1092
Maca Jogan
Pesmi
ZAZNAVAM     regratov cvet ene pomladi neskončnega časa, brez dni, brez štetja, brez let, brez teže, ki niha v prostoru belega laboda do večera, ko se zapre.
DIALEKTIKA    Ko zaprem vrata TVOJSKOSTI    v prostor, kjer je drugi jaz, ko dam v oklepaj trenutke samote, lahko ugotovim docela brez zmote:
Pesmi
moj mir m ne-mir si, brezup in pričakovanje, strah in hrepenenje, moj jaz in ne-jaz.
Razpeta v te razsežnosti
bivam kot vsak.
IZ POLPRETEKLE ZGODOVINE
Rdeče listje
je božalo
praznino
in na skorjah
borovcev
sem tipala
razraščeno
tvoje ime,
ki nikoli
ni bilo zarezano,
a je bivalo
v travah,
v kamnu ob poti,
v vetrovih vejah
in v belih
oblakih časa,
ki se izliva.
1093
ENORAZSEŽNOSTNA CASOVNOST
Gruda prsti si, ki jo nosim v nedrih, modrina nebes, ki jo skrivam v očeh, pesem večera, ki jo tkem v zlato tenčico časa,
ki se poraja, ki prehiteva, ki se prenavlja, ki mre in ki vse zaceli.
1094
Maca Jogan
NAJSTVENA SODBA
Pravijo,
če sova skovika,
nekdo umre;
nihče
ni slišal,
tudi govoril ni,
da bi slišal,
pa je vseeno
umrlo:
napol izrečeno,
napol zatajeno,
kot pač umre
hrepenenje.