Izhaja vsak četrtek • Posamezna številka stane Din 1*50 Celoletna naročnina Din 35'— • Čekovni račun: „Straža v viharju", Ljubljana, št. 16.790
Ljubljana, 4. novembra 1937
VJ&aKju*
Izdaja: Konzorcij „Straže v viharju** (A. Tepež) • Urejuje: R. Čuješ Uredništvo in uprava: Ljubljana, Miklošičeva 5 • Tisk Jugoslovanske tiskarne (K. Čeč)
Leto IV — Številka 5
..Slovensko društvo
ift
1.	Ideje.
Ustanovilo sejeSlovenskodruštvo, j1' hoče zdramiti in združiti vse sile naroda ln jih zastaviti za svoboden razvoj našega naboda. Društvo hoče postati kristalizacijsko Jedro za zbiranje narodnih sil in sicer kot udarna, politično docela neodvisna sku-Pina. V ta namen hoče pritegniti vse delovne sile za delo v tej skupni smeri, za delo, ki naj služi politični vzgoji naroda in pripravljenosti
velike preizkušnje. Društvo hoče služiti jasnemu zgodovinskemu cilju: ideji avtonomnosti slovenskega narodnega življenja. Slovenska avtonomna misel ima svojo življensko upravičenost kot kulturna m»sel, ker je narod najvažnejše svojstveno kulturno občestvo, kateremu naj da država °rganizacijsiko obliko. Narodna kultura je ce-’°U, ki vključuje .slovensko ljudsko kulturo z n j en im živim izročilom in ljudskim etosom. Iz slovenskih korenin naj raste naš narod v samostojno individualnost in se naj kot ravno-Praven in suveren ud druži z drugimi narodi. Potrebo takega društva utemeljujejo zasnova-"telji s tem, da naše politične stranke in naši Politični voditelji niso sami kos tej zgodovinski nalogi.
Nositelj tega društva naj bo organizirana skupina razumništva, ki bi imela enotne pomede na zahteve našega življenja, skupina takih ljudi, ki so najprej Slovenci, potem šele strankarji.
Odločilnega pomena za realizacijo tega slovenskega programa je, da zmaga v medna-r°dnem svetu ideja enakopravnosti malih na-r°dpv proti imperalističnemu in rasističnemu nicionalizmu, ki za male narode nima prostora.
2.	Organizacija.
To so nekako glavne smernice novega društva. Društvo hoče z zelo širokim organiza-jornim in propagandnim delovanjem po krožen in podružnicah zanesti svoje misli in na-^rte v širše mase naroda. Zbrati hoče vse slo-Venske ljudi, ki že danes iz vodilne ideje Avtonomnosti našega narodnega življenja presojajo vse dogodke. »Pojdimo od znanca do Znanca« — bodi geslo, Posebno se bo treba °*reti po mlajših. Ustanovijo naj se krožki bl°v. društva, ki naj študirajo krajevne razdre, v mestih podružnice, torej po vsem ?*°y. ozemlju omrežje celic. Za propagiranje jdeje se bodo prirejala predavanja v Ljubljani 111 ^ugod, Na posebnih sestankih se bodo udje seznanjali s položajem in delom v orga-
12. novembra 1920 je sklenila Jugoslavija 7 talijo na podlagi mirovnih pogodb pogodbo ' Rapallu, s katero smo izgubili tretjino Slovencev in Slovenije (Goriško, Trst, Istro, ve-?no Notranjske) ter Zadar, Čres, Lošinj in astovo (Petelin-Krošelj. Pregled obč. zgodo-Vlne str. 549/550).
nizaciji. Posebno glasilo, razmnoženi referati, letopis itd., naj skrbijo za enotnost usmerjenja. Predsedniki vseh podružnic in krožkov bodo tvorili društven svet; odposlanci vodstva bodo obiskovali podružnice,
Upravni odbor bo dajal iniciativo in navodila, izbiral bo ude in iskal delavce.
Poleg tega bi bili delovni odbori (narodno-, kulturno-, gospodarsko-, socialno-politični, poleg še propagandni in finančni).
Na zunaj bo društvo nastopilo tedaj, kadar bo treba voljo slovenskega naroda svetu učinkovito predočiti.
Društvo hoče po svojih delovnih odborih doseči, da bomo Slovenci na zunaj proti komurkoli nastopali kot nedeljiva enota; iskati hoče potov, da se terjatve slov. narodno-poli-tičnega programa uresničijo, organizirati hoče propagando v tujini; izdelati hoče slov. kulturni program, da ugotovi, katere ustanove sc nam še potrebne in zavzelo se bo za njihovo uresničitev, organizirati hoče znanstveno preučevanje vseh važnih slov. problemov, napraviti načrt za ta študij in pridobiti vse znanstvenike za sodelovanje; trudilo se bo društvo za poanoč narodnim manjšinam in našim izseljencem; motrilo bo socialno-ekonomske razmere na meji, nemško in madžarsko propagando, vlogo tujega kapitala itd.
Društvo hoče izvesti analizo našega gospodarskega stanja, ugotoviti naše izgube zaradi centralizacije financ, radi davkov, koliko je kapitala v tujih rokah; staviti predloge za osamosvojitev slov. gospodarstva, za slovensko načrtno gospodarsko politiko — za izrabo vodnih in drugih energij... Poseben finančni odbor naj skrbi za čim izdatnejše vire dohodkov, da bo društvo moglo delovati.
3.	Naše opombe.
1. Cilj društva: širiti in uresničiti avtonomnost slovenskega narodnega življenja je vzvišen in bodi idejna last vseh Slovencev.
Miselno in moralno pravilno je, če izvaja Slov. društvo upravičenost avtonomnosti narodnega življenja iz dejstva, da je narodnost kulturna vrednota in ker je ta kulturna vrednosta nam svojska in nekai celotnega, se mora kot taka tudi izživeti.
2. Toda kulturnih vrednot je več in med njimi je treba, da vlada pravilna hierarhija, ki se ravna po zadnjih in bližnjih, višjih in nižjih ciljih človeka. Glede tega Slov. društyo ni dalo popolne jasnosti in brez jasnosti ni mogoče pritegniti mladine in drugih važnih slojev k skupnemu delu.
»Z vidika svoje vodilne ideje (naše avtonomnosti) hočemo zajeti celoto slovenskega občestvenega življenja.« V celoto slovenskega občestvenega življenja spada katolicizem, kot zgodovinsko najmočnejši oblikovalec našega svojskega kulturnega življenja; zato bo
Fso noč oči upiram v prazni mrak, vso noč po prsih tipljem	bolečine	. . .
kot gora, Korotan,	si mi	težak .	.	.
Gorica, žgeš me . . . kdaj mi jutro sine?
Oton Župančič.
Vi naši, ki ste pri	morju	doma
in vi ob Vipavi in	Soči,
nikar ne izgubite srca.
naj meja na zemlji hinavsko nas loči —
spod veže nas Pivka, ki v Savo se toči.
R. Maister-Vojanov.
To prošnjo le usliši Večni, oh, ne prosim je za se, prosim jo za rod nesrečni: zjasni zvezde mu temne!
Simon Gregorčič.
treba še posebnega odbora, ki skrbi za v e r -sko-nravne katoliške vrednote v vsem javnem življenju, ki je pač najmanj tako važen kakor so n. pr. narodno-, gospodarsko-poli-tični odbor. Srbi, Rusi in Bolgari so vedno, ko so gradili avtonomno kulturo, imeli pravoslavje za biten element svoje kulture, Kitajci konfucionizem, Japonci budizem, Indijci bramanizem, Angleži anglikanizem. Kako moremo mi Slovenci, ki smo res na najbolj izpostavljeni točki Evrope in katerim noben sosed ne privošči narodne samobitnosti, prav tisto moralno silo zamolčati ali-prezreti, ki je edina doslej priznala, gojila, želela samobitnost naše kulture? V program Slov. društva, če naj res doseže svoj cilj, spada katolicizem kot prva oblikovalna sila narodnih kultur in možje, ki hočejo tako visoke naloge vršiti, morejo to izraziti brez sramu, brez oklevanja, brez skrivanja, najmanj tako jasno kot finančno samostojnost Slovencev: Pomnimo dobro:	jedrnat, popolnoma
jasen katolicizem v privatnem in javnem življenju in finančna samostojnost sta dva glavna stebra slovenske avtonomnosti.
Slovenskemu društvu, kateremu bi veljale
sicer vse naše simpatije, to pomanjkljivost izrecno in zavestno zamerimo!
Ali niste videli ozadja protikonkordatne borbe? »Nacionalni in državni interesi in interesi svetosavske pravoslavne cerkve« so ogroženi po konkordatu, ki daje pravico svobodnega udejstvovanja katolikom! Tam so torej interesi vedno povezani, pri nas jih pa nekateri vedno razvezujejo.
Poslušajte irske državnike, kadar govorijo o irskih interesih in irski samobitnosti, ki jih morajo braniti pri angleškemu imperiju, poljske državnike, ki morajo varovati poljsko samobitnost med nemškim protestantizmom in ruskim boljševizmom!
3.	Zelo obširen idejen in organizatoren program ste nam razvili: zdaj bo treba tudi izvesti. V upravnem odboru so idealni ljudje, pisatelji, teoretiki, misleci. Dajali bodo misli, ideje, programe ... v demokracijah pa to izvajajo poslanci, stranke; torej ljudje življenja.
O politiki in strankah nimate ugodnega mnenja. Stranke baje poživljajo stara neživ-Ijenska nasprotstva, novo društvo naj bi strlo monopol današnjih strank na oblikovanje javnega mnenja; poklicani voditelji ne bodo sami
Zmaga katoliSkil
Tudi letos je bila za volitve v AA zelo živahna agitacija. Letakov nič koliko; nekateri resni, drugi ne, eni dostojni, drugi pa vse kaj drugega. Letak nacionalističnih akademikov piše med dugim: »Ti poborniki nekompromisne črne internacionale s svojimi jezuitskimi metodami ne morejo nikdar uspešno voditi .Akademske Akcije1«. In zopet: »Ta lista koraka na volišče strnjena z 200 (dvesto) črnimi uniformiranci, patri in nunami, ki niso pri reševanju naših akademskih vprašanj nikdar sodelovali, bili pa so vedno najreak-cionarnejša volilna čreda.«
Pri volitvah so postavili kat. akademiki »Slovensko listo« nacionalistični »Nacionalno listo«, levičarji pa »Listo slovenskih demokratičnih študentov«.
Volilni rezultat je bil naslednji:
»Slovenska lista« je dobila 408 glasov in ji pripadejo 4 odborniki.
»Nacionalna lista« 295 glasov in 2 odbornika.
»Lista slovenskih demokratičnih študentov« 221 glasov in 2 odbornika,
Novi odbor AA bo za prihodnje poslovno leto torej sestavljen takole:
Predsednik Fišer Franc (sl. 1.), podpredsednik Raič Dragan (nac. 1.), tajnik Gregorač Nace (dem. L), blagajnik Leskovar Ludvik (sl. 1.), prvi odbornik Ahčan Rudolf (nac. L), drugi odbornik Pograjc Vlado (sl. 1.), tretji odbornik Bravničar Dušan (nac. 1.), četrti odbornik Lobe Henrik (sl. 1.). Namestniki pa so: Pucko Vinko (sl. 1.), Petrič Bojan (nac. 1.) in
kos tej novi nalogi; nova oblika politične volje slov. naroda naj se najde, itd.
Ne vemo, če je to najboljša metoda, razviti najtežji program slovenstva (»ni še rojen tisti, ki bi si ga upal izvesti,« izjava merodajnega neslovenskega politika), pustiti sedanje dejanske legalne predstavnike slovenstva ob strani in obetati vse mogoče organizacije. Vsaka res velika stvar raste tiho iz malega jedra...
4. Našli smo mnogo sorodstva med taktiko in programsko vsebino novega pokreta in nad akademskim pokretom okrog 1551 in »Našimi pogledi«: deloma iste misli in besede.
5. Avtonomnost slovenskega narodnega življenja je politični problem; njegova uresničitev ni odvisna samo od nas Slovencev in to tem manj, ker moramo imeti pred očmi ves slovenski narod. Jugoslavija, ki nam jo je v 20. stol. naklonila božja Previdnost, ima vse pogoje, pa tudi dolžnost, da zavaruje kakor Slovencem, tako Hrvatom in Srbom polno avtonomnost narodnega življenja.
6. Ostanite pri jedru zamisli: avtonomnost slov. kulture in izpopolnite to v pravem smislu in mi smo z vami z dušo in telesom in še z nečem: s pogumom in žrtvijo, kar bo bolj potrebno kot marsikaj drugega.
2. hrvatski socialni teden je na koncu svojega dela sprejel resolucije z naslednjo vsebino:
I, Vse škofe prosi, naj bi 1. 1938. oglasili za leto družine in naj bi bilo njej posvečeno glavno delo dušnega pastirstva in katoliških organizacij.
II, Vse škofe prosi, naj podvzamejo korake: 1. da se bodo vsi zakonski predpisi, ki varujejo družino, dosledno izvajali, posebno še, da se a) z zakonom zavaruje družina pred propagando, ki družino uničuje; b) odpravljajo konkubinati; c) uveljavi pristojnost kat. cerkve nad zakoni, ki so bili sklenjeni v kat. cerkvi; 2. da sprejme država v svojo zakonodajo: »Država prizna na vsem svojem ozemlju za državljane katoliške veroizpovedi ono materialno in procesualno zakonsko pravo, ki ga predpisuje kat. cerkev.« 3. Da se zamenjajo zakoni, ki dejanski priznavajo kon-kubinat, ko uvajajo izraz »neporočeni zakonski tovariš«.
i akademikov
Marovt Lado (dem. 1.). Pregledniki pa: Der-kač Jože (sl. L), Drnovšek Bogdan (nac. 1.) in Koželj Tone (dem. 1.).
Vseh volilnih upravičencev je bilo letos 1270, oddanih glasov pa 937, pa je bilo 13 glasov neveljavnih (dva sta bila prazna, devet nepravilnih, na dveh pa je bila prečrtana ničla), da je bilo torej mogoče upoštevati le 924 glasov. Ako izid letošnjih volitev primerjamo z lanskim, dobimo za vsako skupino tole sliko (v oklepajih doseženi odstotek oddanih glasov):
Leta 1936 oddanih glasov 986. Sl. 1. 419 (42.5%), nac. 1. 239 (24.2%), dem. 1. 328 (33.2%).
Leta 1937 oddanih glasov 924: Sl. 1. 408 (44.1%), nac. 1. 295 (31.9%), dem. 1. 221 (23.9%).
Ta pregled nam kaže, da smo ohranili katoliški akademiki svoje postojanke in smo celo napredovali ter pridobili še enega odbornika.
Zelo pa so nazadovali levičarji, napredovali pa so »nacionalisti«, kar tudi ni brez značilnosti. Vsekakor so levičarske fraze izgubile za letos svojo privlačnost, tisti ljudje, ki so nagnjeni v smer ki je protiljudska, pa se sedaj zatekajo k »nacionalistom«, kjer najdejo vsaj v kulturnobojnem oziru zelo veliko sorodnost duha.
Tudi te volitve so dokazale, da je tudi slovenska univerza v taboru slovenskega ljudstva.
III.	Državna oblast naj preskrbi za potrebne zakonske predpise: 1. ki bodo branili dru? žino pred tretjimi osebami, ki motijo družinski mir; 2. ki bodo odpravili imovinske spore v družini; 3. ki bodo zagotovili gospodarsko samostojnost najširših narodnih plasti in 4. ki bodo pomagali družinam z velikim številom otrok.
V	Zagrebu so priredili hrvatski katoličani
po pobudi predsedstva škofovskih konferenc
2.	hrvatski socialni teden (25.—31. oktobra t. 1.), ki je obravnaval vprašanje družine iz vseh možnih stališč in je dovedel do spoznanja, da more zdrava družina biti le ona, katere žit je in bitje vodijo in uravnavajo katoliška načela.
*
S škofovske konference v Zagrebu so naši škofje odgovorili kardinalu Gomi y Tomasu na list španskih škofov vsem škofom sveta. Med drugim pišejo:
»... Toda analiza, ki ste jo podali v Vašem listu, je obenem opozorilo, ki ga ni treba dokazovati, kam pelje demoralizacija ljudstva in brezbrižnost vlad in oblasti, da bi bili državni zakoni v soglasju z božjimi zakoni.
Iz Vašega lista vidimo jasno, da pomeni praktično brezverstvo oblasti in družbe isto kakor samomor človeštva.
Ni torej čudno, Prevzvišeni, da smo z Vami istega mnenja, da to ni državljanska vojna, nego borba dveh civilizacij, krščanske in bolj-ševiške, če sploh moremo govoriti o civilizaciji, kadar govorimo o materialističnem marksizmu.«
Iz komunikeja škofove konference (22.— 28. oktobra' t. 1.).
»Katoliški episkopat je mnenja, da tudi ni več potrebno reagirati na neiskrenost devetnajstletnega zagotavljanja o enakopravnosti katoliške Cerkve v kraljevini Jugoslaviji.«
»Tega zla (nasilja, krivice in zla vseh vrst, op. ur.) ne morejo odpraviti niti krvave revolucije niti nove poganske religije niti kakršnakoli človeška znanost, ampak samo popolni povratek h Kristusovem evangeliju. Zato poziva katoliški episkopat svoje vernike, da po-dvoje svoje molitve, naj Bog pHpelje blodeče do spoznanja resnice, preganjanim vrne mir, a svoji cerkvi svobodo.«
Ob 20. obletnici boljševizma
Dne 7. novembra 1917 sta Lenin in Trocki prevzela vlado v Rusiji. V dveh desetletjih se je nabralo dosti snovi, da bi se napisala cela enciklopedija trinoštva, surovega ubijanja človeškega dostojanstva in uničevanja prave demokracije.
1. Rodil se je boljševizem iz v o j ne. Brez onih 40 milijonov vojakov, ki so bili razvrščeni po vojnih frontah Francije, Belgije, Italije, Avstrije, Poljske, Rusije, Romunije itd. bi Lenin nikdar ne mogel zanesti bacilov svetovne revolucije med evropske narode, najmanj med Ruse. Dokler je ruski mužik živel v tisočletni pasivnosti na neizmernih ravninah sarmatskih nižav, ga nobena sila ni mogla razgibati. Šele, ko je imperializem in militarizem zajel vso Evropo, so se dvignile milijonske mase ruskih armad iz odmaknjenih zatišij step in močvirij in gozdov in ko so te mase zaradi nesposobnosti in korupcijske izkvarjenosti generalov bile poražene in razdejane, so začule v svojem zaledju iz lastne domovine krik revolucije, ki jih je pozval k pobijanju in podiranju družbenega in gospodarskega ustroja v lastni domovini. Brez mobiliziranih polkov bi v Rusiji nikdar ne bilo revolucije, brez svetovne vojne bi ne bilo boljševizma:	ruski bacil se je širil po vsej Evropi, ker so oni sloji, ki so bili mobilizirani v vojni, dobro čutili, da so krvaveli za imperializem in nacionalizem. Tako je imela vojna tudi za zmagovalce grenke posledice: ustvarila je po vsem svetu gnezda boljševiške infekcije.
Grenki sad svetovne vojne je boljševizem.
Naj si oni, ki sanjajo o vojni kot sredstvu, da se narodi spet pomladijo, dobro ogledajo ta sad zadnje vojne.
2. Boljševizem je p o g i b e 1 j Rusije.
Nikdar v zgodovini še Rusija ni bila tako ponižana in še nikdar ni sklenila tako sramotnega miru, kot so ga boljševiki sklenili 3. marca 1918 v Brestu Litovskem. Vso zahodno Rusijo tako rekoč (1 milijon km2 zemlje) so prepustili Nemcem y upravo in ureditev; zavezali so se plačevati velikanske vsote vojne odškodnine, armado so morali razorožiti, oziroma jo deloma dati Nemcem na razpolago. Najhujše zlo pa je, da si je komunizem nadel krinko demokracije, a je v resnici zadnjo sled in mrvico demokracije in vsakršne osebne svobode uničil. Če je že kdo v svetovni vojni branil demokracijo, so to bile armade ostale antante. V Rusiji pa je komunizem prav one nestvore, proti katerim se je navidezno boril:	imperializem,	militarizem,	kapitalizem,
razvil do pošastnih dimenzij. »Svetovna revolucija« je geslo ruskega boljševizma in zanetiti jo hoče s silo, z grožnjami, z upori in štrajki po vseh deželah sveta: Ves svet naj vzplamti v požaru boljševiške revolucije. Ruska armada pa bodi armada svetovne revolucije. Za opremo milijonske armade naj rusko ljudstvo strada.
Vsega narodnega premoženja Rusije se je polastila peščica judovskih roparjev, ki pod krinko diktature proletariata izžema in izsesava rusko ljudstvo do krvi: najstrašnejši kapitalizem, ker se skriva pod krinko državne oblasti in diktature proletariata. V nevarnosti pa je vsa ruska posest v vzhodni Aziji od Amurja do Jeniseja: računati je s tem, da Japonska s svojim nacionalnim elanom in s svojo disciplino v primeru vojne tako omaja ruskega kolosa, da se bo sesul v glino in prah.
3.	Boljševizem ni prinesel novega družbenega reda.
Vsi ideologi, ki so prišli z Leninom v Rusijo in snovali novi družbeni red boljševizma, so ustreljeni ali v pregnanstvu! Dvajset kratkih let je zadostovalo, da je revolucija požrla svoje lastne očete. Georgijec Stalin je dal
Katoliška akcija
5.	Izjave, da je Katoliška akcija potrebna.
Samo po sebi je razumljivo, da moramo biti prepričani, da je Katoliška akcija nujno potrebna, preden jo začnemo uvajati. Težkega dela, ki je s tem uvajanjem nujno združeno, kot nam tudi izgledi od drugod potrjujejo, se pač ne bomo lotili, ako se da Katoliška akcija nadomestiti z ustanovami, ki jih že imamo-O tem smo pač lahko vsi prepričani, da ne bo zlepa koga, ki bi si Katoliško akcijo izbral kot, svoj »šport«, samo zato, da bi se mogel kje udejstvovati. Skratka, ako ljudi ne prepričamo, da je Katoliška akcija nujno potrebna, ne moremo računati na njih sodelovanje.
Toda ali niso že vsi zavedni katoličani edini o tem, da je Katoliška akcija potrebna. Človek bi mislil, da je tako, saj se je že vendar toliko govorilo in pisalo o tem, papež Pij XI. že petnajst let neprenehoma o tem govori in piše. Vendar pa slišimo včasih tudi drugačne glasove. Tako se pojavljajo glasovi, da je Katoliška akcija pač Pijeva' ustanova, ki pa bo s papežem Pijem XI. tudi izginila-Tudi to vest smo že slišali, češ »v Rimu jim je že žal, da so začeli s Katoliško akcijo«. Take vesti morajo vplivati na začetno rast Katoliške akcije uničujoče kot slana na spomladansko brstje in cvetje, zlasti še, če prihajajo od takih strani, kjer jih ne bi zlepa pričakovali.
Zato ne bo odveč, če si še enkrat sistematično ogledamo papeževe izjave o potrebi Katoliške akcije.
Ze v prvi okrožnici »Ubi arcano« z dne 23. decembra 1922 je papež Pij XI. nakazal trojno zlo naše dobe; o njem je potem še velikokrat govoril. To trojno zlo je: 1. Lai' z a c i j a vsega življenja, javnega in zasebnega močno napreduje; v nekaterih področjih je že skoraj popolnoma izrinila krščanski vpliv. V zadnji številki naše »Straže v viharju« z dne 28. oktobra so v uvodnem članku »Kristus Kralj« etape v razvoju laicizma krepko orisane.
2.	Dviga se novo poganstvo. Prebrati je treba le dve papeški okrožnici, izdani v letošnjem marcu (»Divini Redemptoris« o brezbožnem komunizmu in »Mit brennender Sorge« o položaju katoliške Cerkve v Nemčiji), ako kdo še o tem dvomi, da dere svet v poganstvo, ki je slabše od stanja, ki smo ga do sedaj nazivali poganstvo. Ako namreč to novo poganstvo imenuješ le poganstvo, delaš staremu poganstvu veliko krivico.
postreliti generale, častnike, vodje tajne policije, predsednike sovjetov, urednike boljše-viških časopisov: samo v tem letu je bilo nad 800 komunistov ustreljenih. Dobesedno res je, da v nobeni meščanski državi na svetu ni bilo umorjenih toliko komunistov kot v komunistični Rusiji.
Novost družbenega reda Rusije je v temi da normalno in zakonito nikdo ne sme misliti z lastnimi možgani, da ni svobode vesti, da je država podvzela oficielno borbo proti Bogu in vsakršni verski ideji: kar se je prvič v zgodovini zgodilo in da ni privatne gospodarske iniciative in lastninske pravice. Vso to gorostasnost pa ščiti državni aparat, katerega se je polastila peščica zločincev. Z moderno tehniko (od radia preko filma in časopisja do zadnje puške) državni aparat lahko popolnoma obvlada ljudstvo, da se niti ganiti ne more. Centralizem in nasilna diktatura sta našla prav v modemi tehniki najmočnejšo oporo-Gorje, če se državnega aparata polastijo brez' vestni zločinci: to se je zgodilo v Rusiji. Kd° more režim omajati? V vojni se je rodil, sam0 vojna in revolucija ga bo vrgla.
4, novembra 1937
19
»STRAŽA V VIHARJU«
Konferenca proti terorju
V	Ženevi se je zbrala zanimiva mednarodna konferenca, ki si je nadejala naslov konference proti terorju. Pobudo za ta sestanek, na katerega so bile povabljene vse države-članice Zveze narodov, razven tega pa še Nemčija, Brazilija, Costarica, Gdansk, Zedinjene države severne Amerike, Japonska, Irska, Monaco, Lichtenstein in San Marino — ki ne pripadajo Zvezi narodov — je dal atentat na jugoslovanskega kralja Aleksandra v Mar-seilleu, dne 9. oktobra 1934. Zveza narodov le namreč takoj po atentatu na predlog francoske vlade imenovala poseben odbor, ki je rniel nalogo, da to vprašanje premisli in stavi Predlog za mednarodno pogodbo, ki bi omogočila, da bi vse države složno in vzajemno sodelovale pri zatiranju mednarodnega terorizma, ki je v mnogih primerih kriv za za-Pletljaje, iz katerih nastajajo krvava obračunavanja med narodi. Ta odbor je delal skoraj tri leta in je izdelal dva osnutka mednarodnih Pogodb, enega za organizacijo vzajemnega zatiranja terorja in teroristov, drugega pa za ustanovitev posebnega mednarodnega kazen-skega sodišča, ki bi sodijo o predloženih mu Primerih in izrekal kazni, ki bi jih države, ki s° pogodbo podpisale, vzajemno izvajale vsaka na svojem področju.
Politični teror ni dejstvo, ki se je morebiti rodilo še le po vojni. Tudi pred svetovno v°)’no smo ga poznali, toda v drugi obliki. Medtem, ko so se pečale s terorističnimi dejanji preje samo razne, več ali manj tajne, 0l'ganizacije 'zasebnikov, ki so se brezobzirno borile za uveljavljenje svojih ciljev, kot na Primer nihilisti ali anarhisti ali nekatere nacionalno obrambne organizacije, je teroristično udejstvovanje po svetovni vojni postalo Sredstvo zunanje politike gotovih držav, ki se ne marajo omejiti na svoje lastne meje, mar-v®č hočejo čez nje vsiliti svoje režime tudi drugim. Primerov za to imamo v povojni zgodovini dosti. Prvi zgled za to je dala sovjetska Rusija, ki se je v prvih letih svoje revolucije, ko
njena diplomacija še nikjer ni bila pridana, posluževala izključno terorističnih Druženj, da je mogla »sodelovati« na zunanjepolitičnem področju. V svoji Kominterni si je Ustvarila mednarodno teroristično centralo, v Svoji tajni policiji pa mednarodno razpleteno teroristično omrežje. Z obema je strahovala Marsikatero državo. Kar je bilo spočetka le revolucionarno sredstvo,, torej neke vrste iz-Jorna, je danes pri sovjetski Rusiji postala redna pravna ustanova, ki neprestano ogroža Mirno sožitje med narodi, kot nam lahko dokažejo primeri raznih boljševiških poskusnih udarov, ki so drug drugemu sledili od Špa-Mje pa do Grčije, ali boljševiška teroristična r°varenja po kolonijah ali med arabskimi dr-2avami ali na kitajskem ozemlju. Sovjetski £gled je vlekel in našel dobrih učencev. Teror kpt redno vsakdanje sredstvo zunanjepolitič-prizadevanj se je priljubil tudi nekaterim j*rugim režimom, ki so se sprva borili proti uuiunizmu in vporabljali njegova sredstva, a se tega načina bojevanja tako navadili, a se ga poslužujejo tudi pri »urejevanju« svojih °dnos,ov 2 državami, ki nimajo s komunizmom Mčesar opraviti. Tudi za to trditev bi v pogini zgodovini našli precej primerov, med katerimi je najbolj udaren brez dvoma umor Jugoslovanskega kralja in francoskega zuna-nlega ministra v Marseilleu.
Za preganjanje navadnih zločincev in za-lranje njihovega delovanja zadostuje obsto-Mča notranja zakonodaja v vsaki državi odnosno obstoječi mednarodni dogovori med po-Mijskimi ustanovami ali vladami samimi. Za ^e^anianje teroristov, ki so v službi vlad in učijo organično skupnost z njihovo vladno
o	itiko, pa običajna in do sedaj rabljena sred-Va ne zadostujejo, in je potrebno poiskati v e narodnem pravu novih možnosti za nji-°Y° zatiranje. Konferenca proti terorju, ki je sedaj zbrala k zasedanju, je prvi poskus te
vrste. Če bo imela kaj uspehov, je danes težko reči, ker zahteva mednarodno zatiranje teroristov polnega pristanka vseh interesiranih držav, a poleg tega še neke mednarodne sodne ustanove, ki bo lahko kazni izrekala in jih tudi izvedla. Kako težka je naloga, ki si jo je konferenca stavila, izhaja že iz dejstva, da se je nočejo' udeležiti tri velike države, to so Italija, Nemčija in Japonska, o katerih bomo danes težko trdili, da njihova tajna policija ne 'igra mednarodno vznemirjevalne vloge, ter Avstrija, kjer je bil do zadnjega časa sedež zelo vplivnih terorističnih ustanov, ki so svoje delovanje razširile po raznih sosednih državah. Konferenca nima nobenih sredstev, da pritegne tudi te države k sodelovanju in mednarodna pogodba, četudi bi do nje prišlo, bi imela le omejeno vrednost, ker bi bila njenemu območju odtegnjena obsežna ozemlja, koder bi oblasti ne hotele sodelovati po vzajemno ustanovljenih načelih.
Navzlic nedostatkom, s katerimi se je konferenca pričela, in kljub silno rahlim upom na kakršenkoli uspeh, je treba reči, da je zasnova mednarodnega sodelovanja proti terorističnim rovarenjem visoko moralna in dokaz za našo družbo, da se še hoče izkopati iz kaosa, ki je nastal, ko so bile zavržene vse do sedaj veljavne etične vrednote tako pri določevanju odnosov človeka do človeka kakor pri urejevanju sožitja med narodi. Odlični mednarodni pravniki, med katerimi je tudi nekaj katoliških, ki so se zbrali v Ženevi na konferenco »moralnega čiščenja«, bodo vsaj vzbudili etično zavest človeštva, da se mora braniti pred samim seboj, ako noče doživeti, da ne bo propadlo v zanikovanju osnovnih načel družbenega sožitja. Tudi to bo že velik uspeh, čeprav bi se konferenca morala raziti, ne da bi podpisala kakšne pogodbe.
RAZPIS.
Slovenska dijaška zveza v Ljubljani razpisuje eno mesto izmenjanca v Bratislavi.
Pogoji:
1. Prosilec mora biti član katerega v SDZ včlanjenega društva.
2. Delovanje v naših društvih (kratek opis).
3. Vsaj trije semestri študija.
4. Prosilec mora poznati v glavnih obrisih kulturne, gospodarske in politične razmere pri nas in v ČSR.
5. Poznati mora ustroj in delovanje SDZ, akademskih društev, Slaviae Catholicae in Pax Romane.
6. Imeti mora sredstva za nabavo dokumentov in potovanje.
Vsem gori navedenim pogojem ustrezajoče prošnje je vlagati do vključno 20. novembra na naslov: Slovenska dijaška zveza, Ljubljana, Miklošičeva 5.
Katoliška akcija v Zagrebu je slovesno
proslavila praznik Kristusa Kralja z nad vse lepo uspelo akademijo v dvorani zagrebškega zbora, ki jo je poleg velike množice obiskalo tudi 6 škofov.
Člani HKAD »Domogoj« so 1. novembra
popoldne obiskali grob dr. A. Mahniča. Pri tej slovesnosti je izročil provincial p. Ignacij Radič duhovniku »Domogoja« dr Peroviču še neobjavljene rokopise pokojnega škofa.
Po pogrebnih svečanostih za T. G, Ma-sarykom je bivši francoski min. predsednik Leon Blum obiskal tudi več praških znamenitosti. Bil je tudi v židovski Altneusinagogi in na židovskem pokopališču. Na pozdrav je odgovoril, da se čuti zvestega pripadnika Židov-stva. L. Blum je bil predsednik vlade ljudske fronte!
Obini zbor Akad. akcije
V	petek, 29. oktobra se je vršil v zbornični dvorani vsakoletni občni zbor Akademske akcije. Zbornična dvorana je bila ob napovedani uri že močno zasedena. V celoti se je občnega zbora udeležilo kakih 500 akademikov.
Po otvoritvi je predsednik Akcije tovariš Derkač prebral dolgo in stvarno predsedniško poročilo. Važen je v tem poročilu vrstni načrt izgraditve univerze. Vrstni načrt predvideva tri glavne etape:
1. tehniška fakulteta,
2. medicinska fakulteta,
3. centralno univerzitetno poslopje, filozofska in juridična fakulteta.
Prva etapa, tehniška fakulteta, obsega kemični institut, hidrotehnični laboratorij, rudarski oddelek, strojni, elektrotehnični in fizikalni institut. Glede te prve etape poroča predsednik, da so doseženi krediti v znesku 2,000.000 din za kemični institut. Za hidrotehnični laboratorij in rudarski oddelek je odbor AA že urgiral na merodajnih mestih v Belgradu, novi odbor naj posveti vse svoje sile temu, da pridejo krediti zanje gotovo že v letošnji proračun. Za strojni institut so načrti pravkar izgotovljeni, mestna občina idejo strojnega instituta moralno in gmotno podpira. Tudi o tej potrebi je predsednik informiral oba slovenska ministra. Ostali instituti in oddelki tehniške fakultete pa bi imeli nove prostore v traktih, prizidanih k sedanjemu tehničnemu poslopju. Načrte izdeluje prof. Vurnik.
Za opremo anatomske predavalnice je bil že lani zagotovljen kredit. AA je stalno opozarjala na merodajnih mestih, da kredit ni izpadel. Delegacija AA je v Belgradu dvakrat predložila zahtevo po uzakonitvi desetih semestrov na ljubljanski medicinski fakulteti.
Zgradba centralnega univerzitetnega poslopja je zaenkrat še najbolj oddaljena od uresničitve. Prirodoslovni institut je projektiran na prostoru poleg novega hidrotehnič-nega laboratorija.
Dalje je tov, predsednik poročal o delih za univerzitetno knjižnico in načrtih za univerzitetno četrt. Sledilo je poročilo o storjenih korakih za stolico za slovensko zgodovino, telesno vzgojo, o šolninah in taksah, o akademski menzi. — Tričetrturno poročilo, ki je bilo preštudiran stvaren referat o delu, načrtih in možnosti popolne slovenske univerze, je želo veliko odobravanje.
Poročila drugih odborniških funkcij tudi zelo vidno kažejo veliko delo, ki ga je opravljalo v vsem članskem odboru le nekaj odbornikov. Že sama blagajna izkazuje večjo glavnico kot je bilo v prvi prejšnji poslovni dobi vsega denarnega prometa.
Tov. Žakelj je poročal o Knafljevi ustanovi, ki je po dolgih trudih sicer rešena, a se bo treba zanjo še zanimati, ker je možno preozko tolmačenje oporoke.
Tov. Briški je podal poročilo nadzornega odbora, ki predlaga predsedniku tov. Derkaču, tov. Žaklju in tov. Kavčiču razrešnico s pohvalo. Predlog je bil sprejet brez ugovora z velikim aplavzom.
K debati se je javil samo nosilec «liste slovenskih demokratičnih študentov« s svojim volilnim govorom. Skušal je nekaj omalovaževati delavnost Akcije in njenega odbora, a mu je pri tej debati, kakor tudi pri volitvah naslednjega dne zelo spodletelo.
Pri slučajnostih se je produciralo še nekaj govornikov v hrvatskem ali srbskem jeziku, ki so se bavili s taksami za zdravstveni fond.
Predsednik je zaključil občni zbor z razglasom volilnih naredb za drugi dan. Dvorana se je polagoma izpraznila, na hodnikih pa so študentje drug drugega začudeno gledali, kako je mogoče: da se občni zbor konča v dveh urah in brez običajnih kravalov.
e
Sv. Stolica je dala splošno dovoljenje, da
se smejo na celem ozemlju Jugoslavije postavljati oltarji v čast bi. Nikolaja Taveliča.
Dr. Koprič se v »Hrvatski Straži« z dne 30. okt. t. 1. pritožuje nad brezvestnostjo mnogih zdravnikov, ki zaradi zaslužka nagovarjajo celo povsem zdrave žene, naj si dajo odpraviti plod. »Zaradi tega je danes nastala v Zagrebu v zdravniških krogih že rečenica, da ni nosečnost niti ene žene povsem varna pred zdravnikovo kireto (glavno orodje za splav-ljanje)« piše in upravičeno poziva vse, ki jim je za ohranitev narodnega zdravja, naj store vse, da se stanje izboljša.
Na teološki fakulteti zagrebške univerze je imel nastopno predavanje iz pastoralne medicine prof. dr. Miloslavič, ki je predaval o pastoralni medicini kot katoliški znanosti.
V Zagrebu ima 150 vseučiliščnih profesorjev samo 180 otrok.
Med belgijskimi poslanci je imelo 33 liberalnih poslancev 22 otrok, 68 socialističnih poslancev 63 otrok, 80 katoliških poslancev pa 220 otrok, čeprav je bilo med njimi tudi več duhovnikov. Čudimo se kratkovidnosti nekaterih na državno zakonodajo vplivajočih krogov, da hočejo delati z zakonodajo o zakonu težave katoličanom, čeprav je statistično dokazano, da je v katoliškemu duhu živeča družina najbolj plodna!
Nobelovo nagrado za medicino za 1. 1937 je »Karolinška Institutet« v Stokholmu pode-lela segedinskemu profesorju dr. A. Szent-Gyorgyu. Leta 1932 mu je uspelo pridobiti večje količine vitamina C iz rdeče paprike.
V Rimu je Mussolini že položil temeljni kamen za stavbo, v kateri bodo uradi za svetovno razstavo, ki bo 1. 1941 v Rimu.
V Nemčiji so darovali za zimsko pomoč 1937/38 že prve dni 21 milijonov RM. Za zimsko pomoč 1. 1936/37 zbrali 408 milijonov RM.
V nedeljo, 25. oktobra, je bil misijonski sestanek akademikov v dvorani Akademskega doma, ki je imel namen poživiti akademsko misijonsko društvo »Baraga«. Sestanek, ki so se ga udeležili tudi starešine, je lepo uspel.
Akademiki in starešine so proslavili praznik Kristusa Kralja s skupno mašo v Križankah, med katero so skoraj vsi sprejeli sv. obhajilo. Ob 11 je bilo v beli dvorani Uniona zborovanje. Govoril je g. dekan dr. Gosar o Kristusovem kraljestvu, ki ni nekaj zgolj zunanjega, ampak je predvsem notranje, duhovne narave. Zanj moramo delati, pa tudi moliti, predvsem še oni dve prošnji »pridi k nam Tvoje kraljestvo« in »zgodi se Tvoja volja«. Cvetko Praper pa je govoril o sovražnikih Kristusovega kraljestva, s katerimi moramo biti boj za zmago Kristusa Kralja v nas in v družbi. Zvečer je bila v stolnici še molitver na ura.
Kaj bodo dali Sovjetiji za god.
Društvo prijateljev Rusije v Češki pripravlja krasno vezano »zlato knjigo«, ki jo bo ponesla posebna delegacija v Moskvo s čim večjim številom podpisov Čehov in Slovakov, in sicer za 20. obletnico revolucije. V znak hvaležnosti slovanskega varuštva bo pa Stalin dobil še nekaj posebnih daril.
Izvjestja z dne 28. septembra pišejo, da bo tudi rdeča Španija poslala »zlato knjigo« z imeni odličnikov in s podpisi vseh političnih strank, sindikalnih in protifašistovskih organizacij. — V Franciji pa so za to obletnico imeli slavje prijateljstva 23. in 24. oktobra in samo pripravljalni odbor je štel 100 članov, med njimi: Jean Duclos, Edouard Herriot, Mme Malaterre-Sellier i. dr. A v rdeči Španiji bo pa »Ruski teden« od 1. do 7. novembra in tedaj morajo biti (tako pravijo Izvjestja) demonstracije in pohodi proti vojni m fašizmu, meetingi, koncerti itd.
Evangelij krvi in
»Vera naše dobe je: bili narod« Ernst Moritz Arndt
■ Med zablodami in zmotami današnjega dne, ki niso muhe posameznikov ali malenkosti brez vpliva na življenje narodov in človeštva, ni med zadnjimi ona miselnost, ki postavlja za namen vsemu človekovemu dejanju in nehanju kri, rasizem imenovana.
Motil bi se, kdor bi mislil, da se je rasizem pojavil šele s Hitlerjevim nastopom v Nemčiji. Vsekakor je dejstvo, da je Hitler rasizem populariziral, toda kakor vedno v zgodovini, je tudi v item primeru ideja rasizma živela že poprej v glavah filozofov in iz njihovih kabinetov polagoma preplavila in omamila množice.
Duševni oče rasizma je J. A. Gobineau (1816—il882), ki je označil za odločujoči čini-telj v razvoju človeštva ne kakor Hegel idejo in ne kakor Marks snovnost, ampak kri — raso. L. 1854 je izdal delo: »0 neenakosti človeških ras«. Hitler sam pa se je učil pri Chamberlainu, piscu knjige »Temelji 19. stoletja«. Najvažnejša osnovna dela nemškega rasizma pa so: Hitlerjev »Mein Kampf«, Ro-senbergov »Mit 20. stoletja« in Danrejevo »Novo plemstvo krvi in zemlje«.
Če bi hoteli na kratko povedati, kaj hoče in uči rasizem, bi strnili njegov nauk v naslednje točke: 1. kri je absolutna vrednota, »Kri je naša temeljna vrednota človeštva, je ■ naša specifična mera, ki jo je človeštvo vendar enkrat dobilo« (A. Hitlerjev govor v Munchenu 29. nov. 1929). »Samo eno sveto dolžnost ima človeštvo: skrbeti za to, da ostane kri čista« (Mein iKampf 444). 2. mešanje krvi je največje zlo. »Greh proti krvi in rasi je izvirni greh tega sveta« (M. K. 272). »Mešanje krvi je edini vzrok propadanja kulture.« (M. K. 324.) 3. Različne rase niso enake in ne enako vredne. 4. največ vredna je arijska rasa. Po Hitlerju »je Arijec pomešal svojo kri in s tem zapravil raj, ki si ga je sam ustvaril« i(M. K. 324), po njegovem »je človeška kultura in civilizacija na tem delu zemlje neločljivo zvezana na prednost Arijcev« (M. K. 421) in on trdi, da »v znamenju kljukastega križa vidimo mi poslanstvo boja za zmago arijskega človeka« (M. K. 553).
Če priznamo kri in raso za merilo pri določevanju vrednosti ali nevrednosti, moramo
Književnost
Sodobna slovenska literatura
Slovenska knjižna produkcija, ali bolje slovenski knjižni trg v zadnjih letih ni zadovoljiv niti s splošno literarnega niti s katoliškega vidika.
Živimo na veliki prelomnici, prebiramo in izdajamo svoja klasična in polklasična dela in s trdno vero pričakujemo nekih skrivnostnih romanov, ki jih pripravlja ta ali oni naš literat velikega imena in ki bodo našo sodobno neplodnost ustavili. Da nam to čakanje ni pre-dolgočasno, skrbi najmanj sedem slovenskih založb, ki leto za letom bruhajo prevode. Mladi intelektualci se učijo tujih jezikov in ločeni od zunanjega šuma prelivajo v tišini svojih sob tuje literarne umetnine v mili slovenski jezik. Prevodi izhajajo v razkošnih opremah in s prospekti, iz katerih spoznamo, da je ta in oni tuji avtor po krivici šele zdaj dobil tudi med Slovenci svoj sloves. Ti prospekti so med seboj tako slični in zvenijo tako kup-čijsko, da se nam zdi živahnost založništev kaj sumljiva in nas nihče ne more prepričati o goli skrbi za slovensko književnost. V obilici teh prevodov so nekateri res čudovite umetnine, večina med njimi pa je povprečna ali pa še na nižji stopnji. Ako so prevajalci vešči tujega in materinskega jezika, je delo vsaj v oblikovnem oziru sprejemljivo. Toda
rase
spraviti tudi vero v odvisnost od krvi. In to so idejni vodje ter propagatorji rasizma in nacionalnega socializma (»Član naroda more biti brez ozira na vero samo, kdor je nemške krvi,« pravi eden prvih členov programa NSDAP) tudi storili. Od M. Wundta, Lo-gardea, Chamberlaina preko Jusaga, Matilde Lundendorffove do Rosenberga govore vsi o arijskem svetovnem nazoru in o nemškem bogu. Najbolj ekstremna je Matilda Luden-dorffova, ki vidi rešitev nemškega naroda v tem, da se loči od Kristusa (»Erlosung von Jesu Christo«).
Nacionalni socializem, ki se je tudi uradno popolnoma naslonil na evangelij rase (prim. »Straža« 1. IV. št. članek: Germania, quo vadiš?) povdarja narod kot absolutno vrednoto. Kult nacije in vodje sta njegovi bistveni sestavini, absolutna izključljivost vsega drugega njegova bistvena poteza. Nacija mu je nravna norma. Državni svetnik dr. Borger je izjavil v Kolnu: »Kar koristi Nemčiji, je vse pravično; kar škoduje Nemčiji, je vse krivično«. Poprej je bila v šolah Nemčije navada (tudi kadar so bili socialisti na vladi), da so začeli pouk z molitvijo »Mit Gott fang an, mit Gott hor auf, das ist der beste Le-benslauf«. To molijo še sedaj, samo v okoliščinah je nekoliko spremembe, ki pa jasno kaže njiihovo ljiiselnost. Včasih so pričenjali z Bogom, sedaj pričenjajo s Hitlerjem. Pred molitvijo dvigne učitelj desnioo in pozdravi »Heil Hitler« in učenci prav tako odgovore. Najprej Hitler, potem šele drugo, in med drugim je tudi Bog!
Poveličevanje dejavnosti gre tako daleč, da kljuib raznim mirovnim izjavam poveličujejo vojno: »Tretji stavek našega svetovnega nazora se glasi: Na svetu nič ne nastane brez boja in nič se brez boja na svetu ne ohra-r njuje« (Hitlerjev govor 29. nov. 1929). Etični pravici, ki se večkrat z zunanjo silo, interesi in uspehi križa, ne priznavajo absolutne veljavnosti. »Načela, da se mora pravica uve« ljaviti, čeprav pogine svet, mi ne priznavamo« (Hitler v istem govoru). In še: »Uspeh je edini sodnik na zemlji, ki sodi o upravičenosti ali neupravičenosti kakega početja« (M, K. 377).
Družina je samo sredstvo za ohranitev rase. Ženska postane polnovredni član družbe še le, ko rodi zdravega otroka. Vzgojo mla-
neredko se zgodi, da nevešči, amaterski prevajalci delo spačijo in posledice so dvakrat žalostne.
Kar je zadnja leta izšlo izvirnih slovenskih del, so z redkimi izjemami zelo povprečna. Povestni spisi, ki jih izdajajo knjižne družbe za širše plasti ljudstva, se kvalitativno med seboj navadno ne razlikujejo posebno, ali pa se razlikujejo le vsebinsko. Cesto imaš vtis, da pisci nočejo napraviti koraka iz miljeja Jurčičevih povesti. Drugi, mlajši pisatelji, ki so si bodisi s kvaliteto bodisi kako drugače pridobili ugled, pomenijo danes v slovenski literaturi mlado rast in uživajo tiho občudovanje, a tudi moralno in gmotno podporo. Takoj pa moramo povedati, da večina teh književnikov zmerom jasneje sili v materializem, ako se že docela ne koplje v njegovih krogih. Dejstvo je, da v naši sodobni književni produkciji nimamo mnogo del, ki bi bila v soglasju s katoliškimi načeli. Otroci tega sveta so pač modrejši od otrok luči. Opažamo, da najmlajša imena z neko manijo zahajajo v naturalizem, cinizem in skoraj nekak umetnostni nihilizem. V tej ali oni reviji, ki je bodisi svobodomiselno bodisi marksistično usmerjena, srečujemo opise življenj, ki jih obliva gnojnica in razširja svoj razkrajajoči duh skozi še tako spretno in na smejalne živce preračunano besedičje. Taki literaturi kot katoličani odrekamo značaj umetnosti. Človek, ki z ostrim žarometom svo-
Človek --sestavina družbe
Neumestno bi bilo začeti razpravljati o družbi, dokler si nismo na čistem glede njene sestavine — človeka. In zgodovina socialne misli nam izpričuje, da so vsa zmotna socialna gibanja grešila prav v tem, da niso posameznika — človeka pojmovala pravilno in takega, kakršen po naravi je, ampak so eno ali drugo njegovo bistveno lastnost pretirano povdarila na škodo drugih in iz tega napačnega temelja gradila svojo miselno zgradbo naprej do nesmisla. Tako, pravi V.
dine zahtevajo izključno zase, vpliv doma in vere kolikor mogoče slabe.
Te bežne poteze miselnosti nacionalnega socializma nam dovolj jasno pokažejo njihovo usmerjenost: v pretiravanju narodnosti postavljajo narod na oltar kot malika in utirajo pot novemu poganstvu, ki ne trpi zraven sebe Boga.
Kaj pa pravi iznanost k rasnemu evangeliju? Kljub različnosti mnenj moremo ugotoviti, da splošno prevladuje mnenje, da je vrednost človeka odvisna od duha, če sploh smemo govoriti o več ali manjvrednosti ljudi. Nekateri vidijo napredek kulture prav v mešanju krvi (sv. Avguštin je bil mešane krvi!) Berlinski profesor dr. Feliks von Luschau, mednarodna avtoriteta v vprašanju rase, je postavil v svoji knjigi ».Narodi, rase in jeziki« (Berlin 1922) sledeče stavke: 1. vse človeštvo tvori eno samo vrsto: homo sapiens; 2. divjih narodov ni; so pa narodi z manj razvito kulturo; 3. lastnosti, ki ločijo tako imenovane rase, so nastale v glavnem zaradi klimatičnih, družbenih in drugih činiteljev okolice; 4. sama po sebi ni nobena rasa manj vredna; 5. v vsaki rasi je nekaj manjvrednih individuov;
6.	razlika med posameznimi rasami ni tako velika kakor med posamezniki iste rase.
1	Kot katoličani rasnega evangelija in na njem zgrajeni nacionalni socializem, kakor tudi druga gibanja po svetu, ki postavljajo narod oziroma državo za najvišjo vrednoto življenja, odločno odklanjamo. Ne zanikujemo narodnosti, celo visoko mesto zavzema v našem vrednotenju sveta in življenja, ne zavzema pa najvišjega, ker verujemo, da je Bog narode ustvaril in da so tudi narodi od njega odvisni!
(je domišljije osvetljuje življenje in njegovo klavrnost, a gre mimo s ciničnim obrazom, •porogljivim nasmehom in očividnim uživanjem, je karikaturist in ne umetnik z določenim poslanstvom.
Posebno poglavje tvori oficialna in revialna kritika. Že Meško je pred tridesetimi leti dejal, da pod vsako kritiko najprej prebere podpis in potlej ve že v naprej, kakšna bo ocena. Razmere so se odtlej le še poslabšale. Vidik današnjih slovenskih kritikov ni vedno znanstveno estetski in umetnosten, marveč dostikrat čisto drug. Tukaj igrajo veliko vlogo svetovnonazorska nesoglasja, osebni spori in bleda ljubosumnost. Kritizira prav za prav že vsak pismen človek, povzdiguje v nebo svoje-jega kavarniškega sobesednika in tolče po drugem. .Najhujše pa, kar kritik lahko prizadene književniku, je ignoriranje. Njegovo delo je umetniško sicer neoporečno, toda avtorja samega kritik ne more trpeti — torej molki Ta dva ekstrema v naši kritiki, nezasluženo povzdigovanje tega pisatelja in krivično omalovaževanje ali uničevanje onega, kmalu bridko občuti vsakdo, ki ga življenje zanese v te kroge.
Slovencev je premalo, da bi mogli med nami živeti poklicni literati. Kdo danes gradi naše leposlovje? To so profesorji, sodniki, duhovniki, učitelji, nižji uradniki in študenti, ki imajo literaturo za polje postranskega udej-
Solovjev, je propadla tudi francoska revolucija, ker ni imela pravega pojma o človeku. Njena lepa, na videz tako krščanska gesla o svobodi, enakosti in bratstvu, so ustvarila družbeni red individualizma in kapitalizma, ker je bil ideal francoske revolucije individualistični človek.
Dvoje lastnosti druži v sebi človek: osebnost in družnost. Na zanikanju osebnosti, ki je bolj ali manj izvedena tudi v dejanskem uveljavljanju, slone močna družbena gibanja polpretekle in naše dobe. Materialističnemu socializmu in komunizmu, pa tudi nacionalnemu socializmu in deloma italijanskemu fašizmu (Mussolini:	vse v državi, nič prot:
državi, nič brez države!) ne pomeni posameznih, v kolikor ne gre za vodje; prav nič in nad njim ima družba organizirana v državi, vsako pravico. Človek .je le še zaradi države in ideologije, ki jo zastopa monopolska stranka v imenu države. Druga gibanja zopet zanikajo človekovo družnost, poudarjajo popolno samostojnost in neodvisnost posameznika, ki sme storiti vse v svojo osebno korist, kateremu so ne samo stvari, ampak tudi drugi ljudje le sredstvo za dosego lastnih namenov (nadčlovek!), ki jih sme brez ozira uresničiti.
Med tema dvema skrajnostima se love vsa družbena gibanja, ki ne priznavajo, da more in mora biti vera v Boga temelj tudi družbeni ureditvi človeškega življenja. Sedaj se nagibajo bolj v kolektivistično, drugič zopet bol) v individualistično skrajnost, prave rešitve pa ne podajo nikdar prav zato, ker to ali ono bistveno lastnost človeške narave zanikajo.
Katoliška sociologija pa priznava in jemlje človekovo naravo, kakršna je. Upošteva njeno osebnostno in njeno družbeno stran ter spaja obe v skladno skupnost. Iz naravnega spoznanja in razsvetljenja po božjem razodetju določa obema vsebino in vpliv na družbeno življenje, ki postane še le prav po njuni sintezi mogoče, in delovanje obeh teh navaja tako, da dosega družba svoj namen — pravo blaginjo človeštva.
Pokažite naš list
svojim prijateljem! S tem nam pridobi* vate nove naročnike
stvovanja in za možnost postranskega zaslužka. Na žalost se zato kvaliteta ne izboljšuje-Literat mora sprejemati pestre, močne vtise, mnogo potovati in se učiti od tistih kultur, ki so p r e d nami. Kako blažilno vpliva vsako delo, ki ga napiše slovenski človek, oplojen z bogatimi vtisi iz tujega sveta.
Poudariti moramo naposled dejstvo, da poplava prevodov razvaja oku* čitateljatva in iz tega razloga duš1 normalen razvoj izvirne slovenske beletrije. Tudi honorarji so s prevodi neskončno laže zasluženi, saj za to delo ni potrebno srce, čustvo, umetnostni taleid i. p., marveč razum, obvladanje suhe slovnice in besednega zaklada.
/
NAGRADNI NATEČAJ
V	zadnji številki lanskega letnika »Straže o viharju« sino razpisali nekaj nagrad v znesku 750 dinarjev za najboljše literarni izdelke. Natečaju se je odzvalo dokaj tov&' rišev, ki smo jim že ali pa jim še bomo od-govorili pismeno. Prav tako bomo v p is m nih stikih z vsemi drugimi sodelavci lt knjižnega področja. Knjižni del listu bo pvl' našal le kratke poglede iz domačega in Ul' jega sveta, seveda izmenoma z leposlovnih sestavki.