Za poduk in kratek čas. Jaka Pinj. (Narndna povestica.) (Konec.) »Čaješ, k tvoji materi greva v mesto." „ Ali res! k moji materi, ali je res, kar pravijo, da je imenitna gospa?" ,,Res, res, pet služabnikov jo v kočijo nosi in pet iz uje. Kaj pa še le tvoj oče!" ,,Moj oče! — kaj mar niste vi?" nNe nikoli." ,,Še ja, da ne, kako pa da ne?" ,,Ker včasih je človek čaden". nZakaj je euden?'' ,,Ti ne veš. kako je, če v prsih srce vzplameni; a more biti tako". nTedaj je bilo, ko sem bil trideset let star. Zagledal sem se bil v tisto Barijevo Nežiko, ki je živela na Brega pri materi. In kako sem jo ljubil! Nežika pa je za to Ie malo vedela. Ali komaj pol leta nosil sem to bolezen v srci, pa pride k meni z malim detetom. Milo me je prosila, da bi vzel dete, in jaz nisem mogel imeti kamena v srcu. ker sem jo Ijubil. Potem je nenadoma izginila; jaz je nisem videl nikoli več, sosedi pa so ipripovedovali, da je z mladim lajtaantom^ zbežala. rIn to dete bil si ti Štefan!" ,,Jej", čndil se je sedaj ta. Med tem se je oglasil mali zvon iz farnega zvonika, in njegov milotožai odmev donel je tudi do tovarišev, ki sta leležala v senci starega oreha. Oba sta vstala ter pogledala jeden druzega, kaj neki to pomeni? Gori proti njima korakal je majhen človek tolstega života, mabal je z rokami, gagal se z životom, vmes sopel je hripavo in potiboma mrmral. Ko je prišel do oreha, adabnil se je, z rokavom si brisal potno čelo, ia se odgovoril ni precej, ko je Pinj menil: ,,Kdo pa umira, Goba, da zvoni cinkanje?" ,,Tista Barijeva Nežika, tista tvoja, tista. Sinoči prišla je do mene raztrgana, kakor beračica. Ni je več moči poznati, grša je kakor najzadnja baba v našej fari. Nekdaj pa je bila najzališe dekle v vasi. Davi prišlo jej je hado, poslali smo jej po gospoda Ne govori in ne toži ničesa, samo le tebe še želi videti, predno umrje. Ali boš šel?a Pinj mignil je dvomljivo z ramami, in molčal. Potem natlaeil si je malomarno pipo, in počasi korakal proti koči, pogledat, ali je že Lena pripravila jažino. Janez Iskračev. Smešnica 2. Hlapec si je bil amil noge. Ko se torej drago jatro^obuvlje, gredo mu noge skorej same v črevlje. Cudeč se reče tovariša: ,,Šmeacej, skorej te imam na suma, da si mi črevlje zamenjal, kajti v svoje ne morem nikoli spraviti nog, v te-le pa gredo same". — ,,Ne jaz", odvrne mu ta, ,,ti si spremenil si, pa ne črevljev, ampak noge, saj si si jih včeraj umil."