je naravno, in
kar je naravnega, to je resnično. Splošno prepričanje človeškega
r odu, da je Bog, je torej jasen dokaz, da v resnici biva.

Ne sme nas pa motiti mala peščica brezvercev,  ki so
* a iili Boga in ga taje še današnje dni. Najprej je vprašanje, če so to pravi
br ezbožci, zakaj večina teh drugače govori, kakor jim pa srce oznanja.

30

Ugovori.

Opazuj brezbožce ali bogotajce. O čem najpogosteje govore:
ali ne o Bogu in večnosti? Čemu toliko govorjenja, ako ni
Boga, ako ni večnosti? Mar nam ne kaže ravno to, da sami niso o
tem prepričani, kar govore? „Še nikogar nisem videl,“ pravi Ciceron,
„ki bi imel toliko strahu pred dvema rečema kakor bogotajec, katerih
se, kakor sam pravi, ni treba bati, namreč pred smrtjo in pred Bogom;
vedno govori o njih/* (De natura deor. I., 31.) „Naravno je,“ pravi
Minucij Feliks,  „da sovražiš njega, katerega se bojiš, in da ga
napadaš, ker se treseš pred njim. 11  — Sloveči modroslovec Bakon
Verulamski piše kaj dobro: „Sveto pismo pravi: Nespametnež pravi:
«Ni Boga»; ne pravi pa: «Nespametnež misli v svojem srcu», da se
torej le bolj skuša samega sebe pregovoriti (da ni Boga), ker želi,
da bi ne bilo Boga, ker bi bila njegova korist, ako ki ne bilo Boga.
Ni ga jasnejšega dokaza, da je brezboštvo le govorjenje jezika in
ne prepričanje srca, kot je ta, da brezbožci toliko očitno govore o
svojih trditvah in jih vsepovsod oznanjajo, kakor bi se sami na sebe
ne zanašali in bi radi imeli, da bi jih še-le pritrjevanje drugih v njih
potrdilo.“ (Sermones fideles XVI.)

Pa če bi bili tudi v resnici prepričani, da ni Boga, jih je vendar
tako malenkostno število, da se morejo prištevati med izjeme, katere
po pravilu: «Exceptio firmat regulam* («Izjema potrjuje pravilo*),
ne podirajo, ampak še le potrjujejo pravilo ali resnico. Najbolje je
ta ugovor zavrnil sloveči fizik Fechner:  „Nekateri so ugovarjali,
da ne verujejo vsi ljudje v Boga. Toda prevladajoča večina in pre-
vladajoča veljava mora odločiti. Ne samo večina, marveč tudi naj-
modrejši in najboljši verujejo v Boga, četudi priznamo nekaterim
bogotajcem, kar sicer samo sebi nasprotuje, da so najmodrejši in
najboljši. Nekateri slučaji nevere pri posameznikih in celo narodih
in časih se ne morejo vpoštevati pri prevladajoči, splošno razširjeni
in vse čase trpeči in se razvijajoči veri . . .“ Tudi nas ne sme
motiti, da je bila tudi zmota včasih zelo razširjena, ker to je trpelo le
nekaj časa, le na nekaterih krajih, med tem ko je vera v Boga
splošna po vsem svetu, vse čase in pri vseh narodih. Ali porečemo,
kakor učč nekateri, da so si vero v Boga izmislili zakonodajalci in
duhovniki? Česar v duši ni, to se ne da kar tako vanjo položiti.
Ako bi človeški rod ne bil kar nič mislil na Boga, ne čutil potrebe
ga častiti, zaman bi se bili trudili zakonodajalci in duhovniki; človeški
rod bi jih ne bil razumel kakor otrok, o katerem sem pravil prej.

Sicer pa vprašam: Kdo je bil prej? Vera  v Boga ali duhov¬
niki?  Od koga pa imajo duhovniki svojo veljavo? Mar se ne
vpirajo pri vseh veroizpovedanjih na to, da so poslanci božji? Kako
bi se pa mogli imenovati poslance božje, ako bi bili prej, predno je
bil tisti, ki jih je poslal? Ista je pri zakonodajalcih. Ali je zakono¬
dajalec po svoji zunanjosti kaj več kakor kak drug človek? Ali
nima vso veljavo od Boga? Torej je moral človeški rod že prej
imeti vero v Boga, da so se mogli duhovniki vpirati na to vero,
da so se mogli zakonodajalci nanjo sklicevati, da dajejo zakone v
njegovem imenu. Torej je vera rodila duhovnike, ona dala zakono¬
dajalcem veljavo, ne pa narobe.

Ugovori.

31

Še nespametnejši je ugovor, daje  strah pred naravnimi
prikaznimi, n. pr. gromom in bliskom itd.,  rodil vero v
Boga. Kako je pa to, da živali nimajo vere v Boga, saj tudi one
vidijo te prikazni in jih največkrat še bolj občutijo kakor človek? Sicer
pa, če bi ni bilo v duši vere v Boga, potem bi je tudi ta strah ne

povzročil. Ravno nasprotno; ta strah nam napoveduje, da so imeli

narodi vero v Boga, ki more po svoji vsemogočnosti človeka kazno¬
vati s strelom ali kako drugo rečjo. In če bi bil strah rodil vero v
Boga, potem bi si bili narodi mislili Boga le kot strašno bitje, bi se
ga le bali, a ne ga tudi spoštovali in ljubili.

„Ljudje so kaj zadostno razodeli/ piše grof Mestr (Maistre),
,.da pojem o Bogu ni mogel biti sin strahu, ker imenujejo Boga
učitelja in očeta. Razen tega pa tudi opazujemo, da so ga častili z

godbo, plesom, z eno besedo, z vsemi prijetnimi umetnostmi; veselje

je bilo tako tesno združeno s praznikom, da je navadno ena in ista
beseda po menjala veselje in praznik.“ (Abendst. III, 333.)

Slednjič pa tudi ne smemo misliti, da so bili narodi v početku
divji in neomikani, in da se je vsled te neomikanosti razvila vera v
Boga. Ravno nasprotno; ravno prvo dobo človeškega roda nam
opevajo najslavnejši pesniki vseh narodov kot zlato dobo ter pri¬
poročajo, da naj se ljudje poprimejo starodavnih izročil, ker je bila
prva doba najbližnja bogovom, da je bila z bogovi v dotiki ter je
od njih prejemala nauke.

V tem nas zlasti potrjuje zgodovinsko dejstvo, da so narodi v
prvi dobi verovali le v enega Boga;  še le pozneje se je polagoma
razvilo malikovalstvo, kolikor bolj se je človeški rod odtujil Bogu
in se vdal svojim strastem. Najstarejši rokopis na celem svetu,
katerega hranijo v Parizu, (papvrus «Prisse» iz 4. tisočletja pred Krist.),
govori o delovanja enega boga. Sloveči poznavalec egipčanske
zgodovine, dr.Jos. Lauth, pravi: „Da je bil pojem o enem Boga znan
Egipčanom, nam brezdvomno potrjuje vse njihovo slovstvo/ (Manetho
u. der Turiner Koenigspapyrus str. 58.) „Knjiga princa Ptah-Hoteb,
ki je bila pisana v 4. tisočletju pred Kristusom (preložena od Lautha)
ne govori o bogovih, ampek le o enem samem bogu, o bogu stvar¬
niku, o ljubezni božji, milosti božji itd/ (Hettinger Ap. II, 401.)

Isto nam potrjujejo učenjaki tudi o drugih narodih. „Dejstvo
je/ pravi učeni Liicken, „da je vse poganstvo ohranilo pojem o enem
najvišjem bitju, in divji narodi so ta pojem ohranili še določneje in
jasneje kot omikani pogani, zato moramo reči, da ta pojem ni izviral
iz njihovega lastnega premišljevanja, ampak je moral človeški rod
prejeti ta pojem od samega Boga/

„Od neba (od Boga) prihaja resnica, zmota pa iz zemlje,“
pravi celo Voltčr. Zato nam je splošni in nepretrgani glas prepričanja
človeškega roda o bivanju božjem najgotovejši dokaz, da biva Bog,
in v resnici si ne moremo misliti večje nesmisli, kakor če se človek
upira temu splošnemu glasu ter taji Boga.

„Ako bi si bil človek sam izmislil Boga, zakaj si ni izmislil
Boga, s katerim bi bil lahko počel, kar bi bil hotel,“ vprašam z
učenim o. Weissom. Zakaj si niso napravili bolj pripravnega Boga?

32

Kaj je brezboštvo?

Zakaj so si izmislili močnega, nepremagljivega, večnega Boga, povsod
pričujočo pričo, vsevednega duha, čegar oko je svitlejše od solnca,
ki preiskuje srce in obisti, ki nas bolje pozna kot mi sami sebe;
zakaj nepodkupljivega sodnika, ki se ne ozira na veljavo kake osebe,
ki sodi naša tudi najskrivnejša dejanja in želje? Zakaj resničnega
postavodajalca, ki se vekomaj ne izpremeni, ki se ne da goljufati in
sam ne more goljufati? Zakaj tako ljubosumnega ljubitelja, ki noče
z nikomur deliti našega srca in naše službe in tudi ne naše duše? u
Ker ima človeški rod vero v takega Boga, je očividno, da nima
te vere sam od sebe, ampak da jo ima od njega, ki ga je ustvaril,
od Boga, ker je splošna v človeškem rodu, torej naravna.

6. Največja nesmisel.

„Da je Bog, je tako očividno, da dvomim
nad zdravo pametjo tistega, kateri ga taji.“
(Ciceron: de nat. deor. II, 44.)

„Vprašaj živino,“ kliče nam sv. pismo, „in učila te bo, in ptice
neba, in naznanile ti bodo. Govori z zemljo, in odgovorila ti bo,
in pripovedovale bodo ribe morja. Kdo ne ve, da je vse to storila
roka Gospoda ?“ (Job. 12, 7—9.) To smo storili. Poslušali smo zemljo
in vso naravo, poslušali človeški rod, povsod nam odmeva glas,
da mora bivati  Bog. Zdrava pamet nas uči, da si brez Boga ne
moremo razlagati sveta v njegovem bitju ne v njegovi krasoti in
lepem redu, ki biva v njem, da si brez njega ne moremo razlagati
človeka. Zdrava pamet se je razodela v vsem človeškem rodu, ki
je vedno neprestano veroval v Boga. — Kamorkoli pogledamo, bodisi
v naravo ali v sebe, povsod najdemo sled one vsemogočne roke, ki
je vse ustvarila. ..Kakor na sledovih v pesku poznam, je li kak
človek mimo šel, tako,“ je rekel nek Arabec, katerega so vprašali,
kako da se je prepričal, da mora bivati Bog, „sem se po sledovih
prepričal, da mora bivati Bog.“ Zdravi pameti se mora torej od¬
povedati, kdor taji Boga, ali z besedami sv. pisma: „NespametneŽ
je rekel v svojem srcu : Ni Boga.“

O tem so bili prepričani največji učenjaki, ki imenujejo brez-
božnost, nespamet, dh, celo norost. „Da je Bog, je tako očividno, da
dvomim nad zdravo pametjo tistega, ki ga taji,“ pravi Ciceron. (De
nat. deor. II, 44.) ..Brezbožnež, ki taji Boga in božji red,** pravi tako
proslavljeni modrijan Platon, „se sme po vsi pravici nespametnež
imenovati. 1 * (De leg. I, 5.) Aristoteles, istotako sloveč modrijan, piše:
..Tisti ljudje, ki se drznejo tajiti Boga, ali ga celo zaničujejo, gotovo
niso hrabri ljudje ampak norci.** (Magn. moral.) „Očitno spoznavam
in ponavljam,** pravi novodobni francoski modroslovec Beil (Bayl),
„da človek brez posebne norosti ne more biti brezverec.** (Dictionaire
histoire et critique ar. Charon.)

Francoski brezverec, učenjak Didrč (Diderot), izjavlja: „BreZ-
božci, ki pri pogledu na čudovito stvarstvo nočejo pripoznati Boga,
so veliko večji prenapetneži in bedaki kakor oni, ki tajč, da zamore
človek misliti.** (Pensčes philos. n. 22.) — Rus6 (Rousseau), francoski

Zakaj nekateri tajijo Boga.

33

brezverec piše: „Jaz sem vedno imel brezboštvo za veliko zmoto
človeške pameti. 41  (Lettre a Mad. de S. Julien 1866.) — Svojima tovari¬
šema se pridružuje tudi Rušo (Rousseau): „Ni ga divjega in neomikanega
človeka, četudi ne občuje z ljudmi in si ne more razviti razuma, da
bi ne spoznaval Boga.“ (Emil.) „Bodimo prepričani,“ pravi sloveči
Viktor Hugo, „da je brezverec z ene strani čudovito bitje, ki bi za¬
služil, da ga prištevamo med živali.

Kako prav je imela torej neka gospa, katero je hotel eden
Volterjevih učencev pregovoriti k neveri. Ko je namreč videl, da je
ves njegov trud zaman, reče zaničljivo: „Nisem mislil, da sem v tej
hiši med tako duhovitimi ljudmi edini, ki ne verujem v Boga.“ —
„0, niste ne vi edini,“ pravi mu gospa, „tudi moj pes in moji konji
ne verujejo v Boga, samo v tem je razloček, da se oni ne morejo
s tem ponašati kakor vi.“ — Mlad gospodič, ki se je tudi ponašal
s svojo nevero, je nekoč šel k slovečemu jezuitu P. Udino (Oudinot),
ki je bil znan po svoji veliki učenosti. Gospodič se je hotel z
njim razgovarjati, pravzaprav prepirati o cerkvi in veri. P. Oudinot
mu naravnost reče, da mu ni namen, prepirati se o verskih resnicah, in
da naj ga pusti v miru s takimi pogovori. „Imam čast vas zatrjevati,“
pravi na to ponosno gospodič, „da sem brezbožec. 44  Jezuit ga ogle¬
duje od nog do glave. „Čemu me tako ogledujete, 41  ga vpraša začudeni
gospodič. P. Oudinot pa mu odvrne: „Jaz ogledujem žival, katera
se imenuje brezbožec; take še nisem videl." Mladi gospodič je imel
dosti. Ves osramoten se priporoči in odide. — Mar pa ni P. Oudinot
prav povedal prevzetnemu gospodiču? Resnično, človek, ki taji Boga,
katerega mu tako določno napoveduje zdrava pamet, pač ne zasluži,
da bi ga prištevali ljudem, ker očitno razodeva, da nima zdrave
pameti, ki človeka razločuje od živali.

Toda če razum tako razločno napoveduje človeku Boga, kako je
mogoče, me boš morda vprašal, dragi bralec, da človek taji Boga,
da ga taje celo takozvani učenjaki? Ker ga nam zdrava pamet tako
določno napoveduje, je nemogoče, da bi človek ničesar ne vedel o
Bogu ali da bi bil popolnoma prepričan, da ga ni. Če bi človek tudi
nikdar ne bil slišal o Bogu, vendar bi ne mogel dolgo ostati v taki
nevednosti, ker je človeku spoznavanje Boga takorekoč prirojeno.
Če človek le malo pomisli, in če ga sploh hoče spoznavati, lahko
spozna, da mora bivati Bog. Tudi sv. cerkev je na vatikanskem
cerkvenem zboru (1. 1870) določila, da „more človeški razum z goto¬
vostjo spoznati, da je Bog. 44

Ako pa nekateri učenjaki trdijo, da ni Boga, imajo zato svoj
vzrok; z eno besedo: nočejo ga imeti.  Marsikatere vodi v tem
napuh, druge zopet njihova poželjivost, njihova razuzdanost. Ker bi
radi živeli po svojih strasteh, a ne po zapovedih božjih, zato zavržejo
Boga, dasi o tem niso nikdar popolnoma prepričani. „Nihče ne taji
Boga, 44  pravi sv. Avguštin, „kakor tisti, katerega bi veselilo, ako bi
ne bilo Boga. 44  (Tract. 70. injoan.) „Rad bi našel, 44  je rekel francoski
učenjak La Brijer (Bruyere), „treznega, zmernega, pravičnega, čistega
moža, ki bi tajil Boga; ta bi bil vsaj nepristransk; toda takega moža
ni. 44  (Caracteres XVI.) Skoraj za vsakega brezbožca pride trenutek,

Pamet in vera II. 3

34

Brezbožec v nevarnosti.

da takorekoč nevedč spozna Boga, n. pr. v bolezni, smrtni nevarnosti
ali kaki drugi nezgodi, ko vidi, da je vsa človeška pomoč prazna.
„V resnih trenutkih in kadar se bliža smrt,“ je rekel celo brezverec
Volter, „se ne more vzdržati brezboštvo; krinka pade, močni prosto-
mislec izgine in pokaže se spoznavalec božji. 11  — „Naši pristaši,“ je
rekel neki brezbožec (Saintibal), ,,nam ne delajo časti na smrtni
postelji; zakaj, kadar se bliža smrt, hočejo se vsi izpovedati in umreti
kot kristjani, in če to ne gre, potem obupajo. 41  Voltčr je dvakrat
pred smrjo preklical svoje pogubne nauke; tudi o smrti je želel
duhovnika, a njegovi prijatelji so to zabranili. D’Alambert in Diderot
sta tudi želela krščansko umreti. Izpovedali in krščansko so umrli
učenjaki in brezbožci La Metrie, Du Marsai, Buffon, Montesquieu
in drugih mnogo.

Naj tu navedem še nekoliko zgledov, nekatere sem že prej na¬
vedel, ko sem navedel besede raznih brezvercev, ki pričajo za Boga.
Sloveči pisatelj Volney se je nekoč peljal po morju ter mornarjem
pravil, da ni Boga. Nakrat se stemni nebo in nastane strašen vihar.
Ladija je bila v največji nevarnosti, da se potopi. Volney gre v svojo
sobico. Tu najde redovnika, ki je imel rožni venec v roki. Hitro
popade Volney rožni venec, se stisne v kot ter moli sv. rožnivenec.
Vihar se kmalu poleže. Ko pride Volney zopet k mornarjem, ga
vprašajo tisti, ki so ga videli moliti: „Kam je prešlo tvoje brezboštvo?
Ali si je morda vrgel v morje? 11  Volney pa jim resno odvrne : „Lahko
je biti brezbožec, če človek mirno sedi doma za pečjo in si lepo
streže; toda nihče ni več to, ako nastane vihar in mu nasproti zija
odprto žrelo; tedaj človeka prevzame neka premoč, katerej se noben
človek ne more ustaviti. 11  — Sloviti brezbožec Schoppenhauer je bil
1. 1859 nevarno obolel. Nekega dne zakliče v hudih bolečinah: „0
Bog, moj Bog!' 1  Zdravnik ga začuden vpraša: „Kaj, še biva Bog v
vašem modroslovju? 11  „S svojim modroslovjem, 11  odvrne Schoppenhauer,
„ne izhajam v trpljenju brez Boga; ako ozdravim, bom drugačen
postal. 11  V resnici je mož ozdravel. Tu ga opomni zdravnik na one
besede ter mu govori o Bogu, večnosti in Kristusu. „ Izgubite se z
vašimi strašili, take čenče so dobre za otroke, ne pa za modroslovca;
modroslovec ne potrebuje Kristusa. 11  Še isti dan je bil mrtev. —
Angleški učenjak David Hume si je štel v sramoto, da bi spoznaval
Boga in vanj vsaj očitno veroval. Nekoč je šel črez močvirje p°
mali stezici. Tu zgreši pravo pot in zabrede v blato. Na vse načine
se trudi, da bi se izkopal iz blata, a zaman. Na njegovo vpitje pride
stara ženica, da bi mu pomagala iz blata. Že mu je bila podala roko,
ko spozna, da je bogotajec Hume. Vsa prestrašena odskoči ter za¬
kliče: „Vi ste Hume, bogotajec, le pomagajte si sami. 11  V smrtnih silah
zakliče Hume: „Kakor resnično je Bog v nebesih, jaz nisem bogO'
tajec! 11  „No, bomo videli, molite vero! 11  pravi na to žena. Jecljaje
je brezbožnik odmolil vero in še-le potem ga potegne žena iz blata’

Leta 1849 je nevarno obolel brezbožnik Heine, nemški pesnik-
Tedaj je prebival v mali sobici v Parizu. Tu ga obišče njegov pri'
jatelj. Temu reče Heine, ki se v zdravju prav nič ni menil za Boga,
pomenljive besede: „Verujte mi, dragi prijatelj, kar vam bo Henrik

Brezbožnost — norost.

35

Heine povedal na bolniški postelji. Ko sem preudaril vse, kar so
vsi narodi o tem sodili in pisali, prišel sem do gotovosti, da mora
bivati Bog. ki bo sodil naša dejanja, da je naša duša neumrjoča in
da je večnost, v kateri se bo dobro poplačalo, hudo pa kaznovalo.
To vam sedaj povem in če kaj dvomite nad tem, pustite vse
dvome in učite se od mene, da človek lahko pretrpi najhujše muke
v veri na Boga, ne da bi godrnjal; brez te vere bi se bil že davno
končal. Nekateri ljudje sicer celo svoje življenje žive v zmoti in
tudi z besedo in dejanjem razodevajo to zmoto, pozneje jo pa spoznajo,
a nimajo poguma, da bi očitno spoznali, da so se zmotili." — Tako
govori brezbožec v trenutku nevarnosti ter priča, da ni mogoče, da
bi bil človek popolnoma prepričan, da ni Boga. — Kako resnične
so besede rimskega pisatelja Plinija mlajšega: „Kadar se približa
smrt, spomne se umirajoči, da je človek in da biva Bog." (Ep. VII, 26.)

Nevera je nekako podobna bolezni na umu. Pri vsakem umo-
bolnem (norcu) pride trenutek, zlasti kadar se mu bliža smrt, da se
zave. Te trenutke imenujejo svitle, «lucida intervalla». Tako se tudi
brezbožec včasih zave ter spoznava Boga, kakor smo dovolj spoznali
iz dosedanjega. Pač je bil to dobro povedal neki duhovnik (Rudolf
Behrle, stolni kanonik v Friburgu) nekaterim brezvercem, ki so se
norčevali iz vere itd. Ta duhovnik je bil n a m r eč nekoč v neki
gostilni v Mogunciji (Mainz). O določenem času je prišel v obednico,
da bi kosil pri skupnem obedu. Natakar ga opozori, da naj ne hodi
v to družbo, ker se bodo norčevali iz njega. A duhovnik se za to
nič ne zmeni, ampak mirno sede k mizi. Ko se zbere vsa družba,
se začno v resnici norčevati iz sv. vere itd., a duhovnik lepo mirno
sedi, kakor da bi ničesar ne slišal. Tu se obrne eden glavnih
govornikov proti njemu ter ga vpraša: „Ali vas to nič ne razburi?
Videti je, kakor da bi se za vse te bombe, ki letijo na vas, na cerkev
in krščanstvo, kar nič ne zmenili!" Duhovnik mu pa mirno odvrne:
„Ker to slišim vsak dan, sem se takega govorjenja že tako navadil,
da me kar nič ne razburi; jaz sem namreč duhovnik v znani norišnici
Illenau pri mestu Ahenu, v veliki vojvodini Badenski. Tam slišim take
pogovore vsak dan in zato me ne razburjajo več." Kake obraze so
ti učenjaki napravili, si lahko misliš, a to kazen so povsem zaslužili.
Odslej je vsa družba lepo molčala o verskih rečeh. — (Kist: Merk-
wiirdigkeiten aus alter und neuer Zeit. I, 284.)

7. Prevažno vprašanje.

„Kam naj gremo?"

(Jan. 4, 69.)

„Dajte mi jezik bogotajca (človeka, ki pravi, da ni Boga)" je
rekel imeniten profesor zdravilstva, „in jaz vam bom na njem kot
anatom pokazal tisoč dokazov, da je ž njim nesramno lagal." Tudi
mi smo ne samo na jeziku in človeku sploh, ampak na mnogih
drugih dejstvih spoznali, da je ni večje nesmisli, da je prava norost,
ako kdo pravi, da ni Boga. Zdrava pamet nam ga oznanuje v teh

36

Za koga sc odločimo?

in še veliko drugih dejstvih, katerih nismo mogli navesti. Kaj sledi
iz tega za nas?

Današnji svet je razdeljen takorekoč na tri tabore. V enem
vlada vera v Boga, v drugem liberalizem, v tretjem socijalna demo¬
kracija. Liberalizem noče Boga, ker oznanja vsestransko prostost in
bi mu to omejevale božje zapovedi.

„Mi ne verujemo nobene resnice, kakor tiste, katere smo sami
našli,“ je rekel eden prvih zastopnikov liberalizma v avstrijskem
državnem zboru; „mi ne izpolnjujemo drugih zapovedi, kot tiste,
katere smo sami naredili.“

Socijalna demokracija pravi sicer, da je vera zasebna stvar, češ,
da se ne briga, kakšno vero imajo njeni pristaši, a v resnici je povsem
drugače. Njeni glavni zastopniki so že mnogokrat javno in slovesno
izjavili, da ne marajo za Boga, da je neumnost verovati v Boga itd.
Ako pravijo, da je vera zasebna stvar, hočejo s tem slepiti neuke
ljudi, da bi jih zase pridobili in polagoma privedli v popolno brezboštvo.

Za kateri tabor se bomo odločili? Ali ne za prvi tabor? Ako
imamo le še količkaj zdrave pameti, ako se ji nočemo odpovedati
in se sami ponižati, potem moramo z vso odločnostjo stopiti v prvi
tabor, kjer vlada vera v Boga. Le v tem taboru bomo dosegli svojo
pravo srečo, zakaj: „Od Boga, po njem in v njem je vse.“ (Rim. 11, 16.)

Šesti del.

Otrokova dolžnost.

I. Naša najsvetejša dolžnost.

„Sin časti očeta in hlapec svojega
gospoda. Če sem pa oče, kje je moja
čast? In če gospodar, kje je strah pred
menoj ?“ (Malah.  J, 6.)

I , k uski car Peter Veliki je postavil nekega dne stražo pred vrata
1 .r svoje sobe ter ji zapovedal, da ne sme nikogar pustiti v sobo.

Tu pride cesarjev ljubljenec Menčikov. Straža mu zabrani
vstopiti. „Ti «bedak»,“ zakliče Menčikov, „kaj me ne poznaš ?“ —
,,Seveda, očka; toda jaz ne smem nikogar pustiti v sobo.“ — Raz¬
jarjen začne Menčikov pretepati vojaka. „Le udari očka/ 1  pravi vojak,
„a v sobo te vendarle ne pustim. 11  V tem trenutku se odprč vrata
in prikaže se cesar, ki je bil slišal ropot. „Kaj pa je?“ vpraša. —
„Ta bedak/ 1  pravi Menčikov, „me ne pusti v sobo; za njegovo pre¬
drznost sem ga malo kaznoval. 11  Cesar ne reče ničesar. Zvečer pa
pokliče vojaka in Menčikova. Vojaku da palico rekoč: „Tu, vzemi
palico in natepi tega ! £1  — „Kaj ?“ zakliče Menčikov, „prostak me bo
tepel? 11  — „Ne, podčastnik!“ — „Toda . ..“ — „Ako ti je premalo,
torej naj bo častnik!“ — „Jaz sem general!“ — „Tedaj ga imenujem
polkovnikom. 11  — „Potem pa le udari, 11  pravi Menčikov, „sicer te
cesar imenuje še generalom. 11  — „General,“ odvrne cesar, „bo postal
v prihodnji vojski. 11  Tako se je tudi zgodilo. Nekdanji prostak se
je povspel do generalske časti, ker je bil tako natančno pokoren
svojemu vladarju. Bil je pripravljen raji vse pretrpeti, kakor da bi
bil nasprotoval cesarjevi volji.

Ta dogodbica je sicer malo smešna, a za nas ima resno jedro.
Tudi nam je govoril najvišji vladar nebes in zemlje. Po Mojzesu in
Prerokih in naposled nam je govoril po svojim lastnem Sinu ter nam

38

Pokorščina in hvaležnost zahtevata vero.

razodel svojo voljo in resnice, katere je zaman iskal človeški razum.
To njegovo razodetje, njegove besede nam pa vedno oznanja njegova,
to je sv. katoliška cerkev.  Po njej nam še vedno govori Bog
ter nam oznanja, kaj nam je treba verovati, kaj storiti, da dosežemo
svoj namen ali cilj. Ženo  besedo: sv. katoliška cerkev nam oznanja
pravo vero. Ako je bil pa vojak toli pokoren svojemu vladarju, da
ni odstopil takorekoč niti za pičico od njegove besede, koliko bolj
smo še-le mi dolžni poslušati svojega najvišjega vladarja ter sprejeti
vero, katero nam oznanja katoliška cerkev, to je katoliško vero. To
tirja od nas pokorščina,  katero smo dolžni svojemu najvišjemu
vladarju, svojemu stvarniku, očetu. Bog je naš stvarnik, kakor sem
že omenil v prejšnem delu, on je naš gospodar, naš oče, mi smo
njegove stvari, njegovi podložni in otroci. Torej nam sme pred¬
pisovati, kaj naj verujemo o njem, kako ga naj častimo, kako naj
živimo, da dosežemo svoj namen ali cilj, katerega nam je on določil.

Mi pa kot njegove stvari, podložni in otroci, ga moramo po¬
slušati, mu verovati in izpolnovati njegovo voljo. Ali bi ne bilo
predrzno, ako bi se otroci kar nič ne zmenili za očetove besede, za
njegovo voljo, ampak delali le po svoji glavi? Kaj bi bilo, ako bi
se podložni kar nič ne zmenili za postave vladarjeve? Ali bi ne bilo
to predrzno? Istotako bi bila največja predrznost, ako bi človek ne
upošteval besed božjih, svojega najvišjega vladarja, in veroval le to,
kar bi ugajalo njegovemu razumu, ter delal po svoje, ne zmenivši se
za nauk božji. S svojim razumom, s svojo pametjo sme in mora
preiskovati, kje je resnica, katero je Bog razodel. Po svojem apostolu
nam sam Bog kliče, da naj bo naša služba po pameti (Rim. 12, 1.),
in v sv. pismu stare zaveze imenuje nespametnega tistega človeka,
kateri hitro verjame. (Sir. 19, 4.)

Bog nam je govoril po svojih poslancih in nam še vedno govori
po katoliški cerkvi, mi pa smo dolžni sprejeti vero, katero nam
oznanja katoliška cerkev. To dolžnost nam nalaga tudi hvaležnost,
katero smo dolžni svojemu najboljšemu očetu, ki je toliko storil za
nas. Kaj bi bilo postalo iz nas, da nam Bog ni podal svoje roke?
Da ne govorim o večnem pogubljenju, kateremu bi bili zapadli, spo¬
minjam le na žalostne posledice v tem življenju, katere sem opisal že
v prvem delu tega spisa. Kolika beda je vladala pred Kristusom!
Kako je hrepenelo poganstvo po Odrešeniku! Kralji in preroki so
vzdihovali po njem, modrijani so ga klicali iz neba, vsi so želeli
videti njegov dan, a ga niso videli. Nam pa sveti luč popolnega
razodetja božjega. Kako hvaležni bi torej morali biti Bogu za to
neprecenljivo dobroto!

Poglej Jude, kako so natančno izpolnovali vsako povelje, kako
verno sprejemali vsako besedo Mojzesovo in prerokovo. Tebi pa je
Bog poslal svojega edinega Sina, ki ti je v svoji cerkvi dal najboljšo
mater, katero vodi sv. Duh zaradi tebe do konca sveta, da ti njegov
nauk nepokvarjen ohranjuje, razlaga in oznanjuje. Ali bi ne bila
najgrša nehvaležnost, ako bi ne hotel sprejeti tega nauka, ako bi n e
hotel verovati, ampak bi veroval le to, kar ti ugaja? To je pač naj¬
lepše razodel Alfonz, kralj kastilijski, ki je imel navado reči ;

Vse vere so dobre?

39

„Neprenehoma zahvaljujem Boga, pa ne zato, da sem kralj, ampak
da sem kristjani  — Sv. Ludovik, kralj francoski, je višje cenil
malo kapelico v gradu Poasi (Poisi) kot pa veličastno stolno cerkev
v Rheimsu. Čemu to? V prvi je bil krščen, v drugi pa kronan za
francoskega kralja. Ko so ga vprašali, čemu tako dela, je odvrnil:
„Moji ljubi prijatelji, čemu bi ne cenil višje kraja, kjer sem dobil
čast kristjana (katoličana) kot pa kraj, kjer sem dobil čast minljivega
kralja. V Rheimsu sem bil kronan z minljivo krono svojega očeta
in bil maziljen za posvetnega vladarja; v Poisi sem pa prejel krono
Jezusa Kristusa in bil maziljen z oljem odrešenja za otroka božjega.
Pri kronanju v Rheimsu sem dobil pravico do zemskega prestola,
ki bo z mojo smrtjo izgubil zame vso veljavo in vrednost, a s krstom
v Poisi sem dobil pravico do nebeškega kraljestva. 44  (Flores. Exempl.
I, 10.) Tako visoko je ceniti tudi tebi neprecenljivo dobroto, da imaš
pravo vero, da si katoličan!

Iz tega, kar smo povedali doslej, je tudi razvidno, kolika ne¬
smisel so besede: „Vse vere  so  dobre. 44  Francoski učenjak
Šampanji (Champagny) je rekel, da si je naš liberalni vek osvojil
pet do šest puhlic (fraz) in da v teh živi. O takih praznih besedah
nam bo v tem delu in prihodnjih več govoriti. Kaj je fraza (puhlica)?
Puhlica je par besed, ki imajo sicer na zunanje omamljivo obliko,
da se nam zde, kakor bi bile resnične, a pri natančnejem preiskovanju
se nam pokaže naj večja nesmisel. Takim frazam ali puhlicam prište¬
vamo tudi omenjene besede: „Vse vere so dobre. 44

Kaj porečeš, dragi bralec, ako bi ti pravil, da je belo eno in
isto kakor črno, da je laž isto kar resnica itd. Ali bi se ne smejal ?
Vem, da bi dvomil nad mojo zdravo pametjo, zakaj zdrava pamet
nas uči, da belo ni črno, da resnica ni laž, ker so si te reči na¬
ravnost nasprotne. Glej, tako je tudi nesmisel, ako kdo pravi, da so
vse vere dobre, zakaj vse vere večinoma drugače uče in mnogokrat
ena drugi naravnost nasprotuje.

Kolikjerazloček med poganstvom inkrščanstvom!
Tu en Bog — najpopolnejše bitje — tam cela vrsta bogov, ki so
slabši od človeka. Tu je Jezus Kristus sin božji — tam ga sploh ne
priznavajo. Ista je med judi in kristjani. Eni pravijo, „da,“ drugi
naravnost „ne,“ n. pr. prvi: „je Kristus, 44  drugi: „ni ga“. Ali je morebiti
to vse eno?

Pa tudi med krščanskimi verami kolika razlika!
Daši vse krščanske vere verujejo v Jezusa Kristusa, Sinu božjega,
vendar si nasprotujejo v le premnogih resnicah. Kar učč luterani,
to zametujejo kalvinci; kar kalvinci učč, to zametujejo angličani itd.
Glej, ako praviš, da so vse vere enako dobre, ali ne praviš, da je
belo isto kakor črno?

Pravo bogokletstvo so te besede!  Ali je mar Bogu
resnica ravno tako ljuba kakor laž? Kdo bi se drznil kaj takega
trditi? To pa trdi, kdor pravi, da so vse vere dobre, ker skoraj večinoma
vse zametujejo to, kar druge uče. Ali je mar vse eno, ako Jezusa
molimo kot Boga, ali ga pa imamo za človeka, kot uče socinijani in
unitarci? Ali je mar Bogu vse eno, kako ga častimo? Ali mu je

40

Le ena vera je prava.

ravno tako ljuba najsvetejša daritev sv. maše kakor daritve poganov,
ki so ga častili s pregrehami in hudodelstvi, umori itd.

Ako bi bile vse vere dobre, čemu je Bog v starem zakonu
tolikrat prepovedal malikovanje?  Čemu je žugal maliko¬
valcem s kaznimi, čemu je pokončal malikovalske narode, ki so ga
zavrgli? Judje so tudi že pred Kristusom imeli vero, čemu je potem
še prišel Jezus na svet, ako so vse vere dobre? Ravno to nas uči,
da niso vse vere dobre, ker je prišel Jezus Kristus  na svet, da
bi nas učil pravo vero.  Ako so vse vere dobre, potem ni bilo
treba katoliške cerkve in drugih njegovih naprav itd. Vse vere trdijo,
da so od Boga razodete, in vendar si vse nasprotujejo. Ako pravimo,
da so vse vere dobre, potem je Bog razodel resnico in laž! Ali
bomo to prisoj e vali neskončno svetemu in resničnemu Bogu?

Resnica je le ena, Bog je le en, torej more biti le ena vera
dobra, prava, in to je katoliška vera!  Kolika nesmisel je
torej puhlica: Vse vere so dobre. To je kaj lepo povedal neki
Indijanec trem protestantskim misijonarjem. K indijanskemu pogla¬
varju Orupe so prišli, kakor nam pripoveduje P. Šampč (Champeau),
trije protestantski pridigarji, da bi zase pridobili poglavarja in njegovo
ljudstvo. Zbrane Indijance nagovori eden izmed pridigarjev s slede¬
čimi besedami: „Ne bojte se moji ljubi prijatelji skupno moliti z
nami. Tudi mi ljubimo Boga in želimo priti v nebesa. Pred Bogom
so vse vere enako 'dobre. Vaša katoliška vera je podobna velikemu
drevesu; vere, katere pa oznanjamo mi, so veje. Drevo in veje
so pa iste vrste, kaj ne? Glejte, tako je z našo in vašo vero. Obe
vodita v nebesa. 44  V istem smislu (pravzaprav nesmislu) je govoril
kake pol ure. Na to se pa vzdigne Orupe in pravi: „Zelo se čudim,
da tako govoriš o veri. Vi beli možje lahko najdete ljudi, ki vas
poduče, mi Indijanci smo pa revni, neuki ljudje. Vendar sem vedno
mislil, da more biti le ena vera prava, ker je le en Bog. Vera v
enega Boga vodi k veri v en evangelij, en nauk. Nemogoče si je
misliti, da bi bil Bog razodel toliko različnih ver. Ako se celo
divjak sramuje, da bi danes trdil to, kar je včeraj zanikal (zavrgel),
koliko manj si moremo misliti, da bi Bog preklical to, kar je učil
nekdaj na zemlji bivajoč. Sedaj pa trdiš ti, da je vaša vera enaka
naši. Kako je to, da ne učiš istih naukov, kakor jih oznanjajo naši
duhovniki? Vem, da so veje iste vrste kakor drevo; ali ste pa morda
kdaj videli, da je hrast rodil jabolka, ali jablana želode? Ako
praviš, da je naša vera drevo, vaša pa veja, potem morate isto učiti
in verovati, kar oznanjajo naši duhovniki. Sploh pa,“ sklene Orupe
svoj govor, „je najboljše, kar morete storiti, da nas zanaprej pustite
v miru in da nas ne nadlegujete več z vero, katero ste si sami
izmislili.* 4

2. Vera je potrebna.

Okoli leta 1825, tako nam pripoveduje polkovnik pl. Zabern v
svoji knjigi »Srečni vojak» (IV, 366), se je neki francoski nadškof
zdravil v kopeli na Savojskem. Nekega dne ga pokličejo k umirajoči

Vera potrebna poedincu.

41

hčerki slovečega generala izza Napoleonovega časa. Gospodična je
bila v krščanskem nauku tako dobro podučena, da jo je nadškof
čudeč se vprašal, od koga se je toliko naučila. „Za Bogom,“ odvrne
bolnica, „imam za svojo bogaboječnost zahvaliti cesarja Napoleona I.
Bila sem s svojo rodbino na otoku Sv. Helene. Nekega dne — bila
sem tedaj stara 10 let — mi pravi cesar: „Dete moje, ti si lepo, in
črez nekaj let boš še lepše. (Bolnica je bila znana po svoji lepoti.)
Pri toliki lepoti te čaka v svetu veliko nevarnosti. Ali jih boš pre¬
magala, ako te ne bo varovala sv. vera? Toda kdo te bo v nji
podučil? Tvoj oče nima nobene vere, tvoja mati pa še manj. Zato
bom prevzel jaz njihove dolžnosti. Pridi jutri k meni, da takoj
začneva.' 1  Skozi dve leti sem hodila po večkrat na teden k cesarju
s katekizmom v roki. Ko sem bila 12 ali 13 let stara, mi pravi
cesar: „Sedaj si, dete moje, kakor upam, dovolj podučena. Treba ti
bo iti k sv. obhajilu. Zato bom poklical duhovnika iz Francoskega,
da bo pripravil tebe za to sv. opravilo, mene pa za ■— smrt. 11  Tako
je cesar tudi storil. 11

Eden prvih veleumov minulega stoletja tako očitno priznava,
da je človeku vera neobhodno potrebna. To mora spoznati tudi
vsak človek, ki ima le zdravo pamet. Vera je neobhodno potrebna
posameznemu človeku, družini in celi človeški družbi.

Kaj je človek brez vere?  Ali se sploh more med ljudi
prištevati? Kaj loči človeka od živali? Ali ne njegov razum?
Ali pa mu je Bog dal razum, da skrbi edino le za svoje telo? Zato mu
ni bilo treba razuma, saj tudi živali skrbijo za svoje telo, dasi nimajo
razuma. Ako ima človek razum, dal mu ga je stvarnik, da ga spo¬
znava, časti, mu služi, da spoznava svoj namen ter se trudi ga doseči,
z eno besedo, da ima vero in sicer katoliško vero, ker mu je to on
sam razodel. Ako torej človek zametuje vero, odpoveduje se svoji
pameti ter ponižuje se celo pod žival. „Vol pozna svojega lastnika,
in osel jasli svojega gospodarja, 11  nam kliče Gospod po preroku
Izaiji, „lzrael pa me ne pozna. 11  (Iz. 1, 3.) Sloveči francoski pisatelj
Alfred de Misč (Musset) pravi: „Človek, ki noče imeti vere, jenja
biti človek, ker imajo le živali to predpravico, da ničesar ne molijo. 11

Kakor je ves človeški rod pokazal, išče človek resnico. Vedno
je iskal odgovora na vprašanja: „Kaj je Bog, kakšen je človek, odkod
je, kam gre . 11  Brezdvomen odgovor na vsa ta in druga vprašanja nam
pa daje edino le vera, in sicer katoliška vera, ker je v nji izključen
vsak dvom, ker po nji govori Bog sam.

Človek išče srečo. Njegovo srce samo čuti, da je za srečo
ustvarjeno. A tu na zemlji ne najde prave sreče. Kje jo bo iskal?
Ali mu morda pamet kaže kraj, kjer se bodo vresničile njegove želje?
Pravi mu sicer, da mora biti kraj, kjer bo užival človek neskaljeno,
večno srečo, ali je pa tu izključen vsak dvom? Ali se človek ne
moti dan za dnevom? Le vera mu daje brezdvomno trdno upanje, da
ga onkraj groba čaka večna, prava sreča. Ona mu tudi kaže pot do
te sreče, ko ga uči ljubezni do Boga in do bližnjega, uči krščanske
pravičnosti. In da vstraja na tem potu, nudi mu zopet sv. vera na-
izdatneje pripomočke v milostih, katere mu deli po sv. zakramentih.

42

Vera potrebna družini.

Vera, upanje, ljubezen, zakramenti in krščanska pravičnost — ali
niso to poglavja katekizmovega nauka o katoliški veri?

Glej, kako je človeku vera potrebna. Brez nje ne spozna človek
svojega namena, ne ve svojega cilja, ne potu, ki ga vodi k njemu,
ne pripomočkov, ki ga obdržijo na tem potu. Toda sv. vera mu ni
samo potrebna za večno srečo, marveč tudi za zemsko
srečo,  kolikor je more doseči tu na zemlji. Kaj mu varuje zdravje,
neprecenljivo dobroto na zemlji, ali ne vera, ki ga odvračuje od ne¬
zmernosti in drugih pregreh, ki mu spodkopavajo zdravje? Vera ga
vodi k blagostanju, ker ga uči pridnega dela, za katero ga je Bog
ustvaril; ona ga obvaruje v blagostanju, ker ga odvračuje od nezmer¬
nosti, potrate in drugih pregreh, ki uničujejo njegovo premoženje.
Brez vere se človek lahko uda svojim strastem in se ne meni veliko
za svoje zdravje, ne za premoženje, ne za kaj drugega.

A človek ne živi sam zase, on je primoran živeti v družbi, v
družini  in državi. Kakor pa človek potrebuje vere sam zase, tako
je potrebuje tudi v družini in državi, da se more sploh ohraniti
družina in država, ves človeški rod. Vzemi vero in nimaš več prave
družine. Kaj veže moža in ženo, da živita skupaj skozi celo svoje
življenje, da se ljubita, da si pomagata ter zvesta ostaneta eden
drugemu? Ali ni to vera? Vpriču Boga sta si obljubila ljubezen in
zvestobo. Bogu sta obljubila, da se bosta ljubila, da bosta eden za
drugega skrbela, si ostala zvesta, eden drugemu pomagala na potu
proti večnosti. Vzemi Boga, in ta obljuba je izgubila svojo veljavo.
Prosta sta in smeta delati kar hočeta. Edino sv. vera vzdržuje to
vez, vzdržuje zakon in družino. Vera uči moža ženo ljubiti, kakor
je Kristus ljubil svojo cerkev. Ona oznanja ženi, da je mož njen
poglavar, kateremu mora biti v ljubezni pokorna. Vera zamore
vzdržavati družino, ona povzročuje dobro vzgojo otrok. In slednjič,
če družina ne spoznava Boga, če nima vere, kako veljavo imajo
stariši pri otrocih? Kjer biva vera, tam so stariši namestniki božji,
katere so otroci dolžni zavoljo Boga spoštovati. Kjer pa vere ni,
tam ni ljubezni ne spoštovanja do starišev.

Sin nekega kovača je bil ravno opravil prvo sv. obhajilo, ko ga
njegov oče sili v nedeljo delati. Sin mu odvrne: „To prepoveduje
božja zapoved.“ — „A kaj, zapovedi božje so za majhne otroke, ti
si pa mož, torej delaj.“ — „Ljubi oče,“ pravi na to sin, „zapovedi božji,
ki prepoveduje v nedeljo delati, sledi četrta zapoved, ki zapoveduje
stariše spoštovati. Ali je tudi ta zapoved le za majhne otroke ?“ Oče
ni odgovoril, ampak je pustil sina v cerkev, pa tudi sam je šel \
cerkev. Ko pride domov, objame sina ter mu reče: „Prav imaš, moj
sin, storiti moramo to, kar Bog zapoveduje. V prihodnje se bom tudi
jaz ravnal po tvojem zgledu.“ Tako je; vzemi Boga, vzemi vero
iz družine, in družine ni več, pa tudi ni več države, katero tvorijo
mnoge družine.

Brez Boga, brez vere ni varno tvoje življenje.  Ako človek
ne spoznava nad seboj vsevednega Boga, vsemogočnega Boga, ki
ga more kaznovati in ga bo tudi kaznoval, kaj bi ga oviralo, da

Vera varuje življenje in imetje.

43

te spravi s pota, ako si mu na potu ? Brez Boga, brez vere v večnost,
človek ne išče drugega kot samega sebe, in se ne ustraši nobenega
sredstva, ne tatvine, ne goljufije, ne umora, ne uboja.

Živo je to dokazal neki delavec brezvernemu gospodiču. Peljala
sta se skupaj po železnici. Kadar je delavec zagledal kak križ, se
je odkril ter počastil podobo križanega. Gospod pa se je vselej
nasmehnil ter naposled rekel: „Kako le more človek biti tako prazno¬
veren. Veda je že davno zavrgla vero v Kristusa in sploh v živega
Boga!“ Delavca so te besede presenetile, a kmalu si pomaga iz
svoje zadrege, rekoč: „Gospod, bodite le veseli, da sem tako prazno¬
veren. Glejte, tu sva sedaj na zelo primernem prostoru. Ako bi ne
imel vere, bi si pač iz tega nič ne storil, ter Vam vzel uro in drugo,
vas umoril ter vaše truplo pahnil v globočino, saj je postalo že
precej temno. Da vas pa ne oropam, zato se imate zahvaliti le
krščanskemu Bogu, pred katerim se tresem, ker bom moral stopiti
pred njegov sodni stol, in njegovo podobo častim, če me tudi zaradi
tega zaničuje sto takih gospodov kakoršen ste vi.“ — Ko je gospod
videl močne roke delavčeve, njegovo orjaško postavo, ga je preletel
mraz, in je spoznal, da vera vendarle ni tako prazna reč.

Sloviti revolucijonar Henrik Rošfor (Rochefort) je bil obsojen

v pregnanstvo na Novo Kaledonijo. Tu sreča nekoč divjaka (Kanaka),
ki je bil postal kristjan in je ravno molil sv. rožnivenec. „Kaj,“
zakliče zaničljivo, „ta bedarija je prišla celo do sem?" Mirno mu
odvrne Kanak: „Res, sreča je za vas, zakaj brez teh neumnosti, kakor

vi imenujete vero in molitev, bi bili mi vas že davno požrli." (Kanaki
so bili prej kanibali ali ljudožrci.)

Vera dalje varuje naše imetje.  Vzemi Boga, in vsak ti
lahko odvzame tvoje imetje, te goljufa, oslepari itd.

Francoski senator Rem6 (Remaud) je prišel nekoč v Pariz ter
je svojemu gostilničarju dal spraviti 150 frankov. Gostilničar ga
vpraša, ali naj mu da pobotnico. — „0 ne, saj je Bog videl." —
„Kaj, ali vi verujete v Boga?" ga vpraša gostilničar. — „To je samo
ob sebi umevno, vi vendar tudi?" — „Ne, ne, gospod, jaz pa že ne,
jaz pa že ne." — „0 potem," pravi senator, „v tem slučaju pa že
moram prositi za pobotnico." Ali ni prav sklepal senator: kjer ni
Boga — kjer ni vere — tam ni poštenosti? Pa morda porečeš, saj
so postave, ki vzdržujejo mir v državi, ki branijo naše imetje in
dobro ime. Toda vprašam te, kaj so pa postave brez Boga? Pravo
veljavo daje postavam le vera, ki kaže v postavodajalcih božje na¬
mestnike. Vzemi vero, Boga, in kralji in cesarji niso drugega kot
navadni ljudje, katerim zamore človek odreči svojo pokorščino.

Ali to jim zabranjujejo kazni!  Kaj kazni? Te nikdar ne morejo
zdatno človeka odvračati od hudodelstev. Koliko jih je, ki se ne
zmenijo čisto nič tudi za največje kazni. Kdo še ni videl hudodel-
nikov ali bral o njih, ki so s smehljanjem poslušali smrtno obsodbo?
Koliko jih je, ki lahko uidejo kazni, ker so dovolj zviti, ali pa imajo
sredstva, denar, imenitno službo, da se odtegnejo kazni. Koliko je
dandanes postav ! Kamorkoli stopiš, že naletiš na orožnika ali policaja.
Je-li pa mar zaradi tega manj hudodelstev? Ali ne toži svet vedno

44

Vera vzdržuje države.

bolj od dne do dne, da narašča število hudodelstev? Ali niso države
primorane vedno bolj povečati prisilne delavnice in ječe? Ne rečem,
da ti zakoni ne zabranijo kako manjšo pregreho, toda če človeka
žene strast, da bi izvršil kako večjo pregreho, od katere pričakuje
veliko korist, potem ne zadostuje več posvetna kazen. Oni, ki imajo
sredstva, da se ji lahko odtegnejo, se pa kazni sploh nič ne boje.
Posvetne postave brez vere so kakor pajčevina, v katero se vlove
majhne muhe, velike pa jo prederejo. Pač res, kakor je rekel grof
Tolstoj, sloveči ruski pisatelj: „Le tisti bo ljudi na zemlji kot svoje
brate spoznaval in ljubil, kateri je prej Boga v nebesih spoznaval
in ljubil.“ (Wera in nravnost*, Berolin 1894.) Zato so tudi največji
modrijani in celo brezverci, poganski in novodobni učenjaki priznali,
da je človeku vera neobhodno potrebna.

Tako piše prvak med poganskimi modrijani, Platon  : „Največja
poguba je za državo, ako ljudje ne spoznavajo Boga. Kdor napada
vero, podira temelje vse človeške družbe. 44  (De rep. X.) „Ne vem,' 1
pravi Ciceron, „ ali bi mogla obstati zvestoba in vera in človeška
družba in pojem pravičnosti, ako poneha bogaboječnost/ 4  (De natura
deor. lib. 2.) — Izmed novodobnih piše Volter (Voltaire): „Kjer je
človeška družba, tam mora biti tudi vera. Zakoni čuvajo nad očit-
nimi prestopki, vera pa nad skritimi. 44  (Oeuvres 54, 59.) — „Da se
ne kali mir v človeški družbi, 44  pravi znani brezverec Rus6 (Rousseau),
„je potrebno, da posreduje božja volja. Na ta način zadobi oblast
naj višjo veljavo, svet in nedotakljiv značaj, in podložni nima več
oblasti, delati po svoji glavi. 44  (Disc. sur 1’inegalitč du condit. I, 257.)

— „Postave imajo svojo največjo zaslombo v veri, 44  pravi nemški
modroslovec Schlegel. „Vera je najvišji politični činitelj, je edina pod-
laga vsake države 44 , so besede slovečega učenjakaLabulejč (Laboulaye).

Zlasti lepo nam to napoveduje bivši predsednik ameriških
zjedinjenih držav, Vošingten (Washington): „Vera in nravnost so naj-
potrebnejši stebri občnega blagra. Kdor izpodkopuje ta mogočna
stebra, ni pravi domoljub. Vsak pravi politik ju ljubi in časti istotako
kakor vsak pobožen človek. Nezmerni so njeni odnošaji k družinski
in občni sreči. Kaj nam jamči za naše imetje, za naše življenje, naše
dobro ime, ako se vera loči od prisege? 44  — „Ne bogastvo, ne pro-
sveta, ampak hrabri, čisti in pobožni narodi jamčijo za blagor držav,“
pravi pl. Stein.

Leta 1859. je prišel revolucijonar Garibaldi s svojimi četami na
Tirolsko. Takoj mu pošljejo iz Inomosta nasproti oddelek vojakov.
Ta oddelek se ustavi v neki vasici. Komaj je to izvedel župnik one
vasi, ki je tudi nosil zlato kolajno iz 1. 1848, hiti pozdravit vojake.
Stotnik ga pozdravi ter mu reče, da naj gre v njihovo družbo. Kmalu
se pa začne stotnik norčevati iz vere in župnika. Župnik ga posluša
nekoliko časa, potem pa pravi: „Gospod stotnik, ali veste, na koga
bi jaz najprej pomeril, ko bi bil vaš vojak? — „Seveda na Garibaldija. 1

— „Ne, gospod stotnik, ampak na vas, kajti, ako imate vi pravico
prestopiti prvo zapoved, zaničevati Boga, zakaj bi jaz ne imel pravice,
prestopiti pete zapovedi: «Ne ubijaj*? 44

Vera ni samo za priproste ljudi.

45

Apostolski prefekt msgr. Fallize je bil dne 12. svečana 1. 1889.
pri švedskem kralju ter mu je poročal o napredku katoliške cerkve v
njegovih deželah. Med drugim mu je tudi rekel, da prosi Boga, da
bi se s tem letom, ko se obhaja stoletnica francoske prekucije, začela
nova doba, v kateri naj bi ljudje spoznali, da morajo kralji ostati
kralji, in podložniki ostati podložniki. „A pred vsem,“ mu poseže
kralj vmes, „da mora Bog ostati Bog, zakaj kralj ne more ostati
pravi kralj in podložnik ne pravi podložnik, ako oba ne spoznavata
Boga za svojega Gospoda in začetnika vsakega dostojanstva. 14

Dh, vera je vsakemu človeku brez izjeme neob-
hodno potrebna,  a ne kakor nekateri visoki in učeni gospodje
mislijo, da je potrebna le za preprosto ljudstvo ali celo le za ženske.
Najprej vprašam: ali niso tudi visoki, učeni možje tudi stvari božje, ali niso
tudi oni stvari nebeškega očeta? Mar so ti same sebe naredili? Ako
so pa ravno tako stvari božje kakor preprosto ljudstvo, ali niso
dolžni tudi oni Bogu biti pokorni, imeti vero? Človek mora verovati,
ker je dolžan Bogu hvaležnosti. Ali so pa mar višji in učeni manj
prejeli od Boga ali morda celo nič, ker pravijo, da je vera le za
priprosto ljudstvo? Ravno nasprotno! Oni so še več prejeli bodisi
v učenosti ali posvetnem blagu, torej morajo tako rekoč še več vere
imeti kot ubogo ljudstvo. In to tem bolj, ker jo še bolj potrebujejo
kot priprosti človek. Namen ali cilj imajo isti kakor priprosti človek,
nebesa; a koliko več nevarnosti jim preti na potu proti večnosti.
Ker so v večji časti, imajo več skušnjav, ki jih vodijo v napuh; ker
imajo več premoženja, so v večji nevarnosti, da zaidejo v lakomnost
itd. Kjer so pa večje nevarnosti, tam je treba več pripomočkov,
katere nam nudi sv. vera, torej še bolj potrebujejo vere. Kolika ne¬
spamet, da je vera le za priprosto ljudstvo. Ali je morda le njemu
prepovedano, se ponižati in grešiti, mar je to predpravica učenjakov,
mogočnežev? Človek, ki gre na dolgo potovanje, se z vsem preskrbi,
česar bo potreboval na potu. Največji norec bi bil, ki bi ničesar
ne bil pripravil za potovanje v dolgo večnost. Človek, ki nima vere
in ne živi po veri, ničesar ne pripravlja za dolgo večnost. Ali je ta
še veliko večja norost tudi le predpravica višjih stanov?

Oče Ludovika XVI., kralja francoskega, si je dal nekoč prinesti
krstno knjigo iz župnije, v kateri so bili zapisani njegovi otroci.
Odpre jo vpriču svojih otrok ter jim pokaže, da je otrok, ki je pred
njimi zapisan v krstno knjigo, otrok ubogega rokodelca. Potem pa
pristavi prelepe besede: „Vidite torej, moji otroci, pred Bogom

smo vsi jednaki! Pred njim velja le ta odlika, ako se je človek od¬
likoval v veri in čednosti. Vi bodete enkrat pred ljudmi več kot ta otrok.
Toda pred Bogom bo pa ta otrok več, ako bo krepostnejši od vas.“

Vsi smo otroci božji, možki in ženske, visoki in nizki, vsi ga
moramo spoznavati kot svojega očeta, vsi mu biti pokorni, vsi z eno
besedo imeti vero. Vsi smo na potu v večnost in ako hočemo doseči
svoj pravi cilj, večno srečo, moramo vsi imeti vero, zakaj Bog ne
bo pri deljenju plačila razločeval med stanovi in spoli, ampak od
vseh bo tirjal isto, da, celo več od onih, ki so imeli večje darove,
večje zmožnosti, več moči, kakor učenjaki, mogočnjaki.

46

Kako so postale države?

3. „Vera je zasebna stvar.“

Zgoraj navedene besede se mnogokrat slišijo, odkar so jih
socijalni demokratje zapisali na svoj prapor. Kaj pomenijo te besede?
Te besede imajo lahko trojni  pomen. Pomenijo, da je vera postran¬
ska  reč. V tem pomenu so te besede, kakor smo se doslej prepričali,
skrajno nespametne in neresnične, zakaj vera ni postranska reč,
marveč najsvetejša dolžnost vsakega človeka. Ako pravijo dalje
socijalni demokratje, da jim te besede toliko pomenijo, kakor da se
nič ne zmenijo, kakšno vero imajo njihovi pristaši, je to zopet očitna
laž, ker so si socijalni demokratje napisali na svoj prapor popolno
brezverstvo. Njih voditelji so na mnogih shodih očitno priznali, da
zametujejo vsako vero. Tako je rekel Liebknecht, eden teh voditeljev,
na shodu v Halle: „Jaz sem se že davno odpovedal veri, jaz ne
verujem v Boga....  Istotako je priznal drugi voditelj, Bebel, v
pruskem deželnem zboru 1. 1872: „Mi delujemo na političnem polju
za republiko, na gospodarskem za socijalizem, in na takozvanem
verskem polju, za brezboštvo (ateizem).“ — „Nihče ni vreden imena
socijalista, kot tisti, ki je sam brezbožec in tudi širi brezboštvo“ je
rekel socijalni demokrat Todt. V tretjem  pomenu pa pomenijo
zgoraj navedene besede, da nima država z vero ničesar opraviti, da
se ji ni treba na nobeno vero ozirati, ne kake vere očitno izpovedati.

V tem poglavju baviti se hočemo z onimi besedami v tem pomenu
ter pokazati, da mora tudi država izpovedati vero, in sicer pravo, ka¬
toliško vero, da je to njena sveta dolžnost in tudi živa potreba.

Že prej smo rekli, da nas zdrava pamet uči, da mora otrok
biti poslušen svojemu očetu, bodisi, ker ima od njega življenje, bodisi,
ker mu ta deli neštete dobrote in skrbi zanj. Oče vsake države je
pa takorekoč Bog. On je dal državi življenje, on je takorekoč
ustanovitelj držav.

Kako so se začele države?  Ljudje so se družili v dru¬
žine in več družin skupaj je tvorilo državo. K temu je pa ljudi
silila njihova narava. Človek je družabno bitje. Prirojeno mu je,
da se druži, ker se zaveda, da more le v družbi obstati in le po njej
doseči svoj namen. Le v družbi se zamore človek duševno in telesno
izpopolniti. Kdo ne ve, da mu je v prvih letih neobhodno potrebna
družina, stariši! In ko odraste, mora zopet v družbi živeti, ker
sam ne more nikakor zadostiti svojim telesnim in dušnim potrebam;
Kako bi se mogel človek čemu priučiti, ako živi sam zase? Kaj hi
bilo ž njim v bolezni, v starosti? Zlasti pa nam kaže, da je človek
za družbo ustvarjen, ljubezen, katero od nekdaj čuti v sebi do bliž¬
njega, katero takorekoč išče in brez katere ne more živeti. Človek
hoče, da ga kdo ljubi, on želi bližnjemu izkazovati dobrote ter si s
tem pridobiti njegovo ljubezen. Poglej otroke, ali morejo živeti sami?
Kako so potrti in žalostni, ako jim stariši ne dopustč, da bi šli v
tovaršijo med druge otroke. „Vsem ljudem je prirojeno,“ piše sv*
Tomaž Akvinski, „da se ljubijo med seboj; ljubezen pa kaže vsak
s tem, da po nekakem naravnem nagonu pomaga vsakemu človeku
v njegovi potrebi, četudi mu je človek neznan, in sicer: vodi ga i z

Bog začetnik držav.

47

zmote na pravo pot, daje mu pogum v nesreči in drugih takih oko¬
liščinah, dela, kakor da bi bil vsak človek zaupljiv in prijatelj (Contra
Gent. 117, 3, 4.)

Razen teh razlogov je pa še mnogo drugih, ki nam razodevajo,
da je človeku prirojeno, da se druži, da je za družbo ustvarjen. To
nam napoveduje njegov razum, s katerim zamore druge razumeti, ali
si priskrbeti potrebnih reči; to nam razodeva njegova govorica, s
katero more drugim razodeti svoje potrebe. Ako bi človek ne bil
za družbo ustvarjen, bi tega ne potreboval.

Narava je torej človeka vodila, da se je družil in sicer najprej
v družine, po katerih naj bi si priskrbel vsakdanjih reči. Ko mož
opravlja zunaj hiše svoja dela, potrebuje žene, ki mu doma pripravlja
jedi in drugo. Toda posamezne družine tudi niso mogle še obstati
in se ohraniti brez tuje pomoči. Kaj pa premore družina dveh, treh
ali več ljudi proti raznim sovražnikom? Zato se je več družin
združilo, da bi v skupnosti dosegle, kar posamezne niso mogle doseči.
Tako so se ustanovile skupine družin ali države. Da se je pav teh
državah ohranil red in mir, da so mogle doseči svoj namen, skupni
blagor, zato se je morala ustvariti oblast, ki naj bi vzdrževala red
in skrbela za splošno blagostanje. Tako je postala državna oblast.
Kakor je torej očividno, se je država in državna oblast razvila v
človeškem rodu popolnoma naravnim potem. Človeška narava ju je
takorekoč rodila. Narava je pa od Boga, zato je tudi družina, država
in državna oblast od Boga.

To nam sedaj vladajoči sv. oče Leon XIII. v svoji okrožnici
TmmortaleDei* (1. nov. 1885) kratko in določno napovedujejo: „Človeku
je od narave prirojeno, da živi v društvu; ker namreč ne more v
samoti doseči vsega, česar potrebuje za življenje, in tudi priti do
popolnosti duha in srca, zato je Bog skrbel v svoji previdnosti, da
se človek rodi za življenje v družbi, bodisi domači ali javni, katera
mu more edincu preskrbeti vsega potrebnega za življenje. Ker pa
se ne more nobena družba vzdržati, ako ji kdo ne načeluje, ki po¬
samezne vodi k skupnemu namenu, zato je bilo treba družbi oblasti,
ki jo vodi. Ta oblast ima torej istotako kakor družba svoj izvor v
naravi, in vsled tega od Boga, ki je stvarnik človeške narave. Iz
tega sledi, da je vsa posvetna oblast od Boga. Bog je torej pravi,
najvišji gospodar vseh reči, kateremu mora biti vse pokorno in mu
služiti; tisti, ki imajo oblast, imajo jo torej od Boga, ki je najvišji
gospodar vseh reči. Ni je oblasti razen od Boga“ (Rim. 13, 1.)
Država in državna oblast je torej od Boga, on je takorekoč njen oče,
zato je povsem od njega odvisna. Ona je dolžna, to odvisnost od
njega izpovedati očitno, ali očitno izpovedati vero.

Vsak človek je dolžan imeti vero in jo izpovedati, ker je Bog
njegov najvišji dobrotnik.  Ali mar cela država ne prejema
od njega nikakih dobrot? Ali ni dobrota božja, da država sploh
biva? Ali je on ne ohranjuje in vlada, ali ji ne deli raznih dobrot?
Kolika dobrota je dober vladar, splošno blagostanje, prospevanje
trgovine in obrti, splošno zdravje, bogate letine itd. Ako država
proslavlja imenitne vojskovodje, ako slavi sloveče učenjake in jim

48

Xamen države.

stavlja v znak hvaležnosti spomenike, ali ni dolžna še veliko več
hvaležnosti Bogu, dolžna, mu to hvaležnost očitno razodevati, očitno
izpovedati vero? — Ali ni torej jasno kot beli dan, da so besede:
«vera je zasebna stvar» skrajno nesmiselne?

Ako je pojedini državljan dolžan izpovedati vero, ako je to
njegova sveta dolžnost, ali mar ta dolžnost izgine v velikem številu
državljanov ali v državi? Vsak učenec je navezan na šolske postave.
Ali se jim mar cela šola sme zoperstavljati? Kdo bo kaj takega
trdil? Vsak, ki ima le količkaj zdrave pameti v glavi, poreče, da
vežejo šolske postave celo skupino učencev ali šolo ravnotako kakor
vsakega posameznega učenca.

Vsakega državljana vežejo dolžnosti do Boga, vsak mora imeti
vero, ali bi ne bilo istotako nespametno, ko bi rekli, da se sme cela
skupina državljanov ali država odpovedati vsaki dolžnosti do Boga.
Kako očividno je torej, da je tudi država in njena oblast dolžna
imeti in očitno izpovedati vero, kakor jo je dolžan vsak pojedini
državljan.

Toda poglejmo dalje. Kaj je namen države in državne
oblasti?  Ali so državljani zaradi države ali narobe? Kakor smo
videli prej, so se ljudje družili, da bi lažje dosegli svoj namen,
časno in večno srečo. Država je torej dolžna skrbeti, da morejo
državljani doseči ta namen. Ona mora skrbeti v prvi vrsti za njihovo
časno srečo, za splošno blagostanje, a posredno tudi za njih večni
blagor. Kaj pa je prvi pogoj časne in večne sreče posameznega
človeka in vsega človeškega rodu? To je edino le sv. vera in sicer
prava katoliška vera. O tem smo se po nekoliko prepričali že v
prejšnjem poglavju. Brez vere se ne more vzdržati ne posamni človek,
ne država. Država brez vere mora prej ali slej propasti. Vprašaj
zgodovino. Največji državi v starem veku sta propadli, kakor hitro
sta zapustili vero. Sloveči francoski zgodovinar E. Labulej (Laboulaye)
je ravno ob roki zgodovine prišel do spoznanja, da je „vera najvišji
politični činitelj (faktor) in edini temelj državin.“ (Liberte religieuse XI-)

„Temelj vsakega zakonodajalstva,“ pravi že Ciceron, „prva pod¬
pora vsake države, neobhodno potrebna vez človeške družbe je strah
božji. . . ako tega ni, izgubijo vsi zakoni svojo moč.“ (De legibus II-)
O tem so bili prepričani vsi modroslovci, učenjaki in tudi vladarji
do naših časov. Sloviti Volter nas zatrjuje tega na več ko sto
mestih. „Povsod, kjer biva človeška družba, država, je vera potrebna,“
pravi v svoji razpravi o toleranci. (20.) Pritrjuje mu tudi Didro (Diderot),
ki pravi: „Vera je tako potrebna, da se vzdržuje človeška družba,
da so pogani in kristjani spoznali, da je nemogoče, da bi se vzdržala
družba, ako ne pripoznava nevidne moči, ki vlada vsa dejanja človeš¬
kega rodu.“ (Encyclop. Atheisme.)

Cesar Napoleon je slovesno izjavil: „Edina vera more pravo
srečo podeliti katerikoli družbi ter utrditi temelje dobre vladeh —'■
Istotako je rekel Vošingten (Washington), predsednik amerikanskih
zjedinjenih držav: „Odnošaji vere k družbinski in politični sreči so
nepreglednih — „Tudi najbogatejše ljudstvo mora obožati,“ je rekel
sloveči Roscher, „ako nravstveno propade. “ Nasproti so pa „dobe,

Kakršna država, taki državljani.

49

v katerih vlada vera," po besedah nemškega pesnika Goetheja, „sijajne,
izpodbudljive in plodonosne za sodobnike in potomce." (Westostlicher
Curier.) — Zato je rekel tudi laški modroslovec Žoberti (Gioberti);
„Kar je duša telesu, Bog vesoljnemu stvarstvu, to je vera državi,
vsakemu javnemu zavodu in vsem delom človeške družbe." (Primato
d’ Italia.)

Seveda je tu treba, da so najprej državljani verni, ker vse te
koristi izvirajo iz vere državljanov. A kako bodo pa državljani verni,
ako jim država sama in državna oblast daje slab zgled in zametuje
vsako vero ? Ako hoče država, in to mora hoteti, da so verni držav¬
ljani, potem mora tudi sama očitno izpovedati vero, mora se v vseh
svojih opravilih nanjo ozirati, vse zabraniti, kar bi škodovalo vernosti
državljanov, jo oslabilo ali celo zatiralo. Vprašam, kako bi mogli
biti državljani pošteni, ako država nič ne uvažuje pravičnosti, ako
iz same slavohlepnosti ali poželjivosti po večjem posestvu napoveduje
vojske, kakor na pr. Angleži Burom, Italijani Abesincem. Ali ni prav
povedal neki morski ropar kralju Aleksandru Velikemu, ki ga je
je kaznoval zaradi ropanja: „Ker jaz to delam z mojo majhno ladijo,
me imenujejo roparja; tebe pa, ki delaš isto z velikim brodovjem,
zovejo kralja." Nepregledne vrednosti so v družabnem življenju
krščanske čednosti. Te pa rodi le vera katoliška. Ako hoče torej
država svojemu namenu služiti, in to je njena sveta dolžnost, mora
vero izpovedati, vero braniti, odstraniti vse, kar bi škodovalo ver¬
skemu prepričanju njenih podložnih. Vera se ne briga, kdo vlada
državo, ali cesar ali predsednik, ali je država absolutna ali lton-
stitucijonalna, ona ne vpraša, kdo je uradnik. Če pravimo, da mora
država imeti vero, hočemo s tem reči, da mora biti vera takorekoč
duša vsega njenega delovanja. Vera mora prešinjati njene zakone,
nanjo se mora ozirati, kadar določuje pravice in dolžnosti posameznih,
kadar daje zakone itd. Vera se mora razodevati v njenih zbornicah,
vera v ministerskih pisarnah, vera v sodiščih, vera v armadi, vera
na vseučiliščih, vera v trgovinah itd., vera z eno besedo povsod.

„Vera je povsem potrebna," rekel je celo brezverni državnik
Macchiavelli, „da se vzdržuje država . . . Kjer je vera, tam smemo
sklepati na vse dobro, kjer je ni, na nasprotno." (Discorsi sulle Deche
I, 2.) Mar ni bil o tem prepričan ves človeški rod do današnjih
časov? — „Ako preiskujemo početek vseh narodov," pravi francoski
pisatelj Leru (Leroux), „bodemo našli, da je bilo njih zakonodajalstvo
najtesneje združeno z vero ... Vsi starodavni zakoniki se pričenjajo,
kakor začenja pesnik svoje pesni: «Ab Jove principium — z Bogom
treba začetih. Ne, ne, nihče še ni našel ne v preteklosti, ne v
sedanjosti kake države, ki bi bila imela kako veljavo brez vere."
(Encyclop. art. Culte.)

Ali nam je treba zgledov? Ali jih ne vidimo še preveč današnje
dni? Gorje državi, ki se odtuji veri, a tudi gorje državljanom. Kdor
hoče videti sliko tedanjega časa, naj bere zgodovino francoske
prekucije. Tedaj niso samo morili kralja, plemenitažev, bogatinov in
duhovnikov, ampak ljudje so divjali eden zoper drugega, eden drugega

Pamet in vera II.

4

50

Vera in bogočastje.

so trpinčili na vse mogoče načine. Ne pravi zastonj pesnik: „Najhujša
izmed vseh stvari je človek v svoji zaslepljenosti,“ v katero ga spravi
ravno brezverstvo.

Kako potrebna je državi vera, je pač lepo spoznal predsednik
južnoameriške države Ekvador, Garcia Moreno. Neki pravoslovec je
bil z odliko napravil državni izpit. Sam predsednik mu je častital-
Potem mu pa reče: „Pokazali ste nam, da ste se dobro naučili
pravoslovja, ali pa znate tudi katekizem? Uradnik mora v prvi vrsti
poznati božjo postavo." Nato mu verni predsednik stavi nekatera
vprašanja iz katekizma, a učeni pravoslovec ni znal odgovoriti. Tu
mu reče predsednik: „Moj gospod, imenujem vas doktorjem prava,
toda preden smete svojo službo izvrševati, pojdite za nekaj dni k
frančiškanom, da se naučite katekizma." Tako je govoril mož, ki
se je zavedal, da mora država izpovedati vero, ako hoče izpolnovati
svojo nalogo.

Ali kaj to meni mar,  si boš morda mislil, dragi bralec, saj
nisem ne vladar ne kak državnik? Le počasi moj dragi; tudi tebe
ta stvar zadeva bolj, kot si morda misliš. Rekli smo, da mora biti
vera duša vseh, zakonov. Kdo pa dela in daje zakone? Ali mat
sam vladar? Današnje dni skoraj po vseh državah deli vladar to
oblast z ljudstvom. Ljudstvo sklepa po svojih zastopnikih v državneru
ali deželnem zboru zakone, cesar ali vladar jih pa potrjuje. Tudi
ljudstvo torej dela zakone, zato je to poglavje važno za vsakega
zlasti pa za može, da spoznajo, kako važno je, da se udeležujejo javnega
življenja, in da vsak po svojih močeh dela na to, da povsodi zavla-
dajo prava krščanska načela.

4. Vera in bogočastje.

„Brez bogočastja in obredov in praznikom
je vera nemogoča.” (Proudhon.)

Okrajni sodnik malega mesteca, sin dobre katoliške družine, J 6
bil prestavljen v drugo mesto, kjer so si mnogi šteli pod svojo čast,
da bi ob nedeljah hodili k sv. maši. Novi okrajni sodnik se pa m
nič zmenil za to, ampak se je vestno udeleževal službe božje ob
nedeljah in praznikih. Čez nekoliko časa mu to očita eden onih, hi
niso hodili v cerkev, a sodnik mu mirno odvrne: „Da, moj gospod,
jaz grem ob določenih dnevih k sv. maši, ker je to moja dolžnost
Ako je človek ud kakega društva, mora pač v prvi vrsti izpolnovati
njegova pravila. Tudi katoliška cerkev je tako društvo, in med nj e '
nimi pravili je tudi pravilo, ki določuje, da je vsak ud dolžan pod
smrtnim grehom, se udeležiti sv. maše ob nedeljah in praznikih. A * 1
nisem torej dolžan, to pravilo izpolnovati? Dalje sem sodnik; akP
sem kot tak dolžan skrbeti, da se upoštevajo zakoni, ali nisem tud 1
dolžan, sam lep zgled dajati? Dalje tudi ne tajim, da čutim sad 1
potrebo v cerkev iti in se udeležiti sv. maše. Jaz hočem to, kar s c
imenujem, biti tudi v resnici, — katoliški kristjan. Ne bil bi p aC j
kakor mislim, pravi kristjan, ako bi nikdar ali le po redkoma šel
cerkev. Potem pa še eno! Ko sem zapustil svoj očetovski dom, sed 1

Zunanje bogočastje pametno in potrebno.

51

materi slovesno obljubil, da bom pridno hodil v cerkev. Ali bi se
ne moral sramovati sam pred seboj, ako bi ne izpolnoval te obljube? 41

Ta mož je pač umel svoj poklic in svojo nalogo. Žalibog, da
se isto, kakor v onem mestecu, tako mnogokrat dogodi. Ljudje, ki
delajo tako, se večinoma izgovarjajo: saj zadostuje vera  (religija,
verstvo) v srcu,  a le, da bi zakrili s tem svojo strahopetnost,
strah pred ljudmi ali celo svoje brezverstvo. Mnogi se sklicujejo
celo na besede Gospodove, katere je rekel ženi pri vodnjaku pri
Sichemu: „Bog je duh, in kateri ga molijo, ga morajo v duhu in v
resnici moliti. 41  (Jan. 4, 24.) Toda vprašam: Cernu je pa potem Bog
že v starem zakonu določil tako natančno vse bogočastje, zakaj je
hodil Jezus tudi v tempel molit, čemu je postavil daritev sv. maše,
sv. zakramente itd.? Ali ni s tem določno razodel, da ne zadostuje,
da imamo vero samo v srcu, da samo v srcu Boga častimo in
molimo, ampak da ga moramo tudi po zunanje častiti, svoje verstvo
(vero) razodevati? Mar nam tega tudi kaj določno ne napoveduje
naša lastna zdrava pamet?

Človek je bitje, ki ima dušo in telo. Oba sta pa od Boga.
Torej moramo tudi z obema razodevati svojo odvisnost od njega,
z obema ga častiti. Od njega imamo dušne in telesne moči, zato
moramo oboje porabiti v njegovo čast, za katero nas je ustvaril.
Dolžni smo ga častiti, in to kar najpopolneje mogoče. Nepopolno
bi bilo pa naše češčenje, ako bi ga častili le z dušo, ko ga moremo
častiti tudi s telesom in njegovimi močmi. Torej je naša dolžnost,
da svojo vero tudi po zunanje razodevamo.

K temu nas sili že naša narava  sama. Česar je polno srce, od
tega rada usta govore, pravi stari pregovor in tudi sv. pismo nas
uči: „Iz obilnosti srca govorč usta. 44  (Mat. 12, 34.) Poglej dva pri¬
jatelja, ki se iskreno ljubita. Ali sta mar zadovoljna, da jima ljubezen
biva le v srcu? Ali si je ne razodevata z besedo, s pismi, z dejanji?
Ali si opazoval kdaj človeka, v katerem gori ogenj bodisi sovraštva
ali poželjivosti ali drugih strasti? Mar se te kar nič ne razodevajo
na zunaj? Poglej ošabnega, kako nosi pokoncu svojo glavo, kako
se zaničljivo ozira na nižje itd. Današnji vek bi se pač mogel ime¬
novati vek spomenikov in obletnic. Dan za dnevom se slavijo 10,
20, 30, petdesetletnice itd. Kaj nas to dejstvo uči? Ali ne, da narava
sama sili človeka, da svoja notranja čutila tudi po zunanje razodeva?
Človeški rod ni bil zadovoljen, da časti vrle može samo v svojem
notranjem, ampak narava ga sili, da jih slavi tudi v svojih spisih,
spomenikih, raznih slavnostih.

Glej, kako se notranja čustva, misli in prepričanje razodevajo
tudi na zunaj. In sv. vera, ki ima pač največji vpliv na um in srce,
naj bi se kar nič ne razodevala na zunaj? Ravno to, ako se kar
nič ne razodeva, nam je gotovo znamenje, da je je v duši le malo
ali celo nič. „Jako dvomljiva bi bila ljubezen, 44  pravi sv. Gregorij
Veliki, „ako bi bila le v srcu. 44  Zato tudi lahko že na tem spoznamo
pravega kristjana, ako se vestno udeležuje očitne službe božje. Ali
ni bila očitna služba božja znamenje prvih kristjanov, po katerem so
jih pogani razločevali od drugih ljudi? Kdor je poganskim malikom

4 *

52

Čemu cerkveni obredi.

daroval, je bil pri prvih kristjanih odpadnik, dasi je zatrjeval, da ima
v srcu ali v duši vero.

Kakor nam pripoveduje sv. Avguštin, je živel v Rimu sloveč
govornik, Viktorin po imenu. Vse ga je hodilo poslušat, celo kip so
mu postavili na javnem trgu. Nekega dne vzame Viktorin v roke
sv. evangelij ter ga prebira. Prevzet od vzvišene njegove lepote hiti
k duhovniku ter mu reče: „Jaz sem kristjan, jaz sem kristjan.“ —
„Ti si kristjan, to je lepo, toda pojdiva v cerkev!“ — „Čemu? Ali
cerkev dela kristjane? Jaz verujem, in to naj zadošča!“ Vselej,
kadar ga je pobožni duhovnik opomnil, da naj gre v cerkev, se mu
je ustavil Viktorin rekoč: „Saj ne storč zidovi kristjana. Jaz verujem,
molim, in to zadošča za dobrega kristjana.“ — Nekega dne pa zapazi
besede Gospodove: „Kdor se sramuje mene pred ljudmi, tega bom
tudi jaz zatajil (se sramoval) pred nebeškim Očetom/ Sedaj spozna,
da je napačno ravnal. Hitro gre k duhovniku ter mu reče: „Pelji
me v cerkev; jaz sem voljan iti v cerkev/ Vse se začudi, ko zagleda
Viktorina v cerkvi. Ko stopi pred oltar, da bi očitno izpovedal svojo
vero, se ljudstvo ne more dalje vzdržati, ampak glasno zakliče:
„Viktorin, ali si ti kristjan?“ — „Da, jaz sem kristjan,“ odvrne
sloveči Rimljan, „sedaj še-le čutim kaj se pravi, biti kristjan/ Pač
res, pravi kristjan je le tisti, ki svojo vero tudi po zunanje razodeva,
ki se udeležuje službe božje.

Kako bi torej mogel človek reči, da je javno bogočastje ne¬
potrebno, ko je vendar takorekoč znamenje, po katerem se spoznavajo
udje sv. cerkve. Toliko društev imamo zlasti današnje dni. Ali mar
zadostuje, da je človek samo zapisan v društvo? Ali ni po pravilih
tudi dolžan, udeleževati se zborovanja v to določenih prostorih, kateri
so namenjeni v to, da se v njih društveniki zbirajo, med seboj
spoznavajo itd. In kakor pogosto občevanje med društveniki utrjuje
medsebojno vez, utrjuje navdušenje za namene društva, tako tudi
zunanja služba utrjuje notranja čustva in prepričanje, vero.

Kdo ne ve, kako človek hitro pozabi kak tuj jezik, naj ga še
tako dobro zna, ako v njem ne občuje. Da, celo materni jezik pozabi
človek, ako v tujini dolgo časa v njem ne občuje. Ljubezen se krepi
toliko bolj med prijatelji, kolikor bolj si jo razodevajo med seboj
bodisi s pismi ali besedami ali dejanji. Kolikor manj pa človek
razodeva svojo ljubezen, ako ponehajo pisma itd., poneha in se po¬
lagoma tudi izgubi vsa ljubezen. Ista je s sv. vero. Kolikor manj
jo človek razodeva na zunaj, kolikor bolj opušča službo božjo,
tem bolj gineva tudi vera.

Kolik vpliv imajo na človeka cerkveni obredi,  kolik že
cerkev sama. Kakor pa bogočastje utrjuje našo vero, tako ji daje
tudi večjo veljavo. Svojemu dobrotniku si dolžan hvaležnosti. Prav
je, ako si mu v srcu hvaležen. Toda večjo vrednost ima tvoja hva¬
ležnost, vsaj po mnenju ljudi, višje ti jo ceni tvoj dobrotnik, ako m«
jo razodevaš z besedo. Sploh te bo ves svet imenoval nehvaležnega*
ako se za prejeto dobroto ne zahvališ z besedo. A največjo vrednost
ima naša hvaležnost, ako jo razodevamo tudi z dejanji. — Kdo je pa
večji dobrotnik od Boga? Ali je mar samo pri Bogu umestna izjema?

Zunanja služba božja tudi dolžnost države.

53

Slednjič nam pa dolžnost, da razodevamo svojo vero tudi na zunaj,
napoveduje dolžnost, ki jo imamo do svojega bližnjega,  katerega
smo dolžni podpirati v telesnih in dušnih rečeh. S čim ga pa moremo v
dušnih rečeh izdatneje podpirati, ako ne z zgledom. Ako svojo vero po
zunanje razodevamo, ako se udeležujemo očitne službe božje, dajemo
svojemu sobratu lep zgled. Tega naj bi se pač zavedali tisti, ki
stojč na višji stopinji, bodisi v službi, ali omiki itd. Kolik odgovor
si nakopavajo, ko opuščajo službo božjo in se vendar imenujejo
katoličane.

Da je človeku dolžnost, svojo vero po zunanje razodevati, je
tako globoko vtisnjeno človeku v srce, tako povsem bi rekel naravno,
da je ves človeški rod vedno svojo vero tudi zunanje
razodeval.  Ni mi pač treba navajati že večkrat omenjenih besed
Plutarhovih: „Pojdi h kateremukoli hočeš narodu, v katerikoli del
sveta, povsod boš našel svetišča, oltarje, daritve." Kakor jih ima
krščanski Rim, tako jih je imel poganski. Mar niso ravno templi
poganov najkrasnejši izdelki vseh lepih umetnosti? Najslavnejši
umetniki so ravno v svojih največjih umotvorih razodevali svojo
vero, ž njo častili Boga. Bogočastje je tako vkoreninjeno v človeški
naravi, da bi bilo treba človeka uničiti, ako bi se mu hotelo odvzeti
bogočastje. Ako bi se Bog hotel odpovedati bogočastju, moral bi
takorekoč človeka uničiti. Zato je rekel pruski kralj Friderik II.:
„Naši novodobni modrijani so napovedali boj obredom. Jaz sem pa
tega mnenja, da je ta boj brezuspešen. Le premalo poznajo človeško
naravo. Splošen običaj, katerega je uvedel človeški razum, je potreben,
in nespametno ga je zametovati." (V pismu z dne 6. svečana 1782.)

„Vera, ki je le v srcu in se ne razodeva v obredih, ni za ta
svet," je rekel sloviti Mirabč (Mirabeau), „ampak za na mesec." Iz
tega tudi sledi, da ni sramotno, se udeleževati službe božje, ampak kaj
pametno, ker to tirja zdrava pamet. Kaj dobro je nekdo rekel, da
ljudje, ki bi se radi znebili očitne službe božje ali bogočastja, bi radi
bili angeli (ki so brez telesa, da bi jim namreč ne bilo treba s telesom
častiti Boga), da bi bili tem lažje zverine. Ako namreč zavržejo
bogočastje, potem jim nikdo ne mora očitati, da so brezverci, da,
lahko bi jih imeli za modrijane, med tem ko živč kot živali, ki ne
poznajo nič višjega. S svojimi trditvami, da ni treba bogočastja, le
zakrivajo svojo brezvernost, ali strah pred ljudmi.

Toda bogočastje ni dolžnost samo pojedinega
človeka, ampak tudi vsega človeškega rodu, države.
Razlogi so ravnokar navedeni, in tudi oni, katere sem navel v poglavju o
veri in državi. Kadar pride vladar v kako deželo, kaj se zgodi ? Ali mar
zadostuje, da ga vsak pojedini državljan počasti sam zase? Ne,
ampak cela dežela, celo mesto ga počasti po odposlancih, po svojih
uradnikih. Ves narod se veseli, napravlja slovesnosti itd. — Ali ni Bog
vladar vseh vladarjev, vseh narodov in držav? Zato so tudi cele
države dolžne, ga takorekoč «in corpore», t. j. skupno častiti, skupno
obhajati službo božjo. Bog je njihov začetnik, njihov največji dobrotnik.
On jim pošilja vse dobro, a on jih tudi zamore kaznovati. On lahko
obišče celo deželo z boleznimi in drugimi nezgodami.

54

Ugovori zoper bogočastje.

Kaj je dolžna država Bogu, nas učijo Ninivljani. Ko jim je
Bog zapretil kazen, se je pokorilo celo mesto, od kralja do zadnjega
berača. — Ko se je bližal hunski kralj Atila rimskemu mestu, šel
mu je naproti sv. oče Leon z vsemi oblastniki, duhovniki in ljudstvom,
da bi ga odvrnil od njegovega naklepa. — Mesto Antiohija je bilo
razžalilo cesarja Teodozija, ker je razbilo podobe njegove, njegove
žene in sinov. Cesar je sklenil, mesto pokončati. Kaj storč Antiohenci?
K njemu pošljejo odposlanstvo, ki naj bi zastopalo celo mesto ter
ga prosilo milosti. Na prošnjo škofa Florijana in drugih odposlancev
je kralj prizanesel mestu. — Ako pa človeški rod, ako cela država
ali mesto stori to zemskemu vladarju, ali ni tudi njihova dolžnost,
da isto, in to še v večji meri, storč svojemu najvišjemu vladarju, da
mu z javnim bogočastjem izkazujejo svojo češčenje, da se mu za¬
hvaljujejo za prejete dobrote ali ga prosijo novih z javno molitvijo,
daritvami, in tako dalje.

Ali tu bi utegnil kdo reči: Saj Bog ne potrebuje našega
bogočastja.  — Kolika nespamet! Ako ti bogatin posodi denar,
ali mu mar nisi dolžan ga vrniti? Ali morda porečeš: saj je bogat,
saj ne potrebuje mojih denarjev. Res je, da jih ne potrebuje, toda
ti imaš dolžnost, mu jih povrniti. Le poskusi si z onim ugovorom, brez-
dvomno boš imel opraviti s sodiščem. Slično je pri Bogu: Bog ne
potrebuje našega bogočastja. On ničesar ne pridobi in tudi ne izgubi,
ako ga ves svet časti ali pa nihče. Toda bogočastje je naša sveta
dolžnost, ker je on takorekoč naš upnik, mi pa njegovi dolžniki-
In če mu bomo odrekali bogočastje s tem izgovorom, bomo tudi
imeli opraviti z njegovim sodiščem.

A bogočastje je nam razen tega tudi potrebno.  Bogatin ne
potrebuje reveža, a revež potrebuje bogatina. Istotako nas Bog ne
potrebuje, a mi potrebujemo Boga. Bog ne potrebuje grešnikov, a
grešnik potrebuje Boga. Da, kakor sem že prej omenil, ko bi nas
Bog tudi hotel odvezati od bogočastja, nas takorekoč ne more, ker
bi nas moral uničiti, ker nam je bogočastje popolnoma naravno.
Ogenj greje, luč sveti, to je ognju, luči naravno. Ako bi Bog vzel
luči, da bi ne svetila, jo uniči. Istotako tudi naša duša ne more
obstati, ako ne počiva v Bogu, to ji je naravna potreba. Ako bi jo
Bog odvezal dolžnosti, ga častiti, bi jo moral takorekoč uničiti.

Ali tu se oglasi druga modra glava: No, ne rečem, da bogo¬
častje ni potrebno, toda čemu toliko praznikov, tolik 0
slovesnosti, čemu tolika potrata pri službi božji?
Koliko dobrega bi se lahko storilo z denarjem, ki se porabi pU
službi božji ali bogočastju. — Kolikor besed, bi rekel, toliko nesmisli-
Toda oglejmo si vsak ugovor posebej.

Čemu prazniki in slovesnosti?  Ne bom tu dokazoval,
kako potrebni in koristni so prazniki za človeka, o tem bomo obširneje
obravnali pozneje. Tu le vprašam: Kdaj je bolje stalo ljudstvo, zlasti
nižji slojevi, prej, ko je bilo veliko več praznikov, ali danes, ko jih
je primeroma veliko manj? Določen odgovor nam daje zgodovina

I

Ali jc bogočastje potrata?

55

srednjega veka, v katerem je bilo toliko praznikov, da so bili v
tednu povprek le po 4 delavniki. G. Schonberg piše: ,,Zgodovina 14.
in 15. stoletja nam poroča o tolikem napredku obrtnega dela in o
splošnem blagostanju rokodelcev, česar skupaj ne najdemo več v
nobeni dobi.“ (Zur wirtschaftl. Bedeutung des deutschen Zunftvesens
im Mittelalter. 51, 52.) — O kmetovalcih pravi zgodovinar Huber,
da so bile njihove razmere veliko ugodnejše kot v poznejših sto¬
letjih. (Geschichte Oesterr. III, 496.)

Ako bi torej bili prazniki ljudstvu v škodo, bi se bilo pač to
najbolje pokazalo v srednjem veku. Dandanes se pa toliko toži nad
revo in bedo, katera muči delavca in kmetovalca, dasi je veliko manj
praznikov. Iz tega je razvidno, da prazniki ne prinašajo ljudstvu
nobene škode, marveč ravno nasprotno, največjo korist, ako jih
praznuje v cerkvenem duhu. Da dandanes prazniki toliko škode pri¬
našajo, pa ni vzrok cerkev, ampak ljudstvo samo. Le poglejmo, kako
se praznujejo prazniki današnje dni! Po letu se vrstijo izleti eden
za drugim. To nedeljo ali praznik napravi izlet to društvo, drugo
zopet drugo. Pri teh izletih pa jih mnogo lahkomišljeno zapravlja težko
pr-isluženi denar. Po zimi so pa zopet druge veselice na prazniškem
redu. Seveda potem se ni čuditi, ako propada ljudstvo po nekoliko
vsled praznikov, a to le zaradi tega, ker jih ne praznuje v cerk¬
venem duhu, ki hoče, da verniki porabijo te dni v prvi vrsti za svojo
dušno korist; pri tem kajpak ni izključeno razvedrilo, a pametno bodi.

Čemu toliko cerkva;  ali bi ne zadostovala v mnogih krajih
samo ena, namreč župna? Kdo ne ve, da dobri otroci ničesar bolj
ne želijo, kakor da bi imeli svojega očeta v svoje sredini. Vsak bi
ga rad imel pri sebi, bi mu rad postregel ter mu razodeval svojo
hvaležnost za mnogoštevilne dobrote. Tako so tudi delali naši pred¬
niki, ki so imeli več vere, kot je najdemo današnje dni. Zato so
hoteli nekako imeti svojega nebeškega Očeta v svoji sredi. Kakor
hitro se je na kakem kraju sezidalo več hiš, takoj se je sezidala
kapelica, ki se je polagoma povečala. Živa vera, goreča ljubezen
je rodila toliko cerkva. Bogočastje je naravna potreba vsakega
človeka. Da bi pa tej potrebi in tudi dolžnosti kolikor mogoče lažje
vstregel, zato se je človek v bližini svojih prebivališč zidal cerkve.
Vnet za božjo čast je sezidal kolikor mogoče več cerkva, ker je
vedel, da s tem množi in širi čast božjo.

Pa čemu tolika potrata pri službi božji;  koliko
dobrega bi se lahko storilo z denarjem, kateri se porabi v te namene.
Ta ugovor zelo diši po Judeževem ugovoru, kaj ko bi imel tudi
isti izvor kot oni? Ko je bil namreč Judež Iskariot videl, da je
Magdalena mazilila Gospoda z dragocenim mazilom, je rekel: „Čemu
ta potrata? Ali se ni moglo mazilo prodati, in denar razdeliti med
reveže.“ Sv. pismo pa pristavlja, da mu ni bilo toliko mar za reveže,
kot pa za njegov žep. Kaj, ko bi bila tudi tistim, ki današnje dni slično
ugovarjajo, v prvi vrsti skrb za njih žep? To naj bi bilo potrata,
kar storimo za čast božjo? Gospod je grajal Judeža, hvalil pa
Magdaleno; isto pač zaslužijo, ki grajajo sijaj pri bogočastju, in tisti,
ki zanj skrbijo. Ali ni Bog naš najvišji Gospod? Ali ni prav, da to

56

Sijaj v bogočastju.

razodevamo tudi v svojem bogočastju, da zanj nobena reč ni pre¬
dragocena. Ali se ne spodobi, da mu darujemo svoje naj dražje reči?
On sicer tega ne potrebuje, a to je naša dolžnost.

Kaj storijo podložni, ako jih obišče vladar? Ali mu ne okrasijo
stanovanja kolikor mogoče lepše, ali ne zberejo vse dragocenosti,
da bi ga kolikor mogoče dostojneje sprejeli? Tudi vladar ne potrebuje
tega vsega, lahko bi si dal potrebno prinesti iz svojega stanovanja, a pod¬
ložni čutijo potrebo, da mu na ta način razodevajo svojo udanost in
spoštovanje. Vprašam le, kaj bi rekel vladar, ako bi prišel v kak
kraj, pa bi mu za stanovanje odločili kako umazano sobo itd. Ali
bi ne bilo to največje razžaljenje? In najvišjemu vladarju bi se smelo
kaj takega storiti!

Poglej pogane! Kako krasne temple so sezidali svojim malikom,
lesenim ali kamenitim podobam ali celo živalim. Pri daritvah se je
rabila posoda iz najdražih snovi, zlata, srebra itd. Vsak narod se
je zavedal, da mu za Boga ne sme biti nobena reč predraga. Da,
Bog sam tirja to od človeka, kakor beremo v starem zakonu, ko je
natanko določil, kako naj se sezida tempel in napravi vse potrebno
za bogočastje. Ta tempel je bil pravi čudež sveta. Mnogim ljudem
je vse to potrata in zelo skrbni so za uboge. Kaj pa ne razdelijo
med uboge tistega denarja, katerega porabijo pri zidanju gledališč in
drugih poslopij, v katerih se najde mnogokrat še večji sijaj in blesk
kot v cerkvah.

Sicer je pa takozvana potrata v cerkvah v prvi vrsti tudi v
prid ubogim. Ubogi ne morejo obiskovati gledališč in drugih takih
prostorov, a cerkev jim je vedno odprta. Cerkev je ravno tako
dom ubožca kakor vsakega drugega. V cerkvi klečč pred oltarjem
pozabi za nekaj časa svojo revo tudi ubožec, ter se raduje ob pogledu
lepih slik, podob in drugih dragocenosti. Lepota hiše božje povzdiguje
njegovega duha v rajske višave ter ga spominja najkrasnejšega doma
v nebesih. Kako bi se torej mogla imenovati potrata vsa lepota hiše
božje, slovesnost njenih opravil itd.?

Ljudem, ki toliko govorč o potrati v bogočastju, ali da je kato¬
liško bogočastje predrago, je kaj dobro povedal neki redovnik. Leta
1898 se je peljal neki frančiškan od Manheima v Heidelberg (na
Nemškem). Med potjo se mu pridružita dva potnika, ki sta kmalu
začela zabavljati črez samostane, duhovne in tako naprej. „Jaz sem
katoličan/' pravi eden, „in moja žena je protestantka; plačujem torej
dvojen cerkveni davek; kot trgovec mora pa človek biti praktičen-
Čemu dvojen davek; vsaka vera je dobra; zato bodeva postala
prostoverska, to velja le tri marke." — „Častita gospoda," pravi
frančiškan, „stopita v mojo občino, tu velja stvar še manje." —
„Kako to?“ vpraša eden, čudeč se. „Kako to?“ odvrne frančiškan;
„v moji občini sploh ni nobenega davka. Pri nas imate prosto obleko,
hrano, stanovanje; z eno besedo, vse je prosto; jaz sem namreč
duhovnik v kaznilnici."  Vsi potniki se zasmejejo, ona dva junaka
sta pa lepo osramočena potihnila in na bližnji postaji izginila.

Ali je človek povsem neodvisen?

57

5. Vera in prostost.

„Resnica vas ho oprostila . 11
(Jan. 8, 26.)

„Prostost ima edino le krščanstvo."

(Zgodovinar Guizot.)

Vera je prva in najsvetejša dolžnost vsakega človeka in vsake
države. Ona je prvi pogoj prave sreče za enega kot za drugega.
Zato je tudi država dolžna izpovedati vero, jo ščititi, vse odvračevati,
J^ai' bi slabilo ali izpodkopovalo pravo vero. V prvi vrsti pa je
katoliška cerkev poklicana, da varuje in širi vero, da z vsemi močmi
°dvračuje vse, kar bi jo utegnilo slabiti ali izpodkopati v človeškem
r odu, zlasti pa pri njenih udih. A tu se oglašajo nekateri, rekoč:
»Človek je prost, nihče se nima utikati v njegovo mišljenje, govorjenje,
delovanje itd.“ Na svoj prapor so si ti zapisali vsestransko prostost,
kako oznanjajo prostost v mišljenju, govorjenju, tisku, prostost vesti
111  vere. Da se je človek kaj navdušeno poprijel te prostosti, se nam
čuditi, zakaj beseda ^prostost* je imela vedno velik vpliv, neko
čarobno moč na človeka. Kaj se je že vse zgodilo v imenu prostosti!

V imenu prostosti so se angeli vzdignili zoper Boga, v imenu
prostosti mu je odrekel prvi človek svojo pokorščino. Ta beseda je
s  krvavimi črkami zapisana v zgodbo vseh prekucij. Nepopisno
veliko gorja je že povzročila ta beseda. Zakaj? Ker je človek
večinoma ni prav razumel, in istotako je tudi ne razume današnje dni.
Zato je neobhodno potrebno, da izpregovorimo tudi nekaj besedi o
Prostosti,  in sicer v kakem razmerju  je  s sv. vero.

Najprej pa poglejmo, ali je mogoča prostost, katero oznanjajo
eni ljudje, ali da rabimo drugo besedo, za katero se vnema libera-
kzem. Pravijo namreč: človek je prost,  ter hočejo s tem reči, da
Je  povsem neodvisen bodisi v svojem mišljenju ali govorjenju ali
delovanju itd. Je-li to res? Kdor ima količkaj zdravega razuma,
^ora spoznati, da to ni res in tudi ne more biti res. Kako bi pač
^ogel človek reči, da je neodvisen, ko takorekoč vsak trenutek čuti
Sv ojo odvisnost. V prvi vrsti je odvisen od Boga,  ker je njegova
^var in torej njegova popolna last. Kdor bi hotel to utajiti, mora
dosledno reči, da tudi lončar nima nobene pravice do lonca, katerega
l e  sam naredil. Ker smo popolna last božja, ker nas je on na-
F e dil, zato ima pravico nam določevati, kako naj živimo. Človek pa
l e . dolžan, kakor hitro se prepriča, da je Bog govoril, ravnati se po
n J e govem nauku in njegovih zapovedih.

Človek je ud človeške družbe in države.  Kot tak  je zopet
Povsem odvisen. Najprej je odvisen od svojih starišev, potem je
cdvisen od svojih učiteljev, gospodarjev. V svojem življenju je dolžan
‘ e  ravnati po njihovih naredbah. In kot ud države je zopet dolžan,
av nati se po državnih naredbah ali zakonih. Ako hočemo, da se
Adržuje država, mora se vsak državljan vkloniti njenim naredbam.

. to vek je rojen v odvisnosti in mora vedno v odvisnosti živeti, torej
t e  Popolna prostost največja nespamet.

58

Prostost mišljenja, govorjenja itd.

Toda poglejmo si malo natančneje posamezne prostosti, katere
oznanjajo. Najprej proglašajo prostost mišljenja.  Kaj hočejo s tem
reči? Ali morda, da človeku ne more nihče ubraniti njegovih mislij?
To je povsem resnično. Toda nočejo tega reči, ampak le, da je človek
neodvisen v svojem mišljenju, da sme misliti, kar hoče, kar se mu
poljubi. Je-li to res? Samo na sebi res človek lahko misli, kar
hoče, ali pa more ali sme vse misliti? Seveda si lahko misliš, da je
črno belo, belo črno. Toda ali moreš, ali smeš kaj takega misliti?
Ali ti tega ne brani zdrava pamet? Glej, človek je že v svojem
mišljenju navezan na postavo, katero mu narekuje zdrava pamet. Ta
zakon Je pa resnica.

Človek sme le to misliti, kar je resnično.  Zato so
tudi zapisali nad vrata vseučilišča v Upsali na Švedskem: „Prosto
misliti je lepo, a prav misliti je lepše." Ako pa to velja že v navadnih
rečeh, kaj še le v verskih. Tudi tu je naše mišljenje navezano na
resnico. Lahko si sicer samo na sebi mislimo, da niso tri božje
osebe, da Jezus Kristus ni pričujoč v presv. Rešnjem Telesu itd., toda,
ali pa smemo tako misliti? Zdrava pamet nas uči, da človek nima
pravice dvomiti, kadar se prepriča, da mu je Bog razodel to ali ono
resnico. Božje razodetje, ali resnica od Boga razodeta, je meja, katere
človek ne sme prestopiti. Ako bi jo smel prestopiti, potem bi morali
reči, da je Bog dal človeku pravico, ga zasmehovati, toda to je ne¬
smiselno. Kam pa pridemo, ako bi človek smel misliti, kar bi hotel?
Ali bi ne povzročilo to naj večji nered, z eno besedo, propad člo¬
veške družbe?

Od misli do dejanja je takorekoč le en korak. Ako bi človek
smel misliti, da je lastnina, kakor pravi Proudhon, tatvina, kaj bi ga
pač moglo odvračati, da ti ne vzame, kar si si z velikim trudom
pridobil? Pa ne reci: saj ga ovirajo posvetni zakoni. Ali si mar
po istem načelu ne more misliti, da so vsi zakoni*le bedarija, slepa¬
rija ali trinoštvo, katero je treba zavreči ? Prostost mišljenja v smislu
nasprotnikov je torej nesmisel, a tudi skrajno pogubna.

Isto velja o prostosti v govorjenju, pisanju in
tisku.  Ako človek nima pravice vsega misliti, ima še manj pravico,
vse razodeti, bodisi z besedo, pisanjem ali tiskom. Človek sicer more
samo na sebi vse govoriti. Nobena oblast na svetu mu tega ne more
ubraniti. A nima pravice  vsega razodeti. Kam bi prišli, ako
bi človek smel vse govoriti, vse svoje misli razodeti? Kdo ne ve,
kolik vpliv ima živa beseda. Koliko je premogla beseda farizejev
pri Judih!  Jezusu so najprej klicali: „Hozana Sinu Davidovemu,"
a tri dni pozneje so jih tako premotili farizeji, da so klicali: „Križa]
ga, križaj ga.“ Kdo ne ve, da se da z besedami zakriti naj večja sleparija
in laž, da jo še omikani težko spozna, kaj še-le neuki človek. Ako
rečemo, da človek sme vse govoriti, kar hoče, potem zahtevamo, da
sme človek človeka slepariti, nalagati.

Kaj naj rečem o tisku?  Koliko strupa se še-le na ta način
spravi lahko med ljudstvo, zlasti današnje dni, ko je v imenu prostosti
in vede dovoljeno takorekoč tiskati vse. Ali se to ne pravi zastrup'
ljati ljudi, ako se z nesramnimi povestmi, podobami, knjižicami

Kaj je prostost?

59

izpodkopuje vera in nravnost? Lekarnarjem in trgovcem je strogo
prepovedano prodajati strup vsakemu, ki nima uradnega dovoljenja,
in strup po knjigah naj bi se smel brezpogojno prodajati? Ali ni to
največja nesmisel in protislovje?

Kaj naj slednjič še-le rečem o verski prostosti,  da imajo
vse vere, vsa bogočastja enako veljavo in vrednost, da sme človek
izvoliti, katero hoče. Ali ni to očividna nesmisel? Kaj se pravi to
drugega, kot laži dati iste pravice, isto veljavo kot resnici. Ako bi
dosledno ravnali po nauku te prostosti, potem smemo krasti, moriti,
največje nesramnosti in nerodnosti počenjati, saj se je vse to godilo
očitno v poganstvu, katero je celo svoje malike častilo kot zaščitnike
največjih hudodelcev. Kdor ima torej le količkaj zdrave pameti,
mora spoznati, da so te prostosti, da ne govorim o drugih, ki ne
spadajo sem, kakor prostost v obrti, trgovini itd., največja nesmisel
in največja nevarnost za človeški rod. Ako se bi človeški rod ravnal
po teh načelih, zgodilo se bi ž njim, kakor s popotnikom, ki gre po
ozki stezici, ki vodi mimo prepada. Da bi se človek obvaroval padca
v brezdno ali prepad, napravili so ljudje pri stezi ograjo. A naš po¬
potnik misleč, da ta ograja nasprotuje njegovi prostosti, prestopi
ograjo in pade v prepad ter se ves razbije. Taka ograja so zakoni,
katere nam oznanjuje naša pamet, vest, sv. vera. Ako bo svet, meneč
da je popolnoma prost, da se mu ni treba meniti za te ograje, jih
lahkomišljeno prestopal, padel bo v propad skrajne pokvarjenosti ter
popolnoma propadel.

Iz tega je pa tudi razvidno, da sv. vera kar nič ne nasprotuje
prostosti,  ako človeku oznanja njegove dolžnosti. Istotako je ne
krati ne cerkev in ne država, ako skrbi za vero svojih podložnih,
ako zatira vse, kar bi utegnilo škodovati veri podložnikov. Nasprotno:
vera in cerkev in država ne kratijo človeku prostosti, ako ga vodijo
k resnici, marveč mu še-le pravo prostost podelijo.

Kaj je prostost? Ali je mar zmožnost, voliti med dobrim in
hudobnim, kakor pravijo nekateri. Nikakor ne, zakaj potem bi Dog
ne bil prost. On ne more voliti med dobrim in hudobnim, ker sploh
ne more storiti nič hudobnega, a vendar smo primorani reči, da mora
tudi Bog imeti prostost, t. j. biti prost, in to v najvišji meri. Zato ne
more biti prostost v tem, da bi človek mogel voliti ali izbirati med dobrim
in hudobnim. Jezus Kristus je bil gotovo tudi  prost. A on, neskončna
svetost, ni mogel grešiti, si ni mogel izbrati hudobnega, pregrešnega.

Kaj je torej prostost?  Prostost je v tem, da ima človek
zmožnost storiti kako reč ali pa ne storiti. To prostost nam napoveduje
sv. pismo v besedah: „Blagor človeku, ki je mogel prestopiti zapo¬
vedi, pa jih ni prestopil, je mogel hudo storiti, pa tega ni storil.“
To prostost ima Bog v najvišji meri, saj je vsemogočen. On je
mogel svet ustvariti, pa bi ga tudi lahko ne bil, nobena reč ga ni k
temu silila. Jezus Kristus je svet odrešil, pa bi ga tudi lahko ne bil,
nihče ga ni silil k temu.

Iz tega je torej razvidno, dajeprostostvtem,dasečlovek

60

Zakoni ne kratijo prostosti.

sam od sebe, popolnoma neprisiljen odločizaeno stran,
ali bo storil kako reč ali je ne bo storil.

Pri Bogu je, kakor smo rekli, najpopolnejša prostost, ker je on
najpopolnejše bitje; a Bog ne more grešiti, kaj hudobnega storiti.
Istega ne morejo tudi storiti angeli, ne svetniki, a tudi njim ne more
nihče odrekati prostosti. Kaj se iz tega učimo? Ali ne, da je
prostost tem večja, čim manj more kdo grešiti, in da je vedno manjša,
kolikor bolj se človek udaja grehu? Sedaj lahko vemo, čemu je
Kristus rekel: „Kdor dela greh, je suženj grehov. 44  Kolikor bolj se
pa človek obrača na dobro, kolikor manj v sebi čuti nagnjenja za
greh, tem prostejši je. Popolna prostost ga pa čaka še-le v nebesih,
kjer sploh ne bo mogel več grešiti.

Ako je pa prava prostost v tem, da se človek sam od sebe
popolnoma neprisiljen odloči za dobro, potem mora človek, ako je
prost ustvarjen, tudi vedeti, kaj je dobro, resnično in pravično. To
mu pa ravno napovedujejo razni zakoni, napoveduje vest, sv. vera.
Kako bi tedaj mogel človek reči, da zakoni, bodisi božji ali cerkveni,
ovirajo njegovo prostost, ali da mu jo kratijo? Ravno nasprotno, ti
zakoni mu še-le podeljujejo pravo prostost, ker mu dajejo zmožnost,
da se sam odloči za dobro brez vsake sile, ko spozna, kaj je dobro,
kaj je njegova dolžnost.

Zato je rekel že poganski modrijan Ciceron: „Mi ne moremo
imeti prave prostosti, ako se ne podvržemo postavi.“ Prostost je
mirna vest, 41  pravi istotako pogan Periander. In novodobni učenjak
Jules Simon pravi: „Ravno zaradi tega, ker se čutim prostega, se
čutim tudi obvezanega, izvrševati dobra dela. Prostost, sama sebi
prepuščena, ponižuje tistega, ki jo ima. Ako jo pa vodi neizpremenljivi
zakon, potem je prostost orodje naše visokosti. 44  — „Kdor se pameti
(vesti) pokori,“ je rekel pesnik Milton, „ta je prost. 44  Zakoni, ne
verski ne državni, nikakor ne kratijo naše prostosti,
ampak vodijo človeka do prave prostosti, da se vedno višje povzdiguje,
zlasti da pride po besedah apostolovih do „prostosti veličanstva otrok
božjih. 44  (Rim. 8, 21.)

Bregovi nikakor ne ovirajo reke v njenem teku, ampak jo store
še-le veličastno. Ograje ob kraju prepadov ne jemljejo človeku
prostosti, marveč ga varujejo padca v strašni prepad. „Prava prostost, 4
pravi lepo nemški učenjak K. J. W e b e r, „more bivati le pod
vlado zakonov. Človek pride gol na svet in umrje oblečen. Obleka
mu je sicer nadležna, a ga varuje. Istotako se človek rodi prost, a
pod postavami, ki so sicer njemu in njegovim strastem nadležne, a
varujejo njegovo življenje, čast in imetje. 11

Sedaj tudi lahko razumeš besede Zveličarjeve: ,,Resnica vas bo
oprostila... Ako vas sin oprosti, boste v resnici prosti. 44  (Jan. 8,
32, 36.) Da, pravo prostost nam je dal še-le Jezus Kristus, nam j°
podeljuje njegov nauk, sv. katoliška cerkev, ki nas uči resnico. Pred
Kristusom je bil človek suženj svojih strasti. Iskal je resnico, a j e
ni mogel najti. Našel je marsikaj dobrega, a koliko veljave je imelo
to, kar so našli zmoti podvrženi ljudje, smo že prej videli. V katoliški
cerkvi pa nam govori večna resnica, kateri človeški razum ne more

Kako sme cerkev postopati z neverniki in krivoverci.

61

ugovarjati, ampak se ji mora ukloniti. Sedaj še-le vč človek, kaj je
dobro, kaj je resnično, se zamore tega poprijeti ter se ustavljati
svojim strastem, zlasti ker dobiva v nji tudi pomoč, katero mu dele
zakramenti v svojih milostih. Sedaj je človek še-le prost, ker ima
pred seboj natančno začrtano pot, po kateri mu je dolžnost hoditi,
in za katero se more sam od sebe, brez vsake sile odločiti. To je
prava verska prostost, katero oznanja katoliška cerkev in katero
sama deli vsakemu človeku. Ona vsakemu oznanja božji
nauk, a v cerkev nikogar ne sili.

Stoj, slišim tu klicati marsikaterega bralca, ki je pogledal v
kak neverni časopis ali spis: če katoliška cerkev ni nikogar silila
v svoje naročje, kaj pa so obsodbe krivovercev  v srednjem
veku, kaj inkvizicija,  zlasti španska, kaj trpinčenje krivo¬
vercev;  ali ne dokazujejo vsi ti dogodki, da katoliška cerkev ne
daje prostosti v. verskih rečeh? Ker se ti ugovori kaj pogosto
slišijo in berejo v spisih nasprotnikov katoliške cerkve, zato je
potrebno, da nekoliko izpregovorimo o njih.

Tu je najprej treba, da pojasnimo postopanje cerkve na¬
sproti ljudem,  bodisi kadar oznanjuje svoj božji nauk, ali kadar
ga varuje, da bi se ne popačil. Tu pa nam je najprej treba razločevati
med tistimi, ki so že njeni udje, namreč pravilno krščeni, in med
tistimi, ki niso njeni udje ali otroci, namreč pogani, sploh neverniki.

Do nevernikov,  ki niso njeni otroci, nima cerkev nobene
duhovne oblasti, če bi imela nad njimi tudi posvetno oblast, in zato jih
ne more siliti k pravi veri. „Nevernikj, ki niso nikdar sprejeli krščanske
vere , 11  pravi sv. Tomaž Akvinski, „kakor pogani in Judje, se ne smejo
na noben način siliti k pravi veri.“ To pa zaradi tega, kakor pravi
učeni Suarez, razlagajoč sv. Tomaža, ker nima cerkev nobene duhovne
oblasti nad njimi, četudi ima morda posvetno oblast. Iz tega sledi,
da tudi katoliški vladarji ne smejo siliti nevernikov k pravi veri.
Cerkev jim tudi ne more ubraniti njihovega bogočastja, dasi
je samo na sebi pregrešno. To pa zaradi tega, ker se mora cerkev
v svojem delovanju, po nauku sv. Tomaža Akvinskega, ravnati po
delovanju božjem, ki tudi prenaša grešnike ter jih ne ovira v njihovih
grehih. Ako bi namreč Bog ubranil vsak greh, potem bi človek ne
bil prost. Dopušča pa pregrehe, ker je dovolj mogočen, da tudi hudo
obrne k dobremu. Zato mora tudi cerkev potrpeti z neverniki, ker
imajo tudi marsikaj dobrega na sebi, in pa, ker bi utegnilo nastati
več hudega, ako bi jih ovirala cerkev.

Slično nam stvar razlaga tudi Suarez, ki pravi: „Videti je, kakor
da bi se v katoliških deželah ne smelo dopustiti bogočastje nevernikov,
t-jJudOA", poganov, ker je polno prazne vere in obredov, ki nasprotujejo
časti pravega Boga, katero so krščanski vladarji dolžni podpirati.
Po pravici razločuje sv. Tomaž Akvinski dvojno vrsto običajev
ali obredov: Prvi so taki, ki nasprotujejo zdravi pameti in Bogu,
kolikor ga je mogoče po zdravem razumu spoznati; (n. pr. vsak
pameten človek vč, da Bog ne more biti kaka žival ali kaka kamenita

62

Ali sme cerkev krivoverce kaznovati?

ali lesena podoba, torej nasprotuje zdravi pameti, ako kdo take reci
po božje časti.) Drugi obredi in običaji sicer nasprotujejo krščanski
veri in njenim zapovedim, a vendar sami na sebi niso nespametni-
Taki so običaji n. pr. Judov, mnogi običaji mohamedancev (turkov)
in takih nevernikov, ki časte enega Boga.“ (Suarez de fide. Disp. 18,
II, 4.) „Kar se tiče prvih,“ tako nadaljuje, „teh ne sme cerkev do¬
pustiti . .. toda to je splošno pravilo. Včasih se tudi prigodi, da
krščanski vladar ne more ubraniti tudi teh obredov ali običajev, da
bi ne povzročil večje škode za državo ali njegove krščanske podložne.
Potem sme celo take obrede dopustiti po besedah Kristusovih, ki v
priliki odgovarja hlapcem, ki so gospodarja vprašali: Ali naj ljubko
populijo ? Ne, da z ljubko ne populite tudi pšenice.“ Kar se pa tiče
drugih obredov, ki sicer ne nasprotujejo zdravi pameti ali časti pra¬
vega Boga, ampak le krščanski veri, teh pa ne more ubraniti, če bi
bili neverniki tudi njeni podložni v posvetnih rečeh. Tako je naravnost
glede Judov določil sv. Gregorij Veliki, ki je prepovedal Judom odvzeti
molitvenice (sinagoge) in jih braniti, da bi ne obhajali svojih sloves-
nosti.“ (II. Ep. 15.) (Suarez tract. de fide.)

Cerkev torej nikakor ne sme siliti nevernikov k pravi veri-
Pa če bi ji bili tudi v posvetnih rečeh, kakor na pr. prejšne čase v
papeževi državi, podložni, vendar jih ne sme siliti in jim braniti
njihovega bogočastja (in to velja tudi od katoliških vladarjev), ako
bi iz tega izviralo kaj hudega, zlasti nevarnost za vernike.

Druga je pa s krivoverci,  ki so bili pravilno krščeni, zakaj
ti so njeni otroci. Te pa ima brezdvomno pravico kaznovati, ako ji
trdovratno nasprotujejo, dasiravno jih je cerkev podučila, kaj je pravi
božji nauk. Cerkev je njihova mati. Kaj pa store stariši z otrokom,
ako jim ni pokoren? Ali ga mar samo posvarijo, ali mu samo ob'
ljubujejo plačilo? Razen tega rabijo tudi še kazni, da otroka odvrnejo
od hudega, in sicer tudi telesne kazni. Ako pa smejo stariši to storiti
s svojimi otroci, kaj bi istega ne smela cerkev? Cerkev je dalje
družba vseh pravovernih kristjanov. Kot taka je pa dolžna, kakor
vsaka druga družba, skrbeti za svoj obstanek in za blagor svojih
udov. Krivoverec pa hoče s svojim krivim naukom uničiti vero-
Ali nima potem cerkev pravice in tudi dolžnosti, da odvrne to ne¬
varnost z vsemi mogočimi sredstvi, in sicer če druga nič ne premorejo
tudi s kaznimi? Krivoverec dalje s svojimi nauki izpodkopuje občni
blagor udov sv. cerkev, ker jim izpodkopuje vero, ker izpodkopuje
nravnost, ki je prvi pogoj sreče vsakega človeka. Ali mar sme in
more cerkev to mirno gledati, ali ni dolžna odstraniti tako nevarnost ■
Kaj stori država, ako kdo zboli na kužni bolezni? Ali ga morda
pusti meni nič tebi nič med drugimi bivati? Ali ga ne odstrani, &
tudi drugih ne okuži? Toda hujša od kužne bolezni je krivo vera,
in sv. cerkev bi ne smela nastopiti zoper krivoverca in če treba g a
tudi kaznovati? Ali ni tako delal sam Bog v starem zakonu? Strog 0
je zapovedal, da mora ljudstvo tistega, ki bi ga odvračeval od Boga?
kamnjati, in naj bo katerikoli hoče, ali prerok, ali oče, sin ali kaj
drugega.

Inkvizicija.

63

Mar ne delajo istotako tudi drugoverci? Kaj so počenjali pogani
zoper kristjane, kaj se je počenjalo na Angleškem zoper katoličane,
kako dela Rusija ž njimi, je menda bralcem dovolj znano. Ako smejo
le družbe tako delati, da se vzdržujejo, in da zatirajo, kar bi vtegnilo
pokončati njih vero, kaj bi istega ne smela storiti sv. katoliška cerkev,
ki ima edina pravo vero? Ali ne daje tudi država zakonov zoper
komuniste, socijaliste, ki delajo za njen propad? Kdor stvar le
malo pomisli, mora spoznati, da ima cerkev pravico, zatirati krivo-
v ero, kaznovati svoje otroke, ki jo oznanjajo. Zato je ustanovila
takozvano inkvizicijo, to je sodišče, ki je imelo nalogo, poiskati
kri voverce in tudi druge, ki so izpodkopavali nravnost, širili razuz¬
danost, ki je smelo jih soditi in tudi obsoditi, ako se niso hoteli dovolj
Podučeni pokoriti.

Ravno o inkviziciji ali cerkvenih sodiščih se pa pripovedujejo
grozne reči. Nasprotniki sv. cerkve pripodedujejo o trpinčenju na
natezalnicah, o gromadah, o strašnih ječah, ki so jih rabila ta sodišča,
da se človeku ježijo lasje, ako to bere. Koliko je na tem resnice?
»Ne da se prešteti/ 4  piše zgodovinar Damberger, „kolikrat se je že
natisnila ta grozna pravljica, in kdor ne pozna virov, meni, da mora
na tem biti vendar nekaj resničnega. Ni mogoče si misliti, kako
lahkomišljeno in brezvestno se navajajo (citirajo) mesta iz najbolj
nespametnih letopisov (kronik) in najbolj predrznih strankarskih
spisov, da bi se dokazale tudi najbolj neverojetne trditve. Čestokrat
se razločno vidi namen, da hočejo kako natvezli katoliški cerkvi,
Papežem itd., kar bi vtegnilo netiti sovraštvo do njih; a brez tega
slabega namena, bi bili lahko prišli laži na sled, zlasti tej, da so
inkvizitorji (cerkveni sodniki) smrtno obsodbo določili in jo tudi
sami izvršili. (Syn. Geschichte d. Kirche u. d.Welt im Mittelalter X, 242.)

Poglejmo torej, kako so postopala ta sodišča po določbah rim¬
skih papežev. Najprej niso smeli nikogar zapreti, ako ni bilo dognano,
da je kriv obdolžene pregrehe. Potem mu je bil določen čas, v
katerem more preklicati svojo pregreho in takoj dobiti odpuščanje,
/a obrok, ki je pri španski inkviziciji trajal 40 dni, se je mnogokrat
se podaljšal, kakor priznava celo framason in zakleti sovražnik
cerkve Llorente, ki je spisal obširno delo o inkviziciji. (Llorente,
Histoire critique de l’inquisition d’Espagne.) Vprašam, katero sodišče je
se kdaj izpustilo hudodelnika, ako se je skesal svoje pregrehe? Raz¬
prava ni bila nikdar popolnoma tajna. Tožnik je moral najprej
Priseči, da ni sovražnik obtožencev. Obtoženec je lahko zavrnil vse
Priče, katere je imel za svoje sovražnike, ter je lahko naznanil priče,
ki so zanj mogle pričevati, in naj so tudi bile kjerkoli, so morale
Priti k pričevanju. Seveda se mnogokrat niso naznanile niti priče
rdti tožniki obtoženca, zlasti kadar se je bilo bati, da bi se ta vtegnil
n ad njimi maščevati. Obtoženec ni bil nikdar prej obsojen, dokler
n i bila krivda popolnoma dokazana, bodisi po pričah ali da se je
sam udal. Preden se je pa sodba izrekla, je moral k temu pritrditi
škof dotične škofije, v kateri se je vršila razprava. Pri razpravi sta
kila vselej pričujoča, zlasti pri španski inkviziciji, dva duhovnika,

64

Kako je postopala inkvizicija.

ki nista bila uda inkvizicije in sta imela nalogo, braniti obtoženca.
Z obtoženci se je ravnalo tako, kakor pri nobenem svetnem sodišču.

Njih ječe niso bile tako strašne, kakor jih popisujejo nasprotniki,
ampak so bile svitle, suhe in lepo obokane sobe, kakor piše imeno¬
vani Llorente (I., 300—301). Jetniki niso nosili ne verig ne kaj
drugega takega. Istotako je bila hrana boljša kot pri posvetnih
sodiščih. Ako ni bilo kaj v redu, so se jetniki smeli pritožiti nad
svojimi jetničarji. Pri razpravah so včasih res tudi rabili natezalnice,
a temu se ni čuditi, ker je bilo to sploh navada pri vseh po¬
svetnih sodiščih. A pristaviti moram, da se je po določilih papeža
Klemena V. zelo redko rabila in to veliko mileje kot pri posvetnih
sodiščih. Sploh se mora reči, da je bil velikansk razloček med in¬
kvizicijo in posvetnimi sodišči. To priznava tudi učeni Philalethes
(Ivan, kralj saksonski), „da je tudi španska inkvizicija (ki je bila
strožja od drugih) vkljub svoji strogosti vendar mileje in obzirneje
ravnala z obtoženci, kot posvetna sodišča onega časa v katoliških
in protestantskih deželah." (Uber die kirchliche und politische Inkvi-
sition, str. 88.) Vsakemu obtožencu je bilo slednjič tudi dovoljeno,
vložiti svoj priziv na sv. očetega v Rimu. In kolikokrat je sv. stolica
obsodbe izpremenila ali olajšala. Pri tej obsodbi pa inkvizicija ni
določila kazni in je tudi ni izvršila. Ona je, kakor današnji porotniki,
le svojo sodbo izrekla, ali je obtoženec kriv ali ne, in v koliki meri
je kriv. Potem ga je pa izročila posvetni oblasti, ki je kazen določila
in jo tudi izvršila.

Da so pa bile te kazni zelo hude, se nam ni čuditi, ako po¬
mislimo, kolik pomen je imela krivovera v onih časih. Tedaj je bil
svet krščansk. Bil je prepričan, da mu je vera največji dar božji,
da mu je pogoj zemske in večne sreče, da je prva podlaga države
in človeške družbe, z eno besedo: najdražji zaklad. Kdo bi se torej
čudil, ako se je krivovera prištevala med največja hudodelstva, ki
je izpodkopovala temelje državine in človeškemu rodu hotela vzeti
njegov najdražji zaklad? Poglej v zgodbo prvih kristjanov. Čemu
so rimski cesarji tako strašno divjali zoper nje? Ker so bili pre¬
pričani, da s poganstvom stoji in pade rimsko cesarstvo, zato so
kristjane dolžili veleizdaje in jih kaznovali kot najhujše hudodelnike,
ki hočejo izpodkopati in uničiti državo. Zato se je tudi krivovera
zlasti v srednjem veku in tudi že prej prištevala med največja hudo¬
delstva, enaka veleizdajstvu, ker so bili narodi in vladarji prepričani,
daje  krščanstvo prvi temelj vsake države. Cesar Teodozij (408—450)
je imel krivovero za večje hudodelstvo kot veleizdajo. Določil ji je
najhujše kazni, celo smrt. (Cod. Theod. 16, 5, De haeret.) Slično je
določil Justinijan I., ki je 1. 435 kaznoval že samo zapeljevanje v
krivovero s smrtjo. (Cod. Just. I., 5, lib. 8, 19.)

Te določbe so pozneje prišle tudi v zakonike drugih dežel in
držav. Celo Friderik II., nemški cesar, ki je bil nasprotnik papežev,
je v zakonih iz 1. 1231 in 1238 določil smrtno kazen za krivoverce,
namreč sežiganje. In tu poudarjam, da je te zakone dal ravno tedaj,
ko je bil v boju s papežem. Slična določila najdemo tudi v zakoniku
imenovanem «Schwabenspiegel» in v zakoniku cesarja Karola V.

Inkvizicija.

65

imenovanem «Karolina*. Ako se je tedaj krivovera tako strogo
kaznovala, je to prišlo iz prepričanja, da je krivovera največje hudo¬
delstvo, ki je izpodkopavalo prvi temelj države. Te naprave je ljudstvo
takorekoč zahtevalo, ker ni hotelo, da bi ga kdo oropal najdražjega
zaklada. Tako piše učeni španski pravoslovec Balmes: „S tem, da
so katoliški vladarji uvedli inkvizicijo, so izpolnili le splošno željo
svojega ljudstva, zakaj šlo se je za obstanek narodov, kakor zlasti
na Španskem, po besedah protestantskega zgodovinarja Huberja, za
obstanek krščanske Španije.“ Zato pravi tudi zgodovinopisec Sig.
Riezler, „da ne smemo svoje nevolje, katero nam vzbuja pogled na
gromade, obračati izključljivo proti papežem in cerkvi v srednjem
veku, ampak proti idejam (prepričanju) vse človeške družbe v srednjem
veku." (Allgem. Zeitung 21. apr. 1872.)

Ne tajimo sicer, da se ni zgodil kak nedostatek pri inkvizi¬
ciji, četudi je bila cerkvena, posebno pri španski, v katero so se
vladarji samovoljno vtikavali. Toda, kje je kaka človeška naprava,
— in to je bila tudi inkvizicija, dasi cerkvena, — da bi se v njej ne
prigodil kak nedostatek? Slaba se more kaka naprava še-le tedaj
imenovati, ako se v njej nedostatki ne zgodč le slučajno, poredkoma,
ampak redoma, ako prihajajo iz nje same, kakor na pr. drevo rodi
sadje. Še-le tedaj je drevo treba zavreči, ako rodi le slabe sadove.
Ako bi človeško napravo hoteli zavreči samo zaradi nekolikih ne-
dostatkov, potem moramo skoraj vse naprave zavreči. Na železnici
se tudi prigodč marsikatere nesreče, ali bomo zaradi tega zavrgli
železnico? Po brzojavu se brzojavljajo tudi laži, ali bomo rekli, da ni
brzojav nič vreden? Da, pokončati bi bilo treba na ta način tudi
človeka, ki mnogokrat zlorabi svoje telo in svojo dušo.

Sicer je pa cerkev po svojih poglavarjih, papežih, vedno
nastopala zoper te nedostatke. Ni mi mogoče navesti vseh odlokov
in naredb Siksta IV., Leona X. in drugih papežev v zadevi inkvizicije.
Zadostuje, ako navedem imenovanega Philalethes, ki pravi, da je ne-
ovržno dejstvo, da so bili zlasti papeži španski inkviziciji najmanj
naklonjeni in da so se vedno trudili, da bi njeno delovanje omejili.
(Str. 99.) Mnogo inkvizitorjev so celo izobčili, kakor nam pripoveduje
isti pisatelj. (Str. 100.) Sploh je pa mnogo pretirano, kar se piše zlasti
o španski inkviziciji. Celo angličanski (ne katoliški) pisatelj William
Cobbet pravi, „da ni inkvizicija od svojega početka do te ure (1825)
izvršila toliko grozovitosti, kakor je je ona milosrčna protestantska
odpadnica (kraljica Elizabeta) izvršila v enem letu svojega triinštiri¬
desetletnega kraljevanja." (Geschichte der protest. Reformation in
England und Irland, 4. izd. Mainz 1862, str. 403.)

Kako grozno domišlijo imajo nasprotniki, kadar je treba katoliški
cerkvi kaj natvesti, nam kažeta zlasti dva zgleda, ki se tičeta in¬
kvizicije. Tako popisujejo takozvani «Auto da fč», ki igra posebno
vlogo po kakih romanih, kot velikansk ogenj, na katerem je postav¬
ljena velika ponev. Okoli ognja sedijo Španci in pečejo v ponvi
kakega krivoverca. Kaj ne, strašno! A kaj so bile te «auto da fe»?
To nam pove že samo ime, ki prihaja iz latinskega «actus fidei», to
je «dejanje vere* ali veroizpovedanje.  «Auto da fč», so bile

Pamet in vera II.

5

66

Peter Arbues in noč sv. Jerneja.

torej slovesna veroizpovedanja, kadar so krivoverci svoje nauke
preklicali. Tako so bile pri takem «auto da fč» v Toledu —■ dne
12. svečana 1486 — 750 osebam naložene le male cerkvene kazni,
a niti ena ni bila usmrtena.

Istotako pripovedujejo o inkvizitorju Petru Arbues  grozne
reči. Daši je bil po mnenju nasprotnikov krvoločnež prve vrste, ga
je vendar Pij IX. dne 29. junija 1867 prištel med svetnike, gotovo ne
brez najnatančnejše preiskave in ne brez vzroka. Tako pravijo o
njem, da je bil jezuit. Umorjen je bil 1. 1485. Ignacij Lojola, ki je
ustanovil red jezuitov, je bil pa rojen 1. 1491. Torej je naravnost
izključeno, daje  Arbues bil jezuit. Pravijo, da je bil krvoločnež prve vrste
— zgodovinar Gams pa piše, da je s svojo iskreno ljubeznijo do
bližnjega mnogo grešnikov privel na prava pota. (Kirchengesch. von
Spanien III, 2, 27.) Učeni jezuit P. Bauer je dokazal, da ni bil
v njegovi dobi nihče usmrčen. (Stimmen aus Mar. Lach. 23, 308.)
Tako se nasprotniki katoliške cerkve ravnajo popolnoma po geslu
Volterjevem: „Calumniare audacter,semper aliquid haeret (Le obrekuj,
kar moreš, vedno bo nekaj ostalo). 44

Kaj pa noč sv. Jerneja?  Dne 24. avgusta 1572 je bilo v
Parizu po noči pomorjenih več kalvincev (krivovercev), ki so se
imenovali hugenote. Krivdo ^teh umorov mečejo nasprotniki na kato¬
liško cerkev, zlasti ker je bil papež Gregor XIII. v Rimu napravil
zahvalno slovesnost. Ali je bila res cerkev temu kriva? Kaj je bil
povod tem umorom? Po smrti francoskega kralja Frančiška II-
(5. grudna 1560) je vladala kraljeva mati Katarina Mediči za mlado¬
letnega kraljevega brata Karola IX. Tedaj so imeli na Francoskem
precejšno moč kalvinci (hugenotje). Prišlo je bilo celo do več vojskd
med katoličani in hugenoti. Da bi se nekoliko spravila zlasti J
hugenoti, je pozvala Katarina admirala Kolinji (Coligny), ki je bil
vodja hugenotov, na svoj dvor. Kolinji si je pa znal pridobiti na¬
klonjenost Karola IX. Kmalu bi bilo prišlo do tega, da bi bil Karol IX-
svojo mater izključil od vladanja. Tu je sklenila Katarina znebiti se
Kolinjija. Ta ženska je bila za vse sposobna, zakaj bila je popolnoma
brezbožna, niti v Boga ni verovala. Podkupila je morilca, ki naj
bi umoril Kolinjija, a napad se je izjalovil. Tu sklene Katarina
v naglici pokončati vse hugenote zbrane v Parizu in tudi kolikor
mogoče po deželi. Ta naklep, ki je bil v naglici sklenjen, kakor
potrjujejo imenitni zgodovinarji (Alzog: Universalgeschichte, 6. izd-
str. 717. Hergenrother: Handbuch der Kirchengeschichte II, 366.),
se je izvršil imenovani dan, in odtod ime: <Noč sv. Jerneja*, ali tudi
«krvavo ženitvo vanje*, ker se je bila ravno prej vršila poroka kal vin¬
skega vojvode Henrika s kraljevo sestro Marjeto. Kakor je torej
očividno, ni imela cerkev pri teh umorih prav ničesar opraviti-
„Posvetovanj o umoru hugenotov/ 4  pravi zgodovinar Moehler, „se m
udeležil ne kak kardinal, ne kak škof, ne kak duhovnik. To poli'
tič  no  dejanje maščevanja je bilo v prvi vrsti delo Katarine Medici- 11
(Cerkv. zgod. III, 211.) Temu pritrjuje tudi protestantski  zgodo¬
vinar, profesor v Bazlu, Hagenbach: „Mi nočemo, kakor se to pogosto
zgodi, da bi se krvava ženitba pripisovala na račun katoliške vere.

Kam vodi prostost brez Kristusa?

67

(Der evang. Protest, in seinem Verhaltnisse zum Kathol. itn 16. und 17.
Jahrhundert, str. 86 in 87.) Ako je pa papež Gregorij XIII. v Rimu
obhajal zahvalno slovesnost, je to storil zavoljo tega, ker se mu je
bilo iz Pariza sporočilo, da se je kralj in kraljeva rodbina rešila
zarote, ki je bila pravočasno prišla na dan. Celo protestantski zgodo¬
vinar Ranke priznava, da se ne more dokazati, da bi bil papež vedel
o pripravah noči sv. Jerneja. (Die rom. Piipste I, 243.) Istotako pišeta
francoska zgodovinarja Lavisse in Rambaud: „Papež je najprej menil,
da se je kralj o priliki zarote hugenotov branil, in zato je imel za¬
hvalno slovesnosti (Hist. gen. du IV. siecle a nos jours. 1895, V, 146.)
„Zahvalna slovesnost ni bila namenjena srečnemu pokončanju krivo¬
vercev," pravi Hergenrother, „ampak, kakor se je izrekel papežu v
svojem slovečem govoru (o tej priliki), le rešitvi kraljevi." (Kirche
und Staat 469-470.)

Kdo bi torej mogel vso stvar pripisovati katoliški cerkvi, kakor
da bi s silo zatirala krivovero, človeku jemala prostost? Naj le tisti,
ki vedo toliko slabega o katoliški cerkvi in toliko govore o prostosti,
malo potrkajo na svoje prša. Kako se je godilo katoličanom za časa
protestantizma na Nemškem! Sam Luter je rekel, da naj se krivoverci
(po njegovem mnenju) izročč rabelju. Kaj so počenjali jna Angleškem
s katoličani za Henrika VIII. ali kraljice Elizabete, kaj na Švedskem, itd.!

— Dnč 27. avgusta 1865 je bil kaznjenec Reppina v Meve na Vzhodnjem
Pruskem pričujoč v kaznilnični kapeli pri pridigi. Duhovnik je ravno
razlagal svojim poslušalcem, kaznjencem, da je prava prostost le v
veri v Kristusa, v izpolnjevanju njegovih naukov in zapovedi, ter je
večkrat ponovil besede: „Le če vas Kristus oprosti, boste v resnici
prosti." Po pridigi pravi naš kaznjenec svojemu tovarišu na tihem:
..Jaz bom pa pokazal govorniku, da se morem oprostiti tudi brez
Kristusa." V naslednji noči je hotel ubežati, a poskus se mu je izja¬
lovil. Vrv, po kateri se je hotel spustiti na tla, se utrga in kaznjenec
pade na tla, si zlomi vrat in obleži mrtev. Brez Kristusa se je hotel
oprostiti, a si je zlomil vrat. Ista čaka človeški rod, ako bi iskal
prostosti brez Kristusa, kamor ga vodijo novodobni krivi nauki. Ne
prostost, ampak najstrašnejša sužnjost bo sledila, ali pravzaprav je že
sledila takemu drvenju po neomejeni prostosti in naposled bo prišel

— propad.

6. Domoljubje.

»Vprašanje glasno, čuj, hrumi,
Li narodnost, li sv. vera,
Katera prva je, katera?"

(S. Gregorčič.)

Pred nekaterimi leti je zaklical neki poslanec v avstrijskem
državnem zboru Tirolcem: „Vi katoličani imate svojo domovino
onkraj gori, vaša domovina je cerkev, vaš cesar je papež." S temi
besedami je mož hotel reči, da naša vera zatira domo- in rodoljubje,
da pravi katoličan ne more biti pravi domoljub ali narodnjak. Je-li
res tako ? Ne !

5  *

68

Vera in domoljublje.

V kakem razmerju sta tedaj narodnost in vera?
Ako hočemo to vedeti, moramo najprej vprašati:  odkod je narod
in narodnost

Kakor smo se že prej prepričali, je človek družabno bitje.
Njegova lastna narava ga sili, da se druži. Tako so postale družine,
iz več družin pa se je združil narod. Spočetka je bil ves človeški
rod en narod, ki je imel en sam skupen jezik. Ko se je pa bil človeški
rod uprl zoper Boga, mu je ta zmedel jezik in s tem povzročil, da
se je človeški rod razcepil na mnogo delov ali narodov. Ti narodi
so se med seboj razločevali po raznih šegah, navadah in običajih,
zlasti pa po jeziku. Vse te lastnosti, ki narod razločujejo od drugega
naroda, zlasti pa skupen jezik, imenujemo narodnost. Kakor je torej
razvidno, je Bog začetnik naroda in narodnosti, ker je z ene strani
dal človeku naravo, ki ga sili, da živi v družbi, z druge strani, ker
je neposredno posegel v človeški rod ter povzročil razne narodnosti.

Kakor je torej vsak človek, vsaka država nekako otrok, stvar
božja, tako je tudi narod in narodnost njegovo delo, ki je povsem
od njega odvisno. Iz tega sledi, da je tudi vsakega naroda prva in
najsvetejša dolžnost sv. vera.  Ker je narod vse svoje lastnosti prejel
od Boga, zato je tudi dolžan, vse svoje lastnosti posvetiti Bogu, rabiti
jih po njegovi volji. Zato se mora tudi narodnost pokoriti veri.
Kakor hitro verujemo v Boga, moramo priznati, da je narod odvisen
od Boga, da se mora narodnost pokoriti njegovi volji.

Vera nas uči, da sta narod in narodnost od Boga. Zatorej nas
s tem tudi uči, da je narodnost dobra, in da se sme ljubiti, zakaj kar
je od Boga, to je dobro. Vera nas uči, daje  naša dolžnost, ljubiti svoj
narod. Vsak človek je sin svojega naroda. Narod mu je takorekoč
oče, od katerega je prejel nešteto dobrot, namreč jezik, razne last¬
nosti, vse dobrote, katere se je pridobil narod tekom stoleti, da, tudi
sv. vero. Sv. vera je sicer dar božji, toda koliko lažje pride človek
k pravi veri, ako se rodi v narodu, ki ji je udan, ako čuje verski
nauk v milem domačem jeziku. Ako pa človek od naroda prejme
nešteto dobrot, potem mu je dolžan hvaležnosti, kakor ga naravnost
uči sv. vera. „Bodite hvaležni," kliče vsakemu verniku sv. apostol-
(Kol. 3, 15.) Svojo hvaležnost pa kažemo s tem, da svoj narod ljubimo,
da se trudimo za njegov blagor, čast in slavo, da ljubimo njegov
jezik, da se ga raje poslužujemo kot kakega drugega jezika itd-
Nihče torej ne more reči, da nas vera ovira, spoštovati in ljubiti
svoj narod.

Poglej Jezusa Kristusa  samega! Ali si moreš misliti bolj'
šega narodnjaka, domoljuba, kot je bil on? Gotovo moremo sklepati,
da je pri oznanovanju svojega božjega nauka rabil svoj materini,
domači jezik, namreč siro-kaldejščino. Daši je bilo mesto Nazaret
eno izmed najbolj neznatnih mest na Judovskem, skoraj najbolj za¬
ničevano, vendar se ga Gospod ni sramoval, ampak je v njem bivaj
do 30. leta, njemu je najprej oznanjal svoj božji nauk. Najdražji
zaklad je za človeka sv. vera. In glej, ta najdražji zaklad je Jezus
Kristus najprej delil svojemu narodu, in sicer edino le njemu. K
drugim narodom je poslal še-le pozneje svoje učence in apostole-

Pravi katoličan — pravi domoljub.

69

Kdo se ne spominja kananejske žene, kateri je rekel: „Nisem poslan,
kakor le k zgubljenim ovcam Izraelove hiše." (Mat. 15, 24.) Komu
n iznan ganljivi prizor, ko je Gospod gledal iz dalja na Jeruzalemsko
m esto ter se milo jokal, ker ni hotelo poslušati njegovega glasa?

Ali naj dalje opisujem domoljubje gorečega kristjana, sv. apostola
Pavla.  Kaj vsega nam ne povedo že njegove besede: „Jaz sem
ž e|el preklet biti, ločen od Kristusa, za svoje brate,  ki so moji
r ojaki po mesu." (Rim. 9, 3.) Ako veš, kako je sv. Pavel ljubil Kristusa,
a ko je sam rekel, da ga nič ne more ločiti od Kristusa, potem lahko
sodiš, koliko je moralo biti njegovo rodoljubje. In sv. vera naj bi
človeka ovirala v njegovem rodoljubju? Kolika nespamet! Vzemi v
r °ke zgodovino in prepričal se boš, da so bili pravi katoličani tudi
iskreni rodoljubi. Kakor je nekdaj bilo poganom geslo: «Pro aris
et focis — za oltarje in dom», tako je vsem pravim katoličanom
geslo: Vse za vero, dom, cesarja.

Malokdaj je bil kak narod tako zatiran, kakor je bil in je
deloma še irski narod od Angležev. Kdo mu je priboril vsaj deloma
Prostost? Bil je to goreči narodnjak in tudi zvesti katoličan Danijel
O’ Con  e 11. Preden je ta mož imel v angleški zbornici svoje mogočne
govore, s katerimi je pridobil prostost svojemu zatiranemu narodu,
slonel je ob kakem stebru ter molil sv. rožnivenec. Umrl je na potu
v  Rim in njegova oporoka se je glasila: „Moja duša naj gre v nebo,
J 10  j e srce v Rim, moje telo na Irsko." Glej, dragi bralec, to je pravi

domoljub!

7. Napredek.

„Kdor ne napreduje, nazaduje."

(So. Bernard.)

Dne 19. vinotoka 1899 so v Berolinu praznovali stoletnico ob¬
stanka tehnične višje šole. Tudi cesar Viljem se je udeležil slavnosti
ter vpričo učenjakov izpregovoril besede: „Čudoviti so v današnjih
dneh uspehi tehnike, a bili so le vsled tega mogoči, ker je stvarnik
ne bes in zemlje dal človeku zmožnost in vnemo, da vedno globokeje
Preiskuje skrivnosti v naravi ter vedno bolj spoznava naravne moči
111  zakone, da jih vporablja v prid človeškega roda. Tako vodi
Ys aka  prava veda in tudi tehnika vedno nazaj k začetniku vseh
r cci, h vsemogočnemu stvarniku. Ponižno in hvaležno se mu moramo
2 ato vkloniti. Le na tem potu bo imelo stremljenje naših ved trajen
Us Peh. Tega se trdno držite učitelji in učenci, in vašemu delu ne bo
ae dostajalo božjega blagoslova. To je moja želja, ki naj spremlja
a  zavod v novo stoletje."

Da, vsak napredek v vedi potrjuje nauke sv. vere. Tega se je
Ve dno zavedala sv. cerkev in zato tudi ni nikdar odstopila od prvot¬
na nauka, katerega ji je Bog razodel po svojem Sinu, Jezusu Kristusu.
Jezus Kristus je dopolnil in dovršil razodetje, nam dal popolno res-
n *o.  Od te resnice noče sv. cerkev niti za pičico odstopiti. Kakor
£tala sredi viharjev stoji nepremakljivo in ne dopušča, da bi se ji
Ka i dodalo ali odvzelo. Tudi dandanes še je apostolska vera podlaga

70

Vera ne ovira napredka.

njenega veroizpovedanja. Marsikatero resnico je sicer natančneje
določila ali razložila, a novega ni nič vpeljala.

A ravno to je bilo vzrok, da ji zlasti današnje dni očitajo na-
zadnjaštvo, češ da nič ne napreduje, da ničesar ne odjenja od svojih
tirjatev, da se kar nič ne ravna po časovnih potrebah. Kako nesmiselno
je to, nam kaže zgodovina vsega napredka. Mnogokrat je že kak
napredek v tej ali oni vedi tirjal od cerkve, da naj po njem uravna
svoj nauk. A cerkev ni izpremenila svojega nauka, in naposled je
vendar zopet napredek v vedi le potrdil njen nauk. Že Volter je
rekel cerkvi: „Tvoja beseda je kaj stara in neslana; tvoje sv. pismo
uči, da je bila svetloba prvi dan ustvarjena, solnce pa četrti dan, torej
učinek prej kot vzrok; izpremeni, stara cerkev, svojo staro pravljico
o stvarjenju, ali pa izpremeni zakone mišljenja (logiko)." Toda cerkev
se ni udala tej zahtevi, in glej, prišli so učenjaki, ki so dokazali, da
je bila mogoča svetloba prej, predno je bilo solnce ustvarjeno.

Tako so po vrsti nastopali učenjaki in zahtevali, da naj cerkev
svoj nauk uravna po njihovih naukih. Sedaj so zahtevali, da naj za¬
vrže vesoljni potop, sedaj da naj človeškemu rodu določi večjo
starost. Ta učenjak je hotel, da naj cerkev izpremeni nauk o stvarjenju
človekovem, češ, da se je človek razvil iz opice, drugi je zahteval,
da naj ne uči več, da je človeški rod potomec dvojice ljudi, Adama
in Eve. Toda cerkev ni hotela ustreči tem zahtevam, in prav je imela-
Kmalu so prišli na površje učenjaki, ki so z določnimi dokazi do¬
kazali, da je imela cerkev prav, daje njen nauk edino pravi. Tako je
Kuvič (Cuvier) dokazal, daje bil en sam vesoljni potop. Učenjaki Dolomie
(Dolomieux) in Marcel de Serres zopet, da je bil vesoljni potop-
Drugi učenjaki so zopet druge njene resnice potrdili, kakor se bomo
pozneje prepričali.

Pa vprašam dalje: Kako bi cerkev mogla in smela napre¬
dovati v veri ali popravljati razodeto resnico? Kar je človek
določil, to sme človek izpreminjati, kar je pa Bog določil kot resnico,
tega človek ne sme in ne more izpreminjati. Ali bi se to ne reklo, po~
pravljati samega Boga? In zmotam podvrženi človek naj popravlja
večno resnico, naj izpopolnjuje to, kar je razodel neskončno sveti iu
resnični Bog, ki ne more goljufati in ne goljufan biti? Jezus Kristus
ni nič preklical od tega, kar je govoril ali zapovedal, in cerkev na]
bi smela preklicati njegove nauke in zapovedi? Ali si moreš mislih
večje nesmisli, kakor če kdo pravi, da naj cerkev napreduje, to se
pravi popravlja, izpopolnuje, prenareja nauke božje? Kar je cerkev
sama določila, to sme tudi sama popravljati. Ona zamore olajšati
poste, ker jih je sama določila, a posta popolnoma odpraviti ne more,
ker ga je določil sam Bog. Kar je določil Bog, tega cerkev ne sm e
in ne more izpreminjati. Že apostol je zato zaklical onim, ki sp
hoteli uvesti razne novotarije, pišoč Galačanom: „So nekateri, hi
vas motijo in hočejo predrugačiti evangelij Kristusov. Pa ko bi tudi
mi, ali angel iz nebes vam drugače oznanoval, kakor smo vam
oznanovali, bodi izobčen!" (Gal. 1, 8.)

Vera pospešuje napredek.

71

Pa kdo so tisti, ki hočejo v veri imeti ^napredek*, in kaj
zahtevajo od tega napredka? Ali so morda sveti, pobožni možje, ali
niar hočejo še strožje zapovedi?

Kaj je vodilo Arija, da je popravljal apostolsko vero in tajil,
da je Kristus pravi Bog? Zgodovina nas uči, da ga je vodil le napuh.
Isto vidimo pri Macedoniju, ki je učil, da sv. Duh ni pravi Bog.
Napuh in poželjivost sta bila večinoma vzrok tega napredka. In to
je bil vzrok odpada pri Lutru, pri angleškem kralju Henriku VIII,
Pri Dollingerju itd. In to naj bi bil pravi napredek, ki izvira iz na¬
puha in poželjivosti? Ali je kdaj slabo drevo rodilo dober sad?

Kaj hočejo taki, ki kriče za navideznim napredkom? Ali mar
strožjih zapovedi? Vse prej kot to. Današnji svet je udan poželji-
vosti in raznim drugim strastem. Tu mu je seveda na potu večna
kazen, neumrjočnost človeške duše, post mu ni po godu, ali služba
božja. Tega bi se radi iznebili in zato vpijejo: cerkev, vera napreduj.
Kak napredek bi pa bil to ! Ali ni to prej nazadek kot pa napredek?
Ako bi cerkev ustregla tem zahtevam, pridemo kmalu nazaj v po¬
ganske čase, v nepopisno revo in bedo poganstva. Vera torej ne
^ore in ne sme «napredovati» ali z drugo besedo, popravljati večnih
F e snic. Človek nima ne zmožnosti in tudi ne pravice popravljati in
Spreminjati, kar je določil neskončno resnični Bog.

Toda, ko vera sama ne more napredovati, nikakor ne brani
svojim vernikom napredovati bodisi v časnih ali dušnih rečeh, marveč
hb še vnema k pravemu napredku. Ali ne vnema svojih udov, da naj
se  trudijo za krščansko popolnost? Ali ne kliče tudi ona svojim
vernikom, kakor je Kristus rekel mladeniču: „Pojdi in prodaj vse,
kar imaš, in razdeli med uboge. 44  Ali ne vnema svojih vernikov, da
n aj se vedno bolj vglobljujejo v verske resnice, jih temeljito pro
u  ca vaj o ter utrjujejo svojo vero? Ako hočeš napredovati, ti ravno
cerkev kaže najbolj obširno polje napredovanja. Tudi ti stavlja pred
®ci najkrasnejši vzor za napredek v vseh čednostih, Jezusa Kristusa.
Napreduj, kolikor hočeš in le moreš v ponižnosti, pokorščini, čistosti,
mkdarne boš dosegel tega vzora. Koliko zgledov najlepšega napredka
I’ nudi v svojih svetnikih in vzornih katoličanih!

Toda sv. cerkev nas ne vnema samo k napredku, ona nam ta
na predek tudi oznanja kot našo sveto dolžnost. „Kdor je pravičen,
bo še pravičnejši, kdor je svet, še svetejši,“ nam kliče s sv.
Pismom (Skr. razod. 22, 11.) Neprestano nam kliče v spomin besede
gospodove: „Bodite popolni, kakor je vaš Oče v nebesih popolen 44
(Mat. 5, 48.) ter nas z druge strani tudi svari: „Kdor prime s svojo
r°ko za drevo (pljug) in se ozira nazaj, ni sposoben za nebeško
kraljestvo. 4 ' (Luk. 9, 62.) „Kakor hitro si zadovoljen sam s seboj in
Praviš: Sedaj je dovolj, si že izgubljen, 44  nam kliče s sv. Avguštinom
ter  nas poživlja, da naj neprestano napredujemo, ker bi sicer nazadovali.

Ne smeš pa misliti, dragi bralec, da sv. vera koga ovira na¬
predovati v časnih rečeh, vedah in znanostih. Nasprotno, sv. vera je
mla vedno gojiteljica in pospeševalka ved in znanosti, ker dobro ve,
‘la njih napredki vedno potrjujejo njen nauk. To je potrdil učenjak

72

Cerkev pospešuje tudi časni napredek.

Velzen, pišoč: „Prvi pogoj vsega napredka v človeškem rodu je
vera (verstvo).“

Sv. vera nam kliče v spomin besede sv. pisma, katere je Bog
govoril prvima človekoma: „Podvrzita si zemljo, in gospodujta črez
ribe v morju in ptice pod nebom, in črez vse živali, ki se giblje po
zemlji“ (Mojz. I, 28). Sam Bog torej hoče, da človek uporablja vse
stvari in njihove moči, da s svojim razumom spoznava njih moč,
korist itd., z eno besedo, da vedno napreduje tudi v časnih rečeh. In
tega si je bila vedno zvesta njegova cerkev, ki je vse čase podpirala
telesni in duševni razvoj in napredek človeškega rodu. Ko je bilo
nad učilnico Platonovo zapisano: „Samo tisti, ki razume geometrijo,
je tu dobro došel“, je Jezus Kristus in za njim katoliška cerkev na
svojo učilnico zapisala: „Pridite k meni vsi!“

Ona je vsem odprla dom znanosti, ona pravzaprav položila
temelj k vsemu napredku. Ko se države niti najmanj niso brigale za
poduk mladine, je ona že ustanavljala farne, škofijske šole, vseuči¬
lišča itd. Slep mora biti in popolnoma neveden v zgodovini, kdor
trdi, da vera zavira napredek. Ako je pa včasih sv. cerkev svareč
povzdignila svoj glas, kadar so učenjaki oznanjevali kak nauk, ki
nasprotuje njenim resnicam, ni pač s tem hotela zavirati napredka,
ampak je le hotela svoje vernike obvarovati zmote.

Pa ne samo v vedi, ampak tudi v vsakem drugem oziru je ka¬
toliška vera utemeljila in pospeševala napredek. Ali nam ne oznanja
tega kaj očividno velikanski razloček med svetom pred Kristusom
in po Kristusu? (Glej I. zvezek str. 33—40.) In med današnjimi narodi
so pač najbolj napredni Angleži in Amerikanci. Mar pa ti zametujejo
vero? Ali se nasprotno ne vkoreninja ravno pri njih čedalje glo-
bokeje? Naj sklepam ta del s prekrasnimi besedami francoskega
učenjaka Le Play: „V Angliji vidijo vsi prosvitljeni možje v krščanstvu
princip (temelj) moderne kulture, vir občega blagostanja in temelj
svobode . . . Državniki, učenjaki, pisatelji, umetniki, vsi, ki v državi,
v vojski, v kmetijstvu in v obrti opravljajo najvišje posle, z eno be¬
sedo vsi, kateri hočejo voditi javno mnenje, ne zanemarijo nobene
priložnosti, da neprikrito izjavijo to prepričanje. “ (La reforme sociale
I, 74; glej Bougaud, Religion und Irreligion, str. 291.)

Toliko zadoščaj, da spoznaš, da je pravi katoličan vse prej kot
nazadnjak, da je marveč najboljši naprednjak. Le v cerkvi je pravi
napredek, katerega je sloveči angleški pisatelj Jung (Young) označil
z besedami: „0, bodi človek — in trudi se postati Bog.“

i

Sedmi del.

Očetov nauk.

I. Človekova prva dolžnost.

»Naredil si nas zase; in nemirno

f je človekovo srce, dokler ne počiva v

tebi.“ (So. Avguštin, Confess. I, 1.)

Bruselju, glavnem mestu na Belgijskem, se je zbralo več od¬
ličnih mož, da bi se posvetovali, kako naj bi se ohranil mir
v Evropi. Koncem obravnav je bila običajna pojedina, katere
se  je udeležilo tudi več gospa, med njimi mlada soproga ogerskega
Poslanca Asboth. Gospodje v predsedništvu so se hoteli nekoliko
Pošaliti s to gospo ter so ji rekli, da naj ona govori mesto gospodov.
Kos da predsednik, državni minister Beernaert, bodisi navlašč
po zmoti, gospej Asboth besedo. Mlada gospa vstane vidno pre¬
senečena in razburjena, a z veliko odločnostjo in pretresljivo resnobo
^Pregovori: „ Gospoda moja! Čula sem tu lepe govore, a niti enkrat
ln iena božjega, ki je vendar naj višji sodnik vseh narodov in src,
ln  ki vam edini more dati mir, katerega vi iščete. In vendar zbo¬
rujete v deželi, ki še ni pozabila Boga. Jaz dvignem svojo čašo v
Klugor belgijskega naroda in predsednika njegove zbornice, gospoda
Keernaert.“ Te priproste besede so napravile globok vtis na pričujoče;
Vse  je častitalo odločni gospej.

v , Kar se je dogodilo v tej družbi, da je pozabila na Boga, to se
2 alibog kaj pogosto dogodi tudi v človeški družbi sploh. Prejšnja
stoletja so zametovali le posamezne resnice, a dandanes mnogi za¬
metujejo sploh vsako vero. Prejšnja stoletja je bila nevera razširjena bolj
e  jked takozvanimi učenjaki, med razumniki (inteligenco), a dandanes
Sl K tudi med ljudstvo, oznanja se delavcu in kmetovalcu. Današnji
Sv et bi se rad popolnoma iznebil Boga, popolnoma bi se rad iznebil
^seh vezi, ki ga vežejo na Boga, otresel vseh dolžnosti, ki jih ima
uo njega, ali z  drugo besedo, današnji svet bi se rad iznebil vsake
Ve re. Ali pa more to?

74

Vero tirja stvarjenje in previdnost božja.

Vero (religijo) imenujemo, v širšem pomenu, vse dolžnosti, ka¬
tere ima človek do Boga in zavoljo Boga tudi do sebe in bližnjega.
„Po veri," pravi sv. Tomaž Akvinski, „dajemo Bogu, kar smo mu
dolžni, dajemo Bogu, po besedah Kristusovih, kar je božjega." Ali
more pameten človek reči, da nima nobene dolžnosti do Boga?

Zdrava pamet nas uči, da je ves svet ustvaril Bog. Kaj sledi iz
tega? Ako lončar napravi lonec, kipar kip, slikar sliko, pač nikdo
ne bo odrekal lončarju pravice do lonca, kiparju do kipa, slikarju
do slike, ampak vsak jih bo priznal za gospodarje stvari, katere so
sami naredili, s katerimi zamorejo storiti, kar se jim poljubi, jih ra¬
biti v svojo korist, jih prodati, jih razbiti ali uničiti. Pa lončar ni
vsega sam naredil; on je dal ilu le obliko lonca, ila pa ni sam na¬
redil. Kipar je dal kamenu ali lesu človeško ali kako drugo podobo,
toda kamena ali lesa ni sam naredil. Vse pa, kar je, je iz Boga,
kakor pravi apostol, in sicer popolnoma, ker je vse iz nič naredil-
Ako je pa lončar posestnik in gospodar svojega lonca, kipar svojega
kipa, s katerim more storiti, kar hoče, koliko bolj je Bog gospodar
vsega sveta, vsega človeškega rodu. Ali more človek to tajiti? Ako
pa priznava, da je popolnoma last božja, veruje in razodeva, da mu
je vera sveta dolžnost. A to še ni vse.

Poglej krog sebe; ali najdeš kako stvar, ki bi bila človeku enaka"
Vsa čuda, katere nam kaže svet, so nekako v majhnem združena v
človeku. Mar ni primoran človek zaklicati s psalmistom: „Kaj je
človek, da se ga spominjaš, ali sin človekov, da ga obiskuješ? Po¬
nižal si ga malo pod angele, s slavo in častjo si ga ovenčal in ga
postavil črez dela svojih rok. „(Ps. 8, 5—6.) Ali je bil Bog dolžan to
storiti človeku? Kaj mu je storil človek, predno je bil ustvarjen-"
Vsakdo mora reči, da mu je Bog vse to storil iz same ljubezni.

Kipar naredi kip, slikar sliko, potem se pa ne meni več zanjo.
Ne tako Bog. On je človeka ustvaril, ga povišal nad vse zemske
stvari, a s tem se še ni zadovoljil, ampak tudi nadalje skrbi zanj,
kakor za ves svet. Ako Bog odtegne svetu svojo roko, ves svet raz¬
pade v nič. „Kako bi moglo kaj obstati, ako bi ti ne hotel," moramo
reči s sv. pismom, „ali se ohraniti, ako bi ti ne veleval ?“ (Modr. 11, 26.)
Glej, Bog ti ohranjuje tvoje zdravje, tvoje ude, tvoj razum, z eno
besedo, vse dušne in telesne moči. Ali hočeš dokaz? — V enajstem
stoletju je živel na Francoskem učenjak Turne (Turnai). Skozi deset
let je deloval kot posvetni učitelj in branil sv. vero. Toda poloti se
ga napuh. Nekoč ponosno zakliče: „0 Jezus, ko bi hotel biti hudoben,
ne bilo bi mi težko podreti vse, kar sem do sedaj tako jasno in od¬
ločno branil.“ A glej, komaj je izgovoril te besede, je bil mutast in
izgubil je vse duševne moči. Bil je pravi bebec. Še le črez več let
se mu je povrnila govorica, a ni se povrnila njegova nekdanja na¬
darjenost in bistroumnost. — Kdo nam torej ohranjuje naše moči? Ali
morda sami? Ali veš, kaj pravi Gospod: „Kdo izmed vas more s svojo
skrbjo pridjati le en komolec k svoji postavi?" (Mat. 6, 27.) Vprašam
s svetim pismom: Kdo more le eno gubo izbrisati iz svojega čela?

Odkod pa dobiva človek potrebno hrano in drugo, česar potre¬
buje za svoje življenje? Alije vse to njegovo delo? Kmetič preorje svojo

Vero zahteva od nas hvaležnost do Boga

75

n jivo, jo dobro pognoji in poseje žito. Ali je pa vse storil, da pri¬
dela žito? Ali mar on daje primernega dežja svoji njivi, ali on po¬
vzroči lepo vreme? Vsako človeško delo je nepopolno, zmiraj mu
nedostaja nečesa, kar mu zagotovi popolen vspeh. Ia „nekaj“ imenuje
neverec slučaj, — vera pa božjo previdnost. Glej, Bog daje tvojemu
delu popolen vspeh. On nam deli hrano in drugo, česar potrebujemo,
da si ohranimo življenje in zdravje. In kadar besni vihar, kadar raz¬
saja nevihta, kdo te varuje? Kaj je človek v primeri s temi narav¬
nimi prikaznimi? Slaboten je in vedno čuti, da potrebuje mogočne
roke, ki ga more obvarovati nezgode. Kamorkoli se ozreš, moreš
spoznati, da bi ne bil nič, čisto nič brez Boga, ki te je poklical iz
ničesar, in te ohranjuje, da se ne povrneš v nič. „Se živali,“ pravi
Poganski modrijan Seneka, „spoznajo dobroto, in ni je tako divje
bivali, katere bi skrb, katero ji skazujemo, ne udomačila in ji nekako
vzbudila ljubezni do nas.“

Neki pivovar na Nemškem (Giintersthal pri Friburgu) je bil
nevarno obolel. Ko se vleže v posteljo, se ni njegov pes premaknil od nje
in tudi ni hotel uživati nobene hrane, ako mu ni gospodar zapovedal.
Gospodar umrje. Pes mu liže roke in žalostno tuli. Ko neso gospo¬
darja na pokopališče, sledi zvesta žival pogrebu ter se po pogrebu
vsede na gospodarjev grob. S silo odpeljejo psa ter ga zaprč v sobo.
Naj stori zvesta žival? Zaleti se v okno in razbije steklo. Potem
skoči skozi okno na ulico in leti na grob. Tu najdejo psa drugi dan
mrtvega. — Brezumna žival razodeva toliko hvaležnost, rekel bi ljubezen.
Za košček kruha ali mesa je tako udana svojemu dobrotniku. In
razumni človek! Ali more sploh dvomiti, da ima kako dolžnost do
svojega največjega dobrotnika, Boga? Ali bi ne bila največja sramota
z anj, ako bi pri toliki ljubezni, tolikih dobrotah ne razodeval nobene
hvaležnosti, nobene ljubezni? In današnji, tako prosvitljeni svet se še
Ponaša s svojo nevero, a ne uvidi, da se s tem ponižuje pod žival.

Zdrava pamet nas torej uči, da imamo dolžnosti do Boga, dolžnost
hvaležnosti in ljubezni. Hvaležnost in ljubezen pa izkazujemo s
te m, da jo spoznavamo s svojim razumom, da jo izražujemo z besedo in
2  dejanjem, da svojega dobrotnika hvalimo in mu tudi v dejanju po-
vračujemo njegovo ljubezen, da živimo po njegovi volji. Ako z
razumom spoznavamo, da imamo vse od njega, da je on naš gospodar,
Ve rujemo; ako z besedo izražamo svojo odvisnost od njega in svojo
z ahvalo, ga molimo in častimo. Vera, molitev in ljubezen, kaj je to
druzega kot vera (religija). Vera  je v razumu, ljubezen  v srcu,
Molitev  v besedah. Od Boga smo to prejeli, Bogu smo dolžni to
Posvetiti, torej je vera sveta dolžnost človekova.

To nam slednjič napoveduje namen, zavoljo katerega
s m 0  bili ustvarjeni.  Vse, kakor smo videli (v IV. delu), je Bog
ustvaril v prvi vrsti zase, to je v svojo čast in slavo. Kako lepo,
seveda nevede, izvršuje vsa brezumna narava to svojo nalogo. Vsa
n£ >rava je nekako velikansk tempel, v katerem se razlega tiho, a
Vendar dovolj razločno slava božja. „Nebo pripoveduje veličastvo
božje,“ poje tako lepo psalmist ,.in nebes oznanja dela njegovih rok.
D an kliče dnevu besedo, in noč daje noči na znanje. Ni pač govor

76

Vero nam oznanjuje naše srce.

tak in niso besede, da bi se ne slišali njih glasovi; v vesoljni svet
gre njihov glas in na konec zemske krogle njih beseda.“ (Ps. 18, 1—4.)

„Tudi nema zemlja ima svoj glas,“ pravi sv. Avguštin; „ta glas
je njena lepota.“ (Enarat. in Ps. 118.) Kaj pa človek? Ali ima razum
le za to, da skrbi za svoje telo, za potrebni živež? V to mu ga sploh
ni bilo treba, ker si tudi brezumna žival in stvar zna preskrbeti po-
trebni živež. Bog mu je marveč dal razum, da bere v naravi kakor
v najlepši knjigi, da je tudi njegov namen, da slavi Boga, in to tem
bolj, kolikor višji je od nje. Narava mu ni samo dana, da si iz nje
privzema potrebno hrano, da jo rabi v svojo korist, ampak v prvi
vrsti mu je prst, ki mu kaže na Boga, katerega slaviti in pove¬
ličevati je tudi njegova prva dolžnost. Torej človeka že pogled v
naravo uči, da je vera sveta dolžnost, njegov prvi namen. Le ta prvi
namen izpolnjujoč, ako Boga spoznava, časti, ljubi, doseže svoj
drugi namen, svojo časno in večno srečo, za katero ga je ustvaril Bog-

To človeku napoveduje njegovo lastno srce. Kar najlepše je
razodel to sv. Avguštin v besedah: „Naredil si nas zase, in nemirno
je človekovo srce, dokler ne poziva v tebi, o Gospod.“ Človeško srce
(duša) se je vedno zavedalo, da biva Bog, da je od njega prišlo, da
je on njegov oče. Vedno je hotelo svojega očeta spoznati, ga častiti
in ljubiti. Ker tu na zemlji ne doseže popolnoma tega spoznanja in
te ljubezni, zato teži po popolnem združenju ž njim v večnosti. Kaj
najbolj želi otrok, ki ima svojega očeta v daljnem kraju? Ali ne, da
bi ga videl, da bi govoril ž njim, da bi mu razodel svojo ljubezen-''
Ne more si misliti večje sreče, kakor da bi bil zopet pri svojem
očetu. Tako hrepeni tudi človeško srce, da bi spoznalo svojega ne¬
beškega Očeta, da bi ga videlo, ga popolnoma ljubilo. „lskreno hre¬
peni vsakega človeka srce po Bogu," pel je že starodavni grški
pesnik Homer fOdvsse III. 52). In poganski govornik Dio Krizostom
lepo opisuje to hrepenenje človeškega srca z besedami: „V vseh
ljudeh biva veliko hrepenenje Boga častiti in moliti. Kakor otroci,
odtrgani iz materinega naročja, občutijo nepopisljivo hrepenenje in te¬
ženje po materi, večkrat iztezajo svoje roke proti odsotni in sanjajo
o njej, tako želi tudi človek biti vedno krog bogov in z njimi ob¬
če vati.‘ £  (Orat XII. De Dei cognit.) „Kamen vleče njegova teža k
zemlji,“ pravi sv. Avguštin, „srce pa njegova ljubezen k Bogu."
(Ep. 157.) Kamen moreš ustaviti, da ne pade k tlom, ako mu pod¬
staviš roko. Kakor hitro si pa odmaknil roko, pade kamen na tla-
Tako je tudi s človeškim srcem. Človek je zamore za nekaj časa na¬
vezati na zemske minljive reči. Toda srce prosto teh vezi, vzleti k
svojemu očetu, Bogu. „Srce, a  pravi Hettinger, „se sicer more zmotiti,
da mesto živega Boga časti le njegovo podobo, ki odseva iz vsega
stvarstva, kakor tudi norec plane v vodo, da bi prijel solnce, ki se mu
sveti iz vode. A vendar je bil Bog, katerega je iskalo." (Hett. Ap. I, 524.)

Poglej človeški rod. Ali najdeš narod, ki bi ne spoznaval Boga,
ki bi z eno besedo ne imel vere? Niti enega ne najdeš. Kaj so
iskali poganski narodi in modrijani, kaj iščejo novodobni? Boga!
Ker za onega, ki je v nebesih, ne marajo, ali bolje rečeno njegovih
zapovedi nočejo, zato so naredili same sebe, ali naravo ali kaj dru-

Človeški razum le težko najde resnico.

77

Sega za Boga. Človeško srce hrepeni tako po Bogu, po občevanju
'n združenju z njim, da je Plutarh rekel, da si je lažje misliti mesta
brez tal, kakor pa mesta ali naroda brez Boga. Tako spoznava ves
•jloveški rod, človeško srce, da je, kakor pravi Platon, Bog za-
eetek, središče in konec njegovega življenja. Zato je imenoval tudi
sv. Avguštin brezverce (brezbožce); „Rarum hominum genus,“ —
redko vrsto ljudi. (In Ps. 52.) Človek se mora odpovedati svojemu
razumu, svojemu srcu, ako noče priznati Boga, ako noče priznati, da
J e  vera njegova sv. dolžnost. Zato je tudi slavni avstrijski vojsko¬
vodja Lavdon rekel svojemu sinu na smrtni postelji: „Boj se Boga,
svojega Stvarnika, in izpolnjuj zapovedi krščanske vere; zakaj brez
Ve re nisi ne človek,  ne junak, ne državnik. Ljudje brez vere so
odpadek človeštva, ki se ponižujejo na najpodlejši način. “

2. Voditelj k resnici.

„ Gospod, ti imaš besede večnega
življenja." (Janez G, 60.)

Ko je bil Jezus Kristus obljubil Judom, da jim bo dal svoje
m v e so za jed in svojo kri za pijačo, ga je zapustilo mnogo njegovih
učenčev, ker se jim je ta obljuba zdela pregrozna. Tu se obrne
Lospod do svojih dvanajsterih apostolov ter jim reče: „Ali hočete
tudi vi oditi?“ Peter mu pa v imenu vseh odvrne: „Gospod, h komu
na J gremo? Ti imaš besede večnega življenja. “ (Janez 6, 67 itd.)

Prelepa podoba človeškega rodu! Bog ga je ustvaril zase, zato
j e  nemirno njegovo srce, dokler ne počiva v Bogu, ga prav ne spo¬
znava, časti, ljubi ter mu služi. Vedno seje  zavedal, da ima dolžnosti
u° Boga, katerega mu je tako razločno napovedalo njegovo srce.
Kakor otrok teži in hrepeni po svojem očetu, tako je človeški rod
Ve y dno težil in hrepenel po občevanju in združenju z Bogom. Tega
tlenja ni mogel še utajiti noben človek, noben narod. Človeški rod
J e  veren. Zato je vedno popraševal: Kakšen je Bog, kakšne
dolžnosti imamo do njega?  Vedno je iskal resnico, ali pa je našel
odgovora na ona vprašanja? Res, da mu je dal stvarnik razum, da
!sce resnico in da jo more najti, v kolikor ne presega njegovega
r azuma. Mogel bi najti marsikatero resnico, n. pr. da je en Bog, da
J e  Bog najpopolnejše bitje, da je človeška duša neumrjoča; mogel bi
razločevati med dobrim in hudobnim, ker mu je Bog naravni zakon
Za pisal v srce. Toda to resnico najde le z največjo težavo, da ne
re čem, da je sploh najti ne more.

~ Naš razum biva v mesu, ki ga vodi le na svojo stran, v zmote.
Zlasti in pregrehe, zlasti pa greh prvih starišev, mu ga otemnujejo,
aa takorekoč ne more najti resnice. Kar pravi sv. apostol o grešnikih,
aa zadržujejo resnico s krivico (Rim. 1, 18.), s pregrehami, to je spoznal
hidi poganski modrijan Ciceron, ki pravi: „Le majhne iskrice
^.Poznavanja nam je podelila narava, toda te takoj zamorimo s svo-
hdi hudobijami in zmotami. Našemu duhu so dane kali čednosti, ki
Dl  nas mogle voditi k večnemu življenju. Toda komaj rojeni, živimo
v  neprestani pokvarjenosti, da takorekoč pijemo zmoto z maternim

78

Modrijani niso mogli učiti človeškega rodu.

mlekom.“ (Tusc. I, 1—12.) Res, človek bi mogel s svojim razumom
najti nekatere resnice, a kakršen je sedaj, jih ni mogel najti in jih
tudi ne more najti.

Le poglejmo v zgodovino človeškega rodu. Od nekdaj je iskal
resnico, a v kake zmote je zašel! Kakšna je bila njegova vera,  dokler
jo je iskal samo s svojim razumom? Ne bom tu ponavljal, kar sem
povedal o pokvarjenosti zlasti za časa pred prihodom Kristusovim-
Tu le poudarjam, da sta tako daleč zabredla dva najbolj omikana
naroda v starem svetu, Grki in Rimljani. Kake zmote so morale
vladati še le pri narodih, ki so bili na nižji stopinji omike. „Čudovito,‘'
pravi celo brezverec Renan, „da so narodi, ki so naši učitelji v pro¬
sveti (omiki), pripogibali svoja kolena pred maliki, prešestniki in
pijanci, in da so verovali kot verske resnice najbolj nesmiselne in
grde pripovedke. Ako je narod razodeval toliko duhovitost, kakor so
jo razodevali Grki; ako so razumeli Rimljani izvršiti načrt, po ka¬
terem so postali gospodarji sveta, kako je mogoče, da so v verskih
rečeh stali na enaki stopinji z divjimi narodi? Ali ni nerazumljivo,
da se narodi, ki so nam vzor v javnem in političnem življenju, v
umetnosti, modroslovju in pesništvu, v veri niso mogli povspeti nad
budalosti, katere celo otroci zasmehujejo ?“ (Etude d’histoire reli-
gieuse, p. 7. 8.)

Pa to ni nerazumljivo, marveč kaj razumljivo. Tako daleč pride
človek, ako išče resnico edino le s svojim razumom, katerega vle¬
čejo strasti na svojo stran.

Pa tako daleč ni zabredlo samo priprosto ljudstvo. V enake
zmote je zašel najbolj omikani razum, tako daleč so zašli tudi da¬
našnje dni tako proslavljeni modrijani.  Sam Ciceron priznava, da je
ni take budalosti, da bi je ne bil veroval kak modrijan. (De div. II, 58.)
Pa ko bi bili modrijani tudi našli resnico, kaj bi bilo to pomagalo
človeškemu rodu, ker niso hoteli in tudi niso mogli učiti priprostega
ljudstva. Ti modrijani so se s studom obračali od priprostega ljudstva-
„Odi profanum vulgus 44  — „jaz sovražim priprosto ljudstvo 44 , je rekel
sloveči pesnik Horacij, in Platon je rekel, da je modroslovje le za
nekatere, ne pa za vse. Potem pa tudi niso imeli veljave pri ljudstvu?
ker so si vedno nasprotovali. Kar je ta danes trdil, je sam ali
kdo drugi podrl drugi dan. Zlasti pa se je njihovo življenje kaj malo
skladalo z njihovimi nauki, kar jim je vzelo vso veljavo pri ljudstvu-
Seneka je znal lepo govoriti in pisati, pa je vendar živel na raz¬
košnem dvoru krutega trinoga Nerona ter nekako odobraval nje¬
govo življenje. „Pri večini modrijanov 44  piše Kvintilijan, „se skrivajo
pod starim modroslovjem največje pregrehe. 44  Zlasti živo nam jih
opisuje pisatelj Aristides: „Nenasitljiva je njihova lahkomnost, njihova
zavist jim je modroslovje, njih beračija zaničevanje zlata. Ponosi } 1
se povzdigujejo nad vse, plazijo se pa pred bogatini, celo pred nji'
hovimi kuharji in peki. 44

Pa ne glede na vse te okolnosti, nedostajalo jim je poglavitnega
pogoja, da bi bili uspešno učili človeški rod. Kaj človeka najbolj
vodi, da dela dobro in se varuje hudega? Ali ne plačilo in kazen ■
Toda tu ne zadostuje samo časno plačilo ali kazen, ampak treba j e

Resnico more razodeti lc Bog.

79

večnega plačila in večne kazni, da se ljudje z uspehom vodijo k iz¬
polnjevanju kakega nauka. Ali so pa modrijani mogli obljubiti večno
plačilo, ali pretiti z večno kaznijo, ko so sami čestokrat oboje tajili,
tajili sploh neumrjočnost človeške duše? Ko bi bili tudi modrijani
našli resnico, vendar niso bili zmožni učiti človeški rod.

Človeški razum, kakršen je sedaj, torej ni mogel priti do re¬
snice. Pa ne smemo misliti, če do Kristusa ni našel resnice, da bi jo
til pozneje našel. Nekateri namreč trdijo, da bi bil človeški
r azum popolnoma našel resnico,  kadar bi se bila veda izpo¬
polnila itd. Toda, če je razum v 4000 letih pred Kristusom ni našel,
ne bil bi je našel tudi pozneje. Ali so morda novodobni brezverni
učenjaki kaj boljši od poganskih? Ali se ne potapljajo vedno bolj v
Poganstvo, kolikor bolj zapuščajo razodetje in se upirajo na svoj
razum? Kaj vsega ne verujejo taki učenjaki, in sploh ljudje, ki za¬
puščajo sv. vero. Značilno je zlasti to, da človek lahko zaide v prazno
vero, vraže itd., kadar se odpove pravi veri in le s svojim razumom
Išče resnico. Koliko prazne vere je bilo v poganstvu! „Kamorkoli
se ozreš,“ pravi Ciceron, „povsod te preganja prazna vera; če slišiš
yedeža, ali čuješ vedeževanje; če daruješ ali opazuješ letanje ptic;
ue zagledaš Kaldejca ali vedeževalca; če bliska, če gromi, če se pri¬
peti kaj jzvanrednega, nikoli ne najdeš miru.‘ £  (De divin. II.)

In danes! Na policiji mesta Pariz, tako prosvitljenega mesta,
je bilo 1. 1899 zglašenih 1921 vedeževalk, ki prerokujejo iz kart,
103, ki prerokujejo iz rok, 74, ki napovedujejo usodo v spanju
(somnambule). Toliko jih je bilo le zglašenih, a v resnici jih je bilo
yeliko več. Tako prosvitljeni svet pa veruje take budalosti! Boji se
številke 13, itd. Diderot, že večkrat imenovani brezverec, je za¬
pustil mizo, ako je pri njej sedelo le 13 oseb. Marquis (Marki)
^ Argens se je smrtno prestrašil, ako se je na mizi prevrnila posoda
s  soljo. Knjižničar ljudske knjižnice v Parizu je povedal Napoleono¬
vemu ministru za uk in bogočastje, da so ljudje zadnje čase pred
Prekucijo, kolikor bolj je namreč izginjala vera, najbolj zahtevali
knjige o vedeževanju, coprniji itd. „To je posledica,“■ je prav po¬
vedal učenjak Hegel, „ako človek sam preiskuje, da objavi eden
v ečjo nesmisel kot drugi. “

Človek potrebuje pri iskanju resnice voditelja in učitelja,
ga varuje zmote. Ta je pa edino le Bog. Dal sem svoji knjigi
na Pis „Pamet in vera“, ne kakor da bi človek mogel samo s svojim
r azumom najti resnico, ampak, da more s svojo pametjo se prepričati,
se že prejeta resnica kaj lepo sklada z njegovim razumom.

Treba je torej bilo, da je Bog človeka učil resnico, ker mu ne
r^ore biti vse eno, kake nazore ima človek o njem, ali ga časti
Prav ali ne, ali moli leseno ali kamenito podobo, ali ga hoče
^astiti s pregrehami, nečistostjo ali umorom. Ako bi se Bog ne bil
ci sto nič zmenil za človeški rod, za njegovo najpoglavitnejšo po¬
zebo, potem bi ne zaslužil imena „Bog“, najpopolnejšega bitja, ako
1)1  mu bila laž ravno tako všeč kakor resnica, čednost kakor hudobija.

Priznamo sicer, da so učenjaki našli marsikatero resnico. A
udi v tem jih je vodilo razodetje božje. Bog se je bil razodel člo-

80

Tudi pogani so pričakovali resnico od Boga.

veškemu rodu že ob njegovemu početku, ko je bil takorekoč ena
družina. V tem nas potrjujejo bajke vseh narodov, ki pripovedujejo,
da je Bog v začetku občeval s človeškim rodom. Kar je tu slišal
človeški rod, to mu ni šlo več iz spomina. Iz tega razodetja, iz starih
izročil, so pa črpali poganski modrijani. Mnogim so bile tudi znane
knjige sv. pisma starega zakona. Bog je v izraelskem rodu ohranil
pravo vero. Ta rod je vodil od naroda do naroda in tudi povzročil,
da so drugi narodi prišli k njemu. Zato pravi sv. Avguštin: „Pri
mnogih modrijanih se nahajajo mnogi resnični izreki o Bogu, ki se
pa niso rodili v njih, ampak so prišli iz virov, katere je božja pre¬
vidnost povsod odpirala." (De doctr. Christ. I, 30.) Sam Platon ime¬
nuje svoj nauk o Bogu ostanek starodavnega izročila. Isto velja o
novodobnih učenjakih. Kar imajo na sebi dobrega, to je iz božjega
razodetja. „Ne vem,“ pravi Rousseau „čemu pripisujejo lepo nrav-
stvenost v naših knjigah napredku v modroslovju; ta nravstvenost
(morala) je bila krščanska, preden jo je učilo modroslovje." Istotako
pravi Kant, da bi človeška pamet ne bila brez evangelija nikdar
spoznala nravnih zakonov.

Pa če bi človeški razum tudi mogel najti resnico, vendar je
bilo treba, da mu jo je Bog razodel. Kolikim je namreč mogoče
iskati resnico, koliko jih ima v to potrebnega časa, zmožnosti, vednosti ?
Ali ni večina ljudi navezana na vsakdanje delo za svoj vsakdanji
kruhek? Kje bi dobili časa za preiskovanje? In če bi človek sam
iskal resnico, ali bi si bil kdaj svest, da jo je tudi našel, da ni zašel
v zmoto, ker vidi v svetu toliko zmote? Slednjič pa še pristavljam,
da človeka vežejo dolžnosti na Boga takoj, kadar se zave svoje pa¬
meti. Torej mora imeti resnico že takorekoč pripravljeno, ko se zave
svoje pameti, ne da bi mu je bilo treba še iskati. Vsi ljudje po¬
trebujejo resnico, ker imajo vsi dolžnosti do Boga, potrebujejo jo
popolnoma brez strahu kake zmote in to takoj, kadar se zavedo svoje
pameti. Ker tega ne morejo sami doseči, zato je bilo treba, da jim
jo je razodel sam Bog. On skrbi tako lepo za vsako potrebo člo¬
veško, pa bi za to najvažnejšo ne bil skrbel?

Zato so tudi poganski modrijani obračali svoje oči proti nebu
ter od tam pričakovali nauka o dolžnostih do Boga ali v veri-
„ Človek naj dela le to, kar je všeč Bogu," pravi Pitagoras; ..tega
pa ne bo zvedel, ako ga Bog ne poduči." — „Pobožnost je lepa
čednost," uči Sokrat, „a nihče je ne more učiti kot sam Bog-
(Politika 241.) „Najbolje je, da počakamo," pravi Platon, „da kdo
pride, ki nas bo podučil, kako se nam je vesti do Boga in ljudi-
(Alcib. II.) „Sam Bog nam mora dati pojasnila", kliče na drugem
mestu. (Apol. Socr.) V svoji zadnji bolezni je priznal tudi francoski
zgodovinar Avg. Thiery: „Iz zgodovine spoznam, da je bilo očividno
potrebno za razvitek človeškega rodu, da se je sam Bog razodel- 1
Kaj premore človeški razum tudi v svojih najboljših zastopnikih)
nam kaj primerno opisuje Rušo (Rousseau): „Vprašal sem modro-
slovce, preiskaval knjige, proučeval njih razna mnenja. Polni so
praznote, predrzni misleci pravijo, da vse vedo, a ničesar ne raz¬
ložijo. In če vsled tega eden drugega zasmehujejo, se po mnenju, ne

Bog sc jc takorekoč moral razodeti.

81

kotijo. Prevzetni so v zmagi, nizki in podli, kadar podležejo. Njihovi
dokazi nič ne veljajo, k večjemu da drug drugega pobijajo. Ako iščeš
kako pričo za nje, ne najdeš druge kakor njihovo lastno. V nobeni
reci se ne skladajo, razen v tem, da drug drugega pobijajo. -1  (Emil III, 12.)

Zato je rekel celo brezverec Bayle: „Naša pamet ne zna dru¬
gega kakor vse zmešati, o vsem dvomiti; komaj je kaj zgradila, že
napoveduje sredstva, s katerimi se more to podreti. Ona je prava
Penelopa, ki po noči raztrga nit, katero je po dnevu spredla. Najbolje
moremo modroslovje uporabiti, da spoznamo, da vodi le v zmoto, in
da potrebujemo drugega vodnika, to je pa božje razodetje. -1  —
«Treba je bilo," pravi sv. Tomaž Akvinski, „da je sam Bog podučil
človeka tudi v onih resnicah, katere bi sam na sebi mogel najti
n jegov razum, ker po naravnem potu le nekateri prav spoznajo
^oga, in to le po dolgem trudu in ne brez zmot, ko je vendar blagor
Vse ga človeškega rodu odvisen od te resnice." (Summa I. quaest. I.

art. l.)

Toda razen naravnih resnic so pa še nadnaravne,  katerih
ki človek sploh nikdar ne mogel spoznati. Te je moral Bog še tem
bolj razodeti. Človek bi po svojem razumu ne mogel nikdar^ Boga
Pfav spoznati. „V nedostopni luči biva on, katerega noben človek
n i videl in tudi ne more videti," pravi sv. apostol Pavel. Bog je
ne skončen duh in njegova stvar ga nikdar ne more popolnoma
s Poznati. Tu se je moral Bog takorekoč ponižati, in se mu razkriti. On
na m je moral podati roko ter nas k sebi potegniti v rajske višave.

Zlasti opozarjam na eno reč. Vsak človek greši in čut), da je
ra zžalil vsevednega sodnika. Rad bi se zopet spravil z razžaljenim
očetom. On spozna, da potrebuje milost božjo, rad bi si jo zopet pri¬
dobil. Mar mu pa to zadostuje? Človeški rod je v svoji zavesti, da je
razžalil Boga, daroval vsakovrstne daritve, a vendar ni imel pravega
jpiru, k er  ni bil do malega prepričan, da se je spravil z Bogom,
'■lovek hoče takorekoč, da mu Bog sam pove, da mu je odpustil.
Pako zagotovilo mu je mogel in moral dati sam Bog, on mu je sam
m °ral razodeti znamenje, po katerem bo prepričan, da so mu grehi
?dpuščeni. To se zgodi v zakramentu sv. pokore,  kjer mašnik v
lr ttenu božjem grešniku odpusti grehe.

Edino le Bog nam je mogel in moral dati pojasnilo, kaj in

kaki

(Ksen da je, kakšne so naše dolžnosti do njega, do sebe in do

liznjega, z eno besedo, sam Bog nam je moral razodeti vero, ker
j 1  ° Ce , da se vsi zveličamo in pridemo do spoznanja resnice (I. Tim. 2,4.).
v e  °n je neskončno resničen, pri katerem se ni bati zmote; kar
l°vek s svojim razumom zida, to je polno zmot; kar eden sezida,
o drugi podere. „Na vsak nauk" pravi učenjak Hegel, „ki ga izumi
'oveški razum, bi se dale uporabiti besede, katere je sv. Peter za-
,p 1Ca l Zafiri: „Noge onih, ki te bodo pokopali, so že pred vratmi."
' e sch. der Philos. Einl.) Le to, kar je od Boga, je stalno, je večna,
e minljiva resnica.

Pred leti je na Bavarskem nekdo oznanjal krivo vero. Med
P rv imi, ki so se pridružili krivemu preroku, je bil kmetič Vid
^ali vasici Eden. Hudo žalost je to povzročilo njegovi ženi, verni

Pamet in vera II.

6

Bog sam je govoril s človekom.

in pobožni katoličanki. Veliko je molila za svojega moža. Za Spre¬
obrnjenje tega moža se je pa Bog poslužil ženinega stričnika. Neko
zimsko noč je padlo veliko snega. Stričnik Gašpar hitro naredi iz
snega na dvorišču malo cerkvico. Potem pa zbudi Vida ter mu po¬
kaže cerkvico, rekoč: „Vid, ti nisi več zadovoljen z našo cerkvijo,
glej, v tej noči smo zate napravili posebno cerkev. Iz snega je, zato
bo tudi takoj izginila, kakor hitro bo solnce nanjo posijalo. Kakor
je vzrastla, tako bo tudi minula. Glej, tako je tudi z zmoto; prazna
je in minljiva kot ta snežena cerkvica." Te besede so pretresle Vida.
Spoznal je svojo zmoto. Prime se za glavo ter nekako zamišljeno
pravi: „Prav imaš Gašpar! Zmota izgine, resnica pa ostane. Naša
cerkev me ima zopet." Mož je spoznal, da je neskaljena večna resnica
le pri Bogu. Ker je pa to resnico Bog razodel svoji katoliški cerkvi,
zato se je mož povrnil h katoliški cerkvi.

3. Očetov nauk.

..Mnogokrat in na mnogo načinov je
govoril Bog; nekdaj očetom po prerokih,
nazadnje, te dni, nam je pa govoril po svojem
Sinu. 11  ' (Hebr. 1, %■)

Ko se je nekoč peljal Jezus črez Genezareško jezero (Galilejsko
morje), je nastal velik vihar. Učenci boječ se, da se ne potopijo, po¬
kličejo Jezusa, ki je mirno spal. „Gospod, otmi nas, poginemo," rnti
zakličejo. Jezus pa jim reče: „Kaj ste boječi, maloverni?" Potem vstane
ter zapove vetrovom in morju, in bila je velika tihota. — V enakem
položaju je bil tudi človeški rod v dušnem oziru. Vedno je iška]
resnice, a je najti ni mogel. Bil je v nevarnosti, da se takorekoc
potopi v svojih pregrehah in razuzdanostih, kakor smo videli v prvem
delu. Ali bi ne zaslužili tudi mi graje, ako bi menili, da se Bog, naj¬
boljši Oče, ni nič zmeni) za človeški rod? Človeku je dal hrepe?
nenje, teženje po Bogu. Človek ga je iskal, a ga najti ni mogel. Al 1
bi ne bil najkrutejši trinog, ako bi mu ne bil podal roke, ako bi mu
ne bil pokazal prave poti — razodel prave vere?

Bog je moral kot najpopolnejše bitje človeku pri¬
skočiti na pomoč.  Da je to mogel storiti, mi pač ni treba doka¬
zovati, saj je vsemogočni, vsevedni Bog. Ako je človeku mogoče raz¬
odeti svoje misli, kaj bi to ne bilo mogoče Bogu? Vsak vč, da j e
Bog to tudi storil, da je razodel človeku pravo vero. O tem je pr e '
pričan ves človeški rod. Vedno je veroval in govoril o božjem raz¬
odetju. Vsi narodi se v glavnih potezah ujemajo v veri ljudi o za¬
četku sveta, o srečni dobi prvih, o grehu prvih starišev, o obljub?
ljenem Zveličarju. Odkod to ujemanje, ako ne odtod, da je človeški
rod pri svoji zibelki dobival poduk od samega Boga?

V svojem početku je človek veroval v enega sa¬
mega Boga.  V najnovejšem času je našel francoski učenjak Priss e
v Egiptu najstarejšo listino na celem svetu (iz časa 2500 pred Kr-J>
ki razločno govori o enem samem Bogu. Učenjak Liicken je V TC .'
iskaval bajke in pravljice vseh narodov o početku sveta in pravi’

IJobe božjega razodetja.

83

»Prepotovali smo ves svet in povsod smo našli sledove splošne vere
narodov v greh prvih starišev. Da, našli smo celo posamezne dele
svetopisemske zgodbe o grehu prvih starišev; srečno bivanje v raju,
ženo kot zapeljivko, sodelovanje hudobnega duha, željo po vseved¬
nosti in neumrjočnosti kot vzrok greha." (Liicken: Die Traditionen
des Menschengeschl. str. 141.) Srečo prvih starišev opeva kot zlato
dobo pri Rimljanih pesnik Ovid, o njej govori Kitajcem Konfutse.
Popisuje jo Indijancem Manu, o njej govore rimski in grški modri¬
jani. Tako pravi Ciceron: „Prva doba je bila bogovom blizu." (De
J eg. II, li.) Kako so vsi narodi pričakovali prihodnjega Odrešenika,
sem že omenil v I. delu. Tu naj le omenim, da o njem govori stara
kitajska knjiga tako jasno, da je cesar Mingdi celo poslal dva man¬
darina, naj gresta iskat njega ali njegovo vero. Ikič sodi prav
Protestantski učenjak Delitsch: „To ujemanje narodnih pripovedek
s  sv. pismom nam je dokaz, da sv. pismo ni samo bajka, ampak
zgodovinska knjiga." (Genesis p. 148.)

Kar nam te bajke in pripovedke pripovedujo, da se je moral
Pog v začetku sveta človeškemu rodu razodeti, to nam kaj jasno
oznanja sv. pismo. Bog je človeka obdaroval z mnogimi milostmi
Pn ga postavil v raj. Ker mu je pa dal prosto voljo, je hotel, da se
olovek sam odloči za njega ali proti njemu. V ta namen mu je dal
znano zapoved, s katero naj bi razodeval svojo odvisnost od njega
ter  si nekako zaslužil podeljene mu darove. Toda človek je prelomil
dano mu zapoved ter se obrnil od Boga. A Bog se ni odvrnil od
n jega, ampak, ker je bil še bolj potreben njegove pomoči, je še na¬
dalje ž njim občeval ter ga poučeval. Mesto ubitega Abela je dal
Prvima starišema pobožnega Seta, ki naj bi ohranil to božjo raz-
°detje. Potomci Kajnovi pa so se udali pregrešnemu življenju, tako
da je hudobija postajala vedno večja. Bog je zato sklenil pokončati
°loveški rod. Iz Noetovega rodu si je vzgojil nov rod. Ž njim je
sklenil zavezo, razodel mu svojo voljo in dal prve zapovedi. Istotako
J e  potomcem Noetovim razodel svojo voljo. To prvo razodetje ime¬
nujemo razodetje očakov.

Druga doba razodetja  božjega se začenja z Abrahamom,
katerega je Bog izvolil v očeta izvoljenega naroda. Zavladala je bila
namreč zopet v človeškem rodu velika hudobija. Razodetje je bilo v
nevarnosti, da se popolnoma ne pogubi. Zato si je Bog izbral en sam
narod, ki naj bi prejemal njegove nauke in jih ohranjeval človeškemu
r °du. V ta namen je poklical Abrahama iz njegove domovine ter ga
' r °dil skozi razne dežele ter mu na potu razodeval svoje namene,
da ga bo naredil očeta velikega naroda ter dal njemu in njegovim
Potomcem deželo, katero je prepotoval. Obljubil mu je, da bo njegove
Potomce pomnožil kakor pesek ob morju in zvezde na nebu, ako bo
v . a nj veroval in mu zvesto služil. Iste obljube je ponavljal njegovemu
S’pu Izaku in vnuku Jakobu, ter tudi njima razodeval svojo voljo.
Ninove Jakobove je pa peljal v Egipet, kjer jih je pomnožil v velik
!\ ai 'od. V egiptovski sužnjosti jih je hotel utrditi v veri v njegove obljube.
Uj  je izraelsko ljudstvo narastlo, je poslal Mojzesa, ki ga je rešil
e giptovske sužnjosti ter ga vodil skozi puščavo proti obljubljeni

6 *

84

Znamenja božjega razodetja.

deželi. Na tem potu mu je razodel desetere zapovedi, določil službo
božjo, postavil soboto in druge svete čase, z eno besedo, uredil vse
življenje izraelskega naroda. Ta doba božjega razodetja se imenuje
Mojzesova.

Seveda s tem še ni bilo dovršeno razodetje. Izraelski narod in
po njem ves svet je bilo treba še pripraviti na prihod Odrešenikov.
Zato so v nepretrgani vrsti nastopali preroki, ki so vedno določneje
napovedovali prihodnjega Odrešenika. Da bi tudi ostali narodi bili
deležni odrešenja in se pripravili na prihod Odrešenikov, je Bog
vodil Izraelce od naroda do naroda, jih seznanil z Asirci, Babilonci,
Perzijani, Sirci, Egipčani in naposled z Grki in Rimljani.

Ko se je pa dopolnil čas, ko so bile vse priprave gotove, je
Bog sam zapustil svoj nebeški prestol ter prišel na zemljo, da
se je tu včlovečil, ter v človeški podobi podučil človeški rod. Jezus
Kristus,  večni Bog, kakor smo se prepričali v prvem delu, je do¬
polnil razodetje. On je dal človeškemu rodu določen odgovor na
vsa vprašanja, katerega je prej zaman iskal. V njem je končano raz¬
odetje. Novega, boljšega, popolnejšega razodetja nam ni več pričakovati.

Bog se je torej razodel in resnične so besede apostolove: „Mnogo-
krat in na mnogo načinov nam je govoril Bog, očetom po prerokih,
nazadnje, te dni, nam je pa govoril po Sinu“. (Hebr. 1, 2.). Jezus
Kristus je pa ves svoj nauk izročil svoji cerkvi, in ta je, kakor smo
se prepričali v II. delu, edino le katoliška cerkev.

Kar je torej Bog sam začel, to je nadaljeval po očakih, zlasti
pa po Mojzesu, prerokih, po Jezusu Kristusu in še vedno nadaljuje po
katoliški cerkvi, ki nam oznanja, kar je razodel po teh poslancih,
zlasti po svojem Sinu, Jezusu Kristusu.

Tu se nam pa najprej vriva vprašanje: Ali so bili ti možje
res poslanci božji, ali je njihov nauk res božji nauki

Bog je hotel, da vsi ljudje pridejo k spoznanju resnice, in
to je tudi moral, ker je vsem neobhodno potrebna, a je sami le
z največjo težavo ali sploh ne morejo najti. Zato je pač moral svoje
poslance poveriti, dati jim nedvomljiva znamenja, po katerih jih lahko
ysakdo spozna, da so poslanci božji in da oznanjajo njegovo voljo-
Že posvetni vladar da svojemu poslancu takozvano poverilno pismo,
ako ga pošlje h kakemu vladarju; zato je moral tudi nebeški vladar
svojim poslancem dati tako poverilno pismo, moral jih je označiti z
gotovimi znamenji kot božje poslance. Katera so ta znamenja?

4. Znamenja očetovih poslancev.

..Sledila jim bodo ta znamenja: v mojem
imenu bodo izganjali hudobne duhove, govo¬
rili nove jezike,.... na bolnike bodo pokla-
dali roke, in bodo zdravi 41 . (Mark. 10 .16.17■)

Za Ahaba, brezbožnega kralja, se je izraelsko ljudstvo udalo
malikovanju. Z vso odločnostjo in gorečnostjo je opominjal prerok
Elija svoje ljudstvo, dokazoval mu njegovo nevero in nehvaležnost,
mu žugal in ga rotil, da naj se povrne nazaj k svojemu Gospodu-

Čudeži znamenja božjih poslancev.

85

B°gu. A vse je bilo zaman. Ljudstvo je vedno našlo obilo izgovorov.
Tu pa reče lilija kralju Ahabu: „Pošlji in zberi k meni vse Izraelce
n a Karmelski gori, tudi preroke Baalove štiristopetdesetere in pre¬
roke logov štiristotere, ki jedo od mize Jezabeline.“ Ko se je bilo
to zgodilo, stopi Elija pred ljudstvo ter mu reče: „Doklej bodete

šepali na dve strani? Ako je Gospod pravi Bog, hodite za njim; ako
je pa Baal, pojdite za onim ... Jaz sam sem ostal prerok Gospodov;
Prerokov Baalovih pa je štiristo in petdeset mož. Dajte nam dva
v ola in oni naj si izberč jednega vola, naj ga razsekajo v kose, in
denejo na drva, ognja pa naj ne podtaknejo. Tudi jaz bom pripravil
drugega vola in položil na drva, ognja pa ne bom podtaknil. Kličite
Knena svojih bogov, in jaz bom klical ime svojega Gospoda; in Bog,
ki bo uslišal z ognjem (namreč poslal ognja na pripravljeni dar), on
kodi Bog.“ Ljudstvu je bil ta predlog všeč. Ko je bilo vse priprav¬
ljeno, so klicali duhovniki Baalovi ogenj iz nebes od jutra do opoldne.
Ko le ni bilo ognja, se še pošali Elija, rekoč: „Vpite glasneje, saj je
kog, in morda se pogovarja, ali je v gostilni, ali na potovanju, ali pa
v saj spi, kličite, da se vzbudi.“ Klicali so glasneje do večera, a ognja
^ ni bilo. Ker je prišel čas večerne daritve, pripravi Elija vse za
daritev potrebno, potem pa zakliče: „ Gospod Bog Abrahamov, in
Izakov, in Izraelov, pokaži danes, da si ti Bog izraelski in jaz tvoj
služabnik,  in da sem vse storil po tvoji zapovedi!  Usliši me,
Gospod, usliši me, da to ljudstvo zvč, da si ti Gospod Bog, in spre-
°brni njih srce!“ Komaj je dokončal Elija svojo molitev, že je padel
°genj iz nebes in povžil njegov dar. Ko je pa ljudstvo to videlo, je
Padlo na svoj obraz ter reklo: „Gospod, on je Bog, Gospod, on je
Bog.“ (HI. kralj. 18, 20—39.)

Prej je ljudstvo imelo razne ugovore zoper Elijev nauk, za vse
njegove opomine se ni zmenilo niti najmanj. Ko pa zagleda očiten
c udež, se ne more dalje ustavljati, ampak prizna Elijevega Boga kot
Pravega in Elija za njegovega poslanca.

Po čudežu  se je torej Elija najočitneje razodel poslanca božjega.
Isto je storil tudi Jezus Kristus. Ko ga je sv. Janez Krstnik vprašal
Po dveh učencih: „Jeli si tisti, ki ima priti, ali naj drugega priča-
kujemo?“ je odgovoril Jezus: „Pojdita in povejta Janezu, kar sta videla
1 v n , slišala: slepi vidijo, hromi hodijo, gobovi se očiščujejo, gluhi sli-
s ljo, mrtvi vstajajoč (Mat. 9, 3—5.) Nikodem je rekel Jezusu:
»Učenik mi vemo, da si učenik, ki je prišel od Boga; zakaj nihče
fte more delati teh čudežev, katere ti delaš, ako ni Bog ž njim.“
(Jan. 3, 2.) Mogli bi sicer poslance božje spoznati tudi po drugih
okornostih, n. pr. iz njihovega nauka itd., a najdoločnejša znamenja
s o čudeži. Zato rabi tudi sv. pismo za čudeže besedo „signa“, to je
znamenja. Ker so pa čudeži tolike važnosti, in ker so se vsled tega
ladi brezverci najbolj zaganjali, in se še zaganjajo vanje, zato je treba,
d a  o njih malo obširneje obravnavamo.

Kaj so Čadeži? Čudeži so čutni, nadnaravni učinki, katere
^ore izvršiti edino le Bog, ali kakor pravi katekizem, so taka iz-

86

Kaj so čudeži?


vanredna dela, katerih ne morejo izvršiti naravne moči, temveč samo
božja vsemogočnost.

Med čudeže torej v prvi vrsti prištevamo samo čutne učinke,
katere zamoremo opazovati z očmi ali z drugimi telesnimi počutki.
Ako je dejanje zgolj notranje, naj je še tako čudovito, vendar se ne
more prištevati med čudeže, t. j. znamenja božjega razodetja, n. pr. hitro
izpreobrnenje kakega zastaranega grešnika.

Ti učinki morajo biti dalje nadnaravni.  Kaj je nadnaravno?
Nadnaravno je vsako dejanje, katero so učinile večje moči, kakršne
imajo navadno stvari, ali celo take moči, kakršnih ta ali ona stvar
nima. Samson je n. pr. raztrgal leva, izdrl mestna vrata in jih nesel
vrh gore. Kaj takega pač noben človek ne more storiti s svojimi
močmi, kakor jih ima navadno. — Trupla mnogih svetnikov so po
smrti lepo dišala, kar se navadno pri mrtvih truplih ne zgodi, marveč
ravno nasprotno. Ta dejanja so bila torej nadnaravni učinki.

Ali pa more nadnaravne učinke povzročiti edino le Bog? Se¬
veda; brez njegove volje ali pripuščenja se ne more nič zgoditi'
Toda razen Boga imajo, ako on to pripusti, tudi še angeli in hudobni
duhovi zmožnost izvrševati nadnaravne učinke, ker so višji od člo¬
veka in imajo večje zmožnosti.

Da so angeli in hudobni duhovi,  naj tu le v kratkem
dokažem. To nam oznanja to, da so stvari  na zemlji tako lepo
razvrščene.  Vse stvari se v svojih zmožnostih nekako kakor po
lestvici približujejo človeku. Tu so stvari, ki ne čutijo in se ne gi¬
bajo, n. pr. kameni, kovine itd. Druge se gibajo, a ne čutijo, namreč
rastline. Živali imajo oboje lastnosti, a nimajo razuma. Človek, kakor
najvišja stvar na tem svetu, pa ima vse tri lastnosti. A vendar, kolik
je še razloček med njim in Bogom! Bog je duh, človek pa ima telo,
v katerem biva duša. Ker so bitja nižja od človeka tako lepo raz¬
vrščena, moramo reči, da so med človekom in Bogom tudi še bitja,
ki se v svojih lastnostih vedno bolj, vsaj po nekoliko, približujejo
Bogu, namreč duhovi,

V tem nas potrjuje pravilo, da je vsak učinek kolikor
toliko podoben svojemu vzroku.  Toraj morajo razen človeka
bivati še druga razumna bitja, ki so bolj podobna Bogu kot je človek,
ki so zgolj duhovi. Bog je vse ustvaril v svojo čast. A kako slabo
ga časti človek, razumno bitje. Zato morajo biti razen človeka še
druga razumna bitja, ki Boga bolj časte kot človek.

Da pa niso vsi ti duhovi dobri duhovi, nam pričajo nekatera
nadnaravna dejanja, katera se nikakor ne morejo pripisovati Bogu,
ker se gode, kakor bomo pozneje videli, v potrditev laži itd., ker
naravnost nasprotujejo božji neskončni popolnosti. Zato morajo biti
razen dobrih angelov tudi hudobni duhovi. O tem je bil prepričan
ves človeški rod. Spominjam na polbogove poganov. Istotako so slo¬
veči modrijani bili prepričani o bivanju nadčloveških bitij, nižjih od Boga-

Ako pa bivajo bitja, ki so višja kot človek, potem imajo tudi
večje zmožnosti kot človek, zato zamorejo tudi izvrševati nadna¬
ravna dejanja. Toda tudi tem bitjem so stavljene gotove meje. Med
nadnaravnimi učinki so nekateri, katere moramo pripisovati narav-

Bog more delati čudeže.

87

nost Bogu. Tu so v prvi vrsti učinki, pri katerih je bilo treba no¬
vega stvarjenja, n. pr. ozdravljenje sleporojenega, pri katerem je bilo
treba ustvariti zdravo oko.

Drugo znamenje, po katerem moramo reči, da je učinek narav¬
nost od Boga, je pa, ako se je učinek dogodil naravnost proti po¬
glavitnim naravnim zakonom, od katerih je takorekeč odvisen ob¬
stanek sveta ali red v svetu. Taki zakoni so n. pr. zakoni, po katerih
se suče zemlja v določenem času krog solnca ali krog sebe, po
katerih mora vsak človek enkrat umreti itd. Proti tem zakonom ne
m ore delati nobena stvar, ker bi se sicer kršil ves red v naravi. Ivaj
W bilo, ako bi se človek lahko odtegnil smrti, kdo bi se še kaj
z menil za Boga? Te zakone je Bog določil od vekomaj in njegovi
v °lji ne more nasprotovati nobena stvar. Tak učinek bi bil mrk
solnca o takem času, ko solnce po naravnih zakonih ne more mrknid,
kakor se je to dogodilo o smrti Jezusovi, ali obuditev mrtveca. To
so pravi čudeži, po katerih se najdoločneje spozna delovanje božje.

A tu nastane vprašanje: Ali more Bog delati čudeže?  Za
Pravega kristjana je sicer to vprašanje nepotrebno, a ker mnogi
ugovarjajo čudežem, naj odgovorimo na to vprašanje.

Ako pravim: Ali more Bog delati čudeže, — je isto, kakor če
bi rekli: ali more Bog poseči v svojo naravo, v nji kaj novega na¬
praviti; pokvarjeno zboljšati ali z novim nadomestiti? Da pa Bog
®ore to storiti, nam najlepše kaže že večkrat rabljena primera o uri
m urarju. Kateri pameten človek pač poreče, da se urar ne sme
več dotakniti ure, ko jo je enkrat izgotovil ? Ali morda ne sme ob¬
rabljenega peresca ali kolesca z novim nadomestiti? Ali ne more
u re nazaj ali naprej pomakniti, ali povzročiti, da gre ura hitreje ali
Počasneje? Kdo bo to pravico in zmožnost odrekel urarju? Pameten
c lovek ne. Kar je urarju ura, to je Bogu svet. Ako priznamo to pra-
rico in zmožnost urarju, kaj bi iste pravice in zmožnosti ne priznali
b>°gu, in to v toliko višji meri, kolikor presega vsako bitje.

Bog bi ne mogel delati čudežev, — kaj ga pač ovira pri tem?
Ali morda ni dovolj mogočen?  On je popolnoma prostovoljno
ustvaril svet, in to takega, kakršen je, a lahko bi bil ustvaril povsem
urugačnega, lahko bi bil dal stvarem povsem večje ali drugačne
m ° v či, kakršne imajo sedaj. Lahko bi bil dal človeku večjo postavo,
Ve čje in močneje ude, kite in žile, da bi bil naravnim potem izvršil
to > kar je Samsom čudežnim potem. Ako je to mogel prej, kaj bi ne
^ogel sedaj? Ali se je morda zmanjšala njegova moč? Saj je večen,
uuizpremenljiv. Ali nasprotujejo čudeži njegovi modrosti, svetosti in
uuugim popolnostim ? Saj jih dela le v najsvetejše in najboljše namene,
e  v korist človeku, da bi ga vodil k spoznanju resnice, da bi mu
Pomagal v njegovih dušnih in telesnih potrebah!

Ali porečemo, da se Bog izpreminja, kadar dela čudeže ? Nikakor
ne ! On je že od vekomaj vedel, kdaj in čemu bo treba čudežev,
zato jih je tudi od vekomaj določil, sprejel takorekoč v svo> načrt.
aui'  je od vekomaj določil, to se sedaj v času izvršuje. V tem mu
Pa kar nič ne nasprotuje tudi red,  katerega je od vekomaj določil,
^ a jti z redom je ob enem tudi določil izjeme od reda. S tem, kar

88

Ugovori zoper čudeže.

nič ne krši reda, kakor mislijo nekateri, ki bi radi na ta način ovrgli
čudeže; s tem se nikakor ne razveljavljajo zakoni sploh ali kak po¬
samezen naravni zakon, ki ravno deluje pri tem ali onem učinku,
saj isto dela tudi človek, seveda v neizmerno manjši meri.

Kadar dela Bog čudeže, ne razveljavi zakona,  ampak le
povzroči, da v tem ali onem trenutku ne deluje; on je namreč moči,
ki deluje po naravnem zakonu, nasproti postavil višjo moč, ki je
povzročila, da ona moč ni mogla dalje delovati. Ali ne dela istega
tudi človek? Naravni zakon je, da pade kamen k tlom, ako nima
podlage. Ako pa padajočemu kamnu podstaviš roko, ne bo padel k
tlom. Ali si morda s lem razveljavil oni zakon? Le odtegni roko in
videl boš, da je zakon ostal, kajti kamen bo padel k tlom. Torej v
prvem slučaju nisi razveljavil zakona, ampak si le moči, ki žene
kamen k tlom, nasproti postavil večjo moč s svojo roko. Kolikokrat
se človek poslužuje te zmožnosti. Tako vodi vodo na mlin ali
žage, vporablja sopar pri strojih, strelo po strelovodu odpelje
takorekoč naravnost v zemljo, da mu hiše ne požge. Kaj dela zdravnik,
kadar zdravi bolnika? Moči, ki po naravnih zakonih vničuje človeku
življenje, postavi nasproti v zdravilo višjo moč, ki ubrani oni moči,
da ne more naprej delovati. Kaj dela človek, kadar se posti? Telo ga
sili po naravnih zakonih k jedi,, a v svoji volji mu nasproti postavi
višjo moč, ki človeka odvračuje od jedi. Sličnih zgledov bi lahko
navel na stotine, toda zgdoščaj. Sedaj pa vprašam; ali je nemogoče
Bogu, kar je mogoče človeku? Ali mu ni v toliko višji meri mogoče,
kolikor višji je od človeka?

Sicer pa pristavim, da je Bog gospodar vsega sveta,
njegov zakonodajalec. Vsakega državljana veže zakon, da mora pla¬
čevati davke. Ali ga pa ne more vladar oprostiti davkov, ali mu
sploh podeliti kako predpravico ali privilegij ? Po zakonu zapade hu-
dodelnik smrti. Ali ga pa morda ne more vladar pomilostiti? Ali j e
morda s tem, da je enega hudodelca pomilostil, za vselej odpravil
zakon, kiobsaja hudodelce v smrt? Zemskemu vladarju naj bi bilo to
mogoče, najvišjemu vladarju pa ne? Ali si moreš misliti večje nespameti-''
Čudež ne more rušiti reda v naravi.  Ako bi bil ta red
tak, da bi se od vekomaj ne smelo kar nič v svetu zgoditi novega,
ako bi ne smel nič novega ustvariti ali narediti, kar bi se po naravnih
zakonih ne izvršilo, potem bi se bil svet že davno podrl. Kakor smo
slišali že prej, je človek na svetu najmlajše bitje. Potem bi se bil
svet podrl, ko je človek prišel na svet. Kolika nespamet!

Bog torej more poseči v svojo naravo,  kakor urar v
svojo uro, da, on mora celo to storiti. Kdo je že videl uro, v katero
bi ne bil urar moral večkrat poseči. Ali še nisi nobenih stroškov
imel s svojo uro, ako se ti je zaprašila ali v njej kaj potrlo? In ve¬
likanska ura tega sveta naj bi šla kar sama od sebe toliko tišoč let?
Kakor mora urar večkrat poseči v uro, da ura služi svojemu namenu,
da se phrani v njej red, tako mora celo tudi Bog večkrat poseči v
svojo naravo. Zato je rekel celo brezverec Rušo (Rousseau): Vpra¬
šanje, ali more Bog delati čudeže, bi bilo resno vzeto brezbožno,
ako bi že samo na sebi ne bilo nespametno; kdor bi tajil to, za tega

Ali more človek spoznati čudeže?

89

b i bila prevelika čast, ako bi ga kaznovali, bolje bi bilo ga poslati
v  norišnico. Toda, kdo je še tajil, da more Bog delati čudeže ?“
(Lettre III de la Montagne). Kakor hitro priznavamo živega Boga,
Moramo tudi priznati, da so čudeži mogoči.

Zato vidimo, da je ves človeški rod veroval, da Bog more
delati čudeže, zakaj ves človeški rod je molil.  S tem je razodeval, da
bam, kjer je prazna vsa človeška pomoč, more pomagati edino še
B pg. Vprašaj mater, ki ob smrtni postelji svojega otroka povzdiguje
°či in roke v iskreni molitvi proti nebu, vprašaj človeka, ki vidi
ysa pota zaprta pred seboj in se v goreči molitvi obrača k Bogu,
c emu to delata, in dobil boš odgovor: Kjer je naj večja sila, tam je
foka božja mila. Prav dobro je to povedal neki nemški častnik svo-
jemu polkovniku, ki ga je pri vojaških vajah v Tiiringiji vprašal:
»Kaj bi storili, ako bi se v boju vaši četi približala od leve in desne
sovražna pehota, ako bi vas v istem trenutku od spredaj napadlo
topništvo, od zadaj pa konjiča ?“ Mladi častnik nekoliko pomisli,
Potem pa pravi: „Jaz bi zapovedal: Stojte! Puške na tla! Pokleknite
k molitvi!“ Mar ni prav povedal? Ako nam je od vseh strani zaprta
P°t, potem nam ne preostaja drugega, kakor da svoje oči in roke
Povzdignemo v molitvi k Njemu, kateri premore vse. Zato so tudi
Pogani svojim malikom pripisovali čudeže, so molili, darovali, delali
obljube itd. Preiskuj vsa veroizpovedanja vseh časov, in ne boš našel
ni ti enega, ki bi se ne sklicevalo na čudeže.

Jezus Kristus je delal čudeže, a tudi njegovi najhujši nasprotniki
Se  niso drznili reči, da so nemogoči, ampak so jih le pripisovali hu¬
dobnemu duhu, kakor so storili tudi krivoverci Celzij, Julijan, Por¬
cij, in drugi. Apostoli so delali čudeže in se nanje sklicevali, a nihče
kot ni oporekal, da niso mogoči, marveč so jih včasih celo častili
Kot bogove, ko so videli čudeže, kakor se je to pripetilo sv. Pavlu,
tristo let so pogani morili kristjane, ki so vpiraje se na Jezusove
Judeže zanj darovali svoje življenje kakor za Boga. Tu je bilo treba
v e  ene besede, da bi se bilo ustavilo to strašno klanje, besede, da so
čudeži nemogoči. A te besede ni nihče izustil, ne tedaj, ne pozneje.
Celo brezbožec Renan  je rekel: „Mi ne pravimo: čudeži so nemo¬
goči, ampak le, da se še ni dogodil čudež, ki bi bil popolnoma po-
Ver jen (potrjen).“

v  Te besede nas vodijo k tretjemu  vprašanju: Ali se more
°to v ek docela prepričati, da se je dogodil čudež,  in ali
Se  more prepričati o resničnosti čudežev, katerih ni sam videl?

Tudi temu vprašanju moramo odločno pritrditi.  Da se pre¬
bičamo, da se je dogodil čudež, pač ni treba cele komisije Zdrav¬
kov ali učenjakov, kakor je sanjaril Renan. V ta namen ni treba
Nobenih posebnih zmožnosti ali vednosti, zadostujejo zdravi čuti in
z draya pamet. Ako mrtev človek vstane od mrtvih, je to pravi čudež,
kaj tega ne more izvršiti ne človek ne angel, ampak edino le Bog.
Kh je pa treba, da vidimo, da je človek vstal od mrtvih, kakih po¬
sebnih zmožnosti? Ali moremo to razlagati naravnim potem? Ako bi
b J  bilo to dejanje naravno, zakaj pa učenjaki večkrat ne obudijo
kakega človeka, zakaj sami sebe ne rešijo smrti? Z električnim

90

Prerokbe.

tokom sicer povzročijo, da se gibljejo mrtvi udje, a to le toliko časa,
dokler deluje ta tok, a življenja človeku ne da. Da bi bil pa mrtvec
vstal k novemu življenju, dalj časa živel in deloval kakor drugi
zdravi človek, tega človek ne more povzročiti. Zato smo lahko
do cela prepričani, da je storil pravi čudež, kdor je obudil mrtveca.

Istotako nam ni treba vedeti, kako daleč segajo moči posa¬
meznih stvari. Nekateri se zanašajo, da bodo čudeži postali popol¬
noma naravni učinki, kadar se bo veda izpopolnila. Tu zadostuje, da
le vemo, kako daleč ne bo nikdar segala ta ali ona moč. Zdravila
imajo gotovo veliko moč. Toda toliko vemo, da ta moč nikdar ne bo se¬
gala tako daleč, da bi v enem trenutku ozdravila gobovega, ali kakega
drugega bolnika, naj tudi rabi še tako dobra zdravila. Že stari
pregovor pravi, da bolezen gre po stotih na človeka, a zapušča ga
le po lotih. Ako tedaj vidimo, da človek v trenutku ozdravi na be¬
sedo kakega človeka, zamoremo z mirno vestjo reči, da se je do¬
godil čudež. Celo Zola je rekel: „Nakratno ozdravljenje najmanjše
praske je ravno tako nadnaravno, kakor ozdravljenje najglobokejše
rane.“ Česa je torej treba, da spoznamo, da se je dogodil čudež ? Ali
ne zadostuje zdrava pamet in zdravi počutki?

Kdo bi dalje dvomil, da se ne moremo prepričati o
resničnosti čudežev, katerih nismo sami videli.  Saj so
to vidno učinki, ki so se godili pred več ljudmi, večkrat pred celini
narodom. O njih nam pripovedujejo spominske knjige, nad katerimi
nam ni mogoče dvomiti, kakor se bomo pozneje prepričali. Kdor bi
hotel dvomiti o tem, mora zavreči vso zgodovino, obupati nad resnič¬
nostjo vsega sveta.

Bog more delati čudeže, on jih mora  celo, ako hoče po¬
polnoma poveriti svojega poslanca, in mi jih moremo spoznati, zato
moramo tiste, ki pravijo, da oznanjajo božji nauk, vprašati, kakor
so vprašali Judje Jezusa: „Kateri čudež pa delaš ti, da vidimo in
verujemo? Kaj delaš?“ In sklicevaje se na Mojzesa, ki je delal ču¬
deže, pristavijo: „Naši očetje so jedli mano v puščavi, kakor j e
pisano.“ (Jan. 6, 30, 31.) — Razen čudežev imamo pa še drugo znamenje,
po katerem moremo spoznati poslanca božjega, namreč prerokbe.

Kaj so prerokbe? Prerokbe so določna nadnaravna
napovedba prihodnjih reči, katere more napovedati
edino le Bog,  ali z besedami katekizma: so določne napovedbe
prihodnjih reči, katerih ne more noben drug vedeti kakor sam Bog-
O prerokbah ne bomo toliko govorili, kakor o čudežih, ker isto, kar
velja o čudežih, velja tudi o prerokbah. Prerokbe so namreč le ena
vrsta čudežev; ti so učinki na zunanjščini stvari, one pa v duhu pre'
rokovem.

Prerokbe so določne napovedbe.  Najbolj nam bo to
pojasnil zgled. Ako jaz rečem: ,ti boš cesar ali pa ne boš‘, pa c
nihče ne poreče, da je to prerokba, ker nedoločeno napoveduje
prihodnjo reč, in se na vsak način more nekaj zgoditi, ali to ali pa ono-
Te določne napovedbe morajo biti nadnaravne,  presegati

Znamenja prerokbe.

91

morajo moči človeške in angelov. Mnogo prihodnjih reči more že
človek napovedati, ker more sklepati iz naravnih zakonov, ali iz
vzrokov, katere že vidi delovati in iz katerih sledi brezdvomno do-
tična reč, n. pr. solnčni ali lunini mrk. To bi bile povsem naravne
n apovedbe. Več kot človek zamorejo napovedovati duhovi, bodisi
dobri ali hudobni, ker več vidijo, več spoznavajo kot človek.

Ena vrsta prihodnjih reči je prikrita vsem stvarem, namreč one
re či, ki so povsem odvisne od proste volje človekove. Te so znane
edino le Bogu. Ako deček stopi v prvo šolo, kdo more reči, kateri
stan si bo pozneje za gotovo izvolil, bo-li duhovnik ali učitelj, kakor
to želijo stariši. Ali morda sam? Koliko jih že tako reklo, a vendar
niso postali to, kar so izprva hoteli. Daši je v prihodnjosti od dečka
odvisno, kateri stan si bo izvolil, deček vendar ne ve, katere reči
bodo nanj vplivale in odločile tedaj, kadar bo čas, izvoliti si stan.
Se manj morejo to vedeti drugi ljudje. Pa tudi angelom in hudobnim
duhovom je zakrita la reč, ker ne morejo sklepati iz nobenega zna¬
menja ali vzroka, ki bi že sedaj deloval in povzročil oni sklep, da
bo deček res postal, za kar se je bil prej odločil. Ako bi ga tudi
y se reči vodile in napotovale k temu stanu, se vendar lahko še v
zadnjem trenutku popolnoma odloči za to ali ono, in to brez vsakega
vidnega vzroka.

Pravo prerokbo  spoznamo tedaj na tem, da določno napo¬
veduje prihodnjo reč, ki je povsem odvisna od proste volje človekove.

Ali pa zamore Bog napovedati take prihodnje reči? Kdo bi mu
m ?gel odreči to zmožnost? Ali ni večen?  Pri njem ni preteklosti
ali prihodnjosti, ampak vedna sedanjost. Tisoč let je pred njim, kot
Pravi sv. pismo, kakor včerajšnji dan. Ker pa on vidi vse, kar se
je na svetu godilo, se godi in se bo zgodilo, kakor bi se sedaj godilo,
kdo bi rekel, da tega ne more spoznati? Ako ti moreš spoznati do¬
godek, kadar se uresniči, kaj bi ga Bog ne mogel spoznati, ki ga
Sleda, kakor bi se sedaj vršil?

Bog je neskončno popolen,  torej ne more ničesar prido¬
biti, ničesar izgubiti. Ako bi pa Bog vseh prihodnjih reči že naprej
ne  vedel, potem bi se vsak trenutek povečalo njegovo znanje, njegova
v ednost, kadar bi zagledal kak nov dogodek, torej bi ne bil ne¬
skončno popolen. Torej more vedeti prihodnje reči, četudi so odvisne
°d proste volje človekove.

Če pa Bog naprej vidi, kaj bo človek storil, ali ni potem
Primoran človek delati tako, kakor Bog vidi naprej,
a li Bog ne jemlje s tem človeku njegove prostosti,  ka-
ter o mu je dal? — Nikakor ne. Ako ti sediš pri oknu in vidiš člo-
Ve ka iti po ulici, ki puši smodko, ali jo morda za to puši, ker ga
'* vidiš? Ali ga ne vidiš ti zato, ker puši? Slično je pri Bogu. Človek
ne  dela zato, ker je Bog naprej vedel, da bo tako delal, ampak Bog
n aprej ve, ker bo človek tako delal. Oči vidno je torej, da ni nobene
°yire, da bi Bog ne mogel naprej vedeti prihodnjih reči, dasi so od-
Vl sne od proste volje človekove. Ako pa ve, zakaj bi ne mogel tega
'azodeti kakemu angelu ali človeku? Ako moreš ti svojemu prijatelju
ali  komu drugemu razodeti kako skrivnost, zakaj bi je ne mogel Bog!

92

Poganski ..čudeži".

Zato vidimo, da so tudi pogani hodili k svojim malikom, da od bi
njih izvedeli prihodnje reči. Zato je rekel tudi Jezus Kristus svoji®
učencem, ko jim je napovedal, da ga bo eden izmed njih izdal:
„Zdaj vam to povem, preden se zgodi, da, kadar se zgodi, verujete,
da sem jaz (namreč Mesija, poslanec božji). “ (Jan. 13, 19.)

Prerokbe so torej mogoče,  one so določno znamenje po;
slanca božjega, ker le Bog more vedeti in razodeti prihodnje reči, ki
so povsem odvisne od proste volje človekove.

Toda tu nam je odgovoriti na vprašanje: Ali morem« ,
prave prerokbe tudi spoznati?  Ali je mar treba, kakor je san¬
jaril Rus6, da sami slišimo prerokbo, da sami vidimo, kako se uresniči,
in da se prepričamo, da se niso samo slučajno uresničile?

Niti enega vseh teh pogojev ni treba. Če tudi sami ne slišim«
prerokbe in ne vidimo, kako se uresniči, vendar se lahko «
resničnosti prerokb prepričamo po zgodovinskih virih, knjigah, spo¬
menikih itd. — Istotako se lahko prepričamo, da se prerokba ni l e
slučajno uresničila, zakaj nimamo samo ene prerokbe, ampak celo
vrsto prerokb, ki so v tesni zvezi med seboj, in ki oznanjajo celo
vrsto dejanj, ki so povsem odvisna od proste volje človekove. Pri'
merjaj, dragi bralec, le prerokbe o obljubljenem Odrešeniku. Napo¬
vedujejo nam kraj njegovega rojstva, njegovo življenje, mladost, nje¬
govo trpljenje, ki je bilo povsem odvisno od cele vrste ljudi, da g a
bo cel judovski rod zavrgel itd. Ko bi se bilo vse to le slučajno
dogodilo, potem bi bil ta slučaj veliko večji čudež, kot tudi najbolj
izvanredna prerokba.

Čudeži in prerokbe so torej določna znamenja, p° |
katerih moremo in moramo spoznati poslanca božjega-

A tukaj se oglasijo takoj naši nasprotniki  in pravijo: Ako
so čudeži in prerokbe znamenja božja, potem je bilo tudi poganstvo
in novodobni spiritizem božje delo, zakaj tudi pri poganih nahajamo
prerokbe, kakor v spiritizmu. Ako pa ti čudeži nič ne veljajo, pote®
tudi oni ne, s katerimi se vi ponašate.

Tu one ljudi najprej vprašamo, ali verujejo v te čudeže ali ne-
Ako ne verujejo, čemu ugovarjajo? Ako pa verujejo, zakaj ne veru¬
jejo tudi v čudeže, katere so storili Jezus in božji poslanci? Ako so
mogli poganski maliki delati čudeže, ako jih morejo povzročiti spi?
ritisti ali njih duhovi, zakaj bi jih ne mogel Bog? Toda oglejmo S|
stvar nekoliko natančneje, ker je to potrebno današnje dni zlasti
glede spiritizma, ki ima baje do 2 milijona pristašev.

Kar se tiče poganskih  takozvanih čudežev,  se pripoveduje
o nekem Atu Naviju, da je z britvijo prerezal brusnik, o neki vestalki
Klavdiji, da je v potrditev svoje nedolžnosti nesla v rešetu vodo, ne
da bi je bila kaj polila; slične dogodke pripovedujejo o nekem Apo¬
loniju iz Tijene, in tudi sv. pismo nam pripoveduje o Simonu čaro¬
dejem Istotako se iz poganstva napovedujejo nekatere napovedbe
prihodnjih reči, zlasti o Pitiji v Apolonovem templu v mestu Delh
na Grškem.

Kaj pa je s spiritizmom ali magnetizmom?  Najbolje
bomo to spoznali, ako si malo ogledamo takozvano spiritistišk«

Spiritizem.

93

s ednico in kaj se vse v njej vrši. Popisi o teh sednicah nam pripo¬
vedujejo sledeče: V prvih časih, ko se je začela ta gonja, se je zbrala
družba krog mize. Vsi navzoči so položili svoje roke tako na mizo,
da so se druga druge dotikovale. Črez nekoliko časa se je začela
m >za premikati in celo skakali. V neki taki sednici je vprašal ne¬
dorasel deček: „Napoleon, ali si tu?“ In miza je potrkala z eno
n ?go na tla, kakor da bi hotela pritrditi vprašanju. Vsi navzoči so
bili prepričani, da je deček pozval duha Napoleonovega. Sedaj je pa
z ačela družba popraševati duha po raznih, včasih najbolj abotnih
fečeh, n. pr. kaka bo letina, kdo bo izmed družbe prvi umrl itd. Miza
J e  pa s trkanjem odgovarjala na ta vprašanja. Polagoma so napravili
c elo abecedo; manj ali več udarcev je pomenjalo to ali ono črko.
A s časom so si stvar napravili še pripravneje. Položili so namreč
j^blico s črtalnikom pod mizino ploščo, in duh je napisal odgovore.
Kadar je dokončal svoje delo, je potrkal na mizo. Verodostojne priče
nam pripovedujejo tu zelo čudne reči. Tako so povezali dve tablici
® črtalnikom v papir ter zapečateni zavitek položili na mizo. Ko so
Cf ez malo časa odprli zavitek, so našli tablici popisani. Taki ljudje, ki
Pravijo da občujejo z duhovi, se zovejo „spiritisti“, po latinski be-
s ®di „spiritus“, ki pomeni duha. Večinoma se pri tem občevanju po¬
služujejo druge osebe, katera posreduje med duhovi, in se vsled
| e ga imenuje „medij“. Ta „medij“ izvršuje čudovite stvari. Govori v
crjih jezikih, katerih se ni nikdar učil, razpravlja o učenih rečeh,
napoveduje prihodnje reči ali skrivnosti itd. Mnogokrat se pri teh
?, e dnicah prikažejo tudi duhovi rajnikov, ki pozdravljajo navzoče, se
priklanjajo, ponujajo roke itd Harmonij ali citre zapojejo, ne da
bl  se jih dotaknila človeška roka. Temu navzočnemu vzame nevidna
r °ka iz roke prstan, drugemu pa da v roke šopek ali kaj drugega.

Kaj je na vsem tem?  Ali so poganski in spiritistiški tako-
2v ani čudeži in prerokbe le sama sleparija, ali so naravni učinki ali
s ° nadnaravni? Mnogi poganski takozvani čudeži in prerokbe so
Sola sleparija in le naravni učinki. Kakor naši glumači (ali čarodejci),
?? znali duhovniki malikov ljudi slepariti s spretnostjo in ročnostjo.
Kotovo je že marsikateri bralec videl take glumače, ki se pokazujejo
P° mestih, na sejmih in ob drugih prilikah.

Kakšne so bile napovedbe nekdaj tako slavne prerokinje Pitije
l  Delfi, naj nam pokaže samo en zgled. Vojskovodja je vprašal, ali
0  prišel živ iz vojske, v katero je imel iti. Pitija mu napove: „Ibis
re dibis numquam morieris in bello.“ „Šel boš vrnil se boš nikoli ne
u Qireš v vojski.“ Ker je prerokinja te besede napovedala pretrgano
lfl  brez naglasa, se je lahko ta napovedba tolmačila na oba načina, da
0  v vojski umrl in da ne bo umrl. Ako beremo: „Ibis, redibis
|Tnquam, morieris in bello,“ se to pravi, da bo umrl v vojski. Ako
P a  beremo: „Ibis, redibis, humquam morieris in beli o,“ je to toliko,
v^kor: ne boš umrl v vojski. Na eni vejici je vse ležeče. Ali je to
/Hr določna napovedba? Ali se to ne pravi: ti boš cesar ali pa ne
oš:* Tako lahko vsak človek prerokuje, da ne rabim drugega izraza.
Jasti se se je pa pokazala vsa sleparija teh preročišč, ko so za
asa  Konstantina Velikega in Teodozija podirali poganske temple.

94

Spiritistiene sleparije.

Našli so namreč prevotljene stebre. V tej doblini je stal malikov
služabnik in je sleparil ljudstvo s svojimi odgovori, ki je menilo, da
mu ogovarja malik.

Slično je v mnogih slučajih tudi pri takozvanih spiritističnih
čudežih in prerokbah. Mnogi so gola resnica in popolnoma naravni
učinki. Da so mnogi teh učinkov sleparski, je neovrženo dokazan o-
Tako sta avstrijska nadvojvoda Ivan in Rudolf razkrinkala angleškega
spiritista Bastian, ki je bil zavit v bel pajčolan, namočen v tekočino,
ki se po noči sveti (fosforescira). Sloviti Cumberland je istega raz-
krinkal s tem, da je duhu brizgnil v obraz rudečo tekočino, in p°
sednici so se pokazale rudeče lise na medijevem obrazu. Betti Tamke,
slovita spiritistinja, je navzoče gospe pozvala, naj jo preiščejo. Ko to
storita dve gospi, najdeta v njenih nedrih dve taki rjuhi, v katere
se je zavila, da se je prikazala kot duh. Valesko Topfer je razkrinkal
nek igralec. Duh mu je ponudil roko, ta je pa hitro prijel za rok o
in bila je medijeva, ki je bil zagrnjen v tanko belo rjuho. Willman,
ki nam te dogodke opisuje v svoji knijigi o spiritizmu (Die modernen
Wunder) je razkrinkal v Warnsdorfu na Češkem slovitega spiritista
Schrapsa iz Miiltena. V trenutku, ko je spiritist zvedel, da je prišel
IVillman, poznavatelj spiritizma, je porezal vse vezi, s katerim J e
vodil medij, in vse proizvajanje se je moralo končati: „Ven s
Schrapsem“ je klicalo ljudstvo ter pognalo sleparja.

Isti Willman nam tudi popisuje, kako spiritisti pišejo na tablice.
Imajo namreč pod kazalcem desne roke majhen, širok čitalnik-
Kadar vzamejo tablico izpod mize, držijo jo na eni strani
kvišku, in med tem z največjo spretnostjo in hitrostjo napišejo po¬
trebne  odgovore. Med pisanjem pa kašljajo ali povzroče kak ropot,
da se ne sliši praskanje črtalnikovo. Neki Ludolf Schradick je 1 . 1886
v Hamburgu opazoval „spiritista“ Slade, ko je popisoval tablico, i n
v nekoliko dneh se je sam priučil na isti način popisati tablico-
Ko so potem nekateri gospodje natančno opazovali Sladeja, tablica
ni bila več popisana, ampak le nekaj čaček je bilo na njej, katere
je pa spiritist takoj izbrisal. V mestu Sandorn na otoku Vajt (Wight)
je tak slepar razkazoval osebo, ki je odgovarjala na vprašanja, ka-
tera so imeli gledalci napisani pri sebi na listkih. Nekdo je pa na¬
potil gledalce rekoč, da naj listke malo natančneje preiščejo. Pt' v, |
dan so ga odstranili, a drugi dan se mu je posrečilo razkrinkati
sleparja. Slepar je namreč pisal na trojno polo papirja. Pod drug 0
polo je bila pola višnjevega papirja tako, da se je na tretji poli za¬
pisalo, kar je slepar pisal na prvo polo. Prvo polo je dal gledalce®,
tretjo pa je dal oni osebi. Na ta način pač ni bilo čudno, ako J e
znala oseba odgovoriti na ona vprašanja. Res čudno je, da tako pr°'
svetljeni svet veruje take budalosti, a verovati v verske resnice ® u
je preveč.

Iz doslej povedanega pa vendar še ne sledi, da je vsa špirit 1 '
stična gonja le sleparija. Seveda mnogokrat si morajo pomagati s
sleparijo, s spretno porabo naravnih moči, ker jim noče biti hudobni
duh pokoren, a vselej vendar le ni sama sleparija. Profesor Crook° s
na Angleškem in profesor Zollner v Lipskem (Leipzig) sta objavi D

Nadnaravni učinki božji in hudobnih duhov.

95

več takih učinkov (dejstev), ki so neovrženi in ki so očividno nad¬
naravni. Mnogi so te učinke preiskovali ter dokazali, da ne more
jim biti vzrok takozvani medij, ker se včasih dogode proti njegovi
volji ali drugače, kakor je pričakoval, ampak da jih mora povzročiti
razumno bitje. Pisanja, govorjenja, prostega gibanja pač ne moremo
Pripisovati brezumnim naravnim močem, ne magnetičnemu ne elek¬
tričnemu toku. Katero bitje povzročuje in je povzročevalo nadnaravne
učinke in napovedbe v poganstvu in spiritizmu?

Nekatere nadnaravne učinke more povzročiti edino le Bog,
druge morejo pa povzročiti dobri in hudobni duhovi. Na čem bomo
spoznali delo božje in angelov, na čem delo hudobnih
duhov?  Nekatera teh znamenj smo že prej spoznali. Dela, pri ka¬
terih je treba novega stvarjenja ali pri katerih se ustavijo za trenutek
glavni zakoni v naravi, moremo in moramo pripisovati edino le Bogu.
Isto velja o prerokbah prihodnjih reči, ki so povsem odvisne od
Proste volje človekove. Ali se pa more poganstvo ali spiritizem
Ponašati s takim dejanjem, ali je kdaj mrtveca obudil v življenje, ali
ozdravil sleporojenega? Zaman iščeš takega čudeža ali prerokbe v
Poganstvu in spiritizmu.

Drugo znamenje je način,  kako se izvršujejo nadnaravni učinki,
kako se napovedujejo prihodnje reči. V tem načinu ne sme biti ni-
? es ar takega, kar bi nasprotovalo božjemu veličanstvu, njegovi svetosti
Ud. Poglej Kristusa, kako dela čudeže; izvršuje jih z resnobo, brez
Priprav in sredstev, ali celo s takimi, ki so nasprotni učinku, katerega
koče doseči. — Kako so pa izvrševali čarodejci svoje čudeže? Koliko
j e  tu treba priprav, kako izpreminjajo svoj obraz, koliko vpitja, šuma
itd. Vedeževalci in spiritistiški mediji napovedujejo reči v nezavesti,
bodisi opojeni ali v spanju; preroki pa napovedujejo prihodnje reči
Pn polni zavesti.

Tretje znamenje je namen,  zavoljo katerega se izvršujejo nad¬
naravni učinki. Bog dela in dopušča take učinke le sebi v čast in
človeku v blagor, dušni in telesni. Čemu pa so se godili v poganstvu
n adnaravni učinki, ali se gode v spiritizmu? Ali ne v potrdilo oči-
yidnih laži, da se slepari ljudstvo itd.? — In če slednjič pogledamo
Se  na sadove,  po besedah Gospodovih: „Iz njih sadov jih boste spo¬
znali,“ vidimo, da morajo božja dela imeti le dobre posledice ali sa¬
dove. Posledice takozvanih spiritističnih čudežev pa so slabe, skrajna
razburjenost, mnogokrat bolezni itd. Izvirajo, če nimajo naravne pod¬
žge od hudobnega duha. O tem nas potrjujejo tudi učenjaki, ki so
Prej sami bili privrženci spiritizma.

Pač res, spiritizem je posebna prikazen. Bog je dopustil to zmoto,
ca svet, ki je popolnoma izgubil vero v nadnaravno, vsaj tem potem
Pride do prepričanja, da biva razen snovi (materije) še nekaj drugega,
^ko torej spiritisti s svojimi nadnaravnimi učinki hočejo podreti
Ve ljavo pravih čudežev, se zelo motijo. Ne njihovi, ne poganski nad-
n aravni učinki ne podirajo veljave čudežev, ampak jo še kaj zdatno
Podpirajo, zakaj, če je mogoče hudobnemu duhu izvršiti nadnaravne
l 'cinke, kaj bi ne bilo še-le Bogu, ki je neizmerno višji od njega.

96

O čudežih v Lurdu.

Današnje dni se mnogo govori o čudežih, ki se dogajajo na
sloveči božji poti v Lurdu na Francoskem. Mnogo se ž njimi bavijo
tudi nasprotniki katoliške cerkve. Zato menim ne bo odveč, ako pogle¬
damo ugovore,  s katerim jih hočejo prodreti, in to tem bolj, ker
so več ali manj isti, s katerimi napadajo druge čudeže.

Prvi ugovor je večinoma, kakor pri drugih tako tudi pri teh:
to je povsem naravno;  ozdravljenja itd. so čisto naravna.
Čudno, ako je vse tako naravno, zakaj pa ti modrijani ne ozdravijo
kakega rakovega, slepega itd.? Kakor je bralcem znano, se v Lurdu
ali zunaj Lurda po vodi, ki teče iz ondotnega studenca, ali tudi
brez nje, na priprošnjo bi. Device Marije pod imenom «lurške , gode
najraznejši, pravi čudeži. Tudi tu je bil prvi ugovor: To je povsem
naravno, voda ima zdravilno moč.  A le prekmalu so morali
opustiti ta ugovor, zakaj sloveči kemik in profesor Filhot v Tuluzi
(Toulouse) na Francoskem je preiskal vodo ter jo našel popolnoma
navadno pitno vodo brez vsakih zdravilnih snovi.

Tem dogodkom se ni čuditi, pravijo dalje: ozdravljanja povzročuje
v bolnikih živa vera, zaupanje, da bodo ozdraveli. Tu seveda ne mislijo
na vero v vsemogočnega Boga, ne na trdno zaupanje vanj, ki po be¬
sedah sv. pisma prestavlja gore, ampak ta vera jim le nekako trdno pre¬
pričanje, katero imajo bolniki, da bodo ozdraveli. A koliko jih je
prišlo v Lurd, ki sploh niso iskali tu ozdravljenja, ampak so bili
prepričani, da ne bodo nikdar ozdraveli, ampak so le pri Bogu in
Mariji iskali tolažbe in milosti, potrpežljivosti v trpljenju in so — '
ozdraveli. Drugi so pa zopet imeli tako trdno prepričanje, da bodo
ozdraveli — a še danes niso zdravi. Vera je vzrok, da jih Bog
usliši, a neposredni vzrok ozdravljenja ni, to je le Bog.

Drugim je zopet uzrok ozdravljenja splošna navdušenost,  katera
se pojavlja v Lurdu. Res je, splošna je navdušenost, kadar se zgodi
kak čudež. Toda vprašam, kako so pač navdušeni bolniki, ki so
včasih na pol mrtvi, v nezavesti, gluhi ali nemi? Zlasti je smešen
ta ugovor, ako pristavim, da so v Lurdu ozdraveli tudi majhni otroci-
Kako je bil pač navdušen dveletni Justin, otrok lurškega dninarja,
katerega je mati na pol mrtvega potopila v mrzli studenec in to p°
zimi, ki je pa ozdravel? Ko bi se ozdravljenje ravnalo po navdušenju,
potem bi vsi ozdraveli, ki se morejo navdušiti, ne pa primeroma
tako malo. Le en slučaj!

Leta 1891. so pri narodnem romanju pripeljali Francozje do 600
bolnikov. Približal se je že dan odhoda, a nobeden še ni ozdravel-
Vodje romarjev hodijo okoli bolnikov ter jih spodbujajo k zaupanju-
Sloveči pridigar P. Piccard je rekel nekemu zdravniku: ,Jutri bomo
imeli veliko ozdravljenj/ 4  — „Gotovo,“ mu pritrdi zdravnik, „vse-
kako bodo ozdraveli tisti, na katere ima navdušenje, vera in suggestija
kak vpliv/ 4  In drugi dan — ni nihče ozdravel.

„Kaj čudeži, 44  — se oglasi tretja modra glava, „to so le navadne
reči,  saj v Lurdu ozdrave stmo ženske. 44  Res je, da je v Lurdu
ozdravelo več žensk kot možkih, a to le zato, ker imajo ženske
navadno več vere, več zaupanja v Boga, kot pa možje. Sicer pa
imamo tudi veliko število ozdravljenih mož. Sploh pa vprašam: ah

Ugovori zoper čudeže v Lurdu.

97

Je morda lažje ozdraviti žensko nego možkega? Ako so bolezni, o
katerih se poroča iz Lurda, tako lahko ozdravljive, zakaj je pa prišlo
v  Lurd toliko takih bolnikov, katere so najimenitnejši zdravniki po¬
slali, ker sami niso mogli ničesar pri njih opraviti, dasi so jih že na
v se mogoče načine mučili in rabili vse mogoče pripomočke? Ako
so te bolezni tako lahko ozdravljive, zakaj jih učenjaki niso ozdra¬
vili? Tako se je godilo sestri nekega francoskega senatorja, gospej
A- P., ki je v najvišjih krogih dobro znana. Šestnajst  let so jo
Pravili najodličnejši zdravniki, a brezuspešno. Po svojem romanju
v Lurd je — doma — naenkrat — popolnoma ozdravela,
ne  da bi se ji bila bolezen kdaj več povrnila.  Ta oseba
Se  ni niti jedenkrat kopala v lurški vodi!

Res je, otrpnjenje na udih včasih nagloma izgine. Tako je že
mutec od hipne prevelike žalosti ali velikega veselja prevzet izpre-
govcril, ali hromi shodil. Toda v Lurdu niso ozdraveli samo taki
°trpnjeni. Kdo bi široko zevajočo rano, sušico na zadnji stopinji,
Or ganično (črno) slepoto prišteval le majhni bolezni? Opomniti je
Pa treba, da zdravniki še niso nikdar ozdravili popolnega otrpnjenja.
Nepopolno otrpnjenje se ozdravi, a to le tako, da se navadno bolezen
Ponovi ali pokaže drugje na telesu.

Dalje pravijo, in to tudi v učeni obliki trde, da bolniki ozdravijo
vsled tega, ker sami sebi prigovarjajo,  da so že zdravi, ali
Pa da jim to drugi store. To imenujejo «suggestijo, autosuggestijo,
uipnotizem».  Zadnje čase so začeli nekateri zdravniki na Fran¬
coskem in Angleškem zdraviti na neki posebni način. Nekatere osebe
uamreč hipoma zaspijo, ako nepremakljivo gledajo v kako reč, ali
c . e v  jih kdo gladi v določeni smeri. To spanje se imenuje «magne-
jmno spanje» («hipnotizem»). V tem spanju nekateri vidijo reči,
kakršnih sicer čuječi ne vidijo. Tisti, ki jih pripravi v spanje ^mag¬
netizem), naredi lahko ž njimi, kar hoče, ker so mu popolnoma
pokorni. Ako jim v spanju reče, da jih roka boli, jih bo potem, ko
Se  vzbudč, na tistem kraju v resnici bolela. Isto tudi v nasprotnem
slučaju. Od tega so si zdravniki obljubovali čudovite uspehe pri
Pravljenju. A kakšni so ti uspehi? Takorekoč nični, da, celo na¬
ravnost škodljivi. Niti en slučaj ne morejo podati, da bi bili ozdravili
Lako nevarno bolezen, zlasti pa ne tudi le najmanjše rane.
Nasprotno je pa zdravljenje že povzročilo najhujše bolezni, skrajno
Vzburjenost živcev, norost ali celo smrt. Več jih je že med tem
spanjem umrlo. Dr. Haas, ki je natančno proučaval takozvani hipno-
Lptn i n  suggestijo, pravi : „Naj kdo o hipnotizmu misli, kar mu drago,
to  je gotovo, da je tako nevaren kakor strup.“

In to, kar ni imelo drugod takorekoč nobenega uspeha, ali celo
Nasprotne, škodljive učinke, to naj bi v Lurdu toliko koristilo? Samo
Pogovarjanje še ni nikogar ozdravilo. Prigovarjaj bolniku, kolikor
u°češ, ali naj tudi bolnik samemu sebi prigovarja, nikdar ne bo samo
Vsled tega ozdravel, če je res bolan. Sloveč zdravnik, ud francoske
Medicinske akademije, je bil z deseterimi tovariši navzoč, ko so pre¬
kovali neko Marijo Meheust iz St. Briene na Francoskem, ki je
POšla v Lurd iskat zdravja. Bila je hroma in tudi že leto in dan

Pamet in vera II.

7

98

Prava veda potrjuje čudeže v Lurdu.

ni izpregovorila besedice. Pri prvem kopanju je izpregovorila in to
hipoma, pa ne s krikom, ampak mirno se ji je povrnila govorica-
Ta zdravnik reče bolnici: „Vstanite!“ Menil je, da jo bo po pri¬
govarjanju, suggestiji ozdravil. — „Saj ne morem," reče bolnica. —
„Gotovo morete,“ reče zdravnik, Jaz vam zapovem!“ Bolnica ni kre¬
nila s prostora, zdravnik je pa spoznal, koliko premore prigovarjanje
ali suggestija. Tu in pri drugih ugovorih brezvercev veljajo besede
apostolove: „Meneč, da so modri, so postali nespametni.' 4  (Rim. 1, 22.)

Pravi učenjaki so potrdili učinke v Lurdu kot
nadnaravne.  Iz prej omenjenih znamenj pa spoznamo, da šoti
učinki od Boga samega, torej pravi čudeži. Kaj lepo piše sloveči
zdravnik, dr. Imbert Gourbeyr, profesor zdravilstva v Klermontu na
Francoskem. „Kateri zdravnik, ako ni popolnoma izgubil zdrave
pameti, se upa trditi, da se more rak, jetika naenkrat zaceliti? Tudi
najmanjša, najneznatnejša rana se ne more v hipu zaceliti. Kdor hoče
ozdravljenja v Lurdu razložiti z razburjenostjo, prigovarjanjem — ta
le smeši samega sebe. Brezvernim zdravnikom bi le zaklical: Ce
že nočete pripoznati vsemogočnosti božje, prosim vas zavoljo časti
vašega stanu, molčite vsaj in ne izpodkopavajte še veljave in ugleda
(veljave) zdravniške vede s tem, da branite budalosti (neumnosti)-
Iz svoje lastne skušnje veste: nobena bolezen, nobena rana se ne
ozdravi hipoma. Zato mora veljati kot načelo: Ozdravljenje vsake
bolezni, vsake rane, in naj je še tako majhna, ako se zgodi naenkrat,
ni naravna prikazen (učinek). Zdravniki so rojeni zagovorniki ču¬
dežev, to pa zaradi tega, ker morajo priznati, da nobena bolezen ne
more naenkrat ozdraveti, in če je bolezen tudi le v domišljiji ali
razburjenosti. Zdravnik, ki taji čudeže v Lurdu ali jih
hoče naravnim potem razložiti, je ali lažnik, ali ne-
v ednež."

Slično piše tudi nemški zdravnik dr. Maurer, tajni zdravstveni
svetnik, v časopisu <Reichszeitung». Temeljito dokazuje na posa¬
meznih čudežih, da so ti dogodki nadnaravni učinki. Zlasti pravi p 1 ' 1
ozdravljenju imenovanega Petra Ruddera, da je bilo to pravo novo
stvarjenje, in sklepa z besedami: „Kdor se temeljito pouči o teh po¬
polnoma potrjenih dejstvih, in ne veruje, da so mogoči čudeži, ta
sploh noče verovati. Temu ni mogoče pomagati."

Iz tega je pa tudi razvidno, kako je nespameten poslednji ugovor,
na katerega naj kratko odgovorim, namreč: Zakaj pa Bog sedaj
ne dela več čudežev? Ko bi jaz videl čudež, bi tudi
veroval.  V tem ugovoru je, rekel ti, toliko nespameti, kolikor
besed. Ako bi Bog vsakemu človeku na ljubo delal čudeže, postali
bi ti vsakdanji in izgubili vso veljavo ter bi ne bili več izvanredna
znamenja božjih poslancev. Isto velja o prerokbah. Ako bi vsak
človek videl čudeže, potem izgubi njegova vera vso veljavo in za-
služenje. „Blagor njim," je rekel Jezus, „ki ne vidijo, in vendar
verujejo." Že sv. Avguštin je odgovoril takemu dvomljivcu: „Ak°
bi me čudeži ne vodili k veri, bi ne bili čudeži; ko bi pa bili vsak¬
danji, bi ne bili čudeži. Da se menjata dan in noč, lepi red na neba,
vrstitev letnih časov, kaj je nam bolj skrito kot vzroki vsega tega-

Katoliška cerkev — največji čudež.

99

Ker to vedno vidimo, zato se za vse to nič ne zmenimo. 0  (De
util. čred. 16.) Ljubi Bog naj bi delal čudeže, kadar bi človek hotel?
Sicer pa tudi ni res, da se ne gode več čudeži. Pojdi samo na slavna
u?žja pota bodisi v Lurd, ali v Pompeji na Laškem ali v Neapelj,
kjer se leto za letom ponavlja čudež s krvjo sv. Januarija, ki v
Posodici vskipi, kakor hitro se ji približa svetnikova glava. O tem
čudežu piše francoski brezverec Aleksander Dimd (Dumas): „Ali
Porečemo, da je to učinek kake skrivnosti kanonikov one cerkve,
ki se je ohranilo od četrtega stoletja do danes? Mogoče; toda v tem
slučaju je njih vera večji čudež kot čudež sam. Jaz menim, da je
bolje^ verovati v čudež sam; kar se mene tiče, jaz verujem. Pri tem
čudežu so modroslovci XVIII. stoletja in novodobna kemija se zastonj
trudili (da bi ga naravnim potem razložili). Voltaire in Lavoazijč
(Lavoisier), sloveči kemik, sta hotela svoje zobe brusiti na onej poso¬
dici (s sv. krvjo), a sta si jih polomila, kakor ona kača v basni.“
(Paglia, Ragione.)

Kdo še ni slišal o čudežih Don Boskovih, sv. Frančiška Ksaverija
kd. Sicer pa imamo en čudež vedno pred očmi, ki je pač največji
Um ed vseh, namreč: katoliška cerkev.  Da še biva katoliška
cerkev po tolikih viharjih, po tolikih bojih, to je čudež, kakor si
Vec jega niti misliti ne moremo. Kaj vse je počenjal Voltčr, koliko
Se  trudijo današnje dni framasoni, da bi jo uničili, a zaman. Vedno
Se  izpolnjujejo besede Gospodove: „In peklenske moči je ne bodo
Premogle. 0  Ako bi jo mogle kdaj premagati, bi se to zgodilo lahko
današnje dni. A nikdar morda še ni bila cerkev v toliki slavi, v
K»liki moči in premoči nad svojimi sovražniki, kot je ravno današnje
r n h ko je njen poglavar oropan vsega posvetnega posestva kakor
Ktnik v Vatikanu. K njemu hodijo mogočnjaki, okoli njega se zbirajo
u °enjaki, njega slavijo in občudujejo tudi neverni narodi, da, ves svet.

Glej to je čudež,  ki presega vse čudeže. Kdor tega ne vidi, komur
a  ne zadostuje, temu ni pomagati; ta ne bo veroval, če bi tudi videl
®trtyeca vstati od mrtvih, kakor je rekel Jezus Kristus sam: „Imajo
Vojzesa in preroke. Ako teh ne poslušajo, ne bodo verovali, če bi
udi mrtvec (se obudil) vstal od mrtvih. 0  (Luk. 16, 29. 30.) Zato je
, J di priznal Rus6 (Rousseau): „Ako bi videl oživeti mrtveca, kakor
\ rn e to tudi presenetilo, vendar ne vem, kaj bi se zgodilo; jaz
u^slim, da bi prej znorel kakor pa veroval. 0

Ne smeš pa misliti, dragi bralec, da sv. cerkev vsak čudoviti
“°godek meni nič tebi nič prišteva med čudeže. Lahko rečem, da
e  Pri nobenem sodišču, ko se gre tudi včasih za življenje in smrt,
c obravnava tako temeljito, kakor cerkev natančno preiskuje ču-
e zne dogodke. Posebno stroga so v tem oziru določila papeža Bene-
'kta XIV. Kadar se gre za to, da bi koga prišteli med svetnike, in
Preiskujejo čudeže, ki so se zgodili na priprošnjo dotične osebe,
. v ari ne  presojajo samo duhovniki, ampak tudi posvetni učenjaki.
Pozarjam dalje na Lurd, kjer je nekak poseben urad («bureau de
°ustatitions»), ki se bavi s preiskovanjem čudežev. Tu ima pristop
y Sa k zdravnik, naj je te ali one vere, tega ali onega naroda in dežele.
Sa k sme ugovarjati, vsak preiskovati. O prvem predsedniku tega

7 *

100

Kako cerkev preiskuje čudežne dogodke.

urada, De St. Maclou, je rekel neki zdravnik, da tako strogo postopa
pri tem preiskovanju, da raje sto čudežnih dogodkov zavrže, kot bi
priznal kot čudežni učinek to, kar tega imena ne zasluži.

Kako strogo postopa cerkev pri določevanju čudežev, nam
kažeta izmed mnogih drugih sledeča dogodka. V samostanu blizu mesta
Oten (Autun) na Francoskem je imela neka redovnica v 1. 1890 do 1892
čudovite prikazni. Videla je prikazen matere božje, ki ji je rekla,
da naj se ji na onem mestu sezida cerkev in zraven cerkve napravi
vodnjak. Voda iz tega vodnjaka bo zdravila razne bolezni. Natančno
so potem opazovali redovnico, ako bi ne bilo na njej kaj sumljivega,
a ničesar niso mogli opaziti. Redovnica je bila zelo pobožna, marljiva,
ponižna. Imela je tudi rane Kristusove, videla je trpljenje Kristusovo,
večkrat so tudi videli, da je hostija iz oltarja prišla k ustam redov-
niče. Vsi so bili prepričani, daje vse to čudežno, in da je res dobila
povelje od matere božje. Škof je vso stvar natančno preiskal. Na-
posled pa pokliče še izkušenega vodja luksemburškega semenišča, da
naj še enkrat preišče vso zadevo. Ta je res vse še enkrat preiskal,
in kakšna je bila njegova sodba? Naravnost je izjavil, da je vse to
sleparija hudobnega duha. Med razodetjem te osebe je namreč našel
dvojno zelo skrito versko zmoto. Ker pa Bog ne more učiti in ne
svojim služabnikom dopustiti laži, zato je izkušeni mož sklepal na
sleparijo hudobnega duha in zavrgel čudežne dogodke.

Drugi zgled: Za Benedikta XIV. je prišel v Rim neki angličan
(protestant). V pogovoru z nekim kardinalom je hudo napadal cerkev,
zlasti pa čudeže. Kmalu potem mu pošlje kardinal zapisnike obravnav,
v katerih se je razpravljalo, ali naj se neki služabnik božji prišteje
med svetnike ali ne. Angličan vso stvar temeljito in natančno pro-
učava, da bi izrekel svojo sodbo, ali so čudeži dovolj potrjeni. CreZ
nekaj dni prinese zapisnike kardinalu nazaj. Ko ga kardinal vpraša,
kak utisek je nanj napravila vsa zadeva, mu odvrne angličan: „Jaf
ne morem ničesar ugovarjati. Ako bi bili vsi čudeži tako dokazani,
kakor ti tukaj, bi me stvar prisilila, da jo natančneje premislim. Taka
dejanja more edino le Bog izvršiti, in priznati bi moral, da je sam
Bog na vaši strani. 11  — „Ali res?“ pravi kardinal. „A glejte, mi sm°
še bolj strogi; mi smo vse te dokaze zavrgli in tudi predlog, da bi
se dotični prištel med svetnike." Te besede presenetijo angličana Uj
to tako zelo, da je natančno proučaval katoliško vero in postal
katoličan, preden je še zapustil Rim.

5. Priče očetovih poslancev.

a

„Tvoje priče so nad vse verojetne-
(Ps. 92, 7.)

V 18. stoletju je prišel protestantski pridigar v Indijo, da bi tam
oznanjal svoj nauk. Na dolgo in široko razlaga nekoč nekemu moZ u >
da je edino njegova vera prava. Mož mu pa na kratko odvrne-
„Našo katoliško vero nam je oznanoval sv. Frančišek Ksaverij, ki 3 e
skoraj toliko čudežev storil, kolikor je izustil besed. Ako hočeš do'
kazati, da je tvoj nauk boljši od njegovega, moraš še več čudeže'

Resničnost sv. pisma starega zakona.

101

storiti kot on, moraš obuditi več mrtvih, ozdraviti več bolnikovi
pridigar na ta nepričakovani ugovor ni zinil niti besedice, ampak
je lepo tiho odšel.

Čudeži in prerokbe so najdoločnejša znamenja, prava
Poverilna pisma božjih poslancev. Mojzes in preroki,Jezus Kristus,
apostoli in sv. katoliška cerkev pa se imenujejo božje poslance. Ali
se morejo poveriti s čudeži in prerokbami? Da se o tem prepričamo,
treba nam bo vzeti v roke knjige, ki nam popisujejo delovanje teh
Poslancev. Tuje  v prvi vrsti sv. pismo,  ki se deli, kakor je znano,
v  dva dela: sv. pismo starega in novega zakona ali zaveze. V sv.
Pismu starega zakona beremo o Mojzesu in prerokih, v sv. pismu
novega zakona pa o Jezusu Kristusu, apostolih in deloma tudi o
sv. katoliški cerkvi, namreč zgodbo nje ustanovitve po Jezusu Kristusu.

Ker naša vera takorekoč sloni na čudežih in prerokbah, in na
sv. pismu, ki nam o njih pripoveduje, zato se nam ni čuditi, da so
se nasprotniki sv. cerkve vrgli zlasti na ta dva temelja, da bi jih
■spodkopali. Kakor hočejo zavreči čudeže, tako so hoteli zavreči tudi
sv. pismo, kakor da bi bilo neresnično. Zato je treba, da se prepri¬
čamo, da je sv. pismo resnično, in sicer v prvi vrsti sv. pismo starega
zakona. —

Sv. pismo starega zakona  ima 21 zgodovinskih, 7 podučnih
■ n  17 preroških knjig. (Natančneje glej Lampe: Zgodbe sv. pisma
1 del, l—30.) Med temi knjigami so na prvem mestu petere Moj¬
zesove knjige (Pentatevh), ker so nekaka podlaga vseh drugih. Zato
so se nasprotniki vrgli zlasti na te, da bi zavrgli njih veljavo. A to
Hm je nemogoče. Da se prepričamo, da so te knjige popolnoma res¬
nične, moramo se prepričati, ali je Mojzes v resnici pisal te knjige,
ln  potem, da je Mojzes mogel, hotel in moral pisati resnico,
ter da je ta resnica prišla nepopačena v naše roke.

I. Ali je res pisal Mojzes prve petere knjige,  ki se
n jemu pripisujejo?

Brezdvomno, ker nam zato priča ves izraelski narod od Mojze¬
sovih časov skozi vse čase do današnjega dne. Boljše in gotovejše
Priče pač ne moremo najti za kako reč, kakor če za njo priča celi
Pjrod, kateremu je bila dotična reč znana in je zanj velikega pomena.
\ u  veljajo besede slovečega rimskega pisatelja Plinija: „Nikdar še
J 11  kak človek ogoljufal vse in tudi vsi niso nikogar ogoljufali."
UNemo unquam fefellit omnes, neminemque omnes fefellerunt.“)

Za Mojzesove knjige pa je moral vedeti ves narod, ki je tedaj
^ivel, vedeti tudi za njih pisatelja. To nas uči peta Mojzesova knjiga v
.k poglavju. Tu namreč beremo: „Mojzes je torej pisal to postavo,
jo dal duhovnikom, sinovom Levijem, ki so nosili skrinjo zaveze
'Cispodove, in vsem starejšinam Izraelovim. In ukazal jim je: Črez
sedem let,  v letu odpuščanja, ob slovesnosti šotorov, ko se bodo
Vs i iz Izraela sešli, da se pokažejo vpričo Gospoda, svojega Boga,
na  kraju, ki ga bo izbral Gospod, bral boš besede  te postave
Y .Pričo vseh  Izraelcev, da bodo slišali, in ko se bo zbralo vse
ljudstvo, možje in žene, otroci in ptujci, ki so v tvoji hiši; da bodo
s Hšali in se učili in se bali Gospoda vašega Boga, in držali in do-

102

Kdo je pisal Mojzesove knjige?

polnili vse besede te postave. In da bodo slišali tudi njihovi otroci,
ki sedaj ne umevajo, in da se bodo bali Gospoda svojega Boga vse
dni.“ (v. 9—13.) — „Ko je torej Mojzes spisal besede te postave v
knjigi in dopolnil, ukazal je levitom, ki so nosili skrinjo Gospodove
zaveze, rekoč: «Vzemite to knjigo in jo denite na stran skrinje za¬
veze Gospoda, svojega Boga, da bo tam zoper tebe v pričevanje.»“
(v. 24—26.)

Z besedo „to postavo“ je pa hotel pisec označiti vse petere
knjige Mojzesove in ne samo zadnje. Za to nam priča vsebina teh
knjig, ki v večjem delu oznanjajo, izvzemši prvo knjigo, postave.
Tudi Judje so vse petere knjige imenovali na kratko „Mojzesovo
postavo“. Splošno se tudi priznava, da so bile vse petere knjig e
prvotno združene v eno samo knjigo. Še le za prerokov, ali še vero-
jetneje za časa prelaganja iz hebrejskega v grški jezik (v 3. stoletju
pred Kristusom), se je ta knjiga razdelila na pet delov ali knjig. Tudi
drugi judovski pisatelji navajajo te knjige na kratko: «tako pravi
Mojzes*, ali jih imenujejo «postavo Gospodovo*, dasi ne pripovedu¬
jejo samo o zakonih, ampak tudi razne dogodke judovskega naroda.
Zlasti nam kaže, da je Mojzes spisal vse petere knjige, to, da se ena
in ista reč večkrat ponavlja v vseh teh knjigah.

Mojzes je vse petere knjige takorekoč slovesno izročil celemu
narodu. Cel narod, z vsemi duhovniki in starejšinami je takorekoč s
svojimi očmi videl pisatelja teh knjig. Te knjige so se mu prebrale
vsako sedmo leto, in posamezni oddelki tudi ob sobotah v shodnicah.
Ali je torej mogoče, da bi bile komu neznane te knjige, neznan njih
pisatelj? Lahko, ako bi ne bile imele te knjige vsaj za nekatere no¬
benega pomena. Toda te knjige so bile za vse, za celo ljudstvo naj¬
večjega pomena, ker so oznanovale novo vero, novo bogočastje, nove
zakone od Boga samega razodete.

Izraelsko ljudstvo je moglo pričati za Mojzesove knjige, ker
jih je moralo poznati.  In to je tudi storilo skozi vse čase. Že
Jozue, ki je bil vrstnik Mojzesov, omenja v svoji knjigi na mnogih
mestih Mojzesovo postavo. „Bodi srčen in prav močan“, je govoril Bog
Jozuetu, „da ohraniš in izpolnjuješ postavo, katero ti je dal Mojzes,
moj služabnik; naj ne hodijo bukve te postave od tvojih ust,“ t. j-
prav pridno jih prebiraj. (Joz. 1, 7. 8.) Istotako pričajo za Mojzesa
druge knjige starega zakona, kakor štiri knjige kraljev, Ezdrove,
Nehemijeve, knjige Makabejcev in prerokov. Tu ne beremo samo,
da je dal Mojzes izraelskemu narodu postavo, ampak da je popisal
tudi njegovo zgodbo. Imenujejo ga, govoreč o njegovih čudežih, na¬
ravnost preroka, poslanca božjega, ter s tem razodevajo, da ni za¬
pisal samo postavo, ampak tudi druge knjige, katere se njemu pri¬
pisujejo.

Posebno važno je pričevanje Jezusa samega. „Eden je, ki vas
toži,“ je zaklical Judom, „Mojzes, v katerega upate. Ako bi verovali
Mojzesu, bi tudi meni verovali; od mene je namreč pisal. Ker
njegovim spisom ne verujete, kako boste verovali mojim besedam ?‘
(Jan. 5, 45 — 47.) Od vseh judovskih rabinov ni do danes niti jeden
oporekal, da bi Mojzes ne bil spisal vseh peterih knjig, katere ® u

Mojzes pisatelj teh knjig.

103

Pripisujemo. Tudi dva najučenejša izmed njih, Jožef Flavij in Filo
Aleksandrijski, potrjujeta isto.

Poganski pisatelji istotako pripovedujejo o Mojzesu, daje pisal
°ne knjige. Pri Egipčanih pričata Maneto in Heremon, pri Grkih
Polemon, pri Rimljanih Plinij, Tacit. Juvenal pravi: „Tradidit arcano
quodcumqe volumine Moses“ t. j. „marsikaj nam je povedal Mojzes v
sv oji skrivnostni knjigi." Slednjič nam to potrjujejo tudi mnogi kri¬
voverci in nasprotniki cerkve, ki so sicer napadali nauke Mojzesovih
knjig, a mu niso nikdar odrekali, da hi jih ne bil spisal.

Kar potrjuje ves izraelski narod, ki je te knjige prišteval med
svete knjige in jih hranil v svetišču, to nam potrjuje tudi vsebina
Knjig. Mojzes sam se imenuje pisca teh knjig. V drugi knjigi beremo:
»Tedaj je rekel Gospod Mojzesu: Zapiši to kot spomin v bukve."
(17, 14 j — Gospod je rekel Mojzesu: Zapiši si te besede, s ka¬
terimi sem sklenil zavezo s teboj in z Izraelci." (34, 27.) — „Mojzes
P a  je zapisal vse besede Gospodove." (11.24,4.) Slično govori v tretji
Knjigi (33, 1—2.) in v peti, kakor sem že prej navel. Ako pa Mojzes
govori tu v tretji osebi, in ne na pr. «jaz sem pisal*, nas to ne sme
motiti. Tako so delali tudi drugi pisatelji, ki so opisali svoje do¬
godke, n. pr. Julij Cesar, rimski vojskovodja, ki je na isti način
°pisal zgodbo svojih vojska.

Dalje nam za Mojzesa priča vsa pisava teh knjig. Kdor pazno
Prebira te knjige, bo takoj zapazil, da je moral te knjige spisati
Kraelec, ker je videti, da hoče opisati zgodovino svojega naroda od
prvega početka. V začetku sicer govori o vsem človeškem rodu in
Pozneje tudi o drugih narodih, a le v toliko, kolikor je bilo treba
2a  zgodbo judovskega naroda, do katerega razodeva posebno ljubezen,
'tedno poudarja, da je izvoljen narod, kateremu je Bog razodeval
Posebno ljubezen in skrb. Pri tem popisovanju je pa tako natančen,
da  mu je videti, da je moral vse večinoma sam doživeti, kar namreč
s Pada v njegovo dobo. Kako natančno navaja besede, katere je go-
y°ril Mojzes na dvoru kralja Faraona, kako natančno popisuje pot
12  Egipta skozi Arabijo proti obljubljeni deželi. Da, primorani smo
celo reči, da je pisec teh knjig moral biti vodja in poglavar izrael¬
skega naroda, ker so mu znane vse okolnosti do najmanjših, vsi zakoni,
Se ge in običaji. In da je moral imeti v to potrebne zmožnosti, da je
Koral biti učen, je samo ob sebi umevno, ko beremo, kako se uje¬
jva pisava strinja s tem, kar pripoveduje. Mirno opisuje navadne
®°godke, slovesna mu je beseda, kadar oznanja ljudstvu zakone, pri¬
pusta in ljubezniva, kadar je poučuje.

„ Vse navedene lastnosti je imel edino le Mojzes.
Kh je bil učen, ker je bival do 40 let na kraljevem dvoru Farao-
jtevem kot posinovljenec njegove hčere. V Egiptu je tedaj bolj cve-
e J a  veda kakor pri drugih narodih. Celo Grki so hodili v Egipt
(Kit se omike. Mojzes se je torej mogel izobraziti v vseh vedah.
J°zue si nasprotno ni mogel v puščavi pridobiti tega znanja. Mojzes
| e  bil Izraelec, in sicer pravi domoljub. Iz ljubezni do svojega za-
rte ga naroda je zapustil kraljevi dvor. On je večinoma vse to videl,

104

Mojzes je mogel pisati resnico.

kar pripovedujejo petere knjige. On je bil poglavar in vodnik izrael¬
skega naroda. Torej je mogel le on spisati te knjige.

Sploh jih ni mogel drugi spisati, kakor nas uči zgodovina. Spi¬
sane so morale biti pred  babilonsko sužnostjo, kakor nas uči če¬
trta knjiga kraljev. Tu namreč beremo, da je asirski kralj zapovedal
samaričanskemu duhovnu, da naj Samaričane poduči v zapovedih
božjih, ker so se udali malikovalstvu in jih je Bog hudo kaznoval.
Ta duhovnik je moral torej Samaričane podučiti iz peterih knjig
Mojzesovih, katere so Samaričani od nekdaj imeli za svete knjigi
in za postavo Gospodovo. Po Salomonovi smrti so se bili namreč ločili
dvanajsteri rodovi v Samaričane in Jude. Med obema narodoma je
vladalo toliko sovraštvo, da nobeden ni hotel od drugega ničesar
sprejeti. Ako bi bile te knjige še le po babilonski sužnjosti spisane,
potem bi jih ne bili že imeli Samaričani. Če bi jih bil pa spisal oni
samaričanski duhovnik, bi jih ne bili sprejeli Judje. Torej je očividno,
da so morale biti te knjige že spisane pred babilonsko sužnostjo.
Pa spisane so morale biti že, predno so se ločili dvanajsteri Izraelovi
rodovi, zakaj, ako bi bile spisane po tej ločitvi, bi jih ne bil sprejel
eden ali drugi narod. Ako bi jih bil spisal Samaričan, zavrgli hi
jih bili Judje, in nasprotno, ako bi jih bil spisal Jud.

Tudi ne Salomon, ne David ne Samuel jih niso mogli spisati. Kakor
smo videli, so jih Samaričani že od nekdaj imeli. Jeroboam, kralj
Izraelcev, je bil pa velik sovražnik Salomonov in Davidove hiše
sploh, ker ga je bil Salomon izgnal. Zato bi on nikdar ne pripustil
svojemu narodu te knjige častiti kot svete, ako bi jih bil spisal Sa¬
lomon ali David, ali če bi bil prepričan, da jih ni spisal Mojzes.
Za sodnikov istotako niso mogle biti spisane, ker do Jozueta ne naj¬
demo nobenega moža, ki bi bil sposoben jih spisati. Mož, ki spiše
tako važne knjige, pač ne more ostati skrit, marveč je primoran
stopiti v javnost. Knjige kot so Mojzesove, ki so ustanovile novo vero,
so morale povzročiti splošno pozornost. A v zgodbi od sodnikov do
Jozueta ne najdemo nobenega takega pojava, Da jih ni spisal Jozue,
je tudi gotovo, ker ni imel v to potrebnih zmožnosti. Sicer pa, ko bi
jih bil tudi spisal, to nič ne kvari njih resničnosti, ker je kot so¬
vrstnik Mojzesov in njegov prvi služabnik, mogel istotako kakor Mojzes
vedeti za vse dogodke, katere se nam pripovedujejo v teh knjigah'

Prišli smo torej do Mojzesa.  Le on je mogel in je tudi v
resnici spisal petere knjige, katere se njemu pripisujejo. V tem nas
očividno potrjuje tudi zgodovina.

II. Drugo vprašanje: Ali je Mojzes pisal resnico?  .

Da je Mojzes pisal resnico, o tem se bomo prepričali na is} 1
način kakor pri evangelijih, namreč: Mojzes je mogel, je hoteL
da, celo moral  pisati resnico, zato jo je tudi pisal.

Mojzes je mogel pisati resnico,  ker je imel vse v to p®'
trebne lastnosti. Najprej je znal pisati.  Nekateri namreč trde,
tega ni znal. Mojzes je do 40 let preživel na egipčanskem dvoru-
Sama kraljeva hči ga je vzela za svojega sina ter ga dala izobra¬
ziti. Mar pa Egipčani niso poznali črk? Kdo bi mogel kaj ja¬
kega trditi o Egipčanih, najbolj omikanem narodu v onih časih ■

Mojzes je hotel pisati resnico.

105

Kadmos, sin Agenorjev, je prinesel črke iz Fenicije na Grško po
Brnenju nekaterih že 1. 1599 pred Kr., po drugih 1. 1519. Tudi v po¬
slednjem slučaju bi se bilo to zgodilo 72 let pred smrtjo Mojzesovo.
Torej so na jutro vem rabili črke že davno prej. Za časa Jozueta že
uahajamo v Palestini mesto Kariat Sefer, t. j. mesto črk. Da so bile
zlasti znane v Egiptu, pravijo nam starodavni spomeniki. Mojzes se
je pa izobrazil na egipčanskem kraljevem dvoru, torej ni dvoma, da
bi ne znal pisati.

A kaj si izmislijo nekatere modre glavice, da bi zavrgli sv. pismo?
Pravijo, da Mojzes v puščavi ni imel za pisanje potrebnih pripo-
Biočkov,  n. pr. črnila in papirja. Ali morda ni mogel pisati na
drevesni ljub, katero so rabili za pisanje («biblios»), ali na živalsko
kožo, ali na takozvani „papirus“, katerega so prirejali Egipčani iz
rastline enako imenovane, in ga rabili kot mi papir? Sicer pa, če so
Izraelci, kakor beremo v teh knjigah, seboj nrsili razne tudi nepo¬
trebne reči, je neverjetno, da bi ne bili vzeli seboj tudi potrebnih reči.

Mojzes je torej imel potrebne zmožnost■ ali pripomočke za pi¬
sanje, ali mu bomo mar odrekali zdrav razum, zdrave oči ali
ušesa? Kdor bere te knjige, mora reči, da mu tegi ni nedostajalo.
Ak° je pa te imel, potem je pač lahko zapisal to, kar je videl in
slišal, tem bolj, ker so mu bili dogodki kot vodniku izraelskega
ljudstva še bolje znani kot kakemu drugemu. To, kar je zapisal,
je večinoma sam doživel. Cesar pa sam ni doživel, zlasti dogodke od
začetka sveta do njegove dobe, je mogel spoznati po ustnem iz¬
ročilu, po raznih spomenikih, n. pr. oltarjih, katere so postavili nje
govi predniki, po spomenikih glavnih dogodkov, Noetove ladije, ba¬
bilonskega stolpa itd. Da je ustno izročilo v njegovem času se¬
galo do Adama, nam kaže sv. pismo samo Mojzes je namreč dolgo
oasa živel s svojim očetom Amram; Amram je več let živel z Levijem;
Levi 33 let z Izakom; Izak 50 let s Semom; Sem 98 let z Metuza-
lemom, Metuzalem pa 263 let z Adamom. Torej so se mogli zlasti
glavni dogodki ohraniti v spominu izraelskega naroda; saj je znano,
da so stari narodi ohranili cele pesmi v svojem spominu ter jih iz¬
ročali svojim potomcem od očeta do sina. Še bolj pa smemo kaj
takega pričakovati pri Izraelcih, ker je bilo vse njih zanimanje obr-
Bjeno zlasti na verske reči, ker se tedaj še niso bavili z vedami in
UBietnijami itd. Očividno je torej, da je Mojzes mogel pisati
Besnico.

Ali jo je pa tudi hotel?  Da je Mojzes tudi hotel pisati resnico,
Priča nam ves njegov značaj.  Ako človek hoče pisati laž, stori to
gotovo le v svojo korist, nikdo se pa še ni lagal v svojo škodo.
Ali je bil Mojzes koristolovec? Vse prej nego to. Celih štirideset let
le bival na egipčanskem kraljevem dvoru kot posinovljenec Fara¬
nove hčere. Tu mu je bila gotovo odprta pot do bogastva, do časti,
do vživanja i. dr. Kaj pa stori Mojzes? Vse to zapusti iz ljubezni
Be do sebe, ampak do svojega zatrtega naroda, da bi ga rešil
Egipčanske sužnjosti. Tu ni iskal svoje koristi, zakaj čast, bogastvo
ln  druge koristi je zamenjal z revščino, preganjanjem, da, celo s
s Birtno nevarnostjo. Kot voditelj svojega naroda si ni hotel prilastiti

106

Kako je Mojzes pisal.

vse oblasti, ampak je radovoljno prepustil svečeniško službo in oblast
svojemu bratu. V svojih zadnjih trenutkih kliče vse ljudstvo na pričo,
da ni nikdar stegal svojih rok po tujem blagu, da je povsem pošteno
ravnal z vsakim, da se ni oziral na stan ali kaj drugega, ampak
vedno sodil po pravici. Po svoji smrti hoče, da naj vodstvo prevzame
ne njegov sin, ampak Jozue, ki mu ni bil niti najmanj v sorodu. Kdo
bi torej mogel tajiti, da je bil Mojzes poštenjak skozi in skozi, da
moremo pri njemu iskati le resnico. Kdor hoče slepariti, marljivo
zakriva svoje napake, zlasti pa onim, katerim piše. Tega pa Mojzes
ni storil, marveč je očitno razodel svoje napake in pregrehe. Ko bi
bil Mojzes slepar, bi kaj takega ne bil storil, in pisal bi bil tudi po¬
vsem drugače.

Poglej v bajkoslovje (« mitologijo ) in listine najstarejših na¬
rodov, takoj lahko zapaziš, da vlada tu razuzdana domišljija. Vse je
pretirano in skoraj neverjetno, zlasti ne nameravajo drugega, kot
povzdigovat slavo lastnega naroda. Ravno nasprotno pa opazujemo
v Mojzesovih knjigah. Vse je priprosto in neokrašeno. Najimenitnejše
resnice nam oznanja s kratkimi besedami, n. pr.: „V začetku je
ustvaril Bog nebo in zemljo. Zemlja pa je bila pusta in prazna in
tema je bila nad prepadom.^ Po tem načinu je vse spisano. Tu ne
najdeš ničesar, kar bi te spominjalo na bajke in pripovedke drugih
narodov. Ko pisatelji drugih narodov pripisujejo svojemu narodu
visoko starost, delal je Mojzes ravno nasprotno. Pri Kaldejcih je
pisal Beroz, da je kaldejski narod star 472 tisoč let, Maneto, da je
egipčanski narod 37.865 let itd. Mojzes pa piše, da so bili očaki tako
stari, da je do njega živelo od Adama le šest rodov. Na ta način je
pokazal, da ni mogel slepariti, ker so se njegovi vrstniki lahko pre¬
pričali po ustnem izročilu, da je resnično, kar je pisal, ker še ni
takorekoč toliko časa minulo, odkar se je godilo. Sicer pa navaja
iz preteklih dob le najpoglavitnejše, oziroma le malo dogodkov, ve¬
čina vsebine njegovih knjig se pa ozira na njegovo dobo. Ravno
nasprotno pa bi bil delal, ko bi bil hotel slepariti. Napisal bi bil ve¬
liko iz davnih časov, le malo pa o svoji dobi dobro vedoč, da mu
v teh dogodkih zamorejo ugovarjati njegovi vrstniki, ako bi ne bili
resnični.

Istotako nam priča njegov nauk, da je hotel pisati le res¬
nico.  Nobenega njegovih naukov ni mogla ne veda, ne zdrava pamet
do danes podreti. Splošno si jih je morala privzeti vsaka vera, ki
se je sklicevala na to, da je od Boga razodeta. Le naravoslovci so
hoteli Mojzesov nauk podreti glede stvarjenja sveta. A zgodilo se j e
ravno nasprotno, kakor se bomo pozneje prepričali. Kolikor bolj na¬
preduje naravoslovje, tem bolj potrjuje Mojzesov nauk.

Slednjič pa moramo priznati, da je zmožen le tisti slepariti, ka¬
teri nima vere v Boga, ne strahu božjega. Mojzes pa razodeva največjo
bogaboječnost, živo vero v Boga, stvarnika nebes in zemlje, ki ka¬
znuje vsako pregreho. Kdo bi torej mogel reči, da je Mojzes hotel
slepariti? Ravno nasprotno nas vse uči, da je Mojzes hotel pisati
le resnico.

Mojzes je moral pisati resnico.

107

III. On je tudi moral pisati resnico. Kar nam popisuje
Mojzes, vse to se je godilo očitno in je moralo vzbuditi splošno za¬
nimanje in pozornost. Ti dogodki se niso godili samo vpričo dveh
ali treh, ampak skoraj vselej vpričo vsega ljudstva. Kar se je bilo go¬
dilo pred njim, o tem so lahko izvedeli njegovi vrstniki po ustnem izro¬
čilu ali po raznih spomenikih. Sam Mojzes je zaklical svojemu na-
r °du: „Vprašaj svojega očeta in ti bo naznanil, svoje pradede in ti
bodo povedali.“ (Mojz. 32, 7.) Kar se je pa dogodilo v njegovi dobi,
0  tem so se lahko prepričali s svojimi lastnimi očmi in ušesmi. Spo¬
minjam na desetere kazni, katere je Bog poslal Egipčanom. Vsa
v oda se je izpremenila v kri, žabe so napolnile vse kraje, ulice,
tr ge in hiše. Egipčanom so bili pomorjeni vsi prvorojenci. Rdeče
morje se je razdelilo vpričo vseh Izraelcev. Oblak, ki je bil po
dnevu teman, po noči pa svetel, je videl ves narod. Mano je pač
lahko videl vsak. Vprašam, je li to moglo skrito ostati, ali ni vzbu¬
dilo splošne pozornosti? Ako bi bil napisal kako laž, nastopil bi bil
z oper njega ves narod, kajti stvar, katero je zastopal Mojzes, je bila
za narod največje važnosti, ker je Mojzes s svojimi spisi dal narodu
zapovedi, ustanovil novo vero. A izraelski narod mu ni očital laži,
marveč je Mojzesove knjige prišteval med svete ter jih hranil na
svetem kraju.

Zlasti pa je bil Mojzes tako rekoč primoran  pisati resnico,
k e r je čestokrat svaril svoje ljudstvo, mu očital njegove pregrehe
l er  ga spominjal prejetih dobrot božjih. Mnogokrat je moral slišati
izraelski narod, da je nehvaležen svojemu Bogu. Ali bi se upal slepar
kaj takega storiti? Ali bi bilo ljudstvo molčalo, ko bi bilo na Moj¬
zesu našlo le senco sleparije? Ali nismo primorani spoznati, da je
Mojzes moral pisati le resnico?

Ako je pa Mojzes mogel, hotel in tudi moral pisati
pesnico, ali ni očividno, da jo je res tudi pisal?  Lepo
Piše o tem sloveči francoski učenjak Glaire: „Ako bi ljudstvo ne
bilo videlo nobenega teh čudežev, pa bi se bil drznil Mojzes reči,
da jih je videlo, ter ga celo v dokaz klical na pričo, bi bil največji
bedak in neumnež med vsemi ljudmi; in če bi bilo ljudstvo verovalo
v  te čudeže samo na besedo Mojzesovo, ne da bi jih bilo videlo,
Potem bi bilo med vsemi narodi najbolj nespametno in neumno; toda
jaka nespamet je neverojetna že pri enem človeku; pri narodu pa,
ki je štel do 2 milijona ljudi, bi bila največji čudež. 41  (Introduction
bist. et critique aux livres de’ 1’ancien et nouveau Test. III, 4. pag. 52.)

Istotako piše sloveči protestantski  pisatelj Divoasen (Du
koisin): „Ako so Izraelci verovali v čudeže Mojzesove, potem mo¬
tamo priznati, da so resnični, ali pa reči, da Izraelci niso imeli
zdravih čutov in zdrave pameti. Ako jih niso videli, potem je bilo
njihovo vedenje skrajna neumnost in nespamet. Da so se skozi celih
štirideset let dali voditi od sleparja, katerega so spoznali kot takega,
da so bili pokorni vsem njegovim zapovedim, katere se mu je zlju¬
bilo jim dati, da so se pustili od njega grajati, to je tolika bedastoča,
da je ni mogoče umeti, to bi bil v celem narodu čudež nespameti,

108

Resničnost drugih knjig stare zaveze.

ki bi bil bolj neverojeten ko vsi čudeži, katere opisuje Mojzes v
svojih peterih knjigah." (L’ autorite de Moise II, 2, str. 159—60.)

Kdo bi torej mogel oporekati, da Mojzes ni pisal res¬
nice?  To resnico nam potrjujejo gotova dejstva.

Najprej je prištevalo izraelsko ljudstvo vedno te knjige med
svete in jih je hranilo v šotoru pri skrinji zaveze. Mnogi dogodki;
ki so se godili za časa Mojzesovega, so bili posledice dogodkov iz
prejšnjih časov, katere pripoveduje Mojzes v I. knjigi. Tu beremo,
da je Bog obljubil Abrahamu, da bo pomnožil njegov zarod, da jim
bo dal deželo Kanaan, da pojdejo v Egiptovsko deželo in od ondod
v obljubljdno deželo, da bo z njimi sklenil zavezo in drugo. Vse to
se je uresničilo za časa Mojzesovega. Ako je bilo drugo resnično,
bilo je tudi prvo. — Istotako so iz dogodkov, kateri so se zgodili
za Mojzesa, izvirale razne posledice, razni dogodki. Ako so bili ti
resnični, bili so tudi prvi. Tako je judovski narod vedno posvečeval
soboto; duhovna služba je bila vedno v Aaronovi družini, nižji
redovi v Levijevem rodu; izraelski narod je bil razdeljen v 12
rodov do babilonske sužnjosti; velikonočni, šotorjev in binkoštni
praznik so Judje vedno obhajali, vsak velikonočni praznik so klali
jagnje itd. Vsi ti dogodki, ta dejstva nam pričajo, da je Mojzes pisal
resnico.

V tem nas potrjujejo tudi pisatelji drugih narodov.
Šege in navade očakov opisuje Mojzes ravno tako, kakor Herodot,
Homer in drugi. Judovski in poganski pisatelji ga imenujejo «pO'
slanca božjega®, »služabnika božjega®, pri katerem nam je pač ne¬
mogoče iskati laži. Tako ga imenuje Jozue približno šestdesetkrat.
Tako ga imenujejo Polemon, Elanik, Filokor in drugi poganski pi'
satelji. Toda zadoščaj. Kdor se dozdaj še ni prepričal, da je pisal
Mojzes resnico, tega ne bom prepričal, ako bi mu tudi še 1000 do¬
kazov navedel.

V kratkem naj še pokažem, da tudi o resničnosti drugih
knjig sv. pisma starega zakona ne moremo dvomiti.  B a
tu ni treba mnogih dokazov, je očividno, zakaj te knjige ne pripo¬
vedujejo takorekoč nič novega, ampak le ponavljalo, razlagajo in
nekako dopolnjujejo Mojzesove knjige. V teh je nekaka podlaga
stavbe, v onih pa izvršitev te stavbe. Kakor pa ne more utajit'
solnčnih žarkov, kdor prizna, da je solnce, istotako je skoraj nepo¬
trebno, dokazovati resnico drugih knjig starega zakona, ko sm°
spoznali resnico prvih. Zato tudi vidimo, da se nasprotniki nis°
toliko zaletavali v te knjige, ampak le v Mojzesove, dobro vedoč, d a >
če izpodkopljejo temelj, pade vsa stavba. — Vendar pa si oglejmo
v kratkem dejstva, ki pričajo za resnico ostalih knjig starega zakona-
Najprej priča vse izraelsko ljudstvo,  da so te knjige spisali isti
možje, katerimi se pripisujejo. Vse te knjige je prištevalo med svete
knjige ter jih zaradi tega tudi visoko cenilo, ker so popisovale zgodo¬
vino judovskega naroda. Vprašam: ali bi bili to storili, ako bi jih n e
bili spisali isti, katerim se pripisujejo, ali bi jih ne bili zavrgli, bet

Knjige stare zaveze so se ohranile nepopačene.

109

Pripovedujejo te knjige tudi mnogo takega, kar je bilo sramotno za
izraelski rod? Tu ne beremo samo o slavnih dejanjih Jozuetovih, Ge-
deonovih, Davidovih ali Salomonovih, ampak tudi o pregrehah ju¬
dovskega ljudstva, o njegovem malikovanju, o njegovih sužnjostih,
kako so bili čestokrat premagani in preganjani itd. Edino le resnica
Je povzročila, da so je priznali kot pristne, kot iste, katere so spisali
listi možje, katerimi so se pripisovale. Zato priča ves jezik, vsa pi¬
sava  teh knjig, ki se ravna popolnoma po času, po okolnosti pi¬
sateljev, ki so jih spisali. — Da so pa ti pisatelji pisali resnico,
Pričajo nam istotako ista dejstva, ki nam kažejo, da so mogli,
hoteli in morali pisati resnico.

Ti pisatelji so mogli  pisati resnico, ker so bili vsi po svojem
stanu, kakor David, Salomon, po svojih okoliščinah zmožni pisati
resnico. Kar namreč pišejo, to so večinoma sami doživeli.

Da so pa tudi hoteli  pisati resnico, kaže nam zlasti to, da so
n eustrašeno  popisali pregrehe duhovnikov, kraljev in celega
'judstva. To nam razodeva njih gorečnost za čast božjo in blagor
ljudstva. Njihove knjige se povsem ujemajo med seboj, v kolikor
Pripovedujejo iste dogodke, pa tudi z drugimi pisatelji, bodisi judov¬
skimi ali poganskimi. Razen tega je bilo ljudstvo vedno prepričano,
da so jih spisali po navdihnjenju božjem.

Ker so pa bili dogodki, katere opisujejo, večinoma očitni in
velikega pomena, je tudi očividno, da so morali  pisati resnico.
Kako bi si bili drznili zapisati laž, ko popisujejo dogodke, ki niso
m ogli biti skriti? Kdor tu hoče iskati laži, mora pač obupati nad
resničnostjo vsega sveta, mora zavreči vso zgodovino. Vse nam torej
kaže, da je celo sv. pismo starega zakona resnično.

Ali je pa tako ostalo do danes?  Tudi temu vprašanju
Moramo pritrditi, zakaj nemogoče je bilo popačiti te knjige, ne pred
Prihodom Jezusa Kristusa, ne pozneje.

Te knjige je izraelsko ljudstvo častilo kot svete knjige, kot
Priče svoje zaveze z Bogom. Kako marljivo in tesnosrčno jih
l e  varovalo, nam priča to, da je izumilo posebno pisavo, tako-
zvano «Mesora» (ograja postave), da bi se ne izpremenilo sv. pismo,
imelo je celo sošteta ne samo poglavja, ampak tudi besede in črke.
Katančno so vedeli, koliko a , ali b  ima vsaka knjiga posebej in celo
Sv - pismo skupaj. Sam Mojzes jim je strogo zapovedal: „Ničesar ne
dodajte besedi, katero vam govorim, ničesar ne odvzemite.“ (V.Mojz.4, 2.)
K začetku se je sv. pismo hranilo v svetišču, le kralj je smel imeti
Prepis. Vsako sedmo leto se je vse prebralo vsem Izraelcem, posamni
oddelki pa so se prebirali ob sobotah in shodnicah. Kako bi je torej
°ilo mogoče popačiti tedaj ?

Koliko manj pa šele pozneje, ko so se širili prepisi po vsem
Sy etu, in so vedno nastopali možje, ki so se z vso gorečnostjo
Potegovali za čistost postave. Kaj šele, ko se je preložilo v tuje
Jezike, ki se v vseh glavnih rečeh ujemajo z izvirnikom. Preroki
So  ostro bičali vsako napako judovskega ljudstva, a niti eden mu

110

Resničnost sv. pisma nove zaveze.

ne očita, da bi se bil drznil popačiti sv. pismo. Ako bi bil hotel kdo
popačiti sv. pismo, bi bil pač najprej izbrisal iz njega ona nečastna
dejanja za judovsko ljudstvo, katera sem že prej omenil. Sploh moramo
reči, da je bilo naravnost nemogoče, popačiti sv. pismo starega za¬
kona, ker je na njem takorekoč slonela vsa služba božja, prazniki)
postave, vsa uprava judovskega naroda. Kdor bi bil hotel popačiti
sv. pismo, moral bi bil izpremeniti vse življenje judovskega ljudstva.

Posebno nam pa potrjujejo sovražniki Judov, da ni bilo mogoče,
popačiti sv. pismo. Samarijci so bili vedno sovražniki Judov. A nji¬
hove petere knjige Mojzesove se vjemajo popolnoma z judovskimi
izdajami. Primorani smo pač pritrditi slovečemu judovskemu zgodo¬
vinopiscu Jožefu Flaviju: „Samo dejstvo nam jasno priča, koliko se
zanašamo na svoje knjige, zakaj, akoravno je preteklo že mnogo
časa, vendar se nihče ni drznil kaj dodati ali odvzeti. Vsem Judom
je nekako prirojeno, da imajo te knjge za božje besede, da se jih
stanovitno oklepajo in če treba tudi zanje umrejo. Zaradi njih smo
še nedavno videli mnogo ujetnikov raje trpeti muke in razne načine
usmrtenja, kakor da bili kaj govorili zoper postavo ali zoper pisma. a
(Cont. Apion. Lib. 1.) Tudi tu moramo reči s Paskalom: „Rad ve¬
rujem pričam, ki se dajo umoriti. “

Resnično ;je pa tudi sv. pismo novega zakona. O evangelijih
smo se prepričali v I. delu. Celo brezverni prvak nemških pesnikov
pravi: ,Jaz sem prepričan, da so evangeliji popolnoma resnični, zakaj
v njih se kaže odsvit visokosti, ki je prihajala od osebe Kristusove,
ki nam razodeva božanstvo tako, kakor se še nikdar ni razodevalo
na zemlji. Jaz se klanjam pred njimi kot pred božjim razodetjem ' 1
(Goethe: Gespniche mit Neckermann, III, 171.)

Sv. pismo nove zaveze pa ima poleg evangelijev še več knjig)
namreč: Dejanja apostolov, štirnajst listov sv. Pavla, enega sv. Ja¬
koba, tri sv. Janeza, dva sv. Petra, eno sv. Jude apostola in skrivno
razodetje sv. evangelista Janeza. O teh knjigah nam ni treba veliko
govoriti, ker je njih resničnost takorekoč dokazana, kakor hitro je
dokazana resničnost sv. evangelijev. To pa zaradi tega, ker te knjige
večinoma prinašajo le razlaganje tega, kar oznanja evangelij. Zato
tudi vidimo, da se niso nasprotniki toliko zaganjali v te knjige, kakor
pa v evangelije. Dalje veljajo tu isti dokazi kakor pri evangelijih-
Slednjič nam pa zadostujejo evangeliji, da dokažemo, da je sv. ka¬
toliška cerkev od Boga določena učiteljica narodov v nauku božjem-
Kot taka pa sme in mora določevati, katere knjige imajo božji nauk-
In sv. cerkev je te knjige prištela med sv knjige, ki obsegajo božji
nauk, torej morajo biti resnične. Sv. pismo je torej povsem resnično-

V tem nas od dne do dne potrjujejo razni starodavni spomeniki)
katere najdejo učenjaki. Kakor je razvidno iz teh starodavnih spo¬
menikov in njih napisov, je zgodba sv. pisma povsem resnična. Ako
se pa sklada sv. pismo z zgodbo najstarejših časov, koliko bolj se
mora skladati z zgodbo novejših časov, ko je bilo toliko manj mo¬
goče slepariti. — Samo en slučaj iz časa egiptovskega Jožefa. Na meji

Sv. pismo je spisano po navdihnjenju božjem.

111

m ed Egiptom in Nubijo (v Afriki) je v bližini reke Nil v skalo
vsekan velik napis. Nad napisom je podoba egipčanskega kralja, ki
daruje trem malikom. Napis pa govori o sedmih letih, ko je bila
v _ Egiptu lakota. Drugi napis v grobeh pri El’ Kab se glasi: „Na-
biral sem žito kot prijatelj boga žetve; cul sem o času posetve. Ko
J e _ nastala lakota skozi več let, delil sem žito mestu in vsakemu
bučnemu". — Dalje nam sv. pismo življenje na Faraonovem dvoru
°pisuje ravno tako, kakor nam je opisujejo starodavni spomeniki. Z
e no besedo: vse nam kaže, da je sv. pismo že v prvih knjigah po¬
trjeno po teh spomenikih, torej resnično. Zato je tudi sloveči angleški
Pisatelj lord Byron napisal na svoje sv. pismo: „V tej presveti knjigi
Je skrivnost vseh skrivnosti. Srečni med ljudmi so tisti, katerimi je
pog dal milost, slišati besede te knjige, jih brati, v molitvi in se spo¬
štovanjem jih izgovarjati ter spoštljivo sprejemati. Za tiste pa, ki le
berejo, da bi dvomili ali da bi je zaničevali, bi bilo bolje, da bi ne
bili nikdar rojeni.“

8. Sveta knjiga.

„Sv. Duh jc deloval pri teh poročilih.“

( Lessing.)

Ko je angleški pisatelj Walter Scott ležal na smrtni postelji, je
rekel svojemu sinu: „Daj mi knjigo!“ — „Oče, katero knjigo pa
hočete?“ — „Moj sin," mu odvrne oče, „na svetu je le ena knjiga,
ta je sv. pismo." To so bile njegove zadnje besede. — Da, ni je
knjige na svetu, ki bi presegala sv. pismo, bodisi po resničnosti,
bodisi po vsebini, zakaj ta knjiga nam oznanja božji nauk, nauk
riašega najboljšega očeta. Te knjige so bile spisane po navdihnjenju
božjem in zato jih sv. cerkev priznava za božjo besedo.

Kaj se pravi: po navdihnjenju božjem ali svetega
r^uha?  Te besede nam oznanjajo, da je sv. Duh vodil pisa¬
rije, da sosploh pisali in da so pisali resnico.  To
K pa storil na ta način, da jih je obvaroval vsakatere zmote,
ko so pisali, kar so sami videli ali slišali, kakor n. pr. pravi,
Sv - Janez, da hoče zapisati, kar je sam videl, ali sv. Lukež, ki
Pravi, da bo zapisal, kar je slišal od drugih. Druge je vodil
Sv - Duh, da so samostojno spisali knjigo ter jim tudi razodel ne-
z nane reči, n. pr. Mojzesu o stvarjenju sveta, katerega pač nihče
111  mogel videti. S tem pa, ko je sv. Duh vodil pisatelje, ni kar nič
Predrugačil njihovega značaja, ampak jim je pustil popolno prostost,
ha so tako popisali dogodke, kakor so jih videli in slišali, in s ta¬
ki 111 ! besedami, da so jih mogli razumeti bralci sv. pisma že v njih
c asib. Zato se nam ni čuditi, ako beremo v knjigi Jozuetovi, da je
®°lnce obstalo, dasi nas veda uči, da solnce vedno stoji. Ako bi bil
J°zue zapisal, da je zemlja obstala, bi mu tega nihče ne bil verjel,
ker so tedaj vsi bili prepričani, da zemlja stoji, in da se solnce vrti
krog zemlje. Zato tudi še danes pravimo, solnce vzhaja in zahaja itd.

Da so pa te knjige bile spisane po božjem navdihnjenju,
na m priča že dejstvo, da so bili pisatelji teh knjig večinoma poslanci

112

Sv. pismo je božje delo.

božji, ki so se kot take poverili s čudeži in prerokbami. Ako jih je
namreč Bog poslal, da oznanjajo njegov nauk, potem je pač moral
skrbeti, da niso resnice samo oznanovali, ampak tudi zapisali. Taki
poslanci so pa bili Mojzes, preroki in apostoli. Vsi ti so dokazali
svoje poslanje s čudeži in prerokbami, kakor nam priča sv. pismo
na premnogih mestih. Mojzes, preroki in apostoli so bili torej poslanci
božji. Bog jih je poslal, da bi oznanovali njegov nauk. Zato jih je
moral voditi, da niso resnico samo oznanovali, marveč tudi pisali,
ali z drugo besedo: pisali so po navdihnjenju božjem. To pa velja
tudi o drugih pisateljih sv. pisma, kakor vsi to sami napovedujejo.
Kakor je rekel Mojzes, da je na povelje božje pisal svoje dogodke
in knjige, tako pravi tudi David: „Duh Gospodov je govoril po meni,
in njegova beseda po mojem jeziku." (II. Kralj. 23, 2.) „Zapiši si vse
besede, ki sem ti jih govoril, v bukve,“ je rekel Gospod Jeremiju-
(Jer. 30, 2.) Istotako pravi Danijelu: „Ti pa Danijel, zakleni te be¬
sede in zapečati bukve do določenega časa,“ (Dan. 12, 4.) to je: be¬
sede skrivnostne, razumele se bodo šele tedaj, kadar se bodo uresničile-

Toda, čemu bi iskali nadaljnih dokazov, saj jih je Jezus Kristus
potrdil in naravnost rekel, da so bili pisatelji navdihnjeni od sv. Duha.
(Luk. 12, 36.) „David pravi v svetem Duhu," je rekel farizejem,

„Gospod je rekel mojemu Gospodu, vsedi se na mojo desnico. 1

(Ps. 109.) „Možje, bratje!" je zaklical sv. Peter množici binkoštni
praznik, „dopolniti se mora sv. pismo, katero je prerokoval sv. Duh
po Davidovih ustih." (Dej. ap. 1, 16.) In v svojem drugem listu
pravi: „To najpoprej vedite, da se nobeno prerokovanje (svetega)
pisma ne zgodi po lastnem razlaganju. Zakaj prerokovanje ni prišlo
nikdar iz človeške volje, temveč so govorili sv. možje božji, nav¬
dihnjeni od svetega Duha." (II. Petr. 1, 20. 21.) Slično govori tudi
sv. apostol Pavel v svojem drugem listu do Timoteja: „Vse pismo,
od Boga navdihnjeno, je koristno za učenje, za prepričanje, za po-

svarenje, za podučevanje v pravici." (II. Tim. 3, 16.) „Mi pa nismo

duha tega sveta prijeli," piše isti apostol Korinčanom, „ampak Duha,
kateri je iz Boga . . . Kar tudi govorimo, ne z učenimi besedami
človeške modresti, ampak v uku (sv.) Duha." (I. Kor. 2, 12. 13-)
Jezus Kristus sam je obljubil svojim apostolom, da jim bo poslal
sv. Duha, kateri jih bo učil vse, in jih bo opomnil vsega, kar jim j e
povedal. (Jan. 17, 26.)

Kdo bi torej pri tako določnih in jasnih besedah mogel dvomiti,
da so bili pisatelji sv. pisma navdihnjeni od sv. Duha? Zato je bila 0
tem tudi prepričana vsa cerkev vse čase. Že sv. Klemen, učenec
apostolov, imenuje sv. pismo resnične izreke sv. Duha. „Vi poznate 1
piše Korinčanom, „sv. pisma in ste globokeje pogledali v izreke
sv. Duha." (Cor. 45, 56.) Sv. Ir en e j piše: „ Sv. pismo je narekovala
božja beseda in njeni Duh. (Contra haer. II. 47.) „Ako se hočeš p?'
svetiti preiskovanju sv. pisem," piše sv. Atanazij,  „boš spoznal, da je
resnično, kar pripovedujejo, da jih je spisal Bog s pomočjo ljudi-
(Orat. cont. Gent. 56.) „Ni zastonj toliko in tako mogočnih narodom
verovalo," nas uči sv. Avguštin o sv. pismih, „da je Bog pomaga 1
njih pisateljem in po njih govoril." (De civ. Dei, 18, 41.) Zlasti na®

Spoštovanje kat. cerkve do sv. pisma.

113

5° resnico kaj lepo napoveduje sv. Gregorij iz Neocezareje: „Po
jeziku apostolov in prerokov je govoril naš Gospod; ako se bere
evangelij ali kako apostolsko pismo, ne glej toliko na knjigo ali
bralca, ampak na Boga, kateri ti govori iz nebes." (Sermo 2. in
a »unt. B. M. V.)

Zato je cerkev  vse čase kar najbolj mogoče častila in pove¬
ličevala sv. pismo. Koliko skrb je vedno razodevala, da bi se ne po¬
pačilo. Po cerkvenih zborih in po največjih učenjakih je dala na¬
tančno preiskati, da je določila, katere knjige se morajo prištevati

sv. knjige. Vestno je skrbela tudi za natančne prevode (pre-
Stave ); Večinoma se je sv. pismo prepisovalo po samostanih. Kako
natančno in umetno se je to zgodilo, nam pričajo mnoge knjiž-
njice, ki imajo take prepise. Smelo trdim, da je marsikak redovnik
celo svoje redovno življenje porabil za prepisovanje in okraševanje
.pisma. Da, mnogokrat niti to ni zadostovalo. S koliko častjo je
»alje sv. cerkev rabila in hra ni la sv. pismo! Prve čase je je hranila
na najodličnejših prostorih v cerkvi, v bližini tabernakeljna, Najsve¬
tejšega. Tako je sv. Nikolaj, škof Nolanski, sezidal cerkev v čast
s v. Feliksu. Na desni strani je hranil sv. Rešnje Telo, na levi pa
Sv - pismo.

Največ svojih molitev  je cerkev prevzela iz sv. pisma, bodisi za
najsvetejšo daritev, bodisi za delitev sv. zakramentov in raznih bla¬
goslovil. Kdor pozna brevijar, molitvenik duhovnikov, ve, da je v
Ve čjem delu sestavljen iz sv. pisma. Pri vsaki sv. maši se bere cel
°dlomek iz sv. pisma novega, in včasih tudi starega zakona. Preden
Pašnik bere sv. evangelij, prosi sklonjen pred sv. razpelom Boga
Rtasti, da bi ga mogel vredno in dostojno oznanovati. V znamenje
spoštovanja poljubi na koncu branja evangeljsko knjigo kakor oltar,
* er  oba pomenjata Jezusa Kristusa. Pri slovesnih opravilih se pokadi
evangeljska knjiga, ker kot božja beseda nadomestuje samega Boga.
p a  cerkvenih zborih leži sv. pismo na mizi pod posebnim prestolom.

želji sv. cerkve vstanejo verniki in se prekrižajo, kadar se jim
Prebira sv. evangelij. Dh, tudi prisegati je ukazala na sv. evangelij
z ,besedami: „Kakor mi Bog pomaga in ta sveti evangelij." S stro¬
jen kaznimi žuga na tridentinskem zboru tistim, ki bi besede sv.
Pisma zlorabili v šalo ali zabavo. Sama je določila na cerkvenih
borih, da je sv. pismo beseda božja, katera je bila spisana po nav-
ethnjenju sv. Duha. Na florentinskem cerkvenem zboru je namreč
določila: „Rimska cerkev spoznava enega in istega Boga kot povzro-
Felja nove in stare zaveze, t. j. postave prerokov in evangelija, ker
ta  oba zakona govorila po navdihnjenju istega sv. Duha." Slično
Sovori tudi tridentinski cerkveni zbor. (Sess. IV. De Can. seript.)

Slednjič pa še opozarjam na spoštovanje in češčenje, katero so
črniki izkazovali sv. pismu. V njem so iskali tolažbe, ž njim so
akorekoč živeli, ž njim umrli. Ali bi bili pa to storili, ako bi bili
Prepričani, da je le človeško delo, človeška beseda? Gotovo ne. Zato
hto primorani priznati, da je sv. pismo beseda božja, nauk
a ^ega najboljšega Očeta.

Pamet in vera II. 8

114

Vzvišenost sv. pisma.

To nam napoveduje tudi njegova vsebina. Tu ti ni treba veliko
iskati, vsaka stran ti takorekoč napoveduje, odkod da je, kdo je
njegov začetnik. V njem najdeš najpopolnejši odgovor na vsa vpra¬
šanja, s katerimi se je kdaj bavil človeški rod. V najpriprostejših
besedah se ti v njem oznanjajo najbolj vzvišene resnice, ki morajo
občudovanja in navdušenja prevzeti človeškega duha in srce. Kdo
bi se čudil, da so ljudje, ko so čuli te besede, z veseljem darovali
zanje svoje življenje? V kratkih besedah nam nudi Mojzes resnico o za¬
četku sveta, katero s tolikim trudom iščejo učenjaki, a se naposled
bodo vendar morali, hočeš nočeš, k nji povrniti. Kar so s tolikim
trudom iskali grški in rimski tako proslavljeni modrijani, to najdeš
tu v kratkih besedah. Govoreč o evangeliju, pravi brezverec Rusč
(Rousseau): „Primerjaj spise modrijanov z vsem njihovim nakitom,
kako malenkostni so v primeri s svetim evangelijem! Ali more
knjiga, katera je tako vzvišena, a pri tem tako priprosta, biti le člo¬
veško delo?“ (Emil IV.) Nemški brezverec Spinoza je rekel, da daje
pisateljem sv. evangelija prednost pred vsemi drugimi pisatelji. Fichte,
istotako nemški brezverni pisatelj, pravi o sv. pismu: „Ta stara častit¬
ljiva knjiga ima najbolj globoko in najbolj vzvišeno modrost ter nam
nudi vspehe, h katerim se mora naposled povrniti vse modroslovje.
(Naturrecht I, 32.) Francoski vseučiliščni profesor Bartelemi Sentiler
(Barthelemj Saint-Hilaire): „Razen sv. pisma, ki je zgodovinska
in sveta knjiga,  ni znal noben azijatski narod spisati svoje zgo¬
dovin e.“ (Journal des savants 1. 1893, št. 79.) „Naravnim potom j e
dognano,“ piše sloveči naravoslovec Linee, „da je Mojzes pisal p°
navdihnjenju stvarnika vesoljne narave.“ (Cur. nat. § 6.) Sloveči fizik
Amperre se je izjavil: „Ali je imel Mojzes toliko učenost, kakršno
imajo novodobni učenjaki, ali je bil pa navdihnjen od Boga.“ (Theoria
de terra.) Toda zadoščaj!

Ne morem lepše skleniti tega poglavja, kakor z besedami slavno-
znanega angličana Ignacija Father. Dne 18. novembra 1900 je izdal
sedanji sv. oče Leon XIII. okrožnico za proučavanje sv. pisma. 2
neustrašeno besedo je pozval učenjake, naj proučavajo sv. pismo ter
se prepričajo, da je povsem istinito, da veda ne pobija sv. pisma, ampak
ga le vedno očividneje potrjuje. Vsled te okrožnice je pisal imeno¬
vani angličan (ne naše vere) te prekrasne besede katoliškemu časniku
„Catolique Times“: „Oprostite, da vam nekatoličan razodenem, s k°'
likim veseljem, s koliko tolažbo in hvaležnostjo sem bral to okrožnico-
To velikansko, neupogljivo hrabro in božje veroizpovedanje o sV-
pismu pred vsem učenim in brezvernim svetom je z eno besedo si¬
jajno. Koncem 19. stoletja ponovljena trditev, da je sv. pismo breZ
zmote, ker je spisano po navdihnjenju božjem, ker ima Boga za svo¬
jega začetnika, je že samo na sebi svitlo dejanje trdne vere, in mor 3
vzbuditi občudovanje in hvaležnost vsega krščanskega sveta. Vsak pr°'
testant in angličan, vsak rimski katoličan in pravoverni Grk mora za-
hvaliti Boga, da je papežu Leonu XIII. dal pogum za tako slavno
dejanje. Jaz sem bil prevzet od začudenja, ko sem vedno dalje braj'
Edino sv. Duh je bil, ki je duha ali roko tega drugega Leona okrepcah
da je črez ves svet razlil ta vir nebeške vere, hrabrosti in tolažb

115

Odkod zajemamo očetov nauk?

v  korist vseh odkritosrčnih učencev Jezusa Kristusa, naj so prote¬
stanti ali katoličani. Protestanti vseh vrst z angličani vred (ki se
cpirajo edino na sv. pismo, [opomba pisat.]) ponižujejo sv. pismo in
store vse, da bi uničili vero vanj — rimski papež pa stopi pred
ves svet ter vzbudi s svojo jasno besedo upanje v srcih, ki umirajo
od žalosti vsled naukov nasprotujočih si profesorjev in angličanskih
cerkvenih dostojanstvenikov. Dal Bog, da posname naš kenterberiški
(Canterburg) naškof (ki je nekako prvak v angleški cerkvi) zgled pa¬
pežev . . . Ako se višje angličanske cerkve kmalu ne vzdramijo ter
danijo sv. pismo in zapovedo nasprotnikom v višjih krogih naše
cerkve, da naj molče, potem jih bo veliko prestopilo v cerkev
Leona XIII., in sicer več kot sploh kdaj prej. Papež Leon ni mogel
z a one, ki še verujejo v Jezusa Kristusa in ga ljubijo, veličastnejšega
dela izvršiti koncem čudovitega devetnajstega stoletja, kakor da je
dal svetu in cerkvi to krasno okrožnico (pismo) o proučavanju sv.
Pisma. “ (Hammerstein, Katol. in Prot. 176.)

7. Viri očetovega nauka.

„Bratje, stojte tedaj trdno in držite
se izročil, katerih ste se naučili, bodisi
po našem govorjenju, bodisi po našem
listu. 11  (II. Tes. 3, 14.)

Sv. pismo  je resnična, da, sveta knjiga,  ker nam oznanja
n auk božji, nauk našega najboljšega nebeškega očeta. Iz njega smo
se prepričali, da so bili Mojzes, preroki in apostoli res poslanci božji,
ki niso samo oznanovali božjega nauka, ampak ga tudi zapisali vsaj
Po nekoliko. Da je bil Jezus Kristus  pravi poslanec božji, Sin
božji, Bog sam, smo se prepričali v prvem delu. Istotako smo uvideli
v  drugem delu, da je sv. katoliška cerkev edino prava Jezusova
cerkev in kot taka edino prava učiteljica človeškega rodu, kateri je
Jezus poveril nalogo, da oznanuje njegov božji nauk. S svojo ne¬
zmotljivostjo, s svojimi čudeži, kateri so se vedno v nji godili, je
brezdvomno pokazala svoje božje poslanje. Že sv. Avguštin je rekel:
»Mene vzdržuje v cerkvenem naročju njeno dostojanstvo, ki je s ču¬
deži potrjeno.“ (Const. Epist. Fund. IV, 5.)

Največji med vsemi njenimi čudeži je, kakor sem že prej omenil,
jDena stanovitnost,  ker je ne pokonča ne vihar, ne čas, ne
kaka druga reč. Le katoliška cerkev je prava Jezusova cerkev in
' e  nji je Gospod zaklical v apostolih: „Kdor vas posluša, mene po¬
kuša; in kdor vas zaničuje, mene zaničuje. Kdor pa zaničuje mene,
zaničuje njega, kateri me je poslal.“ (Luk. 10, 16.) Le apostolom je
Poveril nalogo, da naj gredo učit vse narode. O tem so bili tudi pre¬
pričani vsi cerkveni očetje. Izmed drugih naj tu navedem le besede
Sv - Avguština, ki pravi: „Jaz bi ne veroval sv. evangeliju, ako bi
k temu ne vodilo dostojanstvo katoliške cerkve.“ (Const. Ep.
bund. 5. T. 8. c. 154.) Iz tega je pa razvidno, da si posamezni verniki
116  morejo sami zajemati svoje vere iz sv. pisma, kakor trde protestanti,
a mpak, daje vsak dolžan poslušati cerkev  in se okleniti nje-

116

Sv. pismo ni edini vir božjega razodetja.

nega nauka, katerega ona zajema iz sv. pisma. V tem nas potrjujejo
zlasti sledeči razlogi.

Ako bi bilo sv. pismo takorekoč učna knjiga  sv. vere, potem
bi moralo obsegati ves božji nauk. A ravno tega ne najdemo vsega v
sv. pismu. To nas uči sv. pismo samo kaj določno. Sv. Janez Evan¬
gelist piše koncem svojega evangelija: „Tudi je še mnogo drugega,
kar je storil Jezus, in ko bi se vse to posebej popisovalo, menim, da
bi ves svet ne ob segel knjige, katera bi se morala napisati.“ (Jan. 21,25.)
Ako pa že ni bilo mogoče popisati vseh dejanj, kaj še le njegovih
besed, njegovega nauka. Sploh pa pisatelji sv. pisma niso imeli na¬
mena, da bi napisali vse božje razodetje, nekako učno knjigo sv. vere
ali katekizem. Sv. pismo je nastalo po posebnih priložnostih. Vsaka
knjiga ima sicer določen namen, a nobena in tudi ne vse skupaj ne
obsegajo vsega razodetega nauka. Ko bi bilo sv. pismo takorekoč
učna knjiga,  bi moralo biti vse drugače razdeljeno, imeti povsem
drugačno obliko. Vsa tvarina bi morala biti razvrščena po gotovem
redu, posamna poglavja bi morala biti med seboj zvezana, toda tega
ne najdemo niti v eni knjigi. Jezus Kristus je prišel na svet, da bi
ves svet prejel resnico in to ne še le po dolgem raziskavanju, ampak
takoj, ko se človek zave svoje pameti. A v ta namen nikakor ne
zadostuje sv. pismo.

Sv. pismo je mrtva knjiga.  Naj je še tako popolna, da, spi¬
sana po navdihnjenju sv. Duha, vendar še ni sposobna učiti človeka.
Ona ne more ubraniti, da bi je človek ne razumel napačno, napačno
razlagal, celo popačil. Koliko je tu na boljem živi učitelj. Ako ta
vidi, da ga učenci ne razumejo, jim more stvar pojasniti z drugimi
besedami, jim jo podati v bolj jasni in umevni obliki. Tega mrtvo sv-
pismo ne more storiti, in vsled tega tudi ne more biti edini učitelj
človeškega rodu, edini vir razodetja božjega. Razen tega je pa še
sv. pismo na mnogih mestih nejasno, težko razumljivo. Sv. Peter, go¬
vorec  o listih sv. apostola Pavla, pravi, da se v njih težko razumejo
nekatere reči, katere neuki in nestanovitni ljudje prevračajo v svoje
lastno pogubljenje. (II. Petr. 3, 16.) Ali ne potrjuje zgodovina teh
besed? Odkod toliko krivovercev? Ali ne odtod,  ker so dobro
sv. pismo napak razlagali? Jezus sam je moral svojim učencem raz¬
lagati sv. pismo, tako na potu v Emavs, tako drugim po svojem
vstajenju. „In jim je odprl um, da so razumeli pisma. “ (Lukež 24, 45.)
Pa kdo bi se temu čudil?

V kratkih besedah nam sv. pismo nudi najglobokejše skrivnosti
in resnice, katere presegajo naš razum. Jeli lahko iz ene besede sp(>'
znati, kaj nas sv. pismo uči n. pr. o sv. Trojici, o skrivnosti včlovečenja
Kristusovega? Kdor je v veri dobro podučen, tega zamore branje
sv. pisma v veri potrditi, a vere iz njega ne more sam zajemati, Ja
ne omenjam težav, ki izvirajo iz pisave sv. pisma, iz izrazov, običajnih
v jutrovi deželi, raznih prilik itd., ki jih more umeti le človek, k 1
pozna zgodovino, zemljepisje i. dr. Kam zaide človek, ako sam išče
vere iz sv. pisma, za to nam podaja zgodovina dovolj žalostnih zgledov-

Odkod krivo vera, razkol, dh, celo nevera? „Ako so nastale krivo-
vere,“ odgovarja nam sv. Irenej, „in različna mnenja v nauku, ki s °

Človek ne more sam zajemati vere iz sv. pisma.

117

Pogubljavala duše, se je to zgodilo le zaradi tega, ker se dobro
sv-pismo ni prav umelo." (Injoan. 18, 1.) „Pomisli,“ pravi sv. Hilarij,
»da ga ni krivoverca, ki bi lažnjivo ne trdil, da na podlagi sv. pisma
u ci svoja bogokletstva/' (Ad Const. II, 9.) Kako različno so se že
razlagale samo štiri besede sv. evangelija, namreč : „To je moje telo",
dasi so .tako jasne. Kam so prišli protestanti, ki uče, da si sme vsakdo
sam iz ‘sv. pisma zajemati vero, da je sv. pismo edini vir božjega
razodetja! Razcepljeni so na tisoče ločin, skoraj vsak veruje drugo,
večinoma le to, kar ugaja njegovim strastem. Mnogi so že zavrgli,
vpiraje se na sv. pismo, Jezusa Kristusa ali celo vso vero. Kaj jim
Pomagajo takozvana ^biblična društva», ki imajo namen razširjati
sv. pismo in njegovo branje? Na milijone iztisov so že razdelili med
ljudi, a kaj so dosegli? „Mi nismo imeli nobenih dokazov," piše
a ngličanski pastor Brown, „da bi bile tisočere knjige (1,130.000 iztisov
sv. pisma in raznih knjižic), katere smo razdelili med to ljudstvo
(Kitajce in Malajce), izpreobrnile le enega človeka." (Hiši of. Christ.
K, 256.) Večinoma ljudem ni bilo nič mar za vsebino, ampak da so
K dobili knjižice, katere so potem rabili v razne namene. „Da so
želeli dobiti kak iztis", piše o azijatskih misijonih protestantski mi¬
sijonar Grant, „ni bilo vzrok njihovo hrepenenje po besedi, ampak
ie> da bi jih rabili za vsakdanjo rabo, celo za take namene, ki žMijo
Krščanski čut." (Bampton „Sectures“ cap. III.)

Kam človeka pripelje, ako sam išče vere, kaže nam sledeči
resnični dogodek. V mestu Torgau na Nemškem je bral neki mož
Sv - pismo ter je meril, da ga prav razume. Tu je bral znane besede:
*Ako te tvoje oko pohujša ali roka itd., odsekaj jo in jo vrzi od
sebe » Mož se je pregrešil s svojo roko, kaj stori? Sekiro vzame ter
^ 1° odseka. Kakšne hudobije sta počenjala Tomaž Miinzer in krojač
Bokold, se ne da popisati. Pri vseh svojih skrajnih razuzdanostih pa
l ta  se upirala na sv. pismo. Brala sta, kako je dal Bog pokončati
Kananejce. Menila sta, da morata storiti isto z vsemi, ki ne spreje¬
lo njihovega nauka. Pač res, kar je rekel sam Luther: „Od
? v - pisma poznamo komaj abecedo in še to ne popolnoma. Niti ene
uesede ni mogoče preiskovati in je raztolmačiti. Smelo trdim, da
ne premorejo tudi najbolj učeni bogoslovci pri najboljši volji
‘JJegovi izreki so besede sv. Duha, ki presegajo človeški razum."
(vmchmann, Popularsymb. I, 3.)

Ako bi bil Jezus hotel, da naj vsak sam zajema vero iz sv. pisma,
Potem bi moral vsakemu obljubiti in tudi dati nezmotljivost. A te
obljube zaman iščeš v celem evangeliju. Gotovo bi jo bili pa evan¬
gelisti zapisali, ako bi jo bil dal Gospod, ker je za vsakega nepre¬
verljive važnosti. Čemu bi bil dal nezmotljivost svoji cerkvi, ako bi
1° bil dal vsakemu posebej?

Slednjič pa še poudarjam, da jih mnogo niti brati ne zna, da
lo mnogo kristjanov umrlo, preden so bili spisani evangeliji, ki
s° bili spisani še le kakih 60 let po Jezusovi smrti. Odkod pa naj
bi  ti zajemali vero? Ako bi bil to hotel Gospod, potem bi bil pač
D o ral preskrbeti, da bi bil svet prej izumil tisek.

lis

Branje sv. pisma.

A Jezus tega ni hotel in tudi ni mogel hoteti, da bi si človek
sam iz sv. pisma zajemal vero. Niti enkrat ni rekel učencem, da naj
zapišejo njegov nauk in ga tako ohranijo. Izmed vseh njegovih
apostolov in učencev so le nekateri pisali in še ti so pisali popol¬
noma neodvisno eden od drugega, kakor jim je ravno nanesla pri¬
lika, bodisi da so odgovorili na stavljena jim vprašanja, ali da so
posvarili kako občino itd. Kadar je Jezus ž njimi govoril o njihovem
poklicu, jim je vedno poudarjal, da bodo le z živo besedo oznanovali
in širili njegov nauk. „Pojdite in učite vse narode“, jim je zaklical
pred svojim vnebohodom. (Mat. 28, 19.) Očividno je torej, da je hotel,
da se njegov nauk širi od ust do ust. Kar so apostoli slišali ocl
njega, bodisi njegov nauk, bodisi razlaganje sv. pisma, to so izročili
svojim naslednikom. In tako je šlo naprej do današnjega dne. Da pa
sv. cerkev ni mogla zgrešiti prave poti, ji je dal dar nezmot¬
ljivosti.

Sv. cerkev je torej edina učiteljica prave vere, katero zajema iz
sv. pisma. S tem pa ni rečeno, da je cerkev sploh prepovedala brati
sv. pismo, kakor ji predbacivajo nekateri nasprotniki. Cerkev je le
določila, da . smejo verniki brati le take izvode (iztise) sv. pisma v
domačem jeziku, ki so potrjeni od sv. cerkve in imajo zraven tudi
razlago. Da je ravnala v tem povsem pametno, je razvidno že iz tega,
da se najdejo mnogi popačeni izvodi sv. pisma. Učeni Emzer je našel
v Lutrovi prestavi sv. pisma do 400 napak. Prvotna angličanska pre¬
stava sv. pisma je bila tako popačena, da je kralj Jakob I zapovedal
napraviti drugo. Dalje pripoveduje sv. pismo reči, ki niso za ljudi
vsake starosti. Zato je bilo že pri Judih prepovedano brati sv. pismo
vsakemu, ki še ni dosegel tridesetega leta. Ako še opozarjam na
prej omenjene posledice, ki so sledile iz branja sv. pisma in samo¬
voljnega razlaganja, moramo reči, da je imela cerkev popolnoma
prav, da je določila, da se sv. pismo v domačem jeziku sme le brati,
ako ima razlago in je od sv. cerkve potrjeno.

Posamnik si ne more sam razlagati sv. pisma in ne iz njega
zajemati sv. vere; v to je poklicana edino le cerkev. O tem so bili
prepričani že prvi kristjani. V Antijohiji je bil v cerkveni občini nastal
prepir glede Mojzesovih obrednih zapovedi, ali se morajo namreč dati
pogani obrezati, kadar vstopijo v katoliško cerkev. Kaj store verniki?
Ali morda iščejo odgovora v sv. pismu samem? Ne, ampak pošljejo
poslance k apostolom, t. j. vprašajo učečo cerkev. Tako moramo i
mi storiti. Katoliška cerkev je naša mati, ona nam more in sme de¬
liti kruh božje besede. Sama ga pa zajema iz sv. pisma. Da pri tem
iskanju najde resnico in ne krene na napačno pot, jo varuje nezmot¬
ljivost, katero ji je Jezus obljubil in tudi dal.

A nastane drugo vprašanje: Jeli  sv. y  pismo edini
vir očetovega nauka, božjega razodetja?  Že z ozirom nato,
kar smo obravnavali dosedaj, moramo zanikati to vprašanje, ker
namreč sv. pismo ne obsega vsega božjega razodetja. Da sv. pismo
ni edini vir božjega razodetja, nam potrjuje zlasti dejstvo, da se ] e
božji nauk v prvi vrsti oznanoval z živo besedo,  s pridiganjem,
ne pa s spisi.

Drugi vir očetovega nauka.

119

To je bila določna volja Jezusova, ki apostolom ni rekel, da
naj zapišejo njegove nauke, ampak jim je pred svojim vnebohodom
f ekel: „Pojdite in učite  vse  narode. 11  Pokorni temu povelju
so apostoli šli po svetu ter v prvi vrsti oznanovali z živo be¬
sedo Jezusov nauk. Le nekateri so pisali, in to oziroma prav malo.
»Od Petra imamo dva listapiše  učeni Melhijor Kan, „ali je mar
butast sedel 7 let na škofijski stolici v Antijohiji, ali je bil nem 25
let v Rimu? Ali ni nič druga učil, kakor kar je zapisal? Andrej,
Tomaž, Jernej, Filip, ali niso ti samo z živo besedo, brez pisem,
ustanovili v veri njim izročene cerkvene občine, in jih v veri ohra¬
njevali ?“ Očitno je torej, da so apostoli v prvi vrsti z živo besedo
°zna n o vali Jezusov nauk. — To so tirjali tudi od svojih učencev.
»Zarotim te pri Bogu in Jezusu Kristusu, ki bo sodil žive in mrtve
0  svojem prihodu in o sv ojem kraljestvu: Oznanuj besedo, bodisi
Priložno ali nepriložno, podučuj, opominjaj, svari z vso potrpežljivostjo
in ukom,“ piše svojemu učencu Timoteju. (II. 4, 1. 2.) Rimljanom piše:
»Kako naj bi verovali, ako niso slišali? Kako pa naj bi slišali brez
pridiganja? Kako pa bodo oznanjevali, ako niso poslani? Veia je
torej iz poslušanja, poslušanje pa po Kristusovi besedi." (Rim. 10,14.17.)

Tako se je godilo vse čase. Sv. cerkev je v prvi vrsti z živo be¬
sedo, z oznanjevanjem ali s pridigovanjem razširjala božji nauk. Ker ;e
nila živa beseda glavna, pri mnogih celo edina pot, po kateri so mogli
Priti do vere, zato se je moralo to oznanjevanje raztezati na vse
razodetje.  Zato moramo, ako se hočemo prepričati, da je kak nauk
v  resnici božji nauk, preiskovati, ali je ta nauk verovala vselej in
v sa cerkev. O tem se pa prepričamo, ako preiskujemo spomenike
v seh, zlasti pa prvih časov.  Spomeniki, ki nam morejo za tak
Q uuk pričati, so pa:

1. Spisi cerkvenih očetov;  med temi so zlasti merodajni
cerkveni očetje prvih stoletij, kakor sv. Klemen Rimski (f okoli 1.100.);
sv. Ignacij mučenec (f 107); sv. Irenej (f 202); sv. Polikarp (ok. 150).

2. Cerkvena zgodovina,  ki nam opisuje cerkveno življenje,
v katerem se pojavljajo posamezne resnice.

3. Ob redni  ki,  ki določajo obrede za razna bogoslužna dejanja,
Kakor zakramentov itd.

4. Sklepi cerkvenih zborov,  na katerih je bila zastopana
Po svojih škofih ali vsa cerkev ali pa posamezne pokrajine.

5. Zgodbe mučencev,  takozvana „Acta Martyrum“, ki mm
opisujejo trpljenje mučencev ter podajajo odgovore, katere so dajali
svojim sodnikom. V obtožbah in njih odgovorih imamo najgotovejše
Priče za resnico, za katero so mučenci darovali svoje življenje.

6. Razne določbe  rimskih papežev.

7. Slednjič pa tudi spisi sovražnikov  sv. cerkve, ki nam
tovno s svojimi napadi razodevajo, kaj je sv. cerkev oznanjala kot
°°žji nauk, kot razodeto resnico.

Ako iz teh spomenikov doženemo, da se je kaka resnica v vsej
cerkvi, povsodi in vse čase oznanjala in verovala kot razodeta ali

120

Ustno izročilo.

verska resnica, da je kak obred ali običaj bil v navadi vse čase,
povsod, v vsej cerkvi, potem je to očiten dokaz, da je ta resnica
razodeta,  da je dotični obred določen od apostolov,  ako ne
od samega Jezusa Kristusa. Prepričani moramo biti namreč, da je isti
Bog, ki je skrbel, da se je sv. pismo ohranilo nepopačeno, tudi skrbel,
da se njegov nauk, katerega potrjuje človeški rod do konca sveta,
ni izgubil in ne popačil. Zato ima nauk, katerega zajemamo iz teh
spomenikov, isto veljavo kakor izreki sv. pisma.  Te nauke
pa, katere zajemamo iz teh spomenikov, ki so se v njih ohranili, ki
so se takorekoč izročali po oznanovanju od ust do ust, imenujemo
ustno izročilo.

Na ustno izročilo  opozarja že sv. apostol Pavel svojega
učenca Timoteja, rekoč: „Drži se podobe zdravega nauka, ki si ga
od mene slišal v veri in ljubezni v Jezusa Kristusa. Dobro izročilo
ohrani po sv. Duhu, ki prebiva v nas." (II. Tim. 1, 13. 14.) Na drugem
mestu ga opominja: „Kar si slišal od mene po mnogih pričah, to
izroči zvestim ljudem, ki so sposobni tudi druge učiti.“ (II. Tim. 2,2.)
Korinčane hvali, da se ga spominjajo in da „izpolnjujete izpovedi,
kakor sem vam vam jih naročil." (I. Kor. 11, 2.) „Bratje,“ kliče Te-
saloničanom, „stojte torej trdno in se držite izročil, ki ste se jih na¬
učili, bodisi po našem govorjenju, bodisi po našem listu.“ (II. Tes. 2, 14.)

Ravno tako poudarjajo cerkveni očetje, da se nam je, skoraj
bi rekel, v prvi vrsti ozirati na ustno izročilo. Zadoščaj, da tu
navedem besede Tertulijanove, ki pravi: „Ne sklicujmo sena sv.pismo,
in upirajmo vanj svoje trditve, ker v njem ni pričakovati zmage, alt
pa le negotova ali pa manj gotova. Pravi red tirja, da najprej do¬
kažemo, čigava je vera, čigava last je sv. pismo, po katerem postanemo
kristjani, komu, kdaj in po kom ga je izročil. Kjer je namreč resnica
krščanske vere, tam je tudi resnica sv. pisma in razlaganja in vsega
krščanskega izročila." (De praescr. c. 29.)

Dobro jo je torej pogodil neki katoličan, ki se je prepiral s
protestantom glede ustnega izročila, katero protestanti zametujejo-
„Dajte mi sv. pismo," pravi protestantu, „in jaz vam bom pokazal;
kako tesno je ž njim združeno ustno izročilo." Protestant mu ponudi
celo sv. pismo v enem zvezku. Katoličan je odpre in pregleduje,
potem mu je pa vrne z navidezno nevoljo, rekoč: „Jaz sem želel
sv. pismo in ne te knjige, polne pravljic in bajk, katero ste mi dali-
— „Knjiga, katero sem vam dal," pravi protestant ves razburjen,
„je knjiga vseh knjig, je knjiga, ki ima vso novo in staro zavezo
božjo." „Odkod pa vi veste," vpraša ga dalje katoličan, „da je ta
knjiga res božja knjiga, in ne kaka knjiga polna bajk, ki je bila
prej ali poznej na Grškem ali v Palestini ali v Rimu ali kje drugod
sestavljena?" — „Od kod to vem," pravi protestant. „To vem iz ne-
prevarljivega spričevanja naših očetov, ki so od stoletja do stoletja
izročali to knjigo kot božjo knjigo." — „Glejte, kako ste primoranj
pripoznati potrebo ustnega izročila," mu pristavi katoličan.

Kakor se je ta protestant sam pobil s svojimi trditvami, tak°
pobijajo sploh protestanti svoje nauke s svojim ravnanjem. Daši za-

Stanovitnost sv. cerkve.

121

letujejo ustno izročilo, vendar krstijo male otroke, dasi iz sv. pisma
ne morejo svojega ravnanja opravičevati, ker v sv. pismu nikjer ne
najdemo, da naj se novorojeni otroci takoj krste. Ravno nasprotno,
* z  sv. pisma bi lahko dokazali, da se otroci ne smejo krstiti, ker je
Jezus rekel: „Kdor veruje in se da krstiti, bo zveličan" — a otroci
se ne morejo verovati. Isto velja glede načina krščevanja in besedila
Pri delitvi sv. krsta. Le iz ustnega izročila spoznamo, da se smejo
tudi otroci takoj po rojstvu krstiti, kako in s katerim besedilom
naj se krste. Očividno je torej, da je drugi vir božjega razodetja
u stno izročilo.

Ali pa naj verniki sami  črpajo iz tega vira? Isto, kar velja
0  sv. pismu, velja tudi tu. Verniki sa m i nimajo niti pravice niti zmož¬
nosti, zajemati očetov nauk iz ustnega izročila. To nalogo je poveril
J e zus Kristus svoji, t. j. katoliški cerkvi,  kateri je dal v to
Potrebne zmožnosti, zlasti nezmotljivost.  Njeno dostojanstvo, po
čudežih potrjeno, nas po besedah Avguštinovih sili, da se z vsem
srcem oklenemo te matere, po kateri nam naš najboljši oče deli svoj
nauk. Njeno dostojanstvo nam pa po besedah Gamalielovih najlepše
oznanja njena stanovitnost,  takorekoč njena stara, a vedno nova
mladeniška lepota in moč.

v  To dostojanstvo je toliko vzvišeno, da so je bili primorani ob¬
čudovati tudi nekatoličani, in sicer odlični možje. „Jaz občudujem
katoliško cerkev," piše protestantski pridigar, pesnik in učenjak La-
jmter iz Curiha grofu Stolberg, „kot staro in veličastno poslopje, ki
.rani starodavne dragocene listine. Ono sloni na mogočnih temeljih
m je tako bogato lepotij, da ga ne morem dovolj občudovati." —
»Ne morem si kaj, da ne bi vprašal," piše angleški protestantski
Pisatelj Fitz-William (Fic Viljem), „ali ni vera, ki tako očividno in
na  tako stalen, čudoviti način pospešuje srečo človeštva, v vseh
svojih zapovedih res božja vera? Kako zelo strmim, ako premišljujem
starost te vzvišene rimske cerkve, njeno čudovito in simetrično (lepo
soglasno) stavbo, katero je morala pač le nadnaravna modrost na-
crtati; nepremakljivo stanovitost v vseh preganjanjih, katera je pre¬
stala; onemoglost njenih nasprotnikov vkljub njihovemu zaničevanju,
vpitju in obrekovanju." (Briefe des Attikus str. 52.)

^ Zato je pisal protestantski profesor v mestu Gottingen na
Nemškem, Kern, 1. 1824: „Med nekatoličani, zlasti protestanti, so se
jrijvečje glave ali najplemenitejša srca izjavila za katoličanstvo, kakor
fhtro so zadostno spoznala njegovo bistvo, in nobena osebna korist
F* 1  ni mogla odvrniti od tega mišljenja, n. pr. Friderik Veliki, Kata¬
rina Velika (ruska carinja) . . . dalje Fran Bakon, Hugo Grocij, Peter
“ayle, Leibnitz, Lessing, Herder, Ivan pl. Miiller . . . Nasprotno so pa
r avno najbolj plitve glave ali najneplemenitejša srca, najtemnejši
^fankarji med nami protestanti najhuje napadali katoličanstvo."
Gviederlegung der Lang’schen Behauptung. Mainz, 1824. str. 288.)

11  pogledu na minulo stoletje piše o priliki zadnjega sv. leta
Protestantski, katoliški cerkvi zelo nasprotni list «Hamburger Nach-
richten»: ,,V resnici, katoliška cerkev sme po vsej pravici z za¬
dovoljnostjo gledati na 19. stoletje . .. Pristašem te stare organizacije

122

Cerkev delivka Očetovega nauka.

mora kaj zdatno oživeti pogum, ako primerjajo, kako je bilo pred
sto leti, ko je bilo videti, da je potrta duševna moč katoličanstva in
njegov vpliv na države.“

Da, ako pomislimo, v kakem nevarnem položaju je bila kato¬
liška cerkev v minulem stoletju, ko se je na Francoskem večkrat
pojavila prekucija, ko se je liberalizem od tod širil in gospodoval
po vsej Evropi, ko so ti in drugi njeni vnanji in notranji sovražniki
(krivoverci: Janzenisti, starokatoličani i. dr.) jo z vso silo hoteli za¬
treti, in je vendar ostala, ne slabotna, ampak čvrsta, v mladeniški
moči, nas mora pač ta njena stanovitnost docela prepričati, da je le
ona naša prava mati, po kateri nam naš nebeški Oče deli kruh
svojega nauka.

O tej stanovitnosti nam je prelepo pisal tudi angleški prote¬
stantski zgodovinopisec Mekale (Macaulay), in z njegovimi besedami
naj sklepam ta del.

„Na tem svetu je ni nikjer ustanove in je tudi nikjer ni bilo,
ki bi bila toli vredna, da se premotruje in proučava, kakor je rimsko¬
katoliška cerkev.  Zgodovina te cerkve obsega obe veliki dobi
civilizacije (omike). Nobena druga ustanova, ki še obstoji, ne vodi
naših misli v one čase nazaj, ko se je dim daritev dvigal iz Panteona,
in so v amfiteatru (gledališču) Flavijevem kretali tigri in leopardi.
Najimenitnejše kraljeve hiše so od včeraj, ako se primerjajo z ono
vrsto najvišjih duhovnikov (papežev), ki v nepretrgani vrsti sega od
papeža, ki je mazilil Napoleona, do papeža, ki je mazilil kralja Pi"
pina. A vrsta papežev sega še dalje. Beneška republika je segala
daleč v stari vek, a nastala je pozneje kot papeštvo, v primeri z
njim je bila še nova. Davno je že ni več, a papeštvo je še; še je, a
ne v stanu propadanja in ne kot razvalina, ampak polna življenja in
mladostne moči. Katoliška cerkev še vedno pošilja v skrajne konce
sveta svoje misijonarje, ki razodevajo isto gorečnost, katero so imeli
misijonarji, ki so z Avguštinom prišli v grofijo Kent (na Angleško);
misijonarji, ki pred sovražnimi kralji z isto odločnostjo govore, kakor
papež Leon pred Atilom. Število njenih otrok je sedaj večje kakor
v kateremkoli prejšnjih stoletij. Njena duhovna oblast sega črez rav¬
nine reke Misuri in črez Kap Horn (v Afriki), v pokrajine, ki bodo,
preden mine sto let, imele prebivalce kakršne ima Evropa . . ■ •
Niti eno znamenje ne kaže, da bi se bližal konec tega dolgotrajnega
vladanja. Ona je videla začetek vseh posvetnih vlad in ustanov v
Evropi, in lahko trdimo, da ji je odločeno gledati tudi njih konec.
Ona je bila velika in mogočna, preden so Saksoni stopili na Angleško,
preden so Franki prestopili reko Reno, ko je še cvetela grška zgO'
vornost v Antijohiji, ko so se še častile podobe v templu v Meki-
Velika in mogočna in spoštovana mora biti tudi tedaj, kadar bo potnik
iz Nove Zelandije (Avstralije) postal na podrtem loku velikanskega
londonskega mostu, da sredi nepregledne puščave nariše podrtine
in razvaline (sedaj veličastne) cerkve sv. Pavla (v Londonu). •“



Osmi del.

Njiva brez ljubke?

L Nedostatki v katoliški cerkvi.

„Odkod ima tedaj ljuliko?“
(Mat. 13, 27.)

|a vse mogoče načine napadajo katoliško cerkev njeni na¬
sprotniki: z lažjo in zavijanjem, s pačenjem zgodovine in
' obrekovanjem, z zaničevanjem in zasramovanjem. Božjega
dela sicer ne morejo podreti, a oskrunijo je vendar s svojim strupom
ter hočejo tako vernikom vzeti zaupanje do katoliške cerkve. Posebno
radi pogrevajo že mnogokrat pojasnjena in ovržena očitanja iz
zgodovine,  očitajo razne nedostatke, ki so se prigodili v katoliški
cerkvi. Kaj čuda, da s tem marsikoga odvrnejo od katoliške cerkve?
~7 Zato si moramo nekoliko natančneje ogledati te razne nedostatke,
se očitajo katoliški cerkvi, da odstranimo vse, kar bi nam vtegnilo
v zeti zaupanje do nje.

Preden si pa ogledamo posamezne nedostatke, treba splošno
{^Pregovoriti o teh nedostatkih  ter pokazati, da ti nedostatki
k& r  nič ne jemljejo prave veljave sv. veri in njeni oznanovalki, kato¬
liški cerkvi.

Priznamo,  da so se v katoliški cerkvi dogodili tekom časov
razni nedostatki ali napake. Pa kdo bi se temu čudil? Saj so tisti,
katerim je Gospod poveril za angelska ramena pretežavno breme,
l e  slabotni, raznim slabostim podvrženi ljudje. Kdo bi se čudil, ako
s° včasih pozabili na svoj vzvišeni stan, na svojo veliko odgovornost?
A zaradi tega ne moremo preklinjati cerkve, zametovati prave vere,
katero ona oznanjuje, ker se ti nedostatki in zlorabe niso poro¬
dile iz njenega nauka, ampak le iz slabosti človekove.
Ali bomo posekali drevo, ki včasih obrodi slab sad, drugače pa pri-
Haša dober in obilen sad ? Ali bi ne bila največja nespamet, posekati
rodovitno drevo, ako kako leto ne obrodi?

124

Nedostatki izvirajo iz človeške slabosti.

Nikakor nimamo pravice, proklinjati cerkev, zametovati njeno
vero, ako se v nji dogodi včasih kak nedostatek, ker ona sama rodi
vedno najlepše sadove. Ako bi se njeni služabniki in verniki natančno
ravnali po njenih naukih, bi nikdar ne videli v cerkvi nedostatkov.
Nedostatki so se zgodili le tedaj, kadar so njeni služabniki in
verniki pozabili njeni nauk ter ravnali po svojih nagnjenjih in strasteh.
Nedostatki se niti prav za prav ne morejo primerjati slabemu sadu,
ker je cerkev drevo, ki rodi vedno le dober sad. Nedostatke bi
lahko primerjali slabemu sadu, katerega je kak človek obesil na
drevo polno lepih sadov. Ali bomo pa zaradi tega posekali drevo,
polno lepih sadov, ako kak človek nanj obesi slab sad? Pameten
človek pač kaj takega ne bo storil!

Ako bi hoteli zaradi nedostatkov zavreči cerkev, potem moramo
dosledno zavreči vse naprave v človeškem rodu, da, človeški rod
sam. Jako dobra in koristna naprava je pošta. Ali jo bomo pa za¬
radi tega zavrgli, ker se včasih po nji razpošiljajo laži, obrekovanja
in druge slabe reči? Ista je z brzojavom, železnico itd. Užigalice
so nam potrebne. Ali jih bomo zavrgli zaradi tega, ker so že mnogo¬
krat ž njimi otroci povzročili velike požare? Z eno besedo: ni je
naprave, reči, ki bi se ne mogla zlorabiti, dasi je sama na sebi dobra,
koristna, da, neobhodno potrebna. Kolikokrat je že človek zlorabil
svoje telo, ali bomo pa zaradi tega zatrli človeški rod? Ali bi ne bila
to naj večja nespamet? Nedostatki so se dogodili v cerkvi, a ti ne
izvirajo iz njenega nauka, ampak iz človeške slabosti, in zato se ne
morejo očitati cerkvi, in tudi ona se vsled tega ne sme zavreči, kakor
tudi ne njen nauk.

Kaj lepo pravi sloveči Montlamber (Montalembert): „Jako na¬
pačno je dokazovanje, ako se navajajo zla, ki so baje izvirala i^
vere, ako se pa pozabi na dobrote, ki jih je delila cerkev. Kdo bi
mogel našteti vsa zla, ki so izvirala iz monarhične ali republikanske
državne uprave? Vprašanje je le, kaj je manje zlo, sem in tam vero
zlorabiti ali sploh biti brez vere.“ (Esprit de lois. 24.)

Sploh se moramo čuditi, da se je pri toliki človeški slabosti
dogodilo primeroma tako malo nedostatkov. Pravi čudež je, da j e
cerkev v svojih naukih  vkljub tolikim slabostim ostala ne-
izpremenjena.  Na svetu imajo zlasti tri moči velik vpliv na
človeka, namreč: telesna (fizična) moč, moč idej ali mislij, in strasti-
Tem močem so že podlegli cerkveni služabniki in verniki, a cerkev
sama jim nikdar ni podlegla.

Fizična (telelesna)  moč  se poslužuje kot orodja in zna¬
menja meča.  Z mečem so rimski cesarji hoteli uničiti sv. cerkev.
Podlegli so jim verniki in cerkveni služabniki. Na milijone so jjb
pomorili, a cerkve niso uničili.  Z mečem so tudi pozneje
hoteli razni nasprotniki uničiti cerkev. Vedno je morala cerkev tako
rekoč hoditi krvavo pot. Spominjam na krvava preganjanja v Kinb
na Japonskem. Z mečem so proganjali cerkev celo krščanski vladarpi
a meč je ni ugonobil. Odpadli so verniki, odpadli duhovniki in škofje,
a cerkev je vendarle ostala. Število odpadnikov pa se nikakor ne more

Cerkev je vkljub človeškim slabostim vedno enaka.

125

Primerjati s številom zvesto ji udanih sinov. Vkljub vsemu preganjanju
n i cerkev niti za korak odstopila od svojega nauka.

Huje kot meč vpliva na človeka moč idej,  moč raznih naukov
ln  mislij. Preganjalci, ki so cerkev preganjali z mečem, so padli v
| r ob, a misli, katere je v svet raztrosil Luther, Rousseau, Voltaire,
kdaj bodo te izginile iz duha človeškega rodu? Te ideje so mnoge
°dtujile sv. cerkvi. A dasi je cerkev mnogokrat videla stotine vernikov
°dpadati, vendar ni odstopila od svojega nauka. „Države,“ pravi
učeni Paskal, „bi propadle, ako bi se v mnogih slučajih ne prilagodile
z  zakonom potrebi (t. j. ravnale po časovnih potrebah). Tega se cerkev
sikdar ni poslužila . . . Povsem naravno je, ako se država ohrani s
teni, da odjenja, a božje delo je, da se je cerkev ohranila, ne da bi
“da kdaj odjenjala.“ (Pensees II, art. 4 in 6.) — „Nikdar se ni Rim
uklonil krivo veram, “ pravi sloveči nemški pisatelj Herder, „dasi so
te  z vso silo nanjo pritiskale . . . Brezobzirno se je odcepila od grške
cerkve, dasi je ta zavzemala pol sveta. “ (Ideen zur Philosophie der
Menschheit IV, 186.)

Toda največjo moč imajo na človeka strasti.  Kolikokrat so
Premagale človeški rod, da so vladale vsepovsod. Prigodilo se je,
ua so omadeževale duhovniško obleko, da so okužile samostane, da
So  se celo poprijele njenih poglavarjev. A cerkev ni odstopila od
svojega nauka niti za ped. Dasi so se polastile vsega človeškega
rodu, cerkvi vendar niso mogle škodovati in ne povzročiti, da bi
tela njim na ljubo preklicala kak nauk, kako zapoved.

To in edino to je Jezus svoji cerkvi obljubil, ko ji je obljubil
^zmotljivost.  Nikdar pa ni rekel, da ne bodo grešili njeni slu¬
žabniki, njeni poglavarji. Nasprotno je vedno poudarjal, da bodo v
Njegovem kraljestvu zraven dobrih tudi hudobni, zraven pšenice tudi
uUlika. Ne zgražajmo se torej nad nedostatki, ki so se prigodili v
cerkvi, marveč občudujmo to ustanovo, ki se je neizpremenjena
^hranila vkljub velikemu vplivu, ki ga ima opisana trojna moč na
človeka, namreč moč meča, idej in strasti. Ti nedostatki nas ne
smejo odvrniti od katoliške cerkve, marveč nas morajo še-le voditi
. nji, ker nam kažejo, da je le ta cerkev prava, božje delo, ker se
te vkljub človeškim slabostim ohranila neizpremenjena.

Sploh so pa nedostatki, katere nasprotniki očitajo katoliški
ucrkvi, večinoma pretirani ali celo naravnost izmišljeni. Lepo nam
,° napoveduje sloveči protestantski zgodovinar Gfrorer.  Nekoč se
| e  uamreč pogovarjal z avstrijskim pisateljem Sebastijanom Brunnerjem
8r  mu je med drugim rekel: „Ko so me bile šole pripravile ob vso
jCno, sem s pomočjo zgodovine prišel do sedanje vere (v Kristusa,
*j°ga in človeka) in s pomočjo zgodovine bi vtegnil še kdaj priti v
ptoliško cerkev.“ (Seb. Brunner: Woher? Wohin? I, 280.) Ako bi
orej sv _ katoliška cerkev imela na sebi take madeže, ki bi ji jemale
r so veljavo, potem bi pač temeljiti in to še protestantski zgodovinar go-
i? Vo  ne bil izjavil, da ga vtegne zgodovina privesti v katoliško cerkev.
*)Uvno zgodovina ga je učila, kako neosnovani so napadi na katoliško
8e rkev, s katerimi so mu profesorji v šolah vzeli vso vero. Zato je postal
ere n, in upal še postati katoličan. In to je tudi pozneje v resnici postal.

126

„Papežinja“ Ivana.

2. Papeži.

„Ni ga sovražnika krščanstva, ki bi ne
sovražil sv. stolice (papežev)."

(Tomaž Mor: Odgovor Lutru , VIL)

„Calumniare audacter, semper aliquid haeret, (obrekuj kolikor
moreš, vedno ostane kaj),“ je rekel grški pisatelj Plutarh. (O prilizo-
valcih; str. 24.) Teh besed so se poprijeli nasprotniki cerkve ter si
jih izbrali za svoje geslo. Vsakovrstno blato mečejo na katoliško
cerkev, dobro vedoči, da se bo vedno nekaj poprijelo bralcev ali
poslušalcev. To blato je v prvi vrsti letelo na poglavarje sv. cerkve,
ker je glava najimenitnejši del celega telesa. Ne dd se popisati, kaj
vse so že očitali papežem. Večinoma vse pretiravajo, ali si pa
naravnost izmišljajo.

Med vsemi nedostatki, ki se očitajo papeštvu, pa gotovo ni
večje nesmisli kot je pravljica o papežinji Ivani. Pravljica pravim,
ker je stvar popolnoma izmišljena in sicer od protestantov. Zlasti
nam trojno dejstvo očividno razodeva, da nam ni mogoče govoriti o
kaki papežinji Ivani, ki je baje vladala sv. cerkev med papežem
Leonom IV. in pred Benediktom III., in to dve leti in pol. Za to nam
priča pismo nadškofa Hinkmarja, v katerem piše, da je takoj P°
svojem imenovanju za nadškofa poslal poslance k papežu Leonu IV.,
da bi od njega dobil palij, (znamenje nadškofovške časti). Toda ti
poslanci niso dobili več živega Leona, ampak so palij prejeli od
Benedikta III. Torej je moral biti Benedikt III. takoj za Leonom IV-
izvoljen za papeža.

Drugo dejstvo je listina papeža Benedikta III., katero so našli
v opatiji Corvey. Ta listina je naslovljena od dnč 7. vinotoka 855
(spisana je bila ta dan ali vsaj podpisana). Istega leta pa je umri
Leon IV. Torej nikakor ni mogla med Leonom IV. in Benediktom lik
vladati kaka Ivana, in to celi dve leti in pol! — Slednjič nam isto potrjuje
tudi denar, katerega je dal papež Benedikt III. kovati po svoji izvo¬
litvi v papeža. Na tem denarju vidimo na eni strani podobo cesarja
Lotarja I., na drugi pa podobo papeža Benedikta III. Cesar Lotar 1
je pa umrl 29. kimavca 855, torej istega leta kot Leon IV. Torej j e
moral Benedikt III. neposredno slediti Leonu IV. v papeštvu, in
«pravljica» o Ivani je gola izmišljotina.

Zato je celo starokatoliški krivoverni škof, torej nasprotnik sV*
katoliške cerkve, Reinkens, ko je bil še profesor v Vratislavi (Breslau),
o priliki navadno rekel svojim učencem: „Da je bivala kdaj p a )

pežinja Ivana, dandanes verujejo le liberalni časnikarji in protestantski
ljudski učitelji." — Protestantski profesor Bauer pravi v svoji knjigi'
„Med Leonom IV. in Benediktom lil. je baje igrala svojo vlogo pap e '
žinja Ivana, ki pa ima za svoje bivanje zahvaliti le protestantsko
pristranost. Ne da se pri kakem domišljenem dejstvu tako lahko in
gotovo dokazati, da ni zgodovinsko, kot ravno pri tern." (Die christl-
Kirche des Mittelalters. Tiibingen 1861, III, str. 78.) — Zlasti pomen¬
ljive so v tej reči besede protestantskega kritika Hase, ki piše v
svoji cerkveni zgodovini (10. izd. Lipsovo, 1877, str. 202.): Protestantska

Pregrehe papežev.

127

veda je opustila pravljico o domišljeni papežinji Ivani. Ta pravljica
n i podobna kakemu obrekovanju ali satirični alegoriji, ampak narodni
bajki iz jutrovega, ki zasramuje v nedolžni (?) poetični obliki najvišjo
htoč onega časa.“ Ako so pa to spoznali in dokazali celo protestantski
Pisatelji in zgodovinarji, kaj še-le pravi  katoliški. Toliko zadoščaj
0  papežinji Ivani, katero smo videli strašiti tudi že med našim
Priprostim ljudstvom.

* #

Dalje se očitajo papežem razne pregrehe. Tudi te so v svojem
"večjem delu pretirane, ako ne naravnost izmišljene. Ne rečemo, da
so vsi papeži tako živeli, kakor bi pristojalo njihovemu dostojanstvu.
Priznamo, da jih je izmed 258 papežev, od sv. Petra do Leona XIII.,
bilo morda kakih šest ali sedem, ki niso tako živeli, kakor bi bilo
treba za njihovo najvišje dostojanstvo v cerkvi. Ali kaj je to število
Proti toliki množici? Ali ni ravno to nekako velik čudež, da jih je
te tako malo, saj posvečenje ne vzame človeku njegovih slabosti,
njegovega nagnenja k hudemu. Sicer pa, kakor rečeno, tudi njihovo
življenje ni bilo ravno tako, kakor je popisujejo nasprotniki. Mnogim
se očitajo pregrehe, katere so storili, preden so zasedli sv. Petra stol,
ali celo preden so bili posvečeni v mašnike. Res je Pij II. (Aeneas
Silvio de Picolomini) marsikatero zagrešil v mladosti, a kot papež
Je popolnoma neomadeževan. O njem pravi neki pisatelj, da je „sicer
svoje življenje začel kot posvetnjak, a je je končal kot eden največjih
Papežev srednjega veka.“ (P.Joachimson.) Sloveči zgodovinar Palacky
Priznava, da je bil ravno on bolj kot kak drugi sposoben papeštvo
Privesti do prejšnjega veličastva in slave“. (Zgodovina češkega naroda
IV, 2, 64—65.) Isto velja glede Inocencija VIII.

Tisti, ki toliko govorč o slabih papežih, naj bi pač vpoštevali
v se okolščine, v katerih so ti živeli, in potem naj bi sodili. Tu je
Reba v prvi vrsti vpoštevati njihov vzvišeni stan. Mnogi se
n am zde tako slabi, ker so bili v službi, v kateri se opazi vsak
thadež in se človeku večji zdi, kakor če ga vidi na drugih ljudeh.
Ze pregovor pravi, da se na črni suknji vidi vsak madež, kaj še le
ha beli — papeževi! Pri papežih se je opazila vsaka napaka, ker so
takorekoč na svetilnik postavljeni, med tem, ko se ista napaka pri
drugih niti opazila ni, in naj so bili tudi najvišji posvetni dostojan¬
stveniki. Kdor količkaj pozna zgodovino, mora vedeti, da ga med
Papeži niti jednega ni, ki bi bil tako živel, kakor so živeli nekateri
vladarji, n. pr. Henrik Veliki, Ludovik Veliki, Peter Veliki. Te je svet
hhenoval « velike* vkljub njih pregreham in razuzdanostim, med tem
jv> preklinja papeže, ki so imeli veliko manjše napake na sebi. —
v* toli razupitem Aleksandru VI. pravi zgodovinar Kraus: „Kakor je
tudi obžalovanja vredno vladanje papeža Aleksandra VI., vendar se
h° smejo njegove senčne strani pretiravati in se ne sme pozabiti, da
N bil več kot v enem oziru med vladarji svojega časa eden najboljših.“
(Lehrbuch der Kirchengeschichte, 3. izd. str. 504.)

Dalje je treba, da vpoštevamo tudi čas,  v katerem so živeli ti
takozvani slabi papeži. Vsakdo ve, da je vsak človek kolikor toliko

128

Odkod slabi papeži?

otrok svojega časa. Splošno naziranje se poprime kolikor toliko
vsakega človeka. In ti takozvani «slabi papeži* so živeli v rene¬
sančni dobi, v kateri je vladala vsestranska popustljivost.

Potem je nam treba tudi vpoštevati, kako so mnogi teh mož
dosegli svojo najvišjo čast v cerkvi. Dokler si je cerkev sama volila
svoje poglavarje, so vedno brez izjeme najslavnejši možje zasedali
sv. stolico. Kakor hitro so se pa začeli v volitev vmešavati posvetni
mogočnjaki, prišli so na prestol sv. Petra nekateri možje, ki niso bili
kos svoji vzvišeni nalogi. Mnogokrat se je to zgodilo, da se je za-
branilo kako večje zlo, n. pr. kaka vojska, kaka razprtija itd.

Zato naj tisti, ki toliko govorč o slabih papežih, najprej preiščejo
vse okolnosti in vzroke, odkoder je izviralo to pohujšanje. Kakor re¬
čeno, pa tudi takozvani slabi papeži niso imeli na sebi bogve kakih
pregreh in hudobij. Skoraj bi rekel, da je bila največja njih napaka
takozvani «nepotizem», ker so se dali preveč voditi od svojih sorod¬
nikov in so preveč zanje skrbeli. Tako se je n. pr. Sikst IV. ravno
v tem največ pregrešil, dasi se mu očitajo tudi druge pregrehe, katere
se pa nikakor ne dajo dokazati. (Tako piše protestantski zgodovinar
Schmarsow v svoji knjigi «Melozza de Forli».)

A dasi niso bili nekateri papeži kos svoji vzvišeni nalogi, vendar
niso, in to je za nas najpoglavitnejše, nič pregrešnega učili?
ne zapovedali.  Nihče ne more dokazati, da bi bili kot poglavarji
in učitelji vesoljne cerkve kako versko zmoto učili, zapovedali ali
dopustili kako pregreho. In le kot takim je Jezus Kristus obljubil
nezmotljivost, ne pa tudi njihovemu zasebnemu življenju ali mišljenju.
V svojem zasebnem življenju so se mogli zmotiti kakor kak drug
človek. Ako so se pa nekateri zmotili, ako so nekateri živeli tako,
kakor ni pristajalo njihovi vzvišeni službi, potem tega ne moremo
pripisovati sv. veri, ampak le njihovi slabosti in drugim, že prej na¬
vedenim okolnostim. Ako bi bili po veri živeli, dosegli bi bili ono
popolnost, katero občudujemo na veliki večini ostalih papežev.

Več kot šestdeset jih je darovalo svoje življenje za Jezusa in svoje
ovčice. Mnogo jih je prištetih med svetnike. Pri teh odseva apostolska
gorečnost, pri onih najvišja modrost in učenost. Ni mi pač mogoče
našteti vseh velikanov na stolu sv. Petra, ki so se odlikovali v raznih
čednostih, opisati njihove zasluge za sv. cerkev in ves človeški rod.
Naj tu navedem le besede enega najslavnejših novodobnih zgodovi¬
narjev, angleškega protestanta Mekale (Macaulay): „Rimski papeži so
razodevali v svojih osebah vso strogost prvih sirijskih puščavnikoV.
Pavel IV. je na papeževem prestolu razodeval isto gorečnost in po¬
božnost, ki ga je bila prej privedla v samostan teatinov. — Sv. Pij V.
je skrival pod sijajno obleko spokorni pas menihov, je hodil bos
na čelu procesije, in je svetu dajal neštete zglede ponižnosti, milo¬
srčnosti in spravljivosti do razžalnikov. Gregor XIII. se je trudil,
ne samo da bi dosegel Pija V. v njegovih strogih čednostih, ampak
da bi ga tudi nadkriloval! Taka je bila glava, taki so bili tudi udje.

Vzemi v roko zgodovino in preiskuj življenje vladarjev katere¬
koli dežele, kateregakoli naroda. Nikjer ne boš našel vladarjev, ki
bi se mogli primerjati s poglavarji sv. cerkve. Kolika krivica, kolika

129

Čemu „Petrov novčič"?

nespamet, ako se človek noče ozirati na veličastno vrsto teh velikanov,
ampak ima svoje oči vprte le na 6 ali 7 pritlikovcev, ki niso zadosto¬
vali vzvišeni nalogi, ako noče videti cele vrste svitlo gorečih bakelj,
ki razsvetljujejo ves svet, marveč govori le o nekaterih manj svetečih
ln  se nad njimi izpodtikuje.

Slednjič nam je pa treba izpregovoriti še o takozvani potrati
na papeževem dvoru in o njegovem posvetnem kraljestvu.
Le premnogokrat čujemo zabavljati čez «Petrov novčič»,  to je
milodare, ki se nabirajo po vsem katoliškem svetu za sv. očeta.
Lemu to, pravijo nasprotniki, saj ima papež dovolj premoženja; raje
razdelite to med reveže. Kdo ne ve, da njegova palača šteje do 11000
s °b, da krije v sebi neprecenljive zaklade ? Poglejte, s kolikim sijajem
nastopa in opravlja službo božjo itd. Kje je tu uboštvo, katero
oznanja evangelij?

Res je, da je vatikan,  stanovališče papeževo, naj večja in naj-
krasnejša palača na celem svetu, toda kolika razlika med to palačo
*n palačami posvetnih mogočnjakov. Ko v teh ne vidiš drugega kot
Posvetno nečimernost, ki se ti kaže v dragoceni opravi, v krasnih
ogledalih in drugih takih rečeh, vidiš v vatikanu takorekoč največjo
Priprostost, združeno z naj večjo lepoto. Tu ni dragocenih ogledal, ne
2  zlatom okrašene oprave, pač pa so tu največji umotvori sveta: slike
največjih slikarjev, najdragocenejše zbirke kipov, velikanske knjiž¬
nice itd. Ko se v palačah posvetnih mogočnjakov šopiri nečimernost,
kraljuje tu veda, lepa umetnost. Pa ne misli, da sam papež uživa te
umetnije, ne, on se je takorekoč umaknil v najskromnejše prostore,
druge pa prepušča vsemu svetu, zlasti učenjakom, da črpajo iz teh
velikanskih zbirk. V svojo razpolago si je pridržal samo par sob,
druge je pa takorekoč prepustil vsemu svetu. Sloveči francoski pi¬
satelj Satobrian (Chateaubriand), ki je bil pri papežu Gregoriju XVI.,
Pravi: „Gregor XVI. me je sprejel v majhni tesni sobici, sedeč pri
mizi, na kateri je bilo veliko razpelo. Pokazal mi je, da ravno prebira
"Duh krščanstva* (knjigo, katero je bil spisal ta pisatelj); en del tega
dela je ležal odprt na mizi. Jaz še nisem videl boljšega človeka, dostoj-
nejšega cerkvenega dostojanstvenika (prelata), skromnejšega kneza."

Da, sijajna je palača namestnika Kristusovega in sijajen je tudi
n jegov nastop. Toda vprašam: Ali moremo, smemo to očitati sv.
očetu? Mar mu to ne pristoja? Ali bi ne bila sramota za celo de-
Ze lo, ako bi njen vladar prebival v kaki neznatni hišici ali v kakih
neznatnih prostorih, brez vsakega krasa? Ali bi te ne bilo sram,
;*Lo bi ti bil premožen, pa bi pustil, da bi tvoj oče prebival v kaki
Lleti? Istotako, in to še bolj, kolikor dragocenejša je duša od telesa,
Pristoja poglavarju vsega katoliškega sveta, da prebiva v dostojni
mu palači. Zato so verniki že od prvih časov kaj radi od svojega
Premoženja darovali cerkvi, darovali njenemu poglavarju. Že v sv.
Pismu beremo, da so verniki „prinesli in položili k nogam apostolov“
razne darove. (Dej. ap. 4, 34.) Ko je Magdalena mazilila Gospoda z
dragocenim mazilom, se je tudi Judež naliki današnjim brezvercem

Pamet in vera II. 9

130

Papeževa „potrata~.

izpodtikaval, češ, čemu ta potrata; ali bi ne bilo bolje to razdeliti
revežem ? Gospod pa mu ni pritrdil, ampak ga je zavrnil, pohvalil pa
Magdaleno.

Isto velja o zunanjem sijaju  Kristusovih namestnikov, ka¬
terega mnogi imenujejo potrato. Kakor lepšamo svetišča Gospodova,
da bi vnanji sijaj povzdigoval srca k Bogu, podpiral našo pobožnost
in povišal našo nabožnost, istotako obdaja cerkev tudi svoje služab¬
nike, da bi nas zunanji sijaj nekoliko spominjal na izvanredno visoko
dostojanstvo, katero jim je poveril Jezus Kristus. Posvetni mogoč-
njaki razodevajo svoje dostojanstvo z raznimi pripomočki: z obilico
telesne straže, vojakov, strežajev; prebivajo v krasnih palačah, na¬
pravljajo dragocene veselice, se kažejo v sijajni obleki. Cerkveni
dostojanstveniki pa, ki so po moči, dani jim od Boga samega, nad
onimi, naj bi tega svojega dostojanstva ne razodevali na noben način?
Najprej treba pripomniti, da ves ta sijaj ne velja toliko njim, kakor
onemu, katerega zastopajo, Jezusu Kristusu. Ali bi mogel spoštovati
kakega človeka kot svojega najvišjega poglavarja na zemlji, ako bi
ga videl stanovati v kaki borni hišici, oblečenega v prav borno
oblačilo? — Že v starem zakonu je določil Bog za svoje duhovne
in levite naj dragocenejšo obleko.

Nasprotniki cerkve radi očitajo, da dobiva papež od udanih
mu vernikov takozvani «Petrov novčič,»  a ne pomislijo, oziroma
nočejo vedeti, da papež rabi darovane mu svote za reveže, za mi¬
sijone, za vzdržavanje cerkva, mnogih zbirk itd. Skozi dvajset sto¬
letij je papeštvo neizmerno veliko storilo za ves svet, ali bi ne bila
naj večja sramota, ako bi ga sedaj zapustili, ko so mu vzeli posvetno
posestvo? Lepo piše o tem sloveči francoski škof Burgo (Bourgaud):
„Oče, kdo bi si bil kdaj mislil, da bo prišlo tako daleč, da boš ti,
ki si izpreobrnil vso Evropo in jo pridobil za omiko, govoril kdaj
s Petrom: «Zlata in srebra nimam, kar imam to vam dam. Imam
resnico, ki razvetljuje, četudi le s slabim žarkom, vašo nemirno Evropo-
Imam milost, ki s svojim skrivnim delovanjem v vas rodi čednosti,
ki imajo edino obstanek in vas morejo rešiti. Imam dostojanstvo, s
katerim podpiram vaše slabo stoječe dostojanstvo. Dajem pokorščino,
katero vi žalibog podirate, in vašo glavo obdajam z veličanstvom,
katerega niste več vredni.» O oče, mi občutimo te dobrote. O na¬
mestnik Kristusov, nikdar večji kot v trpljenju, mi te ne zapustimo.
Na tvoji strani se hočemo bojevati do zadnjega zdihljeja. Naše zlato
in, če treba, tudi naša kri je tvoja. Vedno se hočemo spominjati be¬
sedi sv. Ludovika: «Moj sin, ne pozabi rimskega papeža in pomagaj
mu v vsaki sili.»“

Ugovore o papeževi potrati je lepo zavrnila neka uboga žena
na Dunaju. Bilo je okoli 1. 1860, ko so na Dunaju nekatere imenitne
gospe pred durmi cerkve sv. Stefana nabirala milodare za sv. Očeta-
Velika množica ljudi se je gnjetila okolu teh gospa in številni darovi
so padali na njihove krožnike. Neki dunajski bogatin je menil, da
ima sedaj lepo priliko pokazati svoje mišljenje in svojo nevero. Pri'
bliža se eni teh gospa, vzame iz listnice bankovec, ga počasi razvije,
in, ko se prikloni gospej, gre k ubogi ženi, ki je pri vratih beračila,

Cerkvena država.

131

te r ji poda bankovec, glasno rekoč: „Vzemi, moja draga, to je zate;
ra je dam revežem kot papežu in kardinalom; ti ne potrebujejo mojega
denarja, da bi se vozili v pozlačenih kočijah, dobro jedli in dobro
Pili- 44  Beračica zardi, vzame bankovec, a gre k oni gospej s krožnikom,
M je to videla in slišala, položi bankovec na krožnik ter mirno
feče: ,,Za Petrov novčič!“ Bogatin je videl, da se je docela osmešil
j n  se je tudi naglo izgubil med množico. Pa tudi beračica je izginila,
ker ni hotela poslušati hvale pričujočih.

Spregovoriti nam je še o posvetnem kraljestvu papeževem,
jdi o „cerkveni državi“, ki so jo Lahi 1. 1870 vzeli papežu.
Je-li potrebna, ali ne nasprotuje besedam Kristusovim, ki je rekel, da
n Jegovo kraljestvo ni od tega sveta?

Ako hočemo, da poglavar sv. cerkve popolnoma izvršuje svojo
vrhovno oblast v cerkvi, mora biti popolnoma prost, ne sme biti od-
Vl sen, ne biti nobenega vladarja podložnik. To je pa mogoče le tedaj,
ako ima svojo lastno deželo. Papež določuje, kaj je treba verovati, kaj
storiti ali opustiti. Ali bi mogel to svojo dolžnost izpolnovati, ako bi
kil podložnik kakega vladarja? Ali bi ta vladar pripustil, da bi papež
°hjavil kako zapoved, ki bi naravnost nasprotovala njegovim namenom?

Verniki in škofje morajo dostikrat vprašati sv. stolico za svet,
pko jim je treba ravnati v kaki zaviti reči. Ako bi bil papež pod¬
ložen drugemu vladarju, kako lahko bi se pripetilo, da bi vladar
Obranil vernikom pristop k papežu, zlasti ako bi med državami
na stal kak razpor. Zlasti bi bilo nemogoče občevanje s papežem v
v ojskinih časih, ker bi podložniki sovražnega vladarja ne mogli k
Sv - očetu. Papež je poglavar visokih in nizkih. On mora resnico ozna-
Jt°vati visokim kakor nizkim, svariti vladarje in podložnike in če
treba tudi s kaznimi nastopiti zoper nje. Ali bi pa mogel to storiti
kot podložnik kakega vladarja?

Kako nezaupno bi gledali narodi odloke papeževe, ako bi bil
Podložen kateremu vladarju, ker bi vedno menili, da jih je morda
Povzročil dotični vladar. Kako bi se mogla dalje prosto izvršiti nje-
§°ya izvolitev? Navedli bi lahko še več razlogov, ki govore za pa¬
peževo posvetno vladarstvo. Toda. kdor že navedeno temeljito pre-
rtlls li, mora priznati, da mora papež biti popolnoma neodvisen.  To
Pa more biti le tedaj, ako ima svojo deželo.

Zato je rekel tudi cesar Napoleon, ko seje  bil malo streznil:
»Ali bi bilo dostojanstvo papeževo toli mogočno, ako bi ne živel v
Sv °ji deželi in bil podložen kaki posvetni oblasti? Papež ni v Parizu
j 11  to je dobro. Mi spoštujemo njegovo duševno oblast ravno zaradi
. § a  > ker ni na Dunaju in ne v Madridu, in na Dunaju in v Madridu
l^ajo isti razlog (da ga namreč spoštujejo, ker ni podložnik kake
r 2avne oblasti). Velika dobrota je za nas, da ni v Parizu, ne pri
^aših nasprotnikih, ampak v starem Rimu, daleč proč od rok nemških
j^sarjev, francoskih in španskih kraljev, da vzdržuje ravnotežje med
atoliškimi vladarji, nekoliko naklonjen mogočnejšemu, a tudi takoj mu
nasproten, kakor hitro postane trinog. To so tako naredila stoletja

9 *

132

Papeži so ohranili Rim.

(pravzaprav previdnost božja) in dobro so naredila, in to je tudi
najumestnejša naprava, ki si jo le moremo misliti za vladanje duš.'

Da, previdnost božja sama je papežu naklonila posvetno vla-
darstvo. Že v katakombah vladajočega so ga verniki pripoznali za
svojega najvišjega sodnika ter mu zraven' duhovne oblasti pridjah
tudi nekako posvetno oblast. Ko je pa cerkev zadobila prostost, za¬
čelo je rasti dostojanstvo papeževo. Božja previdnost je sedaj povzro¬
čila, da je cesar Konstantin zapustil Rim ter se podal v Carigrad,
od koder je menil, da bo lažje vladal širno rimsko cesarstvo. V Ca¬
rigradu so pa cesarji vedno bolj zanemarjali svoje dolžnosti in se
niso več dosti brigali za Rim in za zahodne dežele. A ravno temu
času je bilo treba močne roke, ki naj bi branila Rim in zapadne
dežele, ker so za preseljevanja narodov razni narodi začeli napadati
Rim iu te dežele. Kaj čuda, da so te dežele iskale pomoči pri papežu,
ker takorekoč niso imele posvetnega vladarja. Prišli so zapadni Goti-
Njihov kralj Alarich je prišel trikrat v Rim in popolnoma bi ga bil
razdjal, da ga ni pregovoril papež. Prizanesel je krščanskim cerkvam,
le spomine na poganstvo je razdrl. Še danes je neumljivo, zakaj si
Alarich ni izbral Rima za svoje prestolno mesto. Ali se v tem ne kaže
previdnost božja, ki je Rim odločila papežu, ki ga je rešil pogina in
tudi še pozneje otel pogube?

Prišli so Huni pod kraljem Attilom, kateremu se ni moglo
ustaviti nobeno kraljestvo. Rim pa je rešil papež Leon, ki je odvrnil
s prošnjami Attilo, da ni opustošil Italije, da si ni prisvojil Rima. P°
lepi laški deželi so hrepeneli tudi Goti. Kralj Totila si je prisvojil
Rim in vso Italijo. V tej stiski pa gre papež Vigilij v Carigrad ter
pregovori cesarja, da je poslal vojskovodjo Narsesa, ki je premagal
Totilo. Tako je zopet papež rešil Rim. (1. 553.)

Za Goti so prišli Longobardi. Slišali so bili v Panomiji o lep 1
in bogati laški deželi in njihov kralj Alboin jih je takoj peljal tja
ter si polagoma osvojil vso Italijo do Rima. Carigrajski cesar se m
več brigal za Rim, zato so tudi Rimljani svoje oči obračali le na
papeža ter od njega pričakovali pomoči. Kakor prej Leon, tako
sedaj Gregorij Veliki rešil Rim, ker je s svojimi prošnjami odvrnil
Longobarde od Rima. Toda Longobardi niso mogli mirovati. Kralj
Aistulf se je zopet bližal Rimu. Tu se obrne papež Štefan II. (749—756)
do grškega cesarja Konstantina V. za pomoč. A ta se ni kar nic
zmenil za Rim. Zato je Štefan II. prosil frankovskega kralja Pipiu a
Malega. Ta je premagal Longobarde, jih prisilil, da so zapustili Italij°j
dežele pa ni izročil grškim cesarjem, ampak jo je podaril papežu,
rekoč, da Franki niso svoje krvi prelivali za Grke, ampak za svetega
Petra v zveličanje svojih duš. Tako je položil temelj pape'
ževi posvetni državi.

Pozneje je cesar Karol Veliki  docela uničil Longobarde, ki
so še vedno stegovali svoje roke po Rimu in laški deželi, ter je p°'
trdil darilo svojega očeta in je še povečal. Tako je postala pap e 7
ževa država,  ki je z nekaterimi presledki bila vedno v oblast 1
papežev do 20. septembra 1870.

Ugovori proti cerkveni državi.

133

Papeži so tolikokrat rešili Rim, ali jim ni po vsej pravici pri¬
stajalo, da so bili njegovi gospodarji? Brez papežev bi Rima
že davno več ne bilo.  Zato pravi celo protestantski zgodovinar
Ivan pl. Miiller: „Ako more odločevati naravna pravičnost, potem je
pač papež gospodar Rima, zakaj brez njega bi Rima že davno ne
bilo.“ Božja previdnost je tu očitno razodela, da je papežu potrebna
posvetna last.

A vkljub vsem tem razlogom so se Pijemontezi L* 1870 pola¬
stili Rima in papeževe dežele. Sv. oče, kateremu so sicer pustili Va¬
tikan, je vendar jetnik v svojem kraljestvu. Zakaj je to pripustila
božja previdnost, tega pač ne moremo presoditi, gotovo le cerkvi na
korist. Toda poglejmo še razloge, s katerimi cerkveni nasprotniki
opravičujejo ta očividni zločin.

Najprej se upirajo na besede Gospodove: „Moje kraljestvo ni
od tega sveta. “ Toda Jezus ni hotel reči, da njegovo kraljestvo nima
s tem svetom ničesar opraviti, kar bi bilo nesmiselno, saj je svojo
cerkev ustanovil za ta svet, ampak le, da on svoje oblasti ni prejel
od sveta, ampak iz nebes, od nebeškega Očeta. S temi besedami je
hotel tudi pobiti mnenje, katero so imeli celo njegovi apostoli, da
hoče ustanoviti posvetno kraljestvo, ki bi obsegalo ves svet. Hotel
je reči, da bo sv. cerkev duhovno kraljestvo, čegar glavni namen
bo, voditi ljudi k večnemu zveličanju, in da se bo v dosego tega na¬
mena v prvi vrsti posluževala duhovnih sredstev. Mar pa sv. cerkev
ne izvršuje tega namena? Ali ni torej cerkev res kraljestvo, ki ni
od tega sveta, ker ima svojo oblast od Boga, in ki vodi ljudi k nad¬
naravnemu zveličanju v nebesih? Ako je Kristus tako imenoval
sv. cerkev, nikakor ni zapovedal, da cerkev ne sme imeti kar nič
posvetne oblasti. Nasprotno je on moral to tudi nameravati.

Cerkev je sicer duhovna družba, a ni družba duhov, ampak
vidnih ljudi.  Ona sicer vodi ljudi k nadnaravnemu cilju, a pri
tem se mora posluževati tudi človeških, naravnih, vidnih sredstev,
ako hoče pri ljudeh kaj opraviti. Vidna je pridiga, zakramenti, zato
morajo tudi druge potrebne reči biti vidne, vnanje. Ako torej zahte¬
vajo časovne razmere, da mora imeti papež, kakor smo prej videli,
posvetno oblast, potem pač nihče ne more reči, da posvetna oblast na¬
sprotuje Gospodovim besedam. Seveda bi nasprotovala, ako bi si ta hotel
podjarmiti ves svet in tudi v posvetnih rečeh vladati nad vsem svetom.

Saj sv. Peter in mnogo cerkvenih poglavarjev za njim tudi ni
imelo posvetnega kraljestva, oglasi se zopet drugi, čemu bi potem papeži
imeli posvetno oblast? Ali niso dolžni posnemati prvega poglavarja?
Kaj lahko je odgovoriti na ta ugovor, ki je zelo razširjen in morda
navidezno tudi umesten. Navidezno  pravim, zakaj, če le malo
pomislimo, lahko spoznamo, da je povsem neumesten in celo ne¬
spameten. — V svojih otročjih, zlasti prvih letih človek vživa veči¬
noma le mleko; zakaj pa, ko je dorastel, zahteva drugačno jed? Ali
je treba odgovora? Menim da ne, zakaj zdrava pamet te uči, da ima
otrok drugačne potrebe kot odrasli človek. Ista je s sv. cerkvijo. V
začetku je bila cerkev takorekoč v otročjih letih. Tu je potrebovala
raznih sredstev, katerih dandanes ne potrebuje. Tako se je v začetku

134

Kdo je sežigal čarovnice?

širila s pomočjo čudežev in drugih nadnaravnih pripomočkov. Teh
danes ne potrebuje toliko, ker se lahko na one sklicuje. Nasprotno
pa v začetku ni potrebovala ali ni mogla imeti posvetne oblasti, ka¬
tero pa dandanes potrebuje.

Tedaj ji je Bog delil izvanredna sredstva. Sedaj, ko je cerkev
zadobila moč, ji zadoščajo redna sredstva. Tedaj je Bog tako raz¬
svetljeval svojo cerkev z izvanrednimi sredstvi apostolov, mučencev,
prerokov in čudežev, da ni samo mogla prestati vsa preganjanja,
marveč tudi s svojim sijajem privabiti k sebi vse narode. Teh sredstev
sv. cerkev nima dandanes v toliki obilici, zato se mora posluževati
naravnih sredstev, in med te prištevamo tudi posvetno oblast. —

Če se nasprotniki sklicujejo na zgled sv. Petra,  zakaj se tudi
dosledno po njem ne ravnajo? Ako hočejo, da se glava povsem in
v vsem ravna po sv. Petru, prvem poglavarju, potem se morajo rav¬
nati tudi udje, verniki po vernikih onih časov. Potem morajo tudi
oni, ki se izpodtikujejo nad papeževo posvetno oblastjo, posnemati
kristjane prvih časov v njihovi gorečnosti v molitvi, obiskanju
službe božje, prejemanju zakramentov, in tudi v darežljivosti nasproti
sv. očetu, zakaj prvi kristjani so celo svoje imetje prodali in daro¬
vali apostolom.

Toliko zadoščaj o madežih, katere nekateri iščejo na papežih,
a jih ne morejo najti ter si v svoji zadregi pomagajo z lažjo in
obrekovanjem. Dva izmed najslavnejših zgodovinarjev, oba protestanta,
Gfrorer in Hurter,  sta z vso mogočo temeljitostjo preiskala živ¬
ljenje dveh, skoraj bi rekel najbolj zaničevanih in obrekovanih papežev,
namreč Inocencija III. in Gregorija VII. In kaj je bila posledica tega
preiskovanja, katero sta objavila v obsežnih spisih? Ali sta morda
postala še večja nasprotnika papeštva in sv. cerkve, nego sta bila
prej ? Nasprotno, — oba sta postala katoličana, Hurter 1. 1844 in
Gfrorer 1. 1853.

2. Sežiganje čarovnic.

. „Ne bogoslovci, ampak pravo-
slovei so bili sodniki čarovnic."

(J.  ./. Richter.)

Stari pregovor sicer pravi: „Srednja pot najboljša pot“, vendar
se človek kaj rad giblje med nasprotji: ali stori preveč, ali pa^ še
raje v nekaterih rečeh premalo Isto velja tudi v verskih rečeh-
Sv. cerkev oznanja človeku resnico od Boga razodeto, kaže mu
srednjo, edino pravo pot. A človek le prerad krene s te poti>
bodisi, da preveč veruje to, česar ne sme, noče pa verovati tega, kar J e
njegova dolžnost. To se kaže posebno pri prazni veri,  vražah,
čarodejstvu itd. Kdo ne ve, kako je bila prazna vera in je še dan¬
danes razširjena v človeškem rodu. Posebno se je pa razvila iz p°'
ganskih bajk. Zato je tudi kaj modro povedal eden največjih frafl'
coskih učenjakov, že večkrat imenovani Paskal: „Zaradi preganjanja
čarovnic se mora obdolževati ves človeški rod ali pa nihče.“ (Lettre II;
p. 53 sur Pinquisition espognole.) Toda sovražniki sv. cerkve k a l
radi  vporabljajo to gonjo, da bi kako  natvezli cerkvi. Kolika nedo-

Katoliška cerkev nasprotnica prazne vere.

135

slednost! Iz ene strani trdč, da naša cerkev pospešuje prazno vero,
z druge strani pa zopet uče, da je zatirala in sežigala čarovnice.
Toda ne eno ne drugo ni povsem resnično.

Cerkev naj bi bila kdaj pospeševala prazno vero? Le vzemi v
roke katekizem pa se boš prepričal o nasprotnem. Pri 365. vprašanju
našteva med grehi, ki nasprotujejo češčenju, ki gre edino le Bogu,
tudi: vraže, vedeževanje in čarovanje, malikovanje itd. Ali se to mar
pravi, pospeševati prazno vero, ako jo cerkev v svojem katekizmu
proglaša za greh, in to za velik greh? Kolikokrat je na cerkvenih
zborih odločno obsodila krivo vero. Ne dopušča prostor, da bi na¬
vedel vse cerkvene zbore, ki so obsodili prazno vero, od cerkvenega
zbora Arles-kega (452) do tridentinskega. Kar sta pričela prvaka
apostolov, sv. Peter in Pavel, ki sta obsojevala prazno vero, čaro¬
dejstvo, prvi pri Simonu čarodejcu, drugi pri Elymu, to je sv. kato¬
liška cerkev nadaljevala skozi vse čase do današnjega dne. Z vsemi
močmi je zatirala prazno vero, vraže, čarodejstva. Ni pa tega storila
v tolikem obsegu, kakor se ji očita zlasti glede sežiganja čarovnic
v začetku novega veka. Do 15. stoletja so bile obsodbe čarovnikov
in čarovnic zelo redke. Te obsodbe so izvrševala posvetna sodišča,
pa ne toliko zaradi čarovnije, marveč zaradi drugih hudodelstev, ki
so bila združena z obtožbo čarovanja, zaradi zavdajanja, detomora
itd. Proti koncu 15. stoletja (torej ne v temnem srednjem veku) se
je pa zlasti po Nemškem zelo jela razširjati vera v čarovnice, zvezo
z vragom in se začela prava gonja proti čarovnicam. Ta gonja je
dosegla svoj vrhunec v 17. stoletju. V 16. stoletju so sicer nastopili
takozvani reformatorji, ki so hoteli nekako popravljati sv. katoliško
cerkev, a ti možje niso zmanjšali te gonje, marveč jo še povečali,
kakor priznava celo protestantski zgodovinar Kurtz: „Reformacija
16. stoletja ni žalibog povzročila nobene izpremembe v strašnem po¬
čenjanju, ki je ravno nasprotno v 17. stoletju doseglo vrhunec. '
(Kirchengeschichte, str. 282.)

Kako splošna je bila prazna vera v onih časih (od 15. do 17.
stoletja) nam živo opisuje Menzel: „Nobena nezgoda se ni pripetila
v navadnem življenju, da bi ne bili ljudje menili, da je v zvezi z
vragom. Vsako vreme so naredile čarovnice, vsaka bolezen na ljudeh
ali živalih se je njim pripisovala; vsako slabo letino, vsak škodljivi
merčes so naredile čarovnice; pa tudi sreča, nadarjenost, znanost je
bila dar hudobnega duha. Kakor pri solčnem mrku temna senca po¬
lagoma pokrije vso ploskev, tako je prazna vera polagoma potemnila
vse zahodno krščanstvo. Na eni strani je bival strah pred vragom,
na drugi strani so pa želeli stopiti v zvezo z vragom, da bi obogateli,
in to možje in žene.“ (Deutsche Dichtung. II, 147.) Odtod je prišlo,
da je bil v 16. in 17. stoletju, kakor pravi sloveči zgodovinar Janssen,
na vsakem knežjem dvoru, na vsakem gradu, pri vsakem vitezu in
v vsakem mestu nastavljen vsaj jeden zvezdar (astrologi, ki so iz
teka zvezd napovedovali prihodnje reči), jeden zlatodej (alhemisti,
ki so iz raznih reči skušali pridobivati zlato) in jeden vedeževalec.
(Gesch. d. deut. Volkes. VI, 455.)

136

Protestanti hujši preganjalci čarovnic.

Kdo bi se torej čudil, ako se je iz te splošne prazne vere iz¬
cimila polagoma najvstrajnejša gonja proti čarovnikom in čarovnicam.
To je povsem naravno, da so jih začeli preganjati, ker so menili, da
od njih prihaja vse hudo. Polagoma je ta gonja postala tako strašna,
da ni bil skoraj nihče več varen svojega življenja. Sežigali so ljudi
vsake starosti, vsakega stanu, obojega spola. Koliko pa je tega kriva
cerkev, se kaže zlasti v tem, da so bili tudi nekateri duhovniki se¬
žgani kot čarovniki. Tako je bil sežgan 1. 1684. 62 letni župnik in
dekan Senberški na Moravskem, Krištof Lauter. „Tako daleč je prišlo,“
je pisal učeni bogoslovec P. Laymann, „da se bodo opustošile cele
vasi, trgi in mesta, in da nihče ne bo več varen, ne klerik ne du¬
hovnik, ako se bodo te obsodbe še nadaljevale/ 1  (Theolog. mor. III, 6,3.)

Zlasti je bila ta gonja strašna v protestantskih deželah. Luter
je bil sam prepričan, da bivajo čarovnice, in je tudi sam učil: „S
čarovnicami, ki kradejo jajca iz kurjih gnjezd, mleko in surovo
maslo, ni treba imeti nobenega usmiljenja; jaz bi jih sam po¬
žgal. 11  (Skupna dela 60, 78.) Protestantski pridigar v Ulmu, Konrad
Dietrich, se je celo pritožil na prižnici, da ima posvetna oblast le
premalo gorečnosti v zatiranju čarovnic, ter je pristavil, da ,.je več ča¬
rovnic kot polen 11 . Sloviti Benedikt Carpzov (f 1.1666.), ki se je štel po¬
božnega protestanta, je obsodil do 20.000 čarovnikov in čarovnic v smrt,
dasiravno sta bila že pred njim jezuita Tanner in Spree nastopila
zoper to ostudno gonjo. Na Angleškem ni bilo nobenih postav in
gonje zoper čarovnice, dokler je bila dežela katoliška. Še-le kraljica
Elizabeta, goreča protestantinja, jih je uvedla.

Ze samo dejstvo, da je bila gonja zoper čarovnice hujša v pro¬
testantskih deželah nego v katoliških, nam živo priča, da ni katoliška
cerkev povzročila te gonje, ne pismo «Summis desiderantes* papeža
Inocencija VIII. z dne 15. septembra 1. 1484, ne cerkvena inkvizicija,
kakor nekateri trde. Ako bi bila cerkev uvedla to gonjo, potem
smemo biti prepričani, da bi je ne bili nikdar uvedli v svoje dežele
protestanti, ki so bili v onih časih največji nasprotniki katoliške
cerkve in papeža. Celo protestant Schindler piše: „ Gonj a proti čarov¬
nicam se je polagoma razvila; že davno je bila prej, preden je za¬
gledalo ono papeževo pismo in takozvano «kladivo čarovnic* beli
dan; in kako malo nam je obdolževati Rim, da si je izmislil gonjo
zoper čarovnice, da bi zatrl krivo vero, nam najjasneje dokazuje
dejstvo, da se je sežiganje čarovnic z isto vnemo izvrševalo v pro¬
testantskih kakor v katoliških deželah/ 1  (Der Aberglaube des Mittel-
alters, str. 306.) Ravno papež Inocencij Vlil. je hotel z omenjenim
pismom napraviti red v sodnijskem postopanju zoper čarovnice in
čarodeje. Dotlej so posvetna sodišča obsojevala čarovnike. On je pa
to zadevo izročil duhovskim sodiščem in določil, da se le v skraj¬
nosti pokliče na pomoč posvetna oblast. Kot sodnike je postavil Ja-
koba Sprengerja, Henrika Institorja in Iv. Gremperja. Ti so sestavih
knjigo: „Kladivo čarovnic 14  („Malleus maleficarum 11 ), v kateri so do¬
ločili postopanje zoper čarovnice. Ta knjiga je bila spisana v latin¬
skem jeziku in vsled tega pristopna le učenjakom. Imela je sicer
dober namen, kakor pravi sloveči Gorres (Mystik IV, 2, 585.), a bila

Odkod sežiganje čarovnic?

137

je zelo nejasna in vsled tega se je tudi zlorabila in povzročila je
veliko hudega. A kdo bo to štel na račun katoliške cerkve, saj je
bila ta knjiga le zasebna in ni nikjer imela veljave cerkvenega za¬
konika. Sploh pa, ko bi se bili sodniki točno ravnali po tej knjigi,
bi vsa gonja zoper čarovnice ne bila nikdar dosegla tolike grozo¬
vitosti, kakor dokazuje Janssen v svoji zgodovini (VIII, str. 507) in
priznavajo celo tudi protestantski pisatelji Horst (Damonomagie II,
116) in Schwager. Zato pravi tudi protestant  C. Trummer: „Na-
pačno je, papeževa pisma, kakor n. pr. pismo «Summis desiderantes»
od 1. 1648 ... obdolževati, da so povzročila krvavo gonjo zoper ča¬
rovnice. Največ je bila temu kriva surova in slepa samovoljnost
pravnega postopanj a. “

Že pod cesarjem Konstantinom Velikim je bilo vedeževanje pre¬
povedano pod smrtno kaznijo. Istotako je cesar Teodozij II. pod
smrtno kaznijo prepovedal prazno vero, vedeževanje. (Cod. Thod.
tit. X, lex 25.) Nemški zakonik „Sachsenspiegel“ je določal smrtno
kazen za čarovnike in čarovnice — in sicer sežiganje. Istotako je
določal zakon cesarja Karola V. (Carolina art. 109.) Sploh, kakor
smo videli v šestem delu je državna oblast zelo strogo postopala
zoper pregrehe, ki so nasprotovale pravi veri, ker je tedaj svet cenil
sv. vero kot najdražji svoj zaklad. Pri tem pa ni imela cerkev kar
nič opraviti. Ona je le sodbo izrekla, ali je namreč obtoženec kriv
te ali one pregrehe, potem ga je pa izročila posvetni oblasti, da ga
je kaznovala po svojih zakonih.

Torej je ona gonja imela svoj pravi izvor v strogih državnih
postavah onega časa. Da je v 15. in naslednjih stoletjih postala tako
strašna, je bilo vzrok sodnijsko postopanje, ki se je povsem izpre-
menilo, ko se je uvedlo rimsko pravo in je ž njim prišla natezalnica
na dnevni red. V srednjem veku je bil le tisti obsojen, katerega so
zasačili pri hudodelstvu, ali ki se ni mogel opravičiti s pričami.

Včasih so se sicer vporabljale takozvane „božje sodbe 44 ,  ki
so pa večinoma rešile obtožence. Zlasti so vporabljali skušnjo na
vodi.  Ako se je čarovnica potopila pod vodo, je bila nedolžna, ako
je pa plavala na vodi, je bila kriva. Kdo ne uvidi, da se je na ta
način lahko rešila vsaka oseba, ki je bila obtožena čarovnije. Vse
drugače je pa postalo, ko je sodišče začelo obsojevati tiste, ki so se
sami udali ali priznali hudodelstvo. V ta namen so vporabljali nate¬
zalnico, ako se obtoženec ni hotel udati. Koliko se jih je udalo samo,
da bi se rešili strašnih muk! „Slovesno prisezam,“ pravi jezuit Spree,
„da od mnogih oseb, ki so bile kot čarovniki obsojene na smrt in
sem jih spremljal k grmadi, ni bila niti jedna, od katere bi se bilo
moglo reči, da je kriva, in isto sta mi priznala tudi druga dva bogo¬
slovca iz svoje lastne izkušnje. Delajte s cerkvenimi predstojniki, s
sodniki, z menoj tako, kakor delate s temi reveži, denite nas na na¬
tezalnico, in našli nas boste vse čarovnike/ 4  Sam pravi, da so mu
krepki možje rekli, da je nemogoče misliti si hujših bolečin, kakor
jih je povzročila natezalnica (sploh trpinčenje ali tortura), in da bi
tudi najostudnejše pregrehe raje priznali in tudi raje desetkrat umrli,
kakor da bi se dali še enkrat trpinčiti. 44

138

Kat. cerkev je prva ustavila preganjanje čarovnic.

Kadar se je obtoženec enkrat udal, potem je moral povedati
sokrivce. V teh groznih mukah je nesrečnež povedal vse, kateri so
mu ravno prišli na misel, ali zoper katere je imel kako mržnjo. Bog
varuj pa, da bi bil kdo razodeval kaj sočutja do obsojenih. Takoj
je bil v nevarnosti, da tudi sam pride na grmado.

Kriva te strašne gonje je bila pa tudi lakomnost.  Ker
je bila za vsako čarovnico, katero je kdo ovadil, določena k ot
plačilo gotova svota (na Angleškem je sloviti lovec čarovnic,
Hopkins, za vsako dobil približno 10 gld.), kdo bi se čudil, da so
se beriči trudili, da bi nalovili kar se da veliko čarovnikov in ča¬
rovnic. Duhovnik Kornelij Loos, eden prvih nasprotnikov te gonj e >
(ki bi jo bil pa sam kmalu izkupil) pravi, da je preganjanje čarovnic
nova albemija, pri kateri se zlato in srebro dela iz človeške krvi-
„V pepelu sežganih,“ piše škof trijerski Ivan Nik. Hontheim, znan
pod imenom Justinus Febronius, „so iskali zlata. Notarji, pisači, sod¬
niki in prisedniki sodišča so obogateli. Rabelj je jezdil kakor kak
dvornik na krasnem konju, ves v zlatu in srebru, in njegova žena j e
v lišpu tekmovala s plemenitaži.“ (Rapps, Hexenprocesse.) Zato J e
klical jezuit Spree: „Gorje sodnikom, ki so si iz pravd čarovnic na¬
redili predpravico in vir svojih dohodkov." (Cantio crim. 29.) Zato
so tudi sodniki, kakor pravi isti Spree, kaj dobro pazili, da bi se
bil kak dobromisleči in učen duhovnik ne zavzel za uboge žrtve.
Nobenemu niso pripustili, da bi bil poučil kneze, ker so se bali, J a
bi nedolžnost ubogih jetnikov naposled vendar ne prišla na dan-

Kolika krivica je torej, da se pripisuje katoliški cerkvi to,
kar so povzročili strogi posvetni zakoni, rimsko pravo v zvezi s
torturo in dobičkolovstvo. Na vsak način bi radi ta madež v zgO'
dovini človeškega rodu natvezli katoliški cerkvi, a da je ravno
katoliška cerkev prva nastopila zoper to gonjo, to pa s pomislekom
zamolče. Celo protestantski pisatelj Schrbckh pravi: „V čast je šteti
katoliški Nemčiji, da je v nji že zgodaj v 17. stoletju, veliko pr e h
preden so protestanti mislili na to, da bi omejili to gonjo, nastopi;
proti nji pogumen pisatelj resnice." Ta pisatelj resnice je bil zlasti
jezuit Spree,  ki je spisal knjigo „Cantio criminalis", ki je bila naj;
boljše sredstvo zoper to gonjo, kakor priznavajo tudi protestantski
pisatelji. Že prej so pa delovali zoper to strašno preganjanje čarovnic
katoliški zdravnik na dvoru vojvode Viljema IV. in holanski kato¬
liški duhovnik Kornelij Loos ter jezuita Laymann in Tanner.

Popolnoma dognano je pa dejstvo, da v Rimu samem ni bila
nobena čarovnica ali čarovnik sežgan. Prvi so ustavili to gonjo ka¬
toliški škofje v svojih deželah. Briksenski škof Jurij Golser je za;
povedal sodniku čarovnic, Henriku Institoris, ko je ta začel prestopa 1 !
meje svojega delokroga, da naj hitro zapusti njegovo škofijo. Mogunski
nadškof Iv. Filip Schonborn je že 1. 1647 ustavil v svoji deželi pr e J
ganjanje čarovnic. L. 1660 je storil isto škof Monastirski (MiinsteP
Bernh. Krišt. pl. Galen. Kako bi torej mogel pameten, nepristransk
človek obdolžiti katoliško cerkev krvavega preganjanja čarovnic?

Zakaj pristojbine v cerkvi ?

139

3. Kupčija v cerkvi.

Ali ne veste, da naj tisti, ki
oltarju služijo, tudi žive od oltarja?"

(I. Kor.  .9, ib.)

Neki častnik se je v družbi duhovnika norčeval iz verskih reči.

V svojem govorjenju je razodeval toliko nevednost, da mu je bilo ,
takoj videti, da je že davno pozabil ves katekizem, če ga je sploh
kdaj znal. Vkljub temu mu je družba pritrjevala in zaničljivo gle¬
dala na starega duhovnika. Ta je mirno molčal, dokler se ni po¬
legel šum. Potem se je pa začel s častnikom razgovarjati o vojski
1- 1870. Grajal je naprave v armadi, napačno postopanje v imenovani
vojski itd. Častnik si je grizel od jeze v ustnice in postal bled od
togote. Naposled pa reče nevoljen: „Gospod župnik, brigajte se za
Baševa nje. brevir, a nikakor ne sodite o vojski in o vojaških
rečeh!“ — „Ali sem mar nespametno govoril?‘ £  vpraša župnik. —
»Največjo nesmisel, ako dovolite!“ — „No potem se mi je pa ista
zgodila gospod častnik, kakor vam prej, ko ste govorili o verskih
rečeh.“ — Vojak je takoj razumel ta odgovor in je lepo obmolknil.

Sličen odgovor zaslužijo večinoma vsi tisti, ki imajo toliko go¬
voriti o madežih na naši materi, katoliški cerkvi, na sv. veri. Zlasti
se kaže skrajna nevednost, ako govore o „kupčiji v cerkvi“, češ, da
cerkev prodaja duhovne dobrote in milosti. Posebno cerkvi očitajo,
da je koncem srednjega veka prodajala odpustke.  Kaj je torej
n a tem?

Vsak pameten človek ve, da nihče ne more živeti od samega
zraka. A ravno to bi radi imeli nasprotniki sv. cerkve, da bi kato¬
liški duhovnik živel od samega zraka. Vedno se namreč izpodtikajo,
da se mora plačevati pri pogrebih, porokah, krstih in drugih cerkvenih
°Pravilih. Na potu so pa tudi pristojbine, katere zahtevajo v Rimu,
ako se komu podeli kako milost, n. pr. spregled v zakonskih za¬
držkih itd. Je-li to mar res neumestno ali celo krivično? — Duhovnik
sc posveti službi božji in zveličanju duš. Da pa more to svojo službo
^ polni meri izpolnovati, mora se popolnoma posvetiti svojemu po¬
klicu. Vsled tega se mora odpovedati družinskemu življenju, zlasti
Pa vsem sredstvom, s katerimi bi se mogel prislužiti svoj vsakdanji
kruh. On ne more biti trgovec, ali dninar, ali kaj drugega takega,
Pa tudi ne sme biti, ker se to ni k akor ne strinja z njegovim vzvišenim
Poklicem. Ali ni torej povsem pravično, da mu priskrbe vsakdanji
kruh tisti, za katere se žrtvuje, za katere deluje, to so verniki?  Zato
ludi vidimo, da so verniki skozi vse čase kaj radi dajali svojim du¬
hovnikom, česar so potrebovali za vsakdanje življenje. Ti darovi,
katere so dajali in še dajajo ob raznih svetih opravilih, pa niso
Plačilo za te duhovne dobrote, ampak so le miloščina. Tekom časa
? e  je sicer izpremenila oblika in način teh darov, toda stvar sama
l e  ostala ista.

Potem še opozarjam, da pristojbina, katera se plača o priliki
r aznih cerkvenih opravil, večinoma ne gre vsa duhovniku. Zlasti pri
Pogrebih in porokah je treba nekaj plačati za cerkev, za Cerkvenika

140

Listki za odpustke.

in drugo cerkveno osobje, katerega cerkev sama ne more vzdržavati,
ker pač sama večinoma nima nobenih dohodkov. Koliko stroškov
ji povzroča poprava poslopij, svečava itd. Isto velja glede pristojbin,
katere se zahtevajo v Rimu pri nekaterih spregledih (dispenzah).
Najprej opozarjam, da so ubogi prosti vseh pristojbin. Ako
pa premožnejši kaj plačajo, je to povsem umestno. Za vladanje ve¬
soljne cerkve pač ne zadostuje samo ena oseba, papež. Tu je treba
mnogo uradov, katerim so izročene posamezne zadeve. To je treba
plačevati. Od kod naj pa jih plačuje sv. stolica, ako bi ne imela ni-
kakih dohodkov, zlasti sedaj, ko ji je odvzeta vsa svetna oblast? Sicer
so pa dohodki od teh spregledov tako malenkostni, da bi sv. stolica
nikakor ne mogla izhajati, ako bi je sicer verniki ne podpirali z
milodari. Kdor ima torej le količkaj pameti, se ne more izpodtikati
nad temi darovi ali miloščino, ki nikakor ni plačilo'za duhovne milosti-

In če se je kje storil kak nered, ali se more in sme to pri¬
števati na račun katoliške cerkve? Seveda bi to lahko prištevali na
račun katoliške cerkve, ko bi ona učila, da naj se tako dela. Toda
sv. cerkev tega nikdar ni učila, marveč vedno in vedno svari svoje
služabnike, in jim tudi žuga z najhujšimi kaznimi (izobčenjem), ako
bi hoteli delati nekako kupčijo s svetimi rečmi. Kakor skoraj vselej,
tako se tudi tu nevednost zaletava v sv. cerkev, ker ne pozna strogih
določil sv. cerkve v teh zadevah. Ako pa vkljub tem določilom ta
ali oni duhovnik zlorablja svete reči, da streže svoji lakomnosti, kdo
bi pač mogel to očitati cerkvi? Ali bomo zavrgli cerkev, ker ni
mogla ubraniti teh nedostatkov? Potem bi morali preklinjati tudi
stariše, ki ne morejo ubraniti vsege nareda v svoji hiši, preklinjati
bi morali tudi državno oblast, ki vkljub mnogim zakonom, jetnišnicam,
prisilnim delavnicam itd. ne more ubraniti hudodelstev.

Isto velja o takozvani kupčiji z odpustki. Ne rečemo, da se od¬
pustki niso nikdar zlorabljali. A temu nikakor ni kriva cerkev, ampak
nevednost in hudobnost ljudi. Ako bi se ljudje ravnali po nauku
cerkve, bi nikdar ne prišlo do zlorabe odpustkov. Sicer se pa vse
pretirava, deloma iz nevednosti ali tudi iz zlobe. Oglejmo si stvar
natančneje.

Papež Leon X. je hotel dokončati stavbo cerkve sv. Petra v Rim u ;
V ta namen je dal pobirati milodare po vseh krščanskih deželah. Proti
primerni miloščini so delili dominikanci, katerim je bila zadeva iz¬
ročena, takozvane listke za odpustke, ali spovedne listke. To so
imenovali in še imenujejo »prodajanje odpustkov*. Ali je pa bila to res
kupčija  z odpustki? Vse prej nego to. Vsak katoličan, ki količkaj
pozna cerkvene naprave, ve, da so nekateri grehi pridržani papežu
(ali škofom), to se pravi, da sme od njih odvezati le papež ali duhovnik,
kateremu papež (ali škof) da izrečno dovoljenje. Ta naprava je bila
v prejšnjih časih kaj stroga. Grešnik, ki je bil kriv kakega takega
greha, je moral osebno v Rim k papežu, da je od njega dobil odvezo-
O posebnih časih, zlasti o priliki svetega leta, so pa papeži hoteli
to težavno nalogo grešnikom olajšati, zato so po določenih »pridi¬
garjih odpustkov« delili imenovane listke. Ti listki so dajali lastniku
pravico, da je smel spoved opraviti pri kateremkoli za spoved p°'

Ravnanje pri odpustkih. Tetzel.

141

oblaščenem mašniku, ki ga je smel v tem slučaju tudi odvezati od
grehov, papežu pridržanih. Kot nekako nadomestilo za dolgo pot v
Rim je pa dotični moral dati miloščino. Ako pomislimo, kako težavno
in drago je bilo potovanje v onih časih, potem moramo pač reči, da
je bila ta miloščina povsem umestna in jako koristna za grešnika.

Kako bi mogli dalje reči, da je bila miloščina nekako kupna
cena za odpustek grehov, saj je moral lastnik takega listka najprej
opraviti dobro spoved, preden so se mu odpustili grehi, zlasti pri¬
držani. Potem pa še pristavim, da se je tak listek ubogim delil brez
vsake miloščine. Protestantski pisatelj Knapp, ki je gotovo nepristransko
za katoliško cerkev in kar mogoče temeljito stvar preiskaval, navaja
navodilo in razlago navodila, katero so dobili takozvani „pridigarji
odpustkov“. Tu beremo: „Nihče naj se ne odpusti brez milosti, ker
se tu ne gre toliko za zidanje cerkve sv. Petra kakor za blagor ver¬
nikov. Tisti, ki nimajo denarja, naj miloščino nadomeste z molitvijo
in postom, zakaj nebeško kraljestvo naj bo odprto bogatemu kakor
revežu.“ V razlagi tega navodila beremo, „da naj se med reveže ne
prištevajo samo berači, ampak tudi delavci, ki žive od svoje dnine
in si za starost ne morejo ničesar prihraniti.“ (Knapp, Sammlung
einiger zum papstlichen Ablass gehorigen Schriften, str. 143, 147, 172.)
Da je ta naprava prišla v tako slab glas, so zlasti povzročili sleparji, ki
so ponarejali take listke ter jih prodajali za lepe svote. Mnogi na¬
sprotniki Tetzlovi so to navlašč delali, da bi to napravo spravili v
slab glas.

Isto velja glede odpustkov. Kdor je količkaj podučen v krščan¬
skem nauku, vč, da so odpustki odpuščanje časnih kazni, ne pa
odpuščanje grehov, in da je tudi tu pri odpustkih prvi pogoj
prejem sv. zakramentov. Le ob posebnih priložnostih se tirja tudi
miloščina v dobre namene, če je to nemogoče, pa molitev in post.
Tako je sv. cerkev učila vse čase, vedno je tirjala kot prvi pogoj
dobro spoved, ne pa miloščino. V prej imenovanem navodilu beremo,
„da naj pridigarji z razločnimi besedami v vseh svojih pridigah ozna¬
njajo vernikom, da morajo tisti, ki hočejo dobiti odpustek, ne samo
se spovedati, ampak se tudi na dan spovedi iz spoštovanja in pobožnosti
postiti in drugi dan prejeti zakrament sv. Rešnjega Telesa. “ (Knapp,
v prej omenjeni knjigi str. 139.)

Kje je torej ona toli razupita kupčija?  Kako umestno je bilo
ravnanje sv. cerkve z odpustki in listki za odpustke, nam v kaj lepi
primeri kaže dr. Ratzinger, ki pravi: „Ko se dandanes v dobrodelne
namene, za zidanje cerkva in za napravo obče koristnih zavodov na¬
pravljajo srečkanja, so se v srednjem veku v isti namen delili od¬
pustki ....  V srednjem veku je bil glavni nagib delovanja dušni
blagor, dandanes je pa dobičkarija in stremljenje, kako bi se lažje
pridobil denar.“ (Geschichte der kirchlichen Armenpflege, str. 398.)

Kaj pa Tetzel  s skrinjico, katerega vedno in vedno pogrevajo
nasprotni časniki in drugi spisi? Ali ni hodil s skrinjicami (ki se še
dandanes kažejo po več protestantskih cerkvah, zlasti v Jiiterburgu
pri Wittenbergu), po Nemškem in klical: „Ko denar v skrinjo skoči,
iz vic se duša loči“? Niti prvo niti drugo se ne da dokazati. Glede

142

Nevednost vzrok napadov.

skrinjice piše protestantski bogoslovec dr. Kbrner, da se ne da do¬
kazati, da bi bila ona skrinjica v Jiiterburgn res Tetzlova, kakor je
priznal sam župnik onega kraja. Glede omenjenih besed je pa celo
dokazano, da je Tetzel pridigoval ravno v nasprotnem smislu. Na
cerkvi v Frankobrodu (ob Odri) je nabil na vrata več stavkov. Med
temi se glasi 56.'stavek: „Ako je duša očiščena, gre brez vsake
ovire v nebesa, in kdor pravi, da se to ne more prej zgoditi, dokler
groš ne pade v skrinjico, se moti.“ (Hergenrother, Schoningh, Ge-
schichtsliigen, str. 288.) Sicer pa, ko bi bil tudi rabil one besede, ali
smemo zaradi tega zameta vati cerkev? Kolikokrat je že kak uradnik
prestopil svoj delokrog, ali je bila temu mar kriva država, ki ga jo
nastavila? Kolikokrat je že kak duhovnik zgrešil pravo pot in dru¬
gače učil kot cerkev, a pameten človek ne bo zaradi tega dolžil
cerkve, ki ga je prav učila in mu tudi zapovedala, da naj prav uči.
Zato je že papež Leon X. rekel: ^Bogoslovcem in pridigarjem, ki
take pretirane reči uče, se ne sme verovati .“  Cerkev je vedno grajala
take, ki so zlorabili njene naprave, zlasti odpustke. Tako je storila
na IV. cerkvenem zboru v Lateranu (1215), na cerkvenem zboru v
Vienne, v Konstanciji (1414—1418). Slednjič je ono napravo na tri¬
dentinskem zboru popolnoma odpravila. Pij V. pa je preklical vse
pravice, katere so kdaj imeli imenovani pridigarji.

Ne tajimo, da so se godili glede odpustkov nedostatki, katere
pa je cerkev vedno sama odpravila, toda te nedostatke nasprotniki ve¬
činoma iz nevednosti ali hudobije pretiravajo. Kolika nevednost
vlada glede odpustkov, posebno pri protestantih, nam kaže sledeči resnični
dogodek. Pred več leti je katoliški duhovnik podučeval protestantsko
gospo v krščanskem nauku. Ko je prišel do nauka o odpustkih,
reče gospej: „Odkrito mi povejte, kaj vi mislite o odpustkih, kaj
ste slišali o njih. Kaj si mislite, ako n. pr. berete: «100 dni odpustka L“
Gospa odkritosrčno pove: „To pomeni, da se odpuste grehi, katere
je kdo storil v 100 dneh; da sme skozi 100 dni grešiti. 11  — „Ne
čudim se vašemu odgovoru,“ pravi nato duhovnik, „ker niste slišali
pravega nauka o odpustkih." Potem ji pa razloži, da so odpustki
odpuščanje časnih kazni,  katere bi moral grešnik na tem svetu
ali v vicah prestati za svoje grehe, kateri so mu bili že pri spovedi
odpuščeni. Pri tem je poudarjal, da je tu prvi pogoj dobra spoved
in (pri popolnih seveda) prejem sv. zakramentov, „To je katoliški nauk
o odpustkih," pristavi naposled. „To pa razumem," pravi sedaj gospa
z glasom, ki je razodeval njeno notranjo razburjenost; „zakaj nam
pa niso tega povedali?" — „Zakaj? Zato, da lažje blatijo katoliško
cerkev, zatajujejo njen nauk. Pravijo, da je kupčija z odpustki pO'
vzročila, da so nastopili takozvani reformatorji, zlasti pa Martin Luther,
a vzrok je bil povsem drug. Luther, kakor sam priznava, niti sam
ni vedel, kaj je pravzaprav odpustek. (Walch, Luthrova dela 17, 1784.)
In ta mož je rohnel zoper odpustke in zoper katoliško cerkev.

Tako delajo za njim nasprotniki katoliške vere in cerkve. V svoji
strasti in zaslepljenosti se zaletavajo v reči, katerih niti ne poznajo-
Ko bi stvari natanko preiskali in dobro premislili, bi spoznali, da vsi
istiniti in neistiniti nedostatki in zlorabe niso madeži naše matere,

Kateri narod j c srečen?

143

ki ni in ne more biti odgovorna za vse, kar store njeni otroci, kakor tudi
v družini ne morejo biti stariši odgovorni za vse napake svojih otrok.

4. Katoliške dežele nesrečnejše od nekatoliških.

..Bili so lepi, slavni časi, ko je bila
Evropa ena krščanska dežela. “

(N o vališ.)

Kolikor bolj se človeški rod potaplja v „materijalizem“, t. j.
hoče vstrezati le svojemu telesu, tem bolj ceni vsako reč po mate-
rijelnem, t. j. gmotnem dobičku, katerega ima od nje, v kolikor mu
namreč donaša več ali manj časnega dobička. Ne meni se veliko za
duhovne dobrote, zadostuje mu, če mu deli dovolj telesnih. Tudi v
tem oziru smo v prvem zvezku pokazali (str. 73 in dr.), da cerkev
ne skrbi samo za nebesa, marveč človeku deli srečo tudi že na tem
svetu. A tu se takoj oglasč nasprotniki ter kazoč na Špansko, Fran¬
cosko in druge dežele pravijo: „Ali niso te dežele, ki so katoliške,
veliko na slabšem kot nekatoliške, n. pr. Angleška, Nemška, Amerika
itd.? Ali niso ravno v teh deželah vedne prekucije, vedni nemiri?“

Ako človek le površno opazuje stvar, bi ga kmalu prepričali,
da katoliška cerkev, da sv. vera dela narode nesrečne, da bi se cd
nje odvrnil. Ako pa stvar temeljito premotrimo, bomo uvideli, da je
ravno nasprotno. Te dežele niso nesrečne, ker so katoliške, ampak
ravno zato, ker so se od katoliške cerkve odvrnile in se še odvračajo.
Najprej moramo opomniti, da se pravi vernik ne oklene prave vere
zaradi posvetnega dobička, ker vč, da prave sreče na svetu ni, da
je tu le popotnik, ampak oklene se je, ker po nji doseže svoj
pravi cilj, nebeško večno srečo. Le poglej mučence! Poganstvo jim
je ponujalo vse posvetne zaklade: časti, premoženja, uživanja, toda
vse to so zavrgli, raje so pretrpeli najhujše muke, da, celo smrt, kakor
da bi bili zapustili pravo vero.

Dalje vprašamo: Kateri narod se pa more imenovati srečnega?
Ali morda tisti, v katerem je denar nakopičen v velikih množicah
le v žepih nekaternikov, med tem ko velikokrat drugemu ljudstvu
primanjkuje najpotrebnejše? Gotovo ne, tak narod ni srečen, kakor
tudi ni zdravo telo, ako se kri nabere le na enem delu. Kakor je telo naj¬
bolj zdravo, ako se kri enakomerno pretaka po vseh žilah in udih,
tako je tudi narod le tedaj srečen, ako ima ves v svoji skupnosti
vsaj ono mero časnih reči, ki so mu za življenje in blagostanje po¬
trebne, ako je ves deležen omike in resnice. Ako po tem merilu
merimo srečo narodov, katoliških in nekatoliških, bodemo sp< znali,
da so bili katoliški narodi res srečni. Ni mi pač treba opisovati zgo¬
dovine vseh katoliških dežela. Zadoščaj, ako le pri eni dokažem, da
J e  bila zanjo najsrečnejša ravno ona doba, v kateri je katoliška vera
Prešinjala vse javno in zasebno življenje. Najumestneje bo pač, da
Si  v ta namen izberemo Španijo, o kateri tolikokrat pišejo, kakor
da bi bila vsled tega nesrečna, ker je katoliška.

144

Kdaj je bila Španija najsrečnejša?

Španija ima najslavnejšo a tudi najžalostnejšo zgodovino. Bla¬
gostanje in propad pa nista tudi v nikjer v tako tesni zvezi s katoli'
čanstvom kakor pri tej deželi. Že za preseljevanja narodov je tu
razvila katoliška cerkev v boju z arijanizmom in poganstvom naj-
krasnejšo kulturo (omiko). Že pod kraljem Reharedom (586— 601);
ko je arijansko ljudstvo prestopilo v katoliško cerkev, se je Španija
bila povspela do precejšnje slave. Daši je imela do Izabele vedne
boje, bodisi si s Turki (Mavri) ali zaradi prestola, vendar je vedno
prospevala. Zlasti je pa dosegla vrhunec svoje slave in svojega bla¬
gostanja, ko je po ženitvi Izabele Kastilijske s Ferdinandom Aragon-
skim nastal v deželi mir. Komu se je imela v prvi vrsti za to za¬
hvaliti, nam kaj očividno priča zgodovina, ki je tema vladarjema
pridjala priimek «katoliška>. V tej dobi, ko je katoliška vera pi' e '
šinjala vse življenje, je cvetela lepa umetnost, veda, obrt itd.

Spominjam samo na sloveča imena pesnikov Cervantes, Lope
de Vega, Calderon; slikarjev Murillo, Velasquez, Zurbara; stavbenika
Bramante, ki so živeli in delovali v tej dobi. Tedaj so slovele šole
v Alkali in Salamanki. V tem času je tudi odkril Kolumb Ameriko.
Kaj ga je gonilo iskat novi svet? Gorečnost za katoliško vero, da
bi tudi ondotne narode pridobil za pravo vero. Amerika je postala
Španiji vir bogastva, a tudi začetek pogube. Vse je začelo drviti za
denarjem, zapuščati domovino. Vse je hitelo v bogato Ameriko, da
bi si brez truda pridobilo premoženja. Doma pa so pustili svet neob¬
delan. Za odkritja Amerike je štela Španija 16 milijonov ljudi, a
200 let pozneje komaj polovico. Vse, kar je le moglo, kar je bilo
za delo sposobno, je šlo črez morje. Tako je polagoma propadla
Španija. Temu pa ni bila kriva katoliška vera, ampak ravno kato¬
liškim načelom nasprotujoče drvenje po denarju, ki je povzročilo, d a
se je vse poprijelo trgovine, zapustilo pa obdelovanje rodne zemljo-
Vzrok propada je bila pa tudi politična svoboda v družbi s frama-
sonstvom, ki v tej deželi vlada že nad 200 let.

Gonja zoper redovnike se je najprej začela na Španskem. /
malokateri deželi so cerkev tolikrat oropali njenega premoženja
kot ravno na Španskem. Vlada je sicer obljubila cerkvi, da bo skr¬
bela za njene duhovnike, toda kako je skrbela, nam priča pritožba
škofov iz leta 1872, v kateri beremo, da duhovščina že 2% leta n 1
dobila od vlade niti vinarja. Leta 1879 je pisal finančni minister du¬
hovnikom, da naj se odpovedč četrtemu delu dohodkov, da jim
povrnil plačo minulih peterih let,  od katere vinarja niso dobil 1 -
Res so razmere na Španskem žalostne, kar se je zlasti pokazal 0
zadnja leta, a temu ni kriva katoliška vera ali cerkev, ampak f ra '
masoni, ki izpodkopujejo prestol in oltar.

Slično je bilo tudi tudi v drugih deželah, kakor na Francoske#;
Laškem, Avstrijskem. Dokler so bile te dežele udane hčerke svoJ e
matere, katoliške cerkve, so prospevale v vseh strokah. Ko so s ?
pa začele odvračati od nje, so začele propadati. Izmed slovečih ®°
teh dežel, katere je prešinjalo versko mišljenje, in ki so bili katoličanst v
v čast in ponos, imenujem samo sledeča imena: Dante, Petrarka, T° r '

So-li res nekatoliške dežele tako srečne?

145

kvato Tasso, Fra Angelico, Rafael, Leonardo de Vinci, Paskal, Racine,
Corneille itd.

Poglejmo še nekoliko toli hvalisano blagostanje nekato-
liških dežel.  Zlasti kažejo kaj radi na Angleško, češ, kako bogata in
mogočna je ta protestantska dežela. Res je, da je Angleška zelo bo¬
gata in mogočna, ker je skoraj pol sveta v njenih rokah, ali se pa
more imenovati srečno? Vse prej nego to, zakaj bogastvo tiči le v
žepih nekaternikov, med nižjimi sloji pa vlada nepopisna beda. Že
krog leta 1860 je pisal neki Anglež: „Čujte Angleži! V katoliških
časih ni bilo revežev na Angleškem. Katoličani so vzdržavali uboge,
stare, vdove, sirote in bolnike iz desetine in drugih dohodkov. V te¬
danjih srečnih časih ni bilo pristojbin in hiš za uboge. Listine dr¬
žavnega zbora nam oznanjajo, da je bilo goveje, svinjsko, telečje
meso navadna hrana ubožnejših stanov. Katoličani so nam sezidali
vse naše katedralke (velike cerkve), oni so bili ustanovitelji vseh, še
sedaj na Angleškem obstoječih visokih šol in velikih dobrodelnih
zavodov. V katoliških časih ni imela Anglija stalnih armad (vojn),
in vendar si je prisvojila Francosko, ohranila mesti Boulogne in
Calais, dokler ni dobila protestantskih kraljev. V katoliških časih ni
bilo pristojbin od piva, hmela in luči, in narodnega dolga tedaj niso
poznali."

Slično je bilo tudi po drugih deželah pred reformacijo, t. j.
predno so uvedli novo vero. Sloveči španski pisatelj Balmes je do¬
kazal, da je bilo ravno pred reformacijo vse pripravljeno, da bi se
bili narodi razvili do najvišje stopinje blagostanja v vsakem oziru.
In Šatobričn (Chateaubriand) dokazuje, da je edino reformacija usta¬
vila ta napredek. Koliko izpremembo je povzročila na Angleškem,
nam popisuje protestantski zgodovinar Cobbet. Ko je vlada pograbila
vse cerkvene dohodke, ki so se porabili v večjem delu za reveže,
so morali ti prijeti za beraško palico. Da bi jih zatrla, zaukazala
je jim odsekati del ušesa, ako jih je zasačila pri beračenju, in če se
je to ponovilo, so bili kot roparji obsojeni v smrt. Kralj Eduard VI.
je zapovedal beračem vžgati znamenja z žarečim železom ter jih
kot sužnje izročiti gospodarjem, ki so jih smeli vkleniti v verige,
ter hraniti le s kruhom in vodo. Elizabeta je uvedla pristojbino

za reveže in vendar je pri svojem potovanju po deželi našla

toliko revežev, da je zaklicala: „Pauper ubique jacet“ (Reveži ležijo
povsod). Pa tudi pozneje se število revežev ni zmanjšalo, marveč še
povečalo.

Kar je že krog 1. 1860 pisal angleški časopis «Morning Post»
(Zjutranja pošta), to velja še dandanes in še v večji meri: „Kadar v
noči potihne šum in se pogasnejo po trgovinah luči, zapaziš po
klopeh, v drevoredih, v dolbinab, na mostovih in tržnih klopeh brez
števila ljudi, ki nimajo podstrešja .. . Tam se na pragu stiska bosonog
deček, ki si z beračenjem ni toliko nabral, da bi mogel plačati pre¬
nočišče; in kjer plin gori z večjim plamenom v znamenje, da je za¬
prta pot, tam najdeš celo tropo ljudi; eni spe, drugi pa kade....

Toda pojdimo po zimi k zavetišču za uboge v Playhousu-Jard in

tu bomo našli veliko množico ubogih ljudi, ki se v mraku zbirajo

Pamet in vera II. 1»

146

Cerkev vedi ne nasprotuje.

krog zavetišča in čakajo, kdaj se bodo odprla vrata; bosonogi, vsi
višnjevi od mraza in polni ozeblin trepečejo v vetru. Človeku bi
moralo srce počiti od žalosti, ako čuje vpitje lačnih, od mraza tre-
pečih otrok, in vidi, kako se gnetejo, da bi dobili zavetja za eno noc
in košček kruha. Ko smo, pravi Mayher, obiskali to zavetišče, smo
našli tam črez 300 ljudi v največji bedi. Matere z dojenčki na prsih,
očete z otroci na roki, brez črevljev, brez kruha, brez stanovanja, z
eno besedo najubožnejše najbogatejšega mesta celega sveta ... Ako
smo ponosni na svoje neizmerno bogastvo, nas mora pac
ponižati pogled na to neizmerno bedo.“

Že tedaj je pisal najimenitnejši zdravniški list, da v deželi v
enem letu umre od gladu 21.770 ljudi. Kaj ne, lepo blagostanje, lepa
sreča to! Ko je bila Italija še v papeževi oblasti, je pisal Massimo
d’Azeglio: „Laški narod, lahko rečemo, ne pozna v primeri z dru¬
gimi narodi lakote, in lakota je med vsemi sredstvi, ki vodijo v pre-
kucijo, najmogočnejše.“ In danes, ko se je Italija odtujila sv. cerkva
ko je pod posvetno oblastjo, piše cerkvi nasprotni časopis «Rivista»
v Ferari (v sušcu 1901); „Italija je dežela, ki ima največje dolgove,
ki plačuje največje davke, ki ima največ ljudi, ki ne znajo brati, n e
pisati, ki ima največ kaznjencev, ki ima največ izseljencev, ki naj¬
slabše plačuje učitelje, kjer imajo največ brezposelnih delavcev, kjer je
dnina najnižja, kjer davki na]bolj zadevajo ubogo ljudstvo ... kjer pre-
bivalci vživajo najmanj mesa in kruha. a

Take so bile razmere nekdaj, take so sedaj! Kdo je kriv pro¬
pada? Kje je pameten človek, ki bi mogel tega obdolžiti katoliško
cerkev, saj je ravno tedaj bilo povsod dobro blagostanje, ko je ka¬
toliška vera prešinjala javno in zasebno življenje!

5. Nasprotnica vede.

„Vera je mati vede. Žezlo
vede nosi Evropa le zato, ker J e
krščanska." (De Maistre.)

Krog 1. 1860 so učitelji vseučilišča v Konigsbergu na Pruskem
pretresavali vprašanje: „Ali se smejo na tem vseučilišču, ki je bilo
dotlej čisto protestantsko, nastavljati kot učitelji tudi židovski in ka¬
toliški učitelji. 44  Profesorji, ki so bili splošno znani prostomisleci, s°
odločili, da se brezdvomno smejo nastaviti učitelji židovske vere, » e
pa katoličani, in sicer zato, ker, kakor so rekli katoličanom, ovira
njihova vera prosto vedo, ali z drugimi besedami, ker katoliška vera
nasprotuje vedi, napredku in učenosti. Tudi v teh besedah je nekak
madež, ki se očita naši materi, sv. katoliški cerkvi, seveda povsem
po krivici.

Katoliška cerkev nasprotuje vedi in njenemu napredku, pravij°>
ker ima strogo določene verske resnice, katerih nobeden ne sme ta¬
jiti, ako hoče biti njen ud.

Res je, da je sv. cerkev do danes vedno izobčila iz svoje srede
vsakega, ki je drugače učil kot ona. Toda vprašam, ali država dela
drugače ? Ali tudi ona ne zaveže uradnikov pod prisego, da se bodo na'

Razmerje med vero in pametjo.

147

tančno .ravnali po njenih določilih in predpisih? Ali ne opazujemo
istega pri vsakem rokodelstvu ? Ako hoče rokodelec dobiti spričevalo
sposobnosti, mora dokazati, da dela ravno tako, kakor tirja dotični
stan. Pri tem sta pa oba prosta, rokodelec in uradnik. Oba sicer
delata, kar hočeta, samo da svojo dolžnost storita.

Slično je tudi katoličan prost v vseh drugih rečeh, ki jih ni
cerkev določila. Katoličan se dalje tudi lahko odloči, ali bi njen ud
ostal, ali se pa ločil od nje; nihče ga ne ovira, nihče mu vere ne
sili. Sv. cerkev se je vedno ravnala po besedah sv. Avguština: „In
necessariis unitas, in dubiis libertas, in omnibus caritas“, tj.:  V po¬
trebnih rečeh edinost, v dvomljivih prostost, v vseh pa ljubezen. Ker
je dalje cerkev vidna družba, mora imeti strogo določen red, ako
hoče obstati. Kam bi prišla, ako bi hotel vsak ta red predrugačiti,
ako bi hotel podirati, kar so predniki zgradili. Ali je mar sramotno
za uradnika, za vojaka, ako ga država zaveže s prisego? Ali ni
marveč država primorana, to storiti v svoj lastni blagor, ker se lažje
zanaša na svoje uslužbence, ako so priseženi?

In pri najsvetejših, najimenitnejših rečeh, kakor so verske res¬
nice, naj bi bilo isto zabranjeno cerkvi, naj bi ne bila to njena sveta
dolžnost?

Ako pa sv. cerkev svojim udom določa, kaj jim je verovati, kaj
storiti ali opustiti, jim pač s tem ne prepoveduje, se baviti z vedo, ona
jih marveč k temu celo priganja, kakor smo že večkrat omenili. S tem,
da so določene verske resnice, ni vedi postavljena nobena ovira, na¬
sprotno. Kakor je lažje graditi, ako je temelj že postavljen, tako tudi veda
veliko lažje napreduje, ker ji je v verskih resnicah že postavljen
temelj. Kdo bi se ne smejal kmetiču, ki bi pustil dobro njivo, pa bi
začel obdelovati slab svet? Slično dela tisti, ki meni, da bi bolje
gradil, ako se odtuji veri, saj ga po besedah apostolovih ni boljšega
temelja, kakor je tisti, katerega je položil Jezus Kristus sam. (L Kor.
3, 11.)

Veda išče resnico. K resnici nas pa vodita dva pota: pamet in
vera. Kar spozna naša pamet kot resnično, to ne more nasprotovati
veri, in kar nas vera uči, tega na more pamet kot napačno zavreči,
zakaj pamet in vera imata eden in isti vir — Boga, večno resnico.
Zato ne more resnica resnici nasprotovati — to je, pamet ne more
zavreči tega, kar oznanja vera. Zato sv. vera ne brani pameti pre¬
iskovati, ne brani, da bi se razvijala veda, ker ve, da prava veda ne
bo podrla verskih resnic, ampak jih bo še le kaj izdatno potrdila.

Sicer je pa nepotrebno o tem veliko govoriti, ko nam gotova
dejstva naravnost pričajo, da je bila ravno sv. katoliška cerkev naj
večja učiteljica vede in učenosti. Le vprašam, ali še ni bil noben
katoličan učenjak? Skozi 1500 let je bila edina katoliška cerkev go-
jiteljica in pospeševalka ved. Vprašam: kdo je bil večji na-
sprotnikvede,ali  tisti, kije  velikanske samostanske knjižice spisal
in nabavil, ali tisti, ki jih je uničil, razmetal najimenitnejša dela med
trgovce ?

Kdor pravi, da je katoliška cerkev nasprotnica vede, naj gre v
Rim,  v vatikan. Nikjer na svetu ne najde lepših zbirk, bodisi naj-

10 *

148

Galilej.

večjih umotvorov lepih umetnostij, bodisi najimenitnejših knjig. Na
mejnarodnem kongresu za ohranitev starih listin je rekel sloveči
dr. Mommsen, da se zahvaljuje sv. stolici, ki podpira stremljenje vede
(učenjakov), ter je pozdravil vatikansko knjižnico kot vogeljni kamen
vede. Pa čemu bi se vendar sv. cerkev bala napredka v vedi, saj
vsak napredek le bolj potrjuje in takorekoč oživlja njeno vero.

Ali tu se oglasč naši nasprotniki: „Kaj pa Galilej?  Ali ni ho¬
tela katoliška cerkev zatreti njegovega nauka, da solnce stoji in da se
zemlja suče krog njega in ne nasprotno, kakor so toliko tisoč let
verovali ljudje? Ali ni bil zaprt zavoljo svojega nauka, ali ni cerkev
trdo ravnala ž njim, da ga je celo trpinčila na natezalnici ? :£

A. pl. Reumont, protestantski zgodovinopisec, piše v tej zadevi sle¬
deče: „Ako se stare bajke o Galileju na Nemškem brez namena (kar pa
dvomimo) na Laškem pa z očitnim namenom sovraštva proti sv. sto¬
lici vedno pogrevajo, ako znana knjiga «Brockhaus: Konversations-
lexikon* še vedno poroča, da je bil Galilej nekaj mesecev v ječi
zaprt, in da je udaril z nogo ter jezno zaklical „E pur si muove
(in vendar se giba), vendar ni nepotrebno, ako še enkrat spominjam
na resnico, ki se že tolikokrat objavljena vendar vedno odstranjuje,
kakor bi ne bila znana. Iz Galilejevih lastnih pisem, iz pisem toskan¬
skega poslanca Niccolini in iz sodnijskih spisov je razvidno, da ni
Galilej nikdar bil v ječi, da je bival deloma pri poslancu, in sicer
19 dni, dokler so bile obravnave, deloma v sobah fiškalnega odvet¬
nika, kjer je poslanec zanj skrbel, da se mu je na izrečno povelje pa¬
peževo dovolila vsa mogoča prostost, da je preklical v cerkvi
«St Maria sopra Minerva* v pričo številnih prič, da je 4 dni pozneje
zapustil Rim, da je potoval v Sijeno k nadškofu Piccolomini, in da
se je tako dobro počutil, da je 70 letni starček, kakor nam poroča
v svojem pismu na Piccolomina, šel peš 4 mile daleč. Vse to do¬
kazujejo listine. ££  — Msgr. Marini je to potrdil s sodnijskimi zapisniki;
Brot isto dokazuje v svojem spisu «Resnica o sodnijski obravnavi
Galilejevi*, katero je potrdil Aleks. pl. Humboldt malo pred svojo
smrtjo; Trouessart je isto pripoznal v članku v listu «Revue de
1’instruction publique* iz 1.1860. Ph. Chasles pravi v svoji knjigi o Ga¬
lileju: „Jaz sam sem slednjič vso zadevo obširno razpravljal in z listi¬
nami potrdil. Že več let sem je dokazano, da je bilo pismo Galilejevo na
Ranierija, s katerim se dokazuje, da je bil Galilej trpinčen, popačeno
proti koncu 18. stoletja, da je bila le neplemenita šala vojvode Ler-
moneta, — toda vse nič ne pomaga! Zgodovinarji, kakor Libri (k 1
je vedel resnico!), v novejšem času Parchappe, pisatelji romanov,
časnikarskih podlistkov, pesniki in slikarji nam kažejo trpinčenega
Galileja in pokvarijo njegovo stvar, ker rujejo zoper papeštvo XVII-
stoletja in zoper današnje. Francoz Ronessart pravi v tem oziru prav
resnično: »Ne, Galilej ni bil mučen na telesu, a strašna je bila nje'
gova duševna muka, ker je moral zoper svoje prepričanje priseči-
Toda njegovi potomci, ki spoštujejo njegov veleum in nesrečo, n e
smejo v nepristranski pravičnosti pretiravati ne strogosti, ki se j e
rabila napram Galileju, ne zamolčati ali olepšavah nespametnih na¬
padov Galilejevih, ki so povzročili ono strogost.»“

Galilej in Keppler.

149

Te besede slovečega, protestantskega zgodovinarja bi lahko za¬
dostovale, toda oglejmo si stvar malo natančneje. Zakaj je sv. cerkev
nastopila zoper Galileja ? Edino zato, ker Galilej svojega domnevanja
o gibanju zemlje ni potrdil s tehtnimi dokazi, in ker je bila vsa reč
še dvomljiva. Celo največji naravoslovci onega časa, kakor Descartes,
Tvcho de Brache, Bakon Verulamski in drugi so se izjavili proti
Galilejevemu nauku. Daši sv. pismo ničesar ne uči, ali se solnce giblje
ali zemlja, ampak le pripoveduje tako, kakor so ljudje videli čudež
in torej tudi pisatelj sv. pisma, vendar ni cerkev dopustila, da bi se
oznanjal ta še negotovi nauk Galilejev, ker se je bala, da bi verniki
izgubili vero v sv. pismo. Zato mu je zapovedala, da naj molči o tej
stvari. Ali mu je pa s tem storila kako krivico? Ali ni tudi že dr¬
žava prepovedala kako iznajdbo, ki je bila dvomljiva, ker je utegnila
iz nje izvirati večja škoda kot pa korist? Vse drugače pa bi bila
cerkev postopala, ako bi bil Galilej dokazal svoje trditve. Takoj bi
se bila poprijela njegovega nauka, kakor je to pozneje storila, ko se
je stvar do cela dokazala. Ako je pa z njim ravnala strogo, je bil
temu kriv edino le Galilej, ker se je vtikaval v čisto cerkvene reči,
t. j. hotel razlagati sv. pismo. Zapustil je bil naravoslovje in se podal v
bogoslovje, a tega mu ni smela cerkev dopustiti, ker ima le ona
edina pravico, razsojevati v verskih rečeh. A dasi je Galilei segal v
cerkvene pravice, vendar je cerkev pri vsi strogosti in odločnosti
vedno lepo ravnala z njim, tako da pravi celo protestant pl. Gebler,
gotovo nepristranska priča: „Rimska kurija se je očividno trudila,
da bi pokazala naj večje ozire in prizanesljivost.“ Toliko zadoščaj o
tem dozdevnem madežu na naši materi. Očividno je, da cerkev ni
nasprotovala vedi v tem oziru, ker je zavirala Galilejevo še povsem
nedokazano trditev.

Sicer pa vprašam tiste, ki toliko vedo povedati o Galileju, (zlasti
protestanti kaj radi pogrevajo te reči): Kako so pa ravnali protestanti
s Kepplerjem, istotako slovečim zvezdoslovcem, ki je učil isti nauk?
Celo njegovo življenje so ga preganjali, ker so menili, da njegov
nauk nasprotuje protestantski veri. Protestantski bogoslovci so ga
celo izobčili. Le s težavo je rešil svojo mater, katero so hoteli kot
čarovnico sežgati. Imenovali so ga sleparja ter mu zlasti zamerili,
da se je potegoval za zboljšani koledar papeža Gregorija XIIL Dasi
je bil Keppler protestant, vendar so ga katoličani podpirali, zlasti so
bili jezuiti njegovi odlični prijatelji. O njem piše protestantski zgo¬
dovinar Menzel: „Ta občudovanja vredni odkrilec zakonov, po ka¬
terih se gibljejo zvezde, je bil doma iz švabskega mesta Weit Tii-
benski bogoslovci so prekleli njegove iznajdbe, ker uči (sv. pismo
tega nikjer ne uči) sv. pismo, da se solnce suče krog zemlje. Že je
hotel svojo knjigo za vedno zavreči, ko je našel zavetje v Gradcu,
odkoder je prišel na dvor cesarja Rudolfa. Jezuiti, ki so bolje znali
ceniti veleume, so ga prenašali, dasi ni nikdar zatajil svoje prote¬
stantske vere. Le v njegovi domovini so ga preganjali." Kolika raz¬
lika med Kepplerjem in Galilejem 1 In protestanti očitajo katoliški
cerkvi, da nasprotuje vedi! Kdo ne ve, kako so trdovratno zavračali
Gregorjev zboljšani koledar! Galilejev nauk ni bil tedaj tako do-

150

Cerkev in branje knjig.

kazan kot zboljšani koledar, in vendar so ga protestanti zavrgli in
to s kakim vzrokom? „Ker vedo, so rekli, da papež ni pastir evan¬
geljske cerkve, zato je treba tudi njegov koledar zavreči. “ Toda,
čemu bi še dalje razpravljal o tej stvari, ko je vendar jasno kot beli
dan, da je bila katoliška cerkev vedno prva pospeševalka in goji-
teljica ved in lepih umetnostij.

A tu se oglasi kdo drugi: Zakaj cerkev pod strogimi
kaznimi prepoveduje branje nekaterih od nj e zavrženih
knjig?  Ali ne zatira s sem očividno vede? Tudi nespameten ugovor!

Ako cerkev prepoveduje branje nekaterih spisov, s tem nikakor
noče zatirati vede, ampak hoče le svoje vernike obvarovati nevarnosti,
ki jim prete od branja takih spisov. In to storiti je povsem opravičena.
Ali ni Jezus Kristus toli in tolikrat zabičaval apostolom in svoji cerkvi,
da naj izročeno ji čedo varuje zlasti zapeljivcev? Mar se pa danes
tej čedi ne bližajo zapeljivci najpogosteje ravno v slabih spisih? Mar
ni dolžnost vsake prave matere, da odvračuje od svojega otroka vse,
kar bi mu utegnilo škodovati? Katoliška cerkev bi torej svoje dolž¬
nosti kot mati in učiteljica človeškega rodu niti najmanj ne izvrše¬
vala, ako bi svojim vernikom ne zabranjevala brati nevarne jim spise.
Ako prepoveduje nevarne spise svojim vernikom, se pač niti naj-
manje ne boji, da bi laž zatemnila resnico, da bi slabi spisi mogli
podreti večne resnice, ampak ona se le boji, da bi naše oči bile pre¬
slabe, da bi resnico ločile od laži. Ako pomislimo, da se laž v takih
spisih večinoma zakriva v lepi obleki, da se laž nudi bralcu v zlati
posodi, ki ga kaj lahko preslepi, da se skriva za lepimi, prikuplji-
vimi besedami, za šaljivo obliko, potem moramo pač prav dati cerkvi,
da prepoveduje take spise, ki imajo toliko nevarnost za vernike,
katerim nič kaj posebno ne prija resnica, ki se kaže takorekoč v
resni, trezni, sramežljivi obleki. Kdo ne ve, da minejo človeku ure
pri slabem, zapeljivem berilu kot minute, da pa zaspi, komaj ko vzame
v roko kako resno, poučljivo berilo. Ako torej cerkev prepoveduje
slabe spise, se ne boji za svoje resnice, ne stori tega, da bi vernike
odvračevala od preiskovanja, ampak le zaradi tega, da jih obvaruje
nevarnosti, ki jim prete iz takih spisov, k preiskovanju večnih resnic
jih pa še vnema. Ona zavira s to prepovedjo napredek, a le napredek
k slabemu, ne pa k dobremu. Tu izgovor, da je treba čuti oba zvona,
kar nič ne velja. Ko bi tudi verniki smeli brati dobro in slabo, ali
bi je pa razumeli? Da človek razume kak ugovor zoper versko
resnico, pač ni treba veliko bistroumnosti, a da loči pravo od ne¬
pravega, je pa treba pogosto zelo veliko umnosti, veliko učenosti,
katere si pa vsakateri ne more pridobiti.

Zato se kar nič ne moremo izpodtikavati nad tem, ako cerkev
prepoveduje slabe spise, ampak še hvaležni ji moramo biti za to
modro naredbo, za njeno pravo materinsko skrb. Katoliška cerkev
noče zatirati vede in ustavljati njenega napredka, marveč ga še pospe¬
šuje. Ona je prva začela ustanavljati višje in nižje šole in jih šf
vedno ustanavlja in vzdržuje. (Glej I. zvezek str. 76 in dalje.) Kdor trdi,
da sv. cerkev nasprotuje vedi, le razodeva, dar kar nič ne pozna
zgodovine, da kar nič ne pozna najimenitnejših učenjakov.

Odkod je cerkveno premoženje?

151

6. Premoženje „mrtve rcke“.

^Poznejše premoženje cerkveno
je le znak hvaležnosti: njegova obilica
nam priča o obilici dobrot, katere je
delila narodom/

(Tuine, Uancier regime p. 6.)

Nasprotniki katoliške cerkve se vedno zaletavajo tudi v njeno
premoženje, kakor da bi cerkev prav nič dobrega ž njim ne storila;
mnogo govore in pišejo o premoženju «mrtve roke*. Vedno in vedno
vpijejo, koliko dobrega bi se lahko s tem naredilo, ako bi se med
reveže razdelilo itd. Zato je pač umestno, da si malo natančneje
ogledamo to premoženje «mrtve roke*, in sicer, kako je nastalo, čemu
služi in koliko korist bi imeli reveži, ako bi se popolnoma odvzelo
cerkvi. —

Odkod je torej cerkveno premoženje?  Prvi vir je tako-
rekoč Jezus Kristus  sam, čegar nevesta je sv. katoliška cerkev.
Cerkev ni sicer od tega sveta, ampak je vendar na svetu, torej tudi
potrebuje zemeljskih sredstev, da se vzdržava, kakor vsak zemljan.
Ona je vidna družba, torej ima tudi pravico, si pridobiti premoženje.
Sam Kristus je rekel: „Iščite najpoprej božjega kraljestva, vse drugo
se vam bo privrglo.“ Vsakdo ve, da je tudi Jezus nabiral milodare,
katere je imel Judež v svoji oskrbi. Zato pravi sv. Avguštin: „Sprejmi
zgled Gospoda, bivajočega na zemlji Zato je imel mošnjičke, dasi so
mu angeli stregli, ker je hotel, da jih ima tudi cerkev," in pristavlja:
„Tedaj je bila ustanovljena oblika cerkvenega premoženja." (Enarr.
in Ps. 146. n. 17.)

Zato tudi vidimo, da ni apostolom, prvi krščanski občini, re¬
dovom nikdar nedostajalo, česar so potrebovali za svoj obstanek,
zakaj sam Bog je skrbel zanje.

Drugi vir cerkvenega premoženja je bila in je še vedno kr¬
ščanska ljubezen,  ki se zaveda, da stori dobro delo, ako daruje
cerkvi, ker daruje samemu Kristusu, ako daruje cerkvi in revežem.
Zato ni bilo tudi v prvih krščanskih časih revežev med kristjani,
zato so v srednjem veku tako blagodejno delovale razne ustanove.

Tretji vir cerkvenega premoženja je delo  združeno z varč¬
nostjo,  zmernostjo. Kakor smo že v I. zvezku opomnili, so se zlasti
redovniki z vso vnemo lotili obdelovanja zemlje. Ker so gozdove
izsekavali, močvirja posušili, rastlo je njihovo zemljišče, in s tem
njihovo premoženje. To svoje premoženje so si pa z varčnostjo
ohranili in pomnožili, zlasti je k temu veliko pripomogla obljuba
vednega uboštva. Kaj dobro pravi tu občeznani jezuit P. Hammerstein:
„Nekatoličani toliko vpijejo po bogastvu katoliških redov in jezuitov.
No, ti gospodje imajo kaj priprosto sredstvo, da postanejo ravno
tako bogati kot oni. Naj le obljubijo uboštvo in devištvo, naj skupaj
zložijo vse premoženje in živč brez družine skupno in preprosto!“
(Soc. Wirken der Kirche, str. 91.) To je trojni vir, po katerem si je
cerkev vedno pridobivala premoženja. Ali mar niso to pošteni viri?
Kako bi se torej mogel pameten človek zaletavati v cerkveno pre-
močenje, katero pa nikakor ni toliko, kakor vpijejo nasprotniki?

152

Uporaba cerkvenega premoženja.

Leta 1894. je znašalo vse cerkveno premoženje v Avstriji p°
uradnih izkazih 331,571.676 goldinarjev. V to svoto je všteta vrednost
vseh škofijskih in drugih cerkva, vrednost župnijskih poslopij, samo-
stanov in redovnih hiš in vseh h tem pripadajočih zemljišč. V tem letu
je bilo pa na vsem Avstrijskem: 37 stolnih cerkva, 43 škofij, 130
stolnih in kolegijatnih kapitelnov, 14.000 samostojnih duhovnij s
16000 duhovnikov. Redovnih hiš je bilo nad 500 moških redov,
1000 ženskih redov. Za toliko tisoč ljudi le 331 x / 2  milijona! Na
vsakega redovnika pride poprek na Jeto 202 gld., torej na dan
80 kr. Ali je to res toliko premoženje? Čudovito, da nasprotniki vidijo
to peščico, a kupov pri Židih in drugih mogočnežih ne vidijo. Tako
ima Žid Rotschild na Francoskem 8000 do 10.000 milijonov, med
tem ko je Gambeta, strasten nasprotnik sv. cerkve (seveda je gledal
tudi s povečalnim steklom), preračunil premoženje «mrtve roke* na
1200 milijonov. Rotschild ima na Francoskem 180.000 hektarjev
zemlje, v Parizu več tisoč hiš od vseh 88.000. Redovniki pa imajo
44.000 hektarjev zemlje, v katere je vštet tudi prostor od poslopij
in vrtov, drugo je pa večinoma neobdelan svet, katerega morajo še
le obdelovati.

Slednjič pa še pomislimo, kako porabi sv. cerkev svoje premo¬
ženje, in kako bogatini!

Jezus Kristus je imel mošnjičke, kakor pravi sv. Avguštin, pa
čemu jih je imel? V prvi vrsti jih je porabil za milodare za uboge,
kateri so mu bili takorekoč najbolj pri srcu. Kar je pa on začel, to
so nadaljevali njegovi namestniki. Že po prihodu sv. Duha, na I. cer¬
kvenem zboru je njihov prvak apostolom posebno priporočal uboge-
Ker apostoli sami niso mogli za vse skrbeti, zato so izvolili
7 mož, katerim so v prvi vrsti poverili skrb za uboge, namreč dija-
kone. Kako so ti skrbeli za uboge, nam kaj lepo priča zgodba
sv. Lovrenca, dijakona-mučenca. Ko so ga zatožili, da je kristjan in
da ima v oskrbi cerkveno premoženje, je z veseljem priznal, da je
učenec Kristusov. Ko ga pa vprašajo, kje so cerkveni zakladi, jih jiin
Lovrencij pokaže. Pa kakšni so bili ti zakladi? Brezposelni delavci;
hromi, z eno besedo ubogi, katere je pripeljal pred sodišče, rekoč:
„Tu so moji zakladi. 4 '

Cesarica Evdoksija je hotela sv. Janezu Krizostomu odvzeti nje¬
gove dohodke, ker ji je očital njene pregrehe, toda eden njenih sve¬
tovalcev ji je rekel: „Cesarica, ako vzameš škofu dohodke, vzela si
jih ubogim, zakaj kar ima škof, to imajo ubogi. 44  — V sedmem stoletju
je živel v Aleksandriji patrijarh Janez, po imenu Miloščinar, ki j e
vse, kar je imel, razdelil med uboge. Spal jev slami in se zavijal v
staro, raztrgano odejo. Ko so mu nekoč na skrivnem dali novo, j°
je prodal in denar razdelil ubogim. Koliko takih škofov in papežev
bi lahko navel iz cerkvene zgodovine, ki si niti najmanjše stvari
niso pridržali, prodali celo svoj prstan ali naprsni križ, ter
razdelili med uboge, n. pr. sv. Ambrož v Milanu, sv. Frančišek Salezij
v Genevi. Tudi naše dni se porabijo velike svote za uboge, za razne
dobrodelne zavode, bolnišnice, šole itd., kakor se nam kaže po raznih
mestih. Ko bi hotel opisati, koliko dobrega se je že storilo s pomočjo

Zgled.

153

»mrtve roke», bi moral spisati debelo knjigo. Samo na Avstrijskem
znašajo ustanove duhovnikov za dijake 6,175.000 gld. S pomočjo teh
ustanov obiskuje v Avstriji srednje in višje šole 1975 dijakov. Kdo
bi še opisal dobrote, katere uživa trpeči človeški rod od raznih
redov  in kongregacij?

Ker se je zlasti na Francoskem pojavila današnje dni gonja
zoper redove in kongregacije, poglejmo, koliko dobrega stori ondi
»mrtva roka». V mestu Cambray (Kambre) izhajajoči list »Semaine
religieuse» objavlja, da ondi 3000 redovnikov in 15.000 redovnic
brezplačno oskrbuje do 100.000 starih ljudi, da vzgaja do 60.000 sirot,
in da število bolnikov, ki se oskrbujejo v bolnišnicah, doseže število
250.000. Kaj nam ne povedo vsega te velikanske številke! Na Fran¬
coskem, kjer sedaj vlada premoženje kongregacij ceni kar moči vi¬
soko, se je dognalo od vladnih uslužbencev, da imajo usmiljenke v
Neversu 1,881.808 frankov. Kaj ne, strašno premoženje! A pomisli,
čemu se porabi. Usmiljenih sester je 2000, na vsako pride torej
911 fr. 40 cent. Splošno pa pride na Francoskem na vsakega Fran¬
coza 7500 frankov premoženja, torej so usmiljenke v primeri s
splošnim ljudstvom zelo revne. A pri tem so iste usmiljenke brez¬
plačno  poučevale 2760 revnih otrok in vzgajale 833 sirot. Sestre
so stregle v 107 javnih bolnišnicah, v 4 norišnicah in 2 ubožnicah.
Kongregacija dobi za vsako sestro na leto 200 frankov odškodnine,
to je 172 kron na leto. Zdaj pa vprašam: Kje se dobe izobražene
postrežnice za bolnice za 172 kron letne plače? In še od teh do¬
hodkov ne vzame posameznica niti vinarja, vse gre v skupno bla¬
gajno, iz katere se zopet porablja za skupni blagor človeškega rodu.
Ako ima cerkev premoženje, porabi ga le v korist človeškega rodu.
O tem nam priča vsa sedanjost, kaj še le, ako pogledamo pre¬
teklost. Koliko revežev, onemoglih starčkov, bolnikov in drugih ne¬
srečnežev so preskrbovali zlasti redovi!

Kolika dobrota bi bila za uboge, ako bi se cerkvi vzelo pre¬
moženje? Ali bi ne trpeli največ ubogi, kakor smo že prej videli v
zgodovini Angleške? Kdo ima pa korist od premoženja cerkvenega?
Ali morda države? Tolikrat so že cerkvi vzeli premoženje in vendar
niso nič na boljšem, ampak še na slabšem, kakor nam kaže pogled
na Laško, Francosko, Špansko.

7. Posledek.

„Vse pa skusite (preiskujte), kar
je dobrega, ohranite. 0  (I. Tes. 5, 21.)

Ogledali smo si poglavitna očitanja, s katerimi hočejo nasprot¬
niki sv. katoliški cerkvi vzeti vse zaupanje njenih vernikov. Kaj lahko
smo se prepričali, da nam vsa ta očitanja ne morejo podreti našega
zaupanja do nje, naše najboljše matere. Tudi ta resnični in neresnični
plevelj nas ne more odvrniti, da bi je ne poslušali in se oklenili
njenih božjih naukov. Nasprotno nam morajo vsa ta očitanja vzbuditi
veliko pozornost, da ne sprejmemo kar tja v dan za resnico, kar nam
pripoveduje kak nasprotnik o katoliški cerkvi, kadar meče blato na

154

Posledek.

njo. Tu pač veljajo v polni meri besede slavnega zvezdoslovca New-
tona: „Globokeje je treba kopati, potem najdeš resnico. “

Ako torej slišiš ali bereš kak napad na katoliško cerkev, ne
sprejmi ga kar na lahko kot resničnega, ampak natančno preiskuj-
Kaj podučna v tem oziru Je sledeča dogodbica, naj si je resnična
ali ne. V nekem kraju na Češkem je bil zbolel občinski predstojnik,
po imenu Florijan. Ta mož še nikdar ni rabil zdravnika ne lekar¬
narja. Ker ni sam mogel iti k zdravniku, pošlje svojega pastirja.
Zdravnik zapiše zdravilo in deček teče v lekarno. Kmalu prinese
domu malo škatljico. Vse se čudi temu zdravilu, kaj še le, ko odpro
škatljico. „To je žaganje“, pravi žena. „Kako boš pač ljubi Florijan
mogel zavžiti to reč. Pa kaj, nič ne pomaga. Le pogumno se joti
dela“, pravi možu in mu ponudi žlico žaganja. Mož povžije
žaganje, a se strašno kislo drži. Ko se od težavnega požiranja ne¬
koliko oddahne, pravi: „Kolikrat pa morem zavžiti to stvar? To je
žaganje.“ — „Trikrat na dan, je napisano na listku“, pravi žena. —'
„0, to je strašno zdravilo, tega noben navaden človek ne more pre¬
nesti. “ in Florijan pozabi na svojo bolezen, plane iz postelje ter se
poda sam k zdravniku. Seboj vzame zdravilo ter je pokaže zdravniku.
Ta nekoliko časa strmeč gleda, potem se pa glasno zasmeje. »Se¬
veda, to je še za konja prehudo! To je pravo žaganje.“ Ves togoten
pravi Florijan: „Saj to sem tudi jaz rekel, ko je bil pastir prinesel
zdravilo. No, lekarnar jo bo že skupil.“ Že je hotel zapustiti zdrav¬
nika in iti nad lekarnarja, ko ga zdravnik ustavi in iz žaganja po¬
tegne malo stekleničico. „Treba je bilo le malo globokeje poseči,
pa bi bili našli pravo“, pravi čudečemu se Florijanu.

Dh, treba je le malo globokeje poseči, pa se najde pravo, to
velja tudi o vseh napadih na katoliško cerkev. Ako bomo imeli na
prvi pogled vse za resnico, kar nam oznanja o verskih resnicah, o
katoliški cerkvi kaki nasprotnik sv. katoliške cerkve, kaki spis ali
časopis, bomo tudi. mi včasih uživali žaganje, t. j. največje budalosti-
Zato posežimo vedno globokeje, preiščimo natančneje, in vselej se
bomo prepričali, da so ničasti vsi napadi na katoliško cerkev, d®
ima le ona resnico, da je le ona naša prava mati,  katero smo dolžni
poslušati.

I. Temelj človeške družbe.

„Na veri in upanju sloni vse
človeško življenj e. “

(Evzeiij: Praep. evang.  J, o.)

.Merstvo  (religija) je človeku prva in najsvetejša dolžnost.
\f//5 Zdrava pamet mu narekuje, da ima in mora imeti dolžnosti
do svojega Stvarnika, do svojega očeta. Te dolžnosti mu je
P a > kakor smo videli, nekako moral razodeti Bog sam. To je storil,
kakor pravi apostol: „Mnogokrat in na mnogo načinov nam je Bog
§ovoril.“ To božje razodetje nam oznanja katoliška cerkev. Za
katoliško cerkev kot oznanjevalko božjega razodetja govori toliko
Prič, da smo primorani reči s sv. Rihardom od' sv. Viktorja : „Ako
sem pa v zmoti, potem sem le od tebe prevarjen, o Gospod, ker
kfoja vera je potrjena s takimi čudeži, katere moreš storiti le ti.“
(rie Trimitate, II, 2.)

Tudi morebitni plevelj v katoliški cerkvi, da govorim s svetim
ri'Prijanom, o katerern sem govoril v prejšnjem delu, nas ne sme
°dvračevati od nje. „Če se nam tudi vidi, pravi sv. Ciprijan, da je
Nevelj v cerkvi, se vendar ne sme naša vera in naša ljubezen radi
te § a  odvrniti in ločiti naše osebe zaradi pleveli od cerkve.“ (De
spitat. Eccl. c. 19.) Sv. katolška cerkev je edina redna pot v večno
življenje. To nam narekuje sam Gospod z določnimi besedami. (Glej
zvezek str. 50.)

, O tem je bila cerkev prepričana vse čase. Že najstarejši cer¬
kveni očetje nam napovedujejo to resnico. Tako piše sv. Ignacij
(riitiohenski Filadelfijcem: „Bratje, ne dajte se premotiti! Ako je
pristaš razkolnikov, ne more podedovati kraljestva božjega“ (Ad
.kil. c. 3). — „V cerkvi je Bog postavil apostole, učitelje in preroke“,
P J če lepo sv. Irenej, „in vse drugo delovanje duha, katerega se ne
riorejo udeležiti tisti, ki niso v cerkveni družbi, ampak sami sebe

156

Zunaj cerkve ni zveličanja.

oropajo življenja s svojim slabim naukom in slabim ravnanjem. Kjer
je namreč cerkev, tam je duh božji, in kjer je duh božji, tam j e
cerkev in vsaka milost. Duh pa je resnica. Zato ne bodo tistih, ki se
je ne udeležijo, hranila materina prša v življenje, niti ne bodo za¬
jemali iz najčistejšega studenca, ki teče iz telesa Kristusovega,
ampak kopljejo si plitve studence in pijejo smrdljivo vodo iz moč¬
virja, ker se ogibajo vere sv. cerkve. “ (Adv. haer. III, 24.) — „Nihče
naj se ne moti“ kliče Origen; „zunaj te hiše, to je zunaj cerkve,
se nihče ne bo rešil.“ (De princ, praef. n. 2.) Znane so besede svetega
Ciprijana, da nihče ne more imeti Boga za očeta, kdor nima cerkve
za mater.

Slično se je katoliška cerkev vedno izjavila tudi na svojih
zborih. Na IV. lateranskem cerkvenem zboru je Albigencem in drugi©
napovedala: „Le ena je vesoljna cerkev vernikov, zunaj katere ni
rešitve.“ Slično je izjavila na tridentinskem cerkvenem zboru. Se
Pij IX. je dne 9. decembra 1854 slovesno izjavil, da se zunaj ka¬
toliške cerkve ne more nihče zveličati, ker je edina ladija zveličanja,
in da se bo potopil v vesoljnem potopu, kdor v to ladijo ne stopi-

To je tako čividno, da je sam Luther enajst let pozneje, ko je
izstopil iz katoliške cerkve, zapisal in 1. 1538 ponovil te pomenljive
besede: „Priznamo, da je v papeštvu veliko krščanskega, da, vse
krščansko blago, in da je od ondot prišlo tudi k nam; priznamo, da
je v papeštvu pravo sv. pismo, pravi krst, pravi zakrament sv. Res-
njega Telesa, pravi ključ za odpuščenje grehov, pravi katekizem-
Pravim, da je pod papežem pravo krščanstvo, da, pravi cvet krščanstva
in mnogo pobožnih velikih svetnikov .. . Zato mora pri njih biti tudi
vera, krščanska cerkev in sv. Duh.“ (Opp. ed. Jan. IV. 320; VII, 169-)

Toda preden preidemo k posledicam tega nauka, je pač potrebno,
da odgovorimo šena vprašanje, ki bi koga utegnilo motiti, namreč: kaj
bo s tistimi, ki so zunaj cerkve, alibodovsipogubljeni-)

To vprašanje so že Japonci stavili sv. Frančišku Ksaveriju, češ ah
so njihovi predniki pogubljeni, ker so umrli v poganstvu. In kaj jim
je odgovoril svetnik ? Ali je morda rekel, da so pogubljeni? Tako si
mislijo nasprotniki cerkve, ki pravijo, da cerkev preklinja brez iz¬
jeme vse, ki niso njeni udje. A sv. Frančišek je rekel: „Ako so vaši
očetje poslušali glas svoje pameti in vesti, potem jih je gotovo raz¬
svetlila luč sv. vere, ako ga pa niso, potem so po pravici pogubljeni-
S temi besedami je svetnik dovolj razločno povedal, da cerkev ne
pogublja vseh drugovercev brez izjeme, ampak da se tudi ti po njenem
nauku morejo zveličati, seveda ne zaradi svoje krive vere,
ampak, kersotakorekoč po duhu katoličani.  Sv. Avguštin
namreč razločuje (in ž njim vsi bogoslovci) med telesom in dušo
katoliške cerkve. Telo  katoliške cerkve so vsi udje, kateri so p°
zunanje, po sv. krstu, sprejeti v njeno družbo, ki prejemajo zakramente
in so v zvezi z rimskim papežem. Duša  katoliške cerkve so pa vsi
ljudje, ki hrepenijo po resnici in imajo trdno voljo, se je okleniti,
kakor hitro bi jo spoznali, in ki žive po svoji pameti (vesti). Vsled
tega je tudi mogoče, da se katoličan ne more prištevati k duši ka-

Drugoverci in cerkev.

157

toliške cerkve, ako živi v smrtnih grehih ali zametuje verske res¬
nice, dasi se po zunanje prišteva k njenemu telesu.

Po tem nauku lahko razsodimo, kateri drugoverci se morejo
zveličati. Tu nam je zlasti razločevati med nekatoliškimi kristjani,
ki verujejo v Kristusa in so večinoma pravilno krščeni, in med
tistimi, ki niso kristjani, bodisi da so živeli pred Kristusom ali po
Kristusu.

Prvi se morejo zveličati, ako so po duhu katoličani, ako so bili
namreč v krivoveri vzgojeni, pa ne spoznajo zmote svoje vere, niti
jim ne pride noben dvom nad njeno resnico, in hrepenijo, spoznati
resnico, ter imajo tudi trdno voljo, se je okleniti, kakor hitro bi jo
spoznali, sicer pa žive po svoji vesti in veri. — Ti so podobni človeku,
ki ima nevedoma ukradeno blago. To namreč zanj ni pregreha, ker ne
ve, da je blago ukradeno. Vsled svoje ločitve od katoliške cerkve se
sicer ne morejo rednim potom zveličati, a kdo bi mogel trditi, da
jim ne more usmiljenje božje odpreti izredno pot, saj tudi grešnik
more po popolnem kesu zadobiti odpuščenje greha, četudi ne prejme
zakramenta sv. pokore.

Drugače je pa s tistimi nekatoliškimi kristjani, ki so se sami
ločili od katoliške cerkve in so torej očitni krivoverci in razkolniki,
in s tistimi, ki poznajo katoliško cerkev, pa se je nočejo okleniti!
Prvim zlasti velja pravilo, da zunaj katoliške cerkve ni rešitve. Tem
veljajo besede apostolove, da „so spačeni in grešniki, ki so z lastno
sodbo obsojeni." Glede tistih pa, ki poznajo katoliško cerkev, pa se
je nočejo okleniti, prepustimo sodbo ljubemu Bogu, ker ne moremo
razsoditi, v koliko so krivi, da se ne oklenejo katoliške cerkve, —
ali so preleni, da bi preiskovali, ali pa naravnost zametujejo resnico.
Zlasti nam je skrito delovanje milosti božje in to posebno v zadnji
uri. Zato ne moremo takega kar meni nič tebi nič obsoditi.

Kar se tiče nekristjanov (nevernikov), ki so živeli pred ali po
Kristusu, je istotako gotovo, da so se mogli zveličati. Ljudje pred
Kristusom so se mogli zveličati v svojem upanju na prihodnjega Od-
rešnika. To upanje je pa, kakor priznava celo Voltaire, sijalo vsemu
človeškemu rodu, ker ga ni bilo naroda, ki bi ne bil pričakoval Od¬
rešenika. „Po njem pa“, pravi sv. Avguštin, „so se rešili vsi, ki so
od začetka človeškega rodu verovali nanj ter ga spoznali kakorsi-
kolibodi in kjerkoli so živeli" (Ep. 102, 2), seveda če so živeli po
svoji vesti. Isto velja o nevernikih, ki so živeli po Kristusu, a o njem
in njegovi cerkvi niso ničesar slišali. Tudi njim je napovedovala
pamet Boga, in vest jih je učila, kako jim je živeli. Ako so hoteli
spoznati resnico, in to jim je lahko vzbudila milost božja, katere se
tudi vdeleže, saj je Kristus za vse umrl, potem smemo pač biti pre¬
pričani, da jim je milost božja odprla izvanredno pot v večno živ¬
ljenje. Sv. Tomaž Akvinski pravi kaj lepo, da bi Bog ne pustil umreti
takega človeka, ki ima hrepenenje po resnici, da bi mu ne dal pri¬
like jo spoznati, če bi tudi bilo treba v ta namen poslati angela iz
nebes. In če bi se to ne bilo prej zgodilo, zgodi se pač lahko v
zadnji uri. Zato ne smemo reči, da so vsi drugoverci pogubljeni, ker
tega tudi sv. cerkev ne uči, ampak tudi oni se morejo zveličati,

158

Postave sv. cerkve. Vera.

kakor uči sledeči dogodek. Josip de Anchieta, apostol Brazilije, j e
našel v gozdu starega Indijanca, ki je željno stegoval k njemu roke,
ker je že davno želel govoriti s poslancem velikega Duha (Boga)-
Iz daljnega kraja je bil prišel ter prosil misijonarja, da naj mu po¬
kaže pravo pot v nebesa. Anchieta ga izpraša in glej, v svoje veliko
začudenje spozna, da starec ni nikdar prelomil naravnega zakona.
V kratkem času ga je podučil misijonar o najpotrebnejših resnicah.
Iz drevesnega listja nabere vode ter krsti starega Indijanca ter mu
da ime Adam. Kmalu potem je bil starček mrtev. Tu veljajo besede
sv. Hieronima : „Ni to hvalevredno, da je kdo bil v Jeruzalemu, ampak da
je v Jeruzalemu tudi sveto živel." (Epist. ad Paulin, de inst. monachi.)

Vsako društvo ima svoj določen namen. Ali pa udje dosežejo
ta namen, ako jim zadostuje, da so le zapisani v društveno knjigo?
Gotove ne, ampak treba je, da udje poznajo pravila svojega društva
in da je tudi izvršujejo. Le tako je mogoče doseči društveni namen.
Tudi katoliška cerkev je društvo,  in sicer najboljše, najlepše
društvo, ki ima najvzvišenejši namen. Ako pa hočemo doseči ta namen,
je treba, da poznamo pravila in je tudi izvršujemo.

Ko smo se torej prepričali, da je sv. katoliška cerkev naša
prava mati, po kateri nam govori sam Bog ter nam nudi vero, našo
prvo in najsvetejšo dolžnost, zato je treba, da si ogledamo tudi dolž¬
nosti, katere nam nalagajo pravila tega društva. Ta pravila nam podaja
pravilnik tega društva, to je: katekizem.  V svojih peterih po¬
glavjih (Vera, upanje, ljubezen, zakramenti, krščanska pravičnost) nam
v kratkem napoveduje glavne dolžnosti, ki nam jih nalaga naša vera-

Prva dolžnost  kttero nam nalaga katoliška cerkev, je torej
vera,  da imamo namreč za resnico vse, kar nam je Bog razodel
in nam po katoliški cerkvi zapoveduje verovati. A glej, že tej prvi
dolžnosti se ustavlja človeški napuh. Njegov razum se protivi sprejeti
kot resnico kaj takega, česar sam ne spozna, o čemur se z lastnim 1
počutki ni prepričal, da je resnično. Zato mnogi zametujejo vero,
kakor da bi bilo nespametno ali celo sramotno, kaj takega imeti za
resnico, česar človek ne spozna, o čemur se sam ni prepričal.

Nekege irskega kmetiča so dolgo časa nadlegovali slični dvomi-
Zlasti je dvomil, ali naj bi veroval vse, kar mu oznanja katoliška
cerkev. Te svoje dvome je razodel nekemu duhovniku. Ta mu je p(J
s kaj primernim zgledom pregnal vse dvome. Povedal mu je namree
sledečo resnično dogodbico. Cesar Napoleon je nekoč pregledoval
pred svojo palačo v Parizu svoje vojake. Ko je stopil iz konja, J®
izpustil iz rok vajeti in konj je prostost porabil, da je zbežal. Neki
prostak, gibčen mož, skoči za konjem ter ga cesarju pripelje nazajj
„Hvala, gospod stotnik", pravi cesar vojaku. — „Pri katerem polku?
vpraša vojak. — „Pri moji telesni straži" odvrne cesar in odjezdi-
Vojak mirno odloži puško ter gre v svoji prostakovi obleki med
generale. „Kaj pa dela ta človek tu?" vpraša jeden izmed generalov-
„Ta mož," odvrne novi stotnik odločno, „je stotnik cesarjev®
straže." — „Ti?“ zakličejo, vsi čudeč se. — ,,Da, zakaj ta je rekel
pravi vojak ter pokaže na cesarja. „Oprostite,“ reko mu generam
„mi nismo tega vedeli." — Sedaj, ko so zvedeli, da ga je cesarjev^

Vera v vsakdanjem življenju.

159

beseda povišala v stotnika, so bili prepričani, da je res, kar je rekel
vojak. „Kako?“ pravi na to duhovnik irskemu kmetiču, „in ti se nočeš
zanašati na besede naj višjega vladarja, kralja nebes in zemlje?!"
Te duhovnikove besede so kmetiču odvzele vse dvome.

Sedaj vprašamo: ali je bilo nespametno od vojaka ali celo
sramotno zanj, da se je zanašal na cesarjeve besede? Ali ni bilo
marveč kaj pametno, da je bil prepričan, da je res, kar mu je rekel
vladar? Ali ni bilo to zanj častno, saj mu je prineslo čast, katere bi
sicer morda nikdar ne bil dosegel. In zanašati se na besede neskončno
resničnega Boga naj bi bilo nespametno ali celo sramotno? Kdo pač
bolj zasluži, da se nanj zanašamo, kakor ravno Bog, ki ne more
goljufati in ne goljufan biti?

Kolikrat moramo že v navadnem življenju  imeti za res¬
nico, kar nam povedč verodostojni ljudje, to je taki, o katerih smo
prepričani, da govorč resnico. Kolikrat moramo imeti za resnico, kar
nam napoveduje kaka listina, ker je ta povsem potrjena! Na tej veri
sloni vse vsakdanje življenje. Vzemi to vero  in nemogoča je vzgoja,
saj se mora otrok zanašati na besede očetove. Ali bi bil mogoč kak
poduk, kak napredek, ako zavržemo vero? Tudi največji učenjaki so
morali začeti z vero, da so prišli do svoje učenosti. Začeti so morali
s prvim razredom, in ako so se hoteli naučiti brati, morali so se za¬
našati na besedo učiteljevo, morali so verovati, da se črka a  res
imenuje tako, kakor jim je rekel učitelj, da je dvakrat dva štiri itd.
Ves svet je prepričan, da biva Ameiika, Avstralija, Pariz in drugi
kraji. A koliko jih ni bilo v teh krajih! Zakaj verujejo, da so res
ti kraji ? Zato, ker jim spričujejo to ljudje, ki so bili že v teh krajih.
Vzemi vero, in ti ne moreš biti prepričan, da v resnici bivajo ti-le
kraji. Ves današnji svet je prepričan, da je res živel rimski cesar
Neron, da je živel Napoleon in drugi sloveči možje v davno minulih

časih. Ali so jih videli? Zakaj pa verujejo, da so v resnici živeli?

Ker jim tako pričujejo listine, zgodovinski spomeniki itd. Zavrži
vero, in ti ne moreš biti prepričan, da so ti možje v resnici živeli.

Imaš veliko posestvo, katerega nisi ti kupil, ali hišo, katere nisi
ti sezidal. Zakaj praviš, da je to posestvo tvoje, da je hiša tvoja?

Ali si bil zraven, ko so je kupili tvoje predniki, ko so jo sezidali

tvoji očetje? Ti se upiraš na listine, kupno pismo, zemljiško knjigo
itd. Ako zavržeš vero, nimajo vse te listine nobene veljave. Ali nima
torej prav učeni Hugo Grocij, ki pravi: „Brez vere pade (izgubi
svojo veljavo) zgodovina, pade naravoslovje in zdravilstvo, celo ob¬
čevanje med stariši in otroci." (De veritat relig. chr. n. 29.) Na veri
sloni vse vsakdanje življenje. Resnične so torej besede sv. Avguština:
„Ako vzameš vero iz vsakdanjega življenja, kdo ne uvidi, kolik
nered bi nastal, kolika zmešnjava." (De fide 2, 4.) Že pogan Seneka
je priznal: „Večino tega, kar ve človek, ve po veri." (Ep. 94.) Kdo
bi pač rekel, da je pametno ravnal neki indijski knez, ki je zavrgel
nekega misijonarja, ki je užival pri njem veliko zaupanja, samo zaradi
tega, ker je menil, da laže, ko mu je pripovedoval, da se voda v
Evropi strdi v led, ker tega še nikdar ni sam videl.

160

Vera v Boga.

Ako smo pa že v vsakdanjem življenju primorani se za¬
našati na pričevanje ljudi in listin, kaj bi se potem ne zanašali
na besedo vsevednega, neskončno resničnega Boga? Ako
je vera pametna v navadnem življenju, zakaj naj bi potem bila ne¬
spametna krščanska vera,  ker se nam je še veliko manj, pravza¬
prav kar nič ni treba bati, da bi bili ogoljufani ? Kolikokrat se zmoti
človek, a pri Bogu je zmota nemogoča.

Drugo vprašanje: Ali je bilo nespametno, da so oni generali
verovali na besedo vladarjevo, da je vojak stotnik, dasi ni nič na
njem razodevalo stotnika, ne obleka, ne postava, ne kaj drugega? Ali
je bilo to zanje sramotno? Kdo bi mogel kaj takega trditi!

Istotako ne moremo reči, da je nespametno, ali celo sramotno,
ako verujemo resnice, katere je Bog razodel in nam jih oznanja
sv. katoliška cerkev, dasi se ne moreme s svojimi očmi, svojim razumom
prepričati, da so resnične, ker presegajo naš razum. Najprej vprašam:
Je li naš razum nezmotljiv, nezmotljivi naši počutki? Tvojim očem
se zdi solnce le majhna kroglja, in vendar je veliko večje od naše
zemlje. Potakni palico v vodo in če pogledaš v vodo, rekle ti bodo
oči, da je palica zlomljena. Potegni palico iz vode in videl boš, da
je še cela. Ako greš v kupolo cerkve sv. Petra v Rimu in pogledaš
na cerkvina tla, boš videl ljudi majhne, takorekoč kakor muhe, a
vendar so ljudje iste velikosti kakor sicer. Glej, kako te mnogokrat
varajo tvoje oči, in ti se hočeš v vsem nanje zanašati!

Kako kratek je dalje naš razum, naša pamet! „Ako je naša
pamet prišla do vrhunca spoznanja 1 ', pravi sloveči francoski učenjak
Paskal, „spozna, da je še veliko, česar ne more spoznati, in ako do
tega spoznanja ne pride, potem je že celč slabo . 11  (Pensčes chr.V, !■)
Kam bi pa prišli, ako bi le to verovali, kar s svojim razumom spo¬
znamo? Kdo ne pozna luči, gorkote? Ali pa ve človek, kaj je luč,
gorkota? Noben človek še ni prišel do tega spoznanja in ne bo tudi
nikdar prišel. Natančno skoraj vemo zakone, po katerih delujejo te
reči, a kaj so, kaj je njih bitje, tega pa ne vemo. „Luč“, piše učeni
Ulrici, „najbolj znana prikazen, ki nam prva kaže svet, je po svojem
vzroku in bitju najbolj neznana prikazen . 11  Ali pa zaradi tega, ker
ne vemo, kaj je luč, kaj je gorkota, porečemo, da ni luči, da ni
gorkote ? Ali bi ne bilo to skrajno nespametno ? Mi smo primorani
verovati, da je luč, da je gorkota, dasi ne spoznamo, kaj da je.

Človek spozna popolnoma le one stvari, katere je sam naredil,
česar pa sam ni naredil, tega nikdar ne bo popolnoma spoznal. —
Urar pozna svoje delo, ker je uro sam napravil. Istotako bi človek
spoznaval ves svet, ako bi ga bil sam ustvaril, ker ga pa ni sam
ustvaril, zato ga tudi nikdar ne bo popolnoma spoznal. Ako pa človek
niti del božjih ne spozna popolnoma, kako bi mogel še le Stvarnika,
ki je nezmerno višji od njih? Ako je torej pametno, da veruje že v
navadnem življenju v reči, katerih ne spozna, kaj bi ne bilo pametno,
ako veruje v resnice, katere mu je Bog razodel, dasi jih s svojin 1
razumom ne more spoznavati? Zato je rekel bi. Klemen Hofbauer tako
lepo, da je bolj prepričan o tem, kar uči vera, kakor da bi videl s
svojimi očmi; in da bi niti očij ne odprl, ako bi tudi z očmi mogm


Vera ne nasprotuje pameti.

161

videti skrivnosti sv. vere, da bi ne izgubil zasluženja. Pač res,
kakor je rekel učenjak Haman : „Ako človek enkrat ve, kaj je pamet,
potem se ne izpodtika več nad vero.“

Da, ko bi človek spoznal vse resnice, katere mu je Bog razodel,
potem bi ne mogli govoriti o veri, potem bi bilo božje razodetje ne¬
potrebno, da ne rečem nespametno. Ravno zaradi tega, ker jih človek
s svojim razumom ne more spoznati, ravno zaradi tega jih je razodel
in tudi nekako moral razodeti. Sploh pa, ko bi človek mogel popol¬
noma spoznati Boga, bi Bog izgubil vso veljavo, bi nehal biti Bog.
Bog je neskončno popolno bitje. Ako bi pa Bog takorekoč mogel iti
v našo pamet, potem bi ali naša pamet bila pamet božja (to je enako
velika kakor Bog) ali pa bi bil Bog tako majhen, kakor je naša
omejena pamet, torej bi ne bil več Bog. — Ali ni torej pametno, da
verujemo v resnice, ki presegajo pamet, v takozvane skrivnosti, ker
nam jih je razodel Bog, ki jih edino spoznati zamore, ker ima tako¬
rekoč neomejeno pamet, a naša pamet je tako zelo omejena, kratka.
— Takim, ki se v svoji ošabnosti toliko protivijo, verovati skrivnpsti
sv. vere, je pač najlepše povedal P. Lakordčr, ki je rekel človeku,
kateri je trdil, da ne more verovati o skrivnosti: „Ali veste, od
kod prihaja, da ogenj maslo raztopi, strdi pa jajce? Ce tudi tega ne
razumete, kako se to zgodi, vendar ste prepričani, da se tako godi.“
Pa ne misli, da te resnice nasprotujejo naši pameti, dasi jo
presegajo.  Naša pamet je od Boga. Kar nasprotuje naši pameti,
to nasprotuje božji modrosti, ki nam je dala pamet, torej ne more
biti od Boga. Razodete resnice so pa od Boga, torej ne morejo na¬
sprotovati naši pameti.

Kolika nespamet torej, ako kdo pravi: Jaz le to verujem, kar
vidim ali spoznam. „Kdor tako govori“, pravi lepo znani učenjak
Hettinger, „pravi, da je le to resnično, kar on spozna. Ako pa je le
to resnično, kar on spozna, potem je njegova pamet neskončna, vir
in merilo vse resnice. Ako pa je njegova pamet neskončna, potem je
božja. Kdor torej pravi, da je le to resnično, kar on spozna, on s
tem trdi, da je Bog, in očitno spoznava, da je izgubil pamet, da je
norec“. (Hettinger II, 35. 7. izdaja.)

Kakor stori oče s svojim otrokom, tako dela tudi Bog, naš naj¬
boljši oče, z nami. Otrok mora najprej očetu verovati, še le kadar se
mu zjasni pamet, potem spoznava sam posamezne reči. Tako moramo
tudi mi v tem življenju verovati svojemu najboljšemu očetu, ki nas
uči po svojem razodetju, po svoji cerkvi, ako hočemo kdaj priti do
spoznanja v večnosti, v nebesih, kjer ga bomo gledali od obličja ter
v njem spoznavali vse, kar je v tem življenju zakritega našim očem.

2. Najpotrebnejša in najkoristnejša luč.

„Edino le vera vzdržuje človeka
vjživljenju in v smrti."

(Karol Fr. Stumpf Brentam.)

„Bodi luč‘ £ , s temi besedami se je začelo stvarjenje sveta, ker
je luč prvi pogoj življenju vseh stvari. Luč nam razsvetljuje vse reči,
Pamet in vera II.

11

162

Sv. vera — luč.

da jih spoznavamo. Kaj bi nam koristile oči, da nimamo luči (svetlobe)?
Luč nas razveseljuje. Kako žalostna je tema, kako težko pričakujemo
svetlobo. Glej bolnike, kako vzdihujejo v temni noči, da bi zopet prišel
dan, da bi jim zopet na bolniško postelj zasvetila luč. Ko Jezus
Kristus napoveduje večne kazni, napoveduje v prvi vrsti večno temo
kot najstrašnejšo kazen za človeka. Brez luči ni življenja. Postavi
cvetko v temno klet, kako hitro ti ovene in vsahne. Poglej jetnika,
ki je obsojen v temno ječo, kako mu je vpadel in obledel obraz, le
prehitro ga pokosi smrt. Kolika dobrota je torej luč, kako koristna
stvar! Kar je pa luč telesu, to je sv. vera duši. „Vi ste luč sveta 11
je rekel Jezus svojim apostolom, katere je poslal svetu oznanjat
sveto vero. Sv. evangelist Janez imenuje Kristusa „luč sveta, ki vsa¬
kemu sveti, ki pride na svet 11  (I, 9.). V razodetju božjem nam je po
besedah psalmistovih zasvetila luč njegovega obraza. (Ps. 4, 7.)

Luč nam razsvetljuje naravo — sv. vera nam razsvetljuje nad¬
naravne stvari. Luč se sicer imenuje tudi naša pamet, a kaj je ta lup
proti luči sv. vere. Luč sv. vere bi zamogli primerjati solnčni luči,
luč naše pameti pa svečini ali kaki drugi luči. Svečina luč razsvet¬
ljuje le tvojo sobo ali kak večji prostor, a še tega nepopolno. S to
lučjo vidiš le bližnje reči, v večji daljavi je vse temno in nerazlož¬
ljivo. Pa še ta luč ti ne kaže vseh reči v pravi barvi. Rumene reči
se ti pri luči vidijo bele, zelene temnovišnjeve. Solnčna luč pa nam
razsvetljuje vso naravo in kaže vse reči v pravi barvi. Prižgi tudi
na tisoče sveč, nikdar ne boš dosegel solnčne svetlobe. Solčni svet¬
lobi je nekoliko podobna luč sv. vere,  ker nam oznanja resnice,
do katerih se nikdar ni povspel človeški razum, ki nam še navadnih
reči ne kaže vedno v pravi barvi.

Za kar so se prej trudili naj večji učenjaki in modrijani, to ve
sedaj šolski otrok ob roki svojega katekizma. O tej knjigi, ki nam
podaja nauk o katoliški veri, piše kaj lepo francoski učenjak Žufroa
(Juffroy): „Berite to knjigo, v nji boste našli odgovor na vsa vpra¬
šanja. Vprašajte kristjana, odkod je človeški rod, on ve to; kam gre,
on ve to; kako pride tja, on ve to. Vprašajte otroka, čemu je na
svetu in kaj bo ž njim po smrti; dal vam bo vzvišen odgovor, ka¬
terega sam ne razume, a ni zaradi tega nič manj občudovanja vreden-
Vprašajte ga, kako je bil ustvarjen svet in v kak namen; zakaj
mu je Bog dal živali in rastline; kako se je obljudil svet, ali se je
to zgodilo po eni ali po več družinah, zakaj da ljudje govore raz¬
lične jezike; zakaj morajo prenašati težave in nadloge, in kako bo
svet končal, vse to ve.“ — „Blagor tvojim možem in blagor tvoji®
hlapcem, ki vedno stoje pred teboj in poslušajo tvojo modrost,'
(III. Kralj. 10, 8.) je rekla kraljica iz Sabe, ki je prišla obiskat Salomona
in je slišala njegovo modrost. O sv. veri moramo reči: „Več kot Sa¬
lomon je to. 11  Po veri nam govori sam Bog, neskončna modrost. Ko¬
lika dobrota je torej sv. vera!

Luč nas razveseljuje.  Istotako nas luč sv. vere razveseljuje)
ker nas osrečuje. Tu na zemlji je sreča mogoča le v veri. Kakor
luč solnca kolikor toliko predere tudi najtemnejše oblake, ki ra®
zakrivajo solnce, tako predere luč sv. vere tudi najtemnejše oblake,

Vera nas uči moliti.

163

ki nam hočejo zakriti solnce naše sreče. Teman oblak so razni križi
in težave, ki zadevajo človeka na zemlji. Človeško srce takorekoč
ne more biti, da je ne obdaja trnjeva krona. Človek sicer malo
časa živi, vzdihoval je že Job, a vedno ga obiskujejo nadloge. Ali
naj jih naštevam? Cernu? Saj so kolikor toliko vsakemu znane iz
lastne izkušnje. Ali pa zamorejo te britkosti vernemu človeku kaliti
sreče? Luč sv. vere predere tudi te oblake, ter človeku ohrani mir
in srečo njegovega srca.

Vera človeku britkosti in težave olajšuje,  ker mu kaže naj¬
boljšega očeta, ki mu trpljenje pošilja iz najboljšega namena, bodisi
da bi ga izkušal, ali čistil in tem sposobnejšega pripravil za nebesa.
Veren človek se ne brani očetove roke, ki želi le njegovo dobro,
ampak bo klical s sv. Avguštinom: „Tukaj nas žgi, tukaj nas tepi,
samo da nam boš prizanesel v večnosti." Vera ga uči, da Bog ne
nalaga človeku večjega bremena, kakor ga more človek nositi, in da
je božja roka mila, kadar je največja sila. Vera nas v trpljenju uči
moliti.

Kolika dobrota je za človeka molitev!  Srečnega bi se štel, ako
bi smel vsak čas stopiti pred svojega vladarja, ako bi se smel z njim
pogovarjati, kakor sin z očetom, ako bi vedel, da ti ne bo odbil no¬
bene pametne prošnje. Glej, to srečo ti deli sv. vera, ki te uči mo¬
liti in ti oznanja, da smeš vsak trenutek stopiti pred vladarja nebes
in zemlje. K njemu ne prideš nikdar nepriležno, tu ti ni treba veliko
premišljevati, kaj boš govoril, ampak kolikor bolj mu po otročje raz¬
odeneš svoje želje, tem raje te posluša. Kdo bi mogel opisati blago¬
dejnega vpliva molitve na človeka, ki ga blaži in osrečuje. „Pokusite
in poglejte, kako sladek je Gospod", (Ps. 33, 9.) kličem ti s psalmi¬
stom, in tudi ti boš primoran klicati z njim : „ Gospod, en dan bivati
v tvoji hiši je prijetneje, nego tisoč dni v hišah grešnikov." (Ps. 72.)
Potrt od križa, katerega je imel vsak trenutek vzeti na svoja ramena,
je klečal Gospod na oljski gori ter molil: „Oče, ako hočeš, naj gre
ta kelih od mene, pa ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti.“ Tu pride
angel iz nebes ter ga okrepča. Okrepčan od molitve je vstal Gospod
ter hrabro nase vzel križ, katerega mu je pripravil njegov nebeški
Oče. Glej moč molitve! V molitvi izgubi križ svojo težo in trnje se
izpremeni v rože.

Kolikrat se pripeti človeku, da v trpljenju stoji popolnoma
osamljen. Starišev morda nima več, prijatelji se v nesreči večinoma
poizgube. In četudi mu ostane kak prijatelj, ki mu hoče pomagati,
kolikrat so mu zvezane roke, da ne more pomagati, dasi bi rad.
Kako si želi človek tu prijatelja, ki bi mu hotel in tudi mogel po¬
magati. Glej, česar mnogokrat na vsem svetu ne najdeš, to ti nudi
sv. vera, ki te vodi v cerkev in ti v tabernaklju kaže najboljšega
prijatelja, ki ti hoče in tudi more pomagati. Iz ljubezni do tebe se
je dal tu zapreti, da poln milosti čaka nate, da prideš k njemu. On
se celo veseli, ako prideš k njemu iskat pomoči. Kdo bi naštel solze,
ki so se že posušile pred tabernaklom, kdo križe, katere je olajšalo
bivanje pred njim! Pa ti se morda bojiš stopiti pred njega, katerega
si tolikrat žalil s svojimi grehi; glej sv. vera ti nudi posredovalko,

ii«

164

Vera in trpljenje.

katero imenuje „pribežališče grešnikov“, bi. Devico Marijo. „Bojiš se
stopiti pred očeta“, v piše tako lepo sv. Bernard, „on ti je dal po¬
sredovalca Jezusa. Česa bi ne dosegel tak sin pri takem očetu? Pa
morda te tudi v njem plaši njegovo božje veličanstvo. Ali hočeš
imeti tudi pri njem posredovalko? Teci k Mariji!" —

A vera nam ne olajšuje samo trpljenja, marveč celo povzroči,
da ga z veseljem prenašamo,  da celo po njem hrepenimo.

Kaj stori mati, da otroka pripravi, da pije grenko zdravilo ?
Ali ne vzame najprej sama zdravila v svoja usta ter ga potem da
otroku? Slično dela sv. vera, ki nam kaže našega Gospoda Jezusa
Kristusa, ki je sam prej nosil križ, preden ga je nam poslal. Koliko
lažje ga bomo nosili, da, celo po njem hrepeneli, ako se spomnimo,
da ga je Jezus nosil iz ljubezni do nas, da brez križa ni zveličanja.
Kaj je povzročilo, da so mučenci z veseljem šli na morišče, da so v
najhujšem trpljenju peli slavo Bogu, da so se radovali? Edino le
sv. vera je to učinila, ker jim je vzbudila ljubezen do Jezusa, ki je
tudi za nje prestal najhujše muke. Čuj sv. apostola Pavla: „Poln
sem tolažbe, preobilo imam veselja pri vsem svojem trpljenju.
(II. Kor. 7, 4.) Čuj sv. Terezijo: „Gospod, ali trpeti, ali umreti." Kako
ljubezniva je torej luč sv. vere, ki nam trpljenje lajša, ga oslajuje,
da, celo povzroča, da hrepenimo po njem.

Tudi najtemnejši oblak britkosti in težav ni tako temen, da bi
ga ne predrla luč sv. vere. Strašnejši kot oblak trpljenja je še oblak
nemirne  vesti. Naj ima človek tudi vsega, kar svet imenuje srečo,
namreč časti, vživanja, bogastva, ako nima mirne vesti, vendar ni
nikdar srečen. Hudobneži nimajo miru, pravi sv. pismo, zato tudi
nimajo sreče. Ali nima razum nobenega sredstva zoper to strašno
rano? Poglej svet pred Kristusom.  Z vsemi močmi ga je iskal,
a našel ga vendar ni. Pogani so sicer sanjarili o reki Lete, da človek
vse pozabi, ako se v nji umije, a te reke na tem svetu ni. Le sv. vera
predere s svojo lučjo tudi temen oblak nemirne vesti, ker kaže člo¬
veku sredstvo, s katerim si zamore pridobiti izgubljeni mir vesti-
Ona nam daje zagotovilo, da so nam odpuščeni grehi, ako vredno
prejmemo zakrament sv. pokore. — V nekem mestu na severnem Češkem
je nedavno umrl mož, ki je svoje dni živel jako razuzdano. Tu mn
pošlje Bog nevarno bolezen. V tej bolezni ga vzdrami milost božja,
da začne premišljevati svoje prejšnje življenje. Kmalu se mu vzbudi
kesanje in želja, da se spravi z Bogom. Prosi, naj gredo po duhovnika-
Z veliko pobožnostjo prejme sv. zakramente umirajočih. Potem pa J e
pravil: „Sedaj mi je dobro; še nikdar nisem bil v svojem življenju
tako srečen kakor sedaj. Ako umrjem, se nikar ne jokajte, ampj^
molite za mojo dušo. Nisem storil veliko dobrega v svojem življenju,
a sedaj mi je dobro!“ Mirno je kmalu na to umrl, spravljen z Bogom-
Glej, kako osrečuje in razveseljuje človeka luč sv. vere, ki predere
tudi temen oblak nemirne vesti.

A najstrašnejši oblak za posvetnega človeka je smrt,  ki ne pr 1 '
zanese nikomur, ampak vsakemu ugasne luč življenja in posvetne srec e '
Četudi ima človek vsega v izobilju, spomin na smrt, ki ga bo ločilu
od vsega, mu ogreni vse posvetne dobrote. Ali pa tudi tistemu, kateremu

Vera in smrt.

165

sveti luč sv. vere ? Nikakor ne! Iz ene strani ga sv. vera uči prav
ceniti zemeljske dobrote, ker mu kaže njih miniljivost in goljufivost,
iz druge strani pa mu kaže večne dobrote, večno veselje, v katero
mu ravno smrt odpira vrata. Kdo bi se torej čudil, ako je sv. apostol
Pavel klical: „Želim, da bi bil razvezan in združen s Kristusom 44 ,
(Filip. I, 23) ako so svetniki komaj pričakovali trenutka, da se bodo
otresli zemeljskih vezi svojega telesa in da pojdejo v veselje svojega
najboljšega očeta.

In ko se približuje smrt! Kako strašna je smrt sama na
sebi, a po luči sv. vere dobi vso drugačno barvo. Kakor nam solnce
s svojimi zadnjimi žarki, preden zatone za gore, že daje upanje, da
nam bo drugo jutro zasijalo v novi moči, v novi lepoti, tako nam
tudi luč sv. vere s svojimi zadnjimi žarki na tem svetu obljubava,
da nam bo onkraj groba zasvetila nova luč, ki se kar nič ne more
Primerjati z lučjo sv. vere. Ona nas uči, da tu le gledamo v zrcalu,
a  tam bomo gledali Boga, kakršen je, da zamenjavamo prazne
minljive stvari z veseljem, kakršnega oko še ni videlo, uho ne slišalo
in ne občutilo človeško srce. Glej sv. Alojzija! V smrtni uri ponavlja
besede psalmistove: „Veseli gremo.“ Ko ga vprašajo. „Kam?“ jim
odvrne: „V hišo očetovo!“ Je-li torej smrt temen oblak za tistega, ki
veruje, mar mu ni zarja, ki mu napoveduje lepše, veselejše jutro?

Ko smo položili drago osebo v grob, nam zopet sv. vera, pogled
na sv. križ, suši naše solze, ker nas zatrjuje, da se zopet snidemo v
najlepšem, najveselejšem kraju, kjer ni trpljenja, ne bolečin, zlasti ne
več ločitve. Kako človeka osrečuje luč sv. vere, naj nam kaže sledeči
dogodek.

Leta 1848. je bil v Parizu podčastnik Herbuel obsojen na smrt,
Fer je bil iz maščevanja umoril svojega častnika. Msgr. Segur, ki je
bil duhovnik vojaške jetnišnice, obišče tega vojaka, kakor nam sam
Pripoveduje, ter ga spravi z Bogom. Dva ali tri dni pozneje, kakor
Jc bil zvedel svojo sodbo, je prejel sv. zakramente. Od tega trenutka je
bil ves drugačen. „Sedaj sem srečen“, pravi pogostokrat svojemu
duhovniku, „naj naredi ljubi Bog z menoj kar hoče; da moram umreti,
obžalujem le zaradi tega, ker ne morem svoje pregrehe popolnoma
Popraviti/ 4  Dne 1. novembra 1848 je bil usmrten. Še med potjo na
borišče pravi svojemu spremljevalcu, Msgr. Segurju: „Častiti gospod,
132 vam ne morem povedati, kako srečen je bil včerajšnji dan za
(ko je bil še enkrat prejel sv. zakramente); o kako sem bil srečen,
“il sem ves vesel in še vedno sem vesel. Ne morem popisati notranjega
ttfiru, katerega sem občutil pretečeno noč; takega veselja si človek
s Ploh misliti ne more. 44  In ta mož je šel na morišče!  „Smrt mi ni
strašna,“ nadaljuje, „saj vem, kam grem, da grem k svojemu očetu,
v  svojo pravo domovino. V malo trenutkih bom tam. Seveda sem
^elik grešnik, najhujši izmed vseh, zato se bom postavil na zadnji
Fonec. Žalil sem Boga, grešil sem, toda Bog je dober, jaz zaupam
na nj. Trdno verujem v vse resnice sv. cerkve. O kolik je mir moje
duše — kako lep je ta dan!  — Kmalu bom pri Bogu.“ Ko pride
trenutek, da nad njim izvršijo obsodbo, poda mu spovednik sv. raz¬
pelo. Obsojenec je vzame, je milo pogleda, poljubi ter reče: „Moj

166

Vera da življenje.

Zveličar, moj Odrešenik, da, to si ti, ki si zame umrl; tudi jaz bom
umrl zate." — Potem si izprosi milost, da bi vojakom smel dati po¬
velje, kdaj naj ustrele, rekoč: „Ako sem imel pogum, hudodelstvo
izvršiti, naj ga imam tudi, izvršiti zadoščenje". Poklekne, se poslovi
od vojakov, ki so imeli nalog ga ustreliti, prejme še enkrat blagoslov
mašnikov, potem pa da povelje, da naj ustrelijo.

Tako umira, komur sveti luč sv. vere! Kako prav je torej imel
neki oče, ki je bil okusil nesrečo, katera izvira iz brezverstva. Ko je
namreč njegov otrok šel k prvemu sv. obhajilu, mu je rekel te pre¬
krasne besede: „Moj otrok, opravilo, katero boš danes opravil, je
nad vse slovesno in odločilno za celo tvoje življenje. Vedi, da sta
le dva pota v življenju; na enem najdeš vero, na drugem nevero; na
prvem boš srečen, na drugem pa ne. Ako boš ohranil vero, boš
moral prestati razne izkušnje, boš imel razne boje, a vendar boš
srečen, ker bo mirna tvoja vest. Ako boš pa zavrgel vero, boš
morda marsikaj dosegel, sreča ti bo morda smehljala, a srečen ne
boš". Tako je govoril mož, ki je to sam izkusil. Kdo se ne spominja
tu besed bi. Tomaža Kempčana: „Brez Jezusa živeti, je strašen pekel,
z Jezusom sladki raj.“ (IL 8, 2.)

Luč je pa tudi prvi pogoj življenju  vseh stvarij, da rastejo,
da cvetejo ter prinašajo sad. Cvetica vsahne, človek obledi, dh, umre,
ako mu odvzameš svetlobo. Istotako tudi luč sv. vere povzroči, da
človek živi na duši, da cvete in rodi sad. Poglej poganstvo, ki je tavalo
v temoti, kakšno je bilo njegovo življenje. Ali tu vidiš kako čednost?
Kakor hitro pa je krščanstvo stopilo na njegovo mesto, začele so rasti
in cveteti na cerkvenem polju, katero je obsevala luč sv. vere, naj-
raznejše cvetice lepih čednosti. Ne bom tu ponavljal, kar sem že
povedal v I. in II. delu. Mar nas o tem ne prepričuje pogled v današnji
svet ? Kolikor bolj se izgublja vera, tem bolj se potaplja svet v ne¬
zmernost, razkošnost, nečistost in druge pregrehe. Kaj je temu po¬
sledica? Vedno večja reva in beda!

Kaj naj opomore človeškemu rodu? Edino le sv. vera. Človeški
rod potrebuje krščanskih čednosti. Kar je rekel sv. Janez (I. 2, 16.):
„Vse, kar je na svetu, je poželjiv ost mesa, požeJjivost oči in napuh
življenja", to velja tudi današnje dni. Beda izvira iz teh treh virov j
poželjenja mesa, oči in napuha življenja. Ako hočemo ozdraviti bolni
človeški rod, zamašiti moramo te tri vire, iz katerih izvira njegova
bolezen. Zamašiti jih moremo le z nasprotnimi čednostimi: ponižnostjo,
čistostjo, radodarnostjo itd. Te krasne cvetke rastejo pa edino le na
polju, katero obseva luč sv. vere.

Nekega dne so vprašali Japonca, ki je bil ravnokar prejel
sv. krst, kaj bi rekel, ako bi mu cesar zapovedal, da naj se odpove
krščanstvu. Jaz bi mu odvrnil", pravi Japonec, „Gospod, ti gotovo
želiš, da bi jaz bil zvest podanik, in bil pripravljen zate žrtvovati
svoje življenje, da se lepo vedem do svojega bližnjega, da sem ljubez¬
niv do svojih podložnih, pokoren svojim predstojnikom, pošten <3°
vseh ljudi. V tem slučaju mi pa moraš zapovedati, da ostanem
kristjan, zakaj kristjan je to vse, to je, ima vse te lastnosti." — D&j
sv. vera rodi vse one lastnosti, čednosti, ki so neobhodna potrebne

Vera rodi čednosti in zaslužna dela.

167

Za srečo posameznika in vsega človeškega rodu. Sploh velja tu vse
tisto, kar smo že prej povedali o verstvu (religiji).

A s tem življenjem ni vse končano.  Za tem življenjem
pride brezkončno življenje. Ako želimo že tu na svetu biti srečni,
koliko bolj moramo še le želeti, da bi bili srečni v deželi, katere
nikdar ne bomo več zapustili. In k oni večni sreči nas zopet vodi
le luč sv. vere. Jezus Kristus sam nam to napoveduje v besedah:
»Kdor ne veruje, bo pogubljen." (Mark. 16, 16.) Isto resnico nam
oznanja tudi sv. apostol Pavel, rekoč: „Brez vere je nemogoče do-
Pasti Bogu". (Hebr. 11, 6 .)

Večno veselje nam bo Bog podelil kot plačilo za zaslužna  dela.
Zaslužna dela so pa brez vere nemogoča. Kakor ne more drevo brez
korenin roditi sadov, tako so tudi brez vere nemogoča zaslužna dobra
dela. Toda kaj pravim «zaslužna dela», saj se človek brez vere niti
greha ne more varovati. Ako se pa greha ne varuje, kako bi potem
Mogel pričakovati večno plačilo?

Krščanska vera je torej krasna luč,  ki nas vodi po potih tega
življenja k časni in večni sreči. Ona nam je najdražji zaklad, katerega
yarujmo z vsemi svojimi močmi. Kdor tega zaklada nima, je revež,
če ima tudi vse zaklade sveta, nasprotno je bogat, naj mu tudi
uedostaja posvetnih zakladov. Kako lepo je to razodel neki Indijan,
0  katerem nam pripoveduje list „Kathol. Missionen.“ Protestantski
Misijonar ga je namreč vabil, da naj postane protestant, češ : „Tvoj
duhovnik te ne ljubi, ti ne dd tobaka, ne obleke, pridi torej raje k
nam!“ A mož odpne srajco in kazoč na svoje prsi, pravi: „Ali znaš
krati v mojem srcu?" — „Ne“, odvrne misijonar, čudeč se. „No
tedaj", pravi Indijanec, „tu v mojem srcu so darovi, katere mi daje
katoliški duhovnik. Ako se izpovem, mi očisti dušo s krvjo Jezusa
Kristusa; ako grem k sv. obhajilu, mi dd Jezusa v srce. Tvoj tobak
s e razkadi, tvoja obleka se obrabi, a darovi katoliškega duhovnika
?stanejo, in jaz jih vzamem seboj v nebesa k ljubemu Bogu". Ta mož
je pač vedel ceniti najdražji zaklad katoliške vere. O da bi to storili
tudi vsi naši čitatelji!

3. „V besedah in dejanju.”

„Kdor me bo spoznal pred ljudmi,
spoznal ga bom tudi jaz pred svojim
Očetom. 11  (Mat. 10, 32.)

Sloveči francoski pisatelj Žanen (Janin) je bil vse prej kot
goreč kristjan; nekateri so ga celo imeli za brezverca, ker ni nič na
n jem razodevalo vernega kristjana. Nekoč ga obišče eden njegovih
Prijateljev ter najde pri njem razpelo. „Kaj pa je to?" ga smehljaje
v praša. Resno mu odvrne Žanen: „To je podoba ljubega Boga, ki
Me vzdržuje v težavah tega življenja, ki naj me tudi tolaži v zadnji
uri. Nočem, da bi si moral izposoditi razpelo, kadar bom umiral."
Mož je torej spoznal, da je vera pametna, koristna, da, neobhodno po¬
trebna; bil je tudi veren, a vere je bilo na njem kaj malo videti, ker je
Menil, da zadostuje, ako človek le v srcu veruje. Takih mož je zlasti

168

Verovati moramo vso.

današnje dni obilo. Sploh imajo mnogi kaj čudne pojme o veri. L e
premnogi mislijo, da smejo med verskimi resnicami takorekoč izbi¬
rati, verovati tiste, katere jim ugajajo, druge pa zavreči. Drugi
zopet skrbno skrivajo svojo vero. Bog ne daj, da bi jo tudi v naj¬
manjši reči očitno pokazali. Zopet tretji menijo, da so pravi verniki,
dasi njihova dela tega kar nič ne kažejo. Slednjič pa imamo tudi še mnogo
omahljivcev, katerim vsaka malenkost omaja vero, da začnejo dvo¬
miti, ali ima katoliška cerkev resnico ali ne. Ali so to pravi, dobri
katoličani? Sv. vera in zdrava pamet nam oznanjata, da jim tega
imena ne moremo dati.

Krščansko verovati se pravi, za resnico imeti, kar nam Bog
oznanja po katoliški cerkvi, dasi mi tega s svojim razumom ne spo¬
znamo, in četudi spoznamo s svojim razumom, se vendar bolj zana¬
šamo na Boga kot na svojo pamet. Ako pa človek izbira med ver¬
skimi resnicami in sprejme le tiste resnice, katere mu ugajajo, ali
se to ne pravi verovati zato, ker nam tako veleva razum, nc pa
Bog? Kdo ne vidi, da tu ne moremo govoriti o pravi veri ali veri
sploh. Kdor hoče biti pravi katoličan, mora sprejeti kot resnico vse,
kar mu oznanja katoliška cerkev kot razodeti nauk. «

Kdor noče vsega sprejeti, mora dosledno vse zavreči. Tu
je namreč le dvoje  mogoče: Ali govori Bog po katoliški cerkvi ali p a
ne govori. Ako govori, potem je vse, kar oznanja katoliška cerkev
kot razodeti nauk, neovržena resnica; ako pa ne govori, potem je vse
zmota. Da pa govori Bog po katoliški cerkvi, smo se dovolj prepri¬
čali, zato smo primorani, vse sprejeti za resnico, kar nam oznanja
katoliška cerkev kot razodeti nauk. Jezus Kristus je naravnost zapo¬
vedal apostolom: „Učite jih vse,  karkoli sem vam povedal." Zato so
tudi apostoli vsakega izobčili, to je izjavili, da ni katoličan, ako le
ene resnice ni sprejel ali le eno zavrgel. „Kdorkoli odstopi“, piše
sv. apostol Janez, „in ne ostane v Kristusovem nauku, nima Boga."
(II. Jan. 1, 19.) „Ako bi vam kdo kaj oznanjal razen tega, kar ste
prejeli, bodi izobčen“, piše sv. Pavel Galačanom. Po zgledu apostolov
se je tudi cerkev vedno ravnala, ker je vsakega izobčila, ki je trdo¬
vratno zametaval le eno resnico. S tem je določno izjavila, da m
katoličan, da nima prave vere, kdor zavrže le eno izmed resnic, ka¬
tere mu oznanja katoliška cerkev.

Vse resnice katoliške vere so tesno zvezane med seboj,
takorekoč ena celota. Ako zavrže! le eno, moraš dosledno zavreči
vse. Isti Bog oznanja eno kot drugo. Ali nam ne potrjuje tega vsa
zgodovina?  Luther je v začetku zavrgel le papeža, a polagonia
je zametoval eno resnico za drugo. Njegovi nasledniki pa so zašli ze

v popolno nevero. Zato je rekel ze sv. Janez Krizostom: „Kdor po¬
kvari  na denarju le en del kraljeve podobe, je uničil vso podobo.
Istotako uniči čisto vero, kdor zavrže tudi najmanjši del.“ (In cap- L
ad Gal.) Petje je lepo, dokler so vsi glasovi ubrani. A kakor hitro
se v petje vrine le en napačen glas, je petje izgubilo svojo lepoto-
Slično je tudi z vero. Ako le eno resnico zavržeš, nisi več katoličan-
Tu moramo reči, kakor je rekel sv. apostol Jakob o zapovedih: „Kdof

Vere se ne smemo sramovati.

169

izpolnjuje vso postavo, se pa pregreši v enem, je vsega kriv 11 ; kdor
veruje vse resnice, pa le eno zametuje, ni več pravi katoličan.

Drugi zopet mislijo, da zadostuje, ako imajo vero le v srcu, a
ftog ne daj, da bi jo tudi pokazali. V srcu so verni, so prepričani,
da je vera pametna, koristna, potrebna, a tega si pa ne upajo poka¬
zati. Mar so to pravi katoličani ? Zdrava pamet in sv. vera jih oči-
vidno obsojata. Jezus Kristus je razločno napovedal: „Kdorkoli me
bo spoznal pred ljudmi, tega bom tudi jaz spoznal pred svojim
Očetom, ki je v nebesih; kdor me pa zataji pred ljudmi, tega bom
tu di jaz zatajil- pred svojim Očetom, ki je v nebesih.(Mat. 10, 32.)
»Kdor se sramuje mene in mojih besed,“ nam kliče po sv. evange¬
listu Luku, „tega se bom tudi jaz sramoval, kadar pridem v svoje
veličanstvo. 11  S temi besedami pač očitno razodeva, da ni njegov
ucenec, vernik, kdor se sramuje, svojo vero tudi pokazati. Zato so
Ze  v prvih časih prištevali med odpadnike tiste, ki so iz strahu pred
ljudmi darovali malikom, dasi se v svojem srcu niso odpovedali
Pravi veri. „Ta ni kristjan 11 , nas uči sv. Ciprijan, „ki se boji umreti
2a  resnico. 11

A razen tega: kolika sramota, kolika nespamet za kristjana,
a ko se boji pokazati se vernega katoličana! Neki dijak je šel s svojimi
tovariši na izprehod. Tu sreča svojo ubogo mater, ki si je takorekoč
°d ust pritrgovala, da ga je mogla šolati. Mati mu reče: ,,Pridi kmalu
domov! 11  Tovariši ga vprašajo: „Kdo pa je ta ženska? 11  — „Naša
dekla. 11  — „Kaj, te sme dekla tikati? 11  — „Kolikrat sem to že pre¬
povedal tej vlačugi, a nič ne pomaga. 11  — Vprašam, je li kdo med bralci,
ki bi se ne obrnil s studom od takega nehvaležnega otroka, ki se
sramuje svoje matere? Ali ni to skrajna sramota, ako otrok noče
spoznati svojih starišev, kateri mu delijo toliko dobrot? Koliko večja
sramota je še le, ako se človek sramuje svojega najboljšega Očeta,
Sv °je najboljše matere, sv. katoliške cerkve, ter se boji pokazati, da
J e  nji poslušen sin, veren katoličan !

Za amerikanskih bojev (1775 — 1783) so bili Angleži podlegli
Anierikancem. Nekoč vpraša Amerikanec Angleža, katere narodnosti
J e - Anglež zardi ter po dolgem kašljanju in jecljanju pravi: „Sra-
®ujim se povedati, jaz sem, ako blagovoljno oprostite in dovolite,
Auigličan. 11  Kaj ne, to je bil lep mož? Ali ni bilo sramotno za An-
§ le ža, da se je sramoval svojega naroda? Še večja sramota je, ako
Se  človek boji pokazati, da je katoličan, da je ud katoliške cerkve.

Sramotno naj bi bilo pokazati se vernega katoličana? Ne
sramotno, marveč kaj častno  je  to. Kdo ne spoštuje pogumnega
Mornarja, ki mirno stoji na svojem mestu, naj tudi krog njega tulijo
Vj harji, naj mu tudi valovi mečejo ladijo sem in tja, četudi gleda v
°dprto žrelo, ki hoče vsak trenutek požreti ladijo in njega. Kdo ne
°bčuduje pogumnega vojaka, katerega ne premotijo ne kroglje, ki
Zv ižgajo krog njegovih ušes, ne smrt, ki mu preti vsak trenutek. Po¬
gumnega moža vse časti. A najplemenitejši je pogum, s katerim
človek razodeva svoje versko prepričanje ne glede na razne pušice,
iCl  vanj lete, ne glede na psovke in če treba tudi na časno škodo.

Kdo še ni občudoval krščanskih mučencev,  katerih ni premotila

170

Vere se treba zvesto držati.

nobena grožnja, nobena obljuba, da bi zatajili, četudi le po zunanje, svojo
vero v Kristusa! Glej farizeje in pismarje, kako so divjali zoper Je¬
zusa, ker so videli, da je boljši od njih. Pa kaj je storil Jezus? ,J aZ
pa sem gluhemu enak,“ pravi mesto njega psalmist, „ne slišim, in
sem kakor mutec, ki ne odpira svojih ust.“ (Ps. 37, 14.) Pri bivšem
belgijskem ministru Moddermann, protestantu, se je nekoč zglasil
mlad pravnik za kako službo. „Katere vere ste pa?“ ga vpraša mi¬
nister. Mladi pravnik pravi: „Jaz sem sicer katoličan, a na tem
ni toliko ležeče. 44  — „Kaj?“ pravi Moddermann ter nadaljuje, „vi ne
veste ceniti, kaj se pravi v katoliški veri rojen in vzgojen biti! J aZ
nimam za vas nobene službe; kdor svojemu Bogu ne služi zvesto,
ta tudi ne bo zvesto služil svojemu kralju.“ In strahopetni pravnik
je moral brez službe zapustiti ministra. Tako dela pameten človek-
On ne zaničuje takega, ki pogumno in očitno spoznava svojo vero,
ampak ga še spoštuje. Kdor pa zaničuje kristjana, ki očitno razodeva
svojo vero, ta ni vreden, da bi se nanj oziralo.

Takim, ki se bojijo takih napadovalcev, se godi slično kakor voj¬
vodi Albi, ki je oblegal mesto Deveter. Razposlal je namreč svoje ogle¬
duhe, da bi pogledali, če je vse v redu, mostovi in pota. Ti ogleduhi so
bili pa strahopetci. Tu zagledajo v daljavi vihrajoče zastave, veliko
prahu in trobentanje. Plašno zbežijo, meneč, da se bliža velika četa so¬
vražnikov. Ko to povedo Albi, ta hitro skliče in v red postavi vojake-
Pa kaj zagleda? Cela vrsta ženitvancev se je bila približala z godbo
in cerkvenimi zastavami. Tolik strah — za prazen nič. — Slično j e
pri tistih, ki se ne upajo pokazati, da so kristjani, katoličani. Boje
se malo prahu, malo vpitja, ki je pa pravzaprav le prazen nič. Sicer
pa, ko bi tudi imel zaradi svoje vere trpeti kako škodo, vedi, da j c
na tvoji strani vsemogočni Bog, ki ti more škodo obilno poplačati-
Nasprotno te pa more veliko huje udariti in ti poslati veliko večjo
škodo, kakor je tista, kateri se izogneš, ko zatajiš svojo vero. „Bojte
se veliko bolj tistega, ki more dušo in telo pahniti v večni ogenj- 1
(Mat. 10, 28).

Svarilen zgled nam je Pilat. On se je bal zameriti se vla¬
darju, zato je obsodil nedolžnega Jezusa v smrt. A ravno njegova
strahopetnost mu je odtegnila milost vladarjevo. — Sin imovitega
protestantskega trgovca v mestu Baltimore v Ameriki je sklenil p°'
stati katoličan. Ko je svoj sklep razodel svojemu očetu, je ta kazal
toliko srditost, da mu je rekel, da ga hoče odgnati iz hiše in izključiti
od dedščine. Kmalu na to pa pride sin k očetu ter mu reče: „Oce>
danes bom zadnjič jedel pri vaši mizi, zakaj jutri bom prestopil v
katoliško cerkev; povabim vas k slovesnosti. 44  Trgovec nič ne raz¬
odene, da bi se bil kaj premislil, ampak se udeleži drugi dan slo¬
vesnosti. Po slovesnosti pa pravi svojemu sinu: „Ako bi se bil dal
z mojim pretenjem preplašiti, da bi ne bil ravnal po svojem prepr 1 '
Čanju, bi te bil kot neznačajnega izključil od dedščine; zdaj sem P a
spoznal, da si vreden biti moj sin. 44  Kaj je bilo bolje, ali da je sin
zatajil svoje prepričanje, ali da ga ni?

Dandanes se toliko govori o prostosti,  a ravno v verski* 1
rečeh vlada prava sužnjost. Koliko ljudi govori in dela proti svo-

Vera bodi živa.

171

Jemu prepričanju! Daši so v srcu verni, vendar se sramujejo narediti
križ, moliti, ali celo zaničujejo sv. vero in delajo proti svojemu
Prepričanju. Ali niso to najžalostnejši sužnji? Ne bodimo torej
sužnji, ampak ravno s tem pokažimo svojo prostost, da se poka¬
žemo verne katoličane, kakor je to storil mladi častnik. Grof pl. G.
J e  bil častnik v pruski armadi. Nekoč se izprehaja s svojimi tovariši
Po ulicah mesta Berolina. Ravno je začel pripovedovati svojim to¬
varišem neko veselo dogodbico, ko naenkrat obmolkne, se odkrije
' n  poklekne. Mimo je šel namreč duhovnik z Najsvetejšim. Daši so
“ili njegovi tovariši katoličani, vendar ga nobeden ni posnemal,
a fflpak so se mu zaničljivo posmehovali. Ko je bil mašnik odšel,
nadaljeval je grof svojo prigodbo. Isti večer je bil pri pojedini ne¬
kega polkovnika. Ko je bilo častnikom vino že zlezlo v glave,
So  se začeli norčevati iz grofa, da je pokleknil v blato, češ, da to ni bilo
‘janj častno. Polkovnik, brezverec, ga zaničljivo vpraša: „Je-li res,
na je blagorodni grof pred koščekom kruha pokleknil v blato ?“ — „Da,
gospod potkovnik, jaz sem to storil. Toda prosim, dovolite mi eno
Vprašanje." — „Govorite“, mu odvrne radoveden polkovnik. „Recimo,
na bi naš vladar v beraški obleki šel po mestu. Ali bi mu zaradi
te ga ne bili dolžni izkazati dolžno čast, ako bi ga srečali?" — „Kako
vprašanje!" pravi polkovnik, „saj morate vendar vedeti, da je cesar
n aš najvišji poveljnik, naj je potem v taki ali taki obleki, in da ste
mu  torej dolžni izkazati čast." — „V istem položaju sem bil danes jaz",
°dvrne grof. „V neznatni podobi kruha je bil pričujoč Bog, naj-
Vršji gospodar vseh cesarjev in kraljev zemlje, torej je bila tudi moja
dolžnost, da sem mu kot katoličan izkazal dolžno čast. Pač največji
strahopetec bi bil, ako bi opustil to dolžnost." Vse je obmolknilo.
Jakih zgledov bi lahko navedli še celo vrsto.

Ne bo odveč, da navedem še drug zgled, saj zgledi bolj mičejo
*°t najlepše besede. Posebno je tega treba v današnjih dneh, ko
biva povsod največja strahopetljivost. Mlad častnik je bil z drugimi
pastniki v gostilni pri obedu. Njegovi tovariši so se začeli norčevati
12  verskih reči. Mladi častnik, ki je bil dobro vzgojen, je bil v veliki
2 adregi. Nekoliko časa molči in prezira vse govorjenje, kakor bi
|a ne slišal. Naposled pa vstane in pravi: „Gospoda moja, ako bi
kdo v vaši navzočnosti zaničljivo govoril o našem vladarju, kaj bi
^ kot častniki storili, da bi ustavili tako govorjenje? Ali nismo kot
.Bstjani in katoličani dolžni najmanj isto spoštovanje svojemu Bogu
1,1  svoji veri? Prosim vas, da prenehate s svojim govorjenjem, ki žali
?°jo vest." Možati častnik je dosegel, kar je želel. Takoj so za-
5 e li častniki govoriti o drugih rečeh. Glej, koliko doseže pogum!
J° r ej ne bodimo strahopetci, ampak pogumno pokažimo svojo
Ver o, kadar to tir ja božja čast in blagor bližnjega, ako hočemo biti
P r avi katoličani.

. Toda bolj kot to je potrebno, da svojo vero razodevaš v de-
ipju, da namreč živiš tako, kakor te uči prava vera.
j. voj a vera mora biti živa,  ako hočeš doseči svoj cilj, večno
2l vljenje. „Ne tisti, ki pravi, gospod, gospod!" je rekel Jezus Kristus,
»Pojde v nebesa, ampak tisti, ki izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je


172

Vera in nravnost.

v nebesih. 44  (Mat 7, 21.) Ni torej dovolj, da veruješ v srcu, da to vero
razodevaš v dejanju ali besedah, namreč, da se očitno imenuješ ka¬
toličana, treba je tudi in to v prvi vrsti, da živiš po veri. Vera in
življenje po veri je tako tesno združeno kakor duša in telo. Zato
pravi sv. apostol Jakob: „Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je tudi
vera brez del mrtva.“ (Jak. 1, 26.) Ko Jezus govori o sodbi, pravi,
da bodo v prvi vrsti odločila dobra dela. Kakor je preklel figovo
drevo, ki ni rodilo sadu, dasi je imelo zeleno perje, tako bo tudi
zavrgel tiste, ki imajo vero, ali del nimajo. Vera in dobra dela, ali z
drugo besedo, vera in nravnost (morala) sta si v tesni zvezi. Ena ne
more brez druge obstati ali kaj veljati za večnost. t  .

Zato je tudi največja nespamet, ako nekateri pravijo: „Naj
človek veruje karkoli hoče, ali sploh kaj veruje ali ne, da l e
pošteno živi, da svoje dolžnosti izpolnjuje/ 4  Z bolj učeno besedo :
^Nravnost je neodvisna od vere. 44  Ta zmota vlada zlasti današnje
dni, ko hoče človeški rod v svojem strmljenju po prostosti zavreči
vso vero. Dandanes se govori le o humaniteti (človekoljubju), o čistem
bratoljubju, o ljubezni, za katero se zlasti zavzemajo framasoni, naj¬
večji nasprotniki vere in cerkve.

Ta puhlica (fraza) je ravno tako nespametna, kakor ona, da s o
vse vere enako dobre. Najprej vprašam: Kdo nam bo pa povedal, kaj
je poštenost, ako zavržemo vero? Vprašaj ljudi, kaj je poštenost, kako
različne pojme imajo o nji. Torej se na to poštenost ne morem 0
vselej zanašati, ampak vedno se je treba vprašati, je-li to prava p°'
štenost ali ne. Kdo nas pa uči prave poštenosti, kakršno zahteva
Bog? Edino le vera, ki človeku podaja tudi moč, da živi po nji 111
da si z njo zasluži večno življenje. Kdor hoče pošteno živeti, m or&
imeti določena gotova načela ali pravila, po katerih hoče delovati)
n. pr. tatvina ni prava, torej se je hočem vedno ogibati; laž je nedo¬
stojna, torej hočem vedno resnico govoriti. Ali naj si človek sam
stavi pravila ali načela poštenosti ? Mar mu ni dal Bog razuma, ^ da
išče resnico, da razločuje med dobrim in hudim? Gotovo, ali člo¬
veška pamet, kakršna je sedaj, si ne more sama določiti načel p°J
štenosti. Mar nismo že videli, kako različne pojme so imeli narod 1
o poštenosti, ki so jo edino s svojim razumom določevali. Videli smG
da so pogani in celo največji modrijani imeli za pripuščene najvecj 6
hudobije, da so n. pr. stariši smeli umoriti novorojenčke, mož žen 0 ;
gospodar hlapca, da so svoje malike častili z raznimi hudobijam 1
ter jih častili kot zaščitnike tatvine, nezmernosti, nečistosti in drug 111
hudobij. ..

Človeška pamet si ni mogla in ne more sama določevati pravd
ali načel poštenosti, kakor si ni mogla najti prave vere. Zato je mora 1
sam Bog razodeti in je tudi razodel pravila poštenosti. Dal jih J®
prvim starišem v raju, dal očakom, dal Mojzesu v deseterih božjm
zapovedih. In ko je Jezus Kristus prišel na svet, ni zavrgel deseteri 11
zapovedi, ampak jih je potrdil in dopolnil. Kot največjo zapoved J e
določil zapoved o ljubezni do Boga in bližnjega. Razen teh p?'
glavitnih zapovedi je pa dal še druge zapovedi ter učil z besedo ( n
zgledom čednosti, katere je dolžan vsak vernik izvrševati. Preden r

Nravnost brez vere nemogoča.

173

°dšel v nebesa, je dal svoji cerkvi oblast, dajati vernikom zapovedi
Po časovnih potrebah. Kakor je rekel sv. Petru: ,,Pasi moje ovce,
m oja jagnjeta,“ tako je tudi zaklical apostolom : „Učite jih izpolnovati
Vs e, kar sem vam povedal.“ (Mat. 28, 20.) „Karkoli boste zavezali na
zemlji, bo zavezano v nebesih, in karkoli boste razvezali na zemlji,
b o razvezano tudi v nebesih. ££  (Mat. 18, 18.)

Bog nam je torej povedal, kaj nam je storiti, kaj opustiti, ako
| se hočemo zveličati; zato smo kot njegovi otroci, kot njegovi pod¬
ložniki in njegova last, dolžni, izpolnjevati njegove zapovedi, in si ne
i Sr nemo sami določevati načel poštenosti, zlasti ker v to nimamo po¬
trebne sposobnosti.

Pa ko bi tudi imeli sposobnost, ko bi mogli s svojim raz-
u mom določiti prava načela poštenosti, vendar nimamo potrebne
111  oči,  da bi po teh načelih tudi živeli. V to potrebno moč nam deli
j-dino le prava vera. Določi si še tako lepa načela o poštenosti, v
hudi izkušnjavi boš vsa zavrgel, ako te ne bo odvračevala od pre¬
grehe sv. vera. Naj tat še tako trdno sklene, da hoče pošteno živeti,
uko ne bo imel vere, bo na vsa ta načela pozabil, kadar bo priča¬
koval velik dobiček. Naj je dekle še tako trdno sklenilo, da hoče
Pošteno živeti, ako je ne bo od pregrehe odvračevala vera, bo le
Prehitro zavrgla svoja načela o poštenosti in se udala zapeljivcu, ki
Ji obljubuje zlate gradove. In kako tudi ne! Ako je človek sam
sebi določil zakone, zakaj bi jih ne zavrgel, saj sme vsak postavo-
dajalec zavreči ali izpremeniti svojo postavo! Glej, kako nespametno
J e , ako trdiš, da poštenost ni odvisna od vere, da je človek lahko
Pošten, če veruje kaj ali nič. Le vera človeka vodi po poti poštenosti
ln  ga ohrani na njem. To pa stori z ene strani s svojim naukom, z
druge strani pa tudi z milostjo, katero mu deli v sv. zakramentih.
:'Brez mene, ne morete ničesar“, je rekel Jezus Kristus (Jan. 15, 5.)
m sv. apostol Pavel nam kliče: „Vse premorem v njem, ki me krepča.“
(Filip. 4, 13.)

v  S tem seveda ni rečeno, da bi človek brez vere ne mogel ni¬
česar poštenega izvršiti. Tudi pogani so imeli marsikatere dobre
lastnosti. Ako pravim, da je nravnost brez vere nemogoča, le trdim,
da človek brez vere ne more stalno pošteno živeti in to v vseh
ukolnostih. Zlasti pa ne moremo brez vere izvrševati onih čednosti,
M so nam za večnost neobhodno potrebne, kakor ponižnost, krotkost,
C| stost, ljubezen do sovražnikov. Le vera rodi te krasne cvetke. Ona
Uam kaže vsevednega, povsod pričujočega, neskončno pravičnega
“Oga; ona nas spominja plačila in kazni v večnosti. Vera nas uči
; v  izkušnjavah moliti, zatekati se k Jezusu v najsvetejšem zakramentu,
v  sv. obhajilu, ter tam zajemati moč v boju zoper trojnega sovražnika:
Uleso, pekel in svet.

In če se je človek pregrešil zoper poštenost, če ga vest grize
ju peče, kje bo zadobil miru? Ali ga zamore potolažiti poštenost,
hatero je vse poznejše življenje izvrševal? Ali naj človek kar pozabi,
jur se je pregrešil? O, ko bi le mogel, a tega ne more. Vera pa mu
? a je pripomoček v zakramentu svete pokore. Ona mu deli mir vesti
’u novo moč, da saj v prihodnje hodi po poti poštenosti. Koliko

174

Vera bodi trdna.

največjih hudobnežev je [ravno po dobri spovedi stopilo na pravo
pot, pot poštenosti.

Vera in nravnost sta torej tesno zvezani, ena ne more obstati
brez druge, zakaj tudi vera se hitro izgubi tam, kjer ni nravnosti, kakor
bomo pozneje videli. To so priznali največji brezverci. „Naj tudi po¬
svetna oblast da še tako lepe zapovedi glede tatvine 44 , piše Volter
(Voltaire), „vendar bi bila v nevarnosti, da jo oropajo v njenih hišab,
kadar objavljajo na trgu te zakone. Nobena druga reč ne more tako
brzdati poželjivosti in skrite pregrehe zadrževati kakor vera v več¬
nega Očeta, ki vse vidi, ki bo kaznoval tudi naše najskrivnejše misli.
(Oenores 42, 17.) — „Najprej naj se mladina uči vere“, je rekel Di-
derot, „ki je edini temelj nravnosti. 41  Prvi predsednik amerikanskih
zjedinjenih držav in njih ustanovitelj je rekel svojemu ljudstvu, ko
se je poslavljal od njega in zapustil javno delovanje: „Varujte se,
da ne pride kdaj do zmote, da more nravnost biti brez vere. 44

Sicer pa ljudje, ki pravijo, da je nravnost brez vere mo¬
goča, ali da je glavna reč pošteno življenje, nasprotujejo samim sebi-
Pravijo: izpolnjuj dolžnosti. Ali pa imamo do koga večje dolžnosti
kot do Boga ? In med prve dolžnosti do Boga prišteva sam Bog vero
in službo božjo, kakor nam napovedujejo prve tri božje zapovedi.

Slednjič pa še pristavljam, da človek ni ustvarjen za ta svet.
Sama zdrava pamet ga uči, da je naš cilj onkraj groba, v večnosti-
Ali v dosego tega namena zadostuje sama poštenost? Ali naj si
človek kar sam določi dela, s katerimi bo dosegel plačilo, katero m u
deli Bog? Gotovo ne, ampak Bog mu je moral v to potrebno podati.
Zato je prva človeka ustvaril v pravičnosti in svetosti. Ko stajo izgu¬
bila za ves človeški rod in zapravila pravico do večnega življenja v
nebesih, je Bog poslal svojega Sina, da nas je s svojim trpljenjem in
svojo krvjo zopet spravil z njim ter pridobil njegovo milost. To
milost je izročil svoji cerkvi, ki nam jo deli po sv. zakramentih. Brez
te milosti ne moremo ničesar storiti za večno življenje.

Sam Jezus pravi: „Jaz sem vinska trta, vi ste mladike. Kakor rt e
more mladika prinašati sadu, ako ni ta na trti, tako tudi vi ne, ako
niste v meni. Brez mene ne morete ničesar storiti. 44  (Jan. 15, 4. 5.) V
Jezusu in ž njim v srcu pa le živi, kdor veruje vanj in sije pridobil
njegovo milost. Nebesa primerja ženitnini, h kateri mora priti vsak
v svatovski obleki. Ta svatovska obleka je pa obleka naše duše,
milost božja. Kakor je po njegovih besedah zavrgel kralj svate brez
svatovskega oblačila, tako bo zavrgel vse tiste, ki morda pošteno
žive, a zametujejo sv. vero in njene milosti.

Mnogim se kaj hitro omaja vera, ako berejo zabavljice o kato¬
liški cerkvi, ako slišijo zabavljati duhovnikom, govoriti o njihovih
včasih morda resničnih, največkrat pa namišljenih pregrehah in na¬
pakah itd. No, lepa vera to, ki se bolj zanaša na ljudi, ki so vrgli v
zlobi vero od sebe, kakor pa na neskončno resničnega Boga. Ah
mar duhovniki oznanjajo svojo  vero, resnice, katere so si sami iz¬
mislili? Ali ne oznanjajo božje resnice, božjega nauka? Ako veru¬
jemo, ne verujemo zaradi duhovnikov, ampak zaradi Boga, ki nam
po njih oznanja svojo voljo. Zato moramo biti bolj prepričani 0

Sadovi nevere.

175

resnici razodetega nauka, ker nam ga oznanjuje Bog, kakor če bi
potrjevali tudi naj večji učenjaki; in naj bi ga tudi največji uče¬
njaki zametovali, ne sme zaradi tega odjenjati naša vera, saj Bog
v eč ve kot vsi učenjaki, ki se morejo zmotiti, kar se pa Bog ne
niore. Ako nam torej vsak napad na katoliško cerkev omaja vero,
razodevamo s tem, da se bolj zanašamo na zmotljive ljudi kot pa na
v ečno resničnega Boga. Ali ni to prej zaničevanje Boga kot pa
Prava vera?

Glejmo torej, da bode naša vera trdna,  in da živimo zvesto
Po njenih naukih. Naj tudi psujejo katoliško cerkev in njeno vero,
naj nam jo tudi z vsemi mogočimi sredstvi hočejo podreti, zavedajmo
Se ) kakor smo se prepričali, da na strani katoliške cerkve stoji Bog,
da nam po nji govori večna in nezmotljiva resnica. Njenih naukov
® e v  držimo, po njih živimo, ako hočemo, da nam bo sv. vera svetla
u č, ki nas vodi h časni -in večni sreči.

4. Sadovi nevere.

„Meni se vidi, da je nevera ena
najbolj značilnih šib sedanjosti in ena
najhujših kazni, s katero Bog kaznuje
človeški rod.“ (Balmes.)

Nemški časopis („Lahrer-Anzeiger“) je pred nedavnim časom
stavil vprašanje: Kaj je novega?  Na to vprašanje odgovarja: „Nič
G novega. Da sin umori svojega očeta; da brezbožen mož zapusti
Ze no in otroke ter se umori; da obnorela žena s svojimi otroci skoči
v  vodo; da jo soprog popiha v Ameriko, zapustivši doma ženo in
j*lo kopico otrok in dolgov; da se ponarejajo knjige in ropajo
blagajne; da se nezrela mladina mori, da tudi odrasli na vse mogoče
11 a  čin e končavajo svoje življenje; to in še veliko drugega beremo
^cer lahko vsaki dan v naših časopisih, a žalibog to ni nič novega.
Vsak teden bi lahko napolnili velik časopis s poročili o umorih,
L1 b°jih, samomorih, ropih, tatvinah, goljufijah, goljufivih kridah, sra¬
motnih družinskih in ljubimskih žaloigrah, krivih prisegah itd.; toliko
teme je danes na dnevnem redu. Toda vse to, kakor rečeno, ni
nic  novega . . . Dela teme so sicer tako stara kot človeški rod (vedno
j 50  se namreč dogajale take pregrehe), a da se dogajajo dandanes v
to l j kem številu in z največjo predrznostjo, to je nekaj novega, ki nas
S] li, da stvar malo resneje premotrimo in pomislimo, kako bi se moglo
Pnti v okom takim rečem.“ Tako je pisal omenjeni časnik, in kdo
bl  mogel reči, da je pretiraval?

Toda kaj je temu vzrok?  Ali morda nedostaja omike? Kdo bi
?°gel kaj takega trditi! Pogled na Francosko  nas to uči. Tam je
s °l v izobilju, iz šol so po zahtevi brezvercev izpahnili ves veronauk,
Vz eli katoliški cerkvi ves vpliv na javno življenje, brezverstvo in
b Gika, ki sloni na njem, je v polnem cvetu, a kakšne so posledice?
(kil se je morda vsled tega zmanjšalo število hudodelstev? Že pred
? leti so napravili dva zemljevida francoske dežele. Na enem se je
Gelo, po katerih krajih je več brezvernih šol ali manj, na drugem

176

Sad nevere: Negotovost in vedni dvomi.

pa, kje se dogodi več ali manj hudodelstev. In kaj sta pokazala
zemljevida? Kraji, ki so bili glede onih šol na prvih mestih, so bili tudi
na prvih mestih glede hudodelstev. S tem nočemo nikakor reči, da
omika sama povzročuje hudodelstva, gotovo pa je, da se hudodelstva
množe vkljub toliko hvalisani novodobni omiki. Vzrok, da se tok
množe hudodelstva, mora torej svoj izvor imeti drugod. Ta izvor nam
pa kaj jasno napoveduje francoski zdravnik Dekonre (Desconret) :
„Statistike (poročila) evropskih bolnišnic in ječ dokazujejo, da se
množe slučaji norosti, samomorov in drugih hudodelstev, kolikor bolj
napreduje prosveta. Po mnogih dejstvih, katerih priča sem bil sam,
in po poročilih, katera sem dobival od družin in ministerstev, smelo
trdim, ne da bi se bal, da bi me kdo zavrnil, da se more izmed
100 oseb, ki so obdolžene kakega hudodelstva, 50 prištevati med
tiste ljudi, ki se za vero nič ne brigajo, 40 med brezverce in 10 med
verne ljudi. 44  Kakor torej ta učenjak sam priznava, je nevera vzrok
današnjih tolikih in takšnih hudodelstev. Isto dokazuje tudi francoski
preiskovalni sodnik Gijon (Guillon) v knjigi, v kateri odgovarja n a
vprašanje: Kaj je glavni vzrok pokvarjenosti pariške mladine? d 11
pravi: „Tisti možje, ki so izdali veri sovražni šolski zakon in so s
tem menili, da bodo pospešili napredek, se morejo sedaj prepričati,
da se sedanja mladina odlikuje v surovosti in pokvarjenosti. Stare
opore vzgoje: pobožnost, spoštovanje predstojnikov, pokorščina d°
starišev, se niso brez kazni podrle. Nravnost v dejanju se vzdržuje
le tedaj, ako ji je temelj pobožnost. 4 '

Daši smo se že dovolj prepričali, kako koristna, potrebna m
torej tudi pametna je vera, vendar poglejmo še sadove, katere rodi
nevera, škodo, katero povzroča, da vsaj iz škode spoznamo korist
vere ter se je oklenemo z vsem srcem in umom.

Kaj prinaša nevera pozamezniku?  Vera mu daje nedvomlji vl
odgovor na vsa najvažnejša vprašanja, kaj pa nevera? Mesto ne-
dvomljivega odgovora ti odgovarja z ,morebiti 4 . Ako jo vprašaš-
„Ali je Bog? 44  — ti odgovarja, morebiti  je, ali ga pa naravnost
taji, dasi ne more, kakor priznava sam Voltčr (Voltaire) navesti do-
kaza, da ni Boga. Vera te uči, da si podoba božja, novodobna nevera
te pa uči, da si se «morda» razvil iz opic. Vera te torej nekako povišuj e
do Boga, nevera te ponižuje do živali. Slično je pri drugih vprašanji* 1 -
Ko ti šolarček na najvažnejša vprašanja iz katekizma da povsem
neovržen odgovor, odgovarja ti nevera po enem svojih, današnje dni
najslavnejših zastopnikov, Du Bois Reymondu: „Ne vemo in ne boffl°
vedeli!“

Kolika negotovost  biva v neveri, o tem nam živo priča zlo-
glasni Renan. Spisal je bil bogokletno knjigo o Jezusu Kristusu, a
do zadnjega ni bil prepričan, da so njegove trditve resnične. V istem
času, ko je v svojih knjigah tajil božanstvo Kristusovo, je plačeva
katoliškemu duhovniku sv. maše za dušo svoje pokojne sestre.

Neki zdravnik je ležal na smrtni postelji. Njegova žena je sedela
zraven njega ter se jokala, ker se mož ni dal pregovoriti, da bi s e
spravil z Bogom. Tu pride njegov prijatelj, ki je bil tudi zdravnik-
Žena mu potoži svojo britkost ter mu očita, da je on kriv njego'

Nevera rodi nesrečo; .sreča je tam, kjer je mir.

177

nevere in njegovega pogubljenja. „Res je,“ odvrne zdravnik, Jaz in
v aš mož sva rekla marsikatero neumno. Doslej ga nisem hotel na

opozoriti, toda zanesite se na me.“ Na to stopi v sobo ter sede

to

k bolniku. Črez nekaj časa resno pogleda bolnika ter mu reče:
»Tvoj položaj je nevaren!“ — „Da,“ pravi bolnik, Jaz se čutim zelo
slabega. 41  — „Prijatelj, uredi svoje reči." — „To sem že storil! 41  —
»Ne mislim tega, ampak pokliči duhovnika. 44  — „Kaj, ali se nor¬
čuješ? 14  poskoči bolnik razburjen v postelji. •— „Ali nisva tisočkrat
re 'kla, da je vsa vera nespametna? 14  — „Da, to sva rekla, a tega
nisva nikdar dokazala! Kaj pa, ko bi se vendar motila? 41  Te odločne
besede so bolnika pretresle. Vleže se nazaj v posteljo in leži neko¬
liko časa zamišljen. Potem pa pravi: „Prav imaš, rekla sva, a tega
nisva dokazala. Zato nočem tudi jaz zapustiti sveta z nezagotovostjo in
nemirno vestjo. 11  Mož se je spravil z Bogom, zapustil negotovo ne¬
vero ter se oklenil večne, brezdvomne resnice katoliške cerkve.

Vera osrečuje človeka; kaj pa mu deli nevera? To nam bo po-
Ve dal mož, ki je okusil sadove nevere v polni meri. Pred kakimi
Petdesetimi leti je bil prišel bavarski kralj Ludovik I. v mesto Gotha,
p njegovem spremstvu je bil veroučitelj njegovih sinov, poznejši
kichstiittski škof Jurij Oetl. Pri tem se oglasi za njegovega bivanja
v Gothi častitljiv starček s sivo brado in lasmi, ter ga prosi, da naj
posredoval pri milosrčnem kralju za kako podporo za zidanje
katoliške cerkve v Gothi. Oetl ga vpraša, kdo in kaj da je; toda
starček noče povedati svojega imena, češ, da bi ravno njegovo ime
škodovalo vsej zadevi. »Nasprotno, 44  pravi duhovnik; „ako ste svoje
Mišljenje izpremenili, kakor to razodeva vaša prošnja, bo ravno to
Pospeševalo vso zadevo, ako povem vaše ime. u  — „Jaz sem Weisshaupt,“
Pravi ganjeni starček s solzami v očeh. „Otrok svojega časa sem za¬
bredel v globoke zmote, toda mnoge žalostne izkušnje v življenju so
privedle do spoznanja, in ravno s tem, da pospešujem zidanje kato-
iske cerkve v Gothi, bi rad nekoliko zadostil za svoje pregreške. 14  —
duhovnik pove vso zadevo kralju. „Kaj, Weisshaupt hoče zidati
c čfkey? Koliko zahteva? 11  — „Sest tisoč goldinarjev, veličanstvo. 11  —
jih dobi! 41  Weisshaupt je bil namreč poglavar framosonov, naj-
v ®°jih nasprotnikov sv. vere, ter ustanovitelj takozvane ločine «Illu-
ntmatov*. — Kaj deli nevera? Mož, ki je docela okusil sadove
nevere, je spoznal, da nevera rodi le nesrečo.

Sreča jele tam, kjer  je  mir. A kakšen mir vživa brez-
v. er .ec, ker nima nobene gotovosti, kakor smo videli. „Kako naj človek
ivi v miru, 11  pravi že imenovani Žufroa (Jouffrov), „ako pamet, ki
a J ga vodi, zaide v negotovost in ničesar ne ve o tem, kar bi morala
vedeti, da bi izpolnjevala svoje dolžnosti? Kako more v miru živeti
. .vek, ki ne ve, odkod je, kam gre, kaj je njegov namen na zemlji;
1  ve, kaj je človek, kaj pomenja stvarstvo; ako mu je vse le
a stavica, skrivnost in mu vse vzbuja le dvome in strah? Da bi
ovek v tej negotovosti mirno živel, to samo sebi nasprotuje in je
ar avnost nemogoče. 41  (Melanges philos. str. 338.)

Pa ta negotovost človeka ne moti toliko, dokler je zdrav, v
a go,stanju; vse drugače pa je, ako se mu stemni nebo in oblaki
Pamet in vera II. 12

178

Nevera in nesreča.

zakrijejo solnce njegove sreče, ako ga začnejo obiskavati razni križi in
težave, bolezni itd., in se naposled oglasi bridka smrt. Tu se šele
pokaže, kolika nesreča je nevera za človeka. Vernega človeka te
reči ne motijo, luč sv. vere predere, kakor smo videli, tudi najtem¬
nejši oblak. Ona mu kaže v nebesih očeta, ki mu iz najboljšega na¬
mena pošilja bridkosti in težave, ona ga uči moliti, ona mu kaže v
nebesih dobro mater, blaženo Devico Marijo, dobre prijatelje svetnike,
ki mu s svojo priprošnjo kaj radi priskočijo na pomoč. Vera mu
olajšuje trpljenje, da, celo tako oslajuje, da še po njem hrepeni. Vsega
tega pa nima neveren človek. Njemu je vse le slep slučaj, le neiz¬
ogibna usoda, kateri ne more uiti, on ne pozna večnosti, kjer se
bo vse poravnalo in poplačalo. On ne pozna ne dobrega očeta, ne
dobre matere, ne dobrih prijateljev v nebesih. Kar je priznal brez¬
verni Strauss, ko je rekel, da je najhujša izguba, katero povroči ne¬
vera, ta, da zametuje previdnost božjo, to je potrdil tudi nemški pi¬
satelj Jean Paul, ki je rekel: „Nihče ni na svetu tako osamljen, kot
je brezbožec; on žaluje z osiročenim srcem, ki je izgubilo najboljšega
očeta.“

Nevernemu človeku so v trpljenju zaprta takorekoč vsa pota;
on ne vidi nikjer rešitve, nikjer pomoči. Mila zvezda krščanskega
upanja, ki vernega človeka vodi tudi skozi najhujo temoto trpljenja,
bolezni in smrti, njemu ne sije. Zato se ga poloti potrtost, žalost,
stud nad življenjem in slednjič obup. Posledica vsega tega pa je navadno:
norost ali pa samomor. Zato pač ni preveč trdil Friderik pl. Schelling)
rekoč: „Življenje brez vere je ravno tako nesrečno kakor žalostno.

V tem nas potrjuje tudi Heegard, profesor na vseučilišču v
Kopenhagenu, ki je bil dolgo časa vnet zagovornik brezverstva to
je torej sam okusil nevero. On piše v svoji knjigi (Padagogik, izdal
1. 1883.): „Le s čustvom najglobokejše žalosti se spominjam dni, k°
sem začel to knjigo pisati, zakaj nisem slutil, kake skrbi mi bo pr 1 '
pravila usoda. Izkušnje v življenju, polnem trpljenja in bridkosti, s °
pretresle mojo dušo in podrle temelj, na katerega sem hotel zidati-
V odkriti veri na krasoto učenosti sem menil, da sem v nji našel varno
zavetje za vse slučaje. Toda ta domišljija mi je prešla, zakaj ko J®
prišla nevihta in je moj duh zakrila z žalostjo, raztrgale so se gnjil 6
vrvi vede kot nitke. Tu sem se poprijel opore, katere so se poprijep
mnogi pred menoj: jaz sem iskal in našel mir v veri v Boga. OdstoJ
se sicer nisem, odpovedal vedi, toda odločil sem ji drugo mesto-
Ako se stemni notranjemu pogledu in je videti, kakor da bi pošl°
vse upanje, tedaj imamo, po mojem mnenju, le eno trdno dno, n a
katerem moremo varno zasidrati ladijo svojega življenja, in to J e
krščanska vera. Srečen, kdor ne pride do skrajnosti, ampak še 0
pravem času vrže svoje sidro na trda tla.“

Pač res, kar pravi o krščanski veri sloveči francoski pisatelj
Montalamber (Montalambert): „Kateri od krščanstvu nasprotnih na;
ukov je potolažil le eno žalujočo dušo, napolnil osiročeno srce-
Kateri od teh učenjakov je znal posušiti le eno solzo? Le krščanska
vera je od svojega početka obljubila, da bo človeka tolažila v ne¬
izrekljivih bolečinah, in krščanska vera je to obljubo izpolnila. 4 ’

Nevera vodi v pregrehe.

179

Le preglejmo življenje slovečih brezvercev. Niti jeden ni rekel,
da bi bil srečen po svoji neveri. Sloveča nemška pesnika-prvaka,
Goethe in Schiller, sta pač vživala to, kar svet imenuje srečo. Zlasti
Prvi je bil v časti, premoženju, lahko je vžival svetno srečo. Ali je
Pa bil srečen? Sam pravi: „Vedno so me slavili kot posebnega
ljubljenčka sreče, tudi jaz se nočem pritoževati in grajati tek svojega
življenja. Toda pravzaprav ni bilo drugega kot muka in delo, in
lahko rečem, da v svojih 75. letih nisem bil niti štiri tedne popolnoma
srečen.“ (Gesprache mit Eckermann, I, 106.) Isto je priznal Schiller
svojemu prijatelju Kornerju: „Niti en trenutek ne morem reči“, mu
Piše 20. avg. 1788, „da sem srečen . ..“ — Kar je zapisala neka brez¬
verna gospa na svoj grob v Florenci (v sloveči Certosi), to velja
ueveri: „Vita brevis est, gaudia rara, mors invida, aeternus dolor,"
h j.: ,,Kratko življenje — redko veselje — zavidna smrt — večna
žalost."

Toda nevera ne stori samo s tem človeka nesrečnega, da
'Du ne deli prave tolažbe, ampak tudi s tem, ker ga vodi na¬
ravnost v pregrehe,  ki ga store nesrečnega in povzročijo
njegov popolen dušni in telesni propad. Ako človek ne veruje
v Boga in večnost, kaj bi ga pač moglo izdatno odvračevati od
Pregreh in hudobij; kaj bi ga moglo uspešno braniti, da ne vstreza
svojim strastem? Ako je človek le kup materije, ako je s tem živ¬
ljenjem vse pri kraju, zakaj bi si ne napravil življenja kolikor mogoče
Prijetnejšega, vstrezajoč svojim strastem in poželjenju ? Ako zavržemo
vero, potem sploh ne moremo govoriti o strasteh, o pregrehah in
hudobijah, potem so strasti opravičene zahteve človeškega srca. Ako
So  pa opravičene, zakaj bi jim ne stregel ? Kolikor bolj jim pa streže,
lem bolj propada na duši in na telesu.

Žive priče so nam bolnišnice, norišnice in ječe, ki se morajo
Vedno povečati, ker jim strasti od dne do dne pošiljajo več žrtev.
Gel6 brezverni Voltaire je moral priznati, da biva v brezvernem člo¬
veku za vse hudobije zmožno srce. Kako žalostno je bilo v poganstvu,
smo videli v prvem delu. A tedaj so imeli ljudje še vero, četudi na¬
pačno. Kaj se pač mora še le zgoditi, ako se človek odpove vsaki veri?

Pred nedavnim časom je prišel neki mož v sobo nekega ka¬
pucina. Že dolgo časa je bil zanemarjal svoje verske dolžnosti. Sedaj
je pa prišel h kapucinu s trdnim sklepom, da se bo izpovedal in
Poboljšal. „Kaj pa je vas privedlo do tega sklepa?“ ga vpraša ka¬
pucin. „Ali morda včerajšnja pridiga v naši cerkvi o poslednjih
rečeh?" — ,.Ne, gospod oče!" — „Ali morda zgled vaših prijateljev, ki
s ° prišli v tolikem številu k tej pridigi?" — ..Ne!" — „Ali je vas
Va ša žena pridobila za Boga?" — „Ne, in vendar je ona vzor dru¬
žinskih čednosti; jaz sem ponosen nanjo." — „Kaj pa vendar, ali
st e imeli kako težavo, ali vas je kaka nesreča zopet privedla v na¬
boje božje?" — ,.Ne, gospod oče." — ,.Vendar povejte!“ — „Jaz
Se m se sam izpreobrnil. Jaz sem namreč že dalje časa opazoval, kaj
s . e  je godilo krog mene. In tu sem zapazil, da postanejo malone vsi
hsti, ki se odtujijo cerkvi, več ali manj^ potepuhi. Med takimi pa
^učem biti, zato me izpovejte gospod oče." — Z drugo besedo je

12 *

180

Nevera — pogubna človeški družbi.

isto povedal francoski pisatelj Louis Blanc: „Vse, kar se odtegne
vrhovni oblasti (suvereniteti) božji, to se podvrže suvereniteti. t J;
oblasti rabeljnovi.“ (Historie de dix ans). Kaj je torej boljše: vera ali
nevera?

Kakor vera  osrečuje tudi družino, državo, z eno besedo vso
človeško družbo, tako tudi nevera seje nesrečo v družine, države,
človeško družbo. Ni nam mogoče natančno opisovati sadov, katere
rodi nevera v družini in državi, samo toliko rečemo: Brez vere mora
propasti družina, država, vsak narod — z eno besedo vsa človeška
družba.

Da se ohrani človeška družba in da biva v nji sreča, je pred
vsem potrebno, da vlada v nji red, kateri vzdržujejo zakoni, ki do¬
ločajo posameznim udom njihove pravice in dolžnosti. Da pa človek
te zakone tudi izvršuje, mu je treba požrtvovalnosti. A le vera
daje, kakor smo se že prej prepričali, zakonom pravo veljavo, ker
nam v zakonodajalcih kaže samega Boga, ki nam jih daje bodisi
sam ali po ljudeh. Pa tudi potrebno požrtvovalnost rodi le vera.
Vsega tega zaman iščeš v neveri. Ona ne pozna ne človeške
duše, ne večnosti, ne Boga, zato podira veljavo zakonom in tudi ne
more vzbuditi v človeku požrtvovalnosti.

Ako je, kakor uči nevera, človek le za ta svet, potem si mora
pač tu življenje urediti, kar se da prijetno, ter v vsem iskati le
s e b e in svojo srečo. Dd, najstrašnejša sebičnost mora dosledno izvirati
iz nevere. To je priznal tudi Rousseau, ki je rekel: „ Nekateri b 1
čednost utemeljevali samo na pameti, toda priznam, da je ni trdnejše
podlage za nravnost kot je vera. Ako ni vere v Boga, potem kri-
vičnež sklepa povsem prav, ako vse obrača le nase kot edino sre-
dišče.“ In kaj je posledica te sebičnosti? Vsled nje mora propasti
družina.  Ona bo združila moža in ženo, a to le za toliko časa,
dokler bo to njima v korist, dokler bosta mogla ustreči svojim
strastem. Ko se pa to ne bo več zgodilo, pojdeta narazen kakor sta
prišla skupaj. Tu vsi posvetni zakoni nič ne pomagajo. V taki
družini je nemogoča prava vzgoja,  ki tirja celo vrsto žrtev od
starišev. Ali nevera ne pozna požrtvovalnosti. Pa kaj naj bi vnemalo
stariše, da skrbijo za vzgojo otrok, ako ne poznajo brezkončne
vrednosti človeške duše, ako ne vedo, da so otroci dar božji, 0(a
katerega bodo morali enkrat dajati težak odgovor. Kje je pa z druge
strani ljubezen, spoštovanje otrok do starišev? Ako otroci ne poznajo
Boga in ne vidijo v stariših namestnikov božjih, kaj naj bi jih nagnilo?
da so jim pokorni, kaj jih odvračevalo, da se jim, ko pridejo k mocij
v bran ne postavijo? Vsa hvaležnost, vse sočutje in usmiljenje mor a
izginiti iz src otrok, ako je vanje zašla nevera. Kdor ni popolnoma
slep, mora spoznati, da nevera vodi družino v naj večjo nesrečo, v
popolen propad.

Tja vodi nevera tudi vso človeško družbo.  Sebičnost, ki se
rodi iz nje, mora jo voditi v popolni propad. Ako naj človek le sa¬
mega sebe išče, kaj bi moglo bogatina odvrniti, da ne izsesaj
siromaka in izkorišča tudi njegovo največjo stisko? Kaj bi mogj®
močnejšega odvrniti, da ne pokonča slabejšega? Kaj bi moglo branih

Nevera in večnost.

181

siromaku, da ne oropa bogatina; delavca, da ne oškoduje gospodarja.
Da, če ni nebes, večnosti, potem je vsak opravičen na tem svetu si
Poiskati nebesa in tudi vsakega zatreti, ki mu je v tem na potu.
Cesar Napoleon, ki je po lastni izkušnji poznal svet brez vere, je
Pač povedal resnico, ko je rekel: „Kaj bi bil svet brez vere? Ljudje
^i se med seboj podavili zaradi najlepše žene in zaradi najbolj sočne
hruške." (Weiss. Obč. zgod. VIII. 651—670.)

Ali se ne kaže ta brezmejna sebičnost kaj očitno že sedaj,
kolikor bolj se izgubava vera? Ali ni dandanes glavni smoter dela
Pri večini ljudi dobiček? Dobiček išče delodajalec, dobiček delavec.
Vsled tega se bije hud boj. Delodajalcu je delavec le orodje, s ka¬
terim si hoče pomnožiti svoje premoženje, zato ga izrablja v svojo
korist. Delavec pa zopet mnogokrat steguje svoje roke po premo¬
ženju delodajalca in zahteva sad svojege dela popolnoma zase. Ko
vidi svojega gospodarja vživati svet, hoče tudi sam vživati svet in
vsled tega mu je delo postalo nadležno. Ali ni očividno, da se mora
Vsled sebičnosti, ki izvira iz nevere, razviti boj vseh proti vsem? Ali
nam ne napovedujejo že nekatera znamenja pretečo nevarnost?

Kdor le malo pomisli, se kaj lahko prepriča, da je nevera naj¬
strašnejša nesreča za ves človeški rod.  — Strašno, svarilno zna¬
menje nam je v tem oziru francoska prekucija. Pred kakimi 100 leti
so tam odpravili vso vero. Vlačugo so postavili na oltar za svojo
boginjo in na pokopališču so zapisali: večni počitek. In kaj je bila
Posledica? Ker ni mogel rabelj dovolj hitro sekati glav, izumili so
stroj, takazvano giljotino, ki je naglo izvrševal rabljev posel. Tako
strašno je bilo divjanje vseh proti vsem, da je konečno eden glavnih
Prekucuhov, Robespier, priznal, da je vera vendarle potrebna. —

Da, nevera je najhujša nesreča že tu na svetu, a to je tudi za
v ečnost. Kar začne v življenju, to konča v večnosti s popolno po¬
gubo, z večno nesrečo. Skoraj na vsaki strani sv. pisma najdemo
besede, s katerimi nam Gospod ali njegovi apostoli oznanjajo, da je
vera k zveličanju neobhodno potrebna in da bo vekomaj pogubljen,
kdor ne veruje. Vera torej rodi časno in večno srečo, nevera pa
Ca sno in večno nesrečo. Kaj si bomo torej izbrali?

Ne morem pač lepše skleniti tega poglavja kot s krasnimi besedami
slovečega francoskega pisatelja Lamenč  (Lamenais): „Kadar izgine
Ve ra iz duše, ki jo je povzdigovala k Bogu, zgodi se v nji nekaj
strašnega. Duša pada in pada brez prenehanja, brez odmora;
s  seboj potegne v svojem padcu svojo razumnost, ki je sedaj ločena
°d svojega zaščitnika (Boga), in se obesi na vse, kar ji na potu v
globočino pride naproti, sedaj v bolestnem nemiru, sedaj z veseljem,
Podobnem režanju umobolnega . . . Njegova duša je lačna, a on nima
brane za njo, kaj naj počne? On umori svojo dušo, da bi ne bila
tučna, da bi ne trpela. On trpi, ker še ni dovolj globoko padel. Padaj,
Padaj vedno globokeje, padaj do živali, bodi brez pameti, brez čuta
111  občutka! A tega ne more .. . Ločen od svojega središča (Boga) je
Podoben poškodovani ladiji, brez krmila in vesla, katero veter žene
P° morju tega sveta, ki nima zanj nobene tolažbe." (Discours crit. et
Pens. str. 22.)

182

Napuh, prva pot v pogubo.

5. Pota v pogubo.

„Odpovej se strasti in juto
boš veren.“ (Paskal.)

„Široka so vrata in prostorna je pot, ki vodi v pogubljenje, in
veliko jih je, ki hodijo po nji. Kako ozka so pa vrata, in tesna je
pot, ki vodi v življenje, in le malo jih je, ki jo najdejo." (Mat. 7, 13-
14.) Te besede, katere je Gospod rabil o večnem zveličanju, kaj lepo
in lahko vporabljamo tudi na vero in nevero. Ozka je pot cerkvenih
naukov, ki vodi k veri, kaj lahko jo človek prestopi; a kako pro¬
storna je pot, ki vodi v nevero, kako kmalu človek zaide na njo-
Ker je pa nevera največja poguba za človeški rod, zato je treba, da
si tudi ogledamo pot oziroma pota, ki vodijo v njo. Popotnika, ki ne
zna potov, odvrne kažipot od napačne poti. Ako pa na razpotju ne
najde kažipota, se kaj lahko zgodi, da zaide na napačno pot. Prav¬
zaprav smo že v dosedanjih razpravah pokazali čitateljem pravo pot,
t. j. katoliško cerkev;  a ker so pota, ki vodijo v pogubo, toh
vabljiva, zato je treba, da jih naravnost pokažemo in opišemo, da se
jih vsak izogne še v pravem času, dokler še ni predaleč zašel.

Prvo pot v nevero nam kažejo takoj prve strani sv. pisma, ko
nam opisujejo greh prvih starišev. Kaj je prva človeka privedlo v
greh in pogubo? Nevera,  ker nista verovala besedam božjim. Kaj
pa je povzročilo njuno nevero? Napuh;  zakaj hotela sta vedeti to¬
liko kot sam Bog. Ta napuh je povzročil, da sta izgubila vero v
besedo božjo. Slična je bila tudi poznejše čase. Nešteto ljudi je pri¬
vedel napuh v nevero. Nekateri so hoteli toliko vedeti ali celo vec
kot Bog, ker so se zanašali edino na svojo pamet. Ker ta ni spoznala
resnic, ker jih ni mogla najti, zato so zavrgli vero v razodete
resnice.

To nam kaj živo potrjuje zgodovina krivovere  in verskih ločin-
Večinoma jih je rodil napuh.  V začetku so krivoverci navadno za¬
vrgli eno ali drugo resnico, polagoma so pa povsem dosledno zavrgh
vse, zabredli v popolno nevero. Zgled so nam tu zlasti protestanti. Ako
se namreč človek v eni zadevi noče zanašati na Boga, kaj bi se potem v
drugih. Ako mu je v eni merodajna le njegova pamet, zakaj bi mu ne
bila v drugih. Toda kolika nesmisel je to, smo pokazali že v prvem
poglavju. Ako se človek zanaša na besedo vladarjevo ali kakega dru¬
gega človeka ter mu veruje, to zanj ni nespametno ali nečastno;
zakaj bi bilo torej sramotno ali nespametno, zanašati se na besede
neskončno resničnega Boga?

Drugim je pa zopet napuh vzrok nevere, ker se s svojo nevero
hočejo nekako povzdigovati nad drugimi.  Mnogi menijo, da raz¬
odevajo bogve kako učenost, ako zametujejo vero preprostega, ne¬
ukega ljudstva. Take je označil že apostol, ki jih imenuje « lahke
duhove, ki zametujejo, česar ne poznajo.® Dobro jih opisuje tudi
protestant Klavdij, ki pravi: „Velikani vednosti stoje zraven oltai'J a
in prižnice s klobukom v roki. Kar pa ima klobuk na glavi in vih a
nos mimo oltarja grede, to je lahka četa." Poglej klasovje na polj u ;
Polni klasje se klanjajo, prazni pa kvišku mole svoje glave. Pravi

Nevednost, druga pot v nevero.

183

učenjaki so spoznali, da je njihov razum še zelo kratek, da jim je
P/ikrita večina reči, zato so radi uklonili svoj razum sveti veri, ki
jim je posvetila v temne kraje. Znane so besede Sokratove: „Vem,
da nič ne vem.“ — „Pravi modrijan in učenjak" pravi učeni Paskal,
» z  napredkom svoje vednosti spoznava vedno bolj globočino svoje
nevednosti." Kolika nespamet je torej, ako se hoče človek pokazati
s  tem učenega, da zametuje vero.

Kaj porečemo o tistih, ki zametujejo sv. vero samo zaradi tega,
ker jo najdejo pri preprostem, neukem, po njihovem mnenju pod njimi
boječem ljudstvu? Kdo je še rekel, da je pameten človek, ki zametuje
dragocen zaklad edino zaradi tega, ker ga vidi v rokah ljudi, ki so
Po njegovem mnenju nižji od njega? Takega človeka sploh najti ni.
Pudovito, da jih le premnogo z vero, najdražjim zakladom, dela tako !

Varujmo se torej ostudnega in nespametnega napuha zlasti v
yerskih rečeh, ker je že premnoge privedel v nevero, in s tem v časno
'n večno nesrečo. Žalosten zgled imamo o tem v bivšem katoliškem
učenjaku Dollingerju, ki je iz zgolj napuha zapustil pravo vero. Malo
Pred njegovo smrtjo ga je srečal na ulici mesta Monakovo njegov
stari prijatelj in součenec, pobožni Mihael Sintzel, ki je umrl malo
Pred Dollingerjem, star 85 let. Ko pride pobožni mož prav blizu
ddollingerja, pade na ulici pred njim na kolena, povzdigne k njemu
svoje roke, proseč ga: „Dollinger, izpreobrni se, prosim te, izpreobrni
se." Mnogo ljudi je prihitelo na lice mesta in mnogo se jih je solzilo
Pri tem pogledu. A ošabnega Dollingerja tudi ta ginljivi prizor ni
ganil ; v  umrl je neizpokorjen, ne da bi se bil spravil s sv. cerkvijo.

Se več kot napuh pa privede ljudi v nevero nevednost.
^ udi tu veljajo besede Gospodove: „Ne vedo, kaj delajo." Pa ne
®isli, da se jim ta nevera ne sme šteti v zlo. Krščanske vere dan¬
danes nihče ne more prezreti. Kako lepo piše francoski zgodovinar
t^uizot: „Vsa politična in socijalna vprašanja vodijo v svojih zadnjih
Posledicah k verskim načelom. Človek more sicer krščanstvo tajiti,
sovražiti, ker ga ovira v njegovih delih teme, kakor sovraži hudo¬
delec svetlobo, ki je priča njegovega temnega dejanja (Danijel 13, 9);
° n  jo zamore napadati, ker žali zapoved vere njegov napuh, njegovo
stremljenje po neodvisnosti, ker bi bil rad sam Bog v svojem mišljenju;

toda prezreti ga ne more. «Kdor ni z menoj, je zoper mene.»
desnico teh božjih besed je potrdila zgodovina. Rim je poslal svoje
r abeljne, da bi je zatrli; desetkrat je besnelo preganjanje, milijoni ljudi
so krvaveli pod mečem rabeljevim. Nobeno stoletje ni odslej prešlo,
da bi ga ne bila napadala posvetna oblast. Veda je razposlala mnogo
tažnjivih modrijanov, da bi zavrnili krščanstvo, umetnost je stopila
v  službo pregrehe, da bi je zasmehovala — vsi ti so je napadali,
a  prezrli niso krščanstva."

Kako bi pač mogel človek dandanes prezreti krščanstvo, kato-
uško vero, ko se ta na vse mogočne načine napada in skruni: po
časopisih, shodih, zbornicah itd. Ako pa človek ne more prezreti
''gnorirati) katoliške vere, potem je dolžan preiskovati, je li prava ali
tle - Ali ravno tega le premnogi nočejo storiti in zaradi tega se jim
^ora njihova nevera, ki izvira iz nevednosti, šteti v zlo. Koliko jih

184

Pokvarjenost, tretji vzrok nevere.

je, ki bi sicer imeli čas in priložnost in tudi zmožnost, da bi pre¬
iskovali, a nočejo iz raznih razlogov.

Mnogi se trudijo od jutra do poznega večera za vsakdanji
kruh, preiskujejo vse mogoče reči, prebirajo vsakovrstne knjige?
a nimajo časa za najvažnejšo zadevo, da bi se prepričali o resničnosti
in potrebi prave vere. Katoliško vero dostikrat poznajo le iz nasprotnih
časopisov in knjig ter so polni predsodkov zoper njo, a da bi stvar
natančneje preiskovali, zato nočejo imeti časa. Zato žive v najstraš¬
nejši nevednosti in vsled tega v neveri. Kake pojme more imeti ,
človek o katoliški veri, ako jo pozna le iz nasprotnih knjig ali čašo- J
pisov, smo pokazali že v prejšnjem delu, ko smo govorili o nedostatkih
v katoliški cerkvi.

Tako mnogi kar nič ne cenijo sv. vere in mečejo od sebe ta
dragocen zaklad, ker ga ne poznajo. Kaj lepo je to povedal papež
Gregor XVI. nekemu plemenitašu, ki je bil prišel k njemu. Vprašal
ga je bil namreč, kako mu kaj ugaja cerkev sv. Petra. „Od zunaj,"
odvrne plemenitaž, „me je pogled na cerkev bolj oplašil kot raz¬
veselil; še le, ko sem stopil v njo in sem bil nekoliko časa v nji,
mi je zelo ugajala. 41  —„Moj gospod,“ mu odvrne papež, „isto je z
marsikatero resnico sv. katoliške vere. Kdor jo le površno pozna,
le njeno zunanjost, temu marsikatera reč ni všeč; a kakor hitro spozna
njeno notranjščino, njenega duha, izginejo mu naglo vsi predsodki
in katoliški nauk mu ugaja vedno bolj. 11  —

Tretji in, rekel bi, najpogostejši vzrok nevere nam pa iz svoje
izkušnje napoveduje sloveči francoski učenjak Bouge (Bouguer) na
svoji smrtni postelji, rekoč: „Jaz sem bil neveren, ker sem
bil nravno pokvarjen. 11  Pokvarjenost  je torej tretji vzrok
nevere.

Ze Platon je rekel: ,,Neverne je treba najprej poboljšati,

preden jih je mogoče podučiti. 11  (Sophistes 246.) Slično se je izrazil
modrijan Ciceron: „Večino ljudi vodi v njihovih sodbah ljubezen
ali sovraštvo, naklonjenost ali nenaklonjenost, upanje ali strah, ah
kak drug nagib, najmanj jih sodi po resnici in zakonih. 11  (De orat. H,

42.) Ko bi resnice sv. katoliške vere ne imele kar nič vpliva na
življenje, kakor n. pr. resnica, da je dvakrat dve štiri, potem bi človek
ne iskal po dokazih, s katerimi bi zavrgel vero, zlasti odstranil
sodnika, njegovo postavo, njegovo kazen. Kaj dobro pravi vsled tega
znani Paskal: „Srce ima svoje vzroke (za neyero), o katerih ničesar

ne ve razum. 11  In na drugem mestu: „Zakaj toliko ljudi ne veruje v

božje resnice? Ali morda, ker niso dokazane? Ne, ampak ker jim n® |

ugajajo. 11  Celo sloviti Rusč (Rousseau) je moral reči: „Moj sin, ohrani ,

si svojo dušo v takem stanju, da bi želela, da bi bival Bog, in nikdar
ne boš dvomil, da ga ni. 11  (Emile.)

Sploh je pa to napovedal kaj določno Jezus Kristus sam-
„Ljudje so bolj ljubili temo kot luč; zakaj njihova dela so bila hu¬
dobna. Kdor dela hudo, sovraži luč in ne pride k luči, da bi se n®
videla njegova dela. 11  (Jan. 3, 19. 20.) Kot vzrok nevere navaja tudi
apostol Pavel pokvarjenost, rekoč: „V poslednjih dneh bodo nekateri
odstopili od vere, ker bodo poslušali zapeljive duhove in nauk e

Občevanje z neverniki.

185

hudobnega duha, kateri bodo v hinavščini lažnjivo govorili (ali ni
tako dandanes? Opomba pisatelja.) in imeli na svoji vesti vžgano
znamenje (namreč hudobije)." (L Tim. 4, 1. 2.) Ni drugače tudi mo¬
goče. Kakor sem pokazal že prej, sta si vera in nravnost v tesni
zvezi. Kjer pada ena, mora pasti tudi druga. Vera človeku očita
njegove pregrehe, mu kaže vsevednega, neskončno pravičnega Boga,
ga opominja na pretečo mu kazen. Ako pa človek noče pustiti svojih
pregreh, se noče ustavljati svojim strastem, ali ni povsem naravno,
da zavrže vero v Boga in sploh vso vero? Sam si bo naredil vero,
ki vstreza njegovim strastem. Razbil bo ogledalo, ki mu kaže njegov
umazan obraz, in umoril črva, ki ga noč in dan razjeda.

Da, pokvarjenost privede človeka tako daleč, da se ne izogne
samo luči, da jo marveč sovraži. Le poglejmo v življenje! Kdaj
človek najpogosteje zapusti pravo vero? Ali mar v otročjih letih?
O tedaj človek rad veruje in je srečen v svoji veri. Ali morda v
možki dobi? Tudi ne, tedaj se le premnogokrat povrne nazaj v njeno
naročje. Mar li v starosti? Tedaj ga že izkušnja uči, da je vera naj¬
dražji zaklad. Starček najde v nji tolažbo in se ji uda bolj kot kdaj
v svojem življenju.

Kdaj  se torej rodi nevera? Ali se ne zgodi najčešče v letih
mladostnih, v katerih se vzbude strasti in zadobe svojo moč? Da,
tedaj si srce želi vero, ki bi vstrezala njegovim strastem, in tedaj
začne človek zapuščati pravo vero. Zato pravi že večkrat imenovani
Paskal: „Odpovej se svoji strasti — in jutri boš veren," in sloveči
modroslovec Bakon Verulamski piše: „Človeška pamet ni čista

luč, ampak otemnujejo jo volja in strasti; zato rabi vedno svoje
namene in ima to za resnico, o čemur želi, da bi bilo resnično."
(Nov. org. I, 41.) Isto je tudi že davno prej napovedal sv. Avguštin,
rekoč: „Nihče ne taji Boga razen tistega, katerega bi veselilo, ako
bi Boga ne bilo." (Tract. 70. in Joan.)

Četrta pot, ki vodi v nevero, je pa občevanje  z nevernimi
a U veri nasprotnimi ljudmi in branje  veri nasprotnih knjig in časo¬
pisov. Ze stari pregovor pravi: „Povej mi, s kom hodiš, in po-
v edal ti bom, kdo si." To velja tudi tu. Kakor se človek ne more
obvarovati, ako prime za smolo, da bi se ne osmolil, za črnilo, da
bi se ne omazal, tako se tudi v slabi družbi ne more ohraniti do¬
brega, med brezvernimi ljudmi ohraniti vero. Prej ali slej jo mora iz¬
gubiti. Tu je prazen vsak izgovor. Bodi še tako trden v veri, še tako
Prepričan o verskih resnicah, na dolgo ne moreš obstati, da bi se te
uevera ne poprijela.

Kdo je bil pač modrejši in pobožnejši od Salomona  — a v
slabi družbi je postal malikovalec. Že Kristus je rekel, da so otroci
te ga sveta modrejši od otrok luči. Kako pretkano znajo vernega člo-
Ve ka spraviti v nevero, zasejati ljuliko. Sedaj se ponašajo s svojim
dostojanstvom, sedaj se upirajo na svojo učenost in vednost in druge

In česar ne doseže njihova beseda, to dosežejo njihovi slabi zgledi.
' sakdo ve, da je človek k slabemu nagnjen, da se veliko lažje obrne
11 a  slabo kot dobro stran. Koliko lažje pa to stori, ako ima koga,
na  katerega se more izgovarjati, češ, saj ta dela tudi tako.

186

Slabo berilo.

Leta 1892. je bil v mestu Elberfeld na Nemškem v smrt obsojen
mož, ki je bil umoril svojo ženo. Pri sodniji je bil odkrito priznal
svojo hudobijo in se je tudi skesano pripravljal na zadnjo uro. Prav
goreče je molil in večkrat prejel sv. zakramente. „Da,“ je rekel, „ko
bi bil prej molil tako pridno in pobožno kakor sedaj, bi ne bil
nikdar postal tako nesrečen.“ Prej je bil namreč popolnoma brez¬
veren. Slaba družba in prebiranje slabih knjig, v katerih slavijo ne¬
čistost, se norčujejo iz Boga in sv. vere, so ga privedle tako daleč,
da je postal hudodelnik. Zadnjo noč pred smrtjo je prosil duhovnika,
da naj svari mladino zlasti pred pijanostjo in slabo tovaršijo, ker je
on ravno po teh izgubil vero ter postal hudodelnik.

Najnevarnejša tovaršija je za človeka pa slabo berilo, veri so¬
vražni spisi, ki so zlasti današnje dni tako zelo razširjeni. Slab to¬
variš človeka včasih zapusti, a slab spis ostane pri njem, da ga vsak
trenutek lahko vzame v roke. Ne da se popisati, koliko škode po¬
vzroči slabo berilo. Temu je vzrok nevednost. Kolika je današnje
dni zlasti nevednost v verskih rečeh! Ako neveden, slabo podučen
človek dobi tak spis v roke, kako si bo mogel ohraniti predragi
zaklad sv. vere, kako bo zavrnil razne napade in ugovore zoper
vero, kako ločil resnico od laži? Kako lahko se da premotiti, ako
se mu laž kaže v najlepši obliki, ako se mu strup nudi v zlati po¬
sodi, ako se mu volk bliža v jagnjetovi obleki. Ali ni Gospod rekel,
da so otroci teme bolj premeteni od otrok luči? Kako lahko ga tu
premotijo lepe besede, premetena zavijanja, umetni slog! Koliko jih
meni, da je vse resnično, kar je tiskanega, zlasti če se jim ponuja
v prikupljivi obliki.

In če smo se tudi že prepričali, da je ta ali oni spis očitno
lagal, kako težko nam je misliti, da je zlagano ravno to, kar beremo-
Ni zastonj govoril Voltaire že omenjenih besed: „Le čvrsto lazite,
vedno bo nekaj ostalo.“ Pa četudi človek ne izgubi popolnoma vere,
vendar se mu vzbude dvomi, ki mu ne dajejo pokoja. — Zlasti je
pa slabo berilo veri tudi zaradi tega nevarno, ker je z nevednostjo
združena tudi človeška slabost.  Kdo ne ve, kako slab j e
človek, koliko lažje se nagne na slabo stran kot na dobro. Ni
zastonj rekel Gospod: „Kdor stoji, naj gleda, da ne pade.“ Kako
rad človek prebira to, kar ustreza njegovim strastem. Pisatelj, ki je bil
spisal mnogo slabih spisov, se je bahal proti Rousseauju, koliko je že
oddal svojih spisov. Rusč (Rousseau) pa mu odvrne: „Na milijone
se več povžije želoda kot ananasa (sad jutrovih dežel). Pa povejte;
katere živali jih povžijejo.“ Rusč je s tem hotel reči, da se ni čuditi;
da ljudje tako radi segajo po njegovih spisih, ker tako zelo vstrezajo
njihovim strastem.

Človek najraje veruje to, kar mu ugaja. A verske resnice tako
zelo nasprotujejo našim strastem. Zato jih človek kaj rad zavrže,
ako najde v kakem spisu še tako slabe razloge proti njim. Tu se
kar nič ne potrudi, da bi pretehtal in preiskal te razloge, ampak
z veseljem se jih poslužuje, da bi se iznebil neljubih verskih resnic-
Marsikomu pride na misel: O kako dobro bi bilo, da bi ne bil°
pekla, kako lahko bi potem ustrezal svojim strastem. Ta želja postaja

Pota k sreči.

187

vedno močnejša; človek išče razlogov, sega po spisih, in glej, tu
bere: «Pekel je iznajdba duhovnikov.® On ne vpraša: Ali so že prve
čase verovali v pekel? Ali ne govori sv. pismo o večnem ognju?
Kdo si je izmislil pekel? Kako mu je bilo ime? Kdaj se je to zgo¬
dilo? itd. O, teh vprašanj si ne stavi, ampak tiskane besede: «Pekel
je iznajdba duhovnikov® zadostujejo, da se mu podere vera v pekel.
S to resnico pa padejo tudi druge, ker so vse v tesni zvezi, kakor
smo že prej omenili. Tako slab spis privede človeka polagoma v
nevero.

Varujmo se torej slabih spisov, veri sovražnih knjig in časo¬
pisov, ako si hočemo ohraniti svoj naj dražji zaklad.

Tu ne veljajo izgovori,  ki jih navadno navajajo. Kaj pogosto
se tu čuje n. pr. izgovor: «Meni že ne bo nič škodovalo, jaz že vem,
kaj je prav in kaj ne.» Kako nespameten izgovor! To je ravno tako,
kakor če bi človek rekel: Meni strup ne bo nič škodoval, saj imam
dober želodec. Ali bi ne bilo nespametno, ako bi kdo rekel: Jaz se
že ne bom osmolil, četudi primem za smolo, saj imam čiste roke.
Naša sveta dolžnost je, da se varujemo slabih, veri nevarnih
spisov, knjig in časopisov.

Dne 29. decembra 1. 1843. je bil v mestu St. Gallen v pričo
neštete množice usmrten morilec Peter Waser. Kaj je bil vzrok nje¬
gove žalostne smrti? „Straus (brezverna knjiga tega moža o Jezusu)
nie je uničil," to je bila prva beseda, katero je rekel hudodelnik
duhovniku, poznejšemu škofu dr. Karolu Ivanu Greith. „Jaz sem
Prej rad molil," pravi dalje, „in sem bil srečen in zadovoljen; slabe
knjige, ki so mi prišle v roke, so pa izpodkopale mojo vero. Pola¬
goma, zlasti tekom zadnjega leta, so me zapeljale, da sem veroval,
da je vera le strašilo, s katerim strašijo preprosto ljudstvo, da je
božja pravičnost, nebesa in pekel le iznajdba duhovnikov." Tako je
Spovedal morilec v solzah ravno pred smrtjo. In sličnih zgledov nam
ne manjka.

6. Pota k zakladu.

piskali me bodete in našli, ako me
boste iskali z vsem srcem.“

(Jerem. 29, 13-)

„Blagor tistim, ki verujejo" moramo pač zaklicati, ako trezno
Presodimo sadove, katere rodita vera in nevera. Vera je v resnici
najdražji zaklad človekov za čas in za večnost. A žalibog, da jih je
dandanes le premnogo, ki so že zavrgli ta najdražji zaklad, ali so
v saj v nevarnosti, da ga izgube. Ta nevarnost preti tudi našemu
jnilemu slovenskemu narodu, ker se vedno bolj in bolj širi slabo
berilo, ki mu izpodkopava njegovo vero. Kaj je torej treba storiti,
da si ohranimo ta najdražji zaklad, da pridemo do vere, ali da si jo
°hranimo in utrdimo?

„Vera je iz poslušanja," kliče nam tu sv. apostol Pavel, „poslu-
Sa nje pa iz besede Kristusove." (Rim. 10, 17.) Ako hočemo torej
Priti do zaklada in si ga ohraniti, moramo poslušati Kristusovo
besedo.  Ta nam pa doni iz katoliške cerkve. A cerkev ne tirja. da

188

Ni treba slepo verovati.

kar na slepo prejmemo njene nauke, ampak zahteva, da preiskujmo
njene nauke, da bo naša vera po besedah apostolovih pametna-
Tako je storil že Jezus Kristus in apostoli. Vedno se sklicuje Gospod
na svoje čudeže in prerokbe, ki pričajo, da je njegov nauk božji
nauk, da je on v resnici poslanec božji, sam Bog. Ravno tako so
delali apostoli in dela še vedno sv. katoliška cerkev. Vedno nam
kliče z apostolom: „Probate“, t. j. preiskujte, in nas poživlja s Ter-
tulijsnom: „To edino zahtevamo od vas, da prej preiskujete, da
poslušate prej naše razloge, preden nas zavržete." (Apolog. v začetku.)
Ona uči s sv. pismom, da je lahkomišljenega srca tisti, ki naglo ve¬
ruje. (Eccl. 19, 4.) Ona zahteva z apostolom, da naj preiskujemo ter
se prepričamo o resničnosti njenih naukov, da bomo znali zagovarjati
svoje upanje in zavrniti napade nasprotnikov. (Tit. 1, 9. Petr. 3, 15.)
Tu opozarjam, da tega ni storila še nobena druga vera. Druge so
si pridobile pristašev s tem, da so ustrezale strastem, kakor prote¬
stantizem, ali pa z ognjem in mečem, kakor mohamedanizem; edino
le katoliška vera nas poživlja, da naj se tudi sami prepričamo o res¬
ničnosti njenih naukov.

Ubogajmo torej svojo mater in natančno spoznavajmo njen
nauk. Kolikor bolj ga bomo spoznali, tem bolj ga bomo ljubili, tem
manj nam bodo naši nasprotniki mogli vzeti najdražji zaklad sv. vere-
O le premnogokrat se bomo prepričali, kolike budalosti oznanjajo
nasprotniki sv. katoliške cerkve kot njen nauk ter s tem omajajo ali
celo iztrgajo vero iz src neukih vernikov. Preiskujmo pa tudi na¬
tančno vse napade sovražnikov sv. vere, da se prepričamo o njihovi
neresničnosti. Ako tega ne storimo, bodemo morali tožiti, kot je tožil
sv. Avguštin: „0 kako zelo sem zardel nad tem, da sem bil tako
predrzen in brezbožen, da sem take nesmisli imel za nauk katoliške
cerkve, ne da bi bil, kakor je bila moja dolžnost, stvari temeljito
preiskal! Jaz, nesrečnež, sem nekaj let sem zaničeval, ne katoliško
cerkev, ki ničesar takega ne uči, ampak le sanjarije svoje pregrešne
domišljije/' Da, take sanjarije  se tudi dandanes oznanjajo po čas¬
nikih in drugih spisih kot nauk katoliške cerkve. Zatorej še enkrat-
spoznavajmo  in vestno preiskujmo kakor nauk sv. katoliške
cerkve tako nauke in napade njenih sovražnikov. Če to storimo,
bodemo morali vkloniti svojo glavo, svoj razum naukom sv. katoliške
cerkve ter verovati.

Ali vera nima svojega sedeža edino le v pameti, marveč tudi v
srcu v volji.  Judje so videli Jezusove čudeže in vender niso vero¬
vali, ker niso hoteli.  „Kaj naj storimo," so rekli, „ker ta m? z
dela toliko čudežev?" (Jan. 11, 47.) „Oni vprašajo" pravi sv. Avguštin,
„kaj naj storimo, a nihče ne reče: Mi hočemo vanj verovati." Človek
najraje veruje to, kar ljubi, kar hoče. Volja je tako močna, da celo
pameti ubrani, da se ne ukloni resnicam, katerih resničnost je tako
jasna kot beli dan.

Da se pa volja ukloni večnim resnicam, je treba, da ni
nagnjena k strastem,  katerim nasprotujejo verske resnice, da J e
srce čisto.  To so spoznali že pogani. Modri Platon pravi: pp esa
je treba, da gledamo Boga? Treba je, da smo čisti." Isto prepričanj 6

Pota k veri.

189

izraža Plotin v besedah: „Duša ne bo nikdar videla, kar je lepega,
ako ni sama lepa. Kdor torej hoče videti Boga in lepo, naj sam po¬
stane lep in Bogu nekako podoben/ Kakor solnčni žarek ne pre¬
dere stekla, ki je vse zamazano, ali le slabo sveti skozi steklo, ravno
tako tudi žarek sv. vere ne sije z vso svojo lepoto v dušo, ki je
umazana. Le kdor je čist, kdor živi po naukih sv. katoliške vere,
ta bo v polni meri spoznal njeno resničnost, njen božji nauk. Sam
Kristus nam to napoveduje, rekoč: „Ako hoče kdo njegovo voljo
(namreč nebeškega očeta) storiti, bo spoznal iz uka, ali je iz Boga,
ali jaz sam iz sebe govorim/ (Jan. 7, 17.) Kolikor bolj čisto ima človek
srce, kolikor bolj živi po naukih sv. vere, tem bolj se mu priljubi,
tem trdnejši bo njegova vera. Zato pravi Paskal: „Človeške reči je
(reba spoznati, da jih ljubimo, božje reči je pa treba prej ljubiti, da
Jih spoznam o/

A tudi to še ne zadostuje. Vera je namreč, kakor nas uči apostol
Pavel, dar božji. (Efež. 2, 8.) Isto nam napoveduje Jezus Kristus:
»Nihče ne more priti k meni, ako mu ni dano od mojega Očeta/
(Jan. 6, 66.) Tu pa veljajo besede sv. Avguština: „On, ki je nas ustvaril
brez nas, nas ni odrešil brez nas,“ t. j. brez našega sodelovanja. Pri
sv. krstu nam je sicer dal zmožnost, da moremo verovati, a vero
nam še le podeli, ako z njim sodelujemo. Ta naj dragocenejši dar
sv. vere nam bo le dal, ako se zanj tudi potrudimo!

Najprej je treba, da imamo resno željo, resnico spoznati, saj Kristus
s am pravi: „Blagor njim, ki so lačni in žejni pravice, ker bodo na¬
sičeni/ 4  Iskati je treba resnice, iskati Boga in sicer iskati z vsem
srcem, potem ga bomo gotovo našli, našli najdražji zaklad sv. vere.
Sam Bog nas zagotavlja po preroku: „Ako me boste z vsem srcem
iskali, me boste našli/ 4  (Jer. 29, 14.)

Dalje je treba, da se milosti sv. vere tudi vredne izkažemo z
iepim življenjem, da jo nekako zaslužimo z dobrimi  deli. — Slo¬
veči državnik Danozo Cortes, ki je bil svojo mladost zelo razuzdano
Preživel, je prej brezverec v poznejših letih postal celo apostol sv. vere.
Kako? Sam je to povedal svojim prijateljem, ki so ga vprašali, s
°im je pregnal vse dvome. Rekel jim je: „Sam ne vem, samo tega se
opominjam, da nisem nikdar videl siromaka, da bi se ne spomnil, da
J e  meni enak in moj brat (in mu seveda tudi pomagal). 44  Ista se je
godila sv. Vincenciju Pavlanskemu. Tudi njemu so se v mladosti
z budili dvomi. A začel je z vso vnemo izvrševati dobra dela krščan¬
skega usmiljenja, in glej, vsi dvomi so se poizgubili.

Slednjič je pa treba še za vero moliti.  „Prosite in se vam bo
dalo, trkajte in se vam odprlo, iščite in bote našli 44  je rekel Gospod
te r nam s tem napovedal pot, ki nas vodi k naj dražjemu zakladu
sv. vere: molitev. Protestanski grof Henrik Stolberg se je prepričal
0  resničnosti teh besed ter je po sedemletni molitvi postal vnet ka¬
toličan, celo sloveč zagovornik sv. katoliške cerkve. Francoski modro-
slovec Men de Biran (Maine de Birang, f 1824) je opisal v svojem
dnevniku pota, ki nas vodijo k veri. Najprej pravi „je treba imeti
hrepenenje, zavedati se svoje vere, spoznati svojo bedo in odvis¬
nost, truditi se, da se vzdignemo iz nevere. Drugič je treba moliti,

190

Po Mariji k Jezusu !

da pride duh modrosti na nas, ali da pride kraljestvo božje k nam.
Tako najde človek brezkončen in neizčrpljiv zaklad."

Dne 21. novembra 1858 je protestantski učenjak dr. Hugo Laemmer
v Braunsbergu na Nemškem prestopil v katoliško cerkev. Pozneje
je postal duhovnik in profesor bogoslovja v Vratislavi (Breslau). Po
kateri poti je prišel do najdražjega zaklada? Natančno je bil sicer
proučil katoliško vero, a to ga ni izpreobrnilo. Postal je sicer kato¬
liški veri naklonjen, a ne še — katoličan. Tu dobi v roke knjižico:
„Brezkončni pozdrav", katero je spisal sloveči nemški pisatelj Alban
Stolz. Tu priporoča pisatelj protestantom, ki resno želijo, spoznati resnico
in priti do prave vere, da naj vsak dan molijo tri češčenamarije v
čast materi božji. Laemmer uboga in Marija, ki še ni nikogar za¬
pustila, ki se je k nji zatekel, mu je pomagala. „Začel sem“, nam
pripoveduje sam, „moliti češčenamarijo, deviško mater božjo z an¬
gelskim pozdravom blagrovati, klicati njeno pomoč, da bi prišel v
pravo cerkev. Želo učenjaške domišljavosti je izginilo, na kolenih
pred razpelom v svoji samotni sobici sem izboril notranje boje. Mo¬
litev mi je razpodila vse dvome in ko sem pozneje potrkal na cer¬
kvena vrata, mogel sem veselega srca pritrditi vsem resnicam kato-
tiške vere." Molitev, molitev k Mariji je bila torej pot, ki ga je
privedla k najdražjemu zakladu prave vere geslo:

Tudi ti, dragi moj slovenski rod, si v nevarnosti da izgubiš svoj
najdražji zaklad. Le premnogi sovražniki ti ga hočejo z vsemi mo¬
gočimi sredstvi iztrgati iz srca. O ohrani svojo od prednikov p°;
dedovano ljubezen do Marije. Ona ti bo pomagala, da si ohraniš svoj
najdražji zaklad, da ga zopet najdejo tisti, ki so ga že izgubili. Pre¬
pričal se boš, kako prav ima sv. cerkev, ki blagruje blaženo Devico
Marijo: „Veseli se Marija, ti si sama pokončala vse zmote na vsem
svetu“ in kako resnično je lepo geslo:

Po Mariji k Jezusu!

Vsebina II. zvezka

Stran

Predgovor . 3

Peti del:  Največja nesmisel.

1-  Ura brez urarja — prva nesmisel. 5

-■ „Perpetuum mobile“ — druga nesmisel. 9

3. Red brez reditelja — tretja nesmisel. 12

P Bog v človeku .20

5. Bog v človeškem rodu .28

6. Naj večja nesmisel. 32

'■ Prevažno vprašanje . 35

Sesti del:  Otrokova dolžnost.

1- Naša najsvetejša dolžnost. 3 '

2. Vera je potrebna. 411

3. „Vera je zasebna stvar.". 41»

4- Vera in bogočastje.50

5. Vera in prostost .57

5. Domoljubje. 67

'• Napredek.69

Sedmi del:  Očetov nauk.

V Človekova prva dolžnost. 73

2. Voditelj k resnici.77

3. Očetov nauk. 32

4- Znamenje očetovih poslancev.84

5. Priče očetovih poslancev .100

6- Sveta knjiga.lit

'■ Viri očetovega nauka .115

Osmi del:  Njiva brez ljulike?

1- Nedostatki v katoliški cerkvi . 122

2- Papeži.126

3. Sežiganje čarovnic . 134

4- Kupčija v cerkvi. 139

5. Katoliške dežele srečnejše od nekatoliških. 143

6. Nasprotnica vede. 146

7 - Premoženje „mrtvc roke". 151

s - Poslcdek . 153

Deveti del:  Najdražji zaklad.

1- Temelj človeške družbe. 155

2- Najpotrebnejša in najkoristnejša luč . 161

3- „V besedah in dejanju." . .. 167

4- Sadovi nevere. 175

5 - Pota v pogubo. 182

Pota k zakladu. 187

Vsebina I. zvezka

(Leta 1901.)

Predgovor

Stran

3

Prvi del:  Najboljši prijatelj.

1. Dragocen zaklad.

2. Prijateljev življenjepis.

3. Kdo je naš prijatelj?.

4. Slepar ali kaj ?.

5. Dela prijateljeva...

6. Najimenitnejše delo.

7. Nasprotniki.

8. Jezus v prerokbah.

9. Jezusove dobrote.

10. Zvest do smrti.

7

13

15

17

23

26

30

32

41

Drugi del:  Naša prava mati.

1. Znamenja prave matere.

2. Naša prava mati je jedina.

3. Prava mati je sveta.

4. Prava mati je vesoljna.

5. Prava mati je apostolska.

6. Naša mati — vedno zmaguje.

7. Materine dobrote.

8. Lurd — priča naše matere.

9. Sklep.


45

51

62

66

71

SO

84

Tretji del:  Na svidenje!

1. Hrepenenje po svidenju.

2. Telo in duša.

3. Neumrjoča duša.

4. Kje se snidemo ?.

5. Vstajenje mesa.

6. Večna ločitev.

7. Sklep.

85

89

99

106

110

113

118

Četrti del:  Slučaj ali kaj!

1. Naš oče.

2. Modri vladar.

3. Namen človekov.

4. Očetova roka v življenju posameznega človeka . . .

5. Božja roka v zgodovini narodov.

6. „Je bilo že tako namenjeno.".

7. Nekatera vprašanja... . .

8. Oče stoji na krmilu.

119

122

127

128
134
139
145
157

Pamet in vera.

Slovenskemu narodu v potrditev njegove vere

spisal

J. M. Seigerschmied,

duhovnik ljubljanske škofije.

III. zvezek:

10. Očetova podoba. — 11. Odkod in čemu?

12. Nevidni svet. — 13. Prevažna vprašanja.

14. Osodepolni padec.

Izdala in založila

Družba sv. Mohorja v Celovcu.


Pamet in vera.

Slovenskemu narodu v potrditev njegove vere

spisal

J. M. Seig-erscliiriied,

duhovnik ljubljanske škofije.

III. zvezek:

10. Očetova podoba. — 11. Odkod in Čemu? — 12. Nevidni svet.
— 13. Prevažna vprašanja. — 14. Osodepolni padec.

Izdala in založila

Družba sv, Mohorja v Celovcu.

Z dovoljenjem prečastitega krškega knezoškofijstva.


1907 .

Natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu.

»Površno znanje nas odvračuje od vere,
temeljito znanje nas vodi k nji!“ Leibnitz.

Predgovor.

„Hvalim svojega Boga, da mi
je omogočil božanstvo moje vere
ravno tako dokazati, kot bivanje
Cezarja in Aleksandrah

( Kancelar d’ Aguesseau.)

0 b roki zdrave pameti smo se pač lahko prepričali, da mora
bivati Bog in da je bil, da tako rečemo, nekako primoran

- povedati, kaj da je, kakšen da je, kaj hoče od nas itd. To

nam je razodel po očakih, prerokih, in naposled po svojem ljubem
Sinu, ki je vse to razodetje izročil svoji cerkvi, da ga oznanja vsemu
človeškemu rodu. Kje pa je ta cerkev? Ako natančno premotru-
jemo razna veroizpovedanja, razne cerkve ter uvažujemo razne okol-
nosti, nas vodi zopet zdrava pamet do zaključka, da je edino le ka¬
toliška cerkev prava Jezusova cerkev, torej naša prava mati, naša
prava učiteljica.

Tudi mi smo primorani zaklicati, kakor je zaklical kancelar
d’Aguesseau (Agesč) zgoraj navedene besede, ali priznati, kakor
je priznal celo zakleti sovražnik katoliške cerkve, Luter (1. 1528,
deset let po svojem odpadu): „Jaz trdim, da je pod papežem pravo
krščanstvo (torej pravi Jezusov nauk, pravo razodetje), ali bolje re¬
čeno, cvet krščanstva." (Skupna dela, Jena 1560, IV. 320.) Tudi
Voltčr je bil primoran priznati: „Naša sveta (katoliška) vera je brez-
dvomno edina dobra" (Frag. sur. div. suj. ecc. art. Relig.) in „rimsko
katoliška apostolska vera je neovržno edino dobra, edino varna in
edina prava." (Enciclop. ecc. XVII. pag. 400. Pariš 1751.) Ako je
Pa rimsko katoliška vera edino prava, edino varna in zanesljiva
učiteljica, potem se pač brez skrbi obrnemo do nje ter ji stavimo
vprašanja, s katerimi se bavi ves svet.

4

To storim v tej knjigi, ki prinaša odgovor na prevažna vpra¬
šanja, ter jih ob enem primerja s sodbo zdrave pameti. V desetem
delu je začrtana podoba našega nebeškega Očeta, kakor nam jo
kažeta sv. vera in zdrava pamet. Enajsti del se bavi s početkom
vseh reči, ko odgovarja na velevažno vprašanje: Odkod in čemu je
ves svet? Predmet dvanajstega dela je nevidni svet, — trinajstega
pa človek sam. Štirinajsti del nam kaže veliko izpremembo, ki se
je izvršila na zemlji, ter išče vzrok te izpremembe, katerega nam
ravno sv. vera kaže v izvirnem grehu.

Zavedam se svoje pomanjkljivosti, zato pa prosim cenjene
bravce prizanesljivosti, ljubega Boga in blaženo Devico Marijo, ka¬
terima posvetim svoje skromno delo, pa obilno milosti, da besede, ki
prihajajo iz dobrohotečega srca, padejo v dobra srca ter obrode
stoteren sad.

Lesce,  na dan angelov varihov 1906.

JPiscutelj.

Deseti del.

Očetova podoba.

1. Prvo vprašanje človeškega srca.

„Gospod, pokaži nam očeta/
(Jan. 14, 8.)

erzijska bajka nam pripoveduje o mladem junaku Suhrab-u,
kako mu je njegova mati pogosto pripovedovala, da mu biva v
daljni, lepi deželi oče, ki je slaven junak. Mlademu junaku
pa ni zadostovalo, da je zvedel, da mu biva oče, marveč se je
podal na pot iskat očeta, da ga popolnoma spozna, da ga vidi od
obličja do obličja. Nobena pot mu ni pretežavna, nobena ovira pre¬
velika, ki bi ga mogla odvrniti od njegovega naklepa. Ne miruje prej,
dokler ne najde svojega očeta. Tudi mi vemo, da nam biva tako-
rekoč v daljni deželi slaven oče, Bog, ki je stvarnik in začetnik vsega.
O njem nam pripoveduje ves svet v svojem bivanju, ker je. O njem
nam govori vsa narava, njega nam oznanjata naše telo in duša.

Ves človeški rod je prepričan o njegovem bivanju. Vsi ti gla¬
sovi nam tako živo pripovedujejo o njem, da bi bila, kakor smo se
prepričali, največja nezmisel, ako bi se človek tako daleč izpozabil,
da bi ga tajil. Pa tudi Oče sam nam je govoril o sebi po prerokih
in po svojem edinorojenem Sinu (Hebr. 1, 1), ki se je učlovečil in
ustanovil sv. katoliško cerkev, ki nam govori o njem ter o tem, kar ji
je oznanil. In ta mati nam govori tudi o njem, našem najboljšem očetu,
ki biva v prelepi deželi. Takoj v prvem členu apostolske vere nas
uči: „Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega." Ali se bomo pa mi
samo s tem zadovoljili, da vemo, da nam biva predober oče v ne¬
besih? Ali ne bo tudi nas gnala ljubezen našega srca, da ga na¬
tančneje spoznamo, da ga gledamo od obličja, kakor je gnala ime¬
novanega junaka? O, da, tudi naše srce ne miruje, ko zve, da mu biva
v nebesih predober oče. Natančneje ga hoče spoznati, vedeti želi, kaj
in kakšen da je. Kakor bi bil malo vreden otrok, ki bi se nič ne
brigal za očeta, ki mu biva v tuji deželi, ravno tako in še bolj malo¬
vredni bi bili mi, ako bi se kar nič ne brigali za svojega najboljšega

6

Bog je nerazumljiv in neizrekljiv.

očeta, o katerem nam pripoveduje naša mati, o katerem nam govcri
vse v nas in okrog nas. Tudi mi smo nekako primorani vprašati
svojo mater, sv. katoliško cerkev, kakor so učenci vprašali Gospoda.
Ko se je namreč Gospod poslavljal od svojih učencev, preden je šel
v trpljenje in smrt, ter jim rekel, da jim gre pripravljat prostora
v hiši svojega Očeta, mu zakliče Filip: „Gospod, pokaži nam očeta
in nam zadostuje/ 4  (Jan. 14, 8.) Ista je in mora biti želja vsakega
otroka nebeškega Očeta.

Tej želji pa naj ustrežemo v tem delu. Opisali bodemo namreč
ob roki sv. vere in zdrave pameti podobo svojega najboljšega očeta,
in sicer najprej takorekoč v njeni celoti, potem pa v njenih pogla¬
vitnih posameznih delih, ter iz nje posneli mnogotere nauke za svoje
življenje. A že naprej moramo opozoriti bravca, da ta podoba ne bo
popolna, da bo le slaba podoba, zakaj našega nebeškega Očeta ne
more nobeno ustvarjeno bitje ne popolnoma spoznati, ne popolnoma
opisati. On je takorekoč prevelik, da bi šel v našo pamet, da bi
ga mogla opisati slabotna človeška roka. — „Poveličujte Gospoda,“
nam kliče modrc sv. pisma, „kolikor le morete, on je vendar še
višji... hvalite Gospoda, povišujte ga kolikor morete, zakaj on je
večji kakor vsaka hvala ... Povikšujte ga iz vseh moči, saj ga ne
boste dosegli. Kdo ga je videl, da bi ga mogel popisati, in kdo ga more
toliko poveličevati, kakršen je od začetka? 41  (Sir. 43, 32—35.) „Boš li
morebiti stopinje božje razumel,“ nas uči Job, „in popolnoma našel
vsemogočnega. Višji je od nebes, in kaj boš počel. Globokejši je od
pekla, in ti ga boš spoznal? Daljši od zemlje je njegova mera, in
širji od morja/ 1  (11, 7—9.) „Glej, Bog je velik in presega našo mo¬
drost 11  (36, 26). — Mojzes je hotel videti obličje našega Očeta, a on mu
je rekel: „Mojega obličja ne moreš gledati; zakaj noben človek me
ne vidi, dokler živi na zemlji/ 4  (II. Mojz. 33, 18—21.) Zato nas svari
tudi sv. pismo, da ne smemo misliti, da bi Boga popolnoma spoznali.
Naše moči so preslabe za to, kakor naše oči, da bi gledale v solnce.
„Njega, ki preiskuje veličastvo (božje), potare častitljivost (njegova), 11
beremo v knjigi pregovorov. (25, 27.) Vsled tega ga imenuje prerok
skritega Boga (Iz. 45, 15) in apostol pravi o njem, da biva v nepri¬
stopni luči (I. Tim. 6, 16), da njega nihče ni videl, zato ga tudi nihče
ne more ne spoznati ne opisati, ampak zadostovati nam mora podoba,
katero nam je o njem podal njegov Sin. (Jan. 1, 18.) Tako nas uči
tudi naša zdrava pamet, ki nam pravi, kakor smo se prepričali v 5. delu,
da mora biti Bog neskončno, najvišje bitje. Kako bi torej mogel iti
v našo pamet, ki je tako zelo omejena. On bi sploh nehal biti Bog,
bi ne bil pravi Bog, ako bi šel v našo kratko pamet, ako bi ga
mogli popolnoma spoznati in opisati. „Samo tebi je znano, kolik da
si, 11  mu kliče Minucij Feliks, „naše srce je pa pretesno, da bi te
spoznalo. 11  (Oct. 18.) Zato se je tudi sv. cerkev izjavila na 4. lateran¬
skem zboru: „Trdno verujemo, da je en sam pravi Bog . .. neraz¬
umljiv in neizrekljiv/ 1

Vendar nam pa sv. vera in tudi zdrava pamet nudita podobo
našega Očeta, ki nam more zadostovati. O njem nam govori vsa
narava, ves nas obdajajoči svet ter nam marsikatero njegovih lastnosti

Narava nam opisuje Boga.

7

kaj živo razodeva. Tu namreč velja pravilo: „Nihče ne more dati,
cesar sam nima." Ako torej v naravi zapazimo kako dobro lastnost,
moramo jo tudi pripisovati njemu, ki je njen stvarnik, ki ji je dal to
lastnost, in sicer v večji meri, kakor jo pa vidimo v naravi, dš, celo
v najvišji meri, ker je on najvišje bitje. Tako je sklepal že nedolžni
otrok, Eleonora, ki je bila hči plemenitih starišev in pozneje stopila
v red frančiškank. Kot majhno dete se je nekoč izprehajala s svojo
materjo po vrtu. Ko vidi otrok raznovrstne, lepe cvetlice, vpraša
mater: „Kdo je pa naredil te lepe cvetlice?" Ko ji mati pove, da
jih je ustvaril Bog, zakliče nedolžni otrok: „0, potem bom le Bogu
služila, zakaj koliko lepši mora biti šele on, ki je že cvetlice tako
lepe ustvaril." Že nedolžni otrok je opazil, da moremo iz lepote
tega sveta sklepati na lepoto božjo, iz lastnosti sveta na njegove
lastnosti. Zato je tudi sv. Frančišek Borgia na svojih izprehodih po¬
gosto s palico udaril po cvetlicah, rekoč: „Molčite, molčite." Hotel
je namreč reči, da cvetlice v svoji lepoti spominjajo človeka lepote
božje, a tudi njegove nehvaležnosti in nespameti, da temu tako lepemu
Bogu ne služi z vsem srcem.

Tako nam torej že pogled v naravo  nudi po nekoliko podobo
našega očeta. Zato je tudi apostol Pavel rekel poganom, da ne mo¬
rejo zagovarjati svoje nevere, ker se nam Bog tako očitno razodeva
že v naravi. „Kar se od Boga vedeti more," piše namreč Rimljanom,
„je znano med njimi, Bog jim je namreč razodel. Zakaj, kar je ne¬
vidnega na njem, se spozna in vidi od stvarjenja sveta sem v tem,
kar je ustvarjenega; tudi njegova moč in božanstvo, tako da nimajo
izgovora (namreč neverniki)." (Rim. 1, 19 — 20.) Isto napoveduje
Atencem v njihovi zbornici, Areopagu. (Dej. ap. 17, 26 — 28.) „Dasi je
nepopisljiv," pravi vsled tega sv. Fulgencij, „vendar ni tak, da bi ga
ne mogli kar nič spoznati, ampak verniki ga v toliko lahko spoznajo,
da ga ljubijo, dasi ga niti z angelskimi niti s človeškimi jeziki ne
morejo popisati." (Contr. Arian.) „On je," po besedah sv. Avguština,
»povsod skrit, a tudi povsod očit; nikomur ni dopuščeno, da bi ga
ne spoznal, a nikomur tudi, da bi ga kar nič ne poznal." (Enar. in
ps. 74. v. 9 .)

Več pa, kot nam narava pripoveduje o našem očetu, pripoveduje
nam o njem njegovo razodetje.  On nam je takorekoč popisal samega
sebe in nam dal tako podobo, ki nam more zadoščati, dasitudi ta
ni popolna in tudi ne more biti, ker bi je mi tudi ne mogli umeti,
ako bi bila popolna. Sedaj gledamo, po besedah apostolovih, le skozi
zrcalo, a prišel bo čas, ko ga bomo gledali od obličja do obličja ter
se nam bo v polni meri zadovoljilo naše srce. Začrtali bomo torej
ob roki sv. vere in pameti podobo svojega najboljšega očeta. Slaba
in pomanjkljiva bo sicer, a vendar bo taka, da nam bo lahko vzbu¬
dila ljubezen do njega, zlasti nas vnemala, da bomo živeli tako, da
bomo enkrat vredni ga gledati od obličja do obličja ter se nam bo
izpolnila naša prva srčna želja, katero sv. Avguštin tako lepo izraža
v besedah: „Nemirno je človeško srce, dokler ne počiva v tebi, o
Kog," to je, dokler te popolnoma, kolikor je njegovim močem mogoče,
ne spozna.

8

2. Najpopolnejše bitje — a brez telesa.

„Bog je duh, in tisti, ki ga molijo,
ga morajo moliti v duhu in v resnici. 11

(Jan. 4, 23—24.)

Sirakuzanski kralj Hieron je nekoč vprašal modrijana Simonida,
kaj da je Bog. Na to vprašanje ni hotel modrijan takoj odgovoriti,
ampak si je izprosil en dan odloga. Ko mine ta dan, ne odgovori na
dano vprašanje, ampak si izprosi dva dni odloga, in tako dalje vedno
več dni. Naposled pa pravi kralju: „Na dano mi vprašanje ne morem
odgovoriti; čim bolj premišljujem, tem temnejša mi postaja stvar. “
Ali nam bo mar sv. vera na naše vprašanje dala isti odgovor? Ni¬
kakor ne. Ona nam marveč popisuje našega očeta, a nas tudi zatrjuje,
da svojega nebeškega očeta nikdar ne moremo popolnoma spoznati,
kakršen je, in tudi zdrava pamet ji mora pritrditi. Bog je namreč
neskončno bitje, ki nikdar ne more iti v našo omejeno pamet. Vendar
nam pa sv. vera in tudi zdrava pamet dajeta povoljen odgovor na
naše vprašanje.

Pred vsem nam oznanjata, da biva le en sam Bog. Daši je ta
resnica, bi rekel, sama ob sebi umevna, vendar poglejmo, kako nam
jo oznanjate vera in pamet, zlasti ker je bil človeški rod že tako
daleč zabredel, da je častil po več bogov ali malikov. To resnico
nam pač sv. pismo oznanja najpogosteje. V starem zakonu se skoraj
na vsaki strani ponavljajo besede: „Čuj Izrael, Gospod, naš Bog, je
le en sam Bog. — Gospod je tvoj Bog in drugega ni razen njega,
jaz sem prvi in zadnji in razen mene ni Boga.“ Ko je Bog dal de¬
setere zapovedi, je kot prvo zapisal: ,,Jaz sem Gospod, tvoj Bog, ne
imej tujih bogov razen mene.“ (V. Mojz. 5, 6—7.) — „To je večno
življenje,“ nas uči naš Gospod Jezus Kristus, „da spoznajo tebe.
edinega pravega Boga.“ (Jan. 17, 3.) „En Gospod, ena vera, en krst,
kliče nam tudi sv. apostol, „en Bog in oče vseh.“ (Ef. 4, 5— 6.)

Kako bi pa mogla zdrava pamet nasprotovati tej resnici, saj vsak
otrok pozna le enega očeta, torej more tudi ves svet imeti le enega
očeta-stvarnika Boga. O tem nas prepričuje že en pogled v naravo.
Tu namreč opažamo, da je vse kar najlepše urejeno. Kako bi pa
mogel bivati v svetu tako lep red, ako bi jih bilo več uredilo svet
Ako bi dva urejevala svet, bi ga vsak po svoji volji uredila in tu bi
lahko eden hotel ravno nasprotno od tega, kar bi hotel drugi; n. pr.:
eden bi hotel lepo, drugi grdo vreme, eden tvojo srečo, drugi tvojo
nesrečo. Vsled tega bi nastal prepir. Tisti, ki bi moral odjenjati,
bi bil slabotnejši od prvega, torej ne najpopolnejše bitje, Bog. Zato
nas lepi red v naravi uči, da mora bivati le en Bog. Tako je sklepal
že sv. Atanazij, ki piše: „Ker v svetu ne biva nered, ampak red; ne
brezmernost, ampak je vse po meri urejeno; ne zmešnjava, ampak
rednost, z eno besedo najlepša edinost, zato moramo sklepati na
enega samega gospodarja, ki vse združuje, sestavlja in zedinja. Če
ga tudi ne moremo videti s telesnimi očmi, vendar spoznamo lahko
iz reda in soglasja tudi nasprotnih si reči njihovega reditelja, vo¬
ditelja in gospodarja, saj tudi sicer tako sklepamo, ako opazujemo

Bog — najpopolnejše bitje.

9

edinost udov našega telesa. Ako namreč vidimo, da oko ne nasprotuje
ušesu, ne roka nogi, ampak da vsak ud izvršuje svoje delo, sklepamo,
da mora ena duša bivati v telesu, ki vodi ude, dasi je ne vidimo. Ravno
tako moramo tudi iz reda in edinosti v svetu sklepati na Boga, ki
jih vodi, in sicer le na enega, ne pa na več bogov.“ (Adv. Gent. 1. 38.)
„Kakor ne more na ladji biti več krmarjev,“ pravi pisatelj Laktancij,
„pri eni čredi več pastirjev, pri enem čebelnem roju več matic, v
enem telesu več duš, ravno tako ni mogoče, da bi svet vladalo več
vladarjev, bogov.“ „Vse stvari, katerekoli bivajo,“ uči nas tudi sveti
Tomaž Akvinski, „so lepo urejene med seboj, ena služi drugi. Te
različne stvari bi se pač ne združile v en red, ako bi jih ne vodilo
eno samo bitje .. . Torej mora biti le en sam, ki je vse stvari združil
v eden, enostaven red, in to je Bog.“ (Summa I. qu. 11, art. 3.)

O tem so bili prepričani tudi pogani. Kakor so bili prepričani,
da je neobhodno potrebno, da se ohrani red v državi, da je le en
vladar, en kralj, ravno tako so tudi med svojimi mnogoštevilnimi
maliki enega priznali za najvišjega, očeta vseh bogov in ljudi, gospo¬
darja in stvarnika vseh bitij.

Zdrava pamet nas uči, kakor smo se že prepričali v 5. delu,
da mora biti Bog najpopolnejše, povsem neodvisno bitje. Vsled tega
pa mora biti le en Bog. Ako bi namreč zraven Boga bilo še drugo
bitje ravno tako popolno kot on, potem bi bila oba sicer popolna, a
nobeden ne najpopolnejši, torej tudi ne pravi Bog. Najboljši, najpo¬
polnejši more biti le eden, torej tudi le eden Bog. Ako bi bilo več
bogov kot eden, potem bi bil eden od drugega odvisen, in ta bi ne
bil pravi Bog, ker je Bog neodvisen. Ako bi pa tudi drug od dru¬
gega ne bil odvisen, bi pa zopet nobeden Bog ne bil, ker bi nobeden
ne bil najvišji, kakršen mora biti Bog. To je tako očividno, da je
človeški rod ob svojem početku, dokler mu zdrave pameti niso za-
tcmnevale strasti, veroval le v enega Boga. Za to nam pričajo nešteti
spomeniki. „Dejstvo je,“ pravi učeni Liicken, „da je poganstvo ohra¬
nilo vero v enega, najvišjega Boga; divji narodi pogosto še čisteje
kot omikani pogani.“ (Tradit. des Mensch. 27.) Najstarejša (do 5000
let stara) listina, ki je pisana na takozvani „papirus“ in se hrani v
muzeju mesta Bulak, pravi: „Eden in edini, ki vse ustvari, zraven
katerega ni nobenega drugega itd.“ O našem očetu v nebesih nam
zlasti kaj živo govori naše srce, naša vest, ki nas vedno opominja,
da bomo morali le enemu sodniku dajati odgovor od svojega življenja.

Kakor imamo na zemlji le enega očeta, tako nam vera in pamet
v nebesih kažeta le enega Očeta. A kaka je razlika med zemskim
in nebeškim Očetom! Tudi najboljši, najimenitnejši oče je le njegova
stvar, katero je on naredil, ki mora torej nižja biti od njega. „On,
ki je vse naredil,“ kliče nam tu sv. Avguštin, „je višji od vseh
stvari.“ Tudi najimenitnejši zemski oče je prejel od njega življenje
in je ohrani le z njegovo pomočjo. Vse kar ima, ima le od njega;
od njega ima življenje, zdravje, dušne in telesne moči, premoženje
itd. Ne pa tako naš nebeški Oče.

On svojega življenja ni od nikogar prejel, zakaj preden je bil
svet in vse, kar je na svetu, je bil Bog. „Kakor ima oče življenje

10

Brez telesa.

sam od sebe, tako je tudi Sinu dal, da ima življenje sam od sebe,“
je rekel Jezus Kristus. (Jan. 5, 26.) Sam Bog se imenuje: ,.Jaz sem
začetek in konec, tisti ki je bil, je in bo." (Skriv. raz. 1, 8.) Kakor
pa življenja ni od nikogar prejel, tako je tudi ohranjuje brez tuje
pomoči. Kar ima, ima od vekomaj. Njemu ne more nihče ničesar
dodati, ničesar odvzeti. Kakršen je, tak je bil od vekomaj, je in bo
vekomaj. „Moj Bog si ti,“ kliče mu vsled tega psalmist, „zakaj ti ne
potrebuješ mojega blaga.“ (Ps. 15, 2.) „Ako grešiš,“ pravi Job, „kaj
mu škoduješ, ako se pomnože tvoje pregrehe, kaj storiš zoper njega?
Dalje, ako pravično živiš, kaj mu daruješ, ali kaj prejme iz tvoje
roke?" (Job 35, 6—7.) Isto je razodel Jezus apostolom, ko jim
je rekel: „Niste vi mene izbrali, ampak jaz sem vas izbral," ter jih
je tudi zatrdil, da Bog ni navezan na ljudi. Sv. Janez Krstnik je pri-
digoval, da more Bog, ako Judje ostanejo neverni, iz kamenov storiti
otroke Izraelove, sinove Abrahamove. — Kako neodvisen da je Bog
od svojih stvari, je pač sam očitno razodel, ko je zavrgel napuhnjene
angele. Ako niti tem, svojim najimenitnejšim stvarem, ni prizanesel,
koliko manj mora biti šele navezan na ljudi. Naš nebeški oče je torej,
kakor smo se že prepričali v 5. delu (str. 8), sam od sebe, neodvisen
vladar nebes in zemlje. Zato nas tudi sv. cerkev uči, da sveta ni ,
ustvaril, kakor da bi ga potreboval ali rabil, ampak iz same ljubezni,
da bi svoje stvari storil deležne svoje blaženosti in popolnosti.

Naš zemski oče je bitje, ki je iz telesa in neumrjoče duše. Naj
ima še tako lepo ustvarjeno telo, še tako lepe duševne zmožnosti,
višji je še in mora biti naš nebeški Oče. On mora biti najpopolnejše
bitje, to je duh, ki ima najpopolnejše zmožnosti. Že v starem zakonu
beremo o tej resnici: „Ali imaš mar mesene oči,“ mu kliče Job, „ali
mar vidiš ti, kakor vidi človek ?“ (Job 10, 4.) Ko posveti Salomon
tempe!, moli: „Ako te nebo in nebes nebesa ne morejo obseči, koliko
manj šele ta hiša, katero sem ti sezidal," ter s tem razodeva svoje
prepričanje, da mora biti Bog duh, katerega ne obseže noben prostor.
Judom je bilo vsled tega prepovedano narejati si podobo božjo, da
ne bi mislili, da ima Bog telo, ter zabredli v malikovanje. Določno
je pa to resnico povedal sam Jezus Kristus, ko je rekel Samaričanki:
„Bog je duh, in tisti, ki ga molijo, ga morajo moliti v duhu in v
resnici." (Jan. 4, 21.) — „Kralju večnosti," kliče tudi apostol, ne¬
umrljivemu, nevidnemu, bodi čast in slava na vekov veke." (II. Kor.

3, 17.) Temu je pa tudi zdrava pamet primorana pritrditi.

Najimenitnejša stvar na svetu je pač človek. Kaj ga povzdiguje
na to mesto? Njegova duša, ki je neumrjoč duh. Kako se pa raz-
deva ta duh? Poglej krog sebe. Tu vidiš vse polno stvari in tudi
večinoma veš, kako se imenujejo. Ali pa mar ve kamen, da je kamen,
in iz česa je? Ali ve drevo, kako se imenuje, koliko je staro, kje da
stoji? Vse te stvari ne vedo ničesar o sebi, ne vedo, da so na svetu
in kaj da so. Te stvari imajo le telo, so telesna bitja. Človek se pa
zaveda, on ve kaj je, kakšen je itd. Človek ima telo in dušo.
Ker se telo samo ne more zavedati kakor druga telesna bitja, zato
moramo reči, da se njegova duša, ki je duh, zaveda, da spozna.
Bitje pa, ki ve za sebe in sebe pozna, je duh; in vsak duh more

Bog — najpopolnejši duli.

11

vedeti za se, in da biva. Ker človek nima samo telesa ampak tudi
duha, zato ve, da živi, da je človek, kako mu je ime in še mnogo
drugega.

Stvari, ki imajo samo telo, mi vidimo in poznamo, a same
sebe ne poznajo. Ti vidiš drevo, a_ drevo ne vidi tebe. Živali sicer
vidijo, čutijo, slišijo, a ne mislijo. Žival ti ne more povedati, koliko
je dvakrat dve. Ona ne ve, da bo morala umreti, ne loči med do¬
brim in hudim itd. To pa more človek, ki ima duha. Ker se pa
človek le v tem loči od živali, da ima duha, zato moramo reči, da
njegov duh misli.

Ako dalje opazujemo brezumne stvari, kaj kmalu zapazimo, da
store vse le prisiljeno, kar store. Kamen obleži tam, kamor ga po¬
ložiš; cvetlica raste tam, kjer jo posadiš; ako je žival lačna in ji
daš krme, mora jesti. Ne tako pa človek. Ako greš lačen mimo mize
polne jedil, sam dobro veš, da se lahko odločiš, ali boš jedel ali ne,
da lahko storiš kakor sam hočeš. Žival mora storiti, človek pa stori
le, ako hoče. Druge stvari torej nimajo proste volje, človek jo pa
ima. In ker se človek le po duhu loči od živali, zato moramo reči:
duh ima prosto voljo.

Duh je torej bitje, ki spoznava, misli, hoče, ali ima um in
prosto voljo.

Slednjič se pa duh človekov še razodeva v njegovih delih. Če
človek moli ali premišljuje, deluje njegov duh v človekovem notra¬
njem. A to, kar človek misli, kar duh v notranjem deluje, to mnogo¬
krat tudi razodeva na zunaj. Duh namreč vpliva na telo, da le-to
dela to, kar duh misli in kakor misli, n. pr. roka piše, jezik govori
to, kar duh misli ali hoče. Slika, katero slikar naredi, je bila prej
izgotovljena v njegovem duhu, potem jo je duh s pomočjo telesa,
r ok, izgotovil na platno. Tega bi žival nikdar ne mogla storiti, ko bi
tudi imela take roke kot človek, zato ker nima duha. Ker pa človek,
ki ima duha, ta dela izvršuje, zato moramo reči, da v človeku prav¬
zaprav deluje duh. — Duh torej misli, spoznava, hoče in deluje.

A duh človekov je tako zelo omejen. Navezan je na telo in od¬
visen od njega. Poškodovanje na telesu, zlasti na možganih in čutih,
ga ovira v njegovem delovanju. Ako se poškoduje na možganih, iz¬
gubi pravo spoznanje, se mu zmeša, kakor pravimo. Ako ima vro¬
činsko bolezen, je sicer telo bolno, a tudi duh ne more delovati,
človeku se blede. Duh bi rad bival na kakem drugem prostoru, a
ovira ga telo, da ne more tja. Telo ima marsikatero poželjenje, kate¬
rega duh ne pozna, katero naravnost zametuje, a vendar človek
marsikateri kr at kaj takega stori, kar duh zametuje, in telo poželi,
torej meso premaga duha.

Bog je pa ustvaril človeka. Dal mu je duha, in sicer nepopolnega.
Kaj sledi iz tega? Ali ne, da mora tudi on imeti duha, in sicer naj-
Popolnejšega — mora biti duh, katerega ne ovira telo v njegovem
delovanju, torej brez telesa. Zdrava pamet nas torej uči, da mora
biti Bog zgolj duh;  bitje, ki spoznava, misli, hoče in deluje —
a 'i ima um in prosto voljo, ne pa telesa. Človeški duh je pa tako
zelo omejen in slab. On sicer spoznava, a to njegovo spoznanje se

12

Najpopolnejši um in najpopolnejša prosta volja.

razvija le polagoma. Le z velikim trudom si pridobi človek nekaj znanja
ali vednosti. Naj je v vednosti dosegel še tako visoko stopinjo, vendar
mu ostane še veliko več skritega, česar pa nikdar ne bo spoznal in
umel. Kolikim zmotam je dalje podvrženo njegovo spoznanje! Kolikrat
meni zdravnik ali drugi ljudje, da bo bolnik ozdravel, pa umre, in
nasprotno, kolikrat menijo, da bo umrl, pa ozdravi.

Kako slaba je dalje človeška volja! Koliko bi rad storil, a ne-
dostaja mu moči. Kolikrat sklene človek, da se bo ogibal te ali one
pregrehe, ali kako kmalu večinoma zopet pade v njo. Ali je mar um
našega nebeškega Očeta tudi tako slab, tako slaba njegova volja?
Gotove ne, saj je in mora biti najpopolnejše bitje. On mora biti duh,
ki ima najpopolnejši um in najpopolnejšo prosto voljo. To nam do¬
ločno oznanja tudi sv. vera, ki Bogu pripisuje vse dobre lastnosti v
najvišji meri ter ga imenuje neskončno popolno bitje, pri katerem
ni sence kake pomanjkljivosti. To nam kaj očitno razodevajo besede
sv. pisma, katere smo prej navedli, ko smo rekli, da Boga ne moremo
popolnoma spoznati ne opisati. Zato je tudi sv. Avguštin rekel, da je
lažje povedati, kaj ni Bog, kakor pa, kaj da je.

Kakor smo se že v petem delu prepričali, mora biti Bog večen,
sam od sebe, neizpremenljiv. Kot tak pa mora biti najpopolnejše bitje,
duh, ki ima najpopolnejši um, najpopolnejšo prosto voljo. Ako bi
Bog ne bil najpopolnejši, potem bi mu nedostajalo (manjkalo) te ali
one popolnosti, katero bi si mogel pridobiti. Kakor hitro bi si jo pa
pridobil, bi se izpremenil. Ker se pa ne more izpremeniti, zato mora
biti najpopolnejše bitje, ki ima vse dobre lastnosti v najvišji meri.
To sledi tudi iz tega, ker je sam od sebe. Ako bi namreč kake po¬
polnosti ne imel, bi si jo mogel pridobiti od kakega drugega bitja.
Kakor hitro bi jo pa dobil od kakega drugega bitja, bi bil od tega
bitja odvisen, torej ne več Bog. Ker je pa Bog povsem neodvisen,
zato mora biti neskončno popoln.

Pa tu si ne smemo misliti, da si je Bog šele polagoma pri¬
dobil te popolnosti, kakor si n. pr. človek polagoma pridobi razne
čednosti. On mora biti od vekomaj neskončno popoln, ker je neiz¬
premenljiv. Zakaj, ako bi si polagoma pridobil popolnosti, bi se izpre-
minjal. Ker pa to pri Bogu ni mogoče, zato mora biti od vekomaj
neskončno popoln. Kar je dobrega, lepega, popolnega, čudovitega, vse
to je in mora biti pri Bogu, in sicer od vekomaj v najvišji meri.
Zato je rekel psalmist: „Gospod je velik, nad vse hvalevreden in
njegovega veličastva ni konca.“ (Ps. 144, 3.) — Da je Bog najpopolnejše
bitje, to je zgolj duh, ki ima najpopolnejši um in najpopolnejšo prosto
voljo, to je tako očividno, da so bili tudi pogani o tem prepričani.
Rimski govornik Cicero imenuje Boga bitje, od katerega si ne moremo
boljšega misliti. (De nat. deo.) Grški pisatelj Plutarh piše: „Numa
Pompilij (rimski kralj) je prepovedal delati podobo božjo iz katere¬
koli snovi. In prav je storil, zakaj Bog je najpopolnejše bitje, kate¬
rega ne moremo videti s telesnimi očmi.“ Grški modrijan Sokrat
pravi: „Brezdvomno je, da je Bog sam od sebe, neumrjoč, popolen
in srečen.“ Kakor modrijani je sodilo tudi ljudstvo, grško in
rimsko. Daši je častilo celo vrsto malikov, vendar je imelo enega

Nauki resnice: Bog je najpopolnejše bitje.

13

za najvišjega ter ga je imenovalo „najboljšega, najvišjega 44  (optimus,
maximus). Slično govore tudi novodobni modroslovci. „Naši misleci
so preveč nespametni / 4  pravi že večkrat imenovani Diderot, „ker
hočejo spoznati Boga . .. božja narava mora biti nerazumljiva zakaj
med njim in med nami je neskončen razloček . 44  (Encycl. art. Relig.)

Naš nebeški oče je torej po nauku sv. vere in zdrave pameti sam
od sebe najpopolnejši duh,  neodvisen vladar nebes in zemlje, ki ima
vse dobre lastnosti v najvišji meri. Seveda si teh lastnosti ne smemo
misliti takih, kakršne opazujemo pri človeku. Pri človeku nekako
ločimo njegove lastnosti od njegovega bitja, ne tako pri Bogu.
Človek je razumno bitje, in to ostane, če tudi izgubi eno ali drugo
lastnost, n. pr. če izgubi pogled ali ogluši, če postane krivičen itd.
Človek si pridobiva razne lastnosti, pa jih tudi lahko izgubi. Bog pa
ne more izgubiti nobene svojih lastnosti in nobene nove si pridobiti.
Ko bi to mogel, bi niti Bog ne bil. Njegovo bitje se ne da ločiti od
njegovih lastnosti. Kar je Bog, je ves. Kaj lepo nam to napoveduje
sv. apostol, ki pravi: „Bog je ljubezen . 44  On ne pravi, kakor pravimo
o človeku, da ima ljubezen, ampak da je ljubezen, vse njegovo bitje
je torej neskončna, sama ljubezen. Ako govorimo o posameznih
lastnostih, si torej ne smemo misliti, da so te nekako deli njegovega
bitja. Bog je enostavno bitje, ki ni sestavljeno iz več delov. Ako go¬
vorimo kakor smo prej rekli, najprej o celi podobi in potem o nje¬
nih posameznih delih, rabimo te izraze le zato, da govorimo po
človeško, ker človek more umeti le to, kar se mu takorekoč ponudi
v vidni obliki.

Ravno tako nas ne sme motiti, ako govorimo o roki božji, o
njegovem očesu ali če beremo v sv. pismu besede n. pr. roka božja,
noga itd., da je Gospod govoril, hodil itd. Bog je duh, torej se
pravzaprav pri njem ne more govoriti o roki ali nogi itd., ampak
ti izrazi so le podobe, s katerimi opisujemo delovanje božje, ker
bi sicer sploh ne imeli nobenega pojma o Bogu. Istotako nas ne
smejo motiti podobe, ki nam kažejo Boga naslikanega kot starčka,
ki drži svetovno kroglo v rokah, ali le eno oko v trikotu kot zna¬
menje Boga. Te podobe so le znamenja, ki nam oznanjajo njegove
lastnosti, njegovo večnost, vsevednost itd.

Slednjič pa ne smeš misliti, dragi bravec, da opisujemo te last¬
nosti samo zato, da bi jih bravci poznali. Nikakor se ne smemo s
tem zadovoljiti, da samo poznamo te resnice, ampak je pred vsem
treba, da jih uporabljamo v svojem življenju.

Bog je sam od sebe povsem neodvisen. Kaj sledi torej iz tega
za nas? Ali ne, da ne smemo misliti, da Bogu storimo kako uslugo,
ako mu služimo, ako ga častimo, njegove zapovedi izpolnjujemo.
Bog ne potrebuje ne nas, ne naše službe, on je brez nas neskončno
srečen. A mi potrebujemo Boga, potrebujemo ga vsak trenotek, ker
smo v vsem od njega odvisni. Naša najsvetejša dolžnost je, da mu
služimo, da smo pokorni njegovim zapovedim, da smo mu dobri
otroci, ako hočemo, da nam bo on dober Oče.

„Bog je duh , 44  je rekel Jezus Kristus, a tudi pristavil: „Kateri
ga molijo, ga morajo moliti v duhu in v resnici , 44  ter nas s tem pod-

14

Nauki resnice: Bog je najpopolnejše bitje.

učil, da se Bog v prvi vrsti ozira na našega duha. Njemu nikakor
ne zadostuje, da gremo samo s telesom v cerkev, da se samo s ko¬
leni pripogibamo pred njim, ampak on hoče v prvi vrsti, da mu
služimo s svojim duhom, da smo pri službi božji zbranega in pobož¬
nega duha. On nam je dal oboje, telo in duha, zato hoče, da ga z
obema častimo in mu z obema služimo, sicer bi se moral tudi nad
nami pritožiti, kakor se je pritožil nad Izraelci: „To ljudstvo me
časti z ustnicami, njih srce je pa daleč od mene.“ Zato mu tudi ne
zadostuje, da njegove zapovedi izpolnjujemo samo po besedi, ampak
hoče, da jih izpolnjujemo tudi po duhu. Njemu vsled tega ni dovolj,
ako le nikogar ne ubiješ, kakor po besedi zahteva peta božja zapoved,
ampak on zahteva tudi, da bližnjega tudi v srcu ne sovražimo, da
ga ne razžalimo ne z besedo ne z dejanji.

Ako pa Bog gleda v prvi vrsti le na duha, morda porečeš,
čemu so potem vsi zunanji obredi, čemu vsa zunanja služba božja
in vsa druga zunanja znamenja; potem so pač te nepotrebna. Gotovo
ne, dragi bravec. Ravno ti zunanji obredi imajo namen, da pripravljajo
našega duha, da prav služi Bogu. Ravno ti obredi vzbude v nas po¬
zornost, odbijajo raztresenost in druge ovire, ki človeškega duha od-
vračujejo od prave službe božje. Ti obredi mu živo predočujejo učinke,
ki jih v njem obrode razna bogoslužna dejanja. Tako nas luči pri
službi božji opozarjajo, da se je moramo udeležiti z živo vero; razno¬
barvna obleka na ljubezen in spokomost našega duha. Obredi in vsa
zunanja znamenja pri službi božji niso torej nikakor nepotrebna, marveč
kaj izdaten pripomoček, da se je udeležujemo s pravim duhom.

Resnica, da je Bog najpopolnejše bitje, mora v nas pa tudi

vzbuditi ljubezen do nebeškega Očeta. Mi ljubimo prazne, minljive

stvari zaradi njih lepote, dobrote, koristi, ki jih imamo od njih, njega,
našega Očeta, najlepše, najpopolnejše bitje, pa bi ne ljubili! Ponižen,
pravičen, pošten človek si pridobi ljubezen naših src, in najpopol¬
nejši nebeški Oče naj bi se je ne mogel pridobiti! Kakor on presega
vse stvari, tako bi morala tudi naša ljubezen do njega presegati
ljubezen, katero imamo do vseh drugih stvari. To ljubezen je kaj
lepo razodel sv. Frančišek Šaleški, ki je pisal svoji nečakinji: „Draga
nečakinja, jaz te imam zelo rad; toda če bi vedel, da je volja božja,
da te v vodo vržem, bi to natančno izvršil, ne da bi si kaj storil iz

tega. ££  To je prava ljubezen do Boga, ki je pripravljena raje vse

žrtvovati, kot pa nasprotovati njegovi volji. Tako moramo pa Boga
ljubiti, ko bi tudi ničesar ne mogli od njega pričakovati. K toliki lju¬
bezni bi nas morala vnemati že sama njegova lepota, njegova brez¬
končna popolnost

3. Od vekomaj do vekomaj — eden in isti.

„Ti si vedno isti, in
tvoja leta ne preminejo."

(Ps. joi, 28.)

Leta 1788 je umrla španskemu kralju Karolu III. njegova žena.
Ob njeni smrti je zaklical kralj: ,;To je prva bridkost, katero mi je

Bog je večen.

15

provzročila v najinem 221etnem zakonu." Kako srečno je paš moralo
biti življenje v tem zakonu, ako je mož svojo ženo označil s temi
besedami. Koliko bridkost mu je pač morala provzročiti smrt, ki je
raztrgala to nežno vez. A koliko hujša mora biti še bridkost v dru¬
žini, v kateri je doslej bivalo tako lepo življenje, ako potrka smrt
na njene duri ter ji odvzame skrbnega očeta. Toda ta žalost je ne¬
izogibna za vsako družino tu na zemlji. Prej ali slej bije otrokom
ura, ko se morajo ločiti od skrbnega očeta, dasi dobri otroci tako
zelo želijo, da bi se nikdar ne ločili od svojega očeta. Kar pa otroci
tako iskreno žele pri zemskem očetu, to se jim v polni meri izpol¬
njuje pri njihovem najboljšem, nebeškem Očetu.

„Bog ne umrje," je zaklical umirajoči predsednik ameriške
države Ekuador, Garcia Moreno, in v tem nas potrjuje sv. vera in
zdrava pamet, ki nas učita, da je Bog večen. „Preden so bile gore,"
nam kliče psalmist, „in je bila ustvarjena zemlja in njeni krog, si ti
od vekomaj do vekomaj, o Bog! Tisoč let je v tvojih očeh kakor
včerajšnji dan, ki je minul." (Ps. 89, 3—4.) — „Glej, Bog je velik,"
nam oznanja Job, „in presega našo modrost, in število njegovih let
je neizmerno." (36, 26.) — Kralja večnosti ga imenuje sv. apostol,
ko pravi; „Kralju večnosti, neumrjočemu . . . bodi čast in slava."
(I. Tim. 1, 17.) — ,,Jaz sem začetek in konec," nam kliče sam Bog
v skrivnem razodetju sv.Janeza, Jaz sem prvi in zadnji; tisti, ki je
bil, je in bo." (1, 8.)

S temi besedami nam sv. pismo določno naznanja, da je Bog
večen, namreč, da ne pozna ne začetka, ne konca; da je vedno bil,
je in bo vedno. On je bil, ko še ni bilo zemlje, ko še ni solnce si¬
jalo iz neba, ko še niso zvezde migljale na nebu, in bo tudi še, ko
se bo zemlja zdrobila v prah, ko bo solnce otemnelo, ko bodo zvezde
padle iz neba. Ni ga bilo in ga ne bo trenotka, ko bi mogli reči, da
ni Boga. A tu si ne smemo misliti, da Bog šteje ure, dneve, mesece
in leta kakor mi. Pri njem ne sledi ura za uro, ampak pri njem je
vedna sedanjost. Kar se je godilo pred tisoč leti in kar se bo godilo
črez tisoč let, to gleda Bog, kakor bi se sedaj godilo v tem trenotku.
Pri Bogu je po besedah apostola Petra „en dan kakor tisoč let in
tisoč let kakor en dan." (II. Pet. 3, 8.) On, z eno besedo, ne pozna
časa. Čas poznamo le mi, ki živimo na svetu. Pri njem ne moremo
reči, da je preživel toliko in toliko let, ali da je pri Bogu preteklo
to, kar mi gledamo v preteklosti, ali prihodnje, kar bomo mi šele v
prihodnjosti videli. Pri njem je vedni sedaj, ki nikdar ne bo minul.
Kako je to, mi seveda ne moremo popolnoma spoznati, vendar nam
zdrava pamet narekuje, da mora biti tako. Bog je najpopolnejše bitje,
ki ne pozna nobene meje. Ako bi pa pri Bogu šteli leta, češ, toliko
je star, ako bi imel začetek in bi mu bil določen konec, potem bi
bil omejen. Kar je pa omejeno, to ni popolno. Zato mora Bog biti
večen, njega ne more omejati čas, ker je najpopolnejše bitje. Istotako
mora biti Bog večen, ker je neizpremenljiv. Ako bi imel svoj začetek,
ako bi v gotovem času postal, potem bi postal nekaj, kar prej ni
bil, on bi se torej izpremenil. Ker se pa ne more izpremeniti, zato
mora biti vedno enak, večen.

16

Nauki resnice: Bog je večen.

Pa ne misli, dragi bravec, da te ta reč kar nič ne zadeva. Več,
kakor si morda sam misliš.

Glej, vsakemu človeku je prirojeno, da si išče sreče. Da, srečen,
popolnoma srečen, bi bil rad vsak. Tako osrečiti ga pa more le bitje,
ki nikdar ne mine. Ali pa more to kaka posvetna stvar? „Vse po¬
svetno,“ nam tu kliče sv. Nil, „je le senca, dim, vodena pena.“ V
resnici, kakor se hitro izgubi dim, senca ali vodena pena, tako hitro
minejo posvetne reči, kako bi nas torej mogle popolnoma osrečiti?
To je pač najbolje spoznal modri Salomon. On je vse te stvari v
polni meri okusil, kakor nas sam zatrjuje: „Ničesar nisem odrekel
svojim očem, kar so poželele, nobenega veselja zabranil svojemu
srcu.“ (Prid. 2, 10.) In kaka je njegova sodba? Ali je bil popolnoma
srečen? Čuj ga, kako zdihuje: „In glej! Vse je prazno in nadloga
duha.“ (2, 11.) Kako opravičena je torej tožba psalmistova: „ Človeški
otroci, čemu ljubite praznoto in iščete laž“ (4, 3.), češ, posvetne reči
vas ne bodo in tudi ne morejo osrečiti, ker le prehitro minejo in za
seboj puščajo le bridkost. Eden nas pa more popolnoma osrečiti,
namreč on, ki nikdar ne mine, ki je najpopolnejše bitje, ljubi Bog.
„To je srečno življenje,“ je rekel vsled tega sv. Avguštin, „veseliti
se v tebi, veseliti se zaradi tebe, o Bog, to in nobeno drugo.“

K temu prepričanju je prišel tudi Cezarij, brat sv. Gregorija Naci-
jancenskega, ki je bival v Cezareji. To mesto obišče nekoč strašen
potres. Pod razvalinami je ležalo pokopanih na tisoče ljudi. Cezarij
je bil srečno ušel smrti. Videč podrtine mesta, grobove neštetih ljudi,
pravi: „Proč s teboj, ti minljivi svet! Poiskati si hočem hišo, ki se
nikdar ne poruši. To je hiša nebeškega Očeta, ki je večna kot on
sam.“ — „Ako imam zlato in srebro,“ moramo pač tudi mi reči s
sv. Ignacijem, „kaj imam, kako dolgo imam? Ako pa imam Boga,
kaj imam pa tu? Rože brez trnjev, ogenj brez dima in dobroto
brez konca.“ Zato je tudi portugalska kraljičina Ivana pri pogledu
na Boga, najpopolnejše, večno bitje, sklenila: „Bog bodi moja ded-
ščina na veke.“ Isti sklep bi pač morala tudi v nas vzbuditi res¬
nica, da je Bog večen. Kako bi torej mogel reči, dragi bravec, da
te ta resnica kar nič ne zadeva?

A to še ni vse. Glej, ti iščeš, kakor tudi drugi ljudje na zemlji,
ljubezni. V resnici žalostno je naše življenje na zemlji, ako nimamo
nikogar, ki bi nas ljubil. Toda koliko je na tem, ako nas ljudje lju¬
bijo, saj ta ljubezen tako hitro mine. Kako malo je treba, da se
ta ljubezen izpremeni v sovraštvo. Mnogokrat zadostuje že ena sama
beseda, s katero človek še nič hudega ni nameraval. Kolikrat se
uresničuje pregovor: „Izpred oči, iz misli.“ Komaj smo zapustili
ljubljeno osebo, in če tudi le za kratek čas, že se je izgubila njena
ljubezen. Kaj šele, kadar je grob zagrnil ljubljeno osebo! Kako hitro
je pozabljena! Drugače pa je pri našem nebeškem Očetu. Njegova
ljubezen ne mine, marveč je večna kot on sam. Njegova ljubezen
nam je zagotovljena v življenju in večnosti, ako le mi njemu zvesti
ostanemo v ljubezni in se s smrtnim grehom ne ločimo od njega.
Katero ljubezen si bomo torej izbrali ? Ali ne bomo pri pogledu na naj¬
popolnejšega, večnega Očeta iskali le njegove ljubezni, ki se nikdar

Večno sovraštvo.

17

ne, izgubi, bolj kot ljubezen ljudi, ki je tako izpremenljiva, tako
kratka. — Da, ako nas more kaj, mora nas pač resnica: Bog je večen,
voditi k sklepu, katerega nam razodeva apostol v besedah: „Kaj bi
nas moglo ločiti od ljubezni Kristusove? Ali nadloga, ali stiske, ali
lakota, ali nagota, ali nevarnost, ali preganjanje, ali meč?...  Svest
sem si, da nas ne smrt, ne življenje... ne kaka druga stvar more ločiti
od ljubezni božje, ki je v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.“ — Tako je
tudi pri pogledu na to resnico sklenil znani Tomaž Mor, kancelar an¬
gleškega kralja Henrika VIII. Ker ni hotel pritrditi njegovim krivičnim
zakonom, ga je dal kralj zapreti in obsoditi v smrt. Vse se je trudilo,
da bi kancelarja odvrnilo od njegovega sklepa, a zaman. Naposled
pride tudi njegova žena z otroci. Živo mu opisuje bedo, v katero
bo spravil njo in otroke. A Tomaž se ne da pregovoriti. „Kaj meniš,
ljuba žena," ji pravi, „koliko časa bi, po človeško soditi, mogel še
uživati kraljevo naklonjenost in svoje premoženje?" — „Po naših
letih soditi, utegnila bi živeti še kakih dvajset let," odvrne žena. —
„Kaj, dvajset let! In za dvajset let, ki pa še gotova niso," vzklikne
Tomaž, „za dvajset let posvetne sreče naj prodam večnost, večno
srečo, naklonjenost večnega vladarja^ nebes in zemlje! Raje vse iz¬
gubim, kot pa svoje izveličanje." Šel je raje v smrt, raje daroval
svoje življenje, kot pa izgubil milost in ljubezen svojega najvišjega
vladarja, svojega najboljšega Očeta.

Kakor nam pa resnica, da je Bog večen, oznanja večno ljubezen,
katere se naj z vsem srcem oklenemo, tako nam tudi oznanja večno
sovraštvo, katerega se bojmo nad vse. Tu sta dva človeka. Enemu
izmed njih se moraš zameriti. Eden ti lahko škoduje en sam dan,
drugi pa celo tvoje življenje. Za katerega se boš odločil? Kateremu
se raje zameril? Ali ne tistemu, ki ti more le en dan škodovati?
Glej, ista je v tvojem življenju. Dva hočeta, da bi jima služil. Obema
ne moreš naenkrat, saj pravi Gospod: „Nihče ne more dvema go¬
spodarjema služiti." Ako enemu služiš, zameril se boš drugemu, in
narobe. Vem, da ju dobro poznaš. Ta dva gospodarju sta Bog in
svet, oziroma hudobni duh. Ako svetu ne služiš, te bo svet za¬
ničeval, preganjal; toda le nekaj dni, dokler živiš. Ako se pa zameriš
Bogu, njemu ne služiš, ti ne bo sovražnik le en dan, ampak, ker
je večen, celo večnost, ako se prej ž njim ne spraviš. Za koga se
boš odločil? Ali te nebo  resnica, da je Bog večen, vnemala, da se
boš raje svetu zameril kot pa Bogu, raje njemu služil. Zato je
tudi Gospod rekel: „Ne bojte se tistih, ki umore telo, duše pa ne
morejo umoriti; bojte se veliko bolj tistega, ki more dušo in telo
pahniti v večni ogenj."

Glej torej, dragi bravec, koliko lepega te uči resnica, da je Bog
večen. Ona ti kaže najpopolnejše bitje, ki te edino more osrečiti v
času in večnosti; ona ti napoveduje ljubezen, katere ne moreš nikdar,
ako sam nočeš, izgubiti, in ti napoveduje sovražnika, katerega se ti je
pred vsem bati, ker je njegovo sovraštvo večno, ako se prej  ž njim
ne spraviš.

V tem nas pa tudi potrjuje resnica, da je Bog neizpremenljiv.
Pri njem namreč vkljub njegovi dolgotrajnosti ne najdemo nobene

Pamet in vera III. 2

18

Vse se izpreminja — le Bog ne.

izpremembe. Kamorkoli se v svetu ozreš, povsod lahko opaziš, da se
rse izpreminja. Izpreminja se obličje zemlje, izpreminjajo se rastline,
živali. Kako izpremenljiv je šele človek! Kako hitro se izpreminja
njegovo telo. Komaj se človek zazna, že je preživel mladost, že se
mu je končala moška doba, in le prehitro, ako ga ni že prej poko¬
sila smrt, mu oznanjajo sivi lasje bližajoči se mu konec. Kako iz¬
premenljiv je pa tudi človek v svojem mišljenju! Stvar, ki mu danes
ugaja, jutri že zavrže; danes je temu človeku prijatelj, jutri ga že
sovraži z vsem srcem. Danes te obsipa z dobrotami, jutri morda že
kamenje meče na tebe.

O, kolika je človeška nestanovitnost! Kaj šele pri visokih!
Kdo je to huje okusil kot Belizar, sloveči vojskovodja cesarja Justi-
nijana I. Dolgo let je zvesto služil svojemu vladarju, priboril mu
mnogo zmag nad njegovimi sovražniki, naposled je pa moral za¬
puščen od svojega vladarja kot slep berač iskati si kruha od hiše
do hiše. Tega se pa nam ni bati pri najboljšem Očetu. On je neiz-
premenljiv, on je vedno eden in isti v svojem bitju in v svojih na¬
klepih. „Jaz sem Gospod in se ne izpreminjam,“ nas uči po preroku
Malahiju (3, 6), in po preroku Izaiju: „Moj sklep bo ostal in vsa
moja volja se bo zgodila. 11  (Iz. 46, 10.) „V začetku si ti, o Gospod,“
poje psalmist, „utrdil zemljo, in nebesa so delo tvojih rok. One pre¬
idejo, ti pa ostaneš; in se starajo kakor obleka, in kakor oblačilo
jih izpreminjaš, ti pa si ravno isti in tvoja leta se ne manjšajo. 11
(Ps. 101, 26—28.) „Pri Bogu ni izpremembe, da, niti sence izpremen-
ljivosti, 11  uči nas sv. apostol Jakob (I. 17.)

Pa Bog mora biti neizpremenljiv, sicer bi tudi ne bil Bog,
namreč najpopolnejše bitje, kar pa je. Ako bi se namreč Bog izpre-
menil, bi moral postati ali boljše ali slabše bitje, kot je bil. Ako
bi postal boljši, potem bi sploh ne bil najpopolnejše bitje, ako bi pa
postal slabši, bi nehal biti najpopolnejši. Zato mora biti neizpremenljiv,
ker je najpopolnejši. Bog je duh, ki ni sestavljen iz več delov, ampak
je enostaven. Kar pa ni sestavljenega, to se pa sploh ne more izpre-
meniti. Dobro nam to pove sv. Avguštin: „Bog ima vse to, kar ima,
in je sam vse to; on ima življenje in je tudi sam življenje. Ravno
zato, ker nima ničesar, kar bi mogel izgubiti, in ker ničesar ne po¬
trebuje, kakor to, kar že tako ima, zato se ne more izpremeniti. 11

A tu bi utegnil kdo reči: Ali se ni Bog izpremenil, ko je ustvaril
svet, saj je sedaj stvarnik, kar prej ni bil. Niti najmanj. Nobeno delo
božje, ki se je v času zgodilo, bodisi stvarjenje, bodisi odrešenje itd.,
ni provzročilo kake izpremembe v Bogu, ker je Bog vse to že od
vekomaj določil in le v času vse to izvršuje. Pri teh delih se ni iz¬
premenil Bog, ampak je provzročil le izprembo v svojem stvarstvu.
On je ostal vedno isti, mi ga pa spoznamo v njegovih delih sedaj
kot stvarnika, sedaj kot odrešenika.

Isto velja tudi, ako pravi sv. pismo, da Bog človeka sedaj ljubi,
sedaj sovraži; n. pr. pravičnega ljubi, grešnika pa sovraži, da se Bog
jezi, da mu je bilo žal, da je človeka ustvaril itd. Tudi tu ni nobene
izpremembe pri Bogu, izprememba je le pri človeku. Človek po

Komu naj pred vsem zaupamo?

19

svojem grehu stopi do svojega Boga v drugačno razmerje, kakršno
je bilo prej, dokler še ni imel smrtnega greha na svoji vesti. Iz-
prememba je pri Bogu le nekako zunanja, po svoji notranjščini je
pa Bog vedno eden in isti, ki vedno ljubi pravičnega, vedno pa so¬
vraži grešnika. Izpremenil bi se le, ako bi enkrat greh ljubil, čednost
pa sovažil. Kaj lepo nam tudi sv. Avguštin odgovarja na ta ugovor:
„Ako pravi sv. pismo, da se Bog izpreminja, da se jezi nad tistimi,
katerim je bil prej prijazen, ali da mu je žal to ali ono, je to vse
drugače umeti. Tu se ni izpremenil Bog, ampak ljudje. Tu je kakor
pri solncu. Bolnemu očesu se zdi solnčna svetloba huda, boleča, da,
neznosna; zdravemu je pa prijazna, mu dobro de in mu je prijetna. In
vendar isto solnce sveti obema. Tako je pri Bogu in ljudeh. Ako je
človeško srce dobro, mu je Bog poln ljubezni in dobrotljivosti, hu¬
dobno srce pa vidi v Bogu razjarjenega sodnika.“ — Še bolj nespameten
je ugovor, češ, potem pa ni treba moliti, ako je Bog neizpremenljiv
in ničesar ne izpremeni, kar je od vekomaj določil. Čemu pač moliti,
ako je že naprej določeno, kaj se bo zgodilo? Gotovo, Bog je od
vekomaj določil, kaj se bo zgodilo, a iz tega še ne sledi, da ni po¬
trebna molitev, pokora itd. Ravno nasprotno, saj je on takorekoč
na našo molitev že pripravljen. On jo je od vekomaj videl in že od
vekomaj določil, kaj bo storil vsled naših prošenj.

Bog je neizpremenljiv, kako tolažilna resnica za nas! Kako
resnične postanejo besede prerokove: „Srečen človek, ki zaupa v
Gospoda in je Gospod njegovo upanje; on bo kakor drevo, ki je k
vodam presajeno in v močvirnosti zaganja svoje korenine in se ne
boji, ko pride vročina; in njegovo perje je zeleno in ob suši ga ne
skrbi; tudi nikoli ne prejenja sadu roditi.“ (Jer. 17, 7. 8.) Nespameten
in nesrečen je pa človek, ki se zanaša na posvetne reči in jih ljubi.
Kar je že modri Salomon rekel o njih, da so minljive, polne praznote,
to nam potrjuje vsakdanja skušnja. Kaj je bogastvo? Tudi najboga¬
tejši človek mora umreti in vse zapustiti. Kaj je posvetna čast? Tudi
najmogočnejši vladar mora pasti pod smrtno koso! Kaj je posvetna
ljubezen in prijateljstvo? Koliko prijateljev je že s prisego obljubilo,
da ne bodo zapustili svojega prijatelja, da mu bodo v stiskah pomagali,
a ko je prišel tak trenotek, so ga vsi zapustili. Kaj so človeške ob¬
ljube? Kolikrat se je že prelomila najsvetejša obljuba, ki se je storila
s prisego pred oltarjem Gospodovim v trenotku, ko sta si ženin in
nevesta podala roki. Pa če bi tudi uživali ljubezen in prijateljstvo celo
svoje življenje, vendar pride trenotek, ko neha biti ljubeče srce, in
jenja ljubezen in prijateljstvo. Da, v resnici na pesek zida, kdor za¬
upa na ljudi. Kaj pa šele, če se zanaša na samega sebe, na svojo
učenost itd. Ena sama kapljica krvi, ki pride v možgane na na¬
pačnem kraju, mu zmede vse mišljenje. Ena sama mrzla sapica mu
mnogokrat vzame moč, nakoplje bolezen in prinese smrt. Tudi naj¬
močnejši, najbolj učeni, najkrepkejši človek je kup prahu, ki se ob
najmanjši stvarci podere. Zato zaupajmo le na njega, nespremenlji¬
vega vladarja nebes in zemlje, svojega najboljšega Očeta, njega lju¬
bimo z vsem srcem! Njega pa tudi posnemajmo, da ostanemo nes¬
premenljivi v dobrem, da se ne damo od vsake stvari odvrniti od

20

Povsod pričujoč.

dobrega, da vredni postanemo njegove neizpremenljive ljubezni.
Sv. Frančišek Borgia, vojvoda kandijski, je več let preživel na dvoru
cesarice Izabele (soproge cesarja Karola V.), ki je po svoji lepoti
slovela po vsem svetu. Ko umre cesarica v svojem 36. letu, dobi
vojvoda povelje, da naj prepelje truplo ranjke cesarice v Granado,
kjer se je pokopalo. Ko pride v Granado, da še enkrat odpreti krsto,
preden jo da položiti v rakev, da bo mogel priseči, da je v resnici
pokopal Izabelino truplo. Ko odpro krsto, je bilo obličje cesaričino
tako zelo izpremenjeno, da je vse obšel strah. Vsled hudega smradu
vse zbeži, le Borgia ostane. Nagla izprememba cesarice ga je vsega
prevzela. „Kaj, to je tista Izabela," zakliče ves prevzet, „ki je vse
očarala s svojo lepoto? Kje je tista visokost, ki je svetila iz njenih
oči in osrečevala vsakega, ki je bil v njeni bližini? Le ena beseda
iz njenih ust je še pred kratkim tisoče osrečevala, sedaj pa vse
beži pred njo. O kako minljivo in goljufivo je vse na svetu ; vse le
zmota in goljufija!“ Pogled na to strašno izpremembo, na minljivost
vsega posvetnega je provzročil, da je Frančišek zapustil dvor, odložil
vse časti, šel v samostan in zanaprej služil le svojemu najboljšemu
Očetu, najvišjemu vladarju, pri katerem se ni bati nobene izpremembe,
ki je „isti včeraj, danes, in na veke." (Hebr. 13, 8.)

4. Očetovo oko.

„Božje oči so svetlejše od solnca.“
(Sir. 2J, 28.)

Nikjer se pač dober otrok tako dobro ne počuti, kot v bližini
očetovi, ako njegovo oko na njega gleda, ako mu more gledati v
obličje, v oko, iz katerega mu sije ljubezen in naklonjenost. Zato ni
za otroka nič hujšega kot ločitev od dobrega očeta. Kako se boji
trenotka, ko mu bo zapustiti očetov dom, iti v tujino, kjer ne bo
našel ljubezni, kakršna mu bije v očetovem srcu. Ko se poslavlja od
njega, mu oči zalivajo solze; edino le zavest ga tolaži, da ga bo zopet
videl. V tujini zopet vedno hiti v duhu na svoj dom, vedno misli
nanj in le težko pričakuje trenotka, ko mu bo zopet dana prilika
pohiteti k očetovemu srcu, bivati takorekoč pred njegovimi očmi.
Da, dober otrok iskreno želi, da bi vedno bival v pričujočnosti oče¬
tovi, da bi vedno nanj gledale njegove zveste oči. Pri zemskem očetu
se mu pač ta želja na svetu nikdar popolnoma ne uresniči; a ures¬
ničuje se mu pri nebeškem Očetu. Njegovo oko vedno gleda na
nas. Naj gremo kamorkoli hočemo, njegovemu očesu ne moremo
ubežati, zakaj sv. vera nas uči, da je Bog povsod pričujoč.

„Kam pojdem pred tvojim duhom, in kam naj bežim pred tvojim
obličjem?“ pravi psalmist. „Ako bi šel v nebo, si ti ondi; ako se
podam v pekel, si tu. Ako bi vzel zarjine peroti in bival kraj morja,
bi me tja peljala tvoja roka in me držala tvoja desnica." (Ps. 138, 7—10.)
— „Gospod me vodi in ničesar mi ne bo manjkalo..., ako bi tudi po
smrtni senci hodil, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj." (Ps. 22, 1. 4.)
Sam Bog nam kliče po preroku Jeremiju: „Mar ne napolnjujem neba

Pamet uči, da je Bog povsod pričujoč.

21

in zemlje?" (23, 24.) Tudi Jezus Kristus nas opozarja na to, da je Bog
povsod pri nas, da nas povsod vidi njegovo oko, ker nas opominja,
da na skrivnem izvršujmo svoja dobra dela, ker nas tudi na skrivnem
vidi naš najboljši Oče, ki nam bo poplačal dobra dela. „Bog ni daleč
od vsakega izmed nas," uči nas sv. apostol Pavel, „zakaj v njem
živimo, se gibljemo in smo." (Dej. ap. 17, 27. 28.) Te besede sv. pisma
nam torej določno oznanjajo, da povsod biva naš najboljši Oče, da
povsod gleda na nas njegovo skrbno očetovsko oko. Pojdi torej od
enega konca sveta do drugega, od severa do juga, od vzhoda do
zahoda, pojdi v globočino morja in na snežene vrhove gora, povsod
biva tvoj Oče.

A on ni samo na vsakem kraju, ampak on biva tudi v vsaki
stvari. On je v nebesih, v angelih, on je na svetu, on biva v zvezdah
in jih vodi določena pota, on je v vsakem človeku in ga uči misliti,
govoriti in delati. On biva v rastlinah, v živalih, ter provzroča, da
rastejo, cveto, se množe. Tu si pa zopet ne smemo misliti, da bi bil
Bog tako v vseh rečeh pričujoč, da bi bil v eni stvari en del nje¬
govega bitja, v drugi pa drugi del, ali da bi ga kaka stvar obsegala.
Naša duša je na pr. v celem telesu povsod vsa pričujoča, a ne sega
izven telesa. Bog je pa povsod ves pričujoč in tudi sega še
dalje črez vse stvari. „Bog ni tako pričujoč," pravi sv. Avguštin,
„da bi bila ena polovica njegovega bitja v enem delu sveta, druga
pa v drugem, ampak je ves v nebesih in ves zopet na zemlji; njega
ne oklepa noben prostor, ampak je ves povsod pričujoč." Slabo po¬
dobo te pričujočnosti imamo v solncu. Solnce obseva mnogo dežela.
V teh obsežnih krajih dobiva vsaka stvar od njega svetlobo, kakor
da bi solnce samo za nje svetilo. Naj so dežele še tako obsežne,
vendar dobi vsaka toliko svetlobe kot druga. Sv. Avguštin primerja
Boga brezmejnemu morju in ves svet gobi, ki v njem plava. Goba
je vsa od morske vode napolnjena, a morje se še dalje razteza izven
nje. Slično je pri Bogu. Vse stvari so v Bogu, Bog je ves v vseh stvareh,
a stvari ga ne omejujejo, ga ne oklepajo, ampak on sega še dalje
črez nje. Njega ne oklepa noben prostor, ne omejuje nobena meja.
Bog je, kakor pravimo, neizmeren. Tega se je pač kaj živo zavedal
Salomon, ki je pri posvečevanju templa zaklical: „Ako te nebesa in
nebes nebesa ne obsežejo, koliko manj ta hiša, katero sem zidal."
(II. Kron. 6, 18.) Zato pravi tudi apostol, da v Bogu živimo, se gibljemo
in smo. Temu se nam pa ni treba čuditi, saj tako mora biti, tako
terja naša zdrava pamet. — Bog je namreč povsem neodvisen. Ako
bi ga omejeval prostor, ali kaka stvar, bi pač ne bil popolnoma ne¬
odvisen, ampak bi bil odvisen od stvari, ki bi ga omejevala.

On je vsemogočen in more povsod razodeti svojo moč, povsod
delovati. Ako pa povsod deluje, potem mora biti tudi povsod pričujoč.
Zato je tudi rekel sv. Avguštin: „Jaz bi ne bil, ako bi ti (o Bog) ne
bil." Kjer smo mi, tam mora biti tudi Bog, da nas ohranjuje, da nam
vsega deli, česar potrebujemo za življenje. On je slednjič tudi naj¬
popolnejše  bitje, zato mora tudi biti povsod pričujoč. Ako namreč
opazujemo stvari, kaj lahko opazimo, da so na tem višji stopinji, tem
popolnejše, čim prosteje se gibljejo. Na najnižji stopinji je pač kamen,

22

Nekateri pomisleki.

ki obleži, kamor ga položiš. Sam od sebe se ne premakne niti za
ped. Na višji stopinji so že rastline, ki se gibljejo vsaj na eno stran,
namreč rastejo, cveto, rode sad. Še višje stoji žival, ki lahko zapusti
prostor, na katerem stoji. Koliko višji od živali je šele človek že po
svojem telesu, kaj šele po duhu. Kdo ne ve iz svoje skušnje, kako
prosto se giblje naš duh, dasi je vezan na telo. Človek s svojim
duhom prehodi ves svet, dasi miruje s telesom. S telesom bivaš na
Slovenskem, a z duhom v trenotku lahko prehitiš ves svet, sedaj si
lahko v duhu na Dunaju, v drugem trenotku že v Parizu, v tretjem
že v New Yorku, v četrtem že v Avstraliji itd. Še bolj prosti so
nebeški duhovi, ki nimajo telesa, angeli. O njih pravi sv. pismo, da
v enem trenotku stopajo na zemljo in v istem trenotku gledajo obličje
nebeškega Očeta. Ako je pa Bog najpopolnejše bitje, potem mora to
prostost gibanja uživati v najvišji meri, on mora biti od vekomaj
povsod in vsak trenotek ves pričujoč. To je tako očividno, da so
bili celo pogani o tem prepričani. Rimski modrijan Seneka piše Lu-
ciliju: „Da se uslišijo naše prošnje, ni treba, da bi svoje roke k
nebu dvigali, ni treba, da prosimo templovega čuvaja, da nas pusti
k maliku, da bi nas bolje slišal. Bog je pri tebi, s teboj, on je v
tebi. Da, moj ljubi Lucilij, božji duh je vedno pri nas, ki ohranjuje
naša dobra dela, slaba pa opazuje.“ Grški modrijan Platon, pri katerem
je slišal Seneka omenjeni nauk, pa še pristavlja: „Kaj delaš? Kaj
misliš? Kaj zakrivaš? Tvoj čuvaj ti povsod sledi.“

A tu bi te morda utegnila motiti neka okoliščina, namreč, ali
je Bog pričujoč tudi v grdih rečeh, ali biva tudi v grešniku, ali to
ne nasprotuje njegovemu veličanstvu?

Seveda bi nasprotovalo, ako bi bil Bog tako pričujoč v stvari,
da bi se nekako pomešal ž njo. Toda Bog ni tako pričujoč, da bi
se z njimi pomešal. On je sicer pričujoč v vsaki stvari, a vendar je
daleč od nje, ker se ga stvar ne dotikuje. Njega ne oskruni nobena
reč, kakor tudi solnčnega žarka ne oskruni umazano steklo, skozi
katero sije.

On je sicer v grešniku pričujoč, a s tem še ni deležen njegovih
pregreh. On mu sicer daje moč, ga ohranjuje, a ne z namenom, da bi
ta mogel grešiti. On le dopusti, da človek tudi hudo dela, ker mu
noče kratiti prostosti, katero mu je dal. Oče da na pr. sinu denar, da
naj si kupi zdravilo. Sin pa kupi za isti denar strup, s katerim se
zastrupi. Ali je mar oče kriv, da se je sin zastrupil?

Ako Bog v človeku pričujoč gleda, kako ta izvršuje pregrehe,
nas mora pač to učiti, kolika hudobija je greh, ker človek nekako
prisili Boga, da gleda njegovo pregreho. S tem pa seveda Bog ničesar
ne izgubi na svoji svetosti ali popolnosti. Bog je torej in mora tudi
biti povsod pričujoč. Seveda je na različne načine pričujoč, to se
pravi, na različne načine razodeva svojo pričujočnost. V nebesih je
pričujoč kot najboljši, najmogočnejši, večni vladar, ker tu razodeva
svojim izvoljenim svoje veličastvo, svoje bogastvo. V dušah pravičnih
je zopet na drug način pričujoč. Tu namreč deli svoje milosti, svoj
mir, o katerem pravi Gospod, da takega miru svet dati ne more. Le
poglej pravične, kako so veseli. Zakaj? Ker uživajo čudoviti mir.

Čemu v cerkev hoditi?

23

Tega miru jim ne daje svet, ker ga uživajo tudi taki, ki od sveta
ne dobivajo nobene prijetnosti. Tak mir so uživali apostoli, mučenci.
Daši jih je svet preganjal, jih mučil in trpinčil, moril, vendar so bili
tako veseli, da so v trpljenju na morišču veselo prepevali. Tega
veselja niso dobivali od sveta, zato so ga morali dobivati od Boga.

Sv. Frančišek Ksaverij je vkljub vsemu pomanjkanju užival toliko
veselja, da je klical: „Dovolj je, Gospod, dovolj." Gotovo si že sam
občutil to pričujočnost božjo. Ako si storil kaj dobrega, ako si dal
miloščino, ako si se premagal v jezi ali v kom drugem, kaj ne, kako
ti je dobro delo, kako veselo je bilo tvoje srce, dasi te nihče ni
videl razen Boga, nihče te pohvalil. Ko si hotel, zlasti vprvič, kaj
hudega storiti, ali nisi čul v sebi glasu, ki te je svaril, da tega nikar
ne stori. Kdo te je svaril? Bog, ki biva v tebi, ter tako razodeva
svojo pričujočnost. Tako je Bog na poseben način v našem srcu
pričujoč, ko nas k dobremu opominja, odvračuje od hudega, nam
vzbuja resne misli itd.

Na poseben način je tudi pričujoč v naših cerkvah. Tu nam je
nekako bližje, raje posluša naše prošnje in jih tudi prej usliši. Zato
je nespametno, ako bi kdo rekel: Ako je Bog povsod pričujoč, potem
mi pač ni treba v cerkev hoditi k sv. maši itd., potem je bolje, da
grem na izprehod, saj tudi tam v naravinem templu lahko molim, ker
je Bog tudi tam pričujoč. Ako bi ta ugovor veljal, bi bile cerkve
sploh nepotrebne. A take ugovore je sam Bog zavrnil. Ko mu je
Salomon (na njegovo povelje) sezidal tempel, ga Bog ni zavrnil, češ,
čemu zidaš meni tempel, saj ljudje lahko povsod z menoj govore,
marveč mu je zaklical: „Ta kraj sem si zbral, da bo moje ime ondi
na veke, in da bodo moje oči in moje srce ondi vse dni ostale.“ Ali
ni s tem očitno razodel, da hoče v templu biti na poseben način
pričujoč, kjer bo raje uslišal prošnje tistih, ki se bodo k njemu za¬
tekli, da jim hoče biti tu takorekoč bližji kot drugod. Ako je ne¬
potrebno v cerkev hoditi, čemu se je pa Jezus Kristus sam udeleževal
službe božje v templu, zakaj se je dal kot majhno dete v templu
darovati? Ako ni Bog na poseben način v templu, čemu je potem
izgnal prodajavce iz templa z besedami: „Moja hiša je hiša molitve."

Ali ni s temi besedami dovolj razločno napovedal, da je potreben
poseben prostor, ki je določen molitvam, daritvam, kjer je mogoče
častiti, hvaliti, prositi nebeškega Očeta, ga zahvaliti za prejete dobrote.
Ako pa to velja že o judovskem templu, koliko bolj šele o naših cerkvah,
kjer je Jezus Kristus sam pričujoč, ne le kot Bog, ampak tudi kot
človek v zakramentu sv. Rešnjega Telesa, kjer se daruje neprenehoma
v daritvi sv. maše; kamor nas sam kliče: „Pridite k meni vsi, ki se
trudite in ste obteženi." S kakim veseljem so hiteli pastirci k jaslicam,
na kako dolgo pot so se podali trije modri, da bi videli in molili
Jezusa; kolikim nevarnostim se mnogi izpostavljajo, ko se podajo v
sv. deželo, da bi obiskali sv. kraje, na katerih je bival, deloval, trpel
in umrl naš Zveličar! Mi pa bi iskali izgovorov, da se izognemo
cerkvam, zapovedani službi božji, da bi ga ne obiskali na kraju, kjer
je na poseben način pričujoč ter svojo pričujočnost zlasti s tem raz¬
odeva, da usliši tam naše prošnje ter jo le premnogokrat tudi po-

24

Spomin na božjo povsodpričujočnost.

kaže s čudeži. Ali bi ne bila to najgrša nehvaležnost? Le mis limo si,
da bi kralj ali cesar odredil, da naj tisti, ki imajo kako prošnjo do njega,
pridejo v posebno sobo, kjer jih hoče zaslišati. Ako je ta prostor
vsakemu pristopen, potem pač nihče ne bo tako nespameten, da bi
temu ugovarjal, ampak vsak se bo rad poslužil te odredbe. Ako bi
bil pa kak človek tako len in trmoglav, da bi na noben način ne
hotel iti v omenjeno sobo, češ, saj povsod lahko govorim s kraljem,
če ga tudi na cesti srečam, ali bi se mu ne godilo prav, ako bi v
svoji potrebi ne našel pomoči, ako bi ga kralj ne hotel poslušati?

Toda dovolj o tej resnici, da je Bog povsod pričujoč, poglejmo
le še, koliko sadov nam prinaša ta resnica za naše življenje, ako si
jo pogosto postavimo pred oči. Ali ne bo ta resnica v nas vzbudila
najglobokejšega spoštovanja do nebeškega Očeta? Pogled na vesoljni
svet in njegovo velikost nas prevzame, napolnjuje z občudovanjem, in
pogled na nebeškega Očeta, ki je še veliko večji od vesoljstva, ki
je neizmeren, naj bi istega ne provzročil, da se tudi mi pridružimo
psalmistu ter kličemo: „Pojte Gospodu in hvalite njegovo ime, ozna¬
njajte dan na dan njegovo blagost. Oznanjajte med narodi njegovo
slavo, med vsemi narodi njegove čudeže. Zakaj Gospod je velik in
vse hvale vreden." (Ps. 95, 2—4.) A ta neizmerni Bog je povsod
pričujoč, vedno je v nas obrnjeno njegovo očetovsko oko. Njemu ne
uide nobena beseda, nobena stopinja, nobeno dejanje. Vse stvari ob¬
daja, v vseh je pričujoč. Ako se tega živo zavedamo, ali nas ne bo to
kaj izdatno odvračevalo od hudega, vnemalo k dobremu?

„Če nas človek zaloti pri sramotnem dejanju,“ pravi sv. Efrem, „nas
obide neizrekljiva žalost, vpričo Boga pa naj bi se ne sramovali izvršiti
najostudnejših pregreh ?“ Kako lepo piše vsled tega sv. Frančišek
Šaleški: „Verni spomin na povsod pričujočega Boga rabimo kot
vsakdanji kruh. Kruh jemo pri vsaki jedi in kruh daje telesu naj¬
boljšo hrano. Ravno tako bi morali rabiti ta spomin pri vseh dejanjih.
Ni ga koristnejšega ne lažjega sredstva." „Vedno in povsod imejmo
Boga pred očmi," piše na drugem mestu, „po dnevi kakor po noči,
v samoti kakor v druščini, najbolj živo se pa spominjajmo njegove
pričujočnosti, kadar gremo počivat. Kjer te nobeno človeško oko ne
vidi, Vsevedni gleda, kar počenjaš." : — „V stiskah sem od vseh strani,"
je rekla Suzana, ko sta jo zapeljivca nadlegovala in jo hotela v greh
zapeljati, „toda bolje mi bo brez dejanja (namreč greha) pasti v roke,
kot grešiti pred obličjem božjim." (Dan. 13, 22—23.) Ista misel je
obvarovala greha tudi egiptovskega Jožefa in druge.

Vojak se z veliko večjo hrabrostjo bojuje, ako ve, da ga gleda
njegov poveljnik; z veseljem žrtvuje svoje življenje, ako ve, da je
nanj obrnjeno oko kraljevo. Oko najvišjega kralja, našega najboljšega
očeta je pa vedno obrnjeno v nas, ali ne bo to tudi nas vnemalo, da
bomo z veseljem dobro delali, trpeli in se bojevali do konca svojih
dni ? Poganski in krščanski služabnik sta skupaj delala pri istem go¬
spodarju. Dokler ju je gospodar gledal, sta bila prav pridna. Ko se
pa gospodar odstrani, pravi poganski služabnik: „Sedaj je gospodar
odšel, sedaj pa nehajva delati." A krščanski služabnik mu odvrne:
„Moj gospodar pa ni odšel; on gleda vedno na me." Pogan je lenobo

Tolažilen nauk.

25

pasel, kristjan pa je pridno delal, ker se je zavedal, da nanj gleda
oko najvišjega gospodarja, najboljšega očeta. Kako nas torej resnica,
da je Bog povsod pričujoč, odvračuje od hudega in napeljuje k
dobremu!

Ta resnica nam je pa tudi v veliko tolažbo. „Moj oče in
moja mati sta me zapustila/ 4  bi mogli tu reči s psalmistom, „Gospod pa
me je sprejel.“ (Ps. 26, 10.) Če tudi ne bivaš pri dobrem očetu ali
skrbni materi, ako nimaš nobenega srca, ki bi za te bilo, če bivaš
tudi v največji samoti, zapuščen, glej, nisi sam, tvoj najboljši oče je
pri tebi, vedno gleda na te njegovo skrbno, zvesto oko, in nimaš
povoda žalovati. Kako lepo se je tega zavedal nek Spanjolec. V ame¬
riških gozdovih ga najde čisto osamljenega misijonski škof Proul ter
ga vpraša: „Kaj ti ni ničdolg čas tukaj, ali se ti nič ne toži po
domu? 44  — „Nič,“ odvrne Španjolec, „saj imam zraven sebe ljubega
Boga. 44

Ako je otrok žalosten, ako mu bridkost tare srce, kam se naj¬
prej zateče? Ali ne k skrbnemu očetu, k dobri materi? Pri očetovem
ali materinem srcu se pomiri njegovo srce. A tu na svetu je le pre-
mnogokrat otroku zaprta pot do očetovega ali materinega srca, zlasti
če ju že pokriva črna zemlja. O, koliko tolažbe za nas, k srcu naj¬
boljšega očeta nam je pa pot vedno odprta, sploh ni treba nobene
poti, saj je povsod pri nas, saj takorekoč povsod počivamo na nje¬
govem srcu. Bodi kjerkoli, povsod lahko z njim govoriš, povsod te
on sliši; ako zdihuješ, te razume, ako se jočeš, te vidi. Bodisi, da v
ječi po nedolžnem trpiš, on je pri tebi; bodisi, da v revni sobi tožiš
nad svojo revo, on je poleg tebe; bodisi, da na bolniški postelji
trpiš, kjer te nihče ne obišče, nihče ne tolaži, nihče ti ne postreže,
tvoj najboljši oče je pri tebi, njegovo oko je neprestano vprto v te.

Ali ti ne bo to dajalo poguma, ali te ne bo vnemalo k potrpežlji¬
vosti in drugim čednostim, posebno ker veš, da ima s tem, kar ti po¬
šilja, svoje najboljše namene, kakor bomo videli pozneje. Da, povsod
se lahko pomiri naše srce, ker mu sv. vera in zdrava pamet kažeta
povsod pričujočega najboljšega očeta, ki je na poseben način zlasti
pričujoč pri tistih, ki so potrtega srca (to se pravi, da jim kaj
rad pomaga). „Gospod je blizu tistim, ki so potrtega srca,“ nas uči
psalmist, in sam Bog nam kliče po preroku: „Ne boj se, zakaj jaz
sem pri tebi. Ne obupaj, jaz sem tvoj Bog. Jaz ti delim moč in ti
pomagam. 44  (Iz. 41, 10.) Nek mornar je bil prejel zakramente umira¬
jočih. Duhovnik iz družbe Jezusove, ki nam to pripoveduje, ga obišče
ter vpraša: „Ali ste pripravljeni za pot? 44  — „Popolnoma,“ odvrne
mornar. — „Ali se nič ne bojite? 44  — „Jaz pa naj bi se bal? Čemu? 44
Kazoč na svoje prsi, kamor je bil v jutru prišel njegov Gospod Bog,
pristavi: „Krmar je na krovu, česa bi se še bal? 44  Da, krmar, naš
najboljši oče, je na krovu, tako moramo tudi mi reči vsak trenotek,
saj je Bog povsod pri nas, on nas vodi, on nam pomaga, on nam
moč deli. Čemu bi torej žalovali v nadlogah, česa se bali v ne¬
varnostih !

A ta krmar ni samo povsod pričujoč, ampak tudi vse vidi in
vse ve, on je vseveden. „Bog je ves oko, 44  pravi sv. Jeronim (in

26

Vseveden.

ps. 93), in to oko je povsod pričujoče, zato tudi vse vidi in vse ve.
Tako nam oznanja sv. vera in tudi zdrava pamet jej mora pritrditi.

„Gospod, ti me preiskuješ in me poznaš,“ nam oznanja psalmist,
„ti pregleduješ moje misli od daleč in vsa moja pota si previdel.
Glej, Gospod, ti veš vse, novo in staro. Čudovita je za me tvoja
vednost, previsoka je, ne morem do nje." (Ps. 138, 1—6.) — „Gospod
ve vse," beremo v Sirahovi knjigi, „kar se le more vedeti, in pre¬
gleduje znamenja časov, on oznanja preteklo in prihodnje, in razo¬
deva sled skrivnih reči. Nobena misel mu ni neznana in nobeno
govorjenje se mu ne skrije." (42, 18—20.) — „Nobena stvar ni ne¬
vidna pred njim,“ je pisal sv. Pavel Hebrejcem, „ampak vse je golo
in odkrito pred njegovimi očmi, kateremu nam bo treba odgovor
dajati." (Hebr. 1, 13. 14.) — „Višji je Bog od našega srca," uči nas
tudi sv. Janez, „vse namreč ve." (I. Jan. ‘3, 20.) Kar nam pa sv. pismo
napoveduje z besedami, to nam je sam Bog razodel tudi v dejanjih.
Z raznimi dejanji je pokazal, da mu je vse odkrito, da vse ve, sedanje,
preteklo, prihodnje. Ob času Noetovem je vedel, da je na zemlji
samo osem pravičnih, zato je pokončal človeški rod z vesoljnim po¬
topom. On je vedel, da v Sodomi in Gomori ne najde niti 10 pra¬
vičnih. Kako določno je napovedal Abrahamu osodo njegovega rodu,
na pr. da bo oče velikega zaroda, ki bo posestoval obljubljeno deželo,
da bodo v njem oblagodarjeni vsi rodovi zemlje itd. Kdo ne pozna
obljub in prerokb o obljubljenem Odrešeniku, ki so se do pičice
uresničile. Znana nam je že prerokba o usodi judovskega ljudstva,
katere uresničenje imamo takorekoč vedno pred očmi. Z eno besedo,
vse prerokbe nam kaj živo oznanjajo resnico, da je Bog vseveden.

Isto je učila sv. cerkev vse čase, in tudi zdrava pamet ji je
primorana pritrditi. Med ljudmi dajemo prednost tistim (ako so
tudi sicer hvalevredni), kateri so na višji stopinji učenosti. Vedno
je človeški rod proslavljal učenjake, jim postavljal spomenike ter s
tem razodeval, da so bili na tem višji stopinji popolnosti, čim višje
je segala njihova učenost, vednost. In Bog, najvišji, najpopolnejši,
naj bi ne bil vseveden. Ravno zaradi tega, ker je najpopolnejše
bitje, mora biti tudi takorekoč najbolj učen; njegovemu umu ne sme
biti nič prikritega. Ako je že svojim stvarem dal toliko vednosti,
pa naj bi je sam ne imel v še večji meri? Zato pravi sv. pismo: „On,
ki je zasadil uho, pa naj bi ne slišal? Ali, ki je ustvaril oko, pa naj
bi ne videl? On, ki narode opominja, pa naj bi ne kaznoval? On,
ki modrosti uči ljudi!" (Ps. 93, 9. 10.)

Urar pač najbolje pozna svoje delo, uro. On natančno ve za
vsak njen najmanjši del, pozna njegov prostor itd. Zakaj? Ker je
uro sam naredil in sestavil. In Bog naj bi vsega ne vedel, saj je
on vse naredil, in vse kar žije in bije, vse je le zaradi tega, ker on
za to ve. Ko bi Bog za to ne vedel, bi sploh ne bivalo. Ako vidiš
kmetsko posestvo v najlepšem redu, živino lepo rejeno, drevesca
lepo osnažena in cepljena, njive lepo obdelane itd., ali boš mar rekel,
da se njegov gospodar nič zanje ne briga, da nič ne ve, kaj ima?
Nasprotno, ravno iz tega, ker vidiš vse lepo urejeno, dobro pre¬
skrbljeno, porečeš, da gospodar dobro skrbi za svoje reči, da ve

Kaj ve Bog?

27

za vse. Sedaj pa poglej vesoljni svet Ali ne opazuješ tu najlepši
red, na katerega smo te že večkrat opozorili. Ako pri posestvu iz
lepega reda sklepaš, da mora gospodar vedeti in skrbeti za vse svoje
reči, koliko bolj si šele pri pogledu na prekrasni red v naravi pri¬
moran sklepati, da mora njegovemu reditelju, Bogu, biti vse odkrito,
sicer bi ne mogel v svetu bivati tako lep red. — Pogled v naravo
nas torej kaj živo uči, da mora biti Bog vseveden. Zato vidimo, da
so tudi pogani svojim bogovom pripisovali vsevednost. Posvetni
vladarji imajo svoje svetovavce, uradnike, poduradnike razdeljene po
svojem kraljestvu. Ti so takorekoč njihove oči, da gledajo na vse
njihove podložnike in druge reči. Bog pa teh ne potrebuje. On je
povsod pričujoč, zato mu je tudi vse odkrito.

A Bog ni samo stvarnik in vladar vsega sveta, on je in bo
tudi njegov sodnik. Ako pa hoče sodnik izreči pravično sodbo,
znane mu morajo biti vse okoliščine, on mora natančno poznati vso
zadevo. In ravno zaradi tega, ker posvetnemu sodniku niso vselej
te reči znane, zlasti ker ne more videti v srce, zato ni mnogokrat
njegova sodba povsem pravična. Drugače pa mora biti pri Bogu.
On, kot najpopolnejše bitje, mora tudi soditi po najstrožji pravičnosti.
Da pa bo to mogel, mora vse vedeti, mora mu biti vse odkrito, tudi
misli in želje našega srca.

On pozna pred vsem samega sebe in edino le sebe. V svojem
duhu gleda vse druge stvari. Sebe pa pozna na najpopolnejši način.
On pravzaprav edini prav pozna samega sebe. Ustvarjeno bitje se
ne bo nikdar in se tudi ne more povzpeti do tega spoznanja. Zato
je rekel Jezus Kristus: „Jaz poznam svoje, in moji poznajo mene,
kakor oče pozna mene in jaz očeta." (Jan. 10, 14. 15.) Na drugem
mestu pa pravi: ,,Nihče ne pozna sina kot oče, in nihče ne pozna
očeta kot le sin in katerim hoče sin to razodeti." (Mat. 11, 27.) —
»Kateri človek ve, kaj je v človeku, kot duh človekov, ki je v njemu
samemu," pravi sv. apostol Pavel. „Tako tudi nihče ne pozna, kaj
je božjega, kot le duh božji." (I. Kor. 2, 11.)

. v  Razen sebe pa Bog pozna tudi vse ustvarjene reči. Znano mu
je število zvezd, njihova velikost in lastnosti, „znano mu je število
peska v morju in kapljic dežja." (Sir. 1, 2.) Ako ima po besedah
Gospodovih celo lase štete na naši glavi, koliko bolj mu morajo biti
poznane še-le druge veliko važnejše stvari in okoliščine.

On ve, kar se je zgodilo pred tisoč in tisoč leti, niti najmanjše
stvari in okoliščine ni pozabil. Odprt mu je tudi pogled v sedanjost
in prihodnost. Kakor pozna ves ustvarjeni svet, tako pozna tudi vse
stvari, katere bi bil še lahko ustvaril, a jih ni in jih ne bo ustvaril.
Zato pravi modrc sv. pisma: „Gospod Bog je poznal vse stvari, preden
jih je ustvaril." (23, 29.) Vse te mogoče stvari so mu tako natančno
znane, da po besedah apostolovih „kliče po imenu vse, kar ni, kakor
da bi že bilo". (Rim. 4, 17.) Toda očetovo oko sega še dalje. Ono
Pozna tudi vsa dejanja, ki so povsem odvisna od človekove proste
volje. On ve že naprej, kaj bo človek storil v tem ali onem slučaju.
Ker se namreč zgodi le to, za kar on ve, zato ker on hoče, zato
mora vedeti vse, kar bi se utegnilo zgoditi, pa se vendar ne zgodi.

28

Nekateri pomisleki glede vsevednosti božje.

To nam določno napoveduje sv. pismo. Od zapeljivcev preganjena
Suzana je zaklicala: „Večni Bog, ki poznaš vse, kar je skritega; ki
veš vse, preden se zgodi!“ (Dan. 13, 42.) Nehvaležnima mestoma
Korozaim in Betzaida je Gospod zaklical: „ Gorje tebi, Korozaim, gorje
tebi, Betzaida! Ko bi se bili v Tiru in Sidonu zgodili ti čudeži, ki
so se zgodili pri vaju, bi bila že delala pokoro v spokornem obla¬
čilu in pepelu. “ (Mat. 11, 21.)

Iz teh besed Gospodovih kaj lahko posnamemo, da mora Bog
vedeti, kaj bi se zgodilo, ako bi se to ali ono zgodilo, na pr. kaj bi
bili storili prebivavci Tira in Sidona, ako bi bili videli čudeže, ka¬
tere sta videli mesti Korozaim in Betzaida. Bog mora torej vedeti
vse, tudi tisto, kar bi se utegnilo zgoditi in kar je povsem odvisno
od proste volje človekove. Pa kaj bi ne, saj on pač vsestransko
pozna srce človekovo, torej more vedeti, kaj bo človek storil v teh
ali onih okoliščinah. Ali ne pozna tudi oče otroka, katerega opazuje
od njegovih mladih nog, da skoraj z gotovostjo lahko pove, kaj bo
storil v tem ali onem položaju. Sploh bi Bog ne mogel vladati
sveta, ako bi tega ne vedel, ker bi ne mogel vsega potrebnega ukreniti,
kadar bi se to ali ono zgodilo. Ako pa Bog že naprej ve, kaj bo
človek storil in se le to zgodi, za kar Bog ve, potem boš pa rekel,
človek ni prost, kakor nas uči sv. vera. Niti najmanj. Bog ve naša
dejanja, ker se bodo zgodila, a ne zgode se zaradi tega, ker jih on
ve. „Ako kdo vidi konja z jezdecem dirjati proti prepadu,“ pravi
kaj lepo Teodoret, „lahko naprej ve, da bo ž njim padel v prepad; ako
je pa to naprej vedel, pač ni vzrok, da je konj padel z jezdecem v pre¬
pad, kakor tudi ogledalo ni vzrok dejanj, katere se v njem zrcalijo.

Še večja nespamet je, ako kdo pravi: Bog že naprej ve, ali
bom zveličan ali pogubljen. Tako se bo zgodilo, kakor on ve. Potem
mi pač ni treba moliti ali dobro delati. Ako greš na kolodvor in se
hočeš z vlakom peljati v ta ali oni kraj, Bog ve v kateri vlak boš
stopil, ali boš vstopil v pravi vlak ali ne, ali boš prišel na določeni
kraj ali ne. Ali pa morda zaradi tega nimaš prostosti, da se potrudiš,
da najdeš pravi vlak? Ako bi vsled lahkomišljenosti ali brezbriž¬
nosti zašel v napačni vlak in prišel čisto drugam, kakor si se na¬
menil, pa bi se izgovarjal: Bog je naprej vedel, zato sem se moral
peljati v napačnem vlaku, jaz nisem bil prost, ali bi ne bilo to ne¬
spametno? Ista je glede pekla ali nebes. Bog ve, da boš prišel v
pekel, ker ve, da boš tako živel, da si boš zaslužil pekel. Ako bi
ti tako živel, da bi si zaslužil nebesa, bi pa vedel, da boš prišel v
nebesa. Bog ve, kako bomo delali, a mi nismo prisiljeni tako storiti
zato, ker Bog ve.

Učeni Duns Skotus je na svojem potovanju po Angleškem srečal
kmetiča, ki je sejal. Ko ga hoče nekoliko poučiti, ga ta zavrne
rekoč: „Čemu me opominjaš? Ako Bog že naprej ve, da se bom
zveličal, potem se bom zveličal, naj delam dobro ali hudo; ako pa
ve, da bom pogubljen, bom pa pogubljen, naj storim karkoli hočem. “
Skotus pa odvrne možu: „Ako meniš da je tako, kakor praviš, da
se mora ravno to zgoditi, ker Bog za to ve, čemu potem seješ? Ako
je Bog naprej vedel, da bo tu rastla pšenica, potem bo rastla, če

Nauki vsevednosti božje.

29

seješ ali ne, in narobe; potem je tvoje delo nepotrebno." Mož je ob¬
molknil, ker je spoznal da je bil njegov ugovor nespameten.

Slično je tudi z vprašanjem, ki se pogosto sliši, namreč: „Cemu
je Bog sploh ustvaril takega človeka, o katerem ve, da bo pogubljen?
Kako se to ujema z njegovo neskončno popolnostjo?" Tu le vprašam:
Ali Bog morda sili koga v pekel? On marveč hoče, da se vsi zveličajo,
in jim daje vse potrebne pripomočke, da bi se mogli zveličati. Ako se
pa ne zveličajo, ni to njegova krivda, ampak krivda ljudi, ki nočejo
živeti po njegovem nauku, rabiti njegovih pripomočkov. Kam bi pa
prišli, ako bi Bog ustvaril le take ljudi, kateri bi se gotovo zveli¬
čali. Potem bi pač ljudje lahko počenjali, kar bi hoteli. Kdo bi se
še kaj brigal za njegove zapovedi? Ljudje bi ga naravnost zaniče¬
vali. Ali bi na ta način ne nastal na svetu največji nered? Ali bi
bilo mar to primerno za Boga? Ako Bog ustvari take ljudi, za ka¬
tere ve, da bodo pogubljeni, tudi kar nič ne kruši pravičnosti.^ Pra¬
vičen je tisti, ki vsakemu da, kar mu gre, kar zasluži. Ako se človek
pogubi, dobi kar je zaslužil. Torej ravna Bog povsem pravično, če
tudi ustvari ljudi, o katerih ve, da bodo pogubljeni, ker ni on kriv
njihovega pogubljenja, ampak le sami ljudje.

Čemu Bog to stori, to nam je prikrito. Tega nam pa tudi ni
treba vedeti, dovolj je, da vemo, da kar stori, vse prav stori, četudi
mi tega vselej ne spoznamo. — Znano ti je morda, da se mnoge
kupčije sklepajo pogosto po menicah. Osemletni otrok kupčevavca
z denarjem (bankirja) vidi svojega očeta, da je dal celo vrečo zlata
za košček papirja (menico), ter mu očita, zakaj da je tako storil.
Ko bi bil bankovec, mu pravi, bi že bilo, ali kako je to, da ste toliko
denarja dali za košček ničvrednega papirja? — Ali bo mar pameten
oče sedaj osemletnemu otroku razlagal, čemu je tako storil, in raz¬
ložil kupčijo z menicami? Pameten oče tega ne stori, ampak si misli:
Otrok naj le počaka; ko doraste, bo že zvedel in spoznal, da je bilo
prav tako. — Isto dela tudi ljubi Bog z nami. Zato ne vprašajmo
veliko, čemu tako dela, ampak počakajmo. Prišel bo čas, ko do-
rastemo, ko pridemo namreč k njemu, ko ga bomo gledali od obličja
do obličja, ter spoznali vse njegovo delovanje.

Dokler pa živimo na tem svetu, pa zaupajmo vanj, saj nam
ravno njegova vsevednost daje za to dovolj povoda. O kolikokrat
se zmoti človek! Kar si vednosti ali znanja pridobi, pridobi si je s
svojimi čuti, ki se le premnogokrat ogoljufajo. Solnce se zdi našim
očem majhna krogla, a vendar je veliko večje od naše zemlje. Ko¬
liko reči nam je neznanih. To, kar vemo, ni v primeri s tem, česar
ne vemo, takorekoč nič. Pri kolikih rečeh nam je znana takorekoč le
lupina, jedro nam je pa čisto prikrito. Mi vemo, čutimo, da je gorko,
čutimo elektriko, poznamo njene zakone, a kaj je gorkota, kaj elek¬
trika, tega pa ne ve živo bitje. Pri Bogu pa je nemogoča zmota.
Njemu je vse odkrito. Človek se veliko trudi, da si pridobi vednosti;
mnogokrat porabi celo svoje življenje, da prouči le eno stvar. Bog
pa v enem trenotku pozna, in sicer od vekomaj vse. Ako se zana¬
šamo na učenost in vednost ljudi, o koliko bolj bi se morali šele
zanašati na Boga, vanj zaupati!

30

,Varuj se, božje oko te vidi.

Posvetne učenjake slavi svet, jim postavlja spomenike, koliko
bolj bi moral šele njega hvaliti, ki presega vse v vednosti in uče¬
nosti. Kraljica Saba je bila od daleč prišla, da bi se prepričala o
Salomonovi modrosti. Ko je pa čula njegove besede in videla nje¬
gova dejanja, je bila vsa presenečena, da je zaklicala: „Večja je
tvoja modrost in tvoja dela, kakor sloves, katerega sem slišala. Blagor
tvojim možem, blagor tvojim hlapcem, ki vedno stoje pred teboj in
poslušajo tvojo modrost." (lil. Kralj. 10, 7.) Ako je kraljica blagrovala
služabnike Salomonove in njega samega zaradi njegove modrosti,
koliko bolj bi morali slaviti šele svojega nebeškega očeta, ki v mo¬
drosti presega vse, tudi najmodrejše ljudi; kako srečne bi se morali
šele mi šteti, da imamo takega očeta, da moremo slišati njegov nauk,
katerega nam oznanja naša mati sveta katoliška cerkev. Misel, da
naš nebeški oče vse ve, nam pa mora tudi v skušnjavah deliti moč,
da jih premagamo. Kako bi se pač človek upal pred njegovimi vse¬
vidnimi in vsevednimi očmi storiti kaj hudega, misliti kaj pregrešnega!
„Povsod te vidi božje oko," piše sv. Avguštin. „Ako greš ven, te
vidi, ako prideš notri, te vidi; ako gori luč, te vidi Bog, in če si jo
ugasnil, te zopet vidi. Zato beži pred njim, ki vse vidi; ali pa če
moreš, poišči si kraj. kjer te Bog ne vidi, in stori, kar se ti po¬
ljubi." (In solit. c. 14.) Kaj lepo nas tudi sv. Terezija opozarja na to,
rekoč: „Bog je neizmerno veliko in čisto ogledalo. Vse, kar storimo,
se vidi v njem in ni je reči, ki bi se v njem ne videla. Kako grdo je
torej, ako se v tej največji čistosti pokažejo take grdobije, kot so naši
grehi. Da bi vendar to malo premislili vsi grešniki, ki pregrešno
žive tja v en dan in nič ne mislijo na Boga. Da bi se vendar za¬
vedali, da njihove pregrehe vendar niso tako skrite, kakor si domiš-
ljujejo; da bi vendar občutili, kako zelo žalijo Boga s svojimi grehi,
katere izvršujejo vpričo njegovega veličanstva, pred očmi vse¬
vednega."

Dobro bi pač bilo, ako si globoko vtisnemo v svoj spomin
nauk preprostega dečka, ki ga je dal nekemu možu. Ta je namreč
šel zelje krast na sosedov vrt in vzel dečka s seboj. Pri plotu postavi
dečka ter mu reče: „Tu stoj in počakaj, dokler se ne vrnem." Deček
pa opazuje moža skozi plot in vidi, da reže zeljnate glave, a se
vedno na vse strani ozira, če ga morda kdo ne vidi. Tu mu pa reče
deček v svoji nedolžni preprostosti: „Pozabili ste nakvišku pogle¬
dati." Moža pretreseje te besede. Spomni se na vsevednega Boga,
popusti zelje ter se takoj vrne na svoj dom. — „Glej nakvišku," teh
besed se tudi mi spominjajmo v vseh skušnjavah in spomin na našega
očeta, ki povsod gleda na nas in vse vidi, nas bo odvrnil od greha,
pa tudi vnemal k dobremu. Zato je tudi stari Tobija rekel svo¬
jemu sinu: „Vse dni svojega življenja imej Boga v svojemu srcu in
varuj se privoliti v greh ter prestopiti zapovedi Gospoda našega
Boga." (Tob. 4, 6.) Spomin na Očeta, ki vse vidi in vse ve,
je svetnike izpodbujal k dobrim delom, da so dosegli toliko stopinjo
svetosti. Oni so živeli tako, kakor nas lepo uči sv. Alfonz Liguo-
rijan: „Živi tako, kakor da bi na svetu ne bival drug kot Bog
in ti."

Neskončno moder.

31

Spomin na Očeta, ki vse vidi in vse ve, nam pa mora
tudi deliti obilo tolažbe, posebno kadar nas svet slabo sodi, napačno
razlaga naša dejanja. Tu zlasti veljajo besede Gospodove: „Vaš ne¬
beški oče ve" za našo potrpežljivost, za naše dobre namene, za našo
stanovitnost, ve za naše žrtve, katere mu prinašamo. On šteje naše
korake in vsa dejanja, ki jih izvršujemo radi njega. Koga bi pač ta
resnica ne tolažila! Kako lep zgled imamo tu na sv. Elizabeti. Bila
je namreč po krivem obdolžena. Zapustiti je morala grad, vse svoje
premoženje. Kakor uboga beračica je morala iskati s tremi otročiči
stanovanja in hrane. Kaj jo je pa tolažilo, kaj ji dajalo pogum v
tej revi in bedi? Edino le misel na najboljšega očeta, ki vse
vidi in ve. Zato imej tudi ti, dragi bravec, svoje oči vedno vprte
v oči svojega najboljšega očeta, ki so vedno vprte v tebe. Trudi se
z vsemi močmi, da se nikdar ne bo stemnilo to očetovsko oko, ampak
da bo vedno z dopadenjem gledalo na te, potem se ti ni bati ničesar.
Tvoj oče te bo varno privedel do tvojega cilja, k sebi, v svoj in
tvoj očetovski dom.

5. Modra glava.

,.Vse si v modrosti naredil."

(Ps. 103, 24.)

Najiskrenejša želja vsakega pravega očeta je, da bi svojega
otroka vzredil dobrega, poštenega, srečnega človeka. Ali pa vselej
doseže ta svoj namen? Le premnogokrat se mu to ne posreči. Zakaj?
Ker ne rabi pravih sredstev, ker ne zna vsega tako urediti, da bi
dosegel svoj blagi namen. Mnogokrat je temu kriva njegova neved¬
nost, mnogokrat njegova slabost ali kaka druga okolnost. Drugače
je pa pri našem najboljšem očetu. Tudi on ima pri svojih stvareh
najboljši, najblažji namen. Vse je ustvaril, kakor smo že opetovano
pripomnili, v svojo čast in njihov blagor. Pač najlepši, najsvetejši
namen. Ta namen pa tudi vselej doseže. Vsled svoje vsevednosti
pozna najprimernejše pripomočke v dosego svojega namena. On vse
urejuje tako, da vselej doseže svoje najsvetejše namene. Zato pra¬
vimo: Bog je neskončno moder.

Takega nam ga opisuje sv. vera in tudi zdrava pamet mu je
primorana pripisovati to lastnost. „Njegova modrost je neizmerna,“
kliče psalmist (146, 5). „Kako veličastna so tvoja dela, o Gospod,
vse si naredil v modrosti," poje v 103. psalmu (24). „Ona (modrost
božja) sega z močjo od kraja do kraja,“ beremo v knjigi modrosti,
„in vse prijetno urejuje."

Sam Bog je po dokončanem stvarjenju, kakor nam pripoveduje
sv. pismo, pregledal vse stvari, katere je ustvaril, „in vse je bilo zelo
dobro". (I. Mojz. 1, 21.) Zato slavi apostol Boga kot edinega modrega.
(Rim. 16, 27.) In modri Sirah ga poveličuje kot vir vse modrosti,
rekoč: „Vsa modrost je od Gospoda Boga." (Ekl. 1, 1.) Vsled
tega nas tudi apostol Jakob opominja: „Ako kdo izmed vas potrebuje
modrosti, naj jo izprosi od Boga, ki jo v obilnosti deli vsakateremu."

32

Prelepi red v naravi.

(Jak. 1, 6.) Kar nam pa tako določno oznanja sv. vera, to nam napo¬
veduje tudi zdrava pamet.

Ako vidimo lepo palačo, ki je najprimerneje sezidana in raz¬
deljena, v kateri je vse lepo urejeno, vsaka stvar na pravem pro¬
storu, vsak tudi najmanjši del najpopolneje vstreza svojemu namenu,
moramo pač reči, da je bil človek, ki jo je sezidal in uredil
modra glava. Toda kaj je tudi najlepše sezidana, najprimerneje
urejena palača v primeri z vesoljnim svetom. Tu je pravzaprav
vsaka primera nemogoča. Tako lepo je ustvarjen in urejen vesoljni
svet, da se pač more in mora imenovati najlepša palača. V tej pa¬
lači prebiva na milijone stvari, ki so najlepše in naprimernerje na¬
meščene. Najdeš jih v zraku, najdeš v vodi, najdeš na zemlji in pod
zemljo. Vse te stvari pa so z vsem potrebnim preskrbljene. Vse je
tako lepo urejeno, da vlada v tej palači najkrasnejši red. Obširno
smo že o tem govorili v 4. delu, ko smo govorili o božji previdnosti.
Naj tu še na nekatere okolnosti opozorimo, da bomo še bolj spoznali
neskončno modrost svojega nebeškega očeta. Rekli smo, da je v
krasni palači tega sveta najlepše preskrbljeno za njene prebivavce.

O tem se pač lahko vsak dan prepričujemo iz lastne izkušnje.
Krava in druge domače živali žive od trave. Toda kje bo žival dobila
po zimi trave? Glej, stvarnik je dal kravi mleko, s katerim se hrani
človek, konju je dal moč, da mu vozi tovore. Človek ima torej od
teh stvari korist. Ta korist ga pa nagiba, da preskrbi hrano
živalim, da namreč travo posuši ter jo more živalim tudi po zimi
pokladati. Mačka se hrani z mišimi. Da pa more miši loviti, ji je
dal stvarnik bistre oči, ostre kremplje, posebno spretnost itd. Da jo
kremplji pri hoji ne ovirajo, ji je dal zmožnost, da jih takorekoč
skrije pod kožo. Dlesk se hrani z mrčesi, ki bivajo pod drevesno
lubadjo. Pa kako jih bo revež dobil izpod lubadi? Stvarnik mu je
dal močen, dolg kljun, s katerim prebije lubad in si poišče žužka.
Raca najde svojo hrano v vodi. Da jo pa more po vodi iskati, ji je
stvarnik priskrbel najprimernejše pripomočke. Dal ji je- kožice na
nogah, da jih rabi kot vesla; perje ji je dal nekako oljnato, da se
ga voda ne prime; kljun ji je dal podoben žlici, da z njim zajema iz
vode. Ali je ni torej najprimerneje ustvaril za namen, katerega ji
je odločil?

Pajek se živi od muh. Pa kako bo revček muho ujel, saj nima
peroti. A glej, Bog^ga je naučil delati umetne mreže, v katere se
mu ujamejo muhe. Žirafa, ki ne more upogniti svojega vratu, najde
svojo hrano na drevesih.

Nekatere živali ne najdejo potrebne hrane po zimi v kraju, kjer
po leti bivajo. Zato jih Bog pošilja v jeseni v druge kraje, ali jih
je pa naučil po leti in v jeseni zbirati za zimo.

Nekatere živali se žive od drugih živali. Da bi pa te popol¬
noma ne pokončale onih, je dal onim orožje, s katerim se morejo
braniti. Volu je dal močen rog, konju kopito, ježu igle, kači strup itd.
Mnoge se branijo s strupeno tekočino, katero izpuščajo v napadavca.
Čemu gre kokoš zvečer na grede, ali, če je na prostem, na drevo?
Ona tega ne ve. Stvarnik ji gotovo ni dal zastonj tega nagona,

Očetova modrost se kaže v naravi.

33

ampak zato, da jo obvaruje pred sovražniki, zlasti lisico. „Vsaka
Žival,“ piše učeni Schubert, ki je pazno opazoval stvarstvo, „zna v
boju z drugo najti njeno najslabejšo stran ali tisti del telesa, na ka¬
terem ji zamore najbolj škodovati, kakor tudi nasprotno pri sebi naj¬
bolj varuje tisti del svojega telesa, ki se najlažje rani. Tiger skoči
v boju s slonom najprej na njegov rilec, katerega pa zopet slon naj-
skrbneje ščiti, da ga v primernem času najbolj rabi. Divji konj va¬
ruje v boju z zverinami najbolj glavo in prsi, a tem huje bije s ko¬
piti. Amerikanski prašič se v boju s kačo ropotačo najbolj varuje,
da bi ga kača ne pičila, zato se bojuje z njo le s svojim ščetinastim
hrbtom, skrbno pa skriva svoj rilec in pazljivo čaka trenotka, da ji
s kopitom stare glavo.“

Kako hitro se poskrijejo živali, ako se bliža nevihta! Ali si že
kdaj opazoval bolno žival? Pes liže svojo rano, dokler ni zdrava.
Ako oboli, lepo miruje in se posti. O ranjeni sluki (gozdni kljunač,
šnef), pripoveduje neki naravoslovec, da si iztrga iz trebuha najfinejše
perje ter ie položi na rano, a tako, da je kilj proč obrnjen od rane.

Da se nekatere živali preveč ne pomnože, kako lepo je zopet
to uredil stvarnik. Dal je namreč drugim posebno marljivost, s ka¬
tero pokončujejo zlasti škodljive živali. — Ali bi mi uživali sploh kaj
sadja, ako bi ptički s toliko marljivostjo ne pobirali gosenic in žuželk?
Koristnih živali je veliko več, kot tistih, ki so škodljive. Pa tudi te
so nam le navidezno škodljive, zakaj v eni ali drugi reči so nam
koristne. Kokoši n. pr. ležejo in izvale veliko več jajc kot pa ptice
roparice. Ako so se kobilice le preveč namnožile, pravi prej imenovani
naravoslovec, se obrnejo proti morju in se utope. Ali ni to čudovito?.
Pač moramo reči s psalmistom: „Kako čudovita so, Gospod, tvoja
dela, vse si modro izvršil." (Ps. 103, 24.)

In mi smo navedli le najmanjši del modrosti, ki se pojavlja v
stvarstvu. Toda dovolj. Poglej samega sebe. Kako modro je vse
urejeno!

Kako slaboten si se rodil! V resnici, poln revščine in slabosti
se porodi človek. Komaj se porodi žival, ali vsaj v najkrajšem času,
že ima svojo obleko, že zna letati, hoditi, plavati in si iskati primerne
hrane. Kako počasno se pa razvija človek! In vendar gospoduje
nad vso zemljo. Njemu so pokorne domače živali, pred njim bežijo
divje, dasi močnejše od njega. Prej divje živali, si je udomačil, da
mu dajejo hrano, obleko in drugo, česar potrebuje. S čim je človek
vse to dosegel? Glej, stvarnik mu je dal razum in moč, s katerima
si pokori vse druge stvari, da od njih dobiva, česar potrebuje za
svoje zemsko življenje. A človeka ni samo odločil za ta svet. Dal
mu je neumrjočo dušo, da njega spoznava, časti, ga ljubi in mu služi
ter se tako večno zveliča. Človeku je določil cilj — samega sebe,
njegovo večno blaženost. Ali si moremo misliti večji, imenitnejši,
popolnejši cilj? In da človek tudi doseže svoj namen, ali mu ne
nudi vseh v to potrebnih pripomočkov? Ali ne vporablja najprimer¬
nejših sredstev, da vodi človeka k temu cilju, namenu? Ko ga po¬
stavi na svet, vtisne mu v srce hrepenenje po Bogu, po resnici, vpiše
mu v srce svoj zakon (postavo), ki naj ga vodi k določenemu cilju.

Pamet in vera III. 3

34

Očetova modrost — na človeku.

Poglej otroka, kako mirno in pazljivo te posluša, ako govoriš o
Bogu, ko se za druge reči kar nič noče zmeniti. „Duša človeška je
po svoji naravi krščanska“, je rekel Tertulijan. Poglej otroka, ko še
skoraj ne zna govoriti, že razodeva z rdečieo, da ni prav storil,
ako je kaj napačnega storil. In ko človek odraste, ko ga zapustita
oče in mati, ki sta ga doslej učila in vodila k njegovemu cilju, najde
zopet skrbno mater, ki ga vodi k temu cilju, sv. katoliško cerkev.
Kar je prej cerkev prepustila starišem, to sedaj sama izvršuje po
svojih služabnikih. V svojih verskih resnicah mu kaže Boga, naj¬
boljšega očeta; kaže pot, ki ga vodi k njemu. Da pa človek to pot
tudi hodi, opisuje mu iz ene strani dobrotej katere uživa od njega,
kaže svojo neskončno ljubezen, ki je svojega sina zanj darovala, z
druge strani ga spominja kazni, ki ga čakajo, neskončne pravičnosti,
ki je v svojem sinu tako strašno kaznovala pregrehe sveta. Ali bi
pač mogel Bog primerneje voditi človeka k njegovemu cilju, kot ga
vodi? — „Edino pri Bogu je modrost,“ moramo pač reči z Jobom.
(Job. 12, 13.)

Ako slavimo stavbenika, ki je sezidal lepo palačo in jo najpri¬
merneje uredil, ako ga imenujemo „modro glavo“, koliko bolj mo¬
ramo šele Boga, svojega očeta, tako imenovati. On pač zasluži ime
„najmodrejša, neskončno modra glava". Hiero, kralj sicilijanski, je
bil dal napraviti tako veliko in težko ladjo, da je ni bilo mogoče
spraviti v morje. Tu pokliče slovečega umetnika Arhimeda. Ta je
pa naredil stroj, s katerim je mogel sam kralj ladjo brez tuje pomoči
dvigniti in jo izpustiti v morje. Tega je bil kralj tako vesel, da je
zapovedal, da morajo vsi kot dobro in pametno pripoznati, kar bi
Arhimedes izjavil ali izvršil. En sam umeten stroj je torej zadoščal,
da je vzbudil prepričanje, da mora biti vse modro in dobro, kar na¬
redi ta umetnik. Koliko bolj bi morala šele umetna palača tega
sveta zadostovati, da v nas vzbudi prepričanje, da mora biti vse dobro
in modro, kar pride iz rok božjih.

Zato ne tožimo, ako nas tarejo skrbi, ako nas obiskujejo križi
in težave, ampak njemu prepustimo sebe in vse svoje, trdno prepri¬
čani, da je in bo vse prav uredil. Ako je Bog tako lepo preskrbel za
druge stvari, ki nimajo neumrjoče duše, koliko bolj bo šele za nas,
ki jo imamo, ki smo po njegovi podobi ustvarjeni, njegovi otroci v
pravem pomenu. „Poglejte ptice pod nebom“, je rekel Gospod tako
lepo, „ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo v žitnice. Vaš oče
nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več kot one? Zato ne skrbite
in ne recite: Kaj bomo jedli ali pili, in s čim se bomo oblačili? Vaš
oče ve, da vsega tega potrebujete." (Mat. 6, 26; 31, 32.) Ako se pa včasih
kaj takega pripeti, česar ne moremo umeti, ali če ne vemo, čemu bi
bila ta ali ona stvar; ako mislimo, da bi mi vse drugače uredili stvari,
spominjajmo se besed prerokovih, po katerem nam kliče sam Bog:
„Moje misli niso vaše misli, in moje pota niso vaša pota. Kolikor
je višje nebo od zemlje, toliko višje so moje misli od vaših misli."
(Iz. 55, 8. 9.) [Nekatere takih pomislekov smo že omenili v IV. delu,
n. pr. zakaj se hudobnežu mnogokrat bolje godi kot pravičnemu itd.]

O nekem knezu se bere, da je zelo sovražil muhe in pajke, in da

Sadovi resnice: Bog je neskončno moder.

35

se je pogosto jezil, čemu jih je Bog le ustvaril, ker niso človeku v no¬
beno korist Tu se prigodi, da je moral knez bežati pred sovraž¬
nikom. Utrujen se vleže neki večer pod drevo in zaspi. Spečemu se
približa sovražni vojak in ga hoče umoriti. Tu prileti muha, se vsede
na kneževo lice ter ga piči. Knez poskoči kvišku in ko zagleda
sovražnega vojaka, ga z mečem odžene. Potem se skrije v gozdu v
votlino. Po noči prepreže pajek votlino z mrežo. V jutru ga pri¬
deta zopet iskat dva vojaka. Pred votlino postojita ter se pogo¬
varjata. „Gotovo je tu notri", pravi eden. A drugi mu odvrne:
„Ne, ne, ni ga ne, saj bi bil pri vhodu predrl pajkovo mrežo." Pre¬
pričana po pajkovi mreži odideta. Ko pa odideta, pade knez, ki je
bil slišal ves pogovor, na kolena ter zahvali Boga za dvakratno
rešitev, in sicer po muhi in pajku. „0 Bog, kako sem ti hvaležen,"
zakliče ves prevzet. „Včeraj si me rešil po muhi, danes pa po pajku.
Kolika je tvoja modrost, kako dobro je vse, kar si ustvaril." Prej je
menil, da so pajki in muhe popolnoma nepotrebne, a zdaj se je pre¬
pričal, da tudi utegnejo včasih človeku zelo koristiti. — Na slični
način je pajek rešil tudi sv. Feliksa, duhovnika v mestu Nola na
Laškem (f 310). „Nihče naj se ne pritožuje nad stvarnikom," pravi
sv. Bazilij, „da je ustvaril strupene, našemu življenju pogubne in so¬
vražne stvari; na isti način bi se tudi morali pritoževati nad učiteljem,
ki kaznuje s šibami in palicami razuzdano mladino, da bi ukrotil
njeno razuzdanost." (Hom. IX. in Hexaem.)

Na isti način kakor oni plemič, mogli bi se tudi mi mnogokrat
prepričati, da je Bog vse najprimerneje uredil, da doseže svoje naj¬
svetejše namene. Znana je gotovo tudi prigodbica o kmetiču, ki se
je leže pod hrastom zraven bučevine čudil, čemu da ima hrast
tako majhen sad, bučevina pa tako velikega. Ko mu je pa bil v
spanju padel želod na nos in se mu je pocedila kri, je spoznal, kako
modro je Bog vse uredil, ker bi bilo po njem, ako bi mu bila mesto
želoda padla buča na nos. Pa če se tudi vselej tako ne prepričamo kot
ta kmetič, vendar bodimo uverjeni, da je Bog, ki je najpopolnejše
bitje, tudi neskončno moder.

Ako si otrok v svojih mladih letih ne dela veliko skrbi, ampak
vso svojo skrb vrže le na očeta koliko bolj smemo in moramo še
le mi zaupati v svojega najboljšega očeta, ki vse, kar stori, prav stori,
če se tudi nam prav ne zdi. Marsikatera reč ne ugaja sicer našemu
telesu, n. pr. bolezen, a je dobra za dušo, ker človeka odvrne od
posvetnosti in ga napoti, da skrbi za svojo dušo. Kar nam ni ko¬
ristno za sedanje življenje, nam bo pa koristilo tembolj za večnost,
ako je s pravim srcem sprejmemo. Marsikatera reč bi bila sicer
posameznemu človeku koristna, a Bog mu je ne da, ker bi bila škodljiva
splošnemu blagru, na katerega se Bog v prvi vrsti ozira. Zato si
tudi ne smemo misliti, da bi Bog prišel v kako zadrego, ako dva
prosita za popolnoma nasprotne si reči, n. pr. en kmetič za lepo
vreme, drugi pa za dež. Bog tu dela kot vsak pameten vladar, kate¬
remu se pošiljajo razne naravnost si nasprotujoče prošnje. On ne gleda
na posameznike, ampak na splošen blagor. Koliko bolj more storiti
to še le neskončno modri Bog, ki je še razen tega vsemogočen. On

3 *

36

Sadovi resnice: Bog je neskončno moder

vreme lahko tako uredi, da se različne prošnje za ugodno rast žita
naposled vendar le izpolnijo. In če pametni vzroki podpirajo prošnjo,
ali ne more tudi čudežnim potem izpolniti njihove prošnje?

Kako lepo nam pač pričuje za neskončno modrost božjo sledeči
dogodek, ki nam kaže, kako vodi Bog človeka do njegovega cilja.

Karol N. je bil kapitan, odlikovan z redom častne legije. Nekoč
pride v mesto Angers z namenom, da opravi duhovne vaje v ondotnem
jezuitskem samostanu. Med potjo se pa premisli in se že poda proti
drugemu kolodvoru, da bi dalje potoval. Na potu sreča dva poli¬
caja, ki sta peljala pijanca v zapor. Ker se je bil kapitan vozil celo
noč, je bil ves bled in se je takoj policajema zdel sumljiv. Vprašata
ga, kdo da je, in zahtevata, da naj se izkaže z listinami. A kapitan
je bil vse listine pustil na ladji. Že ga hočeta policaja odvesti v
zapor, ko jima pokaže priporočilno pismo do jezuitskega superiorja
in jima pove, kakšen namen da je imel. Policaja ga peljeta k je¬
zuitom, da se prepričata, je li kapitan govoril resnico ali ne. Komaj
zagleda superior jezuitov kapitana, ga takoj spozna in potrdi poli¬
cajema, da je kapitan govoril resnico. Ko odideta policaja, reče su¬
perior: „Kolikor mi je znano, ste vi prvi, katerega so policaji pri¬
peljali k duhovnim A'ajam.“ Kapitan je ostal v samostanu in opravil
nameravane duhovne vaje. Po dokončanih duhovnih vajah pa ni za¬
pustil samostana, ampak je ostal v njem, postal redovnik, duhovnik
in misijonar v Kini, kjer je zelo plodonosno deloval.

Kaj ne, kako čudna so božja pota! Kakšnih sredstev se poslužuje
neskončna modrost našega nebeškega očeta, da pripelje svojega otroka
do cilja, katerega mu je namenila. Pač res, kakor pravi apostol: „0 glo¬
bočina bogastva, modrosti in znanja božjega. Kako nerazumljive so
njegove sodbe in neizvedljiva njegova pota!“ (Rimlj. 11, 33.) Zato hva¬
limo Boga za vse, kar nam pošlje, dobro vedoč, da je to za nas najbolje.
Sv. Elizabeta je dala peti zahvalno pesem za vse trpljenje in pre¬
ganjanje, katero je bila prestala. Isto je storil sv. Janez Krizostom.
Cesarica Evdoksija ga je bila izgnala iz svojega cesarstva. Ko se
sv. Janez vrne iz pregnanstva in ga navdušena množica pozdravlja,
ji zakliče: „Kaj naj rečem? — Hvala Bogu! —To besedo sem rabil,
ko sem bil pregnan; to besedo sem ponavljal v pregnanstvu, in to
beseda zopet kličem, ko se vračam iz pregnanstva.“ Da, hvala
Bogu za vse — saj je najmodrejša glava, ki ima najsvetejše namene
in si tudi izbere najpripravnejše pripomočke, da doseže te namene.
Brez skrbi se mu izročimo, njemu svojemu najboljšemu očetu, pre¬
pričani, da nas bo na najboljši način privedel do našega cilja ter
dosegel svoje najsvetejše namene, katere ima z nami.

6. Močna in dobra roka.

„V tvoji roki je moč in mogočnost. 1

(L Kron. 2y, 12.)

V mnogih družinah je navada, da otroci starišem poljubijo roko
zlasti zjutraj in zvečer, kadar gredo iz doma ali se vrnejo domov-

Naš oče — vsemogočen.

37

Pač lepa in pomenljiva navada! Ako otrok poljubi svojemu očetu
roko, s tem pač najlepše razodene svojo hvaležnost do njega, ki mu
ravno s svojo roko deli nepreštete dobrote. Očetova roka ga pa
tudi vodi, ga brani. Roka je torej iz ene strani znamenje dobrot¬
ljivosti, a iz druge strani pa tudi znamenje moči, ker se zlasti v
človekovi roki razodeva in je nekako skupljena vsa njegova moč.
Radi bi poznali, kolikor je našim slabim močem mogoče, svo¬
jega najboljšega očeta, zato poglejmo tudi, kaj nam vera in pamet
oznanjata o roki našega najboljšega očeta, kolika je njena moč in
njena dobrotljivost.

Kakor smo doslej videli, ima Bog, kot najpopolnejše bitje, vse
dobre lastnosti v najvišji meri. Tudi njegova roka mora vsled tega
imeti dobre lastnosti v najvišji meri, ona mora biti najmogočnejša,
vsemogočna, pa tudi neskončno dobra roka.

Očetova roka je vsemogočna. Sam Bog je to povedal Moj¬
zesu, ko mu je zaklical: „Jaz sem vsemogočni Bog, hodi pred menoj
in bodi popoln.“ (I. Mojz. 17, 1.) O tej lastnosti očetove roke nam
pripoveduje tudi Jezus Kristus, ki jo je pač najbolje poznal. „Oče,
tebi je vse mogoče,“ je rekel v vrtu Getzemani pred svojim trpljenjem,
»vzemi ta kelih od mene. “(Mark. 14, 36.) „Pri ljudeh je to nemo¬
goče," je zaklical svojim učencem, „pri Bogu je pa vse mogoče."
(Mat. 19, 26.) Ko je angel Gabriel oznanil Mariji, da bo postala mati
Jezusova, in je ona dvomila, kako bi se moglo to zgoditi, ji je rekel:
„Pri Bogu ni nemogoča nobena reč.“ (Luk. 1, 37.) Ves prevzet od
božje vsemogočnosti kliče Job: „On je trdne moči; kdo se mu je še
ustavljal, in je imel mir? On prestavlja gore..., on potrese zemljo iz
njenega mesta in njeni stebri se tresejo. On zapove solncu in ne
vzhaja." (Job 9, 4—7.)

Močna, vsemogočna  je torej roka očetova, vse ji je mogoče
storiti. Pa kako? Samo hoče in vse, kar želi, se zgodi. On ne
potrebuje v to nobene stvari, nobenega orodja. »Rekel je,“ pravi
psalmist, „in je bilo, on je ukazal, in je bilo ustvarjeno." (Ps. 32, 9.)
Vse more storiti, kar je in kar si sploh moremo misliti, kar ne na¬
sprotuje njegovemu bitju, namreč njegovi svetosti, pravičnosti, do¬
brotljivosti itd. Zato pravi sv. Klemen Aleksandrijski: „Bogu ni nič
nemogoče razen laži." Kako velik je torej naš oče v luči sv. vere,
ki nas v prvem členu apostolske vere uči moliti: „Verujem v Boga,
Očeta vsemogočnega." Pa takega nam oznanja tudi zdrava pamet.
On mora biti vsemogočen, ker je najpopolnejše bitje, ker mu ne sme
nedostajati nobena popolnost. Čim bolj je človek nadarjen, tem
imenitnejša dela izvršuje, tem več jih je sposoben izvršiti. Zato
mora Bog storiti vse, ker je najpopolnejši duh, ki ima najvišjo mr>č.
Ko bi on ne bil vsemogočen, potem bi bil slabši od človeka, ki
more že po svojih slabih močeh toliko storiti.

Pa kolikokrat nam je že razodel svojo vsemogočnost! Najprej
jo je razodel, ko je ustvaril svet. Poglej nebo, poglej zemljo, kamor¬
koli se ozreš, vidiš brezštevilna čuda. Kamorkoli se ozreš, povsod
lahko zapaziš njegovo mogočno roko. Ona se ti kaže v najmanjši
stvarci kakor v največji, da, še bolje v malih rečeh kot pa v velikih.

38

Očetovo vsemogočnost oznanja ves svet.

Ona se ti kaže v najmanjši živalci, katere niti s prostim očesom
ne vidiš, ona se ti razodeva v velikans k ih zvezdah na nebu. Ves
svet je po besedah Tertulijanovih kras njegovega veličanstva in v
svoji brezmejnosti vidna podoba njegove mogočnosti. „Preštej zvezde,
ako jih moreš,“ je rekel Gospod Abrahamu. Današnji učenjaki so jih
šteli (do 12.000 milijonov), a še niso pri koncu. Kolikor bolj se iz¬
polnjujejo daljnogledi, tem večje postaja njihovo število. V sami
„rimski cesti“, ki se nam zdi le megla na nebesu, so našteli do 75
milijonov zvezd. Koliko je njihovo razdalje od nas! Vsedi se na
solnčni žarek, ki je najhitrejši, v sekundi boš prehitel do 77.000 milj,
torej v dnevu 6000 milijonov milj. Kdaj boš prišel do najbližje zvezde
Alfa v Centauru? V treh letih in osem mesecih. Koliko boš rabil
do Sirija? Dvaindvajset let! Pa kako velike so te zvezde! Ako
bi solnce izvotlili, našlo bi 112 naših zemelj v njej prostora, ako bi
jih postavili v ravno črto. V solnčni krogli bi našla prostora vsa
zemlja z mesecem vred, ki bi se v njej ravno tako lahko gibal, kakor
se sedaj vrti okrog zemlje. Kaj ne, velikanska krogla to!

Pa kako naglo se sučejo zemlja, solnce in druge zvezde. Zemlja
se suče okrog svoje osi in okrog solnca. Okrog svoje osi se pa
suče s toliko hitrostjo, da prehiti v svoji sredini na ravniku (ekva¬
torju) v sekundi 6 milj. Okrog solnca se suče s hitrostjo 7 milj v
sekundi, to je v enem dnevu 660.000 milj. Brzovlak prehiti v eni
uri do 20 milj, zemlja pa v eni uri do 27.500 milj. Kolika hitrost!
Ker pa tudi solnce, okrog katerega se zemlja suče, ne miruje, ampak
jo tudi za seboj nekako vleče, prehiti s solncem še povrh 172.000
milj, torej skupaj do milijona milj na dan. Kako močna je pač roka
našega očeta, ki je vse naredila in uredila in vse še vedno vodi.

Ako hočeš težek kamen dvigniti, pa ga na noben način ne moreš:
Kdo je večji, tvoja moč ali teža kamenova? Ako bi torej Bog ne
mogel česa storiti, kar hoče, kdo bi bil močnejši, Bog ali stvar? Bog
pa je vse ustvaril. Ker pa Bog ni mogel ustvariti stvari, ki bi bila
močnejša kot on, zato se ne more nič ustavljati njegovi roki, njegova
roka mora biti vsemogočna. Lončar lahko iz ila naredi, kar hoče.
On ima večjo moč kot il. In vendar ila ni sam naredil! Zato mora
Bog imeti vso moč nad svojimi stvarmi, ker jih je sam naredil.
Kaj pa šele, ako pomislimo, da ta roka tudi ohranjuje in vlada ves
svet. „Vse pričakuje od tebe, da jim daš hrane o primernem času,“
bi tu rekli s psalmistom. Do 200.000 vrst dreves in do 300.000 vrst
cvetlic pokriva našo zemljo. Koliko je živali, koliko ljudi! In za
vse te mora skrbeti očetova roka. Ali nismo pač prisiljeni reči, da
je in tudi mora biti vsemogočna? Kolikokrat se je kot tako raz¬
odela zlasti v čudežih. Ta roka gospoduje nad nebom. Iz neba je dala
deževati 40 dni in 40 noči, da je voda preplavila ves svet. Iz neba
je dala deževati ogenj in žveplo nad pregrešni mesti Sodomo in Go¬
moro. Iz. neba je pošiljala mano Izraelcem. Solnce je mrknilo ob
smrti Gospodovi, dasiravno bi po naravnih zakonih ne bilo mrknilo.

Svojo oblast je razodela nad zemljo o priliki strašnih potresov,
ki so pokončali cela mesta za kazen za njihove pregrehe. Ta mo¬
gočna roka je Izraelcem razdelila Rdeče morje, je utrdila vodo, da

Sadovi resnice: Bog je vsemogočen.

39

je Gospod šel po nji kakor po suhem. Ta mogočna roka gospoduje
nad živalmi in rastlinami, kakor je razodela, ko je zacvetela Aro-
nova suha palica; ko je Egipčanom poslala kobilice in žabe v strašni
množini. V njeni popolni oblasti je človeško življenje, saj je v eni
noči pomorila vse prvorojence Egipčanov. Koliko mrtvih je že
obudila! Njena vsemogočna oblast se razteza tudi na duše človeške.
Ko je Gospod rekel, da se bogatin težko zveliča, so mu rekli učenci:
„Ako je pa taka, se bo težko kdo izveličal." A Gospod jim odvrne:
„Pri Bogu ni nemogoča nobena reč." Ali ni tega njegova roka po¬
kazala že tolikokrat, ko je največje grešnike obrnila na pravo pot?
Spominjamo na Magdaleno, Caheja in druge. Kako čudovito se kaže
njegova vsemogočna roka pri vladanju cerkve! Kolikokrat je že svet
menil, da so prišli njeni zadnji dnevi, da so ji takorekoč štete ure.
A v istem trenotku je že obhajala največje zmagoslavje nad svojimi
sovražniki. Da, kamorkoli se ozremo, povsod lahko opazimo to vse¬
mogočno roko, kateri se nič ne more ustavljati. Kdo bi pač ne
častil tega očeta, kdo mu ne zaupal, kdo se ga ne bal? Koliko za¬
upanja imamo mnogokrat do ljudi! Kaj vsega od njih pričakujemo,
in vendar nam mnogokrat prav nič ne morejo pomagati, d asi so
takorekoč najmogočnejši na svetu, bodisi vladarji ali največji učenjaki.

Leta 1889 je bil obolel sin ruskega milijonarja Brodski v Odesi
na logarju. Najimenitnejše zdravnike cele Evrope je klical oče k
postelji svojega sina, obljubil tistemu, ki ga ozdravi, 1 milijon rubljev
(nad 4 milijone kron), a vse te najmodrejše glavice ga niso mogle
rešiti smrti. Kako slaboten je vendar človek! Bogu pa niti besedice
ni treba izgovoriti, on le hoče in vse se zgodi, kar hoče. Brez nje¬
gove volje nam tudi noben človek ničesar ne more pomagati. „Ne
zaupajte v človeške otroke," kliče nam vsled tega psalmist, „ki ne
morejo pomagati. Blagor človeku, ki zaupa v svojega Gospoda
Boga." (Ps. 145, 2 nasl.) Ako nas obiščejo težave in bridkosti, zatecimo
se torej v prvi vrsti k svojemu nebeškemu očetu in recimo, kakor
je rekel Juda Makabejec Izraelcem, ko jih je peljal v boj zoper so¬
vražnike: „Oni se zanašajo sicer na svoje orožje, ob enem pa tudi
na svojo drznost; mi pa zaupamo v vsemogočnega Gospoda, ki more
nje, ki gredo nad nas, in ves svet z enim migljajem pokončati."
(II. Mak. 8, 18.)

Pa očetova roka ni samo neskončno močna, napolnjena z vsemi
dobrotami, ona je tudi neskončno dobrotljiva,  ter kaj rada deli te
dobrote. Tu na svetu se kaj pogosto zgodi, da ima ravno tisti, ki
ima vsega v obilici, do svojega revnega sobrata le trdo roko. Skoraj
bi lahko rekli, da čim več ima človek, tem težji gre kaj iz njegove
roke. Nasprotno je pri našem očetu. On je pri svojem neskončnem
bogastvu tudi neskončno radodaren, dobrotljiv. „Ti odpiraš svojo
roko," pravi psalmist, „in nasituješ vse živo z blagodarom." (Ps. 144, 16.)
Zlasti lepo nam Gospod sam opisuje svojo dobroto po preroku
Izaiju: „Ali more žena pozabiti svoje dete, da bi se ne usmilila sinu
svojega telesa? In ko bi ga ona pozabila, vendar te jaz ne bom
pozabil. Glej na svoje roke sem te zapisal." (Iz. 49, 15. 16.) S tem
nam je hotel Bog razodeti, kako skrbi za vsakega izmed nas. V

40

Naš oče je neskončno dobrotljiv.

jutrovih deželah je namreč navada, da si ljudje z bodalom začrtajo
imena dragih oseb v svojo roko, da jih takorekoč ne morejo več po¬
zabiti, da se jih spominjajo, kadar pogledajo na svojo roko, v ka¬
teri je za vedno začrtano njihovo ime.

Pa kdo bi dvomil, da ima naš oče to lastnost? Že pri človeku
lahko opazujemo, da je tem bolj radodarna njegova roka, čim boljši
je, čim popolnejši je. Koliko bolj radodaren, da, najradodarnejši,
naj dobrotljivejši mora biti Bog, ki je najpopolnejše bitje. Zato so
tudi pogani bili prepričani, da ima Bog to lastnost, in so svojega
najvišjega malika imenovali „najboljšega“ (optimus). Vse stvarstvo je
nekako podoba njegovega bitja. Vse njegove lastnosti nam nekako
odsevajo iz njegovega dela, saj tudi umetnik vlije v svojo podobo
svojega duha. In glej, tudi v stvarstvu se ti kaže njegova dobrot¬
ljivost v mnogih stvareh. Koliko najdeš dobrih ljudi že tu na svetu!
Da, celo nekatere živali razodevajo nekako dobrotljivost. Sv. pismo
pa tudi pripoveduje o dobrotljivosti nebeških duhov. Zato mora Bog
biti neskončno dobrotljiv, sicer bi v njegovem stvarstvu ne našli
sledov dobrotljivosti.

Toda v naravi ne najdemo samo sledove njegove dobrotljivosti
v dobrotljivosti nekaterih stvari, ampak vsa narava nam oznanja
njegovo dobrotljivost v obilnih dobrotah, katere je od njega prejela.
Iz vse narave odmeva en sam veličasten spev: „Bog je dober, Bog
nam deli obilih dobrot.“ Ptice, ki veselo prepevajo v zraku ali na
drevju; živalce, ki se gibljejo po zemlji; ribe, ki se veselo igrajo v
morju in vodah — vse nam oznanjajo njegovo dobrotljivost, ki jim
je dala življenje, ki je neprestano ohranjuje na čudoviti način. Tudi
najmanjša živalca, katere niti s prostim očesom ne vidimo, oznanja
njegovo dobrotljivost, ki ji je vse preskrbela, česar potrebuje za
svoje življenje. O, vsa narava je lepa knjiga, in vse posamezne stvari
so črke v nji, ki nam opisujejo, poveličujejo dobrotljivost našega
nebeškega Očeta. Kaj šele, če pogledamo na človeka! Koliko po¬
voda bomo šele tu našli, da slavimo neskončno dobrotljivost ne¬
beškega Očeta. Ali si že kdaj pomislil, kako dragocen zaklad ti je
Bog dal v zdravih očeh, ušesih itd.? Le vprašaj najbolj revnega
berača, za koliko je pripravljen dati svoje zdrave oči. Niti za vse
bogastvo tega sveta jih ne da. In oči so le majhen del našega
telesa, ki v sebi krije toliko čudov, da ga učenjaki imenujejo ,,mali
svet“, kakor smo že večkrat pripomnili. O prav bogato je obdaril naš
nebeški oče vsakega izmed nas. Res, da nimajo vsi enakih darov,
a vkljub temu je vsak obilo prejel; če ni prejel enega daru, je pa
drugega in v toliko večji meri. A Bog ni samo človeka obsul z
dobrotami, ko ga je tako lepega ustvaril, on ga še vedno obsipa z
neštetimi dobrotami, ko ga neprestano ohranjuje. Zanj je pogrnil
zemljo z raznimi rastlinami, zanj je ustvaril živali. Njiva mu mora
roditi žito, ako človek hoče. Gozd in drevo stojita le toliko časa,
dokler človek hoče. Živali mu morajo služiti, dasi so nekatere
močnejše in večje od njega. Konj mu nosi in vozi tovore, krava
mu daje mleko, ovca volno, čebele za njega nabirajo med, ptice
ga razveseljujejo in mu varujejo sadje, kokoš mu nese jajca itd.

Priče očetove dobrotljivosti.

41

Za človeka je razpel nebeški obok, nanj postavil solnce, kino
in zvezde, da mu svetijo. Z eno besedo, človeka je postavil kralja
vsemu stvarstvu, da mu vse stvari služijo in zanj delujejo. Ali ni
torej človek primoran reči s psalmistom: „Ko gledam tvoje nebo,
delo tvojih rok, mesec in zvezde, ki si jih ustvaril. Kaj je
človek, da se ga spominjaš? Kaj sin človekov, da ga obiskuješ?
Le malo si ga ponižal pod angele, s slavo in častjo si ga ovenčal
ter si ga postavil črez delo svojih rok. Njegovim nogam si
podvrgel vse, ovce in govedo, sploh vse, razen tega tudi živali na
polju, ptice pod nebom in ribe v morju, ki se izprehajajo po stezah
morja.“ (Ps. 8, 4—9.) •— „Glej, a  kliče nam sv. Janez Krizostom,
„nebo, zemlja, morje, vse je ustvaril zaradi nas. Ali niso to dokazi
njegove dobrotljivosti?“ — Njegova roka je nad vse dobra, zakaj
vse dobro, kar imamo, imamo od njega. Res, da marsikaj dobrega
sprejmemo od ljudi, na pr. od starišev, učiteljev itd., a ti so le slu¬
žabniki božji, po katerih nam on deli svoje dobrote. Ali ni on
starišem v srce zasadil ljubezen do tebe? Ali ni on zapovedal, da
moramo drug drugemu dobro storiti?

Daši nam že tu na svetu deli toliko dobrot, vendar nam hoče
še večjo podeliti v večnosti. Ako bomo njegovi dobri otroci, nas
hoče poklicati v svoje lastno kraljestvo ter nas deležne storiti svoje
lastne blaženosti. Da bi pa človek tudi mogel biti njegov dober
otrok, mu deli vsega, česar v ta namen potrebuje. On ga uči, kakšne
dolžnosti ima do njega; daje mu milosti, da jih more izpolnjevati; z
eno besedo, on stori vse, da smo lahko njegovi dobri otroci, ako le
hočemo biti. Kako dober je torej naš nebeški oče!

A še bolj živo je to pokazal, ko sta bila prva človeka z grehom
izgubila pravico do njegovega kraljestva. Poslal je namreč svojega
edinega Sina, da nas je odrešil s svojim trpljenjem in svojo smrtjo
na križu. Le misli si, kolika dobrota bi bila, ako bi kak kralj dal
svojega sina zapreti v ječo namesto kakega hudodelca. Pa če bi to
storil tudi najmogočnejši kralj zemlje, bi to vendar nič ne bilo v
primeri s tem, kar je storil kralj nebes in zemlje, naš nebeški oče,
ki je svojega edinega Sina za nas daroval, ga poslal v ječo zemskega
življenja, kjer je moral trpeti in umreti na križu. Res, neizmerna je
dobrotljivost našega nebeškega očeta do nas! Pa komu izkazuje
toliko dobrotljivost? Ali morda stvarem, ki so mu zvesto služile,
od katerih more kaj pričakovati ali od katerih kaj potrebuje? Ali
ga je mar kdo k temu prisilil? Vsi vemo, da je on na nas
mislil, preden smo prišli na svet; da nam je dobrote delil, ne da bi
ga kdo k temu prisilil, ampak popolnoma prostovoljno, dasi smo ga
žalili, dasi ne potrebuje ničesar od nas. „On daje solncu sijati“,
pravi sam Gospod, „črez dobre in hudobne, črez pravične in kri-
vične.“ (Mat. 5, 45.) Kako prav ima torej apostol, ki pravi: Bog
je ljubezen. Kakor je on sam neskončen, tako je tudi neizmerna,
neskončna njegova ljubezen in dobrotljivost.

Kako se moramo pač veseliti, da imamo tako dobrega očeta v
nebesih, čigar i'oka nam je že toliko dobrot podelila in nam jih
hoče še podeliti. Otroci so v ljubezni vdani svojim starišem, od

42

Sadovi resnice: Bog je neskončno dobrotljiv.

katerih prejemajo neprestano dobrote, in mi bi ne ljubili tega naj¬
boljšega očeta, ali ga celo žalili z grehi? Žival celo pozna svojega
dobrotnika. Pes je nekako v ljubezni naklonjen svojemu gospodarju,
ki ga hrani, in človek bi ne ljubil svojega najboljšega očeta, ki mu
podeli neštete dobrote. Ali bi ne bila to največja, najgrša nehva¬
ležnost? Kako nas pač osramote tisti Japonci, ki so zaklicali, ko
so vprvič slišali o neskončni dobroti odrešenja: „Kako dober, kako
ljubezniv je Bog kristjanov!' 1  potem pa rekli, ko so slišali, da marsi¬
kateri to dobroto z nehvaležnostjo povračujejo: „0 nehvaležna srca.
Na kateri prekleti zemlji pač biva to brezčutno in nespametno
ljudstvo?" — O nad vse grdo bi bilo, alco bi tudi nad nami moral
tožiti, kakor je tožil nad izraelskim ljudstvom: „Vol pozna svojega
gospodarja in osel jasli svojega gospoda; Izrael pa ne pozna mene
in moje ljudstvo ne ume tega.“ (Iz. 1, 3.) O, če le malo premislimo
to neizmerno dobrotljivost našega nebeškega očeta, smo primorani
pač tudi mi zaklicati z apostolom: „Ljubimo Boga, ker nas je on
prej ljubil."

To svojo ljubezen pa pokažimo zlasti s tem, da njegove zapo¬
vedi vestno izpolnjujemo, saj pravi Gospod: „Kdor moje zapovedi
ima in jih izpolnjuje, ta je, ki me ljubi." (Jan. 14, 21.) Kakor dober
otrok z veseljem izpolnjuje povelje svojega očeta, od katerega ve,
da je že veliko dobrega prejel in bo še prejel, tako bo tudi nam
spomin na neskončno dobrotljivost našega nebeškega očeta olajševal
izpolnjevanje njegovih zapovedi.

Ljubezen do nebeškega očeta naj nas pa tudi vnema, da lju¬
bimo svojega bližnjega in tudi njemu delimo dobrote, kakor jih nam
deli nebeški oče, kakor pravi apostol: „Ker nas je Bog ljubil, se
moramo in hočemo tudi mi ljubiti drug drugega." (I. Jan. 4, 11.)
Bogat mladenič je bil ozdravel po nevarni bolezni. Ko pride vprvič
na vrt, kakor prerojen ves vesel hvali Boga za toliko dobroto, da
mu je zopet podelil zdravje. Svoje oči obrne proti nebu ter reče:
„S čim bi ti pač, preljubi Bog, povrnil toliko dobroto? Kako rad
bi ti dal vse svoje premoženje!" Te besede pa sliši pastir Hermes
in reče mladeniču: „0d zgoraj prihaja vse dobro. Tja gori ne moreš
ničesar poslati, pojdi z menoj." Mladenič sledi pobožnemu starčku,
ki ga pelje v revno kočo, kjer je ležal družinski oče na bolniški
postelji. Žena njegova se je milo jokala, otroci pa so letali brez
obleke sem in tja ter prosili kruha. Mladenič se prestraši, toda
starček ga prime za roko in mu reče: „Glej, tu je oltar za tvoj dar!
Glej, tu so Gospodovi otroci in namestniki." Mladenič je razumel
starčka in je bogato obdaroval ubogo družino. Tako skazujmo tudi
mi svojo ljubezen do nebeškega očeta. Ker obilnih dobrot ne
moremo njemu samemu povrniti, povrnimo mu jih v njegovih otrocih,
v našem bližnjem, ki je v revi in potrebi. — Slednjič pa naj nas
resnica o neskončni dobrotljivosti očetovi tolaži in nam daje pogum,
kadar nas zadene reva in beda. Tedaj nikar ne obupajmo, ampak
z zaupanjem se zatecimo k njemu, ki ima do nas tako dobro roko.
Kakor nam je doslej delila neštete dobrote, tako nam jih bo delila
tudi posebno tedaj, kadar jih bomo nujno potrebovali.

43

7. Brez madeža.

„Bodite popolni, kakor je vaš
nebeški oče popoln.”

(Mat. 5, 48.)

Najdražja dota za otroke je dobro ime in poštenje starišev.
Kaj pomaga, če otroci še toliko podedujejo od svojih starišev, ako
so pa od njih prejeli s kakim hudodelstvom ali krivico omadeževano
ime. Kaj jim pomaga vse to, ako se pa imena svojega očeta ne
upajo imenovati, da jih ne oblije rdečica. Nepoštenost starišev ne¬
kako zatemnuje dobro ime in poštenje otrok. Kaj bi otroci radi
dali, ko bi mogli takorekoč oprati omadeževano ime očetovo. Kako
srečne se pa štejejo otroci, katerim je oče zapustil častno ali celo
slavno ime, ako morejo s ponosom imenovati njegovo ime.

Kako srečni smo šele mi otroci nebeškega očeta, ker na nje¬
govem imenu ni madeža, ker je njegovo ime najčastnejše, najslav¬
nejše. Vera in pamet nas učita, da na našem očetu ni najmanjšega
madeža kake nepopolnosti ali hudobije, da je najsvetejši.

On, ki pač sebe najbolje pozna, je rekel Izraelcem: „Jaz sem
svet" (III. Mojz, 19, 1.) Njegovo svetost opevajo angeli v nebesih,
kakor je to videl in slišal v prikazni prerok Izaija: „Vidcl je Boga
na prestolu sedeti, šest angelov je stalo pri njem. Drug drugemu so
klicali: Svet, svet, svet je Gospod, Bog vojnih trum, zemlja je polna
njegovega veličastva." (Iz. 6, 3.) Iste besede je slišal tudi evangelist
Janez v prikazni, katero nam opisuje v svojem skrivnem razodetju
(4, 8). „Pojte psalme Gospodu, vi njegovi svetniki," kliče psalmist,
„in slavite spomin njegove svetosti." (Ps. 29, 5.) Tudi sv. apostol
Jakob nas uči, da je Bog svet, ki ljubi samo dobro in sovraži hudo.
„Nihče, ki je skušan, naj ne reče, da ga Bog skuša, zakaj Bog ni
tak, da bi koga skušal k hudemu, on sam nikogar ne skuša." (Jak.
1, 13.) Zato tudi sv. cerkev pri sv. maši kliče Bogu: „Ti si edini
svet, ti edini Gospod, ti edini najvišji," in pri predglasju mu poje z
angeli: „Svet, svet, svet si ti Gospod, Bog vojnih trum."

Sv. vera torej določno imenuje Boga svetega, ki ljubi samo
dobro, sovraži vse hudo, na katerem ni sence kake nepopolnosti ali
hudobije. In temu mora pritrditi tudi naša pamet.

Ni ga, skoraj bi rekel, človeka, ki bi bil toliko hudoben, da bi se
niti najmanj ne veselil nad dobrim, ako je vidi na drugih. Koliko vpliva
ima na srce poštenje in zvestoba, čednost in pravičnost, če jo tudi na
drugih zapazimo. Ali se nam ne porosi oko, ako čujemo o kakem ple¬
menitem, lepem dejanju? Ako pa mi, ki smo hudobni, ljubimo dobro,
in te ljubezni tudi pri tolikih slabih nagnjenjih ne moremo popolnoma
zatreti, koliko bolj mora šele Bog ljubiti dobro, ker ima vse dobre
lastnosti v najvišji meri! Ker je pa Bog sam najvišje, najpopolnejše
dobro, zato mora Bog samega sebe najbolj ljubiti. In ravno zaradi
tega mora samo dobro ljubiti, ker bi se sicer samega sebe sovražil,
ako bi ljubil hudo, ker hudo naravnost nasprotuje njegovim popol¬
nostim, njegovemu bitju. Bog mora torej ljubiti samo dobro, sovra¬
žiti vse hudo, on mora biti neskončno svet. To sledi tudi iz njegove

44

Očetova brezkončna svetost.

nespremenljivosti. Ako bi namreč Bog mogel postati še svetejši,
potem bi se Spremenil. Ker se pa ne more Spremeniti, ker ne
more ničesar pridobiti ne izgubiti, zato mora biti neskončno svet,
da, neskončna svetost sama. Človek si namreč pridobi svetost le z
veliko silo, z velikim trudom jo takorekoč v se spravi. Ker pa Bog
ne more ničesar pridobiti, zato mora biti sam vsa svetost. Prilika
nam bo stvar pojasnila. Stena, katero obseva solnce, je svetla. A
kadar zaide solnce, izgubi stena svojo svetlobo. Stena ima torej
svetlobo, a svetloba sama ni. Solnce je pa vedno svetlo, svetlobe
ne more izgubiti, zato je solnce samo na sebi svetloba, vir
svetlobe. Ista je pri Bogu; Bog ne more izgubiti, ne si več
pridobiti svetosti, on je sam na sebi od vekomaj vsa svetost, vir in
merilo vse svetosti. On je največje dobro, in kolikor bolj ga človek
posnema v njegovih lastnostih, tem svetejši je. To pa naravnost
terja od nas. „Jaz sem Gospod, vaš Bog, posvetite se in bodite
sveti, kakor sem jaz svet." (III. Mojz. 11, 44.) Tudi sv. Peter opominja
kristjane, da naj bodo sveti, z besedami: „Zakaj pisano je: bodite
sveti, kakor sem jaz svet".

Bog pa ne ljubi samo dobro, on hoče tudi le dobro. Kakršen
je človek, take hoče imeti tudi svoje bližnjike. Pobožna mati se na
vse načine trudi, da bi bili sveti tudi njeni otroci. Zato hoče tudi
Bog, kot najpopolnejše bitje, da bi bili vsi dobri, sveti. V ta namen
nam je zasadil v srce glas vesti, ki nas k dobremu napeljuje, od-
vračuje pa od hudega. Ako smo dobro storili, nas hvali, graja pa,
ako smo delali hudo.

Dalje nam je v ta namen dal zapovedi, ki imajo zopet le namen
nas voditi k dobremu, odvračevati pa od hudega. Ako pa nam je dal
ta dva vodnika k svetosti, mora tudi hoteti, da ju poslušamo, da ži¬
vimo po glasu vesti in po zapovedih. Kakor obe v družini ljubi
zlasti tiste otroke, ki so poslušni njegovim zapovedim, tako mora
tudi on ljubiti v prvi vrsti tiste, ki dobro delajo, sovražiti pa
tiste, ki delajo hudo, sovražiti zlasti njihova hudobna dejanja. Ako
pa Bog kot najpopolnejše bitje mora hoteti le dobro, ako mora
zahtevati, da ljudje delajo le dobro, katero nam razodeva po glasu
vesti in po svojih zapovedih, ako ljubi le tiste, ki izpolnjujejo to
njegovo voljo, ali jih ne bo tudi poplačal? Ako je nekako primoran
sovražiti hudobne, ali jih ne bo kaznoval? Da, Bog mora plačati
dobre, kaznovati hudobne, kakor pameten oče kaznuje otroke, ki
niso poslušni njegovim zapovedim; poplača pa tiste, ki jih izpolnju¬
jejo. Posebno je primoran to storiti zaradi tega, ker pač plačilo in
kazen najbolj človeka napotujeta, da dela dobro in se ogiblje hudega.
Tako nas zdrava pamet iz ene strani uči, da je Bog neskončno svet,
a iz druge strani nam napoveduje drugo lastnost, njegovo neskončno
pravičnost, ki se razodeva v tem, da plačuje dobro, hudo pa kaznuje,
kakor si kdo zasluži. Njegova pravičnost je pravzaprav njegova
svetost, ki se na zunaj razodeva v plačilu dobrega, kazni hudega.
Res je, da on ni dolžan nas poplačati za dobro, kar storimo, ker je
to naša dolžnost. Mi, kot stvari in otroci nebeškega očeta, smo
dolžni biti pokorni njegovim zapovedim. A njegova ljubezen in

Priče očetove svetosti.

45

modrost mu takorekoč velevata, da poplačuje dobro, ker se človek
ravno po plačilu da najuspešnejše privesti do ^tega, da dela dobro.

O njegovi pravičnosti nam tudi kaj določno govori sv. pismo.
»Pravičen si ti, o Gospod, 11  kliče psalmist, „in pravična je tvoja
sodba. 11  (Ps. 118, 137.) »Bog ni krivičen,“ pravi sv. apostol Pavel,
»da bi pozabil vaša dejanja in ljubezni, katero ste skazali njegovemu
imenu, ker ste svetemu služili in še služite.“ (Heb. 6, 10.) Tudi
sam se tolaži s to resnico: „Bojeval sem se dobro, dokončal svoj
tek, ohranil vero. Zdaj mi je prihranjena krona pravice, katero mi
bo dal oni dan Gospod, pravični sodnik, ne samo meni, ampak vsem,
ki ljubijo njegov prihod. 1-  (II. Tim. 4, 7. 8.) »Vsakemu bo poplačal
po njegovih delih 11  nas zatrjuje na drugem mestu (Rimlj. 2, 6), in tudi
Gospod sam nam napoveduje: „Pov.em vam, da bodo ljudje odgovor
dajali na dan sodbe od vsake nepotrebne besede. 11  (Mat. 12, 36.) Kar
nam pa določno oznanjata vera in pamet, to nam je Gospod sam
pokazal v mnogih dejanjih, ki očitno oznanjajo njegovo svetost in
pravičnost, ki ljubi, hoče in plačuje dobro, sovraži in kaznuje vse
hudo. — Kako očitno govori o teh lastnostih že naša vest. Vest
nas napeljuje k dobremu, odvračuje od hudega. A ona nas tudi
plačuje in kaznuje. O kako dobro de človeku, ako je kaj dobrega
storil, kako veselje, koliko zadovoljnost čuti v svojem notranjem.
Kak strah, kaka potrtost se ga pa poloti, ako je storil kaj hudega.
Noč in dan ga preganja ta sodnik, mu ne da pokoja, še v spanju
mu očita njegovo hudobijo.

Še očitneje se nam te lastnosti našega nebeškega očeta razode¬
vajo v mnogih dogodkih, katere nam opisuje svetopisemska ali pa
občna zgodovina. »Niti angelom, 11  pravi sv. apostol Peter, »ni pri¬
zanesel, ko so grešili, ampak jih je pahnil z verigami pekla v prepad
in izročil mukam, da jih ohrani za sodbo. 11  (II. 2, 4.) Kako očitno
se razodeva svetost in pravičnost v kazni, ki je zadela naše prve
stariše v raju. Komu ni znana strašna kazen vesoljnega potopa, ki
je zadela pokvarjeni človeški rod! Kdo še ni slišal o kazni, ki je
zadela hudobni mesti Sodomo in Gomoro, ali pa nehvaležno mesto
Jeruzalemsko? Podrti tempel, katerega nihče ni mogel na novo
sezidati, judovsko ljudstvo brez oltarja, brez kralja, brez duhovnov,
razkropljeno po vsem svetu, ali nam nista živi priči svetosti in pra¬
vičnosti našega najboljšega očeta? In če pogledaš v svetovno zgo¬
dovino, koliko prič najdeš šele tu! Zlasti nam osoda mnogih na¬
rodov priča o teh lastnostih, ker Bog, kakor pravi sv. Avguštin, ne
bo mogel narodov v njihovi celoti kaznovati v večnosti, zato jih tu
na svetu kaznuje. Kje je nekdaj tako slavni rimski narod, ki je vladal
ves svet? Ni ga skoraj niti sledu o njem. Zakaj? Za njegove hu¬
dobije je bil iztrebljen iz površja zemlje. Nekdaj bogata in slavna
Španija — sedaj v toliki revi in bedi, nam govori o teh lastnostih,
zakaj zadela jo je kazen, ker se je bila odvrnila od svojega Boga.

Pa tudi pri posameznikih se mnogokrat kaj živo razodeva
svetost in pravičnost našega nebeškega očeta. Svetopisemska zgodba
nam razen omenjenih nudi obilico takih zgledov, ki razodevajo, kako
Bog ljubi dobro, katero plačuje, sovraži pa hudo, katero že na tem

46

Priče očetove svetosti in pravičnosti.

svetu občutljivo kaznuje. Kako je povišal egiptovskega Jožefa, ki
mu je bil vedno vdan in se ogibal greha. Kako občutljivo je kaznoval
Helija in njegove sinove! Strašno smrt je našel Absalom zaradi svoje
nepokorščine in upornosti do svojega očeta. Spominjam dalje na
kralja Ahaba, ki je s svojo ženo zaradi svoje krivičnosti umrl
strašne smrti; na Davida, kateremu je Bog zabranil zidati tempel,
ker si je bil s krvjo omadeževal svoje roke. Koliko zgledov nam
šele nudi svetovna zgodovina. Spominjam te le na preganjalce
sv. cerkve, katere je zadela očitna kazen božja, kakor smo že ope-
tovano opomnili. Ni nam pač mogoče navesti mnogo takih do¬
godkov, ali enega naj pa vendar navedemo.

Ob vznožju Pirenej (gorovja med Španijo in Francoskem) je
pred nedavnim časom živel imeniten, daleč naokrog znan zdravnik,
po imenu Fabas. Ta nam pripoveduje sledeči dogodek. Nekoč pride
k njemu mož, ki je imel rano na nogi. Rana je bila stara in čudo¬
vita, vedno so bili črvi v njej. Zdravnik mu je dal razna sredstva,
da bi vsaj črve pregnal, a vse je bilo zastonj. Nekega dne pa pravi
bolnik zdravniku: Gospod zdravnik, opustite svoje poskuse, jaz bom
svojo rano s seboj nesel v grob.“

„V resnici,“ pravi zdravnik, „to je nekaj posebnega. Stvar sem
že premišljeval. Marsikateri čuden slučaj sem že imel v svoji zdrav¬
niški službi, a kaj takega še nisem videl.“ Opetovano vpraša bol¬
nika: „Kje ste pa vendar dobili to rano?“

„Na Španskem, kakor sem vam že pogostokrat povedal, a nisem
vam še razložil, zakaj se ne da zaceliti. Naj vam še to povem. Bil
sem dvajset let star, ko sem 1. 1793 postal vojak in bil poslan v
Španijo. Iz naše vasi sta šla še dva druga mladeniča z menoj,
Tomaž in France. Nevera tistih časov se je bila tudi nas poprijela.
Ne daleč od kraja, kamor smo bili določeni, smo prišli v vas, mimo
podobe Matere božje, katero je vsa vas zelo častila. Eden mojih
tovarišev se začne norčevati iz podobe in zaničevati prazno vero
ondotnih prebivalcev. Imeli smo puške s seboj. Tomaž nasvetuje, da
naj streljamo na podobo, in France mu s krohotanjem pritrdi. Jaz
pa, strahopetec, sem jih sicer odvračeval, a tovariša se mi posmehu-
jeta. Tomaž pomeri in ustreli, krogla zadene podobo na čelu; tudi
France ustreli in zadene v prsi. Tudi jaz sem pomeril, zatisnil oči,
sprožil puško in zadel...“

„Nogo?“ vpraša zdravnik.

„Da, v nogo, ravno nad kolenom sem jo zadel! Vi torej lahko
uvidite, da ne bom nikdar ozdravel. Ko izvršimo ta junaški čin,
gremo dalje. Stara ženica, ki nas je videla, nam zakliče: »Vi greste
v vojsko; kar ste storili, vam ne bo prineslo sreče!« Tomaž ji
grozi. Jaz sem bil ves potrt, pa tudi Francetu ni bilo dobro pri
srcu. Še isti večer pridemo k svojemu polku; nekaj dni pozneje je
bila bitka. Priznam, da sem šel s strahom v ogenj, in moral bolj,
kot mi je bilo ljubo, misliti na Marijino podobo. A šlo je vse po
sreči. Tomaž se je celo odlikoval. Boj je končan, sovražnik beži
in polkovnik hoče že zapovedati, da naj se ustavi preganjanje so¬
vražnika, kar poči strel, Tomaž se zavrti in pade na tla na obraz.

Priče očetove svetosti in pravičnosti.

47

Hitro priskočimo, da ga vzdignemo, a bil je že mrtev. Krogla ga
je bila zadela ravno v sredi čela, kamor je bil malo dni poprej zadel
podobo Matere božje. France in jaz se pogledava, bleda kot smrt,
a besedice ne izpregovoriva. — Drugi dan nas je zopet napadel so¬
vražnik in treba je bilo zopet iti v ogenj. France me prime za roko
in pravi: »Danes pridem jaz na vrsto; ti si srečen, da si slabo po¬
meril.« — Nesrečnež se ni zmotil. Sovražnik nas prepodi. Oba sva
ostala sicer brez rane, a tu ustreli v jarku ležeč ranjen Španijol in
France pade na tla s prestreljenimi prsi. Oh, gospod doktor, kakšna
smrt! Valjal se je na tleh in kričal po duhovniku. Tisti, ki so bili
v njegovi bližini, ga vzdignejo, a bil je že mrtev. Puste ga ležati
na cesti. Od tega trenotka sem bil prepričan, da tudi jaz ne bom
ostal brez kazni. Trdno sem sklenil izpovedati se svojega bogo¬
kletnega dejanja pri prvi priliki, a nisem našel duhovnika. Ko se
mi pa po več bitkah ni nič hudega pripetilo, sem polagoma izgubil
svoj strah in tudi pozabil na svoje sklepe. Ko se vrnemo na Fran-
coslco, sem bil že vse pozabil. Ko pa pridemo v vas, v kateri smo
bili izvršili ono hudobijo, se na čudovit način sproži mojemu tovarišu
puška, in jaz sem bil zadet tam, kjer vidite rano. Tako se je ures¬
ničilo, kar nam je ženica napovedala. Moja rana je bila na prvi
pogled videti le lahka. Vojaški zdravnik je menil, da se bo v par
dneh zacelila. Tudi jaz sem bil prepričan o tem. Kako se pa on
začudi in jaz prestrašim, ko se začnejo v rani rediti črvi, ki se ne
dajo na noben način odstraniti. — Že dvajset let nosim to rano, po¬
skušam vsa sredstva, a vse zaman. Daši Boga vedno prosim za
ozdravljenje in tudi vanj zaupam, vendar se ne morem pritožiti in
se tudi ne pritožujem. Ta rana je že postala lek mnogim dušam,
zlasti pa moji. Ako bom enkrat umrl, in sicer krščansko in spo¬
korno umrl, bom edino ti rani zahvalil to dobroto. Potem se bom
še srečnega štel, da sem moral šepati. Jaz dvomim sicer, da bom
ozdravel, a jaz upam, da mi bo Bog odpustil, da bom umrl v nje¬
govi milosti na priprošnjo tiste, katero sem tako zelo razžalil."

Ali ni ta dogodek očiten dokaz neskončne svetosti in pravič¬
nosti božje? Pa koliko sličnih zgledov bi še lahko navedli! Sicer
je pa Bog že tako uredil, da se pregreha sama že na tem svetu
kaznuje. Zapravljivec in lenuh zabredeta v revščino in bedo; pijanec si
pokvari svoje zdravje, zapravi svoje poštenje, premoženje; nečistnik si
nakoplje razne bolezni; hudodelca pogosto najdejo, zapro in kaznujejo.

Sploh nam pa ni treba veliko iskati prič, ki govore o ome¬
njenih lastnostih našega nebeškega očeta, saj imamo eno pričo,
katera nam kar najbolj živo govori o njih, pričo, katero najdemo
povsod, takorekoč kamorkoli se obrnemo, to je namreč vsako sveto
razpelo ali križ. Kaj lepo nam to pričo pojasnjuje v priliki sveti
Vincencij Fererij. Štirje tovariši so v nekem mestu skupno izvrše¬
vali razne tatvine in hudobije. Ko se ne čutijo v tem mestu več
varne, gredo dalje. Ko se približajo drugemu mestu, vidijo pri
mestnih vratih obešenega na vislicah lepega, dragoceno oblečenega
mladeniča. Takoj postoje in vprašajo mimogredočega moža, kdo
je ta mladenič. „Edini sin je našega poglavarja," jim odvrne mož.

48

Sadovi resnice: Bog je neskončno svet in pravičen.

„Kaj? ££  zakličejo čudeč se, „tako imenitnega stanu? Kdo ga je pa
dal obesiti ?“ —■ „Njegov lastni oče.“ — „Kaj je pa hudega storil?“
vprašajo dalje še z večjim začudenjem. „Eden izmed poglavarjevih
hlapcev je nekaj ukradel,“ pripoveduje mož. „Vsled tega ga zapro
v ječo, dokler se sodba ne izreče nad njim. Sin poglavarjev, ki je
hlapca zelo ljubil, je preprosil očeta, da so tatu izpustili iz zapora,
sam se je pa zanj ponudil za poroka, če bi hotel ubežati. Komaj
pa pride hlapec na prosto, takoj ubeži in sin poglavarjev je moral
namesto hlapca trpeti, zakaj strogi in pravični oče je dal sina obesiti.“
„Tu smo pa slabo naleteli,“ si mislijo tatovi. „Tu pa že ne bo ka¬
zalo krasti. Le hitro pojdimo drugam,“ pravijo drug drugemu. „Ta
je pač strog sodnik, ki je dal svojega edinega sina obesiti, ne zaradi
njegove tatvine in hudobije, ampak zaradi tatvine, katero je izvršil
njegov hlapec. Kaj bi se šele nam prigodilo, ako bi nas zasačil
pri tatvini. Raje nehajmo krasti.“

Glej, dragi bralec, na sv. križ! Ali se ni slična godila s tistim,
ki visi na njem? Kdo bi mogel popisati, koliko je prestal! Že
spomin na to trpljenje mu na Oljski gori provzroči krvavi pot, kaj
je šele moral trpeti, ko so ga bičali, s trnjem kronali, ga na križ
pribili, ko je na križu visel in ondi v najstrašnejših mukah umrl!
Kdo ga je tako hudo udaril? Njegov lastni oče v nebesih. Pa
kaj je hudega storil? Niti najmanjše pregrehe ali hudobije; celo
njegovi najhujši sovražniki, ki so ga marljivo opazovali, in desni
razbojnik na križu morajo priznati, da ni nič hudega storil. Čemu
pa toliko trpi? „Zavoljo pregrehe svojega ljudstva sem ga udaril,“
nam kliče njegov oče po preroku Izaiju. O kako mora pač ta oče
sovražiti hudo, ako je tako hudo kaznoval na svojem Sinu, dasi on
tega ni storil, ampak le iz ljubezni do nas, svojih hlapcev, na se
vzel. Kako pravičen sodnik je ta oče, ki je tudi naš oče, ako niti
svojemu tako ljubljenemu, edinemu sinu ni prizanesel, ki je na se
vzel pregrehe svojega ljudstva. Ali ni torej vsak križ najočitnejša
priča božje svetosti in pravičnosti? Res, ko bi druge priče ne imeli,
zadoščati bi nam morala že ta, da spoznamo neskončno svetost in
pravičnost svojega nebeškega očeta.

Poglejmo pa še sadove, katere mora roditi ta resnica v člo¬
veku, ako jo trezno premisli. Bog ljubi samo dobro in sovraži vse
hudo, koliko tolažbe lahko zajemamo iz te resnice. On torej ne
gleda na bogastvo, ne na stan, ne na telesno lepoto ali druge telesne
lastnosti, ampak le na dobro, katero človek stori. Naj je človek
še tolik revež; naj je pohabljen, naj ga tudi ves svet zaničuje,
pred Bogom je velik, ako pravično živi. Spominjam na ubogo pa¬
stirico Germano. Vse jo je zaničevalo, preganjala jo je mačeha, oče
se ni veliko zmenil za njo, a pred Bogom je bila velika. On jo je
v življenju in po smrti poveličal s čudeži, da je bila sv. cerkev
takorekoč primorana, jo postaviti na svoje oltarje, da se pred njo
klanjajo verniki od najnižjega do najvišjega.

Otroci, ki ljubijo svojega očeta, se po njem ravnajo, ga v vsem
posnemajo. Ako imamo torej kaj ljubezni do svojega nebeškega
očeta, ali ga ne bomo tudi mi posnemali v njegovi svetosti, ter sku-

Nauki resnice: Bog je neskončno pravičen.

49

šali se po njem ravnati, zlasti, ker sam to zahteva, ko nam kliče:
»Bodite sveti, kakor sem jaz svet." Kako veličasten, vzvišen cilj!
Ljubezen do najboljšega očeta bi nas morala vnemati, da se mu
čedalje bolj bližamo. Poljski kralj Boleslav je nosil vedno pri sebi
na prsih podobo svojega očeta. Pogosto jo je pogledal, zlasti kadar
je imel izvršiti kako imenitno opravilo, ter je rekel sam pri sebi:
»Bog me varuj, da bi kaj takega storil, kar bi bilo tebe nevredno."

Ravno tako bi morali tudi mi storiti, ako imamo kaj ljubezni
do svojega najboljšega očeta. Pri pogledu na njega, neskončno sve¬
tega, bi morali tudi mi reči: Na noben način ne smemo storiti kaj
takega, kar bi bilo nevredno našega nebeškega očeta. Kaj je pa
njega nevredno? Edino le greh. Tako nas mora neskončna svetost
nebeškega očeta odvračevati od greha ter napeljevati k dobremu.
Zlasti pa mora to provzročiti pogled na njegovo neskončno pravičnost.
Ako Bog niti svojemu Sinu ni prizanesel, ampak je najobčutljiveje
na njem kaznoval naše pregrehe, kaj bo šele z nami storil? „Ako
se je na zelenem lesu to zgodilo, kaj se bo šele na suhem?" Člo¬
veka strah pred kaznijo odvrne od marsikatere hudobije in pogled
na plačilo ga vnema k najslavnejšim dejanjem. Koliko več mora to
šele provzročiti pogled na plačilo in kazen, katero nam obljubuje
naš nebeški oče.

Pred svetom ostane marsikatera hudobija prikrita, skrito mar¬
sikatero dobro delo, ker svet sodi le po zunanjem. A drugače je
po besedah sv. pisma pri Bogu, ki pregleda srce in obisti. Judje so
imeli farizeje za najpobožnejše ljudi, cestninarje so pa. kot najhudob-
nejše zametovali. A Gospod imenuje farizeje pobeljene grobove, polne
smradu, cestninarje pa sprejema. Svet sodi dejanja po njihovi zu¬
nanjščini, ima za veliko dobroto ali za veliko hudobijo, kar se našim
očem tako zdi, ne zmeni se pa veliko za take stvari, katere se nam
zde malenkostne. Drugače pa dela naš nebeški oče, on plačuje vse
dobro in kaznuje vse hudo, naj si bo majhno ali veliko. On plačuje
kozarec vode, katerega damo bližnjemu iz ljubezni do njega; kaznuje
pa tudi vsako nepotrebno besedo, kakor nas sam zatrjuje po
svojem Sinu.

Posvetni sodniki se dajo morda podkupiti. Drugače sodijo
osebo, kateri so naklonjeni, drugače, kateri niso naklonjeni. Ozirajo
se na stan, na bogastvo in druge okoliščine. Ako kak revež kaj
ukrade, ga takoj obsodi in kaznuje svet, a ne zdi se mu tolika hudo¬
bija, ako si kak vladar po krivici prilasti celo deželo. Dvoboj se jim
zdi povsem dovoljena, celo častna zadeva, dasi se ta kar nič ne loči
od navadnega uboja ali umora. Ne pa tako naš najboljši oče. On
se ne da podkupiti, njega ne premoti ne lepota, ne bogastvo, ne
imenitnost stanu, ne kaj drugega. „On bo sodil vsakega po njegovih
delih," pravi sv. apostol Peter, „brez ozira na osebo." (I. Pet. 1, 17.)
Ljudje včasih izpremene svojo sodbo. Kar se jim danes zdi napačno,
mnogokrat črez nekaj časa odobravajo. Danes se zelo hudujejo nad
kako rečjo ali dejanjem, a drugi dan se jim je že nevolja precej
polegla, naposled pa popolnoma izgine. Slednjič tudi pri najboljši
volji ne morejo kaznovati kake hudobije; n. pr.: Kdo bo kaznoval kralje

Pamet in vera. III. 4

50

Nekateri pomisleki

in cesarje itd.? O Bogu, našem najboljšem očetu, pa pravi sv. pismo:
„Tisoč let je pred njim, kakor en dan, in mogočne pahne iz prestola. “
(II. Pet. 3, 8; Luk. 1, 52.) On ne izpreminja svoje sodbe in njegova roka
je dovolj dolga in močna, da doseže in kaznuje tudi najvišjo glavo
na zemlji. Koliko nagibov, da se ogibljemo hudega in delamo dobro!

„Pa ne govori,“ da govorim z modrim sv. pisma, „grešil sem, pa
kaj se mi je hudega zgodilo ?“ Le premnogi se tolažijo s tem, da
Bog ne bo tako hudo sodil, ker vsakemu njihovemu grehu ne sledi
takoj kazen za petami. Toda kolika nespamet je to, da se človek to¬
laži z usmiljenjem božjim, češ, „saj Bog je dober, on me pač ne bo
tako ostro sodil.“ Na te tolažbe ali ugovore odgovarja že modri:
„Najvišji je potrpežljiv plačnik. Zavoljo odpuščenega greha ne bodi
brez skrbi in ne nakladaj greh na greh. Ne reci: Usmiljenje Go¬
spodovo je veliko, on se bo usmilil obilih mojih grehov. Zakaj nje¬
govo usmiljenje se sicer hitro približa, a tudi njegova jeza.“ (Sir. 5,
4—7.) Ako te včeraj ali danes ni zadela kazen, nikar ne misli, da
si ji že odšel. Jutri je še en dan, in če te v življenju ne zadene
njegova pravična roka, zadela te bo tem občutljivejše v večnosti.
Kaj bi pa bilo, ako bi Bog vsak greh takoj kaznoval? Ljudje bi
prestrašeni od vednih kazni bili takorekoč prisiljeni izpolnovati nje¬
gove zapovedi in bi vsled tega izgubili vse zasluženje. A Bog ne
pozna sile, ker je človeku dal prosto voljo; zato hoče, da se sami
od sebe odločimo zanj, da mu proste volje služimo ter si tako na¬
biramo zasluženje za nebesa. Zato tudi vsakega greha takoj ne
kaznuje.

Potem pa tudi Bog tu na svetu ne more popolnoma plačati
dobrih del, ne kaznovati hudobnih del. Ako bi hotel smrten greh
takoj popolnoma poplačati tu na svetu, bi moral grešnika takoj pahniti
v pekel, zakaj za smrten greh, ki je brezkončna hudobija, zasluži
grešnik brezkončno kazen, ta je pa edino le v večnosti mogoča.
Ravno tako bi moral pravičnega, ako bi ga hotel popolnoma popla¬
čati, kakor to želi njegovo srce, takoj v nebesa vzeti, ker ga le tam
more primerno poplačati. A kdo ne uvidi, da bi na ta način greš¬
niku odvzel priliko poboljšati se, pravičnemu pomnožiti si zasluge
za nebesa. To bi pa nasprotovalo njegovi ljubezni, njegovemu
usmiljenju. Zato Bog ne more grešnika takoj na svetu popolnoma
kaznovati, ne pravičnega popolnoma poplačati. Zato je nespametno,
ako se kdo zanaša na božje usmiljenje in dobrotljivost, češ, grešil
sem, pa kaj se mi je žalega zgodilo. Ako te do danes ni kaznoval,
zna te jutri ali pozneje, gotovo te pa bo, če prej ne, v večnosti
kaznoval. Ako tebe ne kaznuje, zna kaznovati tvoje otroke, saj sam
pravi: ,,Jaz sem goreč Bog, ki pokorim krivice očetov nad otroki
do tretjega in četrtega rodu nad njimi, ki me sovražijo.“ (V. Mojz. 5, 9.)
O tem se pač lahko vsak dan prepričamo. Stariši so si pripodobili
krivično blago in ga še uživali, a večinoma so že otroci prišli ob
vse premoženje. — Koliko velja ugovor: Ako je Bog neskončno
svet, zakaj pripusti toliko hudega na svetu — ali: „Ako je Bog pra¬
vica, zakaj se pogosto pravičnemu hudo godi, dobro pa grešniku, 1 '
o tem smo že govorili v I. zvezku (4. del, stran 146 i. d.).

Bog je resničen.

51

Ti in drugi ugovori nam nikakor ne morejo podreti vere v
neskončno svetost in pravičnost božjo, ampak nam jo morajo le še
utrditi. Naše življenje na svetu je le čas setve, prišel pa bo dan žetve,
o katerem bo vsak prejel plačilo, kakršno je zaslužil, ter se bo v
polni meri razodela neskončna svetost in pravičnost našega najbolj¬
šega očeta.

8. Mož beseda.

„Jaz sem resnica.®
(Jan. 14, 6.)

„Vsak človek je lažniv," pravi psalmist. (Ps. 115, 11.) Trda
je ta beseda, žal, da le premnogokrat resnična. Resničnosti je veči¬
noma le malo najti med ljudmi. Le premnogi vse drugače. govore
kakor pa mislijo, pa tudi drugače ravnajo. Koliko laži je zlasti
dandanes raztrošenih med ljudmi, koliko obljub storijo ljudje, a od
njih izpolnijo le najmanjši del. Nikjer pa človek na svetu pač ne
išče in tudi redoma ne najde toliko resničnosti in zvestobe, kakor
pri svojem očetu ali materi. Oče navadno ne nalaže in ne ogoljufa
svojega otroka, kar mu obljubi, mu tudi, ako je le mogoče, stori. A
tudi tu se človek le premnogokrat prevari. Pri nebeškem, najboljšem
očetu se mu pa tega ni bati. Kar on reče, je res, on ne more in
tudi noče svojega otroka ogoljufati, kar on obljubi ali zažuga, gotovo
izpolni. Bog je, kakor pravimo, neskončno resničen in zvest.

O tej lastnosti našega nebeškega očeta nam določno govori
sv. vera, govori pa tudi zdrava pamet. „Bog ni kakor človek," nas
uči Mojzes, „da bi se lagal, ne kakor sin človekov, da bi se izpre-
minjal. Rekel je in naj bi ne storil; govoril je in naj bi ne iz¬
polnil ?“ „Resnična so njegova pota,“ poje psalmist, „in njegove za¬
povedi. Blizu si ti, o Gospod, in vsa tvoja pota so resnicah
(Ps. 118, 151.) „Jaz sem pot, resnica in življenje," nas zatrjuje sam
Gospod Jezus Kristus. (Jan. 14, 6.) Sv. apostol Pavel nam napove¬
duje: „Mi imamo upanje večnega življenja, katero nam je obljubil
Bog, ki ne laže." (Tit. 1, 2.) Rimljanom piše: „Bog je resničen,
vsak človek je pa lažniv, kakor je pisano, da si opravičen v svojih
besedah in da zmagaš, ako se kdo pravda s teboj." (Rimlj. 3, 4.)
„Zvest je Bog," oznanja sv. apostol Pavel Korinčanom, ,,po katerem
ste poklicani v družbo njegovega Sina Jezusa Kristusa, Gospoda na¬
šega" (I. 1, 9.) in Tesaloničanom: „Zvest je tisti, ki je vas poklical;
on bo tudi izvršil." (I. 5, 24.) Sploh nam sv. pismo skoraj o no¬
beni lastnosti ne govori tako pogosto kot o njegovi resničnosti in
zvestobi, ter nas uči, da je vse res, kar Bog reče, in da vse izpolni,
kar obljubi ali zažuga. Drugače pa tudi ne more biti, saj tako nas
uči naša zdrava pamet.

On pač more vedno resnico govoriti, saj je vseveden. Vsaka
reč biva le zato, ker Bog za njo ve, in biva le taka, kakršno on
pozna, drugače bi sploh ne bivala. Zato more  govoriti resnico, ker
ve za vsako reč, in je vsaka reč le taka, kakoršno jo on pozna. A
on ne more samo govoriti resnice, marveč on to tudi hoče. On je

4«

52

Bog je neskončno resničen in zvest.

neskončno svet in hoče in ljubi samo dobro, kar ne nasprotuje nje¬
govemu bitju, njegovim mislim. Laž pa naravnost nasprotuje nje¬
govim mislim in njegovemu bitju, zato hoče tudi on le resnico go¬
voriti in ne more goljufati.

Pa čemu bi vendar Bog lagal? Ljudje lažejo, da s tem dose¬
žejo, česar z resnico ne morejo doseči. Bog je pa vsemogočen. On
doseže, kar le hoče. Čemu bi se torej lagal? Laž bi bila pri njem
naravnost nespametna. A kdo bi mogel nespamet pripisovati najpo¬
polnejšemu bitju? Ljudje lažejo in druge goljufavajo, da si s tem
pridobe kak dobiček. Čemu bi torej lagal Bog, ki ničesar ne po¬
trebuje? — Ako kaj hoče imeti, si pač lahko na drug način pridobi,
ne da bi mu bilo treba lagati. Sploh pa laž pri Bogu naravnost iz¬
ključuje njegova neskončna popolnost. Da je laž nekak madež na
človeku, nekaka nepopolnost, o tem je prepričan ves človeški rod,
ki zaničuje lažnivca in ga spoznava sposobnega za vsako hudobijo. Pa
četudi človek ne govori neresnice namenoma, ampak le zato, ker mu
ni znana resnica, je to vendar nekaka nepopolnost, slabost njego¬
vega duha. Ali pa bomo mar pri Bogu iskali kako nepopolnost,
kako slabost? Kako bi torej mogli o Bogu, najpopolnejšemu bitju,
dvomiti, da je resničen. Ker pa je resničen, mora biti tudi zvest v
svojih obljubah. Ljudje marsikaj obljubijo, a svoje obljube ne izpol¬
nijo, ker že v začetku niso imeli namena, izpolniti svojo obljubo,
ter so drugače govorili, kakor so pa mislili, ali z drugo besedo: la¬
gali. — Pri Bogu je pa nemogoča vsaka laž, zato ima vselej, kadar
kaj obljubi ali zažuga, tudi namen to izvršiti.

Ali mu je mar to nemogoče? Gotovo ne, saj je vsemogočen,
stori lahko vse, kar hoče. On je neskončno moder, ki urejuje vse
tako, da vselej doseže svoje namene. On torej more izvršiti, kar
reče. Da pa to tudi hoče, nam priča njegova svetost in nespremen¬
ljivost. Pri njem ni sence kake nepopolnosti. Nepopolnost pa bi
bila, ako bi kaj obljubil, pa bi tega ne izpolnil. Na ta način bi nas
naravnost goljufal. On zahteva od nas neomejeno zaupanje. Ako bi
pa ne izpolnil vsega, kar obljubi, ali bi nas ne goljufal, zlorabil na¬
šega zaupanja? Toda kdo bi si mogel kaj takega sploh misliti o
njemu, najsvetejšem!

Ako bi Bog ne izpolnil tega, kar je obljubil, bi se izpremenil.
A Spremenljivost je pri Bogu nemogoča. Zato mora biti Bog ne-
skočno zvest, ki vse izpolni, kar obljubi ali zažuga. Mar nam ni
Bog obeh lastnosti svoje resničnosti in zvestobe že tolikokrat tudi
v dejanju pokazal? Le vzemi v roko sv. pismo in našel boš obilo
dogodkov, ki ti pričajo za te lastnosti tvojega najboljšega očeta v
nebesih. Kako natančno se je izpolnilo vse, kar je Bog napovedal
prvima človekoma v raju, ko jima je prepovedal jesti od drevesa.
Kako natančno se je izpolnila in se še izpolnuje kazen, katero jima
je napovedal po grehu. Natančno, kakor je napovedal Noetu, se je
uresničilo vse pri vesoljnem potopu. Kdo ne pozna obljub, katere
je dal izraelskemu narodu, katere je po prerokih oznanjal o prihod¬
njem Odrešeniku in kako so se te vse do pičice uresničile. Primerja]
obljube in žuganja, katere je Gospod dajal izraelskemu ljudstvu in

Sadovi resnice: Bog je neskončno resničen in zvest.

53

s katerimi jim je pretil, z usodo izraelskega naroda, in prepričal se
boš, kako resničen in zvest da je tvoj nebeški oče. Kako lepo se
izpolnuje vse čase obljuba, katero je Jezus Kristus dal svoji cerkvi,
da je peklenske moči ne bodo premagale, da bode njegovo kraljestvo
ostalo do konca sveta!

Pa to nam ne zadoščaj, da vemo, da je Bog neskončno resničen
in zvest, marveč uporabljajmo te resnice v svojem življenju, da bodo
pri nas rodile obilen sad. Njegova neskončna resničnost mora nam
pač vzbuditi najtrdnejšo vero v resnice, katere je nam razodel in
nam jih oznanja po svoji sv. cerkvi. Naj ljudje govore kar hočejo,
naj učenjaki oznanjajo še tako vabljive nauke in zametavajo resnice
sv. vere, naj še tako očividno dokazujejo njihovo neresničnost, to
nas ne sme premotiti, da bi zapustili njegov nauk, ampak trdno
stojmo na strani sv. katoliške cerkve, po kateri nam govori naš
najboljši oče, ki ne more goljufati, ne goljufan biti. Vedno se spo¬
minjajmo besed apostolovih: „Bog je resničen, vsak človek pa lažniv."

Kako lep zgled imamo na mučencih. Vse je bilo nasprotno sv. veri;
nasprotovali so ji cesarji, učenjaki, a oni se za vse te niso nič zme¬
nili, ampak neomahljivi so ostali na strani^ sv. cerkve, prepričani, da
jim po nji govori sam Bog. Tudi v današnjih časih nam ne nedo-
staja takih zgledov. Kako lep zgled imamo tu v nekem sužnju. V
državici Kentucky v Ameriki (krog 1. 1830) je imel posestnik krščan¬
skega sužnja, s katerim je splošno lepo ravnal. Daši sam ni bil
posebno veren, vendar mu je bilo všeč sužnjevo krščansko življenje,
zlasti njegova zvestoba. Nekoč ga obišče njegov sosed. Med po¬
govorom pride govorica tudi na sužnje. Gospodar posebno pohvali
sosedu svojega zamorca, ki je tako veren. Gost se pa nasmehne in
pravi: „Kaj še, to je bedarija; jaz vsakemu zamorcu v pol ure iz¬
bijem z bičem njegovo vero." Gospodar ugovarja, naposled pa sta¬
vita. Takoj pokliče ubogega zamorca, ga da mučiti in trpinčiti ter
mu prigovarja, da naj se odpove svoji veri, sicer ga bo dal bičati
do smrti. Suženj se prestraši. Ves se trese, dobro vedoč, kaj da
ga čaka, a vendar pravi: „Ne, gospod, jaz ne morem! Kristus je
zame umrl. Gospod, prosim, jaz ne morem." Začnejo ga pretepati,
suženj omedli, a ko se zopet zave, se vendar ne odpove. Ves krvav,
zdihujoč in z milim pogledom klice: „Hvala Bogu! Gospod, jaz ne
morem. Kristus je zame umrl, jaz bom umrl za Kristusa." Gospodar
pa vendar ne odjenja. Vnovič ga začnejo pretepati, a vse nič ne
pomaga. Suženj umre, ne da bi se bil odpovedal svoji veri. Gost
je stavo izgubil. — Kako pač ta ubogi suženj osramoti mnoge kri¬
stjane ki se dajo s praznimi besedami, z zabavljicami kakih uma¬
zanih listov in časopisov odvrniti od prave vere, katero jim oznanja
neskončno resnični Bog po svoji sv. katoliški cerkvi!

Kakor nam pa resnica, da je Bog neskončno resničen, oživlja
našo vero, tako nam druga resnica, da je neskončno zvest, potrjuje
naše upanje v Boga. Zlasti, ako vidimo boj, kateri se bije zoper
sv. cerkev, ako vidimo, da se je vse združilo, da bi jo zatrlo, mora
nas ta resnica tolažiti, saj je Bog sam rekel o sv. cerkvi, da je pe¬
klenske moči ne bodo premagale. Pač moramo tudi mi reči, kakor

54

Očetovo srce.

je rekel psalmist: „Glej, tisti, ki čuva Izrael, ne bo dremal, ne bo
spal. Gospod te čuva, Gospod te ščiti, on je na tvoji desnici. Po
dnevu te solnce ne bo peklo in ne mesec po noči. Gospod te varuje
vsakega zla, tvojo dušo naj varuje Gospod! 44  (Ps. 120, 4 —7.) Ravno
tako nas mora ta resnica s pogumom navdati, ako se nam včasih
stemni nebo v našem življenju, ako ne vemo kam, ne kje. On nam
je obljubil, da nas bo vodil k večni sreči, on bo to obljubo tudi
izpolnil, samo zaupajmo vanj, prepustimo se popolnoma njegovi roki
in izpolnujmo zvesto njegove zapovedi. Zlasti ga pa tudi v svojem
življenju posnemajmo s tem, da se varujemo vsake laži in da zvesto
izpolnujemo storjene obljube, potem bo tudi on tem gotoveje svoje
izpolnil. „Oblecimo,“ po besedah apostolovih, „novega človeka, ki je
ustvarjen po božji podobi. Odstranimo vsako laž in vsakateri naj
govori resnico s svojim bližnjim 44  (Efež. 4, 24. 25), zakaj: „Lažnive
ustnice so gnusoba Gospodu. 44  (Preg. 12, 22.) Tega se je pač naj¬
lepše zavedel nedolžni otrok, o katerem nam pripoveduje sledeča
dogodbica:

Okrog leta 1878 je angleški parnik odjadral iz Liverpola na
Angleškem v Ameriko. Bil je že štiri dni na morju, ko najdejo med
zaboji in raznim blagom skritega majhnega dečka, kakih devet let
starega. „Kako se pa predrzneš na skrivaj se utihotapiti v to ladjo,“
zadere se nad njim kapitan, ko ga zagleda. — „Moj oče, 44  pripoveduje
deček, „so me semkaj prinesli, ker me ne morejo prerediti, kakor
so rekli. Rad bi šel k teti v Halifaks, a tudi za pot mi niso mogli
dati denarja. 44  — Kapitan noče verjeti dečku. Surovo ravna ž njim,
dan za dnevom ga izprašuje, a deček vedno enako odgovarja. Na¬
posled poide kapitanu potrpežljivost. Ves razjarjen popade dečka
za obleko ter mu zakliče: „Ako ne poveš v 10 minutah resnice, te
dam obesiti na jarbolo. 44  Ubogi otrok stoji sam brez prijatelja, brez
zagovornika pred razjarjenim kapitanom. Okrog njega se zberejo
mornarji in potniki. v  Krmar drži uro v rokah. Solze oblijejo bledo
otrokovo obličje. ,,Še dve minuti imaš časa, 44  zakliče krmar, „povej
resnico in reši svoje mlado življenje. 44  — „Ali smem moliti, 44  vpraša
nedolžni otrok. Kapitan prikima. Deček poklekne, sklene svoji
ročici, jih povzdigne proti nebu, moli očenaš in češčenomarijo ter
pristavi: „Ljuba nebeška mati, vzemi me k sebi v nebesa; pripravljen
sem umreti, a lagati ne morem. 44  — Oči vseh so bile obrnjene na
otroka in kmalu se začuje od vseh strani ihtenje. Kakor so mu
bili prej nasprotni, tako so mu bili sedaj vsi naklonjeni, vse je bilo
prepričano o njegovi resničnosti. Odslej je vse ljubeznivo skrbelo
za nedolžnega otroka.

9. Najblažje srce.

^Milostljiv in usmiljen je Go-
• spod, potrpežljiv in prav milostljiv/
(Ps. 144 , S.)

O nobenem delu človeškega telesa se pač toliko ne govori kot
o njegovem srcu. Kaj bi se pa tudi ne, saj je srce znamenje in ne¬
kako sedež najblažjega čuta v človeku, namreč njegove ljubezni.

Neskončno usmiljeni oče.

55

Ker pa redoma nikjer toliko ljubezni ne najdemo, kot pri svojem
očetu in svoji materi, zato pravimo, da_ je najboljše, naj blažje^ srce
na svetu očetovo ali materino srce. Kaj pa srce našega nebeškega
očeta? Ako že pri zemskem očetu pričakujemo najboljše srce na
svetu, največjo ljubezen, koliko bolj moramo to šele pričakovati pri
nebeškem očetu. Kako bi bilo pač mogoče, da bi on, ki je očetu
ali materi dal tako dobro srce, ga tudi sam ne imel, in sicer toliko
boljše, kolikor višji, kolikor popolnejši je od njih. V tem nas po¬
trjuje tudi sv. vera, ki nam kliče po apostolu ljubezni, sv. Janezu:
„Bog je ljubezen." Ali umeš, dragi bravec, kaj se to pravi? Apostol
ne pravi: Bog ima ljubezen, ampak: je ljubezen. On, brezkončni, ne¬
zmerni, je ves sama ljubezen. Kolika mora torej biti njegova lju¬
bezen! Ali ne neskončna, kakor je sam neskončen? Kako dobro
pač mora biti njegovo srce! Ali ne najblažje, neskončno plemenito,
kot je neskončno njegovo bitje? A v čem se pa razodeva ta lju¬
bezen, kaj nam priča za njo? S čim pokaže oče svojo ljubezen do
otroka? Ali ne v prvi vrsti v tem, da zanj skrbi, da otroku ničesar
ne nedostaja; da ga obsipa z dobrotami? Na isti način se nam raz¬
odeva tudi ljubezen srca nebeškega očeta. Toda o njegovi dobrot¬
ljivosti smo že govorili, ko smo popisali očetovo roko. Bolj pa kot
v dobrotljivosti, v veliko lepši svetlobi se nam pa pokaže srce na¬
šega nebeškega očeta v nekem drugem, o čemur nam govori Jezus
Kristus. On nam je pač najlepše opisal in tudi mogel opisati srce
nebeškega očeta. To je pa storil zlasti v priliki o izgubljenem sinu.
Ali nam pa mar tu Jezus opisuje dobrote, katere je oče delil svo¬
jemu sinu? O teh ne izpregovori niti besedice, kakor da bi se te
razumele že same ob sebi, ampak, ko nam hoče opisati srce oče¬
tovo, njegovo ljubezen, ga nam kaže, kako hiti naproti svojemu iz¬
gubljenemu sinu, ki se je skesan povrnil k njemu; kako ga s solzami
v očeh objame, pritisne na svoje očetovsko srce, ga obleče v novo
oblačilo in mu napravi gostijo. V tej priliki nam torej Jezus, naj¬
boljši poznavatelj srca našega nebeškega očeta, očividno razodeva, da
se je ljubezen njegova, da se je očetovo srce v najlepši luči pokazalo,
ko se je usmililo izgubljenega sina, ki se je k njemu povrnil; ko ga
je čakalo, da bi ga k sebi pritisnilo, ali z drugo besedo, da se oče¬
tova ljubezen razodeva zlasti v njegovem neskončnem usmiljenju  in
potrpežljivosti, katero razodeva do grešnikov, ki se resnično po¬
boljšajo.

O tej lastnosti našega nebeškega očeta nam kaj določno in,
rekel bi, najpogosteje govori sv. pismo. „Zemlja je polna usmiljenja
Gospodovega," nam kliče psalmist. (Ps. 32, 5.) Na drugem mestu nas
uči: „Kako veliko si storil svoje usmiljenje, o Bog; in človeški otroci
pod varstvom božjih perutij prebivajo zaupno." (Ps. 35, 8.) Sam Bog
govori po preroku Ecehijelu: „Kakor resnično živim: Nočem smrti
grešnika (njegovega pogubljenja), temveč da se hudobni izpreobrne
iz svojega pota in živi." V koliki lepoti nam kažejo njegovo srce nje¬
gove besede: „Ako bi bili vaši grehi kot škrlat, bodo beli kot sneg,
in ko bi bili rdeči kot baker, bodo beli kot volna." (Iz. 1, 18.) Še v
večji meri pa to store besede, katere je govoril preroku Jonu, ko se

56

Neskončno potrpežljivi oče.

je- ta hudoval, da ni hotel pokončati mesta Ninive. „Ti žaluješ zaradi
bršljina,“ mu je rekel, „s katerim nisi imel nobenega truda, in jaz
naj bi ne imel usmiljenja z velikim mestom Ninive, v katerem je več
kot stoindvajset tisoč ljudi, ki ne poznajo razločka med desnico in
levico (to je nedorastlih otrok); in toliko živali.“ (Jona 4, 10. 11.)

Ravno tako nam sv. pismo na mnogih mestih govori o njegovi
neskončni potrpežljivosti, s katero prenaša grešnika, nanj čaka, da
bi se izpreobrnil. „Vseh se usmiliš,“ beremo v knjigi modrosti, „in
pregledaš grehe ljudem, da bi se spokorili. “ (11, 24.) On se dela,
kakor da bi naših grehov ne videl, samo da nam daje priliko se
spokoriti. Sv. apostol Peter nas vsled tega zatrjuje: „Gospod ima
potrpežljivost in noče, da bi se kdo pogubil, ampak da bi se vsi
izpreobrnili k pokori. “ (II. Pet. 3, 9.) — Kar nam pa sv. pismo v be¬
sedah napoveduje, to nam tudi v obilnih zgledih in dogodkih potrjuje.
Že prve strani sv. pisma nam kažejo njegovo usmiljenje pri prvih
stariših. Adam in Eva sta bila grešila in zaslužila, da bi ju bil
Bog takoj zavrgel. Toda on tega ne stori, njegovo očetovo srce mu
tega ne pripusti, marveč se jih usmili in jima celo obljubi Odreše¬
nika. Koliko usmiljenja, potrpežljivosti in prizanesljivosti razodeva
do svojega izvoljenega ljudstva, ki se vedno in vedno punta zoper
njega. Kako ljubeznivo sprejema Jezus grešnike, kako prijazno in
sočutno občuje ž njimi! Komu niso znani ganljivi prizori, ko leži
očitna grešnica pred njegovimi nogami, — ko gre v hišo Cahejevo, —
ko pokliče Mateja, prizori, v katerih tako očitno razodeva svoje naj¬
blažje, pravo očetovsko srce. Vse je očitno grešnico zavrglo, ka¬
menjati jo hočejo, a on je ne zavrže. Za svoje sovražnike moli celo
v zadnjih trenotkih svojega življenja na križu. Koliko potrpežljivost
je razodel do razuzdanega mesta Ninive! Vedno in vedno je odlašal
s kaznimi, dokler se ni mesto izpreobrnilo. Koliko časa je prizanašal
nehvaležnemu jeruzalemskemu mestu! Sam Gospod nas zatrjuje, da
ga je neprestano klical k sebi in vabil kakor koklja svoja piščeta.

Kar je pa Gospod storil Jeruzalemu, to še vedno in vedno po¬
navlja. Le poglej, dragi bravec, malo v svoje življenje. Tudi ti boš
mogel pričati za neskončno usmiljenje in potrpežljivost, neskončno
ljubezen srca svojega nebeškega očeta. O kolikokrat si morda že
zaslužil, da bi te bil pozabil, saj je vsak smrten greh tolika hudobija,
da Boga naravnost izziva k maščevanju, da bi te pogubil. A on tega
ni storil, ampak se te je usmilil in ti prizanesel, da bi se k njemu
povrnil in se poboljšal. Da, le premnogokrat moramo tudi mi klicati
s^prerokom Jeremijem: „Usmiljenje božje je, da nismo pokončani.“
(Žal. pes. 3, 22.)

Toda bolj kot vsi dogodki priča nam za njegovo neskončno
usmiljenje in prizanesljivost trpljenje in smrt našega Gospoda Jezusa
Kristusa. Iz samega usmiljenja ga je poslal na svet, da bi nosil naše
grehe in za nje zadostil večni pravici. Tu so se izpolnile besede
psalmistove: „Milost in resnica se srečata; pravica in mir se obja¬
meta. “ (Ps. 84, 11.) Njegova neskončna pravičnost je terjala, da se
kaznuje grešni človeški rod, a njegova neskončna ljubezen, njegovo
usmiljenje, njegovo očetovo srce ga je pa hotelo rešiti. In v tej, rekel

Sadovi resnice: Bog je neskončno usmiljen in potrpežljiv.

57

bi, zadregi je preblago očetovo srce izumilo posebno sredstvo,
da bi rešilo svoje otroke. Svojega lastnega Sina je darovalo. Na ta
način je zadostilo svoji neskončni pravičnosti, a tudi svoji ljubezni,
svojemu usmiljenju in svoji prizanesljivosti. Kaj pa pravi naša pamet
k temu, kar nam sv. vera tako določno oznanja o srcu našega najbolj¬
šega očeta? Ali mar ona more reči, da mora tako biti? Gotovo ne.

Kako bi pač mogel otrok reči, da mu je oče dolžan odpustiti, ako
ga je razžalil. Otrok dobro ve, da oče to stori, ako hoče, dolžan
pa ni tega storiti. Ravno tako tudi mi ne moremo reči: Bog mora
biti usmiljen, potrpežljiv. Pač pa moremo to od njega pričakovati,
zlasti uprti na njegove lastne besede v sv. pismu. Ako smo tudi
grešili, vendar smo ostali njegove stvari, njegovi otroci, po njegovi
podobi ustvarjeni. Kakor dober oče ljubi svojega otroka, dasi je ta
zabredel na napačno pot, in ga skuša zopet spraviti na pravo pot,
tako bo pač tudi naš nebeški oče imel usmiljenje s svojim izgub¬
ljenim otrokom. Ravno njegova reva ga bo napotila, da mu po¬
maga iz nje in mu odpusti, ako se je k njemu povrnil. Tudi greš¬
nik je njegova last, katero mu hoče hudobni duh odvzeti. Kako bi
si pač mogli misliti, da ne bo on, najboljši oče, vsega poskusil, da
reši izgubljeno dete, za katero je njegov edini Sin prelil svojo drago
kri. On nas je ustvaril v prvi vrsti v svojo čast, da se nad nami
razodevajo njegove popolnosti. S čim bi pa mogel to bolje storiti
kot s tem, da se grešnik izpreobrne na pravo pot. Z nobenim deja¬
njem pač ne razodene toliko svoje vsemogočnosti, kakor če izpre¬
obrne grešnika. Sv. cerkev moli vsled tega: „0 Bog, ki svojo vse¬
mogočnost najbolje razodevaš v prizanašanju in usmiljenju." Zato
tudi mi lahko rečemo: Bog je usmiljen, da bi nam razodel svojo
vsemogočnost Ker je pa Bog usmiljen, zato tudi čaka na grešnika,
mu prizanaša, da bi se izpreobrnil. Tudi tega ni dolžan storiti, a on
to stori, ker ga k temu priganja takorekoč njegovo ljubezni polno
srce, kakor tudi njegova modrost. On hoče, da se grešnik spokori in
živi. V ta namen pa rabi najpripravnejše pripomočke. Kateri pri¬
pomoček bi pa mogel biti boljši kot prizanesljivost? Kaj bi pač
moglo grešnika prej ganiti, kakor če vidi, da je že tolikokrat zaslužil
pogubljenje, a da mu je vedno prizanesel njegov oče ter mu s tem
razodel svojo ljubezen? Razen tega se pa grešnik kaj kmalu utrudi
na grešnem potu, vzbudi se mu stud nad grehom in želja, zapustiti
napačno pot. Zato Bog prenaša grešnika, ker ve, da se bo prej ali
slej še k njemu povrnil. In v resnici, kar mnogokrat ni doseglo
usmiljenje in dobrota, to je dosegla prizanesljivost.

Bog je neskončno usmiljen in prizanesljiv, njegovo srce je pač
najblažje očetovsko srce. Ali ne bo ta resnica imela nobenega vpliva
na naše življenje? Celo žival je takorekoč občutljiva za ljubezen.
Ali ne razodeva nekako ljubezen, naklonjenost do tistega, ki ji kaj
dobrega stori? Kako vdan je na pr. pes svojemu gospodarju, od
katerega dobi kak grižljaj kruha ali kos mesa! In človek naj bi ne
razodeval nobene ljubezni do svojega najvišjega Gospodarja, do svo¬
jega najboljšega očeta, ki mu deli neštete dobrote? Najvišja dobrota
je pa, ako se ga usmili in mu prizanese po grehu, dasi je zaradi

58

Skrivnost presv. Trojice.

njega zaslužil, da bi ga vekomaj zavrgel. Mar nismo tudi mi pri¬
morani klicati s sv. Bernardom: „Grešil sem, pa ti, Gospod, si se
delal, kakor da bi mojega greha ne videl. Jaz nisem odjenjal od
greha, a ti me nisi kaznoval. Podaljšal sem svojo hudobijo in ti si
podaljšal svoje usmiljenje.“ (Sermo 2. Dom. 6. p. Pent.)

De Guillet (Gijč), francoski častnik, je bil izredno hraber in
odločen vojak. Nekoč ga zatožijo pri Napoleonu L, da se je udeležil
zarote zoper njega. Ker je bila častnikova krivda dokazana, ga da
cesar zapreti. Preden je pa bil postavljen pred vojno sodišče, ki bi
ga bilo brezdvomno obsodilo v smrt, ga obišče v ječi cesarjev pri¬
bočnik (adjutant), mu prinese nazaj meč ter pove, da mu cesar na¬
roča (zapove), naj še isti večer pride k njemu. De Guillet hiti ob
določeni uri še ves presenečen v cesarjevo palačo. Dolgo časa
mora čakati. Naposled pride cesar. Naglo stopi k častniku ter ga
prime za roko. „Gospod“ — jeclja častnik ves razburjen. — »No¬
bene besede, gospod,“ mu zakliče cesar. „Nekaterih ljudi ne kaže
kar tako postreliti. Vrnite se še danes zvečer k svojemu polku.
Prihodnje dni bo bitka. Eno uro imate časa, da se pomislite, ali se
daste ustreliti, ali si pa prislužite čast polkovnika/ 4  De Guillet je
šel k polku, v prihodnji bitki se hrabro boril ter v resnici postal
polkovnik. Odslej pa je bil najzvestejši služabnik Napoleonov. Vladar
si je s svojo prizanesljivostjo, s svojim usmiljenjem pridobil srce
častnikovo, da mu je odslej bilo povsem vdano! Kolikokrat je pa že
nam prizanesel najvišji vladar! Ali ne bo tudi naših src ganila nje¬
gova prizanesljivost in usmiljenje, da mu vsaj odslej zvesto služimo
z vsem srcem?

Bog pa varuj, da bi bila ravno njegova prizanesljivost in
usmiljenje povod novih grehov, češ, kaj pa je na tem, če grešim, saj
je Bog dober in usmiljen, mi bo že še prizanesel. To bi bila z ene
strani najgrša nehvaležnost, z druge strani pa za nas največja ne¬
varnost. Ne moremo pač tega, kakor bi želeli, tu natančneje obrav¬
navati. Samo toliko rečemo, da je tudi njegovemu usmiljenju dolo¬
čena meja. Kadar je mera polna, nastopi njegova neskončna pravič¬
nost, ki tem huje kaznuje, čim dalje nam je njegovo usmiljenje
prizanašalo. Zato nam kliče modri Sirah: „Ne mudi se povrniti h
Gospodu in ne odlašaj od dne do dne; zakaj naglo pride njegova
jeza, in na dan maščevanja te bo pokončal." (Sir. 5, 8.)

10. Skrivnost vseh skrivnosti!

„Nemogo£e je umeti skrivnosti,
kako se je rodila božja beseda; um
odpove, glas obmolkne."

(Sv. Ambrož, de jide ad Gr at. I, 10.)

„To je pa katoliška vera,“ oznanja nam sv. katoliška cerkev v
takozvani Atanazijevi veroizpovedi, „da molimo enega Boga v Tro¬
jici, in Trojico v enem Bogu," ter nas s tem uči, da biva sicer le
en Bog, a da bivajo tri božje osebe (ali presv. Trojica), ki so pa le
en Bog. Pri tem se pa upira na nauk sv. pisma stare in nove zaveze.

Sledovi nauka o presv. Trojici v sv. pismu.

59

Že v starem zakonu najdemo nekako sledove tega nauka. Bog
ni sicer izrecno razodel Judom tega nauka, ker se je bilo zlasti bati,
da ne bi zašli v malikovanje. Vendar pa najdemo že v starem zakonu
sledove tega nauka, in sicer takoj na prvih straneh I. Mojzesove knjige.
Ko namreč hoče Bog ustvariti človeka, pravi takorekoč sam pri sebi:
»Naredimo človeka po svoji podobi in enakosti." (I. Mojz. 1, 26. 27.)
Kadar je veliki duhoven blagoslavljal ljudstvo, moral je trikrat izreči
nad njim blagoslov. Prerok Izaija pravi, da pojejo serafini trikratni
„svet“. Sploh se skrivnostni nauk o presv. Trojici v sv. pismu starega
zakona polagoma vedno bolj razločno oznanja. Tu se Bog najprej
kaže kot oče vseh ljudi, potem kot oče Izraelcev in posameznih
pravičnih Izraelcev, in slednjič kot oče Mesijev. „Gospod mi je rekel,"
pravi psalmist: „Ti si moj sin, danes sem te rodil." (Ps. 2, 7.) Ta
Sin božji se imenuje beseda očetova, beseda, ki ustvarja, razodeva
in zapoveduje. In ker je izraelsko ljudstvo že vedelo o tej besedi,
zato je pričel sv. Janez svoj evangelij z besedami: „V začetku je bila
beseda, in beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila beseda." (Jan. 1, 1.)
Istotako se nam že v starem zakonu razodeva tretja božja oseba.
Sv. pismo nam pripoveduje o duhu božjem, ki plava nad vodami, ki
navdihuje preroke, iz njih govori, ki se razodeva v ljudeh po raznih
darovih in zmožnostih. „Zato sem prosil in mi je bila dana razum¬
nost," beremo v knjigi modrosti, „in je prišel v me duh modrosti."
(Modr. 7, 7.)

Zlasti določno nam pa govori o presv. Trojici sv. pismo nove
zaveze. Ko namreč Jezus Kristus pošilja svoje učence v svet, jim
reče: „Pojdite in učite vse narode, in jih krščujte v imenu Očeta, in
Sina, in Svetega Duha." (Mat. 28, 19.) Skoraj vsaka stran novega za¬
kona nam govori o tej skrivnosti. Vedno govori o Bogu, ki je Oče,
Sin in sv. Duh, in ne v tem pomenu, kakor bi se isto božje bitje
sedaj pojavljalo kot Oče, sedaj kot Sin ali Sveti Duh, ampak v treh
razločnih osebah, ki so vse pravi Bog.

„Trije so," pravi sv. Janez, „ki dajejo pričevanje v nebesih: Oče,
Beseda in sv. Duh, in ti trije so eno." (I. Jan. 5, 7.) „Oče je od ve¬
komaj ljubil svojega Sina, svet ga ni spoznal, a Sin ga je spoznal
in njegovo ime razodel ljudem, da bi njegova ljubezen bivala v njih."
(Jan. 17, 25. 26.) Očetu je pokoren Sin, in iz pokorščine do njega
zapusti nebo ter oznanja njegovo veličastvo. On je eno z Očetom,
ima od vekomaj v sebi življenje kot Oče, je z njim enega bitja in
ene narave, tako, da kdor vidi njega, vidi Očeta.

Tako govori sv. pismo o Očetu in Sinu kot dveh popolnoma
različnih osebah, in ravno tako govori tudi o sv. Duhu. Sveti Duh iz¬
haja od Očeta in Sina, da pričuje o Sinu. (Jan. 15, 25; 16, 7.) Kakor
je Sin svoje bitje dobil od Očeta, tako sv. Duh od Očeta in Sina.
Vprta na te določne izjave sv. pisma izjavlja sv. cerkev: „Verujem v
Boga, Očeta vsemogočnega, stvarnika nebes in zemlje. In v Jezusa
Kristusa, Sinu njegovega edinega. Verujem v Svetega Duha." To svojo
vero je vedno branila proti vsakateremu nasprotniku skozi vse čase
do današnjega dne. Daši se je skoraj ves vzhod ločil od nje, vendar
ona ni odstopila od tega nauka, ampak ga vedno lepše in lepše raz-

60

Nauk o presv. Trojici in pamet.

odeva v svojem bogočastju, v svojih molitvah, pesmih, blagoslovih.
Mi seveda tega nauka ne moremo razumeti in popolnoma spoznati,
vendar moremo vsaj nekoliko spoznati, da ne more nasprotovati
zdravi pameti. Vsako bitje ima svoje delovanje, in to delovanje je
tem večje, čim popolnejše je bitje. Vsako delovanje pa ima tako-
rekoč svoj sad. Kjer je delo, tam je tudi učinek, sad dela. Bog je
najpopolnejše bitje, zato ima tudi najpopolnejše delovanje, in to de¬
lovanje najpopolnejši sad. Učinek delovanja je pa ali višji od tistega,
ki deluje, ali nižji, ali pa enak. Prvo je nemogoče, ker nihče ne
more dati, česar sam nima, zato tudi ne more storiti kaj takega, kar
bi presegalo njegove moči, zmožnosti. Drugo je sicer mogoče, a pri
Bogu ne. Le poglej umetnika, ki izdeluje slike. Ali se ne trudi, da
bi vse svoje moči uporabil pri svoji podobi, vso svojo zmožnost v
njej razodel, takorekoč v svojem delu pokazal samega sebe. Zato
je gotovo, da vsako bitje stremi po tem, da bi s svojim delovanjem
provzročilo bitje sebi enako. Človek rodi človeka sebi enakega,
istotako celo najmanjša žival. In pri Bogu naj bi ne našli iste last¬
nosti, istega stremljenja? On, naj večji umetnik, naj bi ne bil zmožen
narediti podobo popolnoma sebi enako, takorekoč roditi bitje sebi
enako? Daši ne vemo, kako se to zgodi, vendar moramo reči, Bog
je moral roditi bitje sebi enako. (Seveda ne smemo tega povsem po
človeško umeti, na pr. kakor da bi Bog rodil, kakor rodi človek.)
Sedaj pa poglej slikarja. Sliko, katero je on naredil na platnu, je
že prej nekako naredil v svojem duhu in šele potem, ko je bila v
njegovem duhu dogotovljena, jo je z barvami prenesel na platno.
Slično si moremo misliti pri Bogu. Bog, kot najpopolnejše bitje, je
nekako moral provzročiti bitje sebi enako. To bitje se je porodilo
v njegovih mislih. Ta misel neskončnega Boga je zopet neskončna,
večna kot on. Kar človek misli, to razodene z besedo. Misel je
torej notranja beseda. Misel torej, ki jo je imel neskončni Bog od
vekomaj, ta notranja beseda je bila njemu enaka, prava oseba božja.
Tako je torej, si lahko vsaj nekoliko predstavljamo, postala Beseda
božja, druga božja oseba. Sin božji.

Vsako bitje pa ljubi svoje delo, sad svojega delovanja. Človek
ljubi svoje delo, bodisi svojo misel, svojega otroka, ali katerokoli
delo, katero je izvršil. Šele pri pogledu na svoje delo se v njem
vzbudi ljubezen do tega dela. Ljubezen je torej povsem različna od
spoznanja. Iz spoznanja (opazovanja njegovega dela) se rodi v človeku
ljubezen. Oboje, spoznanje in ljubezen, pa izhaja iz človeka.

Slično si moremo misliti pri Bogu. Bog je rodil svojega Sina.
Pogled na to njegovo delo je pa vzbudil v njem ljubezen. Tudi ta
ljubezen mora biti kot Bog neskončno večna, kot on sam, torej prava
božja oseba. Ljubezen, smo rekli, izhaja iz spoznanja in iz bitja, ki
spozna svoje delo. Zato tudi sv. Duh izhaja iz Boga Očeta in Sina.
On je ljubezen Očetova do Sina in Sina do Očeta. To je nekaka pri¬
mera, s katero si razlagamo nauk o presv. Trojici, katerega seveda
popolnoma nikdar umeti ne moremo. Na ta način so celo poganski
modrijani skoraj prišli do nauka o presv. Trojici. Tako na pr. Ari¬
stotel (Metaph. XII., 7. 8.), Platon (Epist. II.). O poslednjem piše modro-

Nekateri pomisleki.

61

sloveč D’ Aguessau (Ages6); »Skrivnosti presv. Trojice, ki je največja
izmed vseh," se je najbolj približal Platon. Le en korak ga loči od
verske resnice." (Lettres sur divers sujets.)

Odkod to čudovito soglasje s katoliškim naukom? Mogoče je,
da so ga izvedeli po ustnem izročilu, mogoče pa tudi, da so bistro¬
umni možje po omenjenem potu prišli do njega. Nauka o presv. Tro¬
jici sicer popolnoma nikdar ne moremo umeti, a na ta način, kakor
smo tu storili, si ga pa vsaj nekoliko moremo razlagati.

A kako bi bilo to mogoče, da bi bile tri osebe — a le en Bog,
saj nikdar še ni bilo tri toliko, kot ena, ali ena toliko kot tri." Tega
tudi nihče ne trdi. Ako bi rekli, da eno božje bitje obstoji iz treh
božjih bitij, potem bi bilo to nespametno in toliko, kakor če bi rekli,
da je tri toliko kot ena in narobe. A mi pravimo le, da so tri božje
osebe  le eno božje bitje,  da to božje bitje obstoji iz treh oseb, ki
so istega bitja, iste narave, a različne osebe. Kako je to, tega seveda
umeti in razložiti ne moremo, a vsaj nekoliko si moremo to pojas¬
niti. Mnogo podob o presv. Trojici najdemo v naravi. Pri vsakem
telesu imamo trojno razmerje: dolgost, širokost in visokost. Vkljub
temu trojnemu razmerju je le eno telo. Kaj lepo primerja sv.Anzelm
presv. Trojico potoku, ki izvira iz studenca in se izliva v ribnjak. Ista
voda je v ribnjaku kot v potoku in studencu, a vendar ribnjak ni
potok ne studenec. Drugi cerkveni očetje jo primerjajo solncu.
Solnce greje in razsvetljuje. Tu imamo torej trojno: solnce, svetlobo,
gorkoto. A to troje je vendar le eno in isto solnce. Sloveči zvezdo-
slovec Keppler je našel na obnebju toliko podob presv. Trojice, da je
spisal o tem celo razpravo (De adumbratione Trinitatis in Sphaerico).

A kakor rečeno, vse to je le podoba, le senca presv. Trojice. Svete
Trojice same mi nikdar ne moremo spoznati, ampak primorani smo
ukloniti svojo glavo nauku sv. cerkve, katerega zajema iz božjega
razodetja. Pa to storimo tudi z veseljem, saj je ta nauk temelj
naše vere. Sv. Avguštin je hotel popolnoma preiskati skrivnost presv.
Trojice. Cele noči in dneve je premišljeval. Spisal je tudi knjigo
o tej skrivnosti. Ko je spisaval to delo, se nekega dne ob morju
izprehaja. Tu zapazi dečka, ki je z malo žličko zajemal vodo iz
morja in jo izlival v malo jamico. Sv. Avguštin ga vpraša, kaj da
dela. Deček mu odvrne, da hoče morje pretočiti v to jamico. »Deček,
to pa ni mogoče," mu pravi svetnik. Nato mu odvrne deček: »Lažje
jaz pretočim morje v to jamico, kakor boš ti nezmerno in neraz¬
umljivo skrivnost presv. Trojice popisal v svoji mali knjigi." Ta
nauk velja tudi nam. Ne preiskujmo tega, kar presega naše moči,
da Bog ne kaznuje naše predrznosti. Zadoščaj nam njegova beseda,
katera se nam glasi v sv. pismu in nauku sv. cerkve.


Enajsti del.

Odkod in čemu?

1. Mojzesova zgodba.

„Prva stran Mojzesovih knjig ima
več veljave, kot vsi folijanti (knjige) na¬
ravoslovcev in modroslovcev.“

(Jean Paul.)

- omaj smo ob roki sv. vere in naše pameti spoznali, kolikor
je našim slabim močem mogoče, svojega najboljšega očeta,
Boga, že se nam vriva drugo vprašanje. Od nebeškega
očeta vpr6 se naše oči na nas same in na nas obdajajoči svet. Tu
se nam pa vzbudi vprašanje: „Odkod je človek, odkod ves svet?
Kako je postal? Čemu je vse?“ Tudi na ta vprašanja nam daje
sv. vera najpovoljnejši odgovor, ki se kar najlepše strinja z našo
pametjo.

Najprej se torej hočemo baviti z vprašanjem: Odkod je svet,
kako je postal?  Sv. vera nam na to vprašanje odgovarja s prvim
členom apostolske vere: „Verujem v Boga, Očeta vsemogočnega,
Stvarnika nebes in zemlje,“ ter nam s tem kaže Boga kot začetnika
vsega sveta in človeškega rodu. Ob enem nam pa odpira prve
strani sv. pisma, na katerih nam popisuje Mojzes, kako je postal
svet. Tu beremo: „V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo.
Zemlja pa je bila pusta in prazna, in tema je bila nad brezdnom, in
Duh božji se je razprostiral nad vodami. In Bog je rekel: Bodi
svetloba. In Bog je videl svetlobo, da je dobra; in ločil je svetlobo
od teme. In je imenoval svetlobo dan in temo noč; in bil je večer
in bilo je jutro, prvi  dan. — Rekel je tudi Bog: Bodi trdina sredi
voda in loči vode od voda. In Bog je storil trdino in ločil vode,

Zgodba sv. pisma o stvarjenju sveta.

63

ki so bile pod trdino, od voda, ki so bile nad trdino. In zgodilo se
je tako. Imenoval pa je Bog trdino nebo; in bil je večer in bilo je
jutro, drugi  dan. — Rekel je pa Bog: Zbero naj se vode, ki so pod
nebom, v en kraj, in prikaži se sušina. Tako se je zgodilo. In
sušino je imenoval Bog zemljo, stoke voda pa je imenoval morja.
In videl je Bog, da je bilo dobro. In reče: Zemlja poženi zelišče, ki
zeleni in dela seme, in rodovitno drevje, ki dela sad po svojem ple¬
menu, čigar seme bodi v njem na zemlji. In tako se je zgodilo. In
zemlja je pognala zelišče, ki zeleni in dela seme po svojem plemenu,
in drevje, ki dela sad, in katero ima sleherno seme po svoji vrsti.
In videl je Bog, da je bilo dobro. In bil je večer in bilo je jutro,
tretji  dan. — Rekel je pa Bog: Naj bodo luči na trdini neba in naj
ločijo dan in noč, in naj bodo v znamenja in čase, in dneve in leta,
in naj svetijo na trdini neba in razsvetljujejo zemljo. In zgodilo se
je tako. Bog je naredil dve veliki luči: večjo luč, da bi gospodovala
dnevu, in manjšo luč, da bi gospodovala noči, in zvezde. In postavil
jih je na trdino neba, da bi svetile na zemljo in gospodovale dnevu
in noči in ločile svetlobo in temo. In Bog je videl, da je bilo dobro.
In bil je večer in bilo je jutro, četrti  dan. — Rekel je tudi Bog: Naj
rode vode laznino živečo, in perotnino nad zemljo pod trdino neba.
In ustvaril je Bog velike some in vsako živo in gibajoče se bitje,
katero so bile rodile vode po njih vrstah, in vse ptice po njih ple¬
menih. In videl je Bog, da je bilo dobro. In blagoslovil jih je, rekoč:
Rastite in množite se in napolnite vode morja, in ptice naj se na-
množe nad zemljo. In bil je večer in bilo je jutro, peti  dan. •— Rekel
je tudi Bog: Rodi zemlja živo bitje po njegovem plemenu: živino in
laznino in zverine zemlje po njih vrstah. In zgodilo se je tako. In
storil je Bog zverine zemlje po njih vrstah, in živino, in vso laznino
zemlje po njenem plemenu. In videl je Bog, da je bilo dobro. In
reče: Naredimo človeka  po svoji podobi in sličnosti: in gospoduj
ribam morja, in pticam neba, in zverinam, in vsej zemlji, in vsej
laznini, ki se giblje na zemlji. In ustvaril je Bog človeka po svoji
podobi; po podobi božji ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril.
In blagoslovil ju je Bog in rekel: Rastita in množita se, in napolnita
zemljo in podvrzita si jo, in gospodujta ribam morja in pticam neba,
in vsem živalim, ki se gibljejo na zemlji. In rekel je Bog: Glejta,
dal sem vama vse zelišče, ki rodi seme na zemlji, in vse drevje, ki
ima v sebi seme svojega plemena, da bo v živež vama, in vsem
živalim zemlje, in vsej perotnini neba, in vsem stvarem, ki se gibljejo
na zemlji in v katerih je življenje, da imajo za živež. In zgodilo se
je tako. In Bog je videl vse, kar je bil storil, in bilo je jako dobro.
In bil je večer in bilo je jutro, šesti  dan. — Dovršena sta bila torej
nebo in zemlja in vse njuno lepotičje. In dokončal je Bog sedmi
dan svoje delo, katero je bil storil, in počival je sedmi dan od vsega
dela, katero je bil naredil. In blagoslovil je sedmi dan in ga je po¬
svetil, ker je ta dan počival od vsega svojega dela, katero je Bog
ustvaril in naredil." (I. Mojz. 1, 1—31; 2, 1-—4.)

Preden si natančneje ogledamo to zgodbo in jo primerjamo z
nauki učenjakov, je potrebno, da odgovorimo na nekatera vprašanja.

64

Mojzesov vir.

Prvo vprašanje je: Iz katerega vira je zajemal Mojzes
to zgodbo? To je gotovo, da niti sam, niti noben človek ni videl
tega, kar nam Mojzes pripoveduje v tej zgodbi. Ali si je sam to iz¬
mislil? Ali je ta zgodba le pravljica, kakor nekateri s posmehovanjem
trdijo? To ni mogoče, ker se zgodba Mojzesova skoraj popolnoma
sklada z zgodbami vseh narodov o početku sveta. [Tu pripomnimo
mimogrede, da se vse sv. pismo tako lepo sklada z zgodovino in
z ustnimi izročili vseh narodov sveta, da je mogel francoski učenjak
Gainet (Žene) iz teh sestaviti sv. pismo, takorekoč sv. pismo zložiti
brez sv. pisma. (Glej Moigno Splend. deli. foi. II, 1. str. 37.)]

Starodavni Etruski so učili, da je Bog v šestih po tisoč let
trajajočih dobah ustvaril svet Stari Egipčani so verovali v Boga
kot najvišjega stvarnika, ki je vse ustvaril ne z rokami, ampak z
besedo. Kaldejci in Perzijani so verovali, kakor nam priča knjiga
„Zend Avesta“, da je njihov najvišji malik Ormuzd v šestih dobah
ustvaril ves svet. Istotako so Indijci pripisovali stvarjenje sveta
svojemu najvišjemu maliku Brami. Isto vero najdemo pri Kitajcih,
pri Japoncih, Feničanih in drugih narodih. Pri vseh narodih najdemo
torej isto zgodbo Mojzesovo, katero so narodi takorekoč prikrojili
po svoje, ki se pa v glavnih točkah sklada z Mojzesovo. Od kod to
čudovito soglasje? Ali nam ne priča to kaj živo, da je moral biti
človeški rod ob svoji zibelki, ob svojem početku poučen, kako je
svet postal? Pa kdo ga je poučil? Človek gotovo ne, ker človek
tega ni videl. Zato je pač moral sam Bog poučiti človeški rod, kako
je svet postal. Bog je torej moral že Adamu razodeti stvarjenje
sveta. Mojzes je pa to izvedel ali po ustnem izročilu, ali je pa to
Bog razodel tudi njemu. Gotovo je pa, da je Bog vodil njegovo pero,
ko je pisal zgodbo, da ni zapisal neresnice, saj smo se že prej pre¬
pričali, da je sv. pismo pisano po navdihnjenju božjem. To se zlasti
v tej zgodbi, ki se tako lepo sklada z nauki učenjakov, razodeva
tako živo, da so bili mnogi, nekateri celo brezverni učenjaki primo¬
rani priznati, da je Mojzes pisal po navdihnjenju božjem.

„Mojzesova zgodba“, pravi sloveči naravoslovec Buffon, ,,je na¬
tančna zgodba stvarjenja vsega sveta in početka vseh stvari.“ (Theor.
d. terr. art. 2.) — „To je jasno dokazano,“ pravi sloveči naravoslovec
Linee, „da je Mojzes pisal in mogel pisati le po navodilu samega
stvarnika vsega sveta.“ (Curios. nat. parag. 6.) — „Mojzes nam je za¬
pustil zgodbo o početku sveta, katero veda vsaki dan potrjuje na
čudovit način,“ piše Cuvier (Kivie). — „Ali je imel Mojzes toliko
vednost, kakršno ima naša doba“, pravi sloveči fizik Ampere (Amper),
„ali pa je bil navdihnjen od Boga.“ (Revue des deux Mondes.
1. jul. 1833.) — Vir, iz katerega je zajemal Mojzes, je in mora biti
le Bog, ki je to njemu ali pa že Adamu razodel, njega pa gotovo
vodil pri spisovanju te zgodbe.

Drugo vprašanje: Čemu je Mojzes pisal to zgodbo?  Ali
nam je hotel zapustiti učenjaško razpravo, kako je svet postal, kako
je dobila zemlja današnjo obliko? Gotovo ne, marveč je imel pri
tem ves drugačen namen. S svojo zgodbo nas je hotel poučiti v
veri, zlasti nam je hotel, v prvi vrsti izraelskemu narodu, globoko

Sv. pismo in učenjaki.

65

vcepiti tri resnice. Prva  resnica, katero nam oznanja, je, da je Bog
vse ustvaril, da so torej vse stvari delo božje.  S tem je hotel
svoj rod odvrniti od malikovavstva, v katero so bili zabredli toliki
narodi, ki so žive ali nežive stvari častili po božje. Na to namiguje
pozneje, ko pravi: „Da se kje, ako povzdigneš svoje oči proti nebu
in zagledaš solnce, luno in vse zvezde neba, ne daš premotiti, da bi
jih molil in častil, ker jih je ustvaril Gospod, tvoj Bog, v službo
vsem narodom, ki so pod nebom.“ (V. Mojz. 4, 19.)

Dalje uči drugo  resnico, da je Bog polagoma dovršil zemljo in
jo pripravil človeku za prebivanje, stopajoč takorekoč od nižjih do
višjih stvari. Slednjič  pa nas hoče učiti s svojo zgodbo, da je Bog
ustvaril ves svet zavoljo človeka, ki naj gospoduje črez vso zemljo.
Mojzesu je bil torej pri spisovanju prvi namen: verski pouk.
Zato pravi tudi sv. Auguštin (in to velja tudi sploh o sv. pismu sta¬
rega zakona): „Nikjer ne beremo v evangelijih, da bi bil rekel
Gospod: Poslal vam bom Duha, ki vas bo poučil o teku solnca in
meseca; kristjani naj postanemo, ne pa zvezdoslovci.“ (De Act. c. žil.
Man. I, 10.) Zato je tudi pravzaprav nespametno, ako se učenjaki za¬
letavajo v sv. pismo, češ, da nasprotuje njihovim naukom, saj Mojzes
ni imel namena, nam zapustiti učenjaško razpravo o početku sveta
in zlasti zemlje.

Vendar si hočemo staviti vprašanje: Ali morejo nauki
učenjakov podreti veljavo sv. pisma?  Ako bi morda
zgodba sv. pisma nasprotovala naukom učenjakov, ali mar sledi iz
tega, da ni resnična? Na koga se pač moremo bolj zanašati, ali na
Boga ali na človeka? Bog se nikdar ne zmoti, kolikokrat se pa uče¬
njaki! Kolikokrat so že zavrgli kako resnico, katero so pozneje morali
zopet priznati. Koliko resnic so učenjaki prejšnjih časov zavrgli, katere
pa novodobni priznavajo! Veda napreduje, in kako lahko se zna zgoditi,
da bo morala to, kar danes zametuje, pozneje potrditi. Kako bi se
torej mogli zanašati na to vedo, ki je tako negotova. Učenjaki pre¬
iskujejo naravo. Narava je pa delo božje. Kako bi torej mogli v na¬
ravi najti kaj takega, kar bi nasprotovalo sv. pismu, kar bi zameta-
valo božjo besedo. Božje delo ne more nikdar nasprotovati
božji besedi.  Zato veljajo tu besede sv. Tomaža Akvinskega (S.
Th. I. qu. 68. a. 1.): „Resnic, katere nam sv. pismo z jasnimi in določ¬
nimi besedami napoveduje, teh nam ne more in ne sme podreti noben
učenjak. Teh se moramo trdno držati in noben nauk učenjakov nam
ne sme podreti vere vanje.“

To so pa zlasti one tri resnice, katere smo prej omenili. Kjer
pa sv. pismo ne govori dovolj jasno in razločno, in se njegove besede
morejo različno tolmačiti, tam pa imajo učenjaki prostost in povsem
pametno je, ako se poprimemo njihovega nauka, ako je
neovržno dokazan in povsem gotov.  Na negotove nauke se
pa seveda ne moremo ozirati. Ako ravnamo po tem pravilu, potem
ne bomo nikdar našli nasprotja med sv. pismom in vedo ali učenjaki.

Slednjič pa moramo opozoriti tudi na to, da je Mojzes pisal za
ljudstvo, ne pa za učene ljudi. Zato on govori tako, kakor govori
preprosto ljudstvo, zlasti kakor je govorilo o njegovem času. Dandanes

Pamet in vera. III. 5

66

Sv. pismo in veda.

se pač nihče ne spotika nad tem, ako pravimo, da solnce vzhaja in
zahaja, dasi vemo, da solnce stoji in se le zemlja suče okrog njega.
Mi govorimo tako, ker se tako zdi našim očem. Ravno tako je govoril
tudi Mojzes. Zato imenuje solnce in mesec večji svetiljki na nebu,
kef se taki vidita našim očem, dasi so nekatere zvezde večje od
meseca ali celo od solnca. Isto velja glede čudeža pri mestu Gabaon,
kjer je rekel Jozue solncu: „Stoj, ne sukaj se od Gabaona in luna
ne od doline ajalonske.‘ £  Jozue je govoril kakor navadno mi govo¬
rimo o solncu.

Ako upoštevamo vse to, kar smo doslej povedali, ne bomo
nikdar našli kakega nasprotja (protislovja) med sv. pismom in med
človeško vedo. Resnične so pač besede P. Faber-ja: „Nič ni tesno-
srčnejšega, nič nespametnejšega, kot mnenje, da bi mogla veda na¬
sprotovati veri.“ (Najsv. zakr. str. 340.)

Koliko se nam je dostikrat zanašati na zgolj človoško vedo,
nam priča kaj živo sledeči dogodek, katerega nam pripoveduje učeni
Moigno v svoji knjigi „Splendori de la fede“ (v laškem prevodu 1,166):
Sloveči P. Kirher je nekoč napravil s svojimi učenci več izmišljenih
podob iz kamena ter jih zakopal v zemljo. Potem pa povabi nekega
Perengerja, ki se je zelo ponašal s svojo učenostjo, da naj gre ž
njim na izprehod. Ko prideta do mesta, kjer je bil Kirher zakopal one
kamene, odkrije Kirher, kakor bi se to slučajno zgodilo, eno podobo,
potem pa gre naprej, kakor da bi se dalje za to ne brigal. Drugi
dan na vse jutro pa prihiti Berenger na ono mesto ter izkoplje celo
vrsto čudovitih kamenitih podob. Z vso vnemo se loti dela, da bi
raztolmačil te podobe, določil njihovo starost itd. Celo razpravo
spiše o teh (kakor je menil) starodavnih ostankih, ter jo da tiskati;
a naposled izve, da je bilo vse le gola šala. Kje je tu nezmotljivost
človeške vede in učenosti?

Nekaj sličnega se je zgodilo pred leti tudi v bližini Dunaja in
1. 1903 v Parizu. Tu so imeli namreč v muzeju pod steklom skrbno
spravljeno krono (tiaro) nekega perzijskega kralja. Vse je to mitro
občudovalo. Učeni možje so pisali dolge članke o njeni visoki starosti.
Muzej je dal zanjo neznansko vsoto. In kaj se je naposled pokazalo?
Da je bilo vse le gola sleparija, da je to krono Parizu izvršil isto
leto neki slepar in delal slično ž njo kakor P. Kirher z onimi kameni.

Kako nezanesljiva je torej veda, učenost človeška. In zaradi te naj
bi zavrgli večno resnico, ki nam govori v sv. pismu ? Ali bi ne bilo
to skrajno nespametno? Zato se je izjavilo 210 učenjakov v septem¬
bru 1. 1874 na Angleškem: „Mi smo prepričani, da beseda božja, ki
je zapisana v sv. pismu, ne more nasprotovati besedi, ki je zapisana
v naravi, in naj si je tudi videti tej še tako nasprotna. Ne pozabimo,
da vede še niso popolne, ampak da še vedno napredujejo; da je
naša pamet še zelo omejena; prepričani pa .smo, da bo prišel čas, ko
se bo pokazalo popolno soglasje med božjo besedo v naravi in v
sv. pismu.“ (Athen. angl. sept. 1874.)

67

2. Iz nič.

»Spoznaj, da je Bog te reči
in človeški rod ustvaril iz nič.“
(II. Mak. 7, 28.)

O nekem kralju pripovedujejo, da je nekoč povabil več knezov
k obedu. Zbral jih je okrog sebe v krasni dvorani, ki je imela mo¬
gočen obok, a nobenega stebra. Stene so bile prevlečene z dragoce¬
nimi tapetami in tla pregrajena s krasnimi preprogami. Vse se je
čudilo toliki krasoti. Kralj je bil vsled tega zelo ponosen. Po obedu
pelje svoje goste po svoji palači ter jim razkazuje njene lepote in
dragocenosti. Ko je vse občudovalo krasoto in bogastvo kraljeve
palače, se oglasi dvorni norec, ki je imel pri takih prilikah precejšno
vlogo. „Veličanstvo,“ pravi kralju, „jaz bi vam pa lahko pokazal še
lepšo in umetnejšo dvorano kot je vaša.“ V tem stopi k oknu ter
pokaže na nebes, rekoč: „ Glej te nezmerni nebesni obok! Niti en
steber ga ne drži, in vendar se ne podere. Ali ni to vse kaj drugega
kot vaša malenkostna dvorana? Poglejte na okrog in občudujte
krasne cvetlične preproge na travnikih in poljih in tratah. Ali ne
presegajo te krasne preproge vsako še tako lepo človeško delo?
In veste li, kdo je vse to naredil? Samo beseda Gospodova. Oni večni
mojster tam gori ni rabil zidarjev, ne apna, ne peska, ne vinarja
denarja! Kaj pravite k temu?" Gostje so molčali in gotovo priznali,
da je norec (ki pa nikakor ni bil nor), pametno govoril. Da, modro
in prav je govoril, o tem nam pričajo takoj prve besede sv. pisma,
v katerih nam Mojzes govorio početku sveta. Kratke so sicer njegove
besede: „V začetku je Bog ustvaril nebo in zemljo,“  a v
teh par besedah nam napoveduje najimenitnejše resnice, katere nam
oznanja sv. vera in potrjuje zdrava pamet.

Tu ima vsaka beseda velik in imeniten pomen. Z besedo „v
začetku"  (hebrejsko: ,berešit‘) nam napoveduje, da svet ni večen,
da je bil svet prva stvar, katero je Bog naredil. On hoče reči: v za¬
četku vseh reči, ali v začetku preden je bila kaka reč, je Bog nared 1
nebo in zemljo. Pa kako? Ker ni bilo nobene reči, iz katere bi bil
naredil svet, zato je moral svet narediti, ne da bi bil rabil kako stvar,
kako snov, ali z drugo besedo: Bog je svet naredil iz nič,  ali kakor
pravimo: Bog je svet ustvaril.  Isto nam napoveduje Mojzes tudi z
besedo „ustvariti"  (hebrejsko: ,bara‘). Ta beseda se namreč rabi v
sv. pismu le v tem pomenu, namreč: iz nič kaj narediti, nikdar pa
ne o delu človekovem, ki ne more ničesar narediti, da ne bi rabil
kake že prej obstoječe snovi ali kakega orodja. V prvih besedah
svoje zgodbe nam torej Mojzes določno napoveduje, da je Bog za¬
četnik vsega sveta in vseh stvari, ki je vse ustvaril, t. j. naredil iz
nič. Preden je bil svet, ni bilo ničesar razen Boga. Na njegovo vse¬
mogočno besedo je pa postal svet, kakor pravi psalmist: „Rekel je,
in je bilo, zapovedal je, in je bilo ustvarjeno." (Ps. 32, 9.)

O tej resnici je bil kaj živo prepričan judovski narod. To pre¬
pričanje nam pač najlepše razodeva makabejska mati, ki je zaklicala
svojemu otroku, katerega je dal kralj Antijoh pred njenimi očmi

5 *

68

Stvarjenje v luži zdrave pameti.

trpinčiti in umoriti: „Prosim te, dete, ozri se na nebo in zemljo in
vse kar je, in spoznaj, da je Bog te reči in ves človeški rod naredil
iz nič." (II. Mak. 7, 28.) V knjigi modrosti beremo dalje: „Saj je vse
ustvaril, da biva, in zdrave je naredil vse stvari na svetu . ..“ (1, 14).
Tudi Jezus Kristus je to resnico kaj določno napovedal, ko je rekel:
„Poveličuj me z ono slavo, katero sem imel pri tebi, preden je bil
svet." (jan. 17, 5.) S temi besedami nam jasno napoveduje, da ni
bilo nobene stvari, preden je bil svet, da je bil sam Bog, ki je torej
moral svet iz nič narediti. Komu niso znane besede sv. apostola
Janeza: „V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog
je bila Beseda ... Vse je po nji storjeno in brez nje ni nič stor¬
jenega, kar je storjenega" (Jan. 1, 1—4), v katerih nam razodeva
dovolj razločno isto resnico.

Isto prepričanje najdemo tudi pri drugih narodih, kakor smo
že prej omenili. Pri Grkih pravi Aristotel: „Starodavno je mnenje,
katero smo prejeli od svojih prednikov, da je Bog naredil vse stvari."
(O svetu. VI.) — „Trdno je prepričanje," pravi pisatelj Maksim iz
Tira, „ne samo vseh učenjakov, ampak tudi vseh narodov, da je sam
Bog stvarnik vseh stvari." (Dissert. I.)

Tudi cerkveni očetje nam kaj pogosto oznanjajo resnico, da jc
Bog ustvaril svet, da je vse naredil iz nič. Kaj lepo pravi tu sv. Av¬
guštin: „Bog je svet naredil iz nič; ali hočeš mar to tajiti, pa mi
povej, kdo je prinesel kamene na ramenih? Kdo je nosil stroške?
Kdo je pomagal Gospodu pri njegovem delu?"

Zato je tudi sv. cerkev to resnico, katero nam tako določno napo¬
veduje sv. pismo, na mnogih cerkvenih zborih proglasila kot versko
resnico. Posebno določno nam jo oznanja na četrtem lateranskem
cerkvenem zboru: „Eden je stvarnik vseh reči, ki je s svojo vsemo¬
gočno močjo v začetku ustvaril vse stvari." — ,,Ako kdo ne veruje,
da je Bog svet in vse stvari v njem iz nič naredil, bodi izobčen," je
določila na zadnjem vatikanskem cerkvenem zboru. Isto resnico nas
uči izpovedati v raznih veroizpovedih ali verah, n. pr. v apostolski veri itd.

Ali mar zdrava pamet nasprotuje tej resnici? Niti najmanj,
marveč nam jo še kaj izdatno potrjuje. V petem delu smo se prepri¬
čali, da svet ni večen, da je moral enkrat postati. Pa kako naj bi bil
postal? Ali se je sam naredil? Potem bi bil prej, preden je bil, a to
ni mogoče. Zato ga je moralo narediti drugo bitje, ki je večno,
namreč Bog. Ali ga je pa naredil iz kake snovi? Ne, saj nobene
snovi ni bilo, preden je bil svet, ali snov, iz katere je svet, ker no¬
bena snov ni večna. Ali ga je pa morda Bog naredil iz sebe, iz
svojega bitja, kakor zraste veja iz drevesa, kakor porodi žival mla¬
diče? Tudi ne, ker Bog ne more ničesar vzeti iz svojega bkja. On
je enostavno bitje, ki ni sestavljeno iz več delov. Kjer je Bog, je
povsod ves. Ako bi bil Bog svet naredil iz svojega bitja, potem bi
bil ves v svetu, svet torej neskončen. Svet pa ni neskončen, ampak
omejen, zato ga tudi Bog ni mogel narediti iz svojega bitja. Torej nam
ne preostane drugo, kakor da rečemo, da je Bog svet naredil iz nič
ali ustvaril,  to se pravi, ne da bi bil pri tem rabil kako snov; da
je svet postal, ko ga prej ni bilo, ne njega in nobene snovi.

Ali je snov večna?

69

Ali pa porečemo, da to Bogu ni mogoče? Kdo bi mogel kaj
takega trditi, saj je vsemogočen! On bi niti vsemogočen ne bil, kakor
dobro pripomni sv. Avguštin, ako bi bil potreboval snovi za stvar¬
jenje sveta, kakor potrebuje človek prej obstoječe snovi za svoje
delovanje. „Les pomaga mizarju," so njegove besede, „srebro sre-
brarju. Ako je Bog za to, kar je hotel storiti, potreboval reči, katere
ni sam naredil, potem niti vsemogočen ni bil." (De gen. cont. Man. 1, 6.)
Kot najpopolnejše bitje more Bog storiti vse, kar je sploh mogoče.
Sedanji svet je gotovo mogoč, ker v resnici biva. Zato je mogel
Bog svet ustvariti ali iz nič narediti. In ker svet ni mogel drugače
postati, kot da ga je Bog naredil iz nič, zato moramo reči, da je
Bog ustvaril svet.

To je tako očividno, da so bili celo brezverni učenjaki primo¬
rani priznati to resnico. „Stvarjenje se povsem ujema z našo pametjo,"
pravi brezverec Didro (Diderot. — Encyclop. art. Creat.). — „Da je Bog
ustvaril svet," pravi D’ Alembert (Dalamber), „je resnica, katero nas
uči sama pamet, je neizogibna posledica resnice, da biva Bog." (De
1’ abus etc.) — „Ne samo vera, ampak tudi zdrava pamet nas uči,"
pravi učeni D’ Argens (Daržan), „da je Bog stvarnik sveta ... Vsak
človek, ki hoče rabiti zdravo pamet, mora priznati, da je Bog naredil
vsa bitja iz nič." (Jud. lettre, lett. 84.)

Ako zavržemo to resnico, potem si na noben način ne moremo
razlagati, kako je svet postal. Ako zavržemo to resnico, nam je od¬
prta le trojna pot, namreč da rečemo: ali je Bog iz večne snovi ali
materije naredil svet, ali da je snov večna, in da se je sama od sebe
razvila v sedanji svet, ali pa, da sta svet in Bog eno, da je svet
nekak vidni pojav božjega bitja.

Prvo,  kar so učili nekdanji grški in rimski modrijani, ni
mogoče. Ako bi bila snov večna, potem bi bila neodvisna kot sam
Bog. Bog bi torej ne imel nobene pravice do nje, zato bi tudi iz
nje ne mogel narediti sveta, ker bi večna snov, kakor pravi Tertu-
lijan, ne bila Bogu podložna. Zato je rekel sv. Justin: „Nad neustvar-
jeno snovjo bi Bog ne bil imel nobene oblasti." Ako bi zraven Boga
bila tudi večna, sama od sebe obstoječa snov, potem bi Bog nehal
biti Bog, zakaj Boga si mislimo neskončno popolno bitje, od katerega
je vse odvisno; najvišje bitje, kateremu je vse podložno. Večna snov
ali materija bi pa bila neodvisna sama Bog, torej Bogu kar nič pod¬
ložna, Bog bi torej nehal biti najpopolnejše, povsem neodvisno bitje
— torej nehal biti Bog, kar pa ni mogoče. — Zato ne moremo
reči, da bi bil Bog iz večne snovi naredil svet.

Še manj pa moremo trditi, kakor trde takozvani materijalisti
(ki se ravno raditega tako imenujejo, ker jim je materija ali snov
nekako njihov Bog), da je snov, da so njeni najmanjši deli, takozvani
atomi, večni, in da so se ti atomi tekom časa združili v sedanji svet
Najprej je že to nad vse čudno, da ti ljudje (ki bi se tako radi zne¬
bili Boga večinoma radi svoje pokvarjenosti), toliko vedo povedati
o teh atomih, katerih sploh ni mogoče videti, ker so tako majhni.
Pri verskih resnicah pravijo, da ne verujejo, česar ne vidijo; atomov
ne vidijo, pa vendar verujejo vanje in vedo toliko o njih povedati.

70

Ali je snov večna?

Kolika nedoslednost! Potem pa naravnost ni mogoče, da bi bila
snov večna ali večni atomi. — Neovržno je pravilo, da se mirno
bivajoče telo samo od sebe ne more začeti gibati, ampak da mora
to gibanje vselej provzročiti kako drugo bitje, in nasprotno, da gi¬
bajoče se telo ne more priti do miru, ako tega ne provzroči kako
drugo bitje. To pravilo nam potrjuje skušnja, n. pr.: Kamen se ne
premakne sam od sebe, ako ga kdo ne premakne.

Ako je torej snov večna, večni atomi, potem je le dvoje mo¬
goče: ali so od vekomaj mirni, ali se pa od vekomaj gibljejo. Prvo
ni mogoče, da bi bili atomi od vekomaj mirni, ker bi bili mirni
tudi še sedaj, a mi opazujemo povsod gibanje. Ako govorimo o gi¬
banju, ne mislimo samo na gibanje v ožjem pomenu, kakor se n. pr.
giblje človek ali žival ali zvezde na nebesu, ampak sploh na vse
delovanje v naravi. Tu pa kaj lahko zapazimo neprestano gibanje.
Gibanje je neprestano pod zemljo, kjer se neprestano delajo kristali, raz-
krojuje deževnica itd.; neprestano na zemlji, pri rastlinah, ki rastejo,
cvetijo itd. Kako je postalo to gibanje? Snov se ni mogla začeti sama
od sebe gibati, ker ji gibanje ni bistveno. (Glej 5. del, str. 10.) „Zato,“
pravi učeni Du Bois Reymond, „ker gibanje ni bistveno materiji,
veleva zakon vzročnosti' (po katerem ima vsak učinek svoj vzrok),
da ali vzamemo večnost gibanja ali pa moramo priznati bivanje nad¬
naravnega bitja, ki je dalo gibanju materije početek.“ Atomi se
gibljejo neprestano; ako torej nočemo reči, da jih je Bog začel gibati,
potem moramo reči, da je to gibanje večno.

Ali pa moremo in smemo kaj takega trditi? Niti najmanj. Ako
rečemo, da je gibanje večno, je to ravno toliko, kakor če rečemo,
da je vrsta gibnih členov neskončna; n. pr.: ako nočemo reči, da je
Bog ustvaril prvo kokoš, potem moramo reči, da je kokoš prišla iz
jajca, jajce zvalila kokoš itd. nazaj brez prenehanja. Neskončna vrsta
gibnih členov je torej neskončna vrsta kokoš in jajc, od katerih je
eden od drugega prejel svoje življenje. Ali pa moremo govoriti o
taki neskončni vrsti? Tudi o tem smo že govorili v 5. delu ter po¬
kazali, da neskončna vrsta ni mogoča (glej stran 10 in dalje), da
bi na svetu sploh ne bilo gibanja, ako bi vrsta teh členov bila ne¬
skončna. Zgled nam bo to pojasnil. V vrsti stoji 100 mož, ki se drug
drugega drže za roko. Ako potegnem prvega, bo ta potegnil dru¬
gega itd. Preden devetindevedeseteri potegne zadnjega, preide pač že
nekaj časa, četudi le nekaj minut. Čim več mož bi bilo v vrsti, tem
pozneje bi predzadnji potegnil zadnjega. Ako si pa to vrsto mislimo
neskončno, potem bi niti nikdar ne dočakali, da bi predzadnji potegnil
zadnjega. Ista je pri atomih. Ako si mislimo neskončno vrsto bitij,
ki so si drug drugemu delila gibanje, potem bi se sedanji atomi sploh
nikdar ne bili začeli gibati. Ker se pa gibljejo, potem moramo reči,
da se je to gibanje tudi začelo, da je to gibanje provzročilo drugo
bitje, namreč Bog.

Torej je le Bog mogel iz snovi narediti sedanji svet. To nam
kaj živo priča lepi red v naravi, katerega je moglo provzročiti le ne¬
skončno razumno bitje. Razen tega bivajo na svetu stvari, ki niso
samo iz snovi, ampak imajo tudi duha. Tega pač ni mogla narediti

Pomisleki zoper stvarjenje.

71

snov, ker duh nima nič snovi ali materije. Česar pa stvar nima, tega
tudi dati ne more, zato moramo reči, da se sedanji svet na noben
način ni mogel sam od sebe razviti iz materije ali snovi.

Najmanj pa moremo reči, da sta Bog in svet eno in isto bitje,
kakor uče takozvani panteisti,  ki se vsled tega tudi tako imenu¬
jejo, ker jim je vesoljstvo (pan) njihov Bog. Svet je tako izpremenljiv,
Bog pa mora biti neizpremenljiv; svet je ves sestavljen iz mnogih
delov, Bog pa mora biti enostavno bitje; na svetu bivajo bitja, ki
izvršujejo najgrše pregrehe, Bog pa mora biti neskončno svet. Zato
nas en sam pogled v svet uči, da svet ne more biti sam Bog, ali da
bi se bil svet sam razvil iz Boga, kakor smo že prej pokazali.

Ne preostane nam torej drugega, kot da priznamo, kakor nas
uči sv. vera, daje  moral Bog svet iz nič narediti ali ustvariti,
sicer bi ga niti sedaj ne bilo. Ali tu se oglasi kaka modra glavica
in pravi: Povsem neovržno je pravilo: iz nič ni nič; kako je torej
mogel Bog svet narediti iz nič. Seveda, ako bi bil Bog tako slaboten
kot človek, bi ne mogel sveta iz nič narediti, ali mi ne smemo Boga
soditi po svojih slabih močeh, Bog je vsemogočen, torej je tudi mogel
svet ustvariti. Seveda bi ne bilo mogoče, ako bi rekli, da je Bog na¬
redil, da je „nič“ postal nekaj. To tudi Bogu ni mogoče. Nič ostane
nič. Ali sv. vera ne uči tega, ampak ona nas le uči, da je Bog na¬
redil svet, ko ga prej ni bilo; to je pa mogoče vsemogočnemu Bogu,
sicer bi niti sveta ne bilo.

„Ali tega ne morem umeti,“ oglasi se drug, „kako bi bil Bog
svet iz nič naredil, zato tudi tega ne verjamemč — Nespameten
ugovor! Dragi moj! Koliko je reči in stvari na svetu, katerih ne
umeš, pa vendar verjameš, da je n. pr. gorkota. Ali veš, kaj je gor-
kota? In vendar verjameš, da biva, ker jo čutiš. Ali mar veš, kako
se jedi, katere zaužiješ, izpremene v tvoje meso? In vendar si pre¬
pričan, da se to zgodi, ker to sam vidiš. Glej, ko že najnavadnejših
reči ne umeš, pa bi hotel razumeti stvarjenje! „Res je,“ pravi kaj
lepo brezverni Bayle, „da si mi s svojim razumom ne moremo na¬
praviti jasnega pojma o stvarjenju (da bi je mogli umeti). Pa kaj?
Ali je bomo zaradi tega zavrgli in se potopili v morje neizogibnih
nezmisli,“ (katerim se ne moremo izogniti, ako nočemo priznati
stvarjenja).

Zato je povsem pametno, da uklonimo svoj razum sv. veri ter
priznamo resnico, katera nam oznanja, da je Bog vse ustvaril, t. j. iz
nič naredil. Pač so tu umestne besede, ki jih pripisujejo sv. Janezu
Krizostomu: „Ako ni temelja, kako da stoji hiša? Ako ni podladje,
kako more plavati ladja? Ako ni zidarja, odkod hiša? Ako ni
kmetiča, odkod snopje? Ako nihče ne skrbi, kako da je za vse pre¬
skrbljeno? Ako ni voznika, kako da se voz giblje? Ako ni stavbe¬
nika, kdo je naredil nebesni obok? Ako ni zlatarja, kdo je zlato
ploščo, solnce postavil na nebo? Ako nihče ne skrbi za svetlobo,
kdo je dal srebrno nočno luč, mesec? Vse, kar je in kar se godi na
svetu, vse provzroči kdo — samo svet naj bi bival, ne da bi ga bil kdo
provzročil in ohranil? Ti bivaš v hiši božji in nočeš priznati, da je hiša
božja. Bodi vsaj hvaležen in spoznaj to, ali pa pojdi iz hiše“ (in Ps. 13).

72

3. V šestih dneh.

„Ta podoba ima toliko resničnega,
da z ozirom na starodavno stališče še
danes lahko trdimo: „Mojzes je bil naj¬
večji geolog vseh časov.“

(Quenstedt, Die Schojfung der Erde.
1882. Str. 8.)

V začetku je Bog iz nič naredil nebo in zemljo ali svet. Ali
je pa bil ta svet že takšen, kakršen je dandanes? Na to nam odgo¬
varja Mojzes takoj v naslednji vrstici, ko pravi: „Zemlja je pa
bila pusta in prazna,“  ali z drugo besedo: šeni  imela ne oblike
in tudi ne stvari, kakršne ima sedaj. To lahko posnamemo tudi iz
Mojzesovih besed, ki pravi, da je Bog solncu določil šele četrti dan
njegov prostor na nebesu. Zato lahko rečemo, da je Bog v začetku
ustvaril snov, iz katere je potem dovršil sedanji svet. V tej snovi je
bil sedanji svet nekako tako, kot drevo v semenu. Zato je tudi sv. Av¬
guštin rekel, da je Bog vse hkrati ustvaril (omnia simul).

Kakšna je pa bila ta prvotna snov? Tudi to moremo vsaj
nekoliko posneti iz Mojzesovih besed. Mojzes pravi: Zemlja je bila
pusta in prazna (,inanis et vacua‘). Ako pogledaš v posodo, ki je
prazna, kaj vidiš? Nič. Ako primes z roko, zopet ne čutiš nič. Ali
je pa kaka snov taka, da se ne vidi in ne čuti? Ali ni tak plin?
Plina ne vidiš, pa ga tudi z rokami ne čutiš, plin je nekako prazen.
Isto nam tudi napoveduje prva beseda „inanis“, ki se kaj lahko
rabi za plin. Rimski pesnik imenuje senco „inanis“ (inanes umbres).
Z besedami: pusta in prazna, nam je torej hotel Mojzes razodeti, da
je bila prvotna snov podobna plinu, da je bil ves svet v začetku
velika gruča plina. -— Čudovito! Isto uče tudi novodobni učenjaki.
Dandanes se je namreč večina učenjakov poprijela razlaganja o po-
četku sveta, ki sta je podala Kant in Laplace (Laples). Po njihovem
mnenju je bil ves svet v začetku velikanska plinovita krogla ali
masa, ki je bila razprostrta v velikem prostoru. Ta plinovita gruča
se je vedno bolj in bolj zgoščevala in se začela vrteti.

Pa kdo je provzrooil to vrtenje? Ali mar snov sama od sebe?
Da se snov ni mogla začeti sama od sebe vrteti, smo se prepričali že
v prejšnjem poglavju. Kdo je pa provzročil to gibanje? Odgovor nam
dajo učenjaki, takozvani enciklopedisti iz 18. stoletja, ki pravijo: „Ker
se snov sama od sebe ne more gibati, zato je moralo to gibanje
provzročiti drugo bitje. To bitje pa ne more biti telesno, materijelno
(iz snovi), ampak mora biti to, kar mi imenujemo „duh“. (Encycl.
art. Mater.) In glej, Mojzes pravi: „Duh božji se je razprostiral nad
vodami." Kaj ne, kako lepo se sklada nauk Mojzesov z nauki uče¬
njakov! In ta naj bi bil le človeško delo?

To se pa tudi kaj lepo kaže v naslednjih vrsticah, v katerih
nam Mojzes popisuje, kako je Bog iz prvotne snovi dovršil sedanji
svet. Mojzes nam pripoveduje, da je Bog to delo izvršil v šestih dneh.

Kakšni so pa bili ti dnevi? Ali mar taki, kakršne imamo sedaj,
namreč dnevi 24 ur? Sv. cerkev ni tu ničesar določila, ampak nam
prepušča vso prostost, da si te dneve tolmačimo kakor hočemo. Neka-

Razlaga Mojzesovih „šesterih dni“.

73

teri so trdili, da so to navadni dnevi, kakršne imamo dandanes (Bosizio,
Trisl, in dr.), drugi zopet pravijo, da pomenjajo manj ali več časa
trajajoče dobe. Prvo mnenje je dandanes popolnoma zavrženo. Učeni
katoliški pisatelj Schanz piše: „Dobesedno razlaganje sv. pisma o
šestdnevnem stvarjenju, katero naj bi bil Bog izvršil v šestih dnevih
po 24 ur, pobija vsako in vsa dejstva geologije in paleontologije."
[Veda, ki se bavi s preiskovanjem prazgodovinskih bitij.] (Schanz.
Apol. des Christ. III. izd. 1903.1. Str. 643.) Večina se je že od nekdaj
odločila za drugo, da ti „dnevi" pomenjajo dalje časa trajajoče dobe.
Že sv. Klemen Aleksandrijski, Origen, sv. Avguštin, Krizostom in
drugi so učili tako, Tudi sv. pismo rabi pogosto besedo „dan“ (jom),
v pomenu manj ali več časa trajajoče dobe. Tako govore preroki
o dnevu Gospodovem, ki pač ni dan 24 ur. Isto razodeva tudi Mojzes,
ker govori o dnevu, ko še ni bilo solnca, ki loči dan in noč. Pozneje
tudi vse stvarjenje pripisuje enemu dnevu, rekoč: „0 dnevu, ko je
Bog ustvaril nebo in zemljo," (II, 4.) Sv. pismo samo nas uči. da je
pred Bogom „en dan kot tisoč let in tisoč let kot en dan." (Ps. 90.)

Da pa rabi Mojzes besedo „dan", si pa tudi lahko razlagamo
na drugi način. Kaj je storil Bog, kadar je hotel prerokom razodeti
prihodnje reči? Ali jim ni prihodnjih reči kazal v podobah! Ko je
hotel razodeti preroku Danijelu vrsto mogočnih kraljestev, ki naj bi
pripravljala svet na Odrešenikov prihod, ali je mar povedal preroku
zgodovino asirskega, perzijskega, grškega, rimskega kraljestva? Ne,
ampak v podobi mu je pokazal prihodnjost. Pokaže se mu v prikazni
mogočen steber, ki je bil iz zlata,, srebra, kovine in železa. Od gore
se odtrga kamenček, se zaleti v steber in ga podere. Ta kamenček
vzraste v velik hrib, ki napolnjuje vso zemljo. V tej podobi mu je
pokazal usodo omenjenih kraljestev, katere je pomenjalo zlato, srebro,
kovina in železo. Kamenček pa je pomenjal kraljestvo Jezusovo, ki
bo premagalo ves svet. V drugi podobi mu je isto zgodbo pokazal
v štirih živalih. Tudi sv. Janezu Evangelistu je pokazal nebeško kra¬
ljestvo v podobi mesta, sezidanega iz dragih kamenov.

Tako je Bog govoril človeškemu rodu, kadar mu je hotel na¬
povedati prihodnjost. Isto se je torej moglo zgoditi tudi, bodisi pri
Adamu ali pri Mojzesu. V podobah mu je Bog pokazal, kako je do¬
vršil svet. Morda mu je ravno v šestih dneh, vsak dan po eno po¬
dobo, pokazal zgodbo o stvarjenju sveta — zato rabi Mojzes besedo
„dan“ in govori o večeru in jutru. To, kar je pa videl Mojzes en
dan, se je pa izvršilo v veliki vrsti let. Nekaj sličnega imamo v
gledališču. Ako greš v gledališče, boš videl v kratkem času, v ne¬
katerih urah dogodke, ki so se vršili morda več let. Da pa Mojzes
govori ravno o šestih dnevih in pravi, da je Bog sedmi dan počival,
zato je zopet imel gotovo določen namen. Njegov namen pri spiso-
vanju te zgodbe je bil verski pouk. In ravno s to razdelitvijo je
gotovo hotel utemeljiti teden s šesterimi delavniki in sedmim praz¬
nikom, ki naj bi bil določen počitku.

Naj se torej Mojzesov dan razlaga kakor hoče, to je gotovo,
da je Bog polagoma v večjih dobah dovršil sedanji
svet.  To se tudi najbolje ujema s splošnim delovanjem božjim. Bog

74

Prvi dan stvarjenja.

je takorekoč počasen pri svojem delovanju. On usadi želod, iz ka¬
terega se šele po dolgih letih razvije mogočen hrast. Že toliko tisoč
let deluje le po počasnih naravnih močeh in zakonih, zato je skoraj
gotovo, da je tudi v začetku tako storil, da je polagoma iz snovi, v
začetku ustvarjene, dovršil sedanji svet. Kako počasen je bil tako-
rekoč pri delu odrešenja. Adamu je takoj po grehu napovedal Odre¬
šenika in Adam je menil, da ga bo videl, a od njega do Odrešenika
je preteklo do 4000 let. Abrahamu ponovi obljubo in Abraham se že
raduje, da je prišel njegov dan. David ga z v  veseljem pozdravlja,
meneč, da je že tu. Prerok Malahija že kliče: „Že prihaja,“ in vendar
je preteklo od njega do Zveličarjevega prihoda do 400 let. Tako je
počasi pripravljal svet na obljubljenega Odrešenika. Kaj bi ne bil
istega storil, ko je pripravljal zemljo za njegovega gospodarja —
človeka?

Kaj pa pravijo učenjaki k tem šestim dobam stvarjenja sveta?
O kolikokrat so že menili, da so jo popolnoma na laž postavili —
a prazno je bilo njihovo veselje. Poudarjamo sicer, da se nam na te
učenjake ni veliko zanašati, in res je, kar pravi učeni Cotta: „Prvi
početek zemlje nam je nerešljiva zastavica,“ vendar se nauki pre¬
mnogih današnjih učenjakov kaj lepo skladajo s sv. pismom, tako da
pravi učeni Quenstedt o Mojzesovi zgodbi: „Ta podoba ima toliko
resničnega na sebi, da moremo z ozirom na njeno starodavnost še
danes trditi: Mojzes (pred 3400 leti) je bil največji geolog vseh časov.“
(Schopfung der Erde, str. 8. — Geologi se imenujejo tisti učenjaki, ki
preiskujejo zemljo, njene posamezne plasti itd.)

Ko je bil Bog ustvaril snov sveta, pravi Mojzes, je Bog naj¬
prej naredil svetlobo,  zakaj svetloba je prvi pogoj vsega življenja.
A že te prve besede Mojzesove so provzročile veliko hrupa. Že pogan
Celzij in krivoverni manihejci so se vanje zaletavali, pozneje se jim
je posmehovaje pridružil Voltaire s svojimi pristaši, češ, kako je bilo
pač to mogoče, da je bila svetloba pred solncem, ki je po Mojzesovih
besedah bilo šele četrti dan postavljeno na nebes. A dandanes so
učenjaki dokazali, da je morala biti svetloba ustvarjena pred solncem,
pred zemljo, ker se je le pod vplivom svetlobe mogla razvijati plino-
vita snov sveta. Dalje nas pa tudi uče, da je tudi brez solnca mogoča
svetloba. Kdo ne pozna električne svetlobe? Kdo ni že slišal o „severni
luči“, ki sije na tečajih zemlje po zimi, ko se tam solnce niti ne
pokaže? O tej svetlobi piše učeni Humboldt: „Kar tej naravni prikazni
daje posebno važnost, je to, da mora planet, da mora zemlja razen
solnčne svetlobe imeti tudi svojo svetlobo.^ (Kosmos I., str. 207.) Kdo
še ni videl, kako se v poletnih večerih oblačno nebo večkrat sveti
po več minut?

Sicer si pa Mojzesove besede razlagamo lahko tudi na ta način,
da solnce v početku vsled oblakov, goste megle, ki je obdajala zemljo,
ni bilo vidno na zemlji, in da je šele četrti dan postalo popolnoma
vidno. Sicer pa niti te razlage ni treba. Povsem naravno je, da je
solnce šele četrti dan dobilo svojo obliko in svoj prostor na nebesu.
Ves svet je bil namreč v početku velikanska goreča gruča, ki se je
naglo sukala. Vsled vrtenja so se posamezni deli odtrgali od gruče.

Drugi in tretji dan stvarjenja.

75

Tak kos je bila tudi zemlja in morda tudi še solnce. Čim manjši je
bil kos, tem prej se je zgostil in ohladil. Ker je pa zemlja veliko
manjša od solnca, zato se je prej ohladila in postala taka, kakršna
je sedaj, kot pa solnce, ki je šele četrti dan postalo trdo, kakršno
je sedaj. Isto opazujemo pri mesecu. Ker je mesec še manjši od
zemlje, zato je že sedaj, kakor sploh trdijo, popolnoma mrtev, dovršil
takorekoč svoje delo. Do tega prepričanja je prišel sloveči zvezdoslovec
Laplace, strasten nasprotnik sv. katoliške vere in cerkve. On bi se
bil pač najsrečnejšega štel, ako bi bil mogel sv. pismo postaviti na
laž. A v svojem preiskovanju je prišel do prepričanja, da govori
sv. pismo resnico, da je solnce šele četrti dan začelo sijati na zemljo,
da ni bila zemlja šele za solncem ustvarjena, da ni dobila za njim
svojo dosedanjo obliko, ampak narobe, da je solnce šele za zemljo
dobilo svojo dosedanjo obliko. Štiritisoč let po Mojzesu nastopi
torej učenjak v Parizu, ki zaničljivo gleda nanj, a je naposled pri¬
moran priznati, da ima prav. Ali ni to čudovito? In sv. pismo naj bi
ne bilo božja beseda!

Slednjič nas učenjaki uče, da je morala že pred solncem biti
svetloba, ker so našli v najnižjih plasteh zemlje velikanska drevesa,
ki se dandanašnji tudi v najgorkejših krajih naše zemlje ne razvijejo
do tolike velikosti. Tako je imela n. pr. naša praprot tedaj velikost
naših dreves. Taka drevesa so našli po vsi zemlji. Iz tega sklepajo,
da je bila pred solncem druga svetloba, veliko gorlcejša od solnčne,
ki je vedno svetila in to po vsi zemlji enakomerno. Rastlinoslovci
(botaniki) so preiskali ona drevesa in so spoznali, da so zrastla v
veliki gorkoti, a da se jih ni dotaknil solnčni žarek. Glej, kako se
ujema sv. pismo z nauki učenjakov!

Drugi dan,  pravi Mojzes, je Bog ločil vode od vodd in med
njimi naredil trdino („firmament“). Veda pa pravi: Ko se je bila
prvotna snov sveta pod vplivom svetlobe zgostila, je imela veliko
gorkoto. Bila je žareča gruča ali masa stopljenih kovin, gorečih plinov.
Gosta sopara se je dvigala iz te goreče snovi do gotove visočine,
kjer se je shladila in zopet padla na kroglo. To se je večkrat po¬
navljalo. V tej vročini ni mogel bivati ne človek, ne žival, ne kaka
rastlina. Ni bilo še zraka, zato bi se bilo moralo vse podušiti. Kaj se
je moralo zgoditi? Sopara, ki se je dvigala iz goreče krogle, je morala
obviseti v višini in se ne več povrniti na zemljo. Da se je pa to
zgodilo, moral je prostor med zemljo in soparo v višini napolniti
zrak. Zračna plast, ki obdaja zemljo, je kakor mogočen obok, ki
vzdržuje soparo v višini v podobi oblakov, in tudi vodi na zemlji
brani, da ne gre v višavo. Mojzes pa pravi: „Bog je naredil trdino
in ločil vode, ki so bile pod trdino, od voda, ki so bile nad trdino,“
to je med vodo, ki je na zemlji, in med vodo, ki je v oblakih. Zračna
plast, katera obddaja zemljo, je v resnici nekaj trdnega, ker nosi v
višini oblake, takorekoč cela morja.

Tretji  dan  reče Bog: „Zber6 naj se vode, ki so pod nebom, v
en kraj in naj se prikaže suho. In suho je imenoval Bog zemljo,
stoke voda pa je imenoval morja...  In je rekel: Zemlja naj rodi travo,
ki zeleni in dela seme, in rodovitno drevje, ki rodi sad po svojem

76

Četrti dan stvarjenja.

plemenu, katerega seme bodi v njem na zemlji.“ (I. Mojz. 1, 9—11.)
Učenjaki pa pravijo: Zemlja se je polagoma shladila in naredila trdo
skorjo. Kakor se na jabolku, ako se posuši, naredijo grbe na koži, tako
so se tudi na zemlji, kolikor bolj se je shladila in skrčila, naredile
takorekoč grbe, hribi in doline. Zemlja je bila v sredini še vsa goreča,
kakor je še sedaj, a tedaj v veliko večji meri. Ogenj je večkrat
vzdignil zgornjo skorjo in tudi na ta način so postale gore in zraven
njih doline. Voda, ki je pokrivala zemljo, se je začela zbirati v glo¬
binah, in tako se je prikazala suha zemlja. Komaj se je pokazala
suha zemlja, že se je pokrila vsa z zelenjavo. To nam potrjujejo
učenjaki, ki so preiskali spodnje plasti zemlje, v katerih se nahajajo
premogovniki, ki niso drugega kakor okamenele rastline. Njihova
preiskovanja so pokazala, da se je zemlja, komaj se je pokazala iz
vode, pokrila z rastlinami, ki so rastle zelo bujno. Mahovi, katere
danes komaj zapazimo z drobnogledom, so tedaj dosegli višino do
100 črevljev. Naša sedanja praprot je bila tedaj debela do enega
metra, nekatere trave visoke kakor sedaj hrast. Zrak je bil tedaj poln
ogljikove kisline, človek bi se bil v njem zadušil. A te velikanske
rastline so použile to kislino in tako zrak očistile in pripravile za
človeka in živali. A čudovito, te rastline ne kažejo cveta. Kako to?
Solnce jih še ni obsevalo. „V nobenem času,“ pravi učeni Hugo Miller,
„še ni videla zemlja takih rastlin.' 4  Vse te rastline razodevajo, da so
rastle v senci in ne v solnčni svetlobi. „Kjer ni solnčne luči,“ pravi
naravoslovec Pozzi, „se sicer rastlina hitreje in bujneje razvija, a
ostane mehka in mesnata, ne da bi bila dobila trdega lesa.“ In ravno
take rastline kaže najnižja plast zemlje, kakor se je bila razvila v
dobi, katero pripisuje Mojzes tretjemu dnevu. Zopet popolno soglasje
vede s sv. pismom!

Četrti dan je Bog naredil solnce in mesec, da ločita dan in noč
in letne čase. Mojzes tu pravi: „je naredil,“ in ne „ustvaril“. To pa
zaradi tega, ker je bilo solnce že prej ustvarjeno, a še ni imelo te
oblike, kakršno ima sedaj, in tudi vsled goste megle ni moglo obse¬
vati zemlje. Zemlja je sicer rodila rastline, a le take, ki nam očitno
razodevajo, da so rastle v senci. Gorkote pa je imela dovolj, ker je
bila znotraj vsa žareča, podobna topli gredici, kakršne imajo vrtnarji,
ki po zimi vzgajajo rastline. Zato so tudi te rastline^ tako bujno rasle,
ker je bila zemlja veliko gorkejša kot je sedaj. Šele četrti dan so
se raztrgale megle, ki so zakrivale solnce, in solnce je začelo ob¬
sevati zemljo. Učenjaki tudi trdč, da solnce prej še ni bilo tako tesno
združeno, da ni imelo takšne oblike, kakršno ima sedaj. Njegova
svetloba ni bila bela, ampak temnordeča. Šele po tretji dobi je po¬
stala bela in mogla tudi mesecu dajati svetlobo. Zato pravi Mojzes,
da je Bog četrti dan dovršil solnce. Ako bi bil Mojzes že prvi dan
govoril o solncu in rekel, da ga je Bog šele četrti dan dovršil, bi
bi bili pač Izraelci menili, da ga Bog ni mogel dovršiti.

Torej, kakor vidiš, je Mojzes že pred kakimi 4000 leti povedal
to, kar so učenjaki šele dandanes po tolikih zmotah in trudih našli.
On je pač vedel, kakor vsak otrok, da solnce loči noč in dan in
letne čase, a kako je mogel vedeti, da solnce ni pred četrtim dnem

Peti in šesti dan stvarjenja.

77

sijalo na zemljo in da ni bilo takoj takšno, kakršno je sedaj? Ali se
ne razodeva tu očito roka božja, ali ne priča tp, da je sv. pismo res
delo božje? Zlasti se pa moramo čuditi, da Mojzes solnca ne imenuje
luč (hebr. „hor“) ampak orodje luči (hebr. „mahor“). Tako visoko
se še do današnjih dni ni povzpel noben učenjak, šele današnje dni se
je to posrečilo učenjakom. In sv. pismo naj bi bilo le človeško delo?

Ko pa je Gospod zemljo okrasil z rastlinami, je pa, kakor nam
pripoveduje Mojzes, ustvaril živali, in sicer ribe v vodi in ptice pod
nebom. Kako to, da samo te? Zakaj ni vseh živali naenkrat postavil
na zemljo? Tudi tu se zopet živo kaže, da je sv. pismo beseda božja.
Učenjaki so namreč prišli do prepričanja, da je bilo v tej dobi še
toliko ogljika, da bi v njem živali, ki žive na suhem, še ne mogle
obstati. Zato najprej ustvari vodne živali, ki so mogle obstati vkljub
obilemu ogljiku. Potem ustvari ptice pod nebom in šele šesti dan
živali, ki žive na suhem, in naposled človeka. Geologija, ki je pre¬
iskala posamezne plasti naše zemlje, nas uči ravno isto kot sv. pismo.
Učeni naravoslovec Pfaff pravi: „Najprej so bile ustvarjene rastline,
potem živali, in sicer najprej vodne, potem šele one, ki žive na suhem,
zlasti sesalke, in slednjič človek.“ (Schopfungsg., str. 615.)

Kakor je torej očividno, se sv. pismo v glavnih potezah popol¬
noma sklada z nauki učenjakov. Ako se pa v kakih posameznostih
ne sklada, moramo pomisliti, kakor smo že omenili, da sv. pismo
noče učiti naravoslovja, da ni učenjaška razprava, ampak da mu je
glavni namen verski pouk, in potem pa tudi, da veda ni nezmotljiva,
da učenjaki vsega ne vedo. Marsikaj so že zametovali, zlasti kar uči
sv. pismo, a so dandanes zopet morali priznati. Le želeti je, da se
veda čim bolje izpopolni, zakaj čimbolj se bo izpopolnila, tembolj
očividno se bo pokazala resničnost sv. pisma. Nam pa zadoščaj že
to, kar smo doslej slišali, da pritrdimo nekemu učenjaku, ki pravi:
„Ako knjiga, ki je bila spisana v času, ko naravoslovje še ni po¬
znalo skoraj nobenega napredka, v kratkih besedah uči naj čudovitejše
reči, do katerih je bilo mogoče priti po izrednem napredku, kakršen
je bil v 18. stoletju; ako se njene besede skladajo z dejstvi, o katerih
tedaj, da, celo do danes ni nihče vedel in jih niti slutil ni...,  potem
moramo priznati, da je ta knjiga več kot človeško delo. ££  (Boubee,
Geol. element., str. 86. po Hett.)

4. Odkod življenje ?

„Mi zametujemo nauk o samosvoji
stvoritvi kot stalno zavržen nauk.“

(Quatrefages; Revue de deux Mondes
1861, str. IJ7.)

Kopernik, eden najslavnejših zvezdoslovcev, je bil kanonik v
mestu Frauenburgu na vzhodnjem Pruskem. V tamošnji stolnici hranijo
mnogotere znamenitosti. Nekoč je cerkveni služabnik neki družbi raz¬
kazoval znamenitosti. Pri enem oltarju jih opozori na svetinje. Neki
gospod začne ugovarjati, češ, da je dvomljivo, ali so to res prave svetinje,
ali ne. Vodnik mu odvrne: „Moj gospod, cerkveno potrdilo izključuje

78

Nezmisel »samosvoje stvoritve 1

vsak dvom.“ A gospod ga zavrne: „ Cerkveno potrdilo mi ne zado-
stuje.“ Potem pride .družba v žagrad, kjer vzame vodnik iz omare,
v kateri je bilo polno stare šare, dolgo cev iz pločevine, rekoč:
„Gospoda, tu je posebna znamenitost, namreč ostanek (cev) od Koper¬
nikovega daljnogleda. 41  Vsi hočejo imeti to znamenitost v rokah.
Oni gospod pa pravi: „Kako morete pač tako imeniten zgodovinski
ostanek pustiti ležati med tako šaro?“ Tu se pa zasmeje Cerkvenik
rekoč: „Moj gospod! Daljnogled so izumili šele 60 let po Kopernikovi
smrti. Vi ste sedaj takoj verjeli. A ko sem vam prej pravil o cer¬
kvenih rečeh in sem se skliceval na stoletno cerkveno pričevanje,
niste hoteli verjeti. To cev so rabili pri izdelovanju sveč in le za
šalo sem jo pokazal. Gospoda mi bo že oprostila to šalo; kdor pozna
zgodovino, je pač takoj vedel, da sem se le šalil.“ Onega dvomljivca
so te besede spekle tako, da jo je takoj odkuril. Cerkvenemu potr¬
dilu ni hotel verjeti, a verjel je največjo nezmisel. Pa kolikokrat se to
zgodi v življenju, zlasti današnje dni. Resnic, katere nas uči sv. cer¬
kev, ki so povsem potrjene, marsikdo noče verovati, a veruje naj¬
večjo nezmisel in budalost. Zlasti nam zgodba o stvarjenju sveta nudi
priliko, da pokažemo bravcem tri, recimo budalosti, katere verujejo
mnogi, samo da bi se izognili resnicam sv. vere, ki so povsem po¬
trjene, da bi se iznebili njim neljubega Boga.

Veda je, kakor smo omenili v petem delu, dokazala, da na
zemlji o gotovem času vsled velike toplote ni moglo bivati nobeno
živo bitje, ne človek, ne živil in tudi ne rastline. Ker je zemlja v
početku žarela, niti nobena kal ni mogla v nji obstati. Zato je na¬
stalo vprašanje: Kako so postale rastline in živali, in
kako je prišel človek na zemljo?  Sv. pismo in po njem nam
odgovarja sv. cerkev, da je Bog ustvaril rastline in živali in človeka.
A to mnogim ni všeč. Nekaterim brani napuh, drugim njihova raz¬
uzdanost, da bi sprejeli to resnico. Ako je namreč Bog vse ustvaril,
potem je vse božja last. Potem je tudi človek popolna last božja in kot
taka ima dolžnosti do njega. Ker bi se nekateri radi iznebili teh dolž¬
nosti, bi se radi tudi iznebili njim neljubega Boga, zato zametujejo
nauk sv. vere, da je Bog ustvaril rastline, živali in človeka. Ali pa
mar verujejo kaj pametnejšega od te resnice? Nasprotno! Godi se
jim kakor omenjenemu gospodu. Namesto resnic, ki se kar najbolj
strinjajo z zdravo pametjo, verujejo največje nezmisli in budalosti.

Vse stvari na svetu so sestavljene iz skoraj enih in istih snovi,
n. pr. iz vodika, kisika, dušika, ogljika itd. A dasiravno so skoro iz
istih snovi, je vendar velika razlika med njimi. Nekatere ne kažejo
prav nič življenja, n. pr. kamen, ki se tudi za ped ne premakne sam
od sebe; kamor ga položiš, tam ti ostane. Te stvari imenujemo ne-
organična bitja. Nekaj življenja pa imajo že rastline. Daši ostanejo na
istem mestu, kamor jih posadiš, vendar se gibljejo na kvišku, rastejo
in se razvijajo. A pri tem gibanju ne čutijo ničesar, ne vidijo, ne
slišijo itd. Več življenja je pri živalih, ki se gibljejo na vse strani,
a tudi čutijo, namreč vidijo, slišijo, čutijo bolečine itd. Višji od živali
je človek, ki ima vse te lastnosti, a razen teh še razum. Vse te
stvari, ki imajo kolikor toliko življenja, se imenujejo organična bitja.

Nezmisel ^samosvoje stvoritve 1 '

79


Ako zopet vsa organična bitja primerjamo med seboj in z neorga-
ničnimi, zapazimo, da so tako čudovito lepo urejena, da je ena stvar
popolnejša od druge, ena višja od druge. Vse stvari stopajo v popol¬
nosti takorekoč po lestvici navzgor. Tako imamo n. pr. živali, ki so
zelo podobne rastlinam. Nekaj časa so jih celo prištevali med rastline,
a natančnejše preiskave so pokazale, da so živali. Nekatere živali
imajo le en čut, druge dva, druge zopet vse; nekatere žive le v
vodi, druge le na suhem; druge zopet deloma v vodi, deloma na suhem.

Okolnost, da si rastline in živali po stopinjah sledijo v popol¬
nosti, je napotila nekatere, da so izumili nauk, po katerem so se
hoteli iznebiti Boga. Rekli so namreč: V začetku se je iz mrtve snovi
razvila ena ali več vrst živih bitij. Ta bitja so se sama od sebe iz¬
popolnjevala in tako so se takorekoč po stopinjah razvijale rastline,
iz nižjih višje, iz manj popolnih popolnejše, iz rastlin so se zopet
same od sebe razvile živali, v začetku nepopolne, postale so vedno
popolnejše, in iz najpopolnejše živali se je razvil človek.

Ako bi že rekli, da je Bog dal snovi to posebno lastnost in
moč, da so se iz nje razvile rastline in živali in sicer le nekatere
vrste rastlin in živali, tem pa zopet to moč, da so se vedno izpopol¬
njevale ter iz njih razvile' vse druge rastline in živali, bi sicer ta
nauk ne nasprotoval sv. veri, ker sv. pismo nič ne pove, kako  je
Bog ustvaril rastline in živali. Tudi bi ta nauk kar nič ne nasprotoval
Bogu, nič ne zmanjšal njegove slave, njegove neskončne modrosti,
kakor kaj dobro piše jezuit O. Hammerstein: „Alco Stvarnik posa¬
meznih vrst živali ni ustvaril v njihovi sedanji obliki, ampak je dal,
da so se po samostojnem razvijanju tekom dolgih vrst razvile v da¬
našnjo obliko, je njegova modrost in moč le še večja. Ko bi se torej
nauk o razvijanju živali in rastlin v gotovih mejah uresničil, bi se s
tem stvarnik nikakor ne odstranil (kakor bi bil nepotreben), marveč
bi bil nasprotno vsemoder in vsemogočen stvarnik kot prvi vzrok
za razvijanje organičnih vrst le še bolj potreben in neizogiben. Pri¬
mera nam bo stvar pojasnila. Igravec na biljardu bi rad 100 krogel
pahnil na različna mesta. Ali je treba več spretnosti, če pahne vsako
kroglo posebej na odmenjeno mesto, ali če s sunljajem ene same
vseh drugih 99 vodi tja, kjer jih hoče imeti?" (Gottesbew. 6. Aufl.
Trier 1903, str. 150.) Slično piše tudi učeni jezuit Wasman: „Brez
skrbi lahko dalje zasledujemo pot tega razvijanja (descedence), ne
da bi na krščanski veri trpeli škodo! Nasprotno — in to je moje
popolno prepričanje — božja moč in modrost se v svetlejši luči
razodeva v tem, da je z naravnimi vzroki razvijanja provzročila toliko
različne živali in rastline, kot s tem, ako bi jih bila neposredno ustva¬
rila." (Stim. aus M. Laach 1903 I., str. 563.) Zato vidimo, da so se
zadnje čase jeli že poleg imenovanega Wasmana tudi drugi katoliški
učenjaki poprijemati tega nauka. Nasprotniki sv. vere pa bi se radi
iznebili njim tako neljubega Boga, zato pravijo, da se je to razvijanje
izvršilo kar samo od sebe  brez Boga po zgolj zunanjih vzrokih.
Ta nauk je pa naravnost nespamet in nezmisel.

Ves njihov nauk razdelimo na tri dele, oziroma tri vprašanja,
namreč: 1. Ali so se mogla živa bitja razviti slučajno sama od sebe

«

80

Nezmisel „samosvoje stvoritve 1

iz mrtve snovi, po samosvoji stvoritvi, kakor pravijo („generatio aequi-
voca, spontanea)? — 2. Ali so sedanje vrste živali in rastlin mogle
postati na ta način, da so se same od sebe  slučajno razvile ena
iz druge, le iz nekaterih vrst? — 3. Ali se je mogel človek razviti
iz živali, oziroma opice? Na prvi dve vprašanji odgovorimo v tem, na
tretje pa v naslednjem delu.

Ali je mogoče, da so se iz mrtve snovi razvila živa
bitja po samosvoji stvoritvi?

Nekdaj je bilo splošno prepričanje, da se bolha sama od sebe
zaredi v prahu, miš v starih cunjah itd. Tudi učenjaki so bili o tem
prepričani. Dandanes je to mnenje le med preprostim ljudstvom,
učenjaki so to mnenje opustili. A v začetku, pravijo, se je pa to
vendarle zgodilo. Profesor Huxley je bil že našel tisto snov, iz ka¬
tere so se po njegovem mnenju bila sama od sebe razvila prva živa
bitja. Angleška naravoslovca Thomson in Carpenter sta namreč našla
v biskajskem zalivu na Francoskem v morju neko slez, ki sta jo
poslala raznim učenjakom in med njimi tudi Tomažu Huxley, da bi
jo preiskali. Ta preišče to slez, jo imenuje batibij ter oznani vsemu
svetu, da je to tista snov, iz katere se je razvilo vse življenje na
zemlji. A le prekmalo je minula njegova slava. Sam je bil primoran
preklicati vso stvar v angleškem časopisu „Nature“ z dne 19. avg. 1875:
„Profesor Thomson mi sporoča, da se vkljub njegovemu trudu ni
posrečilo najti živega batibija, in da resno mislim, da stvar, kateri
sem dal to ime, ni drugega kot žvepleno kislo apno . .blato  ne¬
katerih morskih živali, pravi gips.

Veri nasprotna veda pa s tem še ni vrgla svojih pušk v koruzo.
Našla je po svojem zastopniku Hackelnu zopet v morju neke rastline,
ki so (kakor las) podobne tanki cevi in živali, ki nimajo nobenega
čuta, ne oči, ne ušes itd., in so le majhen mehurček, ki ima v pre¬
meru tisočinko milimetra. Te rastline in živali se pomnožijo s tem,
da se razdele. Take, pravijo, so bile prve rastline in živali na zemlji.
Imenujejo jih „protiste, amebe, monere“. Te rastline in živali pa naj
bi se bile po njihovem mnenju same od sebe razvile iz mrtve snovi.

A tudi tu so se opekli, zakaj vsi pravi učenjaki, temeljiti naravo¬
slovci, imajo sicer te rastline in živalice za naj nižjo stopinjo v rast¬
linstvu in živalstvu, a nikdar ne kot pradede organičnega življenja.
Isto smolo so imeli z neko živalico, katero so imenovali z visoko¬
letečo frazo: „eozoon canadense,“ to se pravi po naše „kanadska zarja
življenja. “ Leta 1863 je našel naravoslovec Logan v Kanadi okamenel
ostanek, kakorje menil sam in drugi naravoslovci  „koreno-
nožca“ (majhna za čudo enostavna pravzaprav iz žive, na pol tekoče,
gibke živalske slezi obstoječa žival) in to v najstarejši plasti zemlje
(v takozvani lavrenski formaciji). To „živalico“ so takoj naravoslovci,
ki bi se tako radi iznebili Boga, proglasili za začetnika, pradeda
vsega življenja na zemlji. Nastal je hud boj med učenjaki. Pa kaka
je bila posledica? Prišli so do prepričanja, da ona „živalica“ niti
žival ni bila, ampak le neka rudninska zmes, ki nikdar ni imela živ¬
ljenja v sebi. Vrhu tega se je pozneje dokazalo, da ona plast, v kateri
je ta „živalica“ ležala, niti ni najstarejša, ampak iz veliko poznejše

Nezmisel ..samosvoje stvoritve". 81

dobe. Tako jim je zopet en up splaval po vodi. — Ali je torej sploh
mogoče, da bi se bilo iz mrtve snovi samo od sebe  razvilo živ¬
ljenje na zemlji?

Da to ni mogoče, nam razodeva že razloček med mrtvo snovjo
in rastlinami ter živalmi. — Snov (materija) je mrtva. Kamen položi
kamor hočeš, ne bo se premaknil, tudi ne za ped. Kamen ostane
vedno tak, kakršen je sam od sebe, ne raste in se tudi ne zmanjša.
Kako dobro bi bilo, ako bi se snov sama od sebe pomnoževala, po¬
tem bi bil lahko kmalu bogat, zadostovala bi ti ena kronica. Ta bi se
sama pomnožila.

Vse drugače pa je pri rastlinah in živalih. Res je, da so rastline
in živali iz istih snovi, kakor je n. pr. kamen ali druga mrtva mate¬
rija. A rastline in živali imajo še nekaj več. Rastlina raste, se razvija,
cvete, rodi sad -— ima torej že nekaj življenja. Tudi žival raste, rodi
— ima tudi življenje, a zraven ima še čute. Žival vidi, sliši, čuti bo¬
lečine, česar pri rastlini ni. Rastline in živali imajo torej življenje,
se pomnožujejo — tega mrtva snov nima. Kako bi se bila torej
mogla iz mrtve snovi sama od sebe razviti rastlina ali žival? Česar
stvar nima, tega pač ne more dati. Mrtva snov nima življenja, torej
ga tudi ni mogla dati rastlinam in živalim. (Ako ti nimaš kronice
v žepu, je pač ne moreš iz žepa vzeti in komu podariti.) Zato se
rastline in živali same od sebe  nikakor niso mogle razviti iz
mrtve snovi

V tem nas potrjuje tudi vsakdanja skušnja. Ako vzameš kos mesa
in ga zaviješ v gosto mrežico, se ti ne bo zaredil v njem noben
mrčes, črviček, ako ga postaviš na solnce. Vse polno se ti jih pa
zaredi, ako postaviš meso brez mrežice na solnce. V prvem slučaju
muha ni mogla vsled mrežice do mesa, zato se v njem niso zaredili
črvički, medtem ko so se zaredili v drugem slučaju, ko so imele muhe
prost pristop. Dobro kuhane in zaprte jedi ostanejo nepokvarjene
po več let, ne da bi splesnile ali da bi se v njih zaredila kaka žival.
Vse to nam priča, da se žival ali rastlina (plesnoba so majhne glivice)
ne more sama od sebe razviti iz mrtve snovi. Prav natančne poskuse
je v tem oziru napravil sloveči zdravnik Ludovilc Pastčr (Pasteur).
Vzel je vodo, jo dejal v posodo, katero je dobro zamašil in potem
zavrel vodo. Tako ni mogel zrak do nje in vročina je pomorila vsa
živa bitja, ki so bila v nji. In glej, črez leto in dan se v vodi ni
pokazalo nobeno živo bitje, ne rastlina, ne žival, dasi je sicer v vsaki
kapljici na stotine malih živalic ali močelk (infuzorij). Ko je pa v
to vodo pustil le za trenotek zrak, bila je polna živalic. Potem je v
tako zavreto vodo pustil zrak skozi žarečo cevko, in zopet se v vodi
ni pokazala nobena živa stvar. Isto se je pokazalo, ko je pustil zrak
do zavrete vode skozi cevko, v kateri je bila strelna pavola. Potem
je pa malo časa pustil navadni zrak do vode, in glej, voda je bila
polna majhnih živalic, katere z drobnogledom navadno zapazimo v
vsaki kapljici vode. V prvem slučaju je žareča cevka zamorila kali
ali zarod, v drugem jim je pa ubranila pristop strelna pavola, zato
se v vodi ni pokazala nobena živa stvar. Tako je bilo dokazano, da
se iz mrtve snovi ne razvije sama od sebe nobena stvar, ne rastlina.

Pamet in vera. III 6

82

Bog je začetnik vsega življenja

ne žival. Slične in še bolj natančne poskuse je napravil profesor
Tyndal v Londonu ter prišel do istega prepričanja, da se iz mrtve
snovi ne morejo razviti same od sebe rastline in živali, naj so še
tako majhne, da je torej nespameten nauk o „samosvoji stvoritvi"
(„generatio aequivoca, ali spontanea“) kakor ga imenujejo.

Ako bi bilo to mogoče, zakaj pa učenjaki, ki dobro poznajo
snovi, iz katerih so sestavljene posamezne rastline in živali, iz teh
snovi sami ne naredijo le najmanjše žive stvari, bodisi rastline ali
živali, ali najmanjši del kake rastline ali živali, n. pr. le en list ali
le en ud? Zato so tudi vsi pametni in nepristranski učenjaki, katerih
ne zadržuje napuh ali nravna pokvarjenost, zavrgli nauk o samosvoji
stvoritvi. — Tako pravi učeni Liebig: „Nobenemu kemiku se še ni
posrečilo, da bi bil v svoji delavnici naredil le eno celico (najmanjši
del rastline), le eno mišico, en sam živec; skratka, nobenemu se še
ni posrečilo, da bi bil naredil tudi le najmanjši del živega organizma
(živali ali rastline), kaj še cel organizem (celo rastlino ali žival)."

Eden prvih francoskih naravoslovcev pravi: „Le na dvojni način
si moremo razlagati, kako so postale rastline in živali (organična
bitja): Ali so se razvila iz mrtve snovi po samosvoji stvoritvi, ali jih
je pa ustvaril Bog. Po samosvoji stvoritvi? Kdo bi jo pripoznal? Vsak
jo pobija... Edino le nevednost se je poprijemlje, skušnja jo pa za¬
metuje. Torej je ni." (Ex. d. lib. Dar., str. 68.) Celo sam Darvin se po¬
vprašuje: „Ali imamo le eno dejstvo, ki bi nas potrjevalo v veri, da
se je iz mrtve snovi razvilo samo od sebe živo bitje?" In sam odgo¬
varja, da takega dejstva nimamo. (Athenaeum, 25. apr. 1863, str. 554.)
Njegov pristaš Burmeister obžaluje, da mora zavreči nauk o samo¬
svoji stvoritvi.

Rastline in živali se niso mogle same od sebe, kar slučajno,
razviti iz mrtve snovi, ampak ustvariti jih je moral  sam  Bog.
Pa kako je to storil? Sv. pismo nam tega ne pove. Zato si to lahko
razlagamo kakor hočemo, a vendar da ne izključujemo Boga in da
ne trdimo kaj takega, kar bi naravnost nasprotovalo povsem do¬
kazanim naukom posvetne vede,  zlasti naravoslovja, saj nam
Bog govori tudi po naravi. Splošno velja danes pravilo naravoslovca
Geoffroy de Sainte Hilaire (Žofroa de Sent Ilčr): „Omne vivum ex
vivo," to se pravi: „Živo bitje se porodi le iz živega bitja."
„Ker pa prva živa stvar ni mogla biti rojena (n. pr. jajce), ampak je
morala biti roditeljica (kura), ki ni bila. rojena, zato moramo reči,"
pravi profesor vseučilišča v Turinu, Ghiringello, „da je Bog ustvaril
življenje (namreč prve rastline in živali) že razvito."

Isto je kaj dobro povedala neka mati svojemu sinu, ki se je
delal hudo učenega ter trdil, da je svet postal sam od sebe in da ga
ni ustvaril Bog. „Ako to tako dobro veš," mu pravi mati, „pa mi
povej, kaj je bilo prej, ali jajce ali kokoš?" Sin odvrne: „Jajce je bilo
pač prej, saj piščeta pridejo iz jajčka." — „Pa kako bi bilo to mo¬
goče," odvrne mati, „saj pride jajce od kokoši, 'torej je pač kokoš
morala biti prej od jajca." Dijak odvrne: „Mati, imate pa vendarle
morda prav." In mati zopet pravi: „Pomisli pa zopet, da kokoši ni,
ako se ne izvali iz jajčka." Sedaj dijak obmolkne osramoten. Ni

Kako so postale razne vrste rastlin in živali?

83

vedel, kaj bi rekel materi. Mati pa pravi: „Nikdar ne boš tega vedel,
ako ne veruješ v stvarnika. Ves svet je uganka. Le vera nam reši
to uganko in nas stori v resnici modre.“

5. Odkod vrste?

„Darvinov nauk lahko primerjamo
rešilni deski, ki drži nad vodo človeka, ki
bi se sicer potopil." (Darvinist Klaus.)

Bržčas si že videl kake orgle od znotraj. Tu vidiš polno pi¬
ščalk, ld so lepo postavljene po vrstah tako, da večja piščalka stoji
zraven nekoliko manjše, in zraven nje stoji zopet nekoliko večja.
Kaj bi rekel, ako bi trdili, da so se večje piščalke same od sebe
slučajno razvile iz nekoliko manjših? Kaj bi rekel, ako bi trdili, da
se je nekoč slučajno iz lesa sestavila ena zelo majhna piščalka, iz
te so se pa polagoma razvile vse druge, večje iz manjših po vrsti.
Gotovo bi rekel: Ta je pa že prazna, pisatelj se hoče iz mene nor¬
čevati. A glej, nekaj sličnega trde ljudje, ki bi se radi iznebili Boga.
Sv. pismo pravi, da je Bog naredil rastline in živali po njihovih vrstah
in plemenu. Sv. pismo sicer ne pove, kako se je to zgodilo, a toliko
je določno povedano, da je Bog provzročil vse vrste rastlin in živali.
A nekateri bi se radi iznebili njim neljubega Boga.

Kako naj bi si pa potem razlagali, kako so postale vse neštete
vrste živali in rastlin (dandanes štejejo do 150.000 vrst rastlin in do
200.000 vrst živali)? V tej zadregi so se zatekli k nauku angleškega
naravoslovca, že večkrat imenovanega Darvina, ki pravi, da so se
posamezne vrste živali in rastlin polagoma razvile ena iz druge, po¬
polnejše iz manj popolnih.

Ako namreč opazujemo vrste živali in rastlin, vidimo isto kakor
pri orglah. Zraven manj popolnih stoje nekoliko popolnejše, in
zraven teh zopet nekoliko popolnejše. To jih je napotilo, da so za¬
čeli učiti, da so se vse vrste polagoma same od sebe razvile iz ene
ali le nekaterih vrst, popolnejše iz manj popolnih. Ta nauk so učili
nekateri že prejšnje čase, posebno pa se ga je prijel imenovani
Darvin (1879). On sicer v začetku ni tajil stvarnika. V svoji knjigi
(Entstehungen der Arten, preložil Dr. Brown, str. 488) pravi: „Jaz
mislim, da izvirajo skoraj gotovo vsa organična bitja iz ene vrste,
kateri je stvarnik vdihnil življenje." Pozneje je pa, prevzet od slavo¬
speva, katerega so mu peli ljudje, ki so se s pomočjo njegovega
nauka hoteli rešiti njim neljubega Boga, takorekoč zavrgel Boga,
češ, da se o njem ne more nič gotovega vedeti.

Tu se seveda natančno ne moremo baviti z njegovim naukom.
Kdor se hoče o tem natančneje poučiti, naj vzame v roko knjigo, ki
se posebno s tem peča. Tu zadoščaj, da dokažemo, da ni mogoče,
da bi se bile posamezne vrste rastlin in živali kar same od sebe,
slučajno  razvile ena iz druge.

Ako vidiš umetno podobo, lep kip, železniški stroj, uro ali kako
drugo umetno delo, te pač nihče ne bo mogel prepričati, da je to

84

Vrste rastlin in živali se niso mogle same od sebe razviti.

postalo samo od sebe slučajno, n. pr. da so barve same od sebe pri-
frčale na platno in se združile v lepo sliko. Zdrava pamet te uči,
da je moralo to narediti razumno bitje. Kaj je pa tudi najumetnejše
človeško delo proti najmanjši rastlinici ali živali, ali najmanjšemu
delu kake živali ali rastline! Koliko večja umetnija je od najumet-
ncjšega človeškega dela! Zato so celo brezverci iz takih najmanjših
stvari izvajali dokaz, da mora bivati Bog, ki je moral tako umetno
narediti te stvari, katere je moglo narediti le neskončno razumno
bitje. Tako je Voltaire iz ene žuželke izvajal dokaz, da biva Bog;
Diderot iz enega metulja, Cicero iz človeškega očesa (De nat. deo. 2, 57).
Te stvari se torej niso mogle narediti same od sebe.

Sedaj te pa vprašam: Ali je treba manj umetnosti, da iz umet¬
nega dela kdo naredi še umetnejše delo? Kakor je treba umetnosti,
razumnosti, da se naredi umetno delo, ravno tako je treba razumnosti,
da se to delo predela v še umetnejše delo. Kolika nespamet je torej,
ako pravijo, da so se posamezne vrste same od sebe slučajno
razvile ena iz druge.  Ako se posamezne stvari niso mogle same
razviti iz mrtve snovi, so se tem manj mogle same od sebe izpopol¬
niti. V tem nas potrjuje tudi vsakdanja izkušnja. Ako bi se bile
vrste rastlin in živali razvile same od sebe ena iz druge, potem
bi pač morali imeti kake sledove o tem razvijanju; n. pr.: žival,
ki bi bila pol konja, pol vola, rastline, ki bi bile na pol pšenica,
na pol rž itd. Ako so se prej razvile, zakaj se pa sedaj pred
našimi očmi ne razvijajo več, saj so naravni zakoni vedno isti.

A takih sledov nimamo. Res je, da se pri nekaterih vrstah kažejo
nekake izpremembe, a te niso tolike, da bi tvorile novo vrsto. Vrtnar
n. pr. vzgoji iz navadnih cvetlic cvetlice s polnim cvetom, z razno¬
barvnim cvetom. Živinorejec ravno tako s križanjem provzroči razne
izpremembe, n. pr. oplemeni domače živali. Iz navadnih golobov se
dajo vzgojiti golobi gošavci. Ako žival ali rastlina izpremeni pod¬
nebje, tudi pokaže nekatere izpremembe, n. pr.: ovca v Afriki izgubi
volno, prašič pa dobi v severnih krajih volno med ščetine. A vse te
izpremembe ne tvorijo nove vrste in le toliko časa trajajo, dokler
posega vmes človeška roka. Same sebi prepuščene pa kaj kmalu
izgube te razlike. Vzgojevavec golobov ti sicer vzgoji goloba (n. pr.
angleški John Sebright) z določeno barvo perja ali kljunovo obliko,
a vendar se mu še ni posrečilo, da bi bil iz goloba vzgojil petelina
ali le goloba s petelinovim grebenom.

Ako se žival ali rastlina izpremeni vsled izpremembe kraja ali
podnebja, ni ta izprememba nikdar tolika, da bi tvorila novo vrsto.
Ako n. pr. ovca v Afriki izgubi volno, ni jenjala biti ovca, ampak
ostane ista pohlevna ovca kakor je bila prej. Te izpremembe tvorijo
le novo pasmo, a nikdar nove vrste. Kakor znano, imamo razne pasme
domačih živali, n. pr. simentalsko, muricodolsko goved itd. Vsakdo
pa ve, da je muricodolska krava ravno tako krava kot simentalska.
Te pasme imajo sicer nekaj razlik med seboj, a te niso tolike, da bi
n. pr. kravo izpremenile v kobilo. Pa tudi te pasme ostanejo le toliko
časa, dokler vodi človek križanje in oplemenjevanje. Same sebi pre¬
puščene izgube te izpremembe in se povrnejo k navadni pasmi. Tako

Vrste rastlin in živali se niso mogle same od sebe razviti.

85

na pr. imamo v turški Aziji in v Južni Ameriki le eno vrsto psov,
ker so bili psi sami sebi prepuščeni. Iz vsega tega je razvidno, da
se vrste dandanes ne izpreminjajo toliko, da bi se iz njih razvile nove
vrste. Narava nam kar nič ne razodeva, da bi imela zmožnost iz-
preminjati vrste, iz manj popolnih razviti popolnejše rastline ali živali.
Nasprotno nam vsa narava razodeva, da deluje le v tem zmislu, da
bi ohranila obstoječe vrste.

Ako namreč križamo, t. j. plemensko mešamo, živali ali rastline
različnih vrst, ne dobimo nobenega zaroda, ali pa zarod, ki je le
kvečjemu do tretjega roda plodovit; saj je znano, da imajo polutani
le redko mladiče. Živali različne vrste se pa same med seboj skoraj
nikoli ne križajo. Pod enim kamenom živi vse polno živali različnih
vrst, a te se nikdar ne pomešajo med seboj. Vse to nam živo priča,
da se posamezne vrste nikakor niso mogle same od sebe razviti ena iz
druge. Tu pravi sloveči naravoslovec Pfaff: „S čudovito doslednostjo
vidimo v naravi, da se trudi, da bi zabranila, da bi postale nove vrste.
Lahko rečemo, da je narava storila vse, da bi vrste ohranila stalne
in neizpremenjene.“ Tudi sloveči petrograjski učenjak C. L. pl. Bar
pravi: „Prej poginejo vrste, kot pa da bi naredile novo vrsto. 1 '

V tem nas potrjuje tudi zgodovina, ki nam kaže, da so vrste
ostale iste, kar biva človek na zemlji. Sloveča starodavna naravoslovca
Aristotel in Plinij nam opisujeta rastline in živali svojega časa, ki
se kar nič ne razločujejo od današnjih. Na spomenikih v Asiriji,
Indiji, na Kitajskem vidimo naslikane živali in rastline, ki so povsem
take, kakršne so dandanes. V egiptovskih grobovih so našli ohranjene
balzamovane živali: krokodile, mačke, ptice, ki se v ničemur ne raz¬
likujejo od današnjih. Istotako so našli semena raznih žitnih vrst, ki
so ravno taka kot današnja. In te rastline in živali so stare do 4000
let. Torej se vrste v tem ogromnem času niso kar nič izpremenile.
V stavbah na kolih, katere so rabili ljudje v prvih časih človeškega
rodu, so našli v Curiškem jezeru (Švica) rogove in kosti živali, katere
so bile enake današnjim. Nekatere cedre na Libanonu (široke do 12 m)
so stare do 3000 let, a so ravno take, kakor njihov zarod. V Nor¬
mandiji je hrast (širok 11 m)  star do 4000 let, ki se pa kar nič ne
razlikuje od današnjih hrastov. Sličnih dejstev in zgledov bi lahko
navedli še več.

Kaj nam pričajo vsa ta dejstva? Ali ne, da so vrste ostale iste,
kar je zemlja v sedanjem stanu? Kako bi se bile torej mogle posa¬
mezne vrste razviti ena iz druge, ker so vrste vedno enake? A tu
si pomagajo iz zadrege s tem, da pravijo: Res je, vrste so iste, odkar
je zemlja v današnjem stanu. Gotovo se je pa to prej zgodilo. Geolo¬
gija (veda, ki se peča s proučavanjem posameznih plasti naše zemlje)
nam je odprla zemljo in nam kaže do 30.000 vrst rastlin in živali.
Ali razodevajo te vrste, da bi se bile razvile ena iz druge? Ako
bi se bilo to zgodilo, potem bi morali najti omenjene prehode od
ene vrste do druge, sledove, ki kažejo, kako se je razvila ena
vrsta iz druge. A teh sledov ni. Nikjer ne najdemo napol dovršene
ribe, ali ptice, ali martinčka, ali kaj takega. Vsaka vrsta, katero
najdemo, je popolnoma dovršena, popolnoma sposobna za kraj, v

86

Darvinizem je nevzdržljiv

katerem je živela. Nekatere vrste, katerih ostanke najdemo v zemlji,
so sicer popolnoma izumrle, a namesto njih ne najdemo drugih, ki bi
se bile iz njih razvile, ampak povsem drugačne. V isti dobi najdemo
zraven manj popolnih živali ali rastlin tudi najpopolnejše. Takoj za
najnižjimi se pokažejo najbolj razvite ribe (somi) in takoj za temi,
brez kakega prehoda, sesalke in te prej kot ptice. Vse to nam očitno
priča, da se posamezne vrste niso mogle razviti ena iz druge. „Nič
ne zasluži bolj naše pozornosti," pravi sloveči naravoslovec Agassiz,
„kakor to, da se v isti plasti naše zemlje najdejo vse devetere vrste
vretenčarjev." (Med vretenčarje prištevajo sesalce, ptice, ribe itd.)
Kako bi se bile torej mogle druga iz druge razviti, ako so v istem
času živele že popolnoma razvite. Zato pravi eden prvih učenjakov
v tej stroki, Barrende: „Vse te prikazni (da se namreč različne vrste
najdejo istodobno popolnoma razvite) nasprotujejo v polni meri nauku,
da bi se bile polagoma razvile ena iz druge. To bi se bilo moglo
zgoditi le po prehodnih oblikah, a od teh ni nikjer sledu."

Slednjič pa še opozarjamo na važno dejstvo. Ako bi se bile vrste
vedno izpopolnjevale, kakšne vrste bi pač morali imeti sedaj? Po
preteku tolikega časa bi sploh ne imeli več manj popolnih rastlin ali
živali, ampak le najpopolnejše. Iz vseh črvov bi se bili že razvili
krokodili ali ptice itd. A ravno nasprotno vidimo. Še vedno imamo
zraven manj popolnih tudi popolnejše vrste. In če še opozorimo na
velikanski razloček med posameznimi vrstami, n. pr. med črvom in
krokodilom, med žabo in volom itd., moramo reči, da človek pač
ne more trditi, da bi se bile posamezne vrste razvile ena iz druge po¬
polnoma same od sebe.

Preden končamo to poglavje, še eno vprašanje: Ali so se
mogle iz rastlin razviti živali, kar bi se bilo moralo
zgoditi po Darvinovem nauku?  Da to ni bilo mogoče, nam
kaže že razlika med živalmi in rastlinami. Rastlina ničesar ne
čuti, ne vidi, ne sliši in se tudi prosto ne giblje. Rastlina se povsem
drugače hrani kot pa žival, skoraj bi rekli, povsem na nasprotni
način. Rastlina jemlje svojo hrano iz vode, zemlje in zraka. Žival se
pa hrani od rastlin in živali. Rastlina diha v se ogljikovo kislino
in iz sebe diha kisik, žival pa diha v se kisik, in iz sebe ogljikovo
kislino. Rastline dajejo torej hrano živalim, živali pa rastlinam zrak.
Vse to nam jasno razodeva, da se žival ni mogla razviti iz rastline.

Bodisi, da torej opazujemo posamezne vrste med seboj, ali da
primerjamo rastline in živali, vse nam kaj živo oznanja, da se vse
te stvari niso mogle razviti ena iz druge po zgolj zunanjih vzrokih,
zakaj narava nam ne nudi nobenega dokaza za to, marveč nam še nudi
dokaze proti temu. Zato moramo reči, da je stvarnik  moral ustva¬
riti živali in rastline in provzročiti posamezne vrste rastlin in živali.
Zato se tudi vsi trezni učenjaki odvračujejo od Darvinovega nauka
in ga zametujejo.. Že omenjeni Agassiz pravi: „Nobene krivice ne
storimo Darvinovemu nauku, ako pravimo, da je le domišljija, in ako
tajimo, da bi bil prava posledica uspehov novodobne vede."

„To kar Darvin zanikuje, je resnica," pravi D. Archiac, istotako
sloveč naravoslovec. Večkrat imenovani Virchow pravi o naukih

Bog je provzročitelj vrst.

87

Hackelnovih, pristaša Darvinovega, da se upirajo na sanje in na znano
nezmotljivost njegovo. (Die Freiheit der Wiss., Berlin 1877.) Hackel
je hotel celo s sleparijami prepričati svet o njegovem nauku. Te sle¬
parije so se mu dokazale, zato govori Virchow o njegovi nezmotlji¬
vosti. Pfaff imenuje Darvinov nauk „kopico praznih podujem in na-
sprotij“. (Schopfungsg. II. izd. 1877. Frankfurt. Str. 704.) Francoski
naravoslovec De Valroger (Valrožč) pravi: „Skoraj vsi tisti, ki morejo
soditi o tej stvari, Flourens Milne Eduard, Brouignas, D. Archiac itd.
nasprotujejo Darvinovemu nauku s toliko odločnostjo, da je to v
resnici v čast francoski deželi.“ (Le genese des especes; Pariš, 1873,
str. 130.)

Učenjaki, in to pravi in trezni, ki so brez predsodkov, potrjujejo
edino pameten nauk, da je Bog provzročitelj rastlin, živali
in tudi posameznih vrst rastlin in živali. Kako  je pa
Bog to storil, tega nam sv. pismo ne pove in to tudi nima s sv. vero
nič opraviti. Zato smejo učenjaki učiti, kar jim drago, samo da to
potrdijo z nepobitnimi dokazi in da ne izključujejo Boga. A ravno
tega bi se radi iznebili nekateri ljudje. Tu si pa z drugim ne morejo
pomagati, kakor z nezmislijo. Darvinov nauk jim je takorekoč rešbna
deska, katere se poprimejo, da bi se ne potopili, zakaj če nočejo
Boga, potem jim ne preostane drugo, kot da se poprimejo Darvi¬
novega nauka, katerega niti sam Darvin ne podpira niti z enim do¬
ločnim dokazom. Ako bereš Darvinove knjige, ne najdeš nobenega
pravega dokaza, ampak se vedno ponavljajo besede: Zdi se mi .. .
menim ... skoraj gotovo ... najverjetneje je ... itd. Sami izrazi, ki
nam očitno razodevajo, da niti sam Darvin ni bil docela prepričan o
svojem nauku, kaj šele njegovi pristaši! Tajni svetnik Schaffhausen,
profesor na vseučilišču v Brnu, piše: „Darvin si nasprotuje samemu
sebi...  On pozabi, da je zraven izpremenljivih vrst tudi stanovitnost. 41
Dobro, dasi nekoliko robato, je povedal bernski profesor dr. Becker
darvinistu Dodel, ki je rekel: „Dajte nam košček snovi in mi vam vse
stvarstvo ponaredimo. 44  — „Da, gospod profesor, z jezikom! Reči je
lahko, a storiti drugače. Vsi naši tovariši bi morali ugovarjati v
imenu resne vede proti tej učenjaški slepariji. 44

6. Zakaj in čemu?

„Gospod je vse naredil
zaradi sebe. 11  (Preg. 16, 4.)

„Rekel je in je bilo; zapovedal je in je bilo ustvarjeno, 44  pravi
psalmist o Bogu (Ps. 148, 5), Stvarniku vsega sveta. Kakor mogočen
kralj, ki z eno besedo, takorekoč z enim migljajem svojih ustnic pro-
vzroči, da se premakne nešteta armada in hodi določeno pot, enako
je vsemogočni kralj nebes in zemlje provzročil, da so stopila na svet
vsa nešteta bitja. Toda pri njem, da po človeško govorim, niti ustnic
ni bilo treba premakniti, marveč je zadostovalo, da je le hotel, in vse
je bilo, komaj in kakor je hotel.

Kako mogočen kralj je torej naš nebeški Oče! „Ti si vse
ustvaril, 44  slave ga angeli v nebesih po besedah sv. pisma (Skr. razod.

88

Povod stvarjenja.

4, 11), „in vse je po tvoji volji postalo.“ Sv. pismo sicer pravi, da je
Bog rekel: „Bodi luč,“ a te besede rabi le zato, da bi nam v podobi
opisalo njegovo vsemogočno voljo, ki ne rabi besed, da se zgodi,
kar hoče.

Kaj j e Boga napotilo, da je ustvaril ves svet?  Ali
ga je mar potreboval? Ako človek naredi kako stvar, jo naredi, ker
jo potrebuje, bodisi da z njo odvrne kaj hudega, ali da si z njo na¬
kloni kako dobroto, da ima od nje kak dobiček. Ali je mar ista bila
pri Bogu ? Sv. vera nas uči, da si od Boga ne smemo in ne moremo
kaj takega misliti, ker je najpopolnejše bitje, ki ne potrebuje nobene
reči. „Moj Bog si ti,“ kliče psalmist, „ker ne potrebuješ mojega blaga “
(Ps. 15, 2.) Ko bi potreboval kako reč, bi ne bil niti Bog, to je, naj¬
popolnejše, povsem neodvisno bitje. Kar bi namreč potreboval, tega
bi mu nedostajalo k njegovi popolnosti, torej bi ne bil neskončno
popoln.

Pa stvar mnogokrat naredi kako reč, ne samo da bi nadomestila,
česar ji je nedostajalo, ampak da bi delila od tega, česar ima v obi¬
lici, ker čuti v sebi neko notranjo potrebo, deliti od tega, česar ima
v izobilju. Pri stvarniku vsega sveta pa tudi te notranje potrebe ni
bilo, on je marveč popolnoma prostovoljno ustvaril svet. „Vse, kar
hoče, stori Gospod v nebesih, na zemlji, v morju in v vseh globo¬
činah,“ nas uči psalmist (134, 6) in nam sploh napoveduje sv. pismo
na mnogih mestih, zlasti ko nas opozarja, da je v svojem delovanju
povsem neodvisen in neomejen. „On deluje vse po sklepih svoje
volje,“ pravi sv. apostol Pavel (Ef. 1, 11). Isto so učili tudi cerkveni
očetje, katerih soglasno prepričanje nam izraža sv. Irenej v besedah:
3 ,Vse je naredil s prostostjo in kakor je hotel.“ (Ad. haer. 2, 30, 9.) Zato
je tudi sv. cerkev izjavila na vatikanskem zboru, da ni Bog ustvaril
sveta, da bi pomnožil svojo blaženost, in tudi ne, da bi dosegel svojo
popolnost, ampak popolnoma prostovoljno, da bi jo razodel,“ ter iz¬
ključuje iz svoje srede tistega, ki bi trdil, da Bog ni z voljo prosto
vsakršne sile ustvaril sveta, ampak da ga je bil primoran ustvariti.
(Const. I. cap. I.; can. 5.)

Naša pamet pač nima vzroka protiviti se temu nauku, ki je popol¬
noma jasen. Kakor hitro bi bil Bog primoran svet ustvariti, bi ne
bil povsem prost, neodvisen, torej tudi ne pravi Bog, to je najpopol¬
nejše, povsem neodvisno bitje. Ker je torej Bog najpopolnejše bitje,
ki ničesar ne potrebuje ne k svojemu bitju, ne k svoji blaženosti,
ker on nobene sile ne more poznati, zato je moral svet povsem
prostovoljno ustvariti.

Čemu ga je pa ustvaril?  Kakšen namen je odločil svojim
stvarem, kakšno nalogo jim je odmenil? Ako opazujemo človekovo
delovanje, kaj lahko opazimo, da ima pri vsakem delu določen namen,
zavoljo katerega isto izvršuje, in sicer je vedno neko dobro, katero
išče v svojem delu, bodisi dozdevno ali resnično dobro. Ako pa že
pameten človek dela tako, koliko bolj šele Bog. Tudi on je v svojem
delu takorekoč iskal neko dobro. Pa katero je to dobro? Čim po¬
polnejši je človek, tem popolnejše je tudi dobro, katero išče v svojem
delu, toliko plemenitejši je njegov namen. Bog kot najpopolnejše bitje

Namen stvarjenja.

89

je torej moral imeti najpopolnejši namen, iskati v svojem delu naj¬
popolnejše dobro. To najpopolnejše dobro, ta največja dobrota je pa
on sam. Bog je torej moral ves svet ustvariti zavoljo samega sebe.

Ako bi bil iskal v svojem delu dobro, ki je zunaj njega, od
njega različno, potem bi bil nekako odvisen od tega, kar pa pri njem
ni mogoče, ker je povsem neodvisen. Bog je torej moral svet ustvariti
zaradi samega sebe  v svojo čast in slavo. „Bog je vse ustvaril
zaradi samega sebe,“ nas uči sv. pismo, „tudi hudobneže za hudi dan
sodbe.“ (Preg. 16, 4.) — „Izpreobrnite se k meni,“ nam kliče Gospod
po preroku Izaiju, „in rešeni bodete vse pokrajine zemlje; ker jaz
sem Bog in nihče drugi ne. Prisegel sem pri samemu sebi, pravična
beseda gre iz mojih ust in se ne vrne, da se bo meni uklanjalo vsako
koleno in prisegel vsaki jezik.“ (Iz. 45, 22—24.) — „Zakaj iz njega in
po njem in v njem je vse; njemu slava na veke,“ uči nas tudi sv.
apostol Pavel. (Rimlj. 11, 36.) Mnogokrat pravi sicer sv. pismo, da je
Bog ustvaril svet v blagor stvarem, v njihovo srečo, toda vedno tudi
poudarja, da je bil njegov glavni namen njegova lastna čast in slava.

In tako mora tudi biti. Bog kot najpopolnejše bitje mora imeti
le najpopolnejši, najvišji namen. Čast božja je pa neprimerno višja od
sreče stvari. Ako bi bil Bog svet ustvaril v prvi vrsti v njihov blagor,
v njihovo srečo, potem bi morale vse stvari ta namen tudi vselej
doseči, vse bi morale biti srečne, sicer bi Bog nehal biti najpopol¬
nejše, vsemogočno bitje, ako bi se njegov glavni namen ne uresničil.

En sam pogled v svet nas pa prepriča, da mnoge stvari ne
dosežejo in.tudi ne morejo doseči sreče. Med nerazumnimi bitji jih
je veliko, ki niso popolne in razodevajo mnogotere pomanjkljivosti.
Koliko je na tem svetu nesrečnih ljudi, koliko jih je večno nesrečnih
v peklu. Ako bi bil Bog svet v prvi vrsti ustvaril, da bi stvari storil
srečne, potem bi to nasprotovalo njegovi vsemogočnosti in modrosti,
ako bi stvari tega glavnega namena ne dosegle. Sploh si od Boga,
najpopolnejšega bitja, ne moremo misliti, da bi mogel imeti, recimo,
tako nizkoten namen, da bi bil svet ustvaril le v to, da bi bil ne¬
kako kuhinja in klet, ki naj bi delila hrano njegovim stvarem. Ne,
Bog je moral svetu določiti najvišji namen, in to je on sam, on
ga je moral ustvariti v svojo čast in slavo. Vsaka stvar, ki torej
biva na svetu, je za njega ustvarjena, ona biva in mora bivati in
delovati ter svoje moči uporabljati v prvi vrsti le za njega, v njegovo
čast in slavo.

Ne smemo si pa seveda pri tem domišljevati, da ima on pri tem
takorekoč kaj dobička. On ničesar ne izgubi in tudi ničesar ne pri¬
dobi, če ga ves svet časti ali mu odreče to čast in slavo, kakor tudi
solnce ničesar ne pridobi, četudi obseva ves svet ali tisoč svetov.
Se nespametneje bi pa bilo, ako bi kdo rekel, da je Bog razodel ne¬
kako sebičnost, ko je ves svet v prvi vrsti ustvaril v svojo čast.
Kaj takega je mogoče misliti le pri ljudeh, ki lahko kaj pridobijo ali
izgube, nemogoče je pa to pri Bogu, ki ne more ničesar pridobiti,
ne izgubiti. Sicer je pa le v dobiček stvarem, zlasti razumnim, ako
izvršujejo ta namen. Čim bolj ga namreč časte, tem večjo srečo si
pripravljajo samim sebi.

90

Namen stvarjenja.

Poglejmo še, kako stvari na svetu izvršujejo njim določen na¬
men, kako takorekoč iz vesoljstva odmeva slavospev božji. Vsaka
stvar je ustvarjena v čast božjo. Ta svoj namen pa izpolni s tem,
da izvršuje to, za kar jo je Bog ustvaril. Vse stvari so kakor slu¬
žabniki kakega mogočnega gospodarja, katerim je natančno določeno
opravilo, ki se pa tudi potrudijo najnatančneje izpolniti voljo svojega
gospodarja. Zvezde na nebu gredo svoja pota. Niti za korak ne od¬
stopijo od njih. Ob določenem času stoje tudi na določenem mestu,
kakor smo že opetovano opozorili. Pod zemljo se neprestano narejajo
rudnine, na zemlji neprestano rastejo in se razvijajo rastline. Živali
napolnjujejo zrak in globočine morja in vse kote zemlje. Na njej
zopet izvršujejo ljudje najrazličnejše posle. S tem pa, ko tako na¬
tančno izvršujejo njim izročeni posel, hvalijo Boga in ga časte s
svojo pokorščino. Njihova lepota in druge lastnosti oznanjajo njegovo
popolnost, njegove lastnosti, njegovo vsemogočnost in modrost, nje¬
govo brezkončno ljubezen in dobrotljivost.

Vsaka stvar je takorekoč ena črka v veliki knjigi narave,
v kateri se slavi in časti Stvarnik. Kako lepo nam to oznanja psal¬
mist, ki pravi: „Nebesa pripovedujejo slavo božjo in nebes oznanja
dela njegovih rok.“ (Ps. 18, 1.) — „Kar je nevidnega na njem,“ zaklical
je tudi sv. apostol Pavel Rimljanom, „se od stvarjenja sveta spozna in
vidi v tem, kar je ustvarjenega." (Rimlj. 1, 20.) Slavo in čast božjo ozna¬
njajo in množe stvari pa tudi s tem, da izvršujejo tudi med seboj
posle, katere jim je Bog odločil, za katere jih je ustvaril.

Po nauku sv. pisma je zemlja nekako središče vsega stvarstva.
Za njo so deloma določene zvezde. Mnogim se bo morda čudno do¬
zdevalo, da bi bila zemlja, ki je takorekoč le majhna pičica v ne¬
znanskem vesoljstvu, središče vesoljstva. Toda sv. pismo nas to jasno
uči, ko nam kaže, da ji je Bog že od začetka razodeval posebno
skrb in jo nekako odlikoval pred vsemi drugimi svetovnimi telesi.
Ko je postavil solnce in mesec na nebu, je določil, da naj ločita noč
in dan in naj bodo v znamenje časom in dnevom in letom, da naj
svetijo na nebesu in razsvetljujejo zemljo." (I. Mojz. 1, 14. 15.)
Sv. pismo nam pripoveduje dalje, da je zemljo obljudil z ljudmi, ka¬
tere je ustvaril po svoji podobi. Na zemljo je poslal svojega edino-
rojenega Sinu in ji sploh razodeval svojo posebno skrb in ljubezen.
Na tem pa, ali je zemlja manjša ali večja od drugih svetovnih teles,
pač ni toliko ležeče. Kolikokrat je že Bog najnižjega povišal do naj¬
višjih mest in sploh, bi rekel, je to v njegovi naravi, kakor nas uči
apostol. Dokler nam torej veda ne bo navedla boljšega razloga kot
je ta, da je zemlja eden najmanjših svetovnih teles, bomo vedno
trdili po nauku sv. pisma, da je zemlja nekako središče sveta, srce
vesoljstva. Zemlja je nekako Betlehem stvarjenja. Le en Betlehem si
je izbral Gospod, da se je tam rodil, dasi je bil ta kraj najmanjši
izmed mest Judeje. Tam se je izvršila usoda človeškega rodu, tam
uresničili naklepi božjega usmiljenja. Slično je tudi zemlja središče
vseh zvezda na nebu.

Kakor je pa zemlja središče vesoljstva, tako je tudi človek srce
in središče zemlje. Kaj jasno nam to naznanja sv. pismo, ki imenuje

Namen stvarjenja.

91

človeka kralja, katerega sam Bog nekako vpelje v njegovo kraljestvo,
v njegovo palačo. »Naredimo človeka,“ pravi presv. Trojica, „naj
gospoduje črez ribe v morju in ptice pod nebom, črez zverino in
vso zemljo, črez vso laznino, ki se giblje po zemlji.“ (I. Mojz. 1, 26.)
„Gospod mu je dal raj, da ga obdeluje in ohrani“ (2, 15). Ko greši,
ne zadene prokletstvo samo njega, ampak s seboj potegne vso naravo,
ki z njim vred vzdihuje in pričakuje odrešenja iz prekletstva. Usoda
zemlje je najtesneje združena z njegovo usodo. Ko pride konec nje¬
govih dni, prišel bo tudi konec zemlje.

Da, človek, in najsi bo tudi najnižji, je v resnici kralj zemlje.
To nam očitno razodeva najnavadnejša reč.. Poglej dečka, ki jč kos
kruha, katerega si mu dal; on je mlad kralj, dasi.se tega ne zaveda,
da mu služi vse stvarstvo, celo sam Bog. 1. Da se je naredil ta košček
kruha, je bilo treba moke. Pek je moral moko ugnesti; treba je bilo
vode, peči za peko, drv za kurjavo; mlina, da se je žito zmlelo;
kamenov, lesa, železa, da so postavili mlin; vode, vetra, živali, ki
ženejo mlin; ljudi, da so ga sezidali, in ki so potrebovali raznih zna¬
nosti, drugih ljudi, ki so jih vladali; moka potrebuje vreče, v katere
se spravlja; za vreče platna, za platno tkalca, tkalcu niti, za niti
predice, za predice prediva, za predivo lanu. — 2. Za košček kruha
je treba žita, za žito delavcev, ki ga sejejo, pluga, konjev, ki ga
podorjejo; zemlje, v katero se seje; solnca, ki je ogreva, dežja, ki
mu daje rast; za dež je bilo treba oblakov, za oblake rek in morja;
za reke je bilo treba gora, v katerih izvirajo, ravnin po katerih tečejo,
vetrov, ki vodijo oblake. Za žito je treba štirih letnih časov: jeseni
za setev; zime, da se zemlja počije; pomladi za rast; poletja, da do¬
zori. — 3. Košček kruha potrebuje dalje žanjic, da žito požanjejo,
mlatičev, da ga omlatijo. V ta namen je zopet treba srpov, cepcev
in drugega orodja. Da so se srpi naredili, je bilo treba železa, katero
kopljejo rudarji, kovači obdelajo, kleparji je pripravijo in mu dajo
obliko srpa, kose itd. Cepec se dela iz lesa, les je treba posekati in
rokodelec ga mora izdelati. Pek, ki naredi kruh, delavec, ki seje,
žanje, mlati, mlinar in vsi drugi potrebujejo obleke. To obleko pa
zopet napravlja cela vrsta ljudi: klobučarji, krojači, črevljarji. Da pa
morejo napraviti obleko, potrebujejo zopet raznih reči: volne, kože,
usnja itd., katero zopet izdeljujejo in pripravljajo razni ljudje. En
stan potrebuje drugega in tako dalje noter do najvišjih in najnižjih,
do posvetne gosposke, ki daje postave, da varuje imetje posamez¬
nikov. Da se pa postave izvršujejo, je treba ljudi, ki poznajo postave,
ki se jih morajo naučiti. V to nam je zopet treba knjig, šol, učiteljev.
Da pa kmetič more žito pridelati, mora bivati tudi v deželi mir pred
zunanjimi sovražniki. V ta namen je pa treba vojakov, vojašnic, trdnjav,
topov itd. — 4. Da se je naredil košček kruha, pa ni bilo treba samo
zrnja, iz katerega se je naredila moka, ampak tudi zrnja, ki se je
posejalo, in da se je moglo to posejati, je bilo treba zopet zrnja, iz
katerega je to zrnje izrastlo in tako dalje. Treba je bilo naposled
Boga, ki je prvo zrnje ustvaril in mu dal rast.

Glej torej, da se je naredil en sam košček kruha, je bilo tako-
rekoč treba v ta namen dela nebes, zemlje, vode, rekel bi, vseh stvari,

92

Namen stvarjenja.

da, celo samega Boga. Človek, ki ga uživa, uživa takorekoč ves svet.
Uživajo ga sicer tudi živali, a človek se zaveda vsega, česar je bilo
treba, da se je naredil. — Vse se torej giblje za človeka, vse mu je
pokorno, on je v resnici središče, kralj zemlje.

Kakor je pa zemlja ustvarjena za človeka, tako je človek ustvarjen
za Boga. On je v prvi vrsti poklican, da izvršuje ta glavni namen
vsega stvarstva, da Boga časti in slavi. On mora kot kralj vseh stvari
stopiti pred prestol najvišjega in ga častiti v njihovem imenu. Stvari
so nezmožne, da bi ga častile tako, kakor se mu spodobi in je njemu
všeč. Stvari nimajo razuma, da bi ga spoznale, srca, da bi ga ljubile;
jezika, da bi ga poveličevale; nimajo prostosti, da bi ga molile; ne
poznajo ne sebe ne svojih popolnosti. Vse to pa ima človek, zato
ga mora on v njihovem imenu spoznavati, ljubiti, poveličevati, moliti,
ker je on edino zmožen za to, in ker rabi vse stvari, a one ne rabijo
njega. On je oltar vsega stvarstva, na katerega vsaka stvar polaga
svoj dar. Kakor je v starem zakonu veliki duhoven na ramah nosil
imena vseh dvanajsterih rodov ter za nje in v njihovem imenu stopil
v najsvetejše, ravno tako stoji človek kot veliki duhoven vsega stvar¬
stva pred obličjem božjim. Vse se suče in giblje okrog njega. Zato
se bosta tudi nebo in zemlja, kadar bosta s človeškim rodom očiščena
greha in sprejela blagoslov odrešenja Jezusa Kristusa, izpremenila v
novo nebo in novo zemljo.

Tako izvršuje vse stvarstvo in človeški rod namen, za katerega
ju je odločil Bog. Vse stvari časte in slave Boga, ki jih je ustvaril,
v prvi vrsti ga pa časti in slavi ali bi ga vsaj moral častiti in slaviti
človek. Po tem krščanskem nauku je ves svet veličastno in krasno
delo Najvišjega in vsaka stvar je v njem blažena in srečna, ako iz¬
vršuje svoj namen, zavoljo katerega jo je Bog ustvaril. Človek pa.
■ ki na ta način služi Bogu in izvršuje svojo nalogo, svoj poklic, bo
sprejel največjo srečo in blaženost v nebesih, kjer bo v krogu angelov
večno hvalil in slavil svojega Stvarnika. Tam bo v resnici in popol¬
noma srečen, ko bo gledal svojega Stvarnika od obličja do obličja,
zakaj minulo bo zanj vse posvetno, ki je nepopolno, negotovo in
vedno združeno z muko.

Ako pa človek ni hotel izvrševati tega svojega poklica na zemlji
in je brez pokore in poboljšanja zapustil zemljo, potem pa ne bo do¬
segel svojega cilja, večne sreče in blaženosti, ampak bo pahnjen v
večni pekel, kjer bo moral trpeti najstrašnejše muke. A tudi tu se
bo izpolnil prvi in glavni namen, zaradi katerega ga je Bog ustvaril.
On ne bo sicer slavil Boga, toda njegova muka, njegovo strašno
trpljenje bo oznanjevalo veličanstvo božje in njegovo neskončno
pravičnost. Nebesa s svojimi izvoljenci, kakor tudi pekel s svojimi
pogubljenimi, bosta večno trajala v čast in slavo božjo.

To je namen stvarjenja, kakor nam ga oznanja sv. vera in ka¬
teremu mora pritrditi tudi zdrava pamet. Kako vzvišen, kako tola¬
žilen nauk! V luči tega nauka zadobi svet, zlasti naše življenje, vse
drugačno podobo. Stvarnik nam je dal razum ter nas s tem odlikoval
pred vsemi stvarmi na zemlji, da s pametjo in prosto voljo storimo
to, kar one prisiljene store. Človek je kralj zemlje, da, je tudi njen

Previdnost božja.

93

duhovnik. Ne slepa usoda, ne temna neznana moč, ampak Bog nas
je postavil na zemljo, nas ustvaril pametne stvari, da smo mu v
prostovoljni ljubezni vdani. V srce nam je položil hrepenenje, ki teži
po njem, da bi ga videli, popolnoma posedli. To teženje, to hrepe¬
nenje nas vnema, da ga s tem večjim veseljem častimo, mu služimo
vse svoje življenje, dokler v večnosti v njem ne najdemo popolne
blaženosti. O, v luči tega nauka nam je življenje jasno. Naše življenje
ima namen, kakor si veličastnejšega, lepšega, boljšega niti misliti ne
moremo!

Pa kako tolažilen je tudi ta nauk! Mnogokrat čujemo kakega
človeka, katerega je zadela bridka usoda, tožiti: „Cemu sem na svetu?
Ali bi ne bilo tisočkrat bolje, ko bi ne bil rojen ?“ Take misli in tožbe
so veliko razžaljenje božje in izvirajo odtod, ker nima človek svojega
namena pred očmi. Namen našega življenja ni v nas, ni v naši sreči
in našem blagostanju, ampak v Bogu, ki je nas ustvaril v svojo čast
in slavo. V njegovih očeh ni in tudi ne more biti življenja, ki bi ne
imelo namena. Vsak človek je takorekoč en glas v velikem slavo¬
spevu, ki naj se dviga iz zemlje proti nebu. Ako je življenje človekovo
tudi le nepretrgana vrsta bridkosti in težav, vendar ima tudi to do¬
ločen namen, namreč da človek s potrpežljivostjo časti in slavi svo¬
jega Boga. Tudi najbolj zaničevani jetnik in hudodelec, ki je v verige
vkovan, bi moral v čast božjo in za pokoro za svoje grehe nositi
svoje breme, dokler je to Bogu dopadljivo.

Ako se te torej poloti otožnost in nezadovoljnost in se ti vse
tvoje življenje zdi prazno in brezpomembno, spomni se tega nauka
in zakliči: „Jaz sem ustvarjen v čast božjo!“ Tako reci zlasti, ako si
ubog in reven. Pred Bogom je vsak velik. Najvišji je pred njim tisti,
ki najbolje izvršuje svoj namen na zemlji, in naj si bo še tako skrit
pred svetom, še tako ubog in reven. Ako te obišče trpljenje, naj te
ta nauk vnema, da potrpežljivo prenašaš vse bridkosti in težave.
Ozri se proti nebu in proti njemu, ki ti je breme naložil. Čim potrpež-
Ijivejše boš prenašal breme, tem večjo čast in slavo mu skazuješ,
tem večja sreča in blaženost te čaka pri njem onkraj groba.

7. Očetova skrb.

„V usodi človekovi vlada modra
dobrotljivost."

(Herder, Ideen zur Phil. d. Gen.
Kursclmers KI. IV. 637.)

Pravim starišem ni dovolj, da so otroku dali življenje, marveč
tudi še dalje zanj skrbe, da mu toliko časa preskrbijo potrebne hrane,
obleke in drugega, dokler si tega sam ne more preskrbeti. Kolika
nezmisel je torej, ako se nekateri tako daleč izpozabijo, da trdijo o
Bogu, najboljšem, najpopolnejšem Očetu, da se za ustvarjeni svet kar
nič ne briga. On je starišem zasadil v srce toliko skrbi za njihovega
otroka, sam bi pa nikake ne imel za svojega takorekoč otroka, za
ustvarjeni svet. Ravno nasprotno, kolikor višji, popolnejši je od člo¬
veka, tem večja je tudi njegova skrb. V tem nas potrjuje tudi sv. vera,

94

Previdnost božja.

ki nas določno uči, da Bog skrbi za ustvarjeni svet. Ta njegova skrb
se pa razodeva na dvojen način, namreč: 1. da vse ohranjuje,
in 2. vse vlada in vodi  do njegova cilja.

DaBogohranjujevsereči,  nam jasno napoveduje sv. pismo.
„Kako bi moglo kaj obstati brez tvoje volje ?“ beremo v knjigi mo¬
drosti (11, 26). Edino le volja božja vzdržuje svet. Kakor hitro bi
Bog ne hotel sveta, bi svet takoj razpadel v nič, bi nehal biti, kakor
vsahne studenec, kakor se posuši potok. O Sinu božjem pravi sv. apo¬
stol, da „kakor je bil po njem ustvarjen svet, tako tudi on vse nosi
(ohranjuje) z besedo svoje moči (vsemogočnosti)." (Hebr. 1, 3.) Po
njegovih besedah se v ohranjevanju sveta ravno tako razodeva vse¬
mogočnost božja kot v njegovem stvarjenju. Na drugem mestu nas
zatrjuje isti apostol, da je vse po njem ustvarjeno in da vse po njem
obstoji. (Kol. 1, 16. 17.) Isto nam napoveduje sam Jezus Kristus, ki
pravi o svojem Očetu, da tudi še sedaj vedno deluje: „Moj Oče deluje
doslej, in tudi jaz delujem." (Jan. 5, 17.) Zato tudi sv. pismo delovanje
narave in njenih moči naravnost pripisuje Bogu, ko pravi: „On po¬
kriva nebo z oblaki in pripravlja zemlji dež. On daje travo rasti na
gorah, in zelišča človeku v porabo." (Ps. 146, 8.) — „Vse stvari pri¬
čakujejo od tebe," piše tako lepo psalmist, „da jim daš jed o pravem
času; ko jim daješ, pobirajo; ko jim odpiraš svojo roko, se vsi nasi-
tujejo z dobroto. Ako pa svoj obraz obrneš od njih, se prestrašijo;

ako jim sapo vzameš, poginejo in se zopet povrnejo v prah. Izpo-

šiljaš svojega duha, in so ustvarjene, in obnavljaš obličje zemlje."
(Ps. 103, 27—30.)

Kdo ne pozna prekrasnih, tolažbe polnih besed Gospodovih?
„Ne skrbite za svoje življenje, kaj boste jedli, tudi ne za svoje telo,
kaj boste oblačili. Ali ni življenje več kot jed in telo več kot obla¬
čilo (češ, ako vam je to dal Bog, dal vam bo tudi jed in oblačilo)?
Poglejte ptice pod nebom, ki ne sejejo in ne žanjejo in ne spravljajo
v žitnice; in vaš Oče nebeški jih živi. Ali niste vi veliko več od teh ?
Kdo pa izmed vas more s svojo skrbjo pridejati le en komolec k svoji
dolgosti (človek brez Boga ne more čisto nič). In za obleko kaj

skrbite? Poglejte lilije na polju, kako rastejo, ne delajo in ne predejo;

pa vam povem, da še Salomon v vsi svoji časti ni bil tako oblečen,
kakor ena izmed njih. Če pa travo na polju, katera danes stoji in
se jutri v peč vrže, Bog tako oblači, koliko bolj bo vas, maloverni."
(Mat. 6, 25 — 30.) Zato nas tudi sv. apostol Peter opominja, da „vso
skrb vrzimo na Gospoda, zakaj njemu je skrb za nas." (I. Pet. 5, 7.)

Z določnimi besedami nam tudi sv. pismo napoveduje, da nam
Bog deli vse potrebne moči, da moremo doseči svoj cilj, svoje zve¬
ličanje. „Nihče ne pride k meni," nas zatrjuje Gospod, „ako ga Oče,
ki me je poslal, ne vleče." (Jan. 6, 44.) — „Naša zmožnost je iz
Boga" (II. Kor. 3, 5), kliče sv. apostol Korinčanom, „ker sami od sebe
ne moremo ničesar. Bog je, ki dela v vas hoteti in dopolniti po svoji
dobri volji." (Filip. 2, 13.) To se pravi, on nam pomaga, da dobro
hočemo in tudi izvršimo ter tako dosežemo svoje zveličanje.

Kako živo nam isto napoveduje pogled v svet. Zvezde na nebu
hodijo toliko tisoč let vedno ista pota. Stvari na svetu ostanejo stoletja

Previdnost božja.

95

in stoletja vedno enake. Človeški rod se je vkljub tolikim nezgodam in
nesrečam ohranil do današnjega dne. Narava vseh stvari je vedno
ista. Ali je mar to vse samo od sebe? Ako se ura skoraj eno leto
ne more ohraniti v dobrem stanu, da bi je ne dobil urar v roke, ako
se hiša, še tako trdno sezidana, dolgo ne more ohraniti v takem
stanu, da bi ne potrebovala popravila, pa naj bi ves svet vedno enak
ostal, ne da bi kdo zanj skrbel! O, zdrava pamet je primorana pri¬
trditi veri, ki nas uči, da Bog neprestano skrbi za ustvarjeni svet s
tem, da ga neprenehoma ohranjuje.

On pa tudi vlada ves svet, to se pravi, on vodi vse stvari tako,
da dosežejo svoj cilj, da vse store, kar imajo storiti po svoji naravi.
O tem smo natančneje govorili že v četrtem delu. (Slučaj ali kaj.)
Bilo je 1. 1787, ko so nekega dne pometali kanznjenci neko ulico na
Dunaju. Mimo pride lepo oblečen dijak. Komaj ugleda kaznjence,
skoči k enemu izmed njih ter mu spoštljivo poljubi roko. To je iz
okna videl svetnik baron pl. Kressel. Takoj da poklicati mladeniča
k sebi ter ga vpraša, zakaj da je kaznjencu poljubil roko. Ves pre¬
senečen zakliče mladenič: „Ta kaznjenec so vendar moj oče!“ Ganjen
od tolike otroške ljubezni je svetnik povedal ves dogodek cesarju,
ki je zapovedal, da naj se prva izpraznjena ustanova podeli onemu
mladeniču.

Čemu ta zgodba? Glej, dragi bravec, tudi ti imaš v nebesih
dobrega, da, najboljšega Očeta, ki ti je storil neprimerno več kot oni
oče svojemu sinu. Za te je ustvaril zemljo, za te jo pogrnil z vsem,
kar potrebuješ. Neprenehoma za te skrbi, da niti las ne pade iz tvoje
glave brez njegove volje. Kralja te je postavil, da ti služijo vse stvari.
V svojo čast te je ustvaril. Postavil te je na zemljo, da ga spo¬
znavaš, častiš, ga ljubiš in mu služiš. Ali bi mu mogel to odreči?
Ako je oni sin svojemu tako ubogemu, zaničevanemu očetu razodel
toliko spoštovanja, ljubezni, koliko bolj si šele ti to dolžan storiti
svojemu najboljšemu Očetu, ki je najvišji kralj nebes in zemlje.
Ravno današnje dni, ko svet več noče poznati svojega najboljšega
Očeta, ko ga noče spoznavati, se ga takorekoč sramuje, imaš kaj
lepo priliko, da po zgledu onega mladeniča razodeneš svojemu naj¬
boljšemu Očetu svoje spoštovanje in ljubezen. Prepričan smeš biti,
da bo to tudi tebi prineslo obilno plačilo, te privedlo do prave in
naj večje sreče.

iMiip'

Dvanajsti del.

Nevidni svet.

1. Duhovi.

Prikazal se mu je pa angel
Gospodov . 11  (Luk. i, ii.)

ko opazujemo posamezne stvari na naši zemlji, kaj lahko
(? zapazimo, kakor smo že večkrat opozorili, da so lepo raz¬
vrščene, da druga drugo presegajo v popolnosti, da nekako
stopajo kakor po lestvici v popolnosti od manj popolne do popol¬
nejše, od nižje do višje. Na najnižji stopinji je pač kamen, ki ne
razodeva prav nobenega življenja. Na višji stopinji je že rastlina, ki
razodeva že nekaj življenja, še višja je žival, ki ima čute in se giblje
na vse strani. Med živalmi je pa zopet velika razlika. Pri črvu je
videti, kakor da bi nič ne videl in ne slišal, in le počasi se giblje v
prahu. Polž ima pa že tipalnice in hišo, v katero se lahko skrije.
Riba ima oči in ušesa, namesto nog ima pa le kratke plavute. Med ribo
in četveronogatimi živalmi so morski psi, ki žive sedaj v vodi, sedaj
na suhem, in ki imajo nekaj podobnosti z ribami, nekaj pa z živalmi,
ki žive na suhem. Kolika razlika je zopet med četveronogatimi živalmi!
Na najvišji stopnji med njimi in že nekoliko človeku podobna je
opica, zlasti takozvani orangutang, ki že lahko pokončno hodi. Prvo
mesto med zemskimi stvarmi pa zavzema človek. Nikjer ni takorekoč
pustil Bog kako vrzel.

Kakor je pa med kamenom in človekom neizmeren razloček,
tako in še večji je razloček med človekom in Bogom. Ako je pa med
kamenom in človekom toliko stvari, ki se takorekoč po stopinjah
v popolnosti približujejo človeku, si pač ne moremo misliti, da bi
med človekom in Bogom ne bilo nobene stvari, ki bi bila višja od
človeka in se v popolnosti vedno bolj približevala Bogu. Ako je to¬
liko stvari, ki imajo le telo, morajo pač bivati tudi stvari, ki imajo

Ali bivajo angeli?

97

le duha, a ne telesa. Na to vprašanje nam daje sv. vera določen od¬
govor, ko nas uči, da bivajo angeli, t. j. bitja, ki imajo um in prosto
voljo, telesa pa ne, torej zgolj duhovi.

Kaj so angeli?  Beseda angel prihaja od latinske besede
„angelus“ in pomenja toliko kot „poslanec“ Zato se tudi beseda „angel ! ‘
pogosto rabi v sv. pismu za duhovnike, ki so tudi poslanci božji.
V prvi vrsti pa rabi sv. pismo to besedo za neumrjoče duhove, višje
od človeka, ki so določeni v to, da izpolnjujejo kot božji služabniki
njegovo voljo. Zato pravi sv. Avguštin: „Angel je ime za službo, ne
za naravo (namreč angelov). Ako vprašaš za ime, se glasi „duh‘\
Ako pa vprašaš za službo, se imenuje angel" (in Ps. 103).

Ali bivajo angeli?  „Da bivajo angeli, vemo iz vere in ne
smemo dvomiti,“ pravi sv. Avguštin. Sv. cerkev nam to določno na¬
poveduje v veroizpovedi (takozvani nicejsko-konstantinopolitanski),
katero moli mašnik pri sv. maši: „Verujem v Boga ... stvarnika nebes
in zemlje, vseh vidnih in nevidnih stvari," kjer imenuje z besedo ne¬
vidne stvari" ravno angele. Še določneje se je pa izjavila na 4. late¬
ranskem cerkvenem zboru, na katerem je določila, da je Bog v svoji
vsemogočnosti ustvaril oboje stvari, namreč telesne in duhovne, an¬
gelske namreč in zemske, in potem človeške, ki so iz obeh združene.

O angelih nam pa tudi določno govori sv. pismo stare in nove
zaveze. „Skoraj vsaka stran sv. pisma," pravi sv. Gregor, „nam priča,
da bivajo angeli." (Greg. Hom. 34. in Evangel.) Takoj na prvih straneh
beremo o angelu kerubimu, ki je čuval raj. Angel se prikaže Abra¬
hamu, ki hoče darovati svojega sina; Hagari, ki v puščavi umira od
žeje in lakote. Trije angeli pridejo k Abrahamu; dva obiščeta Sodomo
in Gomoro, da rešita Lota in njegovo družino. Očak Jakob vidi angele
po lestvici prihajati iz neba in odhajati v nebo. Angel pomori Davi¬
dovo vojsko zaradi njegovega napuha. V tretji knjigi kraljev nam pri¬
poveduje prerok: „Videl sem Gospoda sedeti na prestolu in vso četo
angelov, ki ga je obdajala od leve in desne." (III. Kralj. 22, 19.) V knjigi
Jobovi beremo: „Ali je človek pravičen v primeri z Bogom, ali je
mož čistejši od Stvarnika? Glej, ti, ki mu služijo, niso stanovitni in v
svojih angelih je našel hudobijo. Koliko bolj bodo ti, ki prebivajo v
ilnatih kočah, ki imajo prsteno podlago (ljudje), pokončani kot molji."
(4, 17—19.) Tu pač očividno govori sv. pismo o bitjih, ki so nižja od
Boga, vendar višja od človeka.

Istotako najdemo tudi v novem zakonu mnogo mest, ki nam
govore o angelih. Angel Gabriel oznani Mariji rojstvo Jezusa Kristusa.
(Luk. 1, 26 nasl.) Angel oznani rojstvo sv. Janeza Krstnika. Angeli
pozdravljajo novorojenega Zveličarja. Sam Jezus Kristus nas zatrjuje
od otrok, da gledajo njihovi angeli obličje nebeškega Očeta. (Mat.
18, 10.) Sv. apostol Pavel nas uči, da Jezus Kristus nadkriljuje angele:
„Kateremu izmed angelov je rekel Bog: Ti si moj sin, danes sem
te rodil? Molijo naj ga vsi angeli božji. Kateremu izmed angelov:
Sedi se na mojo desnico! Ali niso vsi služeči duhovi? Bog ni angelom
podvrgel prihodnjega sveta." (Hebr. 1, 5. 13. 14; 2, 5.) Toda dovolj.
Ni nam pač mogoče navesti vseh mest sv. pisma, v katerih govori
o angelih.

Pamet in vera. III.

7

98

Kakšni so angeli?

Kako bi torej mogli dvomiti, da v resnici bivajo! Ali more mar
zdrava pamet nasprotovati tej resnici? Niti najmanj! Daši sicer ne
more dokazati te resnice, vendar kaj lahko spozna, da je povsem
primerno božji neskončni modrosti, da bivajo tudi angeli. Bog je hotel
namreč pri stvarjenju sveta razodeti svoje bitje, svojo dobrotljivost
in neskončno popolnost. Stvarstvo naj bi bilo nekaka podoba njego-
Amga bitja. Ta podoba bi pa bila zelo pomanjkljiva, ako bi ne bivali
duhovi, ki bi oznanjali njega, najpopolnejšega duha. Razen tega nam
tudi, kakor smo takoj v začetku opozorili, prelepi red v naravi oznanja,
da morajo tudi med človekom in Bogom bivati bitja, ki so višja od
človeka in se vedno bolj približujejo Bogu, ker sicer bi nekaj manj¬
kalo v stvarstvu k njegovi popolnosti in dovršenosti. Zato pravi tudi
sv. Tomaž Akvinski: „Popolnost sveta zahteva nekatera (zgolj) du¬
hovna bitja. u  (S. 1, qu. 50, a. 1.)

Kakšni so pa angeli?  Sv. pismo jih imenuje duhove, t. j.
bitja, ki nimajo telesa. „Ali niso vsi služeči duhovi ?“ pravi sv. apostol
Pavel. (Hebr. 1, 14.) Jezus Kristus sam nas uči: „Duh pa nima mesa,
ne kosti.“ (Luk. 24, 39.) Nekateri cerkveni očetje so sicer menili, da
imajo angeli nekaka prozorna telesa, toda sv. cerkev se je že zgodaj
izjavila na več cerkvenih zborih, da angeli nimajo teles, in da si le
začasno privzamejo vsled božjega dopuščenja telesa, da morejo s člo¬
vekom občevati. Ako si pa privzamejo človeško telo, se ne združijo
tako z njim, kakor se n. pr. v človeku združi duša s telesom. Angeli
ostanejo duhovi, dasi si začasno privzamejo vidno telo. „Vam se je
zdelo, da jem in pijem,“ je rekel Rafael Tobiju, „toda jaz se poslu¬
žujem jedi in pijače, katere ne vidijo ljudje.“ Jezus je tudi rekel o
angelih, da „se ne ženijo in može,“ kar nam pač določno napoveduje,
da angeli nimajo teles. Istotako nam pripoveduje sv. pismo, da se
angeli naglo gibljejo od kraja do kraja, da so sedaj tu sedaj tam,
kar je pač mogoče le duhovom.

Že to, da so angeli duhovi, jih visoko povzdiguje^ nad človeka,
zakaj duh je popolnejši od bitja, ki ima duha in telo. Še bolj jih pa
povzdigujejo nad človeka lastnosti, katere je Stvarnik podelil njiho¬
vemu duhu, ali tem duhovom. Njihovo spoznanje daleč presega spo¬
znanje človekovo. To je razodel sam Jezus Kristus, ki pravi o posled¬
njem dnevu, da zanj ne vedo niti angeli v nebesih, ampak samo Oče
nebeški. Ako na pr. pravim bolniku, da za njegovo bolezen niti
zdravnik ne ve, s tem pač očitno razodenem, da zdravnik bolje pozna
bolezni kot jaz ali kak drug človek. Ko je torej Jezus rekel, da niti
angeli ne vedo časa poslednjega dne, je pač očitno razodel, da angeli
več vedo kot druge stvari, kot ljudje; da je čas poslednjega dne tolika
skrrvnost, da tudi angeli pri svoji visoki vednosti zanj ne vedo. Da
imajo angeli visoko spoznanje, spoznamo tudi iz mnogih dogokov,
katere nam pripoveduje sv. pismo. Angel Gabriel je na pr. Cahariju
in blaženi Devici Mariji napovedal prihodnje reči.

Temu se nam pa ni čuditi, saj se že človek povzpne do viso¬
kega spoznanja, koliko višje se morejo šele povzpeti angeli, ki so
duhovi, ki veliko več vidijo in veliko lažje spoznavajo reči, ker jih
ne ovira telo, ker jim spoznanja ne zatemnujejo strasti in druge

Čemu so angeli?

99

okolnosti. Seveda je tudi njihovemu spoznanju določena meja. Angeli
so tudi omejene stvari, ki se na noben način ne morejo povzpeti do
neomejenega spoznanja. Prihodnjih reči, ki so povsem odvisne od
človekove proste volje, na noben način ne morejo spoznati, ako jim
tega ne razodene sam Bog. Ravno tako so jim prikrite naše misli,
ako jih na noben način ne razodevamo na zunaj. „Prihodnje reči in
srca spoznava le Bog,” pravi sv. Atanazij, „niti angeli ne morejo
videti skrivnosti srca in prihodnjih reči.“

Kakor jim je pa dano višje spoznanje, tako jim je tudi pode¬
ljena višja moč kot jo ima človek. „Hvalite Gospoda vsi njegovi
angeli, ki z veliko močjo izvršujete njegovo volj o,“ pravi psalmist.
(Ps. 102, 20.) Sv. pismo imenuje nekatere angele „moči in vojskine
trume“ Gospodove, ki se kot take tudi razodevajo v mnogih dogodkih.
En angel je v eni noči, po besedah sv. pisma, pomoril 185.000 Asircev
v Senaheribovem taboru. (Iz. 37, 36.) En angel pomori vse prvorojence
v Egiptu. Angel varuje tri mladeniče v ognjeni peči (Dan. 3, 49);
nese preroka Habakuka k Danijelu v levnjak; reši sv. Petra iz ječe
(Dej. ap. 5, 19. 20). Sama dejstva, ki nam pričajo za veliko moč angelov.
Da so angeli neumrjoči duhovi, da imajo prosto voljo, nam pač ni
treba še poudarjati, saj so višji od človeka, ki je neumrjoč po svojem
duhu, ki ima um in prosto voljo.

Doslej navedeni darovi so naravni, ker si brez njih angela niti
misliti ne moremo. Te jim je bil Bog nekako primoran dati, ako je hotel
angele ustvariti. Tudi s temi darovi bi bili angeli lahko dosegli visoko
stopinjo popolnosti, katero imenujemo naravno blaženost. V veliko
višji meri kot človek so lahko spoznali Boga. Do tega spoznanja so
se povzpeli brez truda. Daši so v tem spoznanju uživali že precejšno
srečo, vendar ni bila popolna ta sreča, zlasti ker je bila še negotova,
ker so bili v nevarnosti jo izgubiti. Neskončno dobrotljivi Bog jih
je pa hotel privesti do popolne nadnaravne sreče, zato jim je podelil
tudi nadnaravne darove. Kakor splošno uče cerkveni učeniki, je vsem
podelil posvečujočo milost, ki naj bi jih vodila k popolni nadnaravni
sreči in blaženosti pred obličjem božjim. To posnamemo lahko iz
besed Gospodovih: „Hudobni duh ni obstal v resnici.” (Jan. 8, 44.)
..Resnica” pomenja nadnaravno združenje z Bogom. — Bog je prvega
človeka okrasil s posvečujočo milostjo božjo, ko ga je bil ustvaril.
Kako bi pač mogli misliti, da je bil manj darežljiv do svojih angelov,
ki so višji od človeka. — Zato pravi sv. Avguštin: „Bog je bil v
angelih, ustvarjajoč njih naravo in deleč jim svojo milost.” (De
civ. Dei 12, 9.)

Čemu je Bog ustvaril te veličastne, tako visoko nad človekom
stoječe stvari? Kar velja o svetu in o vseh stvareh, isto velja tudi o
angelih. Kakor je Bog vse stvari ustvaril v prvi vrsti v svojo čast,
tako je tudi angelom določil isti namen. Angeli so najpopolnejše po¬
dobe božje, ki nam najbolj živo oznanjajo njegovo neskončno po¬
polnost, dobrotljivost in mogočnost. V njegovi bližini bivajoči, ga
neprenehoma hvalijo in časte. Noč in dan, da po človeško govorimo,
obdajajo njegov prestol, slaveč ga, vedno pripravljeni, da kot njegovi
služabniki oznanjajo ljudem njegovo voljo ter izpolnjujejo njegova

100

Koliko je angelov?

povelja. Kakor je pa Bog v drugi vrsti vse ustvaril v blagor stvarem,
zlasti razumnim, tako je tudi angele ustvaril v blagor stvarem, zlasti
razumnim, namreč človeku, kakor bomo videli pozneje.

Koliko angelov je ustvaril Bog? Na to vprašanje nam sicer
sv. pismo ne daje določnega odgovora, vendar nam pa napoveduje, da
je njihovo število zelo veliko. „Tisočkrat tisoč mu je streglo,“ beremo
pri preroku Danijelu, „in tisoč milijonov jih je stalo okrog njega.”
(Dan. 7, 10.) Ko je hotel sv. Peter z mečem braniti Gospoda v vrtu
Getzemani, mu je Gospod zaklical: „Kaj meniš, da ne morem Očeta
prositi, in bi mi zdaj poslal več kot dvanajst legij angelov?“ (Mat. 26, 53.)
S temi besedami je pač Gospod razodel, da je število angelov zelo
veliko. Tudi na drugih mestih govori sv. pismo o nebeških vojnih
trumah; imenuje devet vrst (korov) angelov ter s tem razodeva, daje
njihovo število zelo veliko.

Ako je Bog ta svet napolnil s tolikim številom najrazličnejših
stvari, ki so vse lepo razvrščene, si lahko mislimo, da je z istim ali
še večjim številom stvari napolnil takorekoč svojo palačo. Ako je
človeka postavil kralja tolikim stvarem, ali si je pač mogoče misliti,
da bi ne bil svojega prestola obdal z enakim ali večjim številom
zvestih služabnikov?

Ako malo premotrimo vse doslej povedano, s kolikim spošto¬
vanjem nas mora pač to napolniti do nebeškega Očeta, najvišjega
kralja nebes in zemlje! Kolikor več služabnikov ima kak kralj, čim
imenitnejši so ti služabniki, tem večje spoštovanje, tem večjo čast
ima med ljudmi. Koliko čast in spoštovanje zasluži šele vsemogočni
kralj nebes in zemlje, kateremu služijo v tolikem številu tako ime¬
nitni služabniki. Ako mu ti noč in dan prepevajo slavo, koliko bolj
se šele spodobi, da ga slavi in poveličuje ubogi človek. Koliko po¬
voda ima šele on pridružiti se tem nebeškim četam ter z njimi klicati:
„Amen. Hvala in slava in modrost in zahvala, čast in krepost in moč
bodi našemu Bogu od vekomaj do vekomaj. Amen.“ (Skriv. raz. 7,12.)

2. Boj v nebesih.

„Nastal je pa boj v nebesih.“
(Skriv. raz. 12, J.)

„Ne bo kronan, kdor se ni postavno bojeval,” pravi sv. apostol.
(II. Tim. 2, 5.) Kako resnične so te besede, nam priča že zgodba angelov.
Bogato jih je bil Stvarnik obdaroval, dal jim je bil darove, ki so jim
delili posebno srečo in jih vodili do popolne, nadnaravne sreče. To
srečo so morali zaslužiti, sicer bi ne bila nikdar popolna, ker je sreča le
tedaj popolna, ako je zaslužena, ako je plačilo. Zato je Bog dopustil,
da so si mogli to srečo nekako zaslužiti. Tudi nje je morala izkušnja
preizkusiti, je-li so vredni tolike sreče ali ne. Ta izkušnja pač ni bila
zanje težavna, saj so bili tako bogato obdarjeni, da jim je bilo skoraj
nemogoče zgrešiti prave poti. Človek bi naravnost sodil, da je tudi
pri takih zmožnostih niso izgrešili. Toda sv. vera nas uči, da je mnogo
angelov izgrešilo pravo pot, veliko jih padlo, padlo tako globoko,
kakor so prej visoko stali.

Greh angelov.

101

Sv. vera nam to napoveduje, upiraje se na sv. pismouki na več
mestih govori o padcu angelov. To nam naznanjajo že prej navedene
besede Gospodove, da hudobni duh ni obstal v resnici. Sv. apostol
Peter nas uči: „Bog ni prizanesel angelom, ki so grešili.' 1  (II. Pet. 2, 4.)
Apostol Juda govori o angelih, ki niso ohranili svojega prvaštva.
(Jud. 6.) tudi v starem zakonu pravi Job, da je Bog tudi pri angelih
našel hudobijo. (Job 4, 18.)

V skrivnem razodetju nam opisuje sv. apostol Janez veliki boj, ki
je bil v nebesih: „Nastal je pa v nebesih velik boj. Mihael in njegovi
angeli so se bojevali z drakonom, in drakon se je bojeval in njegovi
angeli. In niso premagali in njih se ni več našlo v nebesih. Tisti
veliki drakon (zmaj), stara kača, ki se imenuje hudobni duh, je bil
doli pahnjen, in satan, ki zapeljuje svet; doli je bil pahnjen na zemljo,
in njegovi angeli so bili ž njim doli vrženi." (Skriv. raz. 12, 7—9.)
S temi besedami je pač določno napovedano, da nekateri angeli niso
prestali izkušnje, ampak so padli iz svoje visokosti.

S čim so se pa pregrešili angeli?  Da o kakem mesenem
grehu ne more biti govora, je pač samoobsebi umevno, ker angeli
nimajo teles, torej tudi o mesenem poželjenju ne moremo govoriti.
Njihov greh je moral biti torej greh duha. Greh duha v pravem po¬
menu je pa napuh.  Vsled tega splošno uče cerkveni učeniki, da so
angeli grešili z napuhom. Že modrc sv. pisma nas uči, da je napuh
začetek vseh pregreh. (Ekl. 10, 14.) Sicer veljajo te besede o ljudeh,
a uporabljamo jih lahko in to še v večji meri na angele, ker je bila
pri njih veliko večja prilika za napuh, kot je pri človeku, ker so
veliko višji od njega, ker so bili veliko bogateje obdarjeni od njega.
Da so se angeli pregrešili z napuhom, posnamemo tudi iz besed pre¬
roka Izaije in Ezekijela, ki sicer veljajo kraljema iz Tire in Babilona,
a se splošno uporabljajo na hudobne angele. O kralju Babelonskem
pravi Izaija: „Kako si ti padla, jutranja zvezda, z neba? Kako si na
zemljo padel...  ki si v svojem srcu rekei: V nebo pojdem, nad
zvezdami božjimi bom postavil svoj prestol, sedel bom na gori zaveze
na strani proti severu, pojdem na višavo oblakov in bom enak naj¬
višjemu." (Iz. 14, 12.) O drugem pravi prerok Ezekijel: „V tvoji lepoti
se je povzdignilo tvoje srce, izgubil si svojo modrost v svoji lepoti;
na tla sem te vrgel." (Ez. 28, 17.) Sicer pa ni toliko na tem, kako  so
grešili, toliko je gotovo, da so pozabili, da so ustvarjena bitja, ki so
povsem odvisna od Boga, njemu dolžna spoštovanje in poKoršcmo.
Kar se zgodi pri vsakem grehu, zgodilo se je tudi pri grehu angelov.
Angeli so se odvrnili od Boga, sami sebe so hoteli postaviti na nje¬
govo mesto, to je gotovo. Kako so pa to storili, na tem pač ni toliko
ležeče. Grešili so, to nam zadostuje, to je določen nauk sv. vere.
Sv. cerkev se je namreč določno izjavila na 4. lateranskem cerkvenem
zboru, da so bili satan in drugi hudobni angeli od Boga sicer ustvar¬
jeni dobri, a da so sami od sebe postali hudobni. Temu nauku mora
pritrditi tudi zdrava pamet, ki si sicer ne more drugače razlagati
bivanja hudobnih duhov, ki je povsem gotovo. Ali mar more reči,
da je Bog ustvaril angele hudobne? To bi naravnost nasprotovalo
njegovi brezkončni svetosti in dobrotljivosti. To bi bilo najhujše

102

Posledice izkušnje

žaljenje neskončno svetega in dobrotljivega Boga. Bog je po svoji
naravi moral angele ustvariti dobre, ampak ti so sami od sebe po¬
stali slabi.

Kakšne posledice pa je imela izkušnja za angele?
Angele, ki so ostali zvesti svojemu Stvarniku, ki se niso odvrnili od
njega, je Bog nekako popolnoma priklopil na se. Najprej jih je utrdil
v dobrem, da jim ni več mogoče grešiti. Njim se ni več bati za pri-
hodnjost, na veke so preskrbljeni, in sicer uživajo Boga, ga gledajo
od obličja, ga popolno spoznajo, ljubijo, in v tem uživajo nepopisno,
popolno srečo, katere ne morejo več izgubiti. Sv. pismo nam določno
oznanja, da dobri angeli gledajo Boga od obličja do obličja. Jezus
Kristus sam pravi: „Angeli njihovi (otrok) gledajo v nebesih nepre¬
stano obličje njihovega Očeta." (Mat. 18, 10.) Ko opisuje srečo iz¬
voljencev, jo primerja sreči angelov, rekoč: „Ne morejo več umreti
in so angelom enaki, otroci božji, ker so otroci vstajenja." (Luk. 20, 36.)
Apostol naravnost imenuje izvoljence „izvoljene angele, angele luči".
(I. Tim. 5, 21; II. Kor. 11, 14.) Preroki in tudi sv. apostol Janez so v svo¬
jem zamaknjenju gledali angele pred prestolom Najvišjega ter jih culi
slavo prepevati Gospodu, rekoč: „Svet, svet, svet si ti, Gospod vojnih
trum." (Skr. raz. 4, 8.) Nepopisna je sicer njihova sreča, a morejo si
jo še povečati, ker popolni račun bo šele poslednji dan, kakor skle¬
pamo iz besed sv. Petra, da je Bog ohranil hudobne angele za po¬
slednji dan. Slednjič je pa Bog povzdignil tudi naravne lastnosti
angelov, jim podelil še višje spoznanje, še višjo moč.

Kakor je pa Bog iz ene strani obilo poplačal zveste angele,
tako je iz druge strani najstrožje kaznoval hudobne angele.
Ker so se sami odvrnili od Boga, se je tudi Bog popolnoma odvrnil
od njih. Njihova volja se je utrdila v hudem, da ne morejo storiti
do ro. „Om sicer verujejo, a le, da se tresejo, da preklinjajo Boga."
(Jak. 2, 19.) V najstrašnejši obupnosti žive; razjeda jih zavist; napol¬
njeni so s hudobijo, kateri nikdar več ne morejo dati slovesa. Noben
čioveški jezik ne more popisati strašne nesreče, v katero je greh pahnil
hudobne angele. Razen te nespokornosti, trdovratnosti, jim je greh
prinesel tudi večni pekel, v katerega jih je pahnil Stvarnik, ki ga je
zanje moral ustvariti. Strašne muke trpe tu, a te muke bodo svojo
pravo mero, kakor smo že prej omenili, dosegle šele poslednji dan.
Njihove naravne moči so jim sicer ostale, toda zašle so na napačno
pot, katere ne morejo več zapustiti. Bog jim je dal te moči, da bi
ga z njimi slavili in častili. Ker so se pa sami odvrnili od Boga,
so tudi te moči dobile povsem nasprotno smer, da iščejo in delajo
le to, kar nasprotuje Bogu. Iz tega sledi tudi, da hudobni angeli ne
morejo več spoznati nadnaravne resnice.

Daši so pa bili hudobni angeli pahnjeni v pekel in bodo po
vesoljni sodbi le tam trpeli svojo kazen, vendar bivajo nekateri
vsaj semintja na zemlji. To lahko posnamemo iz besed apostolovih:
„Ni se nam bojevati zoper meso in kri, ampak zoper oblastva in
moči, zoper poglavarje tega temnega sveta, zoper hudobne duhove v
podnebju" (Ef. 6, 12), in iz besed Petrovih, „da hodi hudobni duh
okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl." (I. Pet. 5, 8.) O tem

Angel varih.

103

se bomo še pozneje prepričali, ^ ko bomo govorili o svojem sovraž¬
niku, ki nam skuša na vse načine škodovati. Seveda se s tem, da
zapuste pekel, njihov položaj kar nič ne izpremeni, marveč trpe iste
bolečine in muke, kakor v peklu.

Tako visoko stoječ angel, tako bogato obdarovan, da mu skoraj
ni bilo mogoče grešiti, pa pade tako globoko! Kolik opomin za nas,
slabotne stvari, da se ne povzdigujemo, ne zanašamo na svoje moči!
Ako je ona svetla jutranja zvezda, Lucifer, padla iz neba, koliko
lažje pademo šele mi, ubogi zemeljski črvi! „Ruina majorum, sit mi-
norum cautela," nam kliče tu sv. Gregorij (padec višjih naj bo nauk
za nižje), in sv. Bernard nas opominja: „Ako Bog ni prizanesel na-
puhnjenim angelom (svojim najimenitnejšim stvarem), koliko manj bo
šele tebi, gniloba in črv!“

3. Zvest tovariš.

„Glej, jaz pošljem svojega angela,
da hodi pred teboj in te varuje na potu,
in te pripelje v kraj, katerega sem pri¬
pravil." (II. Mojz. 23, 20.)

Vsakemu izmed čitateljev je pač znana ganljiva dogodbica o mla¬
dem Tobiju, katerega je nadangel Rafael v vidni podobi spremljal
na njegovem potovanju, ga obvaroval vsake nezgode ter ga srečno
zopet pripeljal nazaj k očetu. Res srečen je bil mladenič, ki je
imel tako dobrega tovariša, tako zvestega, mogočnega prijatelja! Kdo
bi si pač na potu svojega življenja, na katerem nam preti toliko ne¬
varnosti za dušo in telo, ne želel sličnega tovariša, enako zvestega
in mogočnega prijatelja? Kako lepa, dobrodejna luč je pač sv. vera,
ki nam razsvetljuje tmine našega življenja, zakaj ona nas uči, da je
nam nebeški Oče izpolnil to željo, še preden smo jo mogli imeti. Iz
ene strani nam ob roki sv. pisma napoveduje, da vsi dobri angeli
skrbijo za zveličanje naše duše ter nam pomagajo pri tem opravilu,
iz druge strani nas pa še zatrjuje, da je Bog vsakemu izmed nas dal,
kakor Tobiju, zvestega, mogočnega in dobrega tovariša, prijatelja, ki
nas v nevidni podobi spremlja po vseh potih našega življenja ter
skrbi za naš časni in večni blagor.

Prvi nauk, da so nam vsi angeli naklonjeni v ljubezni, in da
skrbijo za naše časno in večno dobro, nam sv. pismo napoveduje z
določnimi besedami ter nam potrjuje z mnogimi dejstvi. „Ali niso vsi
služeči duhovi," nas zatrjuje apostol, „poslani v to, da služijo tistim,
ki bodo podedovali zveličanje?" (Hebr. 1, 14.) Isto nam razodevajo
besede Gospodove, ki pravi: „Povem vam, da tako bo v nebesih večje
veselje nad enim grešnikom, kateri se izpokori." (Luk. 15, 7.) Ako
se angeli tega vesele, da se grešnik izpreobrne, nam očividno
razodevajo, da jim je kaj mar za naš telesni in dušni blagor. Kako
živo so pokazali pri dogodkih, ki se tičejo našega odrešenja, povsod
so namreč sodelovali, n. pr.: pri rojstvu, trpljenju, vstajenju Gospo¬
dovem itd. Ko se v Betlehemu rodi božje dete, veseli pojejo: „Slava
Bogu na višavah." Ali se je mar za nje rodilo to dete? Niti najmanj,

104

Angeli skrbe za naše zveličanje.

marveč za nas, in vendar se toliko vesele in hvalijo Boga. Koliko
nas torej ljubijo, koliko jim pač more biti mar za naše zveličanje!
Temu se nam pač ni čuditi. „Ako je Bog svojega lastnega Sina poslal
v naše odrešenje/ 1  tako piše sv. Avguštin, „kako bi se mogli čuditi,
da se tudi njegovi služabniki toliko trudijo za naš blagor.“ Bog je
angele ustvaril v svojo čast. S čim bi pa bolje mogli pospeševati
njegovo čast, kakor s tem, da ga molijo in kolikor mogoče več
ljudi privedejo v nebesa, da se torej brigajo za naš časni in večni
blagor.

Jezus Kristus je zapovedal ljubezen do bližnjega. Kako bi si
mogli misliti, da angeli, te najpopolnejše stvari, ne poznajo te
ljubezni. Kdo jim je pa bližji od človeka? Angeli ljubijo nad vse
svojega Boga. Zato morajo tudi ljubiti vse, kar je njemu podobno,
kar nanj spominja. Človek je pa podoba božja; zato so angeli nekako
primorani človeka ljubiti in to tem bolj, čim čistejša, popolnejša je
v človeku podoba božja, čim manj je oskrunjena po grehu. Odtod
prihaja, da angeli razodevajo toliko skrb do nedolžnih otrok, ljubljen¬
cev božjih! Ali ni to kaj živ opomin tudi za te?

Ako pa angeli toliko delujejo za človeka, ako namesto Boga
izvršujejo njegova opravila, ne smemo pač misliti, da to Bogu jemlje
čast, ali da s tem kratijo človeku prostost. Ako angeli namesto Boga
izvrše nekatera opravila, kar nič ne kratijo njegovega veličastva, kakor
nekateri mislijo, marveč je še povečajo. Kdaj se pač v večji meri
pokaže veličastvo kraljevo: Ali tedaj, kadar sam izvrši vsa opravila,
ali pa tedaj, kadar ima za to na razpolago na tisoče služabnikov, ki
izvršujejo njegove posle? Vsak pameten človek poreče, da v drugem
slučaju. — Ravno tako angeli ne kratijo človeku prostosti, ako ga
vodijo k dobremu, ako skrbe za njegovo zveličanje, saj ga ne silijo.
Vsak ve iz svoje izkušnje, da je storil tako, kakor je sam hotel, dasi
ga je angel dovolj razumljivo odvračeval od onega dejanja.

Dasi so vsi angeli polni ljubezni do nas, dasi se vsi trudijo za
naš časni in večni blagor, vendar je Bog, kakor nas uči sv. pismo,
tudi posamezne dežele, mesta, pokrajine, cerkve in celo tudi posa¬
mezne ljudi izročil varstvu posameznim angelom. Zlasti poslednje,
da ima vsak človek, zlasti vsak vernik, svojega angela, ki ga varuje,
angela variha,  je določen nauk sv. pisma, ki nam ga oznanja
v besedah in dejanjih. „Hudo ne bo prišlo do tebe, 11  nas zatrjuje
psalmist, „in šiba se ne bo približala tvojemu šotoru. Zakaj svojim
angelom je zapovedal radi tebe, da te varujejo na vseh tvojih potih.
Na rokah te bodo nosili, da kje z nogo ne zadeneš ob kamen. 11
(Ps. 90, 11. 12.) — „ Glej te,“ nas svari Gospod, „da ne pohujšate
katerega teh malih; povem vam, da njihovi angeli gledajo obličje
mojega Očeta, ki je v nebesih. 11  (Mat. 18, 10.) Očak Jakob nam pri¬
poveduje o angelu, ki ga je obvaroval vsakega zla. Judita pripove¬
duje prebivavcem mesta Betulije, da jo je angel Gospodov varoval,
„ko sem šla od tod (v tabor Holofernov) in tam bivala in se od
ondod vrnila. 11  (Jud. 13, 20.) Sličnih zgledov nam sv. pismo nudi v
obilici. Ni jih pač treba vseh navesti, saj nam zadostujejo že ti, da
nas prepričajo o omenjenem nauku. Zato vidimo, da so bili kristjani

Angel varih nas opominja.

105

vseh časov prepričani, da ima vsak človek ali vsaj vernik svojega
angela. Prvi kristjani so to očividno razodeli, ko se je vrnil apostol
Peter iz ječe in prišel v hišo Marije, matere Janeza s priimkom Marka.
Vsi ondi zbrani so namreč menili: ,,Njegov angel je.“ (Dej. ap. 12, 15.)
To živo prepričanje nam razodevajo tudi cerkveni očetje. Sv. Bazilij
nas uči: „Da, vsakemu verniku stoji ob strani angel, ki vodi kakor
učitelj in pastir njegovo življenje, ne more pač nihče oporekati, ako
se spominja besed Gospodovih: ne zaničujte teh malih . „., tudi psal¬
mist govori (33, 8): Angel Gospodov se bo postavil okrog njih, ki se ga
boje, in jih bo otel, — in več sličnega. 44  (Cont. Eunom. III.) Sv. Hiero¬
nim pravi, razlagajoč besede sv. evangelija (Mat. 18): „Velika je čast
duš, katerih vsaka ima od svojega rojstva za variha odločenega
angela. 44  (Lib. III. in Mat. 18.) — I)a, še celo pri poganih najdemo
prepričanje, da ima vsak človek svojega angela variha. Rimljani ga
imenujejo „genius“ (Horacij: „Scit genius, natalis comes, qui temperat
astrum 44 ), Grki pa ,,demonij 44  (datumov).  Ne smemo si pa misliti, da
bi bila sv. cerkev ta nauk sprejela od poganov. Ravno nasprotno se
je moralo zgoditi, zakaj sv. pismo, ki nam govori o angelih varihih,
je starejše od vseh spisov poganskih pesnikov in modrijanov.

Sv. vera nas torej z določnimi besedami uči, da imamo kakor
mladi Tobija mogočnega in zvestega tovariša, ki nas spremlja na
vseh potih našega življenja ter nas varuje vsega hudega na duši
in telesu.

Pred vsem nas angel varih opominja, odvračuje od hudega in
vnema k dobremu. Ne stori sicer tega v vidni podobi, ne z glasnimi
besedami, vendar pa tako, da ga lahko, če le hočemo, umemo. On
namreč provzroči, da se v nas vzbude take misli ali čutila, ki nas
nagnejo, da ne storimo tega, kar bi nam škodovalo. Človek se n. pr.
bliža kraju, kjer mu preti velika nevarnost. Tu mu angel varih vzbudi
strah, ki ga prežene od onega kraja. Ako nam morejo celo zunanje
mrtve stvari vzbuditi misli in želje, kaj bi tega pač ne mogli angeli,
ki sami to provzroče s svojim delovanjem, kar vzbude one mrtve stvari.
Ako nam morejo drugi ljudje z besedami in znamenji v naši duši
vzbuditi razne podobe, kaj bi tega ne mogli angeli, ki so višji od
ljudi? O nekem možu na Švicarskem se pripoveduje, da je nekoč

delal v kleti. Ko je ravno prav pridno delal, se mu zdi, da mu je

nekdo zaklical: „Pojdi ven, kamen bo doli padel! 44  Ravno nad njim
je namreč bil velik kamen v zidu. Mož natančno preišče kamen, ga
skuša premakniti, a kamen se ne premakne. Mirno dela dalje. Komaj
je zopet izkopal nekoliko zemlje, že začuje zopet isti glas. Sedaj
pa mož zapusti delo in gre iz kleti. Komaj pride iz kleti, že začuje
ropot. Kamen se je bil v resnici odločil od zidu in padel ravno na
isto mesto, kjer je mož prej delal. Ves prevzet od strahu pade mož
na kolena, zahvali Boga in angela variha, ki sta ga tako očitno ob¬
varovala nesreče. Angel je opomnil stotnika Kornelija, da naj pokliče

sv. Petra k sebi, da ga bo poučil v verskih resnicah in privedel na

pravo pot. (Dej. ap. 10.)

Angel varih nosi dalje naše molitve pred prestol Najvišjega ter
prosi za nas. „Kadar si molil s solzami, 44  je rekel Rafael Tobiju, „in

106

Angel varih nas varuje vsega hudega.

pokopaval mrliče, sem jaz nosil tvoje molitve pred Gospoda.“ (Tob.
12, 12.) V skrivnem razodenju beremo „da je stopil angel pred kadilni
oltar, imel je zlato kadilnico in mu je bilo dano veliko kadila, da
položi molitve vseh svetnikov na zlati oltar, ki je pred božjim pre¬
stolom. In dim kadila (namreč molitev) se je kvišku dvigal z moli¬
tvami svetnikov iz roke angelov pred Boga." (Skr. raz. 8, 3. 4.)

S tem pa seveda ni rečeno, da Bog ne ve za naše molitve,
ampak le, da angeli združujejo svoje priprošnje z našimi molitvami,
jim tako delijo večjo moč ter provzroče, da so Bogu tem bolj všeč,
in da jih tem raje in preje usliši. Ako imaš n. pr. kako prošnjo do
vladarja, boš morda dosegel kar prosiš, ako prošnjo sam vložiš.
Veliko gotoveje pa boš to dosegel, ako svojo prošnjo izročiš kakemu
človeku, ki je v posebni milosti pri vladarju, da jo on njemu izroči
ter še zraven s svojo besedo priporoči. Ista je pri Bogu in njegovih
angelih, ki mu izročajo naše prošnje. Zato moli tudi mašnik pri
sv. maši: „Naj se ti darovi prineso po rokah tvojega svetega angela
na tvoj prevzvišeni oltar, pred tvoje veličastvo." Daši je sv. daritev
že sama na sebi Bogu vedno prijetna in dopadljiva, vendar mu po¬
stane bolj ali manj prijetneja, čim večja ali manjša je pobožnost
navzočih vernikov.

Slednjič nas angeli varujejo na duši in telesu. Že po Mojzesu
je Bog napovedal izraelskemu narodu: „Glej, jaz pošljem svojega

angela, da hodi pred teboj in te varuje na potu in te pripelje v kraj,
katerega sem pripravil." (II. Mojz. 23, 20.) Pomoč angela variha opeva
tudi psalmist v besedah: „Zloba ne pride k tebi, in šiba se ne bliža
tvojemu šotoru, zakaj angelom svojim je zapovedal zastran tebe, naj
te varujejo na vseh tvojih potih. Na rokah te bodo nosili, da morda
ob kamen ne zadeneš s svojo nogo." (Ps. 90, 10—12.) Naj torej
človek čuje ali spi, vedno ga varuje angel, vedno mu stoji ob strani
ter od njega odvračuje vse hudo za dušo in telo. Kako čudovito se je
to pokazalo že pri Lotu in njegovi družini. Ko se je približal trenotek
strašne sodbe nad mestima Sodomo in Gomoro, ko se je že jelo nebo
rdečiti in oznanjati prihod strašne kazni, prihitela sta angela k Lotu
ter mu rekla: „Vstani, vzemi svojo ženo in dve hčeri, ki jih imaš,
da tudi ti ne pogineš s pregrešnim mestom vred." (I. Mojz. 19, 15.)
Kako ljubeznivo je vodil angel Rafael mladega Tobijo, kako skrbno
ga je varoval, da se mu ni pripetila nobena nesreča.

Isto skrb je razodel tudi nekemu zdravniku. Pred več leti, tako
je pripovedoval v neki družbi ta zdravnik, sem bil nastavljen v mestu B.
Uradniki smo se redno shajali vsaki večer v neki gostilni. Tako
tudi isti večer, ki mi ostane v trajnem spominu. Zunaj je bilo mrzlo in
deževno, prava novembrova noč. Ob 10. uri se poslovim, ker sem moral
drugi dan na vse jutro iti na službeno potovanje. V mislih zatopljen
grem počasno in popolnoma sam po ulici. V tem trenotku stopi mesec
izza oblakov in jaz zapazim v svoje veliko začudenje na drugi strani
ulice človeka, ki je bil popolnoma tak, kakor jaz. Nisem sicer straho¬
petec, toda v tem trenotku me obide groza in jaz obstojim. A tudi
moj tovariš obstoji. Ko se nekoliko strahu otresem, hitim s podvojeno
naglostjo proti svojemu stanovanju. A tudi moj tovariš se je z mano

Neznan spremljevavec

107

vred požuril. Šele ko zagledam hišo in v njej luč, se nekoliko po¬
mirim. Še par korakov in jaz sem bil pri vratih. A tu me že prihiti
moj tovariš. Preden se zaznam, je že stal na pragu, odprl duri, stopil
v vežo ter jih za seboj zaprl. Od vsega ves prevzet, mu ne morem
slediti. Tu že začujem svojo gospodinjo, ki me je vprašala, ali naj
mi v moji sobi napravi večerjo.

Ravno pred mojo sobo je stala lipa. Nekaj mi prigovarja, da
naj grem na lipo, da bom videl, kaj se bo zgodilo. To tudi v resnici
storim. Duh — oprostite mi to besedo — je hodil po moji sobi gori
in doli kakor jaz in se je v njem popolnoma domačega razodeval.
Tu prinese moja gospodinja večerjo ter jo postavi na mizo, reče
lahko noč in odide. Moj tovariš ni razodel posebnega teka, zakaj
nobene jedi se ni dotaknil; potem vzame luč in izgine v moji spalnici.

Vse to sem gledal z vedno večjo pozornostjo; večkrat se mi je
zdelo, da se mi sanja. Ne vem sam, kako sem prišel iz drevesa, le
to vem, da me je groza izpreletavala, da sem hitel in naposled se
znašel zopet med svojimi tovariši, ki so bili še zbrani v gostilni. Pri
mojem vstopu vsi skočijo kvišku ter me povprašujejo, kaj da se je
zgodilo. Povem jim vse, kaj se je zgodilo. Vsi hočejo iti z menoj nazaj
v moje stanovanje, toda jaz jim rečem, da naj gredo sami, jaz pa
hočem in moram tu ostati. Nekateri se v resnici podajo na pot, drugi
me pa spravijo v posteljo . .. Drugo jutro se pozno vzbudim, solnce
mi je že sijalo na posteljo. Tu pa že potrka nekdo na vrata in v
sobo stopita dva mojih prijateljev. Podasta mi roko ter me vprašata,
če se kaj dobro počutim. V njihovih besedah se je razodevala neka
posebna notranja vznemirjenost, da sem jih začuden pogledal. ,Včeraj
zvečer je pa bila res prava neumnost, 4  jima rečem, ko sem bil vstal
in se oblačil. Toda prijatelja zmajeta z ramami in nič ne rečeta. Ko
se napravim, grem z njima v jedilno sobo, kjer najdem zbranih več
prijateljev. Neka posebna resnoba se je brala na njihovih obrazih.
Vsak mi poda slovesno svojo roko. ,Kaj pa je to,‘ vprašam ves za¬
čuden in prestrašen. ,Danes pa gremo s teboj v tvoje stanovanje, 4  mi
reko, ,saj se še spominjaš? 4  ,Da, — ali niste bili včeraj zvečer tam? £
Na to mi nič ne odvrnejo, ampak mi le rečejo, da naj grem sam
pogledat. Vzamejo me v sredo in vsi gremo proti mojemu stanovanju.
Tu mi prihiti gospodinja vsa objokana nasproti. ,Kaj je vendar, za božjo
voljo? 4  zakličem. A ona si obriše oči in pokaže proti mojemu stano¬
vanju. Jaz grem naprej, moji prijatelji mi sledijo. Na mizi je bila še vsa
večerja — vse popolnoma v redu. Hitim k vratam spalne sobe, pri¬
tisnem na kljuko in tu se mi — pokadi pred očmi. Z nogo pahnem
vrata ter jih popolnoma odprem. Pa kakšen prizor se mi odpre. —
Ves otrpnjen obstojim. Moja postelja je bila pokopana pod razvalinami.
Strop se je bil vdrl na njo!...  Čudežno sem bil otet. Oni ponočni
tovariš pa je bil moj angel varih.  Mojo podobo je na se vzel;
s tem me je preplašil in zmotil mojo gospodinjo, mene pa obvaroval
gotove smrti. 44  (Leo, št. 35, 1. 1880.)

Kako lepa, kako blažilna je pač resnica o angelu varihu,
katero nam sv. pismo in sv. očetje tako določno oznanjajo, kateri pa
tudi zdrava pamet nima niti najmanjšega povoda ugovarjati, ker jo iz-

108

Nauk o angelu varihu tolažilen.

kušnja očividno potrjuje. Pred vsem povzdiguje ta resnica nekako
naše oči od zemskega proti nebu. Ko nas toliko reči, toliko telesnih
potrebščin, kakor hrana, obleka, stanovanje, gorkota in druge, nekako
vežejo na to ubogo zemsko grudo, nas tesna vez z angeli povzdiguje
nad njo. Ona v nas vzbuja takorekoč nebeškega duha, ga oživlja,
ko nas neprenehoma opominja, da naš pravi dom, da naša prava
očetova hiša ni ta uboga zemlja, ampak onkraj groba, nad oblaki
pri neštetih četah angelov. „Kdor uživa kruh angelov, pač ne more
imeti veselja nad luščinami, katere jedo živali. “ (Luk. 15, 16.) Dalje
nas mora ta resnica vnemati k dobremu, da vedno bolj in bolj rastemo
v čednostih in krepostih. Kaj? Angeli, višja, mogočnejša bitja, katerim
se ni bati za njihovo izveličanje, čuvajo nad tabo, čuvajo nad tvojo
nedolžnostjo. Oni čuvajo, in ti, za katerega se trudijo, pa spiš. Oni
se trudijo s toliko ljubeznivostjo in marljivostjo, ti pa si mlačen,
brezskrben, lahkomišljen. Oni razodevajo toliko vnemo za tvoje zve¬
ličanje, ti je pa lahkomišljeno postavljaš v nevarnost. Oni se trudijo,
da te rešijo izkušnjav in nevarnosti, ti se pa sam brez pomisleka
vanje podajaš. Ti si grešil, tvoj angel varih žaluje, ti se pa lahko¬
mišljeno smeješ. Ti se boriš z vsemi močmi, nikar ne obupaj, ne
vrzi od sebe orožja, saj je poleg tebe neviden pomočnik, ki te pod¬
pira in ne bo dopustil, da bi te sovražnik premagal. Torej pogum;
zmaga ti je v zvezi s tolikim pomočnikom gotova! V resnici, nauk
o angelu varihu nam mora vzbuditi pogum ter nas bodriti, da vedno
pogumneje stopamo od čednosti do čednosti ter se vedno bolj bli¬
žamo svojemu cilju.

Zlasti nam je pa ta resnica v veliko tolažbo v bridkostih in te¬
žavah tega življenja. Pretežni del človeškega rodu je vedno v težavah
in nadlogah in tu se kaj rada vzbudi nevolja in zavist do onih, ki
so v boljših razmerah. A ravno misel na angela variha more človeka
najuspešneje potolažiti. Misel na angela variha pravi ubogemu, da se
ga v nebesih v ljubezni spominja dober oče, naj je tudi na svetu še
tako zapuščen. Če mu tudi ni podelil toliko bogastva, toliko časti
kot bogatinu, vendar mu je dal angela variha kot onemu ter s tem
razodel, da je njegova duša ravno toliko vredna v njegovih očeh
kot bogatinova. Kakor pa nauk o angelu varihu iz ene strani tolaži
ubogega človeka, tako iz druge strani opominja bogatina ter ga spo¬
minja visoke časti uboščka. Najsi tudi ubožec nima posvetnega
premoženja, vendar ima za svojega variha kneza nebeškega. Kako
bi torej mogel zaničevati človeka, katerega angel tako visoko časti!
Koliko vrednost daje ta nauk otrokom v očeh starišev, sploh človeku
v očeh bližnjega. Koliko odgovornost jim oznanja, alto provzroči,
da je angelovo delovanje pri otroku, pri bližnjiku brezuspešno,
prazno! Kako imenitnega tožnika si pripravlja za dan sodbe!

Ko se je mladi Tobija v spremstvu Rafaelovem srečno povrnil
na svoj dom, je rekel očetu: „Oče, kakšno plačilo mu bomo dali?
Ali kaj more biti vredno njegovih dobrot? Zdravega me je tja
in nazaj pripeljal... mene je obvaroval, da me ni riba požrla, tudi
tebi je pomagal, da vidiš svetlobo neba, in z vsemi dobrotami smo
po njem napolnjeni. Kaj mu bomo mogli za to vrednega dati?‘ £  (Tob.

Dolžnosti do angela variha.

109

12, 2. 3.) Ali nismo tudi mi pri pogledu na doslej obravnavani nauk
primorani isto reči kot mladi Tobija? Tudi nam je angel zvest tovariš,
dober prijatelj, kaj smo mu torej dolžni storiti? Ali ne pred vsem,
da ga spoštujemo? Tu veljajo besede sv. Bernarda: „Na vsakem kraju,
na vsakem prostoru spoštuj svojega angela ... ne upaj si pred njim,
česar si pred menoj ne upaš." (Serm. 12. in Ps. 90, n. 6.) Spoštujmo
pa tudi angela svojega bližnjega. Ali se boš mar drznil ž njim se
bojevati, ki je močnejši od tebe? Alco pa bližnjega zapeljuješ v greh,
ali se ne bojuješ ž njim? Ti hočeš bližnjega privesti v pogubljenje,
on bi ga pa rad pridobil za večno zveličanje. Ali se to ne pravi
njemu nasprotovati ? Kako bi se pač mogel drzniti, tako mogočnemu
angelu nasprotovati? Spoštuj torej angela, bodisi svojega, bodisi
angela svojega bližnjega!

Bodi pa tudi hvaležen svojemu angelu varihu. Razodevaj svojo
hvaležnost bodisi v besedah, v molitvi, ali pa v dejanju. Zjutraj, ko
se prebudiš, in zvečer, preden se podaš k počitku, misli na njega,
ki ti je po dnevu ali po noči stal ob strani in te varoval vsake ne¬
zgode. V koliki ljubezni je bil David naklonjen Jonatanu, ki ga je
obvaroval marsikatere nesreče, koliko večjo hvaležnost bi moral šele
ti imeti do svojega angela variha, ki te obvaruje vsake nesreče, ako
le hočeš.

Zato se pa tudi pogosto k njemu zatekaj v molitvi ter ga prosi
potrebne pomoči. Daši je sam že od sebe pripravljen ti pomagati,
dasi mu je to sam Bog naročil, vendar hoče, da se tudi sam k njemu
zatečeš ter ga tudi prosiš. Bog tudi deli svoje milosti v prvi vrsti
tistim, kateri ga zanje prosijo. Toda ko angela prosiš, da naj ti zvesto
stoji ob strani, glej, da ga pa z dejanji in grešnim življenjem ne od¬
ganjaš od sebe. „Kakor dim prežene bučcle,“ pravi sv. Bazilij, „in
slab duh golobe, enako odžene slabi duh greha angele, katerim smo
izročeni." (In Ps. 33, 5.)

Slednjič bodi pa tudi angelom pokoren, kadar te opominjajo,
svare, k dobremu vnemajo. To pokorščino terja od nas sam Bog, ki
je rekel izraelskemu ljudstvu v puščavi: „Glej, jaz pošljem svojega
angela, da hodi pred teboj in te varuje na potu, in te pripelje v kraj,
katerega sem pripravil. Glej nanj in poslušaj njegov glas, in nikar
ga ne zaničuj, ker ne bo prizanesel, kadar grešiš, in moje ime je v
njem. Ako poslušaš njegov glas in storiš vse, kar rečem, bom so¬
vražnik tvojim sovražnikom in bom tepel, ki tebe tepo." (II. Mojz.
23, 20—22.) Bog je tako dobrotljiv, in mi bi mu mogli odrekati po¬
korščino ?

Ako bi kraljevi sin opravljal dela ubogega rokodelca, ga
sam varoval in branil, kako bi pač rokodelec z veseljem poslušal
svojega variha in izvrševal vse njegove želje in povelja! Glej, za te
pa tako skrbi nebeški knez! Iz ljubezni do tebe je prevzel vso skrb
za tebe, z vsemi močmi se trudi, da bi te privedel k tvojemu naj¬
boljšemu Očetu, do prave, popolne sreče, pa bi mu ne hotel biti po¬
koren? Ali ima mar on kaj od tega? Ali ni le tvoja korist? Glej
torej, koliko vzroka imaš, da si mu tudi ti hvaležen, in da to svojo
hvaležnost razodevaš zlasti s pokorščino.

110

4. Človekov nasprotnik.

»Hudobni duh, vaš nasprotnik,
hodi okrog in išče, koga bi požrl.”

(I. Pet. 5, 8.)

„Ni se nam bojevati zoper meso in kri, ampak zoper pogla¬
varstva in oblasti, zoper gospodarstva tega temnega sveta, zoper
hudobne duhove v ozračju,“ piše sv. apostol Pavel Efežanom (Ef. 6, 12)
ter nam s tem napoveduje, da imamo tudi nevidne sovražnike v
hudobnih duhovih, kakor imamo v dobrih angelih varihe in zaščitnike.
Hudobni duh (vrag ali hudič), kolikokrat se sliši dandanes ta beseda,
dasi se ravno tisti, ki jo tako pogosto rabijo, kaj radi ponašajo s
svojo olikanostjo in s svojo nevero. Čudno, dasi vraga taje, vendar
ga tolikokrat imenujejo! Dasi nas sv. vera uči, da imamo v dobrih
angelih najboljše prijatelje, varihe in pomočnike, se vendar le po¬
gosto zatekajo ljudje k hudobnim angelom ter jih nekako kličejo na
pomoč. Kolika nespamet! Za prve kakor za druge in sploh za vsa¬
kega bo torej dobro, da si ogledamo, kaj nam sv. vera in zdrava
pamet oznanjata o hudobnih angelih.

Na vprašanje: Ali so hudobni duhovi,  bi nam pač ne bi
bilo treba odgovarjati, saj to že sledi iz nauka, da so se mnogi
angeli odvrnili od Boga in bili od njega zavrženi v pekel. Vendar,
ker je ta nauk velike važnosti, poglejmo, kako nam sv. pismo, sploh
razodetje, oznanja bivanje hudobnih duhov. Izmed mnogih mest sv.
pisma naj tu navedemo le najpoglavitnejša. V priliki o dobrem semenu
in plevelu pravi Gospod: „Njiva je svet, dobro seme so pa otroci
kraljestva. Ljulika so otroci hudobe. Sovražnik pa, ki jo je vsejal,
je hudič.“ (Mat. 13, 38. 39.) — Judom kliče: „Ko bi bil Bog vaš oče,
bi tudi vi mene ljubili... Vi ste iz očeta hudobnega duha in hočete
izpolnjevati želje svojega očeta.“ (Jan. 8, 42. 44.) Ali ni tu Gospod
dovolj razločno govoril o hudobnem duhu kot o bitju, ki v resnici
biva? Isto nam oznanjajo tudi apostoli. EVangelist Janez piše v svo¬
jem prvem listu: „Kdor dela greh, je od hudobnega duha, zakaj
hudobni duh gi'eši odpočetka.“ (I.Jan. 3, 8.) Za bivanje hudobnega duha
nam pričajo tudi obilna obsedenja, o katerih nam pripoveduje sv. pismo.

Ker pa sv. pismo tako določno govori o hudobnem duhu, zato
je bila tudi sv. cerkev vse čase prepričana o njegovem bivanju. Ker
so verniki vse čase tako trdno v to verovali, se ji niti ni zdelo po¬
trebno to posebno proglasiti kot versko resnico, da biva hudobni
duh. Svoje prepričanje je pač najbolj živo razodela v obredu in
in molitvah pri zarotenju hudobnega duha. Do novejših časov sploh
nihče ni dvomil o njegovem bivanju. Šele novejši čas je v svoji
,prosvetljenosti‘ začel tajiti njegovo bivanje, a le, da v svojih dejanjih
toliko gotoveje zapade njegovi oblasti.

Tudi zdrava pamet ne more ugovarjati nauku o bivanju hudob¬
nega duha. Kako naj si pač razlaga marsikatere pojave, ki ne morejo
prihajati ne od Boga, ne od človeka. Kolikokrat na pr. se v človeku
vzbude brez njegovega vpliva čuvstva, misli, tako grde, umazane,
strašne, da ga obdaja groza! Kdo jih je provzročil? Od Boga niso,

Vianej in hudobni duh

111

od človeka ne, torej jih je moralo provzročiti drugo duhovno bitje,
ki more vplivati na našo dušo, to je hudobni duh. — Res, da ne
moremo umeti, kako hudobni duh in sploh duhovi delujejo, a zaradi
tega še nimamo vzroka, da bi jih sploh tajili, saj tudi pameti ne
moremo utajiti pri človeku, ker je ne vidimo. O bivanju hudobnih
duhov nam govori tudi “zgodba, ki pripoveduje dejstva povsem po¬
trjena o prikazanju hudobnega duha. Ne rečemo, da so vse prikazni,
o katerih beremo tu in tam, resnične, a nekatere se vendar ne dajo
zavreči, ker so povsem potrjene. Zlasti zanesljiva so poročila iz
življenja francoskega župnika, častitljivega Janeza Vianeja, katere nam
podaja pisec, ki je sam bival z omenjenim župnikom in bil tudi oči¬
videc opisanih dogodkov. (Monnin, Leb. des Pfarr. v. Ars. Schwann.
Koln, str. 228 — 251.) Izmed mnogih dogodkov naj navedemo samo
enega. Po vasi Ars (na južnem Francoskem v bližini Lvona) je bilo
splošno znano, da mora njeni župnik Vianej veliko trpeti pred hu¬
dobnim duhom, ki se je na vse načine trudil, da bi oviral njegovo
uspešno delovanje za zveličanje duš. Mnogi so se seveda norčevali
iz takih govoric in naravnost tajili, da bi bilo to od hudobnega duha.
Tudi nekateri duhovniki niso hoteli verovati, ampak so prikazni pri¬
pisovali Vianejevi slabosti, ker je cele noči molil in spovedoval ter
se mnogo postil.

Bilo je 1. 1826. V neki vasi blizu Arsa (Saint Priviers sur Moig-
nans) je živel v istem času častitljiv župnik, Granger (Granže) po imenu,
ki se je takoj izpočetka oklenil župnika Vianeja. To leto so bili
pri njem misijonarji, ki so vodili o priliki sv. leta duhovne vaje.
Granger je bil prepričan, da bi svojim faranom veliko odtegnil, ako
bi ne povabil tudi svojega prijatelja Vianeja, da bi sodeloval. Prosi
ga torej za to in Vianej mu tudi ustreže. Tri tedne biva v Saint
Priviers, večkrat pridiguje in zelo veliko spoveduje. Ker se je veliko
govorilo o tem, da hudobni duh nadleguje Vianeja, rečejo mu tovariši
v šali: ,,No, no, ljubi gospod, delaj kakor drugi, hrani se bolje, to
je najboljše sredstvo, pa bodo minule vse prikazni." — Neki večer
ga zopet prav zelo napadejo; razprava o tej zadevi je bila tako huda,
da je semintja padla kaka zanj ne zelo prijetna beseda. Dobri župnik
ni odvrnil niti besedice na vse to; mirno gre v svojo sobo, ne da
bi se čutil ali razodel, da je kaj užaljen. Par trenotkov pozneje si
tudi drugi gospodje želijo lahko noč ter se podajo k počitku. Proti
polnoči pa vsi naenkrat kvišku planejo. Strašen ropot je napolnjeval
celo hišo. V župnišču je bilo v trenotku vse na nogah, vrata so se
odpirala in zapirala, okna so šklepetala, zidovi se tresli in strašno
pokanje se je culo, kakor da bi se hotela hiša podreti. Spomnijo se,
da jim je arski župnik rekel: „Ne čudite se, ako boste morda slišali
ropot." Vse hiti v njegovo sobo.. A glej, ko je vse na nogah, le on
mirno leži v postelji in spi. „Vstani vendar," mu zakličejo, „saj se
bo župnišče podrlo!" — „0 že vem, kaj je to," odvrne; „le pojdite
mirno spat, ničesar se vam ni bati." — Vsi se pomirijo in ropot v
resnici poneha. Uro pozneje, ko je bilo vse potihnilo, se oglasi hišni
zvonec. Vianej vstane in najde pri vratih človeka, ki je bil več milj
daleč prišel, da se pri njem izpove. — Eden misijonarjev, Cheralon,

112

Hudobni duh nas vodi v nesrečo.

star vojak, je bil od tega dogodka tako prevzet, da je pristavil, ko
ga je . pripovedoval: „Bogu sem obljubil, da se ne bom nikdar več
norčeval iz takih dogodeb; o župniku arskem sem pa prepričan, da
je svetnik." — Ako nam torej tako potrjeno dejstvo priča za bivanje
hudobnih duhov, kako bi ga pač pameten človek mogel tajiti. Sicer
nam pa mora zadostovati že pričevanje sv. pisma, ki je vzvišeno nad
vsakim dvomom.

Ti duhovi, za katerih bivanje nam pričujeta vera in pamet, se
pa ne imenujejo zastonj „hudobni“. Oni to ime v polni meri zaslužijo,
bodisi, ker so se odvrnili od Boga in ostanejo v svoji hudobiji na
veke, bodisi, ker so zakleti sovražniki človekovi, kateremu žele na
vsak način škodovati, zlasti ga vekomaj pogubiti. — Tudi to nam
sv. pismo oznanja na neštetih mestih, bodisi v besedah ali v dogodkih.
— Ali ni bil že prvi greh delo hudobnega duha? „Hudobni duh je
govoril po kači," pravi sv. Avguštin, „rabil jo je za svoje orodje."
(De Gen. 11, 27.) Modrc sv. pisma nam pričuje: „Bog je ustvaril
človeka neumrjočega in po svoji podobi in sličnosti ga je naredil;
toda po nevoščljivosti hudobnega duha je prišla smrt na svet." (Mod. 2,
23. 24.) — V priliki o sejalcu in semenu nas zatrjuje Gospod, da
vzame hudobni duh marsikomu seme božje besede iz srca (Luk. 8, 12);
da je med pšenico nasejal ljuliko; da je hotel apostole presejati kot
pšenico (22, 31), kar se mu je deloma tudi posrečilo pri Petru, ki je
Gospoda zatajil, in popolnoma pri Judu, ki ga je izdal. Apostol opo¬
minja Efežane, da naj oblečejo orožje božje, da bodo mogli obstati
pred zalezovanjem hudobnega duha (Ef. 6, 11), in sv. Peter nam kliče:
„Zato bodite trezni in čujte, zakaj vaš sovražnik, hudobni duh, hodi

okoli kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl." (I. Pet. 5, 8.) Zato

tudi Gospod prosi Očeta, da naj varuje apostole ,hudega‘, namreč
hudobnega duha ter jih uči moliti, „reši nas hudega". Davida je
hudobni duh premotil, da je dal ljudstvo šteti (I. Kron. 21, 1); Ana-
niju je satan premotil srce, po besedah sv. Petra, da je lagal sv. Duhu
(Dej. ap. 5, 3); celo našega Gospoda Jezusa Kristusa se je predrznil
nadlegovati in ga skušati v greh. (Mat. 4.)

Isti glas, kakor iz sv. pisma, nam odmeva iz ust cerkvenih
očetov. Sv. Irenej piše: ,,Hudobni duh odpadnik more le to, kar je
delal od početka: zapeljevati in skušati človeka, da bi prestopil za¬
povedi božje ter polagoma zaslepil njihova srca." (Ad. haer. V.) Isto

prepričanje nam razodeva tudi sv. cerkev, ki se je izjavila na 4. la¬

teranskem cerkvenem zboru, da je „človek grešil, zapeljan po hu¬
dobnem duhu." Mimogrede omenja tudi na tridentinskem zboru
hudobnega duha, ter ga imenuje „staro kačo, sovražnika človeškega
rodu". Tako določnemu nauku sv. pisma in sv. cerkve zdrava pamet
pač ne more oporekati.

Ako pomislimo, da je hudobni duh lahkomišljeno zapravil naj¬
večjo srečo, katero pa človek še lahko doseže; ako imamo dalje
pred očmi, da je hudobni duh poln hudobije in zavisti, se pač ne
bomo čudili, ako se na vse načine trudi, da bi človeka odvrnil od
večne sreče, da bi ga pogubil, privedel v svojo lastno nesrečo.
Hudobni duh se je s svojim grehom popolnoma ločil od Boga ter

Hudobni duh more človeku škodovati.

113

ga sovraži nad vse. Ako pa sovraži Boga, ali ne bo v svoji po¬
polni hudobiji sovražil vsega, kar ga spominja na Boga, kar je njemu
podobno, namreč človeka, ter mu skušal škodovati? Ako toliko
sovraži Boga, ali se ne bo potrudil, da zmanjša, kolikor je v nje¬
govih močeh, njegovo češčenje, ali ne bo v ta namen kolikor več
mogoče ljudi odvrnil od njegove službe? „Satana boli,“ pravi Ter-
tulijan, „da bo njega in njegove angele sodil služabnik Kristusov,
zato ga opazuje in zalezuje od vseh strani, če bi mogel njegove oči
preslepiti z meseno poželjivostjo, ali njegovo srce navezati na po¬
svetno veselje ali izpodkopati njegovo vero s posvetnim strahom,
ali ga speljati na napačno pot s krivicami/' (De poen. c. 7.)

Da more  hudobni duh človeku škodovati, pač ne moremo
dvomiti. Vsi angeli so že po svojih naravnih darovih veliko višji od
človeka. Teh naravnih darov pa hudobni angeli tudi po grehu niso
izgubili, kakor nas zatrjuje papež Benedikt XIV. Kako bi nam torej
ne mogli škodovati! Ako nam škoduje že človek, koliko več nam
more škodovati šele hudobni duh, ki ima večje zmožnosti od človeka.
Kako dobro se mora pač zdeti hudobnemu duhu, da so zlasti sedanje
čase jeli ljudje dvomiti, da biva in da more škodovati. Na ta način
naredi lahko še veliko več škode. Sovražnik najde le malo odpora
tam, kjer se ga ne boje, niti nanj ne mislijo, in vsled tega tudi ni¬
česar ne store, da bi se ga ubranili. Skrajno nespametno in tudi
zelo nevarno bi torej bilo, ako bi se vdali domišljiji, da nam hudobni
duh ne more, noče škodovati, ali da ga celo ni. On nam more, hoče
škodovati in nam tudi v resnici škoduje na telesu in na duši. Koliko
škode je že provzročil na duši ljudem! O tem pač živo govore ona
mesta sv. pisma, katera smo prej navedli. Pri kolikih se mu je že
posrečilo, da jim je vzel besedo božjo iz srca, da jim je oslepil srce,
vzbudil hudobne misli in želje, ki so jih pripeljale v grehe in napo¬
sled v večno pogubljenje. „Ker proti Bogu ničesar ne more storiti,"
pravi sv. Bazilij, „zato vso svojo strast obrača proti ljudem." Kolikim
je škodoval že tudi na telesu! Saj nam sv. pismo pripoveduje o Jobu,
kateremu je vzel vse premoženje, provzročil razne bolezni in nesreče.
Samega Sinu božjega je vzel in nesel na vrh templa. (Mat. 4, 5.)

Seveda si ne smemo misliti, da bi imel hudobni duh neomejeno
oblast nad človekom. Njegova škodoželjna oblast je povsem odvisna
od Boga. Kaj primerno primero rabi sv. Avguštin, ki ga primerja
„na verigi privezanemu psu.“ Kdaj škoduje tak pes? Takrat, kadar
se mu človek preveč približa, ali pa če mu gospodar odveže verigo.
Ista je s hudobnim duhom. On je povsem odvisen od Boga, svojega
gospodarja, in ne more samovoljno rabiti svojih moči. Le v toliko more
vplivati na človeka ali mu škodovati, v kolikor mu to dopusti Bog, ali
mu vsaj tega ne zabrani. — Tu nam je zlasti ločiti med časnimi nesre¬
čami in zapeljevanjem v greh. Prve mu Bog naravnost dopusti ali celo
zapove, da naj jih človeku provzroči. Človek namreč z grehom zasluži
kazen. To kazen mu pa Bog lahko pošlje tudi po hudobnem duhu,
kateremu naroči, da naj ga obišče z nesrečami. Lahko pa tudi naroči
hudobnemu duhu, da naj pravičnega človeka obišče z nesrečami, da
ga poizkusi, da mu da priliko, da si pridobi več zasluženja ter se uri v

Pamet in vera. III.

8

114

Koliko more hudobni duh škodovati?

čednostih, kakor na pr. kaže zgodba pobožnega Joba. Nikdar pa ne
more Bog hudobnemu duhu naravnost dopustiti ali celo zapovedati,
da naj človeka zapelje v greh, ker bi na ta način bil kriv greha.
On torej tega ne more naravnost privoliti ali zapovedati, ampak more
to le v toliko dopustiti, v kolikor hudobnemu duhu tega ne zabrani.

Tu je pa zopet človek, ki hudobnemu duhu odveže verige ali
pa se mu preveč približa, ko namreč sam privoli v njegove skuš¬
njave. Naj je skušnjava še tolika, vendar ne more duši škodovati,
dokler človek vanjo ne privoli. Bog sicer hudobnemu duhu ne za¬
brani, da bi ne deloval na spomin in domišljijo človekovo ter mu
vzbudil razne skušnjave, a nad voljo človekovo mu ni dal nobene
oblasti. Ako pa človek sam svojo voljo izroči hudobnemu duhu,
potem je pa sam kriv, ako mu hudobni duh škoduje. V vsakem oziru,
bodisi v časnih nesrečah, bodisi v zapeljevanju, so pa hudobnemu
duhu stavljene meje, katerih ne more in ne sme prekoračiti. Te meje
mu pa določuje zopet le njegov gospodar, Bog. To je Bog očitno
razodel pri Jobu. Bog je namreč rekel satanu: „Glej, vse kar ima,
je v tvojih rokah, samo črezenj ne stezaj rok.“ Bog mu je torej dal
oblast črez časne reči, in hudobni duh v resnici ni prestopil dolo¬
čenih mej. Vdrugič mu pa Bog reče: „Glej, v tvoji roki je, vendar
ohrani njegovo dušo." Satan je šel ter Joba udaril z najhujšimi turi,
od podplatov do njegovega temena. (Job 2, 7.) Ravno tako mu tudi
v zapeljevanju ne dopusti prestopiti določenih mej. Le v toliko mu
Bog ne zabrani, človeka skušati, v kolikor more človek prenašati.
Ako bi namreč dopustil, da bi človeka skušal črez njegove moči, bi
nekako kriv postal greha človekovega.

Čemu pa vendar Bog dopusti hudobnemu duhu, da toliko za¬
lezuje človeka? Tu velja isto, kar smo povedali na vprašanje: Čemu
dopusti Bog na svetu greh? (I. zvezek, str. 146.) Bog je namreč toliko
mogočen, da more tudi hudo obrniti na dobro.

Zalezovanja hudobnega duha na poseben način poveličujejo
Boga, njegovo vsemogočnost, modrost in dobrotljivost. Naj človek v
skušnjavah zmaga ali podleže, vendar se pri tem očitno pokaže božja
vsemogočnost. Ako zmaga, zmaga po svojih močeh in po močeh
milosti božje. V obojem slučaju se kaže božja vsemogočnost, ki je
človeku podelila toliko moč. Ako pa podleže, se pa zopet razodene,
ko se človek dvigne iz globokega prepada greha.

Kakor pa hudobni duh napada posamezne, tako napada tudi
celo cerkev. Kako živo se zlasti pri njej razodeva in poveličuje
božja vsemogočnost, ako cerkve vse peklenske moči ne morejo po¬
dreti. Kakor pričata nebo in zemlja za katoliško cerkev kot božje
delo, tako priča zanjo tudi pekel s svojimi napadi in zalezovanjem.
Istotako se tudi pri satanovem zalezovanju pokaže modrost božja v
lepi luči. Ako človek premaga skušnjave, mu hudobija satanova pri¬
pomore do večjega zasluženja, do večje stopinje v čednostih, ako pa
pade, ima zopet na razpolago sredstva, katera mu je pripravila ne¬
skončna modrost božja, da se povzdigne iz groba pregreh. In če
človek vidi, kako ljubeznivo mu Bog pomaga v skušnjavah, s kate¬
rimi si more pomnožiti zasluženje, kako mu deli potrebne in zadostne

Obsedanje.

115

pripomočke, da se jim more ustaviti in jih premagati, ali ne bo hvalil
neskončne dobrotljivosti božje? In če smo padli, ali se ne kaže očitno
njegova dobrotljivost, ker nam je vsak trenotek pripravljen pomagati
iz satanove sužnosti?

Preden končamo to poglavje, imamo še nekoliko izpregovoriti
„o obsedencih“. Hudobni duh ne more namreč samo našemu telesu
škodovati, ampak more si je celo, seveda z dopuščenjem božjim, iz¬
brati za svoje prebivališče, to je, on more človeka obsesti. Takih
obsedencev je bilo zlasti za časa Kristusovega in prve čase krščan¬
stva zelo obilo. Ker sv. evangelij pogosto govori o njih in ker jih
nekateri prištevajo med naravne bolezni, zato naj v kratkem pogle¬
damo, ali so bile to res navadne bolezni, n. pr. histerija, mesečnost,
živčna bolezen itd.

Kdor le malo natančneje prebere poročila sv. pisma o obsedencih,
se bo kaj kmalu prepričal, da obsedanja niso bila naravna bolezen,
ampak da so bila to, kar napoveduje ime, da je namreč v dotičnih
osebah bival hudobni duh ter vplival na njihovo telo in dušo.

Izmed mnogih slučajev, o katerih govore evangeliji, naj ome¬
nimo samo štiri, oziroma pet. V sinagogi v Kafarnavmu je Gospod
izgnal nečistega duha, ki je mučil nekega moža. Sv. evangelist pravi
določno, da je nečisti duh zavpil: „Kaj je nam in tebi, Jezus Naza-
reški? Ali si nas prišel pogubit? Vem, kdo si, Svetnik božji.“ Jezus
mu zažuga, rekoč: ,,Obmolkni in pojdi iz človeka.“ In nečisti duh ga
je trgal, je velik glas zagnal in šel iz njega. (Mark. 1, 23 — 27.) —
V Geražanski deželi je Jezus oprostil moža hudobnih duhov, ki so
šli v svinje, katere so se vrgle v morje in utonile. (Luk. 8, 26 nasl.)
Tudi pri tem možu se oglasi eden hudobnih duhov na vprašanje Gospo¬
dovo, kdo da je, ter pravi: „Legijon“. Mož je bil namreč obseden
od mnogih hudobnih duhov. — Pri evangelistu Mateju beremo o
dečku, katerega je Gospod oprostil hudobnega duha pod. goro Tabor.
(Mat. 17, 14 nasl.) Znan je tudi dogodek o kananejski ženi, katera je s
svojo nadležnostjo, oziroma živo vero, Gospoda izprosila, da ji je
hčer osvobodil hudobnega duha. Apostoli sami se proti Gospodu po¬
našajo, da so jim hudobni duhovi pokorni, in sv. apostol Pavel reši
deklico v Thiatiri hudobnega duha. (Dej. ap. 16, 16. 18.)

Ta in druga poročila nam jasno pričajo, da nam ni mogoče
misliti na kako naravno bolezen, ampak da so bili dotični res obse¬
deni od hudobnega duha. Poročevavci natančno ločijo obsedence od
drugih bolnikov, n. pr. hromih, mesečnih itd. Obsedenost ne more biti
kaka posebna bolezen, zakaj vedno se razodeva na drugačen način.
Zdaj je ž njo združena norost, zdaj slepota, gluhoba; zdaj razodeva
obsedenec v sebi neki posebni nagon, ki ga sili, da naj se vrže v
vodo ali ogenj.

Po spričevanju vseh evangelistov so hudobni duhovi govorili,
kakor smo pripomnili, in ne obsedenci. Kako bi se bil pač mogel
obsedenec imenovati ,legijon £ , to je velika množica, ker je bil le en
sam. Kdaj je še bolezen govorila? Kdaj je legija bolezni mučila
človeka? Dalje nam v poročilih evangelistov nekatere okoliščine
naznanjajo, da govore le o hudobnem duhu. Pri evangelistu Mateju

s«

116

Obsedenje.

beremo: „Kadar je nečisti duh šel iz človeka, hodi po suhih krajih,
in išče pokoja, in ga ne najde.“ (Mat. 12, 43.) Ali mar bolezni hodijo
po suhih krajih, kadar so človeka zapustile? Za časa Kristusovega
so bili Judje splošno prepričani, da more hudobni duh človeka ob¬
sesti. Jezus pa ni te vere zavrgel, ampak jim je šele upiraje se na
to vero dokazal, da je pravi Bog. „Ako pa jaz z Duhom božjim
izganjam hudobne duhove,“ jim je zaklical, ,,potem je v resnici kra¬
ljestvo božje prišlo k vam.“ (Mat. 12, 28.) Ako bi bila obsedenost le
prazna vera, kako bi si mogli misliti, da bi se bil Jezus opiral na njo?

Zato tudi vidimo, da cerkveni očetje kar nič ne dvomijo nad
temi pojavi hudobnega duha, marveč se celo nasproti poganom skli¬
cujejo na moč, katero imajo kristjani nad hudobnimi duhovi „V imenu
pod Poncijem Pilatom križanega Jezusa,“ pravi modrijan in mučenec
Justin, „so ozdravili in še ozdravijo marsikateri izmed naših kristjanov
po vsem svetu in tudi v vašem mestu mnogo takih, katere so mučili
hudobni duhovi, tako da so bili hudobni duhovi premagani in izgnani,
dasi onih v  drugi zagovorniki in čarodeji niso mogli ozdraviti?)
(Apol. II.) Še odločneje govori Tertulijan, ko razpravlja o nespameti
poganskih bogov. ,,Postavite pred svoja sodišča od hudobnega duha
obsedenega. Kakor hitro mu bo eden izmed kristjanov zapovedal, da
naj govori, se bo ta ravno tako resnično razodel hudobnega duha,
kakor se sicer imenuje boga ... Ako ne, bodo ti (katere imate vi za
bogove), ker se ne upajo, kristjanu se lagati, priznali, da so hudobni
duhovi, potem na mestu prelijte kri tega nesramnega kristjana.“
(Apol. 23.) Kako bi se krščanski pisatelj bil pač mogel sklicevati na
dejstva, s katerimi je hotel dokazati resničnost krščanstva in nespamet
poganstva, ako bi ta dejstva ne bila povsem resnična! Celo odpadnik
Julijan se ni upiral Kristusu priznati oblasti nad hudobnimi duhovi.
(Cyr. Alex. adv. Jul. 6.)

Sv. Avguštin nam pripoveduje v svoji knjigi (De civ. Dei 1. 22,
c. 8.) pretresljiv slučaj obsedenja.

V mestu Cezareji v Kapadociji (Mali Aziji) je bivala precej imo-
vita družina, mati, sedem sinov in tri hčere. Najstarejši sin se je ne¬
kega dne toliko izpozabil, da je celo udaril svojo mater; drugi otroci
so to videli, a so molčali, ne da bi mu bili ubranili. Mati sklene, da
jih bo preklela. Vsa razjarjena hiti h krstnemu kamenu, ga obseže
ter prosi Boga, da naj njeni otroci postanejo svarilen zgled vsem
ljudem, da naj nikjer ne najdejo miru. Kar je mati želela, to se je
tudi uresničilo. Najstarejši in za njim vsi po vrsti se začnejo tresti,
kakor gnani od furij se razkrope na vse strani. Šesti, po imenu
Pavel, je bil ozdravljen s svojo sestro Paladijo vpričo sv. Avguština
od sv. Štefana. Drugi je ozdravel v Raveni pri sv. Lovrencu.

Slednjič je pa tudi sv. cerkev vse čase razodevala svoje pre¬
pričanje, da more hudobni duh človeka obsesti, in da ga tudi v res¬
nici obsede, ker je postavila in ohranila do danes nižji red eksor-
cistov (zarotiteljev) in obred zarotenja. Res je, da se dandanes ne
dogodi tolikokrat, da bi hudobni duh koga obsedel, kot se je to do¬
gajalo o času Kristusovem, vendar zaradi tega še ne smemo dvomiti,
da more hudobni duh obsesti človeka. Ako je bilo ob Kristusovem

Obsedenje.

117

času toliko obsedenih, je to Bog dopustil, da se je Jezus Kristus
očitno pokazal gospodarja vseh stvari, torej tudi hudobnih duhov.
On je prišel na svet, da stre oblast hudobnega duha, da reši človeka
iž njegove sužnosti. Kaj čudo, ako je hudobni duh napel vse sile,
preden je moral takorekoč zapustiti svoj prestol na zemlji, ki je bila
doslej v njegovi sužnosti (primerjaj žalostno življenje poganov o
Kristusovem prihodu)! Ista se godi še dandanes pri nevernikih, h
katerim pridejo misijonarji, da bi jih pridobili za krščanstvo. Najhujši
nasprotnik jim je hudobni duh, ki na vse načine nasprotuje njiho¬
vemu delu.

Več takih zgledov nam nudijo poročila misijonarjev (glej „Kath.
Missionen“, Freiburg. Herder). Tudi najnovejši čas se je dogodilo tako
obsedenje na Bavarskem, v vasi Oberlottermiihle. Mlinar Zilk je od
10. februarja 1891 zapazil na svojem najstarejšem sinu Mihaelu ne¬
navadne pojave. Nobene molitve ni mogel opraviti, pa tudi sploh ne
slišati, da se ga ni polotila nenavadna togota. V svoji bližini ni
trpel nobene blagoslovljene reči, do starišev se je skrajno nespodobno
vedel. Ves obraz se mu je tako izpremenil, da je bilo takoj opaziti,
da se je na njem nekaj izrednega dogodilo. Kadar je moral deček
iti mimo cerkve ali križa ali podobe Matere božje, je postal ves ne¬
miren in je kakor mrtev padel na tla. Morali so ga nesti mimo takih
reči, sicer ni mogel dalje. Na stotine ljudi je zapazilo, da je deček
v cerkvi razodeval strašen nemir, zlasti med povzdigovanjem, in da
svojih oči, ki so bile vedno zaprte, nikdar ni mogel obrniti proti
velikemu oltarju. Spodaj omenjeni P. Avrelijan sam pripomni: „Kadar
sem dečka poškropil z blagoslovljeno vodo, je skakal kot besen,
miren je pa bil, ako sem vzel navadno vodo. Isto se je godilo, če
sem nad njim molh latinske molitve, ali pa bral kaj drugega v
latinskem jeziku.“ Žalostni stan je trpel do pol leta. Najprej so
stariši iskali pomoči pri zdravnikih, seveda brezuspešno. Potem so
se pa obrnili na župnika Seitz v Diirwangen, potem na avgsburškega
škofa Pankracija, ki so se prepričali domalega, da je bil deček ob¬
seden. Vsled tega je škof iz Eichstatta pooblastil kapucina P. Remi-
gija in P. Avrelijana v mestu Wemding, da naj nad dečkom izvršita
slovesno cerkveno zarotenje. To se je zgodilo dne 13. in 14. julija 1891
vpričo starišev in več drugih moških prič. Po tej zarotitvi pa so
izginili vsi prejšnji pojavi. Deček je bil popolnoma tak, kot je bil
pred obsedenjem. — Kaj dobro sklepa P. Avrelijan svoje poročilo o
zarotitvi s sledečimi besedami: Sloves o tem dogodku se je razširil
po vsej okolici. Katoličani kakor protestanti so čuli o tem dogodku,
podobnem čudežu, zakaj deček je bil najmanj deset ur na okrog
znan, a nihče se ni upal zavreči tega dejstva. To bi mogel storiti
le kak popolnoma neveren človek. Kdor bi hotel tajiti obsedenje v
naših dneh, ta bi s tem razodel, da je odpadel od nauka katoliške
cerkve. Veroval bo v obsedenje šele tedaj, kadar bo V oblasti hudob¬
nega duha v peklu. Za se pa imam dostojanstvo dveh škofov. (Na¬
tančen popis glej „Kath. Kirchenzeitung“. 1892, str. 38 i. d.)

Res strašen, nevaren sovražnik je hudobni duh. Ali smo pa mar
popolnoma izročeni njegovim napadom, ne da bi imeli orožja, s ka-

118

Obsedenje.

terim bi se mogli braniti zoper njega? Kakor nam sv. vera oznanja, da
je on naš strasten sovražnik, ki išče le našo pogubo, tako nam iz druge
strani podaja orožje, s katerim se moremo braniti. Med prve pripo¬
močke prišteva molitev. Kolikokrat- nas na to opozarja naš božji
Zveličar sam!

Sv. cerkev nam pomaga s svojimi blagoslovili ter nam podaja
blagoslovljene reči, s katerimi moremo prepoditi svojega nasprotnika.
Zlasti nas pa opozarja, da naj čujemo sami nad seboj ter se ogibamo
priložnosti, ki so za hudobnega duha ugodna prilika, da nas more
napasti. Kakor nas opominja Gospod: „Čujte in molite, da ne padete
v skušnjavo," enako nam kliče sv. Peter: „Bodite trezni in čujte, ker
vaš nasprotnik, hudobni duh, hodi okoli kakor rjoveč lev in išče,
koga bi požrl." (I. Pet. 5, 8.) Tu pač veljajo besede sv. Bernarda:
„Velika nevarnost je, tolikokrat, da, neprestano se. bojevati zoper
zvijačnost satanovo, katerega ne vidimo, katerega narava in dolga
vaja oborožuje z zvitostjo. Toda na nas je ležeče, ako hočemo biti
premagani. Sovražnik more sicer vzbuditi skušnjavo, toda tebi je na
prosto dano, da privoliš ali se ustaviš. V tvoji oblasti je, da se so¬
vražniku pokoriš, da je vse le tebi v korist." (Sermo 5. de quad. n. 3.)

Trinajsti del.

Prevažna vprašanja.

1. Odkod sem?

„Iz enega je Bog naredil ves

S  človeški rod.“ (Dej. ap.  /7, 26.)

cerkvi sv. Pavla v Londonu, katero so Angličani (protestantje)
napravili nekako za pokopališče slavnih mož, se na marmor¬
nati grobni plošči berejo besede: „Dubius viri. Incertus mo-
rior. Quo eam, nescio. — V dvomu sem živel. V negotovosti umrjem.
Kam grem, ne vem." Pač čuden napis! Ali more katoliški
kristjan  tako govoriti, ali bi .si pač mogel dati napisati na grob
take besede? Gotovo ne, zakaj sv. vera mu daje na vsa ta prevažna
vprašanja: Odkod sem, kaj sem, kam grem, čemu sem, najpovoljnejši
odgovor, ki se povsem strinja z zdravo pametjo. Predvsem poglejmo,
kakšen odgovor nam dajeta vera in zdrava pamet na vprašanje:
Odkod sem?

Sv. vera nam odpira prve strani sv. pisma ter nam kot odgovor
na omenjeno vprašanje kaže besede Mojzesove: „In (Bog) reče: Na¬
redimo človeka po svoji podobi in sličnosti, da gospoduje ribam
morja in pticam neba, in živalim, in vsi zemlji, in vsi laznini, ki
se giblje po zemlji. In Bog je ustvaril človeka po svoji podobi;
po božji podobi ga je ustvaril, moža in ženo ju je ustvaril." (I. Mojz.
1, 26.27.) V drugem poglavju pa pravi: „Gospod je torej naredil
človeka iz ila zemlje in je vdihnil v njegovo obličje duha življenja in
bil je človek živa stvar." (I. Mojz. 2, 7.) Skoraj isto nam pripoveduje
sv. pismo o stvarjenju drugega človeka, t. j. žene. „Ni dobro človeku
samemu biti," je namreč rekel Gospod, „naredimo mu pomočnico
njemu enako. Gospod Bog je torej poslal spanje Adamu; ko je bil
zaspal, vzame mu eno izmed njegovih reber ter napolni z mesom

120

Bog je človeku ustvaril dušo.

njegovo mesto. In Gospod Bog je iz rebra, katero je bil vzel iz
Adama, naredil ženo.“ (I. Mojz. 2, 18 — 22.)

Kaj nam napoveduje sv. pismo s temi besedami? S temi povsem
jasnimi in določnimi besedami nam napoveduje dvojno resnico, nam-
re č: 1. da je Bog sam neposredno ustvaril, t. j. iz nič naredil človeško
dušo, in 2. da mu je tudi neposredno naredil telo iz prej obsto¬
ječe snovi.

Prvo, da je Bog ustvaril človeku dušo,  sledi iz besed: Bog je
ustvaril človeka po svoji podobi, in sicer iz besede „ustvaril“ (v he¬
brejskem „bara“, kakor smo že v drugem delu opozorili), ki vselej
v sv. pismu pomenja iz nič kaj narediti, t. j. provzročiti, da biva kaka
stvar, ki prej na noben način ni bivala. Kaj pa je Bog naredil iz
nič? Ali mar celega človeka, saj pravi sv. pismo: Bog je ustvaril
človeka. Tu moramo pripomniti, da beseda „človek“ v sv. pismu in
sploh v vsakdanjem govorjenju pomeni troje, namreč: ali samo člo¬
vekovo telo, na pr.: kadar pravimo, tega ali onega človeka so poko¬
pali, ker so pokopali le njegovo telo; ali pomenja le človekovo dušo,
na pr.: kadar pravimo, ta človek je šel v nebesa, ker je v resnici
šla v nebesa le njegova duša, telo se je pa pokopalo v zemljo; ali
pa slednjič pomenja celega človeka, telo in dušo, na pr.: kadar pra¬
vimo, ta ali oni človek je velik govornik, ker to velja o telesu in
duši. Kaj hoče torej sv. pismo označiti, ko pravi: „Bog je ustvaril
človeka.“ Ali mar njegovo telo? Niti najmanj, saj telo samo ne more
biti podoba božja, ker je Bog duh. Razen tega nas pa tudi na drugem
mestu uči, da je Bog telo naredil iz ila zemlje. Ko torej pravi
sv. pismo, da je Bog „človeka“ ustvaril po svoji podobi, nas določno
uči, da je sam, neposredno iz nič naredil človeku dušo. To sledi
tudi iz besed: „Bog je dihnil v njegovo obličje duha življenja in bil je
človek živa stvar.“ (I. Mojz. 2, 7.) V teh besedah je določno napovedano,
da je Bog sam, neposredno, človeku dal dušo. Pa odkod jo je vzel?
Ali se je mar razvila iz njegovega bitja, kakor veja zraste iz drevesa?
To je nemogoče, ker sicer bi bila istega bitja kot on, božja, a Bog
je neizpremenljiv, ki ničesar ne more pridobiti, ničesar ne izgubiti,
kar pa človeška duša ni, ki na pr. napreduje^v čednostih, v zna¬
nosti itd. Ali je mar en del njegovega bitja? Še manj, saj je Bog
enostavno bitje, ki se ne da razdeliti v več delov. Ker se torej duša
ni razvila iz Boga, ker ni del njegovega bitja, nam preostane le še
en način: Bog je namreč moral dušo ustvariti, tj. iz nič narediti, ko
jo je vdihnil v človeka.

V tem se tudi razodeva razloček med človeško dušo in živalsko
življensko močjo. Ko je Bog ustvaril živali, je samo snovi dal moč,
da je iz nje nastala živa žival, s snovjo je tudi duša postala, zato
duša živalska tudi s snovjo pogine. Ko pa ustvari človeka, mu sam
vdihne dušo, ki je torej povsem drugačna od snovi, neodvisna od
nje. Brez nje je prišla v človeka, torej tudi brez nje lahko ostane.

Kaj pa veda,  ali mar more tajiti, da je duša ustvarjena od
Boga? Naravoslovci, ki preiskujejo naravo, pač tega ne morejo ne
dokazati, ne zavreči, saj s svojimi orodji ne morejo otipati duše,
torej tudi ne morejo dokazati ali zanikati njen izvir. S tem vpra-

Bog je človeku naredil telo.

121

šanjem se moreta baviti le bogoslovec in modroslovec. Ta dva pa
morata priznati, da je morala človekova duša le na ta način postati,
da jo je Bog ustvaril.  Ker duša ni iz snovi (materije), ker je eno¬
stavno bitje (kakor smo že dokazali v tretjem delu), zato se ni mogla
razviti ne iz snovi, ne iz živali, niti se ni mogla razviti iz Boga, zato
morata priznati oba, da mora imeti svoj izvor edino le v Bogu, ki
jo je ustvaril, t. j. naredil iz nič, provzročil, da je bivala, ko ni prej
bivala na noben način.

Druga resnica, katero nam sv. pismo napoveduje v besedah, v
začetku navedenih, je pa, da je Bog sam neposredno naredil človeško
telo  iz ila, iz že prej obstoječe snovi, torej ne naravnost ustvaril. Da
je Bog človeško telo naredil iz ila, nam dovolj jasno napoveduje
sv. pismo v besedah: „Gospod je torej naredil človeka iz ila zemlje.“
Da ta beseda „človek“ ne pomenja človekove duše, je pač očividno,
saj sv. pismo pripoveduje, da je Bog človeško dušo sam vdihnil v
človeka. Potem je pa tudi razvidno iz tega, da je človeška duša
duh,  ki ne more imeti svojega izvora iz ila zemlje, iz snovi. Beseda
„človek“ torej pomenja človekovo telo, in sv. pismo nas z onimi be¬
sedami uči, da je Bog človeku naredil telo iz ila. V tem nas potrjuje
tudi izkušnja. Kemiki, ki so razkrojili človeško telo v njegove naj¬
manjše dele, so se prepričali, da je sestavljeno iz samih zemeljskih
snovi, na pr.: kisika, dušika, vodika, fosfora, klora, broma itd.

A sv. pismo nas ne uči samo, da je Bog naredil iz ila človeško
telo, marveč nam tudi napoveduje, da je to on sam neposredno iz¬
vršil, t. j. s posebnim dejanjem. Nekateri bi namreč radi Darvinovo
teorijo, da se je človek razvil iz opice, ali sploh iz živali, spravili v
soglasje s sv. pismom ter uče, da je Bog snovi dal to posebno moč,
da se je polagoma iz nje, in sicer iz najpopolnejše živali, razvilo člo¬
veško telo, kateremu je on potem vdihnil dušo. Ta nauk bi sicer
naravnost ne nasprotoval sv. pismu, vendar imamo dovolj razlogov,
ki nam pričajo, da je Bog neposredno naredil tudi človeško telo.
Da, kakor bomo videli v naslednjem poglavju, se veda dandanes z
vsemi svojimi uspehi še ne more ponašati, da bi mogla ta nauk do¬
kazati, marveč mora s slavnim svojim zastopnikom Virhovom priznati:
,,Jaz moram izjaviti, da nas je vsak pozitiven napredek, katerega
smo storili na polju prehistorične (predzgodovinske) antropologije, še
oddaljil od dokaza te zveze (med človekom in opico).“ [Bericht liber
die Naturforschervers. im J. 1877, 50.]

Ako pa pravimo, da je Bog neposredno naredil človeško telo,
si ne smemo Boga misliti kakor kakega kiparja, ki iz kamena iz¬
kleše človeško podobo, ali kakor kakega otroka, ki po zimi iz snega
naredi možica. Z onimi besedami hočemo le reči, da je Bog rekel,
hotel, da bodi iz ila človeško truplo. Ko se je na njegovo povelje iz
ila naredilo človeško truplo, mu je vdihnil dušo. V tem nas potrjuje
sv. pismo v že omenjenih besedah, ki dovolj razločno in jasno opi¬
sujejo stvarjenje prvega človeka. Mojzes nam v oni prigodbi popisuje
zgodovinsko dejstvo. Zato ne smemo njegovim besedam dajati dru¬
gačnega pomena, kakor ga imajo na prvi pogled. Pri zgodovinskih
dejstvih poročevavci nikdar ne govore v podobah, ampak pripove-

122

Človek je božje delo.

dujejo dejstvo s takimi besedami, ki na prvi pogled oznanjajo to,
kar hočejo povedati. — Ta nauk nam tudi potrjuje stvarjenje prve
žene. Ako je Bog ženo neposredno ustvaril, koliko bolj smemo šele
to trditi o prvem možu, saj je mož odličnejši od žene. Dalje nam
sv. pismo isto oznanja tudi na drugih mestih. V Jobovi knjigi beremo:
„Tvoje roke so me naredile, in so me vsega krog in krog upodo¬
bile ... Spomni se me, prosim, da si me kakor ilovico izdelal, in me
boš zopet v prah izpremenil.“ (Job 10, 8. 9.) Kako živo opisuje tu
Job stvarjenje človekovo, kakor da bi je bil sam gledal, kako Bog
iz ilovice dela človekovo truplo! Kako določno in jasno napoveduje,
da je sam Bog neposredno naredil človeku telo. — Isto nam napo¬
veduje tudi psalmist v 102. psalmu: „On (Bog) ve, kakšne smo stvari;
on se spominja, da smo prah.“ (Ps. 102,14.) Psalmist hoče reči, da je Bog
nekako primoran posebno usmiljenje izkazati človeku, ker ve, da ga
je z nekako posebno skrbjo naredil; ker je on v prvi vrsti njegov oče.

Na te in druge besede sv. pisma oprti, so tudi cerkveni očetje
vedno učili, da je človeško telo bilo neposredno od Boga narejeno
iz prej obstoječe snovi, t. j. iz ila zemlje. Kolinski provincijalni cer¬
kveni zbor (1. 1860) uči tudi: „Prvi stariši so bili neposredno od
Boga ustvarjeni. Zaradi tega izjavljamo, da nasprotujejo sv. pismu in
sv. veri tisti, ki trde, da se je človeško telo razvilo iz snovi, tako,
da se je iz nepopolnega razvilo popolnejše bitje, in naposled člo¬
veško telo.“

Določen nauk sv. pisma je torej, da je Bog neposredno ustvaril
človeško dušo in neposredno naredil tudi telo iz prej obstoječe snovi.
Ker pa je duša imenitnejši del v človeku, zato pravimo, Bog je ustvaril
prva človeka, od katerih izvira ves človeški rod. Ako se torej človek
vpraša: Odkod sem,  odgovarja mu sv. vera: Od Boga!  — Do¬
ločno je to napovedala sv. cerkev na četrtem lateranskem cerkvenem
zboru, kjer je slovesno izjavila: „Trdno verujemo in spoznamo, da
je en začetnik vsega, stvarnik vseh vidnih in nevidnih, duhovnih in
telesnih bitij, ki je s svojo vsemogočnostjo takoj ob začetku časa iz
nič naredil obojno stvar, duhovno in telesno, angelsko namreč in
zemsko, in potem človeško, takorekoč skupno, obstoječe iz duha
in telesa."

Ali mar more zdrava pamet temu nauku oporekati? Ali mu
ne mora pritrditi, in sicer z veseljem pritrditi? Ako namreč pomi¬
slimo, kako vzvišen je človek nad vsemi vidnimi stvarmi, kako daleč
presega vsa druga vidna bitja, potem si pač lahko mislimo, da je to
krasno, vzvišeno delo moralo priti neposredno iz rok božjih. Da, z
veseljem mora pritrditi zdrava pamet temu nauku, zakaj nič ne po¬
vzdiguje človeka v toliki meri kot prepričanje: Jaz sem delo vse¬
mogočnega Boga, kateri me je nekako s posebno marljivostjo naredil.
Kaj je pač primerneje, kaj se bolj strinja z zdravo pametjo, ali da je
človek delo božje, ali da je le sad slepega slučaja, ali celo, da se je
razvil iz opice? Seveda bi vsaka pamet rada pritrdila temu nauku,
ako bi je ne motile strasti, ako bi ta nauk ne imel nobenega vpliva
na iivljenje. Toda ravno radi tega, ker ima ta nauk največji pomen
za človekovo življenje, zato se mu upira pamet, katero slepijo strasti.

Stvarjenje prve žene.

123

Ako sem namreč delo božje, potem sem popolnoma njegova last,
popolnoma v njegovi oblasti, od njega odvisen. Kakor ima lončar v
popolni oblasti lonec, katerega je sam naredil, tako in še bolj je človek
kot delo božje popolnoma v njegovi oblasti; zakaj on ni samo na¬
redil te prstene posode, t. j. človeka, marveč je ustvaril tudi snov,
iz katere se je naredila posoda. A ravno radi tega, ker nekateri no¬
čejo imeti Boga za svojega gospodarja, ker nočejo biti pokorni nje¬
govim zapovedim, zato ugovarjajo temu nauku in si postanek člove¬
kov razlagajo brez Boga, da se je namreč sam od sebe razvil, bodisi
iz mrtve snovi ali iz najpopolnejše živali, namrač opice. O tem bomo
govorili v naslednjem poglavju.

Zdaj si nekoliko natančnejše oglejmo stvarjenje prve žene,  v
katero se je že zaletaval zlobni Volter in se zlasti današnje dni za¬
letava brezverni svet, češ, to je že preveč otročje, da bi bil Bog iz
Adamovega rebra ustvaril prvo ženo. Volter ni mogel umeti, kako
da se ni Adam zbudil iz spanja, ko mu je Bog vzel rebro. Revček
naj bi bil počakal do danes, pa bi bil videl, kako zdravniki v spanju,
katero provzroče s kloroformijem in drugimi sredstvi (cocain), človeku
odrežejo ne samo rebro, ampak celo roko, nogo, popravijo želodec itd.
Kar je mogoče zdravnikom, pa naj bi bilo nemogoče vsemogočnemu
Bogu. Sicer si pa tega spanja ne smemo misliti kot navadno spanje,
ampak le kot nekako zamaknjenje, v katerem je Adam dobro vedel,
kaj se ž njim godi. Zato je tudi rekel, ko mu je Bog pripeljal ženo:
„To je sedaj kost iz mojih kosti, in meso iz mojega mesa; imenovala
se bo možinja, ker je iz moža vzeta.“ (I. Mojz. 2, 23.)

Res je, da se nam stvarjenje prve žene iz Adamove kosti zdi
na prvi pogled nekako čudno, reldi bi, za Boga poniževalno, toda če
stvar natančneje pomislimo, izprevidimo, da je bilo to kaj primerno.
Najprej moramo opozoriti, da Bog vselej tako dela, kadar izvršuje
kako delo, ki je v zvezi s človekom, da namreč vzvišeno združuje z
nizkim. Človeka ustvari po svoji podobi in sličnosti, a vkljub temu
mu naredi telo iz ila, katero potem oživi s svojim božjim duhom.
Ko izkuša človeka v raju, ga izkuša s tako malenkostno stvarjo, dre¬
vesom, sadom in kačo. Ko Jezus Kristus ozdravi sleporojenega človeka,
pljune v prah in mu pomaže kraj očes. Kadar hoče sploh človeka
povišati, ga prej ponižuje. Kako bi se mogli torej čuditi, da je isto
storil, ko je ustvaril prvo ženo. Kakor vselej, tako nam je tudi ob
tej priliki hotel dati kaj lepe nauke, katere navaja sv. Tomaž Akvin-
ski (I. qu. 92. a. 2. 3). Kakor nas uči ta angelski učenik, je bilo kaj
umestno, da je Bog naredil ženo iz Adamovega telesa in zlasti iz
Adamovega rebra. Ko je ženo naredil takorekoč iz Adamovega telesa,
je hotel razodeti dostojanstvo prvega človeka, da bi bil namreč on,
ki je po božji podobi ustvarjen,  početnik človeškega rodu,
kot je Bog početnik vseh stvari. Vsled tega pravi tudi sv. apostol
Pavel: „Bog je iz enega naredil ves človeški rod.“ (Dej. ap. 17, 26.)
Dalje je ženo naredil iz moža, da bi mož ženo bolj ljubil, ter da bi
se je neločljivo oklenil. Zato je tudi rekel Adam: „Zaradi tega bo
zapustil človek očeta in mater in se držal svoje žene, in bodeta dva
v enem mestkT i; ,(I. Mojz. 2, 24.) Dalje je stvarjenje žene iz Adama

124

Čemu iz Adamovega rebra?

bilo povsem primerno, ker uči, da morata mož in žena skupaj bivati,
ne samo, da se človeški rod množi, ampak da se ustanovi družina,
v kateri ima vsak svoje odločeno opravilo, in v kateri je mož glava
žene. Slednjič pa tudi stvarjenje žene iz moža predpodablja sv. cerkev,
ki ima svoj početek od Kristusa.

Povsem primerno je pa bilo tudi, kakor nas uči isti učenik, da
je Bog naredil ženo iz Adamovega rebra.  To naj bi namreč oznanjalo
tesno družabno zvezo, ki naj biva med možem in ženo'; žena naj ne
gospoduje nad možem, ker Bog ni žene naredil iz Adamove glave,
pa tudi mož ne sme imeti žene za sužnjo, ker je ni Bog naredil iz
Adamovih nog. To je imel tudi apostol pred očmi, ko je pisal Timo¬
teju; „Ženska naj sc mirno uči z vso podložnostjo. Nikdar ne do¬
puščam, da bi žena učila (namreč v cerkvi), niti gospodovala možu,
ampak naj bo tiha. Adam je bil prvi ustvarjen, potem Eva. Adam ni
bil zapeljan, marveč je bila žena zapeljana v greh.“ (I. Tim. 2, 12—14.)
Ko je torej Bog ženo ustvaril iz Adamovega rebra, je hotel označiti
njeno stališče napram možu in v družini. Ali ni to povsem primerno?
Kako bi se pač mogla zdrava pamet protiviti takemu nauku? Ali ne
mora marveč občudovati božjo modrost, ki na tako preprost način
uči človeka, kaj je podlaga njegove družinske sreče in sploh vsega
blagostanja. Ako bo imel mož vedno pred očmi, da je žena takorekoč
del njegovega telesa, da je Bog ženo naredil iz rebra, ki je najbližji
srca, ali ne bo to zanj opomin, da jo ljubi? In žena, ako se bo tega
zavedala, ali ne bo pokorna možu, mu z vsem srcem v vsej zvestobi
vdana in podložna? Celo brezverni Volter je priznal, da je v ti
zgodbi čudovito lep opomin k nerazločljivi edinosti, ki mora vladati
v zakonu, in k iskreni ljubezni, ki naj ohrani nerazvezljivo združene
zakonske.

Ali ne vidimo, da se ravno današnje dni ne zametuje samo
omenjena preprosta zgodbica o stvarjenju žene, ampak da se, čimbolj
se širi nevera, tudi zametujejo posledice, ki izvirajo iz zgodbice?

2. Človek in opica.

»Resnično, mi še nismo izven lepe
misli pisatelja Geneze (prve Mojzesove
knjige), da je Bog prvemu človeku vdihnil
svoj di h. “

(Olto Home Am Rhyn, v časopisu
iUnsere Zeil «. iSSi,  str.jil-)

V početku ni Darvin svojega nauka (takozvano descendenčno
teorijo) uporabljal na človeka in ni tajil, da bi bil Bog neposredno
ustvaril človeka. V svoji poznejši knjigi (Abstammung des Menschen)
pa je uporabil svoj nauk tudi na človeka ter rekel, da se je človek
sam od sebe čisto naravnim potom  razvil iz najpopolnejše
opice. Ta nauk je bil šele voda na mlin tistih ljudi, ki bi se radi
iznebili Boga. Z največjo navdušenostjo se ga je svet poprijel, saj
je tako postal žival in lahko živel kot žival, da, še slabejše od živali.
Pač se tu v polni meri uresničujejo besede sv. pisma: „Človek, ki je

Ali se je mogel človek sam od sebe razviti iz opice?

125

v časti, ne pomisli, enak je neumnim živalim in je njim podoben."
(Ps. 48, 13.) Kaj je pač častnejše za človeka, da je potomec opic ali
delo, otrok božji? Kaj se bolj strinja z našo pametjo, prvo ali drugo ?
Pa kako naj bi se bil človek razvil iz opice ali živali?

V daljni deželi, ležečo med Afriko in Indijo, Lemurijo, je bila
opica (ali cela vrsta opic) prisiljena zapustiti drevesa, na katerih žive
opice, ker na njih ni več našla potrebne hrane. Ker je bila primorana
po tleh iskati si hrane, se je polagoma navadila hoditi po zadnjih
nogah, oziroma rokah. Sprednjih rok ni več stegovala, ker ni plezala
po drevesih, zato so se ji te skrčile. Ker je morala ležati na trdih
tleh, se ji je obrabila na eni strani dlaka, potem na drugi, in naposled
je izgubila vso dlako. Ravnotako se ji je izgubil rep, ker ga ni več
rabila. Te izpremembe so podedovali mladiči. A pri tem ni obstal,
ampak se je razvijal dalje. Najprej je opustil režanje in se začel
ljubko smehljati. Ko se je enkrat toliko razvil, je začel misliti. Vsled
tega so rastli možgani. Potomci so dobivali vedno večje možgane.
Tako se je polagoma iz opice razvil človek, kakršen je sedaj. —
Tako si nekateri po Darvinovem nauku razlagajo pričetek človeka
in človeškega rodu. Kaj ne, kako znajo lepo pripovedovati, kakor
da bi bili zraven, ko se je to godilo.

Človek bi se res smejal tej velikanski domišljiji, ko bi stvar
ne bila tako silno resna. Zakaj? Ta nauk se takorekoč bliskoma
širi in je že zašel tudi med preprosto ljudstvo. Človek bi se smejal
temu nauku, ako bi ne bile tako strašne posledice, katere v resnici
izvajajo ljudje iz njega. Ako je človek le žival, ki se je sama od
sebe razvila, potem ni Boga,, ni večnosti; potem je človek narejen le
za ta svet in more le na tem svetu iskati svojo srečo; potem ima
vsak človek enake pravice do vseh stvari na zemlji; potem je vsaka
zasebna last tatvina; potem so vsi ljudje enakopravni itd. Glej, kako
se dosledno iz tega nauka izvaja socijalizem in anarhizem, ki preti
podreti vse temelje človeške družbe.

Ako je človek le žival, potem sme tudi živeti kakor žival, po¬
tem je poštenost prazna beseda, saj je žival ne pozna, potem ima
tisti večjo pravico, ki ima večjo moč; potem sme človek odstraniti
svojega bližnjega, ako mu je na potu in slabejši od njega itd. Da,
človek bi se smejal tem izrodkom človeške domišljije, ako bi ne imeli
tako strašnih posledic, ako bi se tako zelo ne širili. Ta nauk je pač
voda na mlin za tiste, ki bi se radi iznebili njim neljubega Boga in
dolžnosti do njega. Ako bi ta nauk ne nasprotoval sv. veri, bi ga
ves svet zasmehoval in zametoval, a ker nasprotuje sv. veri, zato se
ga mnogi z veseljem oklepajo. Le premnogi so žalibog le preveč
podobni onemu gospodu (o katerem smo govorili v enajstem delu),
ki raje veruje največjo nezmisel, kot pa jasni nauk sv. pisma, ki
se pač najlepše strinja z zdravo pametjo.

Kako bi se bil pač mogel človek razviti iz živali?
Da je to nemogoče, kaže nam že velikanska telesna razlika
med človekom in živaljo,  oziroma opico, na katero smo že
opozorili v petem oddelku našega dela. Ako bi se bil razvil iz opice,
morali bi pač najti kak sled o takem razvijanju, na pr.: pol človeka,

126

Živalska pamet?

pol opice. A sloveča naravoslovca Virchov in Ranke nas zatrjujeta,
da takega sledu ni najti. Zlasti pa se kaže velikanska razlika med
človekom in opico, ako upoštevamo, da ima človek pamet in prosto
voljo, žival pa ne.

Dandanes se sicer veliko govori o živalski pameti, na pr. o
modrosti psa itd., ker bi nekateri tako radi naredili iz človeka žival,
iz živali pa človeka. Živali izvrše v resnici nekatera, bi rekel, pa¬
metna dejanja. A iz teh nikakor ne moremo sklepati, da imajo pamet.
Žival v svojih dejanjih išče zlasti dvojnega, namreč, da si pridobi
potrebne hrane, in da ohrani svoj rod. Dejanja, katera stori iz tega
namena, so kaj pametna. A te izvršuje le zaradi tega, ker jo k temu
goni instinkt, t. j. notranji nagon. Ta nagon je nekako nezmotljiv, a
zaradi tega še ne moremo reči, da ima žival pamet. Ako le malo
opazujemo delovanje živali in človekovo, se kaj lahko o tem pre¬
pričamo. Žival pri svojih delih ne ve, čemu tako dela,  ako-
ravno dela, bi rekli, povsem pametno. Kokoš grebe na vrtu. To jc
kaj umestno, saj na ta način dobi hrano. Ali pa ve, čemu to dela?
Postavi kokoš v sobo in ravno tako ti bo brskala po dilah kakor
na vrtu. Ako bi imela pamet in bi vedela čemu brska, potem bi pač
po dilah ne brskala; in če jo postaviš na kup pšenice, ti bo
ravno tako brskala, dasi ji je to nepotrebno. Zveri zlomijo tudi
mrtvemu ptiču peroti, dasi je to nepotrebno, ker jim mrtva ptica ne
more več uiti. Kokoš marsikaj, takorekoč pametnega stori, na pr.:
skliče svoja piščeta, ako vidi sokola, a kako nespametno se razodene,
ker vali tudi na belem kamenu, ki ima obliko jajca. Ali si kdaj opa¬
zoval kokljo? Ako ji gospodinja vzame jajca, na katerih je sedela,
naj jo poliva z vodo, naj stori kar hoče, vse nič ne pomaga, koklja
ne bo jenjala kloči. Ako je potekel čas, v katerem bi bila morala
sedeti na jajcih, gre kokoš zopet po dvorišču, kliče, vabi, razprostira
svoje peroti, kakor da bi imela kakih dvajsej piščet. Ali je mar to
pametno? Ali ne kaže to očitno, da nima pameti? Ako zapreš ptico
selivko nekoliko v kletko, postane ob času, ko se ptice selijo v druge
kraje, tako nemirna, da se ubije na stenah kletke. Ako bi bila pa¬
metna, bi pač vedela, da ne more iz kletke. Opice se sicer grejejo
pri ognju, katerega so ljudje pustili, a nikdar jim še ni prišlo na
misel, da bi nova drva naložile na ogenj, kadar hoče pogasniti.

Vse to nam pač jasno razodeva, da živali ne vedo, čemu delajo
tako, kakor delajo, da torej nimajo pameti. Človek pa ima svoj na¬
men pred očmi, in po tem namenu uredi potrebna sredstva. Živali
sicer izvršujejo nekatera, takorekoč zelo pametna dejanja, prave
umetnije, a te nam kar nič ne razodevajo pameti v živali. Ako bi
iz tega sklepali na pamet, potem bi morali reči, da imajo živali, in
to najnižje, veliko več pameti kot človek, ker nekatere izvrše dela,
na pr. čebele, kakršnih noben človek ni sposoben pri vsi svoji umet¬
nosti popolnoma ponarediti. A ravno ta dela nam kaj živo razode¬
vajo, da žival nima pameti. Živali se namreč teh del niso priučile,
ampak jih znajo takoj izvrševati, komaj ko pridejo na svet. Človek
pa pride po svojem in to po dolgotrajnem trudu do tega, da izvršuje
umetna dela.

Živalska pamet?

127

Vsaka žival ima svojo posebno spretnost. Čebelica zna kaj
spretno graditi svoje celice, pajek spresti mrežo, slavec prepevati, a
nikdar se pa še ni priučila čebela presti, pajek graditi celice itd.
Človek je pa sposoben vsega se priučiti. On zida hiše, cerkve, mo¬
stove, ladje; on gradi iz vsakovrstnega gradiva. Slavec poje vedno
le eno in isto pesem, koliko pesmi je pa že izumil človek. Da, še
več. Človek je izumil razna glasbena orodja, n. pr. gosle, citre, gla-
sovir itd. Kaj takega niti ena žival, tudi najpopolnejša, ni izvršila.
Žival, kar zna, to zna, ona kar nič ne napreduje. Čebela dela svoje
celice sedaj ravno tako, kakor pred 3000 leti. Kolik je pa napredek
človeškega rodu! Kdo ga ne občuduje zlasti današnje dni! Res je,
da se dajo živali priučiti (dresirati), da izvršujejo razna dela, katerih
sicer ne delajo, na pr. da pes hodi po zadnjih nogah, da opica ziblje
otroke, a iz tega nikakor ne moremo sklepati, da bi imela žival pa¬
met. Tako so na pr. že naučili psa, da so mu dali košaro z denarjem
in da je šel po meso. Ako bi imel pamet, bi bil pač spoznal, da se
za denar dobi meso, in bi bil ukradel denar ter si kupil mesa, ki ga
tako rad je. Nobeni ptici še ni prišlo na misel, da bi si bila sama
odprla kletko, kar bi pač mogla storiti, ako bi imela pamet.

Vse to nam jasno priča, da ima človek pamet, žival pa ne.
Kako bi se bil torej mogel človek razviti iz opice?

Zato nam priča tudi govorica  človekova, s katero razodeva
svoje misli z določnimi besedami. Da bi svoje misli tudi drugim, od¬
sotnim razodel in jih ohranil za poznejše čase, je izumil črke. O tem
pri živali niti sledu ni. Žival sicer z raznimi glasovi razodeva svoja
čutila, a to še ni nobena govorica. Nekatere živali se sicer priuče
izgovarjati nekatere besede, a same ne vedo, kaj izgovarjajo. To nam
sicer razodeva, da imajo nekatere živali organe (ude), sposobne za go¬
vorjenje, na pr. z opičnim organom bi človek lahko govoril, toda
žival ne more govoriti, ker ne ve ničesar povedati, ker nima pameti.
Zato pravi sloveči jezikoslovec Maks Miiller: „Jaz si ne morem raz¬
lagati, kako bi se bila govorica razvila iz tega, kar imajo živali, in
če ji tudi v ta namen damo milijone let časa.“

Velikansk razloček se kaže med človekom in živaljo tudi v
tem, da ima človek prosto  voljo, žival pa ne. Človek na dano
vprašanje lahko odgovori ali pa molči, on lahko premaga svojo jezo;
četudi lačen, lahko opusti jed, t. j. se posti; on lahko dela proti svoji
naravi, jo lahko ukonča z nenravnostjo, nezmernostjo ali samomorom.
O človeku ne moremo nikdar z gotovostjo reči, tako ali tako bo
naredil. Kdo ne ve, kako se izpreminjajo ljudje? Kaj pa žival? Ona
ne pozna posta. Ako je lačna je in mora jesti, ako ima kaj. Nikdar
pa ne dela žival proti svoji naravi. Ako je še tako lačna, ne bo jedla,
kar bi ji utegnilo škodovati. Kako na pr. izbira krava na paši. Res
je, da na pr. mačko navadimo, da se ne bo dotaknila ptiča. A to ne
razodeva pameti, ne proste volje. Mačka se le boji udarcev, in ta
nagon, ki jo odvračuje od kazni, je hujši, kot nagon, ki jo sili, da bi
potolažila svojo lakoto, umorila ptiča. Ako živali do smrti branijo
svoje mladiče, store to zaradi tega, ker jih k temu priganja nagon,
ki jih vodi, da ohranijo svoj rod. Ta nagon je pa večji kot nagon,

128

Žival nima pameti in prostosti.

ki jih vodi, da bi ohranile same sebe. Človek se lahko privadi in pa
tudi odvadi raznih navad, ne pa žival.

Vsa ta dejstva nam očividno pričajo, da ima človek pamet in
prosto voljo, žival pa ne. Kako bi se torej mogel človek razviti iz
živali in to sam od sebe brez Boga? Tudi sloveči naravoslovci so
prišli do prepričanja, da je med človekom in najpopopolnejšo živaljo
tako velik prepad, da bi ga stvar sama od sebe na noben način
ne mogla prekoračiti. Sloveči naravoslovec pl. Meyer piše: „Med
človekom in najbolj razvito živaljo je brezdno, katerega ne more
nobena stvar napolniti. Duševna zmožnost, ki je izvestno del njego¬
vega bitja, se pač pri človeku v nobeni reči v toliki meri ne raz¬
odeva, kot v tem, da spoznava svojega vsemogočnega stvarnika, da
preiskava zakone o vesoljstvu, in da naravne moči uporablja v svojo
službo." (Die Reptilien, str. 115.) — „lvar je bistveno človeku,“ piše
učeni Giebel, „to je njegov duh; v primeri ž njim izgube vsi znaki žival¬
stva svojo veljavo. Vsaka stvar se more meriti le s stvarjo nji enako,
kamen s kamenom, rastlina z rastlino, žival z živaljo, človek s člo-
vekom.“ (Tagesfragen, str. 50.) Ako je torej med človekom in živaljo
tolik razloček, neprekoračljiv prepad, kako bi se bil pač mogel člo¬
vek razviti iz živali?

Nekateri sicer uče, da je Bog človeku ustvaril dušo ;  a da se
je po njegovi volji človeško truplo razvilo iz najpopolnejše živali.
Ta nauk bi sicer toliko ne nasprotoval sv. pismu, ki ne pove narav¬
nost, kako je Bog prvemu človeku naredil telo, vendar nasprotuje
vedi, po kolikor more to do današnjega dne dokazati. — V prvi vrsti
nas uči današnja izkušnja, da se ni mogel človek razviti iz živali,
zakaj človek rodi le človeka, opica le opico. Naj so tudi vsa umetna
sredstva uporabili, vendar niso mogli priti do drugačnega zaključka.

Kakor izkušnja, tako nasprotuje nauku nasprotnikov sv. vere
tudi zgodovina in geologija, ki ne vesta ničesar povedati o kakem
bitju, ki bi bilo na pol človek, na pol opica, kakršno bitje bi pač
moralo bivati kdaj na svetu, ako bi se bil človek razvil iz opice.
(Glej II. zvezek, str. 25.) Zato vidimo, da so tudi naši nasprotniki
prišli do prepričanja, da je Darvinov nauk le gola podujema (domiš¬
ljija), ki se dandanes na noben način ne more dokazati. Tako na pr.
piše učenjak Fogazzaro: „Nauk, da se je razvil človek iz opice, še
ni dokazan; najbrže se tudi zanesljivo nikdar ne bo dal dokazati."
Predsednik antropološkega društva v Londonu, 1’ Hunt, piše: „Darvi-
nizem je morda resničen, ako se uporablja na živali in rastline, toda
če se uporablja na človeka, nima za se niti enega dejstva." (Dally,
L’ ordres des primates, str. 36, Par. 1888.) Istotako se je izjavil fran¬
coski učenjak, naravoslovec Quatrefages (Katrfaž): „Ne da bi se ozi¬
ral na bogoslovne in modroslovne razloge, že samo iz vednostnega
(naravoslovnega) stališča moram priznati, da nima nauk, ki uči, da se
je človek razvil, bodisi iz opice, bodisi iz morskega psa, ali iz druge
katerekoli živali, nobene podlage na kakem dejstvu, ki bi mogel pre¬
nesti znanstveno kritiko, da se na noben način ne more vzdržavati,
da je le gola šala, ki se ne more resno vzeti." (Raport sur le pro-
gres de 1’ Anthrop.) Resni učenjaki torej morajo ta nauk zavreči.

129

3. Prva človeka.

„Divjak ni nič drugega kot propal
človek." (De Maistre II,  /7.}

„Tvoje roke so me naredile in so me vsega krog in krog upo¬
dobile ... Spomni se, da si me kakor ilovico izdelal, in me boš zopet v
prah izpremenil,“ kliče Job svojemu stvarniku (Job 10, 9), in tudi mi
moramo po navodilu sv. vere in zdrave pameti enako klicati. Prvi
človek je prišel neposredno iz rok božjih. A tu nam je odgovoriti na
drugo vprašanje: Kakšen je bil ta človek, oziroma prva človeka,
ki ju je Bog postavil na zemljo? Tisti, ki bi bili tako radi potomci
opic, opisujejo prvega človeka ali prve ljudi kot divjake, podobne
živalim, ki so se šele tekom tisočletij sami od sebe povzdignili do
sedanje kulture (omike). Po njihovem mnenju se ljudje v početku
niso dosti ločili od živali; bivali so v gozdu ter se živili od lova
rib in gozdnih živali. Šele polagoma so se združili v družine in ob¬
čine, začeli obdelovati polje, izvrševati razna rokodelstva in naposled
se tudi jeli pečati z vedo in umetnostjo. Ta nauk podajajo nekateri
tudi v lepši obliki. Pripovedujejo namreč o dobi, ko je človek živel
še v otroški nedolžnosti, kot pravi otrok narave. Šele polagoma so
se v njem vzbudile strasti in tako je prišla hudobija na svet. S svo¬
jimi močmi so se sicer povzpeli do višje stopinje omike, ki pa ni
povečala sreče teh naravinih otrok, marveč jo še zmanjšala. V tej
obliki je zlasti ta nauk oznanjal francoski brezverec Rus6 (Rousseau).
Tudi današnje dni je zelo razširjen, zlasti se nanj upira brezverna
vzgoja, ki pravi, da je glavni namen vzgoje človeka privesti nazaj
do onega prvotnega stanja, da se mora v otroku izobraziti čista na¬
rava človekova. Zlasti takozvani Froebelovi otroški vrtci temelj ujejo
na tem napačnem nauku.

Vprašanje torej nastane: Ali se je res človek sam od sebe raz¬
vil iz divjaka v omikanega človeka? To vprašanje moramo naravnost
zanikati, zakaj sv. vera nas uči ob roki sv. pisma, da je človek stopil
na svet kot popolnoma razvito bitje, in da je pozneje vsled greha
padel na nižjo stopinjo, postal siromak. Pred vsem nas že sv. pismo
samo uči, da sta bila prva človeka popolnonta razvita, povsem spo¬
sobna za življenje na zemlji. Sv. pismo nas namreč uči: „Bog je člo¬
veka ustvaril iz prsti po svoji podobi (I. Mojz. 1, 27; 2, 7) ... Ustvaril
je iz njega pomočnico njemu podobno, dal jima je pamet in jezik,
in oči, in ušesa, in srce, da sta mislila; in napolnil ju je z modrim
naukom, ustvaril jima je učenost duha, z občutljivostjo je njuno srce
napolnil in jima je pokazal dobro in hudo.“ (I. Mojz. 2, 21 nasl.; Sir.
17, 1 — 6.) Tu nam sv. pismo kaže naravnost samega Boga kot učitelja
prvih ljudi. On jim je dal dušne in telesne zmožnosti, a jih je tudi sam
učil jih rabiti. Sami od sebe bi nikdar ne bili prišli do tega, da bi jih
znali prav rabiti, na pr. učil jih je govoriti, vsaj na ta način, da jim je
podelil isto milost kot apostolom na binkoštni praznik itd. „Njih oči
so videle njegovo veličastvo,“ pravi modrc, „in njih ušesa so slišala
njegov častitljivi glas, ter jim je rekel: Varujte se vsake krivice.
Tudi je vsakateremu izmed njih zapovedal skrbeti za bližnjega. 11  (Sir.

Pamet in vera. III. 9

130

Brez tuje pomoči se človek ne more razviti.

17, 11. 12.) Ko je Bog prva človeka ustvaril, je pred nju pripeljal
živali, „da bi videl, kako jih bo imenoval; zakaj, kakor je Adam ime¬
noval sleherno žival, tako ji je bilo ime.“ (I.Mojz. 2, 19.) Kako bi
bil pač mogel Adam imenovati vse živali, ako bi bil popolnoma
samemu sebi prepuščen, čisto nerazvit, divjak!

Dalje nas potrjuje tudi zgodovina,  da sta morala biti popol¬
noma razvita, in da se človek sam od sebe ni mogel povzpeti do
sedanje omike. Nikdar in nikjer še niso našli človeka v popolnoma
naravnem stanu, čistega otroka naravinega, o katerem sanjarijo naši
nasprotniki. Pri vseh narodih živi trdno prepričanje, kakor bomo po¬
zneje obširneje pokazali, da so bili prvi časi človeštva zlati, najboljši,
in da se človeški rod ni sam od sebe povzpel do današnje omike,
ampak nasprotno iz prvotne omike padel v strašno razuzdanost in
divjost, kakršno smo videli ob Kristusovem prihodu, iz katere mu je
zopet krščanstvo pomagalo ter ga privedlo do današnje omike. Čim
bolj gremo v zgodovini narodov nazaj, tem čistejši pojem najdemo
o Bogu, kakor smo že enkrat opozorili. Vsi jezikoslovci, ki prouča-
vajo jezike posameznih narodov in jih primerjajo med seboj, morajo
priznati, da je jezik tem čistejši, tem popolnejši, čim preje je narod
živel. Jezik divjakov ni jezik, ki se razvija, ampak je ostanek starej¬
šega, boljšega. Divjak ni prvotni človek, ampak je le iz boljšega
stanu propadli človek. Vera, jezik, razne šege in običaji, sploh vse
navade nam pričajo pri raznih narodih, da so ostanki boljših časov.
Ako vzamemo najbolj omikane narode starega sveta, na pr.: Grke,
Rimljane, lahko pri vsakem dokažemo, odkod so dobili svojo omiko,
da so jo namreč dobili iz vzhoda, kjer je tekla zibelka človeškemu
rodu. Rimljani so jo dobili od Grkov, ti zopet od Feničanov in Egip¬
čanov, ti pa zopet kakor Kitajci in Japonci iz vzhoda. — Ne, ne,
čisto naravinih narodov, ki bi se bili sami od sebe povzpeli na naj¬
višjo stopinjo omike, svet še ni videl. Tega ni sposoben niti en sam
človek, kaj šele ves narod. Ali nam tega ne potrjuje vsakdanja iz¬
kušnja? Kaj bi pač bilo z otrokom, ako ga prepustiš samemu sebi?
Ali ne bo poginil? Ista kot z otrokom, bi bila tudi z odraslim člo¬
vekom, ako bi bil popoln divjak, takozvani „čist otrok narave“.

V gozdih aveyronskih (na Francoskem)* so našli lovci dvanajst¬
letnega dečka, ki je pobiral želod in koreninice, od katerih je
živel. Ko jih zagleda, uide na drevo. Odtod ga peljejo v sirotišnico
v Rodez, odtod v gluhonemnico v Pariz. Zdravnik Pinel, ki je imel
ž njim opraviti, nam ga tako-le opisuje: „Njegovi čuti so bili vsled
brezdelavnosti tako propadli, da je bil v tem oziru mnogo slabejši
od nekaterih naših domačih živali. Oči so mu obledele, brez kakega
izraza so blodile od ene reči na drugo, ne da bi obvisele ali se
ustavile pri kaki reči; tako malo so bile vajene, da niso razločevale
slikanih reči od pravih. Ušesa niso bila občutljiva za velik šum, na
pr. za zelo glasno godbo. Njegov glas je bil popolnoma nerazvit;
iz njegovega grla so prišli glasovi vedno enaki... z eno besedo: vse
njegovo bitje je bilo čisto živalsko." Bil je popoln bebec. Vodja zavoda
za gluhoneme v Parizu, Itard, kije  imel s tem dečkom opraviti, pravi:
„Človek je v stanju čiste narave nižji od mnogih živali. Nravna

Prvi človek je moral z Bogom občevati.

131

prednost, ki je, kakor trdijo, človeku naravna, ne more obstati kakor
le s pomočjo družbene omike. Jaz sem prepričan, ko bi se od zgodnje
mladosti dva otroka, moškega in ženskega spola, popolnoma odločila
od ljudi, in bi se na drugi strani isto storilo z dvema četveronogatima
živaiima, da bi sc poslednji veliko višje povzpeli od prvih, izbrali
boljša sredstva, da si preskrbite potrebni živež in ohranite sebe in
svoje mladiče.“ (Moigno, Splend. d. fed. I. 223.)

Tu je pač očiten dokaz, da se človek samemu sebi prepuščen
ni mogel razviti do današnje omike. Na Nemškem so blizu mesta
Niirnberg našli šestnajstletnega mladeniče Gašparja Hauser, ki je
blodil po gozdih in se skoro popolnoma ločil od človeške družbe.
Ni bil še popolnoma čist sin narave, znal je še izgovarjati nekatere
besede, toda njegove duševne zmožnosti so bile strašno propadle.
Videti je bil popoln bebec ali norec. Toda ni bil ne eno ne drugo,
zakaj pod vodstvom Dr. Daumerja je čudovito napredoval v učenju.
Kaj premore pouk! Kaj pa je človek brez pouka? .Sam od sebe bi
se noben človek ne mogel povzpeti do kake omike, kaj šele ves
narod. V ta namen je vedno treba tujega vpliva, zunanjega nagona;
sam od sebe se človek ne more pač nič povzpeti na višjo stopinjo.

Zato je moral celo sloviti Biichner priznati, „da bi se Evropejec
še ne bil rešil spon (vezi) svoje divje narave, da niso od časa do
časa prihajala etruška plemena v njegove kraje“. — Angleški naravo¬
slovec Huxley pravi določno: „Mutec, naj imajo njegovi možgani
še toliko velikost in njegove duševne zmožnosti še toliko naravno
moč, bi vendar ne razodeval veliko večje razumnosti kakor kak
orangutang ali šimpanz, ako bi bil vedno v družbi edino le sebi enakih.“
Mutec, ki biva vedno le med mutci, ostane mutec. Človek v stanju
čiste narave je mutec, kako bi se bil torej mogel povzpeti sam od
sebe do sedanje omike? Sam od sebe bi se niti govoriti ne naučil.
Kako bi se bil torej mogel človek razviti iz opice? „Ako hočemo
misliti, da je prvi človek bil kot otrok ustvarjen,“ pravi Maks Mii 11 er,
„in da je polagoma razvil svoje duševne in telesne moči, potem ne
moremo umeti, kako je mogel le en dan živeti brez nadnaravne moči.“
(Wissenschaft der Sprache. 295.)

Priznati moramo torej, da je Bog moral človeka postaviti na
svet povsem razvitega, v čvrsti mladeniški dobi, da je mogel izvršiti
nalogo, katero mu je poveril Stvarnik. Naj sklenem z besedami
slovečega grofa de Maistre: „Propadli človek je moral pasti iz viso¬
kega, to je iz prvotnega stanja bistroumnosti in vede. Bolj kot kateri¬
koli spominek nam priča ,govorica‘ — jezik — govorjenje — za pro-
svetljenost, ki je razsvetljevala zibelko človeškega rodu. Ako v tem
oziru glede izvira govorice naše stoletje noče priznati resnice, je
edino le to vzrok, ker se zelo boji jo najti.  Jeziki so imeli svoj
početek, a beseda ga ni imela, niti s človekom. Ena reč je morala
biti pred drugo, zato beseda ni drugače mogoča kot po Besedi (božji).“
(Abendst. v. Peter. I. 121.) Bog je torej moral prvi učiti človeški rod,
ž njim občevati ter mu podati prvo podlago k poznejšemu napredku.
Kolikor bolj se približuje Bogu — krščanstvu, tem večji je njegov
napredek, čim bolj se oddaljuje od njega, tem bolj propada.

9

132

4. Potomci ene dvojice.

„In je ustvaril iz enega človeka
ves človeški rod, da biva po vsej
zemlji.“ [Dej. ap.  /7, 26.)

Ako opazujemo človeški rod, zdi se nam na prvi pogled, da se
ljudje zelo razlikujejo med seboj. Razlikujejo se po barvi, po obliki
glave itd. Zato so naravoslovci razdelili človeški rod v plemena, ne¬
kateri v pet, drugi v tri. Pri tej razdelitvi so se ozirali na kožno
barvo, na obliko glave in kakovost las. Splošno delijo človeški rod
na pet plemen: Kavkaško ali belo pleme, h kateremu prištevajo pre-
bivavce Evrope, seyernega obrežja Afrike, Azije do mongolskih gora.
To pleme ima belo kožno barvo, (jajčasto) okroglasto glavo in mehke
gladke lase. Mongolsko (rumeno) pleme ima rumenkasto kožo, stru-
menaste lase, skoro četverooglato glavo, napošev stoječe oči. K temu
plemenu prištevajo prebivavce severne in vzhodne Azije. Tretje pleme
je amerikansko, ki ima rdečkasto kožo, črne strumenaste lase.
Četrto je etijopsko ali zamorsko (črno) pleme, ima črno kožo, ko¬
draste, volnaste lase, ozko, od strani stisnjeno glavo, izbuljeno lice
in napošev stoječe zobe. K temu plemenu prištevajo prebivavce
osrednje Afrike in nekaterih otokov v severni Avstraliji. Slednjič je
malajsko pleme, ki ima umazano črne lase, ozko glavo, volnaste lase.
Semkaj prištevajo prebivavce Avstralije.

Ta razlika, po kateri delijo učenjaki človeški rod v več plemen,
je pa napotila zopet nekatere, da hočejo postaviti sv. pismo na laž.
Sv. pismo nas namreč uči, da ima ves človeški rod svoj izvir iz ene
dvojice ljudi, namreč od Adama in Eve. A ti bi pa radi zavrgli ta
nauk, češ, ker je tolika razlika med ljudmi, nikakor ne more ves
človeški rod izvirati od ene dvojice. Kaj ne, čudovito! Pri rastlinah
in živalih, kjer opazujemo tako očividno razliko, trdijo, da so se vse
razvile iz ene ali le nekaterih vrst, pri človeku pa ravno nasprotno.
Ali se ne kaže tu očitno, da jim ni za drugo, kakor samo edino za
to, da nasprotujejo sv. veri, in da so pripravljeni raje verovati največjo
nezmisel, kot pa določne in jasne resnice sv. vere. Ali izvira torej
človeški rod iz ene dvojice ljudi, namreč od Adama in Eve?

Sv. pismo temu določno pritrjuje: „Bog je ustvaril človeka po
svoji podobi," nam pripoveduje, „po podobi božji ga je ustvaril; moža
in ženo ju je ustvaril. In Bog ju je blagoslovil in rekel: Rastita in
množita se, in napolnita zemljo ter si jo podvrzita." (I. Mojz. 1, 27. 28.)
Tudi sv. apostol Pavel oznanja isti nauk v Atenah, rekoč o Bogu:
„On daje življenje in dih in vse. In je ustvaril iz enega ves človeški
rod, da prebiva po vsej zemlji." (Dej. ap. 17, 25. 26.) Na tej resnici
temelji tudi nauk sv. cerkve o izvirnem grehu in odrešenju. Le ako
ves človeški rod izvira od ene dvojice, je mogel greh te dvojice s
svojimi nasledki preiti na ves človeški rod. Ako bi ves človeški
rod izviral iz več družin, in bi bila le ena grešila, potem bi bili le
nekateri ljudje podedovali greh in njegove nasledke — a te nasledke
opažamo pri vsem človeškem rodu. Zato uči sv. Cerkev, da ves človeški

Človeški rod ena vrsta.

133

rod izvira iz ene družine. To prepričanje nahajamo v splošnem pri
vseh narodih. Opozorim tu na Indijance, ki žive v Ameriki. Njihova
starodavna izročila pripovedujejo, da je Bog ustvaril prva človeka,
katerima je bilo ime Adima in Iva ali Prakriti, t. j. mati vseh živih, kar
pomeni tudi hebrejsko ime Haja (Eva). Kako lepo se to izročilo ujema
s sv. pismom!! Ravno tako so tudi učenjaki našli pri drugih narodih, da
se njihova izročila kaj lepo ujemajo s sv. pismom, da namreč ves
človeški rod izvira iz ene družine. Pa to nas uči tudi zdrava pamet,
zlasti nas v tem potrjujejo učenjaki, ki so natančno opazovali človeški
rod ter dognali, da je ves človeški rod le ena vrsta, da je v bistvenem
popolnoma enak, in da so one razlike nebistvene in postranske. Že
pri živalih smo rekli, da je najgotovejše znamenje, da so ene vrste,
ako so med seboj plodovite in je tudi njihov zarod takorekoč neskončno
plodovit, Ako namreč križamo (spolno mešamo) živali raznih vrst,
te živali ali nimajo zaroda ali pa imajo zarod, ki črez nekaj časa
izumre. Tega pri človeškem rodu ni. Vsa plemena so med seboj
rodovitna in brezmejno plodovit je tudi njihov zarod. Zato mora biti
ves človeški rod le ene vrste, le ena družina. „Stanovitna plodovitost
raznih plemen," pravi učeni Dr. Jaimes (Žem), „je najtehtnejši dokaz,
da je človeški rod le ene vrste." (Jaimes, Moise et Darvin, pag. 288.)
Ako je pa le ena družina, potem pač more izvirati iz ene dvojice —
Adama in Eve.

V tem nas tudi potrjuje sestav človeškega telesa, ki je pri vseh
ljudeh eden in isti. Pri vseh ljudeh najdemo ene in iste dele telesa
na enem in istem prostoru, v istem razmerju; glavo, roki, nogi, čre-
ves, število in lego kosti itd. Velikost je povprečno pri vseh ista,
pri vseh ista pokončna hoja. Kako vse drugače je pri živalih, ki so
različne vrste, kolika razlika je med njimi. Pri živalih očividno vidimo,
da se niso mogle razviti iz ene vrste. Nasprotno pa pri človeku
kaj lahko sklepamo iz te podobnosti, da so ene vrste, vsi ena družina.

Pri vseh ljudeh najdemo povprečno isto dolgost življenja, obis¬
kujejo jih iste bolezni, imajo isto gorkoto krvi, isto število udarcev
žile. Vsak človek se porodi v istem času. Te enakosti ne najdemo
nikjer pri živalih, še v istem rodu ne. Človek živi v vsakem podnebju,
ne pa živali, ki so navezane na določeno podnebje. Ako žival pre¬
nesemo na drugo podnebje, večinoma izumre, človek se pa privadi
na vsako podnebje. Živali je določena hrana, človek pa se privadi
na vsako hrano.

Isto enakost, kakor glede telesa, najdemo tudi glede duševnih
zmožnostih pri vseh ljudeh. Pri vseh ljudeh najdemo razum, prosto
voljo. Vsi ljudje razločujejo med dobrim in hudobnim, imajo hrepenenje
po sreči, ljubijo lepoto, resnico. Tudi najbolj divji narodi se dajo
izobraziti, kakor nam pričajo zlasti poročila misijonarjev in njihovo
delovanje, ki ni brezuspešno. Že večkrat smo tudi omenili, da naj¬
demo pri vseh narodih vero v Boga, v neumrjočnost duše itd. Pre-
iskavanja so celo dognala, da je vera človeškega rodu tem čistejša,
čim bolj gremo nazaj, in da so prvotno vsi narodi verovali le v
enega Boga. Vse to nam zopet priča, da je ves človeški rod le ena
družina. Istotako nas tudi uče jeziki vseh narodov človeškega rodu.

134

Človeški rod

ena družina

Čim bolj gremo nazaj v zgodovini, opažamo, da se jeziki takorekoč
približujejo eden drugemu, in da smo nekako primorani reči, da so se
vsi jeziki razvili iz enega jezika. Zopet očiten dokaz, da so vsi ljudje
le ena vrsta, ena družina, ki mora imeti svoj izvir v eni dvojici.

Omenjene razlike, po katerih dele človeški rod v razna plemena,
pa niso tolike in take, da bi mogli iz njih sklepati, da bi ne bili vsi
ljudje le ene vrste, le ena družina. To se kaže zlasti v tem, da ome¬
njene razlike ne najdemo izključno le pri eni vrsti ali drugi, ampak
najdemo jih tudi pri vseh drugih.

Najpoglavitnejši znak plemena je kožna barva. A iz različne
barve ne moremo sklepati na različno vrsto ljudi, zakaj beli niso
samo Evropejci, bele najdemo tudi Arabce, zlasti ženske, ki so vedno
zakrite. Črno ni samo etijopsko pleme, črno-rjave najdemo tudi Ki¬
tajce; črnikasti so tudi Evropejci, zlasti v južnih krajih, na pr. na
Španskem. To in zlasti naravoslovje nas uči, da različno barvo
provzroči deloma podnebje, deloma hrana človekova in drugi vzroki,
ki niso še povsem dognani. Učeni naravoslovec Burdach pravi: „Vsi
otroci imajo v materinem telesu in takoj po rojstvu rdečo kožo;
šele polagoma postane otrok zamorčev črn, Evropejcev bel, mongol-
cev rumenkast." (Anthropologie, str. 702.)

Tudi iz oblike lobanje (glave) ne moremo sklepati na različno
vrsto, saj se v istem plemenu, da, celo v isti rodbini najdejo ljudje,
ki imajo glave kaj različne oblike. Učeni Pruner-Bey je preiskal in
premeril do 60.000 lobanj in kaj je našel? Naj večjo razliko v istem
plemenu, a največjo sličnost, ako je primerjal različna plemena. Tudi
Burmeister, naš nasprotnik, pravi, da je razdelitev ljudi po obliki
glave nedostatna. Ako bi hoteli ločiti ljudi po obliki glave in iz
nje sklepati na različno vrsto, potem bi mnogokrat morali reči, da
so otroci iste družine različne vrste, ker se tako zelo ločijo po ob¬
liki glave. A to je seveda nespametno. Tudi glede oblike obraza
velja isto. Ne samo pri kavkaškem plemenu, ki ima najlepše obraze,
ampak tudi pri drugih plemenih najdemo lepe obraze. Da je ista
glede las, pač vsakdo ve. Kodrastih las ne najdemo samo pri za¬
morcih, mnogokrat jih vidimo tudi pri Evropejcih in drugih plemenih.
Nekateri se upirajo na to, da zamorci nimajo brade in iz tega skle¬
pajo, da so ljudje nižje vrste. Pa kako nespametno je to! Potem bi
bile ženske tudi druga vrsta ljudi kot moški. Pa to tudi ni res, da
bi črnci ne imeli brade. Imajo jo, dasi ne tako dolgo in takšno kot
Evropejci. Mnogi pa imajo popolnoma tako lepo in dolgo brado kot
Evropejci. Očividno je torej, da iz teh razlik ne moremo sklepati, da
bi bili ljudje več vrst. Ravno nasprotno. Ker ti znaki niso izključno le
pri enem ali drugem plemenu, zato še dandanes ni dognano, v koliko
plemen naj bi se razdelil človeški rod. Ravno to nam je pa tudi
priča, da so vsi ljudje le ena vrsta, le ena družina, ker se niti en
določen znak ne more najti, po katerem bi bilo mogoče ločiti ljudi.
Ako so pa vsi ljudje ena družina, potem pač ne moremo oporekati,
da človeški rod ne izvira iz ene dvojice, Adama in Eve.

Ali tu se oglasi kaka modra glava, rekoč: „Kako je pa bilo
mogoče, da je Krištof Kolumb našel ljudi v Ameriki, ko je bil

Nekateri pomisleki.

135

leta 1492 prišel tja, saj je Amerika povsem ločena od Azije, kjer je
po besedah sv. pisma tekla zibelka človeškega rodu?“

Človeka, ki ne pozna zemljepisja in zgodovine, kaj lahko pre¬
moti ta ugovor, da začne dvomiti nad resničnostjo sv. pisma. A ta
ugovor je povsem ničen.

Vzemi v roko zemljevid, pa se boš kaj kmalu prepričal, da so
mogli ljudje priti iz Azije v Ameriko. V severu se namreč Amerika
skoro dotika Azije. Loči ju le takozvana Bchringova cesta, to je
voda, ki je široka le 30 milj in ima vmes polno otokov. Brez po¬
sebne nevarnosti so ljudje lahko v čolnih prišli iz Azije v Ameriko
po tej cesti, ki je še razen tega mnogokrat pokrita z debelim ledom,
da še čolna ni bilo treba. Da so pa čolne rabili že v starodavnih
časih, nam potrjuje zgodovina. Razen tega pa še trdita učenjaka, Rus
Krakenikov in Prus Steller, da je bila Amerika svoje dni zvezana
z Azijo po ozkem medmorju (suhi zemlji), da so torej prebivavci
Azije po suhi zemlji mogli priti v Ameriko. To medmorje se je po¬
zneje pogreznilo vsled potresov, ki so kaj pogosti na Kamčatki, t. j.
na delu Azije, ki je najbližji Ameriki v onem delu. Nekaj sličnega
imamo pri Siciliji, pri Angleški deželi, pri Španiji. Te dežele so bile
nekdaj združene s celino, Sicilija z Italijo, Angleška z Evropo, Špa¬
nija z Afriko, zdaj jih pa loči ozko medmorje (morska ožina). Razen
tega nas tudi zgodovina uči, da so prišli ljudje že pred Kolumbom
v Ameriko. Sloveči učenjak Pezzono dokazuje, da so Skandinavci
poznali Ameriko že prej kot Kolumb, da so Egipčani in Feničani
hodili v Ameriko že pred Kristusom. Sloveči Despuignes (Despinj)
dokazuje, da so imeli Kitajci že do petega stoletja kaj živahno kup¬
čijo z Amerikanci. Sami Amerikanci priznavajo, da ni Amerika njihova
takorekoč rodna zemlja, ampak poučeni po starodavnih zanesljivih
izročilih trdijo, da so prišli razni rodovi iz Sibirije po Behringovi
cesti (rod Parvinov itd.). Peruanci so tudi pravili Špancem, ko so
bili prišli ti v Ameriko, da so bili prišli pred mnogimi stoletji ljudje
na ladjah. Tudi pravljice in razne navade prebivavcev Severne Ame¬
rike, ki se kaj lepo strinjajo z onimi prebivavcev Azije, nam pričajo,
da so prvi prebivavci Amerike prišli od zahoda, t. j. iz Azije, kjer je
tekla zibelka človeškega rodu. Ista je s prebivavci Oceanije, t. j. oto¬
kov, ki so v. Tihem morju med Avstralijo, Azijo in Ameriko. Tudi
ti otoki, katerih je precejšnje število, so morali biti nekdaj zdrušeni
z Avstralijo in Azijo. Prebivavci teh otokov pripovedujejo po svojih
izročilih, da so njihovi predniki prišli od vzhoda ali severa. Sloveči
potovavec Rienzi, ki je temeljito proučaval Oceanijo, pravi, da so si
prebivavci teh otokov tako podobni v vseh rečeh, da jih moramo
imenovati rodove enega in istega naroda. Tudi izkopavanja nam po¬
trjujejo, da so prebivavci Amerike in Oceanije prišli iz Azije ali
Amerike (v Oceanijo). Kako nespameten je torej omenjeni ugovor,
da nasprotuje sv. pismo dejstvu, da je Kolumb našel ljudi v Ameriki.

A drugi zopet zmaje z glavo, češ, kako bi bilo mogoče, da bi
od ene dvojice izviralo toliko število ljudi (1500 milijonov), kakršno
je dandanes. Tudi temu se nam ni čuditi, ako pomislimo, da so ljudje
bili v početku veliko bolj zdravi, močni, da so veliko dalj časa živeli

136

Prazni ugovor.

in se vsled tega veliko bolj množili. Leta 1589 se je pri nekem
otoku razbila ladja. Na otok se je rešila ena sama angleška družina.
In že 1.1667, torej črez 80 let, je našla holandska ladja, ki je bila
prišla do tega otoka, na njem 12.000 prebivavcev, ki so vsi izvirali
od štirih mater. Kako bi torej ne mogel iz ene dvojice v tolikih
tisočletjih izvirati sedanji številni človeški rod. Ako le vzamemo,
da ima ena družina od 25. do 50. leta le šest otrok, potem je že

425 let po vesoljnem potopu mogel šteti človeški rod do 800 mili¬

jonov ljudi. Učeni Burdach pravi: „V Evropi ima povprečno ena za¬
konska dvojica štiri otroke. Ako je bila, kakor je povsem mogoče,
le ena dvojica ljudi ustvarjena, in ako se je množila s svojimi po¬
tomci v tej meri, potem je bilo že v tisoč letih dvakrat toliko ljudi
na zemlji kakor jih je sedaj.“ (Burdach, Anthropologie, str. 704.) Ne¬
kateri se tudi spotikajo nad besedami sv. pisma, da se je Kajn, ko je
bil umoril brata, bal, da bi ga ljudje ne umorili, in da je pri svojem

begu iz očetove hiše sezidal mesto, češ, potem je bilo že več ljudi

na svetu in ne samo Adam in Eva in Kajn. A tudi ta ugovor je ne¬
spameten, saj nam sv. pismo nikjer ne pravi,  da sta Adam in
Eva imela le dva sina, namreč Kajna in Abela. Tudi ni nikjer
povedano,  koliko časa je bilo preteklo do Kajnovega uboja in
koliko je preteklo časa, preden je Kajn ubežal in sezidal mesto.

Prazni so torej vsi ugovori proti sv. pismu, ki nas uči, da je
človeški rod potomec le ene dvojice, Adama in Eve. Nasprotno nas
ves človeški rod uči, da je le ene vrste, le ena družina in da se je
mogel razviti iz ene dvojice.

5. Starost človeškega rodu.

„Za nespametneže ali ničemurne
in predrzne ljudi moramo imeti tiste, ki
nam hočejo pokazati 470.000 let stare
spomenike." ( Cicero. De div. I, ip.)

Svet ni od vekomaj, pa tudi človeški rod ne. Oba imata svoj
začetek. A kdaj je postal svet, kdaj je stopil prvi človek na zemljo?
Nekateri poganski narodi so menili, da je svet star več milijonov let.
Tako govore Indijanci o štirih milijonih let, Kitajci o treh, Japonci
o dveh itd. Tudi nekateri novodobni učenjaki prištevajo človeškemu
rodu neznansko starost. Mnogi hočejo s tem zavreči sv. pismo, ki po
njihovemu mnenju svetu in človeškemu rodu ne pripisuje tolike
starosti. A to je povsem nespametno. Sv. pismo ne daje nobenega
določnega odgovora na vprašanje: Koliko je star svet in človeški
rod? Zato svetu lahko pripisujemo še tako veliko starost, ne da bi
s tem nasprotovali sv. pismu. Kakor smo namreč že prej omenili,
nam sv. pismo pripoveduje, da je Bog v začetku ustvaril snov neba
in zemlje, a nič ne pove, koliko časa je preteklo do prvega dne, ko
je ustvaril svetlobo. Potem smo se prepričali, da Mojzesovi šesteri
dnevi, v katerih je Bog dovršil svet, ne pomenjajo 24 ur trajajoče
dneve, ampak manj ali več časa trajajoče dobe. Mojzes nam le pove,
da je Bog v šestih dobah dovršil sedanji svet, a v drugem nam pre-

Starost človeškega rodu.

137

pušča popolno prostost, da določimo svetu starost kakršno hočemo.
Tudi glede starosti človeškega rodu nam sv. pismo ne daje določnega
odgovora. Vendar pa lahko iz nekaterih okoliščin sklepamo, koliko
časa je že približno minilo, odkar je zemlja v sedanji obliki in od¬
kar biva človek na njej. Iz rodovnikov, katere našteva sv. pismo od
Adama do Kristusa, so nekateri izračunali, da biva človek približno
kakih 6000 let na zemlji.

Najprej opozarjamo, da ti rodovniki niso povsem zanesljivi,
ker niso popolni. Ne naštevajo namreč vseh rodov, ampak imenujejo
le najimenitnejše može, mnogokrat imenujejo zraven pradeda pra¬
vnuka, kakor da bi bila oče in sin. Razen tega se je kaj lahko pri
prepisovanju vrinila kaka pomota, ker so se nekdaj števila označe¬
vala s črkami. Vsled tega štejemo do 150 razlaganj sv. pisma glede
starosti človeškega rodu.

Sicer se pa skoro vsi učenjaki strinjajo s sv. pismom, da je
človeški rod star približno okrog 6000 let. — Kakor je čitatelju gotovo
znano, nosijo vode s seboj obilo peska, katerega potem pri izlivu v
morje nakopičijo. Vsled tega so marsikatera mesta, ki so bila nekdaj
pri morju, sedaj od njega precej oddaljena, na pr. mesto Adria na
Laškem, ki je sedaj štiri ure od morja oddaljeno, je bilo za Rimljanov
tik morja. Ista je pri mestu Rosette (Rozet) v Egiptu, ki je bilo ne¬
kdaj tik morja, zdaj je pa dve uri od njega oddaljeno. Tekom časa
je namreč reka Nil nanesla toliko peska in blata, da je popolnoma
zasula morje pri izlivu. Te zasipe so učenjaki preiskali in iz njih
izračunali starost človeškega rodu. Kako ? Pri izlivu reke Loire (Loar,
na Francoskem) v morje so 1. 1876 čistili luko, katero je bila reka
na omenjeni način zasula. V globočini 7V 2  m  so našli rimski denar
iz tretjega stoletja, v globočini 10 m  dva meča in eno bodalo iz brona.

Iz tega so sklepali, da je reka visočino 7(4 m  peska nanesla v 1600

letih visočino 10 m  pa kvečjemu v 2300 letih, ker je bilo ono orožje
približno toliko staro. Iz tega so pa tudi sklepali, da je reka popol¬
noma enakomerno zasipala luko, ker je 7V 2  m  zasula v 1600 letih,
deset metrov pa v polovico več letih, torej 1600 -j- 800 ali približno
2300 letih. Razen tega so tudi pri zasipu zapazili popolnoma enako¬
merne plasti, namreč po 3 mm  debele plasti, ki so ležale ena nad

drugo. Iz tega so potem izračunali, da je ves zasip nastal v kakih

6000 letih. Ker se je pa zasip začel delati tedaj, ko je dobila zemlja
sedanjo obliko in ko je stopil človek na njo, zato prištevajo člove¬
škemu rodu starost kakih 6000 let, kar tudi oznanja sv. pismo.
Slično so učenjaki starost človeškega rodu preračunih iz drugih dej¬
stev. Vsi se večinoma strinjajo v tem, da je človeški rod star od
pet do sedem tisoč let.

„Vsa števila," pravi učeni naravoslovec Pfaff, „katera navajajo
za starost človeškega rodu, so zelo negotova, najbolj zanesljiva ne
presegajo 5000—7000 let." (Die neuesten Forsch. und Theorien auf
dem Gebiete der Schopfungsgesch., str. 76.) Pa kakor rečeno, sv. pismo
nam nič določnega ne pove; a tudi v tem, kar nam pove, se veči¬
noma strinjajo učenjaki. Učeni Rosellini, ki je preiskal egipčanske
spomenike in iz njih izračunal starost človeškega rodu, pravi: „Ni si

133

Starost očakov.

mogoče misliti lepšega soglasja, kakor je med zgodovino egipčansko
in časoslovjem (podatki sv. pisma, katere nam daje o starosti člove¬
škega rodu) sv. pisma.“ (I monumenti deli Egitto II. 83.)

Mimogrede naj tu še nekoliko izpregovorimo o starosti posa¬
meznih ljudi v prvi dobi človeškega rodu, v katero se nekateri za¬
letavajo. V prvi dobi človeškega rodu so očaki, kakor nas uči
sv. pismo, dosegli toliko starost, kakršne zdaj nihče več ne doseže,
na pr. Adam je živel 930 let, Matuzalem 969 let, vsi drugi, razen
Henoha, nad 700 let. Sv. pismo sicer določno govori, da nam teh
let ni mogoče drugače umeti, kakor kot navadna leta, kakršna imamo
sedaj, vendar pravijo nekateri, da pomenijo ta leta le naše mesece.
Ko bi to veljalo, potem bi bil Malaleel imel sinove že v šestem, Faleg
celo v tretjem letu. Ali je mar to mogoče? Sicer nam pa ni treba
teh let na ta način razlagati, marveč si kaj lahko mislimo, da so
bile povsem navadna leta, kakršna imamo sedaj. Ako namreč po¬
mislimo, da je bil tedaj človeški rod v polni moči, še nepokvarjen,
je pač mogel doseči visoko starost. Tedaj še ni poznal raznih stvari,
katere mu sedaj krajšajo življenje, na pr. kave, čaja, pijače, zlasti
žganja i. dr. Lahko si pa tudi mislimo, da je Bog očakom zato po¬
delil daljše življenje, da bi prej obljudil svet, in da bi človeškemu
rodu tem čisteje ohranil svoj nauk, katerega je bil dal očakom. Sicer
je pa tudi lahko, da je bilo vreme, podnebje in druge okolnosti pred
vesoljnim potopom povsem drugačne kakor pozneje. Takoj po
tem potopu zapazimo namreč, da se je začela krajšati življenska
doba človeškega rodu. Že očak Jakob nam določno razodeva, da
je vedel za visoko starost svojih prednikov, ko pravi: „Stointri-
deset let je mojega potovanja; malo jih je, pa hudih, in ne dosežejo
dni mojih očetov, v katerih so potovali." (I. Mojz. 47, 9.) Ako še sedaj
marsikateri ljudje dosežejo visoko starost tudi nad sto let, kaj bi
pred tolikim časom, ko je bil človeški rod še v mladeniški moči,
ne bili mogli doseči starosti, katero jim pripisuje sv. pismo, posebno
ker so jih tedaj mnoge okolnosti v tem podpirale.

6. Kaj sem?

^Razumna duša in meso je človek.“
(Symb. Athanas.)

Ni ga pač važnejšega vprašanja, kot je vprašanje: „Kaj sem?"
zakaj po njem, oziroma po odgovoru na to vprašanje uravnava člo¬
vek vse svoje življenje. Ako je le žival, kaj čudo, ako živi uprav
živalsko. Zato se je človek vedno bavil s tem vprašanjem. Kakor je
poganski modrijan Sokrat svojim učencem zabičeval kot glavno
pravilo: „Spoznavaj samega sebe," tako je eden prvih krščanskih
učenjakov, sv. Avguštin, molil: „Gospod, daj da spoznam samega sebe."
Kaj bi se torej i mi ne bavili s tem vprašanjem ter ga zlasti stavili
svoji nezmotljivi učiteljici sv. veri, oziroma sv. katoliški cerkvi,
posebno ker današnje dni čujemo tako različne odgovore na ome¬
njeno vprašanje. Nekaterim (takozvanim materialistom) je človek

Človek je iz telesa in neumrjoče duše.

139

le najbolj dovršena žival, ki se bistveno ne razlikuje od drugih živali.
Nekateri zopet previsoko povzdigujejo človeka ter bi iz človeka radi
naredili nekakega boga, ker učijo, da v človeku biva del božjega
bitja. Kaj nam torej odgovarja sv. vera, kaj zdrava pamet na vpra¬
šanje: „Kaj sem,“ ali še bolje rečeno: „Iz česa sem? 11  Ali mar pritrjuje
sv. vera onim naukom? Niti najmanj, marveč nam odgovarja po tako-
zvani Atanazijevi veroizpovedi: ,,Razumna duša in meso je človek,“
ter nas s tem uči, da je človek iz dveh delov: telesa in neumrjoče,
razumne duše, ki je vir človekovega življenja in vsega njegovega
delovanja. Na dano vprašanje nam torej sv. vera oznanja trojno
resnico, namreč: 1. Da ima človek razen telesa eno dušo., ki je vir
njegovega življenja in delovanja, ali z drugo besedo, ki je oblika
človekovega telesa. 2. Da je ta duša razumna, t. j. da ima um in
prosto voljo. 3. Da je ta duša neumrjoča. To trojno resnico nam
popolnoma določno oznanja v prvi vrsti sv. pismo. Zlasti določne so
tu besede, s katerimi nam popisuje sv. pismo stvarjenje prvega člo¬
veka, katere smo navedli v prvem poglavju. Kakor beremo ondi, je
Bog najprej naredil človeško telo, potem je vanj vdihnil dušo in
šele potem je bil človek živa stvar. Tu nam pač jasno napoveduje,
da ima človek telo in dušo, in da je duša poglavitnejši del v človeku,
ker šele ona provzroči, da je človek to, kar je, namreč človek.

„Spominjaj se svojega stvarnika v dnevih mladosti,“ nam kliče
Pridigar, „preden se povrne prah v zemljo, iz katere je, in se povrne
duh k Bogu, ki ga je dal 11  (12, 7). Ali ne govori tu modrc določno
od dveh delov v človeku, od telesa, ki je prah (kakor nas uči vsak¬
danja izkušnja, ako pogledamo v kak grob) in od duše, ki je od
Boga in se po človekovi smrti k njemu povrne? Posebno določno
govori naš božji Zveličar, ko pravi: „Ne bojte se tistih, kateri umore
telo, duše pa ne morejo umoriti; bojte se veliko bolj tistega, ki more
telo in dušo pahniti v pekel.“ (Mat. 10, 28.) Ali niso to povsem jasne
besede, v katerih nam oznanja, da ima človek dušo in telo, ki sta
bistveno različna, in da je ta duša neumrjoča? „Kaj pomaga človeku,
če si ves svet pridobi 14  (namreč za telo), nas zatrjuje na drugem
mestu, „ako pa na svoji duši škodo trpi. 11  (Mark. 8, 36.) Ko je Gospod
obudil Jairovo hčer, pravi evangelist: „Njen duh se je povrnil in je
takoj vstala. 11  (Luk. 8, 55.) — In sv. Pavel zatrjuje ljudi, ki so prepla¬
šeni gledali Evtiha, ki je bil padel iz tretjega nadstropja, in menili,
da je mrtev: „Ne bojte se, zakaj njegova duša je še v njem. 11  (Dej.
ap. 20, 10.) „Kakor je telo brez duše mrtvo, 11  nas uči tudi sv. apostol
Jakob, „tako je vera brez del mrtva 11  (2, 26). V vseh teh in drugih
izrekih, katerih bi lahko na stotine navedli iz sv. pisma, nam sv. pismo
dovolj razločno oznanja, da je človek iz telesa in neumrjoče, razumne
duše, ki je oblika telesa.

Ako pa Gospod pravi: „Ljubi Gospoda, svojega Boga, iz vsega
svojega srca, iz vse svoje duše in iz vse svoje pameti 11  (Mat. 22, 37),
ali če pravi apostol: „On pa, Bog miru, naj vas posveti, da vsega
svojega duha, svojo dušo in svoje telo brezmadežno ohranite za
prihod našega Gospoda Jezusa Kristusa 11  (I. Tes. 5, 23), nas to ne sme
motiti, ker se naša duša imenuje sedaj duh,  ker provzroči vse duševno

140

Človek je iz telesa in neumrjoče duše.

delovanje človekovo, sedaj dušo, ker oživlja njegovo telo, srce, ker
predočuje njegovo voljo. Tu se ne govori o treh delih človekove
narave, ampak o trojnem delovanju ene in iste duše.

Zato so se tudi vsi cerkveni očetje poprijeli teh resnic ter jih
enoglasno učili, in tudi sv. Cerkev jih je oznanjala vse čase, zlasti
slovesno izpovedala na cerkvenih zborih. Navedli smo že nauk če¬
trtega lateranskega cerkvenega zbora, na katerem je sv. Cerkev iz¬
javila, da je človek iz telesa in razumne duše. Na kalcedonskem
cerkvenem zboru izjavlja, da je Jezus Kristus (pravi Bog in pa tudi)
pravi človek, t. j. bitje iz telesa in razumne duše. Istotako pravi na
četrtem carigrajskem cerkvenem zboru: „Kakor učita novi in stari
zakon, ima človek eno razumno in pametno dušo,“ ter izključuje
tiste, ki bi drugače učili. Posebno določno pa uči na vijenskem
(Vienne 1. 1311) cerkvenem zboru, da si je Jezus Kristus privzel
človeško naravo, namreč „trpljenja zmožno telo in razumno ali pa¬
metno dušo, ki je sama po sebi neposredna oblika telesa." Nasproti
Giinterju, ki je učil, da so v človeku dve duši, je sv. oče Pij IX. iz¬
javil, „da je človek bitje, ki je iz dveh delov, telesa in duše, in sicer
razumne, ki je sama po sebi neposredna oblika telesa." — Na petem
lateranskem cerkvenem zboru pa sv. Cerkev izključuje iz svoje srede
vse tiste, ki uče, „da je razumna duša umrjoča".

To je torej nauk sv. vere: Človek ima telo in eno dušo, ki se
bistveno razlikuje od telesa ter ga oživlja; da je ta duša razumna,
ki ima um in prosto voljo, in slednjič, da je duša neumrjoča. S tem
je pač dovolj določno tudi označeno, da se človek bistveno razlikuje
od živali da torej ni le najbolj razvita žival, kakor bi nekateri
radi imeli.

Kaj pa pravi k temu zdrava pamet? Naravnost moremo trditi,
da je tudi ona primorana pritrditi temu nauku. Že pogled na člove¬
kovo telo nas mora pred vsem prepričati, da človek ni le gola mate¬
rija, le žival, ampak da je za kaj višjega določen. Ne bomo tu po¬
navljali, kar smo že opetovano povedali o človekovem telesu, ki že
po svojem telesnem sestavu razodeva toliko čudov, da ga imenujejo
učenjaki „majhen svet", ker so v njem združena vsa čuda. katera
vidimo po vsem svetu razdeljena na posameznih stvareh. Kaj nam
pripoveduje o človeku že njegova pokončna hoja, njegovo proti nebu
obrnjeno čelo in oko! — „Ozri se proti nebu, o človek," kliče tu
nemški pisatelj Herder, „in raduj se nezmerne prednosti, katero je
Stvarnik sveta navezal na enostaven princip, tvojo pokončno hojo.
Ako bi hodil sklonjen kot tiger ... kje bi bila tvoja duševna moč,
podoba božanstva nevidno v tebe vtopljena?" (Idee zur Phil. der
Menschheit. Kurscherers Ausgabe IV, I. 125—126.) — „Vse na človeku
ga oznanja gospodarja zemlje," pravi naravoslovec Buffon. „Vse nam
kaže tudi v njegovi zunanjosti, da presega vsa živa bitja; ravno se
drži in kvišku, njegov nastop je zapovedujoč." — „Le človek ima
pokončno hojo," je rekel že poganski modrijan Aristotel, „ker je
n J e goya narava in substancija božja."

Še jasnejše pa to spoznamo, ako človeka opazujemo v vsem
njegovem življenju in delovanju. Tu nam bo pa treba nekoliko dalje

Organična in neorganična bitja.

141

poseči. Kakor smo že večkrat opozorili, opazujemo v stvarstvu ne¬
kako štiri kraljestva, ki se razlikujejo zlasti v tem, da razodevajo
manj ali več življenja. Na najnižji stopinji so stvari, ki ne razodevajo
prav nobenega življenja, ki se same iz sebe in od sebe kar nič ne
gibajo, na pr. kamen, ki se le premakne, alto ga druga stvar pre¬
makne. Te stvari imenujemo neorganična bitja. Višji od njih so že
rastline, ki razodevajo že nekaj življenja, se gibljejo same od sebe
in iz sebe, namreč rastejo, cveto, delajo sad. Še na višji stopinji so
živali, ki poleg tega še čutijo. Na najvišji stopinji med telesnimi
bitji je pa človek, ki razodeva najpopolnejše življenje, ker se giblje,
čuti, misli. Vse te stvari, ki pa razodevajo kolikor toliko življenja,
pa imenujemo organična bitja. Sedaj pa vprašam: Ali je kaj razločka
med organičnimi in neorganičnimi bitji in v čem je ta razloček? Že
prvi pogled nam kaže, da je razloček, in sicer v tem, da imajo ene
življenje, druge ga pa nimajo. Kaj pa provzroča to življenje? Ali
mar samo materija (snov), iz katere so sestavljene? Gotovo ne, saj
bi potem tudi neorganična bitja morala imeti življenje kakor orga¬
nična, ker so iz istih snovi sestavljene kot te. Zato mora bivati v
organičnih bitjih še nekaj drugega, neka druga moč, ki provzroča
to gibanje, življenje. To moč pa imenujemo življenski princip.

Vse organieno življenje, bodisi pri rastlinah ali živalih ali pri
človeku, mora torej imeti svoj izvor v posebni moči, v takozvanem
življcnskem principu (duši), ki je višja od snovi. To potrjujejo poskusi
učenjakov, naravoslovcev. Vse stvari so že razkrojili na najmanjše dele.
Dobro poznajo vse snovi, iz katerih so sestavljene vsaj nekatere rastline,
živali in človek. A vkljub temu se jim do danes še ni posrečilo iz
teh delov sestaviti enega živega bitja, bodisi rastline ali živali ali
celo človeka, in tudi ne najmanjšega dela organičnih bitij, na pr. le
enega peresca, enega uda itd. Ako bi bila organična bitja le iz mate¬
rije in bi materija (snov) edina provzročila njihovo življenje, gibanje,
potem bi pač mogli sestaviti iz snovi živo bitje. A ker tega ne mo¬
rejo, je oči vidno, da je v teh stvareh razen materije še druga moč,
ki jim daje življenje, da biva torej v njih posebna moč, ki to pro¬
vzroča, namreč življenski princip ali duša. Isto nam napovedujejo
tudi še druga dejstva, po katerih se razlikujejo organična bitja od
neorganičnih. Ali si mar že kdaj slišal, da je kak kamen, ali goldinar,
ali kako drugo neorganično bitje imelo mladiče? Te pa imajo vsa
organična bitja. Rastline rodijo seme, iz katerega vzraste nova rastlina;
živali rode mladiče, človek rodi otroke. Kaj provzroči to množenje?
Ali mar samo materija ali snov? Potem bi moral tudi kamen ali
cekin imeti mlade.

Ali si mar že kdaj slišal, da bi kamen jedel travo, ali da je treba
kronice nakrmiti itd.? Vsa organična bitja pa potrebujejo hrane.
Rastlina jo vzame iz zemlje, žival si jo poišče, in da jo človek rabi
— veš dobro sam. Čemu ta razloček? Ako bi bila organična bitja
samo materija kot neorganična, bi ravno tako kot one ne potrebovale
hrane. Ali si že kdaj mislil na to, zakaj se kri v telesu ne strdi,
ampak se pretaka po vseh žilah? Ako jo vzameš iz telesa, se ti takoj
strdi, kaj da se v telesu ne strdi? — Tvoj želodec vse prebavi, tudi

142

Razloček med organičnimi in neorganičnimi bitji.

surovo meso, če ga ješ. Kaj da pa želodec samega sebe ne prebavi?
Ako bi tu delovala edino le materija (snov), bi se pač to moralo zgo¬
diti. Ali te ne uči tudi to, da mora v telesu bivati neka moč, ki
zabrani, da se kri ne strdi, ampak jo takorekoč goni po žilah; da
želodec ne prebavi samega sebe. Še na nekaj naj opozorimo. Neka¬
tera bitja so si v svojem prvem početku, takorekoč v kali, povsem
enaka. Kaj da se iz njih razvijejo povsem drugačna bitja? Ako bi
sama materija delovala po naravnih zakonih, potem bi se pač v istih
okoliščinah, pod enakimi pogoji morala razviti enaka bitja. Ali mar
ne? „Spočetek pri vorticelah (mačelkch, infuzorijah, majhne živalice)
ne razodeva ne v snovi, ne v obliki kakega razločka,“ pravi naravo¬
slovec Giebel; „tudi najbolj tesnosrčna, prebrisana natančnost ga ne
more najti, torej ga tudi ni. In vendar se razvijejo pod istimi pogoji,
ne slučajno, ampak vedno po nespremenljivih, stanovitnih zakonih
povsem različne vorticele.“ (Tagesfragen aus der Naturgesch., str. 309.)
Kaj sledi iz tega? Ali ne, da mora razen materije v organičnih bitjih
bivati še nekaj drugega, ki je različno od materije, kateri daje do¬
ločeno obliko, življenje itd., — da mora torej bivati v njih posebna
moč ali takozvani življenski princip (duša).

Ako si niti gibanja ali življenja rastlin ne moremo razlagati
brez posebne moči, brez posebnega življenskega principa, kako bi si
mogli šele razlagati življenje živali brez kakega principa, ker je
njihovo življenje na višji stopinji kot življenje rastlin, ker živali
čutijo, spoznavajo čutne stvari, česar pa rastline nimajo. Kako bi si
pa mogli šele življenje človekovo razlagati brez posebne življenske
moči, ker toliko presega življenje vseh drugih organičnih bitij. Po¬
sebno pri človeku se kaj živo kaže, da ni samo iz telesa, materije
(snovi), marveč da ima tudi dušo, ki je bistveno (popolnoma v vsem
svojem bitju) različna od telesa. Mnogo razlogov, ki nam za to pri¬
čajo, smo že navedli v I. zvezku (str. 89 in dalje). Opozorimo samo
na človekovo samozavest, ki je najtrši oreh za tiste, ki taje dušo v
človeku. Človek se namreč zaveda vse dni svojega življenja, da je
vedno en in isti. Kakor pravi v otročjih letih „jaz“, tako ponavlja v
mladeniški, moški dobi in v starosti vedno en in isti „jaz“. On se
dobro zaveda, da je ostal en in isti vse dni svojega življenja. Ali bi
bilo pa to mogoče, ako bi bil človek le materija (snov)? Materija se
namreč v človeku vedno izpreminja. Izpreminja se oblika telesa,
izpreminja pa tudi vsa snov. Tekom sedmih ali celo manj let se
človek, kakor je dokazano, ves izpremeni glede materije, tako da v
sedmih letih ni prav nič več tiste materije, katero je imel pred tem
časom. Ako bi torej bil človek le materija, ali bi se mogel zavedati,
da je vedno eden in isti? Ali nas ne uči to kaj očividno, da mora v
človeku bivati neko stalno bitje, ki se ne izpreminja, ki človeku daje
življenje, provzroči njegovo delovanje? Ako te glava boli, če se
urežeš v roko, udariš na nogo, kdo čuti to? Ali mar samo glava,
samo roka, noga? Ali ne praviš: glava me boli, noga, roka me boli;
jaz čutim bolečine v glavi, v roki, v nogi itd.? Eden in isti „jaz“
čuti bolečine na vsakem delu telesa. Jaz vidim prijatelja, jaz slišim
prijetno godbo, jaz okušam jedi itd. Še več; v istem trenotku, ko

Človeška in živalska duša.

143

okušam jedi pri bogatem kosilu, slišim tudi prijetno godbo, se raz-
govarjam z drugimi gosti itd. Kaj sledi iz tega? Ali mar, da ima
človek le telo, da so to učinki le snovi (materije)? Niti najmanj. Ravno
to nas uči, da mora bivati v telesu nekaj drugega, ki je po vsem
telesu eno 'in isto, a od njega različno, ki čuti, sliši itd. Ako bi nam¬
reč človek imel le telo, bil torej le snov ali materija, bi ne čutil samo
„jaz“, ampak bi vsak del človeškega telesa sam za se čutil, roke bi
čutile svoje bolečine, noge svoje itd., ker je telo sestavljeno iz mnogih
delov, ki so povsem ločeni eden od drugega. Isto je tudi pri naših
dejanjih. Naj stori človek karkoli hoče, vedno to pripisuje enemu in
istemu „jaz“, na pr. jaz vidim, delam, sem to storil itd. Razen tega
se še zaveda, da mnogo teh dejanj izvrši popolnoma prostovoljno,
da jih lahko stori ali pa opusti. Materija ali snov pa izvršuje le
gotova dejanja, na pr. s peresom je mogoče le pisati, z nožem rezati
itd. Nihče ne more s peresom rezati, ali z nožem pisati. To velja o
vseh zgolj materijalliih bitjih. Te izvršujejo le gotova dejanja, in te
ne prostovoljno, ampak prisiljeno. V gotovih okoliščinah deluje mate¬
rija po gotovih zakonih, katerih ne more prestopiti. Ako na pr. nagneš
posodo z vodo, se mora voda izliti. Vse drugače pa je pri človeku.
On pa dela kar hoče in kadar hoče in kakor hoče. Kako bi torej
mogli reči, da je le materija ali snov. Ali ne uči ravno to, da mora
bivati v njegovem telesu še nekaj drugega, ki deluje po vsem telesu
in deluje povsem prostovoljno, ki je torej povsem različno od snovi,
ali z drugo besedo, da biva v človeku duša?

Toda, če imajo tudi živali nekako (v širšem pomenu) dušo, po¬
tem pa nazadnje res ni razločka med človekom in živaljo. Res je,
tudi živali imajo nekako dušo, toda ta se bistveno razlikuje od duše
človekove. Živalska duša (naj se nikdo ne spotika nad tem imenom)
je navezana na telo, z njim živi in z njim tudi pogine, ker more le
po njem delovati; brez njega niti obstati ne more. Vse drugače je pa
pri človeku. Njegova duša sicer biva v telesu, a je popolnoma samo¬
stojna. Ona sicer deluje tudi po telesu, se ga poslužuje kot orodje,
a ona more tudi brez njega delovati ter s tem razodeva, da je samo¬
stojen duh. Zlasti se razodeva razloček med človekom in živaljo v
tem, da ima človek um in prosto voljo. Kar spoznava žival, spoznava
le po telesnih čutih (kar vidi, sliši itd.), a višje se ne more povzpeti.
Človek pa spoznava tudi take reči, katerih ni mogoče s čuti spoznati
(nadčutne reči), na pr. kaj je lepo, kaj je resnica itd.

Postavi žival pred kako lepo podobo. Ali se bo mar za njo kaj
zmenila? Se nevarnost je, da je ne pokonča. Vse drugače pa ravna
človek. On pa postoji. pred lepo podobo in jo ogleduje, občuduje.
Oba vidita podobo, a odkod to, da se eden za njo zanima, drugi pa
ne? Odtod, ker se žival ne more povzpeti nad čutne reči, človekova
duša pa spoznava tudi nadčutne reči. Žival vidi le barve, platno itd.,
človek pa v svojem duhu presoja lepoto barv, njihov umetniški
sestav itd. Ali ni to očiten dokaz, da je v človeku duša bistveno
različna od živalske? Pri živali je duša navezana na čute, na materijo,
pri človeku je pa prost duh, ki deluje tudi brez snovi, ki se povzpe
do nadčutnih reči.

144

Človeška in živalska duša.

Mati naenkrat zagleda svoje edino dete umorjeno in se mrtva
zgrudi na tla, med tem ko se drugi za otroka kar nič ne zmenijo.

Kaj je mater umorilo? Ali mar samo čut, ker je videla otroka?

Gotovo ne, ker potem bi morali vsi umreti, ki so otroka videli.
Mater je umorilo to, da je otroka spoznala za svojega edinega otroka,
česar ji pa ni mogel povedati noben čut, ker je to nadčutna reč.
Človek dobi poročilo: „Ti si v loteriji dobil več tisoč kronic,“ in vsled
tega obnori. Kaj je provzočilo, da je obnorel, ali mar samo čut, ker
je slišal one besede? Kolikokrat je morda že slišal te besede, na pr.
v gledališču ali drugod, a niso imele nobenega vpliva na njega.
Zakaj ? Ker v onih slučajih jih ni nanašal na sebe, v tem slučaju jih

je pa. Ako bi torej bil človek le samo telo, ako bi bil enak živali,

ki spoznava le čutne stvari, bi omenjene besede vsakokrat morale
imet enak učinek. A ker provzroče različen učinek, enkrat da ob¬
nori, drugič ne; da eden obnori, drugi ne, nam to očitno priča, da
mora njegova duša, ki spoznava nadčutne reči, tudi sama nadčutna,
t. j. duh biti.

Pa človek ne spoznava samo nadčutnih reči, ampak tudi po
njih hrepeni, kar je zopet očiten dokaz, da je njegova duša povsem
od materije neodvisen duh, povsem različna od živalske duše. Živali
namreč le za tem drve, kar spoznavajo s svojimi telesnimi čuti, kar
je tem všeč. Pri njej vladata samo dva nagona, nagon ohraniti sebe
in svoj rod. Vse drugače je pa pri človeku, On pa hrepeni tudi po
rečeh, katerih ni mogoče s čuti spoznati, katere na noben način no
ugajajo čutom, na pr. po modrosti, čednosti, učenosti. Koliko človek
daruje, da bi si pridobil učenost. Nič se ne ozira na trud, zatajevanje
in dr., kar ne ugaja njegovemu telesu; rad je pripravljen darovati
tudi svoje življenje, samo da bi jo pridobil. — O slovečem slikarju
Langusu se bere, da je bil pripravljen umreti, ako bi mogel napraviti
le eno tako sliko, kot jo je napravil sloveči slikar Ticijan. Sloveči
modrijan Pythagoras je daroval malikom 100 volov, ko je spoznal
neko resnico (pitagor. pravilo). Koliko ljudje žrtvujejo za razne reči,
na pr. starine, slike itd., dasi njihovi čuti od teh nimajo prav nič.
Kako bi torej mogli reči, da je človekova duša navezana na čute,
enaka živalski, ker razodeva hrepenjenje po nadčutnih rečeh.

Nekateri sicer pripisujejo tudi živalim nekako pamet, um, toda
po vsej krivici, kakor smo že dokazali v drugem poglavju tega dela.
Zlasti nam pa v človeku priča njegova prosta volja, da se njegova
duša bistveno razlikuje od živalske. Za prosto voljo v človeku nam
priča že sv. pismo na mnogih mestih. Kakor smo že enkrat omenili,
se prosta volja kaže v tem, da je človeku na razpolago dano, da se
lahko sam od sebe odloči za kako dejanje, ali je bo izvršil ali ne.
Da ima človek tako prostost, nam pričuje sam Bog, ki je zaklical
izraelskemu narodu: „Danes pokličem na pričo nebo in zemljo, da
sem pred tebe postavil življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo.
Izberi si torej življenje, da živiš ti in tvoj zarod. 11  (V. Mojz. 30, 19.)
Istotako jih zatrjuje po Jozuvi: „Vam je na izbere dano: izvolite si
danes, kar je vam všeč, komu ste dolžni posebno služiti. 14  (Joz. 24, 15.)
— „Bog je človeka v začetku ustvaril, 11  nas uči modrc, „in mu pustil

Človek ima prosto voljo.

145

prosto voljo. Dal mu je zapovedi in povelja, ako se hoče  zapovedi
držati in vselej veren biti . . . Človek ima pred seboj življenje in
smrt (dobro in hudo), kar hoče, mu bo dano.“ (Sirah 15, 14—18.)
Istotako blagruje modrc moža, „ki bi bil lahko grešil, pa ni grešil; hudo
storil, pa ni storil" (31, 10). Pač določne besede, ki nam jasno ozna¬
njajo prosto voljo v človeku.

Ali je mar Bog samemu sebi nasprotoval, ko nam je dal zapovedi,
ko nam žuga s kaznimi ali obljubuje plačilo? Čemu kazni, čemu
plačilo, čemu sploh zapovedi, ako človek mora  tako delati, kakor
dela, ali z drugo besedo, ako človek nima proste volje? Pa kdo bi
mogel to trditi, saj človeku že notranja zavest napoveduje, da ima
prosto voljo, da lahko izbira med dejanji; da v mnogih slučajih stori
kar hoče; da lahko izbere med dejanji, kisi  naravnost nasprotujejo;
da lahko izvrši tisto, ki je njemu všeč; da dejanje, katero izvršuje,
tudi lahko opusti. Ko sediš doma v sobi in lenobo paseš, dobro veš,
da bi bil tudi lahko šel na izprehod, ali delal, ali se učil itd. Človek
se popolnoma zaveda, da nekatera dejanja niso v njegovi oblasti,
na pr. pretakanje krvi po žilah, a da so druga popolnoma v njegovi
oblasti. Preden se odloči za kako delo, človek preudarja, premišljuje,
kaj bi storil. Čemu to? Ako nima prostosti, je to brezpomembno.
A ravno to, da človek pretresuje razloge za in zoper, nam je očitna
priča, da ima človek prostost, da lahko izbira med dejanji.

Kadar pa človek stori kako dejanje, precej čuti v sebi bodisi
neko prijetno čuvstvo, veselje, ali pa neprijetno, žalost in kes, kakršno
je namreč delo, dobro ali slabo. Čemu to čuvstvo, ako je človek pri¬
moran tako storiti, kakor je storil? A ravno, ker ima človek to
čuvstvo in ga tudi na noben način ne more iztrebiti iz sebe, je pač
očiten dokaz, da človek ni primoran ravno tako delati, kakor
dela, ali z drugo besedo, da ima prosto voljo. Res je, da ima na
človeka velik vpliv njegov značaj (temperament), da nanj delujejo
razni nagibi, a vkljub temu se sam zaveda, da je navzlic vsemu temu
povsem prost, na pr.: Naj je človek še tako jezi vdan, vendar vsak
dobro ve, da se more tudi premagati, če le hoče. — Leta 1795 je
bil v mestu Nantes (na Francoskem) korporal (desetnik) Cambronne v
smrt obsojen, ker je bil v pijanosti udaril nekega častnika v obraz.
Desetnik je bil šele 20 let star, a hud pijanec. Njegov polkovnik ga
je pa vkljub temu visoko cenil, ker je bil zelo nadarjen, prebrisan
mladenič. Izprosil mu je pomiloščenje, a le pod gotovim pogojem.
Obišče ga namreč v ječi ter mu reče, da je prost, ako se ne bo več
upijanil. „Gospod polkovnik, to ni mogoče!" — „Ni mogoče, ako
na ta način uideš smrti? Pomisli malo, jutri boš ustreljen!" — „Glejte,
gospod polkovnik," pravi Cambronne, „ako bi se več ne hotel napiti,
bi sploh ne smel vina piti, zakaj Cambronne in steklenica se imata
tako rada, da se ne moreta ločiti, ako sta prišla skupaj." ■ — ,,Ali se
pa ne moreš vinu odpovedati?" — „Popolnoma?" — „Seveda!“ -—
„To je sicer težavna reč, katero mi priporočate. Kaj, jaz naj bi več
ne pil vina, nobene kapljice več," pravi Cambronne in zmajuje z glavo.
Naposled pa pravi: „Gospod polkovnik, vi ste tako dobri do mene,
naj bo torej, jaz prisegam, da v svojem življenju ne bom več pokusil

Pamet in vera lil

10

146

Človek ima prosto voljo.

vina.“ Drugi dan se je Cambronne povrnil k svojemu polku. Črez
25 let je bil Cambronne že general. V bitki pri Waterloo je pokazal
posebno hrabrost, o kateri je govoril ves narod. Ko je propadlo
Napoleonovo cesarstvo, je zapustil javno življenje, ter mirno in tiho
od vseh spoštovan in ljubljen živel v Parizu. Svojo obljubo je pa
zvesto izpolnjeval do groba. Ali ni ta dogodba živ dokaz, da ima
človek prosto voljo? Kaže nam pa tudi, kaj vse premore človek,
ako le hoče.

Da ima človek prosto voljo, priča nam pa tudi razloček med
človekovimi dejanji, od katerih imenujemo nekatera dovoljena, druga
pa nedovoljena; prva sme izvršiti, drugih se pa mora ogibati. Tudi
nasprotniki človekove prostosti priznavajo ta razloček, saj zahtevajo
od svojih otrok, služabnikov, pokorščino, ljubezen, spoštovanje, zve¬
stobo itd. Ako pa tega ne dosežejo, so jezni, kaznujejo, žali jih vsako
razžaljenje, krivičnost, preganjanje itd. Kako bi pač mogli kaj takega
zahtevati, ako bi človek ne bil gospodar svojih dejanj, ako bi se sam
ne mogel odločiti za eno ali za drugo, ako bi vse storil le prisiljen;
kako bi mogli pač kaj takega terjati, kako komu zameriti, ako jih
razžali itd. Glej, kako celo nasprotniki, ki ločijo dejanja človekova
v dovoljena in nedovoljena, očitno razodevajo, četudi ne z besedo,
pač pa z dejanjem, da ima človek prosto voljo. O tem je bil vse
čase prepričan človeški rod, saj je vedno učil, da ima vsak človek
gotove dolžnosti in pravice. Kakšen pomen bi pa imelo to, ako bi
človek ne imel proste volje, ako bi se sam od sebe ne mogel odlo¬
čiti za eno ali drugo dejanje. Ali so mar že kdaj kaznovali kak
stroj, ki je raztrgal človeka? Ali so mar že kdaj zaprli tigra, leva,
ali kako drugo žival, ki je raztrgala človeka? Čemu pa zapirajo
človeka, ki je izvršil kako hudodelstvo, ako se ne razlikuje od živali,
ako ni prost?

Čemu postavlja človeški rod spomenike slovečim možem? Ako
niso bili prosti, ako so bili primorani tako delati, kakor so delali,
potem nimajo pač nobene zasluge, ne zaslužijo ne hvale, ne slave,
ne spomenika. Ako je človek le stroj, zakaj ne postavijo spomenika
kakemu železniškemu stroju, ki si je vendar veliko zaslug stekel,
ko je prevozil toliko ljudi! — Toda človeški rod je vedno kaznoval
hudodelce, vedno slavil slavne može v očiten dokaz, da ima človek
prosto voljo, da se lahko sam od sebe odloči za to ali drugo dejanje.

Ali ima mar žival tudi prosto voljo? Prostost je zmožnost
izbirati med mnogimi dejanji. Ali pa more to žival? Ako bi mogla,
potem bi pač morala poznati svoja dejanja, vedeti, v kaki zvezi so
si med seboj, kake posledice imajo. A tega ne more spoznati, ker
nima pameti, zato tudi ne more imeti proste volje. Že v drugem po¬
glavju smo opozorili, da žival ne razodeva nobenega napredka. Kaj
sledi iz tega? Ali ne, da nima proste volje? Ako bi imela prosto
voljo, potem bi si pač mogla izbrati včasih kaj boljšega, porabiti
kako boljše sredstvo. Ker pa ostane vedno na isti točki, je pač jasno,
da nima proste volje. Sploh se pa o tem kaj lahko prepričamo, ako
le malo opazujemo živali v njihovem delovanju. Kaj kmalu bomo
spoznali, da se živali dajo voditi le od svojih čutov, od svojega

Človek ima prosto voljo.

147

nagona (instinkta), da v istih okoliščinah store vedno isto. Ali pa
moreš pri človeku naprej reči, kaj bo storil v istih okoliščinah?
V istih okoliščinah dela danes tako, jutri pa drugače; ta tako, drugi
pa zopet drugače. Ali ne priča vse to, da žival nima proste volje,
človek jo pa ima? — Zato vidimo, da so vsi poganski modrijani
pripisovali človeku prostost. Njihovo prepričanje izraža Seneka v
besedah: „Česa ti je treba, da si dober? Samo hoteti, t. j. če le hočeš,
pa si lahko dober.“ (Ep. 82.) „Video melliora proboque, deteriora
sequor" — Jaz vidim dobro in je tudi potrdim, a si izberem slabejše,“
poje pesnik Ovid ter s tem očitno razodeva prosto voljo človekovo.
(Met. VII.) Isto prepričanje razodevajo tudi novodobni modroslovci.
„ Človekova prostost," pravi D’ Alembert (Dalamber), „je povsem jasna,
ncpobitna in očividna resnica. Vsak modroslovec, kakor vsak človek,
ako vpraša svojo zavest, mora priznati, da je prost." (Elem. phil.)
Ako pa ima človek prosto voljo, žival pa ne, potem je pač očividno,
da se človek loči od živali.

Daši je jasno kot beli dan, da ima človek prosto voljo, vendar
se najdejo zlasti dandanes ljudje, ki bi radi to utajili. Dandanes, ko
se toliko govori o humaniteti (človokoljubju), nekaterim tako težko
de, da se zapirajo hudodelci. Za prvo so jim ječe naredili čim boljše
in lepše, a še več bi radi za nje storili, radi bi sploh vse ječe od¬
pravili. Da bi se pa to zgodilo, uče, da človek ni prost, da hudodelci
niso pravi hudodelci, ker niso tega prostovoljno storili, marveč pri¬
siljeni. Posebno sta se za nje zavzela dva moža, Lah Lombroso in
Belgijec Laveleye. Prvi je našel po mnogih preiskavah, da sc nekateri
pojavi, na pr. plašen pogled, kažejo skupno pri umobolnih in hudo-
delnikih. Kaj je iz tega sklepal? Hudodelci so povsem nedolžni po
svojih hudobijah, oni so morali tako delati, ker imajo tako bolezen,
ki jih sili k dejanjem, imajo takozvano „manijo“. No, lepa reč, seveda
potem hudodelci niso za ječe, ampak za bolniščnice. Ali je pa mar
učeni doktor prav sklepal? Ko bi tako sklepanje bilo pravo, potem
bi tudi lahko rekli, da je človek petelin, saj imata oba nekatere znake
skupno, na pr.: dvoje oči, dve nogi itd. Seveda nasprotnikom sv. vere
je tudi tako nespametno sklepanje prav prišlo, ako je je le mogoče
uporabiti zoper sv. vero. Drugi, Laveleye, je pa primerjal vsakoletna
števila hudodelcev. Pri tem je našel, ali se mu je vsaj zdelo, da je
našel, da se nekatera hudodelstva v gotovem številu vsako leto po¬
navljajo; iz tega je takoj sklepal, da se morajo dogoditi, da torej
človek nima proste volje. To je bilo zopet nekaj za brezverni svet,
ki razodeva toliko usmiljenja do ubogih jetnikov — hudodelcev, a
zatira in preganja nedolžne redovnike, ki kakor nekdaj Judje, izpušča
Barabo, zapira pa Kristusa! Ali je pa omenjeni učenjak prav sklepal?
On je sklepal: Kar se redoma dogodi, to se mora dogoditi; hudo¬
delstva se redoma dogodijo, torej se morajo dogoditi. A tu je že
prvi stavek povsem napačen. Res je sicer, kar se mora dogoditi, to
se redoma dogodi, a ne narobe; na pr.: vsak normalen človek ima
oči, a narobe ni res, da bi vsak človek bil normalen, ki ima oči ;
zakaj marsikateri ima oči, a nima posluha, nima zdrave pameti, torej
ni normalen človek. Ako bi ti skozi celo leto vsak dan vstal ob štirih,

10-

148

Človek in žival — različna bitja.

ali mar sledi iz tega, da nisi prost, da moraš tako storiti? Kaj ne,
sam dobro veš, da to tudi lahko opustiš, da si torej prost, da imaš
prosto^ voljo. Ako pa ima človek prosto voljo, žival pa ne, potem je
pač očividno, da se človek bistveno razlikuje od živali, da je njegova
duša povsem od snovi različno, neodvisno bitje, torej duh.

Ako še pristavimo, da ima človek vero v Boga, da razločuje
med dobrim in hudobnim, česar zaman iščeš pri živali, je pač jasno,
da človek ni in ne more biti le žival, pa tudi, da človek ni samo
telo, ampak da ima tudi dušo, ki je razumno in prosto bitje. Zdrava
pamet nam torej v celem obsegu potrjuje nauke sv. vere o duši. Ona
nam pa tudi potrjuje, da je ta človekova duša neumrjoča, kakor nam
oznanja sv. vera. Ker smo pa o tej stvari že govorili v prvem zvezku
in ne kaže tega ponavljati, zato samo čitatelje opozarjamo na to, kar
smo ondi povedali. (I. zvezek, str. 99 in dalje.) Preden pa sklenemo
to poglavje, naj odgovorimo še na dvojno vprašanje.

Kje je duša v človeku?  Ali je v možganih ali A r  srcu?
Duša je duh, torej enostavno bitje, ki se ne da razdeliti. Ker pa
duša oživlja vse telo, vsak najmanjši del, zato mora biti v vsakem
delu telesa pričujoča, svoja različna dejanja izvrši pa le v udih, ki
so za to primerni. Vendar pa ima zavest svoj sedež posebno v tako-
zvani sivi tvarini v možganih, ker človek izgubi zavest, ako se rani
to sivo tvarino, ali če preveč krvi vanjo pride, in ker človek ne
čuti bolečin na kakem udu, ako ta ud ni v zvezi s to tvarino. Duša
sicer čuti bolečine tudi na nogah ali rokah, toda da se jih zaveda,
provzroča zveza z možgani. Vsled tega čuti tudi vojak bolečine na
nogi, dasi so mu jo odrezali, ker je bolečina v živcu, ki je vezal
nogo z možgani, zavest pa to bolečino po pomoti, vsled navade, po¬
laga v nogo. Da duša ne more bivati v udu, ki ni več sposoben za
življenje, na pr. v odsekani roki ali nogi, je samo ob sebi umevno.

Drugo vprašanje: Kako človek dobi dušo?  Prvima člove¬
koma je Bog neposredno ustvaril dušo, jo združil s telesom. Ali mar
isto stori tudi pri njihovih potomcih? Nekateri so sicer učili, da
stariši ne rode samo teles, marveč tudi dušo, toda sv. Cerkev se je
izjavila, da Bog neposredno vsakemu človeku ustvari dušo ter jo
združi s telesom. To že lahko posnamemo iz sv. pisma, kjer nas uči
modrc: „Prah se povrne v zemljo, iz katere je, in duh sc povrne k
Bogu, ki ga je dal.“ Tu določno razločuje med telesom in med dušo.
O poslednji pa pravi, da je neposredno od Boga. Ko je v začetku
ustvaril razne stvari, je pač vsako ustvaril na način, ki je njeni na¬
ravi najbolj prikladen. Rastline in živali je v  ustvaril nekako s pomočjo
snovi, kateri je dal moč, da jih je rodila. Človeško dušo je pa ustvaril
sam ter s tem razodel, da je ta način stvarjenja za njo najbolj pri¬
meren. Ako bi bila snov sposobna ali vsaj primerna, da rodi duše,
bi bil pač Bog že v začetku dal snovi to moč. Ker pa tega niti v
začetku ni storil, tudi gotovo sedaj ne stori, ali z drugo besedo:
Bog tudi sedaj vsakemu človeku ustvari dušo. Sv. oče papež Ana¬
stazij II. je v svojem listu do galskih škofov izjavil, da je krivo¬
verec, kdor uči, da bi duše nastale kakor telesa po roditvi. Poleg
tega; p a  § e u či ?  da p 0  besedah Kristusovih, da „on in njegov Oče

Kdaj se združi duša s telesom?

149

neprestano delujeta,Bog vsakemu človeku neposredno ustvari dušo.
Isto oznanja tudi sv. Cerkev na petem lateranskem cerkvenem zboru,
kjer naravnost uči, da Bog telesom ,vdihne 4 , ,vlije 4  dušo. Ko bi nam¬
reč Bog ne ustvaril duše, bi bilo le dvoje mogoče, da duša v človeku
postane po delitvi ali po roditvi. A oboje ni mogoče. Duša ne po¬
stane po delitvi. Nekatere rastline se pomnožijo, ako jim odvzameš
en del (vejico ali grm razdeliš na dva ali več delov) in ga vsadiš
v zemljo. Ko si razdelil rastlino, si razdelil tudi živi jenski princip,
moč, ki v vejici enako deluje kot v celi rastlini ter provzroči, da
vzraste enaka rastlina. A pri človeku delitev ni mogoča, ker je njegova
duša enostavno bitje. Kakor smo že opozorili, se človek zaveda le
enega samega. En sam čuti po vsem telesu, torej mora tudi bitje, ki
čuti, biti enostavno, nerazdeljivo, torej človekova duša ne more po¬
stati po delitvi. Ako so človeku odrezali roko, ta popolnoma odmre
v znak, da se življenslca moč v človeku ne da deliti. Ako se pa ne
da deliti, potem tudi po delitvi ni postala, na pr. da bi sin dobil del
očetove ali materine duše.

Pa tudi po roditvi ni mogla postati duša. Duša je duh, povsem
različen od snovi. Vsled tega tudi ni mogla postati s pomočjo snovi.
Česar stvar nima, tega tudi dati ne more. Vsled tega se tudi duša ni
mogla razviti iz snovi ali postati po roditvi. Ako pa ni postala ne
po roditvi ne po delitvi, nam preostane le ena pot, postati more le
po stvarjenju. Bog mora vsakemu človeku posebej ustvariti dušo.
A kdaj? Kakor nas uči sv. pismo, je Bog v začetku ustvaril človeku
najprej telo, potem mu je pa vdihnil dušo. Ako je bilo to najprimer¬
neje tedaj, zakaj bi ne bilo sedaj ? Ako je Bog v začetku tako storil,
gotovo tudi sedaj tako dela, da truplu, ko je enkrat spočeto, vdahne
dušo, ki potem provzroči, da se iz njega razvije človeško telo, ker
je ona, kakor smo dokazali, oblika njegova.

Tega nauka se je poprijela tudi sv. Cerkev ter zavrgla nauk
Origenov in drugih, ki so učili, da duše bivajo že pred telesom.
Kakšen pomen bi pač imelo tako bivanje? Ako nimajo nobenega
opravila, potem je njih bivanje brezkoristno. A Bog ne ustvarja bitij,
ki bi ne imela nobenega pomena, nobenega namena. Sploh bi se pa
človek moral spominjati, ako bi bila njegova duša že prej bivala,
preden je bilo telo spočeto, a tega se nihče ne spominja. Sicer pa
ni na tem toliko ležeče, kdaj in kako dobi telo dušo, zadostuje
nam, da vemo, da je človek bitje iz telesa in neumrjoče duše. Tega
pa zdrava pamet ne more utajiti. Ako pa ni žival, pa tudi ne sme
živeti kot žival, ampak mora tudi s svojim življenjem razodevati, da
je najpopolnejša vidna stvar na zemlji. Kakor je vzvišen nad vsemi
stvarmi, tako naj bo vzvišeno tudi njegovo življenje.

Na to je hotel nekako namigniti že poganski pesnik Ovidij,
Ko je opisal stvarjenje sveta, rastlin in živali, pristavlja (Metamorphos.):
Toda ni bilo še bitja, ki višje od drugih v časti,
moglo voditi stvari bi z duhom globoko mislečim.

Glej, tu stopi na zemljo zdaj človek, iz božjega vira.

Druga ko bitja le sklonjena gledajo k zemlji, človeku
dal je vzvišen pogled, dal gledati kvišku prot’ nebu,
gledati dal mu je proti zvezdam, odkoder je prišel.

150

7. Čemu sem?

„Zemlja je le vadnica, pripravnica/
(Ucrdcr, Ideen zur Gesch. d. Mensck. IV. 231.)

O sv. Bernardu beremo, da si je mnogokrat stavil vprašanje:
„Bernarde, ad quid venisti? u  — „Bernard, čemu si prišel ?“ Kdo more
reči, da si še nikdar ni stavil istega vprašanja, vprašanja namreč:
„Čemu sem?“ Komaj se človek začne zavedati svoje pameti, že se
mu vriva vprašanje: Čemu sem pač na svetu, kaj je moje opravilo
tu na svetu? Kam grem, kaj je moj cilj? Čemu sem? O prevažno
vprašanje! Popotnik, ki ima svoj cilj vedno pred očmi, skrbno pazi,
da hodi vedno po pravem potu, skrbno povprašuje po njem ter se
izogiba vsega, kar bi ga odvrnilo od njega. Kdo ne ve, da je tudi
človek popotnik? Vsak dan mu to oznanja in potrjuje izkušnja. Kako
potrebno je torej, da ve pravi odgovor na vprašanje: „Čemu sem?"
Kakšen odgovor nam daje na to vprašanje sv. vera in zdrava pamet?

Odgovor sv. vere nam oznanja katekizem v besedah: Bog je člo¬
veka ustvaril, da ga spoznava in časti, ga ljubi in mu služi ter se tako
večno zveliča. Kolikokrat nam oznanja isto tudi sv. pismo! Ko po¬
šilja Gospod svoje učence v svet, jim zakliče: „Pojdite po vsem

svetu in oznanujte evangelij vsi stvari. Kdor veruje in se da krstiti,
bo zveličan, kdor pa ne veruje, bo pogubljen/ (Mark. 16, 15. 16.) Ali
nam tu ne napoveduje kaj določno, da je naša dolžnost, da spozna¬
vamo Boga, verujemo vanj; zakaj, kako bi mogli verovati, ako ga
ne spoznavamo? Na drugem mestu nas zatrjuje: „To je večno živ¬
ljenje, da spoznajo tebe, edinega pravega Boga, in njega, katerega si
posial, Jezusa Kristusa/ (Jan. 17, 3.) — „Brez vere ni mogoče do-
pasti Bogu/ nas zagotavlja sv. apostol. (Plebr. 11, 6.) Kakor pa smo
dolžni spoznavati Boga, tako smo ga dolžni tudi ljubiti, svojo ljubezen
zlasti s tem razodevati, da izpolnjujemo njegove zapovedi, da mu
služimo. „Ljubi Gospoda svojega Boga..(Mat.  22, 37) nas uči
Gospod Jezus Kristus ter nam ob enem napoveduje na drugem mestu:
„Kdor ima moje zapovedi in jih izpolnjuje, ta je, ki me ljubi/ (Jan.
14, 21.) Zato pravi modrc sv. pisma: „Boj se Boga in izpolnjuj nje¬
gove zapovedi; to je namreč ves človek" (to se pravi: to je namen
človekov, njegova glavna dolžnost). (Prid. 12, 13.) In Gospod nas
zatrjuje: „Ne tisti, ki pravi: Gospod, Gospod, pojde v nebeško kra¬
ljestvo, ampak tisti, ki izpolnjuje voljo mojega Očeta, ki je v nebesih/
(Mat. 7, 21.) Kakor nas uči sv. apostol Jakob, da je vera brez dobrih
del mrtva, tako nas tudi zagotavlja sv. apostol Pavel, da „ne bodo
opravičeni poslušavci, ampak izpolnjevavci postave." (Rimlj. 2, 13.)
Vsled tega nas tudi opominja: „Ali torej jeste ali pijete, ali kaj

drugega delate, delajte vse v čast božjo." (I. Kor. 10, 31.) — Slednjič
nas sv. vera tudi uči, da cilj našega potovanja ni ta svet, ni samo
grob, ampak da je onkraj groba v večnosti, v hiši Očetovi, kjer nas
čaka popolno spoznanje, popolna ljubezen, popolna sreča. Vera nas
torej določno uči, da moramo delati za Boga, ker smo od Boga,
da se enkrat ž njim združimo v večnosti; da je on naš začetek in
konec, A  (Alfa) in £2  (Omega), kakor pravi sv. pismo.

Namen, človekov — Bog.

151

Ali niau more zdrava pamet nasprotovati temu nauku? O, če
zdrava pamet le malo pomisli, se mora prepričati, da kakor je le
Bog edino primeren začetek za človeka, tako je tudi le on za njega
primeren konec ali cilj.

Pomisli, dragi bravec, kje si bil pred sto leti? Kaj ne, nikjer
te ni bilo. Kdo je provzročil, da bivaš sedaj ? Kdo ti je dal telo, kdo
dal dušo? Kdo dal razne dušne in telesne spretnosti in zmožnosti?
Ali mar edino le stariši? Čuj mater Makabejskih sinov, ki ti napo¬
veduje to, kar te učita vera in pamet, ko pravi svojim otrokom: „Jaz
vam nisem dala ne duha, ne duše, ne življenja, in tudi udov posa¬
meznega nisem sama sklenila, ampak stvarnik sveta, ki upodobi
človeka ob spočetju, in ki daje vsem rečem početek.“ (II. Mak. 7,
22—23.) O, tudi ti si primoran zaklicati s psalmistom: „Tvoje roke
so me naredile in upodobile../ 4  (Ps. 118, 73.) „Ti, Gospod, si me
upodobil in si položil na me svojo roko“ (me varuješ s svojo vse¬
mogočno roko). (Ps. 138, 5.) Bog je torej naš Oče, naš najboljši
Oče in mi bi ga ne hoteli spoznavati? Kakor vsak otrok želi spo¬
znati svojega očeta, tako je tudi naša dolžnost, da mi spozna¬
vamo v Boga.

Čemu nas je pa ustvaril? Ali nas je mar potreboval? Tudi brez
nas bi bil popolnoma srečen. Zato nas zatrjuje: „Z večno ljubeznijo
te ljubim 44  (Jer. 31, 3), ter nam napoveduje, da ga je ljubezen vodila, da
je nas ustvaril. In človek bi mu mogel odreči svojo ljubezen? Čegav
je lonec, ki ga je lončar naredil? Komu mora pred vsem služiti?
Ali ne lončarju? Ali ni povsem njegova last, s katero lahko naredi,
kar hoče? Ali nisi tudi ti lončena (ilnata) posoda, katero je naredil
vsemogočni Bog? Komu moraš torej v prvi vrsti služiti? Za koga
moraš v prvi vrsti živeti, delati itd.? Ali ne za Boga? O, zdrava
pamet je primorana reči s sv. pismom: „Vreden si, Gospod, naš Bog,
sprejemati slavo in čast in moč; zakaj ti si vse ustvaril in po tvoji
volji je bilo, in je bilo ustvarjeno/ 1  (Skr. raz. 4, 11.) Vse, kar smo
in kar imamo, smo in imamo od Boga, zato smo pač dolžni vse
posvetiti njegovi službi, v njegovo čast in slavo.

Od Boga smo, nas uči sv. vera in zdrava pamet, zato nam tudi
napovedujeta, da smo za njega, da je on naš cilj in konec. Marsi¬
kateri iščejo svoj cilj na tem svetu, v posvetnih rečeh, toda vsa na¬
rava človekova nam priča, da ta svet ne more biti naš cilj. Vprašaj
svoj razum, vprašaj svoje srce, in povedala ti bosta, da nisi samo
za ta svet. S svojim razumom in svojim srcem človek išče resnico,
lepoto in dobroto, a te žeje po resnici in sreči ne more pogasiti tu na
svetu. Nobena stvar na svetu ga ne more za trajno in popolnoma
zadovoljiti. Ali ga mar zadovolji denar? O, čim več ga ima človek,
tem več ga hoče imeti. Ali mar čast? Kdo ne ve, da človek tu na
svetu nikdar nima dovolj časti, da so in bodo ljudje hrepeneli po
večni časti; hoteli so in hočejo postati enaki Bogu. O, posvetna
čast ne more napolniti našega srca, zato tudi ne more biti njegov
cilj. Ali je mar drugače z mesenim uživanjem? Vsakdo ve, da tudi
to ne more človeka za trajno in popolnoma zadovoljiti. Da človek
ni za ta svet ustvarjen, da ne more imeti tu svojega cilja, je pač

152

Bog — človekov cilj.

očividno spoznal kralj Salomon: „Vsega, kar so poželele moje oči,
jim ničesar nisem odrekel; svojemu srcu nisem branil, da bi ne
uživalo sladnosti, in se razveseljevalo nad rečmi, ki sem jih bil na¬
pravil . . Ali  je pa bil zadovoljen, srečen? Niti najmanj, sam nas
zatrjuje: „In sem videl v vsem ničemurnost in obtežnost duha.“
(Prid. 2, 10 — 11.) O tem se je pač v polni meri prepričal tudi
sv. Avguštin. Dolgo časa je menil, da je cilj človekov le tu na zemlji,
da je tu le zato, da uživa zemslte dobrote, a naposled je prišel do
prepričanja, da to naravnost ni mogoče, ker posvetne stvari ne
morejo trajno in popolnoma zadovoljiti človeka. Človeški um in srce
težita po neminljivi popolni sreči, po večni, brezkončni resnici -
ta je pa edino le Bog. Zato je tudi sv. Avguštin po dolgih izkušnjah
bil prisiljen priznati: „Fecisti nos ad te et inquietum est cor hominis,
doneč requiescat in te, o Deus!“ (Naredil si nas za se in nemirno
je človeško srce, dokler ne počiva v tebi, o Bog.) (1. lib. Confess.)
Ali kakor je rekel sv. Stanislav Kostka: „Ad majora natus sum. 11  Ne
za ta svet, ne za te prazne minljive stvari, ampak za kaj višjega
sem ustvarjen, namreč za Boga.

Kolika nezmisel, kako neopravičen je torej v začetku omenjeni
grobni napis. Na ona vprašanja: „Kaj sem, odkod sem, čemu sem
in kam grem,“ nam daje sv. vera najpopolnejši odgovor, ki se
kar najlepše sklada z našo pametjo. Obe nam namreč napovedujeta,
kar je učil že modrijan Platon: ,,Bog je začetek, središče  in
konec. 11  (De leg. IV, 715.)

Brezverec Ingersoll, ki je po Severni Ameriki širil svojo nevero,
je bil nekoč v izbrani družbi. Med gosti je bil tudi glavni protestantski
pridigar v New-Yorku, Talmage. Ingersoll se je hotel s Talmagem,
kakor navadno, pogovarjati o verskih zadevah. „Se mi ne ljubi. Sem
preveč razburjen,“ odvrne Talmage. -— „No, kaj pa se je zgodilo ?“
— „Mislite si, ko grem sem, pridem v umazano stransko ulico.
PIrom berač je ravno ob berglah šepal po blatu. Par predrznih
dečkov ga je zaničevalo in eden mu naposled izpodbije bergljo, da
je berač padel v blato. 11  — „Ničvredni ljudje, 11  zakliče Ingersoll.
,,Ničvredni človek ste vi, Ingersoll, 11  odvrne resno pridigar. „Ves
človeški rod tava tu na svetu po blatu nesreč in greha. Edina pod¬
pora, ki nas varuje pred padcem, je vera v Boga in večnost; to vero
pa vi iztrgavate ubogemu človeškemu rodu.' 1  — Ali mar ni imel
prav? Kdor misli na svoj cilj, ta gleda svet v povsem drugačni luči.

Štirinajsti del.

Osodepolni padec.

1. Zlata doba.

„ V s a starodavna i z r o č i 1 a se¬
gajo nazaj v dobo, v kateri je človek, pri-
šedši iz rok božjih, od njega neposredno
prejemal vse resnice, katere so se tekom
časa polagoma potemnile in pokvarile.
Bila je zlata doba, katero pesniki in
sv. vera postavljajo na početek zgodo¬
vine. “ (Cousin. Intr. d. hi st. Lect. VIL)

urea prima sata est aetas“ (prva doba človeškega rodu je bila
zlata), poje rimski pesnik Ovid, in isti glas nam odmeva iz
vseh narodov sveta. ,,Aurea prima sata est aetas,“ pravi Vol ter,
„je geslo vseh narodov.“ (Essai sur le moeurs. V.) Starodavna izročila
vseh narodov nam pripovedujejo, da je bil človek v svojem početku
popolnoma srečen, da ni poznal trpljenja, ne bolezni, ne smrti, da je
bival v krasnem kraju, kjer je imel v obilici vsega, česar je potre¬
boval. Tako na pr. pripovedujejo stara izročila pri Parzih, da je
Vrnia gospodoval črez vso zemljo, ki še ni poznala zla. Tedaj
ni bilo mraza, ne vročine, ne teme, ne smrti. Na povelje Ormuzda
(najvišjega malika) je napravil raj, kjer ni bilo smrti, ne trohnobe,
večna luč je svetila in ljudje so živeli najkrasnejše življenje. Grški
modrijan Platon pripoveduje o pradedih človeškega rodu, da je bil
sam Bog njihov čuvaj, da so imeli v obilici sadov dreves. Z eno
besedo, vsi narodi pripovedujejo, da je bila prva doba človeškega
rodu najlepša, najsrečnejša, v resnici zlata. Ali so pa mar te pripo¬
vedke le sanjarije, gola domišljija, brez istinite podlage? Gotovo ne,
saj priznava celo brezverni Renan, da mora to splošno prepričanje
človeškega rodu imeti istinito podlago. (Hist. des lang. sem. 476.) V tem

154

Naravni darovi.

nas potrjuje tudi sv. vera, ki nas ob roki sv. pisma uči, da imajo
vse te pripovedke istinito jedro, katero so pa razni narodi po svoje
nakitili tekom časov.

Kakor smo se prepričali v trinajstem delu, je sam Bog nepo¬
sredno ustvaril človeka, t. j. iz nič mu naredil dušo, ko mu je bil
prej iz snovi (ila) naredil telo. Prvi človek je bil torej neposredno
delo božje. Kako je pač moralo biti dovršeno to delo, kako popolno
telo, kako popolna duša; saj iz rok božjih ne pride nič nepopolnega.
Umetnik, ki naredi kako podobo ali kip, vanjo takorekoč vlije vso
svojo zmožnost. Kaj šele, ako kip izvrši s posebno marljivostjo!
Najvišji umetnik pa je naredil prvima človekoma telo in dušo. Besede:
„Naredimo človeka," nam pa napovedujejo, da se je tega dela nekako
lotil s posebno vnemo, gorečnostjo, ljubeznijo. Kako dovršena sta
morala torej priti iz njegovih rok telo in duša prvih dveh človekov.
Sam Bog je rekel, ko je bil dovršil stvarjenje, da je vse prav dobro.
„In Bog je videl vse, kar je bil storil, in je bilo jako dobro.“
(I. Mojz. 1, 31.) Priznati pač moramo, da sta imela prva človeka ono
popolnost, kakršno more sploh imeti ustvarjeno bitje.

Telo in dušo, dušne in telesne moči, namreč um in prosto voljo,
čute in drugo, brez česar si človeka sploh misliti ne moremo, imenu¬
jemo naravne darove. Te je bil Bog nekako primoran dati človeku,
ako je hotel ustvariti človeka, ker so ti darovi neobhodno potrebni
deli njegove narave, brez njih si človeka niti misliti ne moremo.
Več pa mu ni bil dolžan dati, torej bi ga bil tudi lahko ustvaril
takšnega, kakršen se sedaj rodi. „Ako bi bila duša ne samo pred
grehom, ampak od početka takšna, kakršna je druga po grehu po¬
stala,“ pravi sv. Avguštin, „bi vendar imela toliko dobroto, za katero
bi morala biti stvarniku hvaležna, ker bi bila že pri svojem početim
odličnejša od vsake druge stvari. 14  (De lib. arb. 3, 20.) Isto prepričanje
razodeva tudi prvak cerkvenih učenikov, sv. Tomaž Akvinski, ki
uči, da bi bil Bog lahko ustvaril človeka, podvrženega trpljenju in
smrti in poželjivosti, ker bi mu na ta način ničesar ne odtegnil,
česar neobhodno zahteva človeška narava. (II. Sent. d. 31. qu. 1. a. 2.)
Tudi sv. Cerkev je navrgla nasprotni nauk nekaterih krivovercev, ki
so učili, „da bi Bog ne bil mogel ustvariti človeka brez nadnaravnih
milosti,“ zakaj tudi s samimi naravnimi darovi bi bil človek lahko
dosegel svoji naravi primeren cilj, namreč spoznaval Boga, ga
ljubil, izpolnoval naravni zakon ter zaslužil primerno plačilo, ali v
nasprotnem slučaju primerno kazen. Toda Bog je v svoji neizmerni
ljubezni določil človeku višji cilj. On ga je hotel k sebi vzeti, posta¬
viti za svojega otroka, za dediča svojega kraljestva, kjer ga bo gledal
iz obličja v obličje, užival in ga ljubil. Določil mu je v svoji neiz¬
merni ljubezni nadnaravni cilj, katerega bi s svojimi naravnimi močmi
ali darovi ne mogel nikdar doseči. Zato mu je poleg naravnih darov
podelil še nadnaravne darove, katerih pri človeku na noben način
ne zahteva njegova narava. To nam določno napoveduje sv. pismo.
Kakor uče cerkveni očetje, nam to narekujejo že besede: „Naredimo
človeka po svoji podobi in sličnosti," ker namreč beseda „podoba“
pomenja naravne, beseda „sličnost“ pa nadnaravne darove.

Nadnaravni darovi.

155

Že po svojih naravnih darovih je človek podoben Bogu; v prvi
vrsti je duša podoba božja, ker je duh, ki ima um in prosto voljo,
kakor je tudi Bog duh, ki ima najpopolnejši um in najpopolnejšo
prosto voljo. Razen tega je pa človekova duša podobna Bogu po
mnogih lastnostih, katere si more pridobiti, ki se v Bogu nahajajo v
najvišji meri, na pr. po svoji pravičnosti, svetosti, vednosti, modrosti itd.
Zlasti se pa podobnost človekova z Bogom razodeva v tem, da je
človek gospodar zemlje, kakor je Bog gospodar vsega stvarstva.
Zato tudi sv. pismo omenjenim besedam: „Naredimo človeka ..
pristavlja še pomenljive besede: „da gospoduje črez ribe v morju in
ptice pod nebom in črez zverine in vsej zemlji, in vsej laznini, ki
se giblje na zemlji." (I. Mojz. 1, 26.) Daši je pa človek v prvi vrsti
po svoji duši podoba božja, vendar se ta razodeva tudi po telesu.
Duša bi pač sama po sebi kot duh ne mogla gospodovati vidnim
stvarem, ampak more to gospodarstvo izvrševati le po vidnem telesu,
torej po njem nekako razodevati podobo božjo.

Z nadnaravnimi darovi  je pa Bog v svoji neskončni
dobrotljivosti še višje povzdignil prvega človeka, ga še bolj storil
sebi podobnega. Ž njimi mu je poleg naravne podobe vtisnil še nad¬
naravno podobnost svojega bitja.

Med temi nadnaravnimi darovi je bila najpoglavitnejša posve¬
čujoča milost božja, s katero jima je okrasil dušo. Že modrc
sv. pisma nas uči: „Le to sem našel, da je Bog naredil človeka pra¬
vičnega, in da se je sam zapletel v nešteta vprašanja." (Prid. 7, 30.)
Se določneje nam o tej milosti govori sv. apostol Pavel, ki nas opo¬
minja: „Ponovite se v duhu svojega uma in oblecite novega človeka,
kateri je po Bogu ustvarjen v pravičnosti in resnični svetosti." (Efez.
4, 23. 24.) Ako apostol pravi, da naj se povrnemo k prejšnji pravič¬
nosti in svetosti, pač določno napoveduje, da je človek moral imeti
v početku pravičnost in svetost, da je moral biti v stanu posvečujoče
milosti božje. „Čuj,“ pravi tu sv. Avguštin, „kaj sledi: Oblecite novega
človeka itd., glej, to je Adam izgubil po grehu." (Gen. ad lit. VI. 26.)
Sploh nas sv. apostol večkrat opozarja, posebno v listu do Rimljanov,
da je Jezus Kristus prenovitelj človeškega rodu, po katerem dobimo,
kar smo po Adamu izgubili. Po Kristusu pa postanemo deležni po¬
svečujoče milosti božje, torej smo to izgubili in Adam jo je prej za
se in za svoje potomce prejel. Vsled tega je tudi sv. Cerkev vse čase
učila, da sta prva človeka prejela od Boga nadnaraven dar posveču¬
joče milosti božje. Na tridentinskem cerkvenem zboru izjavlja: „Kdor
ne spoznava, da je Adam, ko je bil prestopil zapoved v raju, izgubil
takoj svetost in pravičnost, v katero je bil postavljen, . .. bodi iz¬
občen."

Ta posvečujoča milost božja je pa provzročila, da je bil prvi
človek na poseben način otrok božji. Bil je sicer že vsled stvarjenja
njegov otrok, ki je kazal podobo očetovo, a milost božja ga je še pre-
ustvarila v otroka, ki je še očitneje razodeval svojo sličnost z Bogom.
„Vsi, katere goni sv. Duh (se dajo voditi po sv. Duhu), so otroci božji,"
pravi sv. apostol Pavel. (Rimlj. 8, 14.) Kdor je pa v milosti božji, ta
ima duha božjega v sebi, je torej otrok božji.

156

Globoko spoznanje prvih starišev.

Kot otrok božji je pa prvi človek dobil pravico do nebeškega
kraljestva, saj ima otrok pravico do očetove dedščine. „Ako (smo)
otroci," pravi sv. apostol Pavel, „smo tudi dediči, namreč dediči božji,
in sodediči Kristusovi." (Rimlj. 8, 17.) Po milosti božji je prvi človek
dobil zmožnost, kakršne nima njegova narava, da se je mogel višje
povzpeti, kot je mogel človek po svoji naravi slutiti, kaj šele zahte¬
vati ali pričakovati. Bog je takorekoč okrasil njegovo glavo s krono,
ki mu je bila najlepši kras, ki je pa ravno tako malo spadala k
njegovi naravi, kot venec k bitju otroka, ki ga nosi. zakaj, če ga
tudi izgubi, ostane otrok; venec je le njegov kras, a ni del njego¬
vega bitja.

Razen milosti božje je pa Bog prvemu človeku podelil še druge
nadnaravne darove. Enega izmed teh nam napoveduje modrc sv. pisma
v besedah: „Napolnil ju je z modrim naukom. Ustvaril jima je uče¬
nost duha, z občutljivostjo je napolnil njuno srce." (Sir. 17, 5 — 6.)
S temi besedami nam pač razločno napoveduje, da sta imela prva
človeka globoko spoznanje. Odkrit jima je bil ves svet, saj jima je
Gospod rekel, da naj gospodujeta vsej zemlji, da naj si jo podvržeta.
Kako bi bila pač mogla to storiti, ako bi jima ne bil odkrit ves svet,
znane vse stvari, njihova narava, njihove moči. Kakšna gospodarja
bi pač bila, ako bi ne bila dobro poznala podložnih jima stvari?
Mar nam tega ne potrjujejo besede: „Bog je privedel k Adamu vse
živali zemlje in ptice neba, in Adam je imenoval sleherno žival."
Kako bi bil pač mogel Adam imenovati stvari, ako bi ne bil poznal
njihove narave, saj nam ime (zlasti v hebrejščini) napoveduje naravo
imenovane stvari. Koliko je bilo torej spoznanje prvih človekov! Že
modrijan Pitagora je rekel, da je moral biti tisti silno moder, ki je
prvi dal imena stvarem. Na globoko spoznanje prvih človekov moremo
tudi sklepati iž besed Adamovih, ki je rekel, ko mu je Gospod na¬
redil ženo: „To je sedaj kost iz mojih kosti in meso iz mojega mesa;
imenovala se bo možinja, ker je vzeta iz moža. Zaradi tega bo zapustil
človek očeta in mater in se bo držal svoje žene in bodeta dva v
enem mesu." (I. Mojz. 2, 23. 24.) Tu je Adam natančno opisal naravo
svoje žene, njeno nalogo, opisal visoki pomen krščanskega zakona.
Prva človeka sta pa tudi spoznala svoj nadnaravni cilj in vse, kar
sta morala vedeti, da dosežeta ta svoj cilj. To visoko vednost in
globoko spoznanje je pa tudi nekako terjala naloga, katero sta imela
izvršiti. Bila sta namreč vzgojitelja, učitelja človeškega rodu. Kot
taka sta potrebovala vednosti v vsem, kar je potrebno za življenje,
kakor tudi v dosego nadnaravnega cilja, in sicer sta jo potrebovala
takoj, ko sta stopila na svet, ker le tako sta se mogla ohraniti in
tudi izvrševati svojo nalogo. Zato so tudi poganski modrijani eno¬
glasno slavili visoko vednost in modrost svojih prvih starišev. Pesnik
Lukan pravi o prvih stariših, da jim je Bog povedal vse, kar je
treba vedeti. („Dixit simul nascentibus auetor, quidquid scire licet."
Lucanus-Farsalice.)

Tretji nadnaravni dar, katerega je Bog podelil prvemu človeku,
nam napovedujejo besede sv. pisma: „Bila sta pa oba naga in se
nista sramovala." (I. Mojz. 2, 25.) Iz teh besed namreč sklepamo, da

Nadnaravni darovi prvih starišev.

157

nista prva človeka v začetku poznala poželjivosti,  da nista čutila
boja med mesom in duhom. „Dasi sta imela živalsko telo,“ pravi
sv. Avguštin, „vendar nista čutila v sebi nobenega nepokoja." Člo¬
veško meso se po svoji naravi vzdiguje zoper duha in mu hoče
gospodariti. A pri prvih človekih je posebna milost božja zadržavala,
mirila meso, da se ni vzdigovalo zoper duha. Kakor olje pomiri
valove morja, tako je milost božja v prvem človeku umirila valove
poželjivosti. Vsled te milosti je bila njuna volja nagnjena k dobremu,
pokorna Bogu, kakor ji je bilo meso pokorno. Zato pravi tudi
sv. pismo: „Samo to sem našel, da je Bog ustvaril človeka pravičnega. 14
(Prid. 7, 30.) Pravična in sveta sta bila prva človeka. Krasila ju je
posvečujoča milost božja, da sta bila otroka božja in imela pravico
do nebeškega kraljestva. Vsa njuna dela so imela višjo vrednost in
večjo zaslugo.

Pa brezkončno dobrotljivi Bog ni samo njuni duši podelil
nadnaravnih darov, podelil jih je tudi telesu. Človeško telo je po
svoji naravi umrljivo, ker je sestavljeno iz več delov. Človek umre,
ker s svojo hrano, spanjem in dihanjem ne more popolnoma nado¬
mestiti tega, kar porabi telo. A do prvih človekov ni imela smrt
oblasti. Bog je dal duši posebno moč, da je mogla odvračevati smrt
od telesa, dokler je bila Bogu podložna. „Bog ni naredil smrti,“ nas
uči sv. pismo, „smrt je prišla na svet šele po grehu. 44  — ,,Bog je ustvaril
človeka neumrljivega in po svoji podobi in sličnosti ga je naredil.
Po zavisti hudobnega duha je pa smrt prišla na svet.“ (Modr. 2, 23. 24.)
Isto oznanja tudi apostol Pavel Rimljanom, rekoč: „Kakor je po enem
človeku prišel greh na svet, tako je po grehu prišla smrt. 44  S temi
besedami je prav očividno rečeno, da pred grehom smrti ni bilo.
Isti je nauk cerkvenih očetov, isti sv. Cerkve, ki ga je določno iz¬
razila na tridentinskem cerkvenem zboru. Ako pa smrt ni imela
nobene oblasti do prvih človekov, potem ju tudi niso nadlegovale
bolezni, trpljenje in nadloge, katerih posledica je smrt.

Kakršna sta pa bila prva človeka, takšen je bil tudi obdajajoči
ju svet. „Zasadil je pa Gospod Bog raj veselja od začetka,“ beremo
v sv. pismu, „in je vanj postavil človeka, katerega je bil naredil. 44
(I. Mojz. 2, 8.) Kaj pa pomenja beseda: raj veselja?  Ali si naj mislimo
z visoko ograjo obdan prekrasen vrt z najrazličnejšim drevjem? Ali
morda ta beseda samo pomeni srečen stan prvih človekov na duši
in na telesu ? Sv. Avguštin nam odgovarja, da beseda „raj veselja 44
ne pomeni samo enega, niti samo drugega, ampak oboje skupaj. Raj
veselja je v resnici določen kraj, saj imenuje sv. pismo reke, ki so
tekle skozi raj, dve se še dandanes tako imenujeta (Evfrat in Tigris).
S temi besedami je pač napovedan kraj, kjer je takorekoč tekla
zibelka prvih ljudi in vsega človeškega rodu. A beseda „raj veselja 44
pomenja tudi ves prva človeka obdajajoči svet, vse stvarstvo, in
sicer čisto, ne še z grehom oskrunjeno, s posebnim blagoslovom
božjim okrašeno stvarstvo. Vse stvarsto je pa v resnici bilo raj
veselja za prva človeka, saj sta prva človeka v njem bila takorekoč
kralja, neomejena gospodarja. Vse stvarstvo jima je bilo brez kakega
ugovora pokorno, radovoljno je izvrševalo njuna povelja, ni poznalo

158

Prva človeka — presrečna.

strahu do človeka in tudi on ni poznal strahu do njega. Nikakor
nimajo torej prav tisti, ki se posmehujejo nad rajem, kot kako iz¬
mišljeno stvarjo. „Tisti slikarji,“ pravi po vsej pravici Fr. pl. Maver,
„ki slikajo Trojo, katero oblegajo Grki s topovi (tedaj namreč še
niso poznali topov), store pač manjše protislovje (nezmisel), kakor
tisti, ki menijo, da je paradiž (raj) le gola domišljija." (Blatter tur
hohere Wahrheit. XI, 50.)

Res presrečna sta bila prva človeka. „Učenost,“ pravi sv. Gregor
Naciancenski, „je med vsemi človeškimi dobrotami prva.“ Zato vidimo,
koliko .se trudijo ljudje, da bi si jo pridobili. Celo svoje življenje se
mnogi trudijo, da bi si jo pridobili, a naposled so primorani priznati,
da so jim zakrite le premnoge stvari. Presrečne bi se šteli, ako bi
jim bila narava odkrita. To srečo sta pa uživala prva človeka. Poleg
tega sta uživala največji mir v svojem notranjem kakor tudi v vna¬
njem svetu. Njuno srečo tako lepo opisuje sv. Janez Krizostom:
„Dokler prva človeka nista grešila, sta bila kakor angela v raju.
V njiju ni gorela poželjivost, druge strasti ju niso nadlegovale. Na¬
ravnih potreb nista imela, ampak sta bila popolnoma neminljiva in
neumrljiva; še celo oblačil nista potrebovala. Ker ni bil prišel še
greh in še nista bila nepokorna, ju je oblačilo veličastvo, ki je od
zgoraj, in zato se nista sramovala." (Hom. XV. in Gen. 4.) Kaj lepo
piše o tej sreči tudi sv. Avguštin: „Človek je živel, kakor je hotel,
dokler je hotel to, kar je Bog zapovedal. Hrana je bila ta, da ni
stradal, pijača, da ni bil žejen. Ni se mu bilo bati bolezni od znotraj,
nobenega udarca od zunaj. Največje zdravje je bivalo v telesu, največji
mir v vsej duši, nobeno utrujenje ni motilo njegovega telesa, noben
spanec ga ni nadlegoval zoper njegovo voljo." (De civ. Dei, 14, 26.)

Ali je pač mogoče, da bi človek mogel misliti, da je bil Bog
dolžan to srečo podeliti človeku, da so bili ti darovi le naravni? Čuj
apostola, ki nam kliče: ,,Glejte, koliko ljubezen nam je izkazal Oče,
da se imenujemo otroke božje in smo . . . Sedaj smo otroci božji, a
še ni očito, kaj bomo. Vemo pa, da bomo, kadar pride, njemu po¬
dobni; zakaj gledali ga bomo, kakršen je." (I. Jan. 3, 1.2.)

Ako vzame kralj otroka rokodelčevega za svojega, ako ga da
primerno vzgojiti in ga določi za svojega naslednika na prestolu,
kdo bi pač mogel reči, da je bil kralj to dolžan storiti? Kako bi
mogli torej reči, da je bil Bog dolžan toliko povišati človeka, da ga
je okrasil na duši in telesu ne le z naravnimi, marveč tudi z nad¬
naravnimi lastnostmi. Kako bi torej mogli reči, da so: posvečujoča
milost božja, razsvetljenost duha, trdnost volje, neumrjočnost duše
in telesa, in raj le naravni darovi? Ako bi bil Bog dal prvemu človeku
le naravne darove, bi se vendar človek ne mogel pritožiti. „Ako bi
bil človek tudi neveden in ubog prišel na svet," pravi sv. Avguštin,
„bi vendar ne mogel grajati Boga, ampak hvaliti." Ko je torej Bog
človeku podelil te nadnaravne darove, mu je razodel svojo neiz¬
rekljivo dobrotljivost, ker mu je dal, česar mu na noben način ni
bil dolžan dati.

Ali je pa te darove namenil samo prvima človekoma? Sv. vera
nas uči, da je Adam prejel te darove tudi za svoje potomce, za ves

Nadnaravni darovi

za ves človeški rod.

159

človeški rod. Kakor velja plemstvo, katero cesar komu podeli, za njega
in za vse njegove potomce, tako je tudi Bog plemstvo, katero je podelil
Adamu, ko ga je po svoji milosti preustvaril v svojega otroka, dediča
večnega kraljestva, okrasil z raznimi nadnaravnimi darovi, podelil
ne samo njemu, ampak vsem njegovim potomcem. To posnamemo
že iz besed, s katerimi je Bog prvega človeka postavil za gospodarja
vsem stvarem: „Rastita in množita se in napolnita zemljo ter si jo
podvrzita, in gospodujta ribam v morju in pticam pod nebom in
vsem živalim.' 1  (I. Mojz. 1, 28.) Tu določno izroča gospodarstvo
prvima človekoma in njunemu zarodu. Ako pa gospodarstvo, potem
je tudi posvečujočo milost božjo določil njunim potomcem, zakaj to
j'e glavni pogoj tega gospodarstva. Isto sledi tudi iz Gospodovih
besed: „Od vsega drevesa v vrtu jej, od drevesa spoznanja dobrega
in hudega pa ne jej, zakaj kateri dan koli boš jedel, boš moral umreti. 11
Tu Gospod naravnost napoveduje Adamu, da bo ohranil toliko časa
neumrljivost telesa, dokler ne bo grešil. Od Adama je bilo odvisno,
koliko časa bo imel on in njegovi potomci dar neumrljivosti. Tudi
sv. Cerkev se je na cerkvenih zborih izjavila, da je Adam prejel
nadnaravne darove tudi za svoje potomce. Na cerkvenem zboru v
mestu Orange (Oranž), na Francoskem, je izjavila, da je „človeška
narava, 11  torej ne samo Adam, prejela od Gospoda zveličanje, in na
tridentinskem cerkvenem zboru je izjavila, da „Adam ni samo za sc,
ampak tudi za nas izgubil od Boga prejeto svetost in pravičnost; 11
ako jo je pa izgubil za vse, jo je pač tudi dobil za vse. Ako je pa
Adam dobil toliko srečo za vse, potem bi jo pač morali tudi mi
vsi uživati. Ali jo pa uživamo?

2. Velikanska izprememba.

„Clovek, rojen iz žene, ž : vi le malo
časa in mnogo nesreče ga obišče."

(Job 14, J.)

Presrečen je bil prvi človek. Ali je pa to vedno tako ostalo? En
sam pogled na nas in nas obdajajoči svet nas takoj prepriča, da se
je s človekom izvršila velikanska izprememba. Zaman iščeš v njem
globokega spoznanja. Vsak dan lahko čujemo tožbe o človekovi ne¬
vednosti. Le premnoge reči so mu zakrite, in le z največjim trudom
si pridobi spoznanje nekaterih reči. Daši bi s svojo pametjo lahko
našel Boga, vendar ga samemu sebi prepuščen le težko najde. Pa
kakšne pojme ima o njem! Saj smo videli, da so mnogi častili po
več bogov, katere so si sami narejali iz kamena ali lesa. Pa kako
so jih mnogokrat častili! Z najostudnejšimi pregrehami, z največjimi
nesramnostmi! O kako zelo je človeku otemnel razum! Ako zavrže
vero, potem mora pri najvažnejših vprašanjih reči: Ne vemo in ne
bomo vedeli.

Vsa narava mu je odrekla svojo pokorščino, le s silo jo privede
do tega, da mu služi. Živali so njegove sovražnice. Celo krotke
domače živali ga ne ubogajo vselej, divje pa hrepenijo po njegovi krvi.

160

Žalostna usoda — človeškega rodu.

Prej brez trpljenja, bolečin, žalosti, ga sedaj neprenehoma obiskujejo
najrazličnejše bridkosti, trpljenja, in naposled se še oglasi strašna
smrt. Zemlja je človeku res postala solzna dolina, saj s solzo pride
na svet in s solzo jo zapusti. Njegovo srce ne more biti, da ga ne
obdaja trnjeva krona. Malo veselja in dobrot mu nudi ta svet, a še
te mu zagreni preteča mu smrt. Kar je rekel Job: „Človek le malo
časa živi, a obišče ga veliko bede,“ to je kaj živo opisal tudi rimski
pisatelj Plinij: „Človelc je edino živo bitje, katero narava golo postavi
na mrzli svet, kjer je od prvega trenotka izročeno jokanju in vzdiho¬
vanju. Od vseh stvari ni nobeni odločeno preliti toliko solza; te solze
se pa začnejo z njegovim življenjem. Smeh pa, o veliki bogovi, če
se tudi pokaže pred navadnim časom, vendar se ne pokaže na ustnicah
otrokovih pred štiridesetim dnevom. S takimi upi leži zvezan na
rokah in nogah; to bitje’, ki bo drugim stvarem določalo zakone —
se joče. Z muko iti kaznimi začenja človek svoje življenje in vsa
njegova pregreha je, da je bil rojen. Živali so v mnogem oziru
srečnejše od ljudi. One so že po svojem rojstvu sposobne, da si
ohranijo življenje, ne vedo za bridkost in stisko, one ne gledajo
polne skrbi v prihodnio=t in brez muke vesti lahko vstrezajo svojemu
poželjenju." (Hist. nat. VIL)

Ni ga več miru v zunanjem svetu - a izgubil se je tudi mir
v njegovem notranjem. V njem biva veden boj med duhom in mesom
in večje je njegovo nagnjenje k hudemu kot pa k dobremu. To na¬
gnjenje se pokaže že v malem otroku in ne izgine v osivelem starčkui
Kolikor bolj raste človek, toliko bolj raste tudi to nagnjenje. Tudi
najboljša in najskrbnejša vzgoja ga ne more popolnoma zatreti, in
tudi večletni boj mu ne vzame vseh moči. „Čut in misel človeškega srca
sta že od mladosti nagnjena k hudemu,“ pravi že Mojzes (I. Mojz.
8, 21). Pritrjuje mu z določnimi besedami sv. apostol Pavel, ki pravi:
„Jaz sem prodan pod greh. Kar delam, ne spoznam; ne storim nam¬
reč dobrega, kar hočem, ampak storim hudo, kar sovražim. 1 ' (Rimlj.
7, 14. 15.) Isti glas nam odmeva iz spisov najstarejših modrijanov,
kakor tudi novodobnih pisateljev. „Večkrat sem v dolgih nočeh čuječ
premišljeval vzroke človeških hudobij," piše pesnik Euripides. „Mi
vidimo in delamo hudo, mi poznamo čednosti, a se vdajamo pregrehi.
Življenje je posejano s klječmi, h katerim nas goni nevarno nagnjenje."
(Hypol. II. dej., 2. prizor.) Rimski pesnik Ovid poje: ,Jaz vidim dobro
'in je odobrujem, a vendar grem za hudim" (Video meliora probique,
deteriora sequor), in na drugem mestu: „Mi hrepenimo po prepove¬
danem in želimo, kar se nam je odreklo. Toliko bolj se nam ljubi,
kolikor manj je dovoljeno." (Ani. 111. 4.) Rimski modrijan Seneka
priznava: ,.Mi moramo isto o nas reči, da smo hudobni, da smo
bili hudobni, in, nerad pristavljam, da bomo hudobni." (De Benef. I, 10.)
To je tako očividno, da pravi grški pisatelj Tukidides, „da je veliki
nespametnež tisti, ki bi ne hotel spoznati, da je človeški rod vedno
k hudemu nagnjen." (De beli. Pelop. III, 45.) In pritrditi moramo
Plutarhu, ki pravi, „da bi bil človek najbolj divja žival, ako bi nam
stroga vzgoja ne prišla na pomoč." (De leg. 9, 854.). Toda, dovoli
prič. saj nas o tem lahko prepričuje vsakdanja izkušnja.

Odkod toliko zla?

161

♦

Odkod ta velikanska izprememba? Ali jo je mar
edino le Bog provzročil? O, tega si ne moremo in tudi ne smemo
misliti, saj je on ljubezen in svetost, ki ljubi vse dobro in sovraži
vse hudo. Kako bi bilo mogoče, da bi bil on človeku dobro
tako težavno storil, hudo pa tako lahko? On, neskončna dobrotljivost
in ljubezen, naj bi bil človeku naložil toliko breme trpljenja,
težav in nadlog? To je naravnost nemogoče, zato so si nekateri
zraven dobrega Boga mislili še drugega boga, hudobnega, od kate¬
rega prihaja vse hudo. A tudi to je nemogoče, saj je Bog večno
bitje, ki mora biti najpopolnejše, brez sence kake nepopolnosti,
hudega. Ne, na tej izpremembi ne more biti vzrok edino le Bog.
Zlasti z ozirom na hudobno nagnjenje človekovo so zopet drugi
učili, da pride človek dober na svet, in da ga le človeška družba
pokvari. Ta nauk je oznanjeval na Francoskem Rus6 (Rousseau) in
je tudi našel obilo pristašev. In še danes temelji vsa brezverna
vzgoja na njegovem nauku. Da je ta nauk popolnoma napačen, nam
priča dejstvo, da je slabo nagnjenje v človeškem rodu splošno. Ne
najdeš ga samo v odraslih, ampak razodeva se že pri otroku. Zato
pravi kaj dobro francoski učenjak Le Play: „Naši očetje so bili v
to napačno tolmačenje človeške narave povsem zatelebani in so s
tem nasprotovali izkušnji vseh časov. Najpreprostejša dojka in naj-
bistroumnejša mati moreta vsaki čas opazovati, kako hudo (slabo)
nagnjenje prevladuje že otroka. Veliki misleci, ki so sami opazovali
otroško dobo, so prišli do istega zaključka. Vsi učitelji, ki so vzgojili
imenitne može, so to le na ta način dosegli, da so z vso vnemo
zatirali huda nagnjenja svojih učencev. 14  — Pa kake posledice bi
lahko izvajali iz tega nauka, alco bi bil resničen. Ako je družba tako
slaba, da pokvari otroka, potem proč ž njo; ako niso sedanje naprave
v človeškem rodu nič vredne, potem jih je treba odpraviti. Kdo ne
uvidi, da morajo iz tega nauka izvirati najstrašnejše posledice!

To nam kaj živo potrjuje zgodovina francoskega naroda, ki se
je bil poprijel tega nauka in iz njega izvajal posledice. Opisuje nam
jih omenjeni Le Play (Le Plef): ,,Iz tega nauka, da pride človek dober
na svet, nauka, ki nasprotuje zdravi pameti in izkušnji, so izvirala
kakor iz umazanega vira mnogoštevilna pogubna načela, ki so
provzročila francosko prekucijo in sedanje ponižanje francoskega
naroda ... Od tedaj so ta napačna načela svoje razdiralno delo na¬
daljevala, zavirala ves trud pametnega in pridnega naroda in so
1. 1870 naredila francoski narod najnesrečnejšega izmed vseh narodov 14
(ko so namreč Nemci premagali Francoze). (Le Play, La reforme en
Europe itd., str. 59.) Ako pa ima ta nauk tako zle posledice, kako bi pač
mogel biti resničen? Sploh je pa ta nauk, da pride človek dober na
svet, zavrnil že rimski modrijan Seneka: „Kaj se motimo? Hudo ne
prihaja od zunaj, ampak je v našem notranjem. 41  (Ep. 50.) Isto uči
tudi novodobni modroslovec Kant. — Ali je pa mar ta notranji boj
le posledica tega, ker je človek iz telesa in duše? Tudi ne; ako bi
bil ta boj povsem naraven, potem bi morale obe moči, hudo in dobro,
imeti enako velikost. Nikakor bi si ne mogli razlagati, zakaj da je
nagnjenje k hudemu večje kot pa nagnjenje k dobremu.

Pamet in vera. III.

U

Odkod zlo na svetu?

162

e

Ako pa to hudo nagnjenje, ako ta velikanska izprememba nc
izvira od Boga, ako ne prihaja od zunaj, in je le v notranjem, potem
jo je pač moral provzročiti sam človek. Tako je tudi sklepal človeški
rod že od nekdaj. Prepričan je bil, da na človeku leži huda krivda,
ki mu provzroča toliko gorja. To prepričanje je razodeval s svojimi
spravnimi daritvami, katere nahajamo pri vseh narodih. Prepričan je
bil tudi, da že otrok pride s to krivdo na svet, zato je bilo pri
mnogih narodih v navadi očiščevanje (lustra) otrok po rojstvu, obre¬
zovanje in dr. To prepričanje nam kaj določno napovedujejo tudi
modrijani. Cicero piše: „Te zmote, ta beda človeškega življenja je
vzbudila v duhovnih, ki so imeli nalogo razlagati božje skrivnosti,
vero, da se v tem žalostnem stanu rodimo le v ta namen, da popra¬
vimo hudo pregreho, katero smo storili v boljšem življenju. In meni
se zdi,“ pristavlja, „da so vsaj nekoliko pravo zadeli.“ (Fragm. Hor-
tensii.) Tudi Platon pravi: „V skrivnostih je nam izročeno, da smo
tu v ječi, da popravimo star dolg.“ (Phaedon 82.)

Dru^i so sicer učili, da tu trpimo za grehe, katere smo sami
storili, ali katere je storila naša duša, preden se je združila s telesom.
Toda ko bi to bilo, bi se pač morali zavedati greha, katerega smo
storili, kraja, kjer se je to zgodilo itd. A tega se ne zavedamo.
Krivično in nespametno bi pa bilo, ako bi trpeli kazen za greh,
katerega se niti ne zavedamo. Kakor je že iz tega razvidno, se je
človeški rod vedno bavil z vprašanjem, odkod velikanska izprememba,
katera se je morala s človekom izvršiti, a sam s svojo pametjo ni
in tudi nikdar ne bo našel povoljnega odgovora. Povoljni odgovor
daje nam edino le sv. vera, ki nas uči, da je že prvi človek z grehom
provzročil to velikansko izpremembo. Kako pa?

3. P o skušnja.

„Treba je bilo, da te je skušnjava
izkusila. “ (Tob.12,13,)

„Vzel je torej Bog človeka in ga je postavil v raj veselja, da
bi ga obdeloval in varoval. “ (I. Mojz. 2, 15.) S temi besedami nas
sv. pismo uči, da je Bog človeku dal nadnaravne darove, raj veselja,
da se vedno bolj in bolj izpopolnuje, vedno bolj vrednega stori
popolnega združenja ž njim, to je, gledati ga iz obličja v obličje, in
da te darove tudi ohrani, obvaruje za svoje potomce. Presrečen je
bil prvi človek, a to srečo si je moral taltorekoč prislužiti, ako jo
je hotel ohraniti sebi in svojim potomcem. Ako Bog podeli darove,
združi ž njimi tudi nalogo. Zato ga je dejal takorekoč na poskušnjo,
da se odloči ali za njega ali pa proti njemu. Dal mu je pa zapoved:
„Od vsega drevja rajskega jej, od drevesa spoznanja dobrega in
hudega pa nikar ne jej! Zakaj, katerikoli dan boš jedel od njega, boš
umrl smrti.“ (I. Mojz. 2, 16. 17.)

„Kako malenkostna, kako otročja zapoved,“ bo rekel marsikdo,
kakor jih je že mnogo reklo. Zaničljivo se marsikateri rogajo tej
zapovedi, češ, s takimi pravljicami je mogoče slepiti le še otroke,
ne pa razumnih ljudi. Kaj, od enega drevesa, oziroma njegovega sadu,

Poskušnja — potrebna.

163

naj bi bila odvisna vsa sreča in nesreča prvega človeka in vsega
človeškega rodu! Na prvi pogled se nam res zdi ta zapoved malen¬
kostna, skoraj bi rekel, otročja, a če stvar trezno premislimo, ne
bomo ničesar našli v njej, kar bi nc bilo primerno ali dostojno, bodisi
za človeka, bodisi za Boga, marveč iz nje.šele spoznamo brezkončno
ljubezen in dobrotljivost božjo.

Ali je bila zapoved ali poskušnja potrebna?  Bog
je človeka tako bogato obdaril, da je bil le malo nižji od njega, saj
mu je bila pokorna vsaka stvar. Kako lahko bi se bilo tu prigodilo,
da bi si bil človek domišljeval, da je vse to le njegovo delo. A za¬
poved ga je spominjala, da je eden še višji od njega, od katerega je
vse, in kateremu je tudi on dolžan izkazovati spoštovanje, ljubezen
in pokorščino. „Adam bi ne bil mislil na to,“ pravi sv. Avguštin, „da
je Bog njegov gospod, ako bi mu ta ne bil dal zapovedč (De Gen.
ad 1. VIII. 13.) Tudi sv. Janez Krizostom pravi: „Kakor darežljiv
gospod, ki svojih velikih in krasnih palač ne prepusti drugemu v
porabo za vso ceno, kolikor so vredne, ampak le zahteva kako
majhno priznanje, da si ohrani svoje dostojanstvo, in da se uživavec
vedno zaveda, da ni on gospodar palač, ampak da jih le po dobroti
in darežljivosti njegovi uživa, tako je tudi Bog storil s prvim člo¬
vekom. Ko mu je izročil ves vidni svet, pripravil v raju prebivališče
in mu dal njegove dragocenosti, mu je prepovedal sad drevesa, da
se človek ne prevzame v napuhu, in da ne misli, da je vse, kar vidi
s svojimi očmi, postalo po njem.“ (Hom. NVI. 6. in Genes.)

Bog je dal človeku prosto voljo. A kaj bi mu koristil ta dar,
ako bi ne imel priložnosti ga rabiti, se odločiti za Boga ali proti
njemu. Bog je človeka ustvaril, da ga ljubi. A ljubezen se pokaže šele
v poskušnji. Ako smo s kakim človekom sklenili prijateljstvo, ako
koga ljubimo zaradi dobrot, katere smo prejeli od njega, ni pač nič
posebnega, ako ga ljubimo, dokler ne poznamo boljšega od njega,
od katerega bi mogli več pričakovati. Naša ljubezen in zvestoba se
šele tedaj pokaže kot prava in stanovitna, ako mu ostanemo zvesti
tudi tedaj, kadar se nam ponuja drug prijatelj, četudi le dozdevno boljši,
od katerega bi mogli več pričakovati. Šele poskušnja pokaže pravo
ljubezen in zvestobo. Zato je morala tudi prvega človeka preskusiti
poskušnja, da pokaže svojo ljubezen in zvestobo do Boga, da se
odloči za njega ali proti njemu, ter se s tem skaže vrednega njegove
ljubezni, njegovih darov.

Pa čemu tako malenkostna zapoved, od katere naj bi bila odvisna
vsa sreča in nesreča prvega človeka in vsega človeškega rodu?

Kadar stopi mladenič med vojake, postavi se pred njega pol-
ltova zastava. Tu mora priseči, da bo vedno zvest ostal tej zastavi,
da je ne bo nikdar zapustil, da jo bo branil do zadnje kapljice svoje
krvi. Četudi je zastava vsa pretrgana in prestreljena, vendar jo vojak
v vojski drži z zadnjimi močmi svojega telesa ter je ne izpusti, dokler
mrtev ne pade na tla. Vojaku, ki je pogumno branil zastavo, vladar
pripne na prsi križec za hrabrost ter ga poviša v službi. Ves narod
ga proslavlja. Gorje mu pa, ako jo zapusti, zapadel je gotovi smrti.
Ves narod ga zaničuje in izključi iz svoje srede kot sramotnega izda¬
li*

164

Drevo v raju — zastava božja.

javca, beguna. Ali je pa mar le zastava, kos lesa in pobarvanega
platna ali svile, za katero daruje vojak svoje življenje, od katere je
odvisna njegova sreča ali nesreča, čast ali sramota? O ne, vsakdo
ve, da je zastava sama na sebi malenkostna stvar, le podoba, ki
pomenja vladarja in domovino. —■ Pečat je pač malenkostna stvar.
Toda če vladar pritisne svoj pečat na kako listino, ta pečat oznanja
vladarjevo voljo, ki potrjuje listino in ji daje veljavo. Pečat, malen¬
kostna stvar, je nekako podoba vladarjeve oblasti. Slično je pri
bankovcu, ki je papir kakor kak drug, a vendar ima svojo določeno
veljavo, ker nosi znak, pečat vladarjev. — Ista je bila tudi z dre¬
vesom v raju. Samo na sebi malenkostna stvar, je vendar prvemu
človeku oznanjalo božje veličastvo, kateremu mora biti pokoren, kate¬
remu je dolžan zvestobo, vdanost in ljubezen.

Malenkostna je res bila naloga prvega človeka, a ravno to nam
kaj očitno razodeva božjo dobroto in ljubezen. Bog bi mu bil lahko
dal veliko težjo nalogo. A tega ni storil, ker ga je hotel obvarovati
nesreče. Ves raj mu je bil na razpolago, kako lahko bi se bil pač
zdržal prepovedanega sadu. Lahko bi ga bil postavil talcorekoč med
sebe in hudobnim duhom ter mu zapovedal, da naj se odloči za
enega ali za drugega. Ali tega ni storil, zakaj, ko bi se bil človek
odločil za hudobnega duha, bi bil za vekomaj njemu zapadel, in Bog
bi mu ne bil mogel odpustiti. Toda, ker mu je dal zapoved, da naj
se zdrži prepovedanega sadu, mu je mogel pomagati, ako je ta zapoved
prelomil. Njegova hudobija je bila na ta način manjša in božje usmi¬
ljenje mu jo je moglo odpustiti. — Kako bi se torej mogel pameten
človek rogati zapovedi v raju? Ali ni marveč primoran občudovati
in hvaliti neskončno modrost in dobrotljivost božjo?

4. Padec.

„Padec človekov je temelj bogoslovja
skoraj vseh starih narodov sveta.“

(Voltaire, Essai sur le moetirs. V.)

Bog je prvega človeka postavil na poskušnjo, sv. vera nam pa
oznanja, da prvi človek te poskušnje ni prestal, da ga je hudobni
duh zapeljal v podobi 'kače ali skrit v kači, da je prestopil dano mu
zapoved. (Glej Lampe, Zgodbe sv. pisma L, str. 45 nasl.)

Tudi tej zgodbi se upira človeški razum, zato pravijo nekateri,
da nam te zgodbe ni razumeti tako, kakor govore besede sv. pisma,
ampak da se nam s temi besedami le v priliki oznanja, da sta se
prva človeka na katerikoli način pregrešila proti Gospodu svojemu
Bogu. Mnogi menijo, da je za temi besedami skrit nečisti greh,
katerega sta storila prva človeka. To pa naravnost ni mogoče, ker
je Bog prva človeka že v raju združil v zakon ter jima zaklical:
„Rastita in se množita!“ (I. Mojz. 1, 28.)

Sicer nam pa že vsa zgodba sama priča, da nam je vso stvar
umeti tako, kakor jo pripoveduje sv. pismo. Ves dogodek se namreč
tako preprosto pripoveduje, da si ni mogoče misliti, da bi bila v

Prvi greh — prilika vsakega greha.

165

teh besedah kaka prilika. Še bolj se o tem prepričamo, ako preuda¬
rimo vso zgodbo v njenih posameznih delih, ker nam takorekoč
opisuje zgodbo vsakega greha. Poskušnja je bila takorekoč potrebna.
Pa odkod naj bi bila prišla ta poskušnja ali izkušnjava? V njihovem
notranjem se ni mogla vzbuditi, saj je bilo meso povsem pokorno
duhu. Milost božja je krotila njihovo poželjivost, da se ni mogla
vzbuditi. Zato je morala priti izkušnjava od zunaj. In sv. pismo nam
pripoveduje o kači, ki se je prikazala pri prepovedanem sadu. Kdo
pa je bil ta kača, ki je govorila, saj kače navadno ne govore? Že
prej smo se prepričali, da je Bog ustvaril tudi angele, od katerih so
se nekateri pregrešili in bili zavrženi iz nebes. Ti zavrženi duhovi
sovražijo Boga in skušajo iz zavisti človeku škodovati ter ga pri¬
vesti v isto nesrečo, v kateri so sami. Hudobni duh je torej vzel
na se podobo kače ali pa kačo obsedel. Da mu je to mogoče, pač
nihče ne more dvomiti, saj je hudobni duh že pogosto obsedel celo
človeka in si tudi privzel podobo raznih stvari. Kaj pa, da Mojzes
tega naravnost ne pove? Za to je imel jako tehtne vzroke. On ne
omenja sploh stvarjenja in padca angelov niti z eno besedo, ker ni
hotel svojega ljudstva postaviti v nevarnost, da bi se vdalo maliko¬
vanju. Izraelsko ljudstvo, ki je bilo sredi malikovavcev, je bilo kaj
zelo nagnjeno k malikovanju. To nagnjenje je razodelo ob mnogih
prilikah, na pr. ko je Mojzes šel na goro Sinaj. Kako lahko bi se
bilo tu zgodilo, da bi bilo začelo angele po božje častiti, ako bi jih
bil Mojzes le omenil ali opisal njihovo moč.

Hudobni duh, ki je oče laži, lažnilc od začetka, je torej v podobi
kače skušal prva človeka. Pa kako? Kdor je že smrtno grešil, našel
bo v zgodbi sv. pisma o prvem grehu iste okoliščine. Najprej hudobni
duh vzbudi v prvem človeku dvom nad božjo besedo, češ, saj ni
tako, kakor je vama rekel Bog. Ali ni isto tudi začetek vsakega
greha? Dokler je človeku zapoved božja gotova in jasna, se ne bo
kmalu odločil, da bi jo prestopil. A kakor hitro začne dvomiti, je li
to prepovedano ali ne, je storil že prvi korak h grehu. Toda če si
človek tako misel hitro izbije iz glave, je premagal izkušnjavo. Gorje
mu pa, če se mudi v tem dvomu, ako si začne zapoved ogledavati,
ali ima zanj kaj koristi ali ne, je li on dolžan jo izpolnjevati itd.
Kolikor dalje časa se mudi s takim premišljevanjem, tem bolj se pri¬
bližuje grehu. Ista je bila pri Evi. Namesto da bi se bila odstranila,
ko ji je kača vzbujala dvome, da bi se bila s studom odvrnila od
nje, se še začne s kačo pogovarjati, kača pa postaja vedno pogum-
nejša. Zdaj že naravnost Boga postavi na laž, rekoč: „Ne bosta umrla,
ne.“ Ko Eva le še ne beži, prime jo za najobčutljivejša stran, za
napuh, ter ji napove veliko korist, ki jo čaka, ako prelomi zapoved
božjo. „Bog ve, da katerikoli dan bosta jedla, se vama odpro oči in
bosta kakor bogova spoznala dobro in zlo.“ Iz ene strani jima vzbudi
napuh, kaže veliko korist, z druge strani jima pa jemlje ljubezen do
Boga, katerega jima opiše nekako kot trdosrčno bitje, ki jima je
najboljše pridržal. Eva verjame in greh je že v srcu storjen. Le malo
je še treba in storjen bo v dejanju. Tu se vzbudi vslcd greha še
poželjivost, ki je doslej mirovala. Eva pogleda sad in zdi se ji, da

166

Greh prvih človekov — v zgodovini narodov,

je dober za jed in lep za oči in za pogled prijeten — in Eva vzame
in je — ter greh v dejanju dovrši. Ali ni to živa podoba vsakega
greha? Dvom, nevera, napuh, poželjivost, ali niso to dejanja, ki pri
vsakem grehu slede drug za drugim? Ako si že storil smrten greh,
poglej v svoje srce in isto boš opazoval, kar pripoveduje sv. pismo
o prvem grehu. Kako bi torej mogla biti ta zgodba le izmišljotina,
le prilika? Da, prilika je, a prilika vsakega greha. „Tudi sedaj,“ pravi
sv. Avguštin, „se vsakemu izmed nas, ki pade v greh, godi ista, kar
se je godilo pri onih treh: kači, ženi in Adamu.“ (Gen. c. Manich
II, 21.)

Ko je pa bil greh storjen, ali se ni ista godila prvima človekoma,
kakor se godi vsakemu grešniku po storjenem grehu? Kadar storiš
greh, ali ti ne stopi hudobija v vsej svoji strasti pred oči? Tedaj
spoznaš, kaj si storil. Poglej ubijavca; šele tedaj se strežne, ko je
izvršil svoje hudodelstvo. Šele tedaj mu nehote pride na jezik vpra¬
šanje: Kaj sem storil? In glej, o prvih človekih pravi sv. pismo, da
so se jima odprle oči, da sta spoznala hudo, katero sta storila. Tu
pa boš morda vprašal: Ali pa nista prej poznala dobro in zlo?
Kako sta pač mogla grešiti, ako nista vedela, kaj je dobro, kaj je
hudo? — O, dobro sta poznala, kaj je dobro in kaj je zlo, saj je bil
njuni um razsvetljen, vedela sta, kaj je dobro in kaj hudo, a tega še
nista poznala iz izkušnje. Šele sedaj, ko sta grešila, spoznala sta tudi
iz izkušnje, kaj je hudo, kaj je dobro. Zlasti sta tedaj spoznala telesno
hudo, namreč trpljenje, bolečine, katerih prej nista poznala. Ko je pa
človek storil greh, vzbudi se mu vest, glas božji, ter mu očita pre¬
greho. Bog mu ni več dober oče, ampak oster sodnik, pred katerim
se trese in katerega se boji. Isto se je godilo pri prvih stariših. „In
ko sta slišala glas Gospodov, sta se zbala in skrila.“ (I. Mojz. 3, 8.)

V zgodbi prvega greha nam torej sv. pismo živo opisuje zgodbo
vsakega greha. Kako bi si torej'mogli misliti, da je vsa stvar izmiš¬
ljena! Razen tega pa ta dogodek v isti obliki nahajamo skoraj pri
vseh narodih sveta. Ta dogodek je bil pač velikanskega pomena za
prva človeka in ves človeški rod. Zato se je pač moral globoko
vtisniti v njegov spomin. Prva človeka sta ga pripovedovala svojim
otrokom, ti zopet svojim potomcem. Tako je šla ta dogodba takorekoč
od ust do ust. Seveda se je po nekoliko izpremenila na tem potovanju,
a v bistvu je ostala ista, kakor nam jo popisuje sv. pismo. Pri Perzi-
janih pripoveduje bajka, da je Ormuzd, bog vsega dobrega, človeka
postavil na kraj prijetnosti in blagostanja. Ljudje so tu molili drevo
življenja in jedli od njegovih sadov, kolikor so hoteli. To je trajalo
toliko časa, dokler ni Ahriman, bog vsega hudega, v podobi kače
premotil prve ljudi, da so jedli od njegovih sadov. On jih je pre¬
govoril, da je on vse ustvaril. Ker so mu verovali, je bil on njihov
gospodar in so izgubili sto sreč, katere so doslej uživali, samo eno
so ohranili.

Po indijski bajki je Bog ustvaril človeka iz blata. Postavil ga
je v deželo vsega dobrega, kjer je bilo drevo neumrljivosti. Spodnji
bogovi so našli drevo in so jedli od tega drevesa, da bi ne umrli.
Kača Schnieu, ki je čuvala to drevo, se je vsled tega tako razsrdila,

Soglasje narodov — priča sv. zgodbe.

167

da je svoj strup razlila po vsem svetu in ga vsega pokvarila, tako
da bi bilo moralo umreti vsako živo bitje, ako bi se bog vŠiva. nc
bil učlovečil in jo požrl. Obširno popisujejo tudi kitajske knjige
srečno dobo prvih starišev in njeno izgubo. Povsod je vse rastlo
samo od sebe. Človek je prebival sredi med živalmi, vse stvarstvo
je bila ena družina. Čednost so izvrševali brez pomoči kake vednosti,
in živeli so v nedolžnosti, ne da bi poznali poželjivosti mesa. In in
Jang, prva človeka, mož in žena, sta živela v popolni edinosti in
soglasju. To dobo imenujejo dobo velike edinosti. Ali to srečno dobo
je človek izgubil zapeljan od Fohija, katerega je bil zmaj poučil v
skrivnostih. Glavni vzrok nesreče pa je bila žena. Sloveči potovavec
pl. Humboldt nam pripoveduje, da v meksikanskih izročilih ni nič
tako znanega kot mati človeškega rodu, žena Kačina, ki je zapravila'
prvo dobo, ki je bila doba sreče in nedolžnosti. (Reisen in den
Cordill. I, 137.) Isto zgodbo so našli potovavci na karolinških otokih
(blizu Avstralije), na jugu Afrike pri Hotentotih itd.

Egipčani imenujejo prvega človeka Oziris, ki je bil rojen v
raju (Niša). Ta raj je bil po njihovem mnenju otok, katerega je ob¬
dajala sveta reka, in je visoko pogorje, strmo na vseh straneh. Tam
so krasni travniki polni cvetlic, drevje z večnim cvetjem. Sestra in
žena prvega človeka je bila Izis. Oba sta sezidala tempel. Njuna
prva doba je bila zlata. Oziris gre iskat neumrljivost, zapusti Egipet
in prepotuje ves svet. Slednjič ga premaga in umori hudobni duh
Typhon (Tifon), ki se slika v kačji podobi. Izis, njegova sestra in
žena, se bojuje s kačo. Njen sin Horus jo šele popolnoma premaga.
Istotako govore Rimljani in Grki, kot smo že omenili, o prvi dobi
človeškega rodu kot zlati dobi. Tedaj, pravijo, so ljudje občevali z
bogovi. Da se je pa ta srečna doba izgubila, sta bila kriva Prometej
in njegov brat Epimetej. Ta dva sta bila sinova Japetova, ki je bil
pahnjen iz neba, in od katerega izvira ves človeški rod. Prometej je
hotel najvišjemu bogu (maliku) Zevsu ukrasti njegovo skrivnost.
Ukradel mu je sveti ogenj in ga je pri daritvi ogoljufal. Za kazen
je bil k skali priklenjen in vedno ga je mučil jastreb, ki mu je iz-
jedal čreves. Zevs pa je ustvaril ženo z imenom Pandora ter ji je
dal škatlico, v kateri so bila vsa zla. Dal jo je Epimeteju za ženo.
A žena odpre škatlico in vsa zla so šla iz nje ter se po vsem svetu
razkropila. V dnu škatlice je ostalo le upanje. Vsa zla pa bodo en¬
krat zopet izginila in tudi Prometej bo enkrat rešen svojih muk.

Ako se pa te pravljice tako lepo skladajo s sv. pismom, ki je
dokazano najstarejša listina sveta, kaj sledi iz tega? Ali ne
priča to, da je bil človeški rod o svoji zibelki poučen in da mu usode-
polni dogodek ni mogel več iz spomina? V čemur soglaša ves človeški
rod, to pač ne more biti izmišljotina. Ravno te pravljice nam zgodbo
sv. pisma kažejo v pravi luči in v vsi resničnosti. „Zgodovina naj¬
starejšega modroslovja (katero se ravno v teh pravljicah kaže),“ pravi
učeni Fr. pl. Schlegel, „je najlepša in najbolj podučna razlaga sv. pisma;
zakaj nasprotje zmote nam kaže resnico v novi in svitlejši luči.“
(liber die Sprache und Weisheit der Inder, str. 198.) Ravno to so¬
glasje vseh narodov z zgodbo sv. pisma nam je kaj očiten dokaz, da

163

Posledice izvirnega greha.

je ta resnična. Zato je moral celo brezverni francoz Proudhon pri¬
znati: „Resnica o izvirnem grehu temelji na soglasju vsega človeškega
rodu in dobiva s tem najvišjo stopinjo verjetnosti . 41  (Systeme des
contrad. econ. I.)

5. Posledice padca.

„Morte morieris. — Smrti boš umrl."

(I Mojz. 2 , iy.)

Karol IX., francoski kralj, je vprašal nekoč slovečega pesnika
Torquato Tasso, kdo da je po njegovem mnenju najsrečnejši. „Bog,“
/)dvrne pesnik. „To ve vsak človek,“ pravi kralj, „toda jaz bi rad
vedel, kdo je za Bogom najsrečnejši ? 44  — Tisti, ki je Bogu
najpodobnejši , 44  odgovori Tasso. Premoder odgovor! Alto je Bog
najsrečnejši, potem pač mora tisti, ki mu je najbližji, biti najsrečnejši
za njim. Kako srečna sta bila torej prva človeka, zakaj podobna sta
bila Bogu po svojih naravnih, zlasti pa po svojih nadnaravnih darovih.
A to srečo jim je hotel neskončno dobrotljivi Bog nekako še pove¬
čati. Povej mi, dragi čitatelj, kdaj je otrok bolj vesel, kadar mu kdo
podari kak denar, ali če ga sam zasluži? Gotovo, otrok (in sploh
vsak človek) je vesel, ako mu kdo kaj podari, a vse drugače, večje
veselje razodeva, ako si je to sam prislužil. S kolikim veseljem
hiti otrok k očetu in materi ter jima kaže zasluženi denar. Iste
sreče je hotel Bog deležna storiti tudi prva človeka. Podaril jima je
nepopisno srečo, a da bi ta sreča bila še večja, popolna, zato je
hotel, da si jo tudi zaslužita, da bi jo uživala kot nekako plačilo.
V ta namen jima je dal že omenjeno zapoved, katero sta pa, kakor
smo videli, prva človeka lahkomišljeno prelomila. S tem sta si pa
nakopala nepopisno nesrečo.

„Katerikoli dan boš jedel od njega, boš moral umreti , 44  je za¬
klical Gospod prvima človekoma, ko jima je dal opisano zapoved.
Prva človeka sta se dala premotiti od hudobnega duha, meneč, da

ljubi Bog ne bo tako strogo ž njima postopal, a le prekmalu sta se

morala prepričati, kako resnične so bile one besede, zakaj takoj po
grehu se je oglasila smrt, in sicer najprej dušna. Izgubila sta namreč
posvečujočo milost božjo, ki je življenje človekove duše, ki ju je
tako lepo krasila, tako visoko povzdigovala, provzročila, da sta bila
na poseben nadnaraven način podoba božja, njegova otroka, dediča.
Vsled te milosti ju je Bog nepopisno visoko cenil in ljubil. Komaj

je ta izginila iz duše, izgubilo se je tudi prijateljstvo božje. Greh

jima je iztrgal iz duše svatovsko oblačilo pravičnosti in svetosti, da
sta tako postala nesposobna za nebeško ženitnino in si zaslužila
peklensko pogubljenje. „Ako kdo ne izpoznava , 44  uči sv. Cerkev na
tridentinskem cerkvenem zboru, „da je prvi človek takoj, ko je bil
prestopil zapoved v raju, izgubil pravičnost in svetost, v katero je
bil postavljen, bodi izobčen . 44

Z milostjo božjo so pa izginili tudi drugi nadnaravni darovi.
Kako je moral prvima človekoma otemneti um, nam pač jasno priča
že to, da sta se skrila Bogu, meneč, da ju ne bo videl. Ako bi bila

Posledice greha prvih starišev.

169

ohranila prejšno vednost, bi bila pač vedela, da je Bog vseveden in
povsod pričujoč. Iste besede nam pa tudi pričajo, da se je v njunem
srcu pojavil nemir, oglasila nemirna vest. Spoznala sta sedaj, kaj je
dobro, kaj hudo, a ne v tistem zmislu, kakor jima je bil napovedal
hudobni duh, marveč ravno v nasprotnem. To spoznanje jima ni
povečalo sreče, marveč jima provzročilo nepopisno bridkost in žalost.
Odpovedala sta Bogu svojo pokorščino, zato je tudi meso odpovedalo
pokorščino duši. Izginil je iz srca oni nepopisni mir, ki je prej v
njem prebival, ko je še bilo meso podobno duši. Vzbudila se je po-
željivost, oglasile so se strasti, začel se je boj, ki ne jenja prej, dokler
se v grob ne vležeta. Prej sta bila brez obleke, a tega niti zapazila
nista. Komaj pa storita greh, že to opazita in spoznata, da potrebujeta
obleko, ko sta zapravila najdragocenejšo obleko milosti božje in
nedolžnosti. Strasti so se vzbudile in postale enake konju, ki
nima brzdi.

„Morte morieris — smrti boš umrl C£ , te besede so pa tudi ve¬
ljale njunemu telesu. „V potu svojega obraza boš jedel svoj kruh,"
je zaklical Gospod Adamu, „dokler se ne povrneš v zemljo, iz katere
si vzet, zakaj prah si in v prah se boš povrnil." (I. Mojz. 3, 19.)
S smrtjo so pa prišle tudi še vse bolezni, bridkosti in težave, ki
navadno hodijo pred smrtjo in jo provzroče.

Kakor so pa prej nadnaravni darovi izpopolnjevali, krasili,
povzdigovali tudi naravne darove, takoj je sedaj izguba nadnaravnih
darov provzročila, da so tudi naravni darovi izgubili ono visoko
moč in jakost, katero so prej imeli. Otemnel jim je razum in oslabela
volja, se k hudemu nagnila, vendar ne v toliki meri, da bi ne bila
sposobna z umom spoznavati nekaterih višjih resnic, ali da bi bila po¬
polnoma izgubila prosto voljo. Prej se je um človekov povzpel do
rajskih višav, vse stvari so mu bile odkrite, sedaj pa omahne in še
naravnih zmožnosti ne more uporabljati, kakor nam priča dejstvo,
da sta se prva človeka po grehu skrila, bežala pred Bogom, o katerem
sta prej dobro vedela, da je povsod pričujoč in vseveden. Volja,
prej trdna in stanovitna v dobrem, le po dobrem težeč, se sedaj
obrne na nasprotno stran, ker uplivajo na njo strasti srca, ki so
postale podobne konju brez uzd. Te strasti so pa dobile svoj vpliv
tudi na um, da ima veliko raje za resnico to, kar prija strastem,
kakor pa nasprotno. Z eno besedo: „Ves človek," kakor uči cerkveni
tridentinski zbor, „se je vsled one nepokorščine poslabšal na duši
in telesu."

Kakor se je izpremenila vsa notranjščina v prvem človeku,
tako se je izpremenil ves nju obdajajoči svet. Zapustiti sta morala
raj veselja, zunaj raja pa veliko trpeti in naposled umreti. „Namnožil
bom težave tvoje nosečnosti," je zaklical Gospod Evi, ki je bila razen
kače vzrok Adamovega greha, „v bolečini boš rodila otroke, in on bo
tebi gospodoval." (I. Mojz. 3, 16) Kdo se še ni prepričal, kako resnične
so postale te besede? Kdo trpi pač več od žene? Med vsemi križi,
ki jih nosi človek, nosi pač žena najtežavnejše. Otroci so njena čast,
njen ponos. A teh ne more dobiti brez najhujših bolečin, da, brez
smrtne nevarnosti. Bog jo je določil prvemu človeku za tovarišico,

170

Pomisleki zoper izvirni greh.

a greh jo je postavil pod njegovo oblast. Kako huda in težavna je
pa mngokrat postala za ženo ta oblast, smo že večkrat opozorili.
V poganstvu, sploh zunaj krščanstva, je žena sužnja svojega moža, s
katero sme delati po svoji volji. Jezus Kristus, ki je prišel popravit,
kar sta prva človeka pokvarila, 'je ženi dal zopet prvotno veljavo,
jo postavil družico njenemu možu, kateremu pa mora biti pokorna.

„Ker si poslušal glas svoje žene,“ zaklical je Gospod tudi
Adamu, „in jedel od drevesa, od katerega sem ti prepovedal jesti,
bodi zemlja prokleta v tvojem delu; v trudu se boš živil od nje vse
dni svojega življenja. Trnje in osat ti bo rodila in zelišče polja boš
jedel. V potu svojega obraza boš užival kruh . .(I.  Mojz. 3, 17 — 19.)
Kako globoko je pač padel prvi človek, najmogočnejši izmed kraljev,
kar jih je kdaj videl svet. Vse je izgubil, drugega mu ni ostalo kot
telo in duša, pa še to dvoje je oslabelo.

Odvzeto mu je neomejeno poveljništvo. Ker sam ni bil pokoren
Bogu, odreklo mu je pokorščino tudi vse stvarstvo. Le prisiljeno in
z veliko nevoljo mu služi. Zemlja mu rodi le trnje in osat, ako je s
pridnim delom takorekoč ne prisili, da mu rodi potrebni živež.
Njegovo življenje je postalo trnjeva pot, polna trpljenja, težav in
bridkosti. Ko pa pride na konec te poti, pade v grob in razpade v
prah in pepel. Onkraj groba pa čaka nanj oster sodnik, ki ga bo
kaznoval za njegovo nepokorščino ter ga izključil od nebeške ženit-
nine, ker je lahkomišljeno zapravil ženitovanjsko obleko; izključil
ga od dedščine, ker je za ubogi nič prodal svoje prvenstvo.

Kako uboga sta torej postala prva človeka vsled greha! Kako
žalostna izprememba se je vršila ž njima. Morda si že kdaj slišal ali
bral o častniku, katerega vsled kakega pregreška ponižajo na pro¬
staka? Odtrgajo mu zlato zvezdo, odpašejo častniški meč, slečejo
častniško obleko ter ga oblečejo v obleko navadnega vojaka —
prostoka. Kako srečen je bil prej kot častnik, kako lepo se mu je
podala lepa obleka itd.; in sedaj, kako revna prikazen je v slabi
ponošeni obleki ubogega prostaka! — Glej, nekaj sličnega se je
zgodilo s prvim človekom. Prej sin najvišjega vladarja, visok častnik
v njegovi vojni trumi, postal je ubog prostak, ubog človek. Vse je
izgubil — ostal je le človek, a ubog, reven človek! Ali ni bila to
strašna kazen? Morda se bo zdela komu še prehuda za tak, kakor se
marsikomu zdi, malenkosten prestopek.

Ali imamo mar kaj vzroka pritožiti se nad Bogom,
da je prestrogo ravnal s prvim človekom?  Niti najmanj,
marveč še občudovati moramo njegovo brezkončno potrpežljivost,
da ni Adama in Eve vekomaj pogubil, kakor je storil z angeli. Adam
in Eva sta se hudo pregrešila, zato sta tudi zaslužila hudo kazen.
To že kaj lahko posnamemo iz dane zapovedi same. Čim lažje je
izpolnjevati zapoved, tem večja je hudobija tistega, ki jo prelomi.
Zapoved, katero je bil dal Bog prvima človekoma, je bila pa zelo
lahka. En sam sad mu je prepovedan, dovoljeno mu je uživati vse
druge sadove, s katerimi lahko zadosti vsem svojim potrebam, vsem
svojim željam. Pa še tega sadu se ni mogel in hotel zdržati! Ali ni
bila to skrajna hudobija, nehvaležnost? Vrhutega je bila zapoved tudi

Greh prvih starišev — velika hudobija.

171

imenitna, ker je imela visok namen, dasi je bila sama na sebi malen¬
kostna. Bog je namreč dal to zapoved prvemu človeku, da pokaže
svojo vdanost do njega, svojo pokorščino, spoštovanje in ljubezen.

Isto nam narekujejo tudi okoliščine,  v katerih sta bila prva
človeka. Podpirala ju je posebna milost božja, poželjivost je v njih
mirovala. Živo sta se spominjala, da je Bog njihov gospodar, od
katerega sta povsem odvisna. Poznala sta ga kot naj višjega gospo¬
darja. Njima skoraj ni bilo mogoče grešiti. Ako sta pa vkljub temu
prestopila zapoved, ali nista s tem razodela veliko hudobijo, storila
velik greh? Kdaj je pač večja hudobija, ako razžališ človeka, od
katerega še nisi ničesar prejel, ali pa človeka, ki ti je podelil že
obilo dobrot? Zdrava pamet te pač uči, da je večja hudobija, ako
razžališ človeka, od katerega si prejel že veliko dobrot, kakor če
razžališ človeka, od katerega nisi prejel niti ene dobrote. Ali je pa
kdo od koga prejel večjo dobroto, kot sta jo prva človeka prejela
od Boga? Ni bil zadovoljen samo s tem, da ju je ustvaril, da jima
je dal dušo in telo, kolikor mogoče popolno, ampak ju je okrasil še
z nadnaravnimi darovi, ju sprejel za svoja otroka, za svoja dediča,
jima podelil najvišjo srečo, neumrljivost.

Tudi s tem ne moremo prvega človeka zagovarjati, da ju je
zapeljal hudobni duh. Ta okolnost je sicer provzročila, kakor smo
že omenili, da jima je Bog mogel odpustiti, a njihove hudobije vendar
ni zmanjšala. Morala sta pač vedeti, da se mora za kačo skrivati
drugo bitje, saj jih je morala učiti izkušnja, da kača navadno ne
govori. Razen tega sta bila pač dolžna bolj verovati Bogu, od katerega
sta prejela že toliko dobrega, kakor pa kači, od katere še nista bila
prejela nobene dobrote.

Kako bi pač mogli greh prvih starišev imenovati malenkostno
stvar, saj je v tem grehu bilo združenih več grehov, namreč napuh,
nevera in nepokorščina. Kaj ju je premotilo, da sta prestopila za¬
poved ? Ali ne napuh, ker sta hotela biti kakor Bog, torej več, kakor
sta po svoji naravi mogla biti? Previsoko sta letela, zato sta pa tako
nizko padla. Grešila sta pa tudi z nevero. Dasi jima je Bog tako
očitno razodel svojo vsemogočnost, ljubezen, dobrotljivost itd., vendar
se dasta premotiti od hudobnega duha, da ne verujeta njegovim bese¬
dam. Ali ni bilo to velikansko razžaljenje? Slednjič sta pa grešila
tudi z nepokorščino, katero sta bila pač v polni meri dolžna Bogu,
svojemu stvarniku in najvišjemu gospodarju. Kako bi torej mogli
reči, da je bil prestopek pri tolikih in takih grehih malenkosten?
Ako bi pa mogli še kaj dvomiti, poglejmo na sv. križ. Jezus Kristus
je prišel, da popravi Adamov greh. Ako bi bil ta le malenkosten, bi
mu pač ne bilo treba za to toliko trpeti in naposled umreti. Ravno
njegovo trpljenje in njegova smrt nam očitno pričata, da je bil
Adamov greh velika hudobija, ki je zaslužila tudi veliko kazen. „Iz
velikosti zdravila,“ pravi sv. Bernard, „sklepam na velikost rane, in
ker je bilo zdravilo tako dragoceno, sklepam, da je morala tudi
bolezen biti huda in nevarna." Iz katerekoli strani torej presojamo-
greh prvih starišev, moramo priznati, da je bil velik in vsled tega
tudi zaslužil tako občutljivo kazen.

172

6. Naša dedščina.

jPo enem človeku je prišel greh na svet
in po grehu smrt.“ (Ri?nlj. 5, 12.)

Dva popotnika, mož in žena, prideta do razpotja. Dober prijatelj
ju opozori na pravo pot, na kateri bosta srečno živela in brez po¬
sebnih težav dospela do svojega pravega cilja; svari ju pa pred
drugim potom, ki ju privede v nesrečo in pogubljenje. Razne okol-
nosti pa premotijo popotnika, da kreneta na napačno pot, ki se jima
zdi tako prijetna in pripravna. Kakor jima je bilo rečeno, zadene ju
na tem potu obilo nesreče in težav. A ne samo nju, ampak tudi njune
otroke. Napako sta sicer sama storila, a trpeti morajo tudi otroci
in nositi posledice njune napake. Nekaj sličnega se je zgodilo, kakor
nas uči sv. vera, tudi prvima človekoma in njunim potomcem, člo¬
veškemu rodu. Vkljub prepovedi božji sta Adam in Eva zapustila
pravo pot in stopila na napačno. Kakor jima je napovedal Bog,
zadela ju je najobčutljivejša kazen. Ali pa mar samo nju? O ne,
ampak kakor nas uči sv. vera, ves človeški rod, vse njune potomce,
ki se rode na napačni poti, na katero sta zašla ona prva človeka.
Kaj žalostna je dedščina, katero je človeški rod podedoval po svojih
prvih stariših!

Prva človeka sta z grehom stopila na napačno pot ter sta na
tej poti ostala, ker si sama od sebe nista mogla pomagati na pravo
pot, zakaj greh, ki sta ga storila, je bil neskončno razžaljenje, ne¬
skončen dolg, katerega ni mogel človek plačati sam. Vsled tega se
vsi njihovi otroci, ves človeški rod na tej napačni poti rodi v grehu.
Greh je torej dedščina naših prvih starišev. Tega se je zavedal že
Job, ki toži: „Kdo bo očistil spočetega iz nečistega semena? Mar ne
ti edini (Bog).“ (Job 14, 4.) — „Glej, spočet sem v hudobijah,“ zdi¬
huje psalmist, „in v grehih me je spočela moja mati.“ (Ps. 50, 7.) O
tem grehu nam kaj razločno govori tudi sv. apostol Pavel v svojem
listu do Rimljanov v petem poglavju: „Kakor je po enem človeku
prišel greh na svet in po grehu smrt in je smrt na vse prešla, ker
so vsi v njem grešili ... (12) Kakor je po grehu enega nad vse ljudi
(prišlo) obsojenje, tako (pride) tudi po pravičnosti enega nad vse
opravičenje življenja (18). Kakor je namreč vsled nepokorščine enega
veliko jih postalo grešnikov, tako jih bo tudi vsled pokorščine enega
veliko opravičenih" (19). S temi besedami nas sv. apostol uči: 1. Da
je po Adamovem grehu prišla smrt na svet in da morajo vsi umreti,
ker so vsi v Adamu grešili. Umrejo pa tudi otroci, torej so tudi
otroci v Adamu grešili. Ker pa otroci niso mogli v Adamu grešiti
na ta način, da bi bili njegov greh posnemali, in ker tudi sami niso
mogli dejansko grešiti, torej so morali greh podedovati. 2. Kristus je
umrl za vse tiste, kateri so vsled Adamovega greha zapadli pogub¬
ljenju. Po svojem trpljenju in smrti opravičuje vse te. Kristusovega
posvečenja ali opravičenja pa postanejo deležni tudi otroci (pri
sv. krstu), torej so tudi otroci zapadli večnemu pogubljenju, torej so
tudi oni morali imeti greh, ker ga pa sami niso mogli storiti, so ga
pač morali podedovati.

Dedščina prvih starišev.

173

Dalje pravi tudi 'apostol, „da smo bili vsi od narave otroci
jeze." (Efež. 2, 3.) Kako bi pa otrok mogel biti otrok jeze, ker še
ne more grešiti, grešnega dejanja izvršiti. Zato je moral nanj priti
od drugega greh, podedovati je moral greh. To je tako očividno, da
so vsi cerkveni očetje soglašali v tem nauku. „Nisem si jaz iz¬
mislil izvirnega greha, katerega je katoliška vera od nekdaj učila,
toda ti, ki ga tajiš, si brezdvomno nov krivoverec," je rekel sv. Av¬
guštin nekemu krivovercu. Isto prepričanje nam razodeva sv. cerkev
že v tem, da je vse čase krstila tudi majhne otroke, da zadobe od¬
puščeni e grehov.

Nekateri so sicer učili, da podedovani greh ni v pravem
pomenu greh, da je le nekaka slabost itd., a sv. cerkev se je odločno
uprla tem naukom ter učila, da je podedovani greh pravi greh,
zakaj sv. pismo določno uči, da ta greh izključuje od večnega zveli¬
čanja v nebesih. Sam Jezus Kristus nas uči: ..Resnično ti povem,
ako kdo ni prerojen iz vode in sv. Duha, ne more iti v božje kralje¬
stvo." Od božjega kraljestva izključuje pa edino le greh, torej mora
biti izvirni greh — pravi greh. isto nas uči apostol, ki pravi, da je
smrt kazen za greh. Mnogi umro pa brez dejanskega ali osebnega
greha, torej mora tudi podedovani greh biti pravi greh. Zato uči
tudi sv. Cerkev na tridentinskem cerkvenem zboru, da je podedovani
greh dušna smrt. Dušna smrt je pa le pravi greh. Da pa stvar bolje
razumemo, moramo opozoriti, da pri vsakem grehu razločujemo dvoje:
grešno dejanje in grešni stan. Ako na pr. kak človek greši s tatvino,
je dejanje, ko je stvar ukradel, grešno dejanje. Vsled tega dejanja
(posebno pri smrtnem grehu) pa človek postane sovražnik božji in
ostane toliko časa, dokler se z Bogom ne spravi, ne zadobi posve¬
čujoče milosti božje. To je pa grešni stan, človek je, kakor pravimo,
,grešnik 1 . Ako pravimo torej, da smo po Adamu podedovali greh, ne
pravimo, da smo podedovali grešno dejanje, zakaj to ni mogoče,
ampak le, da smo po njem podedovali grešni stan, da smo po njem
postali grešniki, torej podedovali greh, ker brez greha niti grešniki
ne moremo biti. Še jasneje nam to pojasni v začetku navedena pri¬
lika. Adam in Eva sta prestopila zapoved, to je storila sta grešno
dejanje, katerega, kakor je samo ob sebi umevno, ne moremo po¬
dedovati. Vsled grešnega dejanja sta pa stopila na napačno pot, na
kateri sta ostala, ker si sama iz nje nista mogla pomagati, to je pa
grešni stan. Tega smo pa podedovali od prvih starišev, ali z drugo
besedo: Mi se vsled krivde naših prvih starišev rodimo na napačni
poti. Kakšna je pa ta pot, o tem smo že dovolj povedali v drugem
poglavju. Ako torej čujemo vesoljni glas o sreči prvega človeka,
ako opazujemo revo in bedo, ki biva v človeškem rodu, na svetu, in
se vprašamo: „Odkod ta izprememba, odkod toliko gorja in zla v
svetu," nam sv. vera in zdrava pamet odgovarjata: Greh prvih starišev
je provzročil toliko izpremembo, to je žalostna dedščina naših prvih
starišev, od katerih smo jo podedovali z grehom vred.

O tej dedščini so bili prepričani vsi narodi, kakor smo že prej
slišali. Največji poganski modrijani so priznali, da mora človeški rod
nositi veliko krivdo, za katero trpi na svetu. Tako nam priča Filolaj,

174

Dediščina prvih starišev.

da so stari modrijani in pesniki učili in oznanjali, da je naša duša
pokopana v telesu kakor v grobu, da trpi za velik greh.

Za ta nauk sv. vere nam priča tudi naša lastna" pamet. Že prej
smo opisali žalostno življenje tu na svetu, opisali človeško nagnjenje
k hudemu. Vsega tega pač na noben način ne moremo pripisovati
edino le Bogu. Bog bi bil pač najstrašnejši trinog, ako bi nam brez
vsake krivde pošiljal toliko gorja; ako bi nam hudo tako lahko
storil, dobro pa tako težavno. Ako ni izvirnega greha, potem izgubi
nauk o odrešenju človeškega rodu po Jezusu Kristusu svojo podlago.
Sv. vera nas uči, da je Jezus Kristus umrl za vse, in da je le v njem
mogoče zveličanje. Čemu bi bil pa za vse umrl, ako ne nosijo vsi
izvirnega greha na sebi, saj mnogi umro, preden store kak osebni
greh? Zato je tudi sv. Cerkev na tridentinskem cerkvenem zboru iz¬
javila, da je Adamov greh škodoval prvima človekoma in vsemu
človeškemu rodu, da je greh prvih starišev z vsemi njegovimi posle¬
dicami prešel na ves človeški rod.

Kakor je pa še vsaka resnica sv. vere našla nasprotnike, tako
jih je tudi ta. Ali je pravično, pravijo nekateri, da nas Bog kaznuje
za tuj greh, katerega nismo storili sami? Kaj, tuj greh? Saj ni izvirni
greh tuj greh. Adam in Eva sta bila prva človeka. Od njih izvira
ves človeški rod. V prvih človckih je bil takorelcoč zastopan ves
človeški rod. V prvih stariših je bila združena vsa človeška narava.
Udarec, ki je zadel prva človeka, je zadel vso človeško naravo, ves
človeški rod. Prva človeka sta vsled greha na duši umrla, ker je
greh smrt naše duše. Ker pa sama nista imela dušnega življenja, ga
tudi naslednikom nista mogla zapustiti. Dušna smrt ali izvirni greh je
povsem naravno prešel na potomce, tega ni Bog nikakor kriv, zatorej
ga tudi ne moremo obdolžiti krivičnosti. To kaj lahko posnamemo
iz prve prilike o popotnikih. Prijatelj, ki je popotnika svaril pred
napačno potjo, pač ni nič kriv, ako se otroci rode na napačni poti,
torej v revi in bedi. Kar se godi pri izvirnem grehu, to se godi tudi
pri drugih lastnostih, katere otroci podedujejo po svojih stariših. Tako
podedujejo otroci po stariših marsikatere telesne napake, na pr. jecljanje,
in pa tudi duševne napake, na pr. razne strasti, nagnjenje k temu ali
onemu grehu, pa tudi dobre lastnosti, na pr. nagnjenje k tej ali drugi
obrti, k godbi itd. Otroci podedvajo po stariših tudi razne bolezni.
Vsa človeška narava je bila v Adamu združena, zato je tudi udarec,
ki je zadel prvega človeka, zadel vso človeško naravo. Kako bi torej
mogli Boga obdolžiti krivičnosti?

Mislimo si imenitnega kralja, ki prejme kakega ubogega mlade¬
niča za svojega otroka, ga določi za svojega dediča, mu podeli razna
častna imena ter celo pokrajino, da se živi od njenih dohodkov.
Prijatelj pa premoti tega mladeniča, da se zaroti zoper kralja ter ga
hoče pahniti s prestola. Kralj to zve, obsodi mladeniča v smrt, mu
vzame vse časti in dobrote, katere mu je bil podelil, in katerih mu
ni bil dolžan dati. Ubogi nesrečnež pa ni samo sebe spravil v nesrečo,
ampak tudi svoje otroke, katerim ne more drugega zapustiti kot
bedo in revo. Sedaj pa vprašamo: Ali se morejo otroci kaj pritožiti
nad kraljem, da je krivično ravnal ž njimi? Pameten človek pač ne

Dcdščina prvih starišev.

175

bo trdil kaj takega. Ali bo mar rekel, da je kralj dolžan postaviti
njegove otroke v iste časti in dobrote, katere je prej užival njih oče,
ker jih niti temu ni bil dolžan dati, in mu jih je dal iz zgolj dobrot¬
ljivosti, a jih je ta lahkomišljeno zapravil? Ako se torej rodimo v
revi in bedi, pač temu ni kar nič kriv naš nebeški oče, ki je nam
bil pripravljen podeliti že tu na svetu srečo. Krivi so le naši stariši,
ker so nam lahkomišljeno zapravili to srečo ter nakopali s svojim
grehom nesrečo, katero pa še mi pomnožimo s svojimi osebnimi
grehi. Naše strasti, katerim le premnogokrat preveč strežemo, nas
pogreznejo še v večjo revo in bedo. Kdor torej stvar trezno premisli,
ne bo v nauku sv. vere o izvirnem grehu ničesar našel, kar bi na¬
sprotovalo zdravi pameti. Nasprotno je ta nauk edini, ki nam naj¬
primerneje razlaga vzrok splošnega nagnjenja k hudemu ter vsega
gorja, katero zadeva človeka. Ta nauk je edino pravi odgovor na
vprašanje: „Odkod velikanska izprememba, ki se je vršila s človeškim
rodom?“ Katerikoli drugi nauk nam ne reši te uganke, ampak nam
provzroči šele nove uganke, na katere ni mogoče najti odgovora.
Zato je pač prav rekel znani Paskal: „Vrzel našega življenja se vije
in mota krog prepada izvirnega greha, tako da je človek brez te
skrivnosti bolj nerazumljiv, kot je pa ta skrivnost za človeka. Brez
tega nauka je človek v svojem življenju in tudi večina naravnih
pojavov le temna uganka.“ (Pensees II, 105.)

Res žalostna je dcdščina, katero smo podedovali od svojih prvih
starišev! Kdo je ne čuti? Ali naj pa vsled tega tožimo nad Adamom in
Evo, da sta nam tako lahkomišljeno zapravila srečo, katero nam je
namenil Stvarnik? Niti najmanj! Iz ene strani moramo pomisliti, da bi
mi tudi boljše ne bili storili. Iz druge strani moramo pa pomisliti,
da je greh provzročil, da je prišel na svet naš ljubi Odrešenik,
po katerem smo prejeli neprecenljive dobrote, več kakor sta pa nam
Adam in Eva zapravila. Tudi mi moramo v tem oziru klicati s
sv. Avguštinom:

„0 felix culpa! quae meruit talem ac tantum habere Redemp-
torem! — O blažena krivda (greh), ki je imela takega in tolikega
Odrešenika!“

Vsebina III. zvezka

Predgovor

Stran

3

Deseti del: Očetova podoba.

1. Prvo vprašanje človeškega srca.. . , 5

2. Najpopolnejše bitje — a brez telesa. S

3. Od vekomaj do vekomaj — eden in isti.14

4. Očetovo oko.20

5. Modra glava.31

6. Močna in dobra roka.36

7. Brez madeža.43

8. Mož beseda.51

9. Najblažje srce.54

10. Skrivnost vseh skrivnosti.58

Enajsti del: Odkod in čemu?

1. Mojzesova zgodba.62

2. Iz nič.67

3. V šestih dneh.72

4. Odkod življenje?.77

5. Odkod vrste?.83

6. Zakaj in čemu?.87

7. Očetova skrb.93

Dvanajsti del: Nevidni svet.

1. Duhovi.96

2. Boj v nebesih.100

3. Zvest tovariš.103

4. Človekov nasprotnik.110

Trinajsti del: Prevažna vprašanja.

1. Odkod sem?.119

2. Človek in opica .124

3. Prva človeka.129

4. Potomci ene dvojice.132

5. Starost človeškega rodu.136

6. Kaj sem?.138

7. Čemu sem?.150

Štirinajsti del: Osodepolni padec.

1. Zlata doba.153

2. Velikanska izprememba.159

3. Poskušnja.162

4. Padec.  164

5. Posledice padca ..168

6. Naša dedščina.172

NARODNA IN UNIUERZITETNA
KNJIŽNICA